Štefan Debenjak. Kar sem prijateljev jaz itel, pobrala v s e je smrt; zdaj tožen žijem, osamel, sledi svet;i mi črt . . . Ti verzi, ki sern jib. zapisal in p^občil pred kratkim, so se izpolnili do pičice sedaj, ko si mi legel v grob Ti, dragi Štefan, nepozabni moj mladostni prijatelj! S Štefanom Debenjakom, učiteljem v Materiji v Istri, sem se bil poprijateljil že v Gorici kot učiteljski pripravnik. Bajni Štefan je, dovršivši nižjo gimnazijo, stopil na preparandijo izljubezni do učiteljskega stanu. Že dijak je slovel kot izboren inštruktor. Debenjak, pripravnik, je bil zal mladenič, finih manir, blagega srca in vedrega duha. Nosil se je zmerom elegantno. Že kot kandidat si je bil nabavil lepo biblioteko. 0 počitnicab. se je mudil večinoma v Celovcu, kjer so menda imeli njegovi sorodniki kupčijo s sadjem. Bil je plemenita duša in človek resnično pobožnega srca. Oesto sem ga našel v frančiškanski cerkvi v Gorici, zatopljenega v gorečo molitev ... Ob nedeljab. in praznikih sva hodila skupno na izprehod, navadno v Solkan k rDroču", kjer sva na prijaznem vrtu ob kozarcu rujnega vinca marsikatero ugeuila. Ko je bilo moško učiteljišče prestavljeno iz Gorice v Koper, sva obiskovala gostilnico nMira 1' onda", od koder uživaš krasen pogled na morje. Sto in sto mojih raznih spominov je nanizanih na Debenjakovo osebo. Kakor je pač naneslo življenje, skupno sva se veselila, žalovala ter drug drugega bodrila. Kot učitelj v Lokvi na Krasu sem posetil nekoč Debenjaka v Materiji. Irael je krasno obdelan vrt, v šoli pa pre-' lepe uspehe. Predstavil me je otrokom kot nekakega Bnadzornika" in kot tak sem poslušal njegov pouk. Oudil sem se odličnim uspehom. Kar ostrmel pa sem, ko je Štefan vzel iz omare zveženj Hstov, geografskih slik. BPa teh vendar niso napravili Tvoji učenci," mu dejem v jeziku, otrokom nerazumnem. „1 kaj pa, da ne! Prepričaj se sam!" In poklical sem otroka k tabli, ter mu velel: MNariši Primorsko", drugemu zopet: ,,Nariši Kranjsko", tretjemu: BNariši Štajersko" itd. In otroci enorazredničarji so v 4. oddelku risali geografske karte, kakor da so — srednješolci! — Nekoč pa je Debenjakovo šolo posetil c. kr. namestnik Depretis. Ni se mogel prečuditi, kake uspehe je Debenjak dosegel tudi v neobligatnem predmetu — v nemščini. Sploh je Debenjak jako dobro poznal nemški jezik in njega literaturo. Namestnik je vprašal Debenjaka: BWas fiir eine Bemuneration beziehen Sie ftir den Unterrieht?" Debenjak mu imenuje vsoto nakar se ekscelenca nasmeje, rekoč: BDas ist zu wenig, Sie bekommen demnachst das Doppelte, denn Sie verdienen es!" Debenjak je ostal skoro vsa Ieta svojega učiteljevanja na eni in isti šoli, v Materiji, sledeč nasvetu c. kr. dež. šol. nadzornika, viteza Klodiča, ki nam je maturandom rekel ob razdelitvi zrelostnih izpričeval: nOstanite, kolikor je le mogoče, dolgo na enem mestu, ker le tako se vesten učitelj lahko prepriča o uspehih svojega truda." Debenjak je bil ljubezniv, gostoljuben mož, v družbi vedno vesel in dovtipen. Imel je pa tudi za ženo izvrstno gospodinjo. Dasi italijanski izobražena, se je njegova gospa zaradi svojega lalenta popela do tega, da se je naučila tudi pravilne slovenščine, kar dokaže njeno pismo, ki ga tu priobčim in pri katerem nisem imel veliko popravljati niti v slovniškem niti v stilistiškem oziru. Gospa cjegova je tudi izprašana učiteljica za ženska ročna dela in c. kr. poštarica v Materiji. Dasi je bil Debenjak navidez zdrav človek in njegov obraz kot »mleko in kri", vendar je že mladenič trpel na — zlati žili, ki ga je naposled uničila telesno in dušno. Bilo je 15. maja t. 1., ko mi je tovariš in sošolec g. L. Furlani pisal, da bi bilo dobro, če bi tovariši, ki smo 1. 1877. maturirali na učiteljišču v Kopru, obhajali letos 301etnico svojega učiteljevanja. Pišoč mi o posameznih tovariših, je oporanil, BDebenjaka nisem več videl, odkar smo se ločili v Kopru". Odpisal sem g. Furlaniju ter mu nasvetoval, da bi 301etnico obhajali letošnje počitnice v Gorici. Obenem sera mu pohvalil Debenjaka ter izrazil upanje, da bomo uprav z njim imeli veliko veselje pri slavnosti.. . Toda ,,Es ware zu schon gewesen", in nemila, nepričakovana, tragična smrt je uničila moje upanje. Kakor strela me je zadela vest o Debenjakovi smrti, katero vest sem zvedel šele iz časnikov. Pisal sem takoj sožalno pismo gospe Debenjakovi, ki mi je odgovorila nastopno: Materija, 2. 6. 1907. Predragi gospod! Oprostite, da ste šele iz časnikov zvedeli žalostno vest o smrti mojega nenadomestljivega Štefana. Ali jaz sern bila vsa izgubljena in zanesla sem se na svoje otroke in pa na g. učit. Mačeljo; a ti niso vedeli za vse prijatelje in znance naše, posebno pa za take ne, ki so občevali z njim v mladosti. Ubogi Štefan je bolehal že več let na zlati žili. Ta bolezen je postajala vedno hujša in on je izgubljal veliko krvi, da je vse kazalo, da ima malo krvi v glavi (onimia cerebrale). Lansko leto ga je večkrat prijela omotica in omedlevica, najslabše se je počutil meseca aprila in pa avgusta. Tudi v septembru je imel časih slabosti; padel je kar na tla, a hitro zopet vstal, ne da bi se zavedel. Jaz sem se bala, da ima občno slabost živcev, ker je bil silno nevrasteničen. Po zimi je bil še precej okreval, in čeravno je bila zima tako huda in mrzla, je vedno hodil na izprehod in vsako nedeljo in praznik k sveti maši. Bil je dober kristjan in hotel je s tem dajati svojim otrokom dober zgled. Vodil je malo Eožico s seboj in časih sta hodila nazaj po strmih skalah; poizkušal je, če še more in vesel mi je pravil, koliko je krepkejši od lanskega leta. Tako je trpelo do meseca marca t. 1. V marcu je imel zopet velike izgube krvi, jako je oslabel, obrnil se je do več zdravnikov, ki so mu vsi trdili, da bolezen ni nevarna, ampak ozdravljiva in, četudi pride do operacije, da ni nobene nevarnosti. Bil je v Ljubljani pri Slajmerju; ta ga ni hotel koj operirati, ker je imel gosto vodo; od tam se je vrnil domov, češ, da se hoče zdraviti doma. Naš zdravnik Bi- lek mu je rekel, da je hipohonder in da zblazni, ako ne pusti vseh onih grdih domišlij. Ubogi Štefan mu ni verjel, on si je domišljal, da ima vse mogoče bolezni v črevesu, danes eno, jutri drugo; postal je nevtolažljiv in pri tem vedno mislil, da mora umreti in kaj bo z mano in njegovimi otroki, kadar njega več ne bo. Vsak dan je govoril o tem in v solzah sem ga tolažila, da, kakor mati z detetotn sem delala z njim. Pa vse je bilo zaraan; zdravnik je spoznal že prej, da ne bo mogoče ozdraviti ga te dušne bolezni in da ni več normalen. Ali jaz nisem mogla tega verjeti. Pred 20tim se je odločil, da gre v Trst k zdravniku Massapustu. Ta mu je svetoval, naj ide v bolnico in tam je bil operiran. Telesno ozdravel, a duševno popolnoma onemogel, se je vrnil 21. m. m. iz bolnice. Ni ga bilo spoznati, oči je imel steklene in vedno je pravil, da je bil v peklu in zanj da ni več življenja. rKati moja", je rekel, ,,zakaj si mi pripravila tako dobro posteljo, ko jaz ne bom več Iežal; vse imam, da, imam koga, da mi streže, imam koga, da mi pripravi vse, česar si želim; ali jaz ne bom užival". Jaz sem ga tolažila, vedno govoreč, kako bo zdaj kmalu okreval, ko bo hodil na izprehod po zelenju in svežem zraku; dobra tečna hrana in mir, vse bo vplivalo na Djegovo zdravje in že v petnajstih dnevih bo ves drug. Zmajal je z glavo, vedno se zagledal kam z onimi steklenimi očmi in z roko se držal za tilnik. Mi nismo slutili nič hudega, a DJPgov duh je bil omračen in v takem stanju si je sam končal življenje, zapustivši mene in otroke v največji žalosti. Jaz sem in ostanem nevtolažljiva. Njega, ki mi je bil na svetu vse, za katerega bi bila z veseljem dala življenje svoje, ui več, solnce mojega živvljenja je zatonilo za vselej, nikdar ne pridem več iz te grozne, dolge noči, dokler se ne odpre tudi pred mano grob, ki nas zopet združi. — Tako je mene zapustil on, ki se je bal me pustiti eno samo noč, eno samo uro. Bil je vzoren oče, zvest soprog, vesten učitelj, 28. leto je poučaval v Materiji, ne da bi bil prosil za en sam dopust. Učil je vkljub svoji bolezni do velikonočnih počitnic, da, še po Veliki noči se je posilil in šel še trikrat v šolo, iz šole pa — v posteljo. Eojen je bil v Kozani v Brdih 5. deeembra 1852, služboval je v Dolini od novembra 1877, do 15. februarja 1880, nastopil je 16. februarja istega leta službo kot provizoričen učitelj v Materiji in bil imenovan definitivnim 10. novembra 1884. Obiskali so njegovo šolo namestniki Depretis, Einaldini in Goes, vsi so se izrazili jako pohvalno o njem; saj je tudi vse svoje moči žrtvoval šoli in umrl učitelj-mučeuik, zakaj samo šola je zakrivila to njegovo živčno bolezen, in on kakor tudi njegovi otroci in jaz smo žrtve šole! — Slabo so vplivale Danj slabe šolske razmere, čeravno sem ga vedno podpirala s svojimi zaslužki; šlo nam je trdo, ker on je hotel, da naj bodo učiteljevi otroci kaj več kakor navadni rokodelci in obrtniki; šole zunaj hiše pa stanejo veliko, tako da cela njegova plača ni zadostovala niti za vzgojnino trem otrokom, ki so od 1. 1897. bili vedno v šolah, zdaj eden, zdaj drugi; živih imam namreč 6, prvorojenka, katero ste tudi Vi poznali, nam je umrla 25. decembra 1881. Poročena sva bila od 17. novembra 1878 do dneva njegove tragične smrti 23. maja 1.1. — Ivan je pravnik II. L, Henrik je kadet v III. letu, Anica — bivša učiteljica — je omožena z Bajcem, vod. pripr. v Sežani, Marija je v zavodu pri Notre Dame v Trnovem in 2 deklici, Miliea in Eožica, obiskujeta ljudsko šolo. Kako bom za vse te delala in skrbela, ne morem niti misliti, navajena sem bila vedno delati, kakor je on hotel in zanesla sem se popol- noma na njega; sedaj sem izgubljena,. ne vem, kje mi je glava, kdo mi bo dal toliko moči, da bom mogla toliko prenesti. Velikokrat sva z mojim predragim Štefanom o Vas govorila, in mislila sva, da ste kje bliže nas, tam pri Vremah; dejal je, da Vas hoče prositi, da bi prišli k nam za nekaj dni. On ni maral od doma, bal se je zame, da bi ostala ponoči brez varuha. Eakrat so namreč tatovi vlomili; od takrat ni več ostajal čez noč nikjer. In zdaj pa me je zapustil za vselej! — Prejmite moj iskren pozdrav tudi za svojo gospo soprogo, in spominjajte se vedno Svojega zvestega prijatelja. Vdana Kati Debenjak. Oprostite, cenjena prijateljiea Kati, da tu priobčujem Vaše pismo v Tsem obsegu. A karakteristicno je in kaže v bengalični luči tso tragiko učiteljskega življenja! Tebi pa, nepozabni moj prijatelj Štefan, svetila večna luč! Bukovica nad Školjo Loko, 7. junija 1907. Janko Leban.