314 KNJIŽEVNA POROČILA. ali vsaj namigne z eno, tehtno besedo. Uspeh tega je, da je njegov prevod kar mogoče verna slika izvirnikova, hkratu pa tako pesniški, da skoraj težko da zaostaja za njim. In kar je še večje vrednosti, prevod zveni tako domače, je tako lepo razumljiv, da bi človek malone rekel, da je to domače delo, če ne bi bilo tistih tujih imen, običajev, razmer itd. — Naravno je, da Bogdanovičev prevod pri svoji vernosti in točnosti ne izpušča reči, ki spadajo bistveno v igro. Majhen primer! Shakespearejeve igre so poleg vsega drugega prav verno zrcalo njihove dobe in neizčrpljiv vir za spoznavanje tedanjih kulturnih, političnih in socijalnih razmer. Bogdanovičev prevod je v tem pogledu vse boljši od Funtkovega. Da 'zamemo samo en zgled, ki ga izberemo v majhen dokaz, kolike važnosti so v pravkar navedenem pogledu Shakespearejeve igre in kako hitro greši prevajatelj, če jih ne razume ali jih hoče bolj svobodno prevajati. Zadnje čase naše občinstvo vedno bolj prevzemajoča nogometna igra že za Shakespearejevih časov ni imela manj privržencev kakor dandanes pri nas, in so jo takratni starokopitneži enako postrani gledali kakor se godi zdaj pri nas. Shakespeare jo omeni v več igrah, med drugim tudi v Kralju Learu (14): Lear. Do you bandy looks with me, you rascal? Osvald. Fll not be struck, my lord. Kent. Nor tripped neither, you base football plaver. Oba glagola: bandy in trip, sta vzeta iz nogometne terminologije, poleg tega je še beseda football player opremljena s pridevkom base (podel). Bogdanovičev prevod ima precej pravilno: Lear. Dobacuješ mi drske poglede, ništarijo? Oswald. Ne ču, da me bijete, milorde. Kent. Ni da vam nogu podmetnemo, vi podli nogometašu? V slovenskem prevodu pa ni ne duha ne sluha o tem: Lear. Takole me boš gledal, nesramnik? Osivald. Tepsti se ne dam, gospod. Kent. Tudi ne z nogo teptati, zanikarni obrsanec? Prevod spremljajo prav številne opazke in razlage, spredaj pa je uprav vzoren vsestranski uvod, ki je v njem povedano dovolj tega, kar je potreba vedeti o tej žaloigri. Ni da bi se spuščali v podrobnosti, le to bodi omenjeno, da se kaj prijetno razlikuje od „Tolmača" pri Funtkovem prevodu iste žaloigre, kjer čitamo sledeče: „Po novejših raziskavah je Lear morski bog Neptun, njegovi kruti hčeri sta hudi vetrovi, Kordelija pa rahli zefir. To bi tudi pojasnilo viharni značaj Shakespearejeve velike žaloigre." Upajmo, da takih opazk ne bomo več našli pri naših prevodih. I. M. Giuseppe Mazzini: Dužnosti čovekove. Preveo i predgovor napisao Sava N. Kosanovič. Beograd-Sarajevo. 167 str. Komur je bila sreča, da je spoznal „Mazzinijance", ko Mazzinija samega še ni poznal, temu morda ne bo zameriti, če se mu ni ravno mudilo, da bi se bil seznanil ž njegovimi spisi, in da si je rekel: ,,Ako so sinovi taki, hvala lepa še za — očeta!" Ako je bil namreč kje kak kraval ali škandal proti nam, kake KNJIŽEVNA POROČILA. 315 razbito okno, z blatom, če ne hujšim, zamazan napis, kak zahrbten napad — junaki so bili vedno in povsod tisti fantalini, ki so se s poncsGm nazivali „Mazzini-jance'\ Zato tudi odkrito priznam, da je bila moja prva misel, ko sem zagledal to knjižico: ,,Kaj bratje Srbi res nimajo boljšega dela...?" No, ko sem prebral predgovor, sem razumel: Kosanovič je hotel s tem delom pokazati ravno — in-kongruenco med nauki enega prvih učiteljev italijanskega naroda in med dejanji njegovih učencev; ali kakor sam pravi: ,,. ..uz to neka bude (prevod) rehabilitacija Mazzinija kod nas, čije sveto ime današnji talijanski imperijalizarn oskvr-njuje, postavljajuči ga na svoju zastavu. Kako ga oskvrnjuje, najbolje pokazuju ,Dužnosti čovekove'," Da, res prelepe besede! Človeku se včasih celo zazdi, da sedi v šoli, a pred katedrom hodi gori in doli gospod učitelj, drži prst pokoncu in govori in govori: „Italijanski delavci! (Zakaj to delo je poslanica njim.) Izvor naših dolžnosti najdemo v Bogu. Definicija naših dolžnosti je v Njegovem zakonu. Sukcesivno odkrivanje in uporaba zakona je naloga človeštva." Ali: ,,Vi imate življenje, imate torej i zakon za življenje. Ni življenja brez zakona. Vse, kar biva, biva na svoj način, pod nekimi pogoji, po nekem zakonu." Itd. — Potem pridejo poglavja: Dolžnosti do človeštva, do domovine, do družine, do sebe samega. Potem poglavje o svobodi. Mestoma že naravnost poetični stavki, kakor: ,,Obitelj je domovina srca. V obitelji biva angel, ki s tajinstvenim vplivom skrbi, da je opravljanje naših dolžnosti manj težko, da so bolečine manj grenke." Itd. Da, vse polno lepih naukov. Toda vsaj za nas zelo malo novega več. Razume se, da Mazzini ne priznava krščanskega Boga — ,;Bog" mu je ,.Bog". Tako je tudi svoj zakon zapisal človeku naravnost v njegovo vest in nikamor drugam — edino njegovo razodetje je tu, Svrhe svojega življenja človeštvo za enkrat še ne pozna. (..Končni cilj, radi katerega smo ustvarjeni, nam je de sedaj neznan, kar drugače tudi biti ne more; ali zato ga še ne smemo tajiti... Ali pozna dete svrho, za katero mora stremeti v družini, domovini, človeštvu? Ne pozna je; svrha pa vseeno obstoji, a mi jo začenjamo razumevati namesto njega ...") Niti treba ni, da si filozofsko šolan, da te taka .,filozofija", neka čudna zmes pozitivnega in negativnega, ne zadovolji. Toda seveda, saj filozof Mazzini niti ni hotel biti; mož je bil vse svoje življenje — agitator, in tudi beseda mu v prvem redu služi za agitacijo. Kot tak je moral biti pri vsem neoporečnem idealizmu vendar praktičen; in naravno je, da se je moral potruditi, kako bi našel nekak praktični življenjski in tudi miselni sistem, pri čemer celo malo „Boga" ni mogel pogrešati. Niti pa * ni potreba, da bi človek poznal italijansko površnost, da bi podvomil, ali je le odstotek Mazzinijevih učencev mojstrova dela več nego — prelistal. In to je tudi čisto naravno: Mazzini ne slovi med svojim narodom radi tega, kar je napisal, ampak radi tega, kar je storil! Njegovo življenje je torej tudi njegovo ,,glavno delo". Če pa to ,.glavno delo" še vedno ni samo ,,historično", prihaja to od tod, ker Mazzini-agitator še vedno živi, ker se njegovemu narodu dozdeva, da njegov „svetnik" še vedno ni doagitiral... In zato tudi nič čudnega, če ga danes v duhu vidi — na Reki! Da, toliko manj je to kaj čudnega, ker ni dvoma, da bi bil danes Mazzini, če bi živel, res tudi osebno tam, najmanj za D'Annunzijevega prvega adlatusa, če ne za D'Am