DOM   IN   SVET
LETNIK 41              V LJUBLJANI, 1. FEBRUARJA 1928          ŠTEVILKA 1 IN 2
Miha   Maleš.  Iz  cikla   »Ljubezen-
Gospod profesor Andrej
Ivan Pregelj
Gospod   profesor   Andrej . ..   Kdo   bo trdil, da je bil ves samo profesor in le človek kar  nič?  Krivična sodba površnih ljudi!  Po tolminski zunanjosti  človeku božjo dušo obrečejo pa mu še celo za bela jetra vedo . . .
Gospod profesor Andrej ... Če je lice nekoliko uvelo, zakaj bi bilo že sehljadni per-gamen? Če je brada kozja, zakaj naj bi že bil človek rimski favn? In če nekoliko z desno nogo poskakuješ, zakaj da bi moral biti pijani grški satir — Mrkač? Zakaj ne bi sličil profesor naše zemlje in dobe zdaleč profesorjem rimskih tal in klasičnih dni? In če jim je podoben, mar ni naturen? Kdo bo
— da le o Grkih govorim — odrekal prirod-nost drzkemu smešcu Demokritu, kdo zapravljenemu peripatetiku Sokratu, kdo družabno banavzičnemu Diogenu ali celo Arhi-medu, ki je — ume j prav dovtip! — Heureko klical po ulicah brez pasa, hitona, tunike in sandal? Krivična sodba površnih ljudi! Po klasični tolminski zunanjosti človeku božjo dušo obrečejo pa mu še celo za bela jetra vedo ...
Gospod profesor Andrej . . . Mar da zato ni bil človek, ker mu je eno samo solnce grelo in sijalo, po Gregorčičevo, »nesmrtno solnce to — Homer...«?
Gospod profesor Andrej . . . Bil je čudaški. Pustimo! Vsak stan po svoje, tudi profesor-stvo stroji po svoje dušo in telo. Udelalo je tudi gospoda Andreja. Človečanstva pa mu ni vzelo, ki ga je od začetka imel in mu je svetilo: nesmrtno solnce to — Homer . . .
Gospod profesor Andrej . . .
*
Ljubezen njegovega življenja je bila beseda njegovih knjig, pesem njegove ene resnice in resničnosti: epitheton, metafora in šestomer. Ton d'apomejbomenos prozefe podaš 6kys Ahilevs ... V tej meri se mu je prožila noga v pogon in duša nosila v zanosu. Z besedo velikega grškega rapsoda je čutil in z barvo obličil svojega življenja sleherni videz, doživljaj in svet. Njegova zemlja je bila Homer. Njegovo morje — Homer. Njegovo nebo — Homer. Nebeško solnce to — Homer. Rastla mu je gora gosto-listnata, gibalo mu polje žitorodno. Rano-ranka Zora mu je z rožnatimi prsti odpirala nebeške dveri, črna Noč mu je padala kakor živa izpod neba. Iz mest so vrela ljudstva kakor čebele iz panjov, svoje oble boke je ladja zibala na penastih valeh. Prijatelj Jože Ivančič z Vršnega mu je bil modri Nestor, »gospodar peščenemu Pylu«, natakarica Ka-trica »jelenjeoka sužnja Brizejida«. Bridko so spčli na boj mu v bron odeti Ahajci in
i