Stan Dirdeny: VAGABUNDI I. – Volčja zgodba, 2. del



	Izdano v samozaložbi:

elektronska izdaja, Maribor 2023

© za slovensko izdajo: Stan Dirdeny

Vse pravice pridržane.



	Urednik in distributer: Stan Dirdeny

http://standirdeny.com



	Grafično oblikovanje platnice: ZC Zarja 2, Matej Gaspari



	Lektoriranje: Mirjana Sternad



	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani



COBISS.SI-ID 144528899



ISBN 978-961-95844-7-7 (ePUB)



	http://standirdeny.com

	Cena: 11,99 EUR





	KAZALO



	VAGABUNDI I.

	Volčja zgodba, 2. del



	SKRIVNOST GOSPE HOLMAN

	MAVRIČNO PRESENEČENJE

	NOČNA PUSTOLOVŠČINA

	DNEVNIK

	DYLANOV PRSTAN

	RAZKRITA SKRIVNOST

	LUNINA SVETLOBA

	VOLČJE LJUDSTVO

	KAMNITA MASKA

	BRATA RUNOW





SKRIVNOST GOSPE HOLMAN


	 Gabriel je prav trdno spal, ko ga je iz predsobe zbudilo glasno, razburjeno govorjenje. Nekajkrat je pomežiknil in se močno pretegnil po vsej postelji.

	 »Hudiča občutek imam, da sem oči komaj zaprl,« je nejevoljno zamrmral.

	 Odgrnil je odejo ter zlezel iz postelje. Na hitro si je nataknil hlače in nase navlekel pulover. Nekajkrat si je s prsti šel skozi lase, da bi jih ukrotil, vendar je vedel, da bo uspešen le s ščetinasto krtačo pred ogledalom, zato se je odpravil v kopalnico.

	 »Ostriči bi se moral ...« je zamrmral, ko se je pogledal v ogledalo.

	 Na zobno ščetko je stisnil precejšnjo količino zobne kreme in po nekaj minutah počasnega umivanja je kopalnico zapustil in se odpravil v kuhinjo, da bi si pripravil še zajtrk, preden bi šel v šolo.

	 Ko je vstopil v kuhinjo, je presenečeno obstal ... Pred odprtim oknom so se v jutranjih haljah gnetli mama, oče in Maya ter se nagibali skozi okno, od koder je prihajala močna oranžna migetajoča svetloba.

	 »Dobro jutro,« jim je zaželel, vendar ga domači niso niti opazili kaj šele, da bi mu voščili prijeten začetek dneva.

	 Helen in Raymond sta se nagibala skozi okno in strmela nekam v daljavo, Maya pa je poskakovala okoli njiju in ju prosila, naj se premakneta, da bi še ona kaj videla.

	 Gabriel, ki je bil edini popolnoma oblečen, je zmedeno stal sredi kuhinje, ker se mu niti sanjalo ni, kaj se je dogajalo.

	 »Dobro jutro!« jim je še enkrat glasno zaklical.

	 Raymond se je zdrznil in sunkovito obrnil. Videti je bilo, kot bi ga Gabriel presenetil, a mu je pozdrav le vrnil:

	 »Dobro jutro sine. Kdaj si pa ti prišel domov z izleta?«

	 »Mislim, da je bilo okoli treh,« mu je Gabriel negotovo odgovoril, ker ni bil povsem prepričan, koliko je bila ura, ko se je poslovil od Roberta. »Krasno smo se imeli in še zdaj sem ves zbit. Občutek imam, kot bi samo dobrih deset minut spal.«

	 Raymond je pogledal na svojo ročno uro in ga popravil:

	 »Dobrih petnajst sine!«

	 »Kako pa ti veš, saj ni nihče bil buden, ko sem se vrnil?« je Gabriel očeta presenečeno pogledal.

	 »Ja, ti verjamem, ampak če si se vrnil ob treh, si spal dobrih petnajst minut,« mu je Raymond odgovoril in pokazal na svojo ročno uro, kjer je veliki kazalec prekrival trojko, mali pa je bil že nekoliko odmaknjen proti pol četrti.

	 »Kaj ... mislim, a še ni čas za v šolo?« se je Gabriel začudil.

	 Raymond mu je samo odkimal, se takoj obrnil in se spet nagnil skozi okno.

	 »Maya bi mi morda ti povedala, kaj se dogaja, ker če bom čakal na očija, bo prej dan!« se je Gabriel nejevoljno obrnil k njej.

	 Maya, ki se je še vedno močno trudila, da bi prišla bliže k oknu, se je obrnila in mu tiho, precej razburjeno odgovorila:

	 »Hiša gospe Holman gori in pol vasi se trudi, da bi rešili, kar se rešiti da!«

	 Gabriel je od presenečenja zajel sapo in poskušal pogledati skozi okno. Ker pa se mu mama in oči nista imela namena odmakniti, ni ničesar videl, zato je v predsobi nase na hitro navlekel bundo in stekel pred hišo, kjer je na cesti mrgolelo ljudi, odetih v jutranje halje ali pa v bunde, ki so jih oblekli, kar čez pižame, in videti je bilo, da se zaradi vznemirjenosti za mraz sploh niso zmenili.

	 Stekel je proti hiši gospe Holman. Bila je že vsa v plamenih, ki so osvetljevali vso okolico. Pokalo je in prasketalo in zdelo se je, da edini curek vode iz majhnega gasilnega vozila sploh ni imel nikakršnega učinka.

	 Začudeno je strmel, ker je prvič videl pravi požar. Začutil je željo, da bi pomagal gasiti, vendar je neodločno obstal na mestu, ker tisti, ki so že gasili, še sami niso vedeli, kako bi bolje pristopili.

	 »Hej Gabriel!« je dekliški glas zaklical za njim.

	 Po cesti je proti njemu prihajala v trenirko in bundo oblečena Rebecca.

	 »Hej Rebecca! Komaj sem zaspal, pa so me glasovi od zunaj prebudili!« jo je Gabriel razburjeno ogovoril, ko je bila ob njem.

	 »Si mislim, ja,« mu je Rebecca zaspano pritrdila, »ker sem tudi sama samo kakšno minuto spala. Mama me je vsa panična zbudila, ker bi se požar lahko razširil tudi na druge hiše v vasi.«

	 »Greva še Casperja zbudit,« ji je Gabriel predlagal.

	 Rebecca mu je samo prikimala in že sta stekla proti Casperjevi hiši.

	 Casper je bil na oknu svoje sobe in zavzeto strmel proti hiši gospe Holman. Rebecca in Gabriel sta preplezala nizko vrtno ograjo in takoj za tem sta že stala pod njegovim oknom.

	 »Zdravo stari, so tebe tudi poki zbudili?« ga je Gabriel vprašal in se takoj spet zastrmel proti goreči hiši.

	 Casper je bil sicer oblečen v pižamo, a njegovi lasje so bili popolnoma ravni in lepo počesani.

	 »Ne, me niso mogli,« mu je z utrujenim glasom odgovoril.

	 »Zakaj pa ne?« se je Rebecca začudila.

	 »Zato Rebecca, ker sploh nisem šel spat!« ji je Casper nejevoljno odgovoril. »Ko sem se vrnil iz kopalnice, je zunaj že močno žarelo in zbudil sem starša. Kmalu smo ugotovili, da nekje gori in moj oče je naredil preplah, še sam pomaga gasiti.«

	 »Daj stari, obleci se, pa gremo bližje pogledat ... Morda lahko, kako pomagamo?« mu je Gabriel predlagal in ga za roko skoraj potegnil kar skozi okno. »Zdaj tako ne boš šel spat.«

	 »No, pa me počakajta, takoj bom,« je Casper rekel in izginil v notranjost sobe.

	 Samo kakšno minuto kasneje so že skupaj stopali po cesti proti goreči hiši, okoli katere je tekalo in jo kar z lopatami s snegom zasipavalo veliko ljudi. V bližini je stal majhen gasilski avto in dva moža, oblečena v gasilski obleki in s čeladama na glavah, sta držala cev in plamene zalivala.

	 Trojica prijateljev je prišla že čisto blizu množici, ki je požar s ceste radovedno opazovala in se razburjeno pogovarjala.

	 »Upam, da Grete ni noter, ker je sicer ni več!« je nekdo razburjeno rekel.

	 »Mislim, da ni. So že preverjali, ali je kje kdo,« je nekdo drug pripomnil. »Ampak zmanjkalo bo vode ... Hidranta sta zmrznila, ker so jima pred zimo pozabili spustiti vodo!«

	 Izrečenih je bilo še veliko misli in strahu, ker so možje pred gorečo hišo glasno klicali:

	 »Vode! Vode!«

	 Takrat je močno počilo. Okenski okvir je poletel daleč stran in v steni je zazevala velika luknja, iz katere so takoj bušnili plameni.

	 »Vode! Vode!« so še bolj glasno kričali.

	 Gabriel in Casper sta z grozo strmela v gorečo hišo.

	 Rebecca jima je s skrivnostnim izrazom na obrazu namignila, naj ji sledita. Ne da bi jo fanta karkoli spraševala, sta ji sledila do Gabrielove hiše. Zavila je za vogal, na tisto stran, ki je gledala proti središču vasi in je bila v temi. Z vogala so požar sicer še vedno lahko videli, bili pa so skriti pred radovednimi pogledi množice.

	 »Malo prostora, prosim!« jima je Rebecca ukazovalno rekla in jima naročila, »Gabriel ti pazi pri tem vogalu, da nas kdo ne preseneti, Casper ti pa opazuj pri tistem!«

	 Fanta sta se postavila vsak na svoj vogal.

	 Rebecca je glavo sklonila in kmalu sta zaslišala melodično pesem, kakršno je pela v katakombah. Začela se je vrteti in smejati. Vrtela se je vedno hitreje in glasneje smejala, dokler ni njen smeh skoraj preglasil pokov požara.

	 Na obrazu ji je spet zasijala tista neizmerna lepota, kakršno sta fanta videla le enkrat do zdaj in še to šele pred nekaj urami. Obraz se ji je nekoliko postaral in njene oči so bile lesketajoče in prodorno modre. Skrivnostni nasmeh na njenem obrazu je nakazoval, da ni bila več Rebecca, ampak nekdo drug.

	 Oba fanta sta čisto pozabila na varovanje in z občudovanjem sta jo opazovala. Njeno vrtenje se je nekoliko umirilo in začela je krožiti z rokama. Njeni gibi so bili nenavadni in skrivnostni, saj niti enega trenutka ni naredila enakega.

	 Casper se je ob njih zamislil. Čudil se je, kako jih je lahko izvajala, ker se je gibala kot kača in s telesom delala valovite gibe, pri čemer se je še vrtela, a hkrati je z rokama po zraku oblikovala nekakšne simbole.

	 Rebecca se je v trenutku ustavila in z dlanmi začela krožiti okoli namišljenega središča. Fanta sta med njenimi dlanmi opazila nekakšno modro snov. Osupla sta strmela vanjo, ker ju zdaj ni več presenečal samo čar njene lepote, temveč tudi čarovnije, ki jo je izvajala.

	 Obrnila se je h Gabrielu, mu pomežiknila in mu šepetaje rekla:

	 »Zdaj pa res pazita, da nas kdo ne vidi!«

	 Fanta sta ponovno zavzela vsak svoje odrejeno mesto ob vogalih hiše, a kljub temu se še vedno nista mogla upreti skušnjavi, da Rebecce ne bi opazovala. Še zmeraj je krožila z rokama in iz trenutka v trenutek je bila modra snov med njenima dlanema bolj in bolj temna.

	 A presenečenja še ni bilo konec. Dvignila je dlani visoko nad sabo in naredila majhen korak. Gabriel je opazil, da je stopila na površino snega, a se ji sploh ni ugreznilo. Še ko je bil otrok in veliko lažji kot zdaj, se je velikokrat trudil zadržati se na površini snega, a mu ni nikoli uspelo, Rebecca pa je stala na njej!

	 Naredila je še en korak, kot bi se vzpenjala po stopnicah in ta je bil že nekaj centimetrov nad snegom. V naslednjem koraku je z visoko dvignjenima rokama lebdela v zraku.

	 Fanta sta jo odprtih ust spremljala.

	 »Revana!« je Rebecca odločno zaklicala.

	 Nekdo v množici vaščanov, ki je opazovala gašenje, je vzkliknil:

	 »Dež! Poglejte, dežuje!«

	 Nenadoma se je samo nad gorečo hišo vsul močan naliv, kakršen bi se lahko le v vročih poletnih dneh. Velike kaplje so padale in padale in razžarjena mesta dobesedno zalivale, pa čeprav je bila temperatura močno pod deset stopinjami pod ničlo. Gabriel je opazil osuple obraze mnogih krajanov, ki so odprtih ust strmeli v naliv.

	 Iz trenutka v trenutek so bili plameni manjši in bolj šibki, dokler niso povsem ugasnili. Iz množice se je zaslišalo glasno odobravajoče mrmranje in takoj za tem se je razlegal buren, odobravajoči aplavz, namenjen tistim, ki so se trudili gasiti.

	 Gabriel je opazoval Rebecco, ki je še zmeraj lebdela nad tlemi.

	 »Rebecca uspelo nam je!« ji je radostno zaklical.

	 Rebecca se ni niti ozrla, kot da ga sploh ne bi čula.

	 »Gabriel!« je Casper nenadoma panično vzkliknil. »Nekdo prihaja! Rebecca spravi se dol!«

	 A ona je kakor v snu lebdela in še zmeraj je roki imela visoko dvignjeni v zrak, kot bi dež, ki je gasil plamene, nadzorovala.

	 Casper je prestrašeno opazoval temno senco, ki se je približevala po cesti, a Rebecca je še kar naprej lebdela. Stisnil je pesti in glasno poklical:

	 »Kori!«

	 Rebecca je glavo počasi obrnila in ga pogledala. Takoj za tem se je spustila na tla. Že v naslednjem trenutku je njen obraz bil spet čisto mlad in takšen, kakršnega so bili vajeni. Pokimala mu je, kot bi hotela reči:

	 »Spet sem Rebecca.«

	 In že so vsi trije stali ob vogalu hiše in strmeli v pogorišče, kakor da so samo s tem namenom bili tam.

	 Temna senca je bila vse bliže.

	 »Gabriel, Rebecca, Casper ste tukaj?« je nekdo vprašal iz teme, ko se je ustavil na cesti ob hiši Dunnovih.

	 Casper je presenečeno pogledal izza vogala, ker je prepoznal Robertov glas.

	 »Oh, vi ste!« je navdušeno vzkliknil in si oddahnil, kot bi se mu kamen odvalil od srca. »No, še sreča! Lahko bi se …«

	 »Slabo končalo, kajne?« je Robert končal stavek namesto njega. »Se mi je kar zdelo, da je naliv bil Rebeccino maslo!«

	 »Robert v teh trenutkih Kori, ne Rebecca,« mu je Casper smeje zašepetal.

	 Robert je samo prikimal, saj je bil komaj pred nekaj urami priča nečemu, za kar bi marsikateri lovec na mistiko dal pol življenja, da bi lahko svojo zbirko s takšnim dogodkom dopolnil.

	 Četverica je opazovala žalosten prizor napol pogorele hiše. Možje so vstopili na pogorišče med črne zoglenele trame, iz katerih se je še zmeraj kadilo. Iskali so pravljičarko, vendar niso našli prav ničesar takšnega, kar bi lahko bili ostanki gospe Holman, zato so kmalu oznanili, da Grete v času požara ni bilo doma.

	 Vaščani so se kmalu razšli in se razgubili proti svojim domovom, še četverica prijateljev se je razšla.

	 Gabriel je stal na pragu njihove hiše in strmel za Casperjem in Rebecco, ki sta v križišču že zavila proti njunima domovoma. Pošteno se je pretegnil in pogledal v nebo. V oko mu je priletela snežinka. S prstom si ga je pomencal in komaj je mrzlo snežinko obrisal, je že priletela še ena in potem še ena. Opazoval je plešoče snežinke, ki so se lepile na s snegom prekrita tla in preprosto užival.

	 Obžalujoče se je zazrl v senco ostanka hiše gospe Holman, ki ga je spominjala na zobati del ključa.

	 »Ključ!« je pritajeno vzkliknil in se v trenutku odločil, da bo pogorišče preiskal.

	 Sklonjen je stekel na zasneženo cesto. Opazoval je okolico, da ga ne bi kdo videl. Dom Grete Holman je bil brez oken in vrat ... Vsakdo bi se lahko splazil v notranjost. Zavedal se je, da bi se krajanom močno zameril, če bi pomislili, da se je potikal po pogorišču, da bi ga okradel, saj tam ni imel česa početi, zato je namesto po sredini ceste pritajeno tekel tik ob robu, skoraj že po gozdu, kjer je upal, da bo manj opazen.

	 Kmalu je stal med zoglenelimi ostanki nekdanje najmanjše hiše v vasi Nickov dol. Poskusil se je spomniti, kje je stala omara, kamor je gospa Holman skrivala kljuko, kajti zogleneli deli pohištva so bili povsem neprepoznavni.

	 Stal je nasproti odprtine, kjer je prej bilo okno.

	 »Mislim, da je bilo tukaj prvo okno, skozi katero sem najprej gledal,« je tiho obujal spomine na dan, ko sta bila s Casperjem zadnjič na obisku pri gospe Holman. »Če se prav spomnim, sem videl omaro s knjigami skozi drugo okno, ki je stalo na steni, pravokotni na to.«

	 Stopil je tja, kjer je bila prej lesena stena in majhno okno, ki ga je lesen križ delil na štiri dele. Iztegnil je palec ter premeril razdaljo, v kateri bi omara morala biti.

	 Prebijal se je med zoglenelimi tramovi do mesta, kjer je predvideval, da je tla prekrivala preproga, ki je skrivala skrivno loputo. Sklonil se je, in čeprav je bil pepel ponekod še vroč in je žerjavica verjetno še kje tlela, ga je previdno začel kar z roko odstranjevati. Pričakoval je, da se bo opekel, vendar vročine sploh ni občutil, zato je pohitel in z golima rokama opogumljeno nadaljeval odstranjevanje pepela.

	 Roka mu je zadela ob nekakšno mehko stvar. Potipal je in ugotovil, da je držal preprogo. Močno je potegnil, a mu je v roki ostal le majhen kos nezgorele preproge. Odvrgel ga je in tla začel divje čistiti. S prsti je tipal za režami v njih.

	 Minevale so minute in zbal se je, da mu bo zmanjkalo časa, ker se bo prej začelo daniti.

	 »Ah, zima je,« se je spomnil in mirno nadaljeval raziskovanje, ker je vedel, da se pred sedmo uro zjutraj ne bo začenjalo daniti in bo še dovolj dolgo tema, da bo lahko opravil, kar je mislil.

	 S prsti je drsel po tleh, dokler ni naposled naletel na majhno luknjo. Sklonil se je, se ji z obrazom približal in pihnil vanjo. Ko se je prah polegel, je zagledal odprtino za kljuko.

	 »To je tisto!« je vzhičeno vzkliknil. »Od tod je Greta takrat prišla!«

	 S podvojeno hitrostjo je nadaljeval čiščenje zaprašenih tal in kmalu sta bila majhna luknja in okolica očiščeni.

	 Vedel je, da je omara s knjigami stala le kak meter proč, zato je tam z rokama zabredel v pepel in nestrpno iskal kljuko, a je ni našel. Pograbil je prvo trsko, ki mu je prišla pod roko in jo zapičil v luknjico. Napel je vse moči in potegnil proti sebi ... Ni mu uspelo! Poskusil je znova in močno potegnil, a se je trska prelomila.

	 »Ne bo šlo, nekaj drugega moram poiskati!« je vznemirjeno zašepetal in se oziral naokrog, in čeprav je bila čisto črna tema, je na svoje presenečenje izvrstno videl.

	 Nekaj metrov stran je zunaj v snegu opazil polomljeno okno, ki ga je eksplozija odtrgala iz stene. V nekaj korakih je bil tam in že klečal ob njem. Šipe so bile popolnoma zdrobljene pa tudi leseni okvir je bil nalomljen in ožgan, vendar pa se je kljuka še držala svojega mesta. Pograbil jo je in ni se mu bilo treba prav močno truditi, da je kovinski ročaj iztrgal iz zoglenelega lesa.

	 Vrnil se je k očiščenemu mestu in v odprtinico namesto trske zapičil kovinski nosilec kljuke. Ponovno je mišice napel in silovito potegnil ... Loputa se ni le odprla, temveč jo je odtrgal s tečajev.

	 V odprtini je zagledal lesene stopnice, ki so vodile v popolnoma črno notranjost. Vedel je, da brez svetilke ne bo šlo, a ni imel časa, da bi stekel domov ponjo.

	 »Zdaj bi mi Rebecca prav prišla ...« je pomislil, ker sam ni znal ustvariti ne ognja in ne svetlobe.

	 Pobrskal je po kupu, iz katerega se je še rahlo kadilo. Našel je daljši kos ožganega lesa, ki je bil ostanek nečesa in je na enem koncu še komaj opazno tlel, na drugem pa ga je lahko držal v roki. Ko je globoko zajel sapo in v tleče mesto močno pihnil, je zažarelo, zato je tako vztrajno pihal vanj, da se mu je že vrtelo in končno je zgornji del lesene palice ali nekakšnega ostanka pohištva le zagorel.

	 A vseeno se mu je svetloba s tako pridobljeno baklo zdela zadostna, le pohiteti bo moral, dokler se ne bo ogenj razširil še na tisti konec palice, kjer jo je držal.

	 Negotovo je pogledal proti lesenim stopnicam, ker o njihovi trdnosti ni bil prepričan. V trenutku se je odločil ter z vso silo skočil na prvo stopnico in zgodilo se ni nič. Tudi naslednja se ni pod njegovimi odločnimi koraki niti zamajala in že je pogumno sestopal v globino.

	 V medli svetlobi bakle je opazil, da so bile stopnice speljane skozi skoraj navpičen rov in da so dejansko vodile globoko pod površje Zemlje, kajti zdelo se mu je, da se je že neskončno dolgo spuščal. Naredil je še nekaj korakov in se ozrl proti vrhu, vendar je bil predel, ki ga je že prehodil, v popolni temi.

	 »Moram naprej!« se je bodril, pa čeprav se je zavedal, da je bilo njegovo početje nevarno, ker ne bi smel biti sam.

	 Pogumno je sestopal dalje in opazil, da je bilo v steni rova vedno več kamenja in kmalu se je spremenila v skoraj popolnoma kamnito, le da ni bila delo človeških rok, ampak so bili kamni naravna tvorba. Pograbil je prvi manjši kamen, ki je toliko štrlel iz stene, da ga je lahko izpulil ter ga pred sabo zalučal v temo. Štel je sekunde in po dobrih treh sekundah je zadonel top udarec. Zdelo se mu je, kot bi kamen udaril ob nekaj kovinskega. Vedel je, da je bil že tik pred koncem stopnic in res je kmalu stal na trdnih tleh.

	 Bakla se je ravno prav razžarela, da je opazil nekakšno manjšo jamo, ki ni imela nikakršne oblike, in prav ničesar ni bilo tam. Vse, kar je lahko videl, so bile samo hrapave stene iz neznanih kamnin. Stopnice so bile prislonjene na steno, zato je iskanje lahko nadaljeval samo naprej po jami.

	 »Tukaj bi moral odkriti skrivnost gospe Holman,« je nekoliko razočarano premišljeval, »a videti ni prav ničesar posebnega.«

	 Na koncu jame je naletel na vhod v nizek rov. Radovednost ga je gnala naprej, zato je vstopil vanj, a je rov bil dokaj kratek, brez lesenih podpornih tramov, kakršni so običajno bili v rovih v rudnikih. Na koncu so ga zapirala velika železna vrata. Po videzu so ga spominjala na starinska srednjeveška vrata, zato se je čudil, kaj naj bi prebivalci srednjega veka počeli tukaj, tako globoko pod površjem Zemlje?

	 Z roko je drsel po skrivnostnih vratih, a na hladni površini ni o njih prav ničesar odkril. Stopil je korak nazaj in si jih v medlem soju bakle ogledal, če bi kje bil kak napis, a tudi tega ni našel.

	 »Neuporabna vrata!« se je razjezil. »Če bi imel ključ, bi lahko odkril, kaj se za njimi dogaja ...« je razočarano premišljeval. »Pa saj tudi kljuke in ključavnice ni!« je osuplo ugotovil.

	 Nekaj časa je še z dlanjo drsel po površini, a odkril ni prav ničesar. Uho je prislonil na sredino in prisluhnil, če bi na drugi strani vrat zaslišal kakršenkoli zvok, a je bila popolna tišina.

	 Ko se je spuščal po lesenih stopnicah, je bil strašansko vznemirjen, ker bo skrivnost gospe Holman končno odkril, a so se njegova pričakovanja popolnoma izjalovila. Zdrsnil je ob steni, se ob vratih sesedel na tla in obraz razočarano zakopal v dlani.

	 »Pa vseeno bi moralo nekaj biti! Gospa Holman je bila slabotna starka in ne bi vsak dan zmogla brez zveze tekati po stopnišču gor in dol, če se ne bi dalo priti skozi ta vrata!« je bil prepričan. »Nič,« se je v trenutku odločil, »s Casperjem se bova vrnila in to jamo preučila.«

	 Bakla je še kar gorela, a se mu je ogenj že nevarno približeval roki. Vedel je, da bo moral pohiteti, pa čeprav je na površje vodila samo ena pot in bi jo verjetno brez težav zmogel, ker se je tudi v temi dobro znašel.

	 Z roko se je uprl ob tla, da bi vstal in vse otrpnil, ker je pod dlanjo nekaj začutil ... Bilo je hrapavo, a mehko. Baklo je približal tlom in zagledal nekakšno cunjo. Pograbil jo je in se skobacal na noge. Približal jo je bakli in si ogledal nekakšno preprosto grobo tkanino, temno sive barve. Baklo je prislonil ob steno in tkanino razgrnil po tleh ... Bilo je ogrinjalo, dovolj veliko, da bi odraslemu človeku povprečne višine segalo nekje do sredine meč. Toda on ni bil visok in ocenil je, da bi mu lahko seglo skoraj do gležnjev.

	 Ni si ga ogrnil, da bi ga preskusil, ker je moralo že dolgo ležati v prahu na tleh, zato ga je preprosto vrgel čez ramo in se obrnil proti stopnicam, da bi se vrnil na površje.

	 Hoja navzgor se mu ni tako vlekla kot prej, ko se je spuščal v neznano, ker je zdaj že vedel, kakšna pot ga je čakala.

	 Kmalu je stal na pogorelem domovanju gospe Holman. Na odprtino je skrbno namestil loputo in čeznjo nametal pepel.

	 »To je torej skrivnost gospe Holman?« je nejeverno zmajeval z glavo, saj razočaranja, ker ni ničesar odkril, še vedno ni mogel potlačiti.

	 Ura se je že davno pomaknila čez četrto zjutraj. Lahkotno je stopal proti domu.

	 »Bomo videli, če se ogrinjalo ne bo izkazalo za uporabno, bo mama iz njega lahko naredila krpe za brisanje prahu, ali pa ga bo uporabila za krpanje,« je premišljeval na poti domov.

	 Prav na tiho se je splazil v hišo, da le ne bi iz katere sobe pogledala kakšna radovedna glava, ki bi hotela vedeti, kod je hodil. Ostali sta mu le dobri dve uri spanja, vendar pa mu ni bilo mar, ker so bile pustolovščine vredne njegovega truda, pa čeprav na račun spanja.

	 Oblačila in ogrinjalo je odvrgel kar na tla, se hitro preoblekel v pižamo in v tistem trenutku, ko je legel in zaprl oči, je tudi zaspal, zato ni niti opazil, da je v kotu sobe nekdo sedel, zavit v podobno ogrinjalo.

	 Z njegove postelje se je kmalu slišalo samo enakomerno, globoko dihanje.

	 Skrivnostna nižja pojava je nekaj trenutkov nepremično strmela vanj, a je kmalu vstala, ogrinjalo pobrala s tal, ga skrbno zložila in ga odložila na mizo. Nanj je položila še majhen, večkrat prepognjen list papirja.

	 Stopila je k postelji in Gabriela nežno pobožala po laseh, potem pa je tiho odprla vrata in izginila iz sobe. V veži so se slišali le še lahkotni, pritajeni koraki in tihi ropot, kakor da bi nekdo za seboj previdno zaprl vhodna vrata.

	 Noč se je bližala h koncu.



	* * *



	 Budilka je neusmiljeno zvonila. Gabriel je v trenutku bil buden. Na rahlo se je pretegnil in že naslednjega hipa je stal na nogah. Stopil je v kopalnico, pa čeprav je tam bil že pred nekaj urami, ko je mislil, da je že bil čas za v šolo. Hitrih korakov se je znašel v kuhinji, kjer pa so za mizo pri zajtrku že sedeli Raymond, Helen in Maya.

	 »Dobro jutro!« jih je prešerno pozdravil.

	 Vsi trije so ga izpod čela pogledali in videti je bilo, da so se morali prav potruditi, da so oči obdržali odprte. Očitno je bilo, da je vsem manjkalo ne ura, temveč pol noči spanja.

	 »Jutro,« mu je Raymond tiho odvrnil, medtem ko sta mu Helen in Maya samo pokimali.

	 »Kaj pa vam je?« je Gabriel še malo hudomušno podrezal vanje.

	 »Nič nam ni, samo veseli bi bili, če bi bila danes sobota ali nedelja, in bi lahko malo dlje spali,« mu je Raymond potrpežljivo pojasnil.

	 »Kmalu bo sobota pa bomo spali ves dan!« se je Gabriel zasmejal.

	 Hitro je zajtrk zmetal vase in kuhinjo prvi zapustil.

	 Vrnil se je v svojo sobo ter poiskal šolsko torbo. Začudil se je, ko je na mizi zagledal lepo zloženo ogrinjalo, ker je vedel, da ga je ponoči, ko se je vrnil, spustil kar na tla. Na njem je opazil prepognjen listič. Pograbil ga je, ampak ker ga ni imel časa pogledati, saj sta ga Casper in Rebecca že čakala zunaj pred vrati vrtne ograje, ga je stlačil v žep in izginil skozi vhodna vrata.

	 »Jutro stari, kako si spal?« ga je Casper, ki pa svojih rahlih podočnjakov ni mogel skriti, povprašal.

	 »Če pogledam tvoj obraz, sem vsaj za polovico boljše kot ti!« mu je Gabriel odrezavo odvrnil.

	 »Jap, imaš popolnoma prav, ampak se je splačalo!« se je Casper zasmejal.

	 »Še sanja se ti ne, kako,« je Gabriel pritajeno zamrmral, a ga prijatelja nista slišala.

	 Pogledal je Rebecco, ki pa je bila resna in skrivnostno tiho.

	 »Hej mala, kaj pa je danes s tabo?« jo je presenečeno vprašal.

	 »Nič,« je Rebecca nejevoljno skomignila z rameni, »samo mama jutri potuje, zato bom sama, ne teden dni, kakor je najprej rekla, ampak celih štirinajst dni, kar pa mi seveda ni najbolj všeč!«

	 Fanta sta se spogledala, in še preden se je Rebecca zavedela, jo je Gabriel tesno objel in ji zašepetal:

	 »Se ne spomniš, da smo to že rešili? Pri meni boš preživela teh štirinajst dni.«

	 Rebecca se je pomirjeno nasmehnila, ker je bil njen strah, da je Gabriel na njun dogovor pozabil, odveč in že v naslednjem trenutku je bila boljše volje.

	 Hodili so proti središču vasi. Običajno so na svoji poti v šolo le tu pa tam koga srečali, a je tega jutra veliko ljudi hitelo po cesti za svojimi opravki. Trojica prijateljev jih je začudeno opazovala, ker so skoraj vsi v rokah imeli gasilne aparate.

	 »Kaj jim pa je danes?« se Casper ni mogel zadržati.

	 Stal je sredi ceste, se obračal za ljudmi in si zvedavo ogledoval rdeče jeklenke v rokah skoraj vsakega mimoidočega.

	 »Mislim, da bomo izvedeli, če stopimo do trga,« je Rebecca rekla in pokazala proti središču, kjer je bilo postavljenih veliko stojnic, ki so se šibile pod manjšimi in večjimi jeklenkami.

	 »A se vama zdi, da bodo gasilni aparati rešili kak problemček?« ju je Gabriel po premisleku vprašal, ko so se ustavili ob eni takšnih stojnic, okoli katere se je kar trlo ljudi.

	 »Ne, mislim, da ne,« mu je Casper odkimal. »Požara ne moreš z eno samo majhno jeklenko pogasiti! Sploh pa imam občutek, da se je ta požar zgodil z razlogom. Razumel bi še, če bi našli Gretine ostanke, ampak kdaj nazadnje pa sta doživela, da stare gospe ne bi bilo doma?«

	 »Se ne spomnim,« mu je Rebecca pritrdila, Gabriel pa mu je samo prikimal, da misli enako.

	 Zavili so na cesto proti šoli in že od daleč so ob vhodnih vratih opazili velik oglasni pano. Bili so še predaleč, da bi lahko prebrali, kaj je na njem pisalo, a ko so se šoli še nekoliko približali, so vsi trije hkrati, še preden so prišli do panoja, že glasno brali:

	 »Danes bo v dopoldanskem času organizirana gasilna vaja. Udeležba je za vse dijake obvezna! Vaja se bo izvajala na trgu v središču vasi. Začetek bo ob devetih dopoldne.«

	 Spogledali so se in Casper je vzkliknil:

	 »Brez zveze!«

	 »Kaj je tu brez zveznega?« ga je Rebecca nasršeno vprašala.

	 Njej so se takšne vaje zdele zanimive, ker čemu takemu še nikoli prej ni prisostvovala.

	 »Brez zveze, da se trudimo, ker če kje zagori, pač pokličeš Rebecco, kajne?« se je Casper zasmejal.

	 Gabriel se je odprtih ust zastrmel vanj, Rebecca pa je še bolj nasršila oči in ga grdo pogledala. Casper pa, kot da njenega grdega pogleda ne bi opazil, je še, kar govoril:

	 »Vsa gasilna sredstva niso tako učinkovita, kot je naša mala Rebecca ali Kori ...«

	 Njegov sproščeni glas je popolnoma presenetil oba, in še preden je Casperju uspelo nadaljevati, se je Rebecca prav glasno hihitala.

	 Vstopili so v razred, vendar pa so bili spet presenečeni, ker je bil prazen.

	 »Kaj se je danes še zgodilo, kar mi ne vemo?« je Gabriel začudeno vprašal in se nejeverno oziral po praznem razredu.

	 »Ne vem,« mu je Casper odgovoril. »Pojdimo ven ali pa vprašajmo koga. Mogoče pa so zaradi včerajšnjega, mislim požara danes ponoči določili začetek zimskih počitnic že kar danes!«

	 Trojica se je odpravila na hodnik, kjer so naleteli na profesorja Frytona.

	 »A vi ste pa prišli na predavanja?« jih je presenečeno ogovoril.

	 »Ja,« mu je Gabriel prikimal, »ampak nekaj ni v redu!«

	 »Vidim, da noči niste preživeli na planem. Danes ponoči je zgorela hiša gospe Holman in …« je profesor rekel, a nadaljevati ni mogel, ker mu je Casper vskočil v besedo.

	 »Smo, smo!« je vzkliknil. »Bili smo tam, ampak kaj je narobe, saj to menda ja ni bil prvi požar v vsej zgodovini naše vasi?«

	 Profesor, Fryton, je, kakor da ga Casper ne bi zmotil, nadaljeval:

	 »In najbolj čudno je, če ne že skrivnostno, da se je točno nad hišo gospe Holman vsul dež, in to takšen naliv, kakršnega že nekaj desetletij ne pomnimo niti v poletnih dneh! Če pa se vam to ne zdi nič nenavadnega, pa mi, prosim, povejte, kdaj je nazadnje pri temperaturi petnajst stopinj pod ničlo deževalo?«

	 »Se ne spomnim,« mu je Gabriel takoj odkimal. »Ampak kakšno zvezo ima nocojšnji požar z današnjo odsotnostjo vseh sošolk in sošolcev?«

	 »No, do tega sem ravno nameraval priti, pa so vaša vprašanja hitrejša od mojega jezika,« se je profesor pošalil. »Glavni vzrok za današnji izostanek sošolcev in sošolk pa je vraževerje.«

	 »Ha?« se je trojica sočasno začudila.

	 Profesor se je njihovim začudenim obrazom nasmehnil in nadaljeval:

	 »Po legendi, ki jo poznamo še iz časov svojih prvih prednikov in se po ustnem izročilu prenaša iz roda v rod, naj bi po tem dogodku po deželi hodila čarovnica. Njena moč je silna, in kakor so pravili, se moški njenim čarom in lepoti težko uprejo, vendar pa je njena čud muhasta ... Kdor jo ujezi, ne preživi, a kdor osvoji njeno srce, mu bodo dani vsa sreča, bogastvo in uspeh.«

	 Vsi trije so samo za hip onemeli, a že naslednjega trenutka so se tako krohotali, da so jim solze tekle po licih.

	 »Gospod, profesor pa saj ne verjamete takšnim pravljicam, mar ne?« ga je Gabriel mukoma, med smehom vprašal.

	 »No, ne ...« jim je Fryton malce oklevajoče zatrdil. »Nisem med tistimi, ki bi kaj takega verjeli! Sploh pa je človeška domišljija včasih prav nadležna in je v znanosti najbolj moteča stvar. Če pa bi ta čarovnica resnično obstajala, bi jo z veseljem pobaral o marsičem, o čemer se današnji zgodovinarji še sprašujemo.«

	 Trojica se je še zmeraj razposajeno smejala.

	 »Kakšna pa je bila videti?« ga je Rebecca posmehljivo vprašala.

	 »Rebecca star sem komaj petinpetdeset let in mislim, da še nisem toliko star, da bi razvoj naše civilizacije merili z mojo starostjo,« se ji je Fryton nasmehnil. »Ampak če jo srečam, vam obljubim, da naredim, kako že mladi temu rečete ... Selfi?«

	 Profesorjev smisel za humor je naletel na prava ušesa. Rebecca, Casper in Gabriel, ki so se po prvem izbruhu smeha komaj pomirili, so spet bruhnili v smeh. Še na profesorjevem običajno resnem obrazu se je opazilo nekaj podobnega nasmešku.

	 »Predlagam, da gremo v središče. Če bomo nekaj minut prej tam, ne bo nič narobe, ker vas povabim na čaj,« jim je Fryton prijazno predlagal.

	 Šli so proti središču, kjer pa je še zmeraj bila velika gneča krajanov, ki so nakupovali gasilne aparate.

	 Videti je bilo, da je tudi profesorju ugajala gostilna, Pri jelenčku, ker je brez pomisleka v prvo zavil vanjo.

	 V gostilni je sedelo nekaj mož, ki so ob pogovoru pili to ali pa drugo pijačo, a prav iz vseh kozarcev se je kadilo.

	 Zasedli so prvo prosto mizo in gospod Green je bil takoj pri njih, da bi jih povprašal po njihovih željah in kmalu so srkali čaj, s katerim se ni prav noben drug napitek mogel kosati.

	 Gospod Green je kuhal izvrstne čaje, vendar pa receptur, kako jih pripravi, še ni nikomur izdal. Večina krajanov je bila prepričana, da jih je pridobil od izginule gospe Holman, vendar pa se je kmalu izkazalo, da je znal z raznimi dodatki doseči pristen okus tega ali drugega čaja.

	 »Kako napreduje vaša naloga?« jih je profesor nenadoma vprašal.

	 »Hvala, prav dobro,« mu je Gabriel takoj odgovoril. »Bili smo na gradu ali vsaj tam, kjer bi moral biti in našli smo nekakšne ostanke.«

	 »Trenutno se ukvarjamo z razvozlavanjem napisov, kajti imeli smo enkratno priložnost sleherno vprašanje glede pisav razrešiti v Forenzičnem centru v Oylinu,« mu je še Casper poročal.

	 »In kaj ste ugotovili?« jih je profesor z zanimanjem vprašal.

	 Gabriel in Casper sta hkrati pogledala Rebecco, ker je prav ona bila tista, ki se je s pisavami ukvarjala.

	 Rebecca je prav počasi naredila požirek toplega čaja, odložila skodelico, se nagnila nekoliko naprej nad mizo, in kot da mu bo izdala največjo skrivnost, skoraj šepetaje rekla:

	 »Napis, ki smo ga našli, je pisan v Runah. Preučili smo madžarske Rune, ampak ti niso nikdar bili tukaj. Naše Rune pripadajo germanskim ljudstvom, pa čeprav po vseh podatkih, ki so na voljo, prav tako tukaj niso nikoli živeli.«

	 Fryton, ki je bil predan zgodovinar in je že več kot pol življenja zagnano raziskoval in spoznaval zgodovino lastnega prebivalstva, je vidno osupnil, ker česa takega ni pričakoval.

	 »Kako to mislite, da so germanske Rune?« je začudeno vprašal. »Nikoli jih ni bilo sem, to zagotovo!« jim je zatrdil.

	 Gabriel se je namuznil, ker je bil občutek, da so osupnili profesorja, ki je bil živa zakladnica znanja, dober.

	 »Iz tega smo tudi sami izhajali,« mu je zatrdil, »vendar pa so tukaj v naši deželi tudi ostanki Etruščanov, Venetov in še kakšnega naroda, ker smo tudi njihova pisanja našli.«

	 Frytona je dobesedno zadelo in sunkovito je zajel sapo. V njegovih velikih očeh je bilo videti, da jim ni verjel, vendar pa so svoje trditve podprli s tako trdnimi dokazili, da jim je moral verjeti, čeprav so njihove ugotovitve skoraj presegale njegovo sposobnost razumevanja.

	 »Če želite, vam svoje najdbe pokažemo,« mu je Casper prijazno predlagal, ker se mu profesor Fryton ni zdel nevaren, da bi jim jih odvzel in si njihov uspeh prilastil.

	 »Ne!« je Fryton glasno vzkliknil.

	 Trojica ga je prestrašeno pogledala, a se je že v naslednjem trenutku zbral in se jim opravičil:

	 »Oprostite, da sem vas tako prestrašil, ampak vseeno, ne! Lahko mi predstavite svoje delo, ki že zdaj glede na to, kar ste mi povedali, presega zahteve vaše naloge, ampak nikar mi materialnih dokazov ne nosite ... Ne smem jih videti!«

	 »Niti na fotografiji ne?« ga je Casper začudeno vprašal.

	 »Ne, niti na fotografiji ne! Če bi me tako zanimalo, bi kar sam šel raziskovat, ampak …« je profesor za trenutek umolknil, preden je nadaljeval. »Ampak ne sprašujte me, zakaj?«

	 »Prav ...« mu je Gabriel prikimal in naredil požirek čaja, ki se je skoraj že čisto ohladil. »Dobro, čeprav ste nama tistega dne, ko sva s Casperjem dobila nalogo, da raziščeva vrh hriba, kjer naj bi včasih bile ruševine, obljubili, da nam boste nekoč povedali, zakaj se tega raziskovanja sami ne lotite.«

	 Fryton je gledal skozi okno. Odsotno se je zastrmel nekam v daljavo in nekaj trenutkov ni ničesar rekel. Šele ko se je zdrznil in se spet obrnil k mizi, mu je odgovoril:

	 »Morda nekoč, ampak ne danes! Bojim se, da vseeno obstaja možnost, da je čarovnica resnična!«

	 Trojica se je odprtih ust zastrmela vanj in Casper je skrajno osuplo butnil:

	 »Če pa ste nam še malo prej zatrdili, da ne verjamete v praznoverje!«

	 »Ne, saj ne ...« mu je Fryton resnobnega obraza oklevajoče odgovoril. »Ampak Casper nekoliko ste še premladi, da bi me razumeli. Obljubim pa vam, da vam bom svojo skrivnost najkasneje v letu dni razkril, saj me kasneje tako ne bo več tukaj, ker grem v pokoj.«

	 Rebecca, Casper in Gabriel so z obžalovanjem pogledali profesorja, ki so ga imeli najraje in je že od nekdaj med mladino imel sloves najboljšega profesorja in velikega prijatelja učencev.

	 Fryton je nenadoma vstal in rekel:

	 »Mislim, da je čas, da gremo na vaje, ali kakor oni že temu pravijo.«

	 Želel je še plačati, a je gospod Green samo zamahnil z roko in mu dejal:

	 »Kar pustite Erik! Ta mlada skupina je takšna, da bi jaz moral njim plačevati, da sedijo v moji gostilni, ne oni meni! Bodite ponosni nanje!«

	 »Saj tudi sem!« mu je Fryton takoj goreče zatrdil. »Prav prekleto sem ponosen, da učim učence takšnega kova!«

	 Stopil je iz gostilne na hladno in trojica mladih mu je zmedeno sledila, kajti njegove besede so bile več kakor le pohvala.





MAVRIČNO PRESENEČENJE


	 V središču Nickovega dola ali centru, kakor takemu predelu v mestih običajno pravijo, se je zbrala velika množica krajanov. Profesor Fryton se je po prihodu na trg takoj pridružil učiteljem, Casper, Rebecca in Gabriel pa so stopili na samo, nekoliko odmaknjeni.

	 »Kje pa imaš sestrico?« je Casper vprašal.

	 »Ne vem, se mi niti ne sanja,« je Gabriel skomignil z rameni. »Sicer pa se zadnji čas zapira vase in veliko ne izvem. Veš, po volčjem napadu se je močno spremenila in se z mano sploh ne pogovarja več!«

	 »Mogoče pa se te boji?« je Casper dvomeče pripomnil.

	 »Kaj pa vem? Morda? Ampak brez potrebe, ker nisem nikomur nevaren,« mu je Gabriel lahkotno odgovoril.

	 »Mogoče pa ji to lahko sam poveš?« je za svojim hrbtom zaslišal dekliški glas.

	 Fanta sta se presenečeno obrnila in za njima sta stala Alex in Maya.

	 »O, zdravo!« ju je Gabriel v zadregi pozdravil. »Potem pa mi res lahko poveš, čemu nič več ne prideš v mojo sobo, kakor si to prej pogosto počela?«

	 »Zakaj me pa ti nič več ne povabiš?« je Maya kar planila in ga grdo pogledala. »Odkar te je volk ugriznil, se zame niti ne zmeniš več!«

	 Gabriel je presenečeno pogledoval k prijateljem, ker je pričakoval njihove podpore, vendar pa so se Alex, Rebecca in Casper odločili, da se v njune družinske spore ne bodo vtikali.

	 »Ej sestrica, odkar sva doživela napad, se dogajajo same čudne stvari, mar ne?« ji je rekel, ko je ugotovil, da mu prijatelji ne bodo priskočili na pomoč. »Verjetno sem bil samo nekoliko zmeden,« ji je tiho priznal in pogledal v tla. »Bova pa dva tedna, kakor sem slišal, doma imela dobro družbo!« je navdušeno vzkliknil in jo z nasmeškom pogledal.

	 »A res?« ga je Maya nejeverno vprašala.

	 »Ja, res!« ji je Gabriel zatrdil in se široko nasmehnil. »Rebecca bo božične počitnice preživela pri nas. Njena mama potuje daleč in …«

	 Stavka mu ni uspelo niti dokončati, ker je Maya svoje odobravanje izrazila z glasnim cviljenjem. Videti je bilo, da je na dogovor, da bo Rebecca praznike preživela pri njih, že čisto pozabila.

	 Rebecca je zardela in pogled uprla v tla. Komaj je še skrivala nelagodnost, ki jo je obhajala, ker ni bila rada v središču pozornosti.

	 »Rebecca je že dobro ...« ji je Casper dobrohotno rekel, da bi jo potolažil. »Kolikor vem, te vsaj ponoči ne bo zeblo!«

	 Že v naslednjem trenutku je ugotovil, da bi bilo bolje, če bi to misel zadržal zase, ker sta ga nenadoma zadeli dve dobro namerjeni kepi, da se je od presenečenja kar sesedel ... Obsedel je v kupu snega in nejeverno opazoval jezna obraza Rebecce in Maye.

	 »Kaj pa je bilo to?« ju je Gabriel osuplo vprašal.

	 »Nič!« mu je Maya bojevito odgovorila, a sta se obe z Rebecco že hihitali.

	 Casper je potreboval nekaj trenutkov, da je prišel toliko k sebi, da je zagrabil za Alexovo dlan, ki mu jo je molil. Alex se je prav prešerno smejal. Casper je vstal in ravno si je čistil sneg s hlač, ko se je po zvočniku nenadoma zaslišalo:

	 »Dame in gospodje prosim, če pridete bližje in se zberete tukaj pred našo usposobljeno gasilsko enoto, ker se bodo vaje pravkar začele!«

	 Peterica mladih se je približala k robu množice, ki se je zgrnila pred gasilci, oblečenimi v popolne gasilske obleke, in s čeladami na glavah. Videli sicer niso veliko, so pa lahko slišali glas poveljujočega gasilskega poveljnika.

	 Gabriela vaje niso posebej zanimale, celo zdelo se mu je, da so po nepotrebnem delali preplah, saj je bil to sploh prvi požar, odkar se je zavedal. Pa tudi čemu bi se trudil, če pa je bilo toliko drugih, ki so jih vaje resnično zanimale? Že če je samo pogledal Casperja in Alexa, ki sta se zrinila nekoliko naprej in tako zavzeto strmela v prikaz, da bi lahko za njima gorelo, pa še opazila ne bi, ga je vsa volja do vaj minila.

	 Maya in Rebecca pa sta se toliko potrudili, da sta prikaz opazovali, a sta vajo spremljali bolj zato, ker so jim tako ukazali v šoli. Vseeno pa sta bili čisto malo radovedni, ker česa takega še nista nikoli videli.

	 »Kaj pa je to takšnega?« je Maya čez čas, ko je že nekajkrat zaporedoma opazovala postopek, kako izvleči varovalko na gasilnem aparatu in šele za tem pritisniti na ročico, ki sprosti to ali drugo gasilno snov, vprašala.

	 Gabriel se je kmalu naveličal, zato je stopil do prazne stojnice, ki je stala ob robu trga. Usedel se je na mizo in dogajanje od tam opazoval.

	 Ker je bilo mrzlo, je roke vtaknil v žepe in v levem začutil list papirja. Premišljeval je, kaj je v žepu imel, a se je prav kmalu spomnil, da je zjutraj, preden je šel v šolo, z ogrinjala na mizi pograbil prepognjen listič in ga vtaknil v žep ... Nanj je popolnoma pozabil!

	 Iz žepa je potegnil večkrat prepognjen, nekoliko zmečkan majhen list papirja. Razgrnil ga je in nekajkrat obrnil. Nejevoljno ga je opazoval, ker so bile črke dokaj slabo vidne, kakor da bi nekdo pisal s svinčnikom. Napel je oči, saj je bledo besedilo na rahlo porumenelem papirju bilo težko vidno.

	 List je spet obrnil, tako da so črke bile v pravilni legi, ga nekoliko približal očem in ga začudeno prebral:

	 »Hop eri Hor el tri mino Reba, Tres mya ill pnea Suno Kai.«

	 Stavek mu ni ničesar pomenil. Nejeverno je stresel z glavo, še enkrat na hitro preletel čez sporočilo, a ko mu še vedno ni bilo nič bolj jasno, ga je preplavila jeza.

	 »Pa zakaj se mora v teh dneh vse tako zaplesti?« je nejevoljno zavzdihnil. »Tisti, ki mi to sporočilo pošilja, bi ga lahko preprosto napisal v našem jeziku!« je jezno zagodrnjal.

	 »In če ga ne razume?« se je nekdo ob njem oglasil.

	 Gabriel je listič hitro stlačil v žep in se previdno ozrl čez ramo, da bi ugotovil, kdo ga je premotil.

	 »Oh, ti si Rebecca!« se je takoj pomiril. »Jezim se zaradi sporočil, ki jih zadnje dni dobivam!«

	 »To mi je popolnoma jasno. Že nekaj časa stojim ob tebi pa me niti opazil nisi,« se mu je Rebecca nasmehnila. »Še slep bi videl, da si razburjen. Ampak bojim se, da si se zadeve lotil s čisto napačne strani.«

	 Gabriel jo je začudeno pogledal, ker je ni razumel.

	 Rebecca se je ob njem usedla na mizo in rekla:

	 »Pomisli Gabriel, kako se običajno počutiš, ko tako besedilo razumeš?«

	 »Mislim, da sem ga razumel takrat, ko me je bilo strah ali pa če sem bil jezen,« ji je Gabriel po premisleku odgovoril.

	 Rebecca mu je prikimala in se nagnila nazaj. Z rokama se je za hrbtom oprla na mizo in s pogledom sledila premikanju krajanov pred gorečim polenom. Nekaj trenutkov je še molčala, ko mu je naposled rekla:

	 »Torej veš, da so močna čustva tista, ki sprožijo tvoje sposobnosti in seveda ti ne ugaja, da bi se vsakič, ko bi želel to znanje uporabiti, moral razjeziti?«

	 Gabriel ji je samo zamišljeno prikimal.

	 »No, potem sva na istem!« je Rebecca vzkliknila in ga pogledala naravnost v oči.

	 »Kako na istem?« se je Gabriel začudil. »Pa saj ti čaraš, ko želiš, ne samo, ko si jezna.«

	 »Tukaj je težavica,« mu je Rebecca resnobno odgovorila. »Najprej sploh ne smem biti jezna in potem moram za vsak čar izvajati te smešne gibe, za katere sicer vem, kako jih moram izvajati, ampak po drugi strani pa mi spomin ne seže tako daleč, da bi vedela, zakaj?«

	 Gabriel ji je le prikimal, ker na to ni poznal odgovora. Že tega, kar se je dogajalo njemu, ni razumel.

	 »Rebecca,« je nenadoma rekel, in ko je svoje lepe oči obrnila k njemu, je nadaljeval, »če se prav spomnim, a nisi omenila nekakšnega imena? Kori de …«

	 »Kori de Rose,« ga je Rebecca dopolnila in mu prikimala. »To je ime, ki se ga zavedam in mislim, da mi pripada. Ampak več od tega pa se mi niti ne sanja. Tu pa tam pride kak preblisk, vendar nejasen.«

	 Gabriel je s pogledom zamišljeno sledil dogajanju na trgu, ki pa se je ponavljalo. Krajani so drug za drugim pristopali h gorečemu polenu in ga gasili z vsemi mogočimi vrstami gasilnih sredstev. Uporabili so pesek, plin, vodo, peno in še vrsto drugih. Čeprav je na trgu gorel majhen kres, iz katerega so gasilci jemali goreča polena, na katerih so krajani vadili gašenje, ni pritegnil njegove pozornosti.

	 »Kaj pa čari? Kako to, da si se jih spomnila? Pa je to vse, kar se da?« je Gabriel nadaljeval tam, kjer sta ostala.

	 Rebecca se je nasmehnila, mu glavo naslonila na ramo in rekla:

	 »Ah, kje pa! Na tisoče jih je, ampak jih ne poznam! Vem, da obstajajo, samo ne spomnim se izrekov. Do zdaj sem se spomnila morda le kakšnih dvajsetih.«

	 »Dvajset!« je Gabriel vznemirjeno vzkliknil. »To pa ni malo! Kaj pa zmoreš, če ni skrivnost?«

	 »Ne, ni,« mu je Rebecca odkimala. »Reciva tako, znam ustvariti svetlobo, vodo in ogenj, znam premikati stvari, povzročiti navidezno prevaro, potem sem tudi že spreminjala barve, lahko tudi malce letim ...« mu je naštevala, kaj vse je že odkrila.

	 »Da pa bi komu, kaj začarala, a to pa ne gre?« jo je Gabriel radovedno vprašal.

	 Položil ji je roko okoli ramen in jo stisnil k sebi.

	 »Ne, to pa se niti ne sme!« je Rebecca panično, s strahospoštovanjem vzkliknila. »Seveda se da, ampak kakor sem ti povedala, obstaja neskončno čarov, o katerih pa se mi še sanja ne,« je nadaljevala in zamišljeno utihnila. »Predvsem pa bi rada raziskala, kdo je, Kori de Rose,« je čez čas z zelo resnim glasom dodala.

	 Gabriel se je zamislil, a je nenadoma skočil z mize, pri čemer je skoraj prevrnil Rebecco, ki je še vedno z glavo slonela na njegovih ramenih.

	 »Oprosti!« se ji je hitro opravičil. »Nekaj sem se spomnil!« je navdušeno vzkliknil. »Kaj, če bi Frytona poprosila, ali lahko svojo nalogo o ruševinah razširiva in bi malce raziskala še o čarovništvu?«

	 »Dobra ideja!« je Rebecca vzkliknila, pri čemer so se ji oči zalesketale in na obrazu ji je zasijal širok nasmešek. »Ampak se pri tej nalogi zna zaplesti, saj si sam videl, kako je stari reagiral na besedo, čarovnica, čeprav sem prepričana, da o tem kaj ve, če ne, pa ima gradiva.«

	 Gabriel ji je zamišljeno prikimal. Tudi Rebecca je zdrsnila z mize in se postavila k njemu. Nekaj trenutkov sta bila ujeta vsak v svoje misli, ko ga je naposled Rebecca vprašala:

	 »Mi pokažeš tisto pismo?«

	 »Misliš sporočilo?« jo je Gabriel popravil.

	 Rebecca mu je prikimala, in ko je papir držala v rokah, ga je pozorno opazovala, obračala na vse strani in mu ga vrnila.

	 »To je to!« je Gabriel malce razočarano vzkliknil. »Večini ne bi ničesar pomenilo in ko bo pravi čas, ga bom prav zagotovo prebral …« je rekel, a je v trenutku utihnil, ker mu je Rebecca vskočila v besedo.

	 »Prebral boš sporočilo, kjer lepo piše, da ogrinjalo pametno uporabi,« je rekla in ga skrivnostno pogledala. »Predvsem pa, da moraš zaupati svojim občutkom, kajne?«

	 Gabriel je osuplo strmel vanjo. Papir je naglo razgrnil, vendar je bilo sporočilo zapisano še zmeraj tako, da ga ni razumel. Nekajkrat je preletel čez bledo besedilo in se poskušal zbrati.

	 »Kako pa ti veš, kaj tu piše?« jo je naposled osuplo vprašal.

	 »Ne vem, kako?« mu je Rebecca odgovorila in skomignila z rameni. »Preprosto sem ga prebrala. To je vsa skrivnost!«

	 Gabriel je spet pogledal v papir in jezno strmel v neznane besede. Močno ga je jezilo, ker ni mogel razumeti, zakaj je le občasno imel sposobnost poznavanja tega jezika.

	 »Mogoče pa nisi dovolj zbran?« je Rebecca pripomnila.

	 Gabriel je nasršeno gledal v skupino ljudi, ki so še zmeraj navdušeno sodelovali pri gasilski vaji. Jezno je zavzdihnil, ker so se mu zdeli pravi bedaki … V popolni pripravljenosti so stali ob gorečem polenu in se kot otroci prepirali, kdo bo prej na vrsti za gašenje, čeprav na vsem trgu ni bilo nikakršne možnosti, da bi karkoli zagorelo.

	 Spet se je osredotočil na sporočilo in začudeno ugotovil, da ga je zdaj lahko brez težav prebral:

	 »Pametno uporabi ogrinjalo, vendar zaupaj svojim občutkom!«

	 Zvrtelo se mu je pred očmi. Prestrašeno je pogledal Rebecco, ki pa se je le smehljala.

	 »Kako pa si to vedela?« je izbruhnilo iz njega.

	 »Ne vem, mali,« mu je Rebecca umirjeno odgovorila. »Preprosto ga razumem. Morda pa govoriva isti jezik?«

	 Gabriel je z velikimi očmi nejeverno strmel vanjo in premišljeval, ali si morda delita isto skrivnost?

	 Rebecca pa je postajala prav prešerne volje.

	 Škripanje snega ju je opozorilo, da je nekdo prihajal k njuni stojnici ... Bila je Maya, ki se ji je videlo, da se je prav zabavala, ko je blebetala nekakšne nerazumljive besede:

	 »Ping, dong, jong, kong, viu, biu, pliu …«

	 Gabriel in Rebeca sta se spogledala, ker jima ni bilo jasno, kaj se je z njo dogajalo.

	 »Maya kaj je s tabo?« se je Gabriel ustrašil.

	 »Z mano?« se je Maya začudila. »Z mano popolnoma ničesar! Morda pa je vama kaj?«

	 Gabriel jo je grdo pogledal, ker se je še kar smejala in nesmiselne besede ponavljala.

	 »Kaj govoriš Maya?« jo je že nekoliko nejevoljno vprašal.

	 »To, kar sta vidva pravkar govorila!« je Maya vzkliknila. »Od daleč sem vaju opazovala in prisluškovala vajinemu pogovoru in slišati je bilo nekako tako, kakor sem vama prej povedala,« jima je smeje razložila. »Če pa te besede kaj pomenijo, pa vesta samo vidva! Že tako vsa vas govori, kakor sem slišala, samo o nekakšni čarovniji in čarovnici. Pomešajta se med ljudi pa bosta sama slišala, o čem govorijo!«

	 Gabrielu ni bilo čisto nič več jasno ne o čudnih besedah, ki naj bi jih z Rebecco govorila, ne o govoricah, ki so krožile med krajani in ne o skrivnostnem jeziku v sporočilu ... Skratka počasi mu je že vse presedalo! A še preden se je lahko razburil do konca, je vesel glas po zvočniku oznanil:

	 »Tako dragi krajani trdo ste morali delati, da ste se gasilskih veščin uspešno naučili, zato se zdaj lahko posvetimo zabavi in se ob prijetni glasbi poveselimo!«

	 Takoj za tem se je iz zvočnikov po trgu že razlegala glasna poskočna glasba, ob kateri so krajani začeli plesati.

	 Gabrielova nejevolja ni prav dolgo trajala, ker je že po nekaj taktih začel migati z boki.

	 »Ples!« je Rebecca vzhičeno vzkliknila.

	 Še preden je Gabriel lahko karkoli rekel, je planila proti množici, ki je plesala. Začela se je vrteti v ritmu glasbe, z rokama je valovila po zraku, kakor bi se zvijale kače, z boki pa v nasprotno smer.

	 Maya jo je z zanimanjem opazovala, ker takšnega plesa še nikoli ni videla. Naposled je sklenila, da ga bo tudi sama preizkusila. Stekla je k Rebecci in začela plesati. Vrtela se je in zvijala, vendar pa niti polovico tako spretno, kakor je to počela Rebecca.

	 Gabriel je z zanimanjem opazoval obe, vendar pa se ni smejal, ker je vedel, da Rebeccin ples nekaj pomeni. Takšen ples je do zdaj videl le dvakrat!

	 Glasba je igrala poskočno pesem in nekaj sto glava množica krajanov je uživala v skupnem norenju. Maya je plesala in ves čas pogledovala proti Rebecci, da ja ne bi kakšnega njenega novega giba spregledala, a že po nekaj minutah se je na pol mrtva od utrujenosti naslonila na Casperja, ki je norel ob Alexu.

	 Gabriel se je s komolci naslonil na mizo stojnice in čakal Rebecco, ki se je z nasmehom na prelepem, nekoliko starejšem obrazu še vedno vrtela.

	 Ko se je nasmejana vrnila k njuni stojnici, jo je takoj povprašal:

	 »Hm Rebecca, a misliš, kakšno ušpičiti?«

	 »Ne,« mu je Rebecca odkimala, »nekoliko sem samo eksperimentirala, če me bo kdo opazil.«

	 »Saj te je!« ji je Gabriel resnobno, napeto odgovoril in pokazal na Mayo, ki je še zmeraj tako divje dihala, kakor da bi pretekla cel maraton.

	 »Ah, ona ni nevarna, je na naši strani,« mu je Rebecca lahkotno odvrnila in zamahnila z roko.

	 »Ja, res je ne naši strani, ampak se ji niti ne sanja, kaj tak ples pomeni!« ji je Gabriel obtožujoče rekel. »Ne mislim ji pripovedovati, kaj smo na poti iz mesta doživeli in verjetno ji tudi Casper ne bo.«

	 Rebecca mu je skesano prikimala, ker se je zavedela, da bo svojo skrivnost morala skrivati ... Manj ljudi, ki jo bodo poznali, bolje bo zanjo!

	 Glasba je utihnila in naposled je besedo dobil župan, Ewan.

	 »Spoštovani krajani!« je njegov slovesen nagovor množici zadonel iz zvočnika.

	 Utihnil je in pogledal po trgu, ali ga ljudje poslušajo. V trenutku so se vsi umirili in zavladala je popolna tišina. Prav vsi obrazi so pozorno strmeli vanj.

	 »Dovolite mi, da po včerajšnjem neljubem dogodku podam še nekaj uradnih podatkov ter mnenj,« je župan govor prav tako slovesno nadaljeval, kot ga je začel. »Nekako smo se zedinili, da se takšen požar pač lahko zgodi in mislim, da se ne smemo obremenjevati z nikakršno legendo o čarovnici in z vraževerjem, kakor že ves dan poslušam. Zato vam zagotavljam, da se lahko prav v miru pripravljate na veličastni praznik, petindvajseti december.«

	 Gospod Ewan je povedal še veliko spodbudnih besed o praznovanju najlepšega praznika, božiča.

	 Gabriel in Rebecca sta ga zavzeto poslušala.

	 »A bi mu verjela?« je Rebecca razposajeno vprašala.

	 »Hm, ne vem, jaz mu ne bi,« ji je Gabriel z narejeno resnostjo odgovoril. »Sicer pa, a si morda za akcijo?«

	 Rebecca mu je takoj navihano prikimala in medtem ko se je iz zvočnikov še slišal županov govor o tem, da česar ne vidimo, ni treba verjeti, je že na rahlo krožila z rokama okoli namišljenega središča.

	 »Kaj pa jim boš pripravila?« jo je Gabriel, ki je že čisto pozabil na slabo voljo, povprašal.

	 »Ne vem še,« je Rebecca neodločno rekla. »Ravno se sprašujem, ali naj župana okepam ali ustvarim kaj takšnega, da se bo o tem še dolgo govorilo!«

	 »Nikar jim ne pokvari božiča!« je Gabriel vzkliknil. »Vsaj meni veliko pomeni, in če bodo za božič vsi na pol mrtvi od strahu, ne bo zanimivo!«

	 »Prav imaš,« mu je Rebecca prikimala in zamišljeno privzdignila obrvi. »Ne bom jim vlivala strahu, pa čeprav bi jim z veseljem v pozdrav poslala ognjeni napis, ampak imam boljšo zamisel, tako da bodo vedeli, da čarovnica ni tako neresnična, kakor župan pravi in še zabavno bo. A smem?«

	 Gabriel je strmel v njen prečudoviti obraz. Končno ji je smeje prikimal:

	 »Ja, ampak bodi usmiljena!«

	 Rebecca mu je prikimala in njen široko nasmejani obraz ni bil videti prav nič zloben. Nakazoval ni na nič takega, kar bi bilo v nasprotju s poštenjem. Počasi je krožila z rokama in nenadoma se je pred Gabrielom zabliskalo in rahlo počilo. Visoko nad njegovo glavo se je iz nič pojavila modra iskra, ki se je z glasnim pokom razpočila na sto manjših, ki so v dolgih lokih padale proti tlom ... Bilo je videti, kakor da bi nad njim izbruhnil vulkan, le da so namesto tekoče lave bile razpršene modre iskre.

	 »Ne počni tega tukaj!« je Gabriel panično vzkliknil. »Videli naju bodo!«

	 »Brez panike!« ga je Rebecca pomirila. »To si videl samo ti. Le pokazala sem ti, kar bodo oni kmalu videli,« se je zasmejala.

	 Gabriel je osuplo strmel vanjo, a ji je vseeno prikimal, ker se mu take iskre niso zdele nič slabega.

	 Rebecca pa je krožila z dlanmi, kakor da bi bila vse skupaj le igra in vsake toliko z dlanjo udarila ob dlan.

	 Gabriel je opazoval dogajanje na trgu, kjer je župan ravno zaključeval svoj govor.

	 »Vaščani in vaščanke!« je njegov zadovoljni glas gromko donel iz zvočnikov. »Z današnjim dnem odpiram božični čas in že jutri bomo začeli z okraševanjem vasice. Veseli bomo vseh, ki se bodo …«

	 Tik pred njegovim nosom je počilo. Zamahnil je z roko natanko tako, kakor da bi odganjal nadležno muho. Po kratkem premoru, ko se je samo za nekaj sekund zmedel, je nadaljeval:

	 »Veseli bomo vseh, ki se bodo udeležili priprav in z lastnimi idejami okrasili našo prelepo vas. Zato dragi …«

	 Spet je tik pred njegovim nosom počilo in tokrat se je zabliskala rdeča iskrica, ki pa je ni mogel več prezreti. Spustil je roke ob bok in se strahoma oziral naokoli, kot da bi pričakoval, da bo nekoga zagledal.

	 A še preden se je ponovno zbral in govor nadaljeval, je spet počilo in tokrat so se razletele rumene iskre daleč naokrog.

	 Ne samo župan, ampak prav vsi so se ozirali naokoli in iskali, kdo je te male barvne eksplozije povzročal, a videli niso nikogar. Ponovno je počilo in spet in spet.

	 Bliskalo je in pokalo, kakor da so se znašli v središču ognjemeta. Čeprav so se iskre žareče bleščale, se nikomur ni nič žalega zgodilo. Popadale so na zasnežena tla, kjer so ostale. Kmalu je bilo videti, kakor da bi nekdo tla posul z nešteto barvnimi drobtinicami.

	 Vsi so zgroženo gledali, a zganil se ni nihče. Videti je bilo, kot bi množica prestrašeno otrpnila in se ni zganila niti, ko je mladi mamici ušel sinek in stekel na plesišče pred odrom med raznobarvne svetleče iskre. Pod nogami mu je šumelo, hreščalo ter pokalo in v trenutku so vsa njegova oblačila bila mavrična. Tekal je sem ter tja in zaradi barvitosti oblačil je bil videti kot majhen klovn. Ves nasmejan je sedel, kar na tla in začel barvne drobtinice grabiti na kup.

	 Presenečeni krajani se še vedno niso zganili in v zraku je bilo zaznati strah. Samo fantkova mamica je zgroženo pritekla k njemu, in ko ga je dvignila s tal, so se tudi njena oblačila mavrično obarvala.

	 Med krajani se je slišalo osuplo šepetanje. Mamica je sinka izpustila iz naročja in začudeno strmela v svoja oblačila. Ob njej je že stal fantkov oče, za njim so se jima pridružili še njuni prijatelji in kmalu je po sredini trga poskakovala skupina mavričnih ljudi.

	 Gabriel je presenetljivo dogajanje od daleč molče opazoval.

	 »A te zanima, kaj ta barva zmore?« ga je Rebecca smeje vprašala, in ko ji je Gabriel prikimal, je plosknila proti zvočnikom. »Še nekoliko glasbe potrebujemo!« je vzkliknila. »Valves,« je skoraj neslišno zamrmrala, tako da se je videlo samo premikanje njenih ustnic.

	 Iz zvočnikov se je zaslišala prav posebna glasba ... Ni bila mirna in ne prehitra, temveč prav zabavna glasba, ki so jo spremljali zvoki kraguljčkov. Prav vsi, ki so bili odeti v mavrična oblačila, so začeli plesati, natanko tako, kot je malo prej Rebecca plesala. V ritmu glasbe so se zvijali kot kače. Iz množice se je zdaj namesto pritajenih krikov strahu slišal sproščen, radosten smeh.

	 Rebecca pa je kar čarala in čarala. Vedno več ljudi je bilo mavrično oblečenih in kmalu je bilo središče vasi podobno eni sami veliki mavrični zabavi. Iz zvočnikov je prihajala božanska glasba, ki se ji je bilo nemogoče upreti in na stotine ljudi se je veselo zabavalo in plesalo.

	 Le župan Ewan je še zmeraj kot okamnel stal na odru in dogajanja ni tako zaupljivo spremljal kakor večina.

	 Rebecca je le še enkrat zaploskala in tik pred županovim nosom se je z velikimi svetlečimi črkami izpisalo:

	 »Prisrčni pozdravi od Snežne čarovnice«

	 Ewana je ta napis tako šokiral, da se je na odru sesedel kar na tla, a rajanje vaščanov je še dolgo trajalo, ker so se v mavričnih oblačilih izvrstno počutili in kot prerojeni.

	 Rebecca in Gabriel sta se zabave naveličala, zato sta odšla v gostilno, Pri jelenčku, kjer so se jima kmalu pridružili še Casper, Maya in Alex.

	 »To pa je noro!« jima je Casper, ki je bil oblečen v čisto mavrična oblačila, že od daleč razposajeno klical.

	 Maya in Alex pa sta bila oblečena še v iste barve kot pred zabavo.

	 »Žal vam je lahko, da niste poskusili!« je Casper vzkliknil in vzradoščeno pogledoval po prijateljih, ki so bili v oblačilih povsem običajnih barv. »Ko stopiš na tako pikico, jo pod nogami raznese in te dvigne za centimeter v zrak in potem še in še. Kaj takega! Za takšno zabavo bi hodil v šolo tudi vse sobote in nedelje, če bi bilo treba!«

	 Njegovemu navdušenju ni hotelo biti konca. Še dolgo po tem, ko so že sedeli za mizo in pili topel čaj, je obujal občutke, ki jih do zdaj še ni poznal.

	 Gabriel se je skrivaj nagnil k Rebecci in ji zašepetal:

	 »Saj nisi v ta čar primešala česa nevarnega?«

	 Rebecca mu je smeje odkimala in mu zašepetala:

	 »Ne, le preprosto otroško veselje.«

	 V gostilno je vstopil Robert. Ne da bi pogledal naokoli, se je s sklonjeno glavo ustavil čisto na drugem koncu gostilne in sedel. Zdelo se je, da mladih prijateljev sploh ni opazil. Gostilna je bila napolnjena do zadnjega kotička in jih morda tudi zaradi tega ni videl. Sedel je sam in s sklonjeno glavo strmel v mizo. Še, ko je naročal, gospoda Greena ni niti pogledal in popolnoma jasno je bilo, da je bilo nekaj narobe.

	 Prvi ga je opazil razposajeni Casper, a je Gabriela le na kratko udaril po ramenu, z glavo namignil tja, kjer je Robert sedel in vzkliknil:

	 »Poglej, kdo je prišel!«

	 Vsi pri njihovi mizi so pogledali proti Robertu, Gabriel pa je vstal in stopil do njega.

	 Robert ga niti opazil ni, čeprav je tam že kar nekaj časa stal.

	 »Robert, pridružite se nam!« ga je Gabriel naposled precej glasno ogovoril.

	 Robert je končno dvignil glavo in ga žalostno pogledal.

	 »Oprosti Gabriel, nisem vas videl,« se mu je opravičil. »Doživel sem hudo izgubo!«

	 Gabriel je bil v zadregi, ker takšnega odgovora ni pričakoval, predvsem pa Roberta še nikoli do zdaj ni videl slabe volje.

	 »Robert, kaj se vam je zgodilo?« ga je zaskrbljeno vprašal.

	 »Mojega šefa, detektiva Simona, so našli mrtvega!« mu je Robert razburjeno odgovoril.

	 Gabriel se je zaradi nepričakovane novice kar sesedel. Robert mu je prikimal, kot bi mu neverjetno vest hotel potrditi in nadaljeval:

	 »Danes zgodaj zjutraj sva še hodila naokrog, pred kakšnimi desetimi minutami pa so mi sporočili, da je umrl. Ni bilo ne znakov nasilja ne vloma, ampak preprosto je mrtev ležal na postelji in na njem je bilo sporočilo.«

	 Utihnil je in glavo spet sklonil. Med njima je zavladala mučna tišina, saj Gabriel ni vedel, kaj bi mu rekel, še manj pa, kaj bi lahko storil. Čeprav je vedel, da se ga sporočilo ni tikalo, se ni mogel zadržati in ga je vprašal:

	 »Kakšno sporočilo?«

	 Robert je segel v žep in mu izročil majhen porumenel list papirja. Gabriela je stisnilo v prsih in pred očmi se mu je stemnilo, ker se je zastrmel v s svinčnikom napisano sporočilo. Z negotovim glasom ga je glasno prebral:

	 »Radovednost ni lepa čednost! Naj bo to dejanje vsem opozorilo za v prihodnje!«

	 Robert ga je presenečeno pogledal in vprašal:

	 »A to piše?«

	 »Pa saj ste ga prebrali!« je Gabriel vzkliknil. »To je napisano!« je odločno rekel in ga zgroženo pogledal.

	 Robert je samo prikimal, mu sporočilo vzel iz roke, ga razgrnil po mizi in ga s svojim mobilnim telefonom fotografiral. Telefon je potisnil pred Gabriela ter mu fotografijo pokazal.

	 »To je ja volčji jezik!« je Gabriel osuplo vzkliknil.

	 Na fotografiji so bile jasno vidne besede v jeziku, kakršnega sta še pred kratkim z Rebecco preučevala na njegovem sporočilu.

	 Robert mu je roko položil na ramo in glas se mu je od vznemirjenja zatresel, ko ga je vprašal:

	 »Gabriel mi prisežeš na življenja vseh tvojih najdražjih, da nimaš ničesar pri tem?«

	 Gabriel se je z odprtimi usti zastrmel vanj. Svojega nevljudnega dejanja se niti zavedal ni, ampak preprosto ni mogel razumeti in ne verjeti, da bi Robert lahko njega osumil. Iz sebe ni spravil niti glasu, zato mu je le divje odkimaval.

	 Robert mu je verjel. Pomirjen ga je pomenljivo stisnil za ramo, potem pa ga potrepljal in mu rekel:

	 »Verjamem ti, pa čeprav te z morilcem povezuje toliko podobnih lastnosti, ampak verjamem ti!«

	 »Niti na kraj pameti mi ne bi padlo, da bi komurkoli kaj žalega storil, sploh pa ne ljudem, ki me ščitijo!« je Gabriel ves bled, z muko izdavil, ko se mu je naposled dar govora le vrnil. »Pa ves dopoldne sem preživel na trgu s prijatelji, in če bo treba, bodo prav vsi dali izjavo. Sploh se nisem premaknil, nikamor nisem šel!«

	 »Vem, ne razburjaj se,« ga je Robert miril, saj je bil dovolj velik strokovnjak, da je z obraza osumljenca znal razbrati krivdo, kesanje ali nedolžnost.

	 »Kaj pa zdaj? Ali se morate vrniti v mesto?« ga je Gabriel vprašal.

	 »Ja, tja moram za kakšen dan ali dva,« mu je Robert pritrdil. »Veš, smrt mojega sodelavca, čeprav bi zaradi narave našega poklica moral pričakovati, da bi se tudi kaj takega lahko zgodilo, je zelo žalostna in me boli, ker sem Simona spoštoval in je bil moj dobri prijatelj, ampak meni je prinesla korist.«

	 Gabriel ga je skoraj zaničljivo pogledal, saj je govoril o svoji koristi na račun smrti prijatelja.

	 »No, naj ti pojasnim!« ga je Robert poskušal pomiriti, ko je videl izraz na njegovem obrazu. »Simon je bil po položaju višji inšpektor, in ker sem mu bil jaz najbližji po izobrazbi in izkušnjah, bom dejansko zdaj jaz prevzel njegovo mesto in bom imel vsa pooblastila, da se bom lahko samostojno odločal in ukrepal. Imel bom proste roke pa kamorkoli že me pot zanese, ampak na žalost za ceno njegovega življenja!«

	 Gabriel je končno dojel, o čem je Robert govoril, a ni vedel, ali naj mu izreče sožalje ali zaradi napredovanja čestita.

	 »Kaj pa zdaj?« je komaj izdavil, ker ga je smrt inšpektorja Simona pretresla, pa čeprav sta le enkrat samkrat govorila.

	 »Prav ničesar ne bomo spreminjali!« mu je Robert odločno rekel. »Predlagam, da se vi lotite naloge in izpolnite svoje cilje, kakor ste si jih zadali, jaz pa vam bom pomagal, kolikor bom lahko. Obenem bom še malce povrtal med krajani, če se je kdo med njimi prav posebej zanimal zate ali za najino skrivnost.«

	 Gabriel je še zmeraj nemo strmel v mizo, in ko mu je skoraj neopazno prikimal, ga je Robert dregnil s komolcem, pogled preiskujoče zapičil vanj in vprašal:

	 »Povej mi Gabriel, ali te je v zadnjem času, kdo spraševal o počutju ali morda, kam so tvoji vzorci krvi šli?«

	 Gabriel je takoj, ko je Robert še govoril, že odkimaval in brez pomisleka mu je odgovoril:

	 »Ne vem Robert, ne spomnim se in ne razumem, čemu tolikšen halo okoli mojih vzorcev krvi? Nič mi ni in počnem lahko prav vse stvari enako kot prej!«

	 »Ali pa še kakšno zraven in prav zato bova pozorna!« mu je Robert pomenljivo rekel in ga postrani pogledal. »Povej mi, koliko ljudi ve, da te je strah spremembe v volkodlaka?«

	 Gabriel se je nervozno premestil po stolu, ker je na svoje spreminjanje v volkodlaka že čisto pozabil.

	 »Nihče ne ve, le Rebecca ve, da razumem nekakšen jezik, ampak se s tem ne ukvarja. Sama ima dovolj svojih težav!«

	 Robert mu je prikimal, naredil prvi požirek že zdavnaj ohlajenega čaja in mu napeto odgovoril:

	 »Tako naj tudi ostane! Nihče ne sme ničesar izvedeti! Niti Casper in Maya ne! Biti morava oprezna, ker nama nekdo poskuša škodovati. Bodi pozoren na svojo okolico in drži se Rebecce, saj je dokazala, da so višje sile med nami in je tudi ona del tega dogajanja. Ni pomembno, ali sem lovec na mite ali le detektiv, ampak zapletli smo se v zgodbo, v kateri so žrtve in midva morava poskrbeti, da jih sploh ne bo več!«

	 Gabriel mu je resnobno prikimal, ker je njegovo zaskrbljenost razumel, a se mu je obraz nenadoma zjasnil.

	 »Robert!« je vzkliknil. »Nečesa pa sem se vseeno spomnil!«

	 Robert se je v trenutku nagnil nad mizo in se pozorno zastrmel vanj.

	 »Spomnil sem se, da mi je nekdo omenil, da je naš profesor, Ruskin preiskoval nekakšno kri, a že naslednji dan so ga napadli,« mu je Gabriel, ki se je tudi nagnil nad mizo, da bi se mu približal, šepetaje pripovedoval, kot bi se bal, da bi kdo pri sosednjih mizah lahko kaj slišal.

	 Robert si je vse prav skrbno zapisal in označil v svoji beležki.

	 »Se še česa spomniš?« ga je vprašal, ko je nehal pisati.

	 Gabriel je s pogledom zamišljeno preletel po gostilni, ki se je kar bleščala, ker je gospod, Green skrbno čistil in negoval sleherni del tega prostora. Glavo si je podprl z dlanjo in opazoval ljudi pri sosednjih mizah, ki so brezskrbno sedeli in pili svoje pijače. Za trenutek si je zaželel, da bi bil na njihovem mestu, ker je brezskrbne dni, kakršne je preživljal še pred kratkim, prav pogrešal.

	 »Gabriel!« ga je Robert priklical iz globokih misli.

	 »Oprostite Robert, zamislil sem se. Kje sva ostala? Ah, ja, seveda, pri vzorcih,« se je Gabriel spomnil. »Vzorce krvi in tkiva sta mi pri operaciji odvzeli Rebeccina mama, Suzan in medicinska sestra, Brigitte.«

	 Robert si je spet vse zapisal, pogledal na uro in si ob izjavi skrbno zapisal tudi čas.

	 »Tako Gabriel,« je rekel, ko je beležko zaprl. »Če je to vse, moram s preiskavo takoj nadaljevati. Vesel pa bi bil, če bi se mi pridružil. Imaš zelo odprto glavo in mislim, da dokaze opaziš prej kot jaz!«

	 Gabriel ni mogel verjeti lastnim ušesom in takoj mu je prikimal. Robertu je stisnil roko in že nameraval vstati, a je v trenutku na stolu otrpnil in vzkliknil:

	 »Robert še nečesa sem se spomnil!«

	 Robert je spet naglo segel po beležki in mu prisluhnil.

	 »Se spomnite nove profesorice, Brianne Hill?« ga je Gabriel napeto vprašal. »Z njo sva pod mikroskopom opazovala vzorce krvi,« je nadaljeval, ko mu je Robert prikimal, »ki jih je dobila od neke prijateljice. Ta vzorec bi moral imeti povišano vsebnost protiteles, a jih sploh skoraj ni bilo. Še več, v nekem trenutku se je popolnoma spremenil. Po besedah profesorice naj bi to bila živalska kri ali pa bi ta oseba morala biti že mrtva. Torej vzorec zagotovo ni bil moj, ker sem jaz človek, pa tudi še vedno sem živ, ampak potem so tudi biološki laboratorij razdejali. Saj ste me vi rešili iz zagate, ko so me hoteli odpeljati na policijsko postajo!«

	 Robert mu je prikimal, rekel pa ni ničesar, ker si je ponovno zapisoval v beležko.

	 »Ali lahko to povem Rebecci, ker bo dva tedna gostovala pri meni?« ga je Gabriel previdno vprašal.

	 »O preiskavah ji lahko poveš,« mu je Robert po premisleku odgovoril. »Le o najinem preučevanju volkodlakov pa raje ne, kakor sva se že dogovorila.«

	 Gabriel mu je prikimal, se poslovil in se vrnil k prijateljem, ki so o nečem živahno razpravljali in videti je bilo, da ga sploh niso pogrešali.

	 »Kaj se je zgodilo?« ga je Alex takoj vprašal, ker je z njegovega obraza razbral, da ni prinašal dobrih vesti.

	 »Se spomnite tistega drugega detektiva, Simona?« jih je Gabriel vprašal takoj, ko je sedel. »No, ta detektiv je danes umrl!« je pretreseno nadaljeval, ko so mu prijatelji prikimali. »Našli so ga mrtvega ležati na postelji. Roberta je močno prizadelo.«

	 Na prijateljevih obrazih je opazil resnično obžalovanje, le Maya je bila videti močno pretresena in v očeh so se ji nabrale solze.

	 Pogovor med njimi nikakor ni več sproščeno stekel, zato so se raje odpravili domov.

	 Gabriel je v družbi prijateljev še vedno močno zamišljen, molče hodil proti domu.

	 Na križišču, kjer sta Casper in Rebecca običajno zavila, se je ustavil, da bi se poslovil od njih. Tudi Alex je zavil v isto ulico, ker so vsi trije bili sosedje. Ko so se že oddaljevali od križišča, jim je Gabriel ravno hotel še pomahati v slovo, a se je zadnjega trenutka nečesa spomnil in za njimi zaklical:

	 »Rebecca ob petih popoldne pridi s kovčkom k meni! Čeprav gre tvoja mama od doma šele jutri, bi te že danes rad imel ob sebi!«

	 Rebecca mu je samo prikimala, a se je že naslednjega trenutka premislila in pritekla k njemu. Nežno ga je objela, se mu nasmehnila in se brez besed odpravila proti svoji hiši, ki bo naslednjih štirinajst dni popolnoma samevala.





NOČNA PUSTOLOVŠČINA


	 Gabrielu so ure počasi minevale in nemirno se je presedal po postelji. Vsake toliko je vstal in preveril, ali je imel za sprejem Rebecce vse pripravljeno. Neštetokrat je odprl omaro in predalnik, ki ju je izpraznil in pripravil, da bo vanju shranila oblačila za štirinajst dni, pa čeprav je živela le nekaj metrov stran.

	 Končno sta se urina kazalca približala peti popoldne. Gabriel je vznemirjeno korakal po sobi gor in dol, ko se je pri vhodnih vratih le oglasil zvonec. Hitrih korakov je stopil v predsobo, a je pri vratih že stala Helen in sprejemala Rebecco in Suzan.

	 »Hvala, Helen!« je Suzan olajšano vzkliknila takoj, ko sta z Rebecco vstopili. »Resnično ne vem, kako se vam bom oddolžila za to uslugo. Res je, da je Rebecca že dovolj stara, ampak letos so me službene obveznosti doletele ravno med prazniki in odtrgale od družinskega veselja.«

	 »Ah, kaj bi to,« ji je Helen odgovorila in ji ponudila roko. »Gabrielu bi počilo srce, če bi Rebecca morala biti med prazniki sama, pa tudi midva z Raymondom sva vesela, ker se nama že dolgo zdi, da je v naši hiši pretirana tišina.«

	 Rebecco je oblila rdečica in sramežljivo se je nasmehnila, Gabriel pa je mamo presenečeno pogledal.

	 Prijel je Rebecco za roko in jo potegnil v svojo sobo.

	 »Naj se sami pogovarjata o tišini v naši hiši!« ji je nejevoljno rekel. »Pa ne verjemi vsega, kar slišiš!«

	 Rebecca je potovalko spustila ob postelji na tla, a jo je Gabriel premaknil k omari.

	 »Tukaj sem naredil prostor zate,« ji je rekel in omaro odprl. »Vanjo si lahko zložiš oblačila in v predale tudi.«

	 Rebecca se mu je nasmehnila, odprla potovalko in začela pospravljati oblačila.

	 »Kje pa bom spala?« je vprašala, ker je bila v Gabrielovi sobi ena sama postelja.

	 »Tukaj na postelji, kje pa drugje?« je Gabriel pokazal na posteljo.

	 »Pa ti?« se je Rebecca začudila.

	 »Tukaj na tleh na veliki blazini,« ji je Gabriel odgovoril in z roko zakrožil preko tal, kamor bo postavil z zrakom napihnjeno blazino.

	 »A ni tvoja mama rekla, da moram spati pri Mayi?« se je Rebecca spomnila.

	 »Ja, tako je rekla, ampak jo je oči prepričal, naj se ne vtika v moje stvari, tako da si v moji sobi popolnoma legalno,« se je Gabriel zadovoljno nasmehnil. »Zdržimo še teh nekaj dni, dokler se nam božične počitnice ne začnejo,« je še rekel, ker si je prav želel nekoliko mirnejšega obdobja.

	 Rebecca je že odprla usta, da bi mu odgovorila, a jo je zmotilo zvonjenje Gabrielovega mobilnega telefona.

	 Gabriel je skočil k mizi, kjer ga je običajno puščal in ob pogledu na okence presenečeno vzkliknil:

	 »Poglej, Robert kliče!«

	 Rebecca je privzdignila obrvi in ga vprašujoče pogledala, Gabriel pa se je takoj oglasil:

	 »Prosim!«

	 »Zdravo Gabriel, Robert tukaj!« je iz telefona zaslišal Robertov globoki glas. »Te smem za nekaj trenutkov zmotiti?«

	 Gabriel mu je prikimal, ker se je spomnil njunega dogovora, predvsem pa na njegovo težko izgubo sodelavca.

	 »Seveda!« je še hitro rekel, ko je dojel, da Robert njegovega prikimavanja ni mogel videti.

	 »Premišljeval sem o napadih v šoli, na katere si me danes tudi ti opozoril,« je Robert nadaljeval, ko je slišal njegov pristanek. »Ne vem, morda se motim, vendar bi se rad s tabo in Rebecco pogovoril, ker nikakor ne moremo spregledati dogodkov, ki so se zgodili na starem pokopališču. Zato me zanima, ali bi morda imela kaj časa ob šestih zvečer, da se oglasita pri meni?«

	 Gabriel sploh ni premišljeval, temveč mu je takoj pritrdil.

	 »Prav, potem pa se kar odpravita od doma! Pričakujem vaju!« je Robert zaključil pogovor.

	 Gabriel mu je spet samo prikimal, a ga je, še preden je Robert lahko zvezo prekinil, hitro vprašal:

	 »Robert, kje pa stanujete?«

	 Iz telefona se je slišal top udarec, kot bi se Robert z roko udaril po čelu in takoj za tem globok vzdihljaj.

	 »Oprosti, čisto sem pozabil, da ne veš,« se mu je takoj opravičil. »Kar pred našo gostilno me počakajta!«

	 Gabriel je še počakal, da je Robert prekinil zvezo, zaprl pokrov telefona in se obrnil k Rebecci.

	 »Robert naju vabi k sebi,« ji je rekel in jo vprašujoče pogledal. »Nekakšne stvari ga zanimajo, mislim, da glede zadnjega dogodka na pokopališču.«

	 Rebecca mu je samo prikimala, takoj vstala s postelje, kamor je sedla, medtem ko se je Gabriel pogovarjal z Robertom in še preden je Gabriel utegnil karkoli reči, je že oblačila vetrovko.

	 Kmalu sta, toplo oblečena, stala v predsobi, kjer sta Helen in Raymond še zmeraj kramljala s Suzan o popolnoma drugih stvareh, kakor je bilo Rebeccino počitniško bivanje pri Dunnovih.

	 »Kam pa kam?« ju je Raymond strogo vprašal, ko je oba opazil odeta v zimska oblačila.

	 Gabriel mu je, ne da bi ga sploh pogledal, hitro rekel:

	 »Robert naju kliče. Nekakšne nejasnosti glede šole ga zanimajo.«

	 Ko mu je Raymond samo prikimal, sta z Rebecco, ne da bi še karkoli rekla, izginila skozi vrata.

	 Zunaj je že bila tema.

	 »Rebecca ali lahko Robertu poveva za vse tvoje skrivnosti, ali pa jih bova pred njim skrivala?« jo je Gabriel vprašal in jo prijel za roko.

	 »Hm, ne vem ...« je Rebecca za trenutek oklevala. »Mislim, da ni treba. Čemu bi jih skrivala, saj je moje čarovnije tako že v katakombah videl.«

	 Gabriel ji je prikimal in bil je tik na tem, da bi ji o dogovoru z Robertom, da bosta raziskovala volkodlake, povedal, a se je zadnji trenutek zadržal, ker mu vest ni dopustila, saj je Robertu obljubil, da njune skrivnosti ne bo nikomur izdal.

	 Ugriznil se je v jezik in molče stopal ob Rebecci.

	 Prispela sta v središče vasi, kjer pa ju je Robert že čakal na dogovorjenem mestu.

	 »O, sta že tukaj?« ju je presenečeno vprašal. »Lepo. Ravno sem hotel vstopiti v krčmo, da bi vaju počakal na toplem, ampak vidim, da mi ne bo treba.«

	 Gabriel in Rebecca sta mu v pozdrav samo pokimala in mu molče sledila.

	 Zavili so čisto na desno stran trga in vstopili v ozko ulico, kjer so bile hiše v popolni temi, le v eni je bilo eno okno razsvetljeno.

	 »To je moja soba,« je Robert rekel in pokazal proti razsvetljenemu podstrešnemu oknu. »Še sama sreča, da vaša vasica premore te najemniške sobe, ker bi bilo grozno utrudljivo, če bi se moral vsak dan voziti iz Oylina. V poletnem času bi za vožnjo morda porabil le dve uri, vendar pa po snegu hitreje, kakor smo mi potovali, ne gre.«

	 Gabriel in Rebecca sta pogledala v razsvetljeno okno in mu le vljudno prikimala.

	 Vstopili so v vežo in potem po strmem stopnišču na dolg hodnik, kjer so bila na obeh stenah po troja vrata. Robert je prvi stopil na žametno temno rjavo preprogo, ki je prekrivala tla vse do konca hodnika, kjer se je obrnil na levo, iz žepa potegnil ključ ter odklenil vrata.

	 Rebecca in Gabriel sta se na pragu vljudno ustavila, a ju je Robert pozval, naj kar vstopita. Znašla sta se v majhni predsobi z dvoje vrat.

	 »Bundi lahko tja odložita,« je Robert z roko zamahnil proti kotu predsobe, kjer je stal star lesen obešalnik. »Tukaj pa je sanitarni prostor, če ga bosta potrebovala danes ali pa morda v prihodnje, če me še kdaj obiščeta.«

	 Pokazal je na ožja vrata na desni ter stopil k širšim vratom, ki so stala nasproti vhodnih in jih na široko odprl.

	 Gabriel in Rebecca sta bundi obesila na obešalnik in se sezula. Gabriel je stopil za Robertom in se zvedavo ustavil na pragu vrat, kot bi si hotel, še preden bi vstopil, ogledati večji prostor, opremljen z ogromnim kavčem, televizijo, glasbenim stolpom, veliko, dolgo, nizko mizo, ki je zasedala skoraj toliko prostora kot kavč, dvema udobnima foteljema in s kuhinjsko kredenco v kotu, na kateri je bil kuhalnik s samo dvema ploščama.

	 Na sredini najdaljše stene je stal kamin. Stena nad njim je bila okrašena z mnogimi božičnimi okraski. Stisnilo ga je v želodcu, saj jo je Robert okrasil podobno kot gospa Holman.

	 Robert je njegov zgroženi pogled opazil, zato mu je rekel:

	 »Gabriel po tvojem zgovornem izrazu na obrazu sklepam, da ti moji božični okraski niso všeč.«

	 »Seveda so mi, zelo rad imam božične okraske,« mu je Gabriel hitro odgovoril in končno stopil v sobo. »Ampak ob pogledu nanje sem se nečesa spomnil.«

	 Na mizi je bilo razprostrtih veliko map, papirjev in debela knjiga.

	 »Kar naprej pa sedita,« ju je Robert povabil in pokazal na dva udobna fotelja ob mizi. »Jaz bom sedel kar sem na tla, na to mehko blazino. Tako se pri delu lažje zberem.«

	 Rebecca in Gabriel sta sedla. Gabriel je še zmeraj s tesnobo strmel v božične okraske na steni nad kaminom. Bilo je veliko rdečih in če se je prav spomnil, so bili obešeni skoraj z enakimi razmiki, kakor jih je videl pri gospe Holmanovi, le da v kaminu ni plapolal ogenj, a je v sobi vseeno bilo prijetno toplo.

	 Robertu, ki je bil izkušen detektiv, njegovo raziskujoče pogledovanje po sobi ni ušlo. Še preden bi Gabriel lahko karkoli pripomnil, mu je odgovoril na neizrečeno vprašanje.

	 »Kamina ne uporabljam, ker se ogrevam z elektriko,« je pokazal na električni radiator, ki je stal pod okensko polico. »Včasih sem odsoten po več dni skupaj pa ni nikogar, ki bi polena nalagal na ogenj, zato je bolj preprosto, če na radiatorju samo obrnem gumb. Pa tudi za nošenje drv in čiščenje pepela nimam časa.«

	 Stopil je h kredenci in prinesel skodelice vročega čaja, jih odložil na mizo in se jima opravičil:

	 »Žal mi je, ampak samo čaj imam. Še zmeraj je vroč, ker sem ga skuhal, tik preden smo se sešli na trgu.«

	 Gabriel in Rebecca sta mu pokimala in Rebecca je vljudno pripomnila, da bi si v teh resnično mrzlih dneh tudi sama zaželela prav vročega čaja.

	 Robert se ji je nasmehnil, se ob mizi spustil na tla in sedel na debelejšo okrasno blazino s kavča.

	 »No, pa pristopimo k stvari,« je rekel in pokazal na kup papirjev na mizi. »Gabriel, kakor sem ti že po telefonu povedal, se trenutno spopadam z zelo neprijetno zadevo, namreč iščem kakršnokoli povezavo med napadi v vaši vasi in Simonovo smrtjo. Ampak pri pregledu starih zapiskov sem naletel na podatke, ki se mi sicer zdijo nekako poznani, a me vseeno begajo.«

	 Pokazal je na debelo knjigo, v kateri so nekatere strani bile označene z majhnimi rumenimi lističi. Postavil jo je na sredino mize in jo odprl na eni z lističem označeni strani ter jima pokazal naslov poglavja.

	 Gabriel in Rebecca sta za trenutek osupnila, ker je besedilo bilo v Runah.

	 »A imate prevod Robert?« ga je Rebecca vprašala.

	 Robert je prikimal in pokazal na manjši prenosni računalnik, ki ga je hranil na polici pod televizijo.

	 »V svojem strokovnem svetu se teh stvari lotevamo nekoliko drugače, kakor se jih vi,« se je nasmehnil. »Uporabljamo programske opreme, ki nam omogočajo takojšnje pretvorbe neznanih besedil in simbolov v razumljivo obliko ne glede, iz katerih ved besedilo izhaja, ampak naletel sem na težave!«

	 Vstal je, prinesel prenosni računalnik, ga postavil na mizo in jima pokazal program, v katerem se je ravno prevajalo neko besedilo.

	 »Enkratno!« je Gabriel vzhičeno vzkliknil, pri čemer so se mu oči kar zasvetile. »Mogoče bi si lahko še mi pomagali s takim programom, ker naše pretvarjanje predolgo traja?«

	 Robert mu je prikimal in iz žepa na torbi, v kateri je shranjeval prenosni računalnik, potegnil zgoščenko ter mu jo potisnil v roko.

	 »Tole si namesti na računalnik in boš v trenutku lahko bolj udobno raziskoval,« se mu je nasmehnil.

	 Gabriel se mu je zahvalil, takoj stopil v predsobo in ovitek z zgoščenko pospravil v žep bunde, da je ne bi kasneje, ko bosta z Rebecco odhajala, pozabil.

	 »No, pa nadaljujmo,« je Robert predlagal, ko je Gabriel spet sedel v naslanjač. »Čeprav imam program za pretvorbo besedila iz Run in se s skrivnostnim jezikom že dolgo ukvarjam, bi vseeno potreboval vajino pomoč. Ogromno besed mi ni znanih, ker nisem še razvozlal njihovega pomena, zato zadeve popolnoma ne razumem.«

	 Rebecca in Gabriel sta ga z zanimanjem opazovala, ko je listal med stranmi v knjigi, dokler ni našel tistega, kar je iskal. Knjigo je obrnil proti njima in prst uperil v veliko sliko. Sklonila sta se nadnjo in v trenutku sta oba ostrmela.

	 Slika je prikazovala starejšo žensko, ki je imela na glavi čisto navadno krono, narejeno iz nekakšne bele snovi, brez kakršnegakoli sijaja in draguljev in se je zaključevala s koničastimi trikotniki.

	 Vendar pa ni bila krona tista, ki ju je osupnila, temveč starkin obraz.

	 Gabriel je pozorno opazoval sliko in pokazal na letnico pod njo, kjer je pisalo, Odilia de Mors, 12. 4. 1301.

	 Sliko starejše gospe je obkrožal širok ovalni okvir, na katerem je bil droben napis.

	 Gabriel se je zastrmel vanjo, kakor da bi pričakoval, da bo dobil kakšno skrivnostno znamenje, vendar pa se ni nič zgodilo.

	 »V čem je težava Robert?« ga je naposled vprašal. »Ne opazim veliko zanimivosti razen, da je ta Odilia zelo podobna naši Greti Holman, ampak živela je več kot sedemsto let prej kot naša Greta ... Naključje pač!«

	 »To me sploh ne preseneča, da sta si tako podobni,« je Robert rekel, »a poglejta zadnji del besedila, katerega prevod imam prav tukaj, ki se zaključi s stavkom:

	 »In sleherni iskalec Odilijine skrivnosti je spoznal le smrt. Nikogar ni, ki bi se iz neznane poti vrnil in njena skrivnost se ne bo nikoli razkrila!«

	 Rebecca je nekaj časa strmela v prevod, ki ji ni ničesar razjasnil, zato je vprašala:

	 »Prav, ampak kaj ima to opraviti z nami, petimi no, šestimi?«

	 Robert ji je prikimal, naredil dolg požirek čaja in ji pojasnil:

	 »Tudi mene ni motilo to, da so nekateri podlegli skušnjavi in šli iskat njene neznane skrivnosti. Ljudje smo pač radovedni, ampak predlagam, da smo pozorni na naslednji sestavek.«

	 Obrnil je list v knjigi. Stran je bila v celoti popisana samo z besedilom v Runah. Drsel je s prstom med vrsticami, dokler ni našel s svinčnikom rahlo označenega besedila. Ker pa ni razumel runske pisave, je med mnogimi papirji na mizi poiskal prevod, in ko se je po zaporedni številki strani prepričal, da je imel pravega, ga je glasno prebral:

	 »Odilia de Mors, poznana tudi kot »kraljica krvi«, si je v času vladavine pokorila veliko tujih kraljestev. Svojemu narodu je vladala s trdo roko, s krutimi umori in mučenji. Mnogo žena je končalo na grmadah, ali pa so umrle v mukah na mučilnih napravah, ker je iskala znano čarovnico, Kori de Rose, čeprav je takrat ni nihče že najmanj sto let videl.

	 Mnogo ljudi je nehalo verjeti v čarovničin resnični obstoj, čeprav so med zatiranimi ves čas krožile legende, ki so si jih pripovedovali med seboj in jih prenašali na svoje potomce. Mučene žene so umirale v molku in z vero v svojega idola, Kori de Rose, ki je bila po legendi zaščitnica revnih in zatiranih.

	 Odilia de Morse se ni samo kruto izživljala nad ljudmi, ampak je tudi bila poznana kot strastna zbirateljica trofej, vendar pa ni nihče nikoli odkril, kaj je zbirala in kje je svoje trofeje hranila.

	 Edini človek, ki mu je Odilia naklonila ljubezen, je bila njena pastorka, za katero pravijo, da je imela veliko imen, a je danes poznano le še ime, Amena, kakor jo je menda mačeha najraje klicala. Mlada Amena je vse do dne, ko je izginila brez sledu, z dejanji in navadami sledila zgledu svoje mačehe.

	 Kraljica se je grozno maščevala, ker je sumila, da so jo ugrabili uporni kmetje in še bolj kruto je zatirala svoje podložnike, kar je pripeljalo do mogočnega ljudskega upora.

	 Kljub velikim izgubam na strani podložnikov je vstaja uspela. Odilije niso mogli najti nikjer, pa čeprav so pretaknili ves grad. Z majhno skupino svojih najzvestejših podanikov je izginila brez sledu in nikoli več je ni nihče videl. Našli so le sporočilo, ki ga je pustila v dvorcu:

	 Prekleta naj bo Kori de Rose v življenju in po smrti, ker je uničila sad mojega truda! Tisočletja ji bom sledila po temnih poteh, kjer blodijo duše brez cilja! Prav vse, ki bodo hudobno čarovnico ščitili, bo doletela kruta kazen! Prišel bo dan, ko se bom vrnila, še preden bo človeštvu vladala čarovnica, Sarah Cewbec. Do takrat pa štejte dneve, ker človeško oko na veke vekov ne bo več uzrlo svetlobe!«

	 »Dobra zgodba,« je Gabriel pripomnil. »Legenda pač, saj jih ni malo!«

	 »Ne, Gabriel,« mu je Robert resnobno odkimal. »Najprej sem tako mislil tudi jaz, ampak me je potem pretresla neka ugotovitev, ki bi jo vama rad razkril in čemu moj strah, vendar pa bi prosil najprej tebe, Gabriel, da pogledaš napis na okvirju slike. Vem, da to besedilo razumeš.«

	 Gabriel je vzel povečevalno steklo, ki mu ga je Robert pomolil. Pazljivo je bral droben napis na okvirju slike in ga črko za črko prepisoval na papir:

	 »Sai Goi mia troi Las Kloc dio pro ela!«

	 Nekaj časa je strmel v besede na papirju, ki pa jih ni razumel. Trudil se je in napenjal možgane, a ni šlo. Kmalu je slabe volje odkimal, da ne ve. S komolcema se je naslonil na mizo, si glavo z rokama podprl in nejevoljno strmel v črke.

	 Robert in Rebecca sta ga molče opazovala, a se je Rebecca čez čas nagnila k njemu in ga poljubila na lice.

	 Gabriel se je sunkovito izravnal, ker se je zmedeno in razburjeno počutil. Presenečeno jo je pogledal in potem še Roberta, ki se je samo muzal.

	 Rebecca ga je ponovno poljubila. Gabrielu so zažarela ušesa in v glavi je začutil velik pritisk, ker mu je kri z blazno hitrostjo zakrožila po žilah, a ga je Rebecca prijela za roko in mu namignila, naj pogleda besedilo.

	 Gabriel je oči od presenečenja na široko odprl, saj je zdaj jasno razumel, kar je na listu pisalo, zato je takoj glasno prebral:

	 »Vsak korak mojih sledilcev bo poplačan z bolečino!«

	 Sledilo je nekaj trenutkov napete tišine.

	 Gabriel, ki je mislil, da ga Robert, ki je z odprtimi usti osuplo strmel v Rebecco, ki je besedilo hkrati brala z njim, ni slišal, ga je nejevoljno pogledal.

	 »Rebecca!« je Robert pretreseno vzkliknil. »A razumeš ta jezik?«

	 Rebecca mu je komaj opazno prikimala in pogledala v tla, kakor da bi jo bilo priznanja sram.

	 »Vsak dan se spomnim več urokov in tako sem se verjetno spomnila tudi tega jezika,« je tiho rekla.

	 Robert je vstal in razburjeno naredil nekaj korakov po sobi.

	 »Mislim draga prijatelja, da vse to gre precej dlje, kakor sem predvideval!« je rekel in glas se mu je zaradi razburjenosti, kar tresel.

	 Gabriel in Rebecca sta se vprašujoče zazrla vanj, ker jima ni bilo prav nič jasno, čemu se je tako razburil.

	 »Zakaj?« je Gabriel vprašal.

	 Medtem ko je Robert mrzlično brskal med papirji na mizi, se je Rebecca zastrmela v kamin, kakor da bi bila začudena, ker ga niso uporabljali, Gabriel pa je strmel skozi okno v medlo svetlobo, ki je prihajala z bližnjega trga, kjer je bilo postavljenih nekaj več cestnih svetilk.

	 Robert je končno našel papir, ki ga je iskal ter se zastrmel vanj.

	 »Rebecca,« je resnobno spregovoril in ji pogledal v oči, »morda se motim, ampak iz trenutka v trenutek se bolj bojim, da imam prav! Namreč nekoliko sem se poigral s črkami čarovničinega imena in prišel sem do nekaterih ugotovitev.«

	 Papir je položil na mizo in ga obrnil tako, da sta oba lahko brala, kaj je na njem pisalo.

	 Rebecca je glasno zavzdihnila, ko je prebrala ime, Sarah Cewbec. Pod čarovničinim imenom, v katerem so bile črke večkrat prečrtane, oštevilčene in označene z različnimi barvami, pa je pisalo, Rebecca Shaw.

	 »Tudi mene je presenetilo Rebecca,« ji je Robert rekel in jo sočutno prijel za roko. »Ko sem premetaval črke in ugotovil, da sta obe imeni sestavljeni iz istih črk in sta anagrama, sem pomislil, da gre za grdo šalo ali naključje, vendar pa si moje predvidevanje, da sploh ne gre za volčji jezik, kakor sem najprej mislil, z razumevanjem tega besedila potrdila.«

	 »Ampak?« je Gabriel neučakano planil, ker je iz trenutka v trenutek postajal bolj napet.

	 »Gre za starodavni čarovniški jezik,« mu je Robert razložil. »Zelo malo dokazil je ostalo o njem, ker kakor besedilo v knjigi navaja, so sleherni dokazi o obstoju Kori de Rose in Odilije de Mors drug za drugim izginjali. O Sarah Cewbec pa sploh nikjer nič ne piše. Njeno ime srečamo samo enkrat v Odilijinem pismu, zato draga prijatelja se bomo s težavo morali veliko globlje in na bolj mističen način spoprijeti, kakor sem pričakoval!«

	 Gabriela je že takrat, ko jima je Robert bral prevod, nekaj zmotilo, zato ga je takoj, ko je utihnil, vprašal:

	 »Robert, od kod pa vam potem te knjige, če dokazi o obstoju obeh izginjajo?«

	 »To je iz našega Forenzičnega centra,« je Robert pokazal na gradivo, ki je bilo razprostrto po mizi. »Že dolgo je od takrat, ko smo si pridobili veliko gradiva in ga skrbno hranimo. Močno je varovano z varnostnimi kamerami in senzorji, ki zaznavajo vsakršno gibanje ali energijske spremembe. Veš Gabriel, Forenzični center pravzaprav skoraj v celoti deluje za raziskovanje in razkrivanje mističnih skrivnosti, čeprav izvajamo tudi forenzične naloge. Ime, Forenzični center, smo si nadeli le za krinko, ker bi se sicer veliko ljudi vpletalo v naše delo in bi hotelo dokaze videti. Skrbno skrivajta, kar sem vama povedal, ker je vsako uho lahko sovražno in vsak prijatelj je lahko izdajalec!«

	 »Kaj pa Alex, Casper in Maya?« ga je Rebecca vznemirjeno vprašala, ker se ji nikakor ni zdelo prav, da bi jih kar tako, mimogrede odrezali. »Ti so naši ljudje!«

	 »Ne, ni jim potrebno prikrivati,« je Robert rekel, »ampak te ugotovitve premišljeno delita z njimi!«

	 Ura se je približevala že sedmi zvečer. Brez besed so sedeli in pili čaj, vsak zatopljen v svoje misli.

	 Najprej se je zganila Rebecca ... Presenetila je oba, ko je nenadoma vstala in rekla:

	 »Počasi bova morala iti, Robert. Z Gabrielom imava še nekaj opravkov. Predlagam, da se jutri popoldne srečamo in se lotimo študija.«

	 Robert ji je samo prikimal in takoj vstal. Zadnji se je dvignil Gabriel in skupaj so stopili v predsobo, kjer sta se mlada prijatelja oblekla, obula in Robertu podala roki v slovo.

	 Rebecca in Gabriel sta brez besed hodila čez trg. Nekaj mož in žena je stalo pred vrati krčem in se glasno pogovarjalo, a se ni nihče niti ozrl, ko sta prečkala trg in šla mimo njih.

	 Šele na cesti, ki je vodila do Gabrielove hiše, se je Rebecca oglasila:

	 »Ta detektiv pa res ni od muh, kot je Casper že nekoč ugotovil! Mislim, da vse skupaj jemlje preveč resno. Kaj misliš ti?«

	 Gabriel je strmel v tla, ker je v glavi imel eno samo zmedo. Poskušal si je misli urediti in razmisliti o tem, kar jima je Robert razkril. Minilo je nekaj trenutkov, preden ji je napeto odgovoril:

	 »Ne vem, ampak občutek imam, da si stvari nikakor ni mogel kar tako izmisliti! Sploh pa, kako lahko razložiš najino razumevanje čudnega jezika? Nikoli se ga nisem učil pa ti verjetno tudi ne!«

	 Rebecca je samo skomignila z rameni in se zamišljeno zazrla proti hišam.

	 Prav iz vseh dimnikov se je dvigoval gost bel dim. Skozi okna je iz kaminov utripala medla oranžna svetloba, ki jima je pričarala občutek, da je bilo v hišah prijetno toplo in je bila sleherna soba do dobrega ogreta. Zunaj se je temperatura bližala dvajsetim stopinjam pod ničlo, vendar pa se je zdelo, da se mlada prijatelja za to sploh nista zmenila.

	 Gabriel je še zmeraj zamišljeno hodil in strmel v tla, a se je nenadoma ustavil.

	 »Kaj je narobe?« ga je Rebecca takoj vprašala.

	 »Preveva me neki čuden občutek, nekaj me sili k temu, da bi se ponoči odpravil na Kraljevi hrib do jame, v katero sem padel,« ji je Gabriel zamišljeno odgovoril.

	 Rebecca ga je presenečeno pogledala in nejeverno skomignila z rameni.

	 »Čemu pa?« se je začudila.

	 »Rad bi preveril nekaj, kar je Robert rekel,« ji je Gabriel pojasnil. »Če se spomniš, je omenil, da hudobna kraljica ni pobegnila iz gradu, ampak tudi našli je niso?«

	 Rebecca mu je samo prikimala in brez besed čakala, da ji bo povedal, kaj je imel v mislih.

	 »Če me občutek ne vara, se jama ni končala tam, kjer sem pristal, in če imaš kanček poguma, te vabim na skrivnostno nočno pustolovščino!« ji je Gabriel vznemirjeno rekel, kot bi ji obljubljal glavni dobitek na tomboli, ker jo je poskušal navdušiti za svojo idejo.

	 »Kaj, če srečava volkove?« ga je Rebecca prestrašeno vprašala.

	 »Volkove?« se je Gabriel začudil, ker se je sploh spomnila nanje. »Mislim, da so volkovi še najmanjša težava. Potrebujeva le dobro svetilko in pogum, da se sredi noči splaziva v divjino.«

	 Rebecca mu ni ničesar odgovorila, samo zamišljeno se mu je nasmehnila, kar je Gabriel razumel kot njen pristanek.

	 Prispela sta do Dunnovih. Po dobri uri druženja z domačimi sta povečerjala in pod pretvezo, da gresta spat, kmalu ušla v sobo. Ure so jima minevale prav počasi, ko sta čakala, da bi v hiši vse potihnilo.

	 Najprej se je luč ugasnila v Mayini sobi in tudi Helen je nedolgo za tem izginila v spalnico. Le uro kasneje se je tudi Raymond naveličal gledanja televizije in se odpravil spat.

	 Gabriel in Rebecca sta se po tihem izmuznila ven v temo. Nikjer ni bilo nikogar razen cestnih svetilk, ki so cesto medlo osvetljevale. Gabriel je vhodna vrata skrbno zaklenil in prav na tiho sta stopila po cesti proti požganim ostankom Gretine hiše. Tu pa tam sta se ozrla ter preverila, ali je kje bil kdo, ki bi njun skrivni pohod opazil, a na srečo ni nikjer bilo videti nikogar.

	 Že sta bila mimo mogočne žičnate ograje, ki so jo vaščani postavili takoj po volčjem napadu na Gabriela in je razmejevala obljuden kraj z divjino.

	 Hodila sta po gazi, ki jo je osvetljevala polovična Luna. Ko sta se nekoliko oddaljila od vasi, je Gabriel vklopil svetilko.

	 Le nekaj minut kasneje sta že stala na sredini polja, od koder se je v sinji jasni noči že opazil obris Kraljevega hriba. Rebecca je Gabriela trdneje prijela za roko, ker ji je strah kljub moči, ki jo je pred kratkim pri sebi odkrila, kri hitreje poganjal po žilah.

	 »Ne boj se, nič nama ne bo!« jo je Gabriel spodbujal.

	 »Vem,« mu je Rebecca odgovorila, a kljub temu mu je tesno sledila.

	 »Rebecca veš, da me zanima, s čim sem si zaslužil tiste poljube pri Robertu?« jo je Gabriel vprašal, ker je hotel njene misli speljati drugam, da je ne bi bilo več tako strah.

	 »Preverila sem samo, ali se lahko zbereš tudi ob boljših čustvih, kot je jeza,« mu je Rebecca hitro razložila, kot bi jo z vprašanjem spravil v zadrego.

	 Gabriel se je zasmejal in se zagnal na strmino. Rebecco je prijel za roko in ji pri hoji navkreber pomagal.

	 Vsa zadihana sta dosegla vrh Kraljevega hriba. S podrtega debla sta razbrskala sneg in se za nekaj minut usedla, samo toliko usedla, da sta prišla do sape.

	 Kmalu sta mesto počitka zapustila in se podala naprej proti najvišji smreki, ki je veje pod težo snega tako povešala, da so takrat podnjo hranili svoje najdbe kot v kakšnem igluju.

	 »Tukaj smo stali,« je Gabriel zamišljeno rekel in pokazal na shojen sneg okoli smreke. »Jaz sem pa kopal nekaj metrov naprej, nekoliko pod vrhom.«

	 S svetilko je posvetil po bregu in pogledal navzdol, a ni veliko videl, ker je snop svetlobe osvetljeval le ozek pas okolice.

	 »Potrebovala bi močnejšo svetlobo!« je ugotovil.

	 »Malo počakaj, takoj bom poskrbela zanjo,« se mu je Rebecca nasmehnila in stopila na čistino, ki jo je Alex takrat tako uspešno naredil.

	 Gabriel je obstal ob visoki smreki in opazoval Rebeccin temni obris, oblit z mesečino. Začela se je vrteti v ritmu neslišne melodije. Vrtela se je, vila z rokama in se gibala kakor kača.

	 Minilo je samo nekaj minut, ko se je nasmejana vrnila k njemu. Strmel je vanjo in skoraj kriknil od začudenja. Bila je kot prikazen s prekrasnim obrazom odrasle ženske, vsa obsijana z nekakšno svetlobo, ki je izhajala iz nje. Videti je bila kakor zvezda Lira na nebu, od katere se svetloba razprostira daleč naokrog.

	 »Kaj pa se čudiš?« ga je Rebecca vprašala.

	 Gabriel je odprtih ust strmel v prečudovito čudo pred sabo, kajti tako obsijana s svetlobo se mu je lepota njenega obraza zdela potrojena. Komaj je krotil svoja čustva, ker se je od njene lepote počutil, kot začaran.

	 Dahnil je besede, ki so tistega trenutka izražale njegovo počutje:

	 »Rebecca nocoj si prelepa!«

	 Rebecca se mu je nasmehnila in ga poljubila na lice.

	 »Hvala, ampak če se boš zbral, boš čar moje lepote premagal!« je Gabriel kot v sanjah slišal njen glas. »Veliko jih je temu čaru podleglo pa tako malo je potrebno!«

	 Zaprl je oči in zbiral moč, da bi svoja čustva obvladal. Ko je oči spet odprl, je Rebecca bila še zmeraj tam, prav tako lepa kot prej, vendar se je nekako zbral, ker se je zavedal, da bi njenim čarom bilo pogubno podleči. Imel je druge načrte!

	 Prijel jo je za roko in ji odločno dejal:

	 »Morava naprej! Čeprav siješ svetleje kot sleherna zvezda na nebu in si lepša kot katerokoli dekle na vsem planetu, imava druge načrte, zato mi sledi!«

	 Rebecca se mu je vprašujoče zazrla v oči. Nasmehnila se je, ker je v njih videla, da mu je uspelo premagati čar njene lepote.

	 Držeč se za roki, sta prišla do smrekovih vej, s katerimi so prekrili vhod v jamo. Gabriel jih je odmetal in pred njima se je prikazala široka odprtina zvezdaste oblike.

	 Brez pomisleka je skočil v globino in pristal na trdih tleh.

	 »Skoči dol, Rebecca, te bom ujel!« je zaklical proti robu jame.

	 Rebecca je brez oklevanja skočila. Gabriel jo je ujel, jo nežno postavil na tla in ji rekel:

	 »Tako, mala tukaj sva. A premoreš kak žarek svetlobe?«

	 Rebecca mu je smeje pokimala in z rokama začela krožiti okoli namišljenega središča. Že po nekaj sekundah se je med njenimi dlanmi pojavila svetla točka, ki je iz trenutka v trenutek bolj rastla, dokler ni s svojim sijem osvetljevala celotne jame.

	 Začela sta si jo ogledovati, in ko se je Gabriel ozrl proti Rebecci, je njen obraz spet imel svoj mladostni videz, a kljub temu je bila prelepa.

	 Oba sta s pogledom polzela po skrivnostni jami. Gabriel je naredil nekaj korakov in opazil stezo, ki je bila tako ozka, da bi po njej lahko hodila le eden za drugim.

	 »Mislim, da sva v nekakšni kraški jami!« je osuplo ugotovil.

	 Rebecca mu je samo odsotno prikimala, ker je z zanimanjem strmela predse, v kaka dva metra oddaljen stalagmit.

	 »Mislim, da res, ampak naše hribovje vendar ni apnenčasto!« je osuplo vzkliknila. »Kako naj bi zrastli kapniki?«

	 Gabriel jo je objel čez ramena in ji previdno rekel:

	 »Saj to niso kapniki, ampak nagrobni kamni!«

	 Rebecca si je pomela oči in moč svetlobe z enim samim zamahom za nekajkrat povečala. Odprtih ust je strmela v kakšnih trideset grobov, ki so namesto križev imeli kamnita obeležja, ki so spominjala na kapnike, na katerih so bila zapisana imena pokopanih.





DNEVNIK


	 Rebecca in Gabriel sta previdno stopala med grobovi, ki so bili na povsem ravnih tleh označeni samo z nagrobnimi kamni. Na nekaterih so se črke dobro videle, ponekod pa je zob časa pustil neizbrisno sled in se imena niso dala jasno brati, zato je Rebecca moč svetlobe še nekoliko povečala.

	 Gabriela nagrobni kamni niso zanimali, ker ga je že ves čas prevzemal občutek, da bi v tej jami moralo biti še kaj več. Stopil je naprej po stezi, ki se je končala tik pred kamnito steno, na kateri so bili vklesani nekakšni znaki. Ni si bil na jasnem, ali so bili delo narave ali pa jih je kdo naredil. Z roko je drsel po hrapavi kamniti steni.

	 »Mislim, da tole ni stena, ki bi jo izoblikovala narava!« je nenadoma napeto rekel in se ozrl proti Rebecci, ki je čepela ob nagrobnem kamnu ter napis z zanimanjem prebirala.

	 Rebecca je vstala, stopila k njemu in ga začudeno vprašala:

	 »Zakaj? Kaj pa si ugotovil?«

	 Gabriel jo je prijel za roko in njeno dlan pritisnil na steno, po kateri je zdaj tudi ona drsela.

	 »Sploh ni videti kot naravna tvorba, ampak bolj, kot bi bile naložene nekakšne opeke ali oblikovan kamen,« je Rebecca kmalu ugotovila in Gabriel ji je s kimanjem pritrjeval.

	 Tipal je po steni, in ko je potrkal po njej, je nekako votlo zadonelo.

	 »Ta del stene je resnično malo drugačen!« je vznemirjeno vzkliknil. »Poskusil bom vdreti, mogoče pa je za njim še kaj!«

	 Naslonil se je na steno tam, kjer je votlo zadonelo in silovito potiskal. Zaslišalo se je nekakšno prasketanje, a je kmalu uvidel, da mu je ne bo uspelo kar tako porušiti.

	 »Bojim se, da je predebela!« je razočarano rekel. »Potreboval bi pomoč. Alex bi jo prav gotovo brez težav porušil, ampak mene ni toliko skupaj kot njega!«

	 Rebecca mu je prikimala in se ozrla naokrog ... Resnično so druge stene bile videti, kot bi jih izoblikovala narava, a tale, pred katero je Gabriel stal, kot bi jo zgradila človeška roka.

	 »Kaj pa, če skupaj poskusiva?« mu je razburjeno predlagala.

	 Gabriel je ob Rebecci, ki se je že na vso moč uprla v steno, ponovno potisnil. Zaslišala sta hreščanje, kot bi se kamen drgnil ob kamen in oba sta začutila, da so se kamnite opeke komaj opazno zamajale.

	 »Š-Še malo Rebecca!« ji je Gabriel s težavo rekel, ker se je z vso silo upiral v steno. »P-Potisniva, kolikor se da!«

	 Oba sta z največjo močjo, kar sta jo premogla, potisnila, a stena se ni porušila.

	 Rebecca je kmalu vsa zadihana odstopila, a Gabriel je še zmeraj trmasto potiskal. V njem je kri kar vrela!

	 Nenadoma je po votlini zadonelo rjovenje.

	 Rebecci, ki ga je osuplo opazovala, se je zdelo, da se je čez ramena nekako razširil in močno nabrekle mišice na rokah so mu, kar trepetale. Hreščanje je odmevalo daleč naokrog po skrivnostni votlini, a ga je preglasilo Gabrielovo rjovenje. Z rokama je silovito udaril po steni, ki se je končno vdala in razletela ... Zazevala je velika luknja.

	 »No, pa sva jo porušila!« je Gabriel zadovoljno vzkliknil, čeprav so se mu mišice na rokah še vedno močno tresle, ker je prestal velik napor.

	 Vstopila sta skozi zevajočo luknjo. Rebecca je poskrbela za več svetlobe, da sta se lahko razgledala.

	 Prostor, kamor sta vstopila, ni bil podoben še eni kraški jami, kakor je Gabriel pričakoval, da bo, temveč bolj dolgemu kletnemu hodniku. Strop je bil podprt z mogočnimi oboki iz ozke kamnite opeke. Po celi najdaljši steni, ki je bila prav tako zgrajena iz kamnite opeke, so se tik nad tlemi vrstile polkrožne odprtine, v katere so bile vgrajene železne rešetke.

	 Gabriel se je spustil na kolena in pogledal skozi odprtino, ob kateri je stal, a še preden je v medli svetlobi, ki je prodirala skoznjo, lahko dobro videl, kaj je bilo na drugi strani, je že sunkovito skočil na noge in lovil sapo.

	 »Kaj je narobe?« ga je Rebecca prestrašeno vprašala.

	 Gabriel se je s hrbtom naslanjal na steno in si roko pritiskal na usta.

	 »Ne glej dol!« je zgroženo vzkliknil. »Grozno je videti!«

	 Rebecca ga je presenečeno pogledala, a se je vseeno spustila na kolena in pogledala skozi odprtino ... Ugotovila je, da je bila nekakšno okno, vzidano tik pod stropom prostora na drugi strani stene. Zagledala je na verige vklenjene okostnjake. Nekateri so bili še na mučilnih napravah. Naštela je devetnajst mučenikov, ki so verjetno dolgo umirali, preden jih je smrt odrešila muk. Nekaj okostnjakov je bilo vpetih na napravah za raztegovanje, dva pa sta tičala v »španskih škornjih«.

	 Počasi je vstala, Gabriela prijela za ramo in mu rekla:

	 »Odkrila sva grajske ječe. Ne jezi se Gabriel, tukaj se ne da ničesar popraviti! Srednji vek in dobršen del novega sta bila grozno kruta. Saj je že Fryton razlagal, da si pravzaprav niti ne predstavljamo, kako hudo je bilo, ker je veliko dokazov človeške krutosti tistega časa izginilo, kajti po njegovih besedah je znanost odkrila le delec vsega.«

	 Gabrielu se je želodec obračal, a mu je le uspelo obvladati se.

	 Z Rebecco sta počasi hodila vzdolž stene mimo veliko polkrožnih odprtin in za vsako je bil nov prostor z mučilnimi napravami in nobeden ni bil na pogled bolj prijeten kot prvi. V enem je bila še odprta »železna dama«. Bila je prazna. Videti je bilo, kakor da bi bila pripravljena za uporabo. Tudi na mučilnem kolesu ni bilo okostnjaka.

	 Čisto na koncu dolge stene so bila manjša železna vrata, ki so bila samo priprta. Odprla sta jih in zagledala ozke stopnice, ki so vodile strmo navzdol. Vrata so bila tako nizka, da sta se morala skloniti, če sta hotela vstopiti.

	 Stopnice so ju pripeljale na še en dolg hodnik, ki je potekal vzporedno s tistim zgoraj, a je bil ožji. Na tej vzdolžni steni je bila namesto polkrožnih odprtin vrsta vrat z železnimi rešetkami, ki so vodila v prostore z mučilnimi napravami.

	 Ko sta na enih vratih potisnila rešetke, so zaškripale in vstopila sta v celico. Molče sta hodila med mučilnimi napravami in pazila, da se nobene ne bi dotaknila. Rebecca je Gabriela trdno držala za roko in ga vodila skozi prostor, ker je čutila, da sta strah in gnus v njem naraščala.

	 Tukaj nista imela več česa početi, zato sta se vrnila na ozek hodnik in že sta hotela vstopiti na strmo stopnišče, da bi se vrnila v jamo, ko sta tik ob malih vratih opazila ozek, obokan prehod, ki je bil tako gosto prepreden s pajčevinami in dolgimi koreninami, da sta ga skoraj spregledala.

	 Gabriel je korenine in pajčevine kljub gnusu začel radovedno trgati in za njimi so se prikazale še ene ozke strme stopnice.

	 Radovednost ju je gnala naprej in počasi sta se stopnico za stopnico spuščala, ker je Gabriel dolge, goste, lepljive pajčevine, ki so se mu kar lepile na prste, sproti odstranjeval, a je stisnil zobe in pogumno nadaljeval.

	 Ustavil se je le, ko je naletel na okostnjaka, ki je sključen sedel sredi stopnice. Poskušal ga je previdno zaobiti, a se je okostnjak nenadoma privzdignil in tik pred njim obvisel v zraku. Zmedeno je pogledal v Rebecco, ki pa se je samo skrivnostno smehljala. Dlan je imela uperjeno v okostnjaka, in ko je roko premaknila, se je tudi okostnjak premaknil ... Popeljala ga je na mesto tik ob steni, kjer ga je posedla in pustila nepoškodovanega.

	 Gabriel je z občudovanjem strmel vanjo, saj se je zavedel njene velike moči.

	 Na dnu stopnišča sta naletela na stara zarjavela vrata. Gabriel je pogledal skozi veliko ključavnico, vendar ni ničesar videl, ker je bila na drugi strani tema. Prijel je za ogromno starinsko kljuko in vrata odrinil, Rebecca pa je poskrbela za svetlobo.

	 Vstopila sta in se razgledala. Prostor je bil majhen in skoraj popolnoma prazen. Ničesar ni bilo v njem razen nekakšnega stola, ki je bil videti čisto navaden lesen stol in dveh dolgih verig, ki sta bili z enim koncem pričvrščeni na zid, na drugem pa sta se zaključevali z okovi. V stropu je bila manjša odprtina, skozi katero bi se dalo splezati ven, vendar pa je bil strop vsaj štiri ali pet metrov nad tlemi.

	 Gabrielu se je taka luknja v stropu zdela zelo nenavadna in dajala ga je huda radovednost, da bi pogledal skoznjo. Oziral se je naokoli, da bi našel karkoli, s čimer bi jo lahko dosegel, a je uvidel, da ne bo mogel do nje.

	 Na steni je opazil opraskane sledi.

	 »Tukaj je nekomu moralo iti za življenje!« je napeto rekel in sledi pokazal Rebecci.

	 Rebecca se je trpko nasmehnila in ga prijela za roko.

	 »No, a si izvedel, kar te je mučilo?« ga je vprašala in pokazala na ročno uro, kjer sta kazalca že davno prešla polnoč.

	 »Za zdaj sem,« ji je Gabriel odgovoril, »čeprav me hudo mika, da bi pogledal skozi tisto luknjo v stropu, pa ne morem do nje. Predlagam, da se kmalu vrnemo sem, ker imam občutek, da ječe skrivajo veliko več, kakor sva odkrila.«

	 Rebecca mu je prikimala in ga na rahlo potegnila za sabo proti stopnišču.

	 Napotila sta se proti mučilnim celicam in potem še po enih strmih ozkih stopnicah na zgornji hodnik in skozi porušeno steno v kraško jamo.

	 Bila sta že tik pod zvezdasto odprtino, ko se je Rebecca spotaknila in skoraj padla. Zamahnila je z roko in jakost svetlobe povečala, da bi videla, na čem se je spotaknila.

	 Sklonila se je in pobrala nekakšno debelo knjigo večjega formata. Po videzu sodeč, je bila zelo stara, a imela je barvno natisnjeno sprednjo platnico, zato je predvidevala, da vseeno ni bila tako zelo stara in je morala biti iz obdobja, ko so tiskarne že tiskale barvne vzorce.

	 »Gabriel to moraš videti!« je zamišljeno vzkliknila in široko odprtih oči strmela v zlate črke naslova knjige. »Dnevnik profesorja, Erika Frytona!« je osuplo, z vzdihom glasno prebrala in mu knjigo potisnila v roke.

	 »Kaj! Kaj pa je Fryton delal tukaj?« je Gabriel nejeverno vzkliknil in jo presenečeno pogledal. »Lahko bi nam raziskovanje nekoliko olajšal, če bi nam povedal, kaj se v notranjosti hriba skriva!« je nejevoljno pripomnil.

	 Čeprav se je zavedal, da se tujih osebnih zapiskov ne spodobi prebirati, se skušnjavi nikakor ni mogel upreti. Sedel je kar na tla in dnevnik počasi odprl. Nagnil se je nad knjigo in jo začel prebirati. S prstom je drsel po že nekoliko načetem papirju.

	 Tako se je zamaknil v branje, da je pozabil, kje je bil. Ko je čez knjigo padla senca, jo je hitro zaprl in se prestrašeno ozrl okoli sebe.

	 »Kaj je narobe?« ga je Rebecca, ki se je naveličala čakanja, zato se mu je približala, da bi tudi ona kaj prebrala, vprašala.

	 Gabriel si je globoko oddahnil in z roko pomirjeno zamahnil.

	 »Oprosti,« se ji je hitro opravičil. »Presenetila si me in za trenutek sem pozabil, da nisem sam.«

	 Rebecca se je ob njem spustila na tla in kmalu sta zapiske skupaj prebirala. Rokopis jima ni delal težav, ker sta oba pisavo profesorja Frytona dobro poznala. Med predavanji je podatke pogosto zapisoval, pri čemer pa se ni prav nič trudil z lepopisjem, temveč jih je običajno na tablo nakracal kar s svojo nelepo pisavo.

	 V dnevniku je bilo popisanih dobrih sto strani in na hitro sta jih preletela. Tu pa tam sta prebrala kakšno stran, a bolj, kot sta se bližala zadnjim zapisom, grša je bila pisava in videti je bilo, kakor da bi jih profesor v naglici zapisoval.

	 Gabriela je pritegnil neki datum v zapisu bolj proti koncu knjige, zato ga je začel pozorno, glasno brati:

	 »13. junij, 1982: Zgodaj zjutraj sem se odpravil na pot. Lepo poletno jutro mi omogoča izvrstne pogoje, da raziščem področje, o katerem ne najdem podatkov. Nekje bi moral biti vhod, kajti že dedek, John, mi je pogosto pripovedoval, da se še danes slišijo kriki iz notranjosti hriba.

	 Bil sem na ravnici, tik pred tem, da bi se zagnal na strmino Kraljevega hriba, ko sem ugotovil, da kljub zelo zgodnji jutranji uri nisem bil sam ... Nedaleč pred menoj je po gozdu hodilo nižje dekle, ovito v preprosto ogrinjalo. Hodila je, kakor da bi lebdela nad rosno zemljo. Verjetno ni slišala, da sem se ji približal, a me je, še preden sem jo utegnil ogovoriti, zagledala. Ustrašila se me je in zbežala po strmem pobočju. Česa takšnega še nisem videl! Najhitrejši športniki sveta ne bi zmogli po bregu navzgor tako hitro in tako lahkotno teči, kot je to naredilo dekle.«

	 Obrnil je list in z zanimanjem bral dalje. Ponekod je vlaga že močno poškodovala pisavo, a se je kljub temu večina zapiskov le dala brati.

	 Ko sta prišla do zadnje popisane strani, je tudi to z zanimanjem glasno prebral:

	 »Mislim, da je minilo že mesec dni, odkar sem se podal na to brezupno pot. Ob nogah mi žvenketajo verige in rane na mojih gležnjih pod okovi so vsak dan večje. Ves čas sem sam in le dnevnik mi dela družbo. Le kaj mi je bilo, da sem se kljub opozorilom mladega Dunna podal v to nesmiselno pustolovščino?«

	 Gabriel je v trenutku utihnil. Ponovno je prebral priimek, Dunn, kot bi se hotel prepričati, da se ni zmotil. Prešlo ga je, da oče pa le ni bil tako običajen pustolovec brez skrivnostnih prigod, kot je do zdaj mislil!

	 Presenečeno je pogledal Rebecco, ki je prav tako osuplo strmela v knjigo.

	 »Že ves čas, odkar sem tukaj, ni nikogar k meni in slišim samo ječanje in krike jetnikov,« je Gabriel čez čas branje nadaljeval. »Prav gotovo jih je do zdaj že veliko v mukah umrlo, a danes konec čaka mene! Zjutraj, ko mi je ječar prinesel vsakodnevni borni obrok hrane, mi je povedal, da me ob polnoči, ob polni luni čaka konec. Običajno ni z mano spregovoril niti besede, danes pa je bil prav zgovoren in ko mi je sporočal novico, mu je z obraza odsevalo nekakšno zadovoljstvo.

	 Zaradi radovednosti bom izginil brez sledu! Ko bi le lahko moja žrtev pripomogla k temu, da se pustolovci ne bi več lotevali iskanja Odilie de Mors, kajti to je usodna napaka! Danes je polna luna in razklali me bodo na dvoje! Ura teče in vsak trenutek me bodo odvedli …«

	 Tukaj se je zapis nenadoma končal. Videli so se še nekakšni sledovi pisala, vendar pa se jih ni dalo več brati.

	 Gabriel je pozorno prelistal prazne strani, a ni več našel nobenega zapisa.

	 »To je to!« je Rebecca razburjeno vzkliknila. »Gabriel, a mu dnevnik vrneva?«

	 Gabriel ji je prikimal in knjigo zaprl, a je Rebecca nenadoma vzkliknila in s prstom pokazala na zadnjo platnico.

	 »Kaj pa si videla?« jo je vprašal, obrnil knjigo in se zastrmel v zadnjo platnico.

	 Rebecca mu je dnevnik vzela iz rok in pozorno iskala na notranji strani zadnje platnice nekaj, kar jo je zmotilo, vendar pa ni ničesar našla. Obrnila je še list, dva, si ju prav tako pozorno ogledala, a je kmalu iskanje opustila in rekla:

	 »Oprosti, samo za trenutek se mi je zazdelo, da sem na notranji strani zadnje platnice nekaj videla. Ko si vstal in tik preden si jo zaprl, sem videla nekakšen zapis.«

	 Gabriel je vprašujoče privzdignil obrvi, a je zadnjo platnico knjige spet odprl. Stal je tik pod zvezdasto odprtino, zato je notranjo stran obsijala Lunina svetloba, ki je skoznjo padala v jamo. Oba sta notranjo platnico napeto opazovala, kjer se je resnično prikazalo besedilo.

	 »Nevidno črnilo!« je Gabriel osuplo vzkliknil.

	 Strmela sta v zapis in Gabriel je glasno bral:

	 »V popolni temi sem sedel na stolu sredi celice in z grozo pričakoval kdaj bo polnoč, ko bo prišel moj konec, a se je celica nenadoma obarvala z bleščečo zeleno svetlobo in nad mano se je sklanjalo mlado dekle. Njen obraz je bil lep kakor cvet! Gnala me je neizmerna želja, da bi se je dotaknil. Samo zamahnila je z roko in težki okovi z verigami so popadali z mojih gležnjev. Ko je spet zamahnila, me je dvignilo v zrak in skozi odprtino v stropu me je popeljala na svobodo. Muke, trpljenje in strah so nenadoma ostali v celici, jaz pa sem stal zunaj, skrit med vejami v senci visoke smreke.

	 Ves srečen sem pričakoval, da se bo prelepa čarovnica pojavila ob meni, kajti rešila mi je življenje. Priletela je kakor ptič in se spustila k meni med veje v temno senco smreke. Želel sem se ji zahvaliti, a njenega prelepega obraza nisem dobro videl. Stopil sem na mesečino in jo potegnil za seboj. Zaprl sem oči in vznemirjeno pričakoval trenutka, ko jih bom spet odprl in ugledal njeno lepoto, ki me je tako prevzela, a se je njen dotik ohladil in roke so ji splahnele, in ko sem odprl oči, je pred mano stal okostnjak ... Koščen obraz, ostri zobje in prazne jamice za oči, ki so zrle vame!«

	 Gabriel je utihnil in se zamislil.

	 »Ubogi Fryton!« je z vzdihom rekel. »Čisto jasno mi je, zakaj se boji čarovnic! Mislim, da bi jo tudi jaz ucvrl kamorkoli, če bi vame gledal okostnjak, sploh pa, če pomislim na tiste, ki so pod nama!«

	 Rebecca se mu je negotovo nasmehnila in ga spomnila, da sta bila namenjena domov. Vendar pa sta kmalu ugotovila, da sta bila v jami ujeta, ker je bil rob zvezdaste odprtine visoko nad njima.

	 »Kaj pa zdaj?« ga je Rebecca prestrašeno vprašala.

	 Gabriel je za trenutek otrpnil, saj takrat, ko je skočil v jamo, sploh niti pomislil ni na to, kako bosta spet prišla ven, a je takoj začel iskati rešitev. Po premisleku ji je naposled predlagal:

	 »Veš kaj, stopi mi na ramena in se oprimi tistih koreninic! Dovolj sem visok, da se boš lahko potegnila ven, na rob jame!«

	 »Kaj pa ti?« je Rebecco zaskrbelo.

	 »To bova kasneje reševala, pridi,« se ji je Gabriel nasmehnil.

	 Počepnil je in počakal, da se mu je Rebecca povzpela na ramena. Prijel jo je za noge, da ne bi izgubila ravnotežja in počasi vstal. Brez kakršnega napora se je približal robu jame in oprijela se je korenin.

	 »Si pa lahka mala!« je še vzkliknil v globini.

	 Rebecca se je skobacala na rob jame in se takoj začela ozirati naokoli, da bi našla karkoli, s čimer bi mu lahko pomagala, a ji je Gabriel zaklical, naj se odmakne od roba jame, zato je stopila nekaj korakov nazaj.

	 »Štiri, tri, dva, ena, nič ...« se je slišalo iz odprtine.

	 Po jami je še odmeval, nič, ko je Gabriel sunkovito odskočil. Poletel je v višino in pred presenečeno Rebecco pristal na vseh štirih.

	 »K-Kaj p-pa je bilo t-to?« je Rebecca osuplo zajecljala.

	 »Še meni se ne sanja!« je Gabriel zamahnil z roko. »Nekaj imam na sumu, vendar upam, da se motim. Ti po poti pojasnim.«

	 Rebecca mu je samo prikimala in kmalu sta že pazljivo stopala po strmem bregu navzdol. Gabriel je s svetilko svetil na shojeno pot in brez težav sta hodila, ker jima je tudi Luna s svojo svetlobo pomagala najti pot proti domu.

	 Bila sta že na polju ob vznožju hriba, ko je Rebecca nenadoma z grozo kriknila in Gabriela krčevito zgrabila za roko. Vsa je otrpnila od strahu in iz sebe ni spravila niti glasu, samo kazala je proti skali ob robu gozda, kjer sta Gabriel in Maya takrat prvič videla sivega volka in trop volkov.

	 Gabriel je začudeno pogledal proti gozdu, da bi videl, kaj jo je tako prestrašilo in v njem zagledal veliko rumenih svetlečih pik. Bile so nizko, tik nad snegom in zrle so vanju!

	 »Volkovi!« je Rebecca, ki se je prebudila iz otrplosti, vzkliknila.

	 Skrila se je za Gabrielom, ki pa se je zapodil proti skali, kakor da volkovi zanj ne bi bili nikakršna grožnja.

	 Vsa zasopla je tekla za njim. Približevala sta se divjemu krdelu. Vlekla ga je za vetrovko, kolikor so ji dopuščale moči in ga poskušala zadržati, a je Gabriel vedno hitreje in hitreje hodil. Kmalu ga je izpustila in le nemočno opazovala, kako je začel teči proti skali, za katero je bilo iz trenutka v trenutek več žarečih oči, a videti je bilo, da tega sploh ni opazil.

	 Gabriel je z blazno hitrostjo drvel proti volčjemu krdelu. Dobrih dvajset metrov pred skalo je divje odskočil, poletel v zrak in pristal tik za njo med volkovi ... Vanj je strmelo več kakor petdeset žarečih oči!

	 Zveri so se postavile v krog okoli njega.

	 Rebecca, ki je, še zmeraj vsa otrpla od strahu, stala tam, kjer se je ustavila, je osuplo ugotovila, da ni bilo slišati njihovega renčanja, le Gabrielov glas, ki pa se je kmalu spremenil v volčje tuljenje.

	 Gabriel je zavil enkrat, dvakrat in zveri divje opazoval. Pričakoval je, da ga bodo volkovi napadli, a v sebi je čutil neizmerno moč.

	 Toda premaknil se je le velik sivi volk, s katerim se je takrat spoprijel. Gabriel je zvedavo pogledal v njegovo taco, ki mu jo je takrat v boju zlomil, a ni bilo videti, da bi ga še vedno bolela, ker ni več šepal.

	 Sivi volk se je postavil predenj. Glavo je globoko sklonil in se ponižno ulegel. Prav vsi volkovi so sledili svojemu sivemu vodniku in s sklonjenimi glavami ležali pred njim.

	 Rebecca, ki v mesečini ni dobro videla, kaj se je v gozdu za skalo dogajalo, se je, ko je zaslišala tuljenje in renčanje obeh, Gabriela in sivega volka, samo zgrozila.

	 Gabriel se je začel zadenjsko pomikati proti Rebecci, in ko je stal izven tropa, se je tik ob skali ustavil in se jim poklonil.

	 Takrat so volkovi vstali in drug za drugim izginili v gozd.

	 Gabriel je še nekaj trenutkov strmel za njimi, poten pa se je naposled vrnil k pretreseni Rebecci.

	 »Kaj pa je bilo to?« ga je Rebecca skrajno osuplo vprašala.

	 »Ne vem ...« ji je Gabriel negotovo odgovoril in skomignil z rameni. »Bil sem prepričan, da jih lahko premagam, a skoraj sem se od presenečenja onesvestil. Si lahko misliš, da me je sivi volk ogovoril v človeškem jeziku? Rekel mi je, da se moj čas bliža in se mi jih ni treba bati ne v preteklosti ne v sedanjosti pa tudi v prihodnosti, ne!«

	 »A to ti je rekel?« ga je Rebecca nejeverno vprašala. »Jaz sem slišala samo vajino tuljenje in renčanje.«

	 »Ja, to mi je rekel!« ji je Gabriel nervozno prikimal in si z dlanjo obrisal potno čelo.

	 »Kaj je narobe? Si ranjen?« se je Rebecca prestrašila.

	 Gabriel ji je odkimal, padel na kolena in se ji naposled zaupal:

	 »Bojim se, da so mi ure resnično štete, ker se spreminjam v nekoga ali bolje rečeno v nekaj!«

	 Rebecca je pokleknila k njemu in samo zaskrbljeno strmela vanj. Ničesar mu ni rekla, le tesno ga je stisnila v objem. Klečala sta na mrzlem snegu, a se za to sploh ni zmenila.

	 Minevale so minute, ko se je naposled oglasila:

	 »Ne skrbi, Gabriel! Karkoli se bo zgodilo, se bo zgodilo z razlogom in jaz bom ob tebi! Verjamem, da bodo tudi Casper, Alex in Maya razumeli. Tisto noč, ko se bo zgodilo, bom ob tebi!«

	 Gabriel ji je pogledal v oči in jo negotovo vprašal:

	 »Kaj pa, če bom nevaren?«

	 »To me sploh ne skrbi,« mu je Rebecca umirjeno zagotovila. »Pomisli Gabriel, ti vsaj imaš možnost, da svojo preobrazbo spoznavaš in se ji morda upreš. Kaj pa jaz? Če je res, kar Robert pravi, mi mogočna kraljica streže po življenju!«

	 »Če ...« je Gabriel ponovil in v njegovem glasu je bilo čutiti dvom. »Lahko pa, da je vse skupaj le potegavščina. Legenda pač! Varujva svoje skrivnosti in prepričan sem, da lahko svoje moči koristno uporabiva!«

	 Rebecca mu je prikimala in mu pomagala, da se je postavil na noge. Hitro sta nadaljevala proti domu. Kmalu sta stala za žičnato ograjo tik ob žalostni podobi pogorišča Gretine hiše. Tiho sta smuknila v hišo Dunnovih in potem brez posebnih priprav v posteljo.

	 Rebeccino dihanje se je kmalu umirilo, medtem ko je Gabriel na napihnjeni blazini na tleh še dolgo v noč premišljeval in premleval o dogodkih preteklega dne, a je tudi on zaspal, pa čeprav šele takrat, ko se je zunaj že delal dan.



	* * *



	 Prebudilo se je jutro in Sonce je svoje jutranje, nežne, zimske žarke poslalo na vzglavnik na posteljo, kjer je Rebecca še zmeraj spala. Do vratu je bila pokrita, le ena roka ji je visela izpod odeje proti tlom in se dotikala Gabrielovega hrbta. Sočni žarki so polzeli po vzglavniku, in ko so ji obsijali obraz, je globoko zavzdihnila in odprla oči. Zakrila si jih je z dlanjo in se usedla. S pogledom je začudeno preletela po sobi, ker se prvega trenutka ni spomnila niti, kje se je prebudila in ne, kaj je tam počela.

	 Roko si je položila na čelo in zamišljeno zavzdihnila:

	 »Kakšne čudne sanje ...«

	 Na tleh ob postelji je na blazini zagledala spečega Gabriela. Nekajkrat si je s prsti šla skozi razkuštrane lase in se končno nasmehnila, ker se je spomnila njune nočne pustolovščine in je zdaj zagotovo vedela, da niso bile samo sanje.

	 Nagnila se je čez rob postelje in zaklicala:

	 »Dobro jutro mali! Vstati bo treba!«

	 Gabriel je oči čisto malo odprl in poškilil proti postelji.

	 »K-Kaj?« je zaspano zamrmral.

	 »V šolo morava! Zbudi se!« se je Rebecca zasmejala.

	 Gabriel je samo nekaj zamomljal, česar pa ni razumela, se obrnil na drugo stran in oči zaprl.

	 Rebecca ga je za trenutek še opazovala, potem pa je zgrabila za rob odeje in se odločno odkrila.

	 »Ah, tako zlahka pa ne bo šlo!« mu je smeje zaklicala.

	 Že v naslednjem trenutku je skočila nanj in ga začela divje žgečkati.

	 »Grrr ...« se je zaslišalo izpod odeje, ki si jo je Gabriel potegnil do nosu in njegove velike oči so nakazovale, da je svoj namen dosegla. »R-Rebecca u-usmiljenje!« je zdaj kričal izpod odeje, ki si jo je potegnil čisto čez glavo, se divje zvijal in se njenim žgečkljivim prijemom izmikal.

	 Rebecca ga je še nekajkrat požgečkala, a je prenehala, ker izpod odeje ni več slišala njegovih vzdihov. Odejo je naglo potegnila z njega in zaskrbljeno pogledala, ali še diha.

	 Gabriel je zvit v klopčič z velikimi očmi strmel vanjo in komaj dojemal resnični svet.

	 »No, a si prebujen?« ga je Rebecca strogo vprašala.

	 »Če sem kaj?« je Gabriel zatulil, ker se je delal, da je bil jezen.

	 »Drugič pa raje ostani v postelji, kot da ponoči laziš naokoli!« se je Rebecca zasmejala in pobegnila v kopalnico.

	 Gabriel je sedel na napihljivi blazini in šlo mu je na smeh. Že prvo jutro Rebeccinega obiska je doživel prav posebno budnico in verjetno mu ob njej ne bo nikoli dolg čas.

	 »Jutri zjutraj mala moja ti bo žal, da si se rodila!« je zaklical proti kopalnici.

	 Rebeccin smeh je še nekaj časa odmeval iz kopalnice, kjer se ji je naposled tudi Gabriel pridružil. Hitro sta opravila z jutranjim umivanjem in kar tako v pižamah zavila v kuhinjo, kjer še ni bilo nikogar. Gabriel je pripravil zajtrk kar za vse, čeprav Maya in starša še niso pogledali iz svojih sob, Rebecca pa je poskrbela za pogrinjke in lep videz mize.

	 Po zajtrku je Gabriel počakal nekaj trenutkov v predsobi, da se je Rebecca preoblekla, potem se je preoblekel še on. Ura je bila že skoraj pol osmih in oba sta bila vesela, da je končno napočil zadnji petek v tem letu, ko je bilo še treba v šolo, saj se bodo potem božiča in novega leta lahko v miru veselili.

	 Že sta stopila pred vhodna vrata, ko se je Gabriel nenadoma ustavil in Rebecco pomenljivo pogledal.

	 »Kaj si pozabil?« ga je Rebecca zaskrbljeno vprašala.

	 »Dnevnik!« je Gabriel vzkliknil, se sunkovito obrnil in že prijel za kljuko, da bi se vrnil v svojo sobo ponj.

	 »Ne skrbi, jaz ga imam v torbi!« ga je Rebecca zadržala.

	 Hodila sta po zasneženi cesti proti prvemu križišču, kjer ju je Casper že nestrpno čakal. Na njegovem obrazu se je poznalo, da je premalo spal. Prijatelja je ošvrknil z majhnimi očmi in jima v pozdrav komaj opazno pokimal.

	 »Dobro jutro stari! Kaj pa je s tabo?« ga je Gabriel presenečeno vprašal.

	 »Z mano? Nič!« mu je Casper užaljeno odgovoril. »Celo noč me je tako bolela glava!«

	 Naredil je že nekaj korakov po cesti, a se je v trenutku ustavil in iz njega je kar izbruhnilo:

	 »A ti pa še živiš? Veš kaj Gabriel, odkar imaš babo ob sebi, se zame nič več ne zmeniš! Cel popoldan sem se moral učiti, ker nisi prišel pome, ker …«

	 Casperjevo nerganje je v trenutku utihnilo, ker je od Rebecce prejel dobro namerjeno brco v zadnjico.

	 »Kakšno babo? Ti bom že dala babo!« mu je Rebecca preteče zagrozila.

	 Razjarjeno se je sklonila, naredila kepo in jo z vso silo zabrisala vanj.

	 Casper je glavo potegnil v vetrovko in kmalu je bilo iz nje videti samo rdeč cof njegove kape. Počakal je nekaj trenutkov, preden je izza ovratnika oprezno pogledal, ali mu je nevarnost še vedno pretila.

	 Gabriel se je tako smejal, da je Rebecco, ki se je odločila, da bo sošolca zakopala v sneg, komaj zadrževal.

	 »No, nisem tako mislil ...« se ji je Casper hitel negotovo opravičevati. »Želel sem samo reči, da sta me čisto odrezala iz svoje družbe!«

	 »Kdo te je odrezal? Od kod?« se je Gabriel čudil. »Sploh pa, če nama boš pustil do besede, ti vse pojasniva, ampak najprej gremo k Frytonu ... Boš videl, zakaj!«

	 Casper ni ničesar več rekel, ker je vedel, da bo božič in novo leto po vsej verjetnosti preživel v mavcu ali vsaj v postelji, že če bo samo napačno zavzdihnil, ker je Rebecca vsak njegov korak divje spremljala.

	 Prispeli so do šole, kjer pa tokrat pred vrati ni bilo nikakršnih rumenih trakov ali množice premraženih učencev. Hitro so vstopili in se v svojem razredu le toliko ustavili, da so odložili torbe in bunde.

	 Še preden so se napotili v kabinet profesorja Frytona, je Rebecca njegov dnevnik potegnila iz torbe. Hodila je prva in odločno potrkala na njegova vrata.

	 »Naprej,« se je profesorjev umirjeni glas zaslišal izza vrat.

	 Rebecca je vrata odločno odprla in takoj vstopila. Sledil ji je Casper in na koncu še Gabriel. Stali so pred profesorjevo mizo, ki pa je tokrat bila skoraj popolnoma prazna in papirji so bili lepo zloženi.

	 »A ste imeli predbožično čiščenje?« se je Casper pošalil, a je takoj utihnil, ker ga je profesor zabodeno pogledal, kot ne bi mogel verjeti, da si je upal na njegov račun pošaliti.

	 Casper je glavo potegnil med ramena in se v zadregi nasmehnil, pri čemer je pokazal dve vrsti stisnjenih zob, ker je vedel, da česa takega ne bi smel ziniti.

	 Profesor je svoj strogi pogled zapičil vanj, a ni dolgo zdržal ... Prasnil je v smeh in po nekaj trenutkih, ko se je umiril, mu je odgovoril:

	 »Tako nekako Casper! Ko sta me z Gabrielom zadnjič obiskala, če se prav spomnim, sem na mizi imel velik nered, kajne?«

	 Casper si je vidno oddahnil in mu hitro prikimal.

	 »In s čim sem si zaslužil to čast, da ste me danes tako zgodaj obiskali?« jih je profesor vprašal in vse tri premeril s pogledom.

	 Gabriel je ravno v mislih izbiral besede, kako bi mu čim bolj obzirno povedal, da so našli njegov dnevnik, a ga je Rebecca prehitela ... Težko knjigo je s pokom odločno položila pred profesorja na mizo in prav tako odločno rekla:

	 »Gospod, profesor vračamo vam dnevnik, ki je neznano dolgo bil na skrivnem mestu! Kako dolgo pa verjetno veste samo vi!«

	 Fryton je odprtih ust ves otrpnil. Tresočih rok je knjigo dvignil in z velikimi očmi strmel v učence pred svojo mizo.

	 »K-Kje h-hudiča p-pa ste tole našli?« je zajecljal.

	 »Natanko tam, kjer ste ga pustili, vendar pa nam ni jasno, kako in zakaj je pristal v jami, če pa vas je čarovnica dvignila iz ječe?« ni Rebecca bila z vprašanji prav nič milostna.

	 Frytonu je spodnja čeljust nekajkrat trznila, a izustil ni nobene besede. Globoko in v presledkih je lovil sapo. Tako trdno se je oprijemal roba mize, da je členke na prstih imel popolnoma bele in resnično je bilo videti, da je bil tik pred nezavestjo.

	 Gabriel je v trenutku pograbil kozarec na umivalniku in vanj natočil mrzlo vodo. Postavil ga je na mizo pred profesorja, ki ga je zgrabil in hlastno izpraznil do dna, a je še vedno lovil sapo.

	 »K-Kako p-pa ste našli to knjigo?« jih je naposled le s težavo vprašal.

	 Gabriel je Rebecci z roko nakazal, da mu bo on pojasnil. Začel mu je umirjeno pripovedovati, kako je padel v jamo, za katero se je kasneje izkazalo, da ni bila samo nedolžna luknja, temveč skrit vhod, kajti ko sta z Rebecco porušila kamnito steno, sta naletela na grajsko podzemlje. Opisal mu je mučilne naprave in okostnjake v celicah grajske ječe, kako sta dnevnik ob vrnitvi našla ter skoraj vse, kar sta doživela. Seveda pa mu je zamolčal, kako je skočil iz jame in kako sta se z Rebecco srečala z volkovi. Zaključil je pripoved in se mu zazrl v oči.

	 Fryton ga je ves čas pozorno poslušal in dnevnik trdno stiskal k sebi.

	 »Gabriel priznati moram, da imate več poguma kot vsi možje skupaj v naši vasi!« je skoraj brez sape vzkliknil. »Če bi poznali resnico o tem gradu, verjemite mi, da nihče z zdravo pametjo ne bi rinil tja!«

	 »Tudi jaz sem bila zraven gospod, profesor!« je Rebecca razvneto vzkliknila, kot bi mu zamerila, ker je ogovarjal le Gabriela.

	 »Oprostite Rebecca,« je Fryton končno pogled obrnil tudi vanjo. »Vsekakor sta oba bila neverjetno pogumna! Sploh pa, če sem prav razumel, sta na to pot rinila ponoči?«

	 Oba sta mu prikimala, le Casper se je umaknil k vratom, ker pri pogovoru ni mogel sodelovati, saj ga v tej pustolovščini ni bilo zraven, zato je bil tiho in je iz ozadja samo poslušal.

	 »Opozarjam vas, če boste te stvari vključili v seminarsko nalogo,« je profesor svareče nadaljeval, »nikar ne pišite o grajskih ječah, ker se bojim, da bi se potem radovedneži brezglavo podali na pot brez vrnitve!«

	 »Zakaj pa sva se midva vrnila?« ga je Rebecca nasršeno vprašala.

	 Fryton jo je nejeverno pogledal, potem pa ji je prikimal, kot bi ji želel pritrditi, da je tudi sam bil presenečen, ker sta še vedno živa stala pred njim.

	 »Rebecca pri najboljši volji vam ne znam in ne morem na to odgovoriti, ker bi bilo proti vsem mojim načelom, če bi vama kar tja v tri dni nekaj napleteničil. Ampak resnično upam, da se je zgodilo le naključje, ker v nasprotnem primeru …«

	 Utihnil je in jih samo prestrašeno gledal.

	 Gabriel je pričakoval, da bo profesor stavek nadaljeval, a ker je bil še zmeraj tiho, ga je nestrpno vprašal:

	 »V nasprotnem primeru bi bilo, kaj, profesor?«

	 Fryton je brez besed vstal in segel na najvišjo knjižno polico, ki je bila do zadnjega centimetra natrpana s knjigami. Prijel je za list papirja, ki se je skrival med dvema debelima knjigama, in ga potegnil k sebi, a je papir bil zataknjen tudi pod knjigo. Bilo je videti, kakor da bi podrl domine, in še preden se je zavedel, so težke knjige letele proti njemu. Glavo je samo zgroženo potegnil med ramena in čakal, da ga bodo knjige zasule, a je Rebecca bliskovito odreagirala ... Že je roko iztegovala proti policam in zaklicala:

	 »Momentus!«

	 Knjige so se ustavile in obtičale kar v zraku. Z roko je počasi krožila in knjiga za knjigo se je vračala na polico.

	 »No, še sreča Rebecca, da te imamo!« je Gabriel navdušeno vzkliknil.

	 »Si mislil Kori, mar ne?« ga je Casper, ki je bil vesel, da je končno tudi on lahko kaj rekel, smeje popravil.

	 Trojica se je zahihitala, a se je Gabriel takoj zresnil, ker je profesor, Fryton bil bled kot stena. S široko odprtimi očmi je strmel v Rebecco in komaj dihal.

	 Casper in Rebecca, ki sta prav tako dojela, da s profesorjem nekaj ni bilo v redu, sta se zresnila in popolnoma utihnila.

	 »Kori? Kori de Rose?« jih je profesor šepetaje vprašal in se sesedel na stol.

	 Rebeccine ustnice so se razlezle v negotov nasmeh in osuplemu profesorju je komaj opazno prikimala.

	 »Seveda gospod, profesor!« mu je odločno rekla. »Tako naj bi bilo v preteklosti, ampak če svojemu prijatelju, detektivu lahko verjamemo, naj bi se moje ime v prihodnosti povezovalo še z imenom, Sarah Cewbec!«

	 Rebeccin stavek se je zaključil s profesorjevim prestrašenim krikom. Za trenutek ji je še pogledal v oči in takoj za tem je njegov pogled zagrnila tema ... Nezavesten se je zgrudil na mizo.

	 Gabriel in Rebecca sta v trenutku skočila k njemu, da bi mu pomagala, medtem ko je Casper vrešče stekel proti zbornici po pomoč odraslih.





DYLANOV PRSTAN


	 Casper, Rebecca in Gabriel so stali pred vhodnimi vrati šole in opazovali Orena in Patricka, ki sta profesorja, Frytona na nosilih nalagala v reševalno vozilo, da bi ga peljali v Zdravstveni dom ... A niso bili edini. Množica učencev, ki se je radovedno zbrala na šolskem dvorišču, je prav tako razburjeno strmela vanje.

	 »A ne bi prve ure mogli imeti prav zgodovine?« je Gabriel vprašal.

	 Casper mu je prikimal, da ja in resnobno dodal:

	 »Če se bo tako nadaljevalo, bomo mi trije dobili prepoved približevanja šoli, ker smo zmeraj prav mi vpleteni v vse te skrivnostne dogodke.«

	 »Ampak proti svoji volji!« je Rebecca odločno rekla in se naslonila na zid tik ob vhodnih vratih.

	 Gabriel je skomignil z rameni, ker ni vedel, kaj bi na njune besede rekel. Močno je pogrešal mirno obdobje izpred komaj meseca dni, ko so se še brezskrbno sprehajali po vasi in nihče jih ni postrani gledal. S pogledom je preletel po zbranih sošolcih in sošolkah, ki so skoraj obtožujoče strmeli vanje, kakor da bi jim očitali krivdo.

	 »Prekleto, da imaš prav Rebecca!« je zaklel in jezno stisnil pesti. »Mislim, da bomo to rešili samo na enem mestu. Stopita z mano!«

	 Rebecca in Casper sta se samo presenečeno spogledala in mu brez besed sledila v šolo.

	 Gabriel ju je vodil po hodniku do stopnišča in se za neštete obtožujoče poglede niti zmenil ni. Strmel je predse in hodil z dolgimi, hitrimi koraki, tako da sta mu prijatelja komaj sledila.

	 Povzpel se je v prvo nadstropje, kjer se je usmeril na levo in obstal pred vrati, na katerih je pisalo, Ravnateljica. Ne da bi počakal na zasopla prijatelja, je na lesena vrata tako močno potrkal, tako da je po hodniku odmevalo:

	 »Tok, tok, tok ...«

	 »Naprej!« so izza vrat zaslišali gospo Stuart.

	 Gabriel je naglo pritisnil na kljuko in odločno vstopil v pisarno. Ravnateljica Stuartova je sedela za veliko pisalno mizo, polno visokih kupov papirja. Za trenutek ga je njena podoba spomnila na profesorja, Frytona, ki je običajno prav tako bil zakopan med množico papirjev.

	 Rebecca in Casper sta strahoma vstopila in obstala za Gabrielom, ker se jima niti sanjalo ni, kaj si je vtepel v glavo.

	 »Gospa, ravnateljica nismo mi krivi!« je Gabriel kar brez pozdrava planil.

	 Gospa, Stuart, je presenečeno strmela vanje, in ko je Gabriel zajel sapo, da bi nadaljeval, je samo zamahnila z roko, zato je umolknil.

	 »Gospodič, Dunn, kar brez panike prosim, ker vas prav nihče ničesar ne obtožuje,« mu je umirjeno rekla.

	 Začudeno so strmeli vanjo, ker ni bilo videti, da bi bila jezna ali nejevoljna, ker so kar tako brez napovedi vdrli v njeno pisarno. Njen pogled je bil razumevajoč in prav nič sovražen.

	 Snela si je očala, in ko jih je odložila na mizo, je rekla:

	 »Najprej se vam moram zahvaliti, da ste se odločili in prišli naravnost k meni. Kolikor vem, je to bila vaša zamisel Gabriel, mar ne?«

	 Gabriel ji je previdno prikimal, ker je še zmeraj pričakoval, da bo gospa, Stuart, vsakega trenutka vzrojila. Nejeverno je strmel vanjo, ker med učenci nikakor ni bila poznana kot razumevajoča ravnateljica, saj se je po šolski ustanovi sprehajalo kar nekaj kaznovanih prestopnikov. Njegovo presenečenje je še narastlo, ko se jim je nasmehnila in jim povsem mirno rekla:

	 »Kot sem omenila, vas je sama sreča vodila k meni, ker če bi svoje težave zaupali komurkoli drugemu, bi v vasi prav gotovo povzročili preplah.«

	 Gabriel ji je prikimal, medtem ko sta Rebecca in Casper njun pogovor samo molče, osuplo spremljala.

	 Ravnateljica je vstala izza mize, se napotila k vratom in jih skrbno zaprla.

	 »Ne smemo dopustiti, da bi še katera ušesa prestregla naš zaupni pogovor. V teh prostorih se nikoli ne ve!« je še dodala in trojici pomežiknila.

	 Casper je nekajkrat stresel z glavo, kakor da bi se želel prepričati, da ni sanjal, kajti stati v ravnateljičini pisarni, kar je bila zadnja želja slehernega učenca na šoli, je zmeraj pomenilo le eno ... Da si kaznovan!

	 »Mislim, da potrebujemo še dva dodatna stola,« je Stuartova rekla in se takoj napotila v sosednjo pisarno.

	 Kmalu so vsi štirje sedeli. Trojica prijateljev je tiho čakala, kaj bo sledilo, ker je gospa, Stuart, obraz zakopala med dlani, kot ne bi vedela, kako naprej.

	 »Najprej naj vam še enkrat povem, da vas prav nihče ničesar ne krivi! Bojim se, da ste se samo znašli v nepravem trenutku na nepravem mestu. Ampak …« je umolknila in se pomenljivo zazrla v trojico, a je že čez trenutek nadaljevala, »ampak počasi se pa zavedamo, da je naposled le prišel tisti čas, o katerem se piše že nekaj stoletij, če ne tisočletij. Veliko podatkov je izginilo, a vsi dosegljivi so še danes zaviti v tančico skrivnosti, ker je malo takih, ki bi skrivnostni jezik popolnoma razumeli.«

	 Zdaj nista bila presenečena samo Rebecca in Casper, temveč je tudi Gabriel osuplo strmel vanjo. Le na rahlo je odkimaval, ker bi česa takega lahko pričakoval od kogarkoli drugega le od ravnateljice ne. Prijatelja je pripeljal k Stuartovi samo zato, da bi jo prepričal, da niso bili krivi Frytonove nezgode in da ne bi po krivici nosila bremena krivde.

	 »Oprostite,« se je naposled oglasil, »želel sem samo povedati, da nismo krivi za nezgodo gospoda Frytona. Preprosto je omedlel, ker …«

	 »Ker je spoznal, da se končno dogaja tisto, na kar nas veliko že dolgo nestrpno čaka,« ga je Stuartova lahkotno prekinila. »Veliko generacij se je trudilo in doseglo le delec tega, kar ste vi trije v kratkem spoznali!«

	 Rebecca se je že toliko zbrala, da je svoj nedavno izrečeni stavek ponovila:

	 »Ampak proti svoji volji!«

	 »Res je Rebecca,« ji je Stuartova prikimala. »Ampak včasih stvari niso v naših rokah, a bojim se, da boste vi trije kmalu vedeli veliko več kot ostali člani.«

	 »Člani česa?« se je Rebecca začudila.

	 Stuartova je obraz ponovno zakopala med dlani in šele po nekaj trenutkih jim je, ne da bi jih sploh pogledala, odgovorila:

	 »Prav tega vam ne morem povedati, a kmalu vam bo vse jasno. Lahko vam le zagotovim, da ste pod zaščito. Le z nikomer o svojih odkritjih ne govorite!«

	 Trojica ji je prikimala, a je Gabriel vstal in se nervozno sprehodil pred mizo gospe Stuart.

	 »Ne vem, zakaj imam občutek, da odrasli veste veliko več, kot ste nam pripravljeni povedati?« je poudarjeno rekel in se nejevoljno zastrmel v ravnateljico. »Lahko bi nam stvar malce olajšali in nam kaj razkrili. Vsi ste med seboj tako povezani in vsi molčite!«

	 »Ne bodite jezni Gabriel,« mu je Stuartova prizanesljivo rekla. »Lahko bi vam pripovedovala samo legende, ki se v naši vasici že tisočletja prenašajo iz roda v rod in vprašanje je, ali bi jim verjeli? Kot sem že rekla, ste vi v kratkem času odkrili več kot kdorkoli drug, zato pustite, da dogodki gredo svojo pot.«

	 »A to pomeni, da gospod, Fryton več ve?« se je Rebecca spet oglasila.

	 »Kje pa!« ji je ravnateljica odkimala in se ji nasmehnila. »Obrnili ste se na pravi naslov, a vam vseeno svetujem, da ga obiščete. Dam vam prosti dan! Mislim, da tako noben profesor danes ne bo načenjal novih snovi. A bi se nekaj ur pred začetkom počitnic želeli učiti novosti?«

	 Hudomušno je s pogledom preletela vse tri in se nasmehnila, ko je videla njihove velike začudene oči.

	 »Ne,« so ji vsi trije soglasno odkimali.

	 »Se mi je kar zdelo,« se je ravnateljica zasmejala. »No, kar stopite v ambulanto ... Od profesorja boste še veliko izvedeli,« je še rekla in jim samo z roko nakazala, da lahko zapustijo pisarno.

	 Spustili so se po stopnicah proti hodniku, kjer so stala številna vrata razredov. Nikjer ni bilo nikogar več, le tu pa tam se je iz katerega razreda zaslišal pritajen glas profesorja, ki je predaval, kdo ve o čem?

	 Gabriel se je ustavil pred vrati njihovega razreda, iz katerega ni bilo slišati nobenega glasu.

	 »Saj ne mislimo iti kar tako brez jaken?« se je obrnil k Rebecci in Casperju. »Mene že zdaj zebe, kaj bo šele zunaj, kjer je prav ledeno?«

	 Casper in Rebecca sta mu prikimala, a je Rebecco zaskrbelo, zato je vprašala:

	 »Kaj pa bomo drugim rekli? Res je, da nam je sama gospa, ravnateljica dodelila prosti dan, ampak že tako smo na slabem glasu!«

	 »Karkoli bomo rekli, bo narobe,« se je Casper nasmehnil. »A nam sploh lahko kdo prepreči izhod, če imamo dovoljenje same ravnateljice?«

	 Rebecca mu ni utegnila niti odgovoriti, ker je Gabriel kar brez trkanja že pritisnil na kljuko in vstopil v razred, ki pa ni bil prazen. Vsi sošolci in sošolke so poglede nemudoma zapičili vanje. Gabriel je osupnil, ker je bilo tik pred tem, ko so še stali pred vrati, v razredu tako tiho, da je bil prepričan, da v njem ni bilo nikogar.

	 Še gospa profesorica, Taylor, ki je sedela za katedrom in vpisovala v dnevnik, je glavo dvignila in jih presenečeno pogledala.

	 »A ste le prišli?« jih je malce nejevoljno okarala. »Na žalost vas nisem nikjer našla, ko sem ugotovila, da vas ni v razredu. Čeprav je profesor, Fryton trenutno zadržan, s prosto uro ne bo nič, ker mi je vodstvo šole naložilo nadomeščanje njegove ure.«

	 »Niste nas mogli najti, ker smo bili pri gospe, ravnateljici in se moramo na žalost opravičiti, ker spet odhajamo,« ji je Gabriel kar v imenu vseh treh odgovoril.

	 Profesorica je osuplo nasršila oči in ravno, ko je hotela na račun neresnih učencev izreči še nekaj krepkih, je v njenem žepu zabrnelo in takoj ko je prebrala sporočilo na prenosnem telefonu, se je njen strogi obraz popolnoma spremenil.

	 »Seveda, kar izvolite,« jim je prijazno rekla. »Lepe praznike vam želim!«

	 Trojica se je nasmehnila, ker se je na začudenih obrazih sošolk in sošolcev takoj pojavila zavist.

	 »Kaj pa mi?« se je Glenn glasno razburil. »A mi nimamo praznikov? Jaz bi tudi šel!«

	 »Vaši trije sošolci imajo resen in nujen opravek, ampak če pa bi se res radi razgibali Glenn, vam predlagam, da se sprehodite do table ... Bova malce povadila predbožično matematiko!«

	 Rebecca, Casper in Gabriel so pobrali svoje šolske torbe in bunde ter razred hitro zapustili. Slišali so le še Glennovo jezno pritoževanje nad tem, kako krivični so privilegiji posameznih priljubljenih učencev, a je tudi to utihnilo, ko se je zaslišal zelo odločen glas profesorice Taylor.

	 »Stari,« se je Casper šepetaje oglasil, ko so hodili po praznem šolskem hodniku, »to naše božično prekletstvo pa ima prednost ... Vsaj mesec dni smo že na počitnicah!«

	 »Ja, ti lahko tako govoriš ... Te bom vprašal za mnenje, ko boš videl, kje sva z Rebecco sinoči bila,« mu je Gabriel resnobno odgovoril, ko so zapuščali šolo.

	 Zunaj je bilo mrzlo, sivo jutro in tu pa tam je še padla kaka drobna snežinka, vendar pa je barva neba napovedovala, da bo dan kmalu bolj prijazen, ker je Sonce daleč v ozadju že sramežljivo kukalo izza oblakov.

	 Trojica je brez besed stopala po zasneženi poti proti središču vasi, ko je Casper naposled užaljeno planil:

	 »Marsikaj bi lahko vedel, ampak kot sem vama že zjutraj povedal, imam občutek, da mi resnico prikrivata!«

	 Rebecca in Gabriel sta se spogledala, in ko mu je Gabriel hotel ostro odgovoriti, ga je Rebecca prijela za roko in mu prišepetala, naj molči, ker so hodili proti trgu, kjer je kljub dokaj zgodnji uri bilo že sila živahno in se je nemalo kdo radovedno ozrl proti njim.

	 Sklonila se je h Casperju in mu začela ob ušesu tiho govoriti. Čeprav je Gabriel hodil tik pred njima, ni razumel, kaj mu je pripovedovala, le na Casperjevem obrazu je opazil zdaj presenečenje zdaj strah.

	 Rebecca in Casper sta upočasnila korak in nekoliko zaostala za zamišljenim Gabrielom.

	 Že iz središča so zagledali Zdravstveni dom. Iz dimnika se je vil bel dim, in ko so bili že blizu vhoda, je Rebecca nenadoma utihnila.

	 Casper je hodil s povešeno glavo.

	 »A zdaj veš?« ga je Gabriel vprašal, ko so se ustavili pred vhodom Zdravstvenega doma.

	 »Ja, vem!« mu je Casper odločno odgovoril in z resnim pogledom strmel v bela tla. »No, naše prekletstvo vseeno ni tako prijetno.«

	 Gabriel ga je pomenljivo pogledal in že je odprl usta, da bi mu odgovoril ... Hotel mu je še reči, da so verjetno pred njimi že nove težave, a se je odločil, da bo raje tiho, ker se še njemu ni kaj dosti sanjalo, kakšne.

	 Vstopili so v majhno preddverje Zdravstvenega doma in Gabrielu je pogled takoj ušel na desno proti sobi, v kateri je preživel svojo prvo operacijo. Niso se še niti utegnili zediniti, kje bi gospod, Fryton, lahko tičal, ko se je ob njih znašla Brigitte.

	 »O, zdravo,« jih je prijazno ogovorila. »A si prišel na pregled zaradi rane Gabriel?«

	 »Ne ne, kje pa! Z mojo nogo je vse v najlepšem redu in me sploh ne boli več!« ji je Gabriel hitro zagotovil in se prijazni medicinski sestri nasmehnil. »Prišli smo na obisk k profesorju, Frytonu.«

	 »A tako?« se je Brigitte začudila. »Stopite kar tja, mislim, da vas bo zelo vesel,« je rekla in jim z roko pokazala proti sobi za nujne primere, v kateri so nedavno tega preizkušali Gabrielovo stopnjo vzdržljivosti.

	 Trojica se je podala v sobo za nujne primere. Ko so odprli vrata, so zagledali profesorja, ki je nebogljeno ležal na mizi s kolesi. Obrnjen proti oknu je strmel ven. Ko so vrata zaškripala, se je obrnil, in ko je zagledal mlade prijatelje, se jim je nasmehnil:

	 »O, pozdravljeni, kar naprej.«

	 Nič več ni nebogljeno ležal na mizi, ampak se je prav lahkotno prevalil po njej in sedel.

	 »Oprostite gospod, profesor nisem vas mislila prestrašiti,« se mu je Rebecca takoj opravičila.

	 »Ah, kje pa dekle, niste me prestrašili,« ji je Fryton dobrohotno zatrdil. »Počutil sem se, kot da bi dosegel smisel svojega življenja, pa čeprav sem nekoč, davno je že tega, skoraj bil na cilju svoje poti. Ampak včasih čustva prevladajo nad razumom, in kot veste, je mojim dejanjem botroval strah.«

	 Rebecca in Gabriel, ki sta v profesorjevem dnevniku odkrila skrivni zapis, sta dobro vedela, o čem je govoril.

	 »No, ampak tega odkritja sem vseeno vesel Rebecca,« ji je Fryton z nasmeškom rekel. »Preden se ločimo, bi svoje delo rad dokončal.«

	 »A potujete kam?« ga je Casper kar naravnost vprašal in se naslonil na umivalno korito ob omarah z zdravstvenimi pripomočki.

	 »Bojim se, da ne,« mu je Fryton odkimal. »A če imam prav, se bodo naše poti kmalu za nekaj časa ločile ali pa morda za vedno. Ampak nikar se ne obremenjujte s tem, ker tako daleč, kakor smo prišli te dni, naši predhodniki še niso nikoli bili!«

	 Trojica se je spogledala, kajti čeprav so zadnje dni že veliko zvedeli, si tega, kar je profesor Fryton govoril, niso znali umestiti v svojo sestavljanko neznank.

	 Profesor je skočil z mize in se postavil pred Rebecco.

	 »Vam, Rebecca, bi rad zastavil nekaj vprašanj, če dovolite?« je rekel in se preiskujoče zastrmel vanjo.

	 Rebecca mu je prikimala in zraven skomignila z rameni, kakor bi mu hotela reči, da ničesar ne skriva.

	 »Rebecca Shaw!« je Fryton vzkliknil in se ji pomenljivo zastrmel v oči. »Sumil sem, ampak redka dejstva, ki sem jih poznal, so mi jemala pogum! Z imenoma, ki ste ju danes omenili, pa ste mi vse dvome razblinili!«

	 Rebecca je presenečeno strmela v profesorja, ker ga še nikoli ni slišala tako zmedeno govoriti.

	 »Rebecca, zanima me sledeče ...« je Fryton poudarjeno rekel, in kot bi resnost vprašanja, ki bo sledilo, hotel še bolj poudariti, je, preden je nadaljeval, za trenutek pomenljivo utihnil. »Ali se spominjate kakršnihkoli dogodkov, ki se vam kažejo v sanjah ali podzavesti, nečesa, kar je za vas povsem novo, pa vseeno imate občutek, da ste to že nekoč doživeli?«

	 Rebecca se je samo za trenutek zamislila.

	 »Ne veliko,« mu je takoj komaj opazno odkimala. »Le tu pa tam zasledim kakšnega, ampak le, če se predmeta ali nekoga dotaknem. Včasih pa v pogovoru s kom, ko pripoveduje dogodivščine, za katere natanko vem, kako se bodo končale.«

	 »Ja, ja!« ji je Fryton divje prikimaval. »Temu se reče, deja vu. Že videno … Spomini brez spominov! Pa je teh trenutkov veliko?«

	 »V zadnjem mesecu nekajkrat, ampak pred tem pa morda samo nekajkrat letno,« mu je Rebecca odgovorila. »Zakaj?« ga je po kratkem premisleku vprašala.

	 Fryton se je sprehodil po sobi, kakor da bi bil v razredu. Čisto je prezrl fanta, ki sta slonela na edinem prostem delu zida v ambulanti. Pravzaprav pa si niti želela nista, da bi ju profesor vpletel v pogovor.

	 »Rebecca, od kod pa poznate imeni, Kori de Rose in Sarah Cewbec, ker sta podatka zelo skrivna in le malo možnosti je, da bi ju kje tako mimogrede slišali?« je Fryton z vprašanji dalje vrtal vanjo.

	 »Gospod, profesor,« se je Gabriel naposled le vmešal, ker se je ustrašil, da bi mu Rebecca povedala karkoli o doživetju v katakombah, »saj imamo pomoč! Imen sploh ne bi poznali, če nam pri iskanju podatkov v arhivih ne bi pomagal državni organ.«

	 Fryton se je sunkovito obrnil, pogled zapičil v Gabriela in ga resnobnega obraza začudeno vprašal:

	 »Kdo?«

	 Gabriel je bil v zadregi. Ravno je premišljeval in napenjal možgane, kako bi mu pojasnil, kako so do podatkov prišli, ko je z vrat zadonel globok moški glas:

	 »Ker sem jim jaz pomagal Erik!«

	 Med podboji vrat je stal Robert.

	 Ob njegovem nenadnem prihodu se je Fryton zdrznil in ga z velikimi očmi skoraj prestrašeno pogledal.

	 »Kaj pa je tebe prineslo sem?« ga je začudeno vprašal.

	 »Gospa, Stuart, me je obvestila o tem, kar se je zgodilo,« mu je Robert odgovoril in vstopil.

	 »A ti si jim pomagal?« ga je Fryton naposled zamišljeno vprašal. »Lahko bi si mislil, da se takšne listine dobijo samo v vašem arhivu!«

	 »Točno tako Erik,« mu je Robert prikimal. »Kot sam sumiš, smo dovolj daleč, da resnici pogledamo v oči. Dovolj je bilo več kot sedemsto let skrivanja!«

	 »Pa smo res že tako daleč? Lahko, da je samo naključje, kakor se je zgodilo že pred štiristo leti?« je Fryton dvomeče, kot bi poskušal sam sebe prepričati, momljal, medtem ko se je nekajkrat nervozno sprehodil gor in dol po sobi. »Mogoče pa nas nekdo samo želi zvabiti v past?«

	 Robert je stopil k njemu, ga kar trdo prijel za ramo, kot bi ga hotel priklicati v realnost, in mu rekel:

	 »Saj, zato pa predlagam, da resnico poiščemo na mestu, kjer si ti raziskavo končal.«

	 Fryton ga je prestrašeno pogledal. Nekajkrat se je stresel in ga nejeverno vprašal:

	 »Misliš resno Robert?«

	 »Kaj pa lahko izgubimo?« ga je Robert odločno vprašal. »Raziskali bomo skrivnosti, o katerih že predolgo sanjamo. In Erik ... Dan je! Do noči bomo nazaj, če te je zadnjega nočnega srečanja v jami še vedno strah.«

	 Fryton je še nekajkrat stopil po sobi gor in dol in bil je podoben vznemirjenemu znanstveniku, ki je bil tik pred odkritjem stoletja.

	 V trenutku se je ustavil, pogled zapičil v Roberta in mu odločno rekel:

	 »Prav, ampak takoj! Nemudoma se odpravimo v jamo!«

	 Trojica prijateljev je strmela zdaj v profesorja zdaj v Roberta, ker so se jim med njunim pogovorom porajala mnoga vprašanja.

	 Že so mislili, da so se dokončno dogovorili, ko se je Fryton ponovno obrnil k Rebecci.

	 »Rebecca ...« ji je negotovo rekel in za trenutek utihnil, kot bi omahoval. »Ste kdaj v srcu začutili jezo ali željo po maščevanju?«

	 »Ne, gospod, profesor,« mu je Rebecca takoj odkimala. »O takih stvareh ne premišljujem. Pa tudi ... Maščevanje se ne splača, ker se običajno tistim, ki storijo dejanja iz maščevanja, povrne!«

	 Fryton si je vidno oddahnil in jo še vprašal:

	 »Vas je strah Lune ali noči?«

	 »Ne, gospod, profesor,« se je Rebecca zasmejala in mu takoj zatrdila, »nikakršnega strahu pred Luno ne poznam, saj je samo majhen planetoid in ne verjamem v pravljice o vplivu polne lune na kogarkoli. Sploh pa ponoči spim!«

	 »Lahko tebi,« je Gabriel zavzdihnil, a ga ni nihče slišal, ker ga je Fryton preglasil, ko je vzkliknil:

	 »Dobro Robert, pojdimo! Ampak bojim se, da se ti niti ne sanja, kako je za roko držati smrt!«

	 »Nekoč bom vedel Erik, nekoč, ko bo prišel moj čas,« mu je Robert popolnoma mirno odgovoril. »Ampak mislim, da to ni tista Smrt, ki jo pričakujemo že desetletja, stoletja ali celo nekaj tisočletij!«

	 Robert in Fryton sta sobo za nujno pomoč zapustila in mlada trojica jima je molče sledila. Medicinska sestra, Brigitte, jih je le toliko še zadržala v preddverju, da je Fryton podpisal izjavo, da je Zdravstveni dom samovoljno zapustil.

	 Hitrih korakov so stopali po cesti proti Gabrielovemu domu. Kmalu je za njimi ostalo tudi pogorišče Gretine hiše in že so stali na drugi strani žičnate ograje. Hodili so po sveže zapadlem snegu in dosegli mesto, kjer je Gabriel spoznal, kako dobro zna volk ugrizniti. A se bolečih spominov niti ni poskušal več znebiti, ker je zdaj vedel, da je za tem ugrizom tičala večja skrivnost, kot mu je domišljija dopuščala.

	 Ustavili so se ob krvavih sledeh in si jih zvedavo ogledovali.

	 »Robert priznati moram, da sem vedno znova presenečen,« se je Gabriel zamišljeno oglasil. »Skoraj mesec dni je že od tedaj, ko sem doživel napad in glede na to, da neprestano sneži, se čudim, da sneg še ni prekril krvavih sledi!«

	 »Res je,« mu je Robert pritrdil, »ampak to bomo preprosto še dodali na seznam skrivnostnih pojavov. Kakor si verjetno prej slišal, se je pred štiristo leti nekaj podobnega že dogajalo, ampak takrat se je izkazalo, da so bili dogodki lažni in da jih je zakrivil eden izmed vračev v vasi, a kljub temu so iz tega pridobili pomemben dokaz. Ampak o tem kdaj drugič!«

	 Mlada trojica je samo skomignila z rameni, ker so bili že nekako navajeni, da so jim odrasli marsikaj prikrivali. Stopili so za Robertom in Frytonom, ki sta hodila po poti, kakor da bi jo že od nekdaj poznala.

	 Ko so stali ob vznožju Kraljevega hriba, si je vsak za lažjo hojo navkreber poiskal palico.

	 Sonce, ki je končno povsem pogledalo izza oblakov, se je dvigovalo nad pohodniki in Fryton je nenehno pogledoval proti njemu, kot bi se bal, da bo že v naslednjem trenutku zašlo. Pospešil je korak in med prvimi stal na vrhu hriba.

	 Ko so se mu pridružili še drugi, je Rebecca pokazala, kam morajo.

	 »Rebecca, a vas žene čarovniški čut, ali preprosto veste, kam moramo?« jo je Fryton previdno vprašal.

	 »Vem, kam moramo, saj sva z Gabrielom že sinoči bila tukaj!« mu je Rebecca odločno zatrdila.

	 Fryton je nekajkrat nejeverno zmajal z glavo, ker se mu je zdelo nepojmljivo, da sta kar sredi noči tavala tod okoli.

	 Prišli so do mogočne smreke z močno povešenimi vejami, na katerih je bilo že skoraj pol metra snega.

	 Gabriel je v svojih žilah začutil nerazumljivo silo, ki pa ni bila prijetna ... Polnila sta ga gnev in jeza. Ne da bi počakal na prijatelje, se je zapodil v gaz proti jami. Ko je stal pred zvezdastim vhodom, ki ga z Rebecco ponoči, ko sta odhajala, nista spet prekrila s smrekovimi vejami, je brez pomisleka skočil.

	 Napenjal je oči, ker je jama bila v temi, a ko se je obrnil, je nenadoma videl, kakor da bi bila razsvetljena z mnogimi lučmi. Naredil je nekaj korakov in na tleh opazil sveže sledi, ki so bile v prahu in drobnem kamenju komaj opazne, a stopinje so bile za odraslega človeka premajhne!

	 »Hej Gabriel, kje pa si?« je nad vhodom slišal klicati Roberta. »Počakaj nas!«

	 Obrnil se je in se vrnil k vhodu, ki so ga obstopili prijatelji in zvedavo gledali v jamo.

	 »Tukaj sem Robert!« je zaklical proti robu zvezdaste odprtine. »Kar skočite! Sveže sledi sem opazil!«

	 Odmaknil se je nekaj korakov in pričakoval prvi skok, a je na njegovo presenečenje v jamo prva skočila Rebecca. Ujel jo je, da ne bi padla in se poškodovala na grobem kamenju.

	 Naslednji je skočil Casper, ki se je takoj dvignil in se začel divje ozirati okoli sebe, ker je prvič stal v jami, ki jo je poznal le iz Rebeccinega pripovedovanja.

	 »Casper, daj, stopi sem k meni, pa mi pomagaj uloviti profesorja in Roberta!« ga je Gabriel nejevoljno nadrl. »Jamo si boš kasneje ogledal!«

	 Casper je stopil h Gabrielu in čakala sta, da bo Fryton skočil, vendar pa, kot je bilo videti, njune pomoči sploh ni potreboval, ker je prav športno doskočil na tla in se takoj postavil na noge. Začudeno sta ga gledala, ker take spretnosti profesorju, ki je bil že malce v letih, ne bi nikoli pripisala.

	 Takoj za njim je na dnu jame pristal še Robert, ki pa je skok in pristanek tudi brez težav obvladal.

	 »No, pa smo vsi,« je zadovoljno rekel. »Gabriel in Rebecca, kar vama prepuščamo vodenje, kajne Erik?«

	 Fryton se je strahoma ozrl proti Rebecci in Robertu samo prikimal.

	 »Prav tukaj profesor sem se spotaknila ob vaš dnevnik in skoraj padla!« mu je Rebecca odrezavo rekla in pokazala na mesto, kjer ga je našla. »Pa mi danes zjutraj niste utegnili pojasniti, kako se je sploh znašel na tem mestu?«

	 »No, pa naj vam bo ...« je Fryton zavzdihnil in jim s težavo začel pripovedovati, »ko sem se po tistem, ko me je čarovnica rešila iz ječe, vrnil domov, sem najprej v dnevnik z nevidnim črnilom naredil še zadnji zapis, ki pa sta ga vidva vseeno odkrila. Minilo je nekaj dni, preden sem zbral toliko poguma, da sem se lahko vrnil k jami, ker je ostalo še veliko nerešenih skrivnosti. Kot zmeraj sem tudi tokrat dnevnik vzel s sabo. Stal sem na robu jame in zbiral pogum, da bi skočil, ko mi je na rosni travi zdrsnilo. Strahoma sem z rokama zakrilil in se hitro oprijel grmovja, da ne bi padel v jamo, zato mi je dnevnik poletel iz rok. Ko je izginil v temno globino, sem se obrnil in se vrnil v vas. Z dnevnikom se nisem več obremenjeval, ker nisem niti pričakoval, da bo kdaj še kdo hodil po tej jami.«

	 Rebecca mu je samo prikimala in z Gabrielom sta prijatelje popeljala po ozki stezi proti vdrti luknji v steni v ozadju jame.

	 Casper se je divje oziral naokoli, in če ga ne bi Robert potegnil k sebi, bi imel prav trdo srečanje z nagrobnim kamnom.

	 »Malo glej predse, Casper!« je Robert povzdignil glas. »Če si tukaj zlomiš nos ali zobe, bo še dolgo bolelo, preden prispemo v dolino!«

	 Casper je prikimal in se mu zahvalil za skrb, a se je že v naslednjem trenutku spet obračal in pogledoval naokrog. Robert je hodil za njim, zmajeval z glavo in še naprej budno pazil na vsak njegov korak.

	 Gabriel je zagledal podrto steno in presenečeno vzkliknil:

	 »Hej Rebecca, se ti ne zdi čudno, da tokrat ne potrebujemo tvoje pomoči s svetlobo?«

	 Rebecca je samo skomignila z rameni in rekla, da ne ve, čemu, ampak da tudi ona dobro vidi.

	 »Saj tudi mi dobro vidimo,« se je Fryton oglasil. »Naj vam pojasnim, zakaj ... Jama je osvetljena, ker sončni žarki padajo vanjo pod točno določenim kotom, zato se svetloba, ki se odbija od stene, razprši po jami. Ampak pohitimo, ker takoj ko se bo sonce premaknilo in bodo žarki pod drugim kotom padali v jamo ali če bi sonce slučajno prekrili oblaki, se ta učinek lahko v trenutku razgubi. Ob Lunini svetlobi pa nam bi lahko samo še bog pomagal!«

	 »Erik!« je Robert nejevoljno povzdignil glas. »Nikar jih ne straši! Pa tudi ne vem, čemu si ta pojav v dnevniku tako slabo pojasnil?«

	 »Tudi ti bi, če bi bil na mojem mestu!« se je Fryton zmrdnil.

	 »Oprostite,« je Rebecca prekinila njuno pričkanje in se vprašujoče zastrmela v oba. »Toliko je govora o meni. Smem končno zvedeti gospod profesor, česa se tako bojite?«

	 Stali so tik pred podrto steno, od koder so že lahko videli dolg kamniti zid s polkrožnimi odprtinami. Fryton je stopil k Rebecci, jo prijel za roko in ji rekel:

	 »Težko bi vam opisal, kako sem se počutil takrat, ko me je neznano dekle rešilo. Tistega obraza ne pozabiš zlahka, ampak vaš ni tak! Šele kasneje, ko sem pod mesečino zrl v njene oči, ali bolje rečeno jamice, kjer naj bi oči bile, sem v njih videl na drugo stran ... Videl sem sebe, kako bom končal, videl sem samo Smrt! To je trenutek, ko življenje izgubi pomen. Vsak cilj mi je še vselej dal zagon, ampak ta me je zavrl in Rebecca resnico o vas bomo spoznali šele na mesečini, ampak takrat mene ne bo zraven!«

	 »Pa se vam zdi, da bi pozabila, če bi jaz bila tisto dekle?« ga je Rebecca povsem mirno vprašala in se mu nasmehnila. »Koliko pa sem bila stara, prosim, ko ste to dogodivščino doživeli?«

	 Fryton jo je začudeno pogledal, ker na njeno starost niti pomislil ni. Izpustil ji je roko in po premisleku se ji je nasmehnil:

	 »Mislim, da ste takrat bili stari dobrih minus osem let!«

	 »No, potem zagotovo nisem bila jaz, ker če je to res, je moja mama takrat bila še najstnica,« mu je Rebecca olajšano odgovorila.

	 Fryton se je vidno pomiril, a je kljub temu še vedno zmajeval z glavo.

	 »Pa mi povejte, od kod vam vaše moči?« jo je negotovo vprašal.

	 »Še sama ne vem,« mu je Rebecca odgovorila in skomignila z rameni. »Bom pa vedela, ko bom začutila in takrat vam odgovorim.«

	 Fryton se je prvi splazil skozi odprtino v steni v notranjost grajskih ječ. Sledil mu je Robert in takoj za njim še mlada trojica. Razen Rebecce in Gabriela so si vsi z velikim zanimanjem ogledovali hodnik, le ob pogledu skozi polkrožne odprtine se je njihova radovednost sprevrgla v strah in gnus.

	 Robert, Rebecca, Gabriel in Casper so se ustavili ob isti polkrožni odprtini in brez besed čepe zgroženo strmeli skozi rešetke v globino pod sabo, kjer so na mučilnih napravah tičali koščeni mučeniki.

	 »Bojim se, da je srednji vek bil zelo boleč!« se Casper je naposled oglasil.

	 »To, kar gledate, ne izvira iz srednjega veka!« mu je profesor odločno oporekal.

	 Četverica se je začudeno obrnila k Frytonu, ki je čepel pred eno od polkrožnih odprtin in se krčevito držal za rešetke. Nepremično je strmel v globino.

	 »Ta okostja niso nič starejša od mene. In tisto tam ...« je Fryton rekel in skozi rešetke pokazal na okostje, ki je tičalo v mučilni krsti. »Tisto je ostanek mojega brata Dylana!«

	 Vsi so bili v trenutku ob njem in skozi rešetke strmeli v nekakšno visečo kovinsko mrežo, v kateri je bil okostnjak.

	 »Kako pa veš Erik?« se je Robert začudil.

	 »Vidiš prstan?« ga je Fryton vprašal in prst skozi rešetke uperil v koščeno dlan okostnjaka. »Ta prstan je last naše družine in Dylan je izginil deset let pred mojim odhodom na pustolovščino. Ko bi vsaj lahko prišel do njega!«

	 Vsi so nemo strmeli vanj. Casper mu je roko položil na ramo, ker mu sočutja ni znal izraziti z besedami, po Rebeccinih licih pa je spolzela drobna solza.

	 Fryton jih je hvaležno pogledal in nadaljeval:

	 »To dragi prijatelji pomeni le eno, da se je hudobija pred leti ponovila in da je resnično prišel čas, ki ga pričakujemo. Ni žive duše, ki bi v našem času zmogla izvesti tako krutost in mislim, da kraljica krvi že nekaj časa išče tisto, kar iščemo tudi mi!«

	 »A želiš, da okostje dostojno pokopljemo?« ga je Robert sočutno vprašal.

	 »Ne, tukaj je že petintrideset let in naj počiva v miru!« mu je Fryton odkimal. »Želim si le prstana, ki se v naši družini že stoletja prenaša iz roda v rod, ampak jaz sem poslednji Fryton! Z mano se bo naša rodbina končala in želim si, da bi prstan ostal ob meni tudi po moji smrti.«

	 Četverica je brez besed strmela v Frytona, ki se je še zmeraj naslanjal na rešetke in z vlažnimi očmi strmel v celico.

	 Gabriel se je zastrmel v Dylanovo okostje. Še ponoči so mu okostnjaki vzbujali samo gnus in grozo, ampak zdaj, ko je eden dobil ime, je začutil žalost. Zavedel se je kovinskih rešetk, ki so profesorju preprečevale, da bi prišel do brata, Dylana in družinskega prstana in v njem je naraščala jeza.

	 »Če je tako profesor, pa naj bo prstan vaš!« je vzkliknil in stisnil pesti.

	 Zgrabil je rešetke, grozovito zarjovel in jih izruval iz polkrožne odprtine. Grozno je zaropotalo, ker jih je zabrisal v steno, ki se je okrušila. Nekaj trenutkov je še globoko sopel, a se je kmalu umiril, ker je na sebi začutil osuple poglede prijateljev. Obrnil se je k njim, in kot bi jim svoj izbruh hotel opravičiti, tiho rekel:

	 »Težko prenašam krivico.«

	 Robert se mu je približal, mu roko položil na ramo in mu zaskrbljeno rekel:

	 »Gabriel, previdno uporabljaj moč, ki je pravzaprav še niti ne poznava!«

	 Fryton je Gabriela hvaležno pogledal in že se je hotel skozi polkrožno odprtino splezati v ječo, a ga je Rebecca zgroženo ustavila.

	 »Profesor, ne!« je kriknila. »Tukaj skozi ne morete, ker je previsoko! In kako bi se vrnili? Gabriel, a si pozabil, kako se do teh ječ pride?« ga je nadrla. »Profesor, stopite z mano.«

	 Popeljala ga je do majhnih vrat na koncu dolge stene in naprej po ozkih stopnicah navzdol. Kmalu so ju zagledali ob mučilnih napravah.

	 Fryton se je bratovemu okostju na hitro poklonil, ga nežno pobožal in mu snel prstan. Ko sta se z Rebecco vračala, ga je krčevito stiskal v pesti.

	 »Našel sem, kar sem iskal dragi prijatelji, pa čeprav sem dvomil, da bom to kdaj doživel,« jim je rekel, takoj ko sta se z Rebecco vrnila. »A mojega dela še ni konec. Čaka me še eno, pomembnejše. Lotimo se tega, česar se sam najbolj bojim ... Poiščimo čarovnico!«

	 »Prav profesor,« mu je Rebecca prikimala in na hitro pogledala sem ter tja po hodniku, »ampak zdaj bi morali oditi, ker me prevzema čuden občutek.«

	 Brez besed so se napotili ven. Bili so že v jami na ozki poti proti izhodu, ko je Gabriel opazil, da Casperja ni bilo.

	 »Hej stari, kje pa si?« je zaskrbljeno zaklical proti ječam.

	 »Tukaj!« je odgovor prišel s hodnika.

	 Vrnili so se do podrtega zidu. Casper je stal sredi hodnika in nekaj ob dolgem zidu iz kamnitih opek počel.

	 »Kaj pa imaš tam?« se je Gabriel začudil.

	 »Se spomniš luknje, ki si jo naredil, ko si rešetke zabrisal v zid? Nekaj je notri!« je Casper razburjeno vzkliknil in iz vdrtine potegnil velik zavitek papirjev.

	 Robert in Fryton sta bila v trenutku ob njem. Fryton je zvitek vznemirjeno vzel v roke, iz žepa bunde potegnil očala, in ko si jih je nadel, se je skoraj brez sape pozorno zastrmel v besedilo.

	 »Uh, to pa je še starejše kot karkoli, kar sem do zdaj že videl!« je vzkliknil. »Robert čaka naju veliko dela!«

	 »Res je Erik,« se je Robert strinjal, »pa še pohiteti moramo, ker imam občutek, da nam zmanjkuje časa!«

	 Hitro so se vrnili pod zvezdast vhod v jamo. Robert in Fryton sta Casperju in Rebecci pomagala doseči rob jame. Hotela sta pomagati tudi Gabrielu, a je njuno pomoč zavrnil.

	 »Vidva kar pojdita gor ... Ne skrbita zame!« jima je rekel in zamahnil z roko. »Vem, kako bom prišel ven.«

	 Najprej je Fryton Robertu splezal na ramena in od tod na rob jame, nato je še Robert stopil na Gabrielova ramena ter s pomočjo Casperja in Frytona zlezel ven.

	 Gabriel je nekoliko premeril razdaljo in kakor prvič se je tudi tokrat pognal v višino in pristal nekaj metrov za prijatelji, ki so vsi razen Rebecce strahoma zrli proti njemu.

	 »Pojdimo domov,« jim je samo rekel, kot da se ne bi nič posebnega zgodilo. »Čez dva dni, ko bo polna luna, bom vedel resnico!«

	 »P-Prekleto, d-da res,« je Fryton zajecljal, a na obrazu mu je sijal nasmešek, saj je v pesti trdno stiskal prstan.

	 Brez besed so se zapodili po strmini. Hodili so hitro, kot bi jih resnično kdo preganjal in ni bilo dolgo, ko so dosegli vznožje hriba ter se napotili čez ravnico in stopili na shojeno pot proti pogorišču Gretine hiše.

	 Pred hišo Dunnovih so se prav prijateljsko poslovili in Fryton je vsakemu molče hvaležno stisnil roko.

	 Prijatelji so vedeli, da so pripomogli k uresničitvi njegovega velikega dolgoletnega cilja.

	 Rebecca in Gabriel sta takoj zavila v njegovo sobo. Dolgo sta še premlevala o dogodkih današnjega dne, a zunaj je bilo še svetlo in dneva še ni bilo konec.

	 Imela sta že nove načrte!





RAZKRITA SKRIVNOST


	 Čeprav je bilo že popoldan, so sončni žarki še vedno nežno božali vrhove streh in smrekovih vej, ki so bile prekrite z debelo snežno odejo. Zima je majhni vasi v samotni dolini kazala ostre zobe, vendar pa so jo prebivalci, ki so bili vajeni dolgih, hudih zim, sprejemali čisto samoumevno.

	 V središču vasi je bila gneča. Vaščani so hiteli po opravkih, ker se je božič hitro bližal in preostala sta samo še dva dneva do svečanega trenutka. Na vsakih vhodnih vratih je visel adventni venec in krajani so vaški trg, ulice in svoje hiše razkošno okrasili z velikimi svetlečimi okraski in utripajočimi raznobarvnimi lučkami. Cela vas je bila ovita v neskončno igro barvne svetlobe.

	 V Nickovem dolu je bil že od nekdaj običaj, da so vaščani tik pred božičem na vrtove pred vhodnimi vrati svojih hiš postavili snežake, ki so grozljivo kazali metle in kamnite zobe ter varovali hiše pred vsiljivci. A kljub grozljivemu videzu so rastli po vasi v mogočno vojsko kot gobe po dežju.

	 »Daj Gabriel, prinesi glavo, vse drugo že imamo narejeno!« mu je Maya zaklicala.

	 »Prihajam!« se je Gabriel, ki je za hišo po dvorišču valil veliko okroglo snežno kepo, zadrl.

	 Napel je vse moči, da bi jo prinesel na vrt pred vhodna vrata, kjer so z Rebecco in Mayo postavljali snežaka. Privzdignil jo je in obtičala je natanko tam, kjer snežak običajno ima glavo.

	 »Hm Maya, bojim se, da ima naš sneženi mož večjo glavo od trupa!« ga je Gabriel strokovno ocenil.

	 »Ne, ne bo tako hudo,« se je Rebecca, ki je od daleč s palcem merila velikost treh kep, naloženih ena na drugo, oglasila. »Res je, da je skoraj enaka, ampak dopustimo možnost, da ima naš ledeni možakar velike možgane.«

	 Maya in Gabriel sta se zasmejala in Maya ji je pritrdila:

	 »Saj ni videti tako hudo, sploh pa, ko mu bomo dodali še roki in vse drugo, bo izvrsten.«

	 Takoj, ko je Maya omenila roki, je Rebecca po vrtu že valila kepo in ko je bila dovolj velika, je iz nje naredila dva valja. Še na debelino je popazila, da ne bi snežak imel ene roke močnejše od druge.

	 Zdaj je snežak imel že telo, glavo, roki, oči, nos iz korenja in usta oblikovana iz črnih kamnov. V desno roko so mu zapičili še doma narejeno brezovo metlo in na glavo poveznili star lonec, ki ju je Gabriel našel v drvarnici.

	 Maya je stekla v hišo in se kmalu prikazala s svojim dolgim volnenim pisanim šalom v rokah. Z Rebecco sta mu ga dvakrat ovili okoli vratu in snežak je imel vse, kar je potreboval.

	 Dekleti sta občudujoče strmeli v ledeno umetnino, a se je Gabriel še nekaj sklanjal, in ko se je dvignil, se je izkazalo, da je snežak dobil še dve stopali.

	 »Tako, mislim, da se lahko potegujemo za najlepšega snežaka v vasi! Ne razumem, čemu bi vsako leto ravno Jelenovi morali zmagati?« se je Gabriel spraševal, ker je prav v vsakem letu pri tekmovanju za najlepše okrašen vrt v vasi zmagala družina, Jelen.

	 Jelenovi so živeli tik ob trgu v središču vasi. Glava družine je bil Oren, ki je imel še majhna otroka, osemletno Jane in petletnega Simona. Bili so priljubljeni med krajani, vendar pa se niso tako močno trudili zato, ker bi bili naduti, ali da bi bili bolj priljubljeni, le božično okraševanje jih je neskončno veselilo. Njihov vrt pred hišo je bil veliko bolj okrašen kot drugi vrtovi v vasi. Na njem so ponosno stali ledeni kipci palčkov in Božička na saneh, v katere so bili vpreženi jeleni. Okrasno drevje, nizko ograjo in pročelje hiše so prekrivali slapovi barvnih utripajočih lučk. Cela družina je več dni trdo garala, da so izdelali in na vrt postavili ledene kipce Božička, palčkov, sani in jelenov ter obesili barvne lučke in pravzaprav se nihče v vasi ni niti trudil, da bi jim krono, vaških ustvarjalcev, odvzel.

	 Pa tudi božična zabava se je vsako leto začela prav pred njihovimi vrati vrtne ograje, od koder so pevci v povorki krenili in križem kražem hodili po vasi od vrat do vrat in domove polnili z božičnim duhom.

	 Gabriel je Orena spoštoval, predvsem pa mu je bil hvaležen, saj mu je že dvakrat pomagal, ko je bil v težavah ... Še nedolgo tega je prav Oren poskrbel, da se je varno vrnil domov z mesta volčjega napada in v drugo, ko ga je na svojih plečih nesel od gostilne, Pri jelenčku, pa vse do Zdravstvenega doma, kjer je preživel čas, ki bi ga najraje izbrisal, če bi lahko. In potem ga je nosil še vse do doma.

	 »Pa saj ne misliš resno?« ga je Rebecca nejeverno vprašala.

	 »Ne, šalil sem se,« se ji je Gabriel nasmehnil in se naslonil na podboj vhodnih vrat. »Sploh pa saj razen snežaka nimamo drugih okraskov!«

	 S pogledom je spolzel po okrašenih vrtovih bližnje okolice in se ustavil na žalostnih ostankih Gretine pogorele hiše. Čeprav je stara gospa prikrivala nekakšno skrivnost in je prav tako skrivnostno izginila, je začutil žalost.

	 »Kaj mislita, kje je naša pravljičarka?« je zamišljeno vprašal.

	 Tudi Maya in Rebecca sta se zazrli proti pogorišču.

	 »Ne vem,« mu je Maya odgovorila. »Na čuden način je izginila ... Upam, da ni zgorela, ampak potem bi našli okostje, mar ne?«

	 Gabriel in Rebecca sta ji prikimala in zamišljeno strmela v zoglenele ostanke sten.

	 »To zagotovo!« se je Rebecca prepričljivo oglasila. »Pa tudi saj ni gorelo tako dolgo, da bi lahko popolnoma zgorela!«

	 »Kdo nam bo pa letos bral ali pripovedoval pravljice?« je Maya zavzdihnila, ko se je spomnila, da se je bližal božič.

	 Gabriel in Rebecca sta le žalostno skomignila z rameni, ker ob božiču ni bilo nikoli nobenega otroka, mladostnika ali celo odraslega, ki je Gretine zgodbe oboževal, da bi manjkal v telovadnici.

	 »Za to pa bom letos poskrbela kar jaz,« se je Helen, ki je že nekaj časa stala na pragu vhodnih vrat, ne da bi jo opazili in jih z zanimanjem poslušala, oglasila.

	 »A res mama?« se je Maya začudila.

	 »Ja, zakaj pa ne? Veliko zgodbic poznam!« je Helen vzkliknila in Mayo skoraj užaljeno pogledala. »Kako me lahko sploh vprašaš? In ravno ti, Maya! A ti nisem vsakič brala, ko si bila bolna in ob večerih, ko nisi mogla spati?«

	 Hotela je dodati še kak stavek ali dva, da bi jih prepričala, da je tudi ona lahko dobra pravljičarka, a je Maya njene misli z glasnim krikom prekinila.

	 »Mama ni ti treba tega razlagati!« je hitro rekla in zardela. »Prav, seveda vem in lepo bo, če boš zgodbe ti brala.«

	 Helen se je nasmehnila, ker je opazila, da je bilo Mayi pred Rebecco nerodno, ker si je verjetno želela, da bi v njenih očeh bila videti odrasla.

	 »Ne skrbi Maya, tudi meni je mama brala zgodbe, ko sem bila bolna ali prestrašena,« ji je Rebecca zašepetala.

	 Gabriel se je nasmehnil in bil je zadovoljen, ker se mama pri svojem prepričevanju ni dotaknila tudi njega, saj bi se zlahka našel kak dokaz, da je njenim zgodbicam pogosto z ušesom na vratih Mayine sobe prisluškoval.

	 »Gremo raje še Casperju in Alexu narediti snežaka, namesto da se prepiramo,« je hitro predlagal.

	 »Dobra zamisel,« je Helen rekla in stopila v hišo.

	 Maya in Rebecca sta se spogledali, in ko je tudi Maya prikimala, da se strinja, je Gabriel takoj stopil na belo zasneženo cesto in se usmeril proti Grantovim.

	 Med potjo so si ogledovali snežake in okrašena okna hiš, mimo katerih so hodili. Brez besed so prispeli do križišča in kmalu so že stali pred Casperjevim domom in presenečeno strmeli v snežaka, ki je stal tik za nizko vrtno ograjo.

	 »Hej, kdaj pa je Casperju uspelo postaviti takšnega snežaka?« se je Gabriel začudil, ker so se šele pred dobro uro vrnili iz jame.

	 »Ne vem,« mu je Rebecca odgovorila in že zvonila pri vhodnih vratih.

	 V notranjosti hiše ni bilo slišati nobenega zvoka, ki bi nakazoval, da bo kdo prišel odpret vrata.

	 »Videti je, da Grantovih ni doma,« je Gabriel skomignil z rameni in že stopal proti sosednji hiši, v kateri je živel Alex.

	 A tudi pred njegovo hišo je že stal velik snežak.

	 »Hm, čisto podobno Alexu ... Vse dela v svoji velikosti!« se je Rebecca, ki je svojega soseda dobro poznala, zahihitala. »Še dobro, da Alex ni Božičkov škrat, ker kakšen bi potem šele bil Božiček?«

	 »Pa nič, vrnimo se domov ... Mene že pošteno zebe!« je Maya potarnala in se obrnila proti domu.

	 Kmalu so že sedeli v topli kuhinji in pili vroč čaj.

	 »Kako je zdaj z našimi kamenčki?« se je Maya spomnila, ko je strmela v skodelico, iz katere so se dvigovali oblački pare v čudnih oblikah.

	 »Saj smo jih prevedli,« ji je Gabriel odgovoril.

	 »Ja, vem, ampak kaj pa ti kamenčki pomenijo? Smo iz njih sploh že sestavili kakšno smiselno besedo ali stavek?« ni Maya popustila.

	 Rebecca in Gabriel, ki sta se prav udobno namestila na klopi za mizo, sta se zamislila.

	 »Ne, nismo jih še,« je Gabriel odkimal. »Če sta pri volji, se tega lahko kar takoj lotimo,« jima je predlagal in kar z enim samim požirkom skodelico izpraznil.

	 Rebecca in Maya sta ga začudeno opazovali, ker se mu je iz ust kadilo, saj je čaj bil vrel, a že v naslednjem trenutku sta se obe krohotali, ker je Gabriel bil v dveh skokih pri vodovodni pipi in divje goltal mrzlo vodo.

	 »Prav, pa gremo jih preučevat, ampak Rebecca bojim se, da bova delali sami, ker moj bratec verjetno ne bo kaj dosti govoril,« je Maya smeje rekla in kuhinjo prva zapustila.

	 Rebecca in Gabriel, ki pa se je še zmeraj držal za usta, sta ji sledila. Že takoj, ko sta vstopila v njeno sobo, sta zaslišala divjo glasbo, ki pa tokrat ni bobnela tako glasno kot običajno.

	 »Kaj poslušaš Maya?« jo je Rebecca radovedno vprašala in se zvedavo ozirala po plakatih, polepljenih po stenah.

	 »Hard Rock in Metal glasbo,« ji je Maya prijazno odgovorila in že brskala po predalu med zgoščenkami. »Ti posodim kakšno zgoščenko?«

	 »Raje ne, sicer bom še dolgo vaš gost, ker če bom doma vrtela takšno glasbo, bom brez doma, ker bi me mama vrgla ven. Saj veš, da je strastna oboževalka klasične glasbe?« ji je Rebecca napol v šali in napol zares z obžalovanjem pojasnila.

	 »No, prav!« se je Gabriel nestrpno oglasil. »Glasbo bomo obravnavali kdaj drugič! Rebecca, če pa potrebuješ kaj bolj milega, me kasneje spomni ... Mislim, da imam nekje eno zbirko polk, nekakšno glasbo južno evropskih narodov.«

	 Ob Gabrielovi ponudbi sta se dekleti zahihitali, in ko je Rebecca odkimala, da ne, so se posedli, kjer so našli prostor ... Rebecca in Maya sta zlezli na posteljo, Gabriel pa je bližje potegnil Mayin rožnati računalniški stol in se udobno namestil nanj.

	 »Pa imamo kamne?« se je spomnil in pogled vprašujoče zapičil v Mayo. »Če kaj vem, smo vse skupaj dali Alexu, mar ne?«

	 Maya je vstala, pobrskala po predalu nočne omarice in na plano potegnila majhno vrečko.

	 »Točno tako bratec!« mu je energično odgovorila in mu vrečko potisnila v roke. »Ampak Alex jih je dal Casperju, on pa meni. Sicer pa je tako vseeno, kje so, ker so skupni.«

	 »Ja, res je,« ji je Gabriel pritrdil in vsebino vrečke previdno vsipal na krpo, ki jo je Maja skrbno položila na sredino mehke posteljne odeje.

	 Pred njimi je bilo veliko posameznih kamnov s po eno črko in nekaj takšnih, ki so se še držali skupaj, zato je na njih bilo po več črk.

	 »Uh, a jih ni nekoliko več kot zadnjič?« je Gabriel pripomnil in se popraskal po glavi.

	 »Ne, ni jih več!« mu je Maya odločno zatrdila. »Natanko toliko jih je, kot jih je bilo, samo da ti do zdaj ni bilo mar zanje, ker sta se z Rebecco ukvarjala z drugimi stvarmi, seveda predvsem s ključem. Jih pa je kar nekaj!«

	 Staknili so glave in poskušali oblikovati besede.

	 »Tole je, A in tole, G. Ta znaka, ki se držita skupaj, pa sta, N in J,« jima je Gabriel razlagal, ker je nenavadne črke Run prav dobro razumel.

	 Rebecca ga je z zanimanjem opazovala in ga čez čas le vprašala:

	 »Gabriel, kako se počutiš?«

	 Maya in Gabriel sta hkrati dvignila glavi in vprašujoče pogledala vanjo.

	 »Kako to misliš, kako se počutim?« se je Gabriel začudil.

	 »Točno tako, kakor sem te vprašala ... Si dobre volje, morda slabe, si jezen, ker si se popekel, ali morda čutiš kakšno drugo razpoloženje?« mu je Rebecca razložila.

	 Gabriel je priprl oči in se srepo zastrmel vanjo, kot bi hotel ugotoviti, kaj je imela za bregom.

	 »Ne da bi vedel ali čutil,« ji je končno odkimal. »Počutim se prav udobno ... Nisem niti posebno slabe volje in ne dobre. Zakaj pa?«

	 »Samo preučujem te,« mu je Rebecca zamišljeno odgovorila, pri čemer je tudi sama oči priprla. »Zanimivo se mi zdi, da si te znake popolnoma brez težav prebral, ne da bi se moral kot običajno prej razjeziti.«

	 »Ne vem Rebecca ...« ni Gabriel bil prepričan. »Težko ti rečem, ker se ne spomnim, ali sem jih kar prebral ali pa sem si pomagal s prevodom, ker ga vidim napisanega na Mayinih papirjih natanko tako, kot ga vidiš ti.«

	 »Zanimivo ...« je Rebecca zamišljeno pripomnila in se takoj dalje posvetila študiju znakov.

	 Kamenčke so prestavljali po odeji sem ter tja in napenjali možgane, a jim ni uspelo sestaviti nobene smiselne besede.

	 Zunaj se je že povsem stemnilo.

	 »Samo ugibamo lahko, ker se te črke dajo sestaviti v karkoli!« je Maya čez čas naveličano planila.

	 »Ja, prav imaš,« se je Gabriel strinjal, ker je tudi sam že počasi začenjal čutiti rahlo napetost in nezadovoljstvo.

	 »Mislim, da nam tukaj niti Robert ne more pomagati, ker je vse skupaj eno samo ugibanje ...« je Maya še kar nergala. »A bi nadaljevali jutri, ker me od vsega tega preučevanja že močno boli glava? Pa še znaki so majhni!«

	 Rebecca in Gabriel sta ji prikimala, in ko je Maya kamenčke začela pospravljati v vrečko, se je Gabriel povzpel na računalniški stol in potem je razposajeno s stola skočil na posteljo, tako da je Rebecco in Mayo kar privzdignilo in množica kamnov je poletela v zrak in popadala na tla.

	 »Gabriel!« se je Maya razjezila. »Pa ravno danes sem sesala, zdaj pa je na tleh vse polno prahu!«

	 Gabriel je uvidel, da ga je polomil, zato je glavo potisnil med ramena in skesano rekel:

	 »Oprosti Maya, takoj ga bom posesal.«

	 Skočil je s postelje in hotel je stopiti čez razsute kamne, da bi prinesel sesalec, a je Maya nenadoma kriknila:

	 »Stoj!«

	 Gabriel je sredi koraka z dvignjeno nogo v zraku v trenutku obstal, kot bi okamnel.

	 »Kaj je narobe?« je negotovo vprašal.

	 Maya je Rebecco zgrabila za roko, da bi jo zadržala, da ne bi stopila s postelje. Prevalila se je do roba postelje in pokazala na tla.

	 »Rebecca, Gabriel, poglejta kamenčke!« je vznemirjeno vzkliknila.

	 Oba sta z zanimanjem pogledala v kamne, ki so se raztresli po tleh in res so stali drug ob drugem in se z robovi prav tesno prilegali, kakor da bi se razvrstili natanko tako, kot so v davnini bili razvrščeni v mozaiku.

	 »Uh, še eno naključje?« se je Gabriel začudil.

	 »Ali pa dejstvo!« ga je Rebecca odločno popravila in se sklonila nad tvorbo. »Gabriel, daj, povej, kaj tukaj piše, da mi ne bo treba gledati lista s prevedenimi znaki.«

	 Gabriel se je oprijel za naslon Mayinega rožnatega računalniškega stola, da ne bi padel, ker je še vedno stal na eni nogi. Nekajkrat si je z dlanjo potegnil čez oči, kakor da bi si brisal solze in še stresel z glavo. Previdno se je sklonil in bral:

	 »Na Zemlji gospodarita obe ...«

	 »Kaj je narobe?« ga je Maya zaskrbljeno vprašala.

	 »Nič, samo malo se mi je zameglilo,« je Gabriel skomignil z rameni. »To je to ... Verjetno je stavek nedokončan, ker manjkajo črke.«

	 »Veš kaj, kaj pa, če bi ga ti po svoje končal?« mu je Rebecca predlagala in začela med kamni na postelji kar tako po občutku iskati znake, ki bi po njenem prepričanju sodili zraven.

	 Gabriel je pokimal, sedel na tla in se osredotočil na pest kamenčkov, ki jih je Rebecca izbrala med tistimi na postelji. Nekaj časa jih je zamišljeno prestavljal sem ter tja.

	 »Pa nisi teh znakov tudi ti razumela?« jo je vprašal.

	 »Ja, sem,« mu je Rebecca prikimala, »ampak ne vem, zakaj jih razumem samo včasih. Kot bi me spreletel preblisk in potem jih za kratek čas razumem, kasneje pa spet ne več.«

	 Gabriel se je posvetil skrivnostni sestavljanki. Kamen za kamnom je zlagal v vrsto, jih zamenjeval in spet zlagal.

	 Po pol ure dela se je ustavil in rekel:

	 »Nekaj sem sestavil, ampak teh drugih kamenčkov pa ne vem, kam bi jih lahko dal, in če sploh kaj pomenijo.«

	 Dekleti sta strmeli v kamenčke, zložene v vrsto in Maya ga je naposled zvedavo vprašala:

	 »In kaj to pomeni?«

	 »To, kar bom prebral, je samo ena od možnosti Maya. Lahko bi jih drugače sestavil in bi vse skupaj čisto kaj drugega pomenilo,« ji je Gabriel razložil.

	 »To vem, ampak kaj si sestavil?« je Maya bila nestrpna.

	 Gabriel se je sklonil nad vrsto kamnov na tleh in jima prebral:

	 »Na Zemlji gospodarita obe, a v svet teme lahko vstopi le izbrana!«

	 »Kaj za vraga pa to pomeni?« je Maya nestrpno rekla in presenečeno zrla v napis.

	 »To, kar sem prebral sestrica!« ji je Gabriel zatrdil. »Sicer pa, kot sem že rekel, morda bi črke lahko razporedil tudi drugače in bi verjetno imele popolnoma drug pomen, ampak tako je v mojih očeh naneslo.«

	 Maya je z nasršenimi očmi strmela v napis in zmajevala z glavo, Rebecca pa je z dlanjo krožila nad kamenčki.

	 »Mislim, da ima Gabriel prav,« je naposled rekla. »Nekako sem dobila občutek, da drugače ne more biti. Predlagam, da si to rešitev zapišemo in jutri preverimo še druge možnosti.«

	 Maya je prikimala in široko zazehala.

	 Gabriel je kamenčke pospravil v vrečko in z Rebecco sta se odpravila v njegovo sobo. Še nekaj minut sta sedela na napihnjeni blazini na tleh in se pogovarjala o pomenu stavka, ki ga je sestavil.

	 Naposled se je Gabriel odpravil v kopalnico. Ko se je vrnil, sta pogovor nadaljevala, predvsem o profesorju, Frytonu.

	 Nekaj čez deseto uro zvečer je še Rebecca smuknila v kopalnico, in ko se je vrnila, je Gabriel trdno spal. Previdno je privzdignila odejo, se čisto tiho ulegla in se stisnila k njemu.



	* * *



	 Ko se je Gabriel zbudil, je sonce stalo že visoko nad strehami hiš. Počasi se je prebujal in se začenjal zavedati okolice. Hotel se je pošteno pretegniti, kakor je to vsako jutro počel, a nekako ni mogel, ker v postelji ni bilo dovolj prostora.

	 Ob njem je ležala Rebecca. Naslonil se je na komolce, se rahlo privzdignil in nejeverno pogledal čez rob lesene posteljne stranice, a je postelja bila res prazna.

	 Zmajal je z glavo in si nejeverno pomel oči. Nekaj trenutkov je še premišljeval o preteklem večeru, vendar pa se nikakor ni mogel spomniti, da bi z Rebecco skupaj zaspala na njegovi napihljivi blazini.

	 A namesto da bi vstal, se je stisnil k njej in oči zaprl.

	 »Si se zbudil?« ga je Rebecca vprašala.

	 »Ja, sem. Mislil sem, da spiš,« ji je Gabriel odgovoril, ne da bi oči odprl.

	 »Že dolgo sem budna. Zbudila sem se takoj, ko je sonce vzšlo,« se mu je Rebecca nasmehnila.

	 Gabriel je odprl oči in jo pozorno pogledal.

	 »Se pravi, da si že najmanj kakšno uro budna?« se je začudil.

	 »Aha,« mu je Rebecca kratko pritrdila.

	 Gabriel se je poskusil še enkrat pretegniti, a ker ni šlo, je s pogledom premeril nedotaknjeno posteljo in vprašal:

	 »A si ves čas spala na blazini ob meni?«

	 Rebecca mu je prikimala in rekla:

	 »Včeraj zvečer, ko sem bila še v kopalnici in se urejala, si zaspal, pa sem se ulegla zraven tebe, ker me je zeblo.«

	 Gabriel se ji je nasmehnil in jo tesno objel.

	 »In kaj bova danes počela?« jo je vprašal.

	 »Če mene vprašaš, bi šla v naravo. Danes je zadnji dan pred božičem. Prevzema me slab občutek, da se bo nekaj zgodilo,« mu je Rebecca odgovorila.

	 V tistem trenutku sta iz Mayine sobe zaslišala divjo glasbo. Po vsej hiši so odmevale božične melodije v izvedbi hreščečih kitar.

	 »Aha, Maya se je zbudila! Še dobro, da sva že budna,« je Gabriel takoj pokomentiral, a ko ga je Rebecca vprašujoče pogledala, je dodal, »ker bi sicer bilo najinega spanja zagotovo konec!«

	 Rebecca se je zasmejala, vstala in odhitela v kopalnico.

	 Gabriel se je še nekaj časa pretegoval po postelji, a se je ujel, da je z nogo podzavestno poplesoval v ritmu glasbe. V trenutku se je odločil in vstal. Ravno, ko si je nadel hlače, se je Rebecca vrnila iz kopalnice. Bila je lepo nadišavljena in dolgi kodri las so ji padali čez ramena.

	 Ko jo je Gabriel zagledal, je osupnil in občudujoče strmel vanjo.

	 Rebecca je stopila do okna in si lase spela v čop. Njen prelestni obraz so oblivali sončni žarki. Ko je začutila, da jo je Gabriel opazoval, jo je oblila rdečica, ker takšne pozornosti ni bila vajena.

	 Gabriel se je nekako zbral in kmalu sta z Rebecco stala v kuhinji, kjer pa ju je na mizi že čakal zajtrk. Osuplo je premišljeval, kdo bi ga lahko pripravil, saj se mama in oči še nista prikazala iz spalnice, iz Mayine sobe pa je še zmeraj bučno donela glasba, a miza se je kar šibila pod dobrotami ... Bilo je vsega na pretek, od dišeče bele kave pa do narezka.

	 Z Rebecco sta ravno sedla za mizo in si začela pripravljati obložene kruhke, ko sta se v kuhinji v jutranjih haljah pojavila Helen in Raymond.

	 Ko sta vstopila, sta osuplo obstala in se spogledala.

	 »Raymond, a si ti ...« se je Helen začudila.

	 »Ne, ljubica, nisem. A nisi ti tega pripravila?« je Raymond močno presenečeno pogledal svojo ženo.

	 Helen je odkimala in vprašujoče pogledala Rebecco, ki pa je jedla in se za njen pogled ni niti zmenila.

	 »Verjetno je bila Rebecca ... Pustiva jima veselje,« je Raymond dobrohotno pripomnil. »Sploh pa nimam česa reči Helen, na tak zajtrk bi se vsak z veseljem podal, mar ne?«

	 Helen ni ničesar več rekla, le spravila se je za obloženo mizo in zraven Rebecce sedla na klop. Ko pa je sedel še Raymond, so se iz Mayine sobe spet zaslišali divji zvoki kitare ob spremljavi bobnov, v hitrih ritmih Rock glasbe.

	 »Maya je danes v akciji,« se je Raymond nasmehnil.

	 »Točno tako, saj jo poznaš dragi!« mu je Helen nasršeno odgovorila. »Njeno srce je prav tako pustolovsko nemirno, kot je bilo tvoje, a na srečo se je ujelo le v glasbene sfere!« je še razgreto dodala, medtem ko si je na kos kruha na debelo nalagala lepo narezane klobase.

	 »No, vsaj eden mojih potomcev ima pustolovski duh v srcu,« se je Raymond nasmehnil. »Je pa čas, da Mayi kupimo eno dobro električno kitaro.«

	 Gabriel se je z odprtimi usti nejeverno zastrmel v očeta, ker bi to pomenilo konec miru v hiši, in če ne bosta starša uvedla strogih pravil, od kdaj do kdaj bo smela igrati, bo v hiši v najmilejšem pomenu vladal kaos. Odložil je skodelico na mizo in obraz zakopal med dlani.

	 Starša sta opazila njegovo kretnjo obupa, in kot je bilo videti, sta bila enakega mnenja, saj sta ga posnemala in tudi onadva obraza zakopala med dlani.

	 Rebecca jih je z zanimanjem opazovala in ko je naposled zaslišala vzdihe, »ojoj!« ki so jih vsi trije skoraj hkrati izpustili, se je začela krohotati.

	 Nekaj minut kasneje sta dobro razpoložena Rebecca in Gabriel stopala po zasneženi cesti. Sonce je že drugi dan prav prijetno sijalo in dopolnjevalo božično vzdušje. A tokrat Gabriel ni ubral običajne smeri proti središču vasi in ne proti nekdanji hiši pravljičarke. V križišču, kjer so Casper, Alex in Rebecca običajno zavili levo v ulico proti svojim domovom, je zavil na desno. Čeprav je vedel, da sta z Rebecco zavila v slepo ulico, ker je to bila zadnja hiša na samem obrobju vasi, je že naredil načrt, kako bosta prišla do gozda za vaško ograjo.

	 Rebecca, ki je ugotovila, kaj je nameraval, mu je brez besed sledila.

	 Pri edini hiši v ulici, v kateri so živeli McLaudovi, je Gabriel nizko vrtno ograjo preprosto preskočil, in ko je stal na njihovem vrtu, je najprej skozi okno preveril, ali je kateri od McLaudovih bil v kuhinji. Prečkal je dvorišče in se na drugi strani ustavil pred visoko živo mejo, na kateri ni bilo več listja, ampak jo je prekrivala debela plast snega. Vedel je, kje v živi meji je bila luknja, saj jo je že velikokrat uporabil, kajti s Hamishem McLaudom sta se pred leti pogosto družila v fantovskih igrah ter se bojevala v namišljenih vojnah.

	 Splazil se je skozi luknjo in Rebecca mu je sledila, ne da bi se pritoževala, ker si je izbral tako nenavadno in težavno pot, kar ga je precej presenetilo, ker take spretnosti od dekleta ne bi pričakoval. Maya bi po vsej verjetnosti, če bi bila na Rebeccinem mestu, precej nejevoljno nergala.

	 Kmalu sta brez zapletov stala za ograjo in takoj izginila v gosto porasel teman gozd.

	 »Te je strah gozda?« je Gabriel vprašal.

	 Rebecca je takoj odkimala, da ne, a jo je vseeno prijel za roko.

	 »Mislil sem, da bi danes z Robertom in Casperjem preučili tiste kupe papirjev, ki jih je Casper našel v grajskih ječah,« ji je predlagal.

	 »Ja, ideja ni slaba,« mu je Rebecca prikimala, »ampak mislim, da bo za to še dovolj časa.«

	 Gabriel se je spomnil svoje skrite želje, ki je že nekaj časa v njem tlela.

	 »Rebecca, a me naučiš čarati?« jo je moledujoče prosil.

	 Rebecca je presenečeno zajela sapo in oči so se ji stisnile v tanko črto.

	 »A res?« se je začudila.

	 Gabriel ji je komaj opazno prikimal, ker je bil prepričan, da ga bo zavrnila.

	 »Lahko,« se mu je Rebecca široko nasmehnila. »Ampak nisem prepričana, ali bo kar tako delovalo. Ne vem, ali se čaranja lahko vsak nauči ali pa moraš imeti sposobnosti, ki jih ob rojstvu že prineseš na svet?«

	 Gabriel je skomignil z rameni in jo povedel še globlje v gozd, da ne bi ob čudnem početju bila preblizu vasi. Spomnil se je lovske opazovalnice, ki je lovci že leta niso več uporabljali, in manjše jase v njeni bližini, ki je bila skrita za mogočnimi smrekami.

	 Jasa je bila prekrita z debelo snežno odejo, zato se je divje zapodil nanjo in naredil gaz do sredine. Stopal je in se vrtel v krogu, tako da je za njim ostal okrogel steptan prostor, kjer se je dalo lepo stati.

	 »No, tukaj mi lahko pokažeš. Bo dovolj prostora?« ga je zaskrbelo.

	 Rebecca mu je prikimala in rekla:

	 »Stopi ob rob in me pozorno opazuj. Najprej bom zaplesala sama, kasneje te bom učila.«

	 Gabriel je stopil ob rob steptanega kroga. Naredil si je veliko kepo in sedel nanjo.

	 Rebecca se je postavila na sredino jase, sklonila glavo in čakala na pravi trenutek.

	 Gabriel jo je opazoval in pozorno sledil vsakemu njenemu premiku in v trenutku, ko se mu je zazdelo, da so se ji oči zalesketale, je začela izvajati popolnoma nepričakovane gibe. Spomnil se je gibov, ki jih je videl tisto noč, ko je pogorela Gretina hiša, a se je tokrat čisto drugače gibala.

	 Najprej je začela izvajati mehke gibe z rokama in valovila z njima, kot bi se premikale kače, z eno poševno nad glavo, z drugo pa je izvajala enake gibe ob boku. Zavrtela se je trikrat. Nenadoma je smer vrtenja obrnila in roki sta se menjali. Še njeni boki so se začeli gibati v čisto drugem ritmu. Njen ples ga je spominjal na ples trebušnih plesalk, vendar pa je ta bil vseeno popolnoma drugačen. Medtem ko je roki divje zvijala, je z nogama prestopala z eno čez drugo. Zdelo se mu je, da bi vse gibe bilo popolnoma nemogoče hkrati kontrolirati, a ona jih je izvajala in se zraven še vrtela.

	 Nenadoma je roki visoko dvignila nad sabo, a se je še vedno divje vrtela.

	 Gabrielu je srce vznemirjeno razbijalo. Nekako je začutil ritem, po katerem je Rebecca plesala. Ne da bi se zavedal, je začel peti neko božično pesem, vendar pa v nekoliko hitrejšem ritmu kot tistem, v kakršnem je Rebecca plesala.

	 Rebecca se je prestopala in vrtela še naprej, a tokrat v ritmu njegovega petja. Gabriel je opazil, da so njeni gibi postali še bolj odločni in izraziti.

	 Nenadoma se je ustavila, in ko je že mislil nehati peti, ga je prijela za roko in ga potegnila za sabo na sredino steptanega kroga. Za trenutek je obmirovala, potem pa je ples začela znova izvajati od začetka.

	 Gabriel jo je pozorno opazoval ter gibe ponavljal za njo in kmalu je ugotovil, da jih niti ni bilo tako težko izvajati.

	 Po nekaj minutah vaje je polovico čudaškega plesa že obvladal. Njuni telesi sta se usklajeno gibali, kakor da bi plesala izvrstno, že vnaprej naučeno koreografijo umetniškega plesa.

	 A druga polovica mu je povzročila težave, ker gibanja različnih delov telesa v različnih ritmih ni zmogel hkrati izvajati.

	 »Sprosti se, ne razmišljaj o tem, kar počneš!« mu je Rebecca zaklicala.

	 »Težko je brez glasbe slediti ritmu!« je Gabriel nejevoljno pripomnil.

	 Rebecca mu je prikimala in se mu razumevajoče nasmehnila. Še preden je lahko, karkoli rekel, so njene dlani že krožile druga ob drugi, kakor da bi z njimi oblikovala nevidno kepo.

	 »Valves!« je zaklicala.

	 Gabriel je v trenutku zaslišal prijetno glasbo, v precej divjih ritmih. Z zanimanjem ji je prisluhnil, ker ni prepoznal zvokov kitare, klavirja ali katerega drugega znanega glasbila ... Bila je hreščeča glasba, ki jo je izvajal njemu neznan instrument ob spremljavi bobnov. Z obraza mu je odsevalo presenečenje in še preden jo je utegnil povprašati, katero glasbilo proizvaja takšne zvoke, mu je Rebecca že odgovorila:

	 »Ta glasba ni iz današnjih časov.«

	 Gabriel je naučene gibe že prepričljivo, povsem lahkotno izvajal. Že po prvih taktih sta se z Rebecco popolnoma usklajeno gibala in kmalu je znal tudi drugi del čarovniškega plesa.

	 »Tako, bodi pozoren na občutek, ki te bo prešel, ko bova ples odplesala v celoti. Ne zmoti se, ker drugače ne bo učinka!« ga je Rebecca resnobno opozorila.

	 »Plesati ob glasbi je precej lažje,« je Gabriel pripomnil in se nasmehnil, ko je opazil, da sta s plesom močno povečala shojeno površino jase.

	 »Čisto razumljivo, jaz jo zmeraj slišim,« mu je Rebecca prikimala.

	 Gabriel se je pripravil na skrivnostni ples. Glasba se je ponovno oglasila in gibe je začel izvajati hkrati z Rebecco, kakor da bi ples že dolga leta poznal. Vsak njun premik je bil premišljen in njuni gibi so bili popolnoma usklajeni, le da on tega ni opazil, ker je imel zaprte oči.

	 Prav počasi ga je preplavljal nenavaden občutek. V prsih mu je polzel nekakšen hlad, kakor da bi ga znotraj telesa oblivala mrzla voda. Ko sta z Rebecco ples sočasno končala, je ta mraz občutil po vsem telesu. Za delček sekunde je izgubil zavest, a je oči že v naslednjem trenutku odprl.

	 Pred njim je stala Rebecca, dolgih, razpuščenih, kodrastih las. Bila je prelepa, vendar pa so ga prevzemala drugačna čustva ... Ni občutil zaljubljenosti in ne želja po njenem dotiku, temveč nekakšen topel občutek, kakor da bi si bila brat in sestra. Nekajkrat je stresel z glavo, kot bi ta občutek želel odgnati, vendar pa se je samo ojačil.

	 »A takšno je čarovniško življenje?« je začudeno vprašal.

	 »Ja, zdaj ga tudi ti poznaš,« mu je Rebecca prikimala in se mu nasmehnila. »Vem, kaj občutiš, ker so tudi mene prevzela enaka čustva, zato pa so vse čarovnice in čarovniki sestre in bratje!«

	 Gabriel se ji je zamišljeno nasmehnil in prav pazil, da se je ne bi dotaknil.

	 Rebecca se je ozirala naokoli in nedaleč od njiju na robu gozda zagledala palico, ki je štrlela iz debele plasti snega. Pokazala mu jo je in rekla:

	 »Tisto palico prikliči k sebi. To narediš tako, da dlan usmeriš proti njej in rečeš, Momentus.«

	 »Zakaj pa ne uporabljaš čarovniške palice?« se je Gabriel začudil.

	 »Nisem prepričana, da take palice sploh obstajajo,« mu je Rebecca resnobno odgovorila. »Mogoče pa obstajajo samo v pravljicah?«

	 Gabriel je bil takoj pripravljen čarati in po nekaj poskusih je palico resnično priklical. Njegovo navdušenje je bilo gromozansko in proti njima je iz gozda letelo vse, kar ni bilo priraslo k tlom. Divje je čaral in Rebecca ga je le z zanimanjem opazovala.

	 Kmalu se je umiril. Roko je povesil, kot bi se čaranja že naveličal, pogledal Rebecco in jo vprašal:

	 »Povej mi, a je čaranje vedno tako lahko?«

	 »Sploh ne!« mu je Rebecca resnobno zatrdila. »Samo videti je, da si ti nadarjen. Bojim se, da sem odkrila prikritega čarovnika!«

	 Gabriel se je kot otrok, ki dobi čokolado, zadovoljno nasmehnil in kmalu sta se učila čisto običajnih čarov, a pri nobenem ni vrtel dlani, kakor da bi oblikoval kepo.

	 »Kaj pa, ko vrtiš dlani?« jo je vprašal. »Kako si naredila glasbo?«

	 Rebecca se je zasmejala in rekla:

	 »Saj čarovnije niso samo to, kar sem ti pokazala. Čarovnij je neskončno veliko in delimo jih v pet skupin. A te, ki se jih učiš, so verjetno nižjega, če ne najnižjega razreda. Tistih najmočnejših še sama ne znam ali pa se jih preprosto še nisem spomnila. Počasi se bova oba naučila.«

	 »A me naučiš, kako se ustvari svetloba?« jo je Gabriel prosil.

	 Rebecca mu je prikimala in stopila v razkorak.

	 Gabriel je vsak njen gib pozorno opazoval in ji sledil. Ko sta vrtela dlani, je v njih začutil toploto, ki je čez čas prerastla v pekočo bolečino in nenadoma sta se med njunimi dlanmi ustvarili beli krogli.

	 Skoraj bi jo izpustil, a mu je Rebecca hitro zaklicala, naj tega nikar ne stori, ker bo čar prekinil. Kljub neznosni bolečini je zdržal in z dlanmi krožil okoli neznane energije.

	 »Izreči, Sulus ali Eliam pa boš ustvaril svetlobo ali ogenj!« ga je Rebecca poučila.

	 Gabriel je izrekel, Eliam in kmalu je v njegovih dlaneh plapolal moder ogenj, le da ga tokrat ni več bolelo.

	 »Plamen usmeri nad sabo!« mu je Rebecca odločno dajala navodila.

	 Gabriel je roko dvignil visoko nad glavo in kmalu sta dva modra plamena, njegov in Rebeccin, plapolala nad njima.

	 »Povezavo prekineš tako, da dlani zapreš!« je Rebecca glasno in hitro govorila.

	 Gabriel se je nekaj časa še igral s plamenom, ko je naposled dlani zaprl.

	 »Takšen je torej tvoj skrivnostni svet sestrica?« je bil očaran.

	 Rebecca se je ob besedi, sestrica, namuznila in mu prikimala.

	 »Zdaj ga poznaš tudi ti,« je zadovoljno rekla, »ampak ni mi jasno, čemu so nas že od nekdaj preganjali. Čarovnice smo bile rojene z namenom, da ljudem pomagamo, ne da jim škodimo!«

	 Gabriel se je spomnil vseh pripovedk in zgodb, kjer so bile čarovnice prikazane kot grde ženske s hudobnim srcem, a ob pogledu na Rebecco je to napačno prispodobo z lahkoto izbrisal iz svojih misli.

	 »A praviš, da je čarovnij veliko?« jo je vprašal in se naslonil na veliko kepo, na kateri je pred plesom sedel.

	 »Neskončno jih je, a jih je težko najti,« mu je Rebecca potrpežljivo razlagala. »Največkrat se znanje ustno prenaša iz roda na rod, čeprav so nekatere čarovnije bile že v davnini zapisane, a so se zapisi do danes verjetno izgubili. Vendar pa nekje še obstaja knjiga, v kateri so vsi čari zbrani, predvsem tisti na prvem nivoju, a nihče ne ve, kdo jo ima. To, kar sva danes počela, je komaj peti ali morda četrti nivo čaranja.«

	 Gabriel ji je samo prikimal in med dlanmi še enkrat izoblikoval bolečo energijsko kroglo. Ustvaril je ognjeno kepo in jo izstrelil kar proti lovski opazovalnici.

	 »Kako boli, ko čaraš!« je vzkliknil.

	 »Saj, zato pa je malo čarovnic in čarovnikov!« mu je Rebecca pritrdila. »Čaranja se z lahkoto naučiš, ampak malo je tistih, ki to zdržijo, zato Gabriel moraš natanko vedeti, kaj želiš čarati. Nikoli ne smeš najprej ustvariti energijske krogle in se šele potem odločati, kaj želiš čarati! Če ti energijska krogla pade na tla ali če se zaradi tvoje neodločnosti njena moč izgubi, tudi sposobnost čaranja za kratek čas izgubiš. Varuj to kroglo kot samega sebe! Vendar pa lahko isti čar izvedeš na več načinov, kar pa je odvisno od moči čarovnika.«

	 Gabriel ji je prikimal in že v naslednjem trenutku je ponovno izstrelil ognjeno kroglo, kar tako v gozd. Ni se bal požara, ker je tla na debelo prekrival sneg, a je kljub temu nizek grm zagorel.

	 »Pazi Gabriel!« je Rebecca prestrašeno kriknila in v trenutku je proti grmu izstrelila kepo vode.

	 Voda je priletela na goreč grm in ga pogasila.

	 Nista si še niti dobro oddahnila, ko sta z grozo opazila fanta, ki je skočil izza debla debele smreke v bližini gorečega grma in stekel proti vasi.

	 »Ojoj, Glenn ...« je Rebecca prestrašeno zavzdihnila.

	 »Zdaj pa sva v težavah!« je Gabriel vzkliknil in si obraz obupano pokril z dlanmi.

	 Rebecca mu je vsa nesrečna samo prikimala, ker je vedela, da njuna skrivnost ne bo več dolgo ostala prikrita.





LUNINA SVETLOBA


	 Rebecca in Gabriel sta se po isti poti takoj odpravila domov. Ves čas sta hodila brez besed, ker so jima glavi polnile skrbi, komu bo Glenn njuno skrivnost izdal in bila sta prepričana, ker sta ga dobro poznala, da bo kmalu vsa vas govorila samo o njunem čaranju.

	 Zaskrbljeno sta prispela domov. Iz Mayine sobe so še zmeraj prihajali divji ritmi glasbe. Takoj sta se umaknila v Gabrielovo sobo in se negotovo sesedla, vsak na svoj konec postelje.

	 Ko sta tako zamišljeno, molče sedela, je na vrata na kratko potrkalo, in še preden je Gabrielu uspelo reči, naprej, so se vrata odprla.

	 »Vaju smem za trenutek zmotiti?« ju je Raymond vprašal, ko je pri vratih v sobo potisnil samo glavo.

	 Gabriel je očeta pogledal, kot da bi mu ukazal, da mora tudi ponoči hoditi v šolo, a se je zbral in mu prikimal:

	 »Seveda, v čem je težava?«

	 Raymond je vstopil, vrata zaprl in se usedel na edini stol ob mizi, in ko ju je pogledal, je vprašujoče privzdignil obrvi.

	 »A sta se skregala ali kako?« ju je negotovo vprašal. »Sem morda prišel ob nepravem času?«

	 Rebecca se mu je trpko nasmehnila in mu odkimala, da ne.

	 Raymond jima je samo razumevajoče prikimal, ker nikakor ni hotel z vprašanji siliti v sina in njegovo prijateljico. Iz žepa je potegnil pisemsko ovojnico, jo pomolil proti Gabrielu in mu rekel:

	 »Mislil sem vaju prositi, da bi tole nesla k Robertu.«

	 Gabriel je bil v trenutku na nogah.

	 »A misliš detektiva?« ga je vprašal in ovojnico jadrno zgrabil.

	 Raymond se mu je nasmehnil in mu prikimal.

	 »A poznaš še katerega drugega Roberta v naši vasi?« ga je vprašal.

	 Gabriel je pogledal v strop, kot bi premišljal, potem pa mu je odgovoril:

	 »Mislim, da ja ... En v drugem razredu je tudi Robert.«

	 Rebecca se je, kljub temu da je bila še vedno vsa zaskrbljena, zahihitala.

	 »No, lepo,« mu je Raymond prikimal. »Me veseli, da imamo še kakšnega. A si morda pomislil, da njemu pošiljam pismo?«

	 »Vem oči, da ne,« se mu je Gabriel nasmehnil. »Samo šalil sem se. Upam, da je Robert doma.«

	 »Nič hudega, če ga ne bo, si bosta pa kakšno pijačo privoščila,« je Raymond preudarno rekel in mu pomolil nekaj bankovcev. »Ni vama treba ves dan čepeti v hiši in to prav zdaj, ko so se vam začele počitnice!«

	 Gabriel je prikimal, denar, ki mu ga je oče molel, hitro vzel in spet sedel k Rebecci na posteljo.

	 Raymond je vstal in ne da bi še karkoli rekel, sobo zapustil, Rebecca pa je še zmeraj kot kup nesreče sedela na robu postelje in opazovala Gabriela, ki je prešteval denar.

	 »Uh, Rebecca ne vem, ali se je oči zmotil ali pa moram še Roberta podkupiti, ker mi je dal precej denarja!« je Gabriel vzkliknil. »Morda pa želi, da božič preživiva kje zunaj?« se je zasmejal.

	 Rebecca se je spet sproščeno zahihitala in tistega trenutka se je zdelo, da sta oba že čisto pozabila na težave, ki so ju trle.

	 Hitro je vstala, se oblekla in stopila proti vratom.

	 Gabriel je burno planil s postelje in se pognal za njo.

	 A ko sta stala pred hišo, se jima dan na vsem lepem kljub sončnim žarkom ni več zdel tako prijeten. Spet so ju prevzele skrbi. Obšel ju je čuden občutek in zadrgetala sta, kot bi ju zazeblo.

	 Gabriel se je oziral naokoli, kot bi pričakoval, da bo kdo planil nanju, a ni nikjer opazil prav ničesar nenavadnega, kar bi nakazovalo, da je bilo kaj drugače kot običajno.

	 Previdno sta hodila in se s tesnobo ozirala naokrog. Bil je zadnji dan pred božičem in tokrat je na cesti kar mrgolelo ljudi. Nekajkrat sta pozdravila mimoidoče, ki so jima prav prijazno odzdravili.

	 Gabriel se je neprijetnega občutka po nekaj takšnih srečanjih skoraj popolnoma otresel.

	 »Poslušaj, morda pa nič ne vedo,« je z upanjem v glasu rekel. »Pa tudi, kdo bi Glennu verjel? Saj če je bil sam, tako nima dokazov!«

	 Rebecca mu je prikimala, da misli enako in nehala opazovati okna hiš, mimo katerih sta hodila, ker razen manjših adventnih vencev, raznobarvnih okraskov in slapov lučk ni ničesar nenavadnega opazila.

	 Te hiše so še pred nekaj dnevi bile čisto običajne in popolnoma nezanimive, a zdaj so dajale drugačen občutek ... Pusto, belo snežno okolje je polnila neskončna kombinacija barv.

	 Prispela sta v središče, kjer so župan Ewan in možje na mogočno smreko, ki je bila na trgu pred mnogimi leti prav v ta namen posajena, obešali velike okraske.

	 Še zmeraj sta previdno hodila in se skrivaj ozirala naokoli.

	 Ko sta šla mimo gostilne, Pri jelenčku, kjer se je največ obrekovalo in so se govorice najprej razširile, sta na pragu ugledala gospoda, Greena, in ko jima je v pozdrav samo pomahal, sta vedela, da nista imela vzroka za strah.

	 Usmerila sta se čez trg na desno, zavila v ozko ulico in kmalu stala pred vhodnimi vrati hiše, kjer je prebival Robert. Gabriel je prvi vstopil in ko sta se povzpela v prvo nadstropje in sta stala pred njegovimi vrati, je čisto na rahlo potrkal.

	 Minilo je samo nekaj trenutkov, kot bi ju Robert že čakal za vrati, da sta zaslišala njegov odločni:

	 »Naprej!«

	 Gabriel je roko oklevajoče, neodločno iztegnil, a vrat ni odprl, zato je to storila Rebecca ... V predsobi sta naletela na Roberta, ki je bil še zmeraj v jutranji halji.

	 »Dobro jutro, kaj pa je vaju tako zgodaj pripeljalo k meni?« ju je prav prešerno pozdravil.

	 »Zgodaj?« se je Gabriel začudil.

	 »Saj so počitnice!« se jima je Robert nasmehnil. »Človek bi pričakoval, da boste mladi nadomestili spanje in med počitnicami potegnili vsaj tja do kosila.«

	 »Hm ...« je Gabriel neodločno začel. »Ideja ni slaba, ampak kot je videti, vi nimate sestre Maye!«

	 Robert ga je za trenutek zmedeno pogledal, a se je že prav kmalu hihital.

	 »Oči mi je dal to pismo za vas,« je Gabriel rekel, iz žepa potegnil ovojnico in mu jo izročil.

	 Robert jo je naglo odprl in se popolnoma zatopil v branje. Rebecca in Gabriel sta ocenila, da v ovojnici ni bilo le kratko sporočilo, ker je Robert dolgo bral. Šele čez čas ju je čez rob lista s pogledom na hitro ošvrknil, in ko mu je Gabriel pogled vrnil, se je spet posvetil branju.

	 »A tako je to?« je naposled rekel in pismo skrbno pospravil v žep jutranje halje. »No, da ne bomo obtičali v moji predsobi, vaju vabim na skodelico čaja, pa čeprav sta bila namenjena v gostilno, Pri jelenčku, mar ne?«

	 Gabriel je od presenečenja pozabil zapreti usta.

	 »Kako pa veste?« ga je osuplo vprašal.

	 »Ah, prijatelj, nisem zastonj detektiv!« se mu je Robert nasmehnil in vstopil v dnevni prostor.

	 Gabriel in Rebecca sta mu sledila in takoj sta opazila, da je na mizi bilo še več papirjev in še več knjig. Helen bi temu rekla kaos, s kakršnim se je Gabriel redno srečeval na svoji pisalni mizi.

	 »Veliko dela?« je Gabriel vprašal in z glavo namignil proti mizi.

	 »O, ja, precej,« mu je Robert resnobno odgovoril. »Če odmakneta ti prvi povrhnji knjigi, bosta videla, s čim se ukvarjam,« je dodal, medtem ko je že stal v kotu pri kredenci in pripravljal čaj.

	 Rebecca, ki je postavila tik ob mizo, je takoj dvignila prvo knjigo, in ko je Gabriel pobral še drugo, sta pod njima zagledala razgrnjene zvitke papirjev, precej starinskega videza.

	 »A niso to papirji, ki jih je Casper našel v grajskih ječah?« je Rebecca vprašala, ker so se ji zvitki zazdeli nekam znani.

	 Robert, ki je ravno v skodelice nalival vroč čaj, ji je samo prikimal. Nekaj knjig na mizi je samo toliko odrinil, da je naredil prostor, da je lahko odložil skodelice, potem pa je sedel na blazino na tleh.

	 Rebecca in Gabriel sta še zmeraj neodločno stala ob mizi in knjigi držala v rokah. Rebecca je strmela v starinske zvitke na mizi, Gabriel pa se je raje nekoliko razgledoval po Robertovi sobi, kjer pa se od njunega zadnjega obiska ni prav nič spremenilo.

	 Robert ju je začudeno pogledal in ju pozval, naj vendar že sedeta.

	 »Robert ...« je Gabriel negotovo začel in se končno spustil v naslanjač. »Prišla sva po nasvet.«

	 Robert mu je prikimal, kakor da bi pričakoval, da bo ravno to rekel in mu takoj odgovoril:

	 »Vem Gabriel ... Če so moje informacije pravilne, sta danes zjutraj na nepazljiv način čarala.«

	 Gabriel in Rebecca sta se spogledala.

	 »Kako pa veste?« ga je Rebecca presenečeno vprašala.

	 »Veliko je stvari, o katerih z Gabrielom še nič ne vesta,« ji je Robert odgovoril in se ji nasmehnil. »Vendar pa mislim, da se bo ta zgodba kaj kmalu končala.«

	 »Kakšna zgodba in kakšen konec?« je Gabriel nepotrpežljivo planil.

	 »Veliko skrivnosti sta sama že razrešila,« mu je Robert umirjeno odgovoril, »vendar pa je ostal nerešen še del, ki je vseeno še globoko zakopan v skrivnost in o njem lahko le sklepamo.«

	 Gabrielu njegov odgovor ni ničesar pojasnil, zato ga je prevzela jeza. Grdo ga je pogledal in nejevoljno rekel:

	 »Vse te skrivnosti nama z Rebecco in drugim, ki se trudimo zbrati čim več informacij, samo zavirajo delo! Znašel sem se v težavah, za katere nisem prosil!«

	 »Res je, znašel si se v času in na mestu dogodka, ki je sicer bil predviden, ampak nikoli se ni vedelo, kdo bo ta izbranec,« mu je Robert, ker ga je hotel pomiriti, še zmeraj povsem umirjeno odgovoril.

	 Gabriel se je prijel za glavo, se ves zgrbljen nagnil naprej in se s komolcema oprl na kolena. Počasi je izgubljal potrpljenje, ampak vedel je, da je Robert bil zadnji, nad katerim bi jezo, ki se je zaradi negotovosti nabirala v njem, lahko stresel, zato se je raje ugriznil v jezik in preštel do deset.

	 Ko se je umiril, se je v naslanjaču spet izravnal in s popolnoma mirnim glasom načel novo temo:

	 »Robert danes bo polna luna in ne vem, ali naj se kam na samo skrijem ali naj praznični večer tako kot vsako leto preživim na trgu?«

	 Robert je brez besed vstal in jima z roko nakazal, naj počakata. Izginil je v toaletni prostor, od koder so se slišali le rahli šumi. Kmalu se je vrnil oblečen v črne Jeans hlače, svetlo rjavo srajco in kravato vinsko redeče barve. Gabriel in Rebecca sta vedela, da se tako obleče, ko se odpravlja na službene dejavnosti.

	 »A že gremo?« ga je Rebecca vprašala in že je hotela vstati z naslanjača.

	 »Ne ne, kar lepo v miru spijmo čaj, kasneje pa tako gresta z mano,« ji je Robert odgovoril. »Danes imam nekaj opravkov pa bi bil zelo vesel, če bi se mi pridružila.«

	 Gabriel in Rebecca sta mu samo prikimala in spila že ohlajen čaj.

	 Robert je stal pred ogledalom v predsobi in si popravljal kravato.

	 »Nima smisla, da se skrivaš,« se je oglasil, ne da bi se obrnil od ogledala. »Če se bo preobrazba zgodila, se bodo krajani tako ali drugače morali soočiti z nevarnostjo, pa če te vidijo ali ne.«

	 »Kaj pa, če koga poškodujem?« je Gabriela zaskrbelo.

	 Robert se je nasmehnil in mu, medtem ko si je še zmeraj popravljal kravato, rekel:

	 »Filmske podobe volkodlakov so izmišljene! A misliš, če se boš kakorkoli spremenil, da boš izgubil vso razsodnost in boš potem samo žival?«

	 Gabriel je le negotovo skomignil z rameni.

	 »Popolnoma se boš lahko nadzoroval,« je Robert nadaljeval. »Sicer pa bomo še videli ... Do večera in polne lune je še kar nekaj ur, zato želim, da bi našo domnevo, kaj bi se ob polni luni lahko zgodilo, prej preverili.«

	 Končno je kravato obvladal, z obešalnika ob vhodnih vratih pograbil svojo črno usnjeno jakno in dejal:

	 »Gabriel zate je že urejeno, Rebecca ti pa ...«

	 Prijel se je za čelo, kakor bi premišljeval.

	 »Saj si sama v vasi, mar ne?« jo je vprašal, kot bi se nečesa spomnil. »Torej je tudi zate urejeno!« je odločno rekel, ko mu je Rebecca prikimala. »Čisto sem pozabil, da te dni gostuješ pri Dunnovih. Gremo!«

	 Gabriel in Rebecca sta se spogledala, ker se jima sploh ni sanjalo, niti, kam naj bi šli in ne, kako je lahko bilo karkoli urejeno, ker sta ga čisto nepričakovano obiskala.

	 Ko so se spuščali po stopnišču, se je Gabriel spomnil Casperja, zato je hitro vprašal:

	 »Robert kaj pa Casper? Ga bomo spet izpustili iz svojih pustolovščin?«

	 »Ne skrbi prijatelj,« mu je Robert odkimal. »Vse je urejeno!«

	 Tik preden so stopili iz veže na ulico, ju je še nekoliko zadržal.

	 »Rebecca, Gabriel prositi vaju moram, da se tokrat do mojega avtomobila splazita za hišami. Dobro bi bilo, če bi vaju videlo čim manj ljudi, jaz pa se bom sprehodil mimo središča,« jima je pritajeno, napeto govoril. »Poskušajta biti čim bolj neopazna! Bojim se, da so se vesti s svetlobno hitrostjo razširile med krajani, saj sama vesta, kako željni so novosti. Če bo vse v redu, se čez deset minut srečamo pri avtomobilu.«

	 Prikimala sta mu in ne da bi ga še karkoli spraševala, sta se takoj izmuznila za vogal hiše.

	 Robert je še nekaj trenutkov stal pred vhodnimi vrati in se razgledoval po ulici, kakor da bi želel pozdraviti nov delovni detektivski dan, ki pa se nikoli ni oziral na praznike. Vselej je moral biti na mestu dogodkov, podnevi ali ponoči in ne glede na to, ali je bila nedelja, ali čisto običajen deloven dan. Detektivsko življenje je bilo, kakor je rad sam pravil, popolnoma nepredvidljivo.

	 Usmeril se je na levo na vaški trg, kjer se je zbralo že veliko vaščanov, ki so pomagali še pri zadnjih pripravah za božično zabavo ... Postavljali so oder, ozvočenje in veliko dodatnih stojnic, pri katerih se bo zvečer delila topla pijača.

	 Počasnih korakov je prešel čez trg. Iz mnogih krčem in gostiln se je širil opojen vonj po hrani ter vročih napitkih in slišal je razposajen pogovor ter smeh obiskovalcev. Pazljivo je spremljal vsak zvok, da bi ocenil položaj, v katerem sta se mlada prijatelja znašla.

	 Nekoliko se je zadržal le pred gostilno, Pri jelenčku, ker je gospod, Green, takoj ko se je ustavil, stopil ven in ga pozdravil:

	 »Dobro jutro Robert, a ste za eno šilce žganja?«

	 Robert se mu je prijazno nasmehnil:

	 »Hvala, ampak sem v službi in še na pot moram, zato ne bi rad, da se med vožnjo zgodi karkoli nepredvidljivega.«

	 Gospod Green mu je razumevajoče prikimal.

	 »Z veseljem pa se oglasim v popoldanskem času, ko se bom vrnil,« je Robert nadaljeval. »A še imate tisto novo orehovo žganje, ki sem ga pred dnevi poskusil? Odlično je!« mu je še popihal na dušo.

	 Gospodu Greenu se je na obrazu videlo, da mu je pohvala godila.

	 »Seveda imam!« mu je navdušeno zagotovil. »Videti je, da bo to letošnja pivska senzacija. Večina ga hvali, a recept je skrbno varovan! Odkar ni gospe Holman, se moram kar sam znajti.«

	 Robert mu je prikimal, ker so vsi v vasi vedeli, da je bila izginula pravljičarka vir gostilničarjevih dobrot.

	 »Zagotovo se bom popoldne oglasil,« mu je zagotovil in na hitro s pogledom preletel čez trg, kjer pa je bilo zdaj še bolj živahno. »Do tedaj pa vam želim lep dan.«

	 Preskušali so zvočnike in trg je napolnila mila božična melodija. Robert se jim je počasi približal in prisluhnil pogovoru, vendar jih je slišal govoriti le o tem, kako naj se ta ali druga stvar naredi.

	 Nekoliko pomirjen je stopal proti avtomobilu, kjer pa so ga že čakali Gabriel, Rebecca in Casper. Čistili so sneg z avta kar z rokavicami, ker ga ni bilo toliko kot pred dnevi in hukali v zaledenela okna, a takoj ko so ga opazili, so se postavili v vrsto.

	 »He, he, he ...« se je Robert smejal. »Še malo pa bi pomislil, da se moram prešolati za vojaškega poveljnika, ker še nihče pred mano ni tako lepo v vrsti stal!«

	 Trojica se mu je nasmehnila in takoj, ko je Robert avto odklenil, so zlezli vanj ter se posedli enako, kot so sedeli na zadnjem izletu v Oylin.

	 Avtomobil je zahrumel in prav kmalu so iz zračnikov začutili prijetno toplo.

	 »To pa vam hitro greje!« je Casper, ki se je spomnil očetovega avtomobila, ko je bilo treba v takšnem mrzlem dnevu čakati dolge minute v mrazu, preden se je ogrel, občudujoče pripomnil.

	 »Ah, to ...« je Robert zamahnil z roko. »Vozilo imam prilagojeno za vse vremenske pogoje. Nekoliko smo sistem gretja ojačili, ker se slabši pogoji odražajo tudi s slabšim delom.«

	 Trojica mu je le prikimala, ker so vedeli, da je Robert moral delati v vsakršnih pogojih in ti niso vselej bili prijazni.

	 Prevozili so že nekaj kilometrov, ko ga je Casper naposled le vprašal:

	 »Robert, kam pa sploh gremo?«

	 »V Oylin,« jim je Robert končno razkril. »Potrebujemo opremo, ki jo imamo samo na Forenzičnem centru.«

	 »Ooo ...« so vsi trije navdušeno zavzdihnili.

	 »Ampak danes bomo imeli hiter obisk in predvsem deloven!« jih je Robert takoj posvaril.

	 A jim svarilo kljub temu ni moglo pokvariti veselja, ker so se spet vozili v mesto.

	 Cesta in pokrajina sta bili še za odtenek bolj zasneženi kot pred dnevi, ko so prvič šli v Oylin. Robert je skrbel za dobro glasbeno vzdušje in po dobrih treh urah vožnje so se znašli pred mogočno sivo zgradbo Forenzičnega centra.

	 Takoj so vstopili, ker Robertu tokrat ni bilo treba nikogar spraševati za dovoljenje, ker je zdaj bil višji inšpektor.

	 V preddverju se ni prav nič spremenilo in še vedno ni bilo zaznati nobenega božičnega vzdušja ... Nikjer ni bilo nobene smrečice, nobenih okraskov ali barvnih pisanih trakov.

	 Robert je prečkal veliko sprejemno avlo in čisto na koncu zavil v ozek hodnik. Ko so prišli v manjše preddverje, kjer so bila vrata knjižnice, se ni ustavil, ampak so stopili dalje po hodnikih do dvigala. Brez besed ga je priklical, in ko so se vozili po občutku trojice navzdol, je na tipkovnici v dvigalu še odtipkal nekakšno geslo.

	 Ko so se ustavili, so izstopili v temen prostor s čisto črnimi stenami.

	 »A smo v mrtvašnici?« je Casper bleknil.

	 »Ne Casper, nimaš te sreče, morda kasneje,« se mu je Robert nasmehnil. »Peljem vas v laboratorij, kjer bomo s posebno napravo proizvedli svetlobo z valovno dolžino popolnoma enako Lunini. Zidovje je črno, ker bi sicer bele stene popačile rezultate našega preskusa.«

	 Trojica se je spogledala in mu, čeprav niso razumeli, o čem je pravzaprav govoril, prikimala.

	 Stali so v dokaj majhnem kvadratnem neopremljenem prostoru, ki je poleg tistih vrat, skozi katera so izstopili iz dvigala, imel le še ena. Gabriel je presenečeno strmel v Roberta, ker se mu niti sanjalo ni, kaj naj bi v tej nezanimivi, črni, prazni sobi počeli, Rebecca pa se je takoj z zanimanjem zagledala v steno, na kateri se je tu pa tam zelenkasto poblisnilo.

	 »Robert ...« je osuplo zašepetala in zamaknjeno strmela v steno. »Na tej steni je nekaj videti!«

	 Robert je v trenutku bil ob njej in posvetil ji je vso pozornost.

	 »A vidiš napise Rebecca? Kaj pa piše?« jo je mrzlično spraševal.

	 Rebecca je strmela v steno, kot bi na njej resnično nekaj videla in nenadoma je glasno zavzdihnila:

	 »Joj, od kod vam to?«

	 Robert je takoj iz žepa potegnil svojo znamenito malo beležko in pisalo ter se pripravil, da si bo vse, kar bo rekla, zapisal. Pozorno ji je prisluhnil, da mu slučajno katera njena beseda ne bi ušla.

	 Rebecca je s pogledom krožila po steni in zasoplo dihala.

	 »To steno Rebecca smo dobili že pred veliko let. Zdaj stoji pred tabo natanko takšna, kakršna je bila tedaj, le da smo jo, da bi jo prikrili, vgradili med ostale stene v prostoru, zato se nestrokovnim opazovalcem zdi popolnoma enaka drugim stenam,« ji je Robert razložil. »A je kaj napisano?« jo je nestrpno vprašal.

	 Rebecca se je steni približala, se je dotaknila in s prsti s tesnobo drsela po njej. Le tu pa tam je na hitro pogledala Gabriela.

	 »To je Orakelj!« je čez čas napeto rekla.

	 Gabriel in Casper sta se spogledala in očitno je bilo, da izraza nista poznala.

	 »Kaj si rekla, kaj je to?« jo je Casper vprašal.

	 »Orakelj,« je Rebecca ponovila. »Nič ni napisanega, ampak je nekakšen koledar s slikami. Morda pa bi bilo bolje, če bi rekla pregled dogajanja od začetka pa do konca nekega dogodka.«

	 »Torej nekakšen strip nečesa, kar je minilo?« se je Casper ležerno odzval. »Nič posebnega!«

	 Rebecca je odkimavala in z roko drsela po steni.

	 »Ne, Casper!« je nejevoljno vzkliknila, kot bi jo jezilo, ker ni razumel, kar je pripovedovala. »To je opis dogodka od nekega začetka v preteklosti pa vse v prihodnost, ki še sploh ne obstaja!«

	 Robert si je vsako njeno besedo zavzeto zapisoval v beležko, medtem ko sta se fanta le spogledala in hkrati skomignila z rameni.

	 »Točno tako Rebecca! Sumili smo, ampak do zdaj smo poznali le drobce vsebine. Kaj pa prikazuje?« jo je Robert neučakano vprašal.

	 Rebecca je z dlanjo drsela čez steno in jim začela opisovati:

	 »Slike so medle. Na prvi opazim le nekakšen začetek iz niča. Sredi puščave se pojavi podoba in ustvari nekakšno bitje.«

	 Pazljivo je opazovala delce stene, ki so se vsake toliko osvetlili.

	 »Naslednja slika prikazuje mogočne bitke, v katerih poveljuje zmeraj ista podoba,« je nadaljevala. »Hiše gorijo, mnogo ljudi je privezanih na grmade. Številna vojska vpada na tuja ozemlja in jih osvaja, a na vrhu grajske trdnjave stoji podoba z manjšo podobico ob sebi. Slika preide v naslednjo, kjer večja podoba kleči ob malem okostnjaku, okoli katerega pa so mučeni ljudje,« je rekla in začudeno zajela sapo. »Robert slike prikazujejo podobne dogodke, o kakršnih smo brali v knjigi, ki ste jo nama z Gabrielom pokazali!«

	 Robert ji je samo prikimal in si vse še dalje zapisoval.

	 »Kar nadaljuj, Rebecca!« jo je v strahu, da ne bi odnehala, nestrpno spodbudil.

	 Rebecca je zaprla oči in z roko drsela po steni.

	 »Za to sliko je nekakšen zmazek, skozi katerega ne vidim dobro,« je čez čas nadaljevala. »Na naslednji sliki pa se pojavi manjša skupina podob, ki stoji v gozdu. Sredi skupine ponosno stoji manjši okostnjak s krono na glavi. Pot jih vodi v nekakšne predore. Slike se zaključijo z velikim plesom okoli majhnega okostnjaka s krono na glavi.«

	 Utihnila je in Roberta pogledala. Šele po nekaj trenutkih je globoko zavzdihnila in rekla:

	 »To je vse. Tukaj se zgodba konča. Mislim, da ni v celoti. A manjka kakšen kos stene Robert?«

	 »Ja,« ji je Robert prikimal. »To steno je nekdo pred osemdesetimi leti odkril in jo skrbno prikrival, vse dokler se ni odločil, da nam jo podari. Takrat nam je tudi nekaj malega o njej razkril, a še zdaleč ne toliko, kot si nam ti, Rebecca! Predvidevam, da je vedel, da je stena nekaj posebnega, ampak kaj je na njej, pa verjetno še sam ni vedel.«

	 »Ne vem,« je Rebecca rekla in skomignila z rameni. »Povedala sem samo, kar sem videla.«

	 »Tako, v tem prostoru smo z odkrivanjem skrivnosti opravili, zato predlagam, da zdaj preverimo še tisto, za kar smo pravzaprav prišli,« je Robert rekel, ko je beležko zaprl. »Ampak opozoriti vas moram, da lahko sledi uspeh ali pa tudi razočaranje.«

	 Gabriel se je nasmehnil in ga vprašal:

	 »In kaj bo v našem primeru uspeh?«

	 »Gabriel natanko tisto, česar se bojiš,« mu je Robert odgovoril. »Zakaj uspeh pa boš morda ugotovil danes zvečer!«

	 Gabriel ni ničesar več rekel, le zamišljeno je sledil Robertu skozi edina vrata v tej črni sobi na ozek, z neonskimi lučmi osvetljen bel hodnik in potem dalje v majhen laboratorij s prav tako čisto črnimi stenami. Ob steni je bilo postavljenih veliko kamer ter mladim popolnoma neznanih naprav, ki jim jih je Robert takoj predstavil:

	 »S pomočjo teh naprav lahko dosežemo skoraj enake svetlobe, kot jih oddajajo Luna, Sonce in podobni viri. V njih lahko proizvedemo vso svetlobo, vidno pa tudi nevidno, torej svetlobo vseh valovnih dolžin od ultravijolične pa do infrardeče. In Gabriel, če si pripravljen, te bom obsijal z malo manjšo kot celotno močjo Lunine svetlobe, z natanko takšno valovno dolžino, kakršno Luna oddaja.«

	 Gabriel je nekajkrat negotovo zavzdihnil, a mu je le prikimal.

	 Robert je v programu na računalniku nastavil nekaj parametrov in aparatura je na steno začela preslikavati nekakšno modrikasto svetlobo.

	 Gabriel se je počasi približal steni in strahoma stopil pred snop svetlobe. Stal je, kakor da bi bil prilepljen na tla in popolnoma mirno čakal, kaj se bo zgodilo.

	 »Kako se počutiš?« ga je Robert vprašal izza računalnika.

	 »Dobro, nič ne boli,« mu je Gabriel odgovoril.

	 Robert je v programu spremenil nekakšne vrednosti in žarek preusmeril nekoliko nižje, a še zmeraj se ni nič zgodilo. Prikimaval je in si vnesene vrednosti parametrov zapisoval.

	 »Mislim Gabriel, da se nimaš česa bati ... Naša Luna ti ne bo nič žalega storila!« je zadovoljno rekel.

	 Gabriel mu je pomirjeno prikimal, a ko se je hotel iz snopa svetlobe umakniti, se ni mogel niti zganiti. Napel je vse moči, a stopal ni premaknil niti za milimeter, kot bi ga prilepili na tla.

	 »Hm, Robert ne morem se premakniti!« je pretreseno rekel.

	 Robert je bil v trenutku ob njem, in ko ga je živčno potisnil, se je Gabriel kot klada prevrnil na tla, a še zmeraj se ni mogel premakniti.

	 »Te kaj boli?« ga je Robert zaskrbljeno vprašal.

	 »Ne,« mu je Gabriel odkimal, »samo vrti se mi in telesa nekako ne čutim.«

	 Robert se je ustrašil zanj, zato je še sam stopil pred žarek, a svetloba nanj ni delovala tako, kakor je na Gabriela. Ne da bi karkoli rekel, je hitrih korakov stopil čez laboratorij in izginil skozi vrata.

	 Casper in Rebecca, ki sta stala ves čas odmaknjena in preskus spremljala iz ozadja, sta s strahom strmela v Gabriela, a mu je Rebecca takoj, ko je Robert laboratorij zapustil, priskočila na pomoč. Sklonila se je in ga poskušala postaviti na noge. Čeprav je bila videti drobna, ji je le uspelo. Ko je stala ob Gabrielu in ga podpirala, jo je obsijal žarek umetne svetlobe.

	 Casper je glasno kriknil.

	 Rebecca ga je prestrašeno pogledala, a je Casper samo osuplo strmel vanjo in videti je bil čisto zgrožen. Odprl je usta, da bi nekaj rekel, a iz njih ni prišla niti beseda. Ne da bi se zavedal, se je z malimi koraki zadenjsko umikal proti izhodu in s prstom kazal nanjo. Že v naslednjem trenutku pa se je obrnil in hitro, kolikor je zmogel, ušel skozi vrata.

	 Rebecca in Gabriel sta presenečeno strmela za njim.

	 »Me lahko potisneš malo naprej ali pa nazaj samo toliko, da se umaknem iz te svetlobe?« jo je Gabriel zaprosil. »Prekleto neprijetno je tukaj stati in se ne premikati!«

	 Rebecca ga je z vso močjo, kar jo je premogla, potiskala in vlekla, a ji ga ni uspelo niti premakniti. Vrtela se je okoli njega in ga z vseh strani poskušala potisniti in šele ko se je slučajno postavila predenj in svetlobo s svojim telesom zasenčila, ji je le nekako uspelo premakniti ga.

	 Takoj, ko ga je zvlekla s svetlobe, je Gabriel telo začutil. Najprej je premaknil prste na rokah in nato še noge. Zaokrožil je z glavo in hvaležno pogledal Rebecco, ki je vsa upehana še zmeraj stala pred steno, obsijana s snopom Lunine svetlobe iz aparature in kot že tolikokrat poprej se mu je preprosto zdela očarljiva.

	 Njegovo občudovanje Rebecce je zmotilo škripanje vrat. Med podboji je stal Robert, Casper pa se je plašno skrival za njim. Robert je radovedno, a nekako prestrašeno strmel v Rebecco.

	 »Kaj vama pa je?« ju je Gabriel, ki se je končno spet lahko premikal, osuplo vprašal.

	 Robert je na hitro naredil nekaj posnetkov z mobilnim telefonom, brez besed pristopil k računalniku in spekter svetlobe spremenil. Žarek se je iz rahlo modrikaste spremenil v popolnoma belo svetlobo in šele zdaj je Gabriel opazil Rebeccin obraz. Zazdela se mu je podobna gospe Holman, le da je bila videti še bolj zgubana in še bolj stara. Osupnil je, a jo je kljub temu prijel za roko in jo potegnil k sebi. Takoj, ko je stopila v temo, je bila spet čisto takšna, kakršno so poznali.

	 Robert je, ne da bi karkoli rekel, napravo ugasnil, se obrnil in stopil iz laboratorija na ozek hodnik, ki so ga osvetljevale neonske luči. Naslonil se je na belo steno in obraz obupano zakopal v dlani.

	 Trojica mladih prijateljev mu je sledila na hodnik in ga zaskrbljeno opazovala.

	 »Kaj je narobe?« ga je Gabriel vprašal.

	 Robert si je obraz še vedno zakrival z rokama, in ko ju je končno odmaknil, je trojico napeto pogledal in jim rekel:

	 »Bojim se, da bodo naše raziskave morale biti veliko širše, kot smo pričakovali. Fryton me je opozarjal, ampak sem vseeno dvomil.«

	 Trojica se je vprašujoče spogledala.

	 »Pričakovali? Kaj?« ga je Casper nestrpno vprašal.

	 Robert je mlade prijatelje postrani pogledal in jim preteče rekel:

	 »Sami boste videli danes zvečer! Veliko dela bom imel, da vas bom pred razjarjenimi vaščani obvaroval!«

	 Sedeli so v avtomobilu in se vozili domov, vendar pa je Robert na presenečenje vseh tokrat vozil zelo hitro, kot da bi pozabil na vse svoje pridige o hitrosti in varni vožnji. Namesto prijetne glasbe so poslušali njega ... Le tu pa tam je kaj rekel, a so pritajene besede verjetno bile namenjene bolj njemu samemu, ker ga nihče ni razumel, o čem je govoril.

	 Po dobrih dveh urah so prispeli v Nickov dol. Četverica je naglo stopila na trg in Casperju se je nenadoma zazdelo, da jih krajani nekako sovražno, postrani gledajo.

	 »Ej, nekaj je narobe!« je vzkliknil.

	 Počasi se je obračal in zvedavo opazoval vaščane na trgu.

	 Njihov prihod na trg je spremljalo veliko namrščenih pogledov. Tudi Robert je obstal kot vkopan, ker je bilo nedvomno čutiti napetost.

	 »Pojdimo na čaj,« jim je predlagal in se obrnil proti gostilni, Pri jelenčku.

	 Trojica mu je sledila, in ko so stali pred gostilno, so vedeli, da je bila spet nabito polna, ker so iz nje slišali glasen smeh mnogih žena in mož.

	 A v trenutku, ko so vstopili, je sleherni glas utihnil. Zavladala je popolna tišina. Gostje so s pogledi napeto spremljali vsak njihov korak, in ko so se usedli za mizo, je še zmeraj vladala grobna tišina.

	 Gospod Green je prav počasi pristopil k njihovi mizi in s prestrašenim pogledom zdrsel od enega do drugega. Ustavil se je na Robertu in naposled s tako tihim glasom, da so ga lahko slišali le oni, spregovoril:

	 »Robert prosil bi vas, da mojo gostilno nemudoma zapustite!«

	 Robert je jezno pogledal po gostilni in ga glasno vprašal:

	 »Čemu pa?«

	 Gospod Green se je z odgovorom še nekoliko obotavljal, kot da besed ne bi mogel spraviti z jezika.

	 »Če ostanete tukaj, bom od delo,« mu je končno tiho odgovoril. »Živim le od gostov, in če se bodo krajani obrnili proti meni, bo to moj konec.«

	 »Čemu pa?« je Robert še bolj jezno povzdignil glas.

	 Gospodu Greenu so se na čelu nabrale kapljice znoja. Za trenutek je premišljeval, kako in kaj naj mu odgovori. Po globokem vzdihljaju je na mizo položil precej zmečkan kos papirja in mu s težavo rekel:

	 »Pred nekaj urami sem prejel to sporočilo.«

	 Robert ga je razprostrl in ga glasno, razburjeno prebral:

	 »Kdor gosti čarovnike, mu bo sojeno!«

	 Prav grdo je zaklel, tako da je njegov glas bil slišen po vsej gostilni in mlade prijatelje pozval:

	 »Gremo, tukaj nismo več dobrodošli!«

	 Vstal je, in ko je gostilno že hotel zapustiti, se je pred vrata postavil Sven, vaški razgrajač in povzročitelj mnogih nesoglasij ter prepirov v vasi, in mu odhod preprečil. Bil je pravi hrust, velik in močan, kar je pogosto izkoriščal, da je ustrahoval miroljubne krajane.

	 Roberta je prav trdo prijel za nadlaket.

	 »Ne, res niste! Sploh pa ti svetujem, da pete takoj odneseš iz naše vasi in tisto grozoto odpelji s sabo!« je rekel in pokazal na Rebecco.

	 Robert je srepo pogledal v roko, ki ga je držala za nadlaket, in mu preteče odgovoril:

	 »Opozarjam vas, da roko nemudoma odmaknete, ker vam bo sicer žal!«

	 Sven se je naduto zasmejal, saj je bil nekoliko višji in veliko obilnejši od Roberta in mu nadlaket še močneje stisnil.

	 Robert ni ničesar več rekel, samo bliskovito se je obrnil, ga prijel za roko in ga s strokovnim prijemom obvladal.

	 Slika je v trenutku bila popolnoma drugačna ... Sven je z zvito roko za hrbtom v mukah klečal na tleh in od bolečin ječal.

	 »Opozoril sem vas! Še en napačen premik pa vas zaradi napada na uradno osebo aretiram!« je Robert ostro nastopil.

	 Sven je klečal na tleh in ječal, a se ni niti premaknil.

	 Robert ga je kmalu izpustil. Osramočeni silak se je s sklonjeno glavo odplazil k svoji mizi in četverica je gostilno takoj zapustila.

	 »Gabriel predlagam, da stopimo do tvojih staršev ... Stvari so šle nekoliko predaleč!« je Robert resnobno rekel, ko so stopili pred vrata gostilne.

	 Gabriel mu je samo prikimal in brez besed so se odpravili k Dunnovim.

	 V hišo je najprej vstopil Gabriel in v predsobi naletel na očeta, ki jih je pričakal s precej mrkim obrazom.

	 Gabriel se je grozno počutil. Ne da bi preveril, ali sta mu Rebecca in Casper sledila, je kar nadaljeval v svojo sobo in se nemo sesedel na posteljo.

	 Takoj za njim je v vežo vstopil Robert, ki je Raymondu segel v roko in mu napeto rekel:

	 »Raymond stvari so se zapletle! Nujno bo treba ukrepati!«

	 Raymond mu je samo prikimal in takoj sta se umaknila v kuhinjo.

	 Rebecca in Casper sta tiho vstopila v Gabrielovo sobo. Rebecca je sedla h Gabrielu na posteljo, Casper pa se je namestil na računalniški stol.

	 »Rebecca, kaj bomo storili?« jo je Gabriel negotovo vprašal.

	 Rebecca se je zasmejala, in ko sta jo oba fanta presenečeno pogledala, je prav lahkotno rekla:

	 »Ne skrbi Gabriel zame, saj sem čarovnica ... Tem dvomljivcem ali bolje rečeno slabičem pa bom že kos!«

	 »Pa saj ne misliš, da te bom v tem pustil samo?« je Gabriel planil. »Saj sem jaz kriv za vse skupaj! Če me ne bi volk ugriznil, se danes ne bi prav nič od tega dogajalo!«

	 Rebecca ga je objela in mu, tako da jo je lahko le on slišal, zašepetala:

	 »Mislim, da ne, to se je moralo zgoditi! Verjemi mi, da tudi če te volk ne bi ugriznil, bi najine težave slej kot prej prišle na dan. Hvaležna pa sem ti, da sva začela spoznavati tudi mojo resnico. In če moram biti izgnana, naj bom v slogu!«

	 »In midva bova šla s teboj!« je Casper razburjeno planil.

	 Rebecca in Gabriel sta ga presenečeno pogledala.

	 »Ne vem, stari, ali bi to bilo dobro?« se je Gabriel preudarno odzval. »Tvoja prihodnost je tukaj, ob starših!«

	 »Tvoja tudi!« je Rebecca vzkliknila, vstala in začela vznemirjeno hoditi po sobi gor in dol. »Samo nekaj iz preteklosti bi še morali popraviti, čeprav ne vem, kaj?« je razburjeno rekla. »Pa še božična zabava nas čaka! Zakaj je ne bi nekoliko popestrili?«

	 Fanta sta se presenečeno zazrla vanjo. Gabriel je prvi dojel, kaj je imela v mislih in kmalu se je tudi on smehljal.

	 »Jaz sem za!« ji je jadrno pritrdil. »Casper ti sporoči Alexu, naj bo danes na karkoli pripravljen, Mayo pa bova midva obvestila.«

	 »Prav, kar takoj grem k njemu,« se je Casper strinjal, ne da bi ga še karkoli vprašal. »Tako ali tako se moram še doma oglasiti, da jim sporočim, da sem pot preživel,« je dodal, ko je pogledal na uro.

	 Rebecca in Gabriel sta se nasmehnila, ker sta vedela, da bosta njegova starša kmalu govorila le o tem, da je pot preživel in ne, čemu ga ni bilo doma.

	 Gabriel se je udobno raztegnil po postelji in na obrazu se mu je risal skrivnosten nasmešek.

	 »A morda premišljuješ isto kot jaz?« ga je Rebecca vprašala.

	 »Aha, bojim se, da res ...« je Gabriel zaspano zamrmral.

	 Rebecca je, ne da bi mu še karkoli rekla ali ga vprašala, legla k njemu, mu glavo položila na ramo in zaprla oči.

	 Kot bi trenil, sta oba zdrsnila v spanec ... Predala sta se popoldanskemu počitku, ki pa je precej krajše trajal, kot sta načrtovala.





VOLČJE LJUDSTVO


	 Casper je nestrpno poskakoval pred oknom in potrkaval po šipi.

	»Zbudita se!« je klical.

	 Še nekajkrat je močno potrkal, ko je Rebecca naposled le odprla oči in zaspano pogledala skozi okno.

	 »Casper?« se je začudila. »Kaj pa je narobe?«

	 »Že najmanj četrt ure vaju poskušam prebuditi!« je Casper zasoplo kričal pred oknom. »V vasi vre!«

	 Rebecca se je obrnila k spečemu Gabrielu in ga dregnila s komolcem.

	 »Hej, zaspanec, zbudi se!« mu je zaklicala in ko se ni niti zganil, ga je pošteno stresla za ramo.

	 Gabriel se je končno premaknil, oči čisto malo odprl in naposled le vprašal:

	 »Ja? Kaj je narobe?«

	 Rebecca se je pretegnila, zaspano zazehala in zamrmrala:

	 »Ne vem, se mi niti ne sanja.«

	 »Zakaj pa me potem budiš?« jo je Gabriel nejevoljno vprašal in se obrnil na drugo stran.

	 »To pa vprašaj Casperja, ki poskakuje pred oknom,« mu je Rebecca odgovorila.

	 Gabriel je v trenutku bil buden. Planil je pokonci in zmedeno strmel skozi okno.

	 »Hej stari, kaj je narobe?« je vprašal, ko je okno čisto malo odprl in je v sobo bušnil mrzel zrak.

	 »Zbudita se, v središču je cel hudič!« je Casper pred oknom vztrajno ponavljal.

	 Gabriel je splezal kar čez Rebecco in takoj je že nase vlekel topla oblačila. Iz predala je potegnil še volneno kapo in karirast črno rumen šal.

	 »A greš Rebecca?« jo je že popolnoma oblečen nestrpno vprašal, ker se je še zmeraj pretegovala po postelji in pogledovala skozi okno. »Casperja si lahko zunaj ogledaš!«

	 Rebecca je še nekaj trenutkov strmela skozi okno, a se je naposled le odločila in se skobacala iz tople postelje. Hitro si je nadela zimska oblačila in stekla za Gabrielom, ki je že stal pred hišo. Z rokama si je zastiral pogled in napeto gledal proti središču vasi, da bi videl, kaj se je tam dogajalo.

	 Casper je pritekel izza vogala in vznemirjeno zavreščal:

	 »Ej, v središču so se grozno sprli!«

	 Gabrielu se ni niti sanjalo, kaj bi lahko bil povod za tak spor v vasi, zato se je poskušal spomniti, kaj se je dogajalo, preden sta z Rebecco zaspala. In ker se ni ničesar spomnil, je roke uprl v boke in nejeverno vprašal:

	 »Čemu pa?«

	 »Sven je napadel Roberta!« mu je Casper hitel pripovedovati. »Se spomnita, kako ga je Robert, ko smo se po vrnitvi iz mesta oglasili pri gospodu, Greenu, obvladal?«

	 Gabriel in Rebecca sta se zdrznila in prikimala.

	 »No, Sven se je Robertu za sramoto, ki jo je doživel v polni gostilni, hotel oddolžiti in ga je kar sredi vasi napadel! Ampak namesto da bi vaščani na trgu pomagali Robertu, so Svena samo spodbujali, dokler ...« jima je Casper vznemirjeno razlagal, a je sredi pripovedi utihnil, kot bi mu zmanjkalo sape.

	 »Dokler?« ga je Rebecca nestrpno spodbudila.

	 »Dokler se ni prikazal Alex in Svena podrl na tla,« jima je Casper razburjeno pripovedoval. »Takrat se je slika čisto spremenila ... Robert je s Svenom divje obračunal in ga vklenil v lisice, kar pa nekaterim krajanom ni bilo pogodu. Kmalu bi bilo z Robertom in Alexom precej hudo, če se ne bi od nekod pojavila tvoj oče in Oren. Res, da so bili v manjšini, ampak če pogledaš Alexa, Roberta, Orena, svojega očeta in Patricka, ki se jim je tudi pridružil, so vsi drugi bili bolj majhni!«

	 »Moj oče je tam!« je zdaj Gabriel razburjeno vzkliknil.

	 »Ja, seveda je. Zakaj?« je Casper samo še utegnil zaklicati za razjarjenim prijateljem, ki je samo švignil mimo njega.

	 Rebecca in Casper sta se spogledala in takoj pohitela za Gabrielom, vendar je hodil tako hitro, da ju je kmalu pustil za sabo.

	 Casper je nejeverno, še bolj pa razburjeno strmel za Gabrielom, ker se mu je zazdelo, da si ga v takem stanju ne bi upal izzivati, ker je bil nekako večji in neverjetno širok čez ramena. Z dolgimi koraki in s stisnjenimi pestmi je hodil proti središču. Res je, da sta kot prijatelja kdaj pa kdaj imela tudi kakšen prepirček, ampak nikoli nista drug proti drugemu bila nasilna. A tokrat je Casper bil prav vesel, da je hodil ob Rebecci.

	 Na trgu se je kar trlo ljudi in samo na drugem koncu, tam, kjer se je zavilo h gospodu, Greenu, je bila nekakšna čistina. Gabriel je z vso silo rinil skozi gnečo in s stisnjenimi pestmi iskal očeta in prijatelje. Ob njegovem prihodu je na trgu zavladala popolna tišina, za kar pa se sploh ni zmenil.

	 Ko se je prerinil do čistine, je zagledal Svena, sedeti na tleh in malo vstran klečati Alexa, ki si je brisal majhno krvavo rano na ustnici. A kljub temu je bil v primerjavi s Svenom, ki je s podplutbami na obrazu glasno preklinjal, dokaj dobro videti.

	 Gabriel je s pogledom nasršeno preletel čez množico ... Na eni strani čistine je izzivalno stalo ducat mož, med katerimi je bil najglasnejši Glennov oče, na drugi pa je opazil profesorja Frytona, Orena, Patricka, Roberta in očeta, ki so še zmeraj z jeznimi in pretečimi izrazi na obrazih strmeli proti nasprotni skupini mož.

	 »Vstani, prijatelj,« je Gabriel rekel in proti Alexu pomolil dlan, ki se je je Alex prav hvaležno oprijel. »Vidim, da sem zamudil akcijo, mar ne?« je rekel in prav ostro pogledal proti Svenu.

	 Vaškega razgrajača ni nikoli maral že zaradi tega ne, ker je bil pravi hrust in vse prej kot nebogljen mož. Pogosto je po vasi razgrajal, ampak krajani so bili tega vajeni, zato so se ob njegovem divjanju le umaknili in ko je spoznal, da ni bil več v središču pozornosti, se je običajno popolnoma umiril. Nikoli pa ni bil nasilen ali komurkoli nevaren, le v najmanj primernih trenutkih je rad vrtel jezik.

	 Sven je bil sin nekdanjega vaškega župana, Roryja Wallisa, ki pa je bil čisto drugačnega značaja, miren, preudaren in potrpežljiv človek. Starejši vaščani so pripovedovali, da se je Sven, ko je bil majhen, izgubil. Po gozdu je taval tri dni, in ko so ga našli, je bil popolnoma neobvladljiv in že od takrat sta se po njegovih žilah pretakali predvsem vročekrvnost in želja biti vselej v središču pozornosti. Narava pa ga je obdarila še s silnim telesom in namesto rok je imel prave medvedje šape, kar je bilo v kombinaciji z njegovim značajem mnogokrat povod za strah in trepet vaščanov.

	 Alex si je otresel sneg s hlač in se obrnil h Gabrielu:

	 »Ja, si, na žalost si zamudil najboljši božič, odkar živim!«

	 Gabriel se je zahihital.

	 Končno sta se tudi Rebecca in Casper prerinila do čistine.

	 »Pa ravno danes na božični večer, ko bi se vsa sovraštva in nesoglasja morala končati!« je Rebecca nejevoljno, obtožujoče vzkliknila in može strogo pogledala.

	 »Prav imaš Rebecca,« ji je Robert z zadrego priznal. »Ampak preprečiti smo morali prav nasilje, ki pa je bilo storjeno povsem brez potrebe!« jih je poskušal opravičiti.

	 »Robert ste v redu?« ga je Gabriel zaskrbljeno vprašal.

	 »Nič hujšega mi ne bo, hvala Gabriel za vprašanje. Vajen sem takšnih tičkov, ki se brezglavo spustijo v nekaj, čemur niso kos!« mu je Robert zelo na glas odgovoril, ker je njegov odgovor bil namenjen bolj drugim kot Gabrielu. »Detektivsko delo ni samo brskanje in vohljanje naokrog, ampak se na žalost sooča tudi z uporabo fizične sile!« je še dodal, kot bi se hotel miroljubnim vaščanom opravičiti.

	 Stopil je k Svenu, mu odklenil lisice in rekel:

	 »Sven Wallis prosim, da se vrnete domov in o današnjem dogodku nekoliko premislite. Tokrat vam bom zaradi praznika in vzdušja, ki si ga vaši sokrajani trudijo ustvariti, pogledal skozi prste!«

	 Sven se je postavil na noge, trg brez besed zapustil in izginil za vogalom prve hiše.

	 »Robert, a si za čaj?« se je Raymond oglasil.

	 »Seveda sem ... Po telovadbi vselej rad kaj toplega dam v želodec,« se je Robert pošalil.

	 Vsi so se zasmejali, kar je nakazovalo, da je napetost, ki je še nekaj trenutkov prej vladala na trgu, občutno popustila.

	 Četverica mladih se je že namenila trg zapustiti, a je Robert Alexa potegnil za rokav in mu rekel:

	 »Alexander nikar ne hodi domov. Prosim, pridruži se nam, kajti samo tebi se lahko zahvalim, da se je končalo, kakor se je. Sven me je popolnoma presenetil in nikoli mi ne bi niti na kraj pameti padlo, da bi v vaši vasi kadarkoli uporabil kakršnokoli obliko sile.«

	 Alex je presenečeno obstal in mu po premisleku prikimal. Podal se je za možmi proti gostilni.

	 Rebecca, Gabriel in Casper so gledali za njimi, a se je Robert obrnil in jim zaklical:

	 »To velja tudi za vas tri seveda, tudi vi ste vabljeni h gospodu, Greenu!«

	 »Ti, Gabriel, kaj pa ti je bilo, da si jo tako ucvrl proti trgu?« ga je Casper vprašal, ko je končno prišel do besede.

	 »Ah, nič, mislil sem, da oče potrebuje pomoč. Res je, da sem mlajši, ampak dvoje dodatnih rok bi vseeno prav prišlo,« mu je Gabriel razložil.

	 Casper mu je le prikimal in o nasilju ni več dalje razpredal.

	 Sedeli so v gostilni, Pri jelenčku. Gabriel se je spomnil, da jim je gospod, Green še pred kako uro ali dvema rekel, da so v tej gostilni nezaželeni, vendar se je Robert očitno na to požvižgal.

	 Proti pričakovanju pa je gospod, Green prav dobre volje pristopil k mizi in nanjo položil skodelice vročega čaja. Na sredino mize je postavil še majhno steklenico domačega žganja, in ko ga je Raymond nekaj kapljic dodal v svoj vroči čaj, je kmalu vsa gostilna sladko opojno dišala.

	 Možje so se zatopili v pogovor, mladi pa so skozi okno opazovali krajane na trgu, ki so kljub nedavnim vročim trenutkom nadaljevali priprave za božično zabavo, ki je običajno trajala pozno v noč.

	 »Kje imaš sestrico?« je Alex vprašal Gabriela, ki je nos pritiskal na mrzlo okensko šipo.

	 »Prosim? Kje imam Mayo?« je Gabriel ponovil in preteče pogledal proti Casperju. »Ne vem, zadnje čase jo vidim samo po nekaj minut na dan, kajne Casper?« je nekoliko povzdignil glas.

	 Casperjev obraz je oblila rdečica. Dvignil je skodelico, kot bi hotel narediti požirek čaja, a se je pravzaprav trudil, da bi se skril za njo.

	 »Hm, ne vem, od včeraj je nisem videl ... Nekaj pripravlja,« se je končno oglasil izza skodelice. »Nekajkrat mi je že rekla, da nima časa priti na obisk pa ravno zdaj, ko mi je skoraj uspelo ...« je rekel in v trenutku negotovo umolknil, ker je ugotovil, da se je prav neprevidno zagovoril.

	 Prestrašeno je pogledal Gabriela, ki se mu je prav grdo zaletelo, ker je ravno naredil požirek čaja. Divje je kašljal, in ko je prišel do sape, ga je preteče vprašal:

	 »Kaj si rekel? Kaj ti je skoraj uspelo?«

	 Casper je mrko gledal v skodelico pred sabo. Zamahnil je z roko in tiho zamrmral:

	 »Nič, saj niti ni pomembno.«

	 »Alex žal si prepozen, Maya je že oddana!« je Rebecca vzkliknila in vsi s Casperjem vred so se zasmejali.

	 Na trgu so se iz zvočnikov zaslišali bobni. Gabriel je radovedno pogledal skozi okno in ravno v tistem trenutku so neštete barvne lučke, ki so bile po trgu nameščene povsod, kamor so krajani lahko potegnili električno napeljavo, začele utripati.

	 »Mislim, da je čas za zabavo!« je vzkliknil.

	 Nad pokrajino se je že počasi spuščal mrak, zato se je raznobarvna svetloba čarobno širila v vse smeri. Iz zvočnikov je neusmiljeno tolkla divja glasba ... Obetal se je lep večer.

	 Na trgu je mrgolelo še več krajanov in videti je bilo, da je bil prepir že popolnoma pozabljen. Skoraj ga ni bilo človeka, ki ne bi poplesaval v ritmu glasbe in na stojnicah so začeli deliti kuhano vino, hladne brezalkoholne pijače in topel čaj za vse.

	 Gabriel je slonel na okenski polici in užival v hitrih ritmih glasbe, ko ga je zmotil Robert. Položil mu je roko na ramo in mu rekel:

	 »Gabriel, a bi prinesel ključ, ki smo ga našli na Kraljevem hribu in ste ga vi, mladi tako dobro očistili? Rad bi ga pokazal tvojemu očetu.«

	 »Seveda, prinesem!« je Gabriel bil takoj pripravljen.

	 Hitrih korakov je stopal po cesti proti svojemu domu. Vrata so bila odklenjena, ker mama očitno še ni odšla na zabavo. Presenečeno se je zamislil, a je ugotovil, da je tako bilo še najbolje, ker če bi ob pretepu na trgu bila zraven tudi mama, bi se zanj in očeta precej bolj klavrno končalo!

	 Stopil je v svojo sobo po star ključ. Ko je po mizi prestavljal knjige in ga iskal, je zagledal darilo za Alexa. V trenutku se je odločil, da ga bo vzel s sabo, ker je vedel, da boljše priložnosti kot v gostilni, kjer so tistega trenutka bili vsi zbrani, ne bo imel več, da bi mu ga izročil v imenu vseh, pa čeprav ga je v celoti plačal Robert.

	 Vrnil se je v gostilno, kjer so ga čakali prijatelji in oče, a še zmeraj so bili edini gostje. Zaskrbljeno je pogledal po gostilni in stopil h gospodu, Greenu, ki je s krpo loščil pult.

	 »Oprostite, a smo morda mi krivi, da ni nikogar drugega v gostilni?« ga je vprašal.

	 »Kje pa mladi mož!« se mu je gospod, Green, široko nasmehnil. »Res je, da so me poskušali prestrašiti, ampak take grožnje ni, zaradi katere bi prijatelje pregnal iz svojih prostorov! A veš Gabriel, kako sem se jezil sam nad sabo, ker sem Roberta popoldne nečesa prosil? Nikdar več, pa če prodam en sam čaj na mesec!«

	 Obrnil se je in odkorakal v shrambo.

	 Gabriel je osuplo strmel za njim, potem pa se je tudi sam obrnil in se vrnil k svojim prijateljem.

	 »Si prinesel?« ga je Robert takoj vprašal, ko ga je zagledal.

	 Bil je še zmeraj sredi živahnega pogovora.

	 »Imam!« mu je Gabriel odgovoril in v krpo zamotan ključ postavil predenj na mizo.

	 Robert ga je takoj pograbil in se spet popolnoma posvetil Raymondu, Patricku, Frytonu in Orenu.

	 »Alex pod smrečico sem našel nekaj zate,« se je Gabriel nasmehnil. »No, ker si izpadel pri Mayi, sem se ustrašil, da te ne bo več k nam, pa sem ti darilo kar sem prinesel!«

	 Alex je osuplo strmel vanj in v paket v njegovih rokah, ki je bil prav lepo zavit v barvni papir z božičnimi motivi.

	 Gabriel ga je potisnil predenj.

	 »Božiček nas je srečal v Oylinu pa nam je dal darilo zate!« je Rebecca še vzhičeno dodala.

	 Ko je Alex paket nejeverno in zmedeno odvijal, so še vsi odrasli umolknili in se zastrmeli vanj.

	 Alex je brez besed strmel v velik priročnik, ko pa je zagledal še zavitek s kemikalijami in kemijskim priborom, ki je bil priložen, je dobesedno osupnil ... V bel stiropor so bili vloženi pinceta, tehtalne žličke različnih velikosti, raznobarvne epruvete in še veliko drugih pripomočkov.

	 Nekajkrat je zavzdihnil in očitno je bilo, da ni našel besed.

	 »Mislim, da je Božiček letos zadel ta pravo, kajne Alex?« ga je Raymond veselo vprašal.

	 Alex je naposled le nekaj zamrmral in mu prikimal, ampak še zmeraj ni iz sebe spravil kakšne smiselne besede.

	 Skupina za mizo ga je zadovoljno in z zanimanjem opazovala, le v Rebeccinih očeh sta se nabrali majhni solzi, kajti vedela je, da so prijatelja z darilom osrečili.

	 »H-Hvala,« je Alex končno dahnil in vsakomur od njih pogledal v oči.

	 Že, da so se prijatelji spomnili nanj, je zanj bilo neprecenljivo darilo.

	 »Eh, daj no stari, saj ni nič takega,« je Casper rekel in takoj naredil velik požirek čaja, da bi prikril, da se mu je zatresel glas.

	 Odrasli so se spet zatopili v pogovor, vsi mladi, razen Alexa, ki je še zmeraj občudoval svoje nepričakovano darilo, pa so z zanimanjem opazovali svetlečo zunanjost.

	 »Tako, mislim, da se lahko udeležimo zabave!« je Robert prešerno predlagal in vstal.

	 Družba za mizo je kakor eden vstala in kmalu so stali pred gostilno. Gospod, Green jim je le še pomahal, kajti za zapitek ni želel nikakršnega plačila.

	 »Ne pomnim, kdaj je nazadnje prav za božič bila polna luna,« je Raymond pripomnil.

	 Gabriela je zadelo kot strela!

	 »Robert Luna!« je zgroženo vzkliknil.

	 Ob njegovem obupanem vzkliku so vsi presenečeno pogledali vanj, samo Rebecca si je obraz v trenutku prestrašeno prekrila z dlanmi.

	 »Pozabil sem!« je Robert vzkliknil. »Gabriel, Rebecca, predlagam, da se skrijemo nekam v temo!«

	 Rebecca in Gabriel sta mrzlično pogledovala po trgu in iskala kam bi se lahko skrila. Nedaleč od odra sta za mogočno smreko opazila temno senco.

	 Robert se je v trenutku odločil in hitro so stopili tja, ker se je izza krošenj bližnjega gozda že opazila močna svetloba, ker je vzhajala velika okrogla polna luna. Opazil se je že njen prvi del krone.

	 »Robert, bomo kar tukaj počakali?« ga je Rebecca vprašala, ko sta se z Gabrielom skrila med veje smreke.

	 »Ja, kar tukaj,« ji je Robert prikimal. »Zate Rebecca je precej manj tvegano kot za Gabriela, ampak morda se pri obeh motim? Še kakšno uro pa bo naš trg popolnoma obsijan z Lunino svetlobo. Takrat draga prijatelja ...« je rekel in se primaknil bližje k njima med okrašene veje mogočne smreke. »Takrat naši sprti krajani ne bodo več premišljevali o nesoglasju, ampak bodo složno bežali!«

	 Gabriel in Rebecca sta se spogledala, ker jima ni bilo jasno, kaj je Robert mislil.

	 Robert, Gabriel in Rebecca so tičali v temni senci mogočne smreke in videti je bilo, da jih ni nihče opazil, a sta jih Casper in Alex od daleč začudeno in z zanimanjem opazovala. Ko ju je Robert zagledal, jima je pomahal, naj se jim pridružita.

	 »Česa se bojimo?« jih je Casper vprašal.

	 »Ničesar,« mu je Robert odgovoril. »Samo preverili bomo, ali je ena izmed legend resnična.«

	 »In zakaj kar oba?« ga je Alex, ki je z zanimanjem strmel v Rebecco, ker je drgetala, le da si ni bil na jasnem, ali zaradi mraza ali strahu, vprašal.

	 Robert mu je prikimal, stopil k njima na plano in jima tiho pojasnil:

	 »Kar se Gabriela tiče, bo bolj divje, če nam uspe. Rebecca pa se bo borila z nekoliko manj bolečo preobrazbo, ampak za nas mnogo bolj srhljivo!«

	 Rebecca se je ob deblu smreke stisnila h Gabrielu. Med vejami sta poželjivo pogledovala proti velikemu okrašenemu odru, čeprav nista mogla videti, kaj se je na njem dogajalo. Z obžalovanjem sta gledala v množico, ki se je zbrala pred odrom, ker je nekdo že stal na njem in pel božične pesmi.

	 »Kako pa to veste Robert?« se je Rebecca spet obrnila k prijateljem pred smreko. »Še meni ni čisto jasno! Veliko spominov mi prehaja skozi misli, ampak nič tako določenega, da bi povezala v celoto.«

	 Robert se ji je zamišljeno nasmehnil. Vrh policijske čepice se mu je srebrnkasto svetil, ker ga je že obsijala mesečina.

	 »Ničesar ne vem Rebecca,« ji je preudarno odgovoril. »Samo predvidevam lahko, zato sva se z Gabrielom že pred časom lotila pomembnega projekta, za katerega veva le midva. Ampak danes vam bo popolnoma jasno, za kakšen projekt gre!«

	 Četverica mladih je brez besed strmela proti odru, čeprav niso videli, kaj se je na njem dogajalo. Mesečina je kmalu svetila čez ves trg in videti je bilo, kakor da bi nekdo vklopil močne reflektorje.

	 »Robert dobro se počutim,« je Gabriel nenadoma rekel.

	 Robert je stopil k njemu med veje smreke in mu nekoliko tiše, kot bi se bal, da ga bo kdo slišal, rekel:

	 »Saj se lahko dobro počutiš, ampak ko te bo Luna obsijala, pa se tvoje počutje zna nekoliko spremeniti.«

	 Z odra se je zaslišala divja glasba. Temo je paral globok hreščeč zven strun bas kitare, ob spremljavi bobnov.

	 »Škoda, da ni Maye tukaj!« je Gabriel z obžalovanjem vzkliknil, ker je njegova sestra živela za in s takšno glasbo.

	 Takoj za tem se je hreščečim zvokom bas kitare pridružil zveneč, jasen zvok električne solo kitare. Nekdo je preigraval izbrane rokovske božične melodije.

	 Alex in Casper se nista mogla več zadržati in sta planila proti odru, kjer pa sta obstala kot vkopana. Kmalu jima je sledil še Robert in tudi on od presenečenja popolnoma otrpnil.

	 Rebecca in Gabriel sta globoko tičala med mogočnimi vejami smreke, a je mesečina vseeno prodirala skozi goščavo. Gabriel je na rokavu svoje bunde opazil tanek pas Lunine svetlobe, zato se je poskušal še bolj skriti med vejevje.

	 Rebecca, ki je razumela njegov strah, se je tudi pomaknila proti deblu.

	 Glasba električne solo kitare se je ob spremljavi bobnov in bas kitare razlegala po celotni dolini, ujeti med hribovjem. Gabriel je od daleč opazoval Roberta in Alexa, ki sta nepremično stala tik ob odru, okoli katerega je rajalo in plesalo veliko vaščanov. Božična glasba ni neutrudnim plesalcem dopustila niti trenutka predaha. Rebecca je opazila, da sta še Robert in Alex začela smeje poskakovati na mestu, a se je na njunih obrazih še vedno zrcalilo presenečenje. Še Gabriel se je začel počasi zibati v ritmu glasbe, kajti vzdušje je bilo božansko.

	 »Hm, ne bi si mislila, da bom letošnji praznik preživela med vejami smreke,« je Rebecca z obžalovanjem rekla.

	 Gabriel je vprašujoče privzdignil obrvi in nasmešek mu je izginil z obraza. Osupnil je in v trenutku obmiroval.

	 »Ob tej božanski glasbi sem čisto pozabil, kje sem in zakaj,« je naposled ves nesrečen resnobno rekel in se sesedel na kup snega ob deblu smreke.

	 Rebecca se mu je pridružila. Skrušeno sta sedela med okrašenimi vejami in poslušala glasbo, ki je preplavila celoten trg.

	 Gabriel se je nekajkrat stresel, vendar pa se mu to ni nič nenavadnega zdelo, ker je bilo zelo mrzlo. Takšnih zim so krajani Nickovega dola bili vajeni, a kljub temu se je stisnil v klopčič. Na svojem ramenu je začutil Rebeccino glavo. Objel jo je in tesno prižel k sebi.

	 Praznični trg je bil iz trenutka v trenutek bolj poln in videti je bilo, da so krajani na spor že čisto pozabili. In prav je bilo tako! Gabriel se je spomnil na olimpijske igre, ko naj bi prav tako vsi spori sveta ugasnili, ampak resnica je bila drugačna in največkrat je ostalo le pri dobronamernih mislih.

	 Na trgu pred odrom je nekajkrat glasno počilo. Rebecca se je prestrašeno ozrla in s kotičkom očesa še ujela manjši temni senci, ki sta se z mesta, kjer je petarde razneslo, pognali v beg. Ko se je spet obrnila h Gabrielu, je ostrmela.

	 »A se ne počutiš dobro?« ga je zaskrbljeno vprašala.

	 Gabriel je skomignil z rameni in zamrmral, da mu nič ne manjka.

	 Rebecca se je nekoliko odmaknila in nepremično strmela v njegov vrat.

	 »Zakaj Rebecca? Kaj je narobe?« jo je Gabriel napeto vprašal in jo začudeno pogledal.

	 »Tvoje žile!« mu je Rebecca razburjeno zašepetala in se mu s prsti nežno dotaknila vratu.

	 Gabriel jo je začudeno pogledal, potem pa je samo skomignil z rameni in izjavil, da mu ni niti najmanj jasno, o čem govori.

	 Rebecca ga je prijela za roko, mu prste pritisnila na vrat in rekla:

	 »Čisto nabrekle so in modre!«

	 Gabriel si je vrat otipal in resnično začutil močno nabrekle žile. Stresel je z glavo in s pogledom začudeno zdrsel še na zapestja, kjer so žile bile prav takšne.

	 »Nekaj je narobe!« je vzkliknil, sunkovito vstal in se neprevidno odmaknil od debla smreke, tako da mu je mesečina obsijala obraz.

	 Nekajkrat je globoko zavzdihnil in se opotekel, ker se mu je zvrtelo.

	 Rebecca ga je takoj potegnila k sebi v senco med veje smreke.

	 »Si dobro?« je zaskrbljeno planila in ga svareče opomnila, »ne kaži se Luni!«.

	 »Mislim, da ni Luna kriva!« ji je Gabriel odločno odkimal in prestrašeno rekel, »nekaj se dogaja ... Čudno se počutim, strah me je!«

	 Rebecca je nepremično strmela vanj in čakala, kaj se bo zgodilo. Gabrielu se je tako močno zvrtelo, da se je zgrudil. Prevrnil se je in z obrazom obtičal v snegu. Zbral je toliko moči, da se je z rokama privzdignil, se splazil k deblu smreke in se naslonil nanj.

	 Rebecca je prestrašeno strmela vanj. Planila je pokonci, da bi stekla k Robertu po pomoč, a je Gabriel le zamahnil z roko in ji rekel, naj miruje. Ko se je nekajkrat ves stresel, je z njegovega mladostnega obraza izginil sleherni odtenek človeške barve.

	 Nenadoma je brez napora vstal. Prsi so mu povsem mirovale, kot da sploh ne bi dihal. Popolnoma bel v obraz se je ozrl k prestrašeni Rebecci in ji napeto zašepetal:

	 »Tukaj so!«

	 »Kdo?« ga je Rebecca osuplo vprašala in zgroženo strmela vanj.

	 Gabriel ji je s kazalcem pred usti nakazal, naj bo tiho.

	 Zaslišala sta konjski rezget. Čisto v bližini Rebecce je na njeni levi nekaj počilo in spet sta iz popolnoma druge smeri zaslišala glasen rezget.

	 »Kaj se dogaja?« ga je Rebecca šepetaje vprašala in se stisnila k njemu.

	 »Ne vem, ampak bojim se, da ničesar dobrega,« ji je Gabriel resnobno odgovoril. »V prsih čutim silno moč. Strah me je, ker me preplavlja občutek, kakor da prihaja nekaj ali nekdo, ki ne pripada temu času in svetu.«

	 Še preden je Rebecca lahko karkoli rekla, sta zagledala s črnim sedlom osedlanega mogočnega belega konja, ki je hodil mimo njiju tik ob drevesu, med vejami katerega sta se skrivala, tako da je Gabriel lahko celo opazil, da je sedlo bilo ob robovih obdano z ostrimi konicami in videti je bilo, kakor da bi se jih ponekod še držala posušena kri.

	 Tesno sta se stisnila k deblu, ker je takoj za tem belim konjem mimo smreke stopalo še mnogo konjev. Z vsakim njihovim korakom je Gabrielu strah močneje zakrožil po žilah.

	 Skrivnostni jezdeci so se približevali odru. Rebecca je prestrašeno strmela v konjenike, odete v črna ogrinjala. Ob pasu so imeli pripete dolge toke z meči.

	 Ljudje so radovedno pogledovali v tujce na konjih, a se je glasba z odra še vedno slišala. Prvi so umolknili bobni in kmalu še basovska spremljava, le zvok električne solo kitare je še naprej zvenel, kakor da se ne bi nič nenavadnega dogajalo.

	 Naposled je tudi električna kitara umolknila.

	 Krajani so se prestrašeno odmikali proti robu trga, da bi pred odrom naredili prostor številnim konjenikom, ki jih je vodil popolnoma bel konj. Na njem je togo, dostojanstveno sedela v belo ogrinjalo odeta ženska, mladostnega videza in z belo krono na glavi, obkrožena s svojo silno vojsko. Gospodovalno je zrla v vaščane in njen glas je gromko odmeval po trgu, ko se je oglasila:

	 »Kje se Kori de Rose skriva?«

	 Na trgu je vladala grobna tišina. Pred vaščane se je zrinil mož srednje postave ... Bil je župan, Ewan.

	 Pogoltnil je slino, ker se je zavedal, da v vasi za obrambo niso imeli nobene vojske in ne orožja razen nekaj lovskih pušk, ki so bile varno shranjene po domovih.

	 »Oprostite, ampak bojim se, da ste prišli na napačno mesto ... Tukaj v Nickovem dolu ne živi nobena Kori,« ji je spoštljivo odgovoril.

	 Konjenika ob kraljici sta razjahala, in še preden se je župan, Ewan, zavedel, je klečal v snegu v njunem močnem prijemu.

	 »Še enkrat vas vprašam!« je globoki glas neznane ženske na konju gromko zadonel po trgu. »Kje je, Kori de Rose? Ukradla mi je najdragocenejše in to bom dobila nazaj!«

	 Ewan je v trdnem prijemu konjenikov v mukah klečal in strmel v konjska kopita.

	 »O-Oprostite,« je zasoplo zaječal, »k-kot župan vam zagotavljam, da v naši vasi zadnjih štirideset let ni bilo nikogar s takim imenom.«

	 Njegova zagotovila očitno niso zalegla, ker se je gromki glas bele ženske, ob katerem so konji vznemirjeno zarezgetali, ponovno oglasil:

	 »Tokrat vas resnično zadnjič pozivam, da mi jo predate, sicer bo dragi moj župan vsa vas za vekomaj pogubljena!«

	 Rebecca in Gabriel sta stala skrita med vejami smreke in dogajanje od daleč neopazno spremljala. Gabriel je začutil, da se je Rebecca vsa prestrašena začela močno tresti. Da bi jo pomiril, jo je trdno stisnil v objem, potem pa jo je, da bi jo zaščitil, potisnil za svoj hrbet.

	 »Začnimo!« je ženska zagrmela.

	 Vojaka, ki sta Ewana pritiskala ob tla, sta začela z vso silo udarjati po njem. Glasno je ječal, ko pa sta ga še obrcala z okovanimi usnjenimi škornji, je utihnil, kot bi izgubil zavest, a med množico ni bilo nikogar, ki bi si upal pristopiti in vojaka ustaviti.

	 V Gabrielu je zavrela kri! Stopil je iz sence smrekovih vej in samo po dveh korakih je že stal na mesečini. Stisnil je pesti in se s silnim rjovenjem zapodil proti odru. V sebi je začutil veliko jezo, ker sta vojaka udarjala in brcala v župana, ki je nepremično ležal na tleh.

	 Zarjovel je in odskočil visoko v zrak. Poletel je čez skupino krajanov in jezdecev ter tik ob županu pristal na nogah.

	 Iz množice že tako prestrašenih krajanov so se razlegali panični kriki. Konji, ki so stali v Gabrielovi bližini, so se močno vznemirili. Jezdeci so jih poskušali umiriti, vendar pa so jih konji, ki so divje rezgetali in se vzpenjali na zadnje noge, pometali s svojih hrbtov in odvihrali proti gozdu.

	 Vojaki, ki so popadali s konjev, so se takoj postavili na noge, izvlekli meče in odločno strmeli v nekoga ali nekaj, kar je stalo tam, kamor je Gabriel doskočil.

	 Gabriel je pogledal krajane, ki so se prestrašeno odmikali. Bilo je očitno, da so se bolj bali njega kakor neznanih konjenikov. Vedel je, da je verjetno na svetlobi polne lune doživel preobrazbo, saj so mu šivi na oblačilih popustili, ker mu njihova velikost očitno ni več ustrezala in so kar plahutala okoli njega.

	 Na odru je zagledal Mayo, ki je stala sama s kitaro v rokah. Osupnil je, ker se mu ni niti sanjalo, da bi sestrica znala igrati kitaro. Na hitro ji je zaklical, naj se skrije. Njegov glas je bil globok in grozljivo hreščeč.

	 Vojaka, ki sta stala ob nezavestnem županu, Ewanu, sta planila nad Gabriela, a je samo zamahnil in oba moža sta odletela nekaj metrov stran.

	 Kronana ženska je razjahala in stopila proti njemu. Takoj je pristopilo veliko vojakov z meči v rokah, da bi svojo kraljico zaščitili, a je naduto rekla:

	 »Ni treba, to zverino bom sama ukrotila! Ne pozabite, da sem jim jaz dala življenje!«

	 Možje so povesili meče in se molče za nekaj korakov umaknili.

	 Neznanka je strmela v Gabriela in njen glas je pošastno zvenel, ko se je oglasila:

	 »Torej žverca, kje se Kori de Rose skriva? Poznam te fant! Dolgo je tega, odkar sva se nazadnje videla in priznam, da si me takrat izvrstno ukanil, vendar pa tokrat nimaš svoje silne magične vojske ob sebi. Povej, kje je Kori, preden tvoje prijatelje pošljem v večno prekletstvo!«

	 Gabriel jo je pogledal, kot ne bi bila pri pravi. Prepričan je bil, da se je krepko uštela, saj se še nikoli nista srečala, pa tudi nobene silne magične vojske ni imel.

	 Za njegovim hrbtom je zašumelo in slišalo se je škripanje snega, kot bi se mu nekdo približeval ... Ob njem se je znašla Rebecca. Kapuco je imela poveznjeno globoko čez oči in čez obraz ovit šal, tako da se ni videla koža. Bilo je očitno, da se je poskušala zavarovati pred mesečino.

	 »Tukaj sem!« ji je zaklicala. »Pusti moje prijatelje pri miru!«

	 »Čarovnica, vrni mi, kar si mi vzela!« je bela ženska s krono na glavi zakričala.

	 Rebecca ni ničesar rekla, le vsa tresoča se je skrila za ogromnim spremenjenim Gabrielom, kjer se je nekoliko bolj varno počutila.

	 Kraljica je naredila nekaj korakov proti njej.

	 »Dolgo sem te iskala čarovnica!« je okronana neznanka kričala. »Dovolj dolgo, da sem že skoraj izgubila upanje! Vrni mi, kar je mojega!«

	 Rebecca še zmeraj ni ničesar rekla. Gabriel je stisnil pesti in divje zarenčal. Takrat so konjeniki meče potegnili na plano.

	 Gabriel in Rebecca sta stala sama na ledenih tleh pred odrom, obkrožena s številnimi neznanimi vojaki. Gabriel je vedel, da jim bo sam težko kos.

	 »Zadnjič te pozivam Kori de Rose, da mi vrneš tisto, kar si mi vzela!« je neznanka jezno ponavljala.

	 Rebecca je pogumno stopila pred Gabriela in ji odgovorila:

	 »Lahko me kaznuješ, ampak potem ne boš dobila, kar iščeš! Kdo sploh si?«

	 »Kraljica sem in večna vladarica!« ji je ženska naduto odgovorila in se obrnila k svojim vojakom. »Ubijte čarovnico nesramno! Pokončajte jo! Naj se večno prekletstvo z današnjim dnem končno konča! Celo večnost sem čakala na ta trenutek, da se ji bom lahko maščevala!«

	 Rebecca je iztegnila roki. Izoblikovala je ognjeno kroglo ter jo bliskovito izstrelila proti bližnjim bojevnikom, a je krogla na njeno presenečenje gladko zdrsela skozi njihova mogočna telesa. Zgroženo je pogledala v svoje dlani in osupnila ... Tam, kjer sta jih še pred nekaj trenutki prekrivala meso in koža, so zdaj bile samo kosti.

	 »Ha, ha, ha ...« se je kraljica gromko zasmejala, ko je opazila njen zgroženi pogled. »Vidim, da te je človeško telo poneumilo, ker bi ravno ti morala vedeti, da se meso in koža ne moreta tisočletja držati kosti!«

	 Rebecca je dlani hitro potegnila v rokave in spet je na njih začutila kožo.

	 »Ampak to so moji bojevniki!« je kraljica zmagoslavno vzkliknila. »Morala bi tudi vedeti, da čar, ki bi jih zadržal, ne obstaja in ne sila, ki bi jim bila kos!«

	 »A da ne?« se je nekdo z milim glasom odločno oglasil.

	 Ob Gabrielu in Rebecci se je ustavila nižja podoba, ovita v temnejše volčje sivo ogrinjalo in s kapuco na glavi, ki ji je prikrivala obraz.

	 »Ne bi rekla, da je to res!« je podoba z milim glasom nadaljevala, čeprav še bolj odločno. »Imam veliko močnejšo vojsko od tvoje! Spomni se preteklosti!«

	 Kraljica se je prestrašeno zastrmela vanjo, a je takoj za tem glasno zaklela in ji navrgla nekaj grdih besed.

	 »No, no, nikar tako!« se je nižja podoba odzvala. »Umazala boš še tisto malo svetlega, kar je ostalo iz tvoje temne preteklosti. Če bodo kdaj pisali knjige o tebi, bodo morali k vsemu izprijenemu dodati še, kako nekulturna si bila!«

	 »Uničite jo!« je kraljica brezumno zarjovela in prst uperila v nižjo podobo ob Gabrielu.

	 Nižja podoba si je snela kapuco. Gabriel je ves otrpnil od presenečenja in osuplo je strmel vanjo. Čeprav je bil preobražen, je v svojih žilah čutil sleherno kapljico krvi in nenadoma sta ga obšla neizmerna sreča in veselje.

	 »Lava ...« je razneženo zašepetal.

	 »Pozdravljen fant moj,« ga je črnolasa podobica pozdravila in se mu toplo nasmehnila. »Že kar nekaj dni je preteklo, odkar sva se nazadnje videla, ampak bova že nadoknadila! A moral boš počakati, ker imam zdaj še opravilo! Vidim, da si naposled spoznal del svoje resnice ... Všeč si mi takšen!«

	 Gabriel in Rebecca sta z zanimanjem opazovala Lavo, ki je v usta vtaknila dva prsta in prodorno zažvižgala.

	 V tistem trenutku se je iz teme zaslišalo silno renčanje. Od vsepovsod so proti odru prihajali mogočni volkovi in ogromen trop je kmalu napolnila trg.

	 »Oprosti mi Gabriel,« se je Lava spet obrnila k njemu, »a znašel si se v vojni dveh vladaric, čeprav nobena ni iz tega sveta!«

	 Bela kraljica se je gromko zakrohotala:

	 »Kakšnih vladaric? Saj menda ja ne misliš, da me boš s temi svojimi psički porazila?«

	 Lava se je nasmehnila in njeni lepi beli zobje, na koncu nekoliko zašiljeni, so se zalesketali v mesečini.

	 »Ah, kje pa!« je vzkliknila. »Naj ti predstavim svojo volčjo vojsko!«

	 Zaploskala je in natanko tam, kjer so prej stali volkovi, so zdaj stali možje in žene s ščiti in mogočnimi sabljami v rokah.

	 Gabriel in Rebecca sta osuplo strmela vanje. Gabriel je s pogledom preletel čez veliko množico Lavinih vojakov in lastnim očem ni mogel verjeti, ker sta nedaleč stran stala njegova starša, Raymond in Helen, ob njiju pa profesor Fryton in ravnateljica Stuartova. Nekoliko naprej je zagledal Rebeccino mamo, Suzan, Orena in Patricka ter še veliko znanih obrazov krajanov iz Nickovega dola.

	 Še nekoliko poprej divji in mogočni volkovi so zdaj bili ljudje.

	 Ko je Lava opazila njegov presenečeni pogled, mu je rekla:

	 »Gabriel, naj ti predstavim del izvornega Volčjega ljudstva.«

	 »In kaj bo zdaj?« jo je Gabriel negotovo vprašal.

	 »Zate nič ... Ni še tvoj čas!« mu je Lava odločno odgovorila. »Zbeži, ker to ni tvoja bitka! Skrij se kamorkoli, našla te bom!«

	 »V napad!« je bela kraljica zatulila in roko uprla v Rebecco. »Pokončajte jo!«

	 Njeni bojevniki so se zapodili proti Gabrielu in Rebecci, vendar pa je Volčje ljudstvo bilo hitrejše. V nekaj bliskovitih premikih so stali pred njima.

	 Raymond, ki je v polni bojni opremi stal pred Gabrielom, mu je zaklical:

	 »Beži, sine! Skrij se, skrij prijatelje! Ko bo čas, se vidimo!«

	 Gabriel mu je osuplo prikimal, a se kljub napetemu položaju ni niti zganil.

	 »Ampak oči, kdo ste vi, kaj se z mano dogaja?« ga je vprašal.

	 »Sine, zdaj ni čas, da bi ti razlagal,« mu je Raymond na hitro odgovoril. »Mnogokrat si se spraševal, od kod izviramo in kdo so tvoji predniki in le toliko ti zdaj lahko povem, da tvoja mama pripada Volčjemu ljudstvu in jaz ji vselej stojim ob strani,« je na hitro dodal, ko je videl njegov zmedeni pogled. »Pričakovala sva tvoje spremembe, vendar je tvoja pot še dolga. Vagabund si, zato sledi srcu, in ko bo čas, se vidimo. Zdaj pa bežite!«

	 Raymond je ponosno strmel v sina.

	 Gabriel mu je prikimal in pograbil Rebecco. Z lahkoto jo je dvignil in z njo v rokah stekel proti svojemu domu.

	 Na cesti pred njihovo nizko vrtno ograjo je naletel na Roberta, Alexa in Casperja, ki so se takoj, ko so se pojavili konjeniki, umaknili s trga proti Gabrielovi hiši. Ob njih je stala tudi Maya, ki je bila še vsa zasopla, kajti videti je bilo, da je izkoristila kraljičino nepozornost, ko se je prikazala Lava in stekla stran.

	 Napeto so opazovali dogajanje v središču vasi in se sploh niso niti zavzeli, da sta Gabriel in Rebecca prišla.

	 Gabriel je Rebecco, ki je bila še zmeraj skrita za oblačili, ob njih postavil na tla in jim renče rekel:

	 »Samo za trenutek me še počakajte tukaj, takoj se vrnem.«

	 »Seveda stari,« mu je Casper odgovoril, ne da bi ga sploh pogledal.

	 Gabriel je stekel v hišo in v svoji sobi poiskal ogrinjalo. Hitro ga je stlačil v nahrbtnik in dodal še nekaj oblačil. Ko je roko iztegnil, je opazil, da je bila spet čisto običajne velikosti in okoli nje je plahutal po šivih razparan rokav. Niti zavedal se ni, da se je v sobi, kjer ni bilo Lunine svetlobe, spet spremenil, ker je preobrazba bila popolnoma neboleča. Preoblekel se je, si na glavo potegnil kapuco in si šal prav tako kot Rebecca ovil okoli obraza.

	 Vrnil se je k prijateljem, ki so še zmeraj napeto gledali proti središču vasi, od koder so se slišali udarci mečev in kriki ranjenih.

	 »Pojdimo! Vem, kam se bomo skrili!« jim je razburjeno zaklical.

	 Peterica se je obrnila in ga končno pogledala. Prikimali so mu in mu brez besed sledili.

	 Gabriel jih je popeljal do pogorišča Gretine hiše in takoj vstopil med zoglenele ostanke. Odmaknil je napol pogorel lesen tram in razbrcal pepel. Iz žepa je potegnil kljuko in jo vstavil v odprtinico v tleh. Dvignil je loputo in prijatelje pozval, naj vstopijo.

	 Ne da bi ga kdo karkoli kaj vprašal, so prijatelji eden za drugim stopili na strme lesene stopnice in se začeli po njih spuščati v globino.

	 Gabriel, ki je zadnji vstopil v odprtino, je za sabo še namestil loputo in pohitel za prijatelji.

	 »Rebecca svetlobo bi potrebovali!« je vzkliknil, ker je samo Robert imel žepno svetilko.

	 Rebecca mu je prikimala in nekaj trenutkov krožila z rokama.

	 »Sulus!« je zaklicala in po stopnišču se je razširila medla svetloba.

	 Alex in Maya sta osuplo pogledala, ker nista bila prepričana, kaj se je dogajalo.

	 Globoko pod površjem Zemlje so ubežniki na koncu stopnic prišli do mogočnih železnih vrat, ki niso imela ne kljuke in ne ključavnice. Ko je Gabriel nestrpno tipal po njih, čeprav tako kot prvič tudi zdaj ni ničesar našel, se mu je Maya približala in mu resnobno rekla:

	 »Obhaja me čuden občutek.«

	 »Kako to misliš Maya?« jo je Gabriel presenečeno vprašal.

	 »Ključavnico čutim!« mu je Maya napeto rekla.

	 »Kako? Saj je ni nikjer videti!« je Gabriel bil začuden.

	 Maya je iztegnila roko in rekla:

	 »Mi daš ključ?«

	 »Ključ!« je Gabriel nejevoljno vzkliknil. »Mislim, da sem ga pustil doma.«

	 »Ne, ne, Gabriel nisi ga pustil doma. Jaz ga imam,« se je Robert oglasil in Mayi dal velik starinski ključ, ki so ga našli na Kraljevem hribu. »Nisem ti ga še utegnil vrniti. Saj se spominjaš, da si ga prinesel h Greenu, da bi si ga odrasli ogledali?«

	 Takoj, ko se je Maya s ključem v roki približala popolnoma ravnim kovinskim vratom, se je pojavila ključavnica in vrata so se sama od sebe odprla. Visoko nad njimi se je na steni žareče izpisalo:

	 »Na Zemlji gospodarita obe, a v svet teme lahko vstopi le izbrana!«

	 Vanje je bušnil zatohel zrak, a so vseeno že v naslednjem trenutku vsi stopali skozi vrata. Ko je Robert zadnji vstopil v neznan prostor, so se vrata za njim s treskom zaprla.

	 »Rebecca še malo več svetlobe bi potrebovali!« je Gabriel vzkliknil.

	 Prikimala mu je in zamahnila z roko. Po prostoru se je razširila svetloba. S strahom je pogledala v svoje dlani, ki pa so spet bile čisto normalne, prekrite z mesom in s kožo.

	 »Poglejte, nisem več koščena!« je vzradoščeno vzkliknila.

	 »Saj sem pričakoval, da vajina preobrazba lahko traja le, dokler sta pod mesečino,« ji je Robert rekel, ne da bi jo sploh pogledal, ker je vso njegovo pozornost že pritegnilo nekaj popolnoma drugega.

	 Stali so v nekakšnem rovu. Po vsej dolžini obeh vzdolžnih sten, kolikor daleč se je dalo videti, so bile vgrajene police, ki so segale od tal pa do stropa, povsem zapolnjene s človeškimi lobanjami, označenimi s tablicami z imeni in datumi. Ni jim bilo videti ne konca ne kraja, ker so na drugi strani rova izginjale v temo.





KAMNITA MASKA


	 Prostor, v katerega so vstopili, je bil nekakšen rov s kamnitimi stenami naravne tvorbe, prekritimi z ozkimi policami, na katerih je bilo naloženih neskončno človeških lobanj. Vsi razen Roberta so se zgroženo zdrznili, ker takšnega pogleda niso bili vajeni in z gnusom strmeli v grozljive police.

	 V Robertu se je takoj vzbudila poklicna radovednost. Prvi je naredil nekaj korakov proti najbližji polici in jo z zanimanjem pregledoval, peterica mladih pa se je še vedno ob vratih stiskala eden k drugemu.

	 »Hm, mislim, da gre za nekakšno zbirko človeških lobanj!« je Robert neprijetno tišino naposled zamišljeno prekinil.

	 »Ja, se strinjam,« mu je Gabriel pritrdil. »Ampak kdo bi lahko bil tako nehuman, da bi zbiral človeške lobanje?«

	 »Ne vem,« mu je Robert odkimal. »Pod vsako je ploščica, kjer piše, komu je pripadala. In če sodim po letnicah, zbirka nastaja že veliko več kot nekaj tisoč let!« jim je osuplo pojasnil.

	 Gabriel se je le nekako opogumil in odlepil od skupine zgroženih prijateljev. Pridružil se je Robertu, ki se je s počasnimi koraki pomikal od ene lobanje do druge.

	 »Ta je umrl ali umrla na krut način. Gabriel, poglej, tukaj v zatilju ima luknjo!« si je Robert lobanje čisto strokovno ogledoval. »Videti je, da je nastala zaradi udarca z nekakšnim topim orodjem ali orožjem.«

	 Gabriel mu je prikimaval in pogledoval v dolgo vrsto večnadstropnih polic, narejenih iz preprostega železnega okovja, na katerem so slonele ozke lesene deske, ki so bile od tal pa prav do stropa rova ena nad drugo v enakih razmikih položene nanj.

	 Zastrmel se je v temno globino kamnitega rova in rekel:

	 »Robert predlagam, da gremo naprej. Bojim se, da bodo napadalci naše skrivališče kmalu odkrili, in če ne bomo pripravljeni, bomo prav lahek plen!«

	 »Pametno prijatelj,« mu je Robert prikimal in se ozrl k drugim, ki so se še zmeraj prestrašeno stiskali ob vratih. »Gremo naprej, Gabriel ima prav! Če nas izsledijo, bomo lahka tarča. Skrijmo se globlje na drugi konec rova.«

	 Mladi so brez besed sledili Robertu, ki je s svetilko, ki jo je vedno imel shranjeno v žepu, svetil v gosto temo pred njimi.

	 »Robert, naj gre Rebecca prva,« mu je Gabriel predlagal. »Zmore ustvariti več svetlobe kot svetilka in bolj varno se bomo počutili, če nam bo osvetlila večji kos rova.«

	 Robert mu je samo prikimal in se brez besed takoj zrinil na konec vrste.

	 Rebecca, ki je bila še zmeraj zmedena, je nekajkrat zamahnila z roko in v dlani ji je zaplapolal ogenj. Spet je zamahnila z roko in ogenj se je takoj ojačil. Roko je dvignila in dlan kakor baklo držala visoko nad glavo. Osvetlila je velik del kamnitega rova.

	 Gabriel se je čudil, ker ni ustvarila bleščeče krogle, ki bi jim rov osvetljevala bolje kot bakla, a ji ni ničesar rekel.

	 Hodili so prav po polžje, ker so se vsi ozirali po policah, kjer ni bilo nič drugega kot le lobanje obglavljenih žrtev.

	 »Lahko bi ocenili, da jih je na teh policah nekaj tisoč!« se je tudi Alex naposled osuplo oglasil.

	 »Res je!« mu je Robert pritrdil. »Pa če sodimo po oblikah lobanj, gre resnično za zelo stare primerke, ker če pogledate te na najvišji polici, imajo izrazito močne čeljusti. Takšne so imeli naši predniki, morda vse od dobe neandertalcev.«

	 Vsi so pogledali na polico, kjer so stale precej večje lobanje s poudarjenimi čelnimi kostmi in močnimi čeljustmi.

	 Počasi so se odmikali v globino rova in kmalu vrat, skozi katera so vstopili, sploh ni bilo več videti. V Rebeccini dlani je še zmeraj plapolal visok ogenj in osvetljeval rov. Le tu pa tam je medla svetloba utripnila.

	 »Si že utrujena?« jo je Gabriel tiho vprašal.

	 »Ne, ni tako hudo,« mu je Rebecca odgovorila in ne da bi ga pogledala, je pot med policami nadaljevala.

	 Grozljive lesene police ob obeh vzdolžnih stenah rova se niso in niso hotele končati. Bil je neskončen rov. Hodili so v koloni eden za drugim, ker je bil prehod med policami zelo ozek. Police so bile tako natrpane z lobanjami, da ne bi nanje mogli ničesar položiti, ker so se lobanje, postavljene tesno druga ob drugi, dotikale med seboj in kamnite stene v ozadju.

	 »Če bi to prijavili policiji, bi imeli kaj početi!« je Casper, ki je med vsemi mladimi najbolj radovedno obračal glavo in pazil, da ne bi, kakšne posebne lobanje spregledal, polglasno rekel.

	 »Ne, Casper, če bi sem prišli naši inšpektorji in forenziki, bi Forenzični center lahko kar zaprli in naslednjih petsto let jim ne bi bilo treba sprejeti nobenega novega primera več, ker bi ves ta čas resnično imeli kaj početi!« mu je Robert, ki pa ni nič manj zavzeto opazoval ozkih polic z lobanjami, odgovoril.

	 Rov z grozljivimi policami, na katere ni bil pogled niti najmanj prijeten, se je začel nekoliko spuščati. Ubežniki na začetku tega niso niti opazili, a so kmalu hodili po precej strmi poti. Rebecca je še zmeraj hodila prva v koloni in jim osvetljevala pot, vendar ji je roka bolj in bolj trepetala.

	 »Malce si odpočij, bom jaz prevzel,« ji je Gabriel čez čas sočutno zašepetal.

	 Rebecca je dlan v trenutku zaprla in roko spustila. V rovu je zavladala popolna tema. Gabriel se je prerinil mimo nje na začetek kolone in z nekaj gibi med dlanmi ustvaril bleščečo kroglo. Ko se je dvignila in zalebdela nad njim, jim je rov osvetljevala veliko močneje kot Rebeccin plamen.

	 Alex, Maya in Casper so se, ko se je krogla pojavila med Gabrielovimi dlanmi, začudeno spogledali.

	 »Maya, a se tebi, kaj sanja o tem?« jo je Alex komaj slišno, nejeverno vprašal.

	 »Ne, niti najmanj!« mu je Maya tudi sama osupla šepetaje odgovorila.

	 »Sicer ne vem, kaj se dogaja, ampak mislim, da Gabriel samo pomaga Rebecci,« je Casper tiho pripomnil.

	 Gabriel je pot, ki se je strmo spuščala, nadaljeval in se za šepetanje za svojim hrbtom sploh ni zmenil.

	 Prehod med lesenimi policami se je nekoliko razširil.

	 »Kam sploh gremo?« je Casper naposled vprašal, medtem ko je na policah opazoval zmeraj bolj čudaške lobanje in si ni bil na jasnem, ali je še sploh šlo za človeške.

	 »Kdo bi vedel?« je Robert skomignil z rameni. »Casper, a si opazil, da so lobanje teh mučenikov bolj in bolj nenavadne?«

	 Casper se je za trenutek ozrl proti Robertu, ki ni kazal ne strahu in ne tesnobe, temveč iz trenutka v trenutek večje zanimanje.

	 »Hm, Robert ...« se je komaj slišno, zamišljeno oglasil.

	 »Prosim Casper?« se je Robert naposled odzval in med intenzivnim opazovanjem lobanj naredil kratek premor.

	 »To niso več človeške lobanje, mar ne?« ga je Casper s tresočim glasom vprašal.

	 Robert, ki se je popolnoma posvečal lobanjam, ker kot je bilo videti, se je v njem prebudila velika želja po raziskovanju, saj se ni oziral ne na grozljivo okolico in ne na položaj, v katerem so se znašli, mu je odkimal in mu odgovoril:

	 »Ne, mislim, da smo prodrli v skrivnost nekoga ali nečesa, ki se nikdar ne bi smela razkriti. Ob pogledu na te ostanke bi z lahkoto padla vsa teorija o evoluciji živih bitij!«

	 Alex, Maya, Casper, Rebecca in Gabriel so ga obstopili in mu napeto prisluhnili.

	 »Tole, kar zdaj vidimo, niso več človeške ali pa celo zemeljske lobanje,« jim je Robert razlagal in prst uperil v nenavadno lobanjo. »Mislim, da gre za pripadnika iz vesolja, kdo bi vedel, iz katerega planeta, osončja ali dimenzije? Resnično je videti, da ima to zbirko v lasti nekdo z blazno močjo!«

	 Mladi so brez besed strmeli v podolgovato koščeno lobanjo nečesa, kar je imelo veliko večji odprtini za oči kot človek in majhno za nos. Čeljust pa je bila podobna čeljusti nekakšnega rilčarja, kjer so usta predstavljala le okroglo odprtinico z dvema sekalcema.

	 »Da ni to morda ostanek kakšnega dinozavra, ki ga še nismo odkrili?« je Gabriel pomislil.

	 »Bojim se, da takšnih živali nikoli ni bilo na Zemlji,« mu je Robert oporekal. »Pa tudi, če ste bili pozorni, do zdaj na policah ni bila prav nobena lobanja živalska,« jih je opomnil in jim z roko nakazal, naj stopijo naprej.

	 Širina prehoda med policami je bila zdaj že tolikšna, da so lahko drug ob drugem hodili, a je Gabriel kljub temu s svojo svetlečo kroglo nad sabo stopal nekaj korakov pred vsemi in jim pot osvetljeval.

	 Kamniti hodnik se je na vsem lepem popolnoma razširil v ogromno okroglo veličastno jamo. Šesterica se je za trenutek ustavila in si jo radovedno ogledovala. Okrog in okrog so bile ob kamnitih stenah prav tako od tal pa do stropa postavljene police, na katerih so še zmeraj bile naložene takšne ali drugačne lobanje.

	 »Mislim, da smo prišli nekam!« je Casper izjavil in se kakor vrtavka vrtel okoli svoje osi.

	 »Ej, pametno prijatelj!« je Gabriel vzkliknil. »Ne bi vedeli, da smo prišli nekam, če nam ne bi ti povedal!«

	 Casper ga je začudeno pogledal, saj je Gabriel stal z rokama, uprtima v boke, in ga postrani gledal.

	 »Dobro, no ...« se je naposled nasmehnil, ko je premislil, kaj je bleknil. »Mislil sem reči, da smo prispeli do konca,« se je popravil.

	 »Ne bi rekla!« se je Maya odločno oglasila in v trenutku pritegnila pozornost vseh. »Če pogledate bolje, boste videli, da je na sredini v tleh nekakšna luknja.«

	 Vsi so se nemudoma zvedavo obrnili proti sredini jame, kjer se je v tleh komaj opazila nekakšna majhna odprtina.

	 »Poglejmo, kaj je tam,« jim je Robert predlagal.

	 Ko je stopil proti odprtini, se je pod njim komaj opazno zamajala majhna kamnita plošča.

	 »Pazite, na tujih tleh smo in morda tukaj nismo dobrodošli, zato previdno, prosim!« jih je Robert posvaril.

	 Mladi so previdno stopili na tlakovana tla, a se je izkazalo, da se je zaradi Robertove teže pod njegovimi nogami zamajal le manjši ploščat kamen, ki ni bil prav trdno tlakovan v tla. Opogumljeni s to ugotovitvijo so hitreje stopili proti sredini dvorane, a še zmeraj oprezno.

	 Bolj, kot so se bližali odprtini, bolj jim je postajalo jasno, da prej komaj opazna luknja v tleh le ni bila tako majhna. Bila je pravilne okrogle oblike in skoznjo se je dalo stopiti na kamnito stopnišče, ki se je spiralno spuščalo v temo. Rob luknje je ograjeval nizek, kakšen decimeter širok robnik, na katerem so bile zapisane besede:

	 »Dei grom fe klod, fe Wic poj ereum! Num sij dion fe von Silog, riam tul kamas morsus!«

	 Prav vsi so se zaman trudili in si ob prebiranju napisa lomili jezike.

	 »Nekaj dela zate mali!« je Maya naposled odrezavo rekla in brata pogledala navzgor, naravnost v oči.

	 »Ja, seveda ...« je Gabriel med hihitanjem drugih zavzdihnil, ker je njen namig popolnoma razumel. »Besedilo je v volčjem jeziku, piše pa, ko zbirka popolna bo, kraljica zavladala vesoljnemu svetu bo! A ljudstvo prekletih skrbelo bo, da zadnjega kosa nikdar našla ne bo!«

	 V jami je zavladala popolna tišina. Gabriel je s prekrižanima rokama na prsih strmel v napis, ki mu je bil popolnoma jasen.

	 »Moram reči, da če me bo kdaj zaneslo v preteklost, bom vsem piscem povedal svoje!« je Casper nenadoma nejevoljno izbruhnil. »Povedal jim bom, da če mislijo, še kaj pisati, naj raje pišejo v prozi, ker so te pesmice prav nejasne!« je še dodal, ker so vsi začudeno pogledali vanj.

	 Skupina se je zasmejala.

	 »Casper, če nas kdaj zanese v preteklost, jim lahko poveš svoje!« se mu je Robert brez kančka dvoma, da bi se kaj takega lahko zgodilo, nasmehnil. »Tudi meni te pesmice niso všeč, ampak ne smeš se jeziti. Po vsej verjetnosti je bilo znanje piscev za tiste čase veliko, saj so le redki bili pismeni.«

	 Casper ni ničesar več rekel, ker si je moral priznati, da je Robert imel prav, zato je samo prikimal.

	 »Ampak napis pravi, da nekakšen kos manjka! Če obstaja na tem okroglem planetu kdo, ki ima pod nadzorom vse te lobanje, potem mu vsa čast!« je Alex, ki se je še zmeraj zvedavo oziral po policah z lobanjami ob stenah mogočne dvorane, nejeverno pripomnil.

	 »Predlagam, da se po teh stopnicah spustimo v globino, saj druge možnosti tako nimamo, da bi se iz te jame lahko še kam drugam premaknili,« je Robert rekel in takoj stopil na kamnito stopnišče.

	 »Grem jaz prvi!« se je Gabriel oglasil in se mimo njega skozi odprtino prerinil na stopnišče.

	 »Gabriel verjetno imate pogum v svoji družini že v genih,« mu je Robert občudujoče rekel. »Vendar pa moram po vsem, kar sva že skupaj doživela, priznati, da ti oče verjetno ne seže niti do pasu!«

	 Gabriel se je v trenutku ustavil, ga pozorno pogledal in ga vprašal:

	 »Kako pa to mislite Robert?«

	 Robert se je z rokama naslonil na robnik, ki je obkrožal luknjo in mu tiho odgovoril:

	 »Ko bo pravi čas, ti pojasnim veliko skrivnosti, ampak kot sta danes z Rebecco videla, se v naši vasi bije tisočletna bitka, a o njej ne bomo govorili. Prepričan sem, da se bo nam v korist končala!«

	 Gabriel je za trenutek otrpnil, ker je že popolnoma pozabil, da je starša zapustil v bitki, ko bi jima pravzaprav moral pomagati, a nekje globoko v njem mu je tihi glas sporočal, da se mu zanju ni treba bati. Nekaj trenutkov je še strmel v Roberta, ko je naposled le zamahnil z roko, ker se je odločil, da tega trenutka noče prav ničesar vedeti.

	 Previdno se je spuščal po navpičnem spiralnem stopnišču proti dnu. Za njim so odmevali koraki prijateljev, le da tokrat ni svetlobe nudil samo on, pač pa je tudi Rebecca, ki si je že nekoliko opomogla, in je po stopnicah sestopala zadnja, s svojo bleščečo kroglo prispevala nekaj Luxov svetlobe.

	 Videti je bilo, da že strašansko dolgo ni nihče hodil po teh stopnicah, ker so bile močno zaprašene. Zdelo se jim je, da so se zelo dolgo spuščali, ko so naposled po nekaj zavojih le prispeli do dna.

	 Gabriel je nekajkrat zamahnil z roko, da se je svetloba nekoliko ojačila. Opazil ni ničesar posebnega le majhno okroglo jamo z grobo kamnito steno in na tleh ogromno prahu.

	 »Spet slepa ulica ali kako?« je naposled nejevoljno zagodrnjal.

	 »Ne vem, Gabriel, ampak predlagam, da preden tvojo zloveščo domnevo potrdimo, najprej prostor dodobra pregledamo, ker iz svojih detektivskih izkušenj vem, da je tisto, kar najprej vidimo samo delček resnice,« je Robert poskušal spodbuditi prijatelje in jim odgnati občutek poraza, ki jim ga je Gabriel s svojo nepremišljeno pripombo, vzbudil.

	 »Prav imate Robert ... Včasih mi jezik prehiteva pamet,« se mu je Gabriel opravičil.

	 Začeli so preiskovati okrogel prostor, ki ga je obdajala le groba kamnita stena. Z rokami so drseli po zidu, da bi odkrili kakšno pomično steno ali skriven prehod. Slišalo se je le globoko zasoplo dihanje tega ali drugega člana ubežnikov, ko je Robert naposled rekel:

	 »Res je, videti je, da smo na žalost prišli do konca, a kljub temu me navdaja občutek, da za tem tiči še nekakšna skrivnost!«

	 Peterica mladih je, kakor da njegovih grozljivih besed sploh ne bi slišala, z dlanmi zagnano drsela po steni. Po votlini je odmevalo nenehno potrkavanje. Le tu pa tam se je zaslišalo tudi zasoplo, komaj slišno ihtenje iz obupa, ker so se vsi zavedali, da se v vas ne morejo in ne smejo vrniti.

	 Robert se je od mladih odmaknil na stopnišče, ker jim ni hotel jemati poguma in s svojimi ugotovitvami potrjevati poraza. Vedel je, da sta bili le dve možnosti ... Morali se bodo vrniti ali pa bodo ostali in prenočevali v tem grozljivem podzemlju, vse dokler se ne bosta na površju Zemlje boj in slaba volja polegla.

	 Ko je že nekaj časa sedel na prašnih stopnicah, se mu je najprej pridružila Maya in le nekaj trenutkov za njo še Alex, Casper in Rebecca.

	 Le Gabriel ni hotel odnehati in je trmasto dalje iskal in potrkaval po vsakem kamnu, razpoki in udrtini na steni, kakor da ne bi pripomb drugih slišal. Peterica ga je z zanimanjem opazovala, ker so vedeli, da zlepa ne bo popustil.

	 Minevale so minute in nikakor ni bilo videti, da bo Gabriel odnehal. Maya je že hotela stopiti k njemu in ga nekako prepričati, naj iskanje že vendar opusti, a jo je Robert zgrabil za roko in jo potegnil nazaj.

	 »Maya nikar!« ji je napeto zašepetal. »Pusti ga! Mislim, da je tik pred tem, da odkrije tisto, zaradi česar smo prišli!«

	 Maya je presenečeno pogledala v Roberta, ki ni več sedel, temveč je razburjeno vstal in stopil eno stopnico višje.

	 Kmalu so vsi štirje mladi ob njem stali in radovedno opazovali Gabriela, ki je hitrih korakov stopal ob steni in izgovarjal popolnoma nerazumljive besede.

	 »A govori volčje?« je Casper vprašal in z zanimanjem opazoval prijatelja, ker ga takšnega še ni videl.

	 »Ja, volčje govori!« mu je Robert odrezavo pritrdil in vznemirjeno pokazal na rahlo zeleno meglico, ki se je vlekla za Gabrielom. »Pustimo ga pri miru, ker se niti ne zaveda, da govori tuj jezik in morda je ravno to potrebno, da se nam vse nadaljnje skrivnosti razkrijejo.«

	 Gabriel je hodil ob steni in zmeraj bolj glasno govoril. Okrogel prostor se je iz trenutka v trenutek bolj in bolj zelenkasto svetlikal, ker je na steni, kjer je šel mimo, meglica izrisovala nekakšne znake.

	 Po sedmem krogu so znaki na steni bili že čisto jasni, a se njegovo godrnjanje ni in ni hotelo končati. Kakor da znakov ne bi opazil, je še kar naprej hodil in tipal po steni.

	 Ob koncu osmega kroga se je ustavil pred stopniščem, visoko dvignil roki nad sabo in zaklical:

	 »Do miu Pels Geo!«

	 Njegov glas je še odmeval po majhnem prostoru, ko se je zaslišal Mayin krik.

	 Gabriel je začudeno strmel v prijatelje, ker je opazil njihove prestrašene poglede.

	 »Kaj pa je narobe?« jih je zaskrbljeno vprašal.

	 Maya je s široko odprtimi očmi prestrašeno strmela vanj in kazala na njegov obraz.

	 »Gabriel krvaviš!« je vsa zgrožena kriknila.

	 Gabriel si je z dlanjo potegnil pod nosom. Na prstih je občutil lepljivo mokroto, in ko jih je pogledal, je videl, da je bila vsa dlan čisto krvava.

	 »Nič hudega Maya, verjetno mi je v nosu samo počila kakšna žilica,« je sestro potolažil in se nekajkrat kar z rokavom obrisal.

	 Robert je zmajal z glavo in bolj zase kakor za druge preteče zasopel:

	 »Ne bi rekel!«

	 Njegovih besed pa ni nihče slišal, ker je pozornost vseh že bila namenjena Casperju, ki je razburjeno stopil h Gabrielu in ga nadrl:

	 »Zakaj nam nisi že takoj na začetku rekel, naj se umaknemo, ker boš skrivnosti sam odkrival?«

	 »Saj sem vam, ampak me niste poslušali!« mu je Gabriel resnobnega obraza, odrezavo odgovoril.

	 »Saj smo te slišali govoriti, ampak kdo bi te razumel, ko pa si govoril v drugem jeziku!« mu je Casper ves vznemirjen razložil.

	 »Samo bral sem znake, ki sem jih otipal na steni,« je Gabriel skomignil z rameni.

	 »Kako, bral? Saj se prej še ni nič videlo!« je Casper, ki mu je očitno že presedalo, da je v njihovi skupini morda bil edini čisto navaden človek, brez kakršnihkoli neobičajnih sposobnosti, še vedno močno razburjeno nadaljeval.

	 »Če bi se bolj potrudil, ko si tipal po steni, bi zaznal črke! Otipaj to mesto, kjer je napisana črka, A,« Gabriel ni popustil.

	 Casper je pristopil k steni in jo pozorno pogledal.

	 »A to naj bi bila črka, A?« ga je razdraženo vprašal.

	 Gabriel je zavil z očmi in pogledal v strop, kot bi zbiral potrpljenje. Nekajkrat je še stresel z glavo in ko se je nekoliko pomiril, je skomignil z rameni in ga umirjeno vprašal:

	 »Casper, a ni videti kot črka, A?«

	 »Ne, sploh ne!« je Casper izbruhnil. »Zame je to kup čečkarij ne pa črke kakršne poznam! In kako naj bi vedel, da naj bi te čačke predstavljale abecedo?«

	 Gabriel se je nejeverno obrnil k prijateljem in pri njih iskal podpore, ker se mu je zdelo, da se je Casper iz njega norčeval, vendar je na njihovih obrazih videl, da so nemo pritrjevali Casperju. Še nekajkrat je stresel z glavo in si z roko potegnil čez oči, kakor da bi si brisal solze.

	 »A sem govoril v volčjem jeziku?« jih je vprašal.

	 Peterica mu je le prikimala.

	 Gabriel je glavo skesano potegnil med ramena in zamižal.

	 »Oprosti, Casper, ko sem razburjen, težko ločim naš, človeški jezik od volčjega,« se mu je opravičil. »Potem pa je na steni vse zapisano v volčjem jeziku? Če bi vi lahko vsebino sporočila prebrali, tudi ne bi bili prav dobre volje!«

	 »Saj ravno v tem je težava prijatelj, da ta sporočila razumeš samo ti!« je Casper spet planil in videti je bilo, da se ni mogel pomiriti, čeprav se mu je Gabriel opravičil. »Sploh pa, če si na steni odkril nekakšno Bralovo pisavo, ali kakor se že temu reče, ni čudno, da smo drugi le gledali kot bedaki!«

	 »Braillovo pisavo ali pisavo slepih Casper,« ga je Robert takoj popravil.

	 Casper je samo zamahnil z roko, kot da sploh ne bi bilo važno, kako se pisavi pravilno reče, in precej nejevoljno nadaljeval:

	 »Zato predlagam Gabriel, da zmeraj, ko nas ogovoriš, najprej vprašaš, ali te razumemo, ker te bom sicer vsakič kam ugriznil!«

	 Gabriel ga je osuplo pogledal, a je Casper njegov osupli pogled namerno spregledal in razburjeno nadaljeval:

	 »Potem ti bo po mnogih odtisih mojih zob jasno, kolikokrat te ne razumemo! No, če te ugriznem, bo mogoče od tega še kaj koristi, ker boš po vsej verjetnosti potem začel razumeti tudi moj jezik!«

	 Gabriel od presenečenja ni mogel zapreti ust, ker se je Casper običajno z vsem brez pripomb strinjal in tako razburjenega in nasršenega ga še ni videl.

	 »Oprosti stari, no!« se mu je še enkrat opravičil, kajti videti je bilo, da je Casperju na dan privrela vsa jeza, ki se je v njem nabirala, že odkar se je on začel spreminjati. »Sploh pa me nikar ne grizi, ker če me okužiš s sabo, bom imel …« je rekel in za trenutek oklevajoče utihnil. »Razmetano sobo, če se še kdaj vrnemo domov!« je izstrelil.

	 Tokrat je Casper bil tisti, ki je osuplo poslušal Gabriela, a kmalu je po votlini, ki je bila še zmeraj zelenkasto osvetljena, donel smeh.

	 »No, mislim, da sta nesoglasja glede naše komunikacije zgladila,« jima je Robert med smehom rekel. »Pa nikar nas ne grizi, Casper, ker ti zagotavljam, da nihče od nas ni okusen!«

	 Casperju je postalo nerodno in povesil je pogled, ker se je zavedel, da je v jezi bleknil neumnost. Dvignil je glavo in rekel:

	 »No, dobro, ne bom vas grizel, vsaj tja do kosila ne.«

	 Po votlini je zopet zadonel smeh in napetost je vidno splahnela.

	 Kmalu je med prijatelji spet zavladalo sproščeno vzdušje in Gabriel se je vrnil k stavkom, zapisanim na steni.

	 »Naj vam povem, kaj piše v teh nekaj stavkih,« je naposled rekel v povsem razumljivem jeziku in z roko zamahnil proti steni.

	 Peterica se mu je približala in začel jim je pripovedovati:

	 »Dio hun vop … Šalim se!«

	 Casper je že odprl usta, da bi mu povedal nekaj krepkih, a se je po premisleku le ugriznil v jezik, se mu nasmehnil ter ustnice in oči stisnil v dve vzporedni črti.

	 Gabriel se je, da bi prikril smeh, kratko odkašljal in nadaljeval:

	 »Na teh stenah je opisano Volčje ljudstvo, ki izvira s samega začetka človeštva izpred mnogih let, še iz časa, ko človek še ni odkril bakra, železa in podobnih surovin, s katerimi se je človeštvo razvijalo. Veliko besed se navezuje na nekoga, ki se je uprl sistemu in vsak drugi stavek ga bodri, naj začeto konča. Besedilo govori o izbrancu mogočne vladarice, ki mu je poklonila srce in skupaj bosta vladala vsemu vesoljnemu svetu,« je rekel, za trenutek umolknil in stresel z glavo. »Še najbolj zanimiv od vsega pa je tale stavek, vstavi svoj volčji obraz prijatelj v odprtino v obliki polne lune in začutil boš moč, o kateri se ti niti ne sanja! Ampak tukaj se pripoved konča.«

	 »To je to?« ga je Casper vprašal.

	 »Ja, to je to!« mu je Gabriel odločno pritrdil. »Veliko opisuje neskončno vojno in bitke. Nič zanimivega,« je pripoved zaključil, in kot bi se hotel prepričati, da jim je vse povedal, je še nekaj časa s pogledom drsel po osvetljenih črkah.

	 »Ne, ni nam treba pripovedovati o vojni,« se je Alex oglasil. »Dovolj imam prepirov med sosedi. Raje ti kakšno našo prigodo pripiši pa bo izbranec opazil, da vojne ne potekajo samo z bitkami!«

	 »Že ampak zanima me tisti del, kjer piše, da naj volčji prijatelj vstavi svoj obraz v odprtino in bo dobil moč,« je Rebecca zamišljeno rekla.

	 Gabriel ji je prikimal, ponovno zamahnil z roko, da se je jakost svetlobe še nekoliko ojačila in se zastrmel v stavke na steni.

	 »Tako je, tukaj piše, da naj vstavi volčji obraz v odprtino,« jim je zatrdil, medtem ko je z rokama drsel po steni. »Tu nekje bi morala biti nekakšna odprtina ali maska. In Rebecca ne volčji prijatelj, pač pa volčji obraz! Ker pa smo vsi ljudje, se bojim, da tem zahtevam nihče izmed nas ne ustreza.«

	 Robert, ki se do zdaj v pogovor mladih ni vtikal, je stopil k steni in rekel:

	 »Tudi jaz mislim, da je bistvo v točno določeni osebi in ne v prijateljstvu. Sploh pa Gabriel ali kaj piše, kje naj bi bila kakšna maska ali udrtina, ki naj bi bila primerna za volčji obraz?«

	 Gabriel se je pozorno zastrmel v stavke na steni in s pogledom na hitro preletel čeznje, a v zapisu ni našel nobenega pojasnila za vdrtino, kamor bi nekdo lahko vtaknil obraz.

	 »Ne, ničesar takega ne piše pa tudi videti je ni,« je čez čas rekel in pomenljivo pogledal naokoli. »Če bi imeli kakšen klin, bi morda v ta namen lahko preoblikovali kakšno razpoko.«

	 »Mislim, da bi kaj takega že moralo obstajati,« je Robert bil prepričan. »Predlagam, da ne iščemo več kakršnekoli udrtine, pač pa takšno, ki je po obliki povsem podobna okrogli polni luni ali vsaj kaj takega, kar spominja nanjo, in če jo staknemo, bomo rešitvi veliko bližje.«

	 Šesterica ubežnikov se je še bolj natančno lotila preiskovanja stene, vendar pa niso našli nobene vdrtine ali znaka, ki bi se zaključeval v poln krog in bi spominjal na polno luno, a so trmasto vztrajali in jo zagnano pregledovali, čeprav ni bilo upanja, da bodo kaj našli, saj so jo do zdaj že večkrat natančno pregledali.

	 Prva je odnehala Rebecca. Stopila je k stopnicam in poklapano spremljala trud prijateljev. Pozorno je opazovala Gabriela, ki se je plazil po kolenih, ker se je lotil preučevanja prve vrste kamnov na steni, tik nad okroglimi tlemi. Že je mislila stopiti k njemu in mu pomagati, ko je nenadoma obstala kot vkopana in široko odprla oči. Hitro se je povzpela za nekaj stopnic, da je okrogla tla lahko bolje videla. S široko razprtimi očmi je strmela v sredino tal in razburjeno vzkliknila:

	 »Imam jo!«

	 Vsi so se nemudoma ozrli k njej. Rebecca je stala na peti ali morda šesti stopnici in jih s širokim nasmehom na obrazu gledala.

	 »Poglejte na sredino tal!« jim je zaklicala. »To je polna luna! Prav na sredini se v prahu opazi skoraj pravilno okrogla udrtina!«

	 Robert se je prvi zganil in pogledal na tla proti sredini jame, in ko je zagledal udrtino, ki se je pod debelo plastjo prahu komaj opazila, je vzhičeno vzkliknil:

	 »Krasno Rebecca rešila si eno najtežjih ugank!«

	 Že v naslednjem trenutku so se vsi gnetli na stopnicah in z upanjem preučevali Rebeccino odkritje. Zajel jih je naval navdušenja in pohiteli so na sredino okrogle jame.

	 Robert se je spustil na kolena in s komaj opazne vdrtine začel kar z rokama odstranjevati debelo plast prahu. Okolico je močno zaprašil, kar pa nikogar ni motilo. Ko je prah odstranil, se je pod njim v tleh prikazala ovalna udrtina, ki jo je prekrivala povsem ravna kamnita plošča. Vseh šest ubežnikov je okoli nje klečalo v prahu in jo zvedavo opazovalo.

	 Ko je Robert iz žepa potegnil zložljivi nož in z ostro konico zdrsel po ravni kamniti plošči, se je po vsej votlini slišalo hreščanje.

	 Nenadoma se mu je konica noža, ko je z njo pridrsel do roba kamnite plošče, zataknila v ozko režo. Pozorno je površino spihal in nož poskusil potisniti še globlje ... Rezilo je brez težav zdrsnilo v režo vse do ročaja noža. Ko se je vanj uprl, se je zaslišal pok in v rokah mu je ostal kamniti pokrov. Pod njim je bila vdolbina, ki je bila reliefno oblikovana za človeški obraz, kot bi gledali pustno masko z notranje strani. Na mestu za oči sta bili izrezani odprtini.

	 »Tako prijatelji, mislim, da smo rešili zahtevno nalogo!« je Robert svoje varovance vzhičeno nagovoril.

	 »To je torej maska resnice?« je Alex zamišljeno rekel. »Jaz si ne želim biti prvi … Sploh ne želim pogledati skozi!«

	 Peterica prijateljev se je presenečeno zastrmela vanj, a so vsi že v naslednjem trenutku dojeli, čemu se je Alex tako upiral, da bi pogledal skozi masko ... Nihče si pravzaprav ni želel zvedeti, da je bil samo navaden človek!

	 »Ne, tudi jaz si ne želim,« se je Robert oglasil, »ampak vseeno bo treba preveriti in ugotoviti, ali smo zastonj rinili tako globoko pod površje Zemlje, ko je morda zunaj že lep sončen dan.«

	 »Ah, kje pa Robert!« mu je Gabriel takoj odločno ugovarjal. »Dvomim, da bi noč že minila, saj smo šele pred kratkim prispeli sem dol! Pravzaprav to zdaj niti ni pomembno. Ali imamo koga, ki bi si upal masko preskusiti?« je vprašal in pomenljivo pogledal po prijateljih.

	 »Jaz bom!« se je Maya takoj oglasila.

	 »Ti Maya? Čemu?« se je Gabriel začudil in v prsih ga je kar stisnilo, ker se mu je zdelo, da je tveganje za sestro bilo preveliko.

	 »Tako pač ... Občutek imam, da moram to storiti,« mu je Maya odgovorila.

	 Še preden se je na njene besede lahko kdorkoli odzval, je pokleknila, se sklonila nad odprtino in glavo potisnila v masko, ki je njen mladi prelestni obraz dobesedno posesala vase. Kleče se je z rokama uprla ob kamnita tla in videti je bilo, kakor da je maska noče izpustiti.

	 Gabriel je prestrašeno skočil in hotel jo je s silo iztrgati iz maske, a ga je Robert sunkovito zagrabil in zadržal:

	 »Gabriel nikar! Kaj, če jo poškoduješ? Zdaj je njeno življenje v rokah te maske, in če ji je dano, bomo njen lepi obraz kmalu spet občudovali!«

	 Gabriel je ves napet za trenutek otrpnil, a se je po premisleku povsem sprostil. Robertu je samo prikimal in pokleknil na tla k drugim.

	 Zdelo se jim je, da se Maya neskončno dolgo ni premaknila s klečečega položaja. Gabriela je že prav močno skrbelo, ko je nenadoma njen obraz dobesedno izstrelilo iz maske, da se je od sile kar sesedla, a bila je nasmejana.

	 »Maya si v redu?« je Gabriel zaskrbljeno planil.

	 »O, ja, sem,« mu je Maya takoj prikimala. »Ampak rekli so, da nisem prava. Gabriel tvoja zgodba bo nekoliko drugačna!«

	 »Moja? Čemu pa moja?« jo je Gabriel z nelagodjem vprašal. »A to pomeni, da moram jaz obraz vtakniti tja noter? Kaj, če ne preživim?«

	 »Ne vem ...« je Maya skomignila z rameni. »Pa saj verjetno boš,« se mu je nasmehnila. »Povedali so mi, da ne oklevaš!«

	 Gabriel je odprtih ust nejeverno strmel vanjo. S pogledom je pri prijateljih iskal podpore ... Z Robertovega obraza ni mogel razbrati ničesar, Alex in Casper sta pretreseno strmela vanj, Rebecca pa mu je le spodbudno prikimala, naj ne okleva.

	 Nekoliko opogumljen, čeprav ga je še zmeraj dajal dvom, če bo preživel, ampak ker prijateljev ni hotel razočarati, se je hipoma odločil, se sklonil in obraz vtaknil v kamnito masko.

	 Že v naslednjem trenutku mu je celo telo zadrhtelo in se vedno močneje treslo.

	 Peterica prijateljev je v trenutku skočila na noge in se prestrašeno odmaknila.

	 Gabriel se je silovito tresel. Z rokama se je upiral ob tla, pri čemer so se mu mišice napele ter nabreknile, kot da bi se z nekom boril in čez ramena se je vidno razširil.

	 Nenadoma se je povsem umiril in obraz dvignil iz maske. Ves napet se je privzdignil, s hrbtom obrnjen proti prijateljem in se postavil na noge. Videti je bil ogromen in bojevit, kakor da bo vsakega trenutka planil na nevidnega sovražnika.

	 Casper ga je mislil ogovoriti, a mu je Robert dlan hitro postavil pred usta, naj molči.

	 Gabriel se je počasi obrnil, in ko je stal pred prijatelji, se je peterica odmaknila še za nekaj korakov. Prestrašeno so strmeli vanj. Robert je stopil pred druge in roki pred njimi razširil, kakor da bi jih želel pred njim zaščititi.

	 V majhnem okroglem prostoru je vladala smrtna tišina. Nihče se ni niti zganil.

	 »Robert brez potrebe se me bojite ... Nisem nevaren,« jih je Gabriel končno ogovoril. »Čakajo nas!«

	 Robert je roki spustil ob boka, a še vedno je osuplo strmel v Gabriela, ki je pred njimi stal s širokimi rameni, mogočnima rokama in z rumeno žarečimi očmi, kakor da bi mu v njih gorel ogenj.

	 »Oprosti Gabriel, za trenutek sem se ustrašil, kajti legenda o Smrti je skoraj že pozabljena!« se mu je Robert opravičil.

	 Gabriel, ki je razumel, o čem je Robert govoril, mu je le prikimal in pokazal proti steni na manjša ozka vrata, ki jih še tik pred tem ni bilo tam. Ne da bi počakal na pristanek prijateljev, je stopil k njim in jih odprl. V votlino je posijal ozek pas medle svetlobe, ki je nakazoval, da so odkrili skriven prehod v še en prostor.

	 »Pojdimo, pričakujejo nas!« je Gabriel nestrpno ponovil, tik preden se je skozi vrata pognal na neznano ozemlje.

	 Robert, ki ni bil nič manj razburjen kot drugi člani ubežniške skupine, ni dolgo premišljeval in je takoj stopil za njim. Tesno so mu sledili še Maya, Rebecca, Casper in kot zadnji Alex, za katerim so se vrata s treskom zaprla. Za njimi na steni ni ostala niti sled.

	 Stali so na vrhu nekakšnega hriba v ogromni votlini, ki ji ni bilo videti konca. Tla so bila prekrita s povsem gladkim, svetlo rjavim kamnom.

	 »Uh, kam pa smo prišli?« se je Casper čudil, a mu ni nihče odgovoril, ker je pozornost vseh že pritegnila nižja podoba nekoga, ki je stal pred njimi.

	 Radovedno so si jo ogledovali. Po velikosti bi lahko bila otrok, a so nos, usta in velike okrogle oči dajali vtis odraslega človeka, vendar pa ji starosti nekako niso mogli določiti, ker je kožo na obrazu imela čisto belo, skoraj prozorno, kakor da je sonce že celo tisočletje ne bi obsijalo. Podoba je imela goste črne mastne lase in odeta je bila v nekakšno črno pleteno tuniko s kapuco na hrbtu. Njeni prsti na rokah so bili tanki in prav tako povsem beli. Bila je bosa in njena oblačila niso vsebovala ničesar več razen debele vrvice, zvezane okoli pasu.

	 Ubežniki so z velikimi očmi zvedavo strmeli v nekoga, ki je bil najverjetneje prebivalec tega skrivnostnega sveta. Le Gabriela je navdajal nekakšen nenavaden občutek, kot bi se s takimi bitji nekoč že nekje srečal.

	 Videti je bilo, da se je tudi čudna pojava prestrašila njih ... Kriknila je in stekla po hribu navzdol. S hreščečim glasom, ki je prehajal v cviljenje, je na vse grlo tulila:

	 »Na pomoč živi so prišli, na pomoč!«

	 Presenečeno so strmeli za pojavo in ji brez besed sledili po stezi po hribu navzdol.

	 »Kaj pa mu je? Saj nismo tako grozni, kajne?« se je Casper čudil.

	 »Ne, gospod, sploh niste, ampak pričakovali smo vas šele v naslednjem tisočletju,« mu je s prav takšnim globokim, hreščečim glasom, kot ga je imela pojava, ki jo je ucvrla po hribu navzdol, odgovoril nekdo, ki je stal ob poti nekoliko nižje na strmini hriba.

	 Vsi so se sunkovito obrnili v smeri glasu in opazili podobno pojavo, kot je bila tista, ki je pravkar brezglavo zbežala. Še zmeraj močno presenečeni so samo strmeli v sogovornika.

	 »Oprostite našemu nenapovedanemu prihodu,« se je Robert naposled le oglasil, »ampak nikomur ne želimo nič žalega.«

	 Pojava se je zasmejala, pri čemer je pokazala svoje ostre zobe.

	 »Tukaj fizično ne morete nikomur škoditi, ker ste v svetu …« je rekla, za trenutek umolknila in se zamislila, kakor da ne bi bila prepričana, ali jim sme povedati. »Mrtvih!« je čez čas odločno dodala.

	 Prav vsi z Robertom vred so osuplo strmeli vanjo.

	 »Dobrodošli! Dovolite mi, da vas povedem v naše mesto,« je pojava nadaljevala, kot da njihovih osuplih pogledov ne bi opazila.

	 Ubežniki so se že toliko zbrali, da so se za nekaj metrov spustili po hribu do pojave, ki jih je premerila s pogledom, kakor da bi jih ocenjevala. Njen pogled se je zadržal le na Gabrielu in minilo je nekaj trenutkov, preden ga je odmaknila ter rekla:

	 »Moje ime je Holug.«

	 A še preden so se mu ubežniki utegnili predstaviti, se je Holug postavil tik pred Gabriela, se mu priklonil skoraj do tal in mu spoštljivo, a odločno rekel:

	 »Prosim, pohitite, ker vas nestrpno pričakujemo!«





BRATA RUNOW


	 Holug je žive popeljal po ozki stezi po strmem hribu navzdol. Lahkotno je poskakoval, medtem ko so oni previdno stopali in izbirali vsak korak. Drug za drugim so hodili v koloni in mu brez besed sledili. Zanje je bil veliko prehiter, zato se je razdalja med njimi povečevala.

	 »Prijatelj ne zmoremo tako hitro! Počakaj nas!« je Robert zaklical za njim.

	 Holug se je sredi odskoka ustavil in se ozrl navzgor proti prišlekom, ki so se pazljivo spuščali po strmi stezi.

	 »Kaj pa ste tako počasni!« jim je zaklical in roki prekrižal na prsih. »Nič se vam ne bo zgodilo!«

	 Robert ni ničesar več rekel, le nejeverno je pogledal mlade prijatelje, ki so bili videti povsem zmedeni. Nekajkrat se je z dlanjo podrgnil po bradi, kot bi o Holugovih besedah dvomil in jih vprašal:

	 »A bi mu verjeli?«

	 »Zakaj pa mu ne bi?« je Casper kar planil in videti je bilo, da se mu je novi skriti svet že začenjal dozdevati povsem privlačen.

	 Še preden je Robert lahko odprl usta, da bi jim svoj dvom pojasnil, se je Casper odlepil od skupine ubežnikov in stekel po hribu navzdol, kot bi novemu prijatelju že popolnoma zaupal.

	 »Casper, počakaj!« je Robert zaskrbljeno zaklical za njim.

	 Casper se je prav lahkotno počutil in noge so ga zelo hitro nesle navzdol. Tako mu je bilo všeč, da je zavriskal. Po obrazu se mu je od ušesa do ušesa razširil nasmešek, a je že prav kmalu, ko se ob Holugu ni mogel ustaviti in je nekontrolirano švignil mimo njega, ustnice stisnil v tanko črto. Vedno hitreje je tekel, kot bi nadzor nad svojimi nogami popolnoma izgubil.

	 »Neee ...« je kriknil in njegov glas se je izgubil nekam v daljavo.

	 Robert je pohitel za njim, a se je še zmeraj previdno spuščal po poti. Vedel je, da bo Casperju treba pomagati, ko se bo ustavil, ker bo njegov pristanek prav gotovo boleč.

	 Oddaljil se je že nekaj korakov od četverice mladih, ki so še zmeraj stali in presenečeno strmeli za Casperjem, a je Gabriel nenadoma silovito švignil mimo njega, tako da ga je od sile obrnilo in se je znašel na zadnji plati, sede na tleh. Nemočno je gledal za Gabrielom, ki je kar čez strmino drvel po bregu navzdol proti Casperju.

	 Casperjev obraz je bil zgrožen ... Po vsem bregu so bili raztrošeni le ostri kamni ter majhni stalagmiti in bilo ni prav nobene mehke trave ali grmičevja, ki bi njegov padec ublažilo. Vedel je, da kamorkoli bo priletel, bodo posledice zelo boleče.

	 Še zmeraj je panično iskal mesto, kjer bi lahko najmanj boleče pristal, ko je ob sebi ob ozki stezi presenečeno zagledal Gabriela, ki ga je s svojima močnima rokama zagrabil za ramena, se hip za tem odrinil in že sta poletela po zraku.

	 Vse se je tako hitro odvilo, da Casper niti dojel ni, kaj se je dogajalo, zato je še vedno s široko odprtimi očmi pričakoval trd pristanek in boleče udarce, a ko je priletel na tla, je pristal na mehkem ... Gabriel se je v zraku obrnil in prijatelja tesno stisnil k sebi, tako da je na strmini pristal na hrbtu, Casper pa na njem.

	 Z nič kaj manjšo hitrostjo sta drsela po bregu navzdol. Casper je zaprl oči in poslušal, kako so se pod Gabrielovim hrbtom lomili manjši stalagmiti.

	 Drsela sta še nekaj deset metrov in naposled sta se le ustavila. Obdajal ju je velik oblak prahu in še zmeraj so odmevali hreščeči zvoki kamnov, ki so za njima drseli po bregu, kot da bi sprožila plaz. Minilo je nekaj trenutkov, preden se je prah polegel.

	 »Stari, a si še živ?« se je Casper zaskrbljeno oglasil.

	 »Bolj kot kadarkoli prej!« je takoj pod sabo zaslišal Gabrielov odrezavi odgovor.

	 »Si se poškodoval?« ga je Casper še vprašal, ko po hitrem pregledu na sebi ni našel niti praske.

	 »Ne, mislim, da ne ... Dobro se počutim,« mu je Gabriel že bolj umirjeno odgovoril in ga naposled izpustil iz svojega trdnega prijema.

	 Casper se je skobacal na noge in hotel si je z oblačil otresti prah, vendar pa na njegovo presenečenje na njih ni bilo niti sledu o njem.

	 »Naj ti pomagam?« je naposled z občutkom krivde vprašal in Gabrielu ponudil roko.

	 »Drugič prijatelj premisli, kje si in kaj počneš! Tukaj mi mrtev ne boš koristil!« se je Gabriel, ko je vstal, razjezil nanj. »Sploh pa se mi niti ne sanja, kje smo, čeprav je ta Holkus nekaj omenil, ampak …« se je razburjal dalje, a ga je prekinil odločen hreščeči glas.

	 »Holug!« je zadonelo na bregu visoko nad njima. »Holug sem!«

	 Približevali so se jima Holug, ki je brez najmanjše težave premagoval strmi breg in drugi člani ubežniške skupine, ki so ga komaj dohajali.

	 Gabriel in Casper sta sredi strmine molče stala in opazovala njihov prihod.

	 »Holug sem!« mu je podzemni vodič odločno ponovil, ko je prispel do njiju. »Pa še edini med vsemi.«

	 Casper se je popraskal po glavi in ga previdno vprašal:

	 »Koliko pa vas je?«

	 »Okrog tisoč za zdaj,« mu je Holug preprosto odgovoril. »Število se nenehno spreminja, ker se jih veliko med nami odloči za to ali pa drugo potovanje in se spet snidemo šele kakšnih petsto let kasneje. Včasih pa traja še dlje.«

	 Gabriel je nejeverno pogledal v velike, okrogle Holugove oči in se začudil:

	 »Petsto let? Kam hudiča pa hodite?«

	 Holug se je sunkovito stresel in nekaj trenutkov je molčal, dokler si niso živi, ki so tudi že prišli do njih, malo oddahnili. Robert se je sklonjen z rokama opiral na kolena in globoko zajemal sapo. Šele ko se je povsem umiril in se izravnal, je Holug nadaljeval:

	 »Prvič, potovanje si vsak posameznik izbere sam. Cilji so povsem nedorečeni.«

	 Šesterica ga je brez besed z zanimanjem poslušala.

	 »In drugič, nikar ne izrekajte te besede na H …« je Holug zgroženo rekel in se spet ves stresel.

	 »A misliš Hudiča?« ga je Gabriel presenečeno vprašal.

	 Holug ga je panično pogledal, se spet ves stresel in moledujoče ponovil:

	 »Nikar ne izgovarjajte tega imena v prisotnosti kogarkoli v mestu, prosim. Sprožili boste pravo paniko!«

	 Gabriel je počasi, s privzdignjenimi obrvmi vprašujoče pogledoval prijatelje, vse od Roberta pa do Alexa in ko so mu vsi prikimali, mu je zatrdil:

	 »Nihče tega imena ne bo več omenil, ampak vseeno me zanima, čemu pa ne?«

	 Holug se je naslonil na stalagmit, na katerem je na površini vsake toliko poblisnilo in jim s skoraj pretresenim glasom začel pripovedovati:

	 »Hu---- še sami najbolje ne poznamo. Poznamo ga le iz pripovedovanja nekaterih, ki so mu že bili blizu. Ampak o njem ne govorimo! Premnogi Profugusi, ki so se namenili v njegovo kraljestvo, se iz svojih popotovanj niso nikoli več vrnili.«

	 Gabriel je želel še nekaj reči ali ga vprašati, a ga je Robert hitro prijel za komolec in mu s prstom pred usti nakazal, naj molči ter mu zašepetal naj raje z vprašanji ne vrta več vanj, ker je to očitno bila njihova boleča točka.

	 Gabriel mu je prikimal in kmalu je vsa skupina molče strmela po neznani votlini, kjer se stene niti niso videle, ker so bile tako zelo daleč.

	 »Povej nam, prijatelj, kdo pravzaprav ste?« je Robert prekinil neprijeten molk.

	 »Ah, ja, seveda!« se je Holug z dlanjo plosko udaril po čelu. »Opravičujem se, ker sem bil tako neolikan. Moral bi nas predstaviti že ob našem prvem snidenju. Kot bi vam moral že takoj omeniti, se naš rod imenuje Profugus. Tukaj tičimo že nekaj milijonov let …«

	 »Kaj?« ga je Casper osuplo prekinil. »Milijon let? Saj se šališ, mar ne?«

	 Holug je samo skomignil z rameni in mu brezbrižno odvrnil:

	 »Ne, čemu bi se? Tukaj bivamo, kot sem že rekel, nekaj milijonov let in kurirje pošiljamo na neosvojena področja in v različna obdobja.«

	 »Čemu pa? Kaj pa imate od tega?« ga je Alex, ki se še ni oglasil, odkar so vstopili v ta svet, kar direktno vprašal.

	 Holug je največjega v skupini živih najprej premeril od glave do pet in mu šele potem odgovoril:

	 »To je naše poslanstvo. Od tega je odvisno delovanje celotnega sistema. Če se poruši, bo problem!«

	 »Kakšen problem?« ga je Alex nasršeno, začudeno vprašal.

	 Gabriel ga je osuplo pogledal, ker se še nikoli ni zgodilo, da bi njihovega že od nekdaj precej tihega prijatelja zanimala, kakšna skrivnostna tema.

	 Holug je nepremično strmel v Alexa, a mu je naposled le odgovoril:

	 »Med rodove bolj ali manj uspešno vnašamo negotovost. Trudimo se rušiti neomajne vere tega ali katerega drugega planeta, kjer živijo inteligentna bitja.«

	 Med ubežniki je ponovno zavladala tišina, le Casper je povzročil hrup, ko se je meni nič tebi nič usedel kar na z drobnim kamenjem prekrito strmino.

	 »Ne da se mi več stati,« je prijateljem pojasnil, ker so se vsi vprašujoče zastrmeli vanj. »Občutek imam, da moram varčevati z energijo.«

	 »Hm, ne bo držalo ...« se je Holug takoj odzval. »Tukaj se človeški občutki in počutja pa tudi vse druge človeške lastnosti ne bodo odražale.«

	 »Kako pa to spet misliš?« se je Alex znova oglasil, a tokrat v njegovem glasu neprijaznega tona skoraj ni bilo več moč prezreti.

	 Holug zaradi njegove nestrpnosti ni bil videti prav nič užaljen. Potrpežljivo mu je takoj odgovoril:

	 »Kot sem že omenil, dobrodošli v svetu mrtvih!«

	 Gabriel ga je samo nejeverno pogledal, kot mu ne bi verjel in se ponovno ozrl po mogočni jami, v daljavi, verjetno nekje ob robu, posuti s številnimi kapniki. Po sredini se je raztezala popolnoma gladka ravnina iz neznanih kamnin. Opazil je, da so kapniki ponekod gosteje zrastli, vendar pa, ker so bili tako daleč, niso bili moteči.

	 »A to je torej v središču naše Zemlje ali kako?« je bolj zase kot za druge naglas premišljeval.

	 »Kje pa!« je Holug skoraj užaljeno vzkliknil. »Naš svet pa resnično nima nobene zveze z vašim planetom! V središču Zemlje je nekakšna raztaljena gmota, samo da sem pozabil, kako se ji reče.«

	 »Magma,« ga je Robert prijazno podučil.

	 »Ja, tako nekako,« mu je Holug prikimal. »Ampak vaša Zemlja resnično nima prav nobene zveze z našim svetom!« je razgreto ponovil.

	 »Če pa smo z Zemlje prišli po nekakšnem rovu do sem!« se je tokrat tudi Maya oglasila.

	 »Samo navidezno,« ji je Holug prikimal. »Vsak planet ima samo po en prehod in kot je videti, ste zemeljskega odkrili prav vi, čeprav je na tistem mestu že od nekdaj.«

	 »A se pogosto dogaja, da prebivalci Zemlje ali katerega drugega planeta zaidejo sem?« ga je Robert vprašal.

	 »Hm, ne, sploh ne!« mu je Holug odločno odkimal. »Že zaradi tega ne, ker si ne upajo. Vi ste prvi, ki ste v zadnjih desetih tisočih letih prišli z Zemlje.«

	 »Kje pa je ta človek, ki je pred nami že bil tukaj?« je Casperja zanimalo.

	 »Ne vem, se mi niti ne sanja!« mu je Holug odrezavo odgovoril. »O tem je najbolje, da povprašate brata, Runow, ampak previdno z njima!«

	 »Brata Runow? Kdo pa sta ta dva?« je Gabriel hotel vedeti.

	 Holug je prvič z nekakšnim strahom pogledal v njegove oči.

	 »Najbolj zahrbtna mrtvaka, kar jih je, kdaj bilo!« mu je po premisleku napeto odgovoril, a je za trenutek umolknil, in preden je nadaljeval, je na debelo pogoltnil slino. »Pa o tem v mestu nikar ne govorite, ker bi potem zaradi lastne varnosti moral, na kakšno tisočletno pot, da bi se strasti umirile, kar pa me trenutno prav nič ne mika!«

	 »A tako?« se je Robert oglasil. »Torej sta vaša vladarja in tukaj vodita življenje?«

	 »Nikakor ne!« je Holug takoj odločno zanikal in burno odkimal. »Sta samo najbolj vplivna in hudobna člana našega rodu. Vlada nam kraljica.«

	 Robert mu je nekako zadovoljno prikimal, ker mu je odleglo, da mu ne bo treba prav ponižno klanjati se, nekakšnim hudobnim mrtvim podobam.

	 »In kako to, da jima kraljica dopušča toliko oblasti?« ga je osuplo vprašal.

	 Bilo je očitno, da je stvari želel priti do dna, da bi vedel, kdo je komu nadrejen.

	 »Saj niti ne ve!« mu je Holug zdaj že skoraj panično pojasnjeval. »Šele pred kratkim se je vrnila z neznanega potovanja. Minilo je že šeststo let, odkar se je odpravila tja. Kolikor smo lahko izvrtali od kurirjev, ki so se vrnili z njo, je iskala nekaj ali nekoga!«

	 »Kje pa je? Saj je še živa ali pa so jo vaši kurirji našli kje zakopano in jo prinesli v te kraje?« je Casper bleknil in videti je bilo, da nikakor ni mogel dojeti, da so bili v svetu mrtvih, kar je Holug že dvakrat omenil.

	 Holug ga je zabodeno pogledal, kot ne bi mogel verjeti lastnim ušesom, a mu je vseeno prav lahkotno odgovoril:

	 »Ne, niso, kar sama je prišla. Trenutno je v gradu. Polovica nas je komaj čakala, da se je vrnila.«

	 »In druga polovica?« ga je Maya, ki se je ob Casperju prav tako spustila na tla, vprašala.

	 »Druga polovica posluša brata, Runow,« ji je Holug na kratko odgovoril.

	 »Torej ste med seboj sprti?« je Gabriel še malo povrtal vanj, da bi jim problem Profugusov razjasnil.

	 »Ne!« mu je Holug odločno odkimal. »Jeza, strah in podobne lastnosti so človeške lastnosti, ne naše.«

	 »Že ampak zakaj se potem bojiš teh bratov, Ruvow, ali kakor si že rekel, da jima je ime?« ni Mayi šlo v račun.

	 »Runow! Brata Runow sta,« jo je Holug potrpežljivo popravil. »Ne, sploh se ju ne bojim, ampak kakor sem vam že povedal, bi se hitro znašel na kakšni dolgoletni poti. Znata biti zelo neprijetna!«

	 »Torej bi te prisilila v takšno pot ali kako?« Maya še ni bila prepričana.

	 Zaslišal se je Holugov cvileči smeh, a se je zbral in ji odgovoril:

	 »Kje pa! To bi bilo izvrstno! Na pot bi se kar sam podal, še preden bi me kaznovala. Brata, Runow prehode na drugo stran zelo uspešno zavirata. Nekoč smo se na isto pot podali kar po dva ali trije skupaj, vendar pa se je stvar po njuni vrnitvi močno spremenila.«

	 Robertu se je njegova zapletena zgodba začenjala nekoliko jasniti, vendar pa ga je vseeno zaskrbljeno vprašal:

	 »A pričakujeta, da bosta lahko zavladala, če se bo sistem porušil?«

	 »Tako je!« mu je Holug skoraj olajšano pritrdil. »A mislim, da si boste sami ustvarili boljšo sliko, ko se odpravimo v mesto.«

	 Casper in Maya sta v trenutku bila na nogah.

	 »Dobra ideja!« je Casper vzkliknil, Maya pa mu je s kimanjem pritrjevala.

	 Ostala četverica živih je samo presenečeno pogledala vanju in Holug je brez besed spet prevzel vodenje kolone pohodnikov. Naredili so že nekaj korakov po bregu navzdol, ko se je Robert zaskrbljeno oglasil:

	 »Holug, pa je v mestu varno za nas?«

	 Holug mu je oklevajoče, komaj opazno prikimal.

	 »Ničesar se nimate bati,« mu je negotovo, kot bi omahoval, tiho odgovoril. »Mrtvi ne smemo škodovati živim, ampak vseeno se boste srečali z dejstvi, ki vam morda ne bodo preveč všeč.«

	 Šesterica prijateljev mu je brez besed sledila. Lahkotno je premagoval ta ali drugi klanec, pri katerih pa so se živi nekoliko zadržali. Pri hoji po klancih so čutili težo v nogah, a so vseeno razmeroma hitro hodili.

	 Daleč naprej so na ravnini zagledali nekakšno belo zidovje, v katero so bile izvrtane ovalne ali kvadratne odprtine.

	 Gabriel se je ustavil in si jamo pozorno ogledal. S pogledom je drsel po strnjenem belem zidovju, za katero je predvideval, da so bile zgradbe mesta. Z zanimanjem je pogledoval tudi proti koncu mogočne jame, a sten, ki bi jo zaključevale, še vedno ni videl. Ozrl se je navzgor, vendar pa tudi stropa ni mogel videti, ker ga je prekrivala tema. Zelo daleč ob obrobju jame, kjer je slutil, da bi lahko bile stene, je opazil mogočne stebre, ki so se izgubljali visoko v temno nebo in verjetno podpirali strop. Bili so tako debeli, da bi že samo v enega lahko pospravili celoten Forenzični center iz mesta Oylin. Nikjer ni bilo videti dreves, trave, mahu ali drugega podrastja.

	 Z brega so sestopili na ravnino in se po gladki kamniti poti že približevali prvim zgradbam mesta.

	 »Hej, Holug!« je Alex, ki je hodil zadnji v koloni, nenadoma zaklical. »A si resnično prepričan, da nam ne bodo ničesar hudega storili?«

	 »Ne, nihče vam ne bo nič žalega storil,« mu je Holug odkimal in skoraj šepetaje dodal, »le brata, Runow se pazite!«

	 »Če nas bodo vsi tako vihravo sprejeli, kot nas je tisti mali fant, ko smo vstopili, bo še hu… divje,« se je Alex zadnjega trenutka spomnil, da neke besede ne sme izreči.

	 Holug mu je hvaležno pokimal, da ga je slišal in mu čez čas naposled odgovoril:

	 »Tisto je bil Bluck, vohun bratov, Runow. Kmalu ju boste spoznali!«

	 Alex je trdno stisnil pesti, kakor da bi želel opozoriti nase in svojo moč, vendar pa jih je kmalu razprl, ker se je spomnil, da so bili tujci v neznanem svetu.

	 Naposled so v gosjem redu prispeli med prve zgradbe. Gabriel je glavo kakor obseden obračal in si ogledoval komplekse zgradb, ki so se vrstili ob široki cesti. Seveda ni pričakoval, da bodo hiše videti takšne, kot jih gradijo na Zemlji, vendar pa je le opazil nekaj podobnosti.

	 »To je videti kot čebelje satovje, le da okna niso šesterokotna!« je vzkliknil, ko je stal pred enim takšnim kompleksom.

	 Kompleks pred njimi je bil sestavljen iz zgradb, ki so ga še najbolj spominjale na nekakšne trinadstropne bloke, kakršne gradijo tudi Zemljani, le da so ti bloki bili razvrščeni eden ob drugem in eden nad drugim v šesterokotni kompleks. Okna so bila precej manjša in nadstropja veliko nižja.

	 Vsi razen Holuga so glave radovedno obračali v vse smeri.

	 Ob široki cesti, ki je bila grajena iz gladkega, za odtenek temnejšega kamna, so se zbirali začudeni in skoraj še bolj prestrašeni Profugusi ter prišlekom samo s svojimi velikimi okroglimi očmi brez besed sledili. Veliko jih je tičalo v zgradbah in se skrivalo za malimi okni in le tu pa tam je kdo glavo na hitro pomolil ven.

	 Le Alex, ki je kot običajno hodil zadnji v koloni, se je občasno obrnil in naredil nekaj vzvratnih korakov, kakor da bi hotel skupini varovati hrbet.

	 Holug je hitro stopal po cesti in za seboj so pustili že veliko podobnih kompleksov, ki so se med seboj na vrhu razlikovali le po različno oblikovanih strehah iz nekakšnih rjavih luskastih plošč. Pripeljal jih je do nekakšnega velikega trga, na katerem pa ni bilo ničesar.

	 Casper si je poskušal v spomin priklicati podobo trga v Nickovem dolu, vendar pa je kmalu ugotovil, da mu ta trg v mestu mrtvih ni bil prav nič podoben. Bil je ovalen in namesto zgradb, tako kot v njihovi rodni vasi, so ga obkrožali nekakšni ogromni kamniti bloki.

	 »To je precej podobno Stonehengeu!« je Robert navdušeno vzkliknil in videti je bilo, da so ga kamnite tvorbe povsem prevzele.

	 »Stone ... kaj?« je Rebecca vprašala.

	 »O, ti pa še živiš?« jo je Casper šaljivo vprašal, ker se Rebecca, odkar so vstopili v svet Profugusov, še ni oglasila. »To so tisti kamni v Angliji, ki naj bi jih po legendi Geoffreyja, saj veš pisatelja iz dvanajstega stoletja, postavil Merlin s pomočjo magije, če kaj vem.«

	 Robert ga je presenečeno pogledal, ker ni pričakoval, da bi kdo od mladih to vedel še posebej, da bi prav Casper poznal tako strokovno razlago.

	 »Casper to je le ena od razlag in še to prav tako kot Merlin mistična legenda. Resnice še zmeraj niso dognali,« ga je Robert kljub njegovi izvrstni razlagi hitro podučil.

	 »Hm, Merlin?« je Holug zamišljeno vprašal. »O njem sem pa že slišal.«

	 Rebecca se je v trenutku prerinila do njega, ga zgrabila za tanke bele prste in ga razburjeno vprašala:

	 »Pa je resnično živel?«

	 Holug je nekoliko zožil oči, potem pa je pogledal proti stropu jame, kot bi premišljeval in ji po premisleku prikimal:

	 »Mislim, da ja. Bil sem na dolgem potovanju prav v tej dobi, ko naj bi živel, vendar se nisva nikoli srečala. Ampak o njem so ljudje potem še dolga stoletja govorili, zato nisem prepričan.«

	 Rebecca se mu je razočarano nasmehnila in se vrnila k Alexu na konec kolone.

	 »No, tukaj se začenja vsako naše potovanje. To je naš Trg poti,« jim je Holug razložil.

	 Prav tako, kot so si še malo prej radovedno ogledovali mesto, so si z zanimanjem ogledali tudi ovalni trg. Čudili so se, da nikjer ni bilo nikogar. Videti je bilo, kakor da bi Holug bil edini prebivalec mesta mrtvih. Še tistih nekaj Profugusov, ki so si jih še malo prej ob cesti prestrašeno ogledovali, je zdaj poniknilo.

	 Gabriel si je ravno ogledoval enega najbližjih kamnov, ko je Holug nenadoma vzkliknil:

	 »Joj ne, brata Runow!«

	 Prihajala sta čisto z drugega konca velikega ovalnega trga, zato ju je Gabriel imel čas na hitro oceniti, vendar pa se mu nista zdela prav nič drugačna kot tisti Profugusi, ki so jih do zdaj že srečali.

	 »Nič posebnega nista!« je Alex pogumno pripomnil. »Ne vem, čemu se ju tako bojite Holug?«

	 Pričakoval je, da mu bo njihov edini znanec v tem čudnem svetu pojasnil, a ker odgovora ni bilo, se je nasršeno obrnil in začudeno ugotovil, da o Holugu ni bilo več ne duha in ne sluha.

	 »Hej, kam pa jo je pobrisal?« je razburjeno vprašal. »To mi ni všeč. Občutek imam, da nas je ogoljufal in nas namenoma pripeljal prav sem! Kot kakšna vaba smo!«

	 Robert se je zrinil v ospredje skupine, in kot da bi mlade prijatelje hotel pred bratoma, Runow, ki sta se ustavila v središču trga, obvarovati, je pred njimi razširil roki.

	 »Enak občutek imam kot ti Alex! Bodimo previdni, na tujem ozemlju smo!« je pritajeno rekel. »Pa še v občutni manjšini smo!«

	 Gabriel je stisnil pesti, in še preden se je Robert zavzel, je ponosno, z napetimi prsmi hodil proti središču nenavadnega trga, na katerem ni bilo prav ničesar razen bratov, Runow, ki se ju je Holug tako bal.

	 »Gabriel, počakaj vendar!« je Robert skoraj šepetaje zaklical in stopil nekaj korakov za njim.

	 Gabriel se je ustavil in prijateljem z roko nakazal, naj mirujejo. Zavihal si je rokave, kot je to Alex običajno storil in pogumno hitro stopal dalje.

	 Brata, Runow sta nepremično stala v sredini trga in gledala proti njim. Gabriel jima je bil že toliko blizu, da si je lahko ogledal njuna oblačila ... Nosila sta beli majici s širokimi vzdolžnimi črnimi črtami, ki sta ju imela zatlačeni v črne hlače z naramnicami. Na glavah sta imela visoka črna cilindra in v rokah sprehajalni palici, ki sta se tam, kjer sta ju držala, zaključevali v polkrog. Imela sta prav tako velike okrogle oči, kakor jih je imel Holug in ko sta se mu nasmehnila, sta nevarno razkrila svoje lepe bele sekalce in nekoliko podaljšane podočnike.

	 Gabriel je opazil, da sta že na pogled imela daljše podočnike, kot jih je imel Holug. Njun nasmeh je bil skoraj preteč, a kljub temu je hitel dalje.

	 Nekaj metrov pred njima se je nenadoma ustavil, napel mišice in pričakoval, da bosta brata potegnila prvo potezo.

	 A podzemna veljaka sta le stala in z nasmeškom, ki se je prej zdel hudoben kot prijazen, ker sta bahavo razkazovala svoje ostre podočnike, strmela vanj.

	 Na trgu je vladala smrtna tišina. Gabriel se ni niti zganil, le pozorno je strmel vanju. Naposled je eden izmed bratov dvignil roko in tlesknil s prsti.

	 V tistem trenutku se je od nikjer na trg vsulo nekaj sto Profugusov. Množica nižjih postav je obkolila popotnike.

	 Ko so se Profugusi tako nepričakovano prikazali, je Gabriel zaskrbljeno pogledal k prijateljem, ki pa so se mu že s hitrimi koraki približevali. Prva je bila ob njem Rebecca in takoj za njo Robert in Maya. Videti je bilo, kakor da bi se Casper, ki je hodil za Mayo, poskušal skriti za njo, a neuspešno, ker je bila precej nižja od njega. Le Alex, ki je kot običajno hodil zadnji, ni kazal nobenega strahu. Zavihal si je rokave, da je razkril svoje precej močne roke in stisnil pesti.

	 Šesterica prijateljev se je postavila v strnjen krog, obrnjeni s hrbti drug proti drugemu. Gabriel, ki je na hitro pogledal po trgu, da bi ocenil njihov položaj, je Robertu, ki je stal ob njem, pritajeno, napeto rekel:

	 »Obkoljeni smo! Nikamor ne moremo pobegniti! Morali se bomo spoprijeti!«

	 »Lahko reči ...« je Robert zavzdihnil. »Veliko jih je in četudi so videti majhni in nebogljeni, se bojim, da zmorejo precej več. Samo oglej si njihovo zobovje! In če je res, kar je Holug rekel, so mrtvi! Hm, Gabriel …« je za trenutek umolknil, kot bi hotel poudariti pomembnost tega, kar mu je nameraval povedati.

	 »Ja?« ga je Gabriel nemudoma pritajeno vprašal.

	 »Če so resnično mrtvi, potem imamo problem!« je Robert šepetaje nadaljeval. »Si že kje bral navodila, kako usmrtiti že umrlega?«

	 Gabriel se je kljub napeti situaciji zasmejal in odkimal, da ne.

	 Šesterica živih je začela komaj opazno krožiti, vendar je njihova negotovost iz trenutka v trenutek bolj rastla, ker so jim Profugusi prihajali vedno bliže in ožili krog okoli njih.

	 Gabriel je trdno stiskal pesti. V sebi je začutil globoko obžalovanje, da je prijatelje pahnil smrti naravnost v naročje in v takšen konec ... Lahko bi sam uredil, lahko bi sam šel po tisti poti! A zdaj so bili tukaj daleč od doma!

	 Zajel ga je obup. Nenadoma se je spustil na kolena in vzkliknil:

	 »Tisom glo winea sun!«

	 Na trgu je vladala takšna tišina, da če bi bucika padla na kamnita tla, bi jo bilo prav gotovo slišati.

	 Gabriel je kleče strmel v tla in napeto pričakoval, da ga bodo napadli. Zaprl je oči.

	 Počutil se je kot na predavanjih profesorja, Frytona, ko jim je zaigral bitko rimskih legij in priklical si jo je v spomin. Ustvaril si je tako živo sliko, da so mu v ušesa prihajali zvoki udarcev železnih mečev. Zavohal je tudi dim in s svojimi duhovnimi očmi je videl, kako so vojaki nedaleč stran od njih postavili ognjišče, v katerem je plapolal ogenj in oddajal toploto.

	 Nenadoma ga je iz sanj predramilo divje vreščanje in nešteto rok, ki so grabile po njem, da se mu je zdelo, kot bi z njega trgale oblačila. Še vedno je imel zaprte oči, ker ni želel videti nemočnih prijateljev v neenaki bitki. Stisnil je pesti in čakal, da ga bodo razklali na dvoje. Hladni prijemi pa so ga stiskali in stiskali.

	 Morda je minila samo minuta, ki pa se mu je strašansko vlekla, ko je zaslišal pritajen dekliški jok. Srce se mu je paralo, ker je vedel, da sta to lahko bili le Maya ali Rebecca, a si oči ni upal odpreti, da bi preveril.

	 Okoli njega sta se razlegala grom in trušč, a bolečin ni čutil. Pričakoval je, da ga bo Smrt prav kmalu potegnila v večno temo.

	 Začutil je, kako so ga odtrgali od tal. Veliko rok ga je leže nosilo, kakor da bi nosili krsto. Še zmeraj je mižal in celo takrat, ko je vreščanje ponehalo in je do njegovih ušes prodrla glasba, oči ni odprl.

	 Bila je počasna, umirjena glasba, ki ga je čisto prevzela. Zvenela je čisto tako kot Rekviem, ki ga je mama, Helen pogosto poslušala. Glasbo je spremljalo petje ... Ubrani izredno globoki moški ter žalostni in nekoliko višji ženski glasovi so povsem spremenili njegove misli. Nič več ni premišljeval o bolečini in žalosti, le sledil je čudoviti melodiji.

	 Glasovi, ki so prepevali, so se množili. Najprej je slišal le dva, tri, nato morda oktet, ki je prešel v zbor, vendar pa so glasovi prihajali iz vseh smeri.

	 Glasba je prodirala v njegovo notranjost in počutil se je kakor med prijetno masažo. Rok, ki so še nekoliko prej grabile po njem, ni čutil več, le prijetna, neznana glasba mu je preplavljala celo telo.

	 Zazdelo se mu je, kot bi lebdel. Oči je čisto malo odprl in zagledal komplekse zgradb, ki so se pomikali mimo njega. Stene so bile povsem enake, kot jih je videl še nekoliko poprej, ko so si ogledovali mesto, bele z majhnimi ovalnimi ali kvadratnimi okni. Torej je povorka, ki ga je nosila, hodila po cesti med zgradbami?

	 Prešlo ga je, da bi se pravzaprav moral bojevati, a ga je glasba popolnoma ohromila. Nemočno je opazoval svoje premikanje, na katero ni imel nobenega vpliva. Obdajala sta ga le prijetno petje in melodija. Strmel je v zgradbe, a jih nenadoma ni bilo več.

	 Na vsem lepem se je njegovo telo obrnilo in nekdo ga je postavil na noge. Še zmeraj je strmel le predse, kot bi mu vsi čuti zaradi glasbe otopeli in ko se je končno zavedel trdnih tal pod nogami, se je stresel. Še vedno ga je obdajala opojna glasba in neskončno ubrani glasovi, ki so mu prepevali neznano besedilo.

	 Naposled se je le ovedel.

	 »Kje sem?« je negotovo vprašal. »Kaj se dogaja?«

	 »Ne skrbi prijatelj,« mu je nekdo za njim rekel.

	 Hotel se je obrniti, da bi videl, kdo mu je odgovoril, a sta se ob njem nenadoma pojavila brata, Runow. Prijela sta ga vsak na svoji strani pod pazduhami in ga na rahlo potisnila, da je začel stopati.

	 Hodili so počasi. Njegove oči so komaj zaznavale okolico. Ni čutil ne strahu in ne bolečine. Stopal je po poti mimo neštetih Profugusov, ki so se gnetli ob robovih in so vsi od prvega do zadnjega prepevali. Prvi v vrsti so se jim globoko priklanjali, a vsi so peli pesem, ki mu je še zmeraj onemogočala, da bi se prostovoljno premikal.

	 Pomikali so se po tej neskončno veliki jami po poti, ki je vodila iz mesta. Še vedno ni videl, kje se je jama zaključevala, le v daljavi je videl debele stebre, ki so stali tam kakor velikanski kapniki, ki so nastali tako, da so se nekoč davno stalagmiti in stalaktiti spojili v celote.

	 Končno je opazil, da so hodili proti ogromni čisto beli zgradbi, ki je stala izven mesta in je prav tako imela majhna ovalna okna, le da je ta zgradba imela stolpe in trdnjave.

	 »Grad?« je šepetaje, začudeno vprašal, pa čeprav odgovora ni pričakoval.

	 »Tako je, h gradu smo namenjeni. Njeno veličanstvo bi te rado videlo,« mu je eden bratov, Runow odgovoril.

	 Gabriel je na rahlo stresel z glavo in ga začudeno, s strahospoštovanjem vprašal:

	 »A pred kraljico grem?«

	 Brata, Runow sta mu prikimala in ga izpustila. Rahlo sta ga potisnila in mu z roko nakazala, naj pot nadaljuje sam.

	 »Samo do sem smeva,« mu je eden bratov, Runow rekel. »Srečno Dunnov sin!«

	 Gabriel je odprl usta, kot bi hotel še nekaj reči, a je le stopal naprej. Čeprav se je oddaljeval od množice Profugusov, ki so samo stali ob robovih poti in gledali za njim, sta ga glasba in petje še vedno obdajala z enako močjo. Njihovi globoki, ubrani glasovi so odmevali, kot bi se odbijali od nevidnih sten in čeprav se je oddaljeval, niso pojenjali.

	 Nog še zmeraj ni čutil ... Kar same so ga nosile proti gradu. Svojega živega dne še ni videl česa tako veličastnega in tako čudovitega, kot je bil dom neznane kraljice.

	 Na grajskem dvorišču je pred vhodom v grad zagledal nižjo temno postavo, obsijano z bleščečo svetlobo. Videti je bila kakor Sonce ob mrku, ko temna plast Lune prekrije njegovo gorečo kroglo in izza njenih robov vidimo samo še krono sončnih žarkov.

	 Majhna postava je stala z žezlom v rokah in krono na glavi, povsem obsijana s svetlobo in zdelo se mu je, kot bi se z njo prikrivala, da ji ne bi mogel videti obraza. Ni ga bilo strah, a je kljub temu čutil mravljince na koži, ker se je zavedal, da bo stal pred obličjem neznane kraljice.

	 A kaj naj ji reče? Zakaj je poslala ponj?

	 Bil je že dobra dva metra pred njo, vendar mu je silna svetloba, ki jo je obdajala, še vedno preprečevala, da bi ji videl obraz.

	 Spomnil se je in v mislih zagledal prizore iz mnogih filmov, kjer so se vitezi in vaščani priklanjali pred svojimi vladarji. Za trenutek je bil v dvomih, kaj naj naredi, a se je naposled ustavil, zakrožil z roko, kakor je vedel in znal, se globoko priklonil in rekel:

	 »Vaše veličanstvo, klicali ste me!«

	 Zravnal se je iz priklona, a še preden se je postavil povsem pokonci, sta ga dve ročici zgrabili za ramena ter ga potegnili k sebi. Prejel je strasten poljub, kakršnega še ni nikoli do zdaj.

	 Čeprav jim je Holug zatrdil, da tukaj ne morejo občutiti zemeljskih občutij, so ga spreleteli mravljinci in hkrati je začutil hlad, vročino, veselje, žalost, pogum, strah, potrtost in strast. Oklenil se je neznanega bitja.

	 Moč glasbe se je podvojila. Glasovi Profugusov so še glasneje peli žalostno pesem, a njegove žile je polnilo veselje. Ne da bi se zavedal, mu je po licih spolzela solza in ko je kanila na neznankin obraz, ga je neznanka izpustila iz objema.

	 Stopil je korak nazaj in opazoval s svetlobo obsijano kraljico. Počutil se je negotovo, ker njenega obraza še vedno ni videl.

	 Kot bi kraljica čutila njegovo stisko, je svetloba okoli nje pojenjala in končno je z odprtimi usti od začudenja gledal v njen obraz.

	 »Lava ...« je vznemirjeno zašepetal.

	 Nizka podoba s krono na glavi in žezlom v roki mu je prikimala in se mu nasmehnila.

	 »Zdravo mali,« ga je lahkotno pozdravila. »Dolgo sem te iskala, a zdaj si končno doma. Tvoje mesto je ob meni ... Skupaj bova vladala neskončnosti!«

	 Gabriel je osuplo strmel v Lavo, ki pa ni bila odeta v preprosto volčje sivo ogrinjalo, kakršno je imela tistega dne, ko ga je rešila pred volkom. Tokrat je bila odeta v belo ogrinjalo, na katerem so se lesketali dragulji.

	 A njena kraljeva podoba ni bila takšna, o kakršnih je bral v knjigah ali videl v filmih ... Ni imela dolgega ogrinjala, ki bi se po tleh vleklo za njo in ne zlate krone, bogato okrašene z dragulji pa tudi prestola ni bilo nikjer videti. Imela je povsem običajno, preprosto krono, narejeno iz neke bele snovi.

	 Počasi je prihajal k sebi in začutil je vse dele telesa, pa čeprav je glasba še zmeraj igrala.

	 »Lava kje sem?« jo je začudeno vprašal.

	 »V mojem svetu ... Točno tam, kjer je tvoje mesto,« mu je Lava odgovorila.

	 »Veš, sem smo se skrili, ker si nam ti tako rekla. Moral bi se vrniti! Ne vem, kaj se je zgodilo z mojima staršema, prijatelji in vaščani ... Morda so poškodovani, morda so že mrtvi!« ji je Gabriel zaskrbljeno rekel, ker se je nenadoma spomnil, zakaj so se sploh znašli v tej nenavadni deželi.

	 »Ah, vojna ...« je Lava zamahnila z roko. »Morda bi lahko bilo tako, vendar pa brez strahu. Moje ljudstvo jih varuje in počakali bodo vse do dne, ko se boste vrnili, čeprav je od takrat na Zemlji minilo že kar nekaj let.«

	 »Kaj?« se je Gabriel začudil. »Saj smo še pred kako uro ali dvema bili doma!«

	 Lava se mu je prizanesljivo nasmehnila, ker je vedela, da mnogih stvari še ni mogel razumeti, ker je še razmišljal čisto po človeško in jih bo moral šele spoznati, zato mu je rekla:

	 »Ja, vendar se moraš zavedati, da ste skozi tista vrata prestopili v popolnoma drugo dimenzijo, v drug svet, ki ga boš moral šele spoznati in ga prav kmalu boš.«

	 Gabriel ji je samo prikimal in ob misli na starša mu je postalo toplo pri srcu. Začutil je, kako ju je pogrešal ... Objel je Lavo in jo tesno prižel k sebi.

	 »Oh, vi Zemljani!« je Lava malce nejevoljno vzkliknila. »Za vse in vsakogar čutite ljubezen! Tokrat gre za ljubezen do staršev, mar ne?«

	 »Kako?« se je Gabriel začudil. »A je ti ne poznaš?«

	 »Veš mali moj, jaz ne poznam nobene ljubezni več, čeprav sem jo nekoč že občutila, ljubezen do staršev pa tudi do svojega fanta,« mu je Lava preprosto, brez kančka obžalovanja v glasu odgovorila. »Ti me boš spet naučil, kaj pomeni ljubiti in biti ljubljen!«

	 »Kako da je ne poznaš?« se je Gabriel čudil. »Če že nimaš več družine, kaj pa vsi ti tvoji podložniki, ki so nas na tako čuden način sprejeli?«

	 »Ti moji ljubi Profugusi!« je Lava vzkliknila. »Brez njih mi je bilo zelo dolgočasno, preden sem prišla sem. Ampak veš, Gabriel oni me ne smejo ljubiti. Čeprav so mi neskončno vdani, me ne morejo ljubiti ... Vedo, kaj sem jim storila!«

	 »A si kruta z njimi?« jo je Gabriel vprašal, ker je o krutih vladarjih že veliko bral.

	 »Ne, sploh ne,« mu je Lava povsem mirno odgovorila. »Veš, tukaj ni lakote, ne poznamo kaznovanja in ne bolečin. Storila sem jim tisto, kar delam že neskončno dolgo. Morda se boš tudi ti ustrašil, ko boš zvedel, kdo sem.«

	 Gabriel ji je takoj odkimal in ji goreče odgovoril:

	 »Lava že tistega dne, ko si me rešila pred volkom, sem sklenil, da te bom našel in bom s tabo pa bodi, kdorkoli že si, pa čeprav sva takrat skupaj preživela morda samo nekaj minut!«

	 Lava se je zasmejala in zamahnila z roko, kakor da bi z dlanjo nad sabo izoblikovala krožnico. V jami, ki je bila do tedaj močno osvetljena, se je v trenutku zmračilo.

	 Gabriel si je presenečeno ogledoval okolico in imel je občutek, da bo zdaj, zdaj nekje v votlini vzšla Luna.

	 »Si prepričan, da želiš tako hitro, tako zgodaj vedeti, kdo sem?« ga je Lava negotovo vprašala.

	 »Popolnoma!« ji je Gabriel odločno odvrnil.

	 Nenadoma so njuno pozornost pritegnili Profugusi, ki so začeli brezglavo bežati proti mestu.

	 Gabriel se je radovedno ozrl, da bi videl, kaj jih je tako prestrašilo ... Po poti so proti gradu prihajali njegovi prijatelji, nepoškodovani in vsi so se prav lepo smehljali. Ko jih je zagledal, je začutil velikansko olajšanje in vzbudila se mu je slaba vest, ker je nanje čisto pozabil. Za trenutek je pomislil, da so morda že mrtvi, a mu je nekaj govorilo, da se to tukaj ne bi moglo zgoditi.

	 Ko so prijatelji, ne da bi se ustavili ob Lavi in njem, vstopili v grad, se je spet obrnil k Lavi, ki je nepremično strmela v njegove oči. Odpela si je ogrinjalo in ga spustila na tla.

	 Gabriel se je v trenutku sklonil, in ne da bi jo pogledal, ga je pobral. Hotel ji je ogrinjalo podati, a ko je pogled dvignil in končno spet pogledal vanjo, je ostrmel.

	 Široko odprtih oči je strmel v nekaj, kar je v mraku stalo pred njim ... Pred njim je stalo bitje brez kože in brez mesa! Pred njim je stal okostnjak, a ne človeški!

	 Zbral se je in si ga začel ogledovati. Imel je nenavadne oblike in razporeditev kosti, nekakšno mešanico med človeškim okostjem in bitjem, ki bi ga zmogel oblikovati le kakšen izreden ustvarjalec fantastike.

	 Strmel je v Lavo in ne da bi samo za trenutek okleval, je svojo obljubo izpolnil ... Strastno jo je objel in jo poljubil na koščeno lice. Zaprl je oči in se privil k njej.

	 Njene koščene roke so ga prižele k sebi, a že v naslednjem trenutku, ko je oči spet odprl, je pred njim bila Lava, kakršno je poznal poprej ... Prelepo dekle, bele kože, povsem črnih lesketajočih oči, črnih dolgih las in ledeno mrzlega dotika. Tesno ga je držala v objemu.

	 »Kdo si mala?« jo je vprašal, a nekje globoko v sebi je odgovor že poznal.

	 »Smrt sem,« mu je Lava tiho odgovorila.

	 Gabriel se je nasmehnil in ji rekel:

	 »Potem pa se mi ni treba bati, da bom prehitro umrl, ker imam občutek, da bo najina ljubezen, ko se je boš spet naučila, dolgo trajala!«

	 »Večna bo Gabriel!« mu je Lava zatrdila. »In če sem ti razkrila že toliko skrivnosti, naj ti še povem, da se ti ni treba bati, da boš prehitro umrl, ker si že kar nekaj zemeljskih let mrtev, le da tega pravzaprav še nihče ne ve. Tistega dne, ko si se boril z volkom in so ti iz rane odstranili volčji zob, si izgubil preveč krvi in si takrat v Zdravstvenem domu na bolniški mizi umrl,« mu je razodela, a se je takoj za tem zahihitala, »no, malo pa tudi z mojo pomočjo, ker sem te želela čim prej imeti tukaj ob sebi.«

	 Gabriel ni mogel verjeti temu, kar mu je Lava pripovedovala in začudeno je strmel vanjo, a mu je srce polnila sreča.

	 Nenadoma ga je preplavila silna utrujenost. Občutek je imel, da se bo zgrudil, zato se je ob Lavinih nogah spustil, kar na tla, se stisnil v klopčič in zaprl oči.

	 »A se ne spomniš Gabriel, da si tistega dne, ko si bil na operaciji, že bil tukaj?« je še slišal reči Lavo. »Ampak sem te takrat jaz vrnila domov.«

	 Gabrielu se je zdelo, da mu je utrujenost preplavljala celo telo in ga hromila, čeprav jim je Holug zagotovil, da tukaj zemeljskih občutij ne morejo občutiti. Samo še nekje od daleč je Lavo slišal govoriti, a so se njene besede počasi vedno bolj izgubljale, dokler niso čisto utihnile, ker je zaspal.