nadučiteija v p. v Zntičini, ki je umrl v Višnji gori dne 14. januarja t. 1. Črtica o njem v 2. štev. letoš. »Učit. Tov.«, pravi, da je služboval večinoma po Dolenjskem. To me je vzpodbudilo, da sem se lotil nekaj več napisati o njem. Fran Kovač je služboval edinole v Zatičini skozi dolgih 45 let in nikjer drugod. To zabeležim kot posebno redkost, ker takega slučaja ne najdemo, smem reči, pri nobe«em drugem tovarišu. Osebno sem ga spoznal že kot Hletnega učenca v tretjem razredu v Celju; bila sva skupaj na stanovanju. Prve pojme in vaje v igranju in na notah sem mu jaz podajal. Pričel je igrati na mojih malih orglah z enim izpremenom. Z veliko vnemo in veseljem se je pozneje oprijemal pctja in cerkvene glasbe. Postal je sčasoma jako dober pevectenorist, a tudi dober orglavec. V Celju je dovršil ljudsko šolo in tedanjo dvorazredno realko z dobrim uspehom leta 1868, prišel še tisto jesen na ljubljansko učiteIjišče iz katerega je izšel leta 1871. in postal takoj začasen in samostojen učitelj na šoli v Zatičini in tu deloval do svoje vpokojitve leta 1916. Naj navcdem tu neki dogodek. Na nekem skupnem potovanju v počitnicah po Dolenjskern se nama je pripetil smešen dogodek, ki sva se ga še v poznejših letih z veseljem spominjala. Na Veseli gori pri Št. Rupertu je bil istodobno v gradu grofa Barbota v pokoju neki generalmajor, ime mi je odpadlo, ki je slovei kot velik dobrotnik revnim dijakom, ki so ga obiskali. Sklenila sva, fanta lahkih žepov, da ga tudi obiščeva, zlasti zato, ker drugod nisva nikjer trkala na vrata. Rahlih korakov stopiva h grajskim vratom in ukrepava, več kakor je bilo treba, kako naj nastopiva in kdo naj prvi sproži besedo. Ko prideva v grad, ni bilo treba dolgo čakati, in že stoji na hodniku pred nama sivolas gospod v uniformi. Bil je precej gluh. Še nisva dobro izpregovorila, že naju trdo vpraša: »Was wollen die Herren?« — Poveva mu, kdo sva, kaj želiva in kam greva. Podaril je vsakeinu goldinarček, ter hkratu zopet krepko izustil: »Studieren Sie fleiBig und spielen Sie keinen Faloten-Peter!« Kako hvaležna, vesela in zadovoljna sva odšla, ne morem izreči. Smešen izraz FalotenPeter narna je pa ostal v spominu za vse življenje. Nadučitelj Fran Kovač je bil živahnega kretanja, vedno vesel in dobre voije, kakor sploh tak temparament. Posebno Ijubezniv in gostoljuben je bil svojim stanovskim tovarišem, dokler jc bil samec. Pozneje pa, ko si je napravil domače ognjišče, je ljubko skrbel za svojce. Prva žena je bila sestra pokojnega pisatelja Tomšiča, ki je bil ustanovitelj »Slov. Naroda« v Mariboru. Ker je bila vedno bolehna, je legla zgodaj v hladni grob, baje po preteku štirih let. Tudi njena dva otročiča sta umrla v nežni mladosti. Bil je nekaj let vdovec. Iz drugega zakona je vzgojil štiri otroke, dva dečka in dve deklici, dorasli so že vsi in dva sina in ena hčerka so se posvetili učiteljskemu stanu. Pokojnik je bil nekaj let tndi zatiški župan in mnogo let občinski svetovalec. Imel je velik ugled v domači občini. V takih razmerah je imel obilo dela, skrbi za šolo, za občino in pozneje tudi veliko truda z lepo stavbo novega modcrno urejencga šolskega poslopja za štirirazrednico. Ustanovil je ondi tudi »Reifeisenovo« posojilnico. Bil je 30 let organist. Imel je dober mešan zbor, ki je v prejšnjih časih tudi večkrat javno nastopil pri dobrodelnih prireditvah. Dolgo vrsto let je bil predsednik podružnice sv. Cirila ia Metoda. Zaradi svojega uspešnega ddovanja v šoli in zunaj nje v občo korist, je bi! odlikovan z zlatim zaslužnim križcem in je dobil tudi kolajno za 401etno zvesto službovanje. Vpokojen je bil na lastno prošnjo z 31. oktobrom 1916. Preseli! se je v Višnjo goro, kjer si je napravil lično lilšico, da bi vžival zaslužni pokoj. Vžival ga je pa komaj tri in pol meseca. Kako  priljubljen je bil pri svojih tovariših in pri ljudstvu, je pokazal tudi njegov pogreb. Prav častno je bila zastopana Zatičina. Šolska mladina zatiška in višnjegorska pod vodstvom učiteljstva se je polnoštevilno udeležila pogreba. Zatiško učiteljstvo in šolska mladina je položila na krsto lepo cvetje. Nagrobni govor je imel starosta slovenskega učiteljstva Janko Škrbinec nadučitelj v p. Zatičina mu ohrani hvaležen spomin za njegovo uspešno mnogoletno delovanje. Ti pa, dragi tovariš, vživaj plačilo tam gori v sinjih višavah! Blag ti spomin! S. P.