T orej smo bili takrat prvi. S prvimi ponovitvami. Sicer res šele za Frančkom Knezom, ki je bil zares vedno in povsod prvi. V tistih časih je namreč za nas pomeni- lo ponavljati kakšno Frančkovo smer fantastično velik uspeh. V zraku je viselo prepričanje, da ocenjuje svoje prvenstvene smeri po "rimski" težavnostni lestvici. Alp- ski zgodovinarji so nekaj malega o tem že slišali, vsak bralec tega besedila pa se lahko najbolje seznani z ome- njeno težavnostno lestvico ocenjevanja plezalnih vzpo- nov, če nemudoma ponovi eno izmed njegovih, redko ponovljenih smeri, ocenjenih s III+ A0, 200 m, 6 h. Vsi so pravili: "Franca noro ocenjuje! Dodaj oceno ali dve, tri, pa boš vedel, kako težko je v resnici." LED JE LEP Silvo Babič Čez zaledenele slapove v Logarski dolini Bili smo nekako prvi, v tistih starih časih, ko smo bili še mladi. Sašo, Marko, Luka in jaz (Sašo Prosenjak, Marko Lukič, Armand Polegek - Luka, op. ur.). Najbolj je bil takrat, tako kot še danes, zagnan Marko. Ampak Marko je bil pa res še najstnik, skoraj otrok in zanj bi bilo sramotno reči, da je bil takrat mlad, saj bi to pomenilo, da je zdaj že zelo star. Seveda takšnega prepričanja nismo imeli samo pol- no glavo, ampak tudi hlače. Zadaj, da ne bo pomote! Na tak način smo preplezali Čašo in Gajstni slap, za začetek, pozneje pa še kaj. Prva ponovitev s težkimi žepi, polnimi strahu. Sam več ne vem, ali po prven- stvenemu vzponu pet let ni bilo primernih razmer ali pa si nihče ni upal vstopiti v slap. Verjetno so vsi imeli nekaj v hlačah, ampak pravi mačo tega ne bo nikoli povedal na glas! Si raje da kaj odrezati. Se že najde kaj primernega, če je sila, kar ni nujno potreb- no za plezanje. Čaša je bila takrat, pred več kot tremi desetletji, še po- jem najtežjega zaledenelega slapu v dolini in daleč Slap pod Golarjevo pečjo v Logarski dolini Foto: Marta Krejan Čokl 12 naokrog. Ocena v starem plezalnem vodniku po Lo- garski dolini je bila jasna: 100°/65–90°, 100 metrov, 2 uri, opis pa dolg samo za eno poved. "Vstop na desni strani podstavka, nato čez svečo (najtežji del) in iska- je prehode na vrh." Za zbijanje morale je bila ob po- polnoma napačno narisani skici pripisana ocena 90– 100°, A1!!! T o mi je zadalo še zadnji udarec! T ehnika v ledu torej! Poznavalci lednih slapov so govorili o moč- no previsnem ledu, strašni naklonini, obvezni uporabi lojtrc in podobnih grozotah. Ne spomnim se, kaj nas je sploh napeljalo na zamisel ponoviti Čašo. Preplezali smo že vse lažje slapove v Logarski do- lini, ki nam je bila takrat še najbolj blizu. Nihče ni imel avta, tako in tako pa smo bili brez vozniških dovoljenj. Pozimi se je še težje odpraviti kam dlje, kot tja, kjer se počutiš kot doma. Avtobusni spre- vodniki in šoferji so nas dobro poznali pa tudi natakarice v Planinskem domu in domu Palenk so nas videvale skoraj vsak konec tedna. Slapovi na Gorenjskem so bili takoooo daleč, v Log pod Mangartom pa je bilo iz Maribora uro ali dve manj vožnje kot na Norveško. T udi zato smo naj- prej pometali pred lastnim štajerskim pragom. Tako smo takrat opravili prve ponovitve vseh težjih slapov in jim dodali še nekaj novih, prven- stvenih.  m Sašo Prosenjak: Vem, da je bilo mrzlo in da sem bil malo jezen na cepine, ker sem si vedno potolkel vse členke zaradi kratkih in seveda ravnih oklov. Kapa je bila namesto čelade in solirali smo veliko, ker je bilo tako bolj toplo, pa še ledni vijaki so bili bolj podobni odpiračem za buteljke kot pa kakemu varovalnemu sredstvu, zato predolgo visenje na štantu ni bilo priporočljivo. Prva ponovitev Gajstnega slapa v Logarski dolini, pleza Silvo Babič. Arhiv Silva Babiča