L^-J PSC : V H h" OliKE riOH® Z DOVOLJENJEM KNEŽJEGA IN NADŠKOFIJSKEGA ORDIN ARI JATA V GORICI. -- lili PLATNICE IN MESEČNA ZAQLA-VJA NARISAL AKADEM. SLIKAR FRANC GORSÉ. -- KOLEDAR goriške: MOHORJEVE DRUŽBE ZA NAVADNO LETO 1930 IZDALA IN ZALOŽILA GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA NATISNILA „KATOLIŠKA TISKARNA" V GORICI - 1929 S 414 .(-SI , / . r* A Poglavar katoliške cerkve. Papež Pij XI. rojen 31. maja 1857 v mestu Desio pri Milanu z imenom Ahil Ratti zamašnika posvečen 20. decembra 1879; apostolski nuncij na Poljskem 6. junija 1919 kardinal in nadškof v Milanu 13. junija 1921; za papeža izvoljen 6. februarja 1922 kronan 12. februarja 1922. Katoliški vladike v Julijski krajini; Dr. Frančišek Borja Sedej, nadškof goriški, lojen 10. oktobra 1854 v Cerknem, posvečen za nadškofa v Gorici 25. marca 1906. Dr. Alojzij Fogar, škof tržaški, rojen 27. januarja 1882 v Pevmi pri Gorici, posvečen za škofa 14. oktobra 1923 v goiiški stolnici. Dr. Trifon Pederzolli, škof poreško-puljski, rojen 28. januarja 1864 v Kotoru, posvečen za škofa 5. oktobra 1913. Izidor Mihael Sain, škof reški, rojen 22. novembra 1869 v Dajli v Istri, posvečen za škofa na Reki dne 8. avgusta 1926. Kraljevska rodbina. Viktor Emanuel III. kralj Italije, ro- Kraljična Mafalda, roj. 19. nov. 1902. jen 11. novembra 1869, kralj od 29. ju- Poročena s princem Filipom Hesenskim. Iija 1900. Humbert, princ piemontski, prestolo- Helena, kraljica, rojena kneginja črno- naslednik, rojen 15. septembra 1904. gorska 8. jan. 1873, poročena 24.okt. 1896. Kraljična Ivana, rojena 13. novembra Kraljična Jolanda, rojena 1. junija 1907. 1901. Poročena z grofom Karlom Calvi Kraljična Marija, rojena 26. decem- di Bergolo. bra 1914. Navadno leto 1930 ima 365 dni (med temi 65 nedelj in praznikov po starem štetju) ter se začne' in konča s sredo. Začetek leta 1930. Občno in državno leto se začne na novega leta dan, 1. januarja. Cerkveno leto se začne s 1. adventno nedeljo, 30. novembra. Astronomični letni časi. Pomlad se začne 21. marca ob 9. uri 30m — Poletje se začne 22. junija ob 4. uri 53m — Jesen se začne 23. septembra ob 19. uri 36 m — Zima se začne 22. decembra ob 14. uri 40m,— Ure se štejejo od 1 do 24, to je od polnoči do polnoči. Godovinsko število. Zlato število: .... 12 Solnčni krog: .... 7 Nedeljska črka: . . E Epakta:.....XXX Rimsko število: . . . 13 Letni vladar: .Saturn Cerkveni zapovedani prazniki so razen navadnih nedelj še sledeči: Novo leto ali obrezov. Gospodovo, Sv. Rešnje Telo, v četrtek, 19. junija, sreda, 1. januarja. Sv. Peter in Pavel, apostola, ne- Sv. trije kralji ali razglašenje Go- delja, 29. junija, spodovo, ponedeljek, 6. januarja. Vnebovzetje Marije Device, petek, Sv. Jožef, ženin D. M., sreda, 19. 15. avgusta, marca. Praznik vseh svetnikov, sobota, 1. Velika noč ali vstajenje Gospodovo, novembra, nedelja, 20. aprila. Brezmadežno spočetje Marije De- Kristusov vnebohod, četrtek, 29. maja. vice, ponedeljek, 8. decembra. Binkošti ali prihod sv. Duha, nede- Božič ali rojstvo Gospodovo, četr- Ija, 8. junija. tek, 25. decembra. Pepel ni ca ali začetek posta je v sredo, 5. marca. — Od božiča do pepelnice je 7 tednov in 1 dan, ali 50 dni. Cerkveni prepovedani časi. Obhajati ženitve je prepovedano od l.adventne nedelje do božiča in od pepelnice do velikonočnega ponedeljka. Posti. 1. Pomladne (postne) kvatre 12., 14. in 2. Dnevi zgolj posta, (se sme uživati 15. marca. meso, pa se sme le enkrat do sita 2. Poletne (binkoštne) kvatre 11., 13. najesti) imajo f. m 14. junija. 3 Dnevi strogega posta, (se ne 3. Jesenske kvatre 17., 19. in 20. sept. sme užjvati meso in se sme le enkrat do 4. Zimske (adventne) kvatre 17., 19. sjta najesti) imajo ff. in 20. decembra. 1. Dnevi zgolj zdržka (da se ne sme uživati meso, pa se sme večkrat najesti Razen tega naj se vsak vernik ravna do sita) imajo znamenje *. po predpisih svoje škofije. Običajni civilni prazniki. 1. Vse nedelje. — 2. Novo leto. ■— 3. Sv. trije kralji. — 4. 21. aprila, praznik .dela. — 5. Vnebohod. — 6. Praznik zedinjenja Italije 20. septembra. — 7. Vsi svetniki. — 8. Praznik zmage 4. novembra. — 9. Božič. — Za Trst tudi dan sv. Justa. Državni prazniki s samo dopoldanskim delavnim urnikom. 8 januarja: Rojstni dan Nj. V. kraljice Helene. — Pustni četrtek, pondeljek, torek — Vel. četrtek — Vel. sobota — Vel. pond. — 2. aprila — 20 julija — 18. avg.; — 15. sept. — 2. okt. — 2. nov. — 11. nov. rojstni dan Nj. V. kralja — 20. nov. — 24. decembra. — 31. decembra. Znamenja za mesečne spremene. Mlaj prvi krajec 3, ščip ali polna luna zadnji krajec C Mrki solnca in lune leta 1930. V letu 1930. bosta mrknila solnce in luna dvakrat; v Srednji Evropi bo prav malo viden le lunin mrk dne 7. okt. Dne 13. aprila nastopi delni lunin mrk, in sicer ob 6.21 ter konča ob 7.36. Viden bo v južno-zahodni Evropi in v severno-zahodni Afriki, na Atlantskem oceanu, v Severni in Južni Ameriki in deloma tudi na Tihem oceanu. Dne 28. aprila bo mrknilo solnce polno, in sicer začne mrk ob 17.20 in konča ob 22'46. Mrk bo viden v severno-zahodni Aziji, na severnem delu Tihega oceana in Ledenega morja, v Severni Ameriki ih na Atlantskem oceanu. Dne 7. oktobra bo delno mrknila luna; začetek ob 19-46, konec ob 20 27. Ta prav malenkosten mrk bo viden v Evropi, Aziji, Afriki ter na Indijskem oceanu in v Avstraliji. Dne 21. in 22. oktobrn bo popoln mrk solnca, ki se začne ob 20.4 ponoči in konča ob 1-23 zjutraj. Viden bo le v vzhodni Avstraliji, na južnem Tihem oceanu in na južnem koncu Južne Amerike. Vremenski ključ s katerim vsakdo lahko zve za vreme celega leta naprej, ako le ve, kdaj se izpremeni luna (t.j.: ob kateri uri nastopi prvi krajec 3, ščip (g), zadnji krajec C >n mlaj — Ta vremenski ključ je napravil slavni zvezdoslovec J. W. Herschel in dunajska kmetijska družba ga je 1. 1839. spoznala za najbolj zanesljivega. Pomeni pa, kadar se izpremeni luna : Ob uri Poleti Pozimi Ob uri Poleti Pozimi od 24. do 2. lepo mrzlo, če ni jugozapadnik od 12. do 14. veliko dežja sneg in dež od 2. do 4. mrzlo in dež sneg in vihar od 14. do 16. spremenljivo lepo in prijetno od 4. do 6. dež sneg in vihar od 16. do 18. lepo lepo od 6. do 10. spremenljivo dež ob severo-zapadniku, sneg ob vzhodniku od 18. do 22. lepo ob severu ali zapadniku, dež ob jugu ali jugozapadniku dež in sneg ob jugu ali zapadniku od 10. do 12. veliko dežja mrzlo in mrzel veter od 22. do 24. lepo lepo Opomba. — Celo leto se razdeli na dva dela, t. j na poletje in na zimo; za poletje velja čas od 15. aprila do 16. oktobra, ostali čas pa velja za zimo. 1 Sreda 2 3 4 Četrtek Petek Sobota Novo leto. Obrezovanje Gospodovo. Makarij (Biaženko); Aleksander. Genovefa, devica; An ter, papež; Florencij, škof, muč. Tit, škof: Angela Folinjska._ 5 6 7 8 9 10 11 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Ned, po novem letu. Ime Jezusovo. Telesfor, papež. Sv. Trije kralji. Razglašenje Gospodovo. Valentin (Zdravko), škof; Lucijan, mučenec. Severin, opat: Teofil; Eberhard, škof. Julijan in Bazilisa, mučenca. Pavel, puščavnik; Agaton, papež. Higin, papež, mučenec: Salvi j, mučenec._ 12 13 14 15 16 17 18 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. po razglašenju Gospodovem. Sv. Družina. Veronika Mil., devica; Hilarij, škof. Feliks (Srečko") Nol. Maver, opat; Habakuk. Marcel, papež; Bernard, mučenec. Anton, puščavnik; Marijan; Sulpicij, mučenec. Sv. Petra stol v Rimu; Priska, devica, mučenica. 19 20 21 22 23 24 25 Nedelja Ponedeljek Torek € Sreda Četrtek Petek * Sobotn 2. po razglašenju Gospodovem. Marij in tov., muč. Fabijan in Sebastijan, mučenca. Neža (Janja), devica, mučenica; Fruktuoz, škof. Vincencij (Vinko), muč. Zaroka Marije Device. Timotej, škof; Evgenij, mučenec; Babila, muč. S p r eob r n j enje Pavlovo.__ 26 Nedelja 27 28 29 30 31 Ponedeljek Torek < Sreda Četrtek Petek * 3. po razglašenju Gospodovem. Polikarp, škof. Janez Zlatoust, cerkveni uč.: Leander, škof. Roger, opat; Egidij in Odorik. Frančišek Sal., cerkv. uč. Martina, devica, mučenica; Janez Mil. Peter Nol., spoznavavec Marcela, vdova. } Prvi krajec dne 8. ob 4.11 (sneg, vih.). @ Ščip dne 14. ob 23.21 (lepo). ® Zadnji krajec dne 21. ob 17.07 (lepo). ® Mlaj dne 29. ob 20.07 (dež in sneg). JANUAR IMA 31 DNI. Nedelja po novem letu: Jožef in Marija se vrneta z detetom iz Egipta. (Mt 2 19—23.) 1. nedelja po razgl. Gospodovem: Dvanajstletni Jezus v templju. (Lk 2, 42—52.) 2. nedelja po razgl. Gospodovem: O ženitnini v Kani Galilejski. (Jan 2, 1—11.) 3 nedelja po razgl. Gospodovem: Jezus ozdravi stotnikovega hlapca. (Mt 8, 1—13.) ZAPISKI Solnce stopi v znamenje vodnarja dne 20. ob 19.33. — Dan zraste za 1 uro in 1 minuto. Dan je dolg od 8 ur 25 minut do 9 ur 26 minut. DAVKI: Izobešeni so seznami davkoplačevalcev. Dobro jih preglej! BflUAH SVEČAN 1 Sobota Ignacij (Ognjeskv), škof, mučenec; Brigita, devica. 2 3 4 5 6 7 8 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek > Petek * Sobota 4. Svečnica. Darovanje Gospodovo. Blaž, škof, mučenec; Ansgarij, škof. Andrej Korsini, škof; Rembert, mučenec. Agata, devica mučenica. Amand, škof; Doroteja; Tit, škof. Romuald, opat; Rihard, spoznavavec. Janez od Mata; Emilijan. 9 10 11 12 13 14 15 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek © Petek Sobota 5. po razglašen ju Gospodovem. Apolonija, dev. muč. Sholastika, devica; Sotera, devica muč.; Viljem, pušč. Lurška Mati božja; Viktorija, devica mučenica. Sedem sv. ustanoviteljev; Eulalija, devica, mučenica. Katarina Ričijska, devica; Georgij II., papež. Valentin (Zdravko), mučenec; Avksencij, opat. Favstin, mučenec: Jordan, spoznavavec. 16 17 18 19 20 21 22 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek € Petek * Sobota 1. predpepelnična nedelja. Julijana, devica, mučenica. Frančišek Kle; Gregorij; Julijan, mučenec. Simeon, škof, mučenec; Flavijan, škof. Konrad, puščavnik; Mansuet, škof. Sadot, škof, in tovariši, mučenci. Irena (Miroslava); Feliks; Maksim. Sv. Petra stol; Margareta Kortonska. 23 24 25 26 27 28 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek • * 2. prednepelnična nedelja. Peter Damiani, cerkv. uč. Matija (Bogdan), apostol. Valburga, devica; Viktorin in tovariši, muč. Matilda, devica; Aleksander škof, muč.; Viktor. Gabriel od Žalostne Matere božje. Roman, opat; Antonija; Rajmund. i Prvi krajec dne 6. ob 18.26 (lepo). (D Ščip dne 13. ob 9.39 (dež in sneg). C Zadnji krajec dne 20. ob 9.44 (sneg). • Mlaj dne 28. ob 14.33 (dež'in sneg). FEBRUAR IMA 28 DNI. 4. nedelja po razgl. Gospodovem: Jezus med viharjem v ladjici spi. (Mt 8, 23—27.) 5. nedelja po razgl. Gospodovem: Prilika o pšenici in ljuljki. (Mt 13, 24—30.) 1. predpepelnična nedelja: O delavcih v vinogradu. (Mt 20, 1—16.) 2. predpepelnična nedelja: Prilika o sejavcu in semenu. (Lk 8, 4—15.) ZAPISKI Solnce stopi v znamenje rib dne 19. ob 10.0. — Dan zraste za 1 uro 28 minut. — Dan je dolg od 9 ur 29 minut do 10 ur 57 minut. DAVKI: Prvi obrok plačaj od 10.—18. Sicer doplačaš kazen! 2 3 4 5 6 7 8 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda tt Četrtek t Petek ff Sobota f » 3. predpepelnična nedelja. Simplicij, p.; Neža (Janja). Kunigunda, cesarica; Marin. Pust. Kazimir; Lucij, papež. Pepelnica. Jan. Jož. od Križa; Friderik, opat. Perpetua in Felicita; Evagrij, škof. Tomaž Akvinski, cerkveni učenik. Janez od Boga, spoznavavec; Filemon, mučenec._ 9 10 11 12 13 14 15 Nedelja Ponedeliek t Torek f Sreda f Četrtek f Petek tt ® Sobota f 1. postna nedelja. Frančiška Rim.; Gregorij. 40 mučencev; Makarij; Aleksander in Kaj, muč. Sofronij, škof; Krištof M.; Eulogij. Kvatre. Gregorij Veliki, papež. Teodora, mučenica; Kristina, mučenica. Kvatre. Matilda; Pavlina. Kvatre. Klemen M., spozn.: Kristofor, mučenec. 16 17 18 19 20 21 22 Nedelja Ponedeljek t Torek t Sreda f Četrtek t Petek ff Sobota f € 2. postna nedelja. Hilarij in Tacijan, mučenca. Patrik, škof: Jedert, devica. Ciril Jeruzalemski, cerkv. uč. Jožef, ženin Marije Device. Aleksandra, mučenica; Janez P. Benedikt, opat; Serapion, škof. Lea; Katarina Gen. 23 Nedelja 24 Ponedeliek f 25 Torek f 26 Sreda t 27 Četrtek f 28 I Petek tt 29 ( Sobota t 3. postna nedelja. Jožef Oriol; Pelagija, mučenica. Gabriel, arhangel. Oznanjenje Marije Device. Sredpostna. Emanuel, muč.; Ludgerij, škof. Janez Damianski, cerkveni učenik. Janez Kap.; Sikst III., papež. Ciril, mučenec: Bertold, spoznavavec._ 30 i Nedelja • 31 j Ponedeljek t 4. postna (sredpostna). Janez Klimak, opat; Kvirinij. Modest, šk. krški; Benjamin: Balbina, devica._ ) Prvi krajec dne 8. ob 5.0 (dež). @ Ščip dne 14. ob 19.58 (dež in sneg). C Zadnji krajec dne 22. ob 4.13 (sneg). • Mlaj dne 30. ob 6.46 (dež in sneg). MAREC IMA 31 DNI. 3. predpepelnična nedelja: Jezus ozdravi slepca. (Lk 18, 31—43.) 1. postna nedelja: Jezus trikrat skušan. (Mt 4, 1—11.) 2. postna nedelja: Jezus se na gori izpremeni. (Mt 17, 1—9.) 3. postna nedelja: Jezus izžene hudiča iz mutca. (Lk 11, 14—28.) 4. postna (sredpostna) nedelja: Jezus nasiti pet tisoč mož. (Jan 6, —15.) Solnce stopi v znamenje ovna dne 21. ob 9.30. — Začetek pomladi. — Noč in dan enako dolga. — Dan zraste za 1 uro 45 minut. — Dan je dolg od 11 ur 1 minuto do 12 ur 46 minut. DAVKI: Od 1.—8. preglej seznam dodatkov k direktnim davkom! L APR.IL MALI TH/VEM i 2 3 4 5 Toreik Sreda Četrtek Petek Sobota t t t tt t Hugo, škof; Venancij, škof. Frančišek Pavlan.; Marija Egipč.; Leopold G. Rihard, škof; Hionija. Izidcr Sev., šk., c. uč.; Kozim, puščavnik. Vincenij F.; Irena.__ 6 Nedelja > 7 Ponedeljek t 8 Torek f 9 Sreda t 10 Četrtek t 11 Petek tt 12 Sobota t 5. postna (tiha) nedelja. Sikst I., p.; Krescencija. Herman Jožef; Epifanij; Tilmanij. Albert, škof; Julija Bili. Marija Kleofova; Tomaž. Ecehiel, prerok; Marko B.; Mehtilda. Devica Marija sedem žalosti; Leon I., papež. Julij I., papež; Angelus: Zenon, škof.__ 13 Nedelja ® 14 Ponedeljek t 15 Torek t 16 Sreda 17 Četrtek 18 Petek 19 Sobota t t tt t 6. postna (cvetna) nedelja. Hermenegild, mučenec. Justin, muc.; Valerijan, muč.; Tiburtij, muč. Peter Gonzalez; Teodor, mučenec. Benedikt Jožef Labre. Vel. četrtek. Anicet, papež; Rudolf, mučenec. Vel. petek. Apoloni j, mučenec; Eleuterij, škof. Vel. sobota. Leon IX., papež: Vernerij. mučenec. 20 Nedelja ff 21 Ponedeljek 22 Torek 23 Sreda 24 Četrtek 25 Petek * 26 Sobota Velika noč. Vstajenje Gospodovo. Neža (Janja), d. Velikonočni ponedeljek. Anselm, škof. Soter in Gaj, papeža. Adalbert (Vojteh), škof, mučenec. Jurij, mučenec; Fidelis S., mučenec. Marko, evangelist. Mati b. dobrega sveta. BI. Peter Kanizij; Ferdinand. 27 Nedelja 28 29 30 Ponedeljek* Torek Sreda 1. povelikonočna (bela) nedelja. Anastazij, papež. Pavel od Križa, spoznavavec; Vitalij, mučenec. Peter, mučenec; Robert, opat. Katarina Sienska, devica; Marijan, mučenec._ 3 Prvi krajec dne 6. ob 12.25 (deževno). @ Ščip dne 13. ob 6.49 (spremenljivo), (f Zadnji krajec dne 20. ob 23.09 (lepo). • Mlaj dne 28. ob 20.08 (dež in mrzlo). APRIL IMA 30 DNI. 5. postna (tiha) nedelja: Judje hočejo Jezusa kamenjati. (Jan 8, 46—59.) 6. postna (cvetna) nedelja: Jezus jezdi slovesno v Jeruzalem. (Mt 21, 1—9.) Velikonočna nedelja: Jezus vstane od mrtvih. (Mk 16, 1—7.) 1. povelikonočna nedelja: Jezus se prikaže ob zaprtih durih. (Jan 20, 19—31.) ZAPISKI Solnce stopi v znamenje bika dne 20. ob 21.06. — Dan zraste za 1 uro 38 minut. — Dan je dolg od 12 ur 49 minut do 14 ur 27 minut. DAVKI: Drugi obrok davkov plačaj od 10.—18. Do 9. pa vloži morebitni rekurz proti odmeri davka, ki je bil naznanjen v januarju! Četrtek Petek * Sobota Filip in Jakob ml., apostola. Atanazij, cerkveni učenik; Sekund, mučenec. Najdenje sv. križa; Mavra, mučenica._ 4 5 6 7 8 9 10 Nedelja 2. povelikonočna nedelja. Florijan (Cvetko), muč. Ponedeljek * Pij V., papež; Irenej, škof. Torek Janez Evangelist pred lat. vrati; Judita. Sreda Varstvo sv. Jožefa; Stanislav; Zigmund. Četrtek Prikazen Mihaela arhangeia. Petek * Gregorij Nac., škof; Beat. Sobota Antonin, škof; Gordijan, mučenec; Janez Av. 11 Nedelja 12 Ponedeljek® 13 Torek 14 Sreda 15 Četrtek 16 Petek * 17 ! Sobota 3. pov. Varstvo sv. Jožefa. Frančišek H.; Mamert, šk. Pankracij, mučenec; Imelda. Servacij, mučenec. Bonifacij, mučenec; Paskal, pp. Izidor; Zofija. Janez Nepomuk; Ubald, škof. Pashal Bajlonski; Bruno, škof. _ 18 19 20 21 22 23 24 Nedelja Ponedeljek Torek G Sreda Četrtek Petek * Sobota 4. povel.konočna nedelja. Erik, kralj; Aleksandra, d. Peter Celestin, papež; Pudencija, devica. Bernardin Seneški; Bazila. Feliks Kantal, spoznavavec. Emil (Milan); Margarita; Roman, opat. Janez Krstnik de Rossi; Deziderij, mučenec. Marija Dev. pomoč kristjanov: Ivana.__ 25 Nedelja 26 Ponedeljek 27 Torek 28 Sreda • 29 Četrtek 30 Petek * 31 Sobota 5. povelik. (križeva) nedelja. Gregorij VII., papež. Filip Neri (Zdenko) spoznavavec.) Beda (Veda) Čast. Janez, p. J Križevo. Avguštin, škof; German, spoz. Kristusov vnebohod. Teodozija, mučenica. Ivana Orleanska, devica; Feliks, papež. Angela, devica; Kocijan, mučenec._ i Prvi krajec dne 5. ob 17.53 (lepo) © Sčip dne 12. ob 18.29 (lepo). C Zadnji krajec dne 20. ob 17. 22 (lepo). # Mlaj dne 28. ob 6.37 (spremenljivo). MAJ IMA 31 DNI. * ; • 2. povelikonočna nedelja: Jezus dobri pastir. (Jan 10, 11—16.) 3. povelikonočna nedelja: Jezus napoveduje svoj odhod. (Jan 16, 16—22.) 4. povelikonočna nedelja: Jezus obeta učencem sv. Duha. (Jan 16, 5—14.) 5. povelikonočna nedelja: Jezus uči o moči molitve. (Jan 16, 23—30.) ZAPISKI Solnee stopi v znamenje dvojčkov dne 21. ob 20.42. — Dan zraste za 1 uro 15 minut. — Dan je dolg od 14 ur 30 minut do 15 ur 45 minut. DAVKI: Vloži prošnjo za znižanje davka ali pa za oprostitev, če nisi več v službi, če ne opravljaš več obrti ali pa če moreš kako opravičiti zahtevo po znižanju! 1 2 3 4 5 6 7 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota +T 6. povelikonočna neaelja. Fortunat, sp.; Kuno. Erazem, škof; Eugen; Marcelin, mučenec. Klotilda, kraljica; Pavla, devica. Frančišek Kar., spoznavavec; Kvirin, škof. Bonifacij, škof, mučenec: Valerija, muč. Norbert, škof; Bertrand, škof; Artemij, mučenec. Robert, spoznavavec: Baptista Var. _ 8 Nedelja 9 Ponedeljek 10 Torek 11 Sreda ® t 12 Četrtek 13 Petek tt 14 Sobota t Binkošti. Prihod sv. Duha. Medard, škof. Binkoštni ponedeljek. Primij in Felicijan, mučenca. Margareta, kraljica; Bogomil. Kvatre. Barnaba, mučenec; Marcel. Janez Fakund, spoznavavec. Kvatre. Anton Padovanski, spoznavavec. Kvatre. Bazilij, cerkv. učenik: Elizej, prerok._ 15 16 17 18 19 20 21 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 22 23 24 25 26 27 28 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. pobinkoštna nedelja. Presveta Trojica. Vid in tov. Jošt, opat: Frančišek Reg.; Bertold. Adolf, škof. Efrem Sirski, cerkveni učenik. Presveto Rešnje Telo. Julijana; Gervazij in Protazij. Silverij, papež, mučenec. Alojzij (Vekoslav), spoznavavec; Alban, mučenec. 2. pobinkoštrta nedelja. Pavlin Nol., škof: Ahacij. Agripina, devica, mučenica. Rojstvo Janeza Krstnika. (Kres.) Viljem, opat; Henrik, škof; Prosper, škof. Janez in Pavel, mučenca. Srce Jezusovo. Hema; Ladislav, kralj. Irenej, škof, mučenec; Leon II., papež._ 29 Nedelja 3. pobinkoštna nedelja. Peter in Pavel, apostola. 30 Ponedeljek Spomin sv. Pavla; Luc._ } Prvi krajec dne 3. ob 22.56 (hladno). @ Ščip dne 11. ob 7.12 (spremenljivo), f Zadnji krajec dne 19. ob 10.00 (dež). ® Mlaj dne 26. ob 14.47 (obilo dežja). ZAPISKI Solnce stopi v znamenje raka dne 22. ob 4.53. — Začetek poletja. — Dan zraste do 21. za 19 minut in se zopet skrči do 30. za 3 minute. — Najdaljši dan in najkrajša noč. Dan je dolg od 15 ur 46 minut do 16 ur in 2 minuti. DAVKI: Od 10,—18. Plačaj tretji obrok davka! JULIJ MALI SUPAN i 2 3 4 5 Torek Sreda Četrtek Petek Sobota ) * Presv. Rešnja Kri; Teobald. Obiskovanje Marije Device; Oton, škof. Leon II., papež; Bernardin. Urh, škof; Berta, devica; Lavrijan, škof. Ciril in Metod, apostola slovanskih narodov. 6 7 8 9 10 11 12 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota © 4. pobinkoštna nedelja. Izaija, prerok; Bogomila. Vilibald, škof; Pulherija. Evgenij III., papež; Elizabeta, kraljica. Nikolaj in tovariši, mučenci; Anatolija, devica. Amalija, devica; Veronika; Felicita. Pij I., papež; Olga; Sidronij, mučenec. MohoT in Fortunat. mučenca. 13 Nedelja ® 14 Ponedeljek 15 Torek 16 Sreda 17 Četrtek 18 Petek * 19 Sobota S 5. pobinkoštna nedelja. Anaklet, papež. Bonaventura, cerkveni učenik; Henrik, kralj. Vladimir, kralj; Henrik, kralj. Devica Marija Karmelska. Aleš, spoznavavec; Marcelina, devica. Friderik (Miroslav), mučenec; Kamil Lelijski. Vincencij (Vinko) Pavianski; Aurea (Zlata). 20 21 22 23 24 25 26 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * i Sobota 6. pobinkoštna nedelja. Margareta, devica, mučenica. Prakseda, devica, mučenica; Danijel, prerok. Marija Magdalena, spokornica. Apolinarij. škof, mučenec; Liberij, škof. Kristina, devica, mučenica: Roman, mučenec. Jakob (Radoslav) st., apostol; Krištof, mučenec. Ana. mati Marije Device: Valent, mučenec._ 27 Nedelia 28 Ponedeljek 29 Torek 30 Sreda 31 Četrtek 7. pobinkoštna nedelja. Viktor (Zmagoslav), papež. Marta, devica; Beatrika, mučenica. Abdon in Senen, mučenca; Julita, mučenica. Ignacij (Ognieslav) Lojola.___ } Prvi krajec dne 3. ob 5.03 (dež). ® Ščip dne 10. ob 21.01 (lepo), (j Zadnji krajec dne 19. ob 0.29 (lepo). # Mlaj dne 25. ob 21.42 (spremenljivo). AVGUST VELIKI mN 1 I Petek * * 2 I Sobota Vezi sv. Petra, apostola; Makabejski bratje. Porciunkula; Alfonz M. Liguorski. 3 4 5 6 7 8 9 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota i 8. pobinkoštna nedelja. Najdenje sv. Štefana; Lidija. Dominik (Nedeljko), spoznavavec. Marija Devica Snežnica. Gospodovo spremenjenje. Sikst II., papež. Kajetan; Donat, škof, mučenec. Ciriak in tovariši, mučenci; Miro, škof. Roman, mučenec; Afra, mučenica. Peter Faber. 10 Nedelja 11 Ponedeljek 12 Torek 13 Sreda 14 Četrtek ff 15 Petek 16 Sobota 9. pobinkoštna nedelja. Lavrencij, muč.; Pavla, d. m. Suzana, devica, mučenica; Tiburcij. Klara, devica; Hilarija, mučenica. Janez Berhm.; Kasijan. Evzebij, sp.; Anastazija, devica. Vnebovzetje Marije Device. Rok; Joahim, oče Marije Device.__ 17 18 19 20 21 22 23 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 10. pobinkoštna nedelja. Hiacint, sp.; Julijana, devica. Helena (Jelena), cesarica. Ludovik, T., škof; Julij, mučenec; Sebald, spoznav. Bernard, opat, cerkveni učenik; Samuel, prerok. Ivana Franč. Šantalska, devica. Timotej, m.; Hipolit, škof, mučenec. Filip_ (Zdenko) Ben., spoznavavec; Viktor, škof. 24 25 26 27 28 29 30 Nedelja < Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 11. pobinkoštna nedelja. Jernej, apostol; Ptolomej. Ludovik, kralj; Patricija, devica. , Zefirin I.. papež; Bernard Of. Jožef Kalasancij; Antuza; Gerhard, škof. Avguštin, cerkveni učenik; Hermes. Obglavljenje Janeza Krstnika; Sabina, mučenica. Roza Limanska, devica; Feliks (Srečko) mučenec. 31 Nedelja 12. pobinkoštna. nedelja. Rajmund (Rajko), spozn. f Prvi krajec dne 1. ob 13.26 (spremenljivo). &) Ščip dne 9. ob 11.58 (veliko dežja). C Zadnji krajec dne 17. ob 12.31 (spremenljivo). • Mlaj dne 24. ob 4.37 (dež). 1 Prvi krajec dne 31. ob 0.57 (lepo)._ AVGUST IMA 31 DNI. 8. pobinkoštna nedelja: Prilika o krivičnem hišniku. (Lk 16, 1—9.) 9. pobinkoštna nedelja: Jezus joka nad Jeruzalemom. (Lk 19, 41—47.) 10. pobinkoštna nedelja: Prilika o farizeju in cestninarju. (Lk 18, 9—14.) 11. pobinkoštna nedelja: Jezus ozdravi gluhonemega. (Mk 7, 31—37.) 12. pobinkoštna nedelja: Prilika o usmiljenem Sainarijanu. (Lk 10, 23—37.) ZAPISKI Solnce stopi v znamenje device dne 23. ob 22.27. — Konec pasjih dni. — Dan se skrči za 1 uro 34 minut. — Dan je dolg od 15 ur 4 minute do 13 ur 30 minut. DAVKI: Od 10.—18. plačaj četrti obrok davkov. SEPTEMBER. KirWEC Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Egidij (Hij), opat; Verena. Jodek, škof; Meksima, mučenica. Evfemija, Tekla, Erazma, Doroteja, tov., device muč. Rozalija, devica; Roza Vit. Lavrencij; Justinijan, škof; Viktorin, škof. Caharija; Peregrin.__ 7 8 9 10 11 12 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek 13 Sobota 13. pobinkoštna. Angelska. Marko in tovariši, muč. Rojstvo Marije Device. Peter Klaver, spoznavavee; Serafina. Nikolaj Toledski, spoznavavee; Pulherija, ces. Prot in Hiacint, mučenca. Ime Marija; Macedonij, škof; Valerijan, mučenec. Frančišek K.; Mavrilij; Notburga, devica. 14 15 16 17 18 19 20 Nedelja Ponedeljek € Torek Sreda Četrtek Petek Sobota t tt t 14. pobinkoštna nedelja. Povišanje sv. križa. Marija Devica sedem žalosti. Nikodem, mučenec. Kornelij in Ciprijan, mučenca; Ljudmila, vdova. Kvatre. Lambert, šk.; Rane sv. Frančiška. Jožef Kup.; Zofija in Irena; Tomaž. Kvatre. Januarij in tovariši, mučenci. Kvatre. Evstahij in tovariši, mučenci.__ 21 22 23 24 25 26 27 Nedelja Ponedeljek • Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota 15. pobinkoštna nedelja. Matej, apostol in evangelist. Tomaž Vil.; Mavricij in tovariši. Linus. papež; Tekla, mučenica. Marija Devica, rešiteljica ujetnikov; Gerard, šk., muč. Kamil in tovariši; Kleofa; Firmin, škof. Ciprijan in Justina, muč.; Vigilij, škof. Kozma in Damijan, mučenca; Kaj, škof._ 28 Nedelja 29 i Ponedeljek> 30 i Torek 16. pobinkoštna nedelja. Venčeslav, kralj, mučenec. Mihael, arhangel; Evt. Hieronim (Jerko), cerkveni učenik: Oton._ @ Ščip dne 8. ob 3.48 (dež in mrzlo). C Zadnji krajec dne 15. ob 22.13 (lepo). • Mlaj dne 22. ob 12.42 (lepo). } Prvi krajec dne 29. ob 15.58 (spremenljivo). SEPTEMBER IMA 30 DNI. 13. pobinkoštna nedelja: Jezus ozdravi deset gobavih. (Lk 17, 11—19.) 14. pobinkoštna nedelja: O božji previdnosti. (Mt 6, 24—33.) 15. pobinkoštna nedelja: Jezus obudi mladeniča v Najmu. (Lk 7, 11—16.) 16. pobinkoštna nedelja: Jezus ozdravi vodeničnega in govori o ponižnosti. (Lk 14,1—11.) ZAPISKI Solnce stopi v znamenje tehtnice dne 23. ob 19.36. — Začetek jeseni. — Dan in noč sta enako dolga. — Dan se skrči za 1 uro 40 minut. — Dan je dolg od 13 ur 26 minut do 11 ur 46 minut. DAVKI: Pred 20. se razobesijo seznami oseb, ki so podvržene davku od premičnega bogastva. OKTOBER VINOTOK i 2 3 4 Sreda Četrtek Petek Sobota Remigij, škof; Janez Dukl. Angeli varuhi; Leodegar. Kandid, muč.; Felicija; Mala Terezija Deteta Jez. Frančišek Seraf., spoznavavec; Edvin, kralj._ 5 6 7 8 9 10 11 Nedelja Ponedeljek Torek d Sreda Četrtek Petek Sobota 17. pobink. Rožnega venca. Placid in tovariši, muč. Brunon, spoznavavec; Sagar, škof. M. D., Kralj. sv. rožn. venca; Justina, devica. Brigita, vdova; Simeon; Benedikta, devica. Dionizij in tovariši, mučenci; Rustik. Frančišek Bor j a, spoznavavec; Ludovik, spoz. Aleksander Sauli; Nikazij; Firmin, škof. 12 13 14 15 16 17 18 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda < Četrtek Petek Sobota 18. pobinkoštna nedelja. Maksimilijan, škof, mučenec. Edvard (Slavoljub), kralj; Teofil, škof. Kailist, papež, mučenec. Terezija, devica; Avrelija, devica. Gal, opat; Gerard Maj. Margareta Mar. Alakok; Hedviga. Luka, evangelist; Just, mučenec; Julijan. puščavnik. 19 20 21 22 23 24 25 Nedelja Ponedeljek Torek < Sreda Četrtek Petek Sobota 19. pobink. Posvečevanje cerkva. Peter Alkant, spozn. Janez Kanci j, spoznavavec; Felicijan; Vendelin. Uršula in tov., mučenice. Kordula, devica, mučenica; Marija Šaloma. Klotilda, devica, mučenica; Severin, škof. Rafael, arhangel; Kristina. Krizant in Marija; Krišpin.__ 26 Nedelja 27 Ponedeljek 28 Torek i 29 Sreda 30 Četrtek 31 ; Petek tt 20. pobink. Kristus Kralj. Evarist, papež, mučenec. Frumencij, škof; Antonija, devica; Vincenc. Simon in Juda, apostola. Narcis, škof; Ida, devica. Alfonz Rodriguez; Angelu s. Volbenk (Volkoslav), škof; Krištof; Lucila._ @ Ščip dne 7. ob 19.56 (lepo). C Zadnji krajec dne 15. ob 6.12 (dež). ® Mlaj dne 21. ob 22.48 (lepo). 1 Prvi krajec dne 29. ob 10.22 (spremenljivo). OKTOBER IMA 31 PNI. 17. pobinkoštna nedelja: O največji zapovedi, Mesija sin Davidov. (Mt 22, 34—46.) 18. pobinkoštna nedelja: Jezus ozdravi mrtvoudnega. (Mt 9, 1—8.) 19. pobinkoštna nedelja: Prilika o kraljevi ženitnini. (Mt 22, 1—14.) 20. pobinkoštna nedelja: Jezus ozdravi sina kraljevega uradnika. (Jan. 4, 46—53.) ZAPISKI Solnce stopi v znamenje škorpijona dne 24. ob 4.26. — Dan se skrči za 1 uro 42 minut. Dan je dolg od 11 ur 43 minut do 10 ur 01 minute. DAVKI: Plačaj peti obrok davkov od 10.—18.! 1 Sobota Praznik vseh svetnikov. Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek ( Petek Sobota 21. pobink. Zahvalna. Just, vojak, mučenec. Spomin vernih duš. Viktorin. Karel Boromej, škof; Vital. Caharija in Elizabeta. Lenart (Lenko), opat. Janez Gabriel Perb., mučenec; Engelbert, škof. Klavdij in tovariši, mučenci; Bogomir, škof. 9 10 11 12 13 14 15 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek < Petek Sobota 22. pobink. Varstvo M. D. Teodor (Božidar), muč. Andrej Avelin, spoznavavec; Trifon, mučenec. Martin (Davorin), škof. Martin (Davorin), papež; Livin, škof. Stanislav Kos tka, spoznavavec. Jozafat Kunčevič. škof, mučenec; Serapion, mučenec. Leopold (Levko), kralj; Jedert, devica. _ 16 17 18 19 20 21 22 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek < Petek Sobota 23. pobinkoštna nedelja. Otmar; Neža (Janja) As. Gregorij Čudodelnik, škof. Odon. opat; Roman, mučenec. Elizabeta, kraljica; Poncijan, papež. Feliks (Srečko) Val. Darovanje Marije Device; Kolumban, spoznavavec. Cecilija, dev., mučenica; Filemon; Maver, mučenec. 23 [ Nedelja 24 | Ponedeljek 25 Torek 26 f Sreda 27 ! Četrtek 28 Petek * * 29 Sobota 24. pobinkoštna nedelja. Klemen (Milivoj); Felicita. Janez od Križa, spoznavavec; Krizogon. mučenec. Katarina, devica, mučenica. Silvester, opat; Leonard P. Virgilij, škof; Bernardin; Valerijan. škof. Gregorij III., papež; Jakob M. Saturnin, mučenec; Gelazij, papež; Demetrij, muč. 30 Nedelja 1. adventna nedelja. Andrej (Hrabroslav), apostol. © Ščip dne 6. ob 11.28 (mrzlo, veter). C Zadnji krajec dne 13. ob 13.27 (dež). • Mlaj dne 20. ob 11.21 (mrzlo, veter). 1 Prvi'krajec dne 28. ob 7.18 (sneg). NOVEMBER IMA 30 DNI. 21. pobinkoštna nedelja: Prilika o neusmiljenem hlapcu. (Mt 18, 23—35.) 22. pobinkoštna nedelja: O davku cesarju. (Mt 22, 15—21.) 23. pobinkoštna nedelja: Jezus obudi Jajrovo hčer. (Mt 9, 18—26.) 24. pobinkoštna nedelja: O razdejanju Jeruzalema in poslednji sodbi. (Mt 24, 15—35.) 1. adventna nedelja: O poslednji sodbi. (Lk 21, 25—33.) ZAPISKI Solnce stopi v znamenje strelca dne 23. ob 1.35. — Dan se skrči za 1 uro 16 minut. — Dan je dolg od 9 ur 58 minut do 8 ur 42 minut. DAVKI: Nič novega. Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota i I Edmund in tovariši, mučenci. i Bibiana, devica, mučenica; Pavlina, devica, mučenica. Frančišek Ksaverij, spoznavavec; Lucij, škof. Barbara, devica,, mučenica; Peter Hriz. Saba, opat; Krispin, mučenec. Miklavž (Nikolaj), škof; Azela, devica. 7 8 9 10 11 12 13 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * < Sobota 2. adventna nedelja. Ambrozij, škof, cerkveni učenik. Brezmadežno spočetje Marije Device. Peter Fourier. škof; Delfina. Lavretanska Mati božja; Melhiad, papež. Damaz, papež; Hugolin, puščavnik. Aleksander, mučenec; Epimal. muč.; Maksencij, u. Lucija, devica, mučenica; Otilija, devica. _ 14 15 16 17 18 19 20 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek tt Sobota f • 3. adventna nedelja. Spiridion, opat; Konrad Of. Kristina, dekla; Valerijan, škof. Albina, (Zora), devica, mučenica. Kvatre. Lazar, škof; Vivina. Gracijan, škof; Teotim. mučenec. Kvatre. Urban V.; Favsta; Nemezij, mučenec. Kvatre. Evsenij in Makarij: Kristjan, škof._ 21 22 23 24 25 26 27 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota tt 4. adventna nedelja. Tomaž, apostol. Demetrij, mučenec; Flor, mučenec; Spiridijon, muč, Viktorija (Zmagoslava), devica, mučenica. Adam in Eva; Tarzila; Irmina. Božič. Rojstvo Gospodovo. Štefan, prvi mučenec. (Nezapovedan praznik.) Janez Evangelist, apostol._ _ 28 Nedelja > 29 Ponedeljek 30 j Torek 31 Sreda Nedelja po božiču. Nedolžni otročiči; Inocenc, muč. Tomaž, škof, mučenec; Kalist, mučenec. Evgenij, škof; Liberii, škof; David, kralj. Silvester, papež; Pavlina; Melanija.___ ® Ščip dne 6. ob 1.40 (mrzlo), f Zadnji krajec dne 12. ob 21.07 (dež). • Mlaj dne 20. ob 2.24 (sneg, vetrovno). 3» Prvi krajec dne 28. ob '4.59 (sneg, vih.). DECEMBER IMA 31 DNI. 2. adventna nedelja: Janez Krstnik pošlje svoja učenca do Jezusa. (Mt 11, 2—10.) 3. adventna nedelja: Janez Krstnik pričuje o Kristusu. (Jan 1, 19—28.) 4. adventna nedelja: Janez Krstnik poklican v službo predhodnika. (Lk 3, 1—6.) Nedelja po božiču: Simeon in Ana oznanjujeta Gospoda. (Lk 2, 33—40.) ZAPISKI Solnce stopi v znamenje kozla dne 22. ob 14.40. — Začetek zime. — Dan se skrči do 21. za 20 minut in zraste do 31. za 4 minute, — Najkrajši dan, najdaljša noč. — Dan je dolg od 8 ur 40 minut do 8 ur 24 minut. DAVKI: Od 10,—18. plačaj zadnji obrok davkov. V tem mesecu daj potrditi obrtno dovoljenje. cSv. oče ¿Pij XI. - poglavar vesoljne Cerkve. ofoJ■*/;te.fr' L>rtjeri-,<.x" c/cc cj'tett ari en • "> > Dne 11. svečana 1929. opoldne sta državni tajnik papežev kardinal Peter Gasparri in vladni načelnik Italije Benito Mussolini v lateranski palači v Rimu zaključila pogodbe, s katerimi se je rešilo rimsko vprašanje in se je ustvarila podlaga za sporazum med Cerkvijo in italijansko kraljevino. Ta dogodek je važen ne le za kras ljevino Italijo m za italijanske kato* ličane, marveč za vso Cerkev. Prav je, da obširneje premotrimo, kaj pomeni lateranska pogodba. Postanek papeške države. Splošno se meni, da je vprašanje o papeževi svetni oblasti nastalo šele 9. oktobra 1. 1870., ko je kralj Viktor Emanuel II. izdal odlok, s katerim je papeževo državo priključil zedinjeni Italiji. V resnici pa je vprašanje mno* go starejše. Vesten zgodovinar mora poseči več ko tisoč let nazaj. Rimljani so začeli iskati zaslombe v papežih kot svetnih vladarjih, brž ko je preseljevanje narodov uničilo rimsko državo. Zapadnogotski kralj Alarih je že 1. 408. prvič oblegal Rim. Najbolj so se pa tresli Rimljani 1. 452. pred hunskim kraljem Atilom. Ne« zmožni cesar Valentinijan III., ki je stoloval na varnem v Raveni, se ni bris gal za mesto. Tedaj je papež Leon I. šel Atilu naproti in ga pregovoril, da je mestu prizanesel. Ugled papežev kot mestnih varuhov je tedaj silno narasel. Ko so Langobardi po 1. 568. zasedli Severno Italijo in butali ob Rim, je papež Pelagij II. bil zopet tisti, ki je klical vse krščanske sile na pomoč. Gregor II. je obranil 1. 729. Rim pred langobardskim kraljem Liutprandom, ki je hotel stvoriti edinstveno langos bardsko državo na Apeninskem polo* toku. Papež je šel v kraljev tabor in je ondi Liutpranda s silo svoje zgo-vornosti in duhovne moči tako omečil, da je opustil obleganje in ob grobu sv. Petra odložil krono, plašč in meč ter molil za zveličanje svoje duše. Še več: papežu je celo prepustil mesto Sutri, ki ga je bil prej zasedel. Tu se že pojavijo pričetki papeževe svetne moči. Papež Zaharija, drugi Gregorjev naslednik, je od Liutpranda dosegel celo 204eten mir in vsa mesta rimske* ga dukata (vojvodine), čeprav so rav« no še bila pod bizantinsko vrhovno oblastjo. Langobardskim kraljem je še vedno blestel pred očmi ideal združene dr* žsve. Zato je kralj Aistulf zopet uda« ril na Rim. Papež Štefan II., ki od Bi* zanca ni mogel pričakovati pomoči, je šel v najhujši zimi čez Alpe prosit po« moči frankovskega kralja Pipina. Franki so takrat ravno začeli graditi poznejšo mogočno državo, ki je za* segla tudi naše dežele. »Patrimonium Petri«. Še preden se je Pipin napotil v Italijo, sta s papežem vpričo državnih velikašev podpisala dogovor, po kate* rem obljublja Pipin papežu vsa mesta in posestva, ki jih bo vzel Aistulfu. To se je zgodilo januarja 1. 754. v mestu Kersyu. Še istega leta se je Pipinova vojska udarila z langobardsko pri mestu Su* ze. Aistulf se je umaknil in sklenil mir. Tedaj je Pipin znova obljubil pa* pežu ravenski eksarhat (bizantinsko pokrajino v Italiji), Pentapolis (okra* je pri Ankoni in Riminiju) ter vsa lan« gobardska mesta. Toda Aistulf je dano besedo brž zo* pet prelomil; napotil se je proti Rimu in šele po dveh mesecih se je papežu posrečilo, iztihotapiti pismo za pomoč na Frankovsko. Franki so z lahkoto vnovič porazili Langobarde. Ključe vseh osvojenih mest je Pipin položil na grob sv. Petra in spisal znamenito darilno listino »donatio Pippini« — »Pipinovo daritev«. Tako je cerkev dobila v Srednji Italiji obsežna po* sestva, ki so segala od Beneventa na jugu do Pada na severu, od Jadrana in pa do Tirenske obali. Na tem ozemlju je papež postal dejanski go* spodar. Pri prvih početkih je bil državno*' pravni položaj te nove državne tvorbe nejasen. Na papirju je bil papež se podložnik vladarjev v Bizancu, dej* stveno pa je imel za zaščitnika fran* kovskega kralja. Aistulfov naslednik langobardski kralj Deziderij je 1. 774. zopet napa« del papeževo posest. Tedaj je papežu Hadrijanu I. prihitel na pomoč Pipi* nov sin Karel Veliki. Ta je langobard* sko kraljestvo uničil in je papežu Pi* pinovo darilno listino potrdil. Tako je papež, ki se je že preje dejansko po* našal kot vladar nad darovanim ozem* ljem, postal tudi polnopravno priznan kot pravi vladar cerkvene države. Zgodovinska borba dveh mečev. Papeštvo, vrhovna duhovna sila ve* soljnega človeštva, pa ni moglo dolgo prenašati, da bi frankovski in njim sledeči nemški vladarji preveč samo* voljno posegali v papeževo neod* visnost. Svetna oblast papeževa se je še po* množila, ko je 1. 1053. vojvoda iz Be» neventa prepustil papežu svoja ozem* Ija. Šestdeset let pozneje je Matilda, mejna grofica Toskanska, darovala papežu svojo dediščino. Že zastran posesti teh zemljišč se je vnel med velikim papežem Gregor* jem VII. in nemškim cesarjem Henri* kom IV. srdit s gor. Nemški vladarji, ki so hodili izza 1. 800. po cesarsko krono v Rim, so skušali povzdigniti svojo oblast nad papeško. Vmeševali so se v nastavljanje škofov, se oblast* no udeleževali cerkvenih zborov in sploh hoteli Cerkev zasužnjiti za svo* je politične namene. Gregor VII. je z vso silo svojega ostrega razuma vstal proti tem cezaropapističnim name* nom. Odločno je prepovedal simonijo (kupovanje cerkvenih služb za denar), ki so jo nemški knezi na široko iz* vajali, in lajično investituro (noben škof ali opat ne sme sprejeti iz laji* kovih rok prstana in škofovske palice v znak svoje duhovne oblasti). Zakaj le Kristusovi namestniki na zemlji smejo izbirati in posvečevati škofe. Brž po tem odloku je izbruhnil stolet* ni investiturni boj. Borba dveh naj* močnejših sil tedanjega sveta, ki se je razdelil v stranko (cesarskih) gibe* linov in (papeških) guelfov, je obvla* dovala ves srednji vek. Zdaj je zma* goval cesarski sijaj, potem je prevla* dovala tiara. Močni papež Inocenc III. je 1. 1201. ponovno izsilil od nemških cesarjev, da so priznali neodvisno cer* kveno državo. V njegovi dobi je na* stal zgodovinsko znani nauk o dveh mečih: Bog je dal papežu dva meča, posvetnega in duhovnega. Prvega je papež izročil cesarju, duhovnega vihti sam. Cesar je odgovoren papežu, ka* ko svojo svetno oblast uporablja. Bo* nifacij VIII. je izdal znamenito bulo »Unam sanctam«, kjer se proglaša za vladarja nad vsemi vladarji, vv tem smislu, da razsoja, ali se vladarji dr* žijo pravice. Cesarski advokati so pa ta nauk prebrnili in dejali: Bog ni dal papežu obeh mečev; posvetnega je dal nepo* sredno cesarju. Oba vladarja sta ena* kopravna in v posvetnih stvareh (tu je prišlo v poštev vprašanje cerkvene države) je papež pod cesarjem. V babilonski sužnosti. Ko so v nemškem cesarstvu ob na= stopu Habsburžanov izbruhnili nas sledstveni spori, je tudi papeštvo iz= gubilo svojo močno zaščito. To je porabil močni francoski kralj Filip IV. Lepi. 2e preje je bil gorak Bonifaciju VIII., ker mu je ta v buli »Clericis laicos« prepovedal obdavče« vati duhovščino. Kralj je bil proklet in izobčen ter vsi njegovi podaniki razrešeni zvestobe. Razjarjeni kralj je dal papeža ujeti. Po Bonifacijev] smrti se je Filipo* vemu vplivu posrečilo, da je bil izvo* ljen na Petrov prestol škof iz Bor* deauxa kot Klement V. Ta papež je prenesel svoj sedež v Avignon (izgo« vori: Avinjon) na Francosko. Dobo papeževanja v Avignonu (1309. do 1377.) so zgodovinarji nazvali »dobo babilonske sužnosti«, ker je bil papež pod vplivom francoskih kraljey. Ti so skušali porabiti vpliv vrhovnega po« glavarja vseh vernikov za svoje poli* tične namene. Ko papeža ni bilo v Rimu, je tam iz* bruhnilo popolno brezvladje. Plemič ške rodbine so se med seboj rvale za oblast. Takrat se je že porodil spor med rodom Orsinijev in Colonnov, ki so danes prvi papeževi dvorjaniki. Obmejni knezi so trgali papeževo državo na kose. V Rimu samem je za« gospodoval ljudski samosilnež Cola di Rienzi. Ljudstvo je malikovalo pred tem junakom in z njim vred iz* klicalo starorimsko ljudovlado. Čez par let so ga pa lastni privrženci na javnem trgu pomandrali. Ob takih razmerah ni bilo več sledu o nekdanji papeževi moči. Šele cerkveni zbor v Kostnici ob Bodenskem jezeru je zopet dosegel, da so se razbiti drobci nekdanje cer* kvene države jeli združevati. Toda babilonski sužnosti še ni bilo kraj. Papeži so se res povrnili v Rim. Toda to ni bil več stari papeški sedež; čete raznih gospodarjev s severa so raz« sajale po Rimu in pogosto oplenile sam grob sv. Petra. Prišla je doba knežjega absolutizma, ko je veljalo geslo: čigar zemlja, tega vera. Če je bil deželni _vladar protestant, je uka« zal lahko vsem svojim podložnikom, naj se oprimejo Lutrove vere. Prišel je še hujši čas za papeževo svetno oblast, ko so svobodnomiselni nauki francoskih revolucionarjev hudo glo« dali tedanjo družbo. Obseg Vatikanskega mesta. Papež se je zvezal s francoskimi nasprotniki. Zato pa je Pij VI. v To= lentinskem miru zgubil vsa posestva na Francoskem, Romanj o, Ankono, Bolonio in Ferraro. Leto pozneje (le ta 1798.) je pa francoski general Ber thier radi nekega ljudskega upora za sedel Rim in papeža odpeljal v ujet ništvo, kjer je umrl. L. 1800. v marcu je Pij VII. slovesno prišel v Rim; a le devet let je trajala okrnjena papeževa moč. L. J809. je Napoleon zatrl cer* kveno državo. Pipinova listina je po* stala po 1000 letih prvič neveljavna. Rimska krona je krasila glavo Napo* leonovega sina in dediča; pravi poglas var Rima je pa bil znova ujetnik v si* jajnem Parizu. Po Napoleonovem padcu'je papež 24. maja 1814 dobil zopet nazaj svojo cerkveno državo. Ko se je v Evropi jela prebujati na« rodna zavest, je svobodoljubni papež Pij IX. dal tudi svoji deželi ustavo. Rimljanom še ni bilo dovolj. Februar* ja 1. 1849. so proglasili republiko. Pa* peževe države je bilo tretjič konec. Pij IX. je bil prostovoljen ujetnik v utrjeni Gaeti do 1. 1850. Francoski ge* neral Cudinot je zasedel Rim, Gari= baldi se je umaknil na jug in papež je od vseh svojih prejšnjih ozemelj pre* jel le Lacij. Vse ostalo se je združilo s Pijemontom pod Viktorjem Emanue: lom II. Dne 27. marca 1861. je prvi par* lament združene Italije proglasil Rim za prestolnico nove države. Pij IX. se je v njem držal le še s pomočjo fran* coskih bajonetov. Jožef Garibaldi, bo-= rec za zedinjeno Italijo, je s svojimi prostovoljci prodrl do pod zidovja rimskega mesta. Bil je poražen pri Mentani. Radi francosko^pruske voj* ne, ki je izbruhnila 1. 1870., so se pa francoske čete umaknile iz Rima in te? daj, 20. septembra 1870., so italijanske čete pod generalom Rafaelom Cador* no ukorakale v Rim. Poveljnik pape* ške vojske general Kanzler se je po* gaj al s Cadorno. Leto pozneje je par* lament izglasoval »garancijski zakon«, ki priznava papežu neodvisnost, traj* no posest Vatikana, Laterana in gra* du Gandolfo ter tri milijone lir letne odškodnine. Vatikan tega ni hotel sprejeti in papež, ki je izgubil vso svojo svetno oblast, je postal vnovič ujetnik v Vatikanu. In to zadnje ujet« ništvo je trajalo do 11. februarja leta 1929., ko smo mi sodobniki zopet priče enega odlomka iz velikega sve* tovnega dogajanja, ki traja od 1. 754. sem. Vatikanski ujetnik. Italijanske čete so sprva zasedle le levi del mesta do Tibere. Takozvano Leonovo mesto je še ostalo pod pape* žem; bil pa je brez prave oblasti. Zato je kardinal državni tajnik Antonelli poklical italijanske vojake, da vzdržu^ jejo mir. Pij IX. pa ni nikdar priznal te zasedbe. »Non possumus!« — »Ne moremo!« je donelo s stolice sv. Petra. »Sub hostili dominatione« (pod sovražnim gospostvom) je papež vršil svojo duhovno oblast. Toda že Pij IX. je izjavljal, da ugovarja »ne iz neiz« merne in posvetne častihlepnosti, ka* kršne bi se sramoval, ampak samo za« radi dolžnosti vesti.« Pod Leonom XIII. se je zdelo, da je vprašanje sprave med Vatikanom in Kvirinalom že dozorelo. Sloveči do* minikanec p. Tosti je posredoval med Leonom XIII. in ministrom Crispi* jem. Strankarstvo liberalne in svo* bodnomiselne Italije je pa tudi to pot sporazum preprečilo. Blagi Pij X. je vedno ponavljal, da papežu ne gre za to, da dobi kar moč dosti ozemlja, le pravice sv. stolice mora braniti. Ob izbruhu svetovne vojne je kardinal Gasparri, tedanji državni tajnik Benedikta XV., izjavil, da sv. stolica Italiji ne bo delala sitno« sti; ona le pričakuje, da v italijanskem ljudstvu samem zmaga čut pravično* sti. Za vladanja teh dveh papežev so italijanski katoličani zopet smeli po* seči v politično življenje, kar jim je bil Pij IX. 1. 1870. z ukazom »non ex= pedit« (»ni umestno«) v znak protesta zabranil. Pij X. je dovolil italijanskim katoličanom iti na volišče. Benedikt XV. je pa celo dal dovoljenje, da smejo katoličani v Italiji svobodno poli* tično delovati. Za božič leta 1922. je sedanji sv. oče Pij XI. v okrožnici na krščanski svet napisal, da bo ura spra* ve najplodovitejša za upostavitev kra« ljestva Kristusovega in za pomirjenje Italije ter celega sveta. To so bile načelne izjave v dobi vatikanskega prostovoljnega jetništva. Od strani službene Italije pa do leta 1922. ni bilo čuti takih besed. Molk italijanske vlade bi bil opra* vičen, če bi Vatikan zahteval vse ozemlje bivše cerkvene države v le* tu 1870. Tu bi se seveda težko našla srednja pot. A papeški pravniki so modro našli pot, kako vrniti sv. sto* lici neodvisnost, ne da bi to preveč Dretreslo posestno stanje zedinjene Italije. Ze nemški kancler Bismarck je v nekem razgovoru s saškim poslani* kom baronom Friesenom označil se= danje ozemlje vatikanske države kot edino primerno pravo. Bismarckovo mnenje o papeški posvetni oblasti je šlo celo za tem: ali toliko ali naj se pa papež preseli v Kelmorajn. Pij IX. se je baje potem že odločil za Kelmo* rajn ali za otok Malto. Vse te težave je sedaj rešila lateranska pogodba. Lateranski podpis. Že koj ob nastopu Pija XI. se je na obeh straneh začelo delati. Neznatne vezi so se jele plesti. Ena najbolj brihtnih in dalekovidnih glav italijan* ske diplomacije, minister Amedej Giannini, je imel z jezuitom Tacchi* Venturisjem celo vrsto razgovorov glede cerkvene politike fašizma. Bila je celo imenovana mešana komisija papeških in vladnih pravnikov, ki naj reši to vprašanje. Še bolj jasno se je pokazala želja po zbližanju ob priliki Frančiškove sedemstoletnice v Assi* siju. Kardinal Merry del Val se je kot papežev izredni odposlanec, kar se v Italiji še ni prej zgodilo, udeležil te proslave skupaj z vladnimi zastop* niki. Dva meseca pred to proslavo sta se pa o tem vele važnem vprašanju že tajno posvetovala dva zaupnika. Se* stajala sta se ob urah, ko ju ni nihče videl, v palači kardinala Granito di Belmonte pri Rimu. Ta dva moža sta bila papežev svetovalec in konzisto* rialni odvetnik Franc Pacelli ter držav* ni svetnik Dominik Barone. Razgovor ri so se vlekli do novembra 1. 1928. Parkrat je bil navzoč pri posvetovat njih tudi namestnik državnega tajni* ka msgr. Franc Borgoncini*Duca. 22. novembra 1928. je pa kralj uradno po* oblastil profesorja Baroneja, naj vodi razgovore. Isto je storil papež tri dni pozneje v pismu na advokata Pacellija. Državni zastopnik je po kratki bolez* ni umrl. Januarja 1. 1929. so se pa po* gajanja nadaljevala v zasebnem sta* novanju ministrskega predsednika Mussolinija in naravnost pod njego* vim vodstvom. To zapleteno vpraša* nje je zagrabila najkrepkejša roka. Papeževi odposlanci so morali sleher* ni večer poročati sv. očetu o poteku pogajanj. Vprašanje je na okoli 200 sestankih dozorelo. H končnim poga* janjem je prihajal tudi pravdni mini* •ster Alfred Rocco in pa strokovni iz* vedenci. - Vesti o pogajanjih med sv. stolico in Italijo so bile le redke. Časopisni poroeevavci so le tu pa tam nekaj ujeli. Ugibanj je bilo v inozemskem tisku vse polno. Toda pogajanja so se vršila v popolni tajnosti, zato ni bilo pravih poročil. Vatikansko mesto z višine. Prvo uradno poročilo svetu je dal državni tajnik kardinal Gasparri 7. fe* bruarja ob enajstih zjutraj, ko je zbranim poslanikom tujih držav pri Vatikanu kratko javil, da je sv. stoli* ca pristala na pogodbo glede »rimske* ga vprašanja« in pa na konkordat z Italijo. Brž nato so isto zvedeli po br* zojavu vsi papeževi poslaniki v ino* zemstvu. Italijanski listi niso še niče* sar prinesli; čakali so do 11. februarja, ko se je v Lateranu izvršil slovesni podpis trojne pogodbe. Na dan praznika lurške Matere božje se je že v zgodnjih jutranjih urah zbrala okrog lateranske palače velikanska množica Rimljanov in tuj* cev. Senator se je drenjal poleg bra* njevke, slikoviti talarji semeniščnikov raznih narodnosti so se mešali med sivim suknom vojaštva, delavec je stal poleg časnikarja, gospe iz prvih rimskih plemiških rodbin so prav ta* ko nestrpno spraševale, kdaj bo po* godba podpisana, kot kmet iz Kampa* nje, ki ie pripeljal na trg. Nihče ni ve* del za uro. Še najmanj dopisniki, ki so v močni gruči stali sredi trga. Pač, nekje so vedeli: v uredništvu vatikan* skega glasila »Osservatore Romano«, kjer so že imeli pripravljeno slavnost* o številko lista. Ob enajstih pridrči prvi avto in za« vozi skozi mogočni portal v vežo. Iz* stopita državni tajnik kardinal Ga* sparri in njegov pomočnik msgr. Bor* goncini«Duca. Z drugim avtomobilom prideta msgr. Jožef Pizzardo, poataj« nik v vatikanskem državnem tajni« štvu, in advokat Pacelli. Ob 11. in tri četrt se pripelje načelnik vlade Mus« solini v spremstvu državnega podtai«. nika Franca Giunte; za njima še minister Rocco in podminister Grandi, spremljana od tajnikov. Došlece spre* jema ravnatelj lateranskih muzejev msgr. Ercole in jih vodi v prekrasno dvorano »Pia«. Lateranska palača je bila od 314. dc) 1304. sedež papežev; v njej je bilo že več cerkvenih zborov. Najbolj zgodo« vinska pa je omenjena dvorana. V njej je bogata zbirka starega kitajske* ga denarja; na stenah vise umetniške slike papežev v naravni visokosti. Pogodbeniki so sedli za veliko mizo iz mahagonija. Na sredi je bil kardi« nal Gasparri. desno od njega vatikan« ski zastopniki. Na Gasparrijevi levi? ci je sedel načelnik vlade Mussolini in levo od njega vsi italijanski poo« blaščenci. Nekoliko minut pred dva* najsto vstane prvi minister in prebere poverilne listine; nato se dvigne Bor* goncini«Duca in overovi papeževe od« poslance. Točno ob dvanajstih pomo« či kardinal Peter Gasparri zlati pe« resnik, okrašen z diamantnim savoj« skim grbom, v črnilo. Za njim podpis še Mussolini s peresnikom, na kate« rem se blesti papežev znak. Podpisa« vanje traja 20 minut. Medtem so čas« nikar j i spodaj pri glavnih vratih že dobili tiskano uradno poročilo; prvi, še mokri iztisi »Osservatore«ja« so že šli iz tiskarne. Na trgu zadoni »Te • Deum«. Med ambrozijanske melodije zahvalne pesmi se mešajo navdušeni vzkliki. 40 minut čez poldne je; kar* dinal Gasparri s spremstvom se od* pelje. Brž za njim oddrdrajo vladni avtomobili. Z mnogimi redovi okraše« ni lateranski vratar zapre velikanska vrata. Švicarski gardisti pa odprejo bronasta vrata, ki so bila od 1. 1870. zaprta, v znamenje, da je papež jet« nik. Navdušena množica se jame zgubljati v deževni rimski popoldan. In svetovna zgodovina piše: »Rimske« ga vprašanja ni več ...« Nova cerkvena država. Pogodba, ki so jo podpisali v Late« ranu zastopniki papeža in kralja, ima tri dele. Prvi se nanaša na cerkveno državo, drugi del obsega konkordat med sv. stolico in italijansko državo, tretji pa določa denarno odškodnino za odvzeta posestva nekdanje cerkve* ne države. Konkordat je sklenjen po vzorcu pogodbe s Poljsko. Prvi izmed petinštiridesetih členov pravi, da mo« ra italijanska vlada odpraviti vse, kar bi kvarilo katoliški značaj Rima, se« deža Petrovega naslednika. Naslednji členi zagotavljajo svobodno izvrševan nje katoliškega bogoslužja. Važna je določba, da se morajo meje obmejnih škofij kriti z državnimi. Škofje mora« jo ob nastopu priseči državi zvestobo z besedami: »Pred Bogom in pri sv. evangeliju prisegam ter obljubim, kot se škofu spodobi, zvestobo italijanski državi. Prisegam in obljubim, da bom spoštoval in ukazal svojim duhovni« kom spoštovati kralja in vladavino, določeno v ustavnih državnih zako« nih. Prisegam in obljubim še, da ne bom soudeležen pri nobeni pogodbi in da ne bom zraven pri nobenem po« svetu, ki bi mogel italijanski državi ali javnemu redu škoditi, ter da tega tudi svojim duhovnikom ne bom do« volil. V brigi za dobro in procvit ita« lijanske države bom skušal odstraniti vsako škodo, ki bi ji grozila.« V cer« kvene molitve se vstavijo molitev za kralja in državo. Država prizna cer« kveni poroki pravno veljavo, glavne poročne knjige bodo vodili župni in ne več županski uradi, kamor novopo« ročencem ne bo treba hoditi. Vpelje se verouk v srednje šole. Dovoljeno je tudi delovanje katoliških organiza« cij, ki so združene pod Katoliško akci« jo in imajo nepolitičen značaj. Te so glavne določbe konkordata. Politični del pogodbe pa se prične z določbo, da je katoliška vera pravno priznana vera v državi. Druga točka priznava papeževo vrhovno ob? last nad Vatikanom. Tu je papež kralj. Trg sv. Petra spada tudi pod njegovo oblast, a je vendar ljudstvu dostopen in je pod varstvom italijan« ske policije. Nekatere palače izven vatikanskega ozemlja bodo pod iz* jemnim stanjem, ker jih italijanska vlada ne bo smela ne obdavčiti ne v državne svrhe zasesti. Drugi člen te politične pogodbe obnavlja torej pa> peževo državo. Uradni italijanski na* ziv je: »Citta del Vaticano« (Vatikan* sko mesto). Ne obsega več kot 44 hek; tarjev. Državljanov v novi državi je kakih 450. Pravzaprav so vključene v Vatikan le bazilika sv. Petra, vatikan* ske palače in vrtovi, To je nekdanje »Leonovo mesto«, le brez tistega ljud« skega mestnega dela med trgom sv. Petra in Tibero, nazvanem »Borgo«. Vatikansko mesto ima obliko trikot« nika z osnovnico v pročelju Petrove bazilike. Vatikanski vrtovi so še da* nes mogočno obdani z nasipi izza Leona IV. Nič ne moti slovesnega molka te najmanjše državice na svetu, ki pa po nakopičenih umetninah v svojih pala* čah in vrtovih prekaša naj mogočne j * še imperije. V tej državi ne bo trgovi« ne ne obrti ne poljedelstva, a vendar bo imela svojo pošto, znamke, svoj brzojav in celo svoj denar. Saj romar * jev in tujcev ni nikoder na svetu to* liko kot baš v Vatikanu. Zadaj v vrs tovih bo zgradila italijanska vlada tu* di lično postajico za papežev dvorni vlak in pa za tuje vladarje ali diplo* mate, da jim ne bo treba izstopati v »inozemstvu«, na italijanskih tleh. V papeževo državo spada tudi Ca* stel Gandolfo, ki ga dosežeš vzdolž stare Apijske ceste ob Albanskem je* zeru. Tu bo papeževo poletno le* tovišče. Majhna je papeževa posvetna ob* last v primeri z nekdanjo. Tedaj je bil papež gospodar Srednje Italije. Toda mar je bil takrat kaj bolj varen kot danes, ko ima državo obsežno le za dobro veleposestvo? Ko pa niti naj« močnejše države nimajo popolnega jamstva za svoj obstanek! Neodvisen pa je papež v majhnem Vatikanu prav tako, kot bi bil v velikem cesarstvu. Švicarski gardisti odpirajo bronasta vrata v Vatikanu. In da bo vsem narodom vidno, da je neodvisen, za to je šlo Piju XI. In ta smoter je sv. oče dosegel z lateran* skim sporazumom. Božji ustanovitelj Cerkve ji je dal na pot najvišje jam* stvo, ki vse odtehta: »Z vami bom do konca dni...« »In peklenska vrata je ne bodo premagala ...« V tej zavesti gleda katoliška Cerkev ob lateran* skem sporazumu vedro v bodočnost. Saj je ta obljuba in napoved obveljala v najburnejših dobah, za časa Pipina do ponižanja Aleksandra VI., v vi* harju reformacije, v sužnosti avinjon= ski, v cvetočem preporodu tridentin« ske dobe, v protiverskem navalu fran* coske revolucije. Sedaj, ko je Cerkev zadobila neodvisno politično središče, še bolj vedro in zaupno obrača pogled v bodoče čase. PRESTOLONASLEDNIK --- HUMBERT V GORIŠKI DEŽELI Dne 8. avgusta 1929 so po Goriškem lom. Za gosto verigo rediteljev so ča« plapolale zastave in dežela si je na* kale množice, željne videti kraljeviča, dela praznično oblačilo. Zakaj na Go« Železniška postaja je bila razkošno okrašena z zelenečimi ven» Sci, cvetlicami in zastava« mi. V dvorani, odeti v rdeč* kaste preproge, so čakali na kraljeviča zastopniki oblastev z goriškim pre« fektom na čelu. Ob 9. uri je pridrdral na postajo dvorni vlak. God* ba zaigra v pozdrav in iz vlaka stopi vitka ponosita postava: to je kraljevič Humbert, za njim gre spremstvo. Kraljevič po* zdravi prefekta in nad* škofa, potem stisne roko drugim oblastnikom, Ko stopi iz kolodvora na trg, se razlegne bučno ploska« nje, množica vpije »evvi« va«, godbe igrajo, kralje« vič pa smehljaje odzdrav« lja. Prestolonaslednik sto« pi nato v avto, ki se med pozdravljajočimi vrstami počasi pomika proti Spo« minskemu vrtu, kjer stoji spomenik, ki ga bo kra« Ijevič zdaj odkril. To je tempelj ves iz kraškega kamna, postav« ljen v sredo med vrt in gredice, z dvema vrstama smrečic ob straneh, pred njim pa se blešči vodna gladina. S kamenite pod« lage se dvigajo stopnice navzgor k žrtveniku, kjer Prestolonaslednik princ Humbert Pijemont°ki. SO vklesana imena 15 gO« riških prostovoljcev, ki so riško je prišel kraljevič Humbert Sa« re borili v vrstah italijanske vojske in voj?ki, ki je določen, da bo kedaj vla« padli. Osem stebrov drži kupolo. Nad dal Italijo. stebri stoji osem kamenitih relijefnih Glavni sprejem je bil v Gorici. Ob po^ob, ki predstavljajo mater, očeta, križišču na Korzu sta se dvigala dva vojaka, ženo, otroke, delavca, kmeta slavoloka, okrašena s savojskim or« in učenjaka. V osredju pa stoji kip zmage. Kiparska dela je izvršil kipar Volterrani. Spomenik je stal 375.000 lir in je dostojno, lepo znamenje pa* dlim prostovoljcem goriškega mesta. Ko se je kraljevič pripeljal na Spo« minski vrt, je odkril žrtvenik. Nato so imeli govore pokrajinski tajnik, goriški župan ter prefekt goriške de* žele. Prefekt N. E. Dompieri je pozdravil princa takole: »Visokost! V imenu vlade, ki jo v tej plemeniti deželi zastopam, se kla« njam pred žrtvenikom, ki ga je Gorica postavila v čast svojim petnajstim si* novom, ki so odtu skrivaj odšli, pre* magaje vse težave, in so prostovoljno vstopili v vojskine vrste ter slavno umrli na bojnem polju. Po rimskem običaju, ki se je nada= ljeval v krščanskem obredu v kata* kombah, so tvorci tega blestečega spo* menika vdolbli v žrtvenik ravno to« liko število okroglih vdolbin, v katere je postavljena po ena svetilka: za vsa« kega mrtvega gori ena luč, hranjena od našega sočuvstvovanja. Toda ta žrtvenik petnajstih mrtvih je pomnik vseh padlih, vseh ki ležijo okoli Gorice, ob legendarnih pobočjih njenih hribov, ali ki so zginili kje drugje, v dolinah, prepadih, valovih.« Nato je prefekt slovesno obljubil princu, da bo ljudstvo vedno priprav* ljeno slediti klicu Italije. Kraljevič je položil ob vznožje spo* menika lavorov venec. Potem se je princ podal na vojaško pokopališče v Kapucinski ulici, ki je bilo pokrito s cvetjem. Tu leži v gro* bovih sedem tisoč vojakov, ki so padli v svetovni vojni; v kostnici pod ka* pelo pa so shranjene koščice nad 2000 padlih. Princ je položil cvetje na gro* bove in si ogledal kapelo. Nato je obiskal vojaško bolnico in grajske razvaline, kjer ga je pevaje sprejela skupina žena v furlanski na* rodni noši. Potem se je v prefektur* nem dvorcu vršil sprejem zastopnikov. Popoldne se je prestolonaslednik odpeljal v Soško dolino, kjer je bil povsod svečano sprejet. V Tolminu je odkril spomenik pesniku Danteju; o pomenik je postavilo mesto Firence, Spomenik padlim Goričanom. rojstni kraj pesnikov. Na kamenitem podstavku se dviga bronasto oprsje pesnikovo, delo kiparja Moschija. Iz Tolmina se je kraljevi princ odpeljali na Sveto goro, odkoder je krasen raz* gled, in nato na Kalvarijo, kjer so ga čakale trume bivših bojevnikov. Tu na tem okrvavljenem griču stoji spo* menik bojevnikom iz 1. 1915, katerih spominu se je kraljevič poklonil. Zvečer se je prestolonaslednik med viharnim pozdravljanjem množic od* peljal, nesoč s seboj lepo sliko o naši deželi in ljudstvu, ki v njej prebiva- KMEČKI OBRAZI Mirko AvSenak. Ograja. Zdaj je toliko predpoldne, da je ravno že začelo biti vroče. Sedim v sobi in boli me glava, ako mislim na poldan. Na oknu so rože v lončkih; onstran lončkov, zunaj na travniku, tam, kjer nehava trata pod jablanami in začenja senožet, se čujejo udarci sekire m udarci težkega kladiva po lesu. Mlad gospodar dela ograjo m za« bija stebriče v ilovico in vpeščenino; pravzaprav samo popravlja, ker jo je napravil že pred dvema letoma. Ta« krat sem mu pomagal in sem bil vesel z njim. Ko se je letos podirala — mor? da jo je podrla hudomušna mlada krava — sem obupal. Sam dela. Hitro dela, udarci si slede naglo in so vedno enako silni, ko= rajžni. Čudovito veselje čutim iz njih. Skoraj ga ne morem razumeti. Saj ven« dar ve ravno tako dobro kakor jaz: čez eno leto, kvečjemu čez dve, bodo strohneli dolnji deli stebričkov v zemlji in gornji se bodo odlomili; ograje ne bo več, treba bo zopet nove ali pa pustiti prostor nezagrajen. Tudi to ve, da ograja pravzaprav ni tako zelo potrebna; seveda lepo je pač, če je, in bolj urejeno je vse. Sam dela. Veselo in z vedno enako silo. Kakor bi žvižgal, sika skozi udar« ce. Vedno večji je in vedno bolj se mi odmika v daljavo. Pa še pravi kdo, da naši ljudje nimajo ljubezni, velike in čudovite; ti« ste, ki nič ne misli. Brat. Nikoli bi ne verjel, da je možno to« liko kopičenje dela. Ves sem že zbit. Morda je res, da morda le vajen ni« sem, kakor mi vedno z nekim priza« nesljivim in dobrohotnim nasmehom pravi on; kakor bi pravil otroku. Straši no me jezi; jaz nočem biti niti otrok niti meščan z belorožnatimi in mehki« mi dlanmi. Molčim, stiskam zobe in dobivam žulj za žuljem; mišice mi po« stajajo nekam trdo gibljive, okorele. V pozabljeno daljo se je odmaknilo mesto z vsem, kar je. Vedno bolj sem zbit. Nedelje so prekratke, da bi se vrnil. Ob večerih sedim na klopi; telo mi utruja pretekli dan, jutršnji dan mi polni glavo z na< črti in jo razriva kakor strah. Zdi se mi, da bom do povratka tako ubit, da več ne bom mogel odtod. Včasih se mi zdi, da obstojata dva čisto različna svetova, duhovni in delavski, in da sem zašel v napačnega ter da moram čimprej drugam. Toda stiskam zobe in molčim. No* čem biti meščan. Včeraj sva mlatila. S cepmi, cel dan. Občudujem fante, vrstnike, ki zdržijo tako deio po več dni in se zvečer še smejejo. Pri delu sem ga gledal in mu bil do krvi nevoščljiv, ko je s tako lahkoto in vztrajnostjo zamahoval. In še več je delal kot jaz; priredeseji on, zmetava on, pripoveduje zabavne do« godke, šali se; samo prahu se boji. Najrajši bi ga udaril s cepmi ali mu vrgel polno pest plev. Ko bi hotel sa« mo za trenutek pokazati, da je bolj izmučen ko jaz, pa bi mi bilo zadošče* no in bi zmagoval. Morda bi ga potem še celo zopet rad imel... Bijem, bijem, bijem ... Zdaj že brez preudarka. Motno se mi dela pred očmi. Vročina, prah, glava. Ko bi se mu hotel sneti cepec. Pa se noče. Vendar! Hvala Bogu! Kar zagugljem se. Kolne, veže. Po strani me gleda, iz kotov oči se smeje. V meni raste nekaj kakor v vodi na ognjišču. »Si truden?« Kar naravnost nazaj. »Mene že vrag jemlje!« Naj bo! Molči, potem se zasmeje. »Beži, beži! Se ti samo zdi.« Ne pustim! »Pa je res. Počijva malo!« »Pa!« Sediva. Diham in gledam kakor v omotici. Čez nekaj časa pravi: »Ne bo ti sile. Ako mene ne bo ko« nec, tudi tebe ne bo menda.« V meni raste. »Pa si vendar ne morem tukaj ubiti vseh moči. Potreboval jih bom še kje drugje.« Obraz mu temni. »Kaj pa jaz? Čez teden delo, v ne* deljo skrbi. Kaj pa jaz?« Komaj še za trenutek držim zadnjo .zatvornico. Bruhnem. !»Ti pa si za to na svetu!...« * * * Molčiva, ker čutiva grozno resnico. Potem trudno delava. Danes sem se zbudil iz one omotice. Brata ni doma. Vem, da je ranjen. Samo to bi mu rad povedal, da sem tudi jaz in da mi je hudo. !Suša. ! Zemlja gori na vseh straneh sveta. Od jutra gori in od večera, od poldne gori in še polnoč je postavljena kot razžarjen strahoten mejnik med dva razbeljena dneva. Neko zlo božanstvo je obesilo pre* močno in prevročo luč tja gor in zdaj gleda, kaj bo z nami in z našo ubogo žemljico. Ne moremo več gledati niti okrog sebe niti kvišku. Nebo je vedno večje. ; Ni več sinje, barva miglja iz sivine v l črnino. Robovi nebesa se spuščajo vedno nižje, velikansk kovinski kotel je nad nami. Iz njega seveda ne more deževati. Pozabili smo že, kakšen je dež. Ne pričakujemo ga več; zdaj ča« kamo samo še smrti ali pa blaznosti. Nekdo tišči težko roko na nas. Vsi smo že slepi. Tudi v nas migota. Bog, kaj hočeš od nas? Glej, zdaj vse sto? rimo, samo odmakni roko! Kdo ve, kakšne namene imaš zopet z nami. Vsaj ne molči! Povej! Da se pome« nimo, da se izmirimo. Ne radi nas, ki smo res barabe, nego radi uboge setve in radi uboge živine, ki je nedolžna. Glej, kako je žalostno polje, ko mora sredi življenja in nedokončane rasti umirati! Kako umira. O, nam se trga srce. Ubij nas, ubij, a daj dežja, pošlji dežja! Naš stari očka. Sin je v hlevu pri živini. Kida in nastelja. Nasloni se na vile, skozi vra« ta gleda na polje, vzdihne in potem kolne. »Saj bo vse zgorelo!« Potem gre trudno za delom. Hči je pri svi« njah: »Kmalu jim ne bom več imela kaj dati jesti. In kuhati tudi ne.« Po* tem poje poltiho in hripavo: »Marija, k tebi uboge reve ----« Sin se je vrnil v hlev. Zdaj poje on: »Marija — --mi zapuščeni vpijemo — —« Vdano, proseče poje težki moški glas. Hči joče in v obupu kolne. Oba sta stisnjena k tlom. Nič ne govorita med seboj; če pa govorita, stokata ali pa renčita kakor bolni ali pa ranjeni pes. On sloni na podbojih, ona na zatvornici pri koritu. Suša na polju je hujša ko smrt v hiši. Oba objema obupna misel. »Kje je zdaj Bog, da ne pride pomagat, ko klonemo? Ali ga ni več? Ai se je po* sušil, ali je tudi on sam izhlapel v tej blazni vročini? Ali ga je zmagalo zlo božanstvo? Ali ga sploh nikoli ni bilo?« Pa se zdrzneta. In molita. »Glej, Gospod, kako smo slabi. Pri* di, Večnodobri, in reši nas in naše vse, da ne bomo v obupu in zmedeni kleli in tajili Tvojega imena. — Ne, ne, ne, Gospod: stori po svojih namenih!!« Robovi nebesa se dvigajo, dvigajo. Ali prihaja veter? Veter! Veter od južne strani, od morja. Krastača v jami. Te dni sem kopal zemljo ob našem gnojišču, tam, kjer smo odmetali gnoj, ko smo zgradili gnojno jamo iz beto* na. Potrebujemo zemljo za naše njive, ki so plitve in peščene, treba je navo* žiti od nekod. Tam je zemlja na par metrov globoko vsa mastna, sočna, z gnojnico vsa prepojena črnica. Po njej so križem razpleteni rovi velikih črvov. Skopal sem jamo, globoko, tako glo* boko, da že sam iz nje nisem videl. Med kopanjem nisem mislil ničesar. Sploh navadno med delom ne mislim na nič; zdi se mi, da potem čas prej mine in imam na koncu večji užitek. Tudi okoli sebe ne gledam. V nekem kotu jame je bil kup ka* menja. Ko sem se ozrl, je bila na naj* večjem kamnu krastača. Morala je pa* sti v jamo, ko je prišla do roba, in vsa neumna, nerodna in naivna, težka in debela, ni niti mislila na to, da je pred njo onkraj roba jama, globoka jama, da nikoli več ne pride sama iz nje, ako omahne vanjo. Še zdaj so ji plali boki, težko je sopla od padca in od strahu; zdela se mi je podobna sveže izreza* nemu svinjskemu mehurju, ki ga je klavec vrgel ravnokar na gnojišče in je še poln ter se kadi. Čez nekaj časa se je zavedla, da mora iz jarne nazaj. Ozirala se je z velikimi očmi kvišku, dvigala se na zadek in skušala najti pot iz ujetni* štva. Očividno ni videla nesmiselnosti svojega napenjanja. Končno je mirno obsedela vsa izmučena na kamnu, pod* grlina se ji je dvigala in padala; obup* no je mežikala, kakor bi hotela jokati. Prav nič si ni mogla pomagati, uboga krastača. Pomolil sem ji lopato, da bi zlezla nanjo in bi jo dvignil ven na trato. Bog ve, zakaj imam vsako žival tem rajši, čimbolj neumna, nerodna jeT čim grša in čimbolj je zapostavljena. Prav počasi, oprezno, obzirno in fino sem jo ponudil, da se ne bi ustrašila, zakrknila ali vsaj nezaupna postala. Pa se je vendar. Kar odmaknila se je, uprla se z nogami postrani ob ka* men in se pritisnila tesno k tlom; ne* hala je težko dihati in me je gledala z velikimi očmi. Takrat sem ji prvič videl od blizu v oči in, naj bo smešno ali ne, videl sem, da je imela j ako lepe oči. V njih pa je bilo polno strahu in nezaupanja. Čudno me je zbodlo ob teh očeh. »Človek, kaj hočeš z menoj? Ali si sploh zmožen mi res nesebično hoteti kaj dobrega! Ne zaupam ti.« Bolele so me te oči in me bole še danes... Oči krastače v jami, nebogljene in brez vse moči, ki pa vendar ne zaupa človeku! Kakor bi me čez oči udarila. Položil sem zeleno vejico na lopato. Tedaj je planila nanjo in dvignil sem jo brž iz jame. Na trati je nekoliko postala in se obrnila celo k meni, kakor bi hotela nekaj reči v opravičilo. Potem pa se je strumno obrnila natančno v drugo stran, prav kakor nižji pri vojakih pred višjim in sem čutil, da je hotela reči: »Kaj bi s sentimentalnostjo! Saj sem imela že čisto prav!« In je odšla v travo, brezbrižna in hladna. Čisto prav! — Ne morem je pozabiti. Živali. Vedno se čudim, kako so mogli ljudje v celoti priti do te čudne misli, da je človeku nemogoče govoriti in pomeniti se z živalmi. Še bolj čudno in smešno pa je to, da si je oholi in domišljavi človek izmislil, da je zanj vsak stik z živalmi poniževalen. Čudovito doživljam to nesmisel te dni, ko vsak dan po trikrat ali štiri« krat poslušam pogovor sestre s svi« njami ali kravami, kadar jim nosi kr« mo. Zdi se mi, da se čisto, prav čisto razumejo ... Kaj vse zna in razume danes človek, živali pa ne razume več, narave pa ne razume več, kadar govori. Zakladnico je zavrgel, grabi pa v praznino. Ali je res sv. Frančišek že tako daleč? Kako smo domišljavi! Pes. Ravnokar sem ga tepel, ker me ni slušal. Poklical sem ga, ko je ravno hotel zaviti okoli vrta in iti pohajat. Nič ne cvili, a tako čudno me gleda. »Kaj me tepeš? Kdo ti daje pravico posegati v tuje življenje? Ako si kralj, ne bodi trinog; ako.si gospodar, ne bo« di rabelj! Ali misliš, da je samo tvoje življenje na zemlji? Tudi jaz imam svoje, svoje, čisto svoje, da veš! Živim ga poleg tvojega in mimo tvojega in brez ozira na tvoje. Ako je tvoje kra« Ijevsko in moje suženjsko, vendar ni moje radi tega nič manj sveto, ker mi je ljubo, ljubo, ljubo... Ako ti slu« žim, ne hoti od mene preveč; samo nekaj mojega je tvojega, ostalo je samo moje in to pusti v miru! Ne posegaj z malomarno in prezirno roko v moj krog, da ne boš grešil. Sicer bo še to moje revno življenje umrlo in ti boš morilec!« Pojdi, psiček, pojdi, kakor te žene! Živi, živi! Ponedeljek. Zjutraj. Lena tišina je vseokrog. Ljudje pozno vstajajo. Ko vstajajo, so silno slabe volje. Dekleta odpirajo okna in zračijo sobe, fantje postajajo po dvorišču in pred hišo in se bahajo med seboj, kje so bili včeraj in kako je bilo. Delajo se silno zaspane in se pretegujejo. Nihče se ne more spraviti na delo. Počasi obuvajo blatno obuvalo in sta« ro obleko. Kdor ima kaj oblasti in moči, ali vsaj misli, da jo ima, stresa sitnost in muči svoje domače. Očivid« no misli, da spada čimveč sitnosti bistveno k ponedeljku. Ob potoku na vipavskem polju. Vsi obenem preklinjajo in blago* slavljajo nedelje. Imajo pač občutekP kakor ob vsakem znatnem zunanjem doživetju. Nekaj sluznatega se vleče od nedelje do nedelje. Mladi gospodar. Drva seka, stare koše veže in misli.. »Nisem si mislil, da bo moje življe« nje sama vsakdanjost, vse moje delo same brezpomembnosti, vse viseče od dneva do dneva, samo da se ohrani stari, baje pravilni tok življenja in vsega. Ko je bil še oče gospodar, sem imel velike načrte in se grel ob njih. Saj imam rad očeta, toda želel sem si, da bi mi čimprej napravil prostor in mož« nost za življenje mojih lepih sanj. O' novih njivah, o izboljšanih senožetih,. o prenovljeni in dvignjeni hiši, z ope« ko kriti, z rdečo opeko, o podstrešni sobici. Zdaj sem sam gospodar. Šel sem v gozd, da posekam in dam stesati par hrastičev za nove hleve. Sestra mi to«= ži, da nima drv. — Žene ne maram, dokler ne bo vse novo. — Moram se* kati drva; in ona jih takoj požge in jih ni več. To čudno boli. Že sem na* ročil zidarja in tesarja, pa so prišli neki stari računi, plačal sem jih in zo* pet delavce odpovedal. Tudi z opeko ne bo nič. Na dolg jemati ne maram. Dolg mora biti nekaj strašnega. Kakor da tvoj dom ni tvoi dom. In travniki čakajo in njive čakajo. Ne pridem nikamor. Od vseh strani me iz dneva v dan vežejo na malen* kosti. Samo kosim, kopljem, sprav* ljam z njiv, kidam, steljem, sekam, grablje popravljam, koše vežem. O, in staro življenje živim; vse, vse delam le, da se ohrani staro, enolično, brez* miselno tokovje. Tisto, ki ga sovra* žim. Pa me vežejo nanj! Nič novega, nič onega iz mojih sanj. Tovariši mojih mladih let, moja mladost umira ... — In vendar: ako so vse te malen* kosti in vsakdanjosti zvestoba, pa naj tudi umrem, jaz hočem biti zvest. Bog moj, čuj mojo prisego, jaz hočem, ho* čem, hočem biti zvest! — Saj morajo biti še nekje vrata v bo« dočnost... Kmet. Zahvaljen, Gospod, za zemljo in za življenje, za solnce in za srečo. Za* hvaljen za pomladne rože in za duh ajde. Zahvaljen bodi za vročino in za dež. Za delo in za vino. Zahvaljen za polje in kar nam rodi. Ne, ker je dobro in lepo in dragoce* no, smo ga veseli; nego, ker je zrastlo in ker si nam vse dal Ti... In zahva» ljen, da živimo. Vse je rastlo za me, jaz rastem za Te. Umira zame, jaz umiram za Te. Vse to bom povžil in Ti boš povžil mene. Ko bom zgnil, bom čisto Tvoj. A tudi sedaj že čutim povsodi Tvoje oči. Zahvaljen, Gospod, da nismo Tvoji hlapci, ampak sinovi in bratje. Tudi mi delamo ... O, zahvaljen bodi za pomladne ro* že in za težki duh ajde! In za Sebe, da si nam tako blizu! ZA PETELINA. — 1. Zlatega petelina skrivnostna smrt. Večerni vetrec je pihljal iz dišečega vrta v obraz gospoda Janeza, župnika v Kresnicah, ki je hodil po sobi in pre« biral psalme. Zlata maša mu že ni bila več daleč in vendar je gospod Janez, zdrave korenine sin, še stopal ko fant in pod belimi lasmi se je svetil žago« rel obraz zdrave barve. Tako je hodil po veliki sobi, zatopljen v preroške pesmi Davidove, ko je močno potr« kalo na vrata. »Hvaljen bodi!« je pozdravil došli, štiridesetleten čokat možiček, ves za« ripel v obraz. »Na veke. Kaj boš povedal, Ma« tevž?« »Gospod, Guša bom zadušil. Prav zares ga bom. Bo že videl, falot! Pe* telina mi je ubil, tistega zlatca, pleme* njaka, ki sem si ga bil za drage denarje naročil iz Nemškega. A saj sta ga vi* deli, ne? Kako je bil visok, kako ras zumen in dober, lep pa ko cesarski sin, moj zlatec.« »Matevž,« ga je prekinil župnik in odložil brevir, »sedi. Pa povej mi, kako da dolžiš Guša. To ni lahka reč, tatvine dolžiti, treba vse preiskati in utrditi, kaj? Guš je res lahek star fant, a srce ni tako zanič, ne, ne!« je župnik branil svojo ovco. Matevž pa je kar poskočil s stola in mahaje z rokama drobil okoli mize: »Pa že ne, pa že ne, gospod! Grdoba je, da mu ga ni para. Pride k meni en* krat, dvakrat, se ustavi pred mrežo na dvorišču in škili v mojo kokošad. Skozi okno, pri katerem sem šival, ga vidim in si pravim: Kaj pa Guš todi oprezuje? Stoji tam ko pribit, kakor da bi si z očmi nekaj izbiral. Pokličem ga: »Guš, Bog daj! Ali si prišel naro* čit novo obleko?« On pa, zmešan ko lisjak v pasti: »Bog daj, Matevž, za božič jo bom, veš, ko fige dozorijo.« Pa je odžvižgal. »No, le naprej, Matevž, le naprej!« sili gospod in sumljivo bobna s prsti po mizi, Matevž pa: i^^hmhm Gregor Hrastnik. »Naprej je tako: Črez štiri dni je zlatec zginil! Ni ga nikjer, ne na dvo* rišču ne za hišo. Otroci pa so videli Guša, da mu je metal popoldne črez mrežo kruha, lepo v kroglicah kruha. Kaj je to, kdo ga je? Guš ga je, po» noči ga je smuknil! In če mi ne daste sveta, ga bom zadušil, Guša, prav za» res!« »Matevž, ti si pravi petelin!« je zdaj zrastel gospod Janez. »Kakor Kajn go« voriš, pa še nič ne veš, kdo je za pravo bil. Tiste kroglice za pašo še nič ne do* kažejo.« »Guš je bil!« prepričano trdi Ma» tevž. Župnik pomolči in bobna po mizi. Saj se tudi njemu pozdeva, da je ta presneti postopač, ta ovca zgubljena, spravil petelina v malho. Pa se žup« niku zdere misel: »Poslušaj, Matevž. Ko bi tisti, ki je petelina pobral, prišel k tebi in bi ti prinesel trideset lir, recimo, in bi te prosil odpuščanja — ali bi se ti prav od srca potolažil in mu odpustil?« Možiček kurjerejec se zmede. Kaj se ne zmisli gospod! Pa ne da bi že vedel, kdo je zlatca pouzmal? In po« menca: »Kaj bom odpustil, kaj to ... Anti nisem pagan ... Za trideset lir bi pa drugega kupil, saj zdaj znam izbirati grebenjake.« »Nuj, Matevž, pa se pobotajva. Do sobote zvečer boš o tej reči molčal ko kamen. V soboto zvečer pa pridi v farovž. Velja?« zavpije gospod. »Pa naj bo, ker Vi tako pravite,« zamrmra Matevž in se poslovi. 2. Luknja v ribiški mreži. »Ljubi moj Gospodar,« moli župnik Janez, napol dremaje v naslonjaču pod lučjo, »nastavil sem mrežo, da ti to ribo, tega reveža Guša, ulovim in ti ga pripeljem. In že je kazalo, da se tvoji vabi ustavljati ne more in da se bliža in da bo tvoj. Zakaj njegovo srce si zbudil z nesrečo, ki jo vemo samo mi trije, Ti, Guš in jaz, župnik Janez, in pa še ona revica, mati Guševega otroka. To se našim očem samo zdi, da je nesreča, pa si jima otroka po* slal, da ju s svojim jokom pokliče k Tebi. In vse je bilo prav nastavljeno, riba je že plavala v mrežo, pa je stopil vanjo ta petelin, živalca presneta, in je mrežo strgal — in riba spet grozi splavati v pogubo. Ljubi moj Gospo* dar, tvoj ribiški hlapec te prosi, da zakrpaš to luknjo, ker sicer bo ves moj trud zastonj ... Brez tvoje po* moči smo ničasti...« Župnik dremlje in v dremavici vidi mrežo, ki je lepo raztegnjena v mor* je, pa velikega petelina, ki mu gre* ben plameni ko ogenj, kako kljuva v mrežo. Tok, toki potrka na vrata. Župnik se budi in zagleda na vratih strežnico, nečakinjo Tino, kako vleče za seboj žensko, ki se plaho obotavlja stopiti v sobo. »Gospod, rada bi govorila z Vami, pa se boji motiti, ker je že pozno.« Gospod Janez se predrami in gre prišlici nasproti: »Kaj pozno, nič pozno ... Kaj bi pa rada?« Ženska kaže kakih trideset let, drobna je in črna, na obrazu pa se ji vidijo sledovi trpljenja in oči so ne* mirne in ugasle. »Gospod, jaz sem Hanka ... pa bi rada z Vami govorila. Guš je ...« »Koj, koj,« pravi župnik in namigne Tini, »ti pa skuhaj malo kave, ker tej je mraz.« Ko je Tina odšla, je župnik rekel: »Ti si mati Guševega otroka? Ubo* žica, ubožica! Vse bo dobro, Bog bo vse uredil... Pa zakaj si tako ... No, nič, nič, Bog tudi greh obrne duši v prid ... Le nič se ne boj... No, povej, po kaj si prišla?« »Guš je zbežal.« »Oj, oj, kaj pa se je fantu zmešalo? Kam? Kako?« Hanka je zajokala in ihte pravila: »Včeraj. Po polnoči je potrkal na okno. Nisem hotela odpreti. — Pa pravi: »Hanka, sem se prišel poslovit. Grem črez mejo.« — Odprem polkne, kar srce mi je zastalo. — »Peter, pra* vim, ali se šališ?« — »Ne, Hanka, mo* ram bežati, ker me tožijo, da sem kra* del.« — Kar srce mi je zastalo. »Peter, pomisli na otroka. Pozabi name, po* misli na Drejčka. Res, da ne vejo, da je tvoj sin, a vem, da ga imaš rad ko srce«. — »Joj, saj veš, Hanka. A v ječo ne maram, sramote ne maram. Matevžkovka je kričala po vasi, da sem jim jaz ukradel petelina in še, da sem jaz kriv vseh tatvin po vsej naši fari in da bo Guša dala orožnikom. Morda me že lovijo. V ječo pa ne ma* ram in ne maram.« — »Pa si res kaj ukradel?« sem ga vprašala. — »Han* ka, saj veš, da sem pošten; a za Drej* čka moram kaj poskrbeti.« — »Tatu nečem, Peter, nečem,« sem jokala. — »Da ne bom tat, zato bežim,« mi je odvrnil. »Ti pa prideš z Drejčkom za menoj.« Potem sem ga prosila in pre* prosila, naj še vsaj en dan ostane. — »V gozd se skrijem, tam v tisti špilji ob Zelenem robu te bom čakal. Do ju* tri opolnoči. Potem pa zbežim proti meji.« Tako sva se ločila. Jaz pa sem vse tako naredila, farno da lahko pri* tečem k Vam in Vas zaprosim po* moči.« »Oj, oj!« je zdihoval župnik, »če je že na orožnike šlo ... Oj ti presneti jezik, pa ni mislila tako, reva, za pe* telina ji je bilo žal... Poslušaj, Han* ka: Kaj pa bo s poroko, če Guš ute* če?« Hanko so spet zalile solze: »Gospod, ne vem! Tako sva se že lepo pripravila, zdaj pa ...« In je jo* kala ko za izgubljenim življenjem. »Bog vse vidi, Hanka, tudi tvoje solze, ubožica, za pokoro in njemu v dar, ljub dar, zares. Temu Gušu, pobu nemarnemu, pa je že prav, da se v špilji malo spokori, veš! Jutri pa poj* deva ponj in ga izvlečeva iz špilje, ko medveda ga izvlečeva, Hanka!« Poredno jo je gledal in žena se je skozi solze zvedrila: »Oh, gospod, kako ste dobri!« Ko je ženska odšla, je župnik še bral zornice iz duhovniških bukev. In je bral o ribi in mreži in o ovci, ki se je zgubila, pa je pastir šel za njo, jo na* šel, zadel na rame in nesel domov. »Ej, moj ljubi Gospodar, če mi ju-tri močno pomoreš, Ti jo prinesem!« 3. Medved v špilji in petelin v loncu. »Matevž, Matevž, kako pa besedo držiš?« je vprašal župnik, ko je dru* gega jutra po maši stopil h kurjerejcu v hišo. »Tako ko sva se zmenila, gospod.« »Ti že, ti že, a tvoja žena?« Urša se je kar ustrašila. Res je ne« kaj pravila na vasi, a orožnikom ni nič rekla, tega ne in ne. Matevž ji je ostro naložil, naj molči, da ne bo sit* nosti, ker se nič ne ve, kdo je tat. In še prav všeč mu je bilo, da je lahko vpričo gospoda pokazal svojo oblast, ker prilike za to so bile prav redke. Gospod Janez se je lažjega srca od« pravil iz vasi po polju pa tuhtal, kako bi Guša izvabil domov. Postopač je. nič ne dela, zato pa krade; lehak je ko perce, srce pa je dobro. Tistega pete= lina pa je prav zares zmaknil. Iz teh misli ga je zbudil plah pozdrav: Han« ka ga je čakala ob poti. »Bog daj, Hanka, kar naprej stopaj pa moli, za Guša, za pravo pamet...« Tako sta hodila, zavila po stezi v gozd in je šlo okoli Mrzovka v globel in spet črez hrib in spet v globel, dve debeli uri hoda. Gospod Janez je zdaj pa zdaj obstal in potipal srce: bije, močno bije, ko ura, smrtna ura, da ne pozabiš, stari fant, kam se izteče tvo* ja pot. Hanka pa hiti lovit srečo, zato tako speši. Guš ni spal. Sedel je v grmovju pred špiljo in gruntal, da še nikoli ne tako: Hanka, revica, moje dekle in žena neporočena. Nocoj te zapustim, pa bi lahko bilo vse dobro, ko bi presnete petelinje pravde ne bilo. In kaj, če pride s petelinom na dan vse, kar sem pokradel: jata kokoši, zajci in srne, žakelj moke. ki sem ga iz mlina zavle* kel za Drejčka, pletenka vina iz župa= nove kleti in venci klobas in svinjska pleča! Guša grebe, strah in kes ga gras bita, v hladni senci se poti in tuhta. Pa poči suha veja v dolu. Guš se zvije ko maček in prisluhne. Koraki! Tiho se podrsa globje v grmovje. Zdaj zasliši žvižg in potem Hankin glas: »Peter!« Že je pri njej in ostrmi, ko zagleda pod grmom gospoda Janeza, ki počiva. »Peter, sem te prišel iskat, da jo popelješ pred oltar.« »Gospod!« klikne Guš. »Vse vem, vse! Tista o orožnikih je prazna. Matevževka je potrdila, da te ni ovadila; saj da si ti petelina ukra* del, to vemo prav zagotovo samo mi trije. Pa zakaj si ga, Peter, zakaj?« »Za Drejčka in za ohcet!« se odreže visoki fant, ki ob Hanki zmeden stoji pred župnikom. »Prodal sem ga, denar pa shranil.« »Tako, iz ljubezni do otroka si ga ukradel, ti moj fant. Zdaj pa bo tega konec, kajne, Peter? Hanka ne mara tatu za moža, Drejček pa tatinskega očeta ne zasluži, otroče nedolžno.« Guš se prestopa in gleda v tla. Pa pravi: »V fabriko bom šel delat!« »Zdaj si pravo povedal, Peter! Saj sem vedel, da si dobrega srca, fant, ti Peter nagajivi, ki si mi hruške izpred nosa kradel z vrta pa si mi take iz blata na drevo nataknil, slepcu. Tak si bil, ti brinov grm ti, pa sem hotel naj lipa iz tebe zraste! Človeška pas met ničasta! Tako, tako, v fabriko pojdeš, ja, bom jaz inženirju povedal, ja in si brž ognjišče postavita, dom za vse tri. To bo lepo pri vas, Peter!« »Lepo!« pravi fant z iskrečimi se očmi in pogleda Hanko, ki ji teko sob ze po vedrih licih. »Zdaj pa poslušaj, Peter!« zavpije župnik. »Najprej popravi, kar si za; grešil, pomedi ves gnoj iz svoje hiše! Tu imaš trideset lir in marš k Ma« tevžu! Reci mu na samem: »Matevž, petelina sem ti vzel in žal mi je. Vzel sem ga za sinka, ki ga imam. Tu imaš 30 lir in odpusti mi!« Peter prebledi in si grize ustnice; Hanka ga prime za roko. To je hudo, hudo, priznati tatvino in prositi od* puščanja. V srcu mu melje, poka, buči ko vihar med angelom in hudičem. »Za Drejčka, Peter, za Drejčka!« šepne Hanka. »Pa če me Matevž potem naznani?« se še skuša upirati. »To pa jaz zatrdno vem, da te ne bo!« preseče župnik. »Pa bom šel, še danes, kar zdaj. Po« tem pa koj proč, v mesto, v fabriko.« »Zdaj še eno, Peter. Jutri je nede« Ija, bomo oklice nastavili. Enkrat za trikrat, ker sta tako nesrečna ... Sem že jaz opravil pri škofiji... Kaj praviš?« Peter in Hanka se spogledata. Žup* nik še vedno sedi na zemlji in ju gleda in premika ustnici ko v molitvi. Pa zine Peter Guš: »Gospod, če Hanka hoče, rečem: da!« Hanka je dahnila: »Da, jaz tudi!« Pa je gospod Janez kar poskočil po koncu kot mladec in je žuborel: »Da, da, da! Črez par dni bosta re* kla pred oltarjem: da! Da, za skupno božjo ljubezen, — da: za posvečeno družino — da: za pošteno življenje. Peter in Hanka: za pošteno življenje!« »Da, gospod!« sta rekla oba. Župnik se je obrnil in se spustil po stezi nazaj proti domu. Onadva pa sta tiho šla za njim. Ko je drugi dan počila novica, da sta Peter in Hanka oklicana, je bila vsa vas pokoncu. »Ta pohajač, lump, tat se poroči!« »Le na kaj?« »Pa tako sta skrivala! Zdaj vemo, čegavega pestva Hanka, ta ptica!« »Bolje tako, morda se bo poprijel dela.« »Saj ni slab fant,« so pogovarjali drugi. »To hišo je pa naš gospod sezidal, tako se mi zdi; in ker je božja malta vmes, bo držalo, boste videli!« je pri* trdil besedo stari Mohor, ključar kres« niške cerkve. Par dni za tem je bila poroka, prav na tiho. Matevž je bil za pričo in nje« gova Urša je stala zraven s koškom, v katerem je bil spravljen dar za novi par — lep petelin. V SAMOTI Venceslav Sejavec Doslej sem leščrtike v grmovju bral, tu sedem zdaj na travo, vsehlo listje, za hip bi tukaj rad premišljeval. Za mano dviga strmo se obrasel breg, globoko v hladu mehkem pod menoj šumi Nadiža spev lehkotni svoj. Ne vidim bele je Nadižine vode, grmovje mi zastira k njej pogled, a nje šumenje čuje mi srce, ko da bi mimo nog mi prelivala se. Na desno, v srčno stran rasto jeseni, koprivec, divje češnje, leščevje in jelše, še gabri so okorni vmes zvrščeni, a zgoraj v visočini je nebo, tu, tam z oblaki rahlimi zavešeno, v zapad naslonjeno v plastiški rob, v grebene nad Prosnidom, breške skale, na goličave, grme, gozde male. Tu sem pod koščkom tihega neba ko bi pogreznjen v konec bil sveta, prisluškujoč le vtripom svojega srca, tu ko peščica črne sem prsti, ko praprot sem, ki poleg tu molči, ko slezovčeva jagoda, ki tu zori, ko tiha trava, ki spregovori, ko veter le v ta pokoj zašumi. Tu sam sem z drevjem, senco, solncem, z nevidne vode tajnim šumotanjem, nihče ne moti me, le zvon prosniških krav zdaj zdaj se oglasi izza Nadiže, pa kak petelin v lotu sredi trav. Le medel redko kje se prebudi pastirski vrisk, v Nadiže šum zbledi. Ko te trenotke tukaj rad bi zdel nenehoma ko gaber osivel ob robu tukaj zdi se mi vesoljstva, človeška roka skoraj sem ne seže, ko v sanjah tu živeti bi prestal, nemoten od nikogar mirno spal. APNENICA__ V bregu nad cesto je Tevž dan za dnem ril v skalo, dolbel, zbijal, vrtal in razstreljeval. Nalomil je kamenja to poletje že za pet apnenic, petero peči je že skuhal in dobro prodal. A neumorno vrta dalje in drobi kame« nje; pod bregom čaka novo opletena apnenica, treba je zanjo kamenja, ka« menja in še kamenja, preden bo žrelo polno in kopice na vrhu lepe. Tevž se je malo oddahnil, obrisal si z žuljevo dlanjo oznojeno čelo in se razgledal okoli sebe. Zadovoljen sme« hljaj mu je preletel lice, ko mu je ob« krožil pogled teraso, ki jo je iztrs gala skali njegova roka, da bo prosto* ra za hišico, za toplo gnezdeče. 2e stoje desno od njega temelji in skoro dva metra zidu iz rdeče opeke in be« lega apna. Toplo se je prelilo v Tevžu, ko je odtrgal oko od rdečega, v solncu sijočega zidu, in se zagledal doli v dolino, pod cesto. Tam so nakladali Šlebirjevi apnenico in med rutami se j« svetil rožasti robec Martinin, med smehom je bil njen najslajši, kakor srebrn zvonček med bronastimi. »Še malo, še za svinjak!« se je to= pilo v Tevžu, ko je misel prišla k nje* mu nazaj, in roke so mu vzdrhtele, dvi* gajoče težko železno palico. Zapelo je spet kladivo, kamenje se je drobilo in kotalilo naravnost v odprto apne* nico. Čez malo je počil strel, sesula se je kamenita stena v velike in male kose, ki je Tevž ž njimi polnil apne* nico, in srce mu je igralo v veselju Kako ne bi, ko je moglo njegovo delo gledati Martino, ki so ji oči njegove preteklo nedeljo tako vroče govorile pred cerkvijo po maši, da dela vse to zanjo, za njuno toplo gnezdeče! »Tevž, glej, da se ne prelomiš!« je že v mraku vzdramil fanta hrapavi glas starega Boštjana, ki kuri Šlebir« jevo apnenico. Tevž se je okrenil in mrko pogledal dedca, ki se je vzpel in sedel na rob zidu nove hiše. »Ne glej me tako grdo, saj te ne bom snedel, rogovilast si preveč in trd ko Slavko Savinšek. dren!« mu je hude oči oponesel Bo» štjan. »Samo v breg tiščiš in v kame» nje riješ, a doli pod cesto ne gledaš, zato ne vidiš!« se mu je smejal stari in mežikal v dolnjo stran pod cesto. Tevž je nehote sledil Boštjanovim očem. Zapazil je med deklinami, ki so nakladale apnenico, starega, bogatega apnarja in drvarja Bodlaja, ki so ve* deli zanj, da kar gori za vsako kikljo, odkar mu je žena umrla. Stožilo se je Tevžu. Čul je bil že, da Bodlaj na vse pretege prilija za Martino in zadnje dni kakor nalašč tišči za njo kakor pajek za muho. »Le glej, Tevž, le!« ga je ogovarjal Boštjan, »pa še dobro poglej!« »Kaj naj gledam?« je zagrčal Tevž in se okrenil ostro vanj. »I kaj? Martino in Bodlaja! Zal par bosta, pravijo!« »Kaj mi mar!« se utrga Tevžu. »Mar bilo, ne bilo; misliš, da ne vem, čemu riješ v to kamenje ko nor, čemu se ženeš z zidom v vis, da bi do zime še ometal in pokril? — Pa si jo že pobaral, Tevž?« Fant je molčal. V njegovem obrazu ni bilo krvi, ker je šla v srce. Kakor ključavnica mu je sedelo na ustnah, kadar je odgovoril: »Nisem!« »Pak nisi! Vedel sem! Pa misliš mar, da ti Martina v dušo ugiblje? Čeprav ti srce gleda iz oči, ga vendar deklic ne vidi! Tevž, vsaj enkrat bodi parne* ten, pa malo manj neroden in pobaraj, če te mara! Da se ne boš zastonj pres tezal v tem kamenju!« Nekaj svetlega se je zalomilo v starčkovih* očeh, ko je pridejal: »Nič ne odlašaj, še nocoj se oglasi pri deklini, pa preženi starega, norega dedca iz bajte in koj jutri jo vleči v farovž pred gospoda; sicer ti bo po zlu!« Boštjan si je zataknil čedro, pri« žgal, zdrknil raz zid in se počasi spu« stil po robu na cesto, precej daleč pod njo sunil z dolgim polenom v žar peči, da se je razsvetlilo daleč gori do Tevža, nato pa se zleknil v travo in mežikal v vzhajajoči mesec. Nerodni, rogovilasti Tevž pa je ob* sedel gori med cesto sredi razstrelje* nega kamenja in je premišljal. Res je še ni pobaral. Ko pa ne zna, ne ume. Trikrat je že po maši stopil za njo v globel po stezi, ji zaklical, naj ga počaka. Ko pa se je dekle usta* vilo, ga pričakovalo in so vanj vpra* šujoče zagorele črne oči, se je v njem pripravljena beseda izgubila, usedla se nekam pa ni znal drugega reči kakor dober dan in še to komaj slišno, skozi zobe. Pa ga je sama napeljevala: »Tevž, kdaj se boš ženil? Hišo zi* daš, vidim, pa se ne ogledaš po no* beni!« se mu je poredno smejala. »Hm, hm!« se je okorno krotovičilo v njem, rad bi bil dejal, da si je ne* vesto že zdavnaj izbral in to baš njo, Martino; ali ko je mislil odpreti usta, da bi zinil, je dekle planilo v smeh, se okrenilo in steklo naglo v globel po stezi proti bajti. Ušla je lepa prilika, ni povedal Tevž, kar mu je vrelo iz srca v besedo. Vendar na Jurjevo ji je dovolj raz* ločno povedal! Šla sta skupaj od Bod* laja, molčala sta in tako jo je gledal, da je bilo Martini kar nerodno. »Pak zini no katero, rogovila!« ga je dregnila v laket in se našobila. Zinil je: »Martina! « »Sama vem, da mi je tako ime! Ali ne znaš povedati ničesar drugega?« Nasmehljala se je, vitka, drobna in gibka se je sklonila v grmovje, utrgala trobentico in zapiskala nanjo. Tevž bi bil najraje zakričal, da ima rad samo njo, da vedno le nanjo misli in zanjo kamenje strelja, apnenice žge in tovori ter zida hišico. Pa mu ni bilo dano. »Teleban nerodni!« je ušlo deklici, obrnila se je in hotela odbrzeti po stezi domov. Tedaj je stegnil roko za njo, jo nerodno in težko položil na dekletovo ramo in še težje dejal: »Martina!« »No?« se je okrenila k njemu in se uprla v njegove splašene oči s svojimi, ko noč črnimi, ko oglje vanj žgočimi. Stisnil bi jo bil k sebi, kakor z veve* rico hrast bi se bil poigral ž njo, jo nesel v naročju na kamenito teraso nad cesto in ji široko razkazal: »Glej, Martina, srce moje, vse to je za tebe!« A ni mogel. Roka, ki je težko poči* vala na njeni rami, mu je vztrepetala, zdrsela okorno na belem laktu in se ustavila v zapestju. »Martina!« se je že spet utrgalo v njem; pa je obmolknil in ko mu je dekle iztrgalo roko ter odšlo počasi proti domu, je kakor ukopan stal na istem mestu, ni planil za njo, kot ga je gnalo, v duši pa mu je bilo grenko in bridko, kakor da se mu trga živ* Ijenje. Tisti dan je Martina morala videti, da jo ima rad in da zanjo zida hišico in strelja kamenje. Tako se je nocoj vse to vrstilo pred Tevžem. Pekle so v njem Boštjanove besede: pobaraj jo še nocoj! Pekle so tako, da je vstal in okorno odšel po brežuljku preko ceste po stezi proti Martininemu domu. Tik pred bajto se je ustavil. Srce mu je utripalo kakor zapaljeni dinamit v kamenju in noge so mu klecale. Stopil je za deblo ob stezi. Prav tedaj so se vrata v bajto odprla in ven je stopil Bodlaj, ž njim pa dekle in oba sta se smejala. Še stari Martinin oče je sle* dil. Dali so si roke in se poslovili: »Velja, jutri po maši!« Da bi šel za njim in ga pobil kakor psa, se je prevalilo v Tevžu, ko je gle* dal za odhajajočim Bodlajem in se je utrnila luč v bajti. Roka je nehote se* gla po kolcu, ki je stal prislonjen ob deblo, in prsti so se krčevito oprijeli grčastega lesa. Dva, tri k.orake ie sto* pil Tevž za Bodlajem, pa si je premi* slil in se je vrnil. Zalučal je kolec preko bajte, da je udaril na dvoru v svinjakovo streho in so splašeni pre* šiči zakrulili. Težko je stopil fant za deblo nazaj in tegobno čakal. Čakal je dolgo, celo uro in še več, pa si ni upal. Poklical bi Martino, pobaral jo. Morda bi mu ovila belo, toplo ročico okoli vratu in bi mu tako dejala; »Tevž!« Ali, saj ji ne bo znal povedati ničesar, na ga bo spet sram in zapo* dila ga bo. Obrnil se je in počasi odhajal. Jutri po maši jo pričaka in jo pobara na poti domov. Gotovo jo vpraša; kar korajžno ji bo povedal, dejal ji na* ravnost, da je zanjo vse, kar je nare* jenega in kar še bo, pa da bo do je» seni hiša dovršena in se lahko vzame* ta. Nič ne bo gledal za doto, sam je prištedil za silo, spomladi bo pa dala spet apnenica zaslužka dovolj za oba in za drobiž, če ga bo kaj prida Bog dal. Toplo je vrelo ob tej misli v njem, kakor pomlajen je legel na seno v svi* slih in trdno zaspal. Zjutraj po maši je Tevž čakal Mar* tino pred cerkvijo. Med mašo jo je gledal, niti moliti ni mogel, Bog mu greh odpusti, samo njo je videl, samo nanjo je mislil in na tiste besede, ki jih je imel na srcu in jih ji bo govoril, ko bosta šla skupaj domov. Vse ji bo povedal, pa če ga je potlej tudi kraj! Čeprav se mu bo smejala! Martina je prišla ven. Fantje so gle* dali za njo, pa i za Tevžem in opazke so delali. Tevž jih ni čul, imel je oči in uho samo za njo! Videl je, da Mar* tina ustavlja korak, da nekoga išče. Srečal se je z njenimi očmi. Prav na njem so se ustavile in k njemu se je obrnilo dekle: »Tevž, si kaj videl Bodlaja?« V Tevžu je zaplalo gori do grla. Ni še mogel ziniti, ko je stopil k dekletu oče in dejal: »Tamle je Bodlaj, pred farovžem, kar pojdiva, da ne bo čakal!« Čuli so to fantje, čuli vsi, tudi Tevž. Vsi so razumeli, le Tevž ne; strmel je v dekle, ki ie krenilo v farovž, kjer jo je pozdravil Bodlaj s smeškom na ust* nih. Ni se vzdramil Tevž, dokler ga ni sunil Osoletov Miha: »Kaj buliš, Tevž? Oklice neseta v farovž, ne vidiš?« Vsi so bušili v smeh. Tevž je vztre* petal in ogenj se je vžgal v njegovih očeh, roke so se mu same od sebe raz* mahnile, da so se umaknili fantje, v strahu pred silnimi pestmi. Baš tedaj je stopil na cerkveni prag župnik in prišel mimo. Vsi so ga pozdravili, le Tevž ga ni niti videl, kamoli da bi snel klobuk. Tesno za njim je krenil proti farovžu, z_očmi v Martini, ki je videla fanta in se vidno uplašila. »Dobro jutro, Bodlaj, kaj bo do* brega?« je vprašal župnik čakajočo trojico. »Gospod župnik, zmenili smo se pa bi naju oklicali!« je malo v zadregi povedal Bodlaj. Martina je stopila ko* rak nazaj in prebledela. Tevž je stopil izza župnika, se pognal proti Bodlaju in ga sunil v prsa, da je odletel daleč v farovško vežo. Preden je mogel kdo kai. ziniti, je stopil pred Martino in zarjul: »Martina!« Zgrabil jo je z rokama za zapestje, da so počile kosti, in jo je divje po* tegnil k sebi. Tedaj šele se je zavedel župnik, zgrabil divjega fanta za ramo in ga ustavil; »Kakšne bedarije so to, Tevž?« ga je prijel trdo in strogo. Fantje so se zgrnili okrog skupine, ženske so za* šumele. Martino so polile solze od bo* lečine in sramu. Tevž se je vzdramil iz divje omotice, pogledal dekle kakor ranjena zver pa se je pognal mimo nje skozi gnečo ljudstva in se izgubil v gmajni pod cerkvijo. Popoldne so ga videli sedeti v Šle* birjevi gostilni skupaj z akordantom Tomažinom, ki je sekal v velikih gmajnah na koroški plati. Napival mu je mnogo in tudi sam je pil precej. Sedela sta do trde teme. Tevž ni go* voril nič, samo Tomažin tu in tam be* sedo. Proti polnoči se je Tevž dvignil in odšel v noč. Rano v jutro so se v mladi, vstaja* joči dan razlegli streli in na terasi nad cesto se je dvignil oblak dima. Ko se je dim polegel, je bil zgrajeni zid Tev* ževe hiše kup razvalin, apnenica je raztrgana ležala sredi ceste. Tevža pa je videl malo potem Bodlajev pastir bledega, z vročičnimi očmi, brez suk* njiča in gologlavega, z žago in sekiro preko rame hiteti gori po gmajni v koroško hosto ... SPREHOD PO TRSTU Trst sem slišal imenovati kot krneč« ki otrok prvikrat v domači šoli. »Knji* ge po vrsti, kot so hiše v Trsti!« je imel učitelj navado zaklicati. Povedal nam je včasih tudi, katere so tri naj* slajše reči: med, cuker in tržaške fige. In še tega se spominjam, da so neka* tera dekleta šla v Trst služit, pa so ljudje z glavami zmajevali. Tiste Jur* jeve so prišle domov pogledat tako strašno naščeperjene, da je vsa fara govorila o njih, a ne kaj dobrega. Osreški Johan je bil v Trstu pri vo* jakih. Kaj mi je o tem pravil, se ne spominjam več. Eno reč smo otroci še dobro vedeli o Trstu: od tam so pri? hajali »koprivci«, tisti bičevniki — po domače gajžlounki — ki so se pre* vijafi kakor gadje in s katerimi so hlapci tako nedosegljivo pokali. Ko se je nateklo tudi mojih let, sem pa sam prišel v Trst in sem imel pri« liko, da ga prehodim čez in čez. Zdaj vidim, da je velik, da niso vse hiše po vrsti, je pa vendar vreden kratkega sprehoda, saj je naše največje mesto in v mnogih ozirih zajemljivo, četudi ne vsake hvale vredno. Trojne ceste vodijo v Trst: gramoz? ne, železne in vodne. Samo vodna pota pridejo do njega po ravnem; s suhe strani je povsod strmina, pa ne maj* hna; dolge ovinke delajo ceste in že* leznice, preden končajo v mestu. Le ob morski obali je mogoče napraviti nekaj ravne ceste, pa ne brez težav; tako cesto so naredili 1. 1928. od De* vina do Trsta skozi ob morskem bregu. Midva seveda pojdeva v Trst z No* tranjskega peš preko Sežane do Op* čin. Velika in snažna vas, kjer gospo* dari že tržaško županstvo. Še pred va* sjo naju ustavijo mestni dacarji, če morda ne nosiva kaj užitnini podvr* ženega. Na vasi zagledava mestnega stražnika. Lahno navkreber vodi si* roka in gladka cesta proti gozdu. Av* tomobili drče drug za drugim, spreha* ja se gospoda, ki tu gori letuje, po eni strani pa teko tračnice openskega tramvaja. Midva pa greva peš vse do vrha tega prijetnega klanca. Levo in desno je gozd, spredaj pa se nama od* pre pogled v neskončno obzorje. Str* mo padajo bregovi proti globokemu kotlu. Tam doli, 344 m pod nama, se beli Trst. Dno kotla je raztegnjeno do mej obzorja; v njem valovi in mi* glja sinja vodna plan. Le postoj in glej, vredno je pogleda! Počakajva tukaj večera, v gostilnici se lahko po* krepčava in odpočijeva. Kadar »noč na nebu zvezdice prižiga«, tedaj za* miglja tam doli Trst v tisočerih luč* kah. Če bi nalašč napravili paradno svečavo, težko da bi kaj takega se* stavili. Lepo vidiš, kako se za obalo vrste žarnice kakor plot ob morju. Glavni trg vidiš potopljen v svetlobno morje, ki se skuša kosati s poldnevi nim žarom. Ali se spomniš, da si z daljne Pivke videl ponoči medel žar na nebu? Bil je odsev tržaške sve* čave. Na morju se lučke prižigajo in ugašajo, bele, rdeče, zelene. To so svetilniki. Ker umetno migljajo, se vi* dijo dalje po morju, nego bi se videli, če bi trajno žareli. Ladjam ponoči kažejo smer. Prav za obzorjem vidiš onstran Pirana luč svetilnika na Žal* borni (Punta Salvore). Trst ima dva velika svetilnika: enega v luki na Ču* ku, drugega, novejšega, na Greti prav pod nama; manjši so ob konceh valo* branov in na nevarnih točkah, kjer se morajo ladje ogibati, da ne zade* nejo. Kakšna luč pa gori v svetilnikih? Navadna sveča ali petrolejka »numa* ra pet« gotovo ne. Večina svetilnikov rabi električno luč. Veliki svetilnik na Greti ima žarnico močno za 450 sveč. Starejši svetilnik na Čuku — temu Tržačani nakratko rekajo Lanterna — pa uporablja zares petrolej, ki se pa prej spari v plin, da potem veliko svetleje gori. Pa vse to bi ne bilo do* volj. Luč, ki jo daje žarnica ali sve* tilka, mora iti skozi posebna okna, namreč skozi steklene leče (podobne, kakor so v daljnogledih); šele te dajo luči tisto izredno moč, da je videti po* tisočer j ena. Pa še bi jo v veliki da* ljavi mornarji težko opazili, ako bi mirno in stalno svetila: bliskati mora. Vsak svetilnik pobliskava, pa neka* teri ima drugačne presledke (faze); te razlike morajo znati mornarji brati. Faza pove svetilnikovo ime in kraj. Ti, tamle za mestom, na južno stran, mora biti grozovit požar! Glej, kako rdeče se žari nebo, razločno se vidi v žaru cerkev na hribu in razne hiše. Ah, to je Ščedna (»skednjev« nimajo tam že zdavnaj nič več, tako šturlovi pa tudi niso, da bi celo vas imeli za Skedenj; snop je bi že mlatili, a nasad bi bil prevelik). Pod vasjo ob morju so plavži, kjer se topi železna ruda. Kadar natopljeno železo teče iz peči, se vidi žarenje posebno močno in daleč. Pojdiva zdaj z Opčin v mesto! Lah? ko se peljeva s tramvajem. Vrh Škors kije pride tramvaj do take strmine, da se ne more zanašati na kolesa in zavore. Priklopijo mu poseben stroj in voz poteče na železni vrvi navzdol. Kmalu smo na Oberdankovem trgu sredi Trsta. Ulice svetle kakor po* dnevi, ljudi pa vse živo. Široka cesta vodi s trga proti mestnemu središču: Carduccijeva cesta. Vaška pot s hi* šami na obeh straneh bi lahko stala na nji. Pripelje naju do križišča pri Chiozzi, odkoder gre na levo druga široka cesta, nazvana sedaj po Batti* stiju, gor do Ljudskega vrta in potem kot Julijska cesta dalje proti Sv. Iva* nu. Križišče pri Chiozzi (izgovori Kjo* ci) je eno najbolj živahnih v Trstu; res ke ljudstva se prelivajo z ulice v ulico, avtomobili dirkajo, tramvajski vozovi buče in zvone, na sredi pa stoji mestni stražnik, drži se kot gospodar sveta in s palčico odkazuje vsakemu vozu njegovo pot. Od Chiozze kreneva desno na Gob donijev trg, ki so mu po starem rekali Lesni trg. Čez ta trg teko vsi mestni tramvaji, enajst jih je. Vsaka črta je označena z veliko številko na čelu posameznih vozov; vsak voz pa nosi tudi spredaj tablico, ki pove, kam pelja. Z vsakega konca mesta sre lahko pelješ v vsak drugi konec preko tega trga; z določeno številko (n. pr. od Ščedne s št. 2) prideš na Goldoni* jev trg in tu po potrebi prestopiš na drugo (za Barkovlje n. pr. št. 6). Res vidiva, kako ljudske množice vstopa* Pogled iz Trsta na morje. jo in izstopajo ter več ali manj potr* pežljivo čakajo, da se prikaže »nji? liova« številka. V Gorici tega ne opa* ziš; tam vozi kaka redka »šajtrga« po ulici kot zgodovinska posebnost, od meščanov pozabljena; v Trstu pa ti tramvaj prihrani mnogo poti, ako ne časa, zato se vsak rad pelje z njim, če se mu ne mudi na vlak ali kaj sličnega. L. 1928. se je 35 milijonov oseb peljalo s tramvajem, ali vsak Tržačan, mlad ali star, povprečno 140 krat. Plačali so za vožnjo 17 milijonov lir. Midva se zdaj ne bova peljala s tramvajem, ker si hočeva središče Tr« sta ogledati v sijaju večerne razsvet* ljave. Zavijeva na desno na »Corso«. Ta ulica objema v širokem loku staro mesto, ki se skriva za njenimi pala* čami na levo roko in se raztega v hrib do sv. Justa. Na desno roko imava »novo mesto«, ki so mu nekoč rekali tudi terezijansko mesto, ker je nasta* lo ob času cesarice Marije Terezije, ko so oklepne zidove starega mesta podrli. Korso ima na večer dvakrat obilno razsvetljavo: prva je občinska cestna, druga pa zasebna, prihajajoča iz tr* govskih oken. Korso je pri tleh sa* ma trgovina levo in desno. Trgovine oblek, pokrival, obutve, železnine, knjig, časopisov, jestvin, vsega mogo* čega, kar se na svetu kupuje in proda« ja, se vrste na korsu. Izložna okna so vsa v razkošni električni luči, ki bi sama čez mero zadostovala za raz* svetljavo ulice. Zato se tod šeta go* spoda, ki se hoče pokazati; gospodje Nova palača Chiozza. in pricvrknjeni gizdalini, gospodične in pavi, vse se gnete in preriva na pločniku, po sredi ceste pa švigajo avtomobili, lepi in domišljavi po svo* je. Veliko paše za oči! Kako lahko to človeka omami in potegne v svoj vrti* nec. Ko bi mogel vsaj trenotek postati in preudariti: glej po sredi šeta napuh, na desno vodijo ulice v tabor lakom* nosti, v trgovski del mesta, na levo, v starem mestu, so šotori tretje glavne napake človeškega rodu . .. Kako na* ščeperjen je svet na korsu, kako kla* verno se končavajo eksistence desno in levo ... Na koncu se korso razširi v Borzni trg. Borza je semenj računske trgovi* ne, zato se na borzi kupčuje zares na debelo, a le v papirju in računu, do* bički so pa tudi veliki. Že ob Napole* onovem času so Tržačani postavili gosposko borzno palačo z velikimi stebri in številnimi kipi v pročelju. To je »stara borza« in notri ni borze več. Pred kakimi 80 leti so tja naprej po* stavili velikansko palačo Tergestej, kjer je bila tudi borzna dvorana do naših dni. Zdaj so pa desno od stare borze, na vogalu trga predelali neko palačo v borzo, ki je neki znotraj sila razkošno opremljena. Če so torej tri »borze« tukaj, se že s pravico trg ime* nuje po njih. Znamenitost Borznega trga je tudi umetniški spomenik ce« sarja Leopolda II. na kamenitem ste« bru. Držeč na levo prideva mimo Terge* steja skozi ozek prehod na Veliki trg, od 1. 1919. naprej nazvan »Trg zedi* njenja« v spomin na zedinjenje Trsta z Italijo. Modern trg, na štiri ogle ure* zan, velik, da bi stala vas na njem. Proti morju je odprt, na drugo stran proti staremu mestu ga zapira mestna palača. Na stolpu mestne palače je ura in zvon, ki ga nabijata Mihec in Jakec. Ob straneh trga so druge pa* lače, znamenita in mogočna je Loj* dova, njej nasproti pa manjša in ble* steča prefektura. Silni kandelabri sve* tijo na trgu, da bi lahko šivanko vde* val kakor ob svetlem dnevu. Godba igra sredi trga in morje ljudstva valovi semintja. V poletnem času se Trst le na večer oživi. Čez dan tiče ljudje po uradih, pisarnah, trgovinah, leže po na« slonjačih in zdehajo po sencah, zve« čer pa udero ven na ulice, na Korso, na Glavni trg in k morju, odkoder veje prijeten hlad. Slednjič je treba misliti na košček nočnega počitka. Hotelov in preno« čišč je na izbero. V hotel »Excelsior Savoia« ne bova šla, preveč je go« sposki in predrag. Lahko bi šla za liro spat v kako »ljudsko prenočišče«, pa izberiva raje kaj po sredi. Zjutraj zgodaj najlažje ogleduješ mesto, ko so ceste razmeroma še prazne. Brez skrbi tedaj lahko na ulici postojiš in pogledaš, kakšna je ta ali ona hiša. Našel boš prav čedne in prikupljive stavbe, ki si že stokrat šel mimo njih, ne da bi jih utegnil »videti«; preveč so skrite v neskon« čni vrsti hiš. Najprej se zjutraj spo« dobi pogledati v cerkev. Cerkva v Trstu ni tako malo, a po pravici re« čeno, posebno imenitnih pa res ni. Največja in najbolj obiskovana je ob koncu kanala v terezijanskem me* stu cerkev sv. Antona Čudodelnika. Da bi bila ta cerkev grda, ne morem reči, izrazite lepote pa tudi ne najdeš v nji, recimo: spodobna je. Nedaleč od nje, ob kanalu, stoji srbska pravo« slavna cerkev sv. Spiridiona. Četudi sva midva katoličana, bova morala vendar priznati, da je ta mala cer« kvica resničen biser lepote in krščan« skega okusa. Pravoslavna verska ob« čina v Trstu bivajočih Srbov jo je zgradila pred kakimi 50 leti po načrtih milanskega arhitekta Karla Macciac« chinija v bizantinskem slogu. Bogati Srbi so prispevali bajne svote za stav» bo in notranjo opravo. Zidovi cerkve so okrašeni z mozaičnimi podobami in cirilskimi napisi. Tiste čase so se ho« teli postaviti tudi nemški protestantje in so zadaj za veliko pošto zgradili v gotskem slogu zelo okusno cerkvico, katera se pa popolnoma zgublja med visokimi hišami. Judje so jih hoteli prekositi in so v ulici sv. Frančiška po* stavili svojo molilnico, masivno in tež« ko kakor Mozesova postava, pa dra« go, da so jo mogli samo Judje plačati. Načrte jim je delal arhitekt Berlam starejši. Boš rekel, da samo drugoverske cer« kve hvalim. No, katoličanov je v Trs stu silna večina, pa so na župnije raz« deljeni in morajo vsak svojo župno cerkev vzdrževati. Tudi to je, da imaš jo drugoverci razmeroma veliko bo« gatašev med seboj; saj bi tudi grško cerkev morali pohvaliti; na morje gleda, dva stolpa ima, od zunaj ni si« jajna, toda znotraj polna dragoceno« sti. Vedi pa še to, da drugoverci ve« činoma Boga odrajtajo s tem sijajem zunanjosti ter se drugače bolj malo zmenijo zanj in za njegove reči: tu imaš, vesel bodi in ne vtikaj se v naše zasebne zadeve! Da bom pravičen, moram še to priznati, da številni ka» toličani podobno čuvstvujejo. Nemalo je takih katoličanov, ki sv. Antona časte namesto Boga. Pri stranskem vhodu cerkve sv. Antona gori pred svetnikovo podobo nešteto sveč, pa dobršen odstotni del tudi za grešne in hudobne prošnje: da bi Bog kaznoval tega in tega, da bi izhiral kakor bo sveča dogorela itd. Sveča tudi nado« mesti letno spoved in velikonočno sv. obhajilo; z enim poljubčkom, ki ga z roko vržeš svetniku, si se odkupil od nedeljske sv. maše ... Taki smo. Od katoliških cerkva je umetniško najlepša »jezuitarska« v starem mestu zraven marsikomu poznane ječe. Cer« kev nazivajo »Santa Maria Maggiore«, posvečena pa je Marijinemu oznane« nju. Kjer je zdaj zapor, je bil nekdaj jezuitski samostan in zavod za dijake, Prefekturni dvor v Trstu. prva gimnazija v Trstu. Za cerkev je naredil načrte jezuitski pater Pozzo in 1. 1627. je škof Škrlič (Scarlichius) bla« goslovil temeljni kamen; gradili so tja do 1. 1682., kupola je pa še dosti po« znejša. Sedemnajsto stoletje je bilo doba takozvane »baročne« umetnosti. Tudi jezuitska cerkev je izrazito ba» ročna stavba, učinkovito je njeno pro« čelje in tudi notranjost. Jezuitov pa tukaj ni več, župnijo vodijo frančiška« ni, jezuitje pa so zdaj v drugem koncu mesta blizu Ljudskega vrta., kjer ima« jo majhno hišo za patre in novo zelo lično cerkvico Srca Jezusovega (ulica del Ronco). Ker sva že pri »jezuitarjih« v sta« rem mestu, stopiva naprej v reber do Sv. Justa. Hrib je visok 62 m nad mor« sko gladino. Na vrhu je raven trg, s katerega se lepo vidi naokrog dol v mesto. Ne bi bilo prav, priti v Trst, a ne priti sem gor uživat razgled na mesto. V ozadju trga stoji starinski zvonik, hrapav in rjav brez ometa, grozno širok in razmeroma nizek. V starodavnosti je imel čeden vrh, ki je pa nekoč pogorel in ga niso potem več postavili. Pod zvonikom so odpr« tine v nekako klet, kjer se vidijo ostanki poganskega templja iz časov rimskih cesarjev, tega bo kakih 2000 let. Tu okoli hriba, kjer je zdaj staro mesto, so imeli mesto že Rimljani one dobe, zato so imeli tudi na hribu sve; tišče po svoji poganski veri. Ko je zmagalo krščanstvo, je bila zgrajena tu gori cerkev na čast Materi božji, najbrže na podrtijah poganskega tem« Slavolok iz rimske dobe v Trstu. plja. V Trstu je ob času preganjanja kristjanov umrlo mnogo ljudi za Kri; stusovo vero. Od mučencev je najbolj slaven sv. Just (latinsko Justus = pra; vični), ki so ga rablji v morje potopili. Njemu na čast so Tržačani v kasnejši dobi postavili posebno cerkev vštric cerkve Matere božje. Ko so v sred; njem veku Tržačani videli, kako slav; na mesta grade krasne cerkve, so ho; teli tudi sami kaj pokazati. Kaj se domislijo brihtne glave? Obe cerkvi sosedi združijo v eno samo, vmesni prostor podaljšajo z novim prezbite; rijem (prostorom za škofa, duhovšči; no in veliki oltar) ter pokrijejo z vi; soko streho. Tako je v stoletjih na; stala sedanja bazilika sv. Justa, široka v pet »ladij« in znamenita ne toliko po lepoti kot po svoji zgodovini, ki obsega vse dobe krščanskega kultur; nega razvoja. Trst je velik. Hiteti morava, da vi; diva še kaj znamenitega, vsega pa ne bo mogoče. Lahko bi si ogledala muzej starin in zgodovinskih kamenov. Pod cesarjem Antoninom Pijem je bil Tr; žačan Fabius Severus imenovan za se; natorja. Trst je odličnemu rojaku po; stavil spomenik, čegar podnožje stoji v muzeju; v kamen je vklesan cel za; pisnik senatne seje, v kateri je bil Fa; bij Sever odlikovan. Drug znamenit kamen je podnožje spomenika cesarju Avgustu, tistemu, ki je vladal ob času Kristusovega rojstva. Spomenik je bil postavljen v Škocijanu pri Divači ali kje v bližini v spomin, da je cesar pri; šel do tam na nekem vojaškem po; hodu. Kamen je bil pozneje vzidan v škocijansko cerkev. V preteklem sto; letju ga je odkril zgodovinar Kandler, ga z dovoljenjem oblasti izkopal iz cerkvenega zidu ter prepeljal v Trst. Ljudje so govorili, da je Kandler »ve« del za šac«. Za zgodovinarja in znan; stvenika so taki spominki resnični za; kladi. Pa Trst ima še večje spominke na rimsko dobo: cel zidan slavolok še stoji na trgu Barbacan; v drugem kraju starega mesta so še precejšni ostanki rimskega gledališča (amfi; teatra). Rimski ali latinski Trst so baje Lan; gobardi razrušili okrog 1. 568. po Kr. r. Obnovljen pod carigrajsko vlado, se je počasi spremenil v srednjeveško mesto. Kmalu za Langobardi so prišli Slovenci pogledat v te kraje, zasedli vso okolico Trsta in se uveljavili tudi v mestu samem poleg prejšnjega la; tinskega prebivalstva. Mesto je do; bilo v srednjem veku močno obzidje, čegar sledovi so še današnje dni obil; no ohranjeni. Bramba je bila potrebna, ker so Benečani Trst neprestano nad; legovali in ga skušali dobiti podse. Oglejski patriarhi niso mogli uspešno varovati Trsta pred hudo »kraljico morja«, zato so Tržačani poslali v Gradec do avstrijskega vojvode Leo; polda ter se podvrgli Avstriji 1. 1382. S tem pa bojev ni bilo konec. Šele v stoletjih so Benetke opešale in se Av; strija okrepila tako, da je Trst svo; bodno zadihal na morju. Doba na; predka se je začela za Trst pod Kar; lom V., ki se vidi njegov spomenik na Glavnem trgu pred mestno hišo. Nje; gova hči Marija Terezija (vladala od 1740—1780) je nadaljevala njegovo delo. Trst je postajal živahno trgov; sko mesto, kjer se je stekalo veliko bogastvo in razkošje. Egiptovski fi; nančni minister Kašiš (Cassis) je le; pega dne ves denar vtaknil v žep in jo popihal v Trst, kjer je živel sijajno in storil veliko za olepšanje mesta. Ob času Francozov je Trst prišel začasno pod njihovo oblast. Glavno mesto Ilirije je bila Ljubljana, v Trstu je bil sedež okrožne oblasti. Angleško sovraštvo proti Francozom je zadelo tudi Trst, ki je v tistih letih trpel ubo« štvo v toliki meri, da je število prebi« valstva nazadovalo od okroglo 33.000 na 26.000. Ko ga je zopet Avstrija pre« vzela in mu odprla morje, tedaj je za* čel rasti kakor goba. V sto letih se je prebivalstvo pomnožilo od 26.000 na 250.000. Pri tej številki je začasno ob« stalo. Po svetovni vojni, ki je na« ših dni spomin, se je Trst združil z Italijo. Trsta ne bova prej zapustila, da na« rediva še sprehod ob morju, ki je kri njegovega življenja. Vse morske oba« le je na kilometre. Že okoli Ščedne vi« diš vse polno obmorskega življenja: čistilnico petroleja, plavže, pristanišče za les, tovarno olja, ladjedelnico pri Sv. Marku in Lojdov arzenal. Potem pride obsežen kolodvor pri Sv. An« dre ju (Campomarzio) s prosto luko in svetilnik. Tu se začne carinsko pri« stanišče pred samim mestom. Razde« ljeno je v več oddelkov, ločenih po ta« kozvanih pomolih, ozkih, v morje se« gajočih kamenitih nasipih. Ob pomolu bersaljerov (nekoč Sanita) je morska postaja za potnike. V tem delu luke, pred Glavnim trgom, se tudi ustavlja« jo bojne ladje, ki pridejo za parado na spregled. Tod okrog in na pomolu Audace (San Carlo) se Tržačani kaj radi šetajo, še bolj pa tujci. Vsakega tujca vleče k morju. Ob morju se naj« laglje znajde, tu se mu odpira pogled v brezkončno obzorje, delo in vrvenje po nabrežju ga prevzema, plivkanje večno nemirne planjave ga vabi in mi« ka: pridi, popelji se proč od zidanih brlogov in morečih skrbi v svobodo božje narave. Glej, tam se beli Mira« mar, pravljica, nedosanjana, o brez« brežnem hrepenenju človeškega srca. Pred stolno cerkvijo sv. Justa v Trstu. PRVIČ POD FRANCOSKIM O R L O M ————■ Prof. Rado Bednarik. Leta 1789. je izbruhnila francoska re# volucija. Zmagoviti revolucijonarji so obglavili kralja in razglasili republiko. Svoja načela o enakosti, bratstvu in svobodi so hoteli nesti vsem narodom. Toda kralji in cesarji vse Evrope so se združili proti uporniški Franciji. Avstrijski cesar Leopold II. se je hu* doval na francoske revolucijonarje, ker so bili obglavili njegovo sestro, kraljico Marijo Antonijeto. Pruski kralj se je bal za svoja posestva ob Renu. Ruska carica Katarina pa je te dve državi podpihovala v vojsko s Francozi, da bi sama lahko po ljubi volji grabila poljske dežele. Avstrijski cesar in pruski kralji sta 1. 1791. skle* nila vojno zavezništvo; in leto za tem so jima Francozi že napovedali vojsko. Spočetka sta Avstrija in Prusija, katerima so se po umoru nesrečnega Ludovika XVI. pridružile še Anglija, Holandska, Španija, Sicilija in nem* ške kneževine, imeli uspehe. Kmalu se je pa bojna sreča obrnila. Navdušeni francoski polki so vdrli v Porenje in Prusija je 1. 1795. sklenila poseben mir. 1. Francoski orli so ob Soči. Avstrijo so pa prijeli z boka. Fran* coskim armadam v Italiji so postavili na čelo 28 letnega generala Napole* ona. Izstradano francosko moštvo je mladi Korz po prvih zmagah tako navdušil, da je že v marcu drlo čez Tilment in se je nenadoma pojavilo pred Gradiško. Avstrijske čete so se umikale preko Hrušice. Francoski orel se je pripravljal, da se prvič spu* sti nad naša tla. Meščanov in ljudi z dežele se je lo* til strah, ko so zvedeli, da se francoske vojske valijo proti Soči. Saj je šel pred njimi glas, da rušijo, more in požigajo celo cerkve. Plemstvo in bogati goriški meščani so naložili vozove in jo od* kurili proti Kranjski. Blagajno z Mon* ta so odnesli na Ogrsko. Cerkvene dragocenosti so menda spravili v za* boje in jih potopili v Vipavi. Medtem so pa z mrzlično naglico utrjevali vi» šine ob Soči. 2e ko je Napoleon pre* bredel Tilment, je nadvojvoda Karel sklenil, da se bo branil na soški fronti. Zato je ukazal popraviti obzidje v Gradiški; na Majnici, v Stražicah in ob pevmskem mostu so pa namestili močne baterije. Utrdili so tudi višine nad Rubijami, a upanja, da bodo šti= rikrat močnejše Francoze ustavili, so imeli celo avstrijski poveljniki sami kaj malo. 18. marca je bil nadvojvoda Karel že v Gorici. Naslednji dan zjutraj je poslal v Gradiško dva bataljona (1200 mož) »Deutschmeistrovcev« in nekaj topov. Bil je pa že tudi skrajni čas, ker so prvi francoski polki že vkora* kali v Farro. Ob enajstih dopoldne se je vnel boj na celi črti. Branilci Gra« diške so prizadejali Francozom dosti izgub s svojimi topovi. Baje je padlo 2500 francoskih vojakov. Sodobni kro* nist pravi, da so ranjence kar poklali, da bi jim ne delali napotja. Ko je fran* coski general Bernadotte uvidel, da z napadom od ene strani ne stre obrani» be, je poslal oddelek armade pri Za* graju čez Sočo. Gradiška je bila ob* koljena in se je morala podati. S tem je pa bila tudi usoda Gorice zapeča* tena. 2. Gorica pade. V noči od 19. na 20. marca so se nadvojvodove čete umaknile iz Go* rice. Ostalo je za zadnjo stražo le par huzarjev pod grofom Hohenzolleri jem. Vsi meščani so se zaprli v hiše. Da se je zapuščeno mesto ovilo v še večjo grozo, je jela pihati močna bur* ja, ki je dvigala cele oblake prahu. Ob štirih popoldne sta prijezdila v Gorico dva odposlanca, da uredita vse potrebno za prenočišče in hrano če* tam. Zglasila sta se pri županu Valo» ghiniju, ki je ves trepetal od strahu. Dobro, da se je mestni zdravnik dr. Catterini še dovolj junaško obnašal. Eno uro za poslancema je pripeketalo 30 konjikov, ki so v brzem diru pre* jezdili vse ulice, da se prepričajo, ali ni več avstrijskih zadnjih straž. Brž za to prvo stražo pa je vkorakalo med močnim bobnanjem 600 mož pehote s par topovi. Kronist sporoča, da je prednje stra* že pripeljal po stezah ob Soči in po Kornu navzgor neki človek s črno krinko na obrazu. No, pa so bili Av* strijci že daleč in se jih ni več bilo treba bati. Naslednji dan, 21. marca, je pa prikorakalo v Gorico jedro fran* coske vojske, kakih 50.000 mož. Od* delek 12.000 mož je Napoleon poslal na Pontebo, enako močno četo na Ko* barid čez Čedad, tretja brigada je uda» rila proti Kanalu, 15.000 mož pa je v urnem pohodu šlo proti Ajdovščini. Značilni za francosko armado so bili brzi pohodi. To je bilo lahko, ker so moštvo in častniki, razen genera* lov in onih od glavnega stana, nosili vse s seboj. Voz so imeli le malo. To* povi so bili manjšega kalibra in jih tudi ni bilo dosti. Pešci so imeli lahke puške in primerno uniformo. Bobnar* jev pa je bilo v vsaki četi po par. Ti so udarjali venomer na svoje tolkalo, zdaj hitreje, zdaj počasneje, kakor je bilo treba dati trudnim nogam počit* ka. Vojaki so bili prav mladi; večina izpod 30 let. Pri vežbanju niso gledali toliko na točnost prijemov kot v Av* striji ali Prusiji, glavno je bilo olaj* šati vojskovanje in dobro meriti. Ker so se Francozi bali močne avstrijske konjenice, se niso spuščali v boje na odprtem polju, marveč so, če je bilo le mogoče, zasedli kako višino in od ondi planili sovražniku v bok. S tem novim načinom vojskovanja je Napo* leon dosegel lepe uspehe. Vojaki so pa tudi bili zanj navdušeni. Ni jih pu* stil pretepati; za prestopke je bila ka* zen zapor, za ¿ločine krogla v hrbet. Želja po plenu je pa sama vlekla vo* jaštvo naprej. Napoleon je vkorakal v Gorico še isti dan opoldne. Nastanil se je v hiši barona De Grazia (na oglu bivše ulice Caserma in Corso Verdi, nasproti ze* lenjadnemu trgu). Divizija generala Bernadotteja je pa šla taborit na po* lje ob potoku Lijaka; svoje prednje straže je potisnila celo do Črnič. Goriški Travnik za francoskih časov. 3. Napoleon modro postopa. Čim se je Napoleon nastanil v svo* jem stanu, se je šel zglasit k njemu generalni vikar Jožef Križman v spremstvu kapitljevega kanclerja in škofovega tajnika. Zastopniki duhov* ščine so morali celo uro čakati na sprejem. Medtem so se v predsobi razgovarjali z višjimi častniki, ki so začudenemu vikarju razlagali nove svobodnomiselne ideje. V razgovoru z Napoleonom je generalni vikar pro* sil, naj pusti francoska vlada bogo* častje pri starem. To je Napoleon tudi obljubil, začudil se je pa, čemu je škof Inzaghi zapustil svoje ovčice. V resnici so se tudi Francozje mir? no obnašali. Niti vojne kontribucije 300.000 goldinarjev, kar je kasneje bilo znižano na 150.000, niso prestro* go izterjevali. Še isti dan je izšel Na* poleonov proglas, ki upostavlja cen* tralno vlado obstoječo iz 15 članov. Predsednik je bil grof Adolf Porcija, pozneje grof Lanthieri, blagajnik pa Filip pl. Reja. Mestni župan Valoghini je bil odstavljen. Na njegovo mesto je pa Napoleon pozval dotedanjega podžupana odvetnika Prividalija, Slo* venca drja. Doljaka pa je postavil za podžupana. Člani centralne vlade so z grožnjami morali sprejeti določeno jim čast in breme. Omenjeni Napoleonov proglas v francoščini, italijanščini in nemščini tvori podlago začasnim upravnim razmeram v novoosvojenih pokraji« nah. Glasi se: FRANCOSKA REPUBLIKA SVOBODA. ENAKOST. Dano v glavnem stanu v Gorici 1. germinala, peto leto enotne in nedeljive republike. »Bonaparte, vrhovni general italijanske arma.-dc ljudstvu goriške pokrajine. . Neopravičen strah je šel pred francosko an mado. Nismo prišli sem, da se vas polastimo, niti zato, da bi škodili vašim navadam in vaši veri. Francoska republika je prijateljica vsem narodom: gorje kraljem, ki se upajo, se vojsko: vati proti njej! Duhovščina, plemstvo, meščani, ljudstvo gos riške pokrajine! Zapodite od sebe sleherni strah. Mi smo dobri in človečanski: opazili boste razliko med svobodoljubnim narodom in cesarskim dvorom ter njegovimi ministri. Ne vmešujte se v zadeve, ki vam niso mari, in jaz bom čuval vaše življenje, posest in vašo vero.« Za tem uvodom je 8 členov, kjer ob* ljublja Napoleon, da se bo bogočastje vršilo kot doslej; ustanavlja se za združeni pokrajini Gorico in Gradiško centralna vlada; vsi uradi ostanejo na svojem mestu; pravtako ostanejo v veljavi tudi vse civilne in kazenske postave. Pod proglasom je podpis »Bonaparte«. Za tem proglasom so si sledili ukazi francoske gosposke drug za drugim. Najbolj strogo so pazili novi gospo* darji na to, da je prebivalstvo oddalo vse strelno orožje. Tržačanom pa niso niti žepnih nožičkov pustili. Sicer so pa nove uradnije poslovale kot do* slej. Tudi uradništvo je po večini osta« lo na svojih mestih. Vso upravo in sploh celo življenje so Francozi pre* brnili šele za časa druge (1. 1805) in tretje okupacije (1. 1809). 4. Krvave zmage. Toda poglejmo zopet, kako so fran* coske vojske zasedle našo deželico. Že drugi dan po zasedbi Gorice so se francoske prve čete jele pomikati proti Sv. Križu. Tu so jih pričakovali avstrijski ulanci. 150 Francozov so po* sekali. Do hujših prask je prišlo pri Ajdovščini. Zadnje čete umikajoče se armade so imele nalogo spraviti proti Razdrtemu zaloge in vozove. Te čete so pognale francoske prednje straže nazaj do Dobravelj. Močno po robu so se pa Avstrijci postavili pri Vipavi. Par dni si niso Francozi upali naprej. Šele 27. marca so dosegli prost prehod čez Rebrnico proti Ubeljskemu. Istočasno s temi boji so pa pokale puške tudi ob Nadiži. Francoski od« delek, ki je prodiral čez Čedad gori, je naletel v soteski pod krajem Pulfero na utrjene avstrijske postojanke. V vročih bojih so bili Francozi ob 2000 mož. Šele ko je neki Furlan pokazal naskakovalcem stransko stezo čez hribe, so se avstrijski oddelki rešili obkoljenja z umikom v Kobarid. Dejali smo že, da je tretji francoski oddelek vzel smer ob Soči. Prvo noč je prespal v Kanalu. Ljudje so morali napojiti in nasititi moštvo in konje. Naslednji dan so Francozi bili že pod Volčami. Tu so zaslišali prasketanje pušk, kar jih je tako preplašilo, da so se, boječ se močnega nasprotnika, spet umaknili do Plavi. Šele naslednji dan so šli po soški dolini do Bovca, kjer že ni bilo nobenega nasprotnika več. Trd oreh za prodirajoče čete je pa bila stara trdnjava v bovških Klu* žah. Trikrat so jo naskočili; trikrat so se s krvavimi izgubami vrnili. Fran« cozi so se morali razviti pred Bovcem v bojno črto in čakati, izpostavljeni dobro merjenim avstrijskim topov« skim kroglam, kdaj pade en oddelek Francozov preko višin trdnjavi v hr* bet. To se je tudi posrečilo. 600 mož močna posadka je položila orožje. Francozi so pa izgubili okoli 1000 mož; dosti jih je popadalo v globoko strugo Koritnice, kamor so jih bili brambovci zvijačno speljali. Zmagoviti francoski polki so v jadrnih pohodih šli preko Predela in so še o pravem času prišli pomagat jedru francoske armade, ki se je spopadlo s samim nadvojvodo Karlom pri Trbižu in Žabnicah. Fran* cozi, ki svojih številnih čet v ozki Kanalski dolini niso mogli razviti, so imeli velikanske izgube. Naskakovalci so se kar vdirali v mrtva trupla padlih tovarišev. Toda stari način vojevanja je tudi tu Francozom pomagal. Za» sedli so višine in prijeli avstrijske čete od strani. S tem je bila odprta pot proti Beljaku. Še preden so se ti boji za Francoze srečno iztekli, je tudi tržaško mesto padlo Francozom v roke brez boja. 22. marca so iz goriškega glavnega stana poslali v Trst juda Bolaffio, naj nese tržaškim oblastvom pisma s po« živi na predajo. Še isti dan so določili Tržačani dva odposlanca, naj se po* gajata s Francozi. Tržaško mesto je sprejelo 1 milijon goldinarjev vojnega davka in se je podalo. Z vojnimi dajatvami so Francozi spravili skupaj velikanske svote. Naj« bolj se jim je pa še splačal pohod na Idrijo. Oddelek posadke v Sv. Križu je 22. marca šel čez Otlico in se po* noči iznenada polastil mesta in rudni« ka. Zaloge živega srebra so pa že bile izpraznjene. Po dolgem iskanju so pa vendar našli še veliko skrito skla« dišče te dragocene rude. Z njo so na« tovorili 1200 voz v vrednosti treh mi« lijonov goldinarjev. 5. Punti se vžiga jo. Po teh zmagah in pohodih sta bili goriška in tržaška pokrajina v rokah zmagovalnega Napoleona. Prvi strah, ki se je polastil ljudstva ob prihodu Francozov, se je kmalu pre« levil v nezadovolje in puntarstvo. In kako tudi ne? Vojni davki, nasilno odvzemanje živil, voz, živine in sena ter tu pa tam brezbožno vedenje francoskih vojakov je netilo upor med ljudstvom. V Gorici so Francozi za« sedli vse tiste hiše, ki so jih ubegli meščani zapustili. Pa ni bilo še dovolj. | V cerkvi sv. Ivana so naredili skla« dišče za seno; in tako še marsikje drugod. Ker je ljudstvu radi nasilnih rekvizicij za velikansko francosko ar« tnado zmanjkalo živeža, so izbruhnile še bolezni. Kronist piše, da so bolezni pobrale tedaj 10 odstotkov goriških meščanov. Splošno ljudsko razburjenje so francoski nasprotniki skušali izrabiti. Že omenjeni dr. Catterini je parkrat šel s par drugimi vplivnimi možmi po« Iz stare Gorice: mestna godba. tipat Trnovce, ali bi se hoteli po vzgle« du Tirolcev upreti novim gospodar« jem. V Ricmanjih je prišlo do pravega ljudskega upora, ko je par vojakov udrlo v cerkev in se ondi nesramno obnašalo. Začeli so biti plat zvona. Zbrali so se Ricmanjci, Brežani in Skedenjci. Graničarski poročnik Te« sič, ki je s 300 možmi čuval cesto iz Trsta v Reko, se jim je pridružil in tako so združeni udarili 14. aprila na Trst.. Maloštevilno francosko posad« ko so brž razorožili, pristaniški po« stopači so se oborožili s koli in vrvmi, pobrali so vse francoske blagajne. Te« daj je počil glas, da se bliža Trstu brigadir Friant. Uporniki so že za« čeli utrjevati višine nad Trstom. Ne« katerim uvidevnejšim možem, med temi škofu Ignacu Kajetanu De Bu« setu, se je posrečilo, da so odvrnili kr« voprelitje in da je francoski general obljubil pomiloščenje. Prav tiste dni so se tudi Goričani skušali dvigniti. 15. aprila zjutraj so francoski bobnarji bobnali po vseh vojašnicah »generalmarš«. Raznesel se je bil namreč glas, da so kmetje po« bili nekaj Francozov. Zmeda je nasta« la še večja, ko je par vojakov plenilo v neki hiši pri Sv. Roku in je vse drlo tja doli! Tedaj je završalo po Gorici: Avstrijci gredo! Francoske posadke so se zabarikadirale v vojašnicah; v vojašnici na Travniku so potegnili glavno stražo noter. Ljudje so se po« Iz stare Gorice: mestni bobnar. skrili po hišah v strahu, da bodo za« čele kmalu pokati puške po ulicah. To priložnost je izrabil grof Turn, ki je bil Francozom gorak, in je zbral 2000 oboroženih kmetov ob Soči, da bi Francozom odrezal beg iz Gorice. To* da Avstrijcev ni bilo. Posadke so si spet upale na cesto ter so na križiščih postavile topove. Grof Turn pa se je moral pošteno zagovarjati, da se je izrezal, čemu je zbral onih 2000 mož ob Soči. 6. Napoleon beži. Francoski dnevi so se pa že jeli na« gibati h kraju. Napoleon je prodiral že proti Dunaju. Toda negotovost za hrbtom je Napoleona prisilila, da se je začel v Ljubnem (Leoben) na Gor. Štajerskem pogajati. 18. aprila so bili pogovori zaključeni. Francoski orel je moral za nekaj let odleteti iz naših krajev. V začetku maja se je začelo splošno umikanje. 5. maja je prišla v Gorico Bernadottejeva divizija. Razvajeno moštvo ni hotelo iti spat na grad na slamo, marveč v postelje meščanov. Čez par dni se je umikal Massenov ar« madni zbor. V Gorici je kar mrgolelo vojaštva. Rekvizicije so zopet povzro» čale poboje. Ko so prinesli francoski izvidniki poročila, da se bližajo Av» strijci, so umikajoče se čete hotele dobiti od izmozgane dežele kar se je še dalo. Mestni poveljnik je zase za* hteval darilo 700 goldinarjev. V Tob min je poslal komisarja Drometa, naj izterja v naglici kar 2000 cekinov voj» ne dajatve. Tolminci se pa niso dali kar tako. Od vseh strani so se zbirali z mrkimi pogledi in s krepelcem pod srajco. Dronetu in njegovemu maj« hnemu oddelku je kar vroče prihajalo. Znižali so svojo zahtevo na 200 čeki« nov, potem na pet, ker je pa bilo Tolmincev zmeraj več, so začeli pro« siti, naj jih mirno puste nazaj v Go» rico. Podobna poročila so prihajala od drugod. V Budanjah so pokradli nekaj cerkvene posode. Od črniškega žup» nika so zahtevali 1000 goldinarjev, po» tem so mu še farovž oplenili. Revež je komaj ušel bos na Čaven. 22. maja so Francozi izpraznili bol* nišnice. Naslednji dan zgodaj zjutraj se je pa francoska vojska zbrala na Travniku. S svečkami na puškah so si svetili in med glušečim bobnanjem so odšli proti Ločniku. 24. maja 1797 ob desetih predpoldne so se zadnje francoske straže umaknile. Par mi* nut na to sta dva strela z grada na« znanila prihod avstrijskih čet. Z njimi se je vrnilo nazaj staro življenje, ki pa je trajalo le dobrih osem let do druge francoske zasedbe, ki je že pu« stila v naših krajih in ljudeh trajnej» ših sledov. JAME, VODE IN ČUDESA POD NAŠO ZEMLJO _ In votel je Kras! Pod primorskim Krasom je nad dva tisoč jam in votlin, brezen in žrel. Po mnogih kraških podzemeljskih jamah visijo in rastejo kapniki, prelepe ap« nenčaste kamenine srebrnobele bar« ve. V mnogih jamah gučijo potoki, ponekod celo bučne reke, ki se zdaj prikažejo na površino in tečejo mi» mo vasi in sredi polj, pa spet ponik« nejo v podzemeljske globočine, kjer so si izvotlile krasne jame in divjo strugo. Naša domačija nima le krasnih do« lin in veličastnih gorovij in ljubkih lo« gov ob morju; še pod našo zemljo je čudovit svet, poln skrivnostne lepote. Oglejmo si vsaj nekatere teh kraških čudes! Postojnska jama. Ta je kraljica podzemeljskih jam celega sveta. O njej so, kolikor le jaz vem, napisali že 52 knjig v raznih je* zikih. Kako naj v par stavkih opišemo vso lepoto Postojnske jame? Četrt ure hoda iz mesta Postojne po cesti proti Velikemu Otoku se naha« ja vhod v jamo. Ko vstopiš in preideš trioglati hodnik, se kmalu znajdeš v »veliki stolnici«, veličastni podzemski dvorani. Spodaj buči reka Pivka. Cud« na reka! Pivka izvira pod goro Gra« diščem pri Zagorju in teče približno 26 kilometrov po površini lepe deželi« ce, kjer bivajo Pivčani. Kake pol ure hoda pred Postojno se Pivka okrepča, ker se tam zliva vanjo Nanošca. Piv« ka vstopi potem v Postojnsko jamo, kjer teče le okoli sto metrov na od« prtem, potem pa se pod temnim obo« kom spusti v globočino in zgine našim očem. Spet jo bomo zagledali v pre« padu in v jezeru, ki ga tvori pod zemljo. Dvignimo oči k oboku velike stolni« ce! Od 30 metrov visokega stropa vi« sijo belkasti kapniki. Cesta pelje 25 metrov visoko nad prepadom. Jamine stene so tu in tam zakajene od dima bakelj. Pozna se, da so tu sem že od davnine zahajali ljudje. Sedimo brž na jamsko železnico, ki nas potegne sko« zi najlepši del jame. Postojna v letu 1800. Po naravnem hodniku, ki je ves ob« lečen v blesteče kapniške preproge, pridemo v »gotično cerkev«, 13 me« trov visoko dvorano, polno kipečih in visečih kapnikov, zaves — vse iz kamna. Zraven je votlina, v kateri so našli ostanke jamskega leva in med« veda. Pa nam se mudi v »plesno dvo« rano«, ki je 47 metrov dolga in 28 m široka, pač dovolj obsežno plesišče za jamske goste, ki se jih o binkoštih na stotine vrti po tej naravni dvorani. Mimo velikanskega, na stran nagnje« nega kapnika, ki mu pravijo »pizanski stolp«, se pomaknemo na »poštni trg«, obstrmimo pred naravnim sija jem ve« likanskega »čopa«, ki bel in rožnat vi« si od stropa. Po ozkem hodniku pri« demo v »belo dvorano«, katere stene so prevlečene s snežnobelimi prepro« gami. Dalje stoji skupina kapnikov, ki ji pravijo »po.rušeni grad«, — in že smo »na razpotju«, kjer se odpreta dva hodnika. Po enem teče železnica skozi »drevored stebrov« do vznožja Kalvarije, ki je 45 metrov visok grič, na katerem je v teku tisočletij zrastel cel gozd kapnikov čudovitih oblik in raznih barv. Nad gričem se obok ja* me pne še 17 metrov visoko! Za Kal; varijo pa se odpre najlepša dvorana Postojnske jame, »rajska dvorana«, neverjetno lepa in bogata. In še nas prej gre pot skozi »črno jamo«, ki je znana že iz davnine in močno zakaj e* na od dima bakelj. Odtod se spustiš v prepad reke Pivke; reka se najprej razlije v mirno jezero, po katerem lahko veslaš, potem pa šumeč bobni po dnu jame in zgine v globokem in nizkem hodniku pod zemljo — in se po 2.200 metrih teka po še neraziskan ni strugi prikaže — brez potnega lista — v Planinski jami. Kdor je kdaj videl Postojnsko ja* mo, reče, da si take bajne krasote ni predstavljal. Opisali smo prav nakratko le Po* stonjsko jamo. Pa tudi mnoge druge kraške jame so čudalepe. Predvsem Škocijanska jama s svojimi velikan? skimi dvoranami, bobnečimi slapovi, divjimi prepadi. Iz priložene slike bo= do bravci zaslutili, kako lepo je tam. Prav zanimiva je »velika jama« ali »velika pečina« pri Briščikih poleg fProseka. Ima eno samo velikansko 'dvorano, ki je najvišja na svetu, saj je 136 metrov visoka. Sloveča je tudi jama pri Lokvi na Krasu, kjer vidiš raznobarvne kapnike in prozorne kas menite zavese. Jama pri Trebčah je ena najglobočjih na Krasu; sega 329 metrov pod zemljo. Skozi njo teče Reka, ki se potem pri Štivanu ob mor« ju prikaže kot Timav na dan. Ta j a« ma pa ima le malo kapnikov, ker voda v njej narašča in pada. Sploh je svet od Škocijanske jame do Štivana ob ce* lem podzemeljskem toku Reke moč» no izvotljen in se todi vrstijo jame,, brezdna, dupline in prepadi. Ko smo — prav površno — spomni« li na krasote našega podzemeljskega sveta, nam pride na misel: kako pa so te jame nastale? Kdo je zgradil te blesteče kapnike, srebrne zavese v podzemskih dvoranah? Kako so nastali podzemski pojavi. Zemeljska skorja se polagoma, a brez nehanja preminja. To vidiš vsak dan na polju. Dež, tekoča voda in morja valovi, solnce in vetrovi, mraz in vročina razdevajo, razkrajajo in preminjajo obličje zemlje. Posebno moč ima pri tem voda. Le poglejmo Sočo, kako globoko strugo si je vreza* la med skalnate gore in kako je pod Gorico nanosila cele ravnine pešče? nja! Ali pa poglejmo, kako preminja* jo zemeljsko površino hudourniki. Mogočno delo vode se opazi pri stu* denčkih in veletokih, pa tudi v viso* kih gorah, kjer so ledeniki izvrtali in izbrusili velikanske kotline, in ob iz* livih rek, kjer voda naplavi j a toliko peska, da morje zasipa. Voda razdira — voda nasipa in gra* di — voda pa tudi kemično raztaplja kamenje, po katerem teče. Vsi vemo, da voda rada in brž raztopi sol in kredo. Pa tudi nekatere druge kame* nine so v vodi lahko raztopljive. Med Slap Reke v Škocijanski jami. še to posebno lastnost, da ob njem in skozi njega tečejo tenke razpokline in luknjice. Zato apnenčasti svet prepu* šČa vodo, ki polagoma raztaplja ka* menje in nosi raztopino s seboj. Ta« ko je voda tekom stoletij izvotlila kraške jame; čim večja je podzemska voda, tem večja je navadno jama. Kjer je voda, nasičena z apnenčevo razto« pino, kapljala z višine na tla, so zrastli kapniki, s tal navzgor, s stropa na« vzdol. Ko rastoči in viseči kapnik tako dorasteta, da se dotakneta, se začne tvoriti steber. Ponekod z aps nencem nasičena voda v kapljicah stoletja in stoletja curlja po stenah jame in jo prevleče z belo gladko skorjo apnenca. Tako je v tisočletnem delu voda izvotlila jame in jih potem odela s srebrnimi zavesami, zgradila v njih kapnike in stebrišča. Če je vo* da raztopila barvano kamenje, je no* sila s seboj barvo in zgradila rdečka* ste, vijoličaste, rožnate ali temne kap« nike in prevleke. Tako je rastel in še raste čudnolepi svet kraškega podzemlja. temi je tudi apnenec. Kraški svet pa je po večini apnenčast. Apnenec ima »Gotski steber« v Postojnski jami. NASI RIBICI — Kdor se pelje po železnici od nabre* žinskega Bivija proti Trstu, se vozi večinoma med stenami in vinogradi. Če pogleda na morje, vidi ob mirnem vremenu vse polno ribiških čolnov. Čarobno je zlasti ob poletnih tihih večerih, če človek z bližnjih višin gle* da na morsko gladino, vso posejano z lučcami, ki se ti prijazno smehljajo iz čolnov, v katerih ribiči obirajo iz mrež nalovljene ribe. Če se pa spu* stiš do morja in se približaš čolnom, boš slišal govoriti jezik, ki ga razu« meš. To so naši ribiči. To so večino* ma dobrodušni ljudje; sicer ga radi pijejo, pa ne iz hudotjjje, ampak ker privoščijo ribam, da plavajo v trojni tekočini: najprvo v vodi, potem v olju, nazadnje v vinu. Seveda brez človeških slabosti tudi niso. zlasti, če vidijo, da je tovarišem ribiška sreča hhhh^^h Andrej Furlan. mila, njim pa ne. O, tedaj mnogim kar vrejo iz ust besede, ki niso v nobenem soglasju z drugo božjo zapovedjo. Se* veda tako govore le v slučaju, da morje ni nevarno; ko pa jih na morju zaloti velik vihar in jim gre za življe* nje, tedaj uberejo bolj mile strune in govorijo z Bogom tako, kakor jih je naučila mati v otroških letih. Pa to so lastnosti in slabosti skoro vseh ribi« čev celega sveta. Zdaj pa navedimo nekaj podatkov o naših ribičih. Izključno od ribolova živi le malo družin. Večina naših ri* bičev ima svojo hišico, svoj vinograd, svoje njive in ograde. Od Barkovelj do Devina se bavi z ribištvom okoli 150 družin. Skoro polovica vseh ribi* ških družin pa biva v Sv. Križu trža* škem. Zato ima Sv. Križ največjo rk biško luko, ki se sedaj s podporo osrednje vlade znatno razširja in spo* polnuje. Svoje majhne ribiške luke imajo tudi Barkovljani, Kontoveljci in Devinci. Trg in cerkev v Svetem Križu. Kakšne ribe se po večini lovijo ob naši obali? Začnimo z zimo. Prve zimske ribe so ploščate pasere. Lovijo jih večino* ma v adventu, ko piha mrzel veter. Na sv. večer mora vsaj pasera biti na mizi, drugače ni za ribiče pravega ve? selega božičnega razpoloženja. Od po* lovice decembra do polovice januarja se lovijo velike, paseram podobne ri* be, ki se imenujejo »rombe«. To je velika ploščata riba, ki tehta od enega do petnajst kilogramov. Za take ribe ostanejo mreže več dni v morju; ko se ribičem zdi, da se je kaj ulovilo, jih gredo izvleč. Od polovice januarja do polovice marca ni posebnega ribjega lova. V tem času lovijo ob lepem vremenu ri« biči s trnkom »guže«, majhne, navadne ribe, ki so pa precej okusne. Spreten ribič jih nalovi dnevno od 10 do 15 kg. Meseca marca se začne bolj obilen lov karamalov, v aprilu pa sip in škom« brov. V marcu ali aprilu se za neko« liko dni prikažejo šaraki, sardelam podobne ribe. Letos so jih radi mrzle vode lovili še cel april in maj. Naj* večji lov ob naši obali je lov sardel; začne se koncem aprila in traja do konca junija; v juliju lov preneha in se začne zopet v drugi polovici avgu* sta in traja ob ugodnem vremenu do polovice novembra. Če je lov izredno dober, ulovi en ribiški čoln en sam večer od 30—40 tisoč sardel. Ker bi ob izrednih lovih ne mogli sardel spe* čati na ribjem trgu, zato napravijo ri* biči pogodbo s tovarno, ki se bavi s konserviranjem sardel. Tovarna se zaveže po pogojeni ceni sprejeti vsa* ko množino sardel. Naši ribiči imajo pogodbo s tovarno v Izoli. Seveda se mnogo sardel proda na drobno po vseh okoliških vaseh. Ribiške žene in hčere se zgodaj zjutraj dvignejo z ri* bami, se razidejo po raznih vaseh in jih prinesejo po železnici celo do Po* stojne. Prodajalke, ki kličejo po va* seh: »Ribe! ribe!«, so večinoma pod* jetne žene in dekleta iz Sv. Križa. — Zelo okusne ribice so »sardoni«; ni* majo prav stalne dobe; prikažejo se za nekoliko dni v iuniju, potem pa en* krat koncem oktobra. Lov na tonino. Velezanimiv pa je lov na »tonino« (Tonfisch). To so velike ribe; naj* manjša tehta od 4 do 5 kg, srednje od 15 do 25 kg; ulovili pa so že velikane, težke od enega do dveh kvintalov! Te ribe lovijo pri nas le ob obrežju. Na posebnih točkah čakajo ribiči s čol* nom, potem ko so vrgli težko mrežo v morje in jo nategnili od obrežja do kraja, kjer se čoln ustavi. Ribiči iz svojih čolnov ne morejo opaziti rib; zato ima vsak čoln tri mo< že opazovalce, ki jim pravijo »kol* narji«, ki v primerni razdalji drug od drugega iz določenih višin opazujejo gibanje rib. Če ste se vozili od kriške proti grljanski postaji, ste videli kon« cem avgusta, v septembru in oktobru može, ki so sedeli na visokih lesenih trinožnih stebrih. To so »kolnarji«, ki potrpežljivo ali nepotrpežljivo čaka« Sveti Križ nad morjem. jo, kdaj se prikaže riba, da dajo zna« men je možem v čolnu, od katere stra« ni prihaja riba. Ko pa se prikažejo »toni«, tedaj ti možje začnejo vpiti ko turški derviši s svojih minaretov in ti rabijo take izraze, kakršnih ne najdeš v nobenem slovarju. Tujec, ki vidi te može, ko mahajo z rokami in vpijejo s svojih stojišč, bi mislil, da so skre« gani s pametjo. V resnici so to možje, ki odločujejo srečo ali nesrečo pri lo« vu. — Ko pa ribe zaidejo v priprav« ljeno past, tedaj se raznese glas v vas, da je čoln za-prl ribe. Tedaj prihiti vse, staro in mlado, da vleče težko mrežo k obrežju. In če je lov povo« ljen, tedaj dobijo vsi vlačilci mreže za plačilo kos ribe. Dnevi dobrega lova so spominski dnevi v ribiški zgodovini. Najimenit« nejši dan za naše ribiče je bil dan 28. septembra 1918., ko je ena sama bar« ka ulovila nad 600 rib. vrednih 80 ti« soč kron. Zaščitnik ribičev. Zaščitnik vseh krščanskih ribičev je sv. Peter. Ker so tudi naši ribiči kristjani, zato tudi oni častijo sv. Pe« tra. V »prestolnem mestu« naših ribi« čev, v. Sv. Križu, je na sv. Peter ve« liko opasilo. Vso čast treba dati Križa« nom, da hočejo ta dan imeti izključno cerkveni praznik in ga nečejo oskru« niti s plesom. Na ta praznik pride v Sv. Križ na stotine romarjev, da po« časte patrona naših ribičev. Ribiči imajo tudi svoje romarske dneve. Največji romarski dan je zadnjo ne« deljo v juliju, ko se dvigne veliko čol« nov, da peljejo romarje k Materi bo« ž ji barbanski. Tega romanja se ude« leži vsako leto župnik iz Sv. Križa. Zadnja leta so se pridružili tudi neka« teri bližnji duhovniki in pripeljali s seboj mnogo svojih ljudi. Po končanih pobožnostih v svetišču se slovesno blagoslovijo romarski čolni. Mirko Avsenak: BOŽIČ. Nocoj grem spat. Opolnoči pride Jezus k nam; zbudi mi dušo spečo in pojdeva odtod drugam. DEKLE. Vidim pas in črn koder pošev čez levo oko; in dvoje oči, ki kakor ladja na jadra gredo na morje. GLAVIC k. Ta cvetek še spi, ta glavica v mojih dlaneh. Ljudje, ne dihajte premočno, da se ne zbudi. Ker je strup naš dih in smrt so oči. In vse je smrti last, kar se zbudi. PRVIH ao EET IDRIJSKEGA RUDNIKA-- Kdaj je Idrija nastala, glede tega se zgodovinarji ne ujemajo. Naš Valva* zor piše da leta 1497. Edina zgodovinsko potrjena listina iz onega časa je tabularij v Vidmu, kjer generalni vikar Frančišek Malo* nus 22. avgusta 1500. daje »preljubim prebivalcem v Idriji« dovoljenje, da se sme v cerkvi sv. Duha, ki je sedaj popolnoma dovršena, maševati in bo* žja služba nemoteno in neodvisno 'opravljati. Sv. Duh se upodoblja v podobi go* loba v družbi Boga Očeta in Boga Si* na, zato so že prvotni Idrijčani rekli, da je to cerkev sv. Trojice. Na to ime jo je dne 31. maja 1631. posvetil ljub* ljanski škof Rajnald Scarlicki. Rudnik je bil torej leta 1500. tako zagotovljen, da so bili rudarji prepri* čani: tu bomo ostali in tu tudi dobili zadostna sredstva, da sebe in družino preživimo. Da nam ne bo treba po stezah hoditi k božji službi v Spodnjo Idrijo, si kar tu sezidajmo cerkev in toliko že imamo, da bomo plačevali začetkoma kaplana iz Spodnje Idrije, Sozneje dobimo za stalno svojega du* ovna. A preden je prišlo do tega sklepa, je pač preteklo nekaj let, po mojih zaključkih vsaj 30 let. Kjer je sedaj mesto Idrija z razni* mi jaški, žgalnico in drugimi za to potrebnimi stavbami, kjer sedaj živi okrog 6000 prebivalcev, se je preje raztezal gozd in daleč na okrog ni bilo nikake naselbine. Zato se je le redko* krat zgubil kak ogljar ali škafar v na* šo kotlino, da si je nažgal kopico oglja ali izdelal nekaj lesene posode. Po končanem delu se je zopet povrnil k svojim v hribe in za zapuščeno divje zarastlo kotlino se zopet dolgo ni no* beden zmenil. Cest ni bilo, še manj potov ali stez in tako suho robo so slabo plačevali. Po zelo verjetni govorici je torej krog leta 1470. neki sodar ali škafar todi izdeloval leseno posodo. Crez ■■mm Mons. Mihael Arko. noč je namakal svoje škafe v maj* hnem studencu. Ko pa hoče na jutro dvigniti svoj leseni umotvor iz vode, se mu zazdi, da je nenavadno težak. Odlije nekaj vode. A ko nagne škaf, se mu na dnu zasvetlika belosvetlo kakor tekoče srebro. Odlije vodo in strme gleda novo, težko tekočino, sko* raj čistejšo kakor studenčnico. Dasi je bilo nove tekočine v posodi le ma* lo, je bil škaf nenavadno težak. Kaj je to? si misli mož. Ali je srebrna vo* da? Zvedel bom pri zlatarju v Škofji Loki. Ko poj dem tja na trg z leseno posodo, pa vzamem še to s seboj. — Rečeno, storjeno. Zlatar je takoj uga* nil, kaj mu gozdar kaže; povpraševal ga je, kje je srebrno vodo dobil, ali se še kaj tacega tam nahaja in mu po* nuj al precejšnjo svoto za srebrno vo* do. Zvedavo zlatar j evo povpraševa* nje, kje in kako je to izsledil, ter ne* navadna cena so priprostega delavca opozorile, da bi to moglo biti kaj dra* gocenega. Prodal je, a na druga vpra* šanja.ni odgovarjal, dasi je zlatar po* rabil vso svojo besedno moč, da bi kaj natančnejšega izvedel. A kar ni maral razodeti zlatarju, je zaupal drugemu. Domov grede je do* šel deželnega vojaka Kancijana An* derleja po imenu in temu je povedal, kako je pri namakanju svoje lesene posode zasledil nekaj čisto novega. Najbrž je bil mož malo dobre volje. Kacijan je brž spoznal, zakaj gre, vedel ceniti visoko vrednost nove ru* de, pa tudi spoznal, da bi se dalo tu kaj zaslužiti. Pregovoril je škafarja, da sta si privzela nekaj tovarišev, in šli so nemudoma na delo, poiskat še več rude, kakor je voda prinese. To je bi* la prva rudarska družba in dobro se ji je oponeslo. 2e v prvih letih naha* jamo tu rudarje iz Koroške in Sta* jerske. Kopati so začeli ondi, kjer je škafar prvotno zasledil živo srebro. To je po splošnem mnenju tik današnje cerkve sv. Trojice. Začetkoma je dobro ka» zalo, kmalu pod površjem so zasledili bogato žilo. Ker je šla ta navzdol, so morali tudi rudarji v globočino, a tu jim je nagajala voda. Poskusili so na nasprotnem hribu ob drugem bregu potoka Nikove. Tudi tu je dobro ka» zalo, toda kopati so morali v hrib ali v globočino, kar je bilo pa zamudno in predrago. Lesa so imeli v okolici do« volj, tudi tesarji so se lahko dobili. Obdelovali so trame zunaj, v jamide= lali stopnice in razne podpore, da se v rovu ni posulo. A te je bilo treba plačati, primanjkovalo je denarja. Ve« deli so, da je v globočini še več rude, a do nje niso mogli prodreti. Radi tega so bili primorani prodati vse imetje in vse pravice do rudnika drugi rudarski družbi, ki naj bi z ve« ščaki in večjimi denarnimi pripomoči ki nadaljevala delo. No.vi družbi je načeloval Valentin Kuttler iz Solnograda. Imena novih upravičencev nam kažejo Nemce iz Gorenje Avstrije in Solnograda. V par letih je idrijski rudnik zaslovel daleč na okoli in to v času, ko ni bilo posebnih poštnih zvez, ne dobrih cest, še manj železnic in brzojavov. A novi družbi začetkoma sreča ni bila mila. Kopanje v hrib ni toliko do» našalo, da bi pokrili stroške. Šli so na» vzdol, a zelo počasno. Stopnice v rov so morali sproti delati, orodje je bilo pomanjkljivo in nezadostno, poleg te« ga pa je denarja bilo premalo. Težko so zmogli tedensko plačo, prejšnji družbi niso mogli plačati pogojene svote. Starejši rudarji, ki so imeli že svoje družine tu in tirjali od nove družbe večje zneske, so nadlegovali družbo, naj jim vsaj nekaj na račun plača, ker drugače doma cela družina strada. Kuttler je s težavo vzdrževal delavce in jim obljuboval bogato na» grado, ko zaslede pravo žilo. A lepe besede niso kaj izdale. Več mlajših rudarjev je zapustilo Idrijo ter odšlo iskat boljšega zaslužka. Starejši so še vztrajali radi družine in dolga, kate= rega nova družba za prodani rudnik še ni izplačala" — a ker se tedenski zaslužek ni redno izplačeval, so na glas godrnjali. Bati se je bilo, da na» stane splošna stavka, da vsi zaposleni odpovedo delo. S tem bi bil rudnik uničen in težko bi se pozneje dobila kaka družba, ki bi zopet začela kopati v zemljo. Saj se je po raznih krajih Idrijski rudarji na delu. dobila v vodi kaka kapljica živega sre« bra in začeli so kopati in iskati v zem» lji n. pr. v Tržiču in Vipavi, a so mo» rali vse opustiti, ker se kop ni izpla« čal. Ko so pomanjkanje, glad in neza» dovoljnost prišli do vrhunca, so dne 22. junija 1508. zasledili v jami bogato žilo živega srebra. Od veselja, da se bo sedanja beda končala in da bi tudi domači izvedeli veselo novico, so ru« dar j i privreli iz rova na prosto in ve« selo klicali: »Ruda! Živo srebro zopet dobljeno!« Pridružijo se jim še doma« čini in vse radostno kliče: »Ruda! Ru« da! Živo srebro zopet tu!« Vsa truma se napoti proti stanovanju ravnatelja Kuttler j a. Kjer je sedaj prazno poštno poslop* je, je še pred 20 leti stala enonadstrop« na hišica, stanovanje predstojnikovo. Gospa Kuttlerjeva je bila sama doma. Vedela je za stisko, v kateri se je pod« jetje nahajalo, saj je njen mož bil že delj časa tako zamišljen in malobese« den. Ko gospa zasliši na ulici krik in vidi toliko množico razvnetih ljudi se bližati njeni hiši, meni, da je nastal upor, da so ali ubili njenega moža, ali da se hočejo nad njim maščevati. Hiti k oknu, in ko pridejo prve čete ru« darjev pred njeno stanovanje, odpre okno in vrže svoje nakitje, zlate veri« žice, prstane, uhane in kar ima dra« gocenega pri rokah rudarjem, s proš« njo, naj prizanesejo njej in možu. Trajalo je precej časa, da so se spo« razumeli. V zahvalo na ta dogodek se v Idriji še vedno praznuje god sv. Ahacija dne 22. junija. Ob 9. uri je velika peta sv. maša, potem procesija k rovom. Gospa Kuttlerjeva je pri sv. stolici iz« prosila še posebne molitve pri štirih blagoslovih. Kjer je bil prvotno jašek sv. Barbare, se napravi oltar in tam se prosi, naj bi ljudje posebno častili in molili sv. Rešnje Telo in naj bi na pri« prošnjo sv. Barbare bili deležni sv. popotnice ob zadnji uri. Pri drugem jašku sv. Barbare, ki je pa že od leta 1912. zasut, se bere mo« lite v k sv. Tereziji, naj bi izprosila poseben blagoslov, ki bi varoval ne« sreče, ki se tako rada zgodi pod zemljo. Tretji blagoslov je tam, kjer so leta 1500. začeli kopati navzdol. Rov je po« svečen sv. Ahaciju. V molitvi se du« hovnik spominja zasluženja in bridke mučeniške smrti sv. Ahacija, vojaške« ga dostojanstvenika, ki naj čuva in prosi za one, ki v tem jašku opravlja« jo naporno in nevarno rudarsko delo. Četrti blagoslov je pri kapeli sv. Ja« neza Nepomuka. V začetku 16. stolet« ja se je pri potresu odtrgal hrib na potu v Spodnjo Idrijo in zasul strugo Idrijce z vejevjem, skalami in prstjo. Voda ni imela odtoka, zato je nara« ščala proti rudniku in je drla v mestu do tja, kjer stoji kapela sv. Janeza. Bati se je bilo, da vdere v rove in vse pokonča. V strugi je sicer kopalo več sto ljudi, a samo s krampi in motikami niso zamogli odstraniti težkih skal. Nekatere še dandanes v strugi kažejo svojo težo, ko jih štiri stoletja niso mogla izriniti. No slednjič si je voda samo izkopala odtok. Zato sprevod tu prosi, naj sv. Janez Nepomuk pri Bogu zastavi za nas svojo mogočno priprošnjo, da nas obvarje hudega na« liva in grozeče povodnji. Za Idrijo so se začeli boljši časi. Kamenje v globini je imelo v sebi ve« Msgr. Arko v krogu cerkvenega pevskega in godbenega zbora v Idriji. liko rude. V spomin na to dobo so vzidani nad oboki zvonika trije kam* ni, ki imajo nad 70% rude. Niso ne be* li ne sivi, temveč temnordeči. Podjet* je je začelo nositi dobičke, četudi so pri žganju in topljenju zelo mnogo ru= de zgubili. Žgali so kamenje kakor dandanes napravljamo oglje. Najprvo so naložili sklad drv, na nje plast rdečega kamenja, zopet drva in kamenje. Vso kopo so obdali s prstjo, ki je branila ognju ali toploti na pro* sto. Tako so še 5. novembra 1537. uka* zali napraviti tako žgalnico »na Lend* stati«. Napravili so novo jamo in prosili cesarja za dovoljenje kopati na tem kraju; obenem je naložil davek na pri* dobljeno srebro. Z naloženim dav* kom pa je tudi prevzel dolžnost, bra* niti rudnik pred zunanjimi sovražniki. Taka priložnost se je kmalu našla. V šestnajstem stoletju so bili Bene* čani mogočni gospodje. Na Jadran* skem morju so bili nekaj časa edini gospodarji, a tudi na suhem so širili svojo republiko. O veliki noči 1508. so zavzeli gori* ški grad in kmalu je bila tudi okolica v njihovi oblasti. Idrijski rudnik je mejil na Goriško, zato ni čuda, da je vabil mogočnega soseda v našo kot* lino. Junija meseca 1. 1509. so bili že-v Idriji, se polastili rudnika in vseh njegovih naprav. A že isto leto je do* spel Erik, vojvoda brunsviški, z mo* gočno vojsko v Idrijo in rudnik je zo* pet prišel prejšnjim gospodarjem v roke. Cesar je lastnikom potrdil stare pravice in jim dal Viljema Neumanna iz Koroškega za sodnika. Sodnik je imel nalogo paziti, da se rudarjem ne godi kaka krivica, čuvati cesarske pravice in pravočasno tir jati državni davek. NENAVADNA DEDIŠČINA Koliko ugibanja, nestrpnega priča* kovanja in zelene nevoščljivosti je gomazelo po Pasji vasi tiste dni, ko je umrl boter Marko Trpotec! Zakaj rajni je imel starinsko skrinjo, v njej pa zaklenjene hranilne knjižice in ti* sočake. Dasi je bil Marko vdovec, je zapustil lepo vrsto postavnih dedičev, ki so vsi prežali na skrinjo. Dva sta bila rajnemu v žlahti v četrtem kole* nu; to sta bila mesar Repnik in stari Cof. Trije svaki po pokojni ženi so tudi računali na pošten delež. Potem pa sta bila še dva moža, prava potom* ca rajnega, polvnuka Miha, klavec in klobasar po poklicu, ter Žiga, debel trgovčič. Ta sedmorica je zaupno ča* kala, da bo po postavi ali vsaj po do* brotnem testamentu deležna obsežnih milosti pokojnega botra Trpotca. Dokler je rajni Marko zdrav koračil po vasi, se žlahtniki niso posebno me* nili zanj. Marko je bil siten dedec, ne* zaupljiv, da se ga je vsakdo rad ognil kakor renčavega medveda. Samo Lu* kež, upokojeni občinski tajnik, se ga je znal držati kot klop in je zvesto pitna njegov račun. Po gostilnah sta po tiho tuhtala, kako naj Marko v testa*-mentu zagode vsem sedmim požreš* nim komarjem. In res sta skuhala tako, da je vsa pasjevaška dolina ne zlepa pozabi. Tam pozimi je bogati Marko zbolel. V njegovo hišo so jeli prihajati žlahti niki, žene bodočih dedičev so mu pod predpasniki nosile močnega vina, zdravilnih čajev, močnatih jedi; milo* vanja in prijaznosti ni bilo kraja, da Marko kaj takega še ni doživel. Ka* zal je prijazen obraz in milo spreje* mal tolažbe, tako da ga ni bilo, ki bi količkaj podvomil o bogatem deležu, ki jim bo padel v roke kot zlato ja* bolko iz oblakov. Ko je kaka botra zaupno silila v Lukeža, ki je v veži ob litrčku stražil bolnika, češ: »O naš ljubi Marko, bogat je, bogat!« se je Lukež odrezal: »Komu naj pa da, če ne vam, ki ste mu prvi v rodu!« Testament je spisal in podpisal Mar* ko sam vpričo Lukeža. Izročila sta ga notarju z naročilom, naj po smrti skli« če vseh sedem žlahtnikov in naj ga pred njimi odpre in prebere. Potem je Marko poklical starega Cofa in mu izročil potrdilo o izročitvi oporoke. »To shrani, Cof. Zdaj pa se moram tebi in vsej žlahti zahvaliti za ljubez* nivo postrežbo. Nikoli nisem mislil, da ste tako dobri. Zdaj na smrtno uro se je pokazalo!« »O saj boste še ozdravili, boter!« je hitel zatrjevati Cof. »Kakor vas zdaj mi nismo pozabili,1 tako tudi vi niste nas.« »Ne, nisem. Vseh sem se spomnil v oporoki. No, zdaj pa z Bogom!« je jecaje rekel Marko in se obrnil v zid, da se pripravi na smrt. Na večer je prišla ponj. Na določeni dan je prišlo vseh se« dem dedičev črno oblečenih v notar« sko pisarno. Pred njimi je nosil sta« ri Cof potrdilo o izročenem testa* mentu. Notar je dediče nevoljno spre« jel, odkrevsal v arhiv, prinesel pismo s testamentom in s piskajočim glasom pozval gospode, naj stoje poslušajo zadnjo voljo rajnega Marka Trpotca. Vsi so se vstopili v krog okoli črvive stare mize in z napetostjo sledili sve« čanemu obredu. Uradno so ugotovili, da je bil pokojni pri zdravi pameti, ko je pisal testament, in da so vsi štirje pečati na ovoju nepokvarjeni. Pisar je na mestu sestavil kratek zapisnik in nato je notar odprl skrivnostno pisanje ter z nosljajočim glasom čital, kakor sledi: Oporoka. Jaz Marko Trpotec, posestnik v Pasji vasi, sporočam pri zdravi pa« meti in po dolgem preudarku svojo poslednjo voljo na postelji v svoji hiši 27. junija 1927 vpričo Lukeža Gol« tanca. 1. Lukež Goltanec, moj zvesti pri* jatelj in sopivec, naj dobi iz mojega premoženja 1.000 lir, ki mu naj jih notar dr. Pustež izplačuje tako, da bo Lukež lahko vedno sit in vsako soboto tudi vinski. 2. Občinskim revežem v Pasji vasi volim polovico ostalega denarja; ob« čina naj jih vsako leto na obletnico moje smrti pogosti in obleče, pod po« gojem, da se preje okopljejo v reki Pasici. 3. Drugo polovico denarja naj ima domača cerkev, ki pa mora vsako leto o božiču izplačati mežnarju Florjanu 100 lir, pod pogojem, da je bil cel ad« vent trezen. 4. Za glavnega dediča imenujem ob« činsko bolnišnico, ki naj dobi vse moje nepremično premoženje. 5. Svojim sorodnikom, t. j. mesarju Repniku, starinarju Cofu, polvnu« koma Mihu in Žigu ter trem svakom, ki se bodo že vsi zglasili, ne zapuščam nobene gotovine in ne hiše ne polj, ker so sami dovolj bogati in so mi več« krat zatrjevali, da jim ni za denar, marveč le za moje zdravje. Sedem obrazov se je podaljšalo za sedem palcev. Mesar Repnjak je sko« roda zamukal od presenečenja, trije svaki so spreminjali barve iz rdeče v zeleno, starinar Cof je začel kleti, pol* vnuka pa sta zmerjala, da se je kar kadilo. Na notarjev pisk so vsi takoj umolknili in ta je bral dalje: 5. Mojih cenjenih žlahtnikov ven* dar nisem povsem pozabil. Veliko sta* rinsko skrinjo, ki je moja blagajna, in kar je v njej naj dobi tisti izmed so* rodnikov, ki bo tekom 15. minut po prečitanju oporoke prvi potočil vpri« čo notarja Pusteža dve ali vsaj eno solzo za rajnim botrom Markom. Če pa nikdo tega pogoja ne izpolni, pri« pade skrinja in kar je v njej glavne« mu dediču. Marko Trpotec 1. r. Tu je notar slovesno obstal, dvakrat ponosljal in učeno pripomnil, da je sicer ta pogoj nekoliko nenavaden, vendar pa ne protipostaven. Privlekel je iz žepa staro uro, ki je kazala točno 11, pozval navzoče, naj se začno sol« žiti, sedel mirno za mizo, nosljal ne« pretrgoma in napeto gledal skozi oča« la, kdo izmed navzočih bo prvi prelil za umrlim Trpotcem predpisano šte« vilo solza. Odkar zemlja stoji ali se suče, ni videla še tako žalostnega zborovanja na svojih plečih. Pet minut so se de* diči le bedasto zijali. Nato so začeli resno misliti na jok. Mesar Repnjak je golčal: »Za norca nas je imel! Niti ene solze ne potočim za to prismodo!« Pa se je hipoma spomnil skrivnostne blagajne in v že« lodcu se mu je neprijetno obrnilo. Starinar Cof se je tiščal za nos. Tak je bil videti v soboto večer, ko ga je mežnar Florijan bril s skrhano brit« vijo in mu kosil sršato strnišče. Dva starejša oddaljena svaka sta se držala kakor ona dva pastirja, ki sta se na* jedla robidnic in napila kislega mleka. Posledice so ju gnale za grm, iz kate« rega je skočil preplašen zajec in ne« srečneža do smrti ostrašil. Zadnji oddaljeni svak si pa ni mogel kaj, da ne bi metal očes zdaj na enega, zdaj na drugega. Bušnil je v smeh. Ob pogledu na te smešne figure je bušnil v smeh in se primojdunil, da raje pusti nele Trpotčevo skrinjo, ampak tudi Gorico in še Benetke po vrhu, kot da bi se mogel ob takem prizoru zjokati. Najbolj napeto se je držal polvnuk Miha, klobasar in klavec. Zdelo se je, da je v notrini globoko pretresen, dasi ni imel prav nič kalnih očes. Celo druga vejica košatega rodnega debla Marka Trpotca, trgovčič Žiga, ki je bil skozinskoz mehke narave in je jokal skoro ob smrti vsakega pi« ščanca, dokler ga ni — piščanca nam* reč — prinesla žena pečenega na mizo — ni mogel vkljub ganljivemu prizoru izsiliti niti ene kapljice iz sanjavih oči. Zadovoljen je bil s svojim prita« jenim čustvom, ko je opazil, da ima« jo še vsi tekmeci oči tako suhe kot žveplenke v škatlici. Preje bi jokali krokodili, žabe, raki, močeradi in žel« ve, kot pričujoči dediči botra Trpotca. Mesar je mislil na vse peklenske muke, sekire in nože, s katerimi je ubi« jal najnedolžnejše živali, kakor: jag« njeta, mlade pujske, nedolžnooka te« leta itd. — a solz ni bilo. Starinar Cof je mislil na vse stare hlače, strgane rokave, počene jopiče, rjaste gumbe — skratka na vso člo« veško revščino — a do solz je bila še dolga pot. Trije oddaljeni svaki so v mislih romali k svojim ženam. Naštevali so si potihoma vse kar se bo doma zgo« dilo, če jim dragocena blagajna uide, in so v duhu premišljevali najtrpkejše ure zakonske ljubezni — a solze so spale. Najmlajši si je grizel ustnice. Tropinar Žiga se je celo spomnil na nesrečnega Lazarja, ki je sedel na mr« zlem kamnu in so mu psi lizali gnojne rane — samo parkrat bi še stisnil obr« vi, pa bi začelo kapati iz oči — pa ni' hotelo, celo njemu ne, ki je imel naj* mehkejše srce. Končno se je vendar posrečilo. Ko« mu? Klavcu Mihi. Prejšnji večer mu je žena skuhala tri klobase. Pod vplivom pretresljivih dogodkov ga je začelo tiščati, klati in ščipati v želodcu, da se mu je nehote zasolzilo najprej levo in potem desno oko. Ko se je spomnil na izborno žganje, katerega ima žena v omarici — in obenem na to nesreč« no usodo, da se mora prisilno odreči tej blažilno zdravilni kapljici — mu je postalo milo pri srcu. S pretresi ji« vim glasom je zaklical: »Gospodje, jaz mislim, da ... da ... jokam!« Krči so prenehali in iz oči sta mu zdrsnili dve debeli solzi, posledici treh debelih klobas. Notar je vzel ta ganljivi dogodek na protokol in prisodil odlikovanemu polvnuku klobasarju Mihu, ki je bil s pokojnim Markom v sorodstvu v ravni vrsti potomstva, blagajno in vse kar je v njej. Notar je Mihi izročil ključ do bla« gajne. In vsi žlahtniki so ljubosumno spremljali Miho do Trpotčeve hiše. Ko je Miha s tresočimi se rokami od« piral starinsko skrinjo, se je nad njim sklanjalo šest glav. V skrinji so zagledali hlebec kruha, zraven pa listek z napisom: Daj nam danes naš vsakdanji kruh! Drugega v skrinji ni bilo. KLEČEČA ŽENA Bilo je v milanski stolnici nekega jutra proti enajsti uri. Iti po stopnicah stolnice v polnem solncu, pustiti za sabo blišč luči, go* mazečo gostost kupčujoče množice, rumeno rdečo besnost cestne železni* ce in avtomobilov, breme svojih za* dev in svojih grenkosti, da se vtopim v polmrak kamenitega gozda, je zame brezprimerna sladkost in počitek. Ko zaprem vrata za sabo, je z mano mir. Cerkvam še vedno pripada pravica zavetja, in sicer v duhovnem smislu.V trenutku, ko stopim na posvečena tla in pomočim konec prstov v posodo z blagoslovljeno vodo, se čutim rešeno; božji mir je pri meni, dokler se poči* tek ne konča. Veselje radi osvobo* ditve mi včasih tako široko napolni srce, da mislim, da prihaja po dednih potih krvi od kakega obupanega be* gunca iz starih časov, ki je prišel, da postavi med sebe in tolpo zasledoval* cev prag kake cerkve ali kakega sa* mostana. Vse okoli mene je sivo, omi* ljeno, mirno ter radi mraka in molka še bolj obširno. Vse me privlačuje in hkrati dviguje. V duhu kadila, ki je v zraku tudi, kadar ni opravila, diham kakor v nekem oblaku, ki me skriva slabšemu delu mene same. V zoru ste* brov, veličasten met lokov, ki so več* no nepremični in večno v poletu, po* vzroči, da pozabim, da imam dve no* gi, ki sta obsojeni, da se dotikata tal; pravijo mi, da je človek v davnih za* četkih, ko je bil čist in bližji Bogu, užival blaženost kril. Stolnica je bila tisto jutro proti enajsti uri skoraj zapuščena; podobna je bila svetišču, ki ga človek vidi v sa* njah. Plamenčki so se tresli sem ter tja v mraku. Med korakanjem sem poslušala bobnenje molka v obširnosti obokov: najveličastnejša godba. Usta* vila sem se pri enem zadnjih stebrov desne ladje. Z ramo sem se naslonila na steber in se izgubila v svoje misli. Kar začutim, da me nekdo kliče, a ne z glasom. Okrenila sem glavo in ugle* ■^mhmhh^m Ada NegrL dala na tlaku ne daleč od sebe neko ženo na kolenih. sic * H« Ne, pravzaprav ni klečala; hrbet je imela upognjen, komolce uprte v tlar glavo sklonjeno med stisnjenimi pest* mi. Pred njo je ležal na svetlih mar* mornatih ploščah razvezan šopek vi* joličastih nageljnov. Ko se je zgrudila tja, da bi molila, so ji cvetice bržkone zdrknile v neredu iz rok. Obrnjena je bila proti stranskemu oltarju, v čigar vdolbini je bil kame* nit relief Device z otrokom. Ko sem pozorno pogledala, sem opazila, da s telesom deloma pokriva nagrobno plo* ščo kardinala nadškofa Ferrarija. Pri* bližala sem se nalahno: raztreseni na* geljni niso pokrivali besed, ki so bile vrezane pod kardinalskim grbom: »Tu fortitudo mea.«1 Zdelo se je, da so se ji tiste besede prav takrat izvile iz ust kot cvetice iz rok. Ni čutila mraza marmorja, ki se ga je oklepala. Tista proseča goreč* nost je s čistostjo zakrivala noge, obu* te v svilo mesene barve; ozka, črna obleka jih je nad meči odrezala; tik pod vijoličastim klobukom je bil straši no obriti tilnik; sedanja moda. Obleče* na je bila kot tipkarica iz današnjih dni, golila pa je kot kaka spokornica iz stoletja svete Katarine. Brez dvo* ma je molila zase ali_za mater ali za ljubljenega moža: da bi odvrnila smrt* no nesrečo ali izprosila odpuščenje smrtne zmote ali da bi se pomirile pre* krute bolečine. V skoraj prazni kate* drali se je vse (tako vsaj se je zdelo mojim očem) usmerilo proti njej. Po* dobe in barve na steklenih vratih, cve* tiče in okraski iz marmorja, svetniki in Madonne, oltarji in beg lokov so bili deležni življenja tistega bitja, tako osredotočenega v svojo žaloigro, da sem čutila, da je v meni odmeval uda* rec krvi, ki ji je v moči molitve silila v srce in v grlo. Je bilo pravično? Svetnice so se po* 1 Ti, moja moč! korile, redovnice so bedele, bedijo v molitvi za zdravje mrtvih in živih Iju« di in tistih, ki se bodo rodili, da bodo umrli. Njihove molitve so bile in so proste samoljubja. Tista žena je pa prosila samo zase ali za koga, ki ji je bil predrag; torej še bolj zase. Naj je bila zaprošena milost še tako velika, vendar se je omejevala na eno samo življenje med drugimi brezštevilnimi: nekaj let, malo ljubezni, malo veselja, nič v primeri z vesoljnostjo, tresljaj kresnice v primeri z večnostjo. In ven« dar je bila sila tistega tihega krika, čednost tiste vere tolika, da je odgo« varjal vsak kamen na okoli. Rada bi ji bila položila roko na ra« mo, ji zašepetala nežno, ljubeznivo besedo. Toda vedela nisem za njeno bol. Nihče ne ve nič o tistem, ki gre mi« mo. V tej nevednosti gre človek skozi življenje; in umre sam. Če bi jo bila vprašala: »Za koga moliš tako?« bi me bila brez besede gledala. Neki duhovnik je medtem hodil sem ter tja po ladji, previdno, s tistim značilnim korakom duhovnikov, ki se tudi na usnjatih podplatih zdi, da je podložen s klobučevino. Bil je vi« sok, s precej rejenim, prelatovskim obrazom, v katerem so bile posebno vtisnjene črte previdnosti in obvlado« vanja samega sebe; delal se je, da moli brevir, v resnici je pa opazoval kleče« čo žensko, morda v strahu, da jo bo videl, ko bo onesveščena odrvenela na tlaku. Nenadoma, pravtako burno, kot se je bila vrgla tja s svojimi cvetlicami in svojo' strastjo, se je dvignila in se pokrižala. V hitrosti dejanja je polno pokazala lepo, gibčno telo in obraz, ki je bil čisto bled, brez profila in po« gleda. In izginila je za nekim stebrom. V zraku je ostala živa sled njene molitve, občutek žerjavice, podoben toploti, ki jo človek vdihava na kraju, kjer so pred kratkim pogasili požar. Pod neredom vijoličastih nageljnov, raztresenih po marmornati plošči, mi je vdolbeno geslo prvič razodelo cel svoj pomen. Kakor da sem se šele v tistem trenutku naučila brati; in ka« kor da bi ljudem od tistega trenutka bile dane v branje samo tiste besede in nič več: »Tu fortitudo mea.« Gojenke gospodinjskega tečaja v zavodu šolskih sester v Tomaju. DR FRANCE PREŠEREN Pomladi 1. 1830. je izšel prvi zvezek pesniškega almanaha »Kranjske Obe* lice«. S tem dogodkom se je zaključila skoraj tristoletna doba slovenske kul* ture (od Trubarja dalje) in začel se je nov, lepši, svetlejši čas. Dočim smo prej imeli samo nabožno in poučno književnost, smo s »Kranjsko Obeli* co« dobili umetno pesem, pravo, čisto umetnost, jasni izraz večne, nadčasne lepote, kakršno najdemo samo pri naj* večjih umetnikih svetovnega slovstva. In s tem smo dobili potrditev pravice do obstanka, ki je sicer že sama na sebi neizpodbitna, do jezika in lastne kulture. Veleum, ki nam je vse to ta* korekoč iz niča ustvaril, se imenuje dr. France Prešeren. Dr. France Prešeren se je rodil 3. decembra 1800. v Vrbi na Gorenj* skem. Pri hiši se je po domače rekalo »pri Ribiču«. Poleg njega so starši imeli še pet hčera in dva sina. Vrba je gorenjska vas z izredno lepo in znamenito okolico. Triglav, Sava, Bled s svojim jezerom, ki je od Vrbe oddaljen malo več kot eno uro, vse to je moralo vplivati na dovzetno naravo mladega dečka. A temu ni bilo dano, da bi trajno živel v svojem rojstnem kraju. Ko je bil star sedem let, je moral v šolo. Takrat pa šolstvo še ni bilo tako urejeno kot danes, ko imaš ljudsko šolo za vsakim voglom. Tudi obveznega obiskovanja šole še ni bilo. Otroke so učili starši, ako so sami znali pisati in brati. Le najsreč« nejši so bili blizu ljudske šole, ki so bile takrat zelo redke. Nekatere ljud* ske šole so bile zelo dobre in znane daleč na okoli. V šolo v Ribnici, n. pr. so zahajali učenci iz vseh slovenskih dežel. Mladega nadarjenega dečka so to* rej starši hoteli dati v šolo. Domenili so se ž očetovim stricem, ki je bil du* šni pastir v Kopanju pri Grosupljem na Dolenjskem, da ga je vzel k sebi in ga poučeval. Črez tri leta ga je pa po* slal v ljudsko šolo v Ribnico, katero je obiskoval dve leti. Nato je odšel v Ljubljano, kjer je še eno leto hodil v pripravnico (normalko) ter se potem vpisal v gimnazijo. V pripravnici in gimnaziji je imel za profesorja Valen* tina Vodnika, prvega slovenskega pe* snika. Čudno naključje! Prvi in naj* večji slovenski pesnik sta se srečala, ta na višku svojega javnega dela, oni kot radoveden fantič, ki šele kuka v življenje. En sam človeški rod ju je ločil, a razlika med njunim delom in uspehi je taka, kot da so jo ustvarjala stoletja. — Na gimnaziji je bil nekaj časa njegov sošolec Anton Martin Slomšek, poznejši lavantinski škof. Po dovršeni gimnaziji je Prešeren od* šel na Dunaj (1821) študirat pravo. Dunajska leta so zato zanimiva, ker je bil v tem času učitelj grofa Antona Auersperga (Turjaškega), ki je po« zneje zaslovel kot nemški pesnik Anastasius Grün. Ta je bil Prešernu še pozneje zelo hvaležen. L. 1828. je Pre« šeren postal doktor prava Njegovo življenje je bilo poslej na zunaj zelo enolično. Služboval je kot odvetniški pripravnik pri raznih odvetnikih od 1. 1828. do 1846. ter medtem nekaj časa brezplačno delal v državni službi (1829—1831). L. 1846. je postal samo« stojen odvetnik v Kranju, kjer je 8. februarju 1849. umrl. V času svojega pripravnikovanja je mnogo trpel. Metternichova policijska vlada ga ni mogla, ker je ljubil svobodo in pro« stost mišljenja. Pesmi je Prešeren delal že na vse« učilišču. Ohranilo se nam jih je samo nekaj, ker je skoraj vse požgal. L. 1829. pa znači nekak prevrat v njego« vem življenju in mišljenju. Napisal je pretresljivo pesem »Slovo od mlado« sti«. Prejšnje pesmi ne kažejo še nič tistega globokega poznavanja življe« nja, v tej pesmi pa vidimo, da je Pre« šerna že doseglo spoznanje, da » ... le petica da ime sloveče, da človek toliko velja, kar plača.« Krute prevare v življenju in hud boj za obstanek so v Prešernovi duši po« vzročile tisti notranji razkol, prepad med umišljenim lepim svetom in grdo resničnostjo, iz katerega so vzklile najlepše Prešernove in najlepše slo« venske pesnitve sploh. Tu se je začela vrsta tistih večno lepih pesmi (Sonetje nesreče, Sonetni venec, Krst pri Sa« vici itd.), ki s ponosom navdajajo slo« venskega bravca in so najučinkovi« tejše tolažilo vsakomur, ki je zašel v kak podoben duševni položaj kot Pre« šeren. Dve veliki sili sta Prešerna silili, da je pesnikoval: nesrečna ljubezen in obupni položaj slovenskega naroda. Slovenski jezik je bil takrat zaniče« van. Prešeren lepo pravi v nekem svo« jem nemškem sonetu: »Deutsch sprechen in der Regel hier zu Lande die Herrinen und Herren, die befehlen, slowenisch die, so von dem Dienerstande.« (Gospe in gospodje, ki v tej deželi ukazujejo, govorijo samo nemški; slovenski govori služabništvo.) Samo hlapci so torej govorili slovenski! V tem stavku je označen žalostni polo« žaj slovenščine, o kateri so rekli, da je za izobražence preokorna. Preše* ren je to zmoto korenito ovrgel s tem, da je iz tedaj zaničevane slovenščine ustvaril pesniški jezik. V desetih letih je popravil, kar se je prej v tisočletju hote ali nehote zamudilo. Prešerna še danes ni noben sloven« ski pesnik dosegel. Kot velikan stoji med njimi in v zgodovini slovenskega naroda. Mnogo velikega je ustvaril, zato pa njegov spomin ne bo izginil. Dr. France Prešeren: MORNAR. Nezvesta, bodi zdrava čolnič po mène plava, na barko kliče strel! Po zêmlji varno hôdi, moj up je šel po vôdi, mi drug te je prevzel. Pri Bogu sem obljubil, da pred bom dušo 'zgubil, ko néhal te ljubit'. Si z desno v desno segla, pri Bogu si prisegla, mi vedno zvesta bit'. Morja široka cesta peljala me je v mesta, kjer lepe deklice; obrazov njih lepota, sneg beli njih života zmotila nista me. Spet so se jadra bela od južnih sap napela, prinesla me nazaj; dekleta moj'ga ženo sem našel poročeno, — prestal, sam Bog ve kaj! Le jadra spet napnimo, valovom se 'zročimo, kak je čisto morje! Kaj njemu upat' smemo, mornarji dobro vemo, dekletom kaj, — kdo ve? Ne straši moč viharja, ne grom valov mornarja, se smrti ne boji. Spomin v potopu mine, ljubezni bolečine vsak dan snet oživi. Po morju barka plava, nezvesta, bodi zdrava, sto tebi sreč želim! Po zemlji srečno hodi, moj up je šel po vodi, le jadrajmo za njim! — SLOVO OD MLADOSTI. Dni mojih lepši polovica kmalo, mladosti leta, kmalo ste minule! Rodile ve ste meni cvetja malo, še tega rož'ce so se koj osule, le redko upa solnce je sijalo, viharjev jeze so pogosto rjule; mladost, vender po tvoji temni zarji srce britko zdihuje, Bog te obvarji! Okusil zgodaj sem tvoj sad, spozna« nje! Veselja dokaj strup njegov je vmoril: Sem zvedel, da vest čisto, dobro d'ja« nje svet zanič'vati se je zagovoril, ljubezen zvesto najti, kratke sanje! Zbežale ste, ko se je dan zazoril, modrost, pravičnost, učenost, device brez dot žal'vati videl sem samice. Sem videl, da svoj čoln po sapi sreče, komur sovražna je, zastonj obrača, kak veter nje nasproti temu vleče, kogar v zibeli vid'la je berača, da le petica da ime sloveče, da človek toliko velja, kar plača. Sem videl čislati le to med nami, kar um slepi z gol j'f i jami, ležami. Te videt', grji videti napake, je srcu rane vsekalo krvave; mladosti jasnost vender misli take si kmalo iz srca spodi in glave, gradove svitle zida si v oblake, zelene trate stavi si v puščave, povsod vesele lučice prižiga ji up golj'fivi, k njim iz stisk ji miga. Ne zmisli, da dih prve sap' ce bode odnesel to, kar misli so stvarile, ' pozabi koj nesreč prestanih škode in ran, ki so se komaj zacelile, dokler, da smo brez dna polnili sode, 'zuče nas v starjih letih časov sile. Zato, mladost, po tvoji temni zarji srce zdihvalo bo mi, Bog te obvarji I O VRBA, SREČNA, DRAGA IMS DOMAČA. O Vrba, srečna, draga vas domača, kjer .hiša mojega stoji očeta, da b' uka žeja me iz tvoj'ga sveta speljala ne bila, golj'fiva kača! Ne vedel bi, kako se v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta; mi ne bila bi vera v sebe vzeta, ne bil viharjev notranjih b' igrača. Zvesto srce in delavno ročico za doto, ki je nima miljonarka, bi bil dobil z izvoljeno devico. In mirno plavala bi moja barka; pred ognjem dom, pred točo mi pšenico bi bližnji sosed varoval — svet' Marka. DH AHIL RATH - PAPEŽ PIJ XI., ZNAMENIT PLANINEC_ ■■ Mostar. O sedanjem sv. očetu Piju XI. je splošno znano, da je bil vsa svoja naj* bolj a leta, mladeniška in moška, tja do 56. leta vnet in zelo marljiv plani* nec, med prvimi in najznamenitejšimi vse Italije. Sestavil je tudi izkaz vseh svojih pomembnejših tur. Od 1. 1885., ko je začel zahajati v visoke Alpe, pa do 1. 1913., smo jih našteli 77. Iz tega izkaza posnemamo, da se je tekom teh let povzpel na približno 100 raznih vrhov in vsak le*teh zahteva dobrega, nekateri pa tudi najboljšega turista. Preplezal je najvišje evropske gore; na gorah Mont Blanc (4810 m) in Monte Rosa (4673 m) je sam odkril docela nove dostope, ki so postali imenitni. Hodil je največ s svojim prijateljem semeniškim ravnateljem drjem Gras* sellijem. Oba sta bivala v Milanu. Njegove zbrane planinske spise je izdal »Milanski planinski klub« ob svoji 50*letnici ustanovitve 1. 1923. Član tega odličnega kluba je bil ves čas tudi dr. Ahil Ratti. Svojim čitateljem more podati »Ko* ledar« iz teh zbranih, zelo zajemljivih spisov le par odlomkov, toliko, da do* be čitatelji pojem o planinskih spisih sv. očeta. * * * Dne 30. julija 1889. je dr. Ratti do* spel ob iy<2. zvečer s prijateljem in dve* ma vodnikoma na vzhodni, najvišji vrh Monte Rosa. Bila je to dolgotraj* na, sila težavna, a tudi zelo nevarna pot. Na vrhu jih je zalotil velik vihar, ki je vsem odnesel klobuke. Nato so si nadeli volnene kape. »Stali smo na vzhodnem vrhu, a le malo časa. Siloviti veter in naglo na* stopajoča noč sta nas odgnala. Šli smo navzdol in kakih 30 m niže smo nale* teli na skalno ploščo brez snega. Za* sedli smo jo kolikor mogoče udobno. Bilo je 8y2. Barometer je kazal 4600 m nad morsko gladino. Udoben za prenočevanje ta prostor res ni bil... bil je sicer ozek, a vendar povsem varen za vsakega, ki se je mo* gel nase zanesti. Vsekakor je bilo ne* mogoče tudi le en korak napraviti v to ali ono smer. Kdor je sedel, so mu noge bingljale nad prepadom. Vendar pa smo imeli dovolj prostora, da smo si mogli z gibanjem rok in nog ogre* vati telo. Res, previdni smo morali biti, a teh preprostih telesnih vaj nam je bilo zelo treba. Mraz je bil silno oster. Koliko sto* pinj ga je bilo, ne vem natanko, spo* minjam se pa, da nam je kava trdo zmrznila. Vino in jajca so si pa bila v toliko podobna, da jih nismo mogli ne piti ne jesti... V takih okoliščinah kraja in temperature bi bila največja neprevidnost pustiti, da nas premaga spanec. Kdo bi pa sploh mogel spati v tem čistem zraku, ki je prevejal na* ša pljuča, vpričo veličastnega prizora: v tej višini... na tem naj silovite j šem vseh velikih alpskih razgledišč... v tem popolnoma čistem in prozornem vzduhu, pod nebom, podobnim globo* ko temnemu safiru, osvetljenem le od ozkega mesečnega srpa in krog in krog, kakor daleč je segalo oko, pol* nem migljajočih zvezd... v tem glo* bokem molku in miru ... dovolj! No* čem poskusiti, da bi opisal, kar se opi* sati ne da, čeprav sem v dno duše pre* pričan, s profesorjem Grassellijem vred, da ga ni izlepa, ki bi mu bilo da* no gledati naravno sliko veličastne j še lepote. Čutili smo, da imamo pred sabo no* vo razodetje božje vsemogočnosti in veličastva, ki nam ukazuje najgloblje spoštovanje ... In mnogo je hribolaz* cev, vem, ker sem sam to od njih sli* šal in bral, ki so prav tako kakor mi občutili in spoznali globoko resničnost svetopisemskih besedi: Jehova (Bog) blagoslavlja vrhove sveta. Ko v sanje pogreznjeni smo stali. Kar nakrat pa pretrga grom globoko tihoto. Niže pod nami se je utrgal plaz in grmel v globočino. Pretreslo nas je in zavzeti smo sledili z ušesi — z očmi ni bilo mogoče — strašnemu pojavu, ki je postajal silnejši in silnej« ši ter se valil s strašnim bobnenjem v globel... dokler se ni ustavil in umolknil na spodnjem ledeniku. Nato se nam je zdela tihota še veličastne j« ša.--- In zdaj smo uživali še večno lepi pogled na jutranjo zarjo, ki je nazna« njala najlepši dan. Občudovali smo prve izlive dnevne svetlobe, vzhod v krasoti najljubeznivejših barv, vsta« janje jutranjega solnca, ki se je iskri* lo od vrha do vrha, zgrinjalo zlate žarke ko ognjen plašč čez tisoč vrhov ter drselo po tisoč in tisoč ledenih in sneženih stenah — pravi čudež svet* lob in barv.-- Na drugem mestu pravi Ahil Ratti: »Zahvaljujem Boga, da mi je dovolil in dodelil občudovati iz najbližje bli* žine krasote, ki spadajo pač med naj* večje in najsilovitejše, kar jih je ustvaril na tem vidnem svetu ...« In na drugem mestu pravi: »Že dol* go sem gojil željo, da bi užival v vi* sokem gorovju večerni mrak in noč. In ta moja želja se je izpolnila prav to leto. Moje ture dokazujejo, da je mogoče v dobrem vremenu in pa, ako smo telesno in duševno dobro razpo* loženi, prenočiti brez škode na pro* stem tudi na najvišjih alpskih vrheh.« V potopisu na Vezuv (ognjenik pri Neaplju! nam Ratti pripoveduje, da je že opustil misel in željo, da bi se vzpel na vrh, ker je bilo drugi dan no* vo leto, zapovedan praznik, ter bi bil brez sv. maše. Ko so mu pa prijatelji zagotovili, da mu bo mogoče maševati v neki kapelici visoko gori na Vezu* vu, je šel razveseljen ž njimi. O tem piše: »Misliti sem moral na sv. mašo. Predvsem dolžnost! Ti dve besedi se drznem položiti na srce vsem prirej evalcem naših planinskih društvenih izletov. Dvojno zaslugo-imajo, ako vse tako uredijo, da orno« gočijo izpolnjevanje verskih dolžnosti onim, ki združujejo ljubezen do gora z zvestobo do našega (milanskega) kluba.---« »Najplemenitejša in najpotrebnejša vzgoja je spoštovanje dolžnosti. Ve* selje ima večji užitek, če smo poprej izpolnili svojo dolžnost, in dvakrat večji užitek, ako smo morali pri tem premagati trud in neprijetnosti.« * * * Kdo še ni slišal o slavnem starodav« nem Bernardinskem samostanu in go* stišču v visokih Alpah! Tam je naj* višji prehod iz Italije v Francijo. Če& ta prelaz je že od najdavnejših časov izpeljana cesta. In dokler ni bilo še mogočnih železniških predorov skozi osrčje Alp, je šlo leto za letom skozi dva tisoč let in še več nešteto potni* kov čez ta prelaz. Ob lepem, ugod* nem vremenu in poleti ni bilo nič hu* dega, gorje mu pa, ki ga je zalotila ne* vihta, noč ali sneženi metež v onih vi* šinah! Navadno je bil izgubljen. Sam Bog ve, koliko tisočev in tisočev jih je tam gori pomrlo! Sv. Bernard Menthonski se je žrtvo* val za uboge potnike. Bil je knežjega rodu. Veliko let je živel na najvišjih vrhovih Alp, zbiral tam svoje tovari* še (menihe), sezidal 1. 962. tam samo« stan in gostišče in s svojimi menihi čakal na popotnike, jim nudil zavetje,, streho in pomoč, da bi jih rešil iz ne« varnosti viharjev. Najbrž se je že on sam, za njim pa drugi nasledniki do danes, posluževal pri iskanju zasneže« nih ali drugače ponesrečenih potnikov slovitih, velikih, močnih psov (bernar* dincev), ki so znani po vsem svetu. In nešteto potnikov so rešili smrti meni* hi in pa psi tekom stoletij in nešteto vseh mogočih potnikov je bilo gosto« ljubno sprejetih pod streho in pogo« ščenih. L. 1924. se je obhajala v škofiji An* nesy na Savojskem v Franciji, kamor spada omenjeni bernardinski samostan, 1000«letnica rojstva sv. Bernarda Menthonskega in obenem tudi 800« letnica, odkar je bil razglašen za svetnika. Za to izredno priliko in slovesnost je poslal sv. oče Pij XI. anesijskemu škofu 20. avgusta 1923, prekrasno apo« stolsko pismo. V njem opisuje s silno prisrčnimi in vznesenimi besedami življenje in delovanje tega »alpskega apostola« ter pomen in slavo samo* stana. V tem pismu proglaša Pij XI. sv. Bernarda Menthonskega za zaščitni« ka, patrona vseh planincev z nasled« njimi besedami: »Da povečamo češče« nje tolikega moža, ki je bilo že od po« četka razširjeno med alpskimi prebi« valci ter se ohranjalo tudi v kesnejših vekih, razglasimo v polnosti svoje apostolske oblasti sv. Bernarda Men« thonskega za nebeškega zaščitnika (patrona) ne samo alpskih prebivalcev in popotnikov, pač pa tudi za patrona vseh hribolazcev, ki gojijo planinski šport. _ Izmed vseh telesnih vaj namreč, ki iščemo v njih poštenega razvedrila, ni nobena uspešnejša in zdravejša ko ta, bodi za dušno, tembolj pa še za teles« no zdravje — ako se le izogibljemo nespametne predrznosti. Ko se nam« reč dvigamo z velikim trudom v višine tenkega in čistega zraku, se nam ob* navijajo in utrjujejo telesne moči. Pa tudi duh nam postaja vztrajnejši za premagovanja vseh mogočih težav in najtrših dolžnosti življenja. In ko gledamo in premišljujemo krasoto in neskončnost vsega onega, ki se nudi z alpskih višin našim očem daleč na okrog, se nam dviga duh z vso lahko« to, tako rekoč sam od 'Sebe k Bogu, Stvarniku in Gospodu narave.« Izdajatelj Rattijevih zbranih planin« skih spisov poudarja o njih zlasti tri značilne ideje: globok čut za narav« no lepoto, čuvstvo žive vere, navdu« šenja in ljubezni vpričo vsemogočno« sti in veličastva božjega, ki se nam nudi v vrhovih gora živo v najbližji bližini, in pa velikanski vpliv visoke« ga gorovja na človeško dušo: vzbuja lastna čuvstva v nas ter jih dviga k moči volje, da hočemo premagati smrt« no grozeče nevarnosti gora. Naš »jaz« se okrepi, da postane zmagovalec ne* varnosti in težav, zmagovalec na tudi nad vsem nevrednim v človeških pr* sih: nad strahopetnostjo (neznačaj« nostjo), bojaznostjo in sebičnostjo ... Zmaga nad samim seboj je pač več kot zmaga nad ledeniki in skalami! Cerkvica vrh gore: Pečine. Gorski korčki cvetejo. NASE PRIJATELJICE Torte Krtap. Kdo jih ne pozna! Koga? Naših go« stov, naših ptičkov, ki gnezdijo po naših domovih. Le poglej jih! Lasta« vice, rdečerepke, postolke, vrabce itd. K nam so se preselili, prav v naši bli« zini so si izbrali bivališča. Nekateri bolj zaupljivi si upajo bližje, drugi bolj visoko, pri nas pa so vendar. A) Kmečka lastavica. — b) Mestna lastavica. Prijetno je poslušati njihovo čebla« nje črez dan in kako dobro vpliva ju* tranje gostolenje, ko se prehude s prvo zoro. Pa ne samo prijetno, am< pak tudi koristno je za nas njihovo gostovanje. Koliko nadležnega mr« česa pokončajo, ki bi se brez njih za« redil v velikanskih množinah. Zato jim moramo biti hvaležni, da se nase« lijo pri nas, ne pa, da bi se jih branili ali jih še celo preganjali. Še vabiti bi jih morali. Med naše največje prijatelje in znanke spada gotovo lastavica. Gnez« da si postavlja prav na hiše, le v kra« jih, kjer ni naselbin, se zadovolji s skalovjem. Najbolj ji ugajajo krneč« ke hiše. V velikih mestih jo zelo ovira to, da so po večini vse ceste tlako« vane in ne more dobiti v bližini pri« pravnega gradiva za gnezdo. To je tudi vzrok, da pada število lastavic po mestih vedno bolj. Za svoj dom potrebuje mehko blato in prst. Vse to znese lepo skupaj in lepi s slino. Le tu pa tam uporabi za vezavo kako bilko. Kot nam je znano, spada med se« lilce. V jeseni odleti in se vrne spo« mladi. Zanimivo je, da se pri selitvi vzdignejo od nas vedno takoj po solnčnem zahodu. Med potjo počivajo prav malo. Vleče jih na jug, in sicer gredo od nas navadno v Afriko. Tam so zelo raztresene, celo prav na juž« nih delih so jih že opazili. Hrano si lovijo lastavice vedno med tem, ko letajo. Zgodi se, da v slabem vremenu ni dovolj mušic, ki bi se sprehajale po zraku, vse se tiščijo ob kakih zidovih. Kaj napravi takrat la« stavica? Leti tik ob zidu in jih po« drgne proč, tako, da so mušice prisi« ljene vzleteti. Šele takrat jih lastavica ulovi in poje. Tudi pije lastavica le med poletom. Na tleh je jako nerod« na in si ne more nič pomagati. Hrane porabi jako veliko, ker se vedno gi« bije in ni nič pri miru. Posebno dosti mora loviti, kadar so mladiči, ki kar naprej držijo kljune odprte in niso nikdar siti. Takrat imata samec in sa« mica precej opravka, da nanosita do« volj živeža. Poleg nekaterih ljudi ima lastavica še precej drugih sovražnikov. Med ptiči jih sicer nima veliko, ker je tako nagla, da jim lahko ubeži, pač pa je precej onih, ki prežijo nanjo iz zase« de. Mačke, dihurji, podlasice, podgane in celo miši strežejo po življenju od« raslim, posebno pa še malim nebog« ljenčkom, ko še ne znajo frčati. Pri nas sta posebno dve vrsti lasta« vic mogočno zastopani: kmečka la« stavica in mestna lastavica. Razlika med njima ni tako majhna, da bi se ne dali ločiti. Kmečka las ta« vica (slika 1 a) je pod grlom malo rjavkasto ? rdečkasta, ima noge gole, rep ves temen in močno viličast. Zunanjosti je mogočne, precej miši-časta, zato tudi drzna in vihrava, prav kot taki, ki se zavedajo svo* je moči. V hitrosti je ne doseže no* bena druga izmed lastavičjih vrst. Tudi ko si lovi hrano, divja kot blisk in vedno bolj nizko. Med hu šami je samo ona, vse druge vrste gredo višje. Da je bolj »groba«, vidi* mo že iz tega, da pohrusta vse, razen strupenih mušic. Ne upirajo se ji niti obadi, ne molji ne mali hrošči ne mu« he; še celo večje komarje brez usmi* ljenja davi na desno in levo. Gnezdo si napravi najraje v notranjosti hiš in hlevov. Navadno postavi svojo gra* ščino pod strop. Gradi namreč plošča* ta in zgoraj odprta gnezda. 4—6 belih, s pepelasto rjavimi pikami posejanih jajčec vali 12—14 dni navadno dva* krat v letu, prvič v maju, drugič za* četkom avgusta. Od nas gredo koncem septembra in se vrnejo v prvi polovici aprila. Zgodi se lahko, da pritisne mraz preje; takrat samica preseli svoj zarod na najgorkejši prostor, ki ga dobi, in tam počaka, da so njeni otroci godni za polete. — Kmečka lastavica je vedno vesela in dobre volje, vedno gostoli svoj »vit, vit, vide vit,« le dob gotrajno slabo vreme spravi še njo ob dobro voljo. Malo se od kmečke razlikuje me= stna lastavica. (slika 1 b). Takoj na prvi pogled zapazimo, da je pod vra* tom bela, da ima rep prav malo vi* ličast in na korenu bel. Namesto golih nog ima porasle prav do krem* peljcev. Značaja je bolj mirnega, skoraj plašnega; ni tako gibčna in tudi tako naglo ne leta, kot nje* na sorodnica s kmetov. Gnezdo 'si stavi navadno na zunanji strani hiš, najraje pod streho ali okrajnike. Obli« ke je lepo okroglaste in ima le prav majhno luknjo, toliko, da lahko zleze ven in noter. Popolnoma bela jajčka vali kakih 16 dni. Če se zgodi, da mla* diči še ne dorastejo do časa, ko se seli, ne kaže zanje posebnih skrbi, ampak jih prepusti same sebi. Navadno po= ginejo lakote. Odleti preje kot krneč« ka lastavica in se vrne 10 do 14 dni kasneje. Rdečerepka. Zanimivo ie opazovati mladiče, ki prvič zletijo. Ker so razna gnezda na* vadno precej blizu skupaj, se mladi paglavčki zmotijo za stanovanje. To je vrišča in krika, ko sili tuj gost v hišo. Vendar po dolgem iskanju na* zadnje le dobi pravo hišno številko. S so3edi živijo v miru in se ne prepis rajo. Edino vrabec dela zgago. Več« krat se dogodi, da si lenuh osvoji la* stavičje gnezdo, ko je prazno, in si ga začne po svoje urejevati. Toda komaj se dobro usidra, že so gospodarji tu. Kaj sedaj? »Ne vdajmo se« je vrabce* vo načelo in tega se tudi drži. To kriči in počenja, kot bi se mu godila bogve* kakšna krivica! Pa tudi lastavice raz* grajajo okrog gnezda, vendar noter si ne upajo, da bi pritepenca zagrabile in mu kosti malo prerahljale. Za tak posel niso. Par dni obletavajo zavzeto postajanko, ko pa vidijo, da nič ne pomaga, se preselijo drugam in si na novo zgrade hišico. — Jedilni list ima bolj izbran in gosposki kot njena kmečka tetka. Obira le male mušice, večjih ne mara; zato pa tudi leta ved* no visoko, kjer je dovolj takega dro« biža. Še bolj domač kot lastavica in že prav vsiljiv in siten pa je vrabec. Povsod, kjer ga ni treba, tam je go» tovo. Najraje se drži v mestih in ve* čjih krajih, dovolj jih je pa tudi po manjših naselbinah, samo da so žitna polja v bližini. Vztraja le tam, kjer čuti, da se mu bo dobro godilo. Kako se množi in kam ga bolj vleče, lahko vidimo iz primera, ko so na* seljevali vrabce v Ameriki. Še leta 1850. ni bilo v Ameriki nobenega vrabca. Bolj milosrčni Amerikanci so torej sklenili, da bodo začeli uvažati vrabce. Resni naravoslovci so ugovar« jali, toda niso imeli besede. Še celo stroge postave so izdali v varstvo vrabcev. Pripeljali so prve pare in raz* množili so se najprvo po večjih me» stih. Ko ni bilo tu več prostora, po manjših mestih in naselbinah, še le prav nazadnje so zašli na farme. Le prekmalu so se pa začeli Amerikanci kesati svoje dobrote in polagoma po* puščati v vrabčjem navdušenju; danes že po nekaterih krajih plačujejo za pobite vrabce, kot za strupene kače. Sam ni rad, zato tudi ne vidimo zlepa, da bi se kak vrabec dolgočasil. V gručah gredo na »biro«, v gručah se vračajo domov. Daleč ne gre, tudi ne more, ker ni vztrajen. Potika se le okoli hiš ali ima kvečjemu določen delokrog, ki ga ne prestopi kmalu. Kakor hitro pa zapazi novo hišo ali naselbino, je že tam in z njim cela kompanija. Molčati seveda ne znajo. Za zbirališče si navadno zberejo kako košato drevo in tam imajo proti ve« čeru svoje shode in zabave, da jih je slišati daleč okrog. Šele v poznem mraku se razidejo po svojih domovih, kjer še vedno razpravljajo, dokler ne zaspijo. Na videz tako neumen, je vrabec vendar prevejan in navihan. Vse vidi, vse preračuna, kje je zanj bolj varno, kje manj. Kjer se čuti bolj v miru, tam postane naravnost nasilen; bolj previden in boječ pa, kjer ga prega* njajo. Prilagodi se vsemu. V mestu je vse drugače kot na deželi. Pri gradnji stanovanja vrabec ni na« tančen. Če le more, se usidra v kako luknjo, kamor si nanese sena, perja, volne, papirja, sploh vsega, kar dobi in se mu zdi, da ne bo pretrdo. Sami* ca vali trii do štirikrat na leto po 5—6 jajčec. Kakor hitro zletijo mladiči iz gnezda, se morajo učiti vsega, kar po« trebujejo, zakaj po kakih osmih dneh jih stara dva odslovita in prepustita same sebi, da si pomagajo, kakor vedo . in znajo. Pri hrani ni posebno izbirčen. Nje* gov želodec prenese precej raznovrst* ne hrane. Poleg mušic in raznega mr« česa si vedno privošči žito in razna semena. Ej, tudi skrbne gospodinje in navdušeni vrtnarji se ne jezijo za« stonj, saj jim napravi po vrtovih lah* ko občutno škodo. Ne prizanaša mla« dim popkom, mlademu grahu in dru« gemu sočivju, da bi se lepo razvijalo. Zdi se mu popolnoma jasno, da poleg mesa treba še sala te! Pri vsem tem hudodelstvu mu moramo nekaj ven* dar pripoznati, namreč, da uduši pre* cej veliko število škodljivega mrčesa. Povsem drugače se obnaša rdeče* repka. Opazimo jo lahko, ko čepi na slemenih hiš. Po hrbtu, glavi in oprsju je malo pepelasto siva, rep ima rdeč* kast, drugače je pa črna. Družbe ne ljubi, raje sameva: še drugih gnezd svojih sestric ne trpi v bližini. Kjer zidajo hišo ali postavljajo streho, tam je že skoraj gotovo naša znanka. Kam se bo naselila in kam si bo postavila gnezdo, je ne skrbi preveč. Prilagodi se povsod. Dobimo jo na slemenih, pod streho, v luknjah in razpokah pri hiši. Še v sobo pride in ni nič čudnega, če si zgradi bivališče v šolski peči, poštnem nabiralniku ali če dobimo njena gnezda v železniških vozovih, obešenih loncih in vrčih. Mladi zarod šteje do trikrat na leto po 5—6 malčkov. In kako skrbno jih redi in varuje mamica! Če se bliža ne= varnost v podobi zalezujočega sovraži nika, skuša na vsak način odvrniti po« zornost od gnezda. Najraje zapelje napadalca na napačno sled in se tudi sama žrtvuje, samo da reši otročiče. Škode ne dela, pač pa koristi. Ves dan lovi mrčes, in sicer vse med po« letom. Mirno čepi na strehi, kar hipo« ma se zažene in že ima plen v kljunu. S čudovito natančnostjo prestreže vsako stvar, ki jo zagleda ter ji prija. Nobene reči pa ne obrajta tako kot pajkov. Ti so njena največja slaščica. To se oblizne, ko zagleda kakega sta« rega strica, ki se skriva v špranji. S prav tankim kljunom ga potegne na dan in že ga ni nikjer. Dolžijo jo tudi, da lovi čebele, ampak dokazati tega ne more nobeden. Giblje se ves dan, od jutra do večera. Ko ji zmanjka ži= veža, se seli ter se vrne nazaj šele kon« cem aprila. Letalka je jako dobra in se zna preobračati v zraku, da jo je veselje opazovati. Lastavici zelo podoben je hudour=' rtik, vendar ni z njo prav nič v soro« du. Barve je sivkasto črne, le brada in grlo sta bela. Za mraz je zelo ob* čutljiv, da malokatera druga ptica tako. Naše kraje zapusti že začetkom septembra in se vrne šele prve dneve maja. Potuje v večjih krdelih tako, da se nam čudno zdi, od kje se jih je toliko nabralo. Zberejo se iz celega okraja skupaj in okrog polnoči jo urežejo proti jugu. — Prvotno je tekla njegova zibelka med skalovjem in šele kasneje se je naselil med ljudi. Gnezda si stavi na zvonike ali visoke hiše, le v sili, če ne dobi pripravnega prostora, se zaleti v gozd. Si ga že videl kdaj pri miru? Ne! In ga tudi ne boš! Od prve zore pa do mraka neprestano leta sem in tja; ne more biti prav nič pri miru. Vse, kar napravi, napravi bliskovito naglo. Tu frkne mimo tebe in že ga ni nikjer. Sedaj leta zelo visoko, pa zopet med hišami. To se ponavlja ves dan. Kakor je uren v zraku, tako je neroden na tleh. Na ravnem še skoro stati ne mo> re. Ko počiva, se drži s krempeljci na navpični skali ali pa vsaj poševno le« žeči. Stalnega gradiva za gnezdo ni« ma. Zida s tem, kar dobi in kakor razmere nanese j o. Vse pa,' kar rabi, dobi v zraku, medtem ko leta. Naseli se po zvonikih in stavbah tam, kjer je kaka razpoka. To si zadela z razno navlako tako, da je le majhna luknja za vhod. Luknjica je res tako majhna, da je prav čudno, kako more skozi, ko pridrvi s tako silo. Hudcurnik. Ni pa tako nedolžen kot se zdi. Če ga prime, je precej surov. Vrabce, škorce in podobno kar zmeče iz njih gorkih posteljic in se sam naseli. Ka« mor udari s svojim kljunom alj kamor prasne s svojimi kremplji, napravi precejšnjo rano, da bi nihče skoro ne verjel tega. O, se zna prijeti v križ! Zato pa ima tudi malo sovražnikov med ptiči. Še veliko bolj kot pretepa« štvo in moč ga pa varuje njegova hi« trost. Mladi zarod, 2—3 mladiči, so šele po 6. tednih tako razviti, da morejo sami zleteti. Ves ta čas so odvisni od starih dveh, ki jih vestno pitata. Hra« ne si iščejo v zraku med letom. Niti najmanjše stvari ne dobi in ne vzame drugače, kot takrat, ko kroži po zra« ku. Apetit ima velikanski in žre sam mrčes. Išče ga povsod, visoko med oblaki in nizko med hišami. Navadno ni nikoli sam, ampak vedno v gru« čah drvijo in kričijo. Strašen vrišč že« ne j o posebno takrat, kadar stara dva ženeta mladi naraščaj na vežbališče, kjer jim skazujeta in jih učita, kako morajo loviti. Postolka. Med ptice roparice prištevamo po« stolko. Ne smemo si pa misliti, da je to kakšen grozovit razbojnik. Po ve« čini jo že poznamo in vemo, da nam ne dela škode, pač pa dovolj koristi. Je jako lepa ptica. Pravo njeno domova« nje je po skalovju med razpokami, naselila se je pa tudi po vaseh in me« stih. Ljubi samo visoke stavbe. Naj« češče jo dobimo po zvonikih, skoro nikdar pa niso brez njih stari razpadli gradovi. Za svoje bivališče rada upo« rabi stara gnezda drugih ptic, kot n. pr. krokarjeva, vranja itd. Naseli se posamezno ?li po več skupaj; celo 20 do 30 parov so že opazili, pa so prav v lepem miru živeli. — Na lov hodi na« vadno nad njive, kjer dobi največ plena. Če kdo še ne pozna postolke, jo lahko takoj spozna po načinu nje« nega lova. Nekaj časa plava po zraku lepo mirno, kar hipoma se pa ustavi. V zraku stoji pri miru na enem in istem mestu, kot bi jo bil pribil, samo s perutnicami maha. Gotovo je zapa« žila kako miško in sedaj čaka na pri« meren trenutek, da se spusti na njo. In res, le glej jo, kot bi trenil je izginila. Če prav dobro ne paziš, res ne moreš videti, kam in kako je izginila, ker se spusti na tla kot kamen. Peruti stisne dobro k truplu (perje se že itak tesno-prilega) in se spusti naravnost na plen. Samo da zagleda miško na po« lju, že je njena. Pomagajo ji pri tem izredno ostre oči. Vidi najmanjšo stvar, celo hrošči ji ne uidejo, dasi visi v zraku precej visoko. Največ po« lovi miši, ne brani se pa tudi večjih kobilic in hroščev, loti se celo slepiča. Plen zagrabi z ostrimi kremplji. Manj« še stvari použije med poletom, večje nese na kak vzvišen prostor in jih tam trga z zakrivljenim kljunom. — Kadar samica vali, skrbi zanjo moži« ček in že od daleč kriči, češ, pečenko bova imela, ženica. Lep prizor se nam nudi, kadar leti postolka z naraščajem na lov. Kar ulovi, vse pospravijo ne« nasitni mladi želodčki. V začetku pa« zijo samo na to, kdaj bodo starši kaj ulovili. Kakor hitro zapazijo ulovlje« ni plen, takoj se vsi zaženejo in tek« mujejo, kdo bo prvi, da bo dobil. Ka« sneje že poskušajo tudi sami lovsko srečo. Ogledali smo si par ptičjih znancev, ki so si zbrali svoje domove na naših domovih. Spoznali smo njih dobre in slabe lastnosti. Kljub temu, da zaide temu ali onemu včasih na hudobno stran, ne moremo o nobenem reči, da je povsem škodljiv. Vsak napravi to« liko dobrega, da pokrije svoje grehe. Ne glejmo jih postrani radi malenko« sti, ampak pustimo jih pri miru, da se vesele življenja in prepevajo, kakor jim je grlo ustvarjeno. BOŽJA SETEV V RUSIJI Nebeško kraljestvo je podobno njivi... Tam na vzhodu Evrope je velika božja njiva, ki se ji pravi Rus sija. V lanskem koledarju smo hodili po njenih ozarah, pregledovali brazde in ugibali, kakšna žetev se obeta za božje žitnice. Srce se nam je širilo, ko smo gledali to bogato, plodovito zemljo, ki bi mogla ob ugodni letini dati toliko klenega zrnja. S strahom smo opazovali, kako je vihra boljše« vizma skušala uničiti božjo setev in kako so se hudobni ljudje spravili na delo, da zasejejo čim več ljuljke med pšenico. Dognali smo z zadovolj« stvom, da boljševiška sila setve ni mogla pomandrati in uničiti. Nasprot« no, zdravo klasje se je le bolj utrdilo in raste po viharju mnogo krepkeje v božjem solncu. Vendar smo se kljub temu boječe vprašali: mar ne bo ljuljka boljševizma sčasoma zadu« šila plemenite pšenice? Ta strah nam noče iz srca. Zato pojdimo tudi letos tja na vzhod pogledat božjo setev v Rusiji. Oglejmo si naprej škodo, ki jo delajo boljševiki na njivi božji. Verskega preganjanja v Rusiji še ni konec, O tem govore dejstva. Pri« ča so predvsem Solovjecki otoki tam daleč na severu, kjer v skoraj nepre« stanem mrazu in v največjem pomanj« kan ju žive in umirajo katoliški in pra« voslavni škofje in duhovniki, katere so boljševiki na daljšo ali krajšo dobo obsodili v izgnanstvo in prisilno delo v tej ledeni ječi. Boljševiki še vedno spreminjajo cerkve in samosta« ne v muzeje, kine in gledališča. Prepo« vedano je imeti nedeljske šole za po« učevanje verouka, ustanavljati društva za nabožno slovstvo itd. Zunaj cerkve ni dovoljen noben bogoslužni obred. Izjemno je dovoljeno prevideti bol« nika v bolnici, ako to sam- izrecno zahteva. Preganjanju vere v Rusiji tudi konca ne bo, dokler boljševiki osta« nejo boljševiki. Ves njihov nauk sloni na materialističnem brezver« stvu. Prav za prav ni dobro rečeno, da hočejo brezverstvo. Hočejo vero, trdno, neomahljivo vero. Toda ne vere v Bbga, Stvarnika nebes in zemlje, vere v posmrtno življenje, temveč novo vero v novega »boga«, ki daje raj že na tem svetu. Boljševiški pogla« var Trockij je rekel v nekem govoru: »Naj govore popje katerekoli vere kar hočejo o nekem raju na onem svetu: mi izjavljamo, da hočemo člo« veškemu rodu napraviti pravi raj tu, na zemlji. Tega smotra ne smemo ni* koli, pa niti za trenutek ne, izgubiti izpred oči...« Novemu bogu se pravi stroj, mašina. Ta »bog«, sanjajo bo« ljševiki, bo odrešil in osrečil člove« štvo. Njegovi templji se imenujejo tovarne in njegovi duhovniki so inže« nirji. Prava sreča in raj na zemlji bo takrat, ko bo povsod gospodoval novi bog in bodo ljudje postali njemu po« dobni. Kako podobni? Tako,- da bo vse človeštvo ena sama velika mašina, kjer bo izginil vsak poedinec z last« nim hotenjem in željami. Ta velika človeška mašina, »človek bodočnosti«, se imenuje množica, masa. Poedinci v tem stroju ne žive več sebi, temveč le za skupnost, so samo bolj ali manj važni deli celega stroja. Lenin ni bil nič drugega kakor »veliki vijak« te mašine. Nova vera boljševikov ima tudi svoje svetnike in mučence. Največji med njimi je Lenin, čigar češčenje širijo z neverjetno gorečnostjo. Nje« gove slike in kipe najdeš povsod in njegov grob v Moskvi skušajo napra« viti kakor za »božjo pot«. Na umeten način vzdržujejo Leninovo truplo nestrohnjeno. Drugi svetniki so razni revolucijonarji vseh časov, ki imajo že skoraj na vsakem voglu svoje spo« menike. Organizaciji nove vere se pravi komunistična stranka. Ta je nezmotna in gorje mu, kdor hoče misliti in delati drugače kakor ona uči. Zato je pa jasno, da so in osta« nejo boljševiki smrtni sovražniki vsake vere v Boga in posmrtno živ« Iverska Bogorodica. (Staroruska slika ob vhodu v Kremi v Moskvi.) Ijenje in da ne bodo zlepa prenehali s preganjanjem. Toda boljševiki se motijo, ako mis* lijo, da bodo s svojo novo vero iz* rinili iz src Boga. Kakor odmev ne more zatajiti svojega postanka od glasu in zvoka, od katerega je prav v vsakem trenutku in popolnoma od« visen, tako tudi človeška duša ne mo< re trajno pozabiti Boga, ki jo je ustvaril, in od katerega čuti, da je popolnoma odvisna. Mogoče je sicer, posebno pri poedincih, za nekaj časa omotiti vest, toda prej ali slej plane z novo močjo na dan klic po Bogu in priznanje njegovega gospostva. Na Nemškem se. je med socialistično mladino po vojni pojavilo gibanje proti materializmu, oboževanju zem* Ije in njenih dobrin. Mladi ljudje so govorili: »Dovolj imamo bogov ... Imamo stroje, imamo stranko ... Toda mi ho* čemo Boga, ki nas ljubi!« Ako se je kaj takega zgodilo na Nemškem, kjer sta protestantizem in neverna filo* zofija toliko časa obdelavala duše, je še prej pričakovati podobnega od« pora na Vzhodu. Vzhod ni domovina brezverstva. Brezverstvo je sad Za* pada. V prostranih vzhodnih polja* nah in puščavah duša kar čuti božjo neizmernost in svojo odvisnost od njega. Zato je Vzhod domovina ver* nih ljudi. Prav nič čudnega ni torej, ako bolj* ševiki kljub toliki propagandi, kljub vsem vladnim podporam, kljub naj* modernejšim sredstvom v boju proti veri doživljajo razočaranje. Rusija boljševikov! Kaj nisi podo* bna onemu ubogemu boljševiškemu dečku, o katerem pripoveduje pisatelj Zorjanov v knjigi »Protiverska pro* paganda«? Brez Boga so ga vzgajali. Skrbno so pazili, da ne bi slišal niti božjega imena, kaj šele, da bi vedel, kaj je Eog. Pa je nekega dne nenado* ma slišal besedo »Bog«. In ta beseda se mu je zagrizla v srce ter ga glodala, glodala ... Povpraševal je: »Kaj je to: »Bog«?« Pa mu niso razodeli. In je prišel v Moskvo zlatostolpo. Gledal je tam mogočne cerkve, videl je, ka* ko se ljudje priklanjajo pred svetimi slikami in molijo. Tedaj se mu je posvetilo in je povedal očetu, kateri je hodil z njim: »Zdaj vem, kaj je Bog«. Oče je porabil vso zgovornost, da prepriča malčka, da Boga ni in da je vse le izmišljenina duhovnikov. Deček ni vedel odgovora. Toda —- ta* ko piše boljševiški pisatelj — od ta* krat je otrok povesil glavo in ni ga bilo več mogoče pripraviti do veselja. Ne, vera se ne da kar tako iztrgati iz src. Na dnu človeške duše je zapi* sano vprašanje po Bogu in nemirno je človeško srce, dokler ne počiva v Njem, ki je naš najvišji smoter. V boljševiškem vzgojevališču je bilo, zjutraj, ko so otroci vstali. De* ček sirota je pel jutranjo molitev, kakor so ga naučili boljševiki: »Bog, lepo je tebi v nebesih, ko nič ne delaš itd.« Eno samo veliko bogokletstvo. Toda, ko je utihnil, sta se vprli očesci s strahom v daljavo in iz ust se je iz* vil otroku vzdih: »Ako je pa zares Bog, potem bo strašno«. Boljševiška ljuljka torej ne uspeva, kakor bi želeli tisti, ki jo sejejo, tem bolj krepko pa stoji božje klasje. Na zborovanju komunističnih pi* rateljev o božiču 1. 1928. je izjavil Ja* roslavskij, predsednik zborovanja in voditelj boja proti veri, da je v Ru* siji 950.000 duhovnikov in drugih oseb, ki se pečajo z versko propa* gando; kar pomeni, da jih je več kakor pa članov komunistične stranke. Kljub preganjanju so menihi v nekaterih pokrajinah še vedno številni. Da jih ne nadlegujejo, žive pod skritimi imeni »delavska zadruga«, »kmetijska za« druga« in podobno, oskrbujejo bol* niče za invalide itd. Redovnice imajo delavnice za vezenje in druga ročna dela. Izkušnja uči, da ostajajo otroci — razen delavskih — večinoma verni in da so pod vplivom duhovnikov. Po* sebno se to dogaja na deželi, kjer vlada velik odpor proti boljševikom in so se kmetje že naučili, kako se je treba izogniti vladnim predpisom. Boljševiki poročajo, da so odkrili mnogo tajnih šol, ki jih vodijo du* hovniki. Pa tudi mnogi boljševiški učitelji se niso dosti brigali za razne vladne protiverske okrožnice in na* redbe, češ, da je v ustavi zajamčena verska svoboda. Mogoče je vprav to pripomoglo, da so boljševiki tudi na papirju odstranili »versko svobodo« so se zopet romanja, zlasti k slavnemu Pečerskemu samostanu v Kijevu in k Troicko * Sergijevskemu samostanu blizu Moskve. Dopisnik zagrizenega protiverskega lista »Komsomolskaja pravda« ugotavlja presenečen, da pri? haja na te svete kraje mnogo ljudi Katedrala samostana Novi Jeruzalem pri Moskvi. in je v najnovejšem času javna vzgoja postala tudi po zakonu brezverska. Boljševiki skušajo čim več mladine spraviti v svoje organizacije »pionir* jev«, »lenincev« in »konsomolcev«. V odgovor se pa verna mladina zbira v »Hristomol«*u, »Kristusovi mladini«. Najbolj jezi boljševike, da nimajo pravega in popolnega uspeha niti pri delavcih, ki so najbolj odvisni od njih in katere predvsem skušajo odtrgati od Boga. V več krajih so delavci dr* žavnih tovarn zahtevali, da se zopet odpro cerkve, ki so jih sami zaprli 1. 1923. Delavci skrbe sami za njih okras in postavljajo tudi nove cerkve v tovarmsKih okrajih. Posebno zani* mivo je, da so cerkveni pevci, ki v vzhodnem obredu mnogo tesneje so* delujejo v bogoslužju, večkrat umet* niki iz boljševiških društev. — Začela pod pretvezo, da si hočejo ogledati samostan, opravljat pobožnosti in da celo državni uslužbenec kaže mnogo spoštovanja do verskih stvari, ko raz* kazuje poslopje. — Boljševiki z jalo* vim uspehom širijo sežiganje mrličev. Sežigalnica mrličev (krematorij) v Moskvi nima dosti dela. Razen tistih, ki jim jih pošljejo iz bolnic, se redko kdo da sežgati. Tudi to deloma priča o verski zavednosti. Tam na vzhodu je velika božja nji* va, ki se ji pravi Rusija ... Prosimo, bratje, da Gospod čuva nad njo. Naj zatre škodljivo ljuljko, zlati pšenici pa da bogato rast. In ko bo čas za že» tev, naj obudi žanjcev, ki se ne bodo bali vročine dneva, temveč neumorno delali, da spravijo plemenito pšenico v božje žitnice. OTROŠKA VOJSKA V RUSIJI Prvi dan mojega bivanja v Moskvi leta 1927. sem že slišal o zapuščenih otrocih. Postrežnik gostilnice, v kate« ri sem najel sobo, mi je pravil, da je gruča otrok napadla na cesti neko go« spo. Dvanajstleten deček ji je iztrgal iz rok*torbico, grozeč ji: »Če zakričiš, te ugriznem, sem oku« žen!« Komaj sem krenil po revnejših uli« cah, sem že zagledal štiri strašno raz« trgane, upadle otroke, ki so sedeli na stopnišču pred neko hišo in kadili. Po-noči ni dobro, pasti jim v roke; zgodi se, da te cela tolpa otrok iz zasede nas pade. Vržejo te ob tla, poberejo ti listnico, uro, klobuk in zginejo. O teh zgubljenčkih so napisali že debele knjige. Sovjetsko vlado zelo skrbi, kaj bo s to vojsko potepuščkov in tatice v. Boljševiški časopisi spet in spet pišejo o njih. Gospa A. Kalinina, ena izmed voditeljic skrbstva za za« puščene otroke, popisuje njih stano« vanja. Posebno radi si priredijo sta« novanje v velikanskih kotlih, kjer se kuha asfalt, s katerim se pokrivajo ceste. Pozimi se v takem kotlu lahko gre ješ, ker je pepel še gorak; poleti pa te brani pred dežjem. Otroci so bi« li gospo Kalinino povabili v svoj ko« tel; poslali so ji listek, na katerem je bilo pisano: »Pridi k nam, a pusti vse nepotrebne reči doma, da te ne okra« dejo.« Gospa Kalinina opisuje svoj obisk tako«le: »Ko sem pristopila, sem zagledala kotel za asfalt. V njem so ob stenah viseli otroci kakor netopirji ob stenah podzemeljskih votlin — in se greli. Seštela sem jih: bilo jih je 38. Med njimi je bilo 8 otrok, ki so imeli .še očeta in mater, 14 pa popolnih sirot. Štirje majhni Tatarji, en Kitajec, dva Čuvaška, en Žid, — prava internacijo« nala! Večina jih je s kmetov, iz dalj« nih vasi, katerih imena pa so že po« zabili. V kotlu veljajo posebne postave, ki se jih strogo držijo. Glavna obrt je tatvina; toda to smejo izvrševati le zunaj, v kotlu vlada pravo tovarištvo. Vse kar nakradejo, prinesejo v kotel in razdelijo med vse prebivalce, vsa« kemu enako. Tu vlada popolna ena; kost. Če je bila sreča, se vsi najejo do sitega; če pa niso nič nakradli, vsi enako stradajo. Boj za kruh jih veže v enotno bratovščino.« (Boljševiški dnevnik »Pravda«, 26. januarja 1926.) Finančno posvetovanje v otroški republiki. Ruska pisateljica Vera Inber popi« suje življenje zapuščenih v pretreslji« vih slikah. »Črez dan jih vidiš po ulicah v Mo« skvi. Sedijo na robu ceste in prodaja« jo žveplenke. Kukajo iz asfaltnega kotla ko mladi psički iz koša. Kadijo čike in igrajo karte. Prav redko jih vidiš jesti. Na skrivnem pa kradejo, duhajo kokain, pijejo eter; dogaja se celo, da koga umorijo. Ko pride noč, zginejo. Radi se prikradejo na kolo« dvore in se poskrijejo v prazne že« Jezniške vozove. Tu ležijo, lačni, bol« ni, stisnjeni eden ob drugega, da se ogrejejo. Sanjajo z odprtimi očmi. Sa« njajo o deželi, kjer ni snega in mraza, kjer rastejo grozdje in sladke dinje (melone). Ena sama dinja zadostuje za kosilo: mokasta je, sladka, sočna; nasiti in pogasi žejo. Pa se napravijo na pot proti jugu — na Krim, na Kav« kaz,'v Samarkand. Potujejo posamič ali v majhnih gručah. Skrijejo se pod železniške vozove ali na strehe. Tako se vozijo mnogo dni, ležeč na hrbtih, s koleni ob bradi. Na postajah prile« žejo na dan in prosjačijo ostanke hra« ne. Slednjič so vendar prišli — v lepo deželo brez snega, v kateri rastejo di« Ljudski komisar za zdravstvo Se« maško poroča v boljševiškem urad« nem listu »Izvestja« dne 19. avgusta 1926.: »Prišel sem nedeljskega večera v Sebastopol. Ceste tega slikovitega mesta ob morju so bile polne ljudi. Le s težavo je bilo mogoče priti skozi. To so po večini gostje, ki so se prišli kopat v morje. Ob cestnem nasipu pred oč« mi šetajoče se množice je stal trop otrok. Osem zapuščenih. Polnagi so, dolgi, od južnega solnca izbeljeni lasje so raz« kuštrani in umazani. Mala četa se neprestano premika, kakor na vojaških vajah. »Sem, to« variši!« se oglaša povelje. Nih« če se ne zmeni zanje: so že na« vajeni na take prikazni. Brez skrbi opravljajo svoje delo. Tu — belo oblečen gospod se hipoma zgrabi za žep. Obrne se in steče za otrokom, ki se smeje in kot veverica vije med ; množico. Okradeni mož se ustavi in gre svojo pot. Zdaj stopi k zapuščenim otrokom miličnik. Prigovarja jim, oni pa ga brez strahu obstopijo, ' potem pa se smeje in rogaje jjovlečejo nekaj višje na cesto, kjer bodo nadaljevali svoje manevre. Ena po polnoči je. Pogle« dam z balkona navzgor po cesti. Iz noči se neprestano razlegajo kriki. Zapuščeni otroci uganjajo zdaj svoj žalostni posel drzno in javno. — Pred razsvetljeno izložbo sijajne tr« govine se ustavita dve deklici, ena kaže dvanajst, druga štirinajst let. Mlajša se s komolci opira na okno in otožno zre v zrcalo. Prikaže se kava« lir, polodrastel dečak. Postavi se pred deklici, se reži, dela z rokami ostudne kretnje. Vsi trije gredo dalje. In spet se ljudje šetajo mimo, kot bi vse to bilo na j navadne j ša reč na svetu ...« Odkod vsi ti zapuščeni otroci? Precej časa so bolj še viški listi pisa« li, da so ti otroci »dediščina preklete« ga carizma,« posledica vojne in notra« njih bojev. Res je tudi to pomagalo, da so otroci ostali na cesti. Drugi pi« Ruski otroci prodajajo cigarete. nje. Brž planejo nad vrtove. Komaj zagledajo dinje, so že pri njih. V eni noči opustošijo vrtove, ki preživljajo številne družine. Ko vse oberejo, po« tujejo dalje in se spravijo na grozd« je. Kakor roj kobilic so. Njih geslo je: hitro delajmo in skupaj držimo! Kras« no pravilo, le ko bi ga bolje uporab« ljali. Zlakotena usta z neznansko na« glico požirajo dinje, dozorele v juž« nem solncu, svilnobarvne, lepo dehte« če. V praznih želodcih se dinje spre« menijo v grižo, tifus, kolero .. . Njih možgani so podobni notranjosti dinje, ki jo je izbirčni kupec predolgo tre« sel. Dobro in zlo, žive strasti in pote« puško hrepenenje, ki je še bolj opoj« no kot žganje in kokain, — se v tej ubogi, ušivi, zapuščeni otroški glavi zmešajo v čudno zmes...« (»Izvestja«, 13. septembra 1925.) satelji so ta žalostni pojav pripisovali kapitalizmu. Gospa Lilina je pisala še 1. 1926.: »Zapuščeni otroci so sad ka« pitalističnega družabnega reda. Čim« bolj raste kapitalizem, tembolj nara« šča vojska zapuščenih otrok.« Če bi to bilo res, bi bila sovjetska Rusija najbolj cvetoča kapitalistična dežela. Zakaj nobena druga država ne pozna take vojske zapuščenih otrok kot ona. Leninova žena, gospa Krupskaja, ki požrtvovalno deluje za rešitev zapu« ščene dece, pa pravi v dnevniku »Prav* di« (2. decembra 1925.): »Večina na* ših tovarišev si domišljuje, da so za* puščeni otroci le dediščina vojne in poloma. In vendar so tri četrtine otrok na cesti, ker vlada med delav« stvom brezposelnost, na kmečki de« želi pa silna revščina.« Od vojske je že preteklo enajst let; notranji boji so že davno ponehali; sedem let je že, kar je ponehala lako« ta. Pocestni otroci so mejtem zrastli, iz otrok so zrastli fantje in dekleta; (večina jih je seveda pomrla). Toda še vedno vidiš zapuščene otroke v najnežnejši mladosti, zakaj njih vrste se vedno dopolnjujejo. Leta 1927. dne 19. svečana je pisal »Trud«, glavni list delavskih strokovnih združenj: »Med pocestnimi otroci je 15 odstotkov otročičev od 3—7 let starih; 57 od sto jih ima 8—13 let; mladostniki v dobi od 14—16 let tvorijo 20 odstotkov; le 8 od sto jih ima več kot 16 let. Koliko pa je zapuščenih, pocestnih otrok v Rusiji? Leta 1923., eno leto po grozni lakoti, jih je gospa Krap« skaja cenila na osem milijonov. Luna« čarskij jih je v istem letu naštel devet milijonov. Profesor Poznjičev je leta 1926. napisal razpravo, v kateri trdi, da je bilo v tem letu še okoli osem mi* lijohov zapuščenih otrok. Uradno štetje pa jih v tem letu navaja le še 400.000. Sovjetski uradni leksikon za leto 1927. jih našteva še 334.500 za celo Sovjetsko zvezo. Težko je do« gnati, koliko jih je še danes. Brez dvoma gre število teh revčkov v sto tisoče. Bolezni in.lakota so jih brez števila pokosile, toda vendar je ta ne« srečna truma še velikanska. In Ijud« ski komisar za prosveto, znani Luna« čarskij, je ugotovil; »Število zapušče« nih otrok še danes vidno narašča. Vojskd zapuščenih dobiva neprene« homa novega naraščaja.« (»Izvestja«, 26. svečana 1928.) Deček brez doma spi na cesti. Odkod prihajajo ti novi siromački? Večinoma iz novih družin. Iz družin, ki so nastale po komunističnih nau« kih. Oče je zapustil mater in otroke. Otroci gredo na cesto. Bolj še viki so oznanjali, da je treba družino uničiti. Zakon je svobodna pogodba. Mož in žena jo danes lahko podpišeta, jutri raztržeta. Otroci naj bodo last države. Hvala Bogu, da se rusko ljudstvo po veliki večini teh zmot ni oprijelo. Ve« čina ruskih družin živi krščansko, v nerazdružnem zakonu. Vendar se vsak dan razporoči na stotine zakon« cev, se razruši na stotine družin. Otroci revnih gredo na cesto, v as« faltne kotle, v potepuštvo — in voj« ska zapuščenih narašča. To je pogla« vitni vzrok, zakaj trume zapuščenih otrok naraščajo. Vendar — tu so, sto tisoči nesreč« nih otrok, in nam mora biti le to pri srcu, da jim pomoremo. Ko je izbruh« nila v Rusiji lakota, so vsi Rusi, bolj« ševiki in njih nasprotniki, in je ves svet s papežem na čelu hitel na po« moč gladujočim milijonom. Tako bo« di tudi zdaj, ko je treba reševati ruske otroke, naše male, nesrečne bratce in sestrice, otročiče svete slo« vanske Rusije. CESARSKI tAOJI NA NEMIJSKEM JEZERU -- V Albanskih gorah, pet ur hoda od Rima, leži Nemijsko jezero. — Skoro je že izsušeno. Na bregu sto« jijo velike sesalnice, ki neprenehoma črpajo vodo iz jezera. Iz blata in ločja molita kljuna dveh starodavnih ladij. To sta cesarski ladji, ki ju je dal zgra* diti rimski cesar Tiberij. Na bregovih Nemijskega jezera so v tistih časih stali lepi dvorci, ladji pa sta plavali po vodi kakor palači. V njih so cesarji in njih dvorjani prebivali v vročih dneh. Okoli jezera so gorski vrhovi, pokriti z gozdom. Cesar Kaligula je dal obe ladji opremiti z dragoceno opravo, ki je bila vredna zlate mili« jone. Ladji sta ležali kakor potopljen zaklad v dnu jezera stoletja in sto* letja. Nikdo ne ve, kdaj sta se poto* pili. Najbrže sta dolgo trohneli, za* puščeni v časih, ko se je propadajoči Rim obupno branil pred navali mladih barbarskih rodov, in potem je voda vdrla vanji in ju požrla. Vse je poza* bilo na tedve ladji. Šele leta 1501 je neki ribič prišel h kardinalu Prosperu Collona in mu sporočil, da je ugledal v valovih Ne« mijskega jezera dve ladji. Kardinal Collona je začel to čudno reč razisko* vati. Dognal je, čigavi sta ti ladji. V starih latinskih knjigah so našli pi* sano, da so na ladjah shranjeni veliki zakladi. Zato je kardinal naročil zgo* dovinarju Leonu Krstniku Albertiju, naj skuša ladji dvigniti. Alberti je zgradil velik splav in je skušal s kavlji in verigami izvleči ladji. Toda ni šlo. Ladji sta se preveč zarili v blatno dno. Alberti je privlekel na dan le posa* mezne kose, ki so kazali, da so na dnu dragocene reči. Leta 1535 je mehanik Guillame de Sorraine spet poskusil, priti do ladij. S potapljaško pripravo se je spustil v jezero prav do ladij. Ogledal si je obe ladji. Pa je brž videl, da ju^ ni mogoče dvigniti, ker sta zelo težki. Ladja je okovana s svinčenimi plo* ščami, ki so z bronastimi žeblji pribite na dragoceni les. Ljudstvo pa je za* čelo govoriti o velikih zakladih na dnu jezera. Ta glas ni več potihnil. Še več* krat so poskušali spraviti ladji na suho. Leta 1895. je sloveči inženir Vik* tor Malfatti našel v jezeru več manj* ših ladij in jih je dvignil. Lansko leto so na ukaz načelnika vlade začeli črpati vodo iz jezera. Vo* , da odteka skozi prekop v sosedno dolino. Ko boste to brali, bodo ljudje že stopali po trhlem podu cesarskih dvoran na ladji in bodo učenjaki spravljali dragocene najdbe. Kdo je pa bil njih gospodar? Zgra* dil je ladji sicer cesar Tiberij, toda v prelestni palači ju je spremenil šele njegov naslednik Kaligula. Zato ju imenujejo »Kaligulovi ladji«. Cesar Kaligula je bil prvi norec med rimskimi cesarji. Ime Kaligula pomeni vojaški čeveljček: tako so ga imeno* vali starši, ker se je že v otroških le* tih rad mešal med vojake, oblečen po vojaški. Bil je sila krvoločen. Podpis soval je smrtne obsodbe, samo da se je razveselil. Grozno ga je veselilo, poslušati ječanje mučenih. V kratkem času je razmetal velikanski državni zaklad, ki ga je bil zbral njegov veliki prednik Tiberij. Gradil je velikanske, razkošne stavbe in prirejal igre in zmagoslavja, ki so stala državno b]a* gajno milijone. Bil je prazen in oša* ben bahač, ki je hodil v navidezne voj* ne proti Germanom in Britancem in jih premagoval — ne da bi jih bil sploh videl. Potem se je vrnil v Rim, se pustil slaviti za zmagovalca. Morali so mu izkazovati božje časti. Bil je požeruh prve vrste, ki je na bogatih pojedinah zapravljal državno premo* ženje. Kaligulovo norost kažejo te njegove besede: »O da bi cel rimski narod imel en sam tilnik, da bi ga mo< gel na en mah uničiti!« Komaj dve leti je bil na vladi, pa ga je bilo že vse sito. Skovali so (1. 39. po Kristusovem rojstvu) proti njemu zaroto; med za« rotniki so bili tudi cesarski princi. Kaligula je zaroto odkril in se strašno maščeval. Dan za dnem je dal moriti in zaplenjevati premoženja. Vse ga je sovražilo, le vojaki so mu bili zvesti ko skala. On pa je nadaljeval svoje besne norčije. Ko je zrastla cena mesa, s katerim so krmili zverine v cesarskih igriščih, je Kaligula dal pometati zverinam jet« nike. Ko ga je nekoč vzbudila iz spa« nja množica, ki je hitela mimo nje? gove palače, je dal ljudi s palicami razgnati. Mnogo ljudi je bilo ranjenih, nekaj smrtno pohojenih. Zgodilo se je, da so pripeljali v Rim kipe bogov iz Grške. Kaligula jim je dal odbiti glave in nasaditi nanje svo« je glave. Svojo kobilo, ki jo je zelo rad imel, je hotel razglasiti za rim« skega konzula, najvišjega uradnika rimske države. Ker je bil plešast, je bilo nevarno, gledati ga od zgoraj navzdol; lahko si zaigral glavo. Za besedo »koza« — tako so ga skrivaj zmerjali — je določil smrtno kazen. Ta cesar se je poleti zatekal k Ne« mijskemu jezeru na oddih. V plava« jočih palačah je koval nove naklepe in zlodejstva. Slednjič so se ga tudi njegovi čast« niki in telesni stražniki naveličali. Po« veljnik dvorne straže Kasij Herea ga je 24, januarja 1. 41. umoril. V cesarski ladji na Nemijskem je« zeru so stopili novi cesarji svetovne rimske države, eden za drugim, do« kler vihar novih ljudstev ni zagrnil ladij in cesarstva. Cerkvica sv. Lovrenca na hribčku ob Soči. Tam je grob našega pesnika Simona Gregorčiča. LEGENDA O BOŽIČNIH ROŽAH Selma Lagerlof. ^hmhmhh Žena razbojnika, ki je bival v vo« tlini gozda Goinge, je šla nekega dne prosjačit v okolico. Razbojnik pa, ki je bil od nadškofa proklet, ni nikdar zapustil gozda, ampak se je zadovoljil s tem, da je ob cestah prežal na po« potne ljudi, ki so se drznili priti do roba gozdu. V tistih časih pa se je le malo popotovalo po severni Skanji. Ker se je večkrat prigodilo, da1 ni imel ta človek po več tednov sreče, je mo* rala žena na pot med ljudi. Nfavadno se ji je pridružilo petero otrok; vsak izmed njih je imel na sebi raztrgano obleko iz kože, čevlje iz ličja in še tor« bo čez pleča. Kjer je žena prestopila kočin prag, ji ni nihče upal odreči tega, česar je prosila: vedeli so, da bi se v tem slučaju drugega dne vrnila in zažgala stanovanje. Bali so se torej te ženske in njenih otročajev bolj nego volkov in marsikdo je bil že vo« ljan jo iztrebiti iz tega sveta, ko bi se ne bal razbojnikovega maščevanja. Potujoč tako od koče do koče, je prišla tudi v Oved, kjer je bil tiste dni samostan. Pozvonila je pri samo« stanskih vratih in zahtevala hrane. Vratar je odprl okence v vratih in ji dal šest okroglih hlebčkov: enega za njo in po enega za vsakega otroka. Medtem so se otroci prosjački raz« leteli na vse strani. Eden izmed njih pa se je neutegoma vrnil k materi, ki je še stala pri vratih, in ji sporočil, da je našel nekaj zajemljivega. Povlekel jo je za krilo in jo odpeljal s seboj. Samostan je bil obdan od vseh strani z dolgim in močnim zidom. Otrok pa je znal najti prikrita vratca od zadaj, ki so bila nekoliko potisnjena nazaj. Takoj jih je razbojnikova žena uzrla. Odprla jih jp na stežaj in vstopila po svoji navadi, ne da bi koga prosila dovoljenja. Samostan v Ovedu je oskrboval pri« jor Haus, ki je poznal vsa zelišča. Za samostanskimi zidovi je postavil ze* liščni nasad in ravno tja je razbojni« kova žena vlomila. ^■■■■■■■h Preložil Domen. i Na prvi pogled je žena tako osup« nila, da je obstala kakor prirasla ob vhodu na vrt. Bilo je v predpoletju in prijorov vrt je že imel toliko razno» barvnega cvetja, da so zabolele oči pri pogledu nânj. Zadovoljen nasmeh se je prikazal na njen obraz in je potem stopila na stezo, ki je peljala skozi sre« dino cvetja. V vrtu je bil eden izmed bratov za? poslen pri pletvi. Pustil je vrata pri« prta, da bi skoz nje pometal izruto ze« lišče in plevel. Ko je uzrl prihajajočo ženo razbojnikovo s peterimi otroci, je takoj pohitel k njim in jim za« ukazal, da se takoj zgube ven. Pro* sjačka pa se je delala, da ne sliši nje« govih besed, in je šla kar naprej, ozi« rajoč se na c'esno in na levo: tu je pogledala na bele lilije, ki so rasle v gredicah, tam na bršljan, ki se je vzpenjal po samostanskem zidu. Na brata se ni niti ozrla. Brat je mislil, da ga -žena ni razu« mela. Hotel jo je prijeti za roko in jo prisiliti k odhodu. Ko pa je raz« bojnikova žena opazila njegovo na« mero, ga je ošinila s takim pogledom, da je odstopil nekoliko korakov. Sklo* njena pod težo beraške torbe, se je oprostila in rekla: »Jaz sem žena razbojnika v Goinge: dotakni se me, ako se upaš!« Očividno je bila prepričana, da jo brat pusti pri miru, ko izreče te be« sede. Brat pa, ki je vedel, s kom ima opra« vila, se ni vdal, pač pa je rekel z mir« nejšim glasom: »Vedeti moraš, da je tu samostan, kamor nima vstopa nobena ženska,« je rekel. »Ako ne greš odtod, bodo menihi hudi nâme, ker nisem zaklenil vrat. Potem me prav lahko zapodijo iz samostana.« Te besede niso žene prav nič ganile. Še naprej je korakala sredi cvetja in ga oprezno motrila. Razsrjeni brat je; moral iskati pomoči v samostanu. Vrnil se je kmalu z dvema močnima menihoma. Žena razbojnikova je zdaj razumela, da to ni več šala. Postala je na stezi z razprtimi rokami in začela z vsemi močmi kričati, da prikliče vse mogoče nesreče na samostan, ako je ne puste na vrtu, dokler sama ne pojde odtod. Meniha pa sta bila neomajna: za vsako ceno bi jo bila rada spravila z vrta. Tedaj se je razbojnikova žena s krikom vrgla na nju in ju začela br« cati in gristi, pri čemur so ji prav uspešno pomagali tudi otročaji. Me« niha sta sprevidela, da ji ne bosta sa« ma kos, in sta odšla v samostan po ojačbe. Pri prehodu, ki je delil vrt od samo« stana, sta srečala prijorja Hansa, ki je zaslišal krik in prihitel na vrt. Po* jasnila sta mu vso zadevo. Prijor ju je pokaral in zapovedal obema, naj se vrneta k svojim opra« vilom, sam pa se je, dasi že v letih, le v družbi brata podal na vrt. Žena razbojnikova pa se je medtem sprehajala tam sredi cvetja s takim obrazom, kakor da bi videla v teh cve= tovih stare znance. Nekaterim se je nasmehnila, drugim pa je prikimala z glavo. Prijor je ljubil svoj vrt tako, kakor more pač človek ljubiti kaj pozemelj* skega. In dasi je imela ta žena divji in zoprn pogled, si ni mogel misliti, da se je borila že s tremi menihi samo za to, da bi si mirno ogledala njegov vrt. Šel je torej k nji in jo vprašal, ali ji je ta vrt všeč. Razbojnikova žena se je tako zagledala v cvetje, da ni opazila prijorja. Po glasu njegovih besed se je spet vsa razvnela. Ko pa je zagledala njegove srebrne lase in njegova upognjena pleča, je odvrnila mirno: »Prej se mi je zazdelo, da nisem videla lepšega vrta, zdaj pa sem že prepričana, da ga ne morem več primerjati s tem, ki sem ga videla pred letom dni.« Prijor ni pričakoval takega odgo* vora. Ko je zaslišal, da je razbojnikova žena videla krasnejši vrt, je rdečica pokrila njegov obraz. Brat, ki je stal ob strani, je začel medtem opominjati ženo razbojni« kovo: Vratar je odprl okence jv-vratih in ji dal šest okroglih hlebčkov. »To je prijor Hans, ki je z veliko skrbjo odbral cvetje, ki je zdaj v tem vrtu. Prinešeno je iz bližnje in daljne okolice. Vemo pa vsi, da ni v celi Skani bogatejšega vrta. Ne pristoja se ti torej, da bi ti, prebivalka divjega gozda, presojevala njegov vrt.« »Niti ne želim povzročiti žalosti ne prijorju ne tebi,« je odvrnila razboj;« nikova žena. »Hočem reči samo to, da bi vi izruli vse to cvetje in ga vrgli med plevel, če bi videli vrt, katerega imam jaz v mislih.« Ko je brat zaslišal te besede, je prasnil v smeh: »Razumem: nalašč govoriš tako; samo da bi nas dražila. Saj si že pred« stavljam, kakšen more biti ta tvoj vrt sredi murčkov v gozdu Goinge. Glavo bi stavil, da nisi bila do sedaj še v nobenem vrtu.« Razbojnikova žena je prebledela od jeze in zaklicala: »Res je, da sem do sedaj prvič pre^ koračila vrtni zid. Vi menihi pa, ki ste sveti možje, bi morali vedeti, da se veliki gozd Goinge vsako božično noč pred rojstvom Gospoda Kristusa spremeni v prekrasen vrt, ki je poln solnca in cvetja. Mi gozdni prebivalci vidimo to čudo vsako leto; gledamo tako lepo cvetje in ne smemo niti roke pripogniti, da bi ga izruli.« Eden izmed otrok razbojnikove žene pa je tekel pred njima in jima kazal pet. Brat je hotel še nekaj odgovoriti na to, prijor pa mu je dal znamenje, naj molči. Ko je bil še otrok, je več* krat slišal, da se gozd v božični noči odene v začarano obleko. Ze večkrat je hrepenel po teh čudih, a nikdar se mu ni posrečilo, da bi jih uzrl. Zato je začel prigovarjati razbojnikovi ženi, naj mu za vse na svetu dovoli prebiti božično noč v razbojnikovi vo= tlini. Obljubljal ji je, da jo obdari z dvojno mero, ako mu pošlje katerega izmed otrok, četudi le enega, kot vo* ditelja naproti. Razbojnikova žena je priležno od* govorila, da mora še pomisliti o ne* sreči, ki grozi morda s tem njenemu možu. Ker je pa hotela prepričati prijorja, da je začarani vrt lepši od njegovega, se je zravnala in privolila njegovi prošnji. »Moraš mi pa obljubiti, da vzameš le enega tovariša v seboj,« je še rekla pri odhodu. Prijor je slovesno pritrdil, da bo ustregel njeni želji. Obenem je brata zavezal, da ne sme nikomur razodeti tega, kar je bilo govorjeno. Kajti ve* del je, da mu podložniki, ko zvedo za njegovo namero, radi starosti ne do« volijo tega podjetja. Sam ni imel priložnosti, da bi komu razodel to tajnost. Ali naključje je hotelo, da je prišel nadškof Absalon' iz Lunda v Oved. Ko ga je prijor vo* dil po vrtu, mu je prišel na misel tudi obisk razbojnikove žene. Brat, ki je še vedno obdeloval vrt, je slišal, kako je prijor pripovedoval nadškofu o prokletem razbojniku, ki že dolgo let prebiva v gozdu, in kako ga je prosil za svoboščinsko listino za nesrečnega, listino, po kateri bi mogel prokleti spet živeti spodobno življenje med ljudmi. Nadškof pa ni hotel uslišati te proš< nje. Potem mu je prijor govoril o čudih, ki se gode v gozdu Goinge v božični noči. Nadškof je odvrnil nato s smehom: »Samo toliko ti obljubim: tistega dne, ko prineseš cvet, ki je bil izrut v božični noči v gozdu Goinge, ti dam svoboščinsko listino za vse, ki so pro« kleti.« Ko je brat slišal te besede, je ra= zumel, da ni nadškof prav nič verjel pripovedovanju razbojnikove žene. Prijor pa se ni zmenil za nadškofovo nevero, ampak se mu je še lepo za* hvalil za obljubo in ga celo zagotovil, da mu prinese ta cvet. * * * In zgodilo se je, da so se prijorju Hansu želje spolnile: prvega pred* božičnega dne je bil na poti v gozd Goinge. Pridružil se mu je brat in oba sta jahala na konjih. Eden izmed otrok razbojnikove žene pa je tekel pred njima in jima kazal pot. Prijor, ki je tako goreče hrepenel po tem potu, ga je pričakoval kot otrok. V drugačnem razpoloženju pa je bil brat: zelo je ljubil prijorja in bi ne dovolil nobenemu drugemu, da bi ga spremljal na poti, v besede razbojnik kove žene pa ni verjel in je slutil le izdajstvo. Ko sta tako jezdila proti severu in se vedno hitreje bližala okolici goz« da, sta povsod ob potu videla pri« prave za slovesno obhajanje praznika božjega rojstva. V vsaki vasi je go« rel na ognjišču ogenj. V hišo so iz ilovnatih shramb prinesli veliko me« sa, od kozolcev pa so prihajali mla« deniči s snopi slame na plečih, da bi jo r razstlali po podu. Imeli so majhne vaške cerkvice, kate« re so duhovniki in cerkovniki čim naj« lepše ozaljšali. Na stranski poti, ki je vodila do samostana v Bosjo, sta srečala okoliške reveže. Nesli so hleb« čke kruha in dolge sveče, katere so bili prejeli na samostanskih vratih. Videč te priprave, je prijor Hans še bolj hitel, srce njegovo pa je polnila še večja radost. Brat je očitno posta« jal nemirnejši in je neprenehoma si« lil prijorja k vrnitvi, češ da jima grozi nesreča od razbojnikove strani. Prijor se pa ni zmenil za skrbi svojega tovariša. Popotnika sta že imela ravnino za seboj in sta prišla sedaj v divji gozd. Pot je postajala vedno slabša in kamenita iri nikjer ni bilo mostu čez jarke in potoke, čim globje sta šla v gozd, tembolj sta ču« tila mraz; kajti jezdila sta čez zemljo, ki je bila že s snegom pokrita. Gošča in močvirje sta pot zelo otež« kočila. Ko sta tudi te premagala, ju je peljal razbojnikov sin skozi plot, ki je bil obdan z visokimi drevesi. Za plotom pa se je dvigala skalnata ste« na, v kateri so uzrli dveri iz težkih hlodov. Spoznala sta, da sta na koncu svoje poti in sta razjahala. Mali vodnik je odprl težke dveri in popotnika sta zagledala tesno jamo z golimi stena« mi. V duplini je poleg plapolajočega ognja sedela razbojnikova žena. Ob stenah pa so bile postelje iz vej in mahu. Na eni izmed teh je spal sam razbojnik. »Vstopite!« je zaklicala nanje raz« bojnikova žena. »Povlecite tudi vaša konja noter, da zunaj ne zmrzneta.« »Vstopita!« je zaklicala razbojnikova žena. Prijor in brat sta vstopila. V dupli« ni je kraljevala revščina in njeni pre« bivalci niso vršili nikakih priprav za praznike. Razbojnikova žena ni ne pekla ne pometala ne pospravljala. Otroci so sedeli na tleh okoli vročega lonca in jedli močnik iz kaše. 2ena razbojnikova je nagovorila došle s častjo in ponosom, ki gre pre« možni gospodinji: »Odpočijta se tu pri ognjišču in po« jejta, ako imata kaj okrepčila s seboj, kajti naša hrana vama ne bo šla v slast. Če sta zmučena, odpočijta se na posteljah. Ne boj se, da zaspiš,« se je obrnila do prijorja. »Čuvala bom pri ognjišču in te vzbudim, ko pride ura. To, kar je bil smoter tvoje poti, uzreš prav kmalu.« Prijor je poslušal nasvet razbojni« kove žene in odložil popotno torbo. Bil je pa tako izmučen, da se ni niti dotaknil jedi in je prav kmalu zaspal. Dasi je bil tudi brat zelo utrujen, je vendar sklenil, da ne zaspi. Skrbelo ga je, da bi ne razbojnik storil kaj zlega prijorju. Utrujenost v nogah pa ga je premagala in je zaspal. Ko se je prebudil, je prijor že sedel pri ognju in se razgovarjal z razbojnikovo ženo. Tudi razbojnik je bil pri ognjišču. Bil je visok, koščen mož in zopernega obraza. Sedel je s hrbtom proti pri* jorju, ki je govoril ženi o prazniških pripravah, katere je videl ob poti. Govoril je o igračkah, ki si jih otroci oskrbe za priliko božjega rojstva, o igračkah, v katerih je imela tudi ona v mladih letih, ko je bivala še sredi ljudi, neskaljiv delež. »Žal mi je vaših otrok, da niso še nikdar v slami prevračali kozolcev na božični večer,« je rekel med drugim. Žena razbojnikova se je delala, da ne vpošteva teh njegovih besed, a ka* kor je govoril, tako se je začel oživ« Ijati njen obraz. Naglo pa se je raz« bojnik obrnil k prijorju in s stisnjeno pestjo zaklical: »Nesrečni menih! Ali si zato prišel sem, da bi izvabil mojo ženo in moje otroke odtod? Ali ne veš, da je težka kletev na meni in da ne smem zapu* stiti te luknje?« Prijor mu je pogledal naravnost v oči in rekel mirno: »Prosil bom nadškofa svoboščinsko listino za te.« Komaj je spregovoril te besede, sta razbojnik in njegova žena prasnila v silen smeh. Potem je razbojnik rekel: »Zagotovim ti, da ne ukradem niti ene revne gosi več, kakor hitro dobim to listino.« Sramotenje razbojniškega para je brata zelo jezilo. Prijor pa je bil prav zadovoljen. Brat ga ni še videl v ta« kem veselem razpoloženju v samo« stanu sredi menihov. Medtem je razbojnikova žena vsta* la in rekla prijorju: »Tako lepo mirno govorimo med seboj in pozabljamo, da je že čas oditi v gozd. Odmev cerkvenih zvo* nov se že sliši.« Komaj je izrekla te besede, so vsi poskočili na noge in zbežali iz votline. V gozdu je bila noč. Tišino je motil le zamolkli glas zvonov. Prijor je začel pomišljati, kako se zvonovi trudijo vzbuditi gozd iz spa« nja in je podvomil o možnosti zaže« lenega čudeža. Pa je hipoma šinil žarek skozi gozd in je takoj spet vse potemnelo. Kmalu pa se je začelo svitati med drevesi: mrak je izginil in nastajal je dan. Takrat je prijor zapazil, da je sneg izginil iznad zemeljske površine in da je trava zelenela. Praprot je naravnal svoje zgrbančene kocene. Vresje, ki je raslo po kamenitih in z mahom po* kritih vrheh, je zazelenelo. Kupi mahu so se začeli dvigati in trobentice so začele cveteti. Pri pogledu na te prve znake pre« bujajočega se gozda je začelo prijorju srce močno biti. »Ko bi bil zares de« ležen gledanja takega čudeža?« — je pomislil s solzami v očeh. Postalo je tako temno, da se je že zbal, da bi ne spet zavladala črna noč. Pa se je že pojavil nov val svetlobe, ki je prinesel žuborenje studencev in šum vodopadov s seboj. Medtem so se popki na listnatih drevesih odpirali tako hitro, kakor da bi truma zelenih metuljev sedala na veje. Ne le drevesa, tudi druge rastline so se vzbujale k življenju. Krivokljuni so skakali z veje na vejo in žolne so tako bile s kljuni na drevesa, da je skorja padala okoli na tla. Truma škorcev, ki so le* teli na polje, je obsedela na smre« kovem vrhu. Bili so najlepši ptiči: konček vsakega njih peresa je bil rdeč; ko so se pa dvignili, so se za« lesketali kakor kamenje na cesti. Nebo je potemnelo, pa se zopet zjasnilo. Močan in topel južni veter je raztresel po gozdni trati semena iz južnih pokrajin. Prinesli so jih ptiči, ladje in vetrovi, komaj so se dotak« nila zemlje, so že vzklila. Pri naslednjem valu svetlobe so za« cvetele črne jagode in borovnice. Ob* enem so se zaslišali glasovi divjih go« si in žerjavov. Sinice so gradile gnez« da in veverice-so se igrale po vejah. Vse to se je dogajalo tako hitro, da ni mogel prijor najti pojasnila tem čudom. In se ni mogel ne nagledati ne naslušati. Nadaljni svetlobni val je prinesel vonj sveže zoranih polj. V daljavi so se slišali glasovi pastirjev, ki so poganjali krave, in zvončkanje ovac. Jelke in smreke so se pokrile tako gosto z rdečimi češarki, da so drevesa bila videti, kakor bi bila ogr« njena s škrlatnimi plašči. Brinovi gr« mi so dobili jagode, ki so hitro spre« menile svojo barvo. Zacvetelo je rož« nobarvasto cvetje. Prijor se je sklonil in izrul jagodo s cvetom. Še preden se je zravnal, je jagoda dozorela. Lisica je z vsem po« tomstvom prilezla iz luknje in šla do« brikajoč se k razbojnikovi ženi. Ta se je sklonila k nji in jo pobožala. Ris, ki je začel svoj nočni lov, se je splašil pred svetlobo, poiskal svoje zavetišče in legel k počitku. Kukavica pa je skrivaj obletavala tuje gnezdo s svo« jim jajčkom v kljunu. Razbojnikovi otroci so vriskali od veselja. Jedli so gozdne jagode, ki so bile velike kot češarki. Ta se je igral z gručo zajcev, drugi je lovil mlade vrane, ki so pale iz gnezda, tretji je prijemal kačo z zemlje in jo ovijal okoli vratu. Razbojnik je stal na travniku in jedel robidnice. Med« tem je zagledal pred seboj veliko, čr« no zver. Odlomil je vrbovo vejo, uda« ril ž njo medveda in rekel: »Varuj se! To je moj plen.« Medved se je pokorno umaknil v drugo stran. Neprestano so prihajali novi valovi svetlobe. Sedaj so se slišali glasovi divjih mačk iz gozdnih močvirij. Pri« kazali so se beli metulji, ki so bili tako veliki kakor lilijini cvetovi. Ulj v hra« stovem deblu je bil tako poln, da se je med cedil iz drevesa. Na gozdni trati so se prikazali cvetovi v veliko« sti človeške glave. In prijorju je pri« šel na misel cvet za nadškofa Absa« Iona; ni ga še izrul, kajti okoli njega so se odpirali vedno lepši cvetovi; on pa je hotel izbrati najlepšega. In sledil je val za valom svetlobe; zrak je je bil tako poln, da se je vse bliščalo. Prijorju se je smehljalo po« let je v vsi svoji luči. Imel je občutek, da zemlja ne more dati večjega vese« lja od tega, ki ga je obdajalo, zato je pomislil pri sebi: »Zdaj pa že ne razu« mem več, kakšne krasote naj še pri« nese naslednji val.« Zbor angel6v je bil že tako blizu, da je prijor razpoznal njih jasne postave med drevesi... Svetloba pa je privalovila v daljšem potezu. Sedaj se je prijorju zazdelo, da prinaša s sebo| nekaj nadzemske« ga. Trepetajoč je pričakoval... Hipoma je nastala tišina: ptiči so umolknili, lisičke so prestale lajati, cvetovi so nehali cveteti. Iz daljave so doneli glasovi harf in ž njimi pre« čudno lepi spevi! Prijor je sklenil roke k molitvi in padel na kolena. Njegovo obličje je bilo spremenjeno: spoznal je, da pojo angeli božično pesem. Bratu, ki je stal v prijorjevi bližini, so začele hoditi hudobne misli po gla« vi: »To ne more biti resničen čudež, ampak le kakšna hudobija,« — je res kel samemu sebi. »Brez dvoma je to delo hudobnih duhov.« Iz daljave so še vedno prihajali močnejši glasovi harf in spevi ange« lov, brat pa je bil prepričan, da se bli« žajo hudobci. »Hudobni duhovi nas hočejo zapeljati; ne uidemo jim od« tod,« :— je pomislil. Zbor angelov je bil že tako blizu, da je prijor razpoznal njih jasne po* stave med drevesi. Videl jih je tudi brat, pa si je domišljal, da sramote s tem hudobci Kristusovo rojstvo. To Vam pošilja prijor Hans. Ves čas so nad prijorjevo glavo po* letavali ptiči, ki se ga niso prav nič bali; on pa jih je lahko z roko prije« mal. Brata pa so se ogibali: noben ptič mu ni sedel na ramo, nobena kača se ni vila okoli njegovih nog. V trenutku pa, ko so se angeli približali, se je ojunačil divji golob: sedel mu je na ramo in vtaknil kljun v njegovo uho. Brat je mislil, da je to hudobec v go« lobji podobi. Stresel je ptiča z rame« na in zaklical: »Poberi se v pekel, od« koder si prišel!« V tem trenutku so bili pojoči angeli tako blizu, da je prijor čutil sapico njih dolgih peruti. Na besede bratove pa je spev takoj utihnil in so sveti gostje izginili. Izginila je tudi svetlo« ba, izginila tudi gorkota. Mrak je pa« del na gozd, kakor črna odeja. Hipo« ma je postalo mrzlo: rastline so se zgrbančile, živali razbežale. Šum vo« dopadov je utihnil in listje je odpadlo z dreves. Prijor je začutil, kako se mu srce, ki je pred nekaj trenutki še plalo v ve« selju, krči v neskončni bolesti. »Ne preživim tega,« — je pomislil. »Angeli' so bili že tako blizu s svojimi spevi, pa smo jih prepodili odtod ...« Hkratu pa mu je prišel na misel cvet, katerega je obljubil nadškofu Absalonu. Padel je na zemljo, da bi ga še v zadnjem trenutku izrul. Pa je začutil v svojem srcu še večjo bol in ni mogel več vstati... Ko je dospela razbojnikova družina z bratom skozi temo do dupline, je opazila, da ni prijor j a med njimi. Po« brali so goreča polena iz ognja in ga šli iskat. Našli so ga mrtvega na snegu... Bfat je začel obupavati: sprevidel je, da je on ubil prijorja s tem, da mu je pregnal veselje nad čudežem, po katerem je bil tako hrepenel... * * * Ko so truplo prijorja Hansa pri« nesli v Oved, so tisti, ki so mrli« ča okrasili, zapazili, da tišči nekaj v stisnjeni dlani. Ko so jo nasilno raz« klenili, so ugledali dve beli koreninici, kateri je rajni najbrž izrul iz maha. Brat ju je vzel in ju zakopal v zemljo na samostanskem vrtu. Gojil je ti dve koreninici v trdnem prepričanju, da požene iz njiju cvet. Minila je pomlad, minila sta poletje in jesen. Bratovo pričakovanje je bilo ničevo. Ko je prišla zima, je opustil vso skrj) za nje. Na večer božičnega dne pa je sto« pila prav živo postava prijorja Hansa pred njegove oči. Šel je na samostan« ski vrt... in glej čudo: na mestu, ka« mor je zasadil koreninici, je zagledal prekrasno rastlino s srebrnobelim cvetom. Takoj je poklical vse menihe. Ko so videli čudo, so brž razumeli, odkod je ta rastlina prišla. Brat je zaprosil menihe, naj mu dovole nesti ta cvet nadškofu Absalonu. In podavši ga nadškofu, je rekel: »To Vam pošilja prijor Hans. Je cvet, katerega Vam je obljubil izruti v božični noči v gozdu Goinge.« Nadškof je prebledel, kakor da bi zagledal mrtveca. Ko je prišel k sebi, je rekel: »Ker je prijor Hans držal dano be« sedo, bom držal tudi jaz svojo.« In je dal svoboščinsko listino za razbojnika. Brat jo je vzel in odšel takoj v gozd, kjer je poiskal razbojnikovo duplino. Prebil je tam ves dan Gospodovega rojstva. Ko je zagledal razbojnik bra« ta, je šel s sekiro nadenj in vihteč jo, dejal: »Vse menihe pomorim! Vi ste krivi, da to noč gozd Goinge ni oblekel svo« jega prazničnega nakita!« »Samo jaz sem kriv.« je rekel brat. »Pripravljen sem izbrisati svojo kriv« do z življenjem. Najprej pa moram še izpolniti voljo nadškofa Absalona.« Podal je razbojniku svoboščinsko listino in rekel: »Od sedaj naprej boš praznoval rojstvo Gospodovo sredi ljudi, kakor je želel prijor Hans.« Razbojnik je od začudenja onemel. Njegova žena pa je rekla: »Prijor Hans je držal besedo; tudi razbojnik bo zvest svoji obljubi.« Ko je razbojnik zapustil z družino svoj brlog, se je brat naselil vanj; de« lal je pokoro za svojo nevero in hva* lil Boga za spreobrnenje. Gozd Goinge pa ni nikdar več praz« noval rojstva Gospodovega. Od vseh krasot je ostala le rastlina, katero je prijor Hans izrul. Pravijo ji božična roža. Vsako leto o božjem rojstvu pože« ne bel cvet, kakor da bi ne mogla po« zabiti kraja, odkoder je prišla. (Podobe, vreza/ akad. kipar Franc Goiše.) BARKOVLJANSKA__ ROZNIVENSKA PROCESIJA Nekaj posebno zanimivega, lepega in spodbudnega nam nudijo velike cerkvene slovesnosti v bližnji okolici tržaški. Kdo izmed naših Tržačanov ni še občudoval ščedenskih, katinarskih, svetoivanskih, rojanskih in barkov« ljanskih procesij! Dozdeva se nam, da se kolo časa zavrti vsaj za polstoletja nazaj in da nastopa narod iz roman« tične dobe našega preporoda. Najbolj razveseljivo pri tem je to, da se ob teh priložnostih ljudstvo v resnici tudi duševno (versko) prepo« raja. Ves teden poprej ali vsaj tri dni kliče zvon vernike v cerkev na razne pobožne vaje in posebno na slovesne, izredne pridige. Dolge vrste vernikov pristopajo k obhajilni mizi in prise« gajo zvestobo nemenjajočemu se ev« harističnemu Kralju, kralju svojih prednikov, kralju vseh narodov. To dejstvo tvori podlago za sveto razpoloženje, ki najde svoj višek pri zunanji slovesni prireditvi. Minulo leto so bile ravno za isti dan, ko se je imela vršiti rožnivenska procesija v Barkovlju ob morski obali, napovedane velike tekme v veslanju tik obale. Od blizu in daleč so prihi« teli izurjeni veslači, da nategnejo svo« je mišice in dosežejo največjo brzino. Tramvaji so bili prenapolnjeni in br« zeli so v Barkovlje drug za drugim z več vozovi skoro v nepretrganem redu. Avtomobili so švigali z drzno naglico na pozorišče. Bogate kočije so bile žive razstave sijajno opremljene gos« pode. Človek je mislil, da se je Trst in ž njim Barkovlje povečal deset — dvajset — stokrat in z njim tudi živ* ljenje in vrvenje. Bilo je krasno, bilo je praznično, bilo je živahno. met tramvajev, avtomobilov, kočij in koles. Ljudje se postavljajo v vrste in nemo zro na verne množice, ki kora« kajo v sprevodu. Ta lepa in krepka manifestacija sv. vere gane tudi velikomestne po> svetnjake vsaj za nekaj trenutkov, Skupina barkovljanskih deklet, ki so Kar zapojo zvonovi in iz cerkve se dvignejo križi, zastave, venci, šopki, uredi se procesija s kipom rožniven* ske Matere božje in nedogledne vrste pobožnih vernikov se pomikajo v naj* lepšem redu tiho moleč in resno « za* vestno stopaje po široki obali, da iz* kažejo čast svoji nebeški Materi. Ta prizor premaga svetno razpolože* nje tistih, ki so prišli danes sem radi veslarskih tekem, in ustavi se ves pro* »sila kip Matere božje, v narodni noši. da se čutijo dvignjene v lepši svet in pretrgajo svoje veseljačenje. Sprevod se je vrnil v cerkev in nav« dušenje je doseglo vrhunec, ko so de« kleta v narodni noši, ki so nosila kip Matere božje, vence in šopke, za« pela dolgo vrsto kitic v čast nebeški Kraljici: »Marija, varuj nas, Marija, varuj nas!« BLAŽENI JANEZ BOSCO Sveta Cerkev je dne 6. junija 1929. slovesno proglasila duhovnika Janeza Bosca (izgovori: Boska) za blaženega. Na obzorju Cerkve se je vžgala nova zvezda, ki milo sveti v naše dni, po« sebej še mladini. Bog je Janeza Bosca poslal v težkih časih svoji Cerkvi v pomoč. In danes, štirideset let po smrti, še deluje njegov duh in rešuje ter navdušuje na tisoče mladih src. Zgodaj poklican. Janez Bosco se je rodil 16. avgusta 1815. v slikoviti vasici Becchi v Pie* montu blizu Turina, za časa političnih prevratov in razburkanih strasti. Zdi se, da ga je Previdnost postavila v tisto dobo, da bi s svojo veliko ljubez* nijo do neumrjočih duš zajezil naval pekla in da bi z izrazito svojo oseb« nostjo usmeril tok mladih moči v edi* no pravo, globoko strugo, ki je Cer* kev. — Še devetletnemu se je sanjalo: Bil je na širokem dvorišču, kjer so se igrali otroci, se pretepali, preklinjali. Bosco jim je hotel dopovedati, da ne delajo prav, a zaman. Da bi jih torej prisilil k molku, jih začne pretepati in kričati nanje. Tedaj se mu prikaže v beli halji plemenit mož z blestečim obličjem; reče mu: »Janezek, z zaušnicami ne boš nič opravil; ampak skušaj si pridobiti te svoje prijatelje z ljubeznijo in krot* kostjo.« »Toda kdo ste, ki mi ukazujete ne« kaj nemogočega?« »Prav zato, ker se ti zdi nemogoče, ti bo mogoče, ako me boš slušal in go* jil vedo.« »Kako naj si pridobim vedo?« »Pokažem ti učiteljico, pod katere vodstvom lahko postaneš moder.« »Toda kdo ste vi?« »Sin Tiste, ki jo s svojo materjo pozdravljaš trikrat na dan.« »Moja mati mi prepoveduje družiti se z ljudmi, ki jih ne poznam. Povejte mi svoje ime!« »Za mojelme vprašaj mojo Mater!« V tistem hipu je deček zagledal ob njem veličastno ženo, katere plašč je z vseh strani blestel kakor bi na njem žarelo tisoč zvezda. Ta žena ga ljubeznivo prime za roko in reče: »Ozri se!« Bosco pogleda in vidi me* sto razposajenih dečkov čredo kozli« čev, psov, mačk in medvedov. Reče mu: »Glej, tvoje polje! Bodi ponižen, močan in žilav! In kar boš opazil, da se izvrši na teh živalih, stori ti z mo* jimi sinovi!« Truma divjih živali se je preobra* žila v čredo krotkih ovac, ki so me« ketaje skakale krog Moža in Žene. Janezek je začel plakati, kajti ni razu* mel, kaj naj bi vse to pomenilo. Tedaj mu žena" položi roko na glavo, rekoč: »Pride čas, ko boš vse razumel.« V tistem se je zbudil. Pesti so ga še bolele od udarcev in lica so ga pekla od prejetih zaušnic. Naslednji dan je pripovedoval sa« nje domačim. Brat Jože je rekel: »Po* stal boš kozji pastir«. — Mati Marje* ta je videla glob je: »Kdo ve, da ne postaneš kdaj mašnik?« — Polubrat Anton je zasmehljivo pripomnil: »Morda postaneš poglavar razbojni* kov.« — Stara mati je pa resno rekla: »Sanjam ni da bi verjeli«. — Istega mnenja je bil Janez sam. Ko je pa 1. 1858. zaupno pripovedoval papežu •Piju IX. o svojem življenju, mu je ta zaukazal, naj spiše svoje spomine, v katerih naj ne opusti onih dogodkov, ki jih imenujemo nadnaravne. — Na tem mestu naj omenimo, da je Bog Janezu Boscu večkrat v sanjah govo* ril in mu razodeval čudovite reči iz bodočnosti. — Ali so bile Boscove sa« z^je, kakor jih mi pojmujemo, sanje v spanju, ali pa prava videnja, ni mo> goče določiti. Možno je, da je bla* ženi iz skromnosti imenoval prava vi« denja sanje, da ne bi vzbujal pozor* nosti. Kritično je pa dognano, da so se njegove preroške sanje vedno ure* sničile. Trda šola. S prvim snom mu je bilo povedano, katero nalogo mu je namenila Previd« nost. A poudarimo: deček ni razumel polnega, globokega pomena prikazni. Razumel ga je šele pozneje, ko se je sen ponovil, in še bolje, ko se je sen jel uresničevati. Previdnost ga je vo« dila za roko in sledil ji je kot otrok in premagal toliko težav in nasprotij, da se danes čudimo, kako je mogel doseči svoje smotre in uresničiti ve« like naklepe Previdnosti. Deček bi bil rad šel v šole, toda po« lubrat Tone tega ni dopustil češ, da se s šolo samo izgublja čas, polje pa da čaka delavnih rok. Tako je Jane» zek ostal doma in pasel krave; svojih upov pa ni izgubil izpred oči. Priučil se je čitanju in nekoliko tudi pisanju. Previdnost pa je pletla niti,da bi ga priklenila k svoji službi. Poslala mu je na pot duhovna Calossa, ki ga je Ja« nezek srečal, ko se je vračal od maše. V vasi je bil namreč misij on. Začneta pogovor in Calossa spozna veliko dečkovo nadarjenost; kajti Bosco mu je dobesedno ponovil pridigo, ki jo je bil slišal v cerkvi. »Dečko, ali bi hotel študirati?« »Zelo, zelo rad.« »Pa zakaj neki?« »Da bi postal duhovnik.« »Zakaj ravno duhovnik?« »Da bi se tako laže približal svojim tovarišem in jih poučil v veronauku; so dobri, hudobni postanejo zato, ker nimajo nikogar, ki bi skrbel zanje.« Duhovniku je odgovor ugajal, skle« nila sta, da bo Janezek prihajal k nje« mu kljub Tonetovemu nerganju. Don Calosso je dečka vzljubil kakor sina, vzel ga je k sebi na dom, obljubil mu je, da ga o najpotrebnejšem pouči sam, da ga pa potem na lastne stroške pošlje študirat, dokler ne postane du« hovnik. Bosco je bil na višku sreče. Vse je bilo lepo urejeno. In glej! Pre« vidnost mu je določila drugo pot, pot pomanjkanja, zatajevanja in rev? ščine. Kaplana Calossa je kaj hitro izgubil, velikega dobrotnika, ki dečka še na smrtni postelji ni pozabil; zapustil mu je šest tisoč lir. Bosco se pa ni hotel prepirati z žlahto, rekoč: »Ljubša so mi nebesa kakor vsa bogastva in ves denar tega sveta.« Mati Marjeta — je poslala sina v javne Šole v Castelnuovo, kjer se je preživljal z vijolino, pozneje kot kro« jač in mehanik. Z uspehom je dovr« šil šolo in zaprosil za sprejem v la« tinske šole v bližnjem starodavnem mestu Chieri. Bilo mu je že šestnajst let. Tu so ga sicer sprva pitali s kme« tavzarjem, v primeri z drugimi je bil velikan; ko so pa spoznali njegovo dobro srce, so ga součenci vzljubili, profesorji pa spoštovali radi nje« gove nadarjenosti in čednosti. Trpel je pomanjkanje. Pomagal je nekemu čevljarju, pozneje je pa služil v slad? ščičarni ter se tako prehranjeval. Neka sila ga je vlekla v samoto. Zaprosil je pri frančiškanih za spre« jem. Previdnost ga je pa trdo prijela za roko in ga potegnila za seboj. Kljub pomanjkanju je nadaljeval trdo šolarsko pot. Preko velikih težav je mladenič dospel do oltarja Gospodo* vega in se vsega daroval službi evan« gelija, ki je bila svojevrstna: hotel je postati prijatelj zanemarjene mla« dine. Prvi učenci. Dobil je dečka in ga nagovoril. S šaljivimi vprašanji mu je pregnal strah in si pridobil njegovo naklonje« nost. Naučil ga je moliti češčenomari« jo, v znak prijateljstva mu je dal svetinjico in mu naročil, naj prihod« njo nedeljo zopet pride, a ne sam, marveč s tovariši. In res jih je pripe« ljal deset, potem dvajset, petdeset; v zakristiji ni več prostora, zato mladi duhovnik najame sobo. Ko ga od tam preženo, se začne preseljevanje ubo« ge Boscove črede iz stanovanja v sta« novanje; nihče ne mara kričave mla« dine. Janez_Bosco je prisiljen, da jih zbira na širokem travniku, kjer se lahko po mili volji naskačejo, on pa jih v posameznih skupinah uči, spo« veduje ali jim pa pripoveduje vesele zgodbe. O zares evangelski prizor! Toda koliko nasprotstev! Naspro« tovala so mu oblastva (grof Cavour), češ, da šunta mlade ljudi k uporu; in nasprotovala mu je večina turinskih duhovnikov. Bosco je bil žalosten. A tolažila ga je Previdnost — in zopet v sanjah. Gledal je kakor na dlani velik razmah započetega dela: majhno poslopje, potem veliko poslopje, ob njem veli« častno cerkev, potem toliko cer« kva in zavodov, toliko pomoč« nikov duhovnikov, ki bodo nje« govi in božji. Vse to mu je raz« kazovala tista čudovita Žena iz prvih sanj, kdaj kot sijajna Gospa, kdaj kot Pastirica, ki jo je potem imenoval Pomoč kri« stjanov. O teh svojih načrtih je go= voril tudi s svojimi ožjimi pri« jatelji, duhovniki. Sprva so mu nasprotovali: s čim bo neki zi« dal zavode in cerkve? Ko so pa spoznali, da je BOsco globoko prepričan, da ga bo Previdnost podpirala, so začeli dvomiti o njegovi zdravi pameti. Hoteli so ga na lep način spraviti v no« rišnico, kjer naj bi ga ozdravili od vseh motenj. Pripravijo ko« čijo. — »Don Bosco, peljite se z nami na sprehod.« — »Prav rad, gospoda.« — »Izvolite torej notri!« — »Prosim, prosim, najprej vi!« — »Toda ne, don Bosco!« — »Da, da. Ubogi don Bosco, spodobi se mu, da je zadnji.« Duhovnika se nekaj ča« sa protivita, končno se pa le morata vdati. — »Tako!« — Bosco zaloputne vrata, kočijaž švrkne po konjih in norišnica je tisti dan sprejela kar dva norca. Bosco je pa Turinu dokazal, da ima bistrega duha. Kako je zidal. Začel je zidati z golim, neomejenim zaupanjem v Previdnost: najprej cer« kev sv. Frančiška Šaleškega, potem je kupil hišo nekega trgovca, jo prezidal in prikrojil za zavod; položil je temelje veliki cerkvi Marije Pomočnice, pa ni imel v žepu ko 20 stotink premože« nja. Previdnost ga je zalagala z de« narjem. Ko je bilo treba plačati de« lavce, je bil navadno sam na suhem. V skrajnem trenutku je pa neznanec poslal pismo, Bosco ga odpre in najde v njem zahtevano svoto, nič več, nič manj kakor je potreboval. Pokličejo Blaženi Janez Bosco. ga k bolniku. Bosco mu da blagoslov Marije Pomočnice, bolnik ozdravi in daruje tisočak za cerkev. Na tisoče enakih slučajev bi lahko navedli in jih podprli z dnevi, imeni in pričami; naj omenimo le eno, še živečo pričo, s katero smo večkrat zaupno govorili o Janezu Boscu: to je salezijanski duhovnik Janez Francesia. Živel je z Boscom več ko 30 let, v dobi, ko je bil nadnaravni vpliv na blaženega naj« večji; v starosti 91 let je še čilega du« ha in telesa in pravijo, da je živa slika Janeza Bosca. Toda vrnimo se k do« godkom. Boji z nasprotniki. — Skrivnostni pes. Bosco je bil zelo priljubljen. Vpli« val je na široke plasti ljudstva, ker je bil preprost in je v vsakem spo« štoval podobo božjo. Spoznal je pa, da živa beseda deluje le na ožji krog poslušalcev. Zato je začel pisati, mno« go pisati. Spisal je približno 60 knjig za ljudstvo. Ustanovil je takozvane »Letture cattoliche« (katoliško bra* nje), ki je neke vrste Mohorjeva druži ba. Vsak mesec je izšla kaka poljud« na knjiga, ki je branila katoliško res* nico pred lažjo krivovercev. To je na> sprotnike Cerkve peklo. Skušali so zlepa odvrniti Bosca od započetega dela in mu ponujali denarja: naj se raje loti zgodovine, zemljepisja, fi= zike. Bosco jih ni poslušal. Tedaj so začeli z grožnjami. On se pa ni stra* šil: katoliški duhovnik rad dela za Boga in duše; in če ga čaka nasilje in smrt, mu je to največja sreča. Na« sprotniki so res pričeli z nasilji, na« padi na služabnika božjega. Ko je šel z doma, ni bil gotov, ali se vrne živ in zdrav. Streljali so nanj v cerkvi, pošiljali so nadenj hudobneže z bo« dali, zastrupljali so mu vino in ko« stanj; zdelo se je, da bo Bosco prej .ali slej podlegel. Toda Previdnost ga je čuvala. Poslala mu je v obrambo čudovitega psa, ki ga je on nazval Sivca. V skrajni sili se je začulo v dalji strahovito tuljenje, ki je priha« jalo vedno bliže. Napadalci so kar odreveneli od strahu. Velik, siv pes z žarečimi očmi je pridirjal in se kot lačna zver zagnal v nesrečneže, ki so jim bodala popadala na tla; jokaje so prosili Bosca, naj jih vendar reši po* šasti. Ko je psa poklical, je ta postal krotek in kot ovca sledil Boscu ter ga spremljal do oratorija (tako je Bosco imenoval svoj zavod v Turinu); tam se je igral z otroci, se pustil božati, vleči za ušesa, za rep. Nikoli ga pa ni* so videli, da bi kaj jedel ali pil. Zgo= dilo se je, da se je Sivec zleknil na prag in ni pustil Bosca na cesto. Bla« ženi ga brcne, češ, naj napravi pro* stor. Pes je pa začel renčati in kazati grozne zobe. Čez par ur dospe pismo, v katerem ga prijatelj opozarja na ne« varnost. — Ko so sovražniki videli, da se je njih sila ob njegovi močni osebnosti razbila, so se umaknili z bo* jišča. Pošasti v hiši. Ker so bili njegovi služabniki po* raženi, je peklenski nestvor zdivjal nad ubogim Boscom. Začel ga je mu* čiti in vznemirjati po noči, da bi mu tako izčrpal sile in bi ne bil zmožen za delo. In to se je nadaljevalo dve dolgi leti, z malimi presledki vsako noč. Bosco je postal bled, izpit, tru* den, kakor ubit in željen počitka. Sa* tan mu ni dal spati. Zdaj mu je z groznim glasom zavpil na uho, zdaj je kakor vihar zdivjal po sobi in mu razmetal vse knjige in rokopise; vrata so se nenadoma z ropotom odprla, v sobo se je privalila grozna pošast in lomastila proti njemu. Bosco se po* križa, pošast izgine. Zgodilo se je, da je občutil na prsih kakor težak ka* men, celo noč. Bogve kaj je prijelo nočno omarico, da je začela plesati po sobi; ko seje Bosco oddaljil, je ne* hala; ko se ji je približal, je znova začela in plesala neutrudljivo do jutra kakor strastna plesalka. Satan se je prikazoval zdaj kakor medved, zdaj kot tiger ali volk ali velika kača, ki je vzbujala grozo; vse te beštije so se priplazile na posteljo in ga gledale. Včasih se je postelja dvignila kvišku in z vso silo treščila ob tla. »Toda don Bosco, zakaj ne spodite satana 0$ sebe?« — Ako ga spodim od sebe, se loti mojih gojencev.« — »Vprašajte ga vsaj, kaj vendar hoče.« —- »Kdo ve, ali ga nisem že vprašal! Gotovo pa je, da ne želim nikomur tako groznih trenutkov, kakor sem jih preživel jaz. Prosimo Boga, naj ne dovoli našemu sovražniku podobnih šal.« — In napeljal je pogovor v drugo smer. Vidim, da bralec hudomušno nami* gava, češ, to je kakor v pravljici. In vendar je blaženi Bosco tako verodo« stojen, prav nič histeričen in nagnjen k samoprevari; poleg tega je toliko prič slišalo in videlo, da dogodkom moramo verjeti; ne bomo verovali ka* kor v razodeto resnico, ampak kakor v druge zgodovinske dogodke. In to nikakor ni babja vera. Če pa kdo hoče stvar kritično preiskati, da dospe do moralne gotovosti, naj preišče zgodo* vinsko neoporekljive vire, ki to po« trjujejo, še bolje pa naredi, ako se sam pouči pri še živečih pričah. (Oratorio Don Bosco, — Via Cotto« lengo 32 — Torino 109.) Uspehi. Razumljiva nam postane ihta pe« klenskega sovražnika, ako pogledamo, kako se je Boscovo delo razširilo ne samo v Italiji, v Evropi, ampak tudi v Ameriki in danes v vseh delih sveta. Janez Bosco sam je vzgojil 2500 svet« nih duhovnikov; tu niso všteti redov« niki in salezijanci. Ustanovil je »Sa« lezijansko družbo«, ki danes šteje nad 8000 udov, »Družbo hčera Ma« rije Pomočnice«, ki šteje 6300 sester; dalje »Družbo salezijanskih sotrud« nikov«, ki podpira salezijanske na« prave. Poleg tega delujejo salezijanci v misij onih"; prvo misijonsko ekspe« dicijo je poslal Bosco 1. 1875. v Pata« gonijo. Danes je v misijonih zaposle« nih 1600 salezijancev in sester (iz »Katoliških misijonov« nam tako zna= ni misijonar Kerec je salezijanec). Velikansko je delo, ki ga je započel in razvil Janez Bosco. Ne moremo ga s par črtami orisati. Nebogljen pa« stirček iz vasice Becchi je postal pa« stir, tisoči ga poslušajo in mu sledijo; papežu daje nasvete, svetnim oblastni« kom, ki teptajo pravice Cerkve, grozi; divjaki Kivari in Bororos iz patagon« skih pragozdov ga imajo za očeta, družba ga spoštuje kot velikega člo« vekoljuba, katoličani gledajo v njem Materinska hiša salezijancev v Turinu. svetnika. In kaj pravi Bosco? — »Ah. Previdnost! Ko bi don Bosco imel več zaupanja v Previdnost, bi dovršil vse večja podjetja.« Don. Bosco je z božjo ljubeznijo ljubil mladino. Z dobroto in veseljem jo je reševal, jo vzgajal in vodil k Bogu. Naj bo tudi našim očetom in materam vzor, kako naj vzgajajo mla« dino! SLOVO OD ZEMLJE VENCESLAV SEJAVEC. Ko je med svojim poljem šel, se je grenko smehljal njegov obraz ves star, zbledel. .. S tresočo roko je trepljal drevesa, travico, zemljo. Otožno je slovo jemal od svojih njiv, slovo bridko, ker jih ne bode več oral, zamakal z znojem in s krvjo, ne bo plodov več bral. Ko je med svojim poljem šel, ves sključen in šibak, je od solza, boli drhtel, ker zadnjič tod je spel njegov korak. UPORNI SLON _ V Indiji je živel sadilec kave, ki je hotel izsekati kos gozda, da napravi tam kavni nasad. Ko je bilo drevje že vse izsekano, grmovje in trava po* žgana, so ostali samo štori. Dinamit je drag, a ogenj je počasen in še preveč počasen. Najbolj pripravno bitje, da štore izruje, je pač vojvoda vseh zi* vali: slon. On bo ali štor iztrgal z zob« mi, če jih sploh ima, ali pa jih bo iz« vlekel na vrveh iz zemlje. Sadilec je najel izprva enega, potem dva, potem tri slone in se je lotil dela. Najboljši vseh slonov je pripadal najslabšemu vseh gonjačev. Ta krasna žival se je imenovala Moti=gudž. On je bil po= polna lastnina svojega gonjača, kar je med tem ljudstvom zelo redko: zakaj Motiigudž je bil slon, da bi ga tudi kralji poželeli. Njegovo ime pomeni »biser « slon«. Gonjač Diza, njegov gospodar, je bil zapravljivec prve vrste. Kadar je z močmi svojega slona zaslužil dovolj denarja, se je pošteno napil in s šotornimi vrvmi mikastil slona po nežnih kopitih prednjih nog. Motisgužd ob takih prilikah ni zmrvil Dize, ker je vedel, da bo Diza ob* jel njegov rilec in ga jokaje klical svo« jega ljubčka in življenje svoje duše. Motiigužd je zelo rad pil žganje, po« sebno mu je ugajal rum, a zadovoljil se je tudi s palmovim pivom, če ni bilo boljšega. Po vsem tem je Diza navadno legel med prednje noge Moti« gužda, da se naspi. Diza si je za spa* nje izbral sredino ceste in Motiigudž je strogo stražil nad njim in ni pustil skozi ne konja ne pešca ne voza in je ustavil ves promet, dokler Diza ni iz* volil se prebuditi. Dokler so ruvali štore, ni bilo časa za spanje. Plača je bila prevelika, da bi se izplačalo jo zamuditi. Diza je se« del slonu na zatilniku in mu je pove« ljeval pri ruvanju štorov; slon je imel dva prekrasna zoba. Slon je ruval što« re tudi z vrvjo, ker je imel silna ledja; mejtem pa ga je Diza udarjal za uho in mu šepetal, da je kralj vseh slonov. Proti večeru je Motiigudž požrl tri ■mhmmh Rudyard KIplingr. cente sena in popil pet litrov ruma. Diza je tudi izpil svojo merico in pre« peval med slonovimi nogami, dokler ni prišla ura počitka. Enkrat na teden Slon se koplje v reki. je Diza vodil slona na reko in Moti* gudž se je udobno valil po mlačni vo* di, dokler ni Diza vrgel nanj uzde iz kokosovega ličja in kosa opeke. Moti« gudž je vedno opazil bučni padec ope« ke z uzdo, ki ga je opozarjal, naj se dvigne in leže na drugo stran. Potem mu je Diza pregledal noge, preiskal oči, mu dvignil široke uhlje, ali morda najde kako rano ali sledove vnetja. Po preiskavi sta oba vstala in pojoč odšla od brega. Motisgudž je ves sija* jen in črn nosil v rilcu štiri metre dolgo deblo, medtem ko si je Diza spletal svoje dolge, mokre lasi. Tako so mirno živeli, dokler se v Dizi ni zbudila želja, da se spet malo bolj napije. Male dnevne merice niso nič zalegle, marveč mu celo jemale vso moško moč. Prišel je k sadilcu in mu zdihovaje rekel: — Mati mi je umrla! — Umrla ti je že pri zadnjem delu pred dvema mesecema in umrla ti je že enkrat preje, ko si lansko leto de« lal pri meni, mu pravi sadilec; polago« ma je bil spoznal navade pogoničev. — »Ta je bila moja teta, ki mi je kakor mati,« odvrne Diza in še moč« neje zajoče. »Pustila je osemnajst otrok brez vsake oskrbe in jaz sem moral napolniti njih želodčiče,« je s pobešeno glavo nadaljeval. — Kdo ti je to sporočil? ga vpraša sadilec. — Pošta. — Že od preteklega tedna ni bilo sem pošte. Hajdi na delo! — Neka kuga razsaja po moji vasi in moja žena leži na smrtni po« stelji, zakriči Diza in solze mu stopijo v oči. — Pokliči Čihna, onega iz Dezinega sela! reče gospodar. Čihn, ali ima ta mož ženo? — On? reče Čihn. On ne! Nobena žena iz naše vasi ga ne bi pogledala, raje bi vzela slona. Čihn se smeje. Diza joče in ječi. — Vidiš, da sem te ujel na laži, pra« vi gospodar. Pojdi na delo. — Zdaj pa bom povedal po pravici, zastoka Diza, kakor da se ima pošlo« viti od življenja. Že dva meseca se ni« sem napil. Hočem, sklenil sem: odšel bom, da se enkrat pošteno napijem daleč od nasada. Tako ne bom niko« mur v, nadlego. Lahen nasmešek je preletel gospo« darjevo lice. — Diza, mu reče, resnico si povedal. Dal bi ti počitnice, toda kaj naj poč« nemo s slonom, če ti odideš. Veš, da on sluša samo tvoje zapovedi. — O ti nebeška luč, živel 40.000 let! Jaz bom izostal samo kratkih deset dni. Takrat se povrnem, pri moji časti, poštenju in duši! Nebeški sin, dovoli le, da za kratek hip pokličem Moti« gudža. Ta dovoli. Na kratek žvižg se zobač ves zaprašen dvigne iz hladne sence drevesa, kjer je čakal svojega gospo« darja. — Svetloba mojega srca, varih pi« janih, gora moči, poslušaj me, je re« kel Diza, ko se je postavil pred slona. Moti « gudž se postavi v pozor in pozdravi Dizo z rilcem. — Odhajam, pravi pogonič. Moti« gudž pomežikne. Ljubil je lu« kanje kakor njegov gospodar. Na poti se vedno more zadeti na dobre reči. — Ti pa, staro neumno kljuse, mo« raš ostati tu in delati. Mežikanje preneha, čeprav se je Moti « gudž skušal kazati veselega. Ni maral ruvati štorov, ker so ga od tega boleli zobje. — Odhajam za deset dni, dragi moj! Podaj mi prednjo nogo, da ti za« pišem nekaj, ti krastava žaba iz blata in studa. Diza vzame šotorsko vrv in udari slona po kopitu. Slon zarohni in se prestopa z ene noge na drugo. — Deset dni, reče Diza, boš delal in ruval štoret kakor ti bo Čihn uka« zoval. Vzemi Čihna in postavi si ga na zatilnik. Moti«gudž odvije rilec, Čihn po« stavi nanj nogo in slon ga vrže na za« tilnik. Diza preda Čihnu močni ankus: železno palico za slona. Čihn udarja po slonovi glavi kakor cestni delavec po pločniku. Moti«gudž zatrobi. — Bodi miren, svinja iz pragozda! Čihn je tvoj pogonič za teh deset dni. Zdaj pa mi reci zbogom, srčece moje! Moj gospodar, moj kralj, biser vseh slonov, lilija vse črede!... Varuj svoje dragoceno zdravje in bodi dober. Zbo« gom! Moti«gudž zavije svoj rilec okoli Dize in ga dvakrat obrne v zraku. To je bil njegov način, da je rekel zbo« gom. — Zdaj bo že delal, pravi Diza, ali lahko grem? Gospodar pritrdi in Diza izgine v gozdu. Moti«gudž se vrne ruvat štore. Deset dni je šlo dobro. Ko pa se Diza ob dogovorjenem času ni vrnil, je postal Moti«gudž slabe volje in je nehal delati —■ Če ne boš delal, tudi ne boš jedel, mu ljuto reče Čihn. Ti si divji slon, a ne vzgojena žival. Brž se izgubi v džunglo (pragozd). Čihnovo rjavkasto dete je na vratih kočice hodilo po vseh štirih in prožilo debele ročice velikanski senci pred vrati. Motisgudž je vedel, da je Čih« nu dete najljubša reč na svetu. — Iz« proži rilec, ga zapeljivo stegne po tleh in rjavo dete se veselo spusti na rilec. Moti«gudž zvije in naglo dvigne ri« lec v zrak in rjavo dete je štiri metre nad očetovo glavo zakričalo. — Veliki gospod, vikne Čihn, naj* boljših kolačev, dvanajst po številu, dva čevlja širokih, namočenih v rumu boš dobil takoj in dva centa sveže na* košene sladkorne pese še zraven. Sa« mo spusti zdravo na zemljo to ubogo bitje, ki je moje srce in moje življenje. Moti * gudž oprezno spusti dete med svoji prednji nogi, s katerima je mo« gel v mrvice zdrobiti Čihnovo kočico, in čaka na hrano. Ko jo je pojedel, je rjavo dete oddrselo. Medtem pa, preden so se reči zno« va zapletle, se je srečno povrnil Diza in je vodil Moti« gudža po starem ko« lovozu. NAŠA CERKVENA PESMARICA V cerkveni pesmarici, katero je le« tos izdala Goriška Mohorjeva družba, ni bilo prostora za daljša pojasnila, zato naj mi bo dovoljeno, da tukaj napišem par besed o rabi pesmarice. Pesmarica je urejena v smislu okrožnice svetega očeta Pija XI. z dne 20. XII. 1928., je torej v najtesnejši zvezi s sveto liturgijo. V omenjeni okrožnici pravi sv. oče: »Verniki pri« hajajo v svetišča zato, da črpajo iz njih kakor iz prvega vira pobožnosti in se goreče udeležujejo častitljivih skrivnosti Cerkve ter javnih in sve« čanih molitev. Premnogo je torej na tem, da se ves liturgični okras vklepa v neka izvestna pravila in predpise Cerkve in da tudi umetnosti služijo bogočastju kot plemenite služabnice, kar pa umetnostim samim, ki se ra« bijo na svetih krajih, nikakor ne bo v kvar, ampak jim bo večalo dostojan« stvo in sijaj. Prav to se je na čudovit način vedno godilo pri sveti glasbi: kjerkoli so se namreč točno držali onih predpisov, tam je oživela lepota najizbranejše umetnosti, pa se je tudi začelo razcvitati versko navdušenje; vse to zato, ker je bilo krščansko ljud« stvo globoko prepojeno z liturgičnim čutom in navajeno udeleževati se z ve* čjo ljubeznijo evharističnega obreda, prepevanja psalmov in javnih mo« litev.« Te besede so nam bile kažipot pri urejevanju pesmarice. Vsaka cerkvena doba ima v pesma« rici kratek uvod in razlago, katero je napisal č. g. profesor Filip Terčelj, ki h^^hh Vinko Vodopivec. je tudi zložil veliko novih in lepih bes sedil našim skladateljem ter tudi ne« katera stara besedila predelal. Pesmi so tako razvrščene, da stopnjevaje iz« ražajo misli in čuvstva dotične cerkve« ne dobe; tako se n. pr. stopnjuje v pe« smih adventne dobe vedno bolj hre« penenje po prihodu Odrešenikovem. Pesmarica je v prvi vrsti namenjena našemu ljudstvu v Julijski krajini, za« to se je morala prilagoditi našim skromnim' razmeram. Pesmi so radi tega večinoma lahke in priproste, ta« ko da jih z vztrajnim učenjem zmore vsak, tudi najšibkejši cerkveni zbor. Pri nekaterih pesmih sta v sopranu dve noti, kojih višja je v oklepaju. To pomeni, da zbori, ki nimajo visokih sopranov, lahko pojejo skladbo brez not v oklepaju, zbori pa, ki razpola« gajo z visokimi soprani, naj pojejo obe noti tako, da polovica sopranov poje višjo noto in polovica sopranov nižjo noto. Da pa tudi večji in izvež« banejši cerkveni zbori dobijo nekaj novega, smo privzeli tudi nekaj težjih in modernejših pesmi; to pa le tam, kjer je za isto dobo ali praznik več lažjih pesmi na razpolago. Nismo na« čeloma izključili modernih pesmi, ce« lo zelo radi smo jih sprejeli, vendar le take, ki so po svojem melodičnem in harmoničnem ustroju dostopne na« šim podeželskim cerkvenim zborom. Nismo se hoteli postavljati s težkimi modernimi skladbami, dasi bi lahko to storili. V uredniški miznici imamo nekaj prav krasnih, blestečih skladb, katere so nam poslali naši priznani moderni skladatelji, kakor: Doktoric, Dolinar, Hochreiter, Jobst, Kimovec, Klemenčič in Ščekova, pa jih nismo mogli priobčiti, ker bi bile za veliko večino naših zborov neizvedljive. Omenjeni gg. skladatelji naj nam to oproste. Ker je za vsako cerkveno dobo več pesmi na razpolago, naj pevovodje v začetku naučijo le najlažje pesmi, a pozneje vedno težje, tako da v par letih predelajo celo pesmarico. Vsako pesem pa je treba prav natančno pre* delati, dobro paziti na vsa dinamična znamenja (p, mf, f, ff), besedila jasno izgovarjati in, kar je najvažnejše, tre« ba je tudi pesem s čuvstvom zapeti. Kadar poješ, poj z razumom in srcem. Tvoje petje naj bo razodevanje tvoje notranje pobožnosti. Vedno misli, da pojoč govoriš z Bogom samim. Pesmi cerkvenega leta se pojejo na dotični praznik in skozi celo odgovar* jajočo dobo: 1. pri sv. maši, in sicer, če zbor zna samo eno pesem, se za* poje pesem dotične dobe pri darova* nju do povzdigovanja, če pa zbor zna več pesmi, naj zapoje eno od začetka do evangelija, drugo od darovanja do povzdigovanja in tretjo od mašniko« vega obhajila do konca. Na ta način dobi liturgija svoj izraziti poudarek in ljudstvo umevanje za svete praz* niške skrivnosti. — 2. Pri popoldanski' službi božji naj se po blagoslovu z Najsvetejšim zapoje pesem cerkvene dobe namesto tretje kitice blagoslov* ne pesmi. Nekatere pesmi so tudi zelo pri* kladne za cerkveno ljudsko petje, n. pr. Kaj se vam zdi, Mati žalostna, Presvete rane Jezusa, zlasti pa napevi križevega pota. Priporočamo, naj se vsako leto skozi cel post poje le en napev križevega pota, da se napev ljudstvu dobro vtisne v spomin; pri* hodnje leto pa naj se vzame drugi napev. Cerkveni zbor, ki bo dobro obvla* dal celo pesmarico, se bo pač moral šteti med jako dobre zbore. Za letos imajo naši pevski zbori dovolj gradi* va. Prihodnje leto izda Goriška Mo horjeva družba II. del pesmarice, bo obsegal mašne, obhajilne in blago* slovne pesmi. Pozneje izide še III. del, ki bo vseboval samo Marijine pesmi. Pa ne samo petje — ampak tudi orglanje mora biti v skladu s sveto liturgijo. Krivo bi bilo, ako bi orga* nist na velikonočni praznik pri za* četku svete maše začel preludirati s tihimi in zamolklimi registri v molu. Enako neumestno bi tudi bilo, če bi v adventu ali postu pri nedeljski sveti maši začel s polnimi orglami in bles* tečo miksturo. Vsaka stvar o svojem času! Polne orgle in miksturo rabi le o največjih praznikih, da se že pri orglanju spozna značaj, pomen in slo* vesnost praznika. Pri veselih in ča* stitljivih praznikih rabi svetle, močne registre, v adventu in postu pa bolj temne in zamolkle. V adventu in po* stu igraj večkrat preludije v molu, kar se tako lepo poda tema cerkvenima dobama. Petje spremljaj kolikor mo* goče tiho in nevsiljivo. Če se ti bo zdela kakšna pesem v pesmarici pretežka ali celo neužitna in nenavadna, je nikar ne odloži, am* pak toliko časa jo igraj in študiraj, dokler se ti ne odkrijejo vse njene le* pote. Čim težja je pesem, s tem večjo vztrajnostjo se je loti. Ne poslušaj nergačev, ki bodo trdili, da je pesma* rica pretežka ali premoderna; pomisli le, da se je ravno to pred leti očitalo Foersterjevi »Ceciliji«. Danes pa rabi* jo »Cecilijo« vsi, tudi najšibkejši zbo* ri. Mi pa ne smemo ostati na stališču »Cecilije«, ampak moramo napredo* vati v duhu časa. Naša pesmarica nu* di mnogo pesmi, ki odgovarjajo mo* dernemu pojmovanju glasbe; zato naj bodo te pesmi še posebej priporočene. Da bodo cerkveni zbori bolje spo« znali naše skladatelje, ki so poslali pesmarici svoje prispevke in s tem omogočili izdajo skoraj samih izvirnih pesmi, naj sledi nekaj kratkih življe* njepisnih podatkov o naših sklada« teljih. 1. Bratuž Lojze, rojen v Gorici dne 17. II. 1902., je študiral glasbo zaseb* no; po poklicu učitelj, dirigent cerkve* nih zborov in pevovodja bivšega zbo« ladike« v Gorici. 2. Doktoric David, rojen v Našicah v Slavoniji dne 24. X. 1887., v duhov? nika posvečen v Gorici 26. VII. 1911., se je učil glasbe zasebno; živi v Ljub? Ijani. 3. Dolinar dr. Anton, rojen 15. I. 1894. na Trati nad Škofjo Loko, du? hovnik. Glasbo je študiral na dunaj? ski glasbeni visoki šoli in bil hkratu vpisan na filozofski fakulteti. Leta 1927. je bil proglašen za doktorja glas? boslovja. Živi v Ljubljani. 4. Gruber Franc, rojen leta 1787., umrl leta 1863., organist in učitelj v Halleinu na Tirolskem. 5. Hochreiter Emil, rojen v Debre? czinu na Ogrskem 27. XII. 1871., do? vršil pravniške študije na dunajskem vseučilišču, se učil glasbe (orgle, kon? trapunkt itd.) pri rajnem profesorju Josipu Bohmu, napravil državni izpit iz vseh glasbenih predmetov; okrajni glavar v pokoju. Živi v Kalksburgu pri Dunaju. 6. Jobst Anton, rojen 12. I., 1894 na Brdu pri Šmohorju na Koroškem. Izdelal z odličnim uspehom orglarsko šolo v Ljubljani. Sedaj je organist, po? sojilnični tajnik in lastnik menjalnice v Zireh. 7. Kimovec dr. Franc, rojen v Cer? kljah pri Kranju 21. IX. 1878., v du? hovnika posvečen 14. VII. 1902., do? ktor cerkvenega prava. Dovršil leta 1913. cerkvenoglasbeno akademijo v Klosterneuburgu; kanonik v Ljubljani. 8. Klemenčič Josip, rojen v Dolu pri Ljubljani 18. IX. 1892., se je učil glasbe pri ljubljanskem stolnem ka? pelniku Premrlu; sedaj kaplan v Ko? roški Beli. 9. Komel Emil, rojen v Gorici 14. II. 1875. Glasbeni učitelj v Gorici. Studi? ral glasbo na dunajskem konservato? riju in v Rimu. Napravil državno iz? kušnjo za petje in klavir na Dunaju. 10. Laharnar Ivan, rojen na Šentvi? ški gori 7. V. 1866., se učil glasbe pri pok. župniku Harmelu in pri pok. žup? niku Kokošarju; organist, bivši župan, posestnik, krčmar in trgovec na Šent? viški gori. 11. Leban Albert, rojen 2. I. 1878. v Prvačini, v duhovnika posvečen 2. VIII. 1903., učil se glasbe zasebno, umrl kot župnik v Kojskem 8. V. 1928. 12. Levičnik Josip, skladatelj sta? rejše cerkvene dobe. Umrl je v visoki starosti. Bil je organist in učitelj v Železnikih, v Cerkljah in drugod na Gorenjskem. 13. Mav Alojzij, rojen 12. VI. 1898. v Grobljah pri Domžalah. Oče mu je bil cerkovnik in mizar. Novo mašo je pel 6. VII. 1924. Glasbe se je učil za? sebno in pri Stanku Premrlu. Sedaj je misijonar pri Sv. Jožefu v Celju. 14. Premrl Stanko, rojen v Št. Vidu pri Vipavi 28. IX. 1880., v duhovnika posvečen 18. 7. 1903.; dovršil konser? vatorij na Dunaju, napravil državno izkušnjo iz petja in orglanja; vodja glasbe v ljubljanski stolnici, vodja or? glarske šole, profesor harmonije na ljubljanskem konservatoriju. 15. Šček Breda, rojena v Trstu 20. VIII. 1895. Študirala je glasbo na tr? žaškem konservatoriju »Tartini«, in sicer harmonijo in kontrapunkt (2 le? ti) pri prof. Garulli?ju, klavir (7 let) pri prof. Skoleku, solopetje pri profe? sorici bivši operni pevki Tini Garul? li?jevi. Napravila izpit za poučevanje zborovega petja na srednjih šolah. Se? daj službuje kot učiteljica v Slivnem pri Trstu. 16. Traven Janez, rojen 28. XII. 1781. v Dobu pri Ljubljani, v mašnika posvečen 1. 1813., umrl kot dekan v Ribnici 19. IX. 1847. 17. Tome Matija, rojen 25. XII. 1899. v Kapljišču pri Metliki v Beli kra? jini, študira glasbo na akademiji za glasbo in upodobljajočo umetnost na . Dunaju. 18. Vodopivec Vinko, rojen v Ro? činju 16. I. 1878., v duhovnika posve? čen 14. 7. 1901., se je učil glasbe pri rajnkem skladatelju Danilu Fajglju in zasebno; vikar v Kronbergu pri Gorici. 19. Železnikar Martin, rojen v Ve? likih Breznicah pri Novem mestu 18. XI. 1891., dovršil leta 1910. orglarsko šolo v Ljubljani; sedaj šolski upra? vitelj v Sorici nad Škofjo Loko. NAS ROJAK - MISIJONAR NA KITAJSKEM__ Lani (1928.) je bil še med nami, pri misijonarjih na Gradu v Mirnu pri Gorici in hodil na misijone po Go« riški in Istri. Letos (1929.) nam že po« šilja pisma iz daljne Kitajske, tam iz bližine Pekinga. Misijonar Alojzij Mlakar je sin na« še zemlje. Rojen je bil v Divači (1900), študiral je v Ljubljani, v Gradcu in nato zopet v Ljubljani, kjer je bil 1. 1926. posvečen v mašnika. Še kot mlad klerik Misijonske družbe v Ljubljani je prosil, da bi ga poslali v misijone. Na ponovno prošnjo so mu dali upa« nje, da se mu bo želja spolnila, ko bo posvečen v mašnika. Ob tej priliki je ponovil svojo prošnjo, toda prej je moral iti še na mirenski Grad. Poleti 1928. so mu končno sporočili, da je določen za kitajske misijone. Odšel je 11. septembra 1928. V naslednjem pismu opisuje, kako se je izkrcal. Tjencin, 17. decembra 1928. Končno Vam lahko pišem s Kitaj« skega! Ne več: kmalu bom na Kitaj« skem, ampak sem že! V soboto zve« čer ob 11. dne 15. decembra sva do« spela z irskim sobratom Murnagha« nom do našega doma v Tjencinu. On odpotuje naprej v Peking, jaz osta« nem vsaj nekaj mesecev v Tjencinu. Naj Vam opišem, kako smo pripluli sem! V soboto 1. dec. zjutraj smo že zagledali mnogo večjih in manjših otokov s strmim obrežjem — Kitaj« ska! Na desni je angleški otok Hong« kong, na levi pa drugi, kitajski in an« gleški otoki, zadaj pa prav kitajska celina. Kar nekako gorko se razlije človeku okrog srca. Saj je to Kitajska, ki mi mora postati kakor druga do« movina. Blizu nekje, tam proti Kan« tonu, na otoku Sancjanu, je leta 1552. čakal sv. Frančišek Ksaverski, da bi mogel priti na Kitajsko, pa pričakal je smrt. Meni pa je Bog enako željo uslišal! Pravo pristaniško mesto dežele Nogkonga, Viktorija, leži na sever« nem bregu otoka. Vidimo ga šele, ko pridemo noter v pristanišče. Naš par« nik pa ne pristane v Viktoriji, am« pak na drugi strani pristanišča v Kav« lunu. Kavlun je že na kitajski celini, je pa angleški, a so ga Angleži dali Kitajcem v najem. Čudno! Na Kitaj« skem daiajo Angleži popolnoma ki« tajska mesta Kitajcem v najem! — Upal sem, da se vidiva s slovenskim misijonarjem p. Kerecom, ki je v me« s tu. Čakal sem dolgo časa na ladji, če se morda kje prikaže. Pa ga ni bilo. Ne vem, ali ni dobil mojega pisma ali kaj. K njemu na dom pa prav res nisem mogel iti, dasi sem bil v mestu. Iz Kavluna smo se peljali s čolnom v Viktorijo. Mesto je lepo, evropsko. Pred 80. leti je bila tu še majhna ri« biška naselbina, danes je mesto s 650.000 prebivalci. Ves otok je lepo obrastel. Pa so ga Angleži baje umet« no zasadili; na kitajski strani je vse golo. Izvrstno si znajo Angleži izbrati svoja pristanišča in oporišča. S hribca Peak Victoria, okoli katerega se vije mesto, imamo pregled čez vse prista« nišče in mesto. Angleži so si ga tudi zavarovali; ob vhodu v pristan smo videli visoko gori iz hriba moleti to« povske cevi. — Popoldne ob 5. smo odšli naprej proti Šanghaju in drugi dan, v nedeljo, smo se že peljali mimo Svatova, kjer dela in moli za Kitajce naša rojakinja m. Ksaverija Pire, a postali nismo. Skoro ves čas od Singapora do Šan« ghaja je pihal prav močan veter. Naj« hujše je bilo dan pred prihodom v Šanghaj. Šel sem zvečer čisto na sprednji konec ladje. Morje je plju« skalo visoko gor, skoro do ograje, pa je tako pritiskalo, da sem komaj šel naprej. Bolan pa nisem bil vso pot do Šanghaja ne, dasi se je morska bole« zen včasih oglašala; pa sem ji kar zo« be pokazal. Že mnogo pred Šangha« jem je morje umazano rumeno, kakor pri nas ob cestah po dežju. Popolno« ma torej zasluži svoje ime: Rumeno morje. 4. decembra smo že zopet za« gledali kitajsko obrežje, ki je pa tu popolnoma ravno. Zadnja dva dni smo namreč bili tako daleč od brega, da ga sploh nismo videli. Okoli pol« Misijonar Alojzij Mlakar. dne smo zavili v reko Hoangpu in ne« kako ob 4. popoldne smo prišli v pra« vo mesto Šanghaj; ves čas od morja do mesta so namreč ob reki večje in manjše naselbine, oziroma pristani ške naprave. S tem je prav za prav naša pot na Kitajsko končana. Par« nik nas zapusti in odhiti čez dva dni naprej na Japonsko. Vsa vožnja od Marseja na Francoskem do Šanghaja na Kitajskem je trajala 36 dni, od 29. oktobra ob 4. popoldne do 4. decem« bra ob 4. popoldne, prav za prav 8 ur manj, ker smo medtem prehiteli fran« cosko uro nekako za 8 ur. Same vožnje bi bilo 30 dni, če se ne bi bili nikjer ustavili. Pa drag je takle — izlet! — Od Marseja do Šanghaja stane v II. razredu z 20% popustom nad 7000 francoskih frankov, to je okoli 5250 lir. V Šanghaju sta nas čakala dva na« ša francoska sobrata iz naše šanghaj« ske prokurature. Naša hiša je v fran« coskem delu mesta. Hotel sem zvedeti, koliko ljudi ima Šanghaj. Eden mi re« če: 1 milijon, drugi: 3 milijone, trenji: 2 milijona. Zdaj pa veruj, komur ho« češ! Na vsak način je mesto vsaj tako veliko, da bi šli vanj vsi Slovenci. Evropski del mesta je jako ličen. Ta« ke palače in cela vrsta bančnih po« slopij, da bi jih človek ne pričakoval. Za redarje po cestah so pa Indijci. Zanimivo jih je gledati, te visoke, temne, bradate Indijce s turbanom na glavi med malimi Kitajci. Kitajca s kito pa doslej še nobenega nisem videl, tudi v Tjencinu ne. Kita je neki že dočista zginila. Kar sredi mesta, kjer se začne kitajski del, so še zdaj žične ovire, spomin na še ne« davne boje med Kitajci in Evropci. Dne 7. decembra sem se odpeljal v Kašing, 3 ure daleč od Šanghaja z vla« kom. Tam je semenišče za kitajske bogoslovce naše družbe za vso Kitaj« sko. Zdaj jih je okoli 50. Semenišče leži tik ob velikem cesarskem pre« kopu, ki sega od Tjencina do tam. Mesta pa nisem videl dosti, je bilo preveč slabo vreme za razgled po me« stu, razen kolikor sem ga videl na poti do semenišča. To pa vem, da so ulice prav kitajske, hočem reči: slabe. To sem poskusil, ko sem se peljal drugi dan z rikšo nazaj do postaje. Kdor ima premalo telovadbe, naj se pride vozit z rikšo po kitajskih ozkih in grapastih ulicah. Premetuje ga na des« no in levo, naprej in nazaj, da bi imel za tri dni zadosti. Kjer prebivajo Evropci, je seveda čisto drugače. Na vlak smo morali čakati — »samo« — eno uro. Sprevodnika so spremljali trije, ne vem ali vojaki ali kaj; vsaj puške so imeli na rami in vsi v novi obleki. Kar smejal bi se jim bil — če bi ne bilo malo nevarno — ko sem gle« dal enega od njih. Prisodil bi mu morda 18 let, tudi primerno majhen je bil, pa je tako moško stopal, za pa« som je imel 30 cm dolg revolver, pa kar zunaj, ne morda v hranilniku. Sicer se pa prav lahko zmotim, če pre« šojam starost Kitajcev: ne brade ne brk nimajo, skoro nihče ne. — V Šan« ghaju sem šel gledat v bolnico sv. Jo« žefa v kitajskem delu mesta. Bolnico je sezidal znani Lopahong, vsak jo obišče. Upal sem, da ga tudi jaz vidim, pa ga takrat ni bilo. — Tudi precej lično kapelo imajo v bolnici in jako lep kip Brezmadežne. Kakor da smo doma! V sredi med samimi pogani — naš Bog v presv. Rešnjem telesu. »Sredi med vami stoji, katerega vi ne poznate, vaš pravi Bog.« Kako dolgo bo še treba tako klicati tem pogan« skim milijonom, da se zavedo! V sredo 12. decembra, po 8 dnev« nem počitku, smo se odpeljali zopet naprej proti Tjencinu, zopet po mor« ju. Šlo bi tudi z železnico, pa zaradi prtljage gre bolje z ladjo. Na tej poti je bilo morje še bolj nemirno. Ladja je bila mnogo manjša in se je tem bolj čutilo; pa je tudi mene to pot vrglo, a sem bil kmalu zopet zdrav. Zlasti zadnjo noč je tako zibalo pa škripalo in piskalo okrog oglov, kakor kraška burja. Kapitan pa je rekel, da je ta vožnja navadno še hujša, dolgo da že ni bila tako dobra. Če bi nas veter ne zadržaval, bi bili prišli v Tjencin že okoli poldne (v soboto). Tako smo se pa za eno uro zamudili, zato smo pa morali čakati štiri do pet ur zunaj na morju pred vhodom v reko, ki prihaja od Tjencina sem. Po morju so plavale ledene plošče iz reke. Ob 4. popoldne smo končno pristali v reki v Tongk. Iz Tjencina iz naše hiše je prišel neki krščanski Kitajec s pisemcem od g. vizitatorja: »Kar temu «le kristjanu se zaupajte, bo že on vse uredil.« Hva« la Bogu! Šli smo naprej četrt ure daleč peš za vozom z našo prtljago do že« lezniške postaje. Mraz mi je rezal v obraz, pa sem šel s tako veselim sr* cem. Saj smo na Kitajskem! Voznik je nato odpeljal prtljago, ki gre z nami v železniški voz, do vlaka, jaz sem počakal pri ostali prtljagi, naš kristjan pa je šel po listke. Bila je ura pet, ob 7., so rekli, odide vlak. Pa kri« stjana z listkom ni bilo celo uro na« zaj. Šel sem ga iskat. Dolga vrsta jih je čakala na listke. Res ni mogel prej priti. Šele ob pol sedmih je prišel. Vlak je imel zamudo in tako smo imeli še dovolj časa za vse. Pa imeniten vlak je to! V oddelkih v zimi ponoči brez toplote in brez luči. Na postaji je še bilo nekoliko svetlo, potem pa nismo drug drugega videli. Tudi primerno počasen je! Vsa čast našemu ajdov« skemu brzovlaku, ki je precej bolj od« ločen in uren! Toda ne smem delati krivice Kitajcem, ki jih imam rad! Niso vsi vlaki taki in ne povsod. Vo« zovi vlaka, s katerim sem se peljal v Kašing, so bili prav lepi, snažni in lič« ni, tudi luč so imeli, še čaja so nam med vožnjo ponudili. — Čez dve uri smo se privlekli_do Tjencina, potem smo sedli v rikše, ki čakajo povsod, kakor pri nas izvoščki, in ob pol 11. zvečer smo že bili na našem domu v mestu. V novem vinogradu. Misijonar Mlakar je prve mesece svojega bivanja na Kitajskem moral povsem posvetiti ljubi mu kitajščini, s katero se je že v domovini nekoliko bavil. Dobil je učitelja, ki je znal sa« mo kitajski, in g. Mlakar je postal, ka« kor sam piše, zopet čisto priprost šo« larček. Po cerkvenih določilih se mo« ra namreč vsak misijonar naučiti je« zika tistega naroda, v katerem deluje. V ta namen morajo predstojniki no« vodošlemu misijonarju dati najmanj šest mesecev prostega časa. Misijo« narju Mlakarju nova govorica ni mo« gla delati prevelikih težav, ker ima za jezike prav poseben talent, saj se je že doma z uspehom ukvarjal z vsemi evropskimi jeziki razen tistih okoli Baltiškega morja. Prve dneve sta se mogla z učiteljem seveda samo z pri« kimovanjem in odkimovanjem spora« zumevati, toda veliki šolarček je prav dobro napredoval, kajti čez nekaj me« secev je že pisal, da ga po kitajsko prodati ne bi več mogli. Misijonar Mlakar je dodeljen misi« jonarjem tjencinške misijonske po« krajine. Nekaj časa bo v pomoč mi« sijonarjem raznih narodnosti. Pri« pravlja pa mesto za druge svoje so« brate iz slovenske domačije, da bi mogli Slovenci kmalu prevzeti delo v svoji misijonski pokrajini. V začetku meseca maja 1929 je bil poslan v kraj Sučjao. Od tu je pisal misijonarju g. Krivcu na Gradu pri Mirnu sledeče pismo. Sučjao, 23. junija 1929. Pol leta je že minulo, odkar sem na Kitajskem. Od 6 maja sem v Sučjaom. To je vas s 5000 ljudmi, 70 km za* padno od Tjencina. Sami Kitajci so tu, nobenega Evropca ni, razen mene in g. misijonarja Hurysmana, ki je Holandec. Tu smo sredi žitnega polja. Okoli in okoli, kolikor daleč seže oko, samo polje, gozda nobenega, razen nekaj malega okoli vsake vasi, nobe* nega hriba nikjer, vse ravno. Vročina je že precejšnja. Že koncem maja je bilo v senci nekaj dni 33 stopinj C., poleti pride včasih do 40 stopinj. Dežja pa skoro ni, šele julija ali av* gusta dežuje, takrat pa prav močno, tako da vsako leto s strahom gledajo, kako voda v reki narašča, in pogo* stokrat so poplave. Ravno pred našo hišo gre reka do Tjencina in naprej v morje. Po tej reki sem prišel s par* nikom iz Tjencina prav do naše hiše v Sučjao. Podnebje pa je tu zelo zdra* vo. Če vas komarji preveč nadlegu* jejo, potolažite se, ker jih tudi pri nas ne manjka. Če se prav spominjam, ste bili tudi na gradenske vrabce zelo hu* di. Jaz jih imam tudi vedno na ušesih: živ, živ, živ! in mi delajo kratek čas (ki je že tako prekratek). Pa jaz jih ne preganjam. Tu v Sučjao je že precej kristjanov, približno med petimi eden.-Če bi bilo povsod na Kitajskem tako, bi bilo na Kitajskem vsega skupaj že 80 milijonov kristjanov. Imamo tudi še precej lepo cerkvico Matere božje, sezidano 1. 1914, potem deško šolo, malo dalje proč pa tudi dekliško šolo, ki jo vodijo kitajske res dovnice jožefinke. Tu v Sučjao*u so skoro sami novi kristjam iz prvega rodu. V celem vikarijatu Peking, ka* mor spada Sučjao, je okoli 300.000 katoličanov. Berete kaj o vojakih na Kitajskem? O tistem »krščanskem« generalu Fen* gu, ki se je »pobunil«, kakor bi rekli. Tudi tu v vasi smo imeli 1000 vojakov, katerih poveljnik drži s Fengom, ka* kor pravijo. Zdaj so že odrinili. Ne* davno tega se je spravilo kakih 200 vojakov nad 2 »ravbarja« (po kitaj* sko: thufej. Te besede sem se lahko naučil, ker mi teh dobrotnikov člo* veštva tu ne manjka). Po 4 urah iska* nja so se vrnili brez uspeha. Če niso samo slepomišili! Srčne pozdrave vsem! Vaš Mlakar, C. M. MOJSTRI VSEH MOJSTRG Kako se ljudje ženejo, kdo bo prvi mojster na svetu v tekanju, skakanju in drugih telesnih vajah! Kdor najvišje skoči, je svetovni mojster v skakanju, kdor najhitreje preteče določeno da* ljavo, se slovesno razglasi za svetov* nega mojstra v brzem teku. V zadnjih letih pa so prišle v navado še druge, nore tekme. Najprej so se začeli boriti za prvenstvo plesavci; kdor zmore največ ur nepretrgoma plesati, ta bodi svetovni mojster vseh plesačev,- Pravijo, da je to krono od« nesel neki Dunajčan, ki se je vrtel 73 ur, potem pa padel v omedlevico. Dru* gi modraki se ženejo, kdo bo največ časa kadil, tretja čreda pa tekmuje, kdo bo najdalje igral klavir. Največ češpljevih cmokov je pojedel neki Du* najčan; ta je mojster v žretju cmo* kov, zakaj požrl jih je zaporedoma 185. V Berlinu je neki vrtnarski po* močnik dosegel čast mojstrstva v keg« ljanju. V 3% urah je podrl 6300 keg* ljev, pri tem 49*krat vseh devet, 162* krat vseh osem in 365*krat vseh se* dem! Prav koristne pa so tekme, ki so jih začele prirejati ameriške žen* ske. Po dvanajst tekmovalk z metlami se postavi v veliko dvorano in na da* no znamenje začno hitro pometati. Tista, ki svoj del preje in lepše pome* de, dobi za eno leto častni naslov »prve pometačice«. HENRIK SIEXKIEWICZ Henrik Sienkiewicz se je rodil dne 4. maja 1846., v vasi Wola Okrzejska, vzhodno od Varšave, v osrčju poljske domovine. V mladosti je pisal črtice iz narave in sodobnega poljskega živ« Ijenja. Že iz teh prvih del odseva to« pla ljubezen do poljske domovine; v njih se kaže oster opazovalni dar in mogočno življensko čuvstvo. V zrelih letih (1884—87) pa se je Sienkiewicz obrnil k zgodovinskemu romanu in je opisal najslavnejšo in najburnejšo dobo poljske zgodovine v veličastni trojici velikih romanov —- »Z ognjem in mečem«, »Potop«, »Gospod Volo« dijevski«. Z nenavadno umetniško silo je v njih upodobil življenje in boje svojega naroda; vanje je pa dahnil tudi toplokrvno življenje, ko je po« stavil v središče svojih povesti po« stave žlahtnih mladenk, ki navdihu« jejo svojo okolico za junaška dela. V drugi dobi pisateljevanja se je Sienkiewicz lotil verskih in družabnih vprašanj sodobja. Leta 1889. je na« pisal velik roman »Brez dogme«, v katerem popisuje duševne boje in blodnje modernega človeka, šest let pozneje pa je izdal velik družinski ro« man »Družina Polaneških«. Vsa nave« dena dela so prevedena v slovenščino in so izšla že pred vojno v Gorici v založbi Andreja Gabrščka. »Quo vadiš«: Apostol Peter in Ligija se vračata iz Ostrijana. »Quo vadiš«: Kilonova smrt. Na vrhuncu svojih moči je Sien« kiewicz 1. 1899. napisal roman »Quo vadiš«, ki je umetniško najzrelejše njegovo delo. V njem je upodobil sve« tovnozgodovinsko borbo paganskega sveta z vstajajočim krščanstvom. Z velikansko graditeljno silo je Sienkie« wicz orisal duhovne podlage razkra« jajočega se paganskega sveta, ki je or« jaški po znanju, državni moči, bogast« vu, pa votel in gnil v srcu — in nasproti temu svetu nasilja postavlja mlado krščansko občino, ki stoji šibka ob strani sveta, a kipi duševne krepčine, dobrote in čistosti, ki vre iz studenca vsepremagavne vere. Sredi tega dvoj» nega sveta se išče dvojica mladih bitij, Ligija in Vinicij, zastopnika novega rodu, ki prihaja. Krvavo preganjanje, »Quo vadiš«: »Kam greš, Gospod?« izdajstvo in spreobrnenje Kilonovo, dvorne spletke in sto drugih prizorov in postav se premika v tem velikan* skem romanu okoli poglavitne in vr* hovne misli, da je v krščanskem duhu tajna moč, ki premaga nasilje in kri* vico. Sienkiewicz je s svojimi romani iz poljske zgodovine postal ljubljenec svojega naroda. Roman »Quo vadiš« pa je zanesel njegovo slavo po vsem svetu. Poljski narod mu je 1. 1900. poklonil v narodni dar posestvo Oble* gorek, mednarodni svet pa ga je po« častil, ko mu je 1. 1905. podelil No* blovo nagrado za književnost. Naše ljudstvo je Sienkiewiczeva dela vedno z navdušenjem bralo, tako da so prevodi njegovih del pošli. Ali se v tem ne kaže tajna sorodnost slo* vanske praduše, da nam je Sienkie« wiczev mili, usmiljenja in odpuščanja polni, pa vendar z mogočnim življen* skim zanosom prežeti svetovni nazor tako domač in ljub? Ko primemo v roke Quo vadiš, njegovo najlepše delo, spomnimo se moža, ki ga je pisal v silni veri, da božja pravica, četudi dolgo teptana in preganjana, slednjič po nujnem zakonu duhovnega živ* Ijenja zmagovito zavlada. ŽIVLJENJE IN SMRT ZMAJEV To je bilo pred tisoč in tisoč leti. Leno je valil Atlantski veletok svo* je motne vode mimo velikanskih goz* dov, v katerih so rastle orjaške pra* proti, debele ko mogočna drevesa. Iz prostranih luž in močvirij se je raz* legalo močno pljuskanje. Tof, tof, tof! je hodil v njih brontozavrijec, do dvajset metrov dolga žival. Na dol* gem, mišičastem vratu je daleč naprej nosil drobno glavo in se nerodno po* mikal na suho. Za seboj je vlekel dol* gi rep, ki je bil edino orožje tega ve* likana. Nad krivimi nogami se mu zi* bata vrat in glava; zdajci se mu glava začne tresti. Kaj se je zgodilo, da je orjaka popadel strah? V velikih sko* kih se mu bliža tiranozavrijec, strašna, s koščenim oklepom pokrita zverina; veliki zobje tega roparja se bliskajo ko nabrušeni noži. Brontozavrijec se Boj med trizobom in brontozavrijcem. z vso silo požene proti vodi, kjer je doma, na varnem; za njim jo uderejo njegovi bratje diplodok in trahodon. Toda roparski tiranozavrijec skaka naglo ko ptič, že je sredi begunov in popade največjega diplodoka. Ta rastlino jedec, ki ima prav šibko zo« bovje, mu plaho pomoli glavo nas« proti. Že je tiranozavrijec hotel za« bosti svoje strašne kremplje v mes« nati vrat ubogega velikana, ko ga ta z mogočnim repom strašno lopne po glavi. Ropar se zamaja, divje zatuli, se povali po tleh. Mejtem pa se diplo« dok vrže proti vodi. Ropar se v veliš kanskem skoku zaleti za njim in ga tik ob bregu popade z zobmi in kremp« lji. Z neznansko silo se ga diplodok otrese in plane v vodo. Ropar ne more za njim, sovražno tuli na bregu. Toda tudi diplodoku ni prijetno: velike kr« vaveče rane kažejo, da mu je zverina iztrgala cele plasti mesa. Potopi se v globoko vodo in si hladi rane. Črez par tednov se bodo zarastle in le než« na koža bo spominjala na smrtni boj, ki ga je prestal. Kako pa je živel diplodok? Bival je v močvirjih, do vratu potopljen v vodo. Počasi je nagnil glavo in ugriz« nil v sočno vodno rastlinje, ki je tod bohotno rastlo. Z ozkimi zobmi je tr« gal velikanske šope trav in praprotja, potem je dvignil glavo, da se je voda odtekla iz gobca. Pri tem je za sladčico požrl na kupe polžev in črvov. Po« noči je položil glavo na vodne rastline ali ločje. Le streha lobanje z nosnica« mi je molela iz vode. Tako je diplodok mirno zaspal. Tako so živeli ti močvirni velikani prav mirno in, če divjih tiranozavrov ni bilo blizu, brez skrbi. Toda prišel je čas, ko se je teh krotkih zmajev po« lastil hud nemir. Solnce je vedno huje pripekalo. Vstali so vroči viharji, ki so nosili s seboj oblake peska in jih spuščali v močvirja in luže. Praprotni gozdovi so se jeli sušiti. Hrane je bilo vedno manj. Napočila je doba silne suše. Živali so čutile, da voda pojema. Že je tu in tam gledal obokani hrbet brontozavra iz vode. In voda je vse« vdilj upadala in oblaki peska so se ne« nehoma vsipali na močvirja. Prišel je čas, ko so se rastline posušile in je voda segala orjakom komaj do beder. Velikane je začela mučiti lakota. Po« dali so se na pot proti Atlantskemu Tiranozavrijec, do 11 m visok. veletoku. Prvi so se vzdignili traho« donti, ki so se brzo v skokih poganjali naprej in so bili oboroženi s tremi ostrimi rogovi. Zunaj na suhem pa so med šumami praproti prežali nanje tiranozavri, ki jim je dišalo meso. V divjem begu so trahodonti . skakali črez peščene nasipine; roparski tirano« zavri so jih napadali in davili. Vedno gostejše trume so se dvigale iz izsušenih močvirij in potovale proti reki. Mnogo jih je poginilo od lakote in žeje, mnogo so jih raztrgali tirano« zavri. Tisti pa, ki so dosegli bregove Atlantskega veletoka, so našli velikan« sko suho strugo, po kateri se je vila majhna umazana voda. Zmučeni so šli po strugi navzdol k morju. Kar jih preje ni poginilo, so našli smrt v sla« nih valovih morja. Le trizobi orjak briceratops, ki se je bil privadil živ« ljenju na suhem, se je zatekel v goz« dove, kjer je našel še dovolj živeža, da se je ohranil. Tisočletja so tekla nad pusto zem« Ijo. Silne povodnji so zalile zemljo in pokopale zmaje in gozdove. Ti od zemlje stlačeni, zraku zaprti gozdovi so se stisnili in okameneli v premog. Premog, ki ga danes kopljejo rudarji v premogovnikih, da z njim kurimo peči in kotle, je okamenelo rastlinje iz te dobe. In spet so pretekla tisočletja — v božjem svetopisemskem dnevu ko ena sama minuta. Potem pa je prišel hip, ko je Bog vzel ilovico in dahnil vanjo dušo. In na zemlji, pod katero so ležali globoko pokopani zmaji in gozdovi, je začel gospodariti Adam, prvi človek. CERKEV SKESANEGA RAZBOJNIK A- wmm I. Demidov. Sibirska ječa. Če biva v njej zelo nasilen in proslavljen kaznjenec, se mu sojetniki kmalu podvržejo. Včasi predstojniki to razmerje molče priz« najo in ga celo izrabijo, seveda ne brez skrivnega strahu, kaj bo iz tega. Tak »car kaznjencev« je bil Kre« men, proslul in mogočen jetnik. Ne« omejeno in brez ugovorov je vladal nad sojetniki. Vse je šlo dobro, dokler niso o priliki izpraznitve otoka Šaha« lina — po rusko«japonski vojni — pridelili kaznjencev iz ene otočnih ječ tej«le kaznilnici. Med prišleci je bil tu« di ropar Kalač, ki je bil ob prevalu sto« letja vznemirjal Povolžje. Z »novimi« je ječa shranjevala 300 kaznjencev, medtem ko je posadka štela komaj 71 mož. Med Kalačem, ki je med svo« jimi užival popolno oblast, in med Kremenom je bilo razmerje že od po-četka zelo napeto; do odprtega spora med obema skupinama pa ni še prišlo. Na praznik Marijinega oznanjenja pa je radi malenkosti izbruhnil spor. Ni bilo dolgo in že sta si obe stranki stali na dvorišču nasproti, pripravljeni za boj. Poveljnik se je bal prelivanja kr« vi in je poslal po kaznilniškega du« hovna, arhimandrita Sergija. Ta pri« poveduje, kako se je vse dogodilo: Komandant mi je planil nasproti. — Dal bom streljati, je rekel,-s Kres menom in Kalačem treba končati. Dokler bosta ta dva živela, ne bo miru. Hipoma me je oblisknila misel. — Počakajte, sem odgovoril povelj« niku, bom poskusil. Rečem in že mi je, ko da bi kdo drugi govoril te besede. Prav čudno mi je bilo pri srcu. Pa sem se zbal, šel v poveljnikovo hišo, kjer je bila shra« njena cerkvena oprava. Brž sem odel cerkvena oblačila ter šel ven na vrata. Čul sem zgoraj stražno moštvo govo« riti; nastal je kratek premor. No, sem si mislil, to je pravi trenutek. Dal sem odpreti mala vrata, se pokrižal in šel na dvorišče. Najprej sem ugledal Kre« mena. Stal je oborožen s plotnim ko« lom na čelu svojih. Kakih deset ko« rakov od njega na nasprotni strani se je nahajal Kalač, tudi on z debelim kolom v rokah, za njim pa njegovi sotrpini z otoka Sahalina. Nekaj mož je ležalo v snegu — trije so pri tem sporu izgubili življenje. Dvignil sem križ in šel naravnost proti Kremenu. Ko sem napravil par korakov, se je obrnil k meni, z obema rokama poprijel kol, ga dvignil in s surovim glasom rekel: — Pojdi proč, pop, od greha. Tu nisi ničesar zgubil. Jaz pa grem kar naprej, pomolim vzdihljaj in grem počasi naprej. Noge se mi tresejo, dihanje mi zastaja. Ven« dar grem dalje, prav do njega — še kake štiri korake sva narazen. Raz? pelo držim pred seboj v rokah. Kremen je grdo zmerjal in govoril: — Glej, da zgineš, ti pravim, ali pa ne bo ostalo nič, ne od tebe ne od križa! Zdaj sem dvignil razpelo še višje, zaprl oči, napravil še korak in sem mu — le odkje so mi prišle besede? — rekel: — Ali pa tudi misliš na svojo mater? Zdaj, zdaj bo udaril, sem mislil. Kar zaslišim. kako je zraven mene ne? kaj padlo; odprl sem oči — Kremen je bil vrgel kol od sebe in je s počas? nim korakom šel proti zaporu. Celo dvorišče je bilo kot izumrlo, le Kalač se je umikal k svojim; ostal sem sredi dvorišča sam, z dvignjenim razpelom. Bilo je, ko da bi se bil Kre? men hipoma prebudil. — Podelil sem na obe strani blagoslov. — Treba jim je pomagati, nesreč? nikom, sem rekel samemu sebi. Boj je bil končan. Stražarji in jet? niki so skupaj začeli pobirati pohab? ljene in mrtve. In kaj mislite? Po pre? tepu sta se oba valova združila, so se sovražniki nad krvjo ubitih pobratili. Najvažneje je pa bilo, da se Kremen in Kalač nista več prepirala za pre? vlado; bila sta si enaka in s tem je bilo vse prav. Preiskava, ki je sledila, ni mogla dognati, kdo je bil pravzaprav pretepa kriv ... To leto je padla velika noč zelo po? zno, na 23. aprila. Prišel je veliki te? den in začel sem z bogoslužjem. Opomniti moram, da nismo imeli las? tne kapele. Za to smo pripravili eno velikih soban v ječi in postavili vanjo ikonostas.*) Oltarni prostor je bil te? san; komaj sem se v njem mogel obračati. Tudi cerkev je bila tesna; s težavo je stalo v njej sto mož, ostali pa so morali čakati na hodnikih. Kdor je hotel v cerkvi dobiti pro? stor, je moral priti preje. Ko sem torej prišel, d^. začnem z dnevnicami, je bila cerkev že polna. Pretisnem se torej do altarja — in zagledam Kremena *) S svetimi podobami pokrita stena, ki v v2hodno*krščanskih cerkvah stoji med verniki in oltarjem. stati pred seboj. Moral je biti tu med prvimi. Nisem zaupal lastnim očem. V devetih letih, kar sem tu služboval, nisem Kremena niti enkrat videl v cerkvi. Nikdar se ni prikazal, zdaj pa, stoji v prvi vrsti. Zvečer je spet pri? šel k službi božji in je stal prav spre? daj. V torek — ista slika. To je bilo, kakor da bi se hotel pripraviti na ve? likonočno spoved. Bilo mi je prav čudno pri srcu, če sem pomislil, da se bo morda celo spovedal. Spovedovati sem moral pri altarju, ker ni bilo prostora. Tako sem tudi to pot prišel preje, postavil križ in evangelije na stol, si odel štolo in ča? kal na svoje duhovne otroke. Kar za? gledam, kako stopa Kremen prvi proti meni. Odprl sem vratca (v ikonosta? su) in obstal. Bled in teman je stal pred menoj. Tam je stal, ne da bi se-pokrižal, ne da bi me pogledal, s pogle? dom v stran. — Ali me spoveste? me je vprašal. Šepetal je, toda čutil sem, kakšno moč je skrivalo v sebi to šepetanje. — Ko stopiš k altarju, sem dejal,, pokrižaj se in prikloni se do zemlje.- — Nemogoče mi je napraviti križ ali se prikloniti pred altarjem, se je glasil odgovor. — Kaj naj to pomeni; »nemogoče«? Vsak, ki stopi v hišo božjo, to zmore. — Vsi to morejo, jaz ne morem, je-vztrajal. Poslušajte mojo spoved, po? tem boste vedeli, zakaj. — Ne morem te pripustiti k spo? vedi, če se nočeš pokrižati in se'po? kloniti, sem mu strogo rekel. Kako-naj dopustim, da stojiš pred kri? žem in evangeliji, če se jim odrekaš?" Kremen je molče stal tam. Njegov obraz je še bolj prebledel. Potem je dvignil oči, najprej k meni, potem k altarju in jih spet zavil vstran. Jasno sem zapazil, kako hrumi v njegovi no? trini vihar. — Ne meni, sem dejal, Kristusu se spovej svojih grehov. On jih bo izrul — in ti nočeš niti križa napraviti? Lahko bi mislili, da si se hudiču za? obljubil. Ko sem omenil hudobnega duha, je-Kremen vztrepetal po vsem telesu. Ne govorite mi o njem, je zašepe« tal, moja moč ni dovolj velika. — Toda pred Bogom se moraš po« nižati, sem mu prigovarjal. Že sem začutil, da začenjam šibeti, in isti čas sem videl, da je Kremen stal na meji. En sam korak naprej — in začelo se bo zanj novo življenje. Če zdaj odide od altarja — se ne po« vrne nikoli več. Ali še slabše, napra« vil bo kaj strašnega, na kar dosedaj še sam ni mislil. Pa sem se spomnil, kako mi je bil Gospod pomagal, da sem mu na dvorišču na pravi način prišel nasproti, in sem stopil prav ob Kremena in mu rekel: — Zakaj obračaš proč oči, prišel si k služabniku altarja, torej poglej vanj. Najprej je pobesil oči k tlom, po« tem se je obrnil k meni. Se sem mu prigovarjal. — Čuješ, Kremen, tu nisi v ječi in jaz nisem tvoj predstojnik. Nihče te ni silil, da prideš semkaj; bila je tvoja svobodna volja. In ko si že tu, ponižaj se. Če tega ne storiš, nimaš pri altarju opravka. Potem je bolje, da greš. S tem se sem obrnil od njega, šel na -evangeljsko stran in stoje molil. Mo« je srce ie bilo polno strahu. Kaj naj storim, če poj de? In spet sem čutil, če poj de, me bo iz vse duše sovražil. Ne vem, kako dolgo sva tako stala. Bilo mi je, ko da bi pretekle ure, kar sem ga zaslišal vstati — in spet je bilo tiho. Ko sem pogledal, je Kremen kle« čal in sklonil glavo pred altarjem in tako obstal. Spet sem šel k njemu. — Kremen! sem zaklical. Molčal je. — Kremen, vstani! — Najprej poslušaj mojo spoved, prej ne vstanem. In ne da bi dvignil glavo, se je začel spovedovati. In če bi živel še sto let, take spovedi ne bi nikoli več slišal. Moj Bog! Kako globoko se človek mo« re ponižati! Poln zlobe in prelite krvi! In kakšne krvi! In medtem ko je Kre« men govoril, je pred mojimi očmi vse plavalo: čutil sem-, da trepečem po vsem životu. Pri tem je njegov glas postajal močnejši in močnejši. Ves je zagorel, dvignil glavo, pogledal v altar in spravljal iz sebe nova in nova zlo« dejstva. Komaj četrtino tega, kar je povedal, je pred sodiščem priznal in že zato so mu prisodili dosmrtno je« čo. Poglavitne reči pa ni nihče vedel; ostala je neodkrita. Slednjič je Kre« men končal in obmolknil. — Si vse povedal in nič prikril? — Vse, česar se spominjam. — Torej, sem rekel, zdaj pojdi. Ju« tri pred sveto mašo pridi spet. Morda se medtem še spomniš česa, kar si pozabil. Pri teh besedah ine je kaj čudno po« gledal; nekaj njegove stare zlobe je zablisnilo v tem pogledu. Potem se je obrnil in šel. Vso noč nisem mogel spati. Pre« miši je val sem, ali naj Kremenu dam odvezo in ga pripustim k svetemu ob« hajilu. Obenem pa sem čutil — če mu odrečem, bo postal še slabši in hudob« nejši in njegovo jetništvo se že bliža kraju. Zjutraj sem bil ves šibak, bilo je, ko da bi bila kri, ki jo je Kremen prelil, padla name. Bal sem se, da pri božji službi ne bom vzdržal. Pa sem se premagal in šel. Ko sem stopal k al« tarju, je bil Kremen koj za menoj. Spet me je zgrabil strah; moral sem o odvezi odločiti in nisem zmogel priti do jasne misli. Ko hočem seči po kri« žu, mi roke zatrepečejo in pred mano stoji Kremen. V obraz je ves bled, oči upira v tla. In spet, ko tedaj na dvo« rišču, sem sledil hipnemu navdahnje« nju. Poklical sem Kremena, mu rekel, naj poklekne in mu podelil odvezo. — Pojdi, sem rekel potem, zdaj se moreš, zdaj se smeš obhajati. — Dovolite mi, da bom tu pri sveti maši, je zaprosil. Seveda. Ko je prišel čas za sveto ob« hajilo, sem prinesel izza altarja kelih. Tudi Kremen je zdaj šel iz altarnega prostora in se postavil ob strani, prav blizu. Podelil sem sv. obhajilo vsem, le on ni prišel. — No, pridi tudi ti, sem se obrnil k njemu. Trepetal je po vsem životu, se pri« bližal in z močnim, daleč slišnim gla« som vprašal: — Ali mi res daš sveto obhajilo? In še enkrat sem ponovil; — Pridi! Padel je pred kelihom na kolena. — Nisem verjel, da me pripustiš. Prišel sem, da te ubijem. Ta nož sem prinesel zato s sabo. Pri teh besedah je potegnil nož in .ga položil predme. ' — In če mi odpustiš in me pripustiš k svetemu obhajilu, moja spoved sa« mo pred teboj ne zadostuje. Vsi naj vejo, kakšno breme grehov si mi od« vzel. Cutje, bratje! In pred vsemi je še enkrat priznal svoje grehe. Med njimi je bil tudi naj« hujši zločin, umor lastne matere, za katerega ni bil zvedel nihče. Ubil jo je v prepiru. Mati je imela v hiši skrit •denar in Kremen ga je od nje zahte« val. Besedo za besedo je povedal, ka* ko je mater zgrabil, jo visoko dvignil in z vso močjo treščil ob tla in kako je s senci zadela ob peč. Šel je ven k sosedu, ne da bi kaj več mislil na to. Tri ure pozneje je pritekla neka znan* ka, mu zaklicala: »Tvoja mati je pa* dla s peči in se smrtno pobila.« Tako so vsi mislili; o umoru ni bilo govora. — S tem se je vse začelo, je prizna« val Kremen dalje, — za izpoved ni* sem imel moči, pozabiti pa tudi nisem mogel. Žalost in zloba sta me prevze« la. Skušal sem utopiti spomin v vinu, pa je bilo še slabše. In potem sem za* čutil, da za pošteno življenje nisem več sposoben, in sem postal ropar. Ubijal sem zavoljo denarja, ubijal sem tudi zato, da v novi krvi najdem pozabljenje. In takrat, na dvorišču — pri teh besedah je pokazal name — bi bil tudi njega pred vašimi očmi ubil, če me ne bi bil spomnil na mojo mater. Prvič po tridesetih letih mi je človek spregovoril o njej in bilo mi je, kakor da bi me s tem kdo bil po* vezal. Težko je popisati, kako so njegove besede v cerkvi učinkovale. Mnogi so jokali. Jaz sem komaj imel moči, da sem vzdržal do konca. Tudi ne vem več, kako sem ga tedaj obhajal. Nekaj dni pozneje sem srečal Kre* mena na jetniškem dvorišču. — Nekai nameravam, me je nago« voril. — Kaj pa? sem ga vprašal. Cerkvica na ruski vasi. — Na dvorišču, kjer sem spoznal svoje grehe, hočem zidati cerkev. De« nar imam*) — toda ali ga smem pora« biti za to delo? Morda lepi na njem človeška kri. Saj niti ne vem, kdo mi je denar poslal. Svetoval sem mu, naj v bodoče take denarne pošiljke odklanja in da je bo« Ije, če porabi ta denar za zgradbo cer« kve ko za kaj drugega. Kremen je torej začel graditi na dvorišču cerkev in sojetniki so mu obljubili pomagati. Za cerkvenega za« vetnika so izbrali svetega Sergija Ra« doneškega, mojega patrona. — Ta me je spravil na pravo pot, j,e pravil Kremen. *) Kremen je od svojih bivših roparskih tos varišev prejemal brezimne denarne pošiljke, ki jih je hranil, da si po pomiloščenju kupi hišo in zemljo. Cerkev je prišel posvetit škof. Pri prvi službi božji je govoril o skesa« nem razbojniku, ki je na križu prosil Zveličarja, in je po njem imenoval svetišče: cerkev skesanega razbojnika. Tudi je ukazal, naj vsako leto na cerkveni praznik po j o pesem »o skesanem razbojniku«, in sicer mesto navadne obhajilne pesmi. Kremen zidane cerkve ni dolgo pre« živel. Pol leta po oproščenju za nase« litev v Sibiriji se je.prehladil in vzela ga je pljučnica. Pokopali so ga zraven cerkve. MONS. DR. JOSIP EICAN Dr. Ličan je prišel v Gorico kot mlad študent. Tu je končal gimnazijo in bogoslovje, tu je potem služboval in razvijal svoje plodonosno delova« nje. Uživel se je povsem v naše raz« mere in postal bistven del vsega na« šega gibanja. Ljubil je sicer vedno svojo ožjo domačijo tam ob Snežni« ku, toda vse njegovo delo, vsa njegova ustvarjajoča sila je bila posvečena go« riški deželi, za katero je živel z vsem svojim plemenitim srcem. Dr. Ličan ni bil glasen delavec. Zato njegovo ime v široki javnosti ni bilo posebno znano. Bil je tih, skromen mož, ki je pa vedno neumorno delal, priden kakor čebelica. Vsi tisti, ki so ga poznali od bliže in so imeli priliko slediti njegovemu delu, vedo, da je bil izredna osebnost. Bil je globok mislec, ki je.dajal načelne smernice vsemu na« šemu delu. Rodil se je dne 31. junija 1874. v Ilirski Bistrici. Gimnazijo in bogo» slovje je študiral in dokončal z od« ličnim uspehom v Gorici. Po posve« titvi v mašnika dne 13. julija 1897. je kaplanoval najprej dve leti v Št. Petru pri Gorici, potem eno leto na Placuti v Gorici. S 1. januarjem 1902. je po« stal nadškofijski tajnik pri kardinalu Missiji, kateremu je pa že po par me« secih dal zadnja sv. tolažila za pot v večnost. Potem je tajnikoval nadško« fu Jordanu in pozneje do 1. 1911. se« danjemu prevzvišenemu vladiki. V le« tih, ko je bil kaplan in tajnik, je kljub službenemu in javnemu delu, ki ga je vršil, neumorno in vestno študiral. L. 1908. je postal doktor bogoslovja. Ker so njegovi predstojniki vedeli, kako je sposoben in izobražen, so ga Te vrste pišemo možu, ki je Go« riško Mohorjevo družbo ustanovil, bil njen prvi predsednik, poglavitni pospeševatelj in branitelj. Monsignor dr. Josip Ličan. Msgr. dr. Josip Ličan, ki je dne 8. junija 1929. umrl v Gorici, ni bil Go« ričan, bil je Notranjec, doma iz Ilir« ske Bistrice. Vse njegovo življenje, vse njegovo delovanje je pa tako tes« no združeno z zgodovino goriških Slo« vencev v zadnjih treh desetletjih, da ga mi goriški Slovenci lahko brez po« misleka prištevamo med enega svojih najuglednejših in najpomembnejših voditeljev. že 1. 1906. imenovali za izrednega pro« fesorja v goriškem bogoslovju, leta 1909. pa za rednega profesorja. Na tem mestu je ostal do 1. 1928., ko je bil radi težke bolezni na lastno proš« njo upokojen. Radi njegovega vse* stranskega in zaslužnega delovanja ga je 1. 1913. počastil sv. oče z našlo« vom komornega tajnika in monsi« gnorja. Globoka, neporušna vera je bila po* glavitna lastnost drja. Ličana, podla« ga vse njegove osebnosti. Iz te velike vere je črpal moči za vse težko delo, ki ga je vršil, in v njej je našel oporo, da ni nikdar obupaval. Ta vera, zdru« žena s široko naobrazbo in z bistrim umevanjem vsakdanjega življenja, mu je omogočila, da je bil povsod, kjer je zastavil svoje moči, cel mož. V dušnem pastirstvu je bil malo let. Vendar pa vem, da živi še mnogo Šempetercev, ki se s spoštovanjem spominjajo svojega kaplana Ličana. Tem večja vrzel je pa zazijala z iz« gubo drja. Ličana v zboru goriških bo« goslovnih profesorjev. Bil je profesor, kakor jih je imela goriška bogoslov« niča le malo. Bil je res znanstvenik in vzgojitelj. Obvladal je svoje predme« te do potankosti in jih znal z mo« derno znanstveno metodo tudi zani« mivo prednašati. S svojim prikupnim predavanjem in nenavadnim znanjem je poslušalce neodoljivo pritegnil na« se in jim z lahkoto razgrinjal večkrat težko tvarino. Uspehi, ki jih je do« segel kot profesor bogoslovja, so ne« precenljivi. Odmev njegovih naukov, njegovih besed živi v enem celem ro« du naše duhovščine. Mož, ki je nosil v sebi toliko velike vere, a je videl okrog sebe, zunaj v življenju, toliko nevere, je takoj spo« znal svojo življensko nalogo. Z vse« mi silami svojega duha in srca se je posvetil širjenju kraljestva božjega na zemlji. In ustvaril si je takoj tudi svoj načrt. Kristusovo zapoved: »Poj« dite in učite vse narode!« si je prikrojil za ozki delokrog, v katerega je bil postavljen: »Pojdi in uči vse: mlade in stare, bogate in revne, izobražene in neuke!« Zato ga vidimo povsod, kjer je slovensko katoliško gibanje na Goriškem v zadnjih 30 letih kaj' ustvarjalo. Z besedo in delom je ved« no v prvih vrstah. S svojo širokogrud« no ljubeznijo hoče zajeti vse, poma« gati povsod. Za učečo se mladino je potrebno varno zatočišče. Zato ga vidimo, kako se trudi za prospeh Alojzijevišča, ka« ko zlasti po vojni očetovsko skrbi za obnovo zavoda. »Alojzijevišču« je predsedoval od 1. 1912. do 1. 1926. Za delavstvo, za socialno tlačene je treba skrbeti, njihov položaj po možnosti zboljšati. Dr. Ličan, učenec in prijatelj velikega našega socialne« ga delavca drja. Kreka, pri tem delu ne sme manjkati. In že vidimo, kako dr. Ličan leta in leta požrtvovalno pomaga pri Slovenskem katoliškem delavskem društvu v Gorici. V deželi gospodari liberalizem; pod njegovim okriljem izmozgava kapita« lizem ubogega deželana. Pa zadoni pieko slovenskih zemelj gromki glas Krekovih »Črnih bukev«: »Kmetje, otresite se pijavk! V zadružništvu je vaša rešitev!« In dr. Ličan, ki je v ti« stih letih mlad kaplan v Št. Petru pri Gorici, gre takoj na delo in ustanovi s pomočjo vrlih mož Šempetersko Kmetijsko društvo, ki je še danes eden najbolj močnih in cvetočih zavodov v deželi. Od tedaj pa do zadnje bolezni je za slovensko zadružništvo mnogo delal. Ravno ko je v začetku sedanjega stoletja stopil dr. Ličan na javno po« zorišče, je zaplalo v deželi novo živ« Ijenje. Prejšnja brezbrižnost se je umaknila silnemu pogonu proti novim smotrom; narodna zavest je vzplam« tela, prebujeno ljudstvo si je hotelo z enim zamahom priboriti vse zamu« jeno, hrepenenje po izobrazbi se je podesetorilo. Dr. Ličan je kot dober poznavalec ljudske duše spoznal te težnje in se jih je veselil. Uvidel pa je takoj, da je treba ta pljuskajoči val ljudskega hrepenenja po izobrazbi speljati v mirno strugo zdrave načel« nosti. Dve organizaciji: »Slov. krščan« ska socialna zveza« pred vojno in »Prosvetna zveza« po vojni sta si postavili visoko nalogo, širiti med ljudstvom pravo, na krščanskih nače« lih slonečo prosveto. Obe organizaciji sta imeli v dr ju Ličanu vedno krepke« ga in odločnega sodelavca. Glavna opora našega kulturnega in izobraževalnega dela je pa bil pred in po vojni naš katoliški tisk. Za podvig tiska si je msgr. dr. Ličan pridobil iz« rednih zaslug. Na tem polju si je po* stavil spomenike, ki bodo njegovo ime ohranili še poznim rodovom. »Katoliškemu tiskovnemu društvu v Gorici«, ki so ga 1. 1908. ustanovili sedanji krški škof dr. Srebrnič, dr. Li« čan, župnik Ivan Rejec in drugi, je bil rajni monsignor močna opora. Ko je mlado katoliško gibanje začutilo po« trebo po načelno jasnem, neodvisnem listu, je dr. Ličan pomagal osnovati tednik »Novi čas«, ki je v kratkem postal najvplivnejši ljudski list goriš ških Slovencev. Dr. Ličan je vanj pi« sal izvrstne načelne uvodnike. Takoj po polomu je pripravil ustanovitev »Goriške Straže«, katero je začetko« ma nekaj mesecev celo urejeval. Leta 1920. je zasnoval mesečnik »Mladiko«, katere prvi letnik je uredil. Ta list je bil — poleg »Zbornika« — prvi odloč« no načelni list po vojni. Leta 1923. se je mons. Ličan lotil priprav za ustanovitev cerkvene bra« tovščine za širjenje katoliških knjig med naše ljudstvo. Pri tem delu sta mu bila najboljša pomagavca č. g. ka« nalski dekan Venceslav Bele in bivši poslanec Virgilij Šček. Naporu teh treh mož se moramo zahvaliti, da se je ustanovila Goriška Mohorjeva družba. Veliko je bilo tudi delo, ki ga je iz« vršil za goriško nadškofijo. Koliko do« brih pobud je dal, koliko važnih na« svetov, ki so rodili veri lepe uspehe! Pokojni monsignor je veliko pisal. Številni in važni so njegovi spisi v »Folium dioecesanum« goriške nad* škofije. Predali »Primorskega lista«, »Novega časa«, mnogi verski članki in utrinki »Goriške Straže« pričajo o njegovem sodelovanju. Pisal je znan« stvene članke za »Zbornik«, poljudne za »Naš Čolnič«. V rokopisu je ostalo njegovo delo »Harmonija sv. evange» lijev«, ki ga bo izdala Goriška Mohor* jeva družba. Iz vsega tega vsestranskega Ličano« vega delovanja sledi samo po sebi, da je imela njegova odločna in izrazita osebnost velik vpliv na vse naše jav« no življenje in trenje v zadnjih deset* let jih. In ni čuda! Saj dr. Ličan ni bil samo globok znanstvenik, dober pro« fesor ter izreden in mnogostranski kulturen delavec, temveč je bil tudi bistroviden in načelen politik. Ko je ob zatonu prejšnjega in v pričetku se« danjega stoletja v ostalih slovenskih pokrajinah nastopila misel krščanske demokracije zmagovito pot, pri nas na Goriškem ni našla zaželenega od« meva. Naši takratni voditelji niso bili dostopni za pravo, zdravo demokraci« jo. Preko Goriške pa se je vedno bolj širil val protikrščanskega mišljenja. Tu je posegel dr. Ličan z nekaterimi prijatelji z močno roko vmes. Nastala je tako zvana mlada struja, ki si je za« stavila veliko in lepo nalogo: preob« raziti miselnost goriškega slovenske« ga ljudstva po načelih krščanske de« mokracije. Začelo se je živahno pro« svetno, socialno in zadružno gibanje po vsej deželi. Vzcvetela so izobraže« valna društva, nastopili so Orli, zaži« vela je mladina. Največja zasluga drja Ličana v tem zmagovitem boju je bi« la, da je znal prikleniti duhovščino na mlado gibanje. Kot zvest Mahničev in Krekov učenec je znal duhovščini prikazati, kako duhovniški poklic zahteva, da duhovnik gre med ljud« stvo, iz katerega je izšel, da dela zanj in da usmeri njegovo miselnost in de« lavnost po krščanskih načelih. Nje« gova beseda združena z velikim oseb« nim vplivom je žela popolen uspeh. Duhovniki so se skoro brez izjeme str« nili v novem kulturno*socialnem delu in ta enotnost duhovniških vrst se tudi v povojnih letih ni zrahljala. Ta zasluga pokojnega monsignorja je pa gotovo največja, vprav zgodovinska. Kajti koliko plodnih, življenskih sa« dov je rodila ozka vez, ki oklepa slo« venskega duhovnika in slovensko ljudstvo, in kaj bi bilo, če bi te vezi ne bilo! Kot človek je bil pokojni dr. Ličan blag, dobrosrčen mož, ki je vedno rad pomagal, kjer je le mogel. Njegova hiša je bila vedno gostoljubno odprta vsem številnim prijateljem in znan» cem in rad je pokramljal ter se od srca nasmejal v zabavni družbi, in to tudi v zadnjih letih, ko se je moral radi zelo težke bolezni tako skrbno čuvati in odreči vsem prijetnostim. Glavno vsebino njegovega življenja je pa tvorilo delo. Bil je priden kakor čebelica. Od zore do mraka je kopi« čil zaklade svojega duha in si le malo« kdaj privoščil nekoliko oddiha. Mo« goče je ravno radi te svoje pridnosti in vestnosti tako vzljubil čebelice, ka« terih negi je žrtvoval mnogo svojega časa in znanja. Bil je med prvimi če« belarji na Goriškem in je o čebelar« stvu napisal tudi mnogo poučnih član« kov. V priznanje njegovih zaslug so ga čebelarji izvolili za predsednika »Slovenskega čebelarskega društva« na Goriškem, kateremu je načeloval več let. Mons. dr. Ličan je bil tudi pravi or« jak v trpljenju. Bolezen, ki ga je prvič potrla že 1. 1912., mu je ogražala živ« Ijenje in mu zadnja leta občutno zmanjšala sile, kar se je poznalo v vsem njegovem delu. Pa spet in spet jo je rajni z jekleno voljo in s sila red« nim življenjem premagal — in se ta« koj vrgel na delo. Naravno je, da mu je bolezen vzela precej prožnosti in skalila mnogo ur. Toda junaško in vdano je nosil svoj križ in v trpljenju zorel za nebesa. Otroška, globoka vera mu je pomagala, da je dolgo in mučno bolezen vdano prenašal. Zdaj počiva tam na hribčku pri cer« kvi v Trnovem in čaka ure, ko se bo spet snidel s svojimi prijatelji, učenci in sodelavci. Njegovo ime pa ostane neizbrisno zapisano v zgodovini slo« venskega ljudstva goriške dežele. MONS. IVAN RO; Komaj 2 leti in pol je od tega, ko smo slavili 601etnico rojstva Ivana Rojca. Takrat smo mu voščili, naj bi ga ljubi Bog ohranil v krepkem zdrav« ju v blagor cerkve in naroda še mno« go, mnogo blagoslovljenih let. Toda zdravja se je blagi pokojnik veselil po tem jedva še dobro leto. Poleti 1. 1927. je začutil, da mu slabi srce. Le skrb in spretnost zdravnika drja. Serjuna ga je ohranjevala še do 2. septembra 1928. Ta dan ga je zadela kap. Tolminska se je zagrnila v žalost. Ivan Roječ se je rodil v Trstu dne 26. marca 1866. Oče mu je bil usluž« benec Lloyda, doma pa je bil iz So« vodenj pri Gorici. Zato se je tudi sin Ivan čutil domačina v Sovodnjah. Šole je obiskoval in dokončal v Gorici. V mašnika je bil posvečen 8. 9. 1890. Naj« prej je služboval kot kaplan v Solka« nu, od tam se je preselil kot kurat v Bilje, odkoder je šel leta 1907. za ■mi^b Mostar. župnika v Miren. Končno je priše leta 1915. za župnika in dekana v Tol min. , \ Ivan Roječ se je že kot dijak in bo goslovec zelo zanimal za prosvetna, zlasti pa za socialna in gospodarska vprašanja. Mogočno je vplival nanj poznejši škof dr. Mahnič. Kot bogo« sloveč je bil korektor njegovega »Rimskega Katolika«. Bil je tudi oseb« ni prijatelj drja. Kreka in le ta ga je s plodovitim vsestranskim delovanjem še bolj vzpodbujal, da je jel z veliko vnemo kmalu tudi udejstvovati svoje socialno « gospodarske načrte v prid ljudstva. Kakor je bil mož širokega obzorja, a tudi velike energije in kremenitega značaja, je bilo tudi njegovo delova« nje velikopotezno; boril se je za do« sego svojih smotrov z veliko vnemo in vztrajnostjo ter premagal pri tem ne« šteto hudih zaprek. Njegov vzor je bilo zadružništvo ■v prid trpečim delavskim stanovom. Prvo njegovo veliko delo je bila usta« Monsignor Ivan Rojcc. novitev »Zadružne opekarne« v Bi« ljah leta 1898. Ž njo je hotel razširiti in okrepiti opekarsko industrijo, pa tudi dejansko izvesti načelo, naj bo posestnik glinastega zemljišča in delavec « opekar ob enem tudi podjet« nik in gospodar opekarne. Mimogrede bodi omenjeno, da je Ivan Roječ zgra« dil in uredil tudi cvetočo nadškofijsko opekarno na Dombravi pri Prvačini. Drugega velikega vprašanja se je Ivan Roječ lotil leta 1907. kot župnik v Mirnu. Tam in v bližnji okolici se peča pretežna večina prebivalstva s čevljarsko obrtjo. A vsi ti čevljarji so delali le na naročila in račun neka« terih podjetnikov, ki so jih plačevali, kakor so pač mogli in hoteli. A ker so bili tudi ti delodajavci večinoma go« spodarsko šibki in v rokah višjih, ži« dovskih oderuhov, je pretila nevar« nost, da pridejo delavci prej ali slej še ob ta pičli zaslužek. Šlo je za obstanek skoraj vse velike župnije in okolice. In da prepreči to nesrečo ter da iz« boljša delavcem borno stanje, usta« novi župnik Ivan Roječ z velikanskim rizikom in silno odgovornostjo »Čev« ljarsko zadrugo«. Sezida veliko za« družno poslopje, poleg njega pa vzo« ren prosvetni dom. Da bi opisal vse nadčloveške trude in boje, denarne in drugefžrtve, ki jih je moral premago« vati idealni mož leta in leta, skoraj brez upa na zmago, bi moral napisati celo knjigo! Ivan Roječ je ustanovil tudi »Po« sojilnico« v Bil j ah, bil s pokojnim monsignorjem drjem Ličanom med soustanovniki krepkega »Kmetijskega društva« v Šempetru in se je po go« riški okolici sploh udeleževal vsega narodnogospodarskega in prosvetne« ga delovanja. Sad njegove gorečnosti in truda je tudi, da so znamenito božjo pot na Gradu pri Mirnu prevzeli misijonarji. Dotlej je bila v oskrbi župnije. To je njegovo največje in trajno delo, ve« lepomembno za vse Primorje. Ome« njamo tudi, da se je mons. Roječ čvr« sto udejstvoval tudi na političnem po« lju. Bil je vnet načelnik Slov. ljudske stranke ter večleten poslanec v goriš« kem deželnem zboru. V boju s svo« jimi političnimi nasprotniki je bil na< čelen, odločen, a vselej ljubezniv in šaljiv. Zoprna mu je bila neznačajna hinavščina in vsako načelno polovičar« stvo v politiki. Bil je zvest sobojev« nik v taboru mlade krščansko«socialne stranke. Njegovo vnetost za versko probujo ljudstva izpričujejo krasno uspeli evharistični kongres v Tolminu ter živahno versko življenje v raznih cerkvenih družbah. Mons. Roječ je kazal vedno globoko razumevanje in zanimanje za prosvetno gibanje v na« ših katoliških društvih. Kakor povsod, je bil Ivan Roječ zelo delaven zlasti v vojnem času. Nevenljive so njegove zasluge za ubo« ge begunce. Kot škofijski komisar je večkrat prepotoval in obiskal vsa be« gunska taborišča Primorcev: Sloven« cev in Italijanov, tja gori do češke Prage, delil med begunci podpore in neumorno posredoval zanje na Duna« ju pri ministrstvih in pri drugih oblast* nijah. Ko je moral zapustiti Tolmin, se je nastanil na bližnjem Lubinju, kas« neje pa v tolminskih grapah v Zad« lazu v najskromnejših razmerah in bil večkrat v smrtni nevarnosti. Spo« minjam se, da je leta 1916. po parkrat na teden hodil iz Zadlaza v Tolmin maševat v kapelico sv. Antona, ki je bila komaj dober streljaj od strelskih jarkov. Po maši pa je v tej kapelici zbiral otroke ter jih učil krščanskega nauka. Nikdar tudi ne pozabimo nje* govih posredovanj pri vojnem povelj« stvu, da ni izganjalo ljudstva, in nje« gova zasluga je, da niso bile vasi po tolminskih grapah sploh nikdar iz« praznjene ter so se tako obvarovale iz« ropanja od nemških čet. Po končani vojni se je Ivan Roječ ta« koj vrnil v Tolmin, sam za silo popra« vil cerkev in sebi skromno stanovanje ter bil duša obnovitvenemu uradu. Z italijanskimi vojaškimi in civilnimi ob« lastnijami je občeval vedno spoštljivo in korektno ter nastopal vedno za čast in dobrobit ljudstva tako, da je pri vseh vzbujal spoštovanje. Oblastnije so videle pač, da je vseskozi pravičen in takten, in nikdar mu ne pozabijo, kar je dobrega storil zlasti ubogim ita« lijanskim vojnim ujetnikom 1. 1917. Avstrijska in nemška vojaška povelj« stva niso namreč ž njimi kaj lepo rav« nala in zato je dekan Ivan Roječ na« stopal proti njim z vso odločnostjo. Posredoval je tudi, da je moglo na stotine vojnih ujetnikov takoj obve« stiti svojce o svojem ujetništvu; po« šil j al je njihova imena in naslove kar naravnost v Vatikan in Ie«ta jih je brž objavljal v časopisih. Zapisano ni najbrž nikjer in zato bodi vsaj tu na tem mestu, da se otme pozabi. Poleg tega pa še naslednje v spomin tudi že pokojnega župnika Janeza Kokošarja. Trije smo bili takrat. Pokojni dekan mons. Roječ, pok. župnik Janez Ko« košar na Grahovem pa jaz v Oblokah in Hudijužni. Polne roke dela smo imeli z ubogimi vojnimi ujetniki, vsak v svojem okolišu in v skupnih, često zelo burnih nastopih pri vojaških in drugih oblastvih. Odločno smo zahte« vali, da so dobivali izmučeni italijan« ski ujetniki na strašnih pohodih in v sila neugodnem vremenu vsaj nekaj hrane, oddiha in počitka ter da Av« strijci niso gonili obolelih dalje, Umi« rajoče smo previdovali, tolažili, umrle pokopavali in tako po možnosti lajšali veliko gorje. Tudi midva z g. Koko« šarjem sva med ujetniki nabirala na« slove in sporočila — tudi zadnja spo« ročila — v domovino — v Italijo; od« pošiljal jih je pa mons. Roječ. — Ta« koj ob prihodu italijanskih čet in sploh, kadar ni bilo v Tolminu vojnih kuratov, je rajni dekan s svojima ka« planoma oskrboval vojaštvu službo božjo in spovedovanje. Ivan Roječ je imel vedno pazno oko za učiteljišče v Tolminu in skrbel tudi s svojima pomočnikoma za pouk krščanskega nauka na tej važni šoli, čeprav je bil brezplačen in ni po za« konu predpisan. — Za v vojni padle iz tolminske župnije je napravil pred cerkvijo krasen spomenik. Blagi po« kojnik je slutil, da bo umrl v Tolminu. Na spomeniku je prihranil zase prazen prostor. Zdaj je tudi sam napisan med »v vojni padlimi«. — Takoj po kon« čani vojni je ustanovil Marijino druž« bo za dekleta, kasneje še za matere, ki se mogočno razvijati, in sploh skrbel z vso vnemo v družbi svojih vnetih in marljivih kaplanov za proevit verskega življenja v cerkvi in izven cerkve. Za naštete in druge zasluge je prejel Ivan Roječ leta 1921. zasluženo častno odlikovanje monsignora, ko je postal častni kanonik prvostolnega goriške« ga kapiteljna. Na to je bilo po pravici ponosno vse ljudstvo in dekanijska duhovščina. Vse njegovo življenje je bilo de« laven dan. Njegovo delovanje v kul« turnem in zlasti socialno«gospodar« skem oziru je posegalo tako globoko v življenje našega ljudstva, da mu je tudi v zgodovini našega naroda zagotovljeno častno mesto in časten, hvaležen spomin, pri pravičnem Bogu Da večno plačilo za nesebično lju« bežen. OTROCI, UGANITE! Kaj beži brez nog, a grabi brez rok? Ko vojvoda vodo pije, se nad njim zastava vije. # » « O dobrotno, zlato, milo! Kod si celo noč hodilo? Brzo, brzo sem letelo, pol sveta s tolažbo grelo. Kaj šest mesecev bdi in šest mesecev spi? Žena je — po vodi neprestano brodi, brodi neprestano z nogo neoprano. * * * Te uganke so iz lepe knjige »Narodne za« gonetke«, ki jo je po zbirki Vuka Karadžiča priredil Alojzij Gradnik. Izšla je v Katoliški knjigarni v Gorici. 1. Nina, nana, nena, veja je zelena, a na veji jabolka, jabolka rumena. Priletela ptičica, vejo je zazibala, jabolka je pala, Anka jo pobrala. USPAVANKE. 2. Nina, nana, ninana, v vrtu cvete gartroža, na gartroži pisana pa sedi polončica. Polončica frfota, ne boji se deteta, na ročico zleta s pisanega cveta. NA POTOKU. »Dobro jutro, botra Špela, kaj pri vas so zdravi vsi?« »Po navadi, draga Jela, hvala, zdravi, kaj pa vi?« »Kaj pa dela mala deca? Ji je ata kaj poslal?« »Pa prav danes se je vrnil, a kolačev ni še dal.« »Kakšno pa bo danes delo?« »Danes bomo trli lan.« »Kaj pa dela muca^maca?« »Ona prede celi dan.« »Pa imate kakšno punčko?« »Imam, draga, samo dve.« »Zbogom, botra!« »Zbogom, draga, pa lepo pozdravi vse!« PA ČEGAVA SI, TI MALA? Pa čegava si, ti mala? To bi mi hoteli znati: Kakšno je ime očetu in kako se zove mati? Ali res imaš dve leti? Kaj, da jih imaš že preko? Pa ti dajejo še z žličko, ali sama piješ mleko? Kaj, se pa kaj rada kopaš, ali mar bojiš se vode? Si=li zmerom dobra, pridna? Te kedaj jeziček bode? Kaj nikoli te ne bode? Kaj nikoli ne brbljaš? Morda pa molčiš zato le, ker nas prav še ne poznaš. Pa znabiti, da molčiš le, tudi kadar si prav sama; morda znaš le govoriti: »ata, ata, mama, mama.« MALI BRATEC. Prišel bratec, mali Jure, do očetove je ure. Ura pa je vsa od zlata in ima kar dvojna vrata. Jo j, to pa je res lepo! Če nastaviš jo na uho, uho ti je kakor gluho. Čuješ samo: tika«teka! Bratec misli: hoče mleka. Jo j, kako pa bi to šlo? S sladkim mlekom jo zalije, ura pije, pije, pije. Bratec misli: Ej, je zvita, zdaj molči, ko je že sita, ko več nima praznih čev! Prime pisker in naloka tudi sam se tega soka. Zdaj molčita kar oba. A ko oče bo doma, bo naš Jurček mašo pel. PO GOSTIJI. Žabec sta in žaba na večerji bila. Tam sta mnogo jedla, a še več sta pila. Žaba žrla muhe je do bele zore, trebuh se ji napne, dihati ne more. Reče žaba žabcu: »Zdaj še te nadloge! Vidiš, ne neso me moje šibke noge.« Žabec odgovarja: »Težko tudi meni, ali prej pomagal bom pač svoji ženi.« Pa se ji približa, vzame štuporamo, in vso pot do doma godrnjavsa samo. StAVČEK \ H. Chr. Andersen. Na Kitajskem, saj veš, je cesar Ki« tajec in vsi, ki jih ima okoli sebe, so tudi Kitajci. Sicer je že mnogo let te« ga, toda prav zato je vredno truda, slišati povest, preden se pozabi. Ce« sarjev grad je bil najveličastnejši na svetu, čisto cel iz finega, zelo drago« cenega, a tako krhkega porcelana, da je bilo nevarno se ga dotakniti, da .se je bilo treba zelo paziti. V vrtu pa je človek videl najčudovitejše cvetlice; na najlepše pa so bili privezani sre« brni zvončki, ki so peli, da ni bilo mo« goče iti mimo, ne da bi človek opazil cvetlice. Da, v cesarjevem vrtu je bilo vse izvrstno premišljeno. Razprostiral pa se je tako daleč, da sam vrtnar ni poznal njegovega konca. Kdor je šel kar naprej, je prišel v najsijajnejši gozd z visokimi drevesi in globokimi jezeri. Gozd se je vlekel naravnost doli do morja, ki je bilo modro in glo« boko; velike ladje so lahko prijadrale prav pod veje dreves in v teh je sta« noval slavček, ki je tako lepo pel, da je celo ubogi ribič, ki je vendar imel mnogo drugega dela, tiho obstal in po« slušal, kadar se je ponoči odpeljal na morje, da bi vrgel ribjo mrežo, in je potem slišal slavčka. »Moj Bog, kako je to lepo!« je rekel; toda moral je pa« žiti na svoje stvari in je pri tem po« zabil na ptiča. Toda kadar je ta v na« slednji noči zopet pel in je ribič prišel tja, je rekel isto: »Moj Bog, kako je to lepo!« Iz vseh dežel sveta so prihajali pot« niki v cesarjevo mesto in občudovali mesto, grad in vrt. Ko so pa zaslišali slavčka, so vsi rekli: »To je pa vendar najboljše!« Ko so potniki prišli domov, so o tem pripovedovali; in učenjaki so na« pisali mnogo knjig o mestu, gradu in vrtu. Pa tudi slavčka niso pozabili; njega so najbolj slavili; tisti pa, ki so znali pesniti, so pisali najlepše pesmi o slavčku v gozdu ob globokem morju. Knjige so hitele po svetu in nekaj jih je prišlo nekdaj tudi k cesarju. Sedel je v svojem zlatem stolu in bral in bral; vsak trenutek je pokimal z glavo, kajti veselilo ga je brati kras« ne opise mesta, gradu in vrta. »Slav« ček je pa vendar najboljši!« je stalo tam zapisano. »Kaj je to?« je rekel cesar. »Slavč« ka pa čisto nič ne poznam. Ali je tak ptič v mojem cesarstvu in celo v mojem vrtu? Tega nisem nikdar slišal! Da izvem kaj takega šele iz knjig!« In nato je poklical svojega viteza. Ta je bil tako imeniten, da ni, kadar si je kdo, ki je bil manj kot on, upal z njim govoriti ali ga po čem vprašati, nič drugega odgovoril kot: »P!« in to ni nič pomenilo. »Tu mora biti vendar nek skrajno čudovit ptič, ki se imenuje slavček,« je rekel cesar. »Pravijo, da je to naj« boljša stvar v moji veliki državi. Za« kaj mi ni nikdar nihče o tem kaj po« vedal?« »Prej nisem nikdar slišal, da bi ga kdo imenoval,« je rekel vitez. »Na dvoru ni bil nikdar predstavljen.« »Hočem, da pride drevi sem in da poje pred menoj!« je rekel cesar. »Ves svet ve, kaj imam, samo jaz ne vem!« »Prej nisem nikdar slišal, da bi ga kdo imenoval,« je rekel vitez. »Iskal ga bom, našel ga bom!« — Toda kje ga najti? Vitez je letal gori in doli po stopnicah, po sobah in hodnikih, toda nihče izmed tistih, na katere je zadel, ni nikdar slišal govo« riti o slavčku. In vitez je tekel zopet k cesarju in rekel, da je to prav gotovo bajka tistih, ki pišejo knjige. »Vaše cesarsko Veličanstvo ne more verjeti, kaj vse pišejo! To so izmišljotine in nekaj, kar imenujejo črno umetnost.« »Toda knjigo, v kateri sem to bral,« je rekel cesar, »mi je poslal velemo« gočni japonski cesar in torej ne more biti neresnična. Slavčka hočem sli« sati! Drevi mora biti tukaj! To je mo« j a najvišja milost! In ako ne pride, bom dal po večerji ves dvor pre« tepsti.« »Tsing pe!« je rekel vitez in zopet tekel gori in doli, po vseh stopnicah, po vseh dvoranah in hodnikih; in pol dvora je tekalo z njim, kajti nihče ni maral, da bi ga pretepli. Bilo je veliko vpraševanje po čudovitem slavčku, ki ga je poznal ves svet, samo na dvoru nihče. Končno so naleteli na ubogo, majh« no deklico v kuhinji. Ta je rekla: »Moj Bog, slavčka prav dobro poznam; da, kako zna peti! Dovoljenje imam, da smem vsak večer nesti svoji ubogi, bolni materi domov ostanke z mize. Mati stanuje doli ob obali; in kadar se vračam, kadar sem trudna in počivam v gozdu, slišim slavčka, ko poje! Pri tem mi pridejo solze v oči in mi je, kot da me moja mati po« ljublja.« »Kuharica mala,« je rekel vitez, »preskrbel ti bom mesto v kuhinji in dovoljenje, da boš smela videti ce« sarja pri jedi, ako nas moreš peljati k slavčku, ki je za drevi napovedan.« In tako so šli vsi ven v gozd, kjer je slavček po navadi pel; pol dvora je šlo. Ko so bili že precej daleč, je neka krava začela mukati. »Oh!« so rekli dvorni plemiči, »se« daj ga pa imamo. Čudovita moč je v tako majhni živali. To sem gotovo že prej slišal.« »Ne, to so krave, ki mukajo,« je re« kla mala kuharica. »Od kraja smo še precej oddaljeni.« Tedaj so zakrakale žabe v močvirju. »Sijajno!« je rekel kitajski dvorni pridigar. »Sedaj ga slišim; zvoni prav kot majhni cerkveni zvonci.« »Ne, to so žabe!« je rekla mala ku« harica. »Toda sedaj se mi zdi, da ga bomo kmalu zaslišali.« Tedaj je začel peti slavček. »To je slavček,« je rekla mala de« klica. »Čujte, čujte! Tu sedi!« In po« kazala je majhnega sivega ptiča gori v vejah. »Ali je mogoče!« je rekel vitez. »Ta« kega bi si ne bil nikoli predstavljal. Kako je preprost! Gotovo je svojo barvo radi tega izgubil, ker vidi toliko imenitnih ljudi okoli sebe.« »Slavček mali!« je mala kuharica glasno zaklicala, »naš premilostivi ce« sar želi, da bi pred njim peli!« »Z največjim veseljem,« je rekel slavček in pel, da je bilo veselje. »To zveni kot stekleni zvončki,« je rekel vitez. »In glejte malo grlo, kako dela! Čudno je, da ga prej nismo nik« dar čuli. Na dvoru bo dosegla velik succès (uspeh).« »Ali naj še enkrat pojem pred ce« sarjem?« je vprašal slavček, ki je mi« slil, da je tudi cesar navzoč. »Moj izvrstni mali slavček!« je rekel vitez, »v veliko veselje mi je, da vas vabim k dvorni slavnosti drevi, kjer boste s svojim prekrasnim petjem oča<= rali Njegovo visoko cesarsko milost!« »Najbolje se posluša v zelenju!« je rekel slavček; vendar pa je rad šel z njimi, ko je slišal, da želi cesar. Na dvoru je bilo vse sijajno ozalj« šano. Stene in tla, ki so bile iz por« celana, so se bliščale v žarkih mnogih tisočev zlatih svetiljk; po dvoranah so bile postavljene najlepše cvetlice, ki so znale prav zvončkljati. Bilo je te« kanja in prepih in vsi zvončki so zvo« nili, tako da človek lastne besede ni mogel slišati. Sredi velike dvorane, kjer je sedel cesar, je bila postavljena zlata palica, na kateri naj bi slavček pel. Ves dvor je bil tukaj in mala kuharica je dobila dovoljenje, da sme stati za vrati, ker je sedaj dobila naslov dejanske dvor« ne kuharice. Vsi so bili v svojem naj« večjem lišpu in vsi so gledali majhne« ga sivega ptiča, ki mu je cesar poki« mal. Slavček je pel tako krasno, da so cesarju stopile solze v oči in so tekle po licih; tedaj je slavček še lepše pel. Šlo je prav do srca. Cesar je bil tako vesel, da je rekel, da sme slavček no« siti njegovo zlato copato okoli vratu. Toda slavček se je zahvalil; dovolj plačila je prejel. »Videl sem solze v cesarjevih očeh, to mi je največji zaklad! Cesarske solze imajo posebno moč. Bog ve, da sem dovolj poplačan.« Nato je zopet pel s svojim sladkim krasnim glasom. »To je najljubeznivejše koketira« nje, kar jih poznam,« so rekle gospe na okoli in potem so vzele vodo v usta, da bi klokale, kadar bi kdo z njimi go« voril. Mislile so, da so tudi one slavčki. Da, sluge in sobarice so dali javiti, da so tudi oni zadovoljni; to mnogo pove, kajti najtežje je te zadovoljiti. Skratka, slavček je resnično dosegel uspeh. Ostati je moral na dvoru; dobil je svojo lastno kletko in svobodo, da je smel dvakrat podnevi in enkrat ponoči iti se sprehajat. Dali so mu dvanajst služabnikov, katerih vsak mu je ovil svileno vrvico okoli noge in jo zelo trdno držal. Pri takem izletu ni bilo prav nobene zabave. Vse mesto je govorilo o čudovitem ptiču in če sta se dva srečala, ni prvi rekel nič drugega kot »slav«« in drugi je rekel »ček!« In potem sta vzdihnila in se razumela. Da, enajst branjevskih otrok so imenovali po njem, toda no* beden od njih ni imel glasu v grlu. — Nekega dne je cesar prejel velik za« voj, na katerem je stalo zapisano: »Slavček«. »Tu imamo novo knjigo o našem slavnem ptiču,« je rekel cesar. Toda ni bila knjiga, temveč majhna umet« nina* ki je ležala v škatli: umeten slav« ček, ki je bil živemu čisto podoben, samo da so bili povsod vanj vdelani diamanti, rubini in safiri. Ako so umetnega ptiča navili, je znal peti eno izmed pesmi, ki jih je pravi ptič pel; potem pa je mahal z repom gori in doli in se svetil od srebra in zlata. Okoli vratu pa mu je visel majhen trak, na katerem je bilo napisano: »Slavček japonskega cesarja je reven nasproti slavčku kitajskega cesarja.« »To je krasno!« so rekli vsi; tisti pa, ki je umetnega ptiča prinesel, je takoj dobil naslov: cesarski nadprinašalec slavčkov. »Sedaj morata skupaj peti; kakšen dvospev bo to!« In tako sta morala skupaj peti; skla« dati se pa ni hotelo, kajti pravi slav« ček je pel po svoje, umetnemu ptiču je pa šlo na valčke. »Ta ni kriv,« je rekel učitelj glasbe; »ta je posebno tr« den v taktu in čisto po moji šoli.« Te« daj je moral umetni ptič sam peti. Do« segel je prav tak uspeh kot pravi in potem je bil vendar mnogo lepši: sve« til se je kot zapestnice in prsne igle. Triintridesetkrat je pel isto pesem in vendar ni bil truden. Ljudje bi ga bili radi zopet nanovo poslušali, toda cesar je menil, da naj tudi živi slavček kaj zapoje.---Toda kje je bil ta? Nihče ni opazil, da je skozi od« prto okno zletel v svoje zelene goz« dove. »Kaj pa je to?« je rekel cesar. In vsi dvorjani so zabavljali in rekli, da je slavček skrajno nehvaležna žival. »Najboljšega ptiča pa vendar ima« mo!« so rekli; in tako je moral umetni ptič zopet peti in to je bilo štiriintri« desetič, da so slišali isto pesem. Kljub temu je pa še niso znali na pamet; bila je pretežka. In učitelj glasbe je ptiča izredno hvalil; da, zagotavljal je, da je boljši kot kak slavček, ne samo, kar zadeva obleko in prekrasne dia« mante, temveč tudi notranje. »Kajti glejte, gospoda, predvsem cesar! Pri pravem slavčku človek nik« dar ne more izračunati kaj bo prišlo-; pri umetnem ptiču je pa vse določeno. Lahko ga razložite, lahko ga odprete in pokažete ljudem, kako valji ležijo, kako gredo in kako sledi vse drugo drugemu!« »To so- tudi naše misli!« so rekli vsi in učitelj glasbe je dobil dovoljenje, da bo prihodnjo soboto smel ljudstvu pokazati ptiča. Tudi peti naj ga sli« šijo, je ukazal cesar. In slišali so ga; in bili so tako zadovoljni, kot da so se opili čaja, to je namreč kitajsko; vsi so rekli: »Oh!« in so držali kazalce kvišku in pri tem kimali. Ubogi ribiči pa, ki so slišali pravega slavčka, so re« kli: »To zveni precej lepo; tudi na« pevi so si podobni; toda nekaj manj« ka, ne vem kaj!« Pravega slavčka pa so izgnali iz de« žele in države. Umetni ptič je imel svoje mesto na svileni blazini tik pri cesarjevi po« stelji; vsi darovi, ki jih je prejel, zlato in dragi kamni, so ležali okoli, v na« slovu se je pa povzpel do »Visoko« cesarskega poobednega pevca«, v vrsti pa do številke ena na levi strani. C&> sar je namreč smatral tisto stran, na kateri je srce, za imenitnejšo in srce je tudi pri cesarjih na levi strani. Uči? telj glasbe je pa napisal knjigo v pet in dvajsetih zvezkih o umetnem ptiču; bila je tako učena in dolga, polna naj* težjih kitajskih besed, da so vsi ljudje rekli, da so jo brali, kajti sicer bi jih imeli za neumne. Tako je šlo celo leto. Cesar, dvor in vsi drugi Kitaj« ci so znali na pa« met vsak klok v petju umetnega ptiča. Pa prav ra« di tega jim je se« daj še najbolj ugajal; lahko so peli z njim in to so tudi storili. Cestni pobalini so peli »Cicici! Klok, klok, klok!« in prav tako je pel cesar. Da, to je bilo gotovo kras« no! Nekega večera pa, ko je umetni ptič najbolje pel in je cesar ležal v postelji in po« V slušal, je v ptiču reklo »Švup«. Ne« kaj je regnilo! »Brrr!« vsa kolesa so tekla, potem se je muzika ustavila. Cesar je takoj skočil iz postelje in dal poklicati svojega osebnega zdrav« nika; toda kaj je ta mogel pomagati! Potem so poslali po urarja in po mno« gem govorjenju in pregledovanju je spravil ptiča nekoliko v red; rekel pa je, da ga je treba varovati, kajti je« zički da so izrabljeni in da je nemo« goče, nove tako vstaviti, da bi godba bila gotova. Žalost je bila sedaj velika. Umetni ptič je smel samo enkrat na leto peti in že to je bilo skoraj preveč. Potem pa je učitelj glasbe imel majhen govor, poln vsebine težkih besed, in rekel, da je prav tako dober kot prej; nato je bil prav tako dober kot prej. Pet let je preteklo in dežela se je zavila v veliko žalost. Kitajci so cesar« ja pravzaprav vsi radi imeli in sedaj je bil bolan in rekli so, da ne bo več dolgo živel. Že je bil izbran novi cesar in ljud« stvo je stalo zunaj na cesti in vprašalo viteza, kako gre njihovemu staremu cesarju. »P!« je rekel vitez in zmajal z glavo. cirkusu: »Mi smo pajaci!« Cesar je ležal v svoji veliki, sijajni postelji mrzel in bled; ves dvor je mi« slil, da je mrtev, in vsak je tekel po« zdravljat novega cesarja. Sobarji so tekli ven, da bi o tem klepetali, in so« barice so imele pri kavi veliko družbo. Povsod v vseh sobah in hodnikih je bilo položeno sukno, da bi ne bilo sli« šati nobene stopinje, in zato je bilo vse tiho, čisto tiho. Toda cesar še ni bil mrtev; trd in bled je ležal v pre« krasni postelji z dolgimi žametastimi zavesami in težkimi zlatimi čopi. Vi« soko gori pa je bilo odprto okno in luna je sijala na cesarja in na umet« nega ptiča. Ubogi cesar je komaj mogel dihati; bilo mu je, kot da bi nekaj sedelo na njegovih prsih; odprl je oči in takrat je videl, da sedi smrt na njegovih pr« sih in da si je njegovo zlato krono dela na glavo in da drži v eni roki cesarjevo zlato sabljo, v drugi pa njegovo prekrasno zastavo. In vse na« okoli so iz gub velikih žametastih zaves gledale čudovite glave, nekatere grde, druge ljubke in mile. To so bila sama cesarjeva slaba in dobra dela, ki so ga gledala sedaj, ko mu je smrt se« dela na srcu. »Ali se spominjaš tega?« so šepe« tali drug za drugim. »Ali se spominjaš tega?« In potem so mu toliko pripove« dovali, da mu je pot curkoma lil s čela. »Tega nisem vedel!« je rekel cesar. »Godba! Godba! Veliki kitajski bo« ben!« je zaklical, »da mi ne bo treba poslušati, kar pravijo!« Nadaljevali so in smrt je kot kak Kitajec k vsemu prikimala, kar so re* kli. »Godba! Godba!« je kričal cesar. »Ti mali, krasni, zlati ptič! Poj vendar, poj! Saj sem ti dal zlata in dragoce« nosti; celo svojo zlato copato sem ti obesil okoli vratu; poj vendar, poj!« Ptič pa je stal tiho; nikogar ni bilo, ki bi ga navil, sicer pa ni pel; smrt pa Janezek se igra. je kar naprej buljila v cesarja s svo« jimi velikimi votlimi očmi; in tiho je bilo, strašno tiho! Zdajci pa je od okna sem zazvenelo najlepše petje; mali, živi slavček je sedel zunaj na veji. Slišal je o stiski svojega cesarja in je prišel, da bi mu pel o tolažbi in upanju. In ko je pel, so strahovi vedno bolj bledeli, kri je šla vedno hitreje po cesarjevih slabot« nih udih in celo smrt je prisluhnila in rekla: »Nadaljuj, mali slavček! Na« dal ju j!« »Da, ali mi hočeš dati krasno zlato sabljo? Ali mi hočeš dati bogato za« stavo? Ali mi hočeš dati cesarjevo krono?« In smrt je za vsako pesem dala eno dragocenost; slavček pa je še vedno pel; pel je o tihi božji njivi, kjer ra« sejo bele rože, kjer duhti lipovka in kjer se sveža trava namaka s solzami ostalih. Tedaj je smrt zahrepenela po svojem vrtu in odplavala kot mrzla, bela megla skozi okno. »Hvala, hvala!« je rekel cesar. »Ti nebeški, mali ptič! Saj te poznam! Iz* gnal sem te iz svoje dežele in države. In vendar si s petjem pregnal od moje postelje vse hudobne obraze, spodil smrt z mojega srca! Kako naj te po« plačam?« »Si me že poplačal!« je rekel slav« ček. »Tvojim očem sem izvabil solze, ko sem prvič pel. Tega nikdar ne po« zabim. To so biseri, ki razveseljujejo pevčevo srce. — Sedaj pa spi in po« stani zopet svež in močan. Nekaj ti bom zapel.« In pel je in cesar je sladko zaspal. Ah, kako milo in blagodejno ie bilo spanje! Ko se je okrepčan in zdrav zbudil, je solnce sijalo skozi okno k njemu. Nobeden od njegovih služabnikov se še ni bil vrnil, kajti mislili so, da je mrtev; samo slavček je še sedel pri njem in pel. »Vedno moraš ostati pri meni!« je rekel cesar. »Pel boš samo, kadar boš sam hotel, umetnega ptiča bom pa razbil na tisoč kosov.« »Nikar ne stori tega!« je rekel slav« ček. »Saj je naredil dosti dobrega, do« kler je mogel. Ohrani ga kot doslej! Jaz pa ne morem v gradu narediti gnezda in v njem stanovati; dovoli mi pa, da smem priti, kadar mi bo uga« jalo; sedel bom zvečer na veji tam pri oknu in ti kaj pel, da boš lahko vesel in poln misli hkrati. Pel bom o srečnih in o tistih, ki trpijo. Pel bom o slabem in dobrem, ki je okoli tebe skrito. Mali ptič pevec leta daleč naokoli, k ubogemu ribiču, pod kmetiško stre« ho, k vsakemu, ki je daleč od tebe in tvojega dvora. Tvoje srce bolj ljubim kot tvojo krono in vendar ima krona nek duh po nečem svetem okoli sebe. — Prišel bom in ti bom kaj zapel. — Nekaj mi pa moraš obljubiti.« — »Vse!« je rekel cesar in stal tam v svoji cesarski opravi, ki jo je sam oblekel, in pritiskal sabljo, ki je bila težka od zlata, na svoje srce. »Nekaj te prosim! Nikomur ne pra« vi, da imaš majhnega ptiča, ki ti vse pove; potem se ti bo še bolje godilo.« Nato je slavček odletel. Služabniki so prišli noter, da bi vi« deli svojega mrtvega cesarja--dar tam so stali in cesar je rekel: »Dobro jutro!« Ovce ob bregu Soče. CESARJEVA NOVA OBLEKA ■HMMMMMii^^^^HMHi^HH^H H. Chr. Andersen. Pred mnogimi leti je živel neki ce« sar, ki je tako neznansko dal na novo obleko, da je ves svoj denar za to izdal, da je bil lepo oblečen. Brigal se ni za svoje vojake, brigal se ni za gle« dališče, samo na sprehod se je rad vozil, da je lahko pokazal svoje nove obleke. Za vsako uro dneva je imel posebno suknjo in kakor pravijo o kraljih, da so v zborovalnici, so o tem rekali: »Cesar je v oblačilnici!« V velikem mestu, v katerem je sta« noval, je bilo zelo živahno; vsak dan je dospelo mnogo tujcev. Nekega dne sta pa prišla tudi dva sleparja; izda« jala sta se za tkalca in sta rekla, da znata tkati najlepše blago, kar si jih more človek misliti. Barve in vzorci da niso samo nenavadno lepi, obleka, sešita iz tega blaga, da ima marveč tudi to čudovito lastnost, da je ne« vidna za vsakega človeka, ki je za svojo službo nesposoben ali pa neod« pustljivo neumen. »To bi pa bila sijajna obleka,« si je mislil cesar; »ako bi jo imel oblečeno, bi lahko spoznal, kateri možje v mo« jem cesarstvu so nesposobni za služ« bo, ki jo imajo; lahko bi razlikoval pametne od neumnih! Da, blago naj se takoj stke zame!« In dal je obema sleparjema mnogo denarja, da bi pri« čela svoje delo. Postavila sta dvoje statev in se de« lala, kot da tketa; toda na statvah ni« sta imela prav nič. Kmalu sta zahte« vala najboljše svile in najlepšega zlata; vse to sta vtaknila v svoje last« ne žepe in delala na praznih statvah pozno v noč. »Vendar bi rad vedel, kako daleč sta že z blagom!« si je mislil cesar. Bilo pa mu je izredno tesno pri srcu, če je pomislil, da tisti, ki je neumen ali nesposoben za svojo službo, ne more ničesar videti. Zdelo se mu je sicer, da se mu zase ni treba bati, toda vendar je hotel poslati prej koga dru« gega, da bi videl, kako je s stvarjo. Vsi ljudje v vsem mestu so vedeli, kakšno posebno moč ima blago, in vsi bi bili radi videli, kako slab ali ne« umen je njihov sosed. »Svojega starega, poštenega mini« stra bom poslal k tkalcema!« si je mislil cesar. »Ta bo najbolje sodil, kakšna bo ta stvar, ker je razumen in ker nihče bolje ne opravlja svoje službe kot on!« — Stari dobri minister je torej šel v dvorano, kjer sta sleparja sedela in delala ob praznih statvah. »Bog nas varuj!« si je mislil stari minister in debelo pogledal, »saj ničesar ne vi« dim!« Toda tega ni povedal. Oba sleparja sta ga prosila, naj bla« govoli stopiti bliže, in ga vprašala, ali ni to krasen vzorec in lepe barve. Na« to sta mu pokazala prazne statve in ubogi stari minister je kar naprej de« belo gledal; videl pa ni ničesar, ker nič ni bilo. »Gospod Bog!« si je mislil, »Ali sem neumen? Tega nisem nikdar mislil in tega ne sme noben človek vedeti. Ali nisem sposoben za mojo službo? Ne, to ne gre, da bi povedal, da ne vidim blaga!« »No, kaj pravite k temu?« je vpra« šal prvi, ki je tkal. »Oh, to je lično, zelo lepo!« je odgo« voril stari minister in pogledal skozi naočnike. »Ta vzorec in te barve! Da, povedal bom cesarju, da mi zelo uga« ja!« »No, veseli naju!« sta rekla oba tkalca in nato imenovala barve po imenu in razložila čudoviti vzorec. Stari minister je dobro pazil, da bi mogel isto povedati, ko se bo vrnil k cesarju; to je tudi naredil. Sedaj sta sleparja zahtevala več de« narja, več svile in več zlata, ki sta ga hotela uporabiti pri tkanju. Vse sta vtaknila v svoje žepe, na statve ni prišla nobena nit, toda nadaljevala sta kot dotlej z delom na praznih statvah. Cesar jima je kmalu poslal nekega drugega poštenega državnika, naj po« gleda, kako je s tkanjem in ali bo blago kmalu končano; zgodilo se mu je kot prvemu; gledal je in gledal, to* da ker razen praznih statev ni bilo nič, ni mogel nič videti. »Ali ni to lep kos blaga?« sta vpra« šala oba sleparja in razkazovala in razlagala prekrasen vzorec, ki ga sploh ni bilo. »Neumen nisem!« si je mislil mož, »torej nisem sposoben za svojo dobro službo. Saj je smešno, toda tega ne smem pokazati!« in tako je hvalil bla« go, ki ga ni videl, in jima zagotavljal svoje veselje ob lepih barvah in kras« nih vzorcih. »Da, čisto lepo je!« je re« kel cesarju. Vsi ljudje v mestu so govorili o pre« krasnem blagu. Tedaj pa ga je hotel videti cesar sam, dokler je bilo še na statvah. S celo trumo izbranih mož, med kate« rimi sta bila tudi oba poštena držav« nika, ki sta bila že prej tam, je šel k obema zvitima sleparjema, ki sta na vso moč tkala, toda brez vlaken in niti. »Ali ni krasno?« sta rekla oba stara državnika, ki sta bila že enkrat tukaj. »Naj Vaše Veličanstvo pogleda, kakš« ni vzorci, kakšne barve!« In pokazala sta prazne statve, ker sta mislila, da drugi pač vidijo blago. »Kaj!« si je mislil cesar, »saj nič ne vidim! To je vendar strašno! Ali sem neumen? Ali sem za cesarjevanje ne« sposoben? To bi bilo najhujše, kar me lahko zadene!« — «Oh, zelo lepo je!« je rekel. »To ima moje najvišje priznanje!« In pokimal je zadovoljno in opazoval prazne statve, ker ni ho« tel povedati, da ničesar ne vidi. Vse spremstvo, ki ga je imel s seboj, je gledalo in gledalo, pa ni bilo prav nič na boljšem kot vsi drugi; reklo pa je kot cesar: »Oh, to je lepo!« In sveto« vali so mu, naj nosi to novo prekrasno obleko prvič pri veliki procesiji, ki bo kmalu. »To je sijajno, ljubko, iz« vrstno!« je šlo od ust do ust; vsi so se zdeli globoko veseli in cesar je slepar« jema podelil naslov: cesarska dvorna tkalca. Vso noč pred jutrom, ko bi se mo« rala vršiti procesija, sta bila sleparja pokonci in sta prižgala nad šestnajst luči. Ljudje so lahko videli, koliko dela sta imela, da bi izgotovila cesar« jevo novo obleko. Delala sta, kot da jemljeta blago s statev, strigla sta z velikimi škarjami po zraku, šivala s šivankami brez niti in končno rekla: »Sedaj je obleka končana!« Cesar je prišel s svojimi najimenit« nejšimi vitezi in oba sleparja sta dvignila eno roko kvišku, kot da bi kaj držala, in rekla: »Glejte, tu so hlače! Tu ie suknja! Tu je plašč!« itd. — »Lahko je ko pa j če vina; zdi se, da človek nima nič na sebi; pa prav to je lepota tega blaga!« »Da!« so rekli vsi vitezi; videti pa niso mogli ničesar, ker ni bilo nič tu« kaj. »Naj Vaše Veličanstvo blagovoli se« daj najmilostiveje sleči svojo obleko,« sta rekla sleparja, »potem Vam bova tu pred velikim ogledalom oblekla novo!« Cesar je odložil vso svojo obleko in sleparja sta delala, kot da bi mu oblekla vsak kos nove obleke, ki je bila izdelana, in cesar se je obračal in vrtel pred ogledalom. »Ej, kako se prilega! Kot ulita!« so rekli vsi. »Kakšen vzorec, kakšne barve! To je prekrasna obleka!« »Zunaj stojijo z nebom, ki ga bodo nosili nad Vašim Veličanstvom v pro« cesiji,« je javil višji obredar. »Glejte, sem že oblečen!« je rekel ce« sar. »Ali ne stoji dobro?« In potem se je še enkrat obrnil k ogledalu, da bi se zdelo, kot da svoj nakit dobro opa« zuje. Dvorniki, ki bi morali nositi vleč« ko, so segli z rokami na tla, prav ka« kor da so dvignili vlečko; šli so in se delali, kot da držijo nekaj v zraku; upali pa niso pokazati, da nič ne vi« dijo. Tako je šel cesar pod prekrasnim nebom in vsi ljudje na cesti in v ok« nih so rekli: »O Bog, kako je cesar« jeva nova obleka brezprimerna; kakšno vlečko ima pri obleki in kako se lepo prilega!« Nihče ni hotel po« kazati, da nič ne vidi, kajti potem bi bil nesposoben za svojo službo ali pa CESARJEVA NOVA OBLEKA Pred mnogimi leti je živel neki ce« sar, ki je tako neznansko dal na novo obleko, da je ves svoj denar za to izdal, da je bil lepo oblečen. Brigal se ni za svoje vojake, brigal se ni za gle« dališče, samo na sprehod se je rad vozil, da je lahko pokazal svoje nove obleke. Za vsako uro dneva je imel posebno suknjo in kakor pravijo o kraljih, da so v zborovalnici, so o tem rekali; »Cesar je v oblačilnici!« V velikem mestu, v katerem je sta« no val, je bilo zelo živahno; vsak dan je dospelo mnogo tujcev. Nekega dne sta pa prišla tudi dva sleparja; izda« jala sta se za tkalca in sta rekla, da znata tkati najlepše blago, kar si jih more človek misliti. Barve in vzorci da niso samo nenavadno lepi, obleka, sešita iz tega blaga, da ima marveč tudi to čudovito lastnost, da je ne« vidna za vsakega človeka, ki je za svojo službo nesposoben ali pa neod« pustljivo neumen. »To bi pa bila sijajna obleka,« si je mislil cesar; »ako bi jo imel oblečeno, bi lahko spoznal, kateri možje v mo« jem cesarstvu so nesposobni za služ« bo, ki jo imajo; lahko bi razlikoval pametne od neumnih! Da, blago naj se takoj stke zame!« In dal je obema sleparjema mnogo denarja, da bi pri« čela svoje delo. Postavila sta dvoje statev in se de« lala, kot da tketa; toda na statvah ni« sta imela prav nič. Kmalu sta zahte« vala najboljše svile in najlepšega zlata; vse to sta vtaknila v svoje last« ne žepe in delala na praznih statvah pozno v noč. »Vendar bi rad vedel, kako daleč sta že z blagom!« si je mislil cesar. Bilo pa mu je izredno tesno pri srcu, če je pomislil, da tisti, ki je neumen ali nesposoben za svojo službo, ne more ničesar videti. Zdelo se mu je sicer, da se mu zase ni treba bati, toda vendar je hotel poslati prej koga dru« gega, da bi videl, kako je s stvarjo. Vsi ljudje v vsem mestu so vedeli, mmhmm H. Chr. Andersen. kakšno posebno moč ima blago, in vsi bi bili radi videli, kako slab ali ne« umen je njihov sosed. »Svojega starega, poštenega mini« stra bom poslal k tkalcema!« si je mislil cesar. »Ta bo najbolje sodil, 'kakšna bo ta stvar, ker je razumen in ker nihče bolje ne opravlja svoje službe kot on!« — Stari dobri minister je torej šel v dvorano, kjer sta sleparja sedela in delala ob praznih statvah. »Bog nas varuj!« si je mislil stari minister in debelo pogledal, »saj ničesar ne vi« dim!« Toda tega ni povedal. Oba sleparja sta ga prosila, naj bla« govoli stopiti bliže, in ga vprašala, ali ni to krasen vzorec in lepe barve. Na« to sta mu pokazala prazne statve in ubogi stari minister je kar naprej de« belo gledal; videl pa ni ničesar, ker nič ni bilo. »Gospod Bog!« si je mislil, »Ali sem neumen? Tega nisem nikdar mislil in tega ne sme noben človek vedeti. Ali nisem sposoben za mojo službo? Ne, to ne gre, da bi povedal, da ne vidim blaga!« »No, kaj pravite k temu?« je vpra« šal prvi, ki je tkal. »Oh, to je lično, zelo lepo!« je odgo« voril stari minister in pogledal skozi naočnike. »Ta vzorec in te barve! Da, povedal bom cesarju, da mi zelo uga« ja!« »No, veseli naju!« sta rekla oba tkalca in nato imenovala barve po imenu in razložila čudoviti vzorec. Stari minister je dobro pazil, da bi mogel isto povedati, ko se bo vrnil k cesarju; to je tudi naredil. Sedaj sta sleparja zahtevala več de« narja, več svile in več zlata, ki sta ga hotela uporabiti pri tkanju. Vse sta vtaknila v svoje žepe, na statve ni prišla nobena nit, toda nadaljevala sta kot dotlej z delom na praznih statvah. Cesar jima je kmalu poslal nekega drugega poštenega državnika, naj po« gleda, kako je s tkanjem in ali bo blago kmalu končano; zgodilo se mu je kot prvemu; gledal je in gledal, to« da ker razen praznih statev ni bilo nič, ni mogel nič videti. »Ali ni to lep kos blaga?« sta vpra« šala oba sleparja in razkazovala in razlagala prekrasen vzorec, ki ga sploh ni bilo. »Neumen nisem!« si je mislil mož, »torej nisem sposoben za svojo dobro službo. Saj je smešno, toda tega ne smem pokazati!« in tako je hvalil bla« go, ki ga ni videl, in jima zagotavljal svoje veselje ob lepih barvah in kras« nih vzorcih. »Da, čisto lepo je!« je re« kel cesarju. Vsi ljudje v mestu so govorili o pre« krasnem blagu. Tedaj pa ga je hotel videti cesar sam, dokler je bilo še na statvah. S celo trumo izbranih mož, med kate« rimi sta bila tudi oba poštena držav« nika, ki sta bila že prej tam, je šel k obema zvitima sleparjema, ki sta na vso moč tkala, toda brez vlaken in niti. »Ali ni krasno?« sta rekla oba stara državnika, ki sta bila že enkrat tukaj. »Naj Vaše Veličanstvo pogleda, kakš« ni vzorci, kakšne barve!« In pokazala sta prazne statve, ker sta mislila, da drugi pač vidijo blago. »Kaj!« si je mislil cesar, »saj nič ne vidim! To je vendar strašno! Ali sem neumen? Ali sem za cesarjevanje ne« sposoben? To bi bilo najhujše, kar me lahko zadene!« — «Oh, zelo lepo je!« je rekel. »To ima moje najvišje priznanje!« In pokimal je zadovoljno in opazoval prazne statve, ker ni ho« tel povedati, da ničesar ne vidi. Vse spremstvo, ki ga je imel s seboj, je gledalo in gledalo, pa ni bilo prav nič na boljšem kot vsi drugi; reklo pa je kot cesar: »Oh, to je lepo!« In sveto« vali so mu, naj nosi to novo prekrasno obleko prvič pri veliki procesiji, ki bo kmalu. »To je sijajno, ljubko, iz« vrstno!« je šlo od ust do ust; vsi so se zdeli globoko veseli in cesar je slepar« jema podelil naslov: cesarska dvorna tkalca. Vso noč pred jutrom, ko bi se mo« rala vršiti procesija, sta bila sleparja pokonci in sta prižgala nad šestnajst luči. Ljudje so lahko videli, koliko dela sta imela, da bi izgotovila cesar« jevo novo obleko. Delala sta, kot da jemljeta blago s statev, strigla sta z velikimi škarjami po zraku, šivala s šivankami brez niti in končno rekla: »Sedaj je obleka končana!« Cesar je prišel s svojimi najimenit« nejšimi vitezi in oba sleparja sta dvignila eno roko kvišku, kot da bi kaj držala, in rekla: »Glejte, tu so hlače! Tu je suknja! Tu je plašč!« itd. — »Lahko je ko pa j če vina; zdi se, da človek nima nič na sebi; pa prav to je lepota tega blaga!« »Da!« so rekli vsi vitezi; videti pa niso mogli ničesar, ker ni bilo nič tu« kaj. »Naj Vaše Veličanstvo blagovoli se« daj najmilostiveje sleči svojo obleko,« sta rekla sleparja, »potem Vam bova tu pred velikim ogledalom oblekla novo!« Cesar je odložil vso svojo obleko in sleparja sta delala, kot da bi mu oblekla vsak kos nove obleke, ki je bila izdelana, in cesar se je obračal in vrtel pred ogledalom. »Ej, kako se prilega! Kot ulita!« so rekli vsi. »Kakšen vzorec, kakšne barve! To je prekrasna obleka!« »Zunaj stojijo z nebom, ki ga bodo nosili nad Vašim Veličanstvom v pro« cesiji,« je javil višji obredar. »Glejte, sem že oblečen!« je rekel ce« sar. »Ali ne stoji dobro?« In potem se je še enkrat obrnil k ogledalu, da bi se zdelo, kot da svoj nakit dobro opa« zuje. Dvorniki, ki bi morali nositi vleč« ko, so segli z rokami na tla, prav ka« kor da so dvignili vlečko; šli so in se delali, kot da držijo nekaj v zraku; upali pa niso pokazati, da nič ne vi« dijo. Tako je šel cesar pod prekrasnim nebom in vsi ljudje na cesti in v ok« nih so rekli: »O Bog, kako je cesar« jeva nova obleka brezprimerna; kakšno vlečko ima pri obleki in kako se lepo prilega!« Nihče ni hotel po« kazati, da nič ne vidi, kajti potem bi bil nesposoben za svojo službo ali pa zelo neumen. Nobena cesarjeva oble= ka ni dosegla takega uspeha kot ta. »Pa saj nima nič na sebi!« je končno rekel majhen otrok. »Gospod Bog, čujte glas nedolžnega!« je rekel oče; in prvi je prišepnil drugemu, kaj je otrok rekel. »Pa saj nima nič na sebi!« je na« zadnje klicalo vse ljudstvo. To je ce« sarja prijelo, kajti zdelo se mu je, da imajo prav; mislil pa si je: »Sedaj mo« ram vztrajati do konca procesije.« In dvorniki so šli še strumneje in nesli vlečko, ki je sploh ni bilo. UBOŽNI MLADENIČ IN MODRA KRALJICNA Franc Erjavec. »ali to vam povem, da se vdam samo onemu, kateri mi zastavi tako uganko, da je ne bom znala uganiti. A to pro« sim od vas, da umrje vsak, kateremu uganem zastavico. Kralj si misli: »Kaj bi se ustila! Ženska glava si, bodi si najbistroumnejša. Na konci se ven« dar najde mož, ki te nadmodri.« In ji dpvoli, česar je prosila. Zdaj so prihajali snubači od vseh strani, iz daljnih in bližnjih krajev. Bilo jih je vsake vrste, plemenitih in neplemenitih, bogatih in ubogih; ali nobeden ni znal zastaviti uganke, da ne bi je kraljična bila uganila. Vsake« mu je rabelj odrobil glavo. V neki vasici je živela uboga ženica s sinom. Druzega nista imela, nego par kokoši in golobov. Njen sin je imel dvajset let in bil je čvrst mlade« nič. Nekega dne reče materi: »Tudi jaz pojdem zastavit uganko kraljični.« Mati mu brani, kakor ve in zna, prosi ga, da ne bi hodil nikamor po neum« nosti zgubljat glave. Ali sin se ne da preprositi. Kadar mati vidi, da ne more preprositi sina, ji pride na n\i« sel, da bi bilo bolje, ako ga sama umori. Rajša je, da umrje od njene roke, nego od rabljeve. Zato se mu na oči vda in speče sinu dva goloba za na pot. A goloba je bila zastru« pila. S sinom je šel tudi domači pes, kodrasti Grivec. Kadar že delj časa hodita, vidi mladenič, da je Grivec la« čen. Vrže mu oba goloba. Ta hip pes crkne. Mladenič ga pusti tam in odide. Ko tako hodi, začne izgubljati pot. Zato se vrne ter pride na isto me« Star kralj je imel hčer, lepo in mla> do, a tudi razumno in modro, da take ni bilo zlepa. Njena razboritost se je »Mamica, daj mi jesti!« razslula v deveto deželo. Oče je želel, da se omoži, in ji tudi često prigovar« jal. A ona se je branila in branila ter se izgovarjala: »Saj mi ni še sile niti me ne veseli«. Ker jo oče sili in sili, se naposled lepa kraljična vda očeto« vi želji. »Bodi po vaši volji«, reče, sto, kjer je obležal pes, ki ga pa ni bilo več; namesto njega je ležalo dva« najst mrtvih vranov. Pobere jih in gre dalje. Na poti ga ulovi mrak, ta« ko da je moral prenočiti v gozdu. Po« noči pride mimo njega četa razbojni« kov: bilo jih je štiri in dvajset in odvedo ga s seboj v skrivališče. Mladenič je imel pri sebi one gavrane. Oskubil jih je, porezal jim glave in noge in jih dal razbojnikom, da si jih napravijo za večerjo. In jedli so ter vsi poginili. Drugi dan se mladenič napoti da« lje. Skoraj pride iz gozda, ko zagleda od daleč mesto in na hribu kraljev grad. Zdaj za.čne premišljati, katero uganko bi zastavil kraljični. M^li in misli ter naposled se domisli, da bi bilo najbolje, ako ji Zastavi to, kar je na poti do nje izkusil in videl sam. Zato se oglasi v gradu in hitro ga od« vedo pred kraljično, katera ga je ča« kala sredi svojih devic na kraljevem stolu. Mladenič stopi preplašen pred njo, ter kadar mu ukaže, izpregovori in reče: »Dva mrtveca sta ubila živca; a ta, ki je zdaj mrtev, ubil je drugih dvanajst in teh dvanajst mrtvih ubilo je drugih štiri in dvajset; ali on, kate« rega bi imela prva dva ubiti, še živi. Kaj je to?« Kraljična premišlja in pre« gleduje vse knjige, v katerih so bile napisane uganke. Zunaj je bil že ra« belj pripravil klado, na katero bi mla« denič položil glavo, da bi mu jo od« Trentai-ji strižejo ovce. sekal; a notri si je kraljična trla glavo ter na koncu se vdala in priznala, da te zastavice ne more uganiti, in velela mladeniču, da jo raztolmači. On reče: »Kadar sem se namenil k vam, bra« nila mi je mati, in da bi me vi ne umorili, hotela me je zastrupiti s tem, da mi je spekla dva goloba, katera sem na poti dal svojemu lačnemu psu, ki je mahoma poginil. Tega psa je prišlo jest dvanajst gavranov, a ga« vrane je pojedlo zopet štiri in dvajset razbojnikov. To je dogodba, ki se je meni pripetila na poti do vas.« Kraljična se je vdala in še tisti ve« čer sta se poročila. Kralj je ukazal napraviti veliko večerjo; in ko so se najedli in napili, udaril je ob mizo in rekel, da še nikoli ni bil tako vesel. Naposled je plesal še s kuhinjsko de« klo, da mu je na glavi odskakovala krona. SRČNE \APAKE. Zdravnik. Ce je srce zdravo, ga človek ne sme čutiti. Ljudje, ki imajo kako srčno na« pako, čutijo ob srčni strani pritisk, bodljaje, neenakomerno bitje, tesno« bo itd. Zato se mora srčno bolni tako zadržati, da znamenj svoje bolezni ne bo čutil: taje najbolj gotova pot, da ozdravi, kolikor je še mogoče. Kdor ima srčno napako, se mora varovati prevelikega telesnega napo« ra in dušnega vznemirjenja. Čim se mu srce oglasi, da mu začne močno biti ali da mu sapa zastaja, naj takoj pusti delo in si odpočije. Seveda, to je lahko svetovati, težje storiti. V vsakdanjem življenju pomeni to, da bolnik mora premagati staro navado, ki je železna srajca. Zakaj kdor ima srčno napako, mora pustiti vse, kar srcu škodi. Zelo škodujejo alkoholne pijače; zatorej, dragi bolnik, ki si ga rad posrkal po pol litra na večer, od« reci se pijači! Hudo škoduje srcu ni« kotin, ki je v tobaku; zato odreci se cigaretam, cigaram in pipi. Kava vse« buje kofein, za srce nevaren strup; za= torej naj srčne bolnice uživajo le ječ* Sv. Lucija ob Soči: Trg pred cerkvijo. menovo ali bobovo kavo. Kako je večkrat težko zdravniku, ko se mora boriti tudi proti najlepšim lastnostim in težnjam,srčno bolnih, proti delav« nosti, marljivosti, hrepenenju koristi* ti soljudem... Zgodi se, da žena, ki je trideset let brez nehanja garala za družino, tam okoli petdesetega leta začne čutiti, da je njeno srce bolno. Zastonj jo zdravnik opominja in sva« ri, naj si spočije in prepusti delo dru« gim. Trideset let je ravnala hišo, po« metala, pospravljala, tekala po stop* nicah, skrbela za moža in otroke — pa naj bi zdaj vse pustila in prepusti« la drugim! Če sluša zdravnika, lahko s šibkim srcem učaka še 20 in več let. Če se pa, komaj so ji nekoliko potih« nila bolezenska znamenja, zažene spet v delo, se ji srčna napaka veča in ve« ča, dokler je lepega dne ne zadene srčna kap. Posebno težko je z bolni« cami, ki so živahnega temperamenta ali pa živčno zrahljane. Take so va« jene, da vsa dela zelo hitro opravlja« jo, da letajo po hiši, da brzo stopicajo po cestah. Zdravnik jim pravi: »Vaše srce je bolno. Zdaj se morate nava« diti, da boste vse delali počasi, hodili počasi. Nesmete več letati od dela do dela kakor čebelica od cveta na cvet. Trdno sklenite, da boste vse počasi delali in delo ustavili, brž ko boste začutili kako majhno srčno težavo!« Le redko se take bolnice zdravniku podajo; večinoma delajo in garajo — do bližnje smrti. Sfce je tisti osrednji stroj, ki poga* nja kri po vsem telesu. Če je ta stroj okvarjen, če ima srce napake, mora telo svoje delo zmanjšati. Bolnik mora priti na jasno, da njegovo bolno srce ne more in ne sme izvrševati toliko dela kot ga izvršuje zdravo srce. Če se po tem ravna, lahko kljub srčni na* paki učaka visoko starost. Seveda se je treba mnogočemu odreči, užitkom vseh vrst, veseli vinski družbi, dol* gim gorskim izletom, napornemu de* lu itd., kakor je pač bolezen razvita. Toda življenje tolikokrat zahteva od nas odpovedi in žrtev! Modrost je v tem, da imamo v sebi toliko moči, da se, ko bije ura za to, mnogim rečem z mirno dušo odpovemo. Zdrava slovenska družina. Biserna poroka Antona Ivančiča in Frančiške roj. Sirk v Desklah dne 1. svečana 1929. Anton Ivančič ima 88 let, njegova žena pa 79. Imela sta 8 si* nov (6 je še živih) in 6 hčera (4 so žive). Otrok, vnukov in pravnukov imata 74. Bog daj srečo! KAKO ČISTIMO MADEŽE Splošne opomnje. Izčisti ma« deže čimpreje, zakaj svež madež se mnogo laže izčisti kakor star. Preden, začneš čistiti, skušaj spoznati, iz česa je madež nastal. Le tako boš gotova, da vzameš pravo sredstvo za čiščenje. Blato spraviš iz obleke takole: Blato naj se dobro posuši, potem ga izmen« caj in izkrtači. Nato vzemi krompir, ga prereži čez polovico in madež z njim dobro pomaži. Blesk na črnem žametu izgine, če svetla mesta previdno drgneš s črno volneno cunjico, ki si jo namočila v črni kavi. Črešnje. S črešnjami omadeževano perilo izperi v mlačni milnici (žajfni« ci), potem ga namoči v mleku in pusti ga tam par ur. Črnilo. Madeže iz perilnega blaga izmiješ takole: Blago pomoči v vrel goveji loj, čez eno uro z mi« lom in gorko vodo izperi loj, ki je iz blaga posrkal črnilo. Nato madeže osnaži z vinsko kislino. Sveže madeže od črnila spra« viš iz volnenega blaga: s koš« čkom pavole ali pivnika madež izsuši; nato ga pokapljaj s sladkim mlekom in ga zopet s pivnikom izsuši. To po« navijaj, dokler se mleko na madežu več ne pobarva. Nato izperi blago v gorki milnici in ga toliko časa drgni s suho, čisto krpico, da se posuši. Iz rok spravimo črnilne madeže, ako jih drgnemo s citrono (limono). Jajca. Madeži na volneni obleki se morajo najprej posušiti, potem jih iz« drgni. Kar še ostane, izperi s krpico mokrega volnenega blaga, ki si ga na« milila z belim milom. Jod je rjava, močno dišeča tvarina, ki se nahaja v raznih zdravilih. Jo« dove madeže izdrgni s krompirjevim škrobom, nakar postane madež vijo« ličast. Potem dobro izperi. — (Krom« pirjev škrob se pripravi tako: krompir olupi, nastrgaj in precedi skozi sito v drugo posodo. V odcejeni vodi se čez pol ure škrob poleže na dno in vodo lahko odlijemo). Kava. Iz perila spravimo kavne madeže, če ga namažemo z mešanico jajčnega rumenjaka in glicerina. Po« tem izperi v mlačni vodi in še mokro perilo na drugi strani polikaj z likal« nikom, ki ni pregorak. Volneno ali svileno blago namaži z glice« rino in ga polikaj. Iz raznega blaga izčistiš kavne ma« deže tudi tako: izperi jih z vodo in z milom; če ne izginejo, izperi jih v slani vodi (na en liter vode 5 dek soli). Kolomaz (šmir). Take madeže iz« čistimo iz blaga, če jih pomočimo v vodo, namažemo z rumenjakom in na« milimo (požajfamo). Čez eno uro iz« peri madeže v terpentinovem olju, nato v vodi, toliko časa zaporedoma, da izginejo. — Drug način: Ma« deže namaži s svežim maslom; kadar so se odmehčali, jih izperi z bencinom in nato še s čisto vodo. Kri. Krvne madeže izperi v vodi, v kateri si raztopila nekoliko beneškega mila (ki vsebuje oljkovo olje). — Drug način: S kašo iz krompirje« vega škroba (glej pod »Jod«) madež na debelo namaži. Pusti, da se posuši, potem škrob okrtačiš. Pri starih ma« dežih je to treba večkrat ponoviti. Ta način ne škoduje tudi najbolj občut« Ijivim barvam. Iz lesenih tal odstraniš krvne madeže, če jih drgneš z močnim lu« gom ali pa z vodo, ki smo ji dodali nekoliko sode. Nazadnje oplakni tla še s čisto vodo. Liker (sladko žganje). Madeže iz« briši s krpico namočeno v bencinu, ali pa namoči madež s stanjšanim špiri« tom in izperi s čisto vodo. Loj. Madeže od loja ali voska sna« žimo navadno z bencinom ali pa tako, da razgrejemo kepico pavole na pla« menu in močno vročo pritisnemo na madež, da popije loj ali vosek. Po« zneje izčistimo še z bencinom. Maslo. Madeže od masla na sukne« nem blagu odpravimo, če na madež položimo pivnik in na pivnik močno gorak likalnik. Pivnik bo maščobo po« srkal. Mastne madeže snažimo navadno z bencinom. Ko si madež dobro namo< čila, pokrij ga z večkrat spravljenim pivnikom in nanj položi gorak (ne vroč!) likalnik. Iz žameta se mastni madeži odstras nijo, če jih proti vlaknu brišeš s krs pico, namočeno v terpentinu. Žametne ovratnike na suknjah osnažimo mas sti, če jih proti vlaknu drgnemo z na« pol prerezano čebulo. Ko se posušijo, jih polikamo. Iz suknenega blaga izperemo mades že, če jih odrgnemo s flanelasto krs pico, ki smo jo namočili v tekočini, se« stavljeni iz 40 delov vode in enega dela amonijaka. Iz belega in barvastega blaga se mastni madeži izperejo tudi s fižolovo vodo. (Kuhaj bel, zelo suh fižol, do mehkega; voda, ki jo odcediš, je fižo« lova voda). Iz papirja: Masten papir podložimo s pivnikom, namočenim v bencin, zgo« raj pokrijemo s pivnikom in močno obtežimo. Bencin maščobo raztopi, pivnik pa jo popije. Stare mastne madeže na lesenih tleh ali na mizah snažimo tako: mas dež se pomaže z mehkim zelenim mi« lom, potem se polije s špiritom in se zažge. Kadar plamen ugasne, to mesto odrgni s krtačo, vodo in milom. Mleko. Madeže od mleka osnažimo iz tkanin tako kakor kavine. Iz tem« nomodrega blaga jih spraviš s sledečo tekočino: vzemi 4 žlice špirita, 4 žlice amonijaka in eno žlico soli. Ko se sol raztopi, namaži madeže s to tekočino s pomočjo gobe ali bele flanelaste krs pice. Muhe. Pohištvo, ki je umazano od muh, odrgnemo s krpico pomočeno v petrolej. Iz pozlačenih okvirov odpras vimo madeže, če jih drgnemo s krpi« co, namočeno v tekočini, sestavljeni iz enakega dela vode in špirita. S stekla odpravimo mušje madeže, če jih umi« jemo s tekočino, ki vsebuje en del amonijaka in dva dela vode. Steklo. Če postanejo šipe motne, jih drgni z volneno cunjico, ki si jo na« močila v lanenem olju. Potem obriši steklo s pivnikom, nato ga izmij s či« sto vodo in milom. Olje. Oljnate madeže izčistimo iz pes rila, če ga izperemo v gorkem mleku in potem v vodi brez mila. Perilo, ki je omadeževano od šivalnih strojev, očistimo, če izbrišemo madeže s cus njico namočeno v amonijaku in nato izperemo v gorki vodi z milom. Iz volnenega blaga izčistimo oljnate mas deže, če jih drgnemo s cunjico, namos čeno v kloroformu, ali pa če jih pos krijemo s krompirjevim škrobom in ga pustimo delj časa na njih. Potem ga izbrišemo. Iz svile odpraviš oljnate madeže, če jih drgneš z pavolo, namos čeno v krompirjevem škrobu. Orehove madeže odpravimo iz rok, če jih umijemo z amonijakom. Iz blas ga jih odpraviš, ako umazano blago izpereš v mlačni vodi, nato umazana mesta odrgneš z volneno cunjico, nas močeno v bencinu, dokler madeži ne izginejo. Potni madeži. Iz slamnikov odpras vimo potne madeže, če jih namažemo s terpentinovim oljem. Čez nekoliko časa izperemo madeže z vodo in mi« lom. Svetle obleke očistimo potnih madežev, če madeže pokrijemo z zdrobljeno kredo, na kredo položimo pivnik in na pivnik pritisnemo gorak likalnik. Preležano blago dobi večkrat ma> deže. Perilo jih dobi tudi, če visi na umazani vrvi. Take madeže odpraviš m o, če perilo razprostremo na solncu in ga večkrat zmočimo s čisto vodo; ali pa namočimo perilo v kislem mles ku 24 ur, nato ga v mlačni in slednjič še v vreli vodi izperemo. Rja. Rjasti madeži izginejo iz perila, če jih drgnemo s citrono in nato izpes remo z vodo. Trava. Madeže od trave izperemo z vrelo vodo brez mila. Vino. Iz belega perila odpraviš vins ske bele ali črne madeže, ako jih nas mažeš z maslom in soljo in jih nato z milom in vodo izpereš. VAŽNE POSTAVE Dr. ). B. VOJAŠKA. SLUŽBA PO NOVIH POSTAVAH. Dobo vojaške službe urejujejo ti«le zakoni: 1. enotni zakon o novačenju od 5. avg. 1927. št. 1437; 2. kr. odlok« zakon od 8. nov. 1928. št. 2439 in 3. kr. odlok«zakon od 20. dec. 1920. št. 2898. Po teh zakonih je danes vojaška služba takole urejena: a) redna vojaška služba (leva ordi« naria); b) skrajšana vojaška služba (leva riducibile); c) najkrajša vojaška služba (leva minima). Vojak, ki nima pravice do skrajša« ne vojaške službe, mora po navadi služiti 18 mesecev (redna vojaška služba). Kateri_vojaki imajo pravico do skrajšane vojaške službe? Do skrajšane vojaške službe imajo pravico ti«le naborniki«vojaki: 1. prvorojenec družine, ki ima deset ali več otrok, ki so italijanski držav« ljani, ali pa družine, ki je imela 12 ali več otrok, od katerih mora biti naj« manj še šest nepreskrbljenih. Če ni bil prvorojenec deležen te pravice, ker je družina šele pozneje narastla na omenjeno število otrok, ima pravi« poštnem tekočem računu pri« stojnemu registrskemu uradu. 3. Vsak trgovec, obrtnik, industrijalec, tr« govska družba ali zadruga, ki je vpisana v davčnih seznamih v kategoriji B za obdačljiv dohodek v znesku nad L 15.000.—, mora otvo« riti poštnostekoči račun in vinkulirati v korist finančne uprave kavcijo v znesku L 500.— ozi» roma L 1000.— če obdačljivi dohodek v ka» tegoriji B presega L 25.000.—. Za les in živino veljajo posebna določila, ki se pa mnogokrat spreminjajo. POŠTNE PRISTOJBINE za kraljestvo, kolonije, ljudovlado S. Marino. Pisma, navadna za vsakih 15 gramov L —.50 » v kraju samem za vsakih 15 gramov ........» —.25 » naslovljena vojakom (izvzema ši častnike) in za županstva za vsakih 15 gramov ...» —.25 Dopisnice, z daljšim besedilom . . » —.30 Dopisnice z daljšim besedilom v kraju in dopisnice naslov* ljene vojakom . . . . » —.15 » s plačanim odgovorom . » —.60 » s plačanim odgovorom v kraju.......y —.30 » s samim podpisom in da* tumom.......» —.10 Razglednice, z ne več ko 5 besedami » —.20 » z več ko 5 besedami v kraju ali poslane vo* jakom......» —.20 » , z več ko 5 besedami izven kraja.....» —.30 Posetke (vizitke) z ne več ko 5 besedami.......» —.20 Obvestila o rojstvu, smrti, poroki in slična........» —.20 Trgovski računi (fakture), ki ne pre» segajo 15 gramov......» —.25 Tiskovine za vsakih 50 gr (do naj* večje teže 2 kg) . . . . » —.10 Vzorci brez vrednosti za prvih 100 gr » —.35 » brez vrednosti za vsakih na* daljnih 50 gramov (do najvi* šje teže 350 gramov) ...» —.15 Ekspresna pristojbina, poleg običaj* ne pristojbine........» 1.25 Ekspresne pošiljatve se dostavlja* jo brezplačno le v mejah obveznega pošt. okrožja, izven tega se dostav* ljajo proti sledečim potninam: a) do 500 m ..........» —.30 b) nad 500 m za vsak km ali del istega..........» —.60 Te potnine se pri slabem vremenu in za nočni čas zvišajo do dvoj* nega zneska. Priporočitev (rakomandacija) poleg običaj, pristojbin ......» 1.25 (Odšk. za izgublj. priporoč. poši* ljatve znaša 25 L). Priporočitev za dopisnice in tiskovine » —.60 Zavarovanje pisem (denarnih), vrhu običajne pristojbine in pristojbine za priporočitev za prvih 200 L . » —.80 za vsakih nadaljnih 100 L (ali od* lomek) ..........» —.30 Zavaruje se lahko do zneska 1000 L ; pri poštnih uradih II. raz* reda do 500 L Povratnice (ricevute di ritorno) . . » —.60 Povzetje, stalna pristojbina ...» —.50 Za poštno ležeče pošiljatve razen obi* čajnih pristojbin še ...... —-.15 ako te pristojbine ne plača odpoši» ljatelj, plača naslovljenec ...» —.30 Zavoji do teže 1 kg......» 2.50 » do teže 3 kg.....» 5.— » do teže 5 kg.....» 7.50 » do teže 10 kg (vse brez na* vedbe vrednosti) . . . . » 12.50 Pri zavojih večje obsežnosti 50°/o doplačila. Zavoji nad 10 kg se ne sprejmejo, tako tudi ne zavoji, ki so manjši ko 1 dm3. Nujni zavoji do 1 kg . . . » 7.50 » » » 3 kg ... » 16.—- » » » 5 kg . . . » 22.50 Nad 5 kg težki zavoji se ne sprejemajo. Obsežnejši L 10.— — 20.-- 30.—. Zavarovanje zavojev, poleg običajne pristojbine za prvih 200 L......T » 1.— » za vsakih nadalj. 100 L ali ulomek istih ...» —.50 Zavarovani zavoji morajo biti zašiti v platno in šivi gosto za* pečateni. Povzetje pri zavojih do 100 L . . » —.60 Pristojbina za shrambo zavojev na pošti pri navadnih zavojih dnevno » —.25 vendar le do najvišje vsote 5 L Pristojbina ista pri zavojih z naved. vrednostjo dnevno......» —.40 do najvišje vsote 8 L Brezplačno hrani pošta zavoje le tri dni. Odškodnina za izgubljene navadne zavoje znaša 25 L Poštne nakaznice do 25 L ...» —.40 » od 25 L do 50 L » —.80 » od 50 L do 100 L » 1.20 » od 100 L do 200 L » 2,— » za vsakih nad. 100 » L ali ulomek istih » —.50 » naslovlj. vojakom z » najvišjim zneskom 25 L .....» —.20 Brzojavne nakaznice poleg običajnih pristojbin za navadno nakaznico in za brzojavko še.....» —.50 Najvišja dovoljena svota 1000 L. Reklamacije priporočenih in zavaro* vanih pisem, nakaznic in zavojev » —.40 Pismene prošnje za vrnitev ali pre* membo naslova že odposlanih po* šiljatev itd. ........» —.60 Poštne legitimacije ......» 2.— Splošna določila. Nefrankirana pisma, nefrankirane dopisnice z daljšim besedilom, nefrankirani trgovski računi, rokopisi in vzorci plačajo globo, ki znaša dvojno vsoto pri« stojbine. Nezadostno frankirani pa plačajo globo dvojne vsote primanjkljaja. Nefrankiranih ali nezadostno frankiranih dopisnic ali razglednic, ki ne obsegajo več ko 5 besed besedila, pošta sploh ne odpošilja, kakor tudi drugih pošiljatev, ki zgoraj niso nave» dene. Poštnoležeča pisma morajo imeti pravi naslov prejemnika in ne izmišljenega. Naslovljena mo< rajo biti na prejemnike, ki so dosegli 18. leto. Brzojavke, navadne 25 st. za besedo » najmanj (10 besed) . . » 2.— » za vsako nadaljno besedo » 0.25 » nujne plačajo trikratni znesek (10 besed) ...» 6.— » za vsako nadaljno besedo » 0.75 Brzojavna nakaznica (poleg 25 stot. za vsako besedo) ...» 3.— Brzojavna nujna nakaznica plača stalni znesek . . . . » 9.— in 75 stot. za vsako bes. Navadno obvestilo, da je došla br» zojavka na svoj naslov . . . . » 2.— Nujno obvestilo........» 6.— Navadno obvestilo za brzojavno na« kaznico .........» 3.— Nujno obvestilo POŠTNI PROMET Z INOZEMSTVOM. Navadna pisma v Jugoslavijo, Avstri» jo, Češkoslovaško, Rumunijo in Ogrsko za prvih 20 gramov . . . L 1.—• za vsakih nadaljnih 20 gramov . » —.75 Dopisnice v te države .....» —.60 S plačanim odgovorom ...» 1.20 Za Albanijo veljajo za pisma, do» pisnice in priporočitve iste pri» stojbine kakor za notranjost kraljestva. PRISTOJBINE ZA DRUGE DRŽAVE. Pisma do 20 gramov...... x za vsakih nadaljnih 20 gramov Dopisnice ......... » s plačanim odgovorom . Razglednice s samim podpisom . » z daljšim besedilom Posetnice (5 besed) in druga obve stila o rojstvu, smrti, poroki Rokopisi do 50 gr...... » za vsakih nadaljnih 50 (do največ 2 kg.) Vzorci do 100 gr...... » za vsakih nadaljnih 50 gr. najvišje teže 500 gr. . Tiskovine za vsakih 50 gr (do 2 kg) gr do L 1.25 » —.75 » —.75 » 1.50 » —.25 » —.75 —.25 1.25 —.25 —.50 Priporočitev za pisma, dopisnice, ti» skovine .....» 1.25 Povratnice..........» 1.25 Trgovske fakture odprte, do 20 g . » 1.— Reklamacije . ......... 2.25 Prošnje za spremembo naslova itd. . » 2.— Ekspresi ..........» 2.50 Povzetje (poleg sorazmerne pristojbi» ne L —.50 za vsakih 100 lir in ulomek)......» 1.— Poštne legitimacije.......» 5.— Pristojbina za poštnoležeče pošiljke, ako plača odpošiljatelj . » —.20 » ako jo plača prejemnik » —.30 Zavarovalnina za vsakih 100 lir . . » 1.— Pristojbine za zavoje niso za vse dr» žave enake. * Vsa pojasnila glede pristojbin in potrebnih listin se dobe pri poštnih uradih. Nujni poštni zavoji do 5 kg se lahko pošiljajo v Avstrijo, Belgijo, Če» škoslovaško, Dansko, Gdansko, Finsko, Nemčijo, Norveško, Nizo» zemsko, Jugoslavijo, Švedsko, Švi» co in Ogrsko. Pristojbine so trikrat» ne, torej L 22.50 — 48.-- 67.50. Obsežnejši zavoji L 30.— — 60.— — L 90.—. » 9,— J M —.25 —.25 Ajdovščina — 10. januarja, 10. februarja, 10. marca, 10. aprila, 10. maja, 25. maja, 24. ju» nija, 10. julija, 10. avgusta, 10. sept., 10. okt., 10. nov., 10. dec. Če je ta dan nedelja, se vrši sejem in trg dan pozneje. — Akvileja (Oglej) — 26. do 28. marca, 11. do 13. julija, 19. do 21. decembra. — Avte — nedeljo po 5. avgustu. — Bazovica — 20. dne vsakega meseca. — Bi* tinje — dan sv. Ane 26. julija. — Boljunec — 24. vsakega meseca in 1. septembra. —• Bovec — 14. febr., dan po veliki noči in po binkoštih, nedeljo po 25. juliju, nedeljo po 28. okt., 21. novembra in nedeljo po 13. decembru. — Bre» gin/ — prvi četrtek aprila in prvi četrtek ok» tobra. — Brestovica —- 28. aprila, 3. julija, 17. oktobra. — Buje — 31. januarja, 8. septembra. — Buzet — ponedeljek po sv. imenu Mariji» nem. — Cerkno — sredpostni ponedeljek, 23. aprila, 14. septembra, 4. novembra. — Cerovo — 25. aprila, 16. maja, 26. junija, 12. julija, 16. avgusta. — Cres — 5. do 7. avgusta. — Čepoi van — 15. septembra. — Červinjan — ponede* ljek po sv. Martinu 3 dni. — črniče — prvo nedeljo po sv. Vidu. — Črni vrh — sv. Jurija dan, nedeljo po sv. Marjeti, ponedeljek po malem Šmarnu, nedeljo po sv. Martinu. — De» kani — 9. marca, 9. jun., 9. septembra, 9. de» cembra (živinski semnji). — Devin — 24. ju» nija (konjski semenj). — Divača — 26. dan vsakega meseca. — Dolina — 4. julija. — Dob Otlica — prvo nedeljo v septembru. — Dorru berg — 15. septembra. — Dutovlje — 3. fe» bruarja in vsakega 4. dne v mesecu (živinski in kramar, sejmi). — Goče — dan sv. Andreja (prašiči). — Gorica — vsak drugi in zadnji če» trtek v mesecu, 16. marca osem dni, 24. avgu« sta 14 dni, 1. okt. osem dni, ponedeljek po sv. Andreju 14 dni. — Gorjansko — dan sv. Mo» horja. — Gradišče ob Soči — vsak drugi torek, 20. januarja, ponedeljek in torek po prvi ne» delji aprila, osem dni po veliki noči. — Her* pelje — vsak drugi dan v mesecu. — Hrastovi Ije — na praznik sv. Treh kraljev — Idrija — velikonočno sredo, o sv. Janezu, 16. maja, 15. sept. 15. oktobra sv. Terezije dan, 16. novem» bra, dan sv. Barbare. — Ilirska Bistrica — prvi ponedeljek meseca junija, ponedeljek po sv. Juriju, prvi ponedeljek po malem Šmarnu, po» nedeljek po sv. Martinu. — Jelšane — 1. apri» la. — Kanal — ponedeljek pred sv. Martinom, 19. marca sv. Jožefa dan (nov!). — Klana — na dan sv. Roka, 16. avg., dan sv. Jeronima, 30. septembra. — Kobarid — 9. marca, 13. ju» nija, dan po rojstvu M. D. in ponedeljek po zahv. nedelji. — Kojsko — ponedeljek po sv. Juriju, poncd. po posv. cerkva. — Komen —na dan sv. Jurija 24. apr., sv. Tilha (v Svetem), mal. Šmarna (v Tomaževici), sv. Ivana (v Volčjem gradu), sv. Križa (v Ivanjem gradu). — Ko* per — 21. septembra, 21. oktobra. — Krmin — 25. junija in 4. septembra po tri dni, vsak prvi ponedeljek v mesecu živinski trg. — Kubed — drugi ponedeljek po rožni nedelji, ponede» ljek po sv. Martinu. — Labinj (Albona) — 29. junija, 8. oktobra. — Log (pod Mangartom) — dan sv. Štefana, prvo nedeljo v avgustu. — Log (pri Vipavi) — 15. avgusta, 8. septembra. — Lokev — veliki ponedeljek, 9. novembra. — Lokovec — sv. Petra in Pavla. — Lovran — 24. in 27. aprila. — Lož — 15. marca. — Milje (Muggia) — 26. junija, 7., 8. in 9. oktobra. — Monfalcone (Tržič) — 20. marca in 6. decem» bra po dva dni. — Moščenice — 2. februarja, 29. novembra. — Naborjet — ponedeljek pred Vsemi svetimi. — Nabrežina — 5. aprila, 17. septembra, 27. oktobra. — Novi Grad (Castel» riuovo) — 8. aprila, 8. junija, 27. novembra. — Osp — zadnjo nedeljo junija, prvo nedeljo novembra. — Pazin — 2. avgusta. — Piran — 24. aprila in 15. septembra po dva dni. — Pla> nina — sv. Jurija dan, 12. julija, sv. Roka, sv. Andreja. — Podgrad (Istra) — vsak mesec •dne 8., le v novembru 27. Ako je isti dan praz« nik, pa prvi delavnik. — Podraga — na dan cerkv. žegnanja, v nedeljo po sv. Mohorju in Fortunatu, 15. julija. — Pontabelj — 30. ju» nija, 8. septembra, 16. oktobra. — Poreč (Pa» renzo) — 21. novembra — Postojna — pone» deljek po vnebohodu, sv. Luke dan, 24. avg., 3. decembra in prvi dan vsakega meseca. — Povirje — ponedeljek po sv. Antonu Padov. in po sv. Frančišku Ksav. — Prem — ponede» ljek po sv. Gregorju, ponedeljek pred malim Šmarnom, ponedeljek po sv. Uršuli. —■ Prosek — sv. Martina dan, 11. novembra, ako je ta dan nedelja, pa dan poprej. — Rakitna — po» nedeljek pred sv. Gregorjem, četrtek po sv. Juriju, sv. Medarda, ponedeljek pred sv. Simo» nom in Judo. — Renče — prvi ponedeljek v septembru. — Ricmanje — sv. Jožefa dan. — Rihemberg — veliki torek, 4. julija, kvat. so« boto v septembru, 21. decembra. Če je 4. ju« lija in 21. decembra nedelja, dan pozneje. — Ročinj — 30. novembra. — Rovinj (Rovigno) — 11. do 20. novembra. — Senožeče — četr« tek po binkoštih, ponedeljek po kvat. nedelji v septembru. — Sežana — dne 12. in 22. vsa» kega meseca (živ. semenj). V slučaju praznika se vrši semenj naslednji dan. — Slap pri Vipa» vi v ponedeljek velikega tedna, 22. novem« bra, sv. Lucije dan. — SlavinasPrestranek — 24. junija (v Matenji vasi). — Slivje — 15. a» prila, 26. septembra. — Sorica — sv. Luke dan (živinski sejm). — Spodnja Idrija — sv. Roka dan 16. avgusta (za živino), ponedeljek po ne« delji rožnega venca, 11. novembra, 17. marca, 3. maja. — Sveto pri Komnu — 11. julija, 1. septembra, 7. oktobra. — Sv. Anton (pri Ko« pru) ponedeljek po sv. Antonu Pad., 20. okto« bra. — Sv. KrižsCesta — ponedeljek po sv. Reš. Tel., 14. septembra. — Sv. Lucija (pri Tolminu) — 14. februarja, sv. Lucije dan, to» rek po veliki noči, torek po binkoštih, v ne« deljo po 28. oktobru, 21. novembra, 13. decem» bra. — Sv. Mihael (Nadanje Selo) — 30. no» vembra. — Šmarje — v tednu po jesenskih kvatrah, 3. febr., 22. nov. — Šmarje pri Kopru — ponedeljek po prvi nedelji meseca oktobra. — Štanjel — 7. januarja, 21. maja, 30. junija, 22. avgusta. — Št ur je — 1. februarja, ponede» ljek po beli nedelji, v sredo po nedelji rožn. venca. — Št. Peter na Krasu — dne 10. vsake» ga meseca (živinski in kramarski sejmi). Ako je ta dan nedelja ali praznik, pa dan pozneje. To so živinski in kramarski sejmi, tudi za ko* nje in prešiče. Na praznik sv. Petra in Pavla velik kramarski sejem. — Št. Vid pri Vipavi — 14. marca, sv. Vida dan in 20. junija. — Št. Viška gora -— sv. Jožefa, sv. Vida, 15. ju« nija, sv. Petra in Pavla. — Tolmin — 23. apri» la, 21. septembra, nedelja po Rešn. Telesu, sv. Matevža 21. septembra. — Tomaj — 29. ju« nija. — Trbiž — prvo soboto v aprilu in okt., 30. junija, 16. oktobra. — Tribuša (Dolenja) — sv. Jakoba dan. — Trenta — sv. Ane dan, 8. septembra. — Trnovo — ponedeljek, po sv. Treh kraljih, 24. junija, 19. oktobra, ponede« ljek po sv. Petru in Pavlu. — Turjak (Monfal« cone) — 20. aprila, 10. oktobra, 9. decembra po dva dni. — Ukve — zadnji ponedeljek v mar« cu in septembru. — Unec — prvi ponedeljek v marcu (živinski sejem). — Vipava — mesec» ni sejmi 20. vsakega meseca; pustni ponede« ljek, velikonočni torek, ponedeljek pred ma» lim Šmarnom, na dan sv. Simona (28. oktobra). — Vodnjan — 10. avgusta, 13. decembra. — Volosko — 16. maja, 26. julija, 16. avgusta. — Vremski Britof — 15. avg'. — Vrh (Idrija) — ponedeljek po tretji nedelji po veliki noči, 27. julija, 9. septembra. — Vrhpolje (pri Vi» pavi) — 22. januarja, sv. Primoža dan. — Za« gorje — 10. marca, torek po binkoštih, 17. sep» tembra, kvatrni ponedeljek pred; božičem. GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA PRAVILA GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE. Namen bratovščine. § 1. Namen bratovščine Mohorjeve družbe je vzgajati slovensko ljudstvo, prebivajoče v Italiji, po načelih katoliške prosvete, pospešen vati v njem versko in nravno življenje, sploh ohraniti in širiti v njem katoliško vero. V ta namen se bodo izdajale in razširjevale dobre knjige, spisane v slovenskem jeziku v duhu katoliške vere. O pristopu udov. § 2. V to bratovščino sme vstopiti vsak ka» toliški kristjan katerega koli stanu ali spola, da le more in hoče s\o!r.ovati drt_žbene dolž» nosti. Član bratovščine postane, kdor se prijavi osebno ali pismeno pri krajevnem poverjeniku bratovščine ali pa če ga sprejme osrednji od» bor, ki vpiše njegovo ime v glavno bratovsko knjigo. Kdor se je v to družbo sprejel, ostane njen ud tako dolgo, dosler sam očitno ne naznani svoje volje, da stopi iz družbe, pri kakem predstojniku (poverjeniku), ali pri osrednjem odboru, ali dokler ga osrednji odbor iz hira* tovščine ne izključi, zlasti če zanemarja bra» tovske (družbine) dolžnosti. Dolžnosti udov. § 3. a) Vsak ud naj vsak dan moli en »Oče« naš«, eno »Češčeno Marijo«, in zraven naj pri« stavi besede: »Sveti Mohor, prosi Boga za nas!« z namenom, da se katoliška vera sploh, posebno pa med slovenskim ljudstvom ohrani in razširja. b) Udje duhovniki naj pa vrhu tega tudi mašujejo za vse žive in mrtve ude, če le mo» goče na praznik sv. Mohorja, to je 12. julija. c) Vsak ud plača od odhora določeno letni» no, da zamore družba po svojem posebnem namenu delovati. č) Vsak ud se zaveže, da si bo po svoji moči prizadeval, da se razširijo med verniki dobre knjige. Vendar ta dolžnost ne veže pod grehom. Koristi in prav.cc udov. § 4. a) Ud, ki spolnuje dolžnosti, more za» dobiti nepopolne ali popolne odpustke, ki jih je naklonila sv. stolica tej bratovščini — ka» kor podobnim drugim družbam: — Vsak me« sec se v Gorici daruje sv. maša za žive in po* kojne ude. Vrhutega so udje deležni vseh do? brih del ter zaslužen j celokupne bratovščine ter vseh udov. b) Od vseh knjig, ki jih za ude izda bratov* ščina, dobi 'vsak ud za plačani znesek po en iztis. c) Vsak ud ima pravico priporočiti družbe« nemu odboru, naj izda take spise, ki se mu zdijo za ljudstvo potrebni ali koristni. Vodstvo bratovščine. § 5. Bratovščina ima svoje krajne poverje» nike (župnik, kurat, vikar), dekanijske pover» jenike ter osrednji odbor. V vsaki dekani j i izvoli slovenska duhovšči» na dekanijskega poverjenika za vso dekanijo ter krajnega poverjenika (župnik, kurat, vikar) za posamezne duhovnije. V slučaju, da se iz kakršnegakoli vzroka ni mogla izvršiti izvolitev dekanijskega in kraj» nega poverjenika v času, določenem od druž» binega predsednika, imenuje poverjenike odbor. Vsi dekanijski poverjeniki, ki jih skliče sta« rosta med njimi, izvolijo izmed sebe osrednji družbeni odbor, in sicer predsednika ter 4 čla» ne. Osrednji odbor pa mora potrditi pristojni prem. škof, ki je po cerkvenih postavah nad« zornik bratovščine. Osrednji odbor, ki naj ima po možnosti se» dež v Gorici, vodi celokupno družbo. 1 Krajni poverjeniki pobirajo udnino ter jo pošiljajo osrednjemu odboru ter delijo med ude knjige, ki jih izda bratovščina. Osrednji odbor daje udom vsako leto račun o oskrbovanju clružbinega premoženja ter o drugih poslih, ki se tičejo družbe. Ta pravila je odobril knezo-.nadškofijski on dinariat. Št. 3994/23. Gorica, 16. novembra 1923. t FRANČIŠEK BORJA, nadškof. LISTNICA GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE. Ko gledamo nazaj na to leto, ki ni bilo brez bridkosti, pa se je tudi napolnilo z veselim trudom in sadovi, pravimo: Hvala Bogu, ki naše skromno delo z vidnim blagoslovom mno» ži in varje! Mlado drevo naše družbe lepo raste in se z leti utrjuje. Z dobrohotno naklonjenostjo in posebnim blagoslovom sv. očeta Pija XI. je Goriška Mo» horjeva družba započela in vodila svoje delo. Tako hoče tudi v bodoče v duhu katoliških na» čel delovati med slovenskim ljudstvom kot zvesta pomočnica in služabnica sv. cerkve. Vdano ponavlja globoko zahvalo, ki naj gre Nj. Prevzvišenosti knezu in nadškofu goriške» mu ter vsem škofom Julijske krajine, ki so na» šo družbo podpirali. Bog plačaj tudi gg. poverjenikom, ki so po» žrtvovalno nabirali ude za našo družbo, zave» daje se, da vršijo za cerkev in ljudstvo po» menljivo delo. Letos bodo udje prejeli sledeče knjige: 1. Koledar za l. 1930. Prihaja v novi, lični obleki. Vsebina pa je izbrana tako, da koledar hrani v sebi zdrava jedra, ki imajo trajno vred» nost. Nikakor se nismo mogli odločiti za to, da bi, kot so se oglašale neke želje, sprejeli v ko» ledar enodnevne mikavnosti, ampak smo ostali pri načelu, da bodi koledar ljudski zbornik zrelih, po obliki poljudnih, a vsebinsko jedrnih spisov. Tako, upamo, bomo tudi bravce najbolj zadovoljili in jim koristili. Kakor prejšnja leta smo skrbeli, da bi koledar bil pester in živa« hen, a obenem tečen in izdaten ko domači kruh. 2. Quo vadiš? II. del. Spisal Henrik Sienkie: wicz, preložil dr. Joža Glonar. Z drugim de* lom je ta veliki zgodovinski roman zaključen. Skupno obsega 576 strani. 3. Naši paglavci. Spisal Ivan Trinko. Znani pisatelj beneških Slovencev mons. Ivan Trinko, profesor v Vidmu, nam v tej knjigi podaja mič« ne črtice iz otroškega življenja. Knjiga diha prisrčnost in družinsko domačnost; je tudi umetniško pomembna priča o čuvstvovanju in družinskem življenju beneških Slovencev. 4. Travništvo. Spisal kmetijski inženir J. Rustja. Naša družba hoče s strokovnimi knji« gami podpirati gospodarsko napredovanje. Le* tošnja gospodarska knjiga razlaga, kako naj kmetovalec umno goji travnike. Ker je živino« reja razširjena v vseh predelih naše dežele, bo ta knjiga veliki večini udov zelo zalegla. Družba ie izdala za doplačilo še dodatno knjigo, cerkveno pesmarico 5. Božji spevi. Uredil Vinko Vodopivec. Pesmarica obsega 92 pesmi za vse dobe cer« kvenega leta; od teh je 89 izvirnih. Odlični glasbeniki, ki so to pesmarico pregledali, so izjavili, da umetniško tako bogate poljudne zbirke cerkvenih pesmi Slovenci niso še imeli. Liturgično razlago, ki uvaja v duha posamez* nih cerkvenoletnih dob, je napisal prof. Filip Ter čel j. KNJIGE ZA L. 1930. Leta 1930. bo Goriška Mohorjeva družba iz« dala: 1. Koledar za l. 1931. 2. Delavci. Ljudska povest, spisal Slavko Savinšek. V tej povesti Savinšek, ki se je razvil v močnega pisatelja, riše delavsko življenje in trpljenje. 3. Zgodovina naše dežele. I. del. Spisal prof. Rado Bednarik. V tej knjigi so opisani zgodos vinski dogodki Goriške, Trsta in Istre od pras zgodovinske dobe do protestantovske reforma« cije. Pisatelj je zbral precej doslej neznanih virov in jih v tej knjigi uporabil. Knjiga bo imela okoli 60 slik. 4. Življenje Jezusovo po svetih evangelijih. Sestavil in z opomnjami opremil f mons. dr. Josip Ličan. Ta knjižica bo vsebovala harmo« nijo evangelijev, t. j. življenje Jezusovo se« stavljeno iz besedil vseh štirih evangelistov. Bo lepo opremljena in vezana. Knjige za doplačilo. Za doplačilo bodo udje lahko prejeli še te=le knjige: 5. Nove postave. Priznan strokovnjak piše knjigo, v kateri bo na lahko umljiv način raz« tolmačil novi italijanski civilni zakonik. Knjiga bo obsegala 128 strani. Zanjo je treba dopla» čati dve liri. 6. »Gospodovi dnevi«, cerkvene pesmarice II. del. Obsegala bo okoli 100 izvirnih pesmi, in sicer mašnih, obhajilnih in blagoslovnih. Cena vezani knjigi za ude 8 lir, za neude 12 lir. Obračamo se do gg. poverjenikov z nujno prošnjo, da do praznika sv. Jožefa naberejo člane ter nam jih javijo. U D N I N A. ITALIJA: Udje, ki se zglase pri poverjenikih, plačajo 6 lir; ob prejemu knjig morajo povrniti povers jenikom prevozne troške za knjige. Posamezne ude sprejema tudi uprava. Udnina znaša 6 lir, s poštnino L 7.50, s pošt» nino in priporočitvijo L 8.50. Pesmarica »Božji dnevi« stane za ude, ki so jo naročili do 1. sept. 1929., osem lir, s poštnino L 9.—, s poštnino in priporočitvijo L 10.—. Za poznejša naročila in po knjigarnah L 12.—. JUGOSLAVIJA: Udnina Din 30.—; priporočitev Din 4.—■ več. Pesmarica Din 48.—. Poštnina in priporočitev je všteta v teh zneskih. Vse zneske je treba poslati na račun štev. 20.446 pri Poštni hra« nilnici v Ljubljani. Udnina za ostalo Evropo znaša L 12.—; za prekomorske države pa L 13.—. Na naročila iz inozemstva brez predplačila se družba načeloma ne bo ozirala. Za neprii poročene pošiljke ne sprejme družba nobene odgovornosti. „DRUŽINA" Mesečnik za slovenske družine. Stane leto 14 lir — s krojno prilogo 18 lir. »Družina« prinaša lepe povesti .slovenskih pisateljev in novele ter črtice velikih p i sate« ljev raznih narodov. »Družina« prinaša poljudne članke o domači zgodovini, naravoslovju, slike iz sveta, poto« pise in druga zanimiva poročila. »Družina« je svetovalec gospodarju in go» spodinji, ker nudi nasvete za hišo, kuhinjo, vrt in gospodinjstvo. »Družina« odpira široko obzorje mladim in starim in nudi srcu ognja za veselo in pleme« nito življenje. Naročite »Družino« na naslov: Uprava „DRUŽINE" - Gorica GOR1Z1A — VIA MAMELl 5. Naš naslov: Gcriška Mohorjeva družba » Gorizia - Via Orzoni 36 A. SALE IN UGANKE Draga žlica. — Natakar je v raz« košni gostilni zapazil, da je eden iz« med gostov vtaknil srebrno žlico v 7Pn ifn rta i'p rfrvof nnHiVn 1 ín r^a V» :a gostov vtaKnu sreurno znco v žep. Ko ga je gost poklical in zahte* val račun, je natakar pisal in našte* val: — Juha 2 liri, pečenka 6 lir, dve pri» kuhi 3 lire, sir 2 liri, sadje 1 liro, vino 3 lire — in prav po tiho je pristavil — skupaj s srebrno žlico znese račun ravno sto lir. Gost je molče plačal in izginil. Dober odgovor. — V odlični družbi se je nekdo posmehoval slovenskemu jeziku, češ da je trd in raskav kot konjski jezik. — Zato se ga pa osli ne morejo na» učiti, ga je ošvrknil navzoči doktor J. Dobrotnik ubožcev. — Ko se je ve« liki francoski pesnik Rabelais bližal smrti, so ga prosili, naj napravi opo« roko. Ko so oporoko po njegovi smrti odprli, so brali: — Mnogo sem dolžan in nimam nič, ostalo pa zapuščam ubožcem. Zmešani zvezdoslovec. — Sloveči zvezdoslovec Schubert se je pri neki dvorni večerji zelo nerodno obnašal, se zadeval v stole in stopal gospem na prste. Sploh je bil videti zmešan. Ko so se čudili, kako more biti tak uče« njak tako zmeden, je nekdo pojasnil: — Prav gotovo se je zmešal, ker je zagledal toliko zvezd na nepravem mestu. Nevaren poziv. — Profesor šolarju: »Koliko metrov ima en kilometer?« Šolar (mrmra pri sebi): »Ali je ta profesor koštrun! To naj vem!« Profesor: »Kako? Le na glas povej« te, morda je pravilno!« Pogojen dopust. — Bilo je v Rad« goni pri 47. pešpolku. Enoletnik Pepo je s sladkimi besedami in še slajšim vincem mečil vsemogočnega feld« veblja, naj ga pri stotniku priporoči za dopust, ker je njegova teta na smrtni postelji. Po drugem litru zakliče feldvebel: — Naj bo, a to vam povem, če stara ne umrje v sedmih dneh, vas dam vreči v luknjo! Praktično štetje mož. — Narednik: Pokorno javim, gospod major, da trije možje manjkajo. Major: Oj! Zakaj pa? Narednik: Ker so trije hlebci kruha preveč. Krepko pismo. — Avstrijski general Lavdon je z bojnega polja pisal ce« sarju: »Pošljite mi zdravnike, zakaj moji padarji pomorijo več vojakov kot Turki.« POISCI IN UGANIT NAMIZNI PREDMETI. Uredil Domen. SOBA IN OPRAVA. TOB EK «V.hatijo Obe risbi je izvršil risar v naglici in raztres Na prvi jih je 13, na drugi pa kar 16. Poišči senosti; zato je na njih vse polno pogreškov^^SiKl^Rešitev na strani 157. /T Ljudska posojilnica v Šempetru v Gorici —^— registrovana zadruga z neomejeno zavezo —— Obrestuje hranilne vloge po najugodnejši obrestni meri, vezane vloge po dogovoru ter brez vsakega odbitka. Svoje prostore ima za cerkvijo v last* ni hiši, zidani pred vojno iz lastnih sredstev. Poleg jamstva, ki ga nudi lastna hiša, jamčijo pri Ljudski posojilnici kot zadrugi z neomejenim jam« stvom,,za vloge vsi člani s svojim premoženjem, ki presega večkratno vrednost vseh vlog. HRANILNE VLOGE PRESEGAJO L. 1,500.000.— Ustanovljena 1. 1896. Čekovni račun: št. 11/5282. ZOBOZDRAVNIK Dr. LIKERJU sprejema v GORICI Piazza Vittoria št. 5-II (na Travniku) JAKOB SULIGOJ URAR IN ZLATAR Gorica - Via Carducci 19 Edini delničar švicarske tovarne za ure „UNION" „ALP1NA" in vseh drugih znamk z jamstvom do 5. let. Popravila točno in natančno. Kupujem staro zlato in srebro in plačujem po najvišjih cenah. iiiiiiiiiiniiiiii ^ ZALOGA VINA IN ZGANJA Brata Abuja | S GORICA - liia S. Antonio 4 B Velika izbera KLOBUKOV za gospe in Otilija Calligaris- Pin ch Gorica - Via Mameli št. 4 Popravila slamnikov in drugih klobukov LASTNA IZDELOVALNICA JMIIBllliSlililiiillllliMliHI BillfllB1'! ¡¡■¡■i Zdravnik QF Dresic fldalberto starejši sin, (po domače „mladi") sprejema vedno v svojem ambula toriju v Oorioi Piazza Vittoria štev. 14-1 (na Travniku) nad lekarno Cristofoletti. KRAINER & COMP. GORICA - VIA RASTELLO ŠT. 19 DEPOSITO rRAvf1 »L - VKK.' 'i ANTON KOREN nosi. Gorica - Via Carducci 4 Velika zaloga stekla, porcelana, šip in ku= hinjske posode ter sploh vseh v to stroko spadajočih predmetov. Gostilničarjem na posodo; mizarjem na šipe poseben popust. Na drobno! Na debelo! MODNI SALON Velika izbera jesenskih in zimskih klobukov zadnjih novosti po zmerni ceni. Preoblikovanje in popravila po naročilu. Gopica, vía Mazzini G (ex vía Municipio) PETRA MOZETIČEVA. CENTRALNA POSOJILNICA GORICA, Corso G. Verdi 32, I. nadst. Hranilne vloge se obrestujejo po 4'/«"/o, večje vloge po dogovoru. Davek plača posojilnica. Posojila se dajejo na vknjižbo po 61/»°/o, na menice po 63/». — Od vseh posojil plača davek stranka. — URADNE URE: vsak dan razen nedelj in praznikov od 8.—12., pop. od 3.—5.; ob sobotah popoldne je urad zaprt. Tvrdka Tcod. Hribar - Gorica Corso ,'G. Verdi št. 32 priporoča svojim starim odjemalcem domače in inozemsko blago vseh vrst, posebno veliko iz-bero črnega sukna za čast. duhovščino in platno znanih Regenhart & Raymann za cerkvene prte. Perilo za neveste ob najnavadnejših do najfinejših vrst in vse potrebno za njihovo popolno Blago solidno. opremo. Gene zmerne. KRAINER &COMP Velika zaloga železnine, raznovrstnih kuhinjskih potrebščin, vsakovrstnega orodja, železnih cevi, štedilnikov, železnih peči, železnih tramov. ¿i ¿SMäHreTliW'ir POGRESKI. 1. Namizni predmeti. 1. Cvetlica je roža, — 2. s prvim napačnim listom, — 3. z drugim napačnim listom, — 4. vaza ima uho pri strani, — 5. peresnik je naro= be v črnilniku, — 6. naslov knjige je na zadnji strani, — 7. črka »z« je narobe, —• 8. letnica je napačna. Prešeren je bil takrat šele 4 leta star, — 9. črke na križiv so JNRI ne pa NIJR, — 10. mrtvaška glava je narobe, — 11 žebelj in obesek na križu, — 12. svečan nima 31 dni, — 13. sv. Matija je 24. svečana, ne 31. 2. Soba in oprava. 1. zavesa narobe, — 2. ura številka 4 je 6, — 3. ura številka 6 je 4, — 4. ura številka 9 je 11, — 5. ura številka 11 je 9, — 6. knjiga je preveč na robu mize, — 7. cvetlica v steklenici gre skozi steklo, — 8. miza s tremi nogami, — 9. stol s tremi nogami, — 10. miznica bi mo< rala biti od zadaj, — 11. čevlja neenaka, — 12. stolček s tremi nogami, — 13. vrata: so ene dveri znotraj, druge zunaj, — 14. dveri: ene na 2 tečajih druge na treh, — 15. podoba na steni slabo obešena, — 16. črni rob na steni pri tleh neenako visok. Zdravnica Dr. Vilma Dominco bivša asistentinja kr. klinike za porodništvo in ženske bolezni sprejema od 10.-12. in 15.-16. ure 6 o p i c a - Corso Vift- Em. III. št. 59 M B. CflBtOTTO GORICA Stolni trg 3-TeI. 137 Izbrana zeleniadna in travniška semena ® Zaloga semenskih $ žit in umetnih gnojil ffl Zdravnika Dr. Gresie Emil, oče, Dr. Gresie Emil, sin, sprejemata v Gorici Piazza Vittoria št. 5 (na Travniku) na isti strani kot je cerkev. I » Sokol & Comp. Dnevni avtomobilni prevoz blaga iz Gorice v Trst in nazaj. Podjetje sprejema tudi vsakovrstni prevoz blaga v katerikoli kraj. Sedež: v GORICI, Via Codelli 14 - Telefon št. 140; Garaža: Via Trieste 4 - Telef. 153. Postajališče: v TRSTU, Via Mazzini 13, Custerlina Telef. št. 4027. j Pos BfTtT zobozdravnici atelje ADOLF KOLL Goriea Corso Vittorio Emanuele III št. 11 prvo nadstropje Posluje od 9. do 12. dopoldne in od 2. do 5. popoldne ZALOGA: drobnarij, potnih potrebščin, copat, sandal, igrač, nabožnih predmetov itd. GIU5EPPE GOLOTTI (prej G. CULOT) Gorica Via Rastello štev. Z Wokulat & C. - Gorica Corso Vitt. £tn. III 7 in vogel Via Barzellini - Telef. 3-47. priporoča svoje izvrstne fotografske aparate vsake velikosti in cene ter svoje priročne gramofone z najmodernejšimi ploščami. — Izključno zastopstvo svetovne znamke plošč „Voce del padrone" in velika izbera plošč „tolumbia" „Odeon" itd. V zalogi so tndi plošče slovenskih pesmi. Prodaja tudi na obroke! iiiiiimiiiiiiiiiimimiiiiiiimniiiiiimiimi mimm zadruga V MIRNU iiiiiiiiiiiiiin»ciiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii Cene so izdatno znižane! r«. Znana tovarna „ADRIA" čevljev ima v svojih zalogah veliko izbiro trpežnih in drugih čevljev. Zelo znani so „ADRIA" hribolazni in športni čevlji, ki so radi nepre-močljivosti in dobrega ročnega dela zelo zaželjeni. Najprimernejše čevlje za smučanje dobite v naši prodajalni v Gorici Corso Verdi 32. inmiiimiiii S* Blago zelo dobro! A Zdravnik Dr.L.Simoniti, bivši asistent goriške bolnišnice, • sprejema vsak dan od 10.—12. in od 3.-5. Gorica Piazza della ilittoria št. ZZ/II (Travnik) r Največja manufakturna trgovina v GORICI RUGGERO VENUTI i^TJ. It Cene zelo ugodne! Nove znižane cene I Gostilna „Bila Primavera" PETER MUROVEC GORICA — VIA CORNO štev. 14 Izvrstna vipavska, kraška, bela in črna vina ter kraški teran. Cene zmerne! Postrežba točna! Kmečha banka registrovana zadruga z omejeno zavezo v Gorici Piazza De Amicis (prej Koren) št. 12 sprejema hranilne vloge ter jih obrestuje po 41/a, večje in na daljšo odpoved vezane vloge po dogovoru. Dovoljuje posojila na vknjižbo in poroštvo pod ugodnimi pogoji. And. Čolar i G Gorica, Via Rastello 34 \ C priporoča svojo bogato založeno trgovin i> no ČEVLJEV ročnega dela iz lastne de= S lavnice kakor tudi tovarniških čevljev S od priproste do najfinejše vrste. fi Solidno blago po nizkih cenah. 9 Manufakturna trgovina Felbepbaum 8 Rolich Gorica - Corso Verdi 7 Priporoča svojo veliko zalogo vsakovrstnega blaga in sukna za moške in damske obleke, veliko izbero moškega in ženskega perila ter vse potrebščine za neveste — vzmeti, blazine, odeje ter vse vrste platnenega blaga. PRENOČIŠČA * PROSTORI NOVI! Staroznana gostilna WA1 bon furlan" (JOSIP 5FILIGOJ) GORICA — VIA S. GIOVANNI 8 Izvrstno vipavsko, briško belo in črno vino, teran. — Gorka jedila ob vsakem času. Oprava snažna. Postrežba najboljša. ¡¡II 1 Andrej Mavric | GORICA — GOSPOSKA ULICA ŠTEV. 8 — G O RI C A |g| Bogata izbira domačega in inozemskega sukna. — Velika izbira kožus gg hovin. — Lastna krojačnica moških in ženskih oblek. ^ PRIPOROČAMO! = Restauracija „Central" v Gorici, Corso Verdi 32 (v hiši Centralne posojilnice) — Krasen salon za goste Izborna kuhinja, s Najboljša vina. Za obilen obisk se priporoča Josipina Podgornik. ÏÏÏÏÏÏÏÏÏÏTÏÏÏÏÏÏ1K yfflïïîïïïïïïïï TïïïïïïfrK NASA ZAVAROVALNICA L' UNION" je ustanovljena 1/.1S28 In ena največjih na svetu. zastopnik AVGUST RAVNIK vi » Rar«pllini 2 vi a Barzellini 2 9L03ZI] BONNES avtorizirani elektrotehnik GORICA — VIA CARDUCCI 1 (nasproti Montove hiše) Instalacija vodovodov in plinskih naprav itd. — Bogata zaloga razs novrstnega električnega gradiva. ^■■■■MMIrilÉlÉMÉMBlMlÎfii Trgovina z jesfuinami ANGEL KODRIČ GORICA VIA MORELLI ŠTEV. 7 Blago dobro in sveže. Postrežba točna. KABINET ROENTGEN Priniarij Dr. A. De Fiori $ Gorica, Corso Vitt. Eman. III. 14. Sprejema od 9,—12. in od 2.-4. iessasecsasessasG Odlikovani zobnozdravfliški ambulatorij R. Brezigar sprejema v Gorici Piazza Vittoria 17/1 (Travnik) (zraven kinematografa) --nn Brusar in nožar (J. TEMIL GORICA — VIA G. CARDUCCI št. 4 — GORICA 1 Delavnica na električno gonilno silo z bogato izbero in zalogo nožev, ška* S 1 rij, brivnih nožev, najelegantnejših žepnih nožev, bergamskih osel ter j i sploh vseh rezil. — Brusi britve in žepne nože, škarje, mesarske in knjigo* 1 veške ter vse druge nože in rezila. — Za izvršena dela jamči. 1 V delavnici so nameščeni delavci špecijalisti za omenjena dela, kakor tudi J 1 za popravljanje vseh operacijskih predmetov. — Prodaja tudi toaletne predmeti. I Največja trgovina papirja knjig in tiskovin Mašne knjižice v veliki izberi Največja zaloga sveč vseh vrst Razglednice Katoliška Knjigarna Trgovske knjige v Gorici, Via Carducci prej Gosposka ul. št. 2 In A Slike verske in druge — izdeluje okvirje Šolske potrebščine za vse šole Kipi veliki in majhni Podobice Pisma in računi s tiskanim imenom in naslovom pridobijo trgovcu in zadrugi mnogo na ugledu. — Račune,, bloke, vizitke in druge tiskovine izdeluje čedno in [po ugodni ceni KATOLIŠKA TISKARNA v Gorici. — Naročila sprejema tudi Katoliška knjigarna.