Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 7094
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA	Letna naročnina, Italija	Lir 23.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177	Letna inozemstvo	Lir 35.000
PODUREDNISTVO	Letna inozemstvo, USA dol.	28
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7- Tel. 414646	Poštno čekovni račun: štev	24/12410
L
'l
Leto XXXV. - Štev. 29 (1762)
Gorica - četrtek, 21. julija 1983 - Trst
Posamezna številka Lir 500
Nufensi minil zi kninski Motit Rnnati Sever in nhiihnžani .lun
Upanje kristjanov je Kristus sam (1 kreposti upanja. Osnovno razpoloženje kr-	W	I ■ ■■ VMUMIvBiMIII	vfl
Tim 1. 1). Vani nas ie Boe Doklical. da ščanskeea živlienia ie namr«> »vpcpIIo v
Upanje kristjanov je Kristus sam (1 Tim 1, 1). Vanj nas je Bog poklical, da bi videli »kakšno je bogastvo veličastne njegove dediščine..., kako neizmerna velikost njegove moči do nas vernikov, kakšno je delo silne njegove moči, ki ga je storil v Kristusu, ko ga je obudil od mrtvih...« (Ef 1, 18-20), in da bi pričakovali »novih nebes in nove zemlje, kjer prebiva pravičnost« (2 Pet 3, 13), kjer bomo »Kristusu podobni« (1 Jan 3, 2). »Vsak, ki ima to upanje vanj, se očiščuje, kakor je on čist« (1 Jan 3, 3).
Ze teh nekaj stavkov iz sv. pisma dovolj Izraža nujnost upanja za krščansko življenje. Ce pa je upanje nujno, moramo zanj tudi nujno skrbeti in ga ne smemo uničevati z grehom.
BIVANJSKA POTREBA UPANJA
Upanje v Boga, v njegovo vsemogočnost, dobrotljivost in zvestobo, je danes, se zdi, vedno važnejša bivanjska potreba. Džungla modernega življenja ima toliko strahov, kot so jedrsko orožje, manipulacije, npr. horoskopi, odtujitev, želje, možnosti, ki obljubljajo, a se le redko katera uresniči, razočaranja, izgubljanje smisla življenja, zapuščenost, posebno na stara leta itd., da se skoraj po vrsti počutimo zvrtinčene v reki življenja.
Nezadoščenja nam na tekočem traku grenijo življenje, »vse, kar srce si sladkega obeta« (F. Prešeren), se prepogosto zaletava in poka kakor otroški balon. Manjka nam naše »duše sidro« (prim. Hebr 6, 16), upanje.
Res nam Bog daje »dobro upanje« (2 Tes 2, 16). Toda, koliko pomaga človeku podarjeno bogastvo, če sam z njim ničesar ne stori? Poklonjeno božje upanje bi morali v sebi neprestano razplamtevati in z njim krepiti svojo osebo. Prav zavestno bi ga bilo treba v sebi obujati, in to pogosto, ga nanašati na življenjsko situacijo. Pri maši obujamo vero s posebnim obrazcem, npr. s tkim. apostolsko vero, za upanje takšnega obrazca, žal, nimamo, pa je naravno upanje tako močan dinamizator in osmisijevalec vere. »Je pa vera trdno prepričanje o tem, kar kdo upa« (Hebr 11, 1).
VELIKA DOLŽNOST
Upanje obujamo predvsem tako, da se prepričujemo o njegovih zagotovilih. Bog je zvesti Stvarnik (1 Pet 4, 19) In ljubeči oče, zato ve, kaj nam je potrebno, nikdar nas ne zapusti, vedno nam pomaga. Naš Odrešenik Kristus je »zvesti veliki duhovnik (Hebr 2, 17), zato nas rešuje v telesnem, duševnem in dušnem zlu« (prim. Tit 3, 4-7), je z nami »do konca sveta« (Mt 28, 20). Sv. Duh nam vliva božjo ljubezen in s tem dviga iz človeških tegob k božji sreči, zato »upanje ne sramoti« (Rimlj 5, 5). Ta in druga zagotovila našega krščanstva močno zbujajo upanje v vsaki življenjski preizkušnji.
Kristjanom so v preteklosti mnogi očitali, marsikdo pa jim očitek ponavlja še danes, da se predajajo svetobežnosti, iz česar sledi zanemarjanje zemeljskih dolžnosti in dobrin in pretiravana usmerjenost v onstranstvo pa zanešenjaško prizadevanje za večno zveličanje.
Ta očitek je danes upravičen le v redkih primerih. V mnogo večji meri si danes kristjani zaslužimo očitek, da preveč polagamo svoje upanje v dobrine tega sveta in premalo v nadnaravne, ki so nam na voljo na tem svetu, in v večno zveličanje, s tem pa smo tudi drugim neučinkoviti apostoli resničnega upanja.
Vsaj včasih bi bilo za mnoge med nami nujno, da si pred spovedjo odgovorimo tudi na podobni vprašanji: Ali preveč zaupam v dobrine tega sveta? Ali upam, da bo ta svet po božjem delovanju in mojem sodelovanju prešel v »novo zemljo«, kjer »bo Bog vse v vsem« (1 Kor 15, 28)?
KAJ ŠKODI UPANJU
Ce kristjan vidi v svojem krščanstvu skoraj izključno neke dolžnosti in zapovedi, ki jih mora izpolniti, neke resnice, ki jih mora verovati, mu manjka precej
kreposti upanja. Osnovno razpoloženje krščanskega življenja je namreč »veselje v Svetem Duhu« (Rimlj 14, 17) zaradi življenja z Bogom po Jezusu Kristusu, ki je z nami (Flp 4, 4-7). To veselje pa je največji sad upanja za to življenje.
Mi je krščanska vera predvsem breme aii veselje? če je prvo, potem sem zanemaril skrb za upanje.
Če kdo, potem je resničen kristjan odprt za vse novo in staro dobro, vidi v človeku najprej dobro, se povezuje z ljudmi dobre volje, zaupa, da bodo njegovi in bližnjega nameni ter prizadevanja rodili končno dobro, saj je vsako dobro od Boga.
Kronična sumničavost, pesimizem, skepticizem, cinizem, kritikarstvo, zmrdovanje itd. niso krščanske lastnosti, 30 zajedale! krščanskega upanja. Kdor tega plevela ne pleve, ni izpolnil dolžnosti do ene največjih kreposti.
Z malodušnostjo bi grešil samo tisti, ki bi v težavah zdvomil nad božjo zvestobo in pomočjo. Če bi to storil prostovoljno, bi mogel tudi hudo grešiti. Ne bi mogli govoriti o težkem grehu, če kdo zapade malodušnosti v izrednem trpljenju, ker le-to preveč zavira prosto voljo.
GREHI PROTI UPANJU
Rigorizem je stopnica k obupu, laksi-zem pa k predrznemu zaupanju.
Rigorizem spregleduje božje usmiljenje in se premalo zanese na božje delovanje v svetu in v ljudeh. Rigorizem, ki vidi smrtne grehe in hudobijo povsod, kjer je v resnici le mešanica duševnega trpljenja, nemoči in mogoče delne krivde, ki nalaga bližnjemu neznosna bremena, se izživlja v trpinčenju samega sebe, ne računa, da človek navadno prihaja do sožitja z Bogom postopoma, in je zato nestrpen z ljudmi, rigorizem, ki povsod kliče božjo kazen itd., je nevarno ogrožanje krščanskega upanja. (B. Haring)
Laksizem se premalo boji greha in božje pravičnosti, zelo površno jemlje nravno življenje in se vdaja svojim slabim nagnjenjem, čim bi borba proti njim zahtevala resnejšega truda, češ, smo pač takšni (ravna se po liniji manjšega odpora), dopušča slabe dejavnosti brez sorazmernega razloga itd.
Sestavina krščanskega upanja, čeprav ne poglavitna, je tudi zdravilni strah, ki nas opominja, da zaradi svoje slabosti in zapeljevanj sveta ni težko pasti v greh in da more grešni človek zapraviti večno zveličanje.
Kdor se svojega rigorizma ali laksizma zaveda, pa se ju ne brani, more tudi težko grešiti.
Predrzno zaupanje bitno uniči krepost upanja. Ima ga, kdor bolj zaupa vase kot v Boga, komur je božja dobrota nekakšna potuha za težke grehe, kdor zelo dolgo zavlačuje spreobrnjenje od velikih grehov ali ga odlaga na smrtno uro, kdor pričakuje božjo pomoč pri grešnih dejanjih, kdor je skrajno nemaren na nravnem področju itd. Predrznemu zaupnežu sploh manjka zveličavni strah, zato v nekih okoliščinah lahko postane velik greh.
Najhujši greh proti upanju in eden najstrašnejših sploh pa je obup. Kakor je trdno upanje predokus nebes, tako je obup predokus pekla.
Obup moramo dobro ločiti od malodušja. Z obupom greši le tisti, kdor odreka Bogu dobroto, zvestobo in usmiljenje, od njega ne pričakuje večnega zveličanja in za to potrebne milosti, postavlja svoje upe Izključno na tostranske dobrine, nebesa pa prepušča vrabcem, kot bi dejal pesnik Heine, kdor si nič ne prizadeva za življenje z Bogom. Vse to pa se mora zgoditi zavestno in prostovoljno.
Neko »razočaranje nad Bogom« še ni pravi obup, tudi ne ubopavanje oz. dvom glede osvojitve večnega zveličanja, prav tako samomorilni naklepi vedno ne pomenijo resničnega obupa. Vse to pa zlahka vodi vanj, če človek svojega majavega stanja z obujanjem upanja ne popravlja.
Š. STEINER
Zadnji dve leti je bilo nebo zahodnim poljedelcem zelo naklonjeno. Že leta 1981 je bila žetev rekordna, naslednje leto pa še boljša. Posledice teh dveh dobrih letin so bile: cene poljskih pridelkov so padle, zaloge so se zvečale, trgovina s kmetijskim blagom se je zmanjšala. In kakšne so bile posledice padca cen kmetijskih pridelkov bodisi za gospodarsko razvite države bodisi za revne in podrazvite?
OBČUTLJIVA POLITIKA URAVNAVANJA CEN
Evropska gospodarska skupnost (EGS) ima doma precej stalne cene; da pa ostanejo njeni pridelki konkurenčni na svetovnem trgu, plačuje izvoznikom razliko med cenami doma (ki so višje) in v inozemstvu. V ta namen izda EGS letno okrog 7 milijard dolarjev. To vsoto morajo kriti druge gospodarske panoge, predvsem industrija.
ZDA se temu nagrajevanju evropskih kmetovalcev odločno protivijo, češ gojiti je treba le tiste rastline, katerih proizvodni stroški bodo tako nizki, da bodo konkurenčni brez podpor. V Sev. Ameriki so res cene živil enake na domačem in svetovnem tržišču, toda da imajo kmetje zadosten zaslužek, država letno prispeva več kot 12 milijard dolarjev za razvoj kmetijstva — kakšna je torej še razlika med EGS in ZDA?
Iz povedanega se vidi, da je kmetom v industrijsko razvitih državah zagotovljen eksistenčni minimum pa naj bo letina dobra ali slaba in cene na svetovnem trgu visoke ali nizke.
Ves drug pa je položaj kmetov v nerazvitih državah, ko padejo cene. En primer: leta 1980 je primanjkovalo sladkorja in cene so narasle pri kg za 0,80 dolarja; ko je bilo nato sladkorja spet dovolj je letos padla cena sladkorja na 0,13 dolarja za kg; šele v juniju so se cene sladkorja na mednarodnem trgu nekoliko zboljšale in se ustalile na 0,22 dolarja za kg sladkorja kot posledica mednarodnega dogovora o sladkorju na konferenci v Ženevi.
Lahko si predstavljamo težave držav, ki jim je sladkor izvozni artikel. Če so ljudje, ki delajo na plantažah sladkornega
trsa pravi sužnji že v letini obilne sečnje sladkornega trsa, kako naj opišemo bedo istih ljudi v letih krize?
Tudi nerazvite države, ki imajo rudno bogastvo, niso dosti na boljšem. Cene vseh surovin so padle na najnižjo raven v zadnjih tridesetih letih (če upoštevamo inflacijo). Padec cen je povzročil, da države v razvoju ne morejo več odplačevati dolgov, ker surovine, ki jih izvažajo, nimajo več cene.
TUDI LAKOTA KROJI CENE
Lani je naš list poročal o lakoti v afriških državah, ki se skupno imenujejo Sahel. Sedem let zapored je suša pustošila te države. Od organizirane mednarodne pomoči v živilih so imela v glavnem korist le mesta, kmetje pa so umirail od lakote. Sledili sta nato dve leti (1980 in 1981) z nekoliko boljšo letino. Zal pa je lani v večini držav Sahela zopet pritisnila suša. Tako lakota vnovič pesti ubogo prebivalstvo.
ZDA so zaradi krize ukinile skoro vse podpore za zboljšanje kmetijstva v državah Tretjega sveta. Tako se v Afriki zmanjšuje obdelana površina, puščava Sahara se pa širi. In vendar bi lahko Afrika sama pridelala dovolj hrane za svoje prebivalstvo, če bi zboljšala poljedelstvo. Toda obubožana kot je nima denarja za nakup živil, čeprav so še tako poceni.
Organizacija Združenih narodov za prehrano in poljedelstvo (FAO) ugotavlja, da je v deželah v razvoju četrtina človeštva podhranjena. Več kot 400 milijonov ljudi (od tega samo v Indiji 200 milijonov) dobesedno strada. Medtem ko razpolagajo države bogatega Severa (vštev-ši Sovjetsko zvezo in države vzhodne Evrope) z obroki hrane na osebo, ki imajo več kot 3.000 kalorij, kar je več kot dovolj za razvoj človeka (enako dobro so hranjeni tudi prebivalci Argentine, Južne Afrike in Avstralije), pa v večini držav Latinske Amerike, v črnski Afriki, Indiji, Bangladešu ta obrok ne doseže 2.000 kalorij na osebo. Najhuje so pri tem prizadeti otroci. Če ne umrjejo v zgodnji mladosti, pa ostanejo vse življenje zaradi podhranjenosti telesno in duševno nerazviti, torej pohabljenci.
Srki h Čnagirti nradrho uKnjiji
Nedavno so v zvezni jugoslovanski skupščini delegati izčrpno razpravljali na o-snovi poročila zvezne vlade v Beogradu, ki zajema obdobje od 1. oktobra 1982 do 31. marca 1983 o nezadržnem izseljevanju Srbov in Črnogorcev s Kosova. Samo lani je odšlo 5.104 oseb, letos v januarju pa 431, februarja 402, marca 379.
Delegati so ugotovili, da na Kosovu še vedno ni ozračja popolnega zaupanja, gotovosti, varnosti in miru. V obdobju, ki ga zajema zgoraj omenjeno poročilo, je rečeno, da je bilo od 46 zabeleženih kaznivih dejanj kar 42 izvršenih na škodo Srbov in Črnogorcev (kraje, telesne poškodbe, posilstva, skrunitve grobov). Na zidovih hiš in dragih stavb, ki so last Srbov in Črnogorcev so pogosti napisi: »Dol s Srbijo!«, »Srbi, odidite!«. Zaradi tega psihološkega pritiska se omenjeni ne čutijo varni in res raje — odidejo.
Sodniki za prekrške kažejo malo vneme, ko gre za kaznovanje izgredov zoper Srbe in Črnogorce ter zavlačujejo postopke, znajo pa biti izredno hitri in nacionalno nestrpni, če gre za nealbanske državljane. Tako se je časnikarju Vladu šlambergerju iz Ljubljane zgodilo, da ko so se časnikarji iz vse Jugoslavije pogovarjali v Prištini s predsednikom pokrajinskega izvršnega sveta Imrom Puljo, je prištinski miličnik med šestimi avtomobili, parkiranimi pred Grand Hotelom ugotovil, da je le avto z ljubljansko registracijo napačno parkiran, vseh pet pri-
štinskih pa je lahko parkiralo kot se jim je zljubilo. In edino vozilo, ki ga je tisti dan odpeljal »pajek« v predmestje Prištine, kjer spravljajo napačno parkirane avtomobile, je bil spet z ljubljansko registracijo.
Pa se dogajajo še dosti hujše stvari. Tako je v Gornji Brezovici pri Uroševcu živelo pretežno srbsko prebivalstvo. Pa so sklenili zemljo Srbom razlastiti, ker da to zahteva gradnja vodnega sistema Ibar-Lepenac, Brezovčani pa naj bi dobili zaposlitev pri gradnji novih gospodarskih objektov. Od obljub pa ni ostalo ničesar, saj so razlastitelji zemljo nato prodali zasebnikom po nekajkrat višji ceni kot so jo plačali lastnikom Srbom. Zemljo so razdelili na 136 parcel, od katerih so jih Srbi in Črnogorci dobili le 19.
Jasno je, da se v takem vzdušju nihče, ki ni Albanec, ne čuti na Kosovu doma. Raje se umakne in zemljo pusti večinskemu prebivalstvu. Res pa je tudi, da Kosovo ne nudi gospodarskih možnosti za napredovanje. Pri 1.595.000 prebivalcih je le 189.741 zaposlenih, 84.696 pa jih je uradno nezaposlenih. Le kdo naj še potem prepriča Srbe in Črnogorce, da ostanejo. Usoda Kosova se zdi že odločena. Dežela bo čez nekaj desetletij čisto albanska. In kdo bo mogel tedaj to ljudstvo zadržati, da ostane še naprej v sklopu Jugoslavije, ki je ni nikdar maralo?
KRONIČNO POMANJKANJE ŽITA V SOVJETSKI ZVEZI
Omenili smo Sovjetsko zvezo, ki nudi svojemu prebivalstvu zadosten obrok kalorij na osebo, čeprav se mora vsako leto ubadati s povprečnimi žetvami (bolj zaradi svojega neuspešnega gospodarskega sistema kot zaradi ponavljajočih se slabih letin, na katere vali režim vso krivdo). Zadnja leta je bila tako Sovjetska zveza prisiljena uvoziti vsako leto kar 40 milijonov ton žitaric.
V začetku leta 1980 je takratni severnoameriški predsednik Carter odločil delno zaporo izvoza ameriškega žita v Rusijo kot odgovor na sovjetsko vojaško zasedbo Afganistana, Avstralija, Kanada in EGS pa so se obvezale, da ne bodo povečale svojih dobav Sovjetski zvezi. Toda SZ je v nekaj mesecih uspelo premostiti trenutne težave v nabavi hrane: nakupila je žito v Argentini, sojo v Braziliji, ma-nijoko in riž na Tajskem, seveda po dražji ceni, saj ni bilo konkurentov.
Naslednje leto — spet je bila slaba letina — ni zadostovalo 13 milijonov ton žita, ki jih je lahko dobavila Argentina. Sovjetska vlada bi se lahko znašla v velikih težavah, kje kupiti žito, pa so ji pomagala nesoglasja, ki so izbruhnila med ZDA in njenimi prijatelji. Sev. Amerika je namreč začela žito na veliko prodajati Kitajski, kar je bilo prej domena Avstralije in Kanade. Ti dve državi se zaradi nelojalne konkurence nista več čutili vezani na sklenjeni dogovor in sla začeli pošiljati svoje žito v SZ.
Tudi države EGS so z nevoljo gledale, kako ZDA prodirajo s svojimi proizvodi v Sredozemlje, a so se do konca držale dogovora z ZDA. Prva je ta dogovor prelomila sama Sev. Amerika. Ker so bili njeni silosi prepolni zalog žita, je predsednik Reagan v aprilu 1981 preklical zaporo žita SZ. Tako sovjetskega režima ne skrbi več, kje in kako priti do žita, saj ji ga vsi ponujajo in je sedaj SZ tista, ki diktira pogoje in cene. Gospodarstveniki so izračunali, da si lahko nabavi SZ po sedanjih cenah z eno tono svoje nafte na domačem trgu (upoštevajoč proizvodne stroške) le 300 kg žita, v inozemstvu po kar 1.500. Zato se ji niti ne splača vlagati prevelikih naložb za zboljšanje svojega kmetijstva, raje jih posveti izdelavi orožja, s katerim zalaga razna osvobodilna gibanja po svetu.
NENAVADNA ZADREGA
Tako se je Sev. Amerika zaradi več kot 150 milijonov ton neprodanega žita znašla v veliki zadregi, ki jo tudi politično pogojuje. Kmetovalcem plačuje velike vsote denarja, da obdelujejo manj zemlje. Značilen je odlok ameriške vlade od 11. jan. 1983, ki vzpodbuja kmetovalce k zmanjšanju setve. Bistvo odloka je v tem, da bo kmetovalec, ki bo pridelal, s tem da bo pustil neobdelano četrtino svojega polja, 75 ton žita namesto 100 ton prejel od države malo manj kot 25 ton žita brezplačno. S tem žitom bo lahko neomejeno razpolagal, ga porabil, prodal ali vskladiščil.
Na to Reaganovo ponudbo se je odzvalo približno tri četrtine kmetovalcev in zmanjšalo površine, posejane s pšenico za okrog 13 milijonov hektarjev, to se pravi za 41 % površine, ki je bila posejana leta 1982. Pridelek se bo tako verjetno zmanjšal za 15 milijonov ton ali 20 % lanske žetve.
Ko vse to beremo, nas prešine neko čudno nelagodje: bogati Sever se trudi, da bi ne imel preveč sadov zemlje, komunistični vzhodni blok se zanaša ob svojem neuspešnem gospodarstvu na presežke kapitalističnih držav, siromašni Jug pa životari, saj je med dvema mlinskima kamnoma: sam je nerazvit, bogate države pa ga s svojim egoizmom v tej nerazvitosti še bolj izkoriščajo in prepuščajo lastni nemoči.
V. S.
TEM 00 im
Trije beneški zlatomašniki
OKNO V DANAŠNJI SVET
Ivan Pregelj ima v povesti Magister Anton prispodobo treh kraških žerjavov, ki so čuvali nad vero svojega ljudstva v času protestantske reforme; bili so župniki v Komnu, v Tomaju in Štanjelu. Podobne tri žerjave, ki čuvajo ne samo nad vero, temveč tudi nad narodnostjo svojega ljudstva imamo danes v Slovenski Benečiji. To so trije letošnji zlatomašniki Zdravko Birtig, Angel Cracina in Paskval Guion. Trije čuječi žerjavi nad svojo domačijo v službi božjega ljudstva že 50 let.
ZDRAVKO BIRTIG
Pretekle dni se pojavi v Gorici s svežnjem listov pod pazduho. »Glejte, to so moje poezije. Zbral sem jih v upanju, da mi jih za zlato mašo izdajo.« Pregledujeva rokopis v kavarni ob skodelici kave. Gre za izbor pesmi iz njegovega življenja, to se pravi od tridesetih let dalje, saj prej kot bogoslovec ni pesnil. »Veste, jaz sem učenec Ivana Trinka. On me je navdušil za slovenščino in kar je znam, sem se je sam naučil. Nobene slovenske šole nisem obiskoval.«
Pesmi so prigodnice za razne priložnosti, domoljubne, posvečene Benečiji in njenim ljudem, opevajo naravo, a tudi trpkost beneških ljudi. Prav je, da te pesmi izidejo tudi kot dokument, morda zadnji literarni dokument iz te naše najbolj zahodne zemlje. Saj je msgr. Birtig zaskrbljen:	»Naše doline se praznijo;
ljudje se odseljujejo, vedno manj nas je v Benečiji.«
Pa mu pravim: »To je pojav vseh krajev v odročnih hribih. Mladi gredo za zaslužkom v doline. Prej so odhajali v tujino, danes najdejo kruh bliže doma v Čedadu, Vidmu, okrog Manzana ali kje drugje v Furlaniji. To je neizprosen ukaz časa, ki ga ne moreš preprečiti. Kvečjemu da greste za svojimi ljudmi kot ste prej hodili za njimi v Belgijo in Francijo.«
Zdravko ali Valentin Birtig je to po svoje storil. Iz Dreke, kjer je bil župnik 31 let, je prišel v Čedad za kanonika leta 1978. »Kaj delate kot kanonik?« »Molim in veliko spovedujem. Tudi ljudi s Kobariškega. Čedad je center Benečije. Ljudje pridejo po opravkih, pa prejmejo še svete zakramente.«
Doma iz Ronca (Roda) je g. Birtig prišel v Videm v malo in potem v veliko semenišče. Kot kaplan je šel najprej v Rezijo v Osojane. Potem je prišel v Mer-sin pod Matajurjem. Tu je preživel zadnjo vojno v strahu pred Nemci, kozaki, partizani. Saj so vsi streljali in vsi hoteli jesti. Leta 1947 se je preselil v Dre-ko, leta 1978 pa je dobil kanonikat v če-dajskem kapitlju. Pre Valentin je postal monsignor Valentin, a ostal je to, kar je bil: pristen beneški duhovnik, slejko-prej zaskrbljen za usodo svojega ljudstva. Posvečen v mašnika 23. julija 1933 bo pel zlato mašo v Roncu v nedeljo 24. julija ob 16. uri.
Benečija ti želi: Bodi še dolgo zdrav, dragi Zdravko!
ANGEL CRACINA
Po abecednem redu je na vrsti drugi zlatomašnik msgr. Angel Cracina, posvečen isti dan kot msgr. Birtig. Angel Cracina je samo na pol Benečan. Rodil se je namreč v vasi Campeglio, občina Foj-da, kot sin očeta iz Brezij pod Breškim Jalovcem v zahodni Benečiji in matere Furlanke. Ko sem ga nekoč vprašal: »Kako ste vi, ki ste na pol Furlan, tako zavzeti za slovensko ljudstvo v Benečiji?« je odgovoril: »Zato, ker se mi to ljudstvo, od vseh zapuščeno, smili in ker vidim, koliko verskega in narodnega bogastva je še ohranilo.«
Mislim, da prav od tod izhaja njegovo delo kot duhovnika, zgodovinopisca in etnologa v Benečiji ter neustrašenega borca za pravice ljudi v Nadiških dolinah. Po krajših službah kot kaplan je leta 1939 prišel za župnika v Šent Lenart in ostal tu do leta 1966, ko je zaprosil za Buie v Furlaniji.
Šent Lenart je starodavna župnija v Benečiji, pod katero so spadale številne vasi vsenaokrog. Zato je šentlenartski župnik imel veljavno besedo v nadiških dolinah. Angel Cracina je prav tu v Šent Lenartu spoznal beneško ljudstvo in ga vzljubil skupaj z njegovimi verskimi in narodnimi tradicijami.
Pri tem je naletel na huda nasprotovanja tistih, ki so skupaj s fašisti obsodili slovenske Benečane na narodno in s tem vsaj posredno tudi na versko odtujitev. Msgr. Cracina je to dvoje dobro dojel, zato se je boril za pravice slovenščine v cerkvi in za ohranitev verskih navad v dolinah. Narodni nestrpneži so
to delo njemu in drugim beneškim duhovnikom zamerili in ga obdolžili, da je »titin« in »antiitalijan«. Nastale so ostre poleinike po časopisih in tožbe zaradi žalitve časti. Na koncu je zmagal msgr. Cracina in lista Friuli liberale ter Arena di Pola sta bila obsojena. Znamenje časov, ki so vladali v Benečiji še kakih 15 let po zadnji vojni, ko se je zdelo, kakor da v Rimu še vedno komandira Benito Mussolini, v Vidmu pa fašistični federale. Bili so časi grdega šovinizma, katerega žrtve so bili predvsem slovenski duhovniki.
Msgr. Cracina pa je tudi zgodovinar in narodopisec. Zanimale so ga stare verske navade in ljudski običaji. Vse to je začel zbirati in objavljati v priložnostnih brošurah ob novih mašah ali kakih duhovniških jubilejih. Tako je izšlo deset brošur. To svoje delo je potem razširil in izpopolnil kot doktorsko tezo, ki je izšla tudi v knjigi pod naslovom »Gli slavi del-la Val Natisone. Religiosita e problemi pastorali« (Udine 1976). Msgr. Cracina je namreč tudi kot duhovnik ves čas študiral ter dosegel doktorat iz pastoralne teologije na lateranski univerzi v Rimu leta 1974.
Boji in težavne poti v gorati Benečiji so ga utrudile, zato je leta 1966 zaprosil za župnijo Buie v furlanski ravnini. Tu je pa doživel veliki potres, ki je tudi Buie zelo hudo prizadel. Začela se je materialna obnova centra in podružnic. Toda tega ni mogel izpeljati do konca, ker ga je nadškof Battisti imenoval za kanonika v Čedadu (1981). V tem mestu sedaj skupaj molita z msgr. Birtigem in skupaj mislita na leta, ki sta jih preživela v Nadiških dolinah.
PASKVAL GUION
Tretji zlatomašnik je g. Paskval Guion. Če sta se prejšnja dva skupaj znašla v čedajskem kapitlju, je g. Guion še vedno v svojem Matajurju. Tja je prišel že oktobra 1937 in ostal do sedaj, do zlate maše. Če seštejemo, je župnik v Matajurju 46 let.
Paskval Guion je manj znan kot prejšnja dva zlatomašnika, a zato za Benečijo nič manj zaslužen. Rojen v Bijačah, občina Podbonesec v Benečiji, 1. aprila 1909 je dokončal bogoslovje v Vidmu in bil posvečen 12. julija 1933, novo mašo pa je imel 25. julija v Ažli.
Zanimivo je to, da mu je na novi maši pridigal jezuit A. Banchig in je bila to zadnja pridiga v slovenščini v Beneški Sloveniji, kjer je potem stopila v veljavo fašistična prepoved, da se ne sme ne pridigati ne moliti v slovenščini.
Po novi maši je bil tri leta kaplan v Mažerolah, nato pa je prišel v vas Matajur in se od tu ni več premaknil. Med zadnjo vojno je pomagal slovenskim in italijanskim partizanom, saj je bilo pobočje Matajurja njihovo bojno področje.
Poleg dušnega pastirstva se je g. Guion bavil tudi z domačo zgodovino in zbiranjem narodnega blaga. Tako je v Trinko-vem koledarju objavljal pravljice, kot jih je slišal pri domačinih ter izdal knjigo »Le genti delle valli del Natisone«. Njegovo delo zgodovinarja se nadaljuje. S tem svojim zanimanjem hoče prikazati avtohtonost Slovencev v Benečiji in njihove stare demokratične pravice, ko so sami imeli svoje sodnike in samoupravo. Ljubi ne samo svojo župnijo Matajur, temveč tudi goro Matajur. Zato je tudi njegova zasluga, če na vrhu Matajurja znova stoji kapelica kot pred prvo svetovno vojno.
* * *
Trije žerjavi čuvajo nad Benečijo, vsi trije so že osiveli od let, upognjeni od skrbi in bojev. Gledajo na doline pod Matajurjem in se vprašujejo: »Bo še živelo tukaj slovensko ljudstvo?« Ivan Trin-ko jim odgovarja s Trčmuna: »Še bo živelo, ker narod moj umreti noče.«
K. Humar
Letošnji avstrijski novomašniki
Letos ima Avstrija prav toliko novo-mašnikov, kot jih je imela lani, tj. 67. To število sestavlja 33 svetnih duhovnikov in 34 redovnih. Tudi v tem ni kake razlike v primerjavi z lanskim letom: 1982 je bilo prav tako 33 svetnih in 34 redovnih duhovnikov. Tako se je torej po letih, ko je število novomašnikov vedno padalo (leta 1980 in 1981 je bilo ustaljeno — vsakič 59 novomašnikov), to število ustalilo na novi ravni.
Največ svetnih duhovnikov po drugi svetovni vojni je bilo v Avstriji v času drugega vatikanskega cerkvenega zbora, ko je število novomašnikov škofijskega klera znašalo med 100 in 120.
■ Deveta zakonodajna doba obeh zbornic italijanskega parlamenta se je pričela v torek 12. julija z izvolitvijo predsednikov poslanske zbornice in senata. Poslansko zbornico bo še naprej vodila komunistka Nilde Jotti, ki je prejela 480 glasov, predsednik senata pa je postal demokristjan Francesco Cossiga, po rodu iz Sardinije, ki je bil zadnje čase dvakrat ministrski predsednik. Pred glasovanjem je prišlo s strani poslancev MSI do protestnih akcij zoper poslanca Tonija Negrija, ki je bil izvoljen na listi radikalcev potem ko je skoro štiri leta presedel v preiskovalnem zaporu zaradi povezanosti z levičarskimi teroristi.
■ V Padovi se je zaključil proces proti štirim agentom posebnih oddelkov policije (NOCS), češ da so pri zasliševanju mučili terorista Di Lenarda, ječarja u-grabljenega ameriškega generala Dozier-ja. Javni tožilec se je zavzel za naj nižjo kazen, saj so obtoženci dali velik prispevek v boju zoper terorizem. Res so bili obsojeni na kazni od enega leta in dveh mesecev do enega leta in na plačilo simbolične odškodnine Di Lenardu 100.000 lir, a kazen je pogojna. Pertini je označil proces za dejanje najvišje pravice, javni tožilec pa je poudaril, da zna država soditi tudi sami sebi. Obsodbi se je pa izognil častnik Genova, ki je bil medtem izvoljen za poslanca na listi PSDI. Ta stranka je tudi zavzela zelo odklonilno stališče do procesa.
■ Čeprav je grški socialistični voditelj Papandreu, preden je prišel na oblast, grmel zoper ameriška vojaška oporišča na grškem ozemlju in napovedoval umik Grčije iz Evropske gospodarske skupnosti dela sedaj prav obratno, kar je obljubljal: Grčija v drugi polovici 1983 celo predseduje EGS, z ZDA pa je bil dosežen sporazum, da sme Sev. Amerika svoja štiri oporišča uporabljati še nadaljnjih pet let. Grčija bo zato prejela 500 milijonov dolarjev vojaške pomoči.
■ Na Sev. Irskem je vojaško krilo republikanske armade izvedlo napad na britansko vojaško kolono s tem, da so atentatorji daljinsko razsrelili mino, ko je nanjo zapeljalo zadnje vozilo iz kolone. Štirje vojaki so pri tem izgubili življenje, od začetka leta pa je bilo . ubitih že 18 britanskih vojakov.
■ Britanski parlament je ponovno odklonil uvedbo smrtne kazni. Proti se je izreklo 368 poslancev, za pa 223. Razlika je torej znašala 145 glasov. Zanimivo je, da sta za smrtno kazen glasovala tudi mi-
Porast in
Povolilni čas nudi političnim strankam priložnost, da analizirajo volilne rezultate. Tudi SSk je že podala prve izjave in z zadovoljstvom sprejela izid zadnjih volitev zlasti na deželni in pokrajinski ravni.
Medtem ko glasili SSk »Skupnost« in »Naša pot« še nista izšli, da bi prinesli svoj komentar, sta pa tednika »Katoliški glas« in »Novi list« to že storila. Slednji poroča o volitvah zlasti v številki od 30. junija. Članek na prvi strani je gotovo zanimiv, poln pregledov in številk o prejetih glasovih kar se tiče dežele. Poudarja, da je SSk prejela lepo število glasov tudi v Benečiji, Kanalski dolini in na Pordenonskem, pohvali Tržaško za porast glasov, obregne pa se ob Slovence na Goriškem, ki da še niso vsi odkrili deželne SSk.
Tudi nas na Goriškem preseneča, da je letos SSk prejela le 2.776 glasov, ko jih je pred petimi leti zbrala 2.954. In tudi izid volitev za goriški pokrajinski svet kaže nekaj sličnega: letos 2.996 glasov, leta 1978 pa 3.253 (leta 1975 je bilo oddanih 2.970 glasov in je ostala SSk brez svojega zastopnika). »Katoliški glas z dne 29. junija 1978 je porast z ozirom na leto 1975 takole komentiral: »Očividno so ji (SSk) glas zaupali še drugi zavedni Slovenci, ki drugače volijo levičarske stranke.«
Letošnji osip glasov za SSk na Goriškem »Novi list« takole oceni: »Rahel osip glasov goriške SSk je namreč treba po vsej verjetnosti pripisati prav njeni sedanji nekoliko ozki in do drugače politično opredeljenih Slovencev togi politični liniji« (sic!).
Pri tej nedokazani in dvomljivi ugotovitvi se piscu nehote misel obrne na letak s podpisom »Slovenski socialisti«, ki prav v istem smislu, čeprav na drug način napada goriško SSk in med drugim pravi: »Stranka "Slovenska skupnost” je pred leti kazala željo po odprtju k laičnim Slovencem, pri nas na Goriškem pa kaže
nistrska predsednica Thatcherjeva in notranji minister. Še bolj zanimivo je, da je tudi komunistično časopisje v svobodnem svetu navdušeno pozdravilo izid glasovanja, kakor da je to tudi zahteva komunistične stranke. In vendar: vse države s komunističnim režimom ohranjajo smrtno kazen, vključno Jugoslavija.
■ Do nenavadnega incidenta je prišlo med obiskom odposlanstva francoske partije v Moskvi. Sovjetska tiskovna agencija Tass je namreč objavila poročilo o pogovorih med sovjetskim voditeljem Andropovom in glavnim tajnikom francoske komunistične stranke Marchaisom ter dejala, da oba sogovornika na splošno enako ocenjujeta mednarodni položaj in da »glavno nevarnost predstavljajo ameriški imperialisti, ki hočejo v Evropi namestiti nove rakete«. V odgovor na to izkrivljeno poročanje je francoska delegacija objavila lastno poročilo, v katerem najprej poudarja, da je agencija Tass Marchaisove besede samovoljno navedla, ko se je francoski partijski voditelj v resnici zavzel za »uravnoteženo zmanjšanje orožja upoštevaje vse orožje, ki obstaja tako na Vzhodu kot na Zahodu v spoštovanju varnosti slehernega ljudstva in sleherne dežele«.
Čilski škofje na strani delavcev
Čilski škofje so se ponovno zavzeli za pravico državljanov do svobode, organiziranja sindikatov in tiska. Ob sedanjem močno zaostrenem položaju in nesporazumu med delavci in Pinochetovim režimom so poudarili, da bo država zdrsnila v položaj, podoben vojnemu stanju, če ne bo prišlo do dialoga med vlado in prebivalstvom.
Škofje so od vojaške vlade zahtevali ukinitev cenzure. Pravica do drugačnega osebnega mnenja je po njihovem mnenju prirojena in bi morala biti splošno priznana. Kdor je drugačnega osebnega prepričanja, mu je treba prisluhniti, kajti država potrebuje pomoči in sodelovanje vseh državljanov.
Dalje so opozorili tudi na to, da morajo biti Čilenci objektivno seznanjeni z vsemi pomembnimi notranje-političnimi in drugimi dogajanji v domovini, kajti tudi najslabša novica je boljša od govoric, če je resnična. Delavci morajo imeti pravico do svobodnega združevanja in pravega sindikalnega delovanja. Ta pravica vključuje v nekaterih okoliščinah tudi pravico do stavke.
danes znake zapiranja. V ospredje prihajajo (sedanje kandidature to dokazujejo!) najbolj ekstremno klerikalne sile, s katerimi bo pošten dialog na žalost vedno bolj nemogoč.« Se mar člankar v »Novem listu« s temi socialističnimi pogledi strinja?
Neizpodbitno dejstvo je, da je na Goriškem pri zadnjih volitvah do osipa glasov za SSk prišlo, a prav tako je dejstvo, da se to ni zgodilo na območju slovenskih občin in predmestij Gorice kot so Pod-gora, Štandrež in Pevma, kajti skupno število glasov za SSk v teh krajih znaša letos za deželo 1.356 (pred petimi leti
1.240), za goriško pokrajino pa letos 1.397, leta 1978 pa 1.395. Porast na deželni ravni je torej očividen, 116 glasov, na pokrajinski ravni pa neznaten (2). Po mojem mnenju je kriva za goriški pokrajinski svet zamenjava kandidata, ki je zlasti v območju doberdobske občine neugodno odjeknila.
Drugi vzrok, menim, pa je iskati v propagandi levičarskih strank in »Primorskega dnevnika«, ki so na prefinjen način poudarjali pomen vseh slovenskih kandidatov, tudi na listah PCI in PSI in tako obšli izjavo predsednika SKGZ Borisa Raceta, ki jo je izrekel na zadnjem deželnem kongresu SSk na Opčinah, da namreč izvolitev deželnega svetovalca na listi SSk ni samo stvar SSk, ampak celostne narodnostne skupnosti v Italiji.
Osebno ne dvomim, da je k porastu glasov za SSk na Tržaškem predvsem prispevala dejavnost njenih sekcij. S kakšno odprtostjo do drugomislečih Slovencev naj bi se bilo to doseglo, mi ni znano. Da jih je pridobila v vrstah PSI in PCI, pa močno dvomim, kajti tisti Slovenci, ki se zanje opredeljujejo, se zlepa ne preusmerijo kam drugam.
Jaz bi k vsemu temu, kar omenja člankar »Novega lista« k porastu glasov za SSk na Tržaškem dodal nekaj, kar ni sicer moja ugotovitev, a najbolj razloži
■ V Buenos Airesu se je mudila delegacija jugoslovanskih gospodarstvenikov in se razgovarjala o možnostih za okrepitev gospodarskega sodelovanja, o čemer sta se obe državi dogovorili med nedavnim obiskom argentinskega predsednika Bignoneja v Jugoslaviji. Tedaj so se domenili tudi za sodelovanje skupine jugo-slovenskih podjetij pri modernizaciji in elektrifikaciji argentinskih železnic, ki so precej zanemarjene.
■ Tajna armenska vojska za osvoboditev Armenije (ASALA) je znova udarila po Turčiji. Tako je bil v belgijski prestolnici Bruslju ubit turški diplomat Ak-soy, ki se je ravno pripravljal, da se odpelje s svojega doma na turško veleposlaništvo, na pariškem letališču Orly pa je eksplodiral v bližini predstavništva turške letalske družbe dinamitni naboj, nameščen v kovčku. Pri eksploziji so bile ubite tri osebe, tri nadaljnje pa so umrle na posledicah v bolnišnici. Ranjencev je bilo 60.
■ Tretji Dan protesta v Čilu 13. julija je potekel kot prejšnja dva. Ljudje so tolkli na lonce in ponve, zvečer zastrli okna in ugasnili luči po stanovanjih, po ulicah prestolnice Santiago so bili raztreseni žeblji, prišlo je do dveh eksplozij, policija je izvedla več stotin aretacij. Kljub uvedbi policijske ure je prišlo do protivladnih manifestacij in spopadov s policijo. Pri tem sta bili ubiti dve ženski, neki mladenič pa huje ranjen. Predsednik italijanske republike Pertini je v zvezi z dogodki v Čilu naslovil na glavnega tajnika Združenih narodov Pereza de Cue-Uarja pismo, v katerem ga poziva, naj sproži akcijo zoper čilski vojaški režim na ravni OZN, papež Janez Pavel II. je pa pri splošni avdienci pozval k molitvi za Čile, da bi se tamkajšnji spori rešili z dialogom in sporazumevanjem.
■ Po petih dneh pripora je prizivno sodišče v Santiagu de Chile spustilo na svobodo demokrščanskega veljaka in glavnega tajnika stranke Gabriela Valdesa ter še dva člana te stranke, češ da njihova dejanja, zaradi katerih so bili aretirani, niso kazniva. Iz zapora je bil spuščen tudi Rodolfo Seguel, vodja čilskih rudarjev. Notranji minister Montero je medtem izjavil, da bo režim ostal na oblasti do leta 1989 kakor mu je ljudstvo dalo mandat na zadnjem referendumu. Glede odpuščenih 799 rudarjev ob drugem Dnevu protesta pa je dejal, da bodo oblasti preučile njihovo vrnitev na delo.
omenjeni porast. In to je mačehovski odnos PSI do naših interesov in zahtev.
Tako je »Primorski dnevnik« z dne 18. junija lani prinesel razgovor o občinskih volitvah na Tržaškem, ki ga je imel časnikar Robert Škrlj s Stojanom Spetičem (PCI). Ta je bil tedaj izvoljen za tržaškega občinskega svetovalca. Na ugotovitev, da so socialisti v predvolilni kampanji potisnili narodnostno vprašanje na obrobje, je Spetič med drugim odgovoril, da se je to zgodilo »prav sedaj, ko je bitka za globalno zaščito Slovencev stopila v izredno občutljivo fazo«. Nadalje: vodja socialistov Craxi ni dovolil, da bi med njegovim nastopom na trgu Unita v Trstu govoril Slovenec. Na koncu Spetič zaključi: »Upati je, da bodo slovenski socialisti preprečili mlačnost in popuščanje v tem oziru. Dogovarjanje z Listo za Trst bi bilo katastrofalno za slovenske socialiste in za slovensko manjšino v celoti.« Vsem je znano, kako so se stvari nato zasukale. Socialisti so vstopili v odbor z Listo za Trst, z njimi tudi Slovenec Jagodic.
17. aprila letos poroča »Primorski dnevnik« o predstavitvi brošure o fašističnem škvadristu Francescu Giunti. Obenem pove, da ko naj bi se v tržaškem občinskem svetu razpravljalo o tej brošuri, so ostali v sejni dvorani le svetovalci PCI (vsi), svetovalca MT in SSk ter okrnjena skupina DC. Vsi ostali, z županom Cecovini-jem, so bili izven dvorane. To pomeni, tudi socialistični svetovalci, vključno Slovenec Jagodic.
Naj dodam, da so odpovedali socialisti tudi, ko je šlo za problem Kraških rezervatov, ki od blizu zadevajo Slovence. Mislim, da so prav v tej smeri sekcije SSk na Tržaškem znale prebuditi slovensko zavest premnogega volilca, ki slovensko čuti, ne pa z neko odprtostjo, ki je vedno relativna in s tem vzbudile zaupanje v edino slovensko stranko.
Remo Devetak
osip glasov - zakaj ?
'
Če je že izumrla tradicija prižiganja kresov ob prazniku sv. bratov Cirila in Metoda pa nam vsaj vsakoletno praznovanje Ciril-Metodove nedelje na Vejni prikliče v spomin tiste davne kresove vere, prižgane po svetih bratih, preskušene v velikih naporih in trpljenju ter ohranjene po našem verskem učiteljstvu vse do današnjih dni. Naš hvaležen pogled je bil zato v nedeljo 10. julija priklenjen na oltar, ki so ga slovesno uokvirile kar tri generacije duhovnikov. Skavtinje so vsem poklonile slovenski šopek. Ivo Jevnikar pa jih je takole pozdravil:
Zelo lepa in primerna je navada, ki jo je uvedlo Apostolstvo sv. Cirila in Metoda, prireditelj te slovesnosti, da se združita »Ciril-Metodova nedelja« in novomaš-no slavje, misel in molitev za duhovske poklice.
Služba, ki sta jo slovanska apostola, sozavetnika Evrope, uresničevala med našimi predniki, se nadaljuje iz roda v rod. Božja beseda živi v naših družinah, skupnostih, župnijah. Duhovnik je tisti, ki je po božjem načrtu s posebnimi darovi in odgovornostmi poklican, da med ljudmi priča velikonočno veselje, zdravi in dviga, da je obenem očetovski in bratovsko prijateljski, da nosi težo križa, a je obenem posebej deležen božje bližine in veselja, optimizma, delavnosti, požrtvovalnosti, globine in še bi lahko naštevali odlike, ki jih verniki iščemo pri svojih pastirjih.
Naša prva misel je torej zahvala našim duhovnikom, redovnicam in redovnikom, ki delajo in pričajo med nami za Kristusa. Danes je priložnost, da jim izrazimo to, za kar v vsakdanjem vrvežu in skrbeh prevečkrat pozabljamo. Beseda priznanja in tudi spodbude, če se kdo v težavah čuti osamljen ali pa šele začenja odgovorno pot.
27 je letos slovenskih novomašnikov, a v našem zamejstvu smo spet brez duhovniškega naraščaja že toliko let. Kar šest novomašnikov je zraslo v mali, a delavni in verni slovenski skupnosti v Argentini, eden med Slovenci v Franciji. To je za naše zamejstvo opomin, obenem pa upanje.
Zelo smo veseli, da sta sprejela vabilo prirediteljev dva novomašnika iz Slovenije, ki poživljata današnjo Ciril-Metodo-vo nedeljo in ki jima izražamo najtoplejša voščila za duhovniško službo. To sta Jože Treven iz Rovt nad Logatcem in Marko Pajk iz Most pri Ljubljani. Njuna prisotnost je za nas nov dokaz povezanosti našega naroda in še posebej našega vernega ljudstva, ne glede na državne ali škofijske meje.
Med nami je tudi vipavski duhovnik, srebrnomašnik Bogdan Bric, župnik v Lokvi nedaleč od naše Bazovice. Veseli nas, da bo svoj duhovniški jubilej praznoval tudi med nami. Z njim se bomo zahvalili Bogu za vso lepoto, težo in veličino duhovništva.
Med nami je tudi eden izmed dveh naših domačih zlatomašnikov, dr. Jože Prešeren. Drugi, župnik v Borštu gospod Jože Jamnik, je danes v rojstni fari, da s svojci praznuje zlato mašo. Petdesetih let duhovništva naših zlatomašnikov smo se že spomnili v župnijah in organizacijah, kjer delujeta, saj gre za izreden jubilej vztrajnega in plodnega dela v božjem vinogradu. Božja previdnost ju je po vojni privedla na Tržaško, tu sta žrtvovala najboljša leta in energije, ustvarjalnost in nove pobude našemu človeku, s posebno pozornostjo za mladino, a tudi za kulturno-prosvetno in narodno delo.
Ob tako okroglih obletnicah pa je prav, da se spomnimo tudi manjših, a pomenljivih jubilejev. Če smo prej dejali, da smo dolgo brez domačih novomašnikov, gre tu beseda hvaležnosti tistim mladim duhovnikom iz slovenskih škofij, ki so se prostovoljno in v skladu z razumevajočimi sklepi svojih predstojnikov odločili, da pridejo med nas, da duhovno ne usahnemo, da naše župnije ne ostanejo prazne, da s svojim zgledom vplivajo na mlade. Mislimo tu na salezijanca Franca Po-hajača, ki je bil posvečen pred 15 leti in jih že 14 preživlja med nami na Opčinah, na repentaborskega župnika salezijanca Toneta Bedenčiča ter svetoivanske-ga kaplana Milana Nemaca. Oba slavita letos desetletnico mašniškega posvečenja.
Zaradi preglednosti, nikakor ne iz kakega zapostavljanja, moramo ob koncu izraziti Bogu hvaležnost Za 50 let stanovitnosti v redovnem življenju štirih šolskih sester na Tržaškem: Frančiške Cucek, Beatrike Škrl, Ludovike Štokelj in Ljudmile Velan. Zadnji dve sta danes med nami. Velikokrat skrito ali celo zamolčevano delo naših redovnic ‘je slovenskemu človeku zelo drago in blizu. Naj bo maj-
hen dokaz o tem današnja pobožnost tu na Vejni.
V tem Marijinem svetišču, ki je v svetem letu posebej izbran kraj, dvignimo k Bogu naše prošnje, izrazimo pa mu tudi vso zahvalo za naše duhovnike ter obnovimo tiste sklepe, po katerih bi res vsakdo izmed nas uresničeval tisti del duhovništva, ki smo ga deležni vsi člani božjega ljudstva!.
Po evangeliju sta imela oba novomašnika kratek nagovor, na žalost pa se njunih besed zaradi slabega ozvočenja ni dalo slišati.
Pri sklepni pobožnosti v spodnji cerkvi, ob oltarju sv. Cirila in Metoda, je g. Milan Nemac vabil, naj še in še ponižno in ljubeče prosimo Gospoda žetve za namene, v katerih je izzvenela naša letošnja Ciril-Metodova nedelja. Vključene naj bi bile tudi vse lepe želje in prošnje, izražene v mašnih prošnjah celega venca mladih skavtinj.
Med razdeljevanjem spominskih podobic novomašnikov še poljub relikvij in razšli smo se z obnovljenim občutkom optimizma za prihodnost. Občutena zahvala odličnemu pevskemu zboru, ki je pod vodstvom dr. Hareja obogatil slovesno bogoslužje.
Tržaški oktet pri Sv. Jakobu
V petek 15. julija je v šentjakobski cerkvi gostoval Tržaški oktet, ki ga vodi Janko Ban. Koncert sta priredila Šentjakobsko kulturno društvo in društvo »I. Cankar«. Uspela prireditev je prav gotovo razveselila srca vseh Slovencev, ki so bili navzoči. Akustika cerkve z velikimi ladjami ni primerna za virtuozistične pasaže in ne postavlja v ospredje nežne igre tonov in občutenega fraziranja, kljub temu je izvajalcem z izbranim programom uspelo navdušiti številno občinstvo. Polno obiskana cerkev je z burnim ploskanjem potrdila uspeh koncerta. Točkam na sporedu sta sledili še dve dodatni pesmi.
Res zanimiv in kvaliteten koncert torej, kateremu je prisostvovalo pazljivo, kritično in navdušeno občinstvo, katerega že dolgo let ni bilo videti v naši cerkvi. Imeli smo občutek, da se je vzdušje, ki je vladalo med koncertom, nadaljevalo po sporedu na trgu pred cerkvijo.
Po Južni in Severni Tirolski
Duhovska zveza iz Trsta je tudi letos organizirala skupno tržaško romanje, ki sta ga vodila g. Jože Kunčič in msgr. Stanko Zorko. Cilj potovanja, ki se ga je udeležilo 108 romarjev z vsega Tržaškega, je bil obisk božje poti v kraju Heiligen-blut pod Grossglocknerjem, obenem pa je program romanja predvideval ogled številnih drugih romarskih poti in znanih cerkva na Južnem Tirolskem ter v okolici Innsbrucka in Celovca.
4.	julija smo v zgodnjih jutranjih urah udeleženci romanja z dvema avtobusoma odšli na dolgo pot, ki nas je privedla mimo mestec Vittorio Veneto in Longaro-ne do Cortine d’Ampezzo — svetovno znanega središča v vzhodnih Dolomitih; od tu smo dospeli v letoviščarsko središče Toblach, kjer se srečajo poti, ki peljejo v Avstrijo na vzhodu, v dolino Puster-tal na zahodu, proti vzhodnim Dolomitom na jugu.
Po ogledu baročne cerkve in dobro o-hranjenega gradu iz 16. stol. se je naša pot nadaljevala po Pustriški dolini, nad katero se dvigajo na sončnih pobočjih osamljene in skrbno negovane kmetije, ki pričajo o neizmerni ljubezni tu rojenega človeka do lastne zemlje, jezika in sploh vsega kulturnega bogastva, ki so mu ga očetje skozi stoletja predali z željo, da bi potomci to južnotirolsko kulturo spoznali, ljubili in ohranili.
Globoko občuteno zavednost domačinov, njih izredno samozavest, prepričanje, da v enotnosti je moč in poroštvo za samoohranitev, smo našli v vseh krajih južnotirolske dežele, mimo katerih smo se vozili. Občutek, da so ne-nemško govoreči ljudje tu le gostje, nas je spremljal bodisi v Meranu kakor tudi v Brix-nu, kjer smo prvi dan prenočili.
Pozno popoldne so dospeli v Lano, oddaljeno približno 10 km od Merana, kjer nas je sprejel duhovnik-Slovenec Lado Gorenc iz križniškega reda, ki si je v povojnih letih izbral ta odmaknjeni kotiček južnotirolske zemlje za sedež svojega duhovnega delovanja. V cerkvici, ki je znana po glavnem oltarju iz 16. stol., smo se udeležili prve sv. maše na našem romanju, ki jo je daroval g. Kunčič.
V torek 5. julija smo se odpeljali v Novo Štifto pri Brixnu, kjer je leta 1142 brixenski škof Hartmann ustanovil samostan regularnih kanonikov sv. Avguština. Stoletja zgodovine so pustila samostanu in bližnjim zgradbam globoke kulturne in arhitektonske sledove: z romanskim slogom, ki ga srečujemo na zvoniku in pri kapelici sv. Mihaela nadangela, se prepleta gotski stil, v katerem so bili zgrajeni cerkveni kor, obzidje; na renesanso pa nas spominja vodnjak na glavnem dvorišču.
Ko smo vstopili v cerkev, pravi biser baročne umetnosti, je marsikoga prevzel občutek, da je prestopil prag nebeškega kraljestva — takšna je nežnost figur, milina izrazov, zlasti pa svetloba barv, ki ožarjajo celotno notranjost. Sredi tolikšne lepote smo sodelovali pri sv. maši, ki jo je daroval g. Stanko Zorko.
Pred odhodom iz Nove Štifte smo obiskali še knjižnico, v kateri hranijo približno 73.000 knjig.
Vrnili smo se v Brixen, prijetno meste-
ce ob izlivu Rienza v Eisack, kjer zgradbe v romanskem in baročnem slogu pričajo o njegovi bistveni zbodovinsko umetniški vlogi na Južnem Tirolskem. Nekateri smo se napotili v sloviti »Museum Dioecesanum«, kjer smo si ogledali zbirko jaslic iz 18. in 19. stoletja.
Popoldne nas je pot vodila po dolini reke Eisack proti severu do prelaza pri Brennerju, kjer smo prestopili italijansko-avstrijsko mejo in se znašli sredi leto-viščarskih krajev na avstrijskem Tirolskem. Malo pred Innsbruckom smo vozili po Europabriicke, mostu, ki se dviga 108 m nad dolino. Naš prihod v Innsbruck je bil po avtocesti, ki se počasi spušča v kotlino, s turističnega vidika zelo posrečen, saj nam je sončno vreme omogočilo pogled ne le na glavno mesto Tirolske v dolini reke Inn, ampak tudi na vršace, ki se dvigajo nad mestom.
Razmestili smo se po hotelih. Nekateri smo prenočili v starem delu mesta v hotelu Weisses Kreuz, kjer je leta 1769 stanoval in imel koncert 13-letni Mozart.
6.	julija zjutraj smo si ogledali mestne znamenitosti in se ustavili pred značilno »zlato streho« (Goldenes Dachl), ki jo je dal zgraditi cesar Maksimilijan I. (1500).
Kmalu nato smo se po avtocesti odpeljali v Stams, vasico v dolini reke Inn 25 km zahodno od Innsbrucka; v tem kraju je cistercijanska opatija, ki jo je ustanovila leta 1273 cesarica Elizabeta Bavarska v spomin na sina Corradina Švedskega, obglavljenega leta 1268 v Neaplju. Tu je opat že vrsto let slovenski redovnik dr. Bernard Slovša.
Najvažnejša zgradba je cerkev, ki je dobila današnjo obliko v 18. stol. in velja za največjo baročno cerkev na Tirolskem. Na glavnem oltarju, ki je iz leta 1613, je prikazano Drevo življenja s 84 svetniki na svojih vejah. Sredi glavne ladje je vhod v kripto, kjer so pokopani tirolski princi.
V tej cerkvi smo sodelovali pri sv. maši, med katero smo prosili Boga za nove duhovniške poklice med našo slovensko mladino.
T.P.M.
(Konec prihodnjič)
Ljudje so si v prijateljskem razgovoru izmenjavali odobravanja, opombe in čestitke izvajalcem — mnenja, ki so izražala pristno navdušenje. Prireditev je bila torej posrečena, saj je zbrala ob kulturnem sporedu lepo število naših ljudi in jih odtegnila od suženjstva televizijskega ekrana.
Smatramo, da je bil ta večer res pomemben. Šentjakobčani si zato želimo nadaljevanja te pobude, sodelovanja o-beh kulturnih društev v prirejanju zanimivih in kvalitetnih koncertov ter podobnih kulturnih prireditev. - Boris Slama
Letošnja taborjenja tržaških skavtov in skavtinj
V četrtek 21. julija je odšla na poletni tabor prva skupina tržaških skavtov in skavtinj. Tržaški del Slovenske zamejske skavtske organizacije je tudi letos pripravil kar šest taborov za svoje člane in člane: dva za najmlajše, volčiče in veverice, tri za srednjo starostno vejo, izvidnike in vodnice, enega pa za starejše, roverje in popotnice.
Ravno najstarejši imajo prvi tabor, ki se bo končal 31. julija. Prvi dnevi so posvečeni »potovalnemu delu« tabora z obiskom znamenitosti na Dolenjskem, zadnjih pet dni pa bo tabor »stalen« v bližini Šentjerneja na Dolenjskem. Njegova načelnica je Eva Fičur.
Na istem tabornem prostoru bo tudi letošnji »tabor A« izvidnikov in vodnic, in sicer od 31. julija do 15. avgusta. Vodila ga bo Bruna Ciani, udeležili pa se ga bodo člani in članice iz Devina, Nabrežine, Sv, Križa, Mavhinj, Proseka in Kontovela ter del Opencev.
Ostala dva tabora izvidnikov in vodnic bosta od 29. julija do 13. avgusta ločeno nedaleč od Globasnice na Koroškem. Na »taboru B«, ki ga bo vodil Kazimir Ma-jovvski, bodo člani in članice z Opčin, Repentabra, iz Trebč, Boljunca in Mač-kolj.
»Tabor C« bo vodila Marta Fabris, na njem pa bodo prisotne članice in člani od Sv. Ivana, iz Rojana, Skednja, Sv. Jakoba in Sv. Vincencija.
Najmlajši — volčiči in veverice — bodo taborili od 2. do 12. avgusta pri Zagorici nedaleč od vasi Stranje pri Kamniku. Imeli bodo dva povezana tabora, ki ju bosta vodila Edi Žerjal in Stojan Pahor. Vodstvo tabora je sporočilo, da so zaželeni obiski v nedeljo 7. avgusta.
Novi ravnatelj tržaškega semenišča
Za novega ravnatelja tržaškega semenišča je bil imenovan g. Franco Tanasco, župnik pri Novem sv. Antonu v Trstu. F. Tanasco je Tržačan, študiral je v Rimu, duhovnik je od leta 1954, župnik pa od leta 1970.
Letošnji Evropski dan bo na Brezjah
2e pred nekaj leti so se na Višarjah začeli enkrat na leto zbirati romarji treh sosednjih škofij Vidma (Italija), Celovca (Avstrija) in Ljubljane (Jugoslavija). Lansko srečanje so poimenovali kar »Evropski dan«, saj je v resnici šlo za gradnjo mostov med kristjani, ne glede na državne meje in politično ureditev ter jezik, v katerem častimo Boga. Trije škofje so se ob tej priložnosti dogovorili, da bodo srečanja v prihodnje izmenoma na Brezjah, pri Gospe Sveti in na Višarjah. Letos so na vrsti Brezje.
Srečanje bo v soboto 20. avgusta in se bo začelo ob 10. uri s slovesnim somaševanjem, ki ga bodo vodil gostitelj — ljubljanski nadškof in metropolit.
Demonstracije proti splavu v Londonu
Nedavno je v londonskem Hyde Parku demonstriralo več kot 20.000 ljudi proti splavu v Veliki Britaniji. Tu je splav dovoljen od leta 1967. Na demonstrativno zborovanje v Hyde Parku bi morala priti tudi m. Terezija, a zaradi bolezni ni mogla. Udeležencem zborovanja je spregovorila po zvočnem traku. Demonstranti so zahtevali spremembo zakona o splavat in v tem smislu izročili ministrski predsednici Thatcherjevi posebno peticijo.
■ Na cesti med Mužcem (Moggio Udi-nese) in Resiutto je prišlo do strahovite prometne nesreče. Na blagem ovinku je avtomobil z avstrijsko registracijo zavozil v avstrijski tovornjak. Na osebnem vozilu tipa kombi je bilo devet oseb. Sedem od njih je izgubilo življenje.
Marijin mesec na misijonski postaji misijonarja Snoja
»Mama Maria pole...« (Dobra mati Marija) so moji otroci zadnjikrat v mesecu maju zapeli pesem zares s polnim glasom, kajti prekipevalo jim je tudi srce vsega, kar so doživeli.
Med vsemi meseci si je morda majnik v Evropi in v osrčju Afrike še najbolj podoben. Ne manjka sonca, dež se z zadnjimi izsiljenimi kapljicami poslavlja, noči končno postanejo znosnejše, saj se živo srebro spusti tja do 12°. Le da se v Afriki z deževjem poslovi tudi najrazličnejše cvetje in bujna rast. Za nas je seveda velika podobnost še v marijanski obarvanosti tega meseca, zaradi česar sem ga tudi jaz doživel zelo domače. In prehitro je minil, dasi je bil v razpetosti med šolo in župnijo zelo naporen.
Posebno živahno je bilo v devetdnev-nici na praznik Marije Pomočnice in zadnje tri dni meseca. Vsak večer smo imeli rožni venec, pete litanije Matere božje, ki sem jih priredil na neki hrvaški napev in se jim tamtam (boben) čudovito
'
■
Ministrantska skupina slovenskega misijonarja iz družbe salezijancev dr. Lojzeta Snoja v maju 1983 v Lubumbashiju, država Zaire (bivši belgijski Kongo). Misijonarja je videti v zadnji gornji vrsti na desni strani
prilega, nato pa blagoslov. Zadnje tri dni pa smo imeli rožni venec po litanijah, ko se je že nekoliko zmračilo, da smo molili ob diapozitivih. Prav takrat se je cerkev dodobra napolnila.
Noben večer ni manjkala tudi beseda o Mariji. V glavnem sem jim razlagal don Boskove sanje (v zvezi Z Marijo). Mlado in staro jih je poslušalo odprtih ust. Eden od katehistov je razlago neposredno prevajal iz francoščine na jezik s\vahili. Za šolarje in mladino to ne bi bilo potrebno. Za tiste pa, ki niso hodili in tudi danes ne hodijo v šolo (in takih je veliko!), je potrebno prevajati. Zdi se mi pa tudi prav, da so domačini čim bolj vpleteni v oznanjevanje, saj najbrž svojega človeka še raje poslušajo, gotovo pa se zna izraziti dostopnejše.
Se vam morda dozdeva, da je moralo vse skupaj kar dolgo trajati? Res je, saj mora tudi poštena kino predstava prekoračiti poldrugo uro. če bi tu pobožnost trajala manj, ne bi bila niti omembe vredna oziroma bi mnogi rekli, da se jim ne splača niti priti. Četudi se je program potegnil v noč, noben večer ni bilo prepozno, da si ne bi dali duška še z nekaterimi priljubljenimi Marijinimi pesmimi.
Bolj in bolj spoznavam, da so bobni vse prej kot sredstvo za ropot. S svojim ritmom in tudi z intonacijo (vsaj dveh bobnov) ta glasba prodre v globino afriške duše in jo tako razgiba, da se to nehote močno izrazi tudi na zunaj, bodisi Z gibi in kretnjami bodisi z ukanjem in seveda s petjem in plesom. Pobožnost v takem vzdušju postane kot binkoštno doživetje, kot neko notranje zrenje, čemur bi preprosto ljudsko lahko rekli: nekaj nebeškega.
Približno v takem vzdušju (kolikor se ga more opisati) smo končali Marijin mesec. V srcu pa mi je ostala skrb, da bi Marijina topla navzočnost med tem preizkušenim ljudstvom bila ne le mnogim v tolažbo, temveč da bi jim bila Marija učinkovita pomočnica, vir moči in poroštvo neusahljivega upanja.
Pregled delovanja ZSKP Gorica
2. maja ZSKP: 4. redna seja glavnega odbora.
12. maja: Glasbena šola Jamlje: zaključni nastop.
14. maja: Mešani zbor Rupa-Peč nastopi ob poimenovanju šole v Rupi.
15. maja: PD »F. B. Sedej«, Števerjan: mladinski zbor nastopi v Bazovici na Pastirčkovem dnevu.
16. maja: ZSKP: sestanek s pevovodji, 2. redna seja ožjega odbora.
19. maja: ZSKP: srečanje v Ukvah s Krščansko kulturno zvezo s Koroškega.
26. maja: PD »F. B. Sedej«, Števerjan: seja ožjega odbora.
26. maja: PD »M. Filej«, Gorica: proslava 10-letnice glasbene šole v dvorani Katoliškega doma.
28. maja: Mešani zbor »L. Bratuž« nastopi v Cankarjevem domu v Ljubljani v okviru Kulturnih dnevov Slovencev iz Italije.
28.-29. maja: PD »Štandrež«: Praznik špargljev v Štandrežu.
4. junija: PD »F. B. Sedej«, Števerjan: zaključni nastop gojencev glasbene šole v Sedejevem domu v števerjanu.
4.-5. junija:	PD »Štandrež«:	Praznik
špargljev v Štandrežu.
5. junija: Moški zbor »M. Filej«: nastop na Prazniku špargljev v Štandrežu.
6. junija: ZSKP: 5. redna seja glavnega odbora.
7. junija: Smrekk: v Katoliškem domu gostovanje (v sodelovanju z ZSKP) skupine »Studio za izrazni ples« iz Nove Gorice.
11. junija: PD »Hrast«, Doberdob: zaključni nastop gojencev glasbene šole.
11. junija: Moški zbor »M. Filej«: nastop na Vogrskem ob stoletnici ustanovitve tamkajšnjega zbora.
16. junija: PD »Štandrež«: zaključni nastop gojencev glasbene šole v domu A. Gregorčič.
17. junija: ZSKP: podelitev nagrad 2. natečaja za zborovske skladbe v mali dvorani Katoliškega doma.
Frančiškani iz kraja San Vito al Ta-gliamento so pred meseci poslali duhovnikom informativno knjižico in veliko lepih slik svojega obnovljenega svetišča, katerega zgodovina sega v 17. stoletje. Središče sedanje nove, velike božjepotne cerkve je milostna Marijina podoba, ki je bila v zadnji vojni dvakrat rešena, cerkev s samostanom pa do tal porušena. Sedaj je vsa zgradba na novo pozidana in Marijina cerkev mnogo večja in lepša od prvotne. Milostna Marijina podoba je nameščena v krasni stranski kapeli in je v tem svetem letu cilj številnih romarjev od blizu in daleč. Krajevni škof iz Pordenona je to svetišče obdaril z jubilejnim odpustkom.
Izhod z. avtocesto v ta kraj je pri Lati-sani. Po romarski pobožnosti v svetišču in po kosilu vodita »domov« dve cesti: mimo Villa Manin (tukaj kratek obisk) in mimo Vidma po navadni cesti do Kr-mina, tukaj pa v smeri Števerjana do slovenske vasi Jazbine, kjer se med vinogradi sveti prenovljena cerkev Marije Pomočnice. Po večernicah ali po kratkem obisku je za potreben oddih na voljo blizu in daleč cela vrsta domačih gostiln, kar kažejo tudi številni napisi »strada di merlot«. Druga cesta iz San Vito pa vodi v smeri do mesteca Motta di Livenza, k jer imajo prav tako veliko, staro romarsko svetišče, ki ga Primorci dobro poznajo.
Za Tržačane omenimo tudi privlačno mlečno restavracijo pri Devinu, kjer se slovenske gospodinje, tudi romarice rade ustavijo, čeprav veliki napisi vabijo samo italijanske in nemške turiste...
Obnovljena Marijina cerkev v San Vito ob Tilmentu je za Primorce lepa, enodnevna božja pot, ki še menda ni videla romarjev s Primorskega. Kakor smo pred leti »odkrili« Marijino goro nad »Sedmimi nebesi« daleč pri Padovi, tako je za nas mnogo bliže ta obnovljena božja pot sredi zelene Furlanije.
F.Š.
Med otroki v Comegliansu
»Gospod, pozdravite mamo v Gorici!« Tako mi je zaklical deček v soboto 16. julija ob slovesu po večerji. Isto so go-
2.-3. julija: PD »F. B. Števerjan«: 13. zamejski festival domače glasbe.
Ronke
Med Slovence v Laškem je spet posegla smrt. V Ronkah je umrla Rozalija Fer-letič ali Zalka Budovčeva. Doma je bila iz Dola. Vse, ki smo jo poznali, je njena skoraj nenadna smrt globoko pretresla, saj smo jo videli še meseca junija pri slovenski maši.
Pogreb, ki ga je opravil don Umberto, je bil v cerkvi sv. Lovrenca. V pridigi je orisal življenje pokojnice, jo stavil, za zgled nam vsem in med drugim dejal: »Želim, da bi njeno mesto v cerkvi ne ostalo prazno.« Tako rečemo tudi mi Slovenci, saj se je pokojnica redno udeleževala mesečne slovenske maše. Na koru je pokojnici v slovo pel domači zbor, med mašo pa je don Umberto molil očenaš tudi v slovenščini.
Težko prizadeti družini, saj je v treh letih izgubila očeta, brata, svakinjo in sedaj še mamo izreka versko občestvo iskreno sožalje.
* * *
V Tržiču pa je po kratki in neizprosni bolezni umrla 49-letna Ervina Antoncich por. Policardi. Doma je bila iz Sv. Križa pri Trstu. Čeprav smo zadnji čas Ervino večkrat pogrešali pri slovenski maši, je bila ona tista, ki je v začetku pobudo slovenske maše velikodušno podprla, pozneje pa si je veliko prizadevala, da bi prišli do samostojnega domačega pevskega zbora.
Dobrega in prijaznega značaja je Ervina razdajala svoj nasmeh vsakomur, ki jo je poznal. Bila je močna žena, ki je tudi v najtežjih trenutkih znala svetovati najboljše. Njena prerana smrt je ustvarila med nami veliko praznino, še zlasti pa v njeni družini, saj zapušča moža, sina in hčer, ki sta še razmeroma mlada. Družini, teti Emi in sorodnikom izreka naše versko občestvo občuteno sožalje.
Slovenska sv. maša se bo darovala za pokojni Rozalijo in Ervino prvo nedeljo v septembru ob 11.30. - M. G.
tovo želeli tudi vsi ostali udeleženci.
Pred večerjo ob 18. uri so se otroci iz kolonije zbrali v cerkvici v Comegliansu za nedeljsko mašo. Med mašo so peli, molili in številni tudi pristopili k sv. obhajilu. Domači župnik je dejal: »Nisem pričakoval, da bo šlo toliko otrok k obhajilu.« Petje med mašo je na harmonij spremljal ravnatelj kolonije Tone Kostn-apfel. Ta je že stari znanec, saj že nekaj let vodi kolonijo v Comegliansu. Prav tako je stari znanec Dominik Hvalič, ki je gospodarski minister. On skrbi za telesni blagor otrok. Poznan je po vsej dolini pri vseh trgovcih. V kuhinji mu pomagajo kuharice in postrežnice, ki so prav tako zavzete za dobro otrok. Nekatere se vračajo vsako leto, druge se izmenjavajo. Podobno je z asistentkami. Vse pa so mlade; pri večerji imajo svojo mizo sredi otrok. Mladi se pač najbolj znajdejo z mladimi.
Otroci v Comegliansu so iz vseh vasi na Tržaškem; z Goriškega jih je manj. Vseh otrok pa je 70, povečini dečki; nekaj je tudi deklic. V koloniji bodo do
29.	t. m., nakar se vrnejo domov, na njih mesto pa pridejo deklice.
V soboto so bili otroci polno zasedeni, ker so se pripravljali na Dan staršev, ki je bil v nedeljo. Med sprehodi, igrami, pevskimi vajami in daljšimi izleti teče letos dokaj mirno življenje v tej koloniji, ki skrbi zanjo Vincencijeva konferenca iz Trsta. Škoda, da organizatorjem ni uspelo dobiti stalnega duhovnega vodje v koloniji.
Upadanje italijanskega prebivalstva na Juž. Tirolskem
V zadnjem desetletju je odstotek Italijanov na Južnem Tirolskem zdrknil od 33,3 na 28,7. Število Italijanov se je občutno zmanjšalo na podeželju, manj pa v mestih kot so Bočen, Meran in Brixen. Da Italijani upadajo, je vzrok nizki prirastek v otrocih. Tako je od otrok do 4. leta starosti le 4,45 % Italijanov, medtem ko je nemških otrok 73,5%, ladinskih pa 4,1 %. V provinci Bočen živi tudi 7.787 mešanih družin s skupno 27.184 osebami, ki so o sebi izjavile, da so dvojezične.
Tabor narodnosti 83 v Kopru
V dneh od 13. do 16. julija se je štiričlansko predstavništvo mladinske sekcije Slovenske skupnosti udeležilo Tabora narodnosti 83 v Kopru. Pobudo za srečanje je dala republiška konferenca ZSM Slovenije z namenom, da nudi priložnost mladim pripadnikom manjšin in pa matičnega naroda za razpravo o skupnih manjšinskih problemih kot tudi o aktualnih mladinskih vprašanjih doma in po svetu. Zastopani so bili mladi predstavniki Slovencev v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, poleg tega pa Italijanov in Madžarov iz Slovenije. Poleg predstavništva Slovenske skupnosti sta bila v Kopru po en predstavnik mladinskega odbora SKGZ in ZKM Italije iz Trsta.
Med razpravami in srečanji je predstavništvo mladine Slovenske skupnosti imelo večkrat priložnost, da je seznanilo prisotne s problemi slovenske narodnostne skupnosti v Italiji, člani mladinske sekcije so prikazali tudi delo in pomen edine slovenske stranke v Italiji kot tudi lepe uspehe na nedavnih volitvah. Mladinska sekcija SSk je končno orisala svoje živahno delovanje v okviru stranke s posebnim poudarkom na stikih s sorodnimi organizacijami in drugimi manjšinami v Italiji in Evropi, za kar je vladalo na Taboru narodnosti posebno zanimanje.
KATOLIŠKI GLAS list za kritične bralce
DAROVI
Za Katoliški glas: Pavla Rijavec, Cleveland 30.000 lir.
Za ŠZ 01ympia: N. N. 24.500 lir.
Za cerkev v Števerjanu: družini Vogrič-Valentinčič namesto cvetja na grob Rozalije Vogrič 100.000; Malink-Ukanja 1.000 din.
Za sekcijo krvodajalcev Sovodnje: družina Evgena Černič iz Sovodenj namesto cvetja na grob strica Roberta Ušaj iz Rupe 30.000 lir.
V spomin na Ervino in Rozalijo: versko občestvo iz Laškega za domači pevski zbor 40.000 lir.
Za župnijsko	dvorano v	Nabrežini: Paolo in domači	v spomin	dragega	očeta
Fortunata Rosati 250.000; v isti namen so darovali: Bandelj, Strajn in Bandelli
80.000,	14 bližnjih sosedov 70.000, Valerija Slavec 10.000, Modenata in Legiša 20.000;
S.	Ferlat-Kakeš v spomin Marije Maran-gon in Fortunata Mozetič 50.000; N. N. 20.000; Venceslav Rojc 50.000; Gabrijela Kakeš 50.000; za cerkev K. Daneu 20.000 lir.
Za cerkev na	Kontovelu:	Briščik	50.000;
Starc 50.000;	Kemperle	50.000;	Danev
150.000; Štoka 40.000; Starc 10.000; Štoka 30.000; N. N. 10.000 lir.
V spomin pokojnih Iz družine: P.R.M. za gobavce 100.000, za lačne 65.000 in za Katoliški glas 5.000 lir.
V spomin Ivana Vatta: Marija in Pino Prelc za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu 10.000 in za pevski zbor istotam
10.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Angela Škerla-vaj 100.000; družina Sosič v spomin na sorodnico Karlo Sosič-Rudolf 50.000; Slavko Škerlavaj namesto slavja ob svoji 50-letnici 50.000; N. N. 50.000; petdesetletniki pri jubilejni sv. maši 38.000; Pepi in Marija Milič ob 50-letnici hčerke Marte 25.000; N. N. 20.000; N. N., Bane v spomin na Ivana Husu 10.000; Romana Kralj v spomin na moža Angela 10.000; N. N., Bane 10.500; Anica Ferluga 10.000; Amalija Škapin-Masciulli 5.000; razni 120.000 lir.
Za cerkveni zbor Opčine: Pepi in Marija Milič ob 50-letnici hčerke Marte
25.000 lir.
Za cerkev na Ferlugih: Ivanka Ferluga 10.000; Regina Markon 5.000 lir.
Za cerkev na Banah: družina Milkovič v spomin Klementa Bressani 50.000; Roža Renar v spomin na obletnico smrti sestre Marije 15.000; Mira Vidali 5.000 lir.
N. N., Trst: za slov. misijonarje 100.000 in za cerkev na Sv. gori 50.000 lir.
Za kapelo p. Leopolda v Domju: Mirca in Giordano Križman, Domjo v spomin na pok. prijatelja Fortunata Rosati 20.000; N. N., Domjo 20.000; Marija Stopar v spomin na pok. sestro 10.000; N. N. Domjo 100.000 lir.
Za cerkev v Ricmanjih: Loredana Vatovec v zahvalo 20.000; Antonija Hrvatič v spomin pok. očeta 5.000 lir.
Za Sv. goro: L. B. za zdravje 5.000 lir.
Za slovenske misijonarje: Ludvik ob prvi obletnici smrti žene Viktorije Devetak por. Čevdek 50.000 lir.
Za lačne po svetu: N. N., Rupa 100.000 lir.
Za misijon p. V. Kosa: N. N., Opčine
15.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
f Sullii TrslU
Spored od 24. do 30. julija 1983
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Mladinski oder: »Veliki bedaki«. 10.50 Sestanek z... 11.15 Nabožna glasba. 11.45 Vera in naš čas.
12.00	»Počitnice... počitnice«, humoristična nadaljevanka. 12.40 Jugosl. skladatelji lahke glasbe. 14.10 Iz arhiva tedenskih oddaj; lahka glasba; Fran Milčinski: »Brat Sokol«; prenosi z naših prireditev.
Ponedeljek: 8.10 Beseda ni konj. 9.15 B. Hofman: »Noč do jutra«. 10.10 Koncert v cerkvi sv. Martina v Dolini 30. junija letos. 11.30 Glasbeni potpuri. 12.00 Naš avto. 13.20 Zborovska glasba. 14.10 Pesmi in njihovi protagonisti. 15.45 Literarni listi. 16.00 Klasični album. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Zimzelene melodije. 17.30 Rubrika. 18.00 Na naši koži.
Torek: 8.10 Pogovori. 9.15 B. Hofman: »Noč do jutra«. 10.10 Koncertni spored.
11.30	Glasbeni potpuri. 12.00 Ob stoletnici organiziranega glasbenega šolstva na Slovenskem. 14.10 Otroški kotiček. 14.30 Naš jezik. 15.45 Literarni listi. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Zimzelene melodije. 17.30 Rubrika. 18.00 A. Szypulski: »Stena«.
Sreda: 8.10 Po svetu sem in tja. 9.15 B. Hofman: »Noč do jutra«. 10.10 Koncertni spored. 11.30 Glasbeni potpuri. 12.00 Pod Matajurjan. 13.20 Zborovska glasba. 14.10 Zvezdniki našega časa. 15.45 Literarni listi. 16.00 Klasični album. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Zimzelene melodije. 17.30 Rubrika. 18.00 Kulturni odmevi iz Beneške Slovenije.
Četrtek: 8.10 Beseda ni konj. 9.15 B. Hofman: »Noč do jutra«. 10.10 Koncertni spored. 11.30 Glasbeni potpuri. 12.00 Kulturni odmevi Beneške Slovenije. 14.10 Otroški kotiček. 14.30 Naš jezik. 15.45 Literarni listi. 16.00 Klasični album. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Zimzelene melodije. 17.30 Rubrika. 18.00 Pogovori o naših otrocih. 18.20 Črnske duhovne pesmi.
Petek: 8.10 Trim za vsakogar. 9.15 B. Hofman: »Noč do jutra«. 10.10 Koncertni spored. 11.30 Glasbeni potpuri. 12.00 Na počitnice. 13.20 Slovenske umetne in ljudske pesmi. 15.45 Literarni listi. 16.00 Klasični album. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Zimzelene melodije. 17.30 Rubrika. 18.00 Kulturni dogodki. 18.45 Imena naših vasi.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 9.00 Imena naših vasi. 9.15 B. Hofman: »Noč do jutra«. 10.10 Koncertni spored. 11.30 Glasbeni potpuri. 12.00 Glasnik Kanalske do-
  ................................................
IZŠLA JE »MLADIKA« ŠT. 5/6
iiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
line. 14.10 Otroški kotiček. 14.30 Naš jezik. 14.35 Iz studia neposredno. 16.00 Klasični album. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Izbrane melodije minulega desetletja.
17.30	Rubrika. 18.00 »Počitnice... počitnice«, humoristična oddaja.
Izidi matur v Trstu in Gorici Poklicni zavod »Jožef Stefan« v Trstu:
Marko Della Schiava 40/60, Alessandro Dovgan 38, Ivan Gombač 37, Vera Gulič 42, Mario Ianezic 36, Valter Jarc 36, Igor Pertot 42, Elio Scarpa 52, Alessandro Sedmach 45, Monica Sossi 45, Flavia Terčon 53, Marko Turk 50, Massimiliano Vec chiet 45, David Zahar 40, Arianna Zocchi 45. Izdelali so vsi kandidati.
Klasični licej »France Prešeren« v Trstu: Gabrijela Bezin 42/60, Andrej Konstnapfel
39, Peter Kukolič 56, Sara Milič 36, Katarina Modic 56, Franka Poropat 52, Suzana Škabar 42, Ines Škabar 46, Martina Slokar 45, Egon Stefančič 36, Eva Tinta
40. Izdelali so vsi kandidati.	' Klasični licej »Primož Trubar« v Gorici:
Karel Bolčina 39/60, Boris Čotar 46, Eva Orzan 45, Magdalena Prinčič 48. Vsi kandidati so izdelali.
DAROVI
Za popravilo cerkve na Repentabru: namesto cvetja na grob Jožefa Lazarja so darovali družina Bertolino (Col 40) 10.000, družina Škabar (Repen 23) 10.000, B. G.
10.000, družina Kalc (Repen 43) 10.000, Milič (Repen 49) 10.000, družina čok (Repen 95) 10.000; namesto cvetja na grob Marka Manzina pa: starši 50.000, Cravos (Col)
10.000, družina Bizjak (Col 12) 10.000, Škerk (Repen3 100.000, družina Škabar (Repen 78) 10.000, družina Guštin (Repen 71) 10.000, družina Kavalič (Col 58) 50.000, družina Guštin-Destri (Col 42)	10.000, Slavka Canziani (Col 40) 10.000, družina Ravbar (Col 23) 10.000, Fabris 15.000; Lojzka Gerdina 10.000 Ir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k
temu dodati 18% davek TVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Ob boleči izgubi našega dragega
ERNESTA DEVETAKA
se zahvaljujemo vsem, ki so z nami sočustvovali. Še posebej se zahvaljujemo osebju sanatorija na Opčinah, kjer je pokojnik zaradi nezadržne bolezni preživel vrsto let, domačemu župniku za opravljene pogrebne obrede, pevkam na koru in pevcem pred cerkvijo ter na pokopališču, darovalcem cvetja ter vsem, ki so ga pospremili na zadnji poti ali darovali za dobre namene.
Vrh, na osmi dan smrti 16. junija 1983
Sinova in hčerke z družinami ter ostalo sorodstvo
* -
- V' '	'	'	•<	V-;	;■
SLOVENSKI HOTEL
»BLED« ■
vRIMU-ROMA
Lastnik:
LEVSTIK VINKO
Hotel« BLED »
Via S. Croce In Gerusalemme 40
00185 ROMA
Tel. (06) 777102-7579941 Telex 620196
D Banca Agricola Goriziac,, 1	Kmečka banka Gorica—«•
•kupno z ostalimi članicami Deželnega konzorcl|a ljudskih bank
VAM NE NUDI SAMO DENARJA!
GORICA, KORZO VERDI 51. TEL. 84206/7 — TELEX 460412 AGRBAN
Obnovljena božja pot v Furlaniji