Književna poročila. 507 slovenščina. Italijanska imena sklanja včasih, včasih ne. Meni se zdi, da zahteva duh slovanskih jezikov, da so vsa imena, domača in tuja, redovito sklanjajo. Tako piše n. pr. str. 1306 „Tako dolazi kao zreo plod lirika Dantea i Petrarke". Narobe piše na pr. na str. 293*4 J Firence . . . kretaše u susret političkome (politskome) preobraženju u monarhijsku vladu trgovačke porodice ,Medici = (Medicija)'" — na str. 292]5 pa „Poglavito Milan, najprije pod vladom Viscontija pa Sforga" itd. — Nedosledno piše „mletački" in „venezijanski", „tendencija" in „renesanca". — „Prerenesanca" m. „prva renesancija", „sve to izgleda" (alles sieht aus) m. sve to ima lice. S trdovratnostjo rabi Hrvatom izraz „bitisati" v pomenu »bivati, biti". In vendar pomenja baš nasprotno. »Bitisati" je glagol, izveden po primeru drugih glagolov, ki so izvedeni iz grškega aorista, na pr. pedepsati (ngr. ratSsusas, izgovori pedefsa) kaznovati, iz turškega glagola „bit-mek"- praeterlabor, vergehen „bilo je i bitisalo" = bilo je pa prošlo. — Tudi nekoliko tiskovnih pomot je ostalo nepo-pravljenih, in sicer poleg mnogih nevažnih tudi take, ki motijo čitatelja. R. Perušek. Giovanni Kušar, Canti Jugoslavi. Versioni dal serbo-croato-sloveno-bulgaro. Volume I con prefazione. Rocca S. Casciano, L. Cappelli. 1910. „Ali imate vi Slovenci lastno literaturo?" To vprašanje sem v Italiji mnogokrat čul iz ust inteligentnega Laha. Tam doli na jugu pač vedo, da živimo, saj čitajo v svojih dnevnikih mnogokrat brzojavke iz Trsta, Gorice in Istre, kakšne krivice delamo njih sobratom v Avstriji, kako jim kratimo pravice in oviramo svoboden razvoj, o naši kulturi, o našem slovstvu jim pa nihče ne pove ničesar. Zato je vesel pojav Kušarjeva knjiga, ki je pokazala Italijanom livade poezije jugoslovanskih narodov. Kušar sicer ni prvi, ki je storil ta korak, imel je precejšnje število predhodnikov Italijanov in Slovencev, toda nihče med njimi ni imel sreče s svojimi poskusi. Ni torej čuda, da je imel Kušar toliko težkoč, predno je našel svoji knjigi založnika. Gotovo je čuden pojav v razvoju človeške kulture, da imamo Slovenci, ki smo vendar bližnji sosedje Italijanov, z njimi tako malo duševnih stikov. Pri Hrvatih je bilo to drugače; italijanska renesansa jim je rodila dubrovniško slovstvo, vsa hrvaška in zlasti dalmatinska književnost je bila do najnovejših dni v neprestani zvezi s strujami, ki so se pojavljale v italijanskem duševnem življenju. Mi pa smo tako blizu Benetk, a vse je šumelo mimo nas brez vidnega sledu: italijanski srednji vek in panteizem sv. Frančiška Asiškega, renesansa in dnevi beneških karnevalov; le barok je prestopil meje naših dežel, a v literaturi in kulturnem razvoju tudi ni ostavil plodov. In ko se je začela zasužnjena in razkosana Italija buditi iz spanja, so nam bili vzor pesniki nemških osvobojevalnih vojen in še celo Prešeren, isti Prešeren, ki se je vzoroval na Petrarki, je prevajal Kornerja in ni videl bližjega Leo-pardija. Prešernov petrarkizem pa je bil čisto oseben, ni bil plod celega duševnega gibanja, zato se je po Prešernovi smrti zopet malokdo ozrl čez naše južne meje. Le tupatam so zazveneli tudi pri nas italski glasovi; na našo socijalno poezijo je vplivala Ada Negri, sicer pa iščemo svojih idealov vedno le kje na severu in ne pomislimo, da bi našli marsikakšno dobro moralo za svoje cilje in poti tudi v zgodovini postanka združene Italije, da so imena Garibaldi, Cavour, Mazzini imena velikih mož. Le eno nas je vedno družilo z Rimom in je žalibog doseglo večje uspehe nego vsa ostala kulturna stremljenja — ultramontanstvo, ki je pa vse drugo kot izraz italijanske kulture; čitajte samo sodbo o papizmu in hierarhiji, ki jo polaga „srednjeveški" Dante svojim svetnikom na jezik! 508 Književna poročila. Da so bili naši medsebojni odnošaji drugačni, bi nas dandanes tudi Italijani bolje poznali in to; bi moglo le dobrodejno vplivati na ublaženje nasprotij, ki ovirajo še sedaj zbližanje med Slovenci in Italijani. In kot donesek k temu poznavanju je Kušarjeva knjiga vredna uvaževanja. Iz cele knjige je citati ljubezen, s katero se] je oklenil svojega predmeta. Odločilne sodbe o njegovem delu pa sedaj še ni mogoče izreči, ker zavzema v tem prvem zvezku polovico prostora uvod in izide večina prevodov šele v drugem snopiču. Kušar pravi v uvodu sam, da si ni izbral pri prelaganju najlepših rož z vrtov jugoslovanske poezije; jaz pa mislim, da je to stališče popolnoma napačno. Če hočemo pokazati Italijanom, ki imajo Danteja Ariosta, Tassa — da ne imenujem drugih —, kaj je rodila naša poezija, jim moramo nuditi na pr. iz Ketteja pač kaj drugega kot „Tu parti!" in „A11ri tempi". Če se omejim na prevode iz slovenščine, moram reči, da izbira nikakor ni bila srečna. In prevodi sami tudi niso bogvekako dobri. Težko je sicer prelagati slovenske jedrnate verze v italijanske zveneče strofe, toda kdor se loti prevajanja, mora imeti jezik pač toliko v oblasti, da mu to ne dela nobenih težkoč, in mora biti pri tem sam tudi poet. Kolikokrat se je to že poudarjalo! Ne zadostuje, da kdo obvlada jezik, mora znati izražati najfinejše nianse čuvst&v, ki jih je izpovedal v svoji pesmi tuji poet. Tega pa Kušar ne zna. Italijani so za obliko zelo občutljivi in še celo Adi Negri ne morejo odpustiti par pregreskov glede finese forme. A kdo pač najde na pr. v Kušarjevi pesmi „Dove?" Prešernovo ,Kam?" in v „ E g 1 i non v i ene" Gregorčičevo „Njega ni"? Tudi iz drugih jezikov, zlasti iz angleščine, je težko prevajati v italijanščino, a kako divno je prevel Ascoli Shelleva! Seveda Ascoli je poet. Vrhutega pa nima Kušarjeva antologija nobenega reda. Težko je sicer urediti izbiro iz tako ogromne snovi, toda kdor hoče pokazati Italijanom bogastvo naše poezije, bi se moral pri tem držati kronologičnega, lokalnega ali pa vsaj po estetskih načelih določenega razporeda. Vendar pa Kušarjeva knjiga ni brez vrednosti. Najbolj se mu je posrečil literarno zgodovinski uvod ter zapiski o posameznih pesnikih. Ko je označil razmere, ob katerih se je razvijalo bolgarsko slovstvo, pač ni mogel najti boljšega gesla, kakor so besede satirika G i usti j a in ki veljajo še v večji meri tudi za našo književnost in kulturo: „E il piu gran male me 1'han fatto i preti!" Boj z zeiotstvom in brezprimernim jezuitskim fanatizmom je zgodovina našega slovstva od škofa Hrena do Maliniča in še dalje do najnovejših dni. Kušar se tega ni bal povedati pred kulturnim svetom. Par superlativov bi si bil sicer lahko prihranil, toda superlativi so italijanska specialiteta in jih treba vselej vzeti le „cum grano salis". Vobče pa so „Canti Jugoslavi" dobrodošli kot prvi poskus, ki naj seznani Italijo s poezijo jugoslovanskih narodov. Morda zbude v Dantejevi deželi vsaj nekaj zanimanja za našo književnost. Potem pade Kušarjevo seme gotovo na rodovitna tla, in sledili mu bodo potem gotovo boljši prevodi in boljše antologije. Vojeslav Mole.