tudentski časopis številka 3 cena 35 din letnik XXXii^ TTTOVI DEDIČI | ZA POŠAST OHRANJAJO NAPETOSTI NA UNIVERZI NI PROSTORA? ali kaj piše TIME o Jugoslaviji O Jugoslaviji se je pisalo in se piše v vseh mogočih tonih. Popolna nenaklonjenost je vodila ena in prijateljstvo druge pri pisanju o naši državi. Res pa je, da po smrti predsednika Tita Jugoslavija ni bila več tako zanimiva kot prej, ko je Titova izjemna osebnost predsta-vljala vso deželo. Ce.v Sarajevu ne bi bilo olimpijskih iger, bi svet kar »pozabil« na nas. Toda v letu 1984 v Jugoslaviji niso bile samo olimpijske igre. Jasno je, o čem bi seše lahko razpisali tudi novinarji. O sojenjih. Točno tega sta se lotila tudi Hunter B. Clarck in John Moodv. Fanta delata pri svetovnoznani reviji TIME, ki je Jugoslaviji v letošnji četrti številki posveiiSa celo stran. Naslov in podnaslov sta bombastična: Titovi dediči ohranjajo napetost —Sojenje se zavlačuje, ogroženi režim si utrjuje moč. Pri TIME so dobri obrtniki in vedo, da je naslov najpomembnejši del članka, saj njegova zanimivost, nenavadnost ali pa senzacio-nalnost privablja bralce. Besedilo se začne s tistim znanim: »Od smrti Josipa Broza Tita v letu 1980 so se zahodne sosede Jugo-slavije spraševale, če bo Titovim naslednikom uspelo ohraniti svoboden način komunizma, znan pod nazivom jugoslovanska pot.« Če se zdi ta misel znana in domača, se naslednje trditve pojavljajo v zadnjem času: »Z nadaljevanjem sojenja šesterci v Beogradu pa so narasli dvomi o obtožbah, ki so namenjene obsojencem. Za mnoge Jugoslovane, ki so bili dolgo časa na-vajeni na precej večje svoboščine, kot jih omogoča Vzhodni blok, so zadnji procesi pomenili neprijetno svarilo, da bi lahko pripad-niki trde linije v kolektivnem predsedstvu ojačali pritisk na jugoslovansko raznoliko in stalno prepirljivo Ijudstvo, ki šteje 22,7 milijonov.« Torej tako. Kljub stalnemu Utrjevanju in predstavljanju brats-tva in enotnosti smo za dva novinarja raznolikoin prepirljivo Ijudstvo. Kako sca prišla do spoznanja, da Jugoslaviji njeno lastno predsedstvo pomeni nevarnost?Toje, milo rečeno, žaljiva obtožba. In najbrž se vsi novinarji in vse novinarske hiše zave-dajo, da je žaljenje nosilcev vrhovnih funkcij kaznivo. Nato se članek nadaljuje z opisom beograjskega sojenja. V ta opis Clarck in Moodv nista vključila »biserov« (na primer dejstvo, da mora branilec obljubiti, da se bo lepo vedel ipd). Sicer pa sta s sojenji (beograjsko in sarajevsko — slednje je omenjeno v enem stavku) opravila precej »na hitro«. Po njunem mnenju sta sojenji le trenutna maska, s katero naš tisk zakriva druga, nič kaj prijetna dejstva o našem gospodarskopolitičnem življenju. Le zakaj pa se Jugoslovani pritožujemo, da ne dobimo dovolj informacij s sojenja? Reprezentativni odstavek, ki povze-ma razpoloženje celega sestavka, se glasi: »Etnična in regional-na razdrobljenost predstavljata resnično grožnjo za jugoslo-vansko državno enotnost. Titu je z diktatorsko kontrolouspelo brzdati konflikte med Srbi, Hrvati, Albanci, Makedonci in dru-gimi. Različne etnične skupine v državi, ki poleg tega govore še ducat raziiČnih jezikov, so politično in kulturno tako ločene, da se od konca druge svetovne vojne niso uspele dogovoriti niti o državni himni. Z zahodnimi posojili je Tito zvišal standard in zmanjšal napetost. Da bi zagotovil, da po njegovi smrti nobeno področje, skupina ali voditelj ne bi prevladoval v državi, je us-tanovil rotirajoče vodstvo ZK in vrtljivo predsedstvo, ki ga sesta-vljajo predstavniki šestih republik in dveh avtonomnih pokrajin. Rezultat tega je bilo resno zmanjšanje vladne avtoritete. Zahod-ni diplomati menijo, da je sedanji zlom disidentov delen poskus centralne oblasti po ponovni samopotrditvi.« Dejstva brez interptetacije niso nič. Kaj je vodilo Clarcka in Moodyja k takšni? Idcološka »nabitost« in nerazumevanje? Samo lako lahko razložimo pojmovanje Tita kot diktatorja (kako sta novinarja povezala široko paleto svoboščin na začetku sestavka in diktatorstvo?). Take oznake so se pojavljale v času hladne vojne, kasneje pa je večina priznala, da je bil Tito ena od osebnosti, ki so globoko zaznamovale XX. stoletje. Clarck in * Moody do takega spoznanja nista prišla. Za svoj obstoj se lahko po njunem mnenju zahvalimo zvečino-ma samo Zahodu, ki nam je s posojili zvišal standard. Iz tega sledi, da se Jugoslovani v zadnjih štiridesetih letih niso preveč naprezali in so samo sprejemali kredite. Res je, posojila so omogočila »življenje preko svojih zmožnosti«, toda za vse, karje v Jugoslaviji nastalo po vojni, 20 milijard dolarjev ne bi zadosto-valo. Tega pa se Clarck in Moody ne zavedata. Glavna misel članka, ki sta jo novinarja izpeljala in izjav odvetnika Srdje Popoviča (To je politični proces parexce!lence. Ni važno, kaj Ijudje so in česa niso storili) in »nekaterih zahodnih diplomatov« se glasi: »Oblast je uporabila proces kot orodje za ponovno samopotrditev.« Kdo ali kaj se bo potrdil(o) v Beogra-du? Načeloma se na sodišču potrjuje pravica (težava je v tem, da je ne pojmujejo vsi enako). Tako je eno od gledanj na bolj ali manj uspešne in upravičene aktivnosti naše države. Mi vemo, da tipa, ki sta članek spisala, ostajata na površini nekaterih pojavov in da marsičesa ne razumeta. Toda tako pisanje ustvarja stereotipe. Stereotipi so trajni in jih je zelo težko uničiti. Sojenja »verbalnim de-likventom« pa so olje na ogenj za stereotipe. Jasmin Držanič Dan deževen, 5. 2. '84. Analiza steče. Rezultat: od 77 visokošolskih in 68 višješolskih smeri jih le 39 VIP na FF (VIS) oz. 26 (VIS) ustreza programskim jedrom — sklop družboslovje. Nekaterim smerem manjka ta ali oni predmet, šte-vilo ur prenizko, ponekod ni učnih načrtov, morda še itd. V jedrih pa piše: minimum: 30 ur filozofije, 30 ur politologije in sociolo-gije 30 ur in politične ekonomije 30 ur. Akcija — dopis? ...VIP izrazito uveljavil ozkostrokovni interes in to na račun zapostavljanja temeljnih teoretičnih znanj, družboslovja in posebnih, strokam prilagojenih, družboslovnih predmetov. Tako.,., da se izpušča iz programov že uveljavljene oz. strokam prilagojene predmete kot npr. psihologijo dela,. so-ciologijo dela, organizacijo dela, posebne ekonomike... ni niti minimalnega števila ur za obravnavanje industrijske lastnine... reforma glede obravnavanih problemov krenila v povsem na-I pačno smer... politično oceniti... podvzeti ustrezne ukrepe... naj jse kadrovsko interdisciplinarno ekipira vsaj strokovne svete |PIS... (komisija za razvoj predm. področja Temelji marskizma) Odbor za vzgojno izobraževalno delo in Univerzitetni svet zahtevata spremembe VIP glede na skupna jedra. Epilog še ni znan, znana je le klima, ki je VIP oblikovala. Pojmovanje znanstveno pedagoškega dela na univerzi predvsem kot tehnični in organizacijski problem je kar krepko zadrto v univerzitetnem tkivu. To gotovo ni zdravilna akupunkturna igla marveč gnojni trn! Problera socoalističnih smotrov in ciljev se je v službi objektivnosti pozabil. Zastavimo vprašanje o marksis-tičnosti univerze. Spadajo morebiti družboslovni predmeti in na-ravoslovni za družboslovce na marksistično univerzo ali ne? In kakšni morajo ti predmeti biti? Mnogi se najprej potrudijo, da v prizadevanjih za marksistično univerzo najprej vidijo stalinov duh, Ždanova in Berijo. Tudi ta tradicija se je sklicevala na Mar-xa, ni pazato tudi edina marksistična. Ne gre nam za univerzo dogmatike, citatomanije edinih pravih predavateljev Kratkega kurza, pač pa za vzpostavitev celovitega, celostnega premišlja-nja pedagoškega in znanstvenega dela posameznih strok, predmetov, ur. S tem prizadevanjem tudi razbijamo nekaterim povšečniitok neodvisnih dogodkov, ki naj se odvija neodvisno od nas, pač glede na neprioritetne pritiske močnejšega v vsak-danjem življenju. N&tralna znanost, takšna kot je tu pred nami ni brezmadežno spočeta prav za naš vsakokratni tu in zdaj. Ta nevtralnost je prekleto hinavska. Znanost jo stalno zahteva in to ravno v izkoriščevalski družbi,ki jo molze še za dodatne seske.(To pri kravi sicer ni možno je pa toliko bolj možno v družbi.) Če ni torej kaj drugega premišljevati, je treba premisliti posredovanje nevtralnosti znanosti in njeno ideološkost. Kinalu se izkaže, da objektivno dobljcna dejstva samo odgovarjajo nekaterim vprašanjem znanstvenika, ki si jih je zastavil glede na kolektivno znanstveno izkušnjo, glede na znanstveno tehniko,glede na fi-nančna sredstvaiglede na družbeno izkušnjo itd. Odgovor ni-kakor ni nevtralen. Vpršanje je le ali misliti vsa ta posredovanja in stopiti na pot njihovega obvladovanja ali sprejeti vladajočo predstavo o nevtralnosti, ki postane dejanska toliko bolj, kolikor se po njej tudi ravnamo. Vsakdanja izkušnja in dobršen del znanstvene tradicije nam bo dokazoval našo resničnost spozna-nja in mi jo bomo veselo reproducirali naprej. Kdo lahko pre-priča bušmana, da je steklenica kokakoie proizvod ravno kapi-talskega načina produkcije in ne bogov? Tem nejevernežem navkljub pa je marksizem vzpostavil celoto družbeno kritične misli, ki sc ne zadovoljuje z obstoječo razredno družbo, temveč ji spodkopava temelje, jo minira v njej sami in gradi novo družbo, v kateri bodo prišle do izraza razvi-jajoče se vse človeške potence. Vendar brez »vojakov revolu-cije«, »organskih intelektuajcev« tudi marksizem vse bolj ostaja fraza, zgublja stik z dejanskostjo in udejanja kritike, da je to vse skupaj en navaden ideološki čvek, brez vrednosti za posa-meznega strojnika, ki ga mikajo bistvena vprašanja razvoja znanosti: robotika. Ravno za produkcijo in samoprodukcijo ta-kšnih vojakov in intelektualcev pa mora univerza ustvariti pogoje — strokovnjak in politik, kulturnih in organizator, nenehni propagator socializma z lastno aktivnostjo za ustva-rjanje in udejanjanje lastne in družbene perspektive. Študijski proces mora zajett celotno družbeno relevanco, predvsem pa mora razvijati sposobnost vrednotenja> lastne družbene prakse slehernega udeleženca v študijskem procesu s stališča premisle-ka te celote. Marksizem ni nikakršcn jakobizem, ki bigledena moderne pravniške čase z ustreznim aktom os^ojil vse stroke. Nujno mora vsaka stroka premisliti universalitas in njeno mesto v njem — zase, ker zanjo tudi gre, ne za marksizem kot tak, in za Ivse nas. IGOR LUKŠIČ 2. STRAN tribuna — študentski časc LOVENSKI ^AROD NKULTURA Poskušali se bomo lotiti teme, ki je trenutno posebno aktual-i. Ne samo zaradi bližajočega se kulturnega praznika (ki je me-iosebno znan po tem, da smo vsako leto obvezno morali s šolo iprireditev, ki je bila daleč od naše kulture. Poslušali smo stva-i, ki nas niso zanimale, vendar ne zato, ker nismo marali kul-ire, temveč zato, ker nismo marali takšne« kulture, ki so nam jo isiljevali. Na tisti dan so nam kiflturniki dali vedeti, kaj je prava ultura. A dosegli so nasprotni učinek. Namesto da bi jo sprejeli, jo zavračali.). Drugi razlog je tudi ta, ker je V naši družbi prisotno kulturnis-o miŠljenje, da je kultura nad družbo in odnosi znotraj nje, ,da se z njoda pojasniti, spreminjati narodove težave. Delno mogoče temu pritrditi, a samočekot kulturo pojmujemo vse, rje človek ustvaril, tako materialno in duhovno fn he zgolj ta-kot kulturno pojmujejo »kulturniki«, za katere predstavljata Ituro samo pesnik in pisatelj. Ozko pojmovanje kulture je bilo o prisotno. Nihče na Tribuni ni omenil glasbene ali likovne etnosti. Nima smisla tu opredeljevati pojma kulture, saj bi ihko našteli več kot sto definicij, a tisto, kar so z njo mislili deleženci, tribune, zagotovo ni. Tudi naslov Slovenski narod in iihovna kultura ali Slovenski narod in umetnost ne bi bil dober. enajboljši bi bil Slovenski narod in leposlovje. Organizator tri-une je bilo Društvo pisateljev Slovenije. Zanimiva je primerja-1z njihovimi stanovskimi kolegi v Slovenskem sociološkem ruštvu in Slovenskem filozofskem društvu, ki sta pred kratkim rganizirala tribuno o intelektualnem delu in svobodi. Tribuna o lovenskem narodu in kulturi je bila v srednji dvorani Can-arjevega doma, slednja pa v predavalnici na Filozofski fakulte-, V prvo lahko pride 1700, v drugo pa 300 Ijudi, kar ne pomeni, »je bilo za druge manjše zanimanje, temveč manj prostora. Za rugo razen majhne vrstice v Delu v rubriki S teleprinterja in »natisa reacije zagrebškega Vjesnika, sredstva javnega ob-tščanja dolgo niso pokazala zanimanja (razen seveda RS, Mla-ine in nas). Reakcije na tribuno so bile vse prej kot objektivne. ribuno Slovenski narod in kultura je spremljala ogromna publi-iteta. Neposredni prenos, TV dnevnik, takoj naslednji dan lanek in slika na prvi strani Dela, ki nikakor ni bil kritičen. rav zveni banalno, lahko ugotovimo, da ima pisatelj v naši žbi bolj privilegiran položaj kot pa sociolog in filozof, a ven-r se najbolj pritožuje. Vsekakor je pisatelj in pesnik v novi ugoslaviji izgubil del svojega družbenega vpliva in moči. V 19. oletju, ko so se konsistuirali številni narodi in med njimi tudi ilovenci, Slovenci niso imeli svoje države. Manjkala je torej olirična komponenta pri nastajanju naroda, tisto, kar jih je predeljevalo, sta bila jezik in kultura. Za zgodovino bi težko ekli, da je bila pomemben dejavnik, saj ni bila ne skupna vsem ilovencem, ne dovolj svetla, da bi si z njo lahko veliko pomagali boju za svoje pravice. Položaj znotraj Avstro-Ogrske in vpliv rstromarksistov in njihove ideje o kulturni avtonomiji, je reusmeril boj zgolj na področje kulture in v boj za kulturne pra-ice, zanemaril pa je boj za politipostali Ijudje, ki so se borili za otenski jezik. Odtod tudi izvira predsodek, da Slovenci niso za olitiko, temveč, zgolj za kulturo.Slovenska buržoazija je pri-izovala politiko kot dejanje nasilja in prevare, kot umazano in Dkvarjeno dejavnost, kulturo pa kot idealizem, kot čisto in neo-ladeževano. Slovenci naj bodo zadovoljni s tem, da lahko repevajo in pišejo v lastnem jeziku, za politiko naj se nič ne memjo, to bodo storili že drugi namesto njih. Tako so mislili iberalci in klerikalci, pa tudi stališče socialnih demokratov je ilo vzačetku podobno. Zato ni čudno, da se je znotraj Avstro-)grske v Sloveniji najmanj dalo slišati pobude za odcepitev in stanovitev lastne države oziroma uresničitev ideje o lastni žavi vseh južnih Slovanov. Večina Slovencev je bila zadovolj-s kulturno avtonomijo znotraj Avstro-Ogrske. Politiko so ojmovali ločeno od kulture in prav tako omejeno so jo pojmova-kot zgolj boj za oblast, kot so pod kulturo pojmovali zgolj poslovje. Poskuse podreti to abstraktno apolitičnost je bilo ogoče opaziti tik pred prvo svetovno vojno, a zgolj v radi-alnem delu socialdemokratov in zlasti pri Cankarju. Pozneje v 30-ih letih pri Ziherlu in Kardelju. Med vojno in po vojni pa bila prizadevanja za spremembo slovenskega narodnega značaja močnejša. Podrl se je mit o pisatelju politiku, borcu za narodove pravice, saj se je zdelo, da so te v novi Jugoslaviji zagotovljene. Postavilo se je vprašanje, kaj naj bo pesnik—pi-satelj v novi družbi, razna tavanja v socrealizem niso dala odgovora in še danes tavamo med skrajnostmi, kot so dirigirano pisanje (ždanovščina) pa do absolutnega kritizerstva in izrazito političnih del. Ali naj geslo Le čevlje sodi naj kopitar! oziroma Politika politikom! in Kultura Kulturnikom! drži v naši samou-pravni družbi, ali ni to načelo strogo diferencirane družbe, kjer sicer vsakdo ve, kaj dela, a se tudi ve, česa kdo ne more delati. V naši družbi so ustvarili čuden zvarek. Tistim pisateljem, ki so ugajali uradni liniji, so dovolili ukvarjati se tudi s politiko, dru-gim, ki uradni liniji niso všeč, pa niso dovolili niti pisati. Tako smo kulturo razdelili na uradno in kontrakulturo. Taka delitev ni nikomor koristila, lahko je zgolj škodila, saj ni bila važna kva-liteta posameznika, temveč njegova ideološka opredeljenost. S strahom lahko trdimo, da je imel Cankar manj težav pri izdaja-nju svojih del kot Zupan in Torkar, a bog ne daj, da bi primerjali svoboščine v ranjki Avstro-Obrski in SFRJ. Ne ogrožajo razvoja slovenske kulture samo in zgolj prete-nzije drugih sosednjih narodov, kot to hočejo prikazati nekateri naši kulturniki, ampak v glavni meri lastna zaplankanost in precenjevanje lastnih sposobnosti. Žal pa slovenski kulturniki z ene in z druge strani vse preveč radi za svoje probleme krivijo druge narode in povečujejo njihove domnevne pretenzije do slovenskega naroda, kot da bi krivce iskali znotraj sebe. Zato je bila ena redkih zanimivih idej na tribuni ideja o suicidalnem gen-ocidu. Za upad intejektualnih sposobnosti niso toliko kriva sku-pna jedra kot usmerjeno izobraževanje in ukinitev klasičnih gimnazij. Zanimiva je biia tudi ocena o nespodobnosti slovenskega na-roda, da vsako leto »producira« nove Cankarje in Prešerne, če že lahko vsako leto dobi novega Križaja in Franka. Slovenski na-rod naj ne bi bi! sposoben ustvariti umetnike, ki bi lahko zaslove-li tudi zunaj narodnostnih meja. Njihova napaka je v tem, da primerjajo slovenski narod z narodi, ki imajo petdesetkrat več prebivalcev. Hočejo, da bi v produkciji umetnikov postali enakovredni Nemcem in Francozom. A nihče ni omenil majhnih narodov, ki smo jim po številu podobni, ki pa nimajo takih prete-nzij v svetovni kulturi. Če ne moremo vsako leto proizvesti Can-karja in Prešerna, pa bomo zato v enem desetletju imeli Kosove-la, v drugem Smrekarja, v tretjem Dubravko Tomšič—Srebo-tnjakovo, v četrtem predstave Mladinskega gledališča, v petem Laibach, ki se bodo lahko mirno kosali z ostalim svetom. Res je, da so nas Nemci vedno ogrožali, a se z njimi težko in se bomo vedno težko primerjali. Oni so na primer slabši v košarki in moškem smučanju a zaradi tega ne delajo travm, (tudi šport spa-da v kulturo nekega naroda). Težko bi verjetno našli v Evropi in na svetu tako majhen narod s tako velikimi željami v kulturi. |ibuna — študentski časopis STRAN 3 Poleg številčnosti je ovira tudi jezikovna bariera. Vsa ta neure-sničljivost megalomanskih želja pa povzroča občutek propada lastnega naroda, a to le pri kulturnikih, pri delovnem ljudstvu gotovo ne. Žal se slednjih tribuna sploh ni dotaknila. To je bilo videti že po sestavi občinstva. Poleg mladine, ki se ji zdi vsaka javna tribuna zanimiva, saj le nekoliko vzpostavi vero v svobodo zborovanja in govora, saj so, kot vemo, študentske demonstra-cije in zborovanja onemogočena (prepovedana sicer niso, mo-rajo pa biti vnaprej prijavljene v okviru družbenopolitičnih orga-nizacij, kaj to pomeni, pa dobro vemo) je bila prisotna še starejša generacija, ki je doživela primarno socializacijo, za katero pa vemo, da se njene vrednote težko spremenijo, še pred vojno. Srednje generacije je bilo zelo malo ali pa skoraj nič, kar je vse-kakor zanimiv sociološki problem. Slednji se verjetno še bojijo za svoj položaj ter svoje napredovanje po družbeni lestvici in niso pripravljeni veliko žrtvovati. Mladi v današnjem času nimajo kaj izgubiti, saj so njihove perspektive vse prej kot rožnate in za njih bi bila sprememba okorelosti socialne strukture, ki nikakor ni vertikalno mobilna in težko omogoča promotivnost, edina alter-nacija. Za starejše obiskovalce bi pa lahko rekli, da jih je preve-vala nostalgija, kar se je odražalo po njihovem skoraj frenetične-mu ploskanju ob določenih njim v srce segajočim puhlicam. Oni pač s tem nimajo kaj izgubiti. Kot smo že omenili, preprostega Ijudstva oziroma največjih porabnikov kulture ni bilo. Verjetno je razlog tudi v eksistenčnih problemih, saj si večina sploh ne more privoščiti obiska kul-turnega doma, pa ne zato, ker bi bili zabiti ali dojemljivi sarno za , šund kulturo, a če stane obisk koncerta toliko kot deset obiskov kinopredstave šund fllmov, nam je takoj jasno, za kaj se bo odl-očil nekdo, ki v enem mesecu zasluži manj od tistega, ki napiše nekaj strani v Novi reviji. Pa še nekaj je. Dokler imamo indust-rijo, ki temelji na teaylorizmu (tekočem traku), ki so ga v »gnilem« kapitalizmu že zdavnaj zavrgli, ne moremo pričakova-ti, da bomo dvignili kulturno raven teh ljudi, ki so vsekakor v večini. Po osmih urah dela za tekočim trakom je veliko lažje prebrati dr. roman kot pa Sartra ali Kafko. Pa tudi cena se razli-kuje, saj za eno knjigo dobiš romanov za celo leto. Brez dviga družbenega statusa ne bo tudi dviga kulturne ravni. Naj na koncu omenimo, da so drugi narodi, ki jim naši kultur-niki toliko zavidajo, tako obdobje ksenofobije in misli o lastnem propadu že zdavnaj prešli. Mnogi med njimi že v prejšnjem stoletju. Slovenski narod bo obstal. Zato se ni treba bati, saj ni odvisen samo od nekaj zafrustriranih pisunov, temveč predvsem od lastne energije, ki pa mu je ne manjka. NAROD IMA TAKŠNO KULTURO, KAKRŠNO SI ZASLUŽI! J^ ^P Robert Botteri OBTOZNICA Prvi dan procesa je bila prebrana obtožnica proti Grzegorzu Piotrovvskemu, Leszku Pekali, VValdemarju Chmielewskemu, Adamu Pietruszku, da so: 1. V noči na 20. oktober 1984 v Gorsku (torunjskp vojvodstvo) skupaj in v dogovoru z morilskimi nameni na cesti zaustavili avtomobil votksvvagen—golf, s katerim je potovalJe-rzy Popieluszko, ga onesvestili z udarci s pestjo in leseno palico, mu zamašili usta, ga zvezali v vrvjo, ga naložili v prtljažnik in ga odpeljali do Torunja in naprej proti Vloclavvku. Ker se je Jerzv Popieluszko poskušal osvoboditi, so ga ponovno udarjali z leseno palico in s pestmi, mu zamašili usta, ga zvezali z vrvjo in mu končno nataknili na vrat zanko ter mu za noge privezali vreči s kamenjem in ga, ko so prispeli do jezu pri Zalevvu NVislanem v okolici Wloclawka, vrgli v vodo in na zgoraj opisani način povzr-očili njegovo smrt zaradi zadušitve. 2. V noči na 20. oktober 1984 v Gorsku (torunjsko vojv.) sku-paj in v dogovoru zahrbtno zaustavili na cešti voznika avtomobi-la volksvvagna—golf VValdemara Chrostovvskega, mu nataknili lisice, zamašili usta in ga z morilskimi nameni odpeljali s seboj v avtomobilu, vendar nameravanega dejanja niso izvršili, ker je Chrostovvski v kraju Przvsiek izskočil iz avtomobila in pobegnil. 3. Dne 13. oktobra 1984 na cesti Ostroda—Olsztynek (ol-sztynjsko vojv.) z morilskimi nameni organizirali in izvcdli v skladu s sprejeto razdelitvijo nalog poskus povzročitve prometne nesreče avtomobila volksvvagen—golf, vendar nameravanega dejanja niso izvršili, ker je voznik Waldemar Chrostovvski (v avtomobilu sta bila še Jerzv Popieluszko in Seweryn Jaworski) usmeril avtomobil proti Grzegorzu Piotrowskemu, ki se je pri-pravljal, da bo vrgel kamen, ki pa v teh pogojih ni zadel sprednje šipe. Poleg tega vi ceprokurator vojvodskega tožilstva v Torunju Zygmunt Kolacki obtožuje Adama Pietruszka, da je: 4. Septembra in oktobra 1984 v Varšavi izkoristil svojo funk-cijo namestnika direktorja oddelka MSM (Ministerstvvo Spraw Wewnetrznych — Ministrstvo za notranje zadeve, op. prev.) ter službeno podrejenost fnnkcionarjev G. Piotrovvskega, L. Pekale in W. Chmielevvskega in jih nagovoril k z izjemnim mučenjem povezanima ugrabitvi in umoru Jerzyja Popieluszka. Za. izv-ršitev tega dejanja jim je pomagai s tem, da je imenovane 13. oktobra 1984 poslal s službenim avtom v Gdanjsk in 19. oktobra v Bydgoszcz ter jim v zvezi s temi potovanji priskrbel prepus-tnice za cestno kontrolo organov MO (Milicja Obywatelska — Ljudska milica, op. prev.) in jim zagotovil, da se dejstvo, da so oni izvršili to dejanje, ne bo razvedelo, po izvršitvi pa oteževal odkritje storilcev (...) UTEMELJITEV 19. oktobra ob 22. 05 je držurni RUSW (Rejonowi Urzed Spraw Wewnetrznych — Okrajni urad za notranje zadeve, op. prev.) sprejel obvestilo receptorke hotela WOPR v Przesieku, da je v recepciji ranjen moški v raztrgani obleki, ki trdi, da je skočil iz vozečega avtomobila, v katerega je bil spravijen s silo. Dežur-ni RUSW je ukazal komandirju postaje MO v Zli VVsi VVielki, naj ugotovi, kaj se je zgodilo in obvestil komando v Torunju. Mo-ški, kijepotrebovalpomoč,jebilChrostowski. Rešilniavtogaje odpeljal v Torunj. Chrostovvki je prosil zdravnika v rešilcu, naj ga odpeljejo do najbližnje cerkve, ker je hotel obvestiti cerkvene oblasti o ugrabitvi duhovnika Popieluszka. Avto je ustavil pri cerkvi Marije Gospe v Torunju. Odprl je duhovnik, ki je po pogovoru s Chrostowskim ob 23.15 obvestil dežurnega o ugrabi-tvi duhovnika Popieluszka. (...) Na podlagi izpovedi Chrostonskega, ki jih je potrdila lokalna preiskava na kraju dogodka, je bilo ugotovljeno, da je duhovnik Popieiuszko 19. oktobra na povabilo vikarja cerkve z imenom Svetih poljskih bratov mučenikov v večernih urah tam bral mašo. Chrostowski je na poti vTorunj ugotovil,da za njim vozi avtomobil, svetel fiat 125 p. Po določenem času mu je za njim vozeči avtomobil začel dajati svetlobne signale in Chrostovvski je ugotovil, da hoče, da se ustavi. Zmanjšal je hitrost in omogočil prehitevanje. »Med prehitevanjem je potnik v avtomobilu z rdečo lučko ukazai ustavitev, nato pa se je fiat 125 p zaustavii pred njim na robu cestišča.«. Na željo dubovnika Popieluszka, ki je v avtomobilu vide! mili-čnika, je Chrostvski, preden je 19. X. odpotoval, povedal, da za njegovo odsotnost ve A. Pietruszka.«. Pietruszka trdi, da je sutnil, da je storilec Piotrowski, vendar »ni obvestil nadrejenih, ker mu je preko Piotrovvskega grozila kazenska odgovornost. Takega rav-nanja ni moč razumeti drugače kot nagovarjanje in pomoč pri zločinu«. Pietruszka ne priznava očitanega dejanja in trdi, da se je zavedal, da bi bila ugrabitev in umor duhovnika Poieluszka »politična provokacija proti liniji vlade. Zato je kot absurdne zavrnil obtožbe, da je sodelovai pri tem zločinu, še toliko bolj, ker je bilo z njegovim aktivnim sodelovanjem ugotovljeno, da je duh. Popieluszko dobil štipendijo in da naj bi kmalu za dlje čase zapustil državo in odpotoval v Rim.« Kot je poudaril viceprokurator Zvgmunt Kolacki, »pojasnila A. Pietruszke kljub temu ne izključujejo, da je sodeloval pri poli-tični provokaciji, predstavljamo pa samo poskus, da bi prikril resnične motive dejanja, in cilje, do katerih naj bi izvršitev zloči-na pripeljala. Piotrovvski in Chmielevvski sta priznala umor duh. Popielusz-ka. Nista priznala poskusa umora Chrostovskega in poskusa umora duh. Popieluszka, Chrostowskega in Javvorskega. Pekala je priznal krivdo v vseh delih obtožnice, ki se nanašajo nanj in »dal ustrezna pojasnila, da so popolnoma v skladu z rezultati preiskave. Ko se je seznanil z dokazi, ki jih je zbrala preiskava, je poklical priznanje krivde v t. 2 in 3 obtožnice in pojasnil, da ni nameraval nikogar umoriti«. Pietruszka ni priznal krivde in kljub zbranim dokazom »zanikal navedbe Piotrovvskega, Ch-mielevvskega in Pekale.« op. Vsi citati so iz tipkopisa obtožnice. * Obdelala: Dobrochna Kedzierska Prevedel: Skol SISTEMSKA NEDOREČENOST lilni komisiji pri RK ZSMS Kardeljeva ploščad 2 DALMATINOVA 4 Ljubljana_______________LJublJana ___________________ Datum:26. 11. 1984 Zadeva: Ugovor zoper nepravilnosti pri delu volilnega odboi oziroma v našem primeru volilne komisije_________________ Na podlagi 163. in 164. člena Zakona o volitvah in delegiran; v skupščini (UL SRS 24/77) vlagam ugovor zoper nepraviinos pri delu volilne komisije, ker obstoji dvom o pravilnosti ugot: vljanja izida glasovanja na programsko volilni konferenci sp< Ijane v četrtek, 22. 11. 1984, v Ljubljani. V četrtek, 22.11.1984, takoj po razglasitvi rezultatov volit« so nekateri volilci jasno izražali dvom o pravilnosti ugotavljanj izida glasovanja glede moje neizvolitve in mi svoje dvome osebr sporočili. V petek, 23. 11. 1984, po 9. uri zjutraj so predsednik R ZSMS, sekretar RK ZSIMS, predsednik volilne komisije in r konferenci razrešeni bivši predsednik RK ZSMS, da bi ovrg jasno izražane dvome nekaterih volilcev, skupaj ponovnc prešteli volilne liste in preverili izid glasovanja. Na konferenci razrešeni bivši predsednik RK ZSMS je razgovoru zmano v petek, 23. 11. 1984, ob 14.30. uri in ponedeljek, 26. 11. 1984, ob 13. uri zagotovil, da sem imel v< kot 67 glasov in da je bil to tudi razlog za ponovni sklic volili komisije v soboto, 24. 11. 1984, kjer naj bi ponovno pregleda sporno zadevo in zavzeli do nje stališče. V soboto, 24.11.1984, ob 8. uri se je komisija sestala in izd lala stališča, ki, kot je razvidno iz sprejetega dokumenta, spremenila stališča glede izida glasovanja v mojem primeru. Ks pomeni, da ni ovrgla dvomov o nepravilnosti ugotavljanja izic glasovanja na programsko volilni konferenci. Ker dvom še vedno obstoji, bi bilo prav za vse skupaj, da voli na komisija ispove jasno stališče okoli sporne stvari, ker v n; sprotnem primeru bom prisiljen sprožiti postopek pri temeljne sodišču v Ljubljani enote Ljubljana po členu 32. v zgoraj n; vedenem zakonu. V ponedeljek, 26. nov. 1984, je sledilo pismo naslovljeno na volilno komisijo z naslednjo vsebino: sprožiti vsak delegat volilne konference in kandidat na volilni listi. Saj je vsak posameznik zaupal volilni komisiji, da bo ugotta vila skupno voljo na osnovi volje vsakega posameznika. 1 Zato se nihče od volilcev in voljenih ne more odreči evenl tualnemu ponovnemu preverjanju. \ Navsezadnje, če stvari ne postavimotako, se demokratičnost tajnih voiitev lahko sprevrže v najbolj grobo manipulacr olilcev in voljenih. Preverjanje volilnega izida pa lahko temelji samo na doj kumentih, s katerimi je razpolagala volilna komisija. Ti d^| To pomeni, da ne moremo podpreti stališča Komisije^B njihovo stališče samo po sebi podpira prvo politično prakiM Komisija, če bi hotela biti zavezana tej drugi politični praks in ob predpostavki, da so nezapečatene glasovnice brezpredmetl ne kot dokument za preverjanje volilnega izida, bi morale brei oportunizma predlagati razveljavitev volitev, ker ni dokumentaj na osnovi katerega bi ovrgli sum o neverodostojnosti volilnil izidov. Torej, če se nočemo odpovedati preverjanju dela volilna komisije in s tem nočemo podpreti nesamoupravne politični prakse v tej točki, potem moramo ponoviti volitve ob predptJ ytavki, da z obstoječimi dokumenti ni mogoče preveriti del volilne komisije in volilnega izdida. Zato bi bilo edino korektJ stališče Komisije, če vztraja na brezpredmetnosti glasovnic, j bi predlagala ponovitev volitev. Poleg tega pa bi morala raziskaj ti, zakaj je do te napake prišlo in ugotoviti stopnjo odgovornoa članov volilne komisije. Tega pa Komsija ni naredila. S Kot možen izhod iz nastale situacije je tudi ta, da se nezal ečatene glasovnice pod pogojem, da se na kakršen koli načij zavrne dvom o falsificiranju, prizna kot dokument za ponovnj preverjanje izida glasovanja na volilni konfereenci 22. nov. insj na osnovi tega potrdi ali ovrže vsebino Ugovora. 1 Znotraj samoupravne prakse obstajata samo ti dve alternatil vi, samo ti dve pomenita, da se ne odpovemo preverjanju iij kontroli dela izvršnih organov (volilne komisije), samo ti dvi zavračata dvom o izigravanju vsakega volilca posebej, celotn^ volilne konference in vseh kandidatov po volilni komisiji. Vsaksj druga rešitev spodbija samo sebe, ker je ujeta v lastno proj tislovje. To nazorno dokazuje odgovor Komisije. Nastala napaka se ne nanaša le na vprašanje o izvolitvi a neizvolitvi posameznega kandidata, ampak se nanaša n vprašanje demokratičnih odnosov, ki so za samo mladinsko oi ganizacijo pomembenjši kot usoda posameznega kandidata Zoževanje problema zgolj na izvolitev ali neizvolitev kandidat: pomeni posebne vrste redukcionizem, ki je zavestno interesn pobarvan ali zaradi neznanja ne vidi vse širine problematike Sklep: zavračamo stališče Komisije — da je volilna komisija delala v skladu s Pravili, ker takšn formulacija zavaja in ustvarja videz, da ZSMS razpolaga volilnim pravilnikom ustreznim aktom, kjer je preciziran voliln postopek in vse ostalo. To pomeni vztrajati na obstoječem sta nju, kjer je možno samovoljno ravnanje volilne komisije. — da je volilna komisija delo opravljala brez napak, ki njenega dela na osnovi glasovnic ni preverjala. Komisija zagotavlja, da je volilna komisija delo v redu opravila. Na kaj svoje zagotovilo naslonila, ni jasno. In predlagamo, da Komisija v čim krajšem času izdel osnutek Volilnega pravilnika in da ga v javno razpravo. Ter dni gič, da Predsedstvo RK ZSMS zavzame stališče do sporn zadeve in da konferenci omogoči ustrezne pogoje, da bo lahko tem razsodila. Iz tega primera lahko povzamemo vsaj dve izkušnji, ki bost dobrodošli pri krepitvi samoupravne prakse znotraj mladinsk organizacije in zunaj nje. — osnovni pogoj krepitve samoupravne prakse v našem poli tičnem ih družbenem prostoru je kontrola in nadzor nad delon izvršnih organov, ki so zadolženi, da opravljajo določene nalog za vso skupnost. Pri kontroliranju imajo pomembno funkcijo javni mediji, k naj objavljajo glavne poudarke v diskusijah in jih eventualni komentirajo. Tako bo javnost seznanjena o delu organa in vsake ga posameznika posebej. Na ta način se bo zagotovila kontroli in preprečeval se bo proces nesamoupravne prakse kot tuii samovolja organov in posameznikov. S tem pa ne mislimo, da s naj glasila DPO spremenijo v biltene. — za krepitev samoupravne prakse je nujno dopolnjevai pravila v smeri nadaljne demokratizacije, ki se vzpostavijo ko nujnost, na kateri temelji svoboda vseh udeležencev in se tak normativno preprečuje samovoljno ravnanje organov i posameznikov. Andrej Lukši tribuna — študentski časopi Šele po 44 dnevih, 9. jan. 1985, je Komisija za statutarna vprašanja in pritožbe odgovorila na ugovor sicer poslan na volilno komisijo z naslednjo vsebino: SOCiOllStiČne č^9^ :,-j--j >j ¦¦:¦; . :¦'• sloveniie w&4. :•-*•¦¦ ^.»j • :¦ vev u 4l/l-Xl/85 T°"dr'4 . :;¦ • 9.januarl9d5 an:«-.: . j < 5 i C ZA3LvA: Oagovor Komisije za siatutarna vprašanja in pritožDe na ugovor lovarišj Andreja Lukšiča zoper nepravilnosti pri delu volilne Komisije na voltlno-programski konferenci RK ZSMS dne 22.11.1964 Ko^:si|a la statutarna vprašanja in pritožbe (v nadaljevanju Desedild: komsija) je jne ... januarja 1985 oOravnavaia ugovor tovariša Andreja LUKSlC-a loper nepravilnosti pri aelu volilne komisije m voliino-programski konferenci RepuDli? »onference ZSMS, dne 22. novemOra 1984 ter v ivezi s tem sprejela nablednji 5 K _ E P : ^c-ct u.iriša Anjreja LUKSlC-a se zavrne kot neutemeljen. C c r a i i o i i t e v -. ^CT-isija je jgotoviia, da je volilra komisija na volilno programski konlereoci ^e?^cli5o.e Konlerence ZSMS svoje delo opravila v skladu s Praviii o organui-ra-.j- in jelovanju RK ZSMS in njenin organov tn, da delegati mso imeli i.-.pcrr.c na razglasite» izida glasovanja in s tem tudi na delo volilne komisije. -vc::i|d ^otavlja, da pri delu volilne komisije ni Diio napak, ki Di vplivale -o ,:.z ^.aio.a.ija. •- orrnsija istočasno ugotavlja, da po razglasitvi re^ultatov glasovanja glasovnice "i;sc Di!e zapečaiene in da so imeli do njih doslop tudi drugi. Kc"iisija ugciavlja, da je zato vsako naknadno preitevanje glasovnic, ki pa je pov^ročilo dvom v deio volilne komisije in v izid glasovanja za tovariša Anoreja Lukšiča, orezpredmetno. Zara^i vse^a r:aveaenega, Komisija ugotavlja, da je edini veljavni uio glaso-.anja tisti, ki je Dil razglašen na volilno-programski konferenci Rk ZSMS, ane 2i. II. 198h. / ¦ za Komisijo za statutarna vpra$anja in priiožDe ^pj^n FINK, l.r. 15. jan. 1985 je dobila predsedstvo RK ZSMS obvestilo z na-slednio vsebino: ......._____.___^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^ r ANDREJ LUKSlC PREC5ED5TVU REPUBLlSKE KONFERLNCE Z5M5 r Kardeljeva ploSčad 2 Dalmaii^va u * LJUBLJANA_ lJUBlJANA t tLjuOi;ana, 15. januar 1985 ^ZADEVA: ODvestilo predsedstvu RK ZSMS o mojem slali5Lu do odgovora t Komisije za statutarna vprašanja in pritolDe t Ir ^.Kornl&ija za slatutarna vpraianja In pritožDe v odgovoru z dne <».- jaooarja nj ^roagcvorila rva zastjvljeno vpraianje in s tem ni ovrgla suma glede izida ^Si3so*anja v mojem primeru. Zato prec»ecJstvo RK ZSMS otiveSčam, da bom Jsvcjo pritožbo naslovll tudi na RepoOllško konferenco. Namreč sam menim, da r retevanje tega proOlema presega zgolj raven formalnosti In sega v jedro »•oemokratičnin odnosov v Zvezi socialistične mladine Slovenije. r ^?reaseast»o naproSam, da v skladu s tem, omogoči konferenci ustrezne rpo^oje za razreSJtev nastalega problema, tako da popravj nastalo napako, r ko je razpisalo evldentlranje tudl za funkcijo vodje Marksističnega centra, r klj^D temj, da je bllo oCveščeno o sponiosti izida glasovanja v mojem primeru, :, preaen je do spornega sploh bllo zavzeto kakršno koli uradno staliiče. S to . gesto je predsedstvo dalo veOeti, da nastali prodlem ne jemlje v vsej kompleksno r sti in da 2e v naprej pričakuje takšno razreiitev, kakrino je podala Komisija ' ieie 44 oni po violenem ugovoru. ¦ Ta gesta pa predsedstvo spravija v dcka| neugodno luč pred ivojo konlerenco, - -niaaimi In ostalo demokratično javnostjo. • Lep pczdravl : / ' f. /Andre) LUKiJC^ ANDREJ MARINC, predsednik CK ZKS Uredniško vprašanje, ki ga postavljate več znanstvenikom in javnim družbenim delavcem, je aktualno. Pridružujem se oceni, da so gospodarska kriza in politične zaostritve pojavna oblika zaostrovanja spopada med etatistično in samoupravno družbeno prakso. To je seveda zelo posplošena sintetična ocena. Za boljše razumevanje razmer in zaradi večje učinkovitosti v vodenju poli-tične dejavnosti, ki naj spreminja razmere, jo je potrebno razčle-niti in konkretizirati. To je očitno namen vaše ankete. Preden se -na kratko lotim vsebine odgovora, se želim dotakniti uvodnega dela vašega vprašanja, ki se nanaša na sojenje v Beogradu. Prav nič nisem »srečen«, da je do njega prišlo. Vendar sejlaj, ko sojenje že poteka, prepustimo sodišču, da v skladu z vlogo in neo-dvisnostjo sodstva v našem sistemu — konča postopek. Kakršnih-koli pritiskov in vnaprejšnje kvalifikacije procesa ne odobravam. Prav tako kratkovidna je ocena, da je osnova sojenja spopad rne oblastjo in intelektuacli oz. inteligenco. To je ideološka konst-rukcija, ki zavaja. Je zastarela in napačna ocena določenih pojavov v določenem obdobju našega razvoja. Tudi danesobsta-jajo pojavne oblike antiintelektualizma, do katerih moramo biti kritični. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da je inteligenca idejna oblikovalka interesov, vrednot in teženj vseh razrednih in slojnih struktur v družbi. Kolikor izraža interese, težnje in vrednote za socialistično samoupravljanje opredeljenih delovnih ljudi, mla-dine, občanov, toliko je sestavni del delavskega razreda in delov-nih ljudi, njihov najustvarjalnejši, nepogrešljivi del, prav lahko pa je tudi idejna nosilka temeljnim družbenim slojem nasprotnih interesov in vrednostnih opredelitev. Vi govorite o reetatizaciji političnega sistema in družbenih odnosov nasploh. Lahko problem potavimo tudi tako. Spopad z odtujenim odločanjem, predvsem pa z etatizmom, je trajni pojav tudi v vsem našem povojnem obdobju. V njem se izkazuje temeljno družbeno protislovje takoimenovanega prehodnega obodbja. Z etatizmom se neprestano bojujemo. Boj se je zaostril zlasti konec šestdesetih let in v zadnjem desetletju, ko so orga-nizirane subjektivne sile ponudile z delavskimi amandmaji leta 1971 in z ustavo 1974celovitkonceptsocialističnegasamoupra-vljanja. V tem času smo izpopolnili ves družbeni sistem, ukinili družbene investicijske sklade in anonimni družbeni kapital. To je bilo z več ali manj doslednosti opravljeno v vseh družbenopoliti-čnih skupnostih. S tem je bila omejena ekonomska podlaga zlas-ti zveznemu in republiškim etatizmom. Izoblikovali smosistem združenega dela. V njem so dobili delavci in delovni Ijudje nor-mativno položaj, da odločajo o presežnem delu in so odgovorni, da z združevanjem dela in sredstev skrbijo za enostavno in razširjeno reprodukcijo in za skupni ter splošni družbeni razvoj. Nihče ne more delavskem razredu in delovnim Ijudem podariti takega položaja v družbni praksi. Izboriti si ga bodo morali — organizirani in povezani v množičnih družbenopolitičnih orga-niazacijah, v delegatskem in skupščinskem sistemu, v samih materialnih procesih družbene reprodukcije. To je proces, ki ni uresničljiv v krajšem časovnem obdobju. Samoupravno zd-ruženo delo jii ustrezno konstituirano, povezano in organizi-rano, da bi uspešno prevzelo nase številne funkcije v razširjcni in družbeni reprodukciji. Zveza komunistov,družbenopolitičneor-ganizacije, vse druge subjektivne sile socialističnega samoupra-vljanja še niso v zadostni meri orodje in orožje- Ijudi v boju za socialistično samoupravijanje. Ekonomska poiitika, njen inst-rumentarij, skupaj z družbenoekonomskim sistemom, bi morala stimulirati združeno delo in v njem združene delavce za prevze-manje njihovih ustavnih funckij. Ekonomska politika ni tako na-ravnana, vsaj ne v celoti, in zato pogosto zavira zgodovinski proces in razvoj vloge, ki jo imajo normativno delavci in delovni ljudje v sistemu združenega dela. Del državnega aparata ne sprejema te logike sistema. Povezan je z nekaterimi posamezni-ki v izvršilnih organih, družbenopolitičnih skupnostih in v politi-čnih organizacijah, z delom bančnih in poslovodnih struktur, sk-ratka, z vsemi tistimi, ki želijo ohranjati odločanje^v ozkih kro-gih. Te pojavne oblike je potrebno premagovati in odpravljati, ko se borimo za ustrezno ekonomsko politiko in za reševanje konkretnih družbenih nalog. ^ Druga skupina vzrokov, ki ohranjajo etatizem, pa: ~ "espošto-vanje ekonomskih zakonitosti kot ena od posledic v'. ltarizma v gospodarskem in družbenem razvoju. Blagovna proizvodnja ima tudi v socializmu svoje zakonitosti. Njihovo zapostavljanje — torej zapostavljanje realnega samoupravnega planiranja, tr-ga, cen, blagovno-denarnih odnosov, cene družbenega kapitala v teh pogojih — je omogočalo fazcvet voluntarizma. Vse to pa je vodilo v nujne in zakonite gospodarske in družbene zaostritve. Ni mogoče trditi, da so bile te slabosti plod zavestne dejavnosti odgovornih organov in subjektivnih sil. Ne smemo prezreti želje in ptrebe po razvoju, zlasti če izhajamo iz jugoslovanskih razmer, velik del Jugoslavije je bil v razviti Evropi popolnoma nerazvit, brez industrije, gospodarske in družbene infrastruk-ture. Lakota za razvojem na žalost, ni dovolj in povsod, na vseh področjih, ni upoštevala osnovnih ekonomskih zakonitosti. To pa se maščuje in krepi etatizem. Naj omenimie eno skupino razlogov, ki krepijo etatizem. Mi-slim na vlogo subjektivnih sil oziroma političnih organizacij v političnem sistemu. Tudi tu gre za slabosti. Socialistična družbena zavest ne nastaja stihijsko. Družbeni interesi kot pre-vladujoči v družbeni praksi prav tako ne nastajajo spontano. Čeprav gre za samoupravne interese, njihov pluralizem zahteva demokratično zavestno usklajevanje, ki upošteva ekonomski interes kot tisti interes, ki subjekte družbenega razvoja sili v op-timalne odločitve. Končno grc za kontrolno funkcijo, ki naj jo uresničujejo, poleg delegatskega sistema, politične organiza-cije. Svoboda in demokracija sta bistveni prvini socialističnega samoupravljanja, ki pa ju je mogoče uveljavljati s kakovostnim delom socialistične zveze kot fronte naprednih organiziranih subjektivnih sil in oblike združevanja ter političnega organizira-nja delavcev in občanov. Samoupravljanje in organiziranje v socialistični zvezi delovnega Ijudstva — to je avtentična oblika naše demokracije, ki ni niti večstrankarska niti enostrankarska. Slabosti v dejavnosti zveze komunistov znotraj celotnega poli-tičnega sistema, kakor tudi drugih subjektivnih sil, dovoljujejo etatitstičnim silam, da so še vedno vplivne in včasih celo dominirajo. Omenil sem le nekatera konkretna področja in naloge, ki zahtevajo ofenzivno dejavnost delavcev in občanov in njihovih subjektivnih sil. Splošno sklicevanje na Ustavo, Zakon o zd-ruženem delu že zdavnaj ne zadostuje. Spreminjati konkretne družbene razmere na ustavnih temeljih je edina alternativa in to na vseh nivojih in v vseh okoljih. Še zlasti pa takrat, ko gre za odločanje o presežnem delu, o dohodku, o razširjeni in dmžbeni reprodukciji v združenem delu, in ko gre za demokratično ure-janje splošnih in skupnih družbenih zadev. To je bistvo razredne vsebine prizadevanj za napredek. Za vse to se moramo boriti vsi, zlasti pa mladi. In kakšne so dejanske možnosti razvoja sociaiističnega sam-oupravljanja znotraj sedanjih družbenih protislovij? Odgovor na to vprašanje je protisloven: Še nikoli te možnosti niso bile objektivno tako velike kot so danes, ob nuji preboja naše družbe med soustvarjalce nove svetovne znanstvenotehnološke revolucije, in še nikoli subjek-tivno tako težko dosegljive, ker se morajo vse socialistične subjektivne sile te družbe za ta preboj notranje bistveno prenovi-ti: premagati tisti pol svoje zgodovinske kontinuitete, ki postaja inercija in cokla nadaljnjega razvoja socialistične demokracije, in revitalizirati tisti njen pol? ki omogoča ustvarjalno vlogo in nastajanje enotnosti vseh za poglabljanje socialističnega samou-pravljanja življenjsko zainteresiranih Ijudi. Značilno za današnji družbeni trenutk je, da so bistveno pomembne spremembe v družbeni biti delavskega razreda, inte-ligence, mladine, žensk, vseh bistveno pomembnih družbenih slojev in skupin, v prevladujoči družbeni zavesti prisotne predvsem kot boleče občutje interesne razklanosti, konliktnosti, razredne, spolne, generacijske, kulturne zoperstavljenosti, pre-počasi pa nastaja zavest o tistih bistvenih nosilnih razvojnih ci-Ijih in smereh, kjer bi se moral izoblikovati družbeni konsenz, ki bi omogočal nadaljnji korak v preseganju razrednih protislovij v naših družbenih razmerah. Široka razprava ob predlogu sklepov 13. seje Centralnega ko-miteja Zveze komunistov Jugoslavije je pokazala, da se v vsej Zvezi komunistov Jugoslavije krepi zavest članstva in vodstev, da more taka družbena enotnost nastati samo popoti revolucio-narne teoretične sinteze in praktičnega boja komunistov zanjo, skupaj z organiziranimi delovnimi Ijudmi, v poiitičnem sistemu, v demokratični, strpni, a načelno kritično naravnani javnosti, in da je delati za ta cilj ključna, neodložljiva, zgodovinska naloga in odgovornost komunistov — še več, da je od naše uspešnosti v reševanju te naloge usodno odvisnQ, ali bo velika možnost za po-glabljanje socialističnega samoupravljanja izbojevana v druibe-ni praksi. [Vdecembru je uredništvo Tribune nekaterim slovenskim vo-Inim in vidnim družbenim in političnim delavcem naslovilo na-Itdnji dopis. Vzvezi s tem dopisom smo dolžni dati nekaj pojasnil. Prispevkov ne bomo objavili v skupni prilogi pač pa najprej teveč štiri nato pa §e tri, glede na vrstni red prihoda na ured-itvo. Tovariš Franc Popit tak način anketiranja ne odobrava in to nam ni poslal prispevka, tovariš Ljubo Bavcon pa je bil rno v tem času preobremenjen, in zato ni utegnil odgovoriti na pis. Tovarišu Marincu, Šetincu, Debenjaku in Merharju se za lelovanje zahvaljujemo. pnhodnji številki bomo objavili prispevke A. Beblerja, A Bibiča M.Ribičiča. Uredništvo V letu, ki se je izteklo, smo bili priča dogodkom, ki ne pretre-jo samo naše, temveč tudi širšo, če hočete, svetovno javnost od jjske aretacije skupine občanov v Beogradu. Tako se glavni godki kažejo tistim, ki zjhajajo celotno dogajanje v Jugoslavi-rakonflikt med oblastjo in itelektualci. Čeprav se kot »krivca« te procese večkrat dolži določene člene kazenskega zakonika, mi vidimo korenine probiema v spopadu med etatistično in moupravno družbeno prakso, spopadu, ki se bije za zaveso [rbalno pojavnega nediferenciranega zavzemanja za samo-toravijaige. Tako se v tem trenutku globalnega (ekonomskega, politične-Lideološkega) spopada obeh družbenih praks ponovno posta-na vprašanje uresničevanja pluralizma samoupravnih interesov b vseh ravneh našega družbenega in političnega življenja. Mislimo, da vprašanje izgubi svojo absraktnost, če ga otegnemo v osvetHtev sedanjega trenutka spopada obeh prevla-ujočih družbenih in političnih praks, samoupravne in btistične. ,.Kje so po Vašem mnenju tiste točke, iz katerih črpajo energijo fizadevanja po reetatizaciji političnega sistema in družbenih Inosov nasploh? V kakšnih pojavnih pride globalna konfronta-ja na dan? Je dovolj, da se obramba samoupravljanja omeji na ilicevanje na normativno (Ustava, ZZD....)? Kako priti iz tega, onašem mnenju defenzivnega sklicevanja na normativno, v fenzivo, ki bo naslonjena predvsem na dejanske možnosti razv-|a samoupravljanja znotraj sedanjih družbenih protislovij? Prosimo Vas, da na to vprašanje odgovorite s stališča podr-tja Vašega delovanja. TRIBUNA BO VSE PREJETE IDGOVORE OBJAVILA V POSEBNI PRILOGl: Za Ddelovanje se Vam že vnaprej lepo zahvaJjujemo in Vas obenem irosimo, da prispevke pošljete najkasneje do 15. 01. 1985. Tomiški pozdrav! UREDNIŠTVO TRIBUNE Ljubljani, 10. 12. 1984 i zastavljeno vprašanje odgovarjajo: Tov. Ljubo BAVCON Tov. Anton BEBLER Tov. Adolf BIBIČ Tov. Božidar DEBENJAK Tov. Andrej MARINC Tov. Viljem MERHAR Tov. France POPIT Tov. Mitja RIBIČIČ Tbv. Franc ŠETINr FRANC ŠETTNC, predsednik SZDL Slovenije Okoli beograjskega proccsa se je res dvignilo mnogo prahu doma in v tujini, zato ne kaže podcenjevati njegove politične odmevnosti. Proces je tu sodišče bo razsodilo v skladu s svojimi zakonskimi pooblastili in kazensko zakonodajo, v njegovo delo se ne sme nihče vmešavati. To pa seveda ne pomeni, da ne vo-dimo in ne bomo vodili razprave o naši kazenski zakonodaji in uresničevanju zakonitosti, tudi glede takoimenovanih verbalnih političnih deliktov, o čemer je v okviru Socialistične zveze že ste-kla argumentirana strokovna razprava. V vprašanju mi sugerirate, da beograjski proces sam po sebi ni bistven, da je treba iti h koreninam globalnega spopada med samoupravno in etatistično prakso, torej spopadov, ki se bije na področju ekonomije (razpolaganje z devizami, pokrivanje tečaj-nih razlik, prelivanje dohodka, vloga Narodne banke Jugoslavije itd.) in na področju političnega sistema (vloga federacije, napadi na »republikanizem«, koncept »enotnega jugoslovanskega de-lavskega razreda,« spajanje narodov v enoten jugoslovanski na-rod itd.). Smo v času, ko se zaostruje zahteva po bolj organizirani teoretični in praktični revolucionarni akciji zavestnih socialisti-čnih sil nase družbe. Ne moremo se zadovoljiti z doktrinarskimi pridigami splošnih načel, kar tudi vi, če sem prav razumel , vprašanje, odločno odklanjate. Prav tako moramo zavrniti iluzije o samodejavnosti delavskega razreda, ki da lahko kot • razred avtomatično in empirično proizvede progresivne rezul-tate. Odklanjamo tudi alternativo abstraktnega humanizma, ki se zadnje čase zateka k mističnemu sanjarenju o srednji Evropi kot »ijubki, malce pocukrani zmesi dobrih, vase obrnjenih milih ljudi, z izrazitim kulturnim značajem, z narodno državo kot ide-lano organiziracijsko tvorbo,« ki da je pod udarom dveh nasilnih sosedov — »protestnastsko agresivnega zahoda in vzhodnega totalitarizma«. Nekateri prikazujejo znanstveno-tehnično rev-olucijo kot materialni ključ, ki da že sam po sebi omogoča na-predne družbene rešitve. Pri tej tezi gre očitno za nezaupanje v možnost sodobnega delavskega razreda, da uveljavi svoje zgodovinske interese in potrebe kot pravladujoče merilo človeštva. Delavski razred mora prevzeti kontrolo nad tehnološko rev-olucijo in proizvodnjo vrednosti, kajti samo takšna perpsektiva ima svoj smisel in prihodnost. Od tega jeodvisno, kako bomo reševali temeljna protislovja sodobnega sveta, ki ga pretresajo hude krize. Ali bomo z dejanskim preseganjem obstoječega krči-li pot h komunizmu ali bomo pristali na barbarstvo? Ali bomo rušili zidove pred seboj ali pa bomo nemočni stali pred njimi? Ali bomo dovolili, da nas prevzamejo nezaddovoljstvo, malodušje, dolgočasje, pomanjkanje veselja in sreče, občutek nekoristnosti in nejasen občutek, da je življenje nesmiselno — kakor pravi Fromm, ali bomo z revolucioniranjem odnosov vsak dan stopali v prakso uresničevanja možnega in uresničljivega, boljšega in naprednejšega in trgali vezi, ki nas priklepajo na različneoblike suženjstva (odtujenosti)? Samoupravljanje — to je naš način razpletanja družbenih protislovij, naša smer pri graditvi socializma. Samo ta je in mo-ra biti sposoben odpreti človeštvu drugačno razvojno pot, dru-gačno alternativo ne samo temeljnemu kapitalističnemu pro-dukcijskemu odnosu, temveč tudi iz njega izhajajočemu načinu življenja. Konkretno: v naši jugoslovanski in slovenski družbi ni čistih situacij, novo se prepleta s starim, v določeni praksi je še malo socializma, v drugi ga je morda več, dosti je še etatistične 4fc ali, če hočete, birokratske prakse, ki ima malo skupnega z ^ ekonomskim, družbenim in političnim osvobajanjem delavcev. Bilo bi škodljivo, če bi poskušali polakirati bolj ali manj resna protislovja sedanjega družbenega trenutka. Dosti je še birokratsko-etatističnih teženj, katerih materialno ozadje je v težnji, da postane državni birokratski aparat edini zakoniti tvorec splošnih družbenih interesov. Odločno se moramo boriti proti dogmatizmu, konceptu trde roke in administrativnega reševanja družbenih protislovij! Imamo več pomembnih notranjih mehanizmov, ki bi morali varovati socialistično naravo proizvodnje — kot so družbena lastnina, sistem družbenega načrtovanja in družbena narava dohodka — pa ti v praksi še j\e učinkujejo tako, da bi onemog-očali razne negativne družbene pojave. Ne gre vedno samo za pomanjkanje subjektivne volje, da bi se takšni negativni pojavi odpravili, temveč gre tudi za ekonomske razmere, ki jih ni mogoče spremeniti čez noč. Edvard Kardelj je dejal, da nekate-rih probiemov, kot so razvoj proizvajalnih sil, ekologija, suro-vine, energija in drugi, ni mogoče uspešno in trajno rešiti znotraj nacionalnih meja. Razvoj znanstvenotehnološke revolucije terja internacionalizacijo problema. To z drugimi besedami pomeni, da se integracija v svetovnih razsežnostih ne more uspešno razvi-jati v okviru družbenih odnosov kapitalizma, imperiaiizma, hegemonizma in dominacije velikih centrov ekonomskega, poli-tičnega in kulturnega monopola. Zdaj se bolj kot kdaj koli prej pojavlja na dnevnem redu človeštva imperativna zahteva po spreminjanju družbenih struktur, po hitrejši preobrazbi družbe-nih odnosov v smislu socializma. Skratka, moramo se boriti za takšne ekonomske in druge odnose v sistemu socialističnega samoupravljanja, v katerih bo položaj človeka neposredno odvisen od rezultatov dela in ustva-rjalnosti njegovega dela, od njegovih naporov za večjo storilnost dela, hitrejši razvoj proizvajalnih sil in višjo splošno kulturno raven v družbi. Ne gre torej samo za globalni spopad dveh razli-čnih praks, temveč tudi za problem praktičnega uveljavljanja poiitičnega sistema socialističnega samoupravljanja v sedanjih konkretnih, gotovo izredno težkih in zahtevnih družbenih razmerah. Povsod tam in vedno takrat, ko se ustavne opredelitve pre-počasi in nedosledno uresničujejo, ko gre za deformirano ali neuveljavljeno viogo nekaterih pomembnih institucij v poli-tičnem sistemu, ko ta sistem pokaže hibe v svojem delovanju, se odpira tudi prostor za prodor etatističnih tendenc. To so predvsem tiste tendence v celotni družbi in posameznih okoljih, ki ne vidijo perspektive nadaljnjega razvoja v naslonitvi na us-tvarjalno moč delavskih množic, ki ne sprejemajo samoupravlja- 8. STRAN nja kot podlage za urejanje družbenoekonomskih in političnih odnosov. Te sile ali tendence so gotovo nasprotne samoupravlja-nju in skušajo svojo moč črpati na podlagi spreminjanja vloge delavcev v tozdih tako, da bi družbeno reprodukcijo ufejali na administrativno-birokratski način, s centraliziranim odl-očanjem. Ne gre torej samo za globalno konfrontacijo samou-pravne in etatistične prakse, ampak tudi za praktični, vsakodnevni boj, za uveljavljanje usmeritev za našo pot naprej, kot smo jo zapisali v vseh temtljnih družbenih dokumentih, pa tudi v konkretnih programih aktivnosti. Ta bitka seveda ni niti lahka niti kratkotrajna in ne bo se je dalo izbojevati s sklice-vanjem na Ustavo, Zakon o združenem delu, dolgoročni prog-ram ekonomske stabilizacije... Bitko bo mogoče dobiti le s kva-litetniini^p^nrikj v poslovanju, z doslednješim uresničevanjem družbenoekonomskih odnosov, s prenašanjem programa ekonomske stabilizacije v konkretno ekonomsko in razvojno politiko, v vsakodnevno ravnanje delavcev v tozdih, poslovt>dnih delavcev itd. Pri utrjevanju zavesti, da je izhod iz težavnih razmer prav v krepitvi samoupravnega položaja in obnašanja vseh, zaupanju v lastne zmožnosti, lastno znanje in moč, da je izhod v odpravlja-nju ekonomskega direktivizma, voluntarizma, pa je še kako pomembna vloga in naloga subjekti\nih socialističnih sil. Od te-ga, koliko bodo te sile sposobne spodbuditi ustvarjalne energije množic za udejanjanje programa stabilizacije, v kakšni meri bodo sposobne mobilizirati delovne Ijudi in občane za nov ustva-rjalni zagon, pa je tudi odvisno, kako hitro in uspešno bomo uve-Ijavilisamoupravtie produkcijske odnose in v kakŠni meri nam bo uspel premik pri povečevanju izvoza, pri boljšem gospodarjenju, pri povcčevanju proizvodnje, z eno besedo pri boljšem življenju in delu. In v tem je globalni problem sedanjega družbenega trenutka. Prav Socialistična zveza z vsemi frontnimi deli je tisti prostor in možnost za sintezo dejavnosti vseh naprednih družbenih sil, ki lahko daje alternativo »isklicevanju na normativno« pri »ob-rambi samoupravljanja«, kot pravite v svojem vprašanju. Bolj ko nam bo uspelo uveljaviti Socialistično zvezo v pravem Kardeljevem smislu kot politični prostor, sito za vse pobude, vprašanja pa rudi predloge rešitev, uspešnejši bomo pri izkoreni-njanju vsega, kar ogroža temelje graditve samoupravne socialis-tične družbe. In prav v taki SZDL je prostor tudi za obravnavo različnih pobud (od vprašanj verbalnih deliktov, pobud za od-pravo smrtne kazni, do razmišljanj o idejnih poteh in stranpoteh, deformacijah političnega sistema in o njegovem uresničevanju) in za demokratično odbiranje idejnega zrnja od plevela. VOjem MERHAR, dekah EF Boris Kidrič Ali res konflikt med oblastjo in intelektualci? Svetovna gospodarska kriza, ki jo je treba povezovati s krizo sistema državno-kapitalističnega pa tudi državno-socialistične-ga (etatističnega) upravljanja in vodenja gospodarstva in družbe1, je med drugim ponovno. poklicala k življenju nosilce konservativizma, ki s poudarjenimi državnimi represalijami kljub nujnosti sprememb v družbenoekonomskih odnosih, ki jih zahtevajo razvitejše produktivne sile, želijo neupravičeno ohra-njati status quo. Ta splošni svetovni preobrat h konservativizmu, ki poudarja vlogo države v procesih družbene reprodukcije in predvsem v procesih obnavljanja produkcijskih odnosov, ki jih vladajoči razredi oziroma vladajoče tehnobirokracije zagovarjajo, ko up-orabljajo državo kot aparat nasilja, je v sodobnosti do skrajnosti zaostril mednarodne ekonomske odnose in ponovno poudaril ne-humano militarizacijo in s tem blokovsko polarizacijo družbene-ga življenja. Zaradi tega so med drugim začeli zaostajati tudi mednarodni blagovni in denarni tokovi, ki sp predvsem gospo-darsko zaostale dežele — kot poglavitne svetovne dolžnice — spravile zaradi njihovih plačilnobilančnih težav v gospodarsko in s tem tudi v politično zaostrene razmere, ki tudi v teh državah kličejo po poudarjeni vlogi države in njenih represivnih ukrepih, s katerimi naj se razrešujejo,nastale zaostrene razmere. Geneza večje državne »budnosti«, ki išče »razrednega« sovra-žnika za »vsako ceno«, je zato med drugim tudi v naših razmerah vsaj deloma pogojena z zgoraj opiranimi razmerami svetovne gospodarske krize in sistemske krize državnoposredniških metod reševanja sodobnih družbenoekonomskih problemov. V resnici pa gre predvsem za poglobljena protislovja uveljavljanja družbene lastnine in z njo konsistentnih družbenoekonomskih odnosov, katerih uveljavljanje zavira trdovratna državnolas-tninska logika upravljanja in vodenja gospodarstva in družbe. To je logika, ki zaradi zaostrenih kriznih odnosov v nasprotju z marksističnimi napovedmi krepi državo in njen aparat vključno z aparatom represije, ki se mora seveda potrjevati s svojo »budnostjo« pri odkrivanju sovražnikov«. Zato seveda ne presenečajo dogodki, ki so v pravkar minulem letu pretresli ne samo našo, temveč tudi svetovno javnost in ki so ponovno odprli tako imenovani »konflikt med oblastjo in intelektualci.« S takšno genezo poudarjene državne represivne vloge se tudi osebno pridružujčm vaši uvodni oceni, da so namreč »korenine problema v spopadu med etatistično in samoupravno družbeno prakso, spopadu, ki se bije za zaveso verbalno pojavnega ne-diferenciranega zavzemanja za samoupravljanje.« Gre tedaj za problem, ki ponovno zelo resno nakazuje vprašanje »uresničeva-nja pluralizma samoupravnih interesov na vseh ravneh našega družbenega in političnega življenja.« Naša družbena lastnina se tedaj protislovno uveljavlja. Uve-Ijavljanje družbene lastnine zavirajo njene državnolastninske in skupinsko-lastninske transformacije, ki jih je treba pojasnjevati tako z objektivnimi kot tudi in predvsem subjektivnimi razlogi. Med objektivne razloge je treba gotovo uvrstiti naše še vedno relativno zaostale produktivne siie, katerih razvoj je bilo treba pospeševati med drugim tudi z metodami prvotne akumulacije kapitala. Te so zahetevale državno-lastninsko centralizacijo in distribucijo domače z inflacijsko redistribucijo pridobljene in do nedavnega predvsem tudi tuje akumulacije. Državnolastninsko transformacijo družbene lastnint. .... povezujemo z objektivnimi protrebami po primerni socialistj akumulaciji, pa so z izbranimi metodami te akumulacije -I odpravi centralnih investicijskih skladov seje zavestno presla inflacionistično redistribucijo dohodkov in na tujo akumulat (zadolževanje) — omogočili tudi subjketivni razlogi. 1 dovoljevali, da so se z družbeno lastnino nekonsistentne roe primarne akumulacije, ki sta jih morali potrjevati državi monetarna oblast, ohranjale predolgo. Zato je naša ekono dobila inflacionistični značaj, ki se je z razvojem celo poglab in s tem poglabijanjem preprečeval možnosti kakovostnej gospodarjenja in predvsem nujnosti pospešenega vključevai mednarodno delitev dela3. j Neupoštevanje ekonomskih zakoiritosti se je v teh raznul kazalo v hitrem naraščanju zunanjega dolga, ki ga bo trdfl določenem času tudi z obrestmi vred odplačevati. Ko pa botl postopoma zunanji dolg zmanjšati (oz. zmanjševati), se hgJ zmanjševal tudi domači (razpoložljivi) produkt, ki se je vj^H rah povečevanja zunanjega dolga nerealno povečeval. l^M povečevanjem omogočal, da smo živeli »preko naših moi^H Prehod iz stanja ekspanzije zunanjega dolga v stanje njH ga krčenja je razumljivo zaostril zunanje Hkvidnostne tH države, ki se je morala v čedalje večji meri posluževati admn rativnih sredstev ekonomske politike, da bi s težavo in z repl ramiranimi tujimi doigovi vzdrževala tekočo likvidnost dn do tujine. J Te spremembe v gospodarstvu in pogojih njegovega vkli vanja v mednarodno delitev dela so se izražale tudi v učii vitosti poslovanja v mednarodno delitev dela vključenega gol darstva, ki so poslovanje s tujino (predvsem izvoz) pos* nl preobtikovaie iz ekonomske nujnosti v »patriotično« d ker so se spremenili, in to radikalno, pogoji za pridobivanjii viznih — tujih plačilnih sredsfcp, s katerimi je bilo treba pri(f vati reprodukcijske materiale in odplačevati glavnico / tmi vred. Vse te spremembe so sprožile tudi skupinsko lastni transformacijo družbene lastnine, ki jo s podjetniškimi pa republiškimi in pokrajinskimi egoizmi ni bilo več mogoči vladovati in premoščati z družbenim dogovarjanjem in sai pravnim sporazumevanjem. Zato je tudi to stanje pokF"1 utrdilo administrativno vlogo države v našem gospoda , družbi. ^fl Predolgo vztrajanje na inflacionistični redistribuciji ^H in premoženja nas je tedaj pripeljalo v današnje stanje. Zi^| rajanje obstoje objektivni, predvsem pa subjektivni razloj^J se skrivali za že poudarjeno »zaveso verbalno pojavn^f diferenciranega zavzemanja za samoupravljanje.« Za|H . samoupravljanje in z njim družbena lastnina zaostajala, ^H f izpodrivala neučinkovita in socialno nevarna državnolastnii logika upravljanja in vodenja gospodarstva in družbe, ki uta če se bo vzdrževala predolgo, ogroziti pridobitve socialisl revolucije in njeno revolucionarno kontinuiteto, ki je bila vj tavljena s kritiko protislovij državne lastnine v petdesetih I ko s smo sprožili procese preobrazbe te lastnine v družbenc tnino. In s tem rešili dilemo graditve socializma ob relal zaostalih produktivnih silah, ki so jo v drugih okoliščinah rei li z etatističnim fetišem države. Tedanje naše oddaljevanj tega etatističnega fetiša nas je končno v praktični ekonoi politiki pahnilo v državno kapitalistični instrumentarij sren in metod ekonomske politike, ki so vodila v državnokapital čni fetiš države ob decentraliziranih ekonomskih odločil blagovnih producentov. To je v sistem, ki je danes prav tal krizi, kot je v krizi državnoetatistični sistem, ki smo se mu hi izogniti s pozitivno samoupravno alternativo. Zato moramo vztrajati na tej pozitivni samoupravni alte tivi, ki uspešno premaguje oba državna fetiša in ohr človeško dostojanstvo ter pobudo v samoupravnem plurali interesov, ki morajo v interesu napredka artikultirati v naši žbi, da bi prav s to artikulacijo lahko premagovali protis uveljavljanja družbene lastnine na sodobni razvojni ravni duktivnih sil. Artikulacijasamoupravnih pluralističnih intei pa seveda zahteva vsestransko razgledanega samoupravlj — zahteva intelektualizacijo producenta, ki jo hkrati zahteva sodobna raven produktivnih sil. Z vidika teh odnoso je treba na novo kvalificirati namišljeni »konflikt med obli in intelektualci«, ki se (oziroma jo) po stari in preživeli m< vsiljuje (oziroma vsiljujejo) družbi vselej tedaj, ko ga i riščajo konservativne sile, ki žele ohranjati svoj status qu naši družbi pa je treba te konservativne sile identificirati z r ci verbalno pojavnega nediferenciranega zavzemanja samoupravljanje.« Viljem MERl ¦\\\%\\\\%\\\\\i\%%%\\\\\\\\\\\%\%%%' 1 s prve strani V drugi zvezi sem s tema oblikama upravljanja in vodenja g( darstva in družbe razvil tezo, da se je blagovno-denam tišizem v sodobnosti spremenil fetišizem države, ki se državno-kapitalistični ali državno-socialistični (etatisti obliki pripisujejo lastnosti, ki jih država ne more in predvsei sme imeti, če želimo ohranjati demokracijo in humanost ljudmi. GLej: Ekonomski sistem in institucionalne spremembe — jnost premagovanja sodobnega dvojnega državnega fe Ekonomska revija, letnik XXXIV, št. 1-2/1983, stran 18 192. 2 Če smo imeli pred letom "1965, ko smo stopi družbenoekonomsko reformo, 25% inflacijo ob okoli 10% i industrijske produkcije, se je po 20 letih naša inflacija zvišal okoii 60 odstotkov letno in še to ob zelo skromni gospoda rasti 1-2 odstotka letno. Poen rasti pred družbenoekonon reformo nas je »stal« 2,5 odstotka infiacije, po 20 ietih pa »stane« že okoli 25 odstotkov. Inflacija se je v tem času po kriteriju povečala za 10 krat, stopnja rasti pa se je hkrati] njšala za več kot 5 krat. To govori o čedalje bolj poudarje inflacionističnem značaju našega gospodarstva. 3 V 60- in predvsem 70- letih, v katerih je rapidno hitro rasla zadoižitev v tujininam je domača konjuktura, ki smo jo ustvi li z monetarno-dinarsko ekspanzijo, prepečevala neobhodi nujno kvalitetno vključevanje v mednarodno deliiev dela, kig poieg tega zavrla še svetovna gospodarska kriza, za kateroj meniii, da nas ne more prizadeti, (npr. naftna kriza). J tribuna — študentski cM Troletarske revolucije,... same sebe stalno ['kritizirajo, se kar naprej prekinjajo v ilastnem poteku, se vračajo na navidez [opravljeno, da bi to znova začele, se [Crato-temeljito rogajo polovičnostim, Jabostim in klavrnijam svojih prvih Ipskusov, zdi se, da so svojega nasprotnika mo zato vrgle ob tla, da bi se iz zemlje Ipil novih moči in se jim še ogromnejši Lavnal spet nasproti.... IRL MARX (1852) Ko ste uredniki zastavili vprašanja, ste merili z njimi na dana-šnji trenutek socializma v jugoslovanskem prostoru. Toda da bi biJo mogoče odgovoriti na tako zastavljeno vprašanje, ga je tre-ba locirati v njegovo svetovnozgodovinsko celoto, v sledenje do-gajanj v svetovnem procesu socializma. Dovolite mi torej, da najprej skiciram nekaj temeljnih misli o tem. I. Karl Marx in Friedrich Engels sta večji del in teoretsko glavnino svojega opusa posvetila odkrivanju možnosti jutrišnje, se pravi komunistične, »človeške« (Marx) družbe. To možnost sta, v nasprotju z utopisti, ki so jo izpeljevali iz miselnih in mo-ralnih »občih principov«, razkrivala v kritičnem raziskovanju obstoječe, vprične družbe, raziskujoč, v čem je ta »noseča z novo družbo«. Temeijna misel Marxove koncepcije komunizma je bi-la, da je treba preseči odtujitev, se pravi, osamosvojitev produk-cijskega procesa, da ta torej ne bo več gospodoval nad Ijudmi, s čimer so se sprijaznili politični ekonomi, temveč da bodo združe-ni producenti skupnostno obvladovali svoj produkcijski proces in bodo s tem zavestni ustvarjalci svoje zgodovine. Kot pot k temu je Marx zarisal, da bo »delavec moral nekega dne prevzeti poli-tično oblast, da bi zgradil novo organizacijo dela, moral bo strmoglaviti staro politiko, če noče, tako kot stari kristjani, ki so to zanemarjali in zaničevali, priti ob nebeško kraljestvo na ze-mlji.« V nadaljnjem je Marx razmišljal o prehodu iz razredne družbe z gospostvom produkcijskega procesa nad producenti, ki jo je imenoval s Heglovim izrazom »kraljestvo nujnosti«, v »človeško družbo ali družbeno človeštvo«, za katero je spet pre-vzel od Hegla izraz »kraljestvo svobode.« Poznavalcu Heglove misli se tu obenem asociirajo tudi določila, ki jih je imel v mislih tudi Marx: svoboda, sreča, blaženost, Ijubezen itn. Šele sprememba produkcijskega načina, šele »nov način produkcije — to je Marx vedel že 1844 — omogoča bistveno drugačno ob-našanje ljudi med seboj, a boj za ta drugačen svet nosi v sebi že elemente tega drugačnega obnašanja, tudi zamenjava gcsla »Vsi Ijudje so bratje« z geslom »Proletarci vseh dežel, združite se!« ni odpravila tega, da so se v Marxovi Zvezi komunistov med seboj nagovarjafi z »bratje«. Marxov (in Engelsov) cilj je bil ravno spremeniti svet tako, da bodo odpravljeni vsi elementi, za-radi katerih so ljudje v medsebojni sovražni ločenosti. Z odpravo privatne lastnine ravno pada odločilna bariera. A v mislih o epohi prehoda v brezrazredno družbo je Marx, kot vemo, ločil dve periodi: eno, ki še ne izhaja iz svojih lastnih osnov, ki se torej še ne reproducira sama iz sebe, in drugo, ki že izjaja iz svojih lastnih osnov, se torej reproduicra že sama, brez posebne in nenehne intervencije v produkcijska razmerja, perio-da torej, ko je produkcijski proces že v obiasti združenih indivi-duov in se spontano reproducira. In še enega ne kaže pozabiti: Rojstno mesto tega procesa je tisti del družbe, kjer je center socialnih procesov, kjer domuje »demiurg meščanskega kozmosa«, ne pa periferija. Procesi na periferiji so sicer za Marxa nadvse pomembni, in to zlasti s svoji-mi učinki na center, vendar niso zamenjava za spremembo v centru samem. II. Zgodovina pa je tekla po drugi poti: »revolucija se je prese-lila na vzhod,« so temu rekli nekdaj, dodajajoč, da je Lenin presegel Marxa in ga demantiral. Danes pa temu rečemo dru-gače in vemo, da Leninovo dejanje ni ovrglo Marxove misli, ker ga je treba ir mogoče drugače teoretizirati. Lenin sam je, kot vemo, imel v mislih inicialni vžig za svetovnorevolucijo, ki bo revolucionarno Rusijo potem pač postavila na mesto, ki ji gre, torej v položaj, ko bodo revolucije razvitega sveta naredile stvari bolje. Ko pa je tedaj svetovna revolucija umahjkala, je oktobrska revolucija zayestno sestopila na »navidez opravljeno«, obenem pa se je v njej začel proces involucije. In »slabosti, polovičnosti in klavrnije prvih poskusov« so postale sestavina tistega, kar je ta revolucija ponujala kot bistveno sestavino svoje pozitivne izk^šnje. III. V nadaljnjem razvoju revolticij je bilo treba odkrivati vse na novo. Toda te revobjcije so se vse dogajale in se še dogajajo na dvoriščih svetovnega kapitala. Njihove zmage, dosežene z veli-kanskimi napori materialnih in moralnih sil, so sicer načele svetovno premoč kapitala, niso je pa mogle zlomiti. Nasprotno, vsaka od njih je bila po svoji zmagi prisiljena, da se je s s vetom kapitala aranžiraia in se ustalila na neki točki zgodovinskega kompromisa. Svetovni proces socializma je doslej razvil ne-katere podobe zgodnjega socializma, kot jih imenuje Aleksandar Grličkov. In med njimi je tudi haša, jugoslovanste. Ko bo o njej pisala zgodovina, bo temeljna sodba najbrž koncentrirana okrog ugotovitve, da je v svojem teoretsko-praktičnem prodoru ta rev-olucija rehabilitirala nekatere ključne ideje in vrednote socialis-tične revolucije, ki so bile pozabljene in poteptane: zavest o de-lavcu kot subjektu, samoupravljanje kot vsebinsko določilo socialistične preobrazbe, zavrnitev »faraonskih« koncepcij socializma (Kardelj), ponovno obrtnitev pozornosti na združene individue. Zgodovinar bo odkril, da je to prva pooktobrska rev-olucija, ki je obrnila pogled družbene samokritike na sebe, ki je v teoriji izostrila orodje za razkrivanje realnih družbenih protislo-vij, ki etatizma ni obravnavala kot nekaj, kar je zunaj nje, kot tuja, zgolj realsocialistična praksa, temveč je ugledala njegove korenine v realnih družbenih protislovjih.. IV. Težave zgodnjega socializma v Jugoslaviji koreninijo pač v nedorazvitosti dežele, ki je šla v revolucijo. Nedorazvitost ne pomeni samo materialne nedorazvitosti, pa čeravno je že ta sa-ma dovolj velika ovira: nairazvitejši deli versajske Jugoslavije so bili do 1914 bodisi periferija habsburške monarhije, bodisi pe-riferni kapitalizem v politicni in gospodarski odvisnosti od an-tantnega kapitala. Zato je bi! kapitalizem versajske Jugoslavije v jedru kompradorski, njen monarh pa je bil dober zakonski partner za nevesto iz romunske hiše in na podobni točki vrednotenja. Fašizem, ki ga je proizvedla ta družbena baza, je bil krvoločen kompradorski fašizem, ki je ubijal lasten narod in druge narode v službi in v korist tujega kapitala, kot pomožne policijske enote okupatorja ali protektorja. Revolucija je tu pomenila neizmeren skok iz ničevosti v deželo s svetovnim ugledom in pomenom. Nostalgiki, ki daneszaplečvajopokavar-nah in stanovanjih o »tretji Jugoslaviji«, ki naj bi avnojsko Jugoslavijo združila s tradicijo versajske, se pravi, potegnila v njeno blato, preprosto nočejo in niso sposobni videti, da je iden-titeta in ponos Jugoslavije nekaj, kar stoji in pade s krvavo, s krvjo kupljeno svobodo in dostojanstvom, da je nastala in ostaja socialni program. Nedorazvitost iz leta 1941 ni bila samo mate-rialna. Bila je tudi v sposobnosti ali nesposobnosti videnja ciljevj v določeni masovnosti zablode, v počasnih procesih zavesti, ki so omogočali relativno številčnost kvizlingov, pa tudi v naivnos- . tih mlade revolucije, včasih v njenem sektaškem pretiravanju, v njenih napakah in porazih, ki jih bo še treba objektivno ovredno-titi, ki pa jih seveda vsakovrstni včerajšnji z največjo vnemo raz-lagajo po svoje. Nedorazvitost se je kazala tudi v sprejemljivosti za sovjetske modele, naj je šlo za totalno nacionalizacijo, za imi-tiranje kolektivizacije ali pa za pravne rešitve etatističnega tipa. Da so bile te rešitve plebiscitarno sprejemljive, nam je tistim,ki smo ta leta doživljali, še v spominu, a ta plebiscitarna spreje-mljivost rešitev, katerim danes poznamo škodljivost, dokazuje ravno nedozorelost in nedorazvitost materialnih in duhovnih elementov družbe. ličenje na lastnih napakah je vedno naporno in težavno, a družba je vzela tudi to lekcijo in začela napakeob-ravnavati kot svoje napake. V. Še tako velik skok s startne točke leta 1941 pa ni mogel iz zaostale dežele narediti tehnološko in razvojno vrhunske dežele, temveč nas je lahko premaknil le na spodnjo sredino skale raz-vitosti. Zagotovo ni naključje, da so bila v naših prizadevanjih vedno v ospredju vprašanja političnih form, preobrazbe poli-tičnega sistema, samoupravljanja kot procesa distribucije, da pa so bila največja nihanja in največje improvizacije v usmerjanju produkcije, v njenem obviadovanju', da sta šla procesa samou-pjavljanja in modernizacije vsaksebi, po dveh različnih logikah. Ce sta Marx in Engels, misleca najrazvitejšega sveta, že 1845/46 vedela, da je ureditev, s katero komunizem »razmerja produkcije in občevanja... podredi moči združenih individuov, »bistveno ekonomska«, ker je »materialna vzpostavitev pogojev njihove združitve,« je samoupravljanje ravno zaradi izhodiščne nedorazvitosti materialnih (in zato tudi duhovnih) pogojev svojega delovanja ostajalo dolgo predvsem reguliranjeprocesov distribucije in zagotavljanja materialne eksistence živega dela. Sele ko je tako zasnovana produkcija prinesla več družbenega bogastva, je nastala potreba po poglobitvi samoupravljanja. Rojstvo delegatskega sistema, boj za vzpostavljanje ekonomije združenega dela in s tem zavest o duhovni komponenti dela in potrebi po družbeni sintezi materialnega in duhovnega dela, vse to se je pojavilo mnogo kasneje, na stopnji razvoja materialnega bogastva, ki je to omogočala. Ko je preporod zahodnega mark-sizma v sedemdesetih letih imperativno postavil na dnevni red vprašanja urejanja modernega kapitalističnega produkcijskega načina, se je zgodilo, da sta se srečali v vzajemnem mimohodu dve koncepciji, ki po naravi stvari spadata skupaj: koncepcija samoupravne bazične demokracije (ki je ostala brez pravega po-sluha za tehnološko revolucijo) in koncepcija tehnološke revolu* eije (ki ji je manjkalo posluha za samoupravljanje), in zaškrtalo je tudi v mednarodni socialistični diskusiji. Tehnološka nedoraz-vitost Jugoslavije je bila vzrok, da je padlo zanimanje evropske levice za naš politični model, a tudi teorija samoupravljanja ravno zato ni bila prezentirana tako, da bi pokazala svojo potrebnost v razreševanju slepih ulic modernega razvitega kapitalizma. VI. Vseh 35 let uveljavljanja samoupravljanja poteka v naši družbi konfiikt treh tendenc: dve od treh sta etatistični. Prva tendenca je zgodonjesocialistični etatizem, katerega rojstno mesto je bila potreba, da šibkosti revolucionarnega razrednega subjekta pomaga močna revolucionama država, da torej politi- čna oblast kompenzira tisto, kar manjka moči razredu sameniu. Ta zgodnjesocialistični etatizem je šel skozi proces svoje birok-ratizacije, v zgodovini se je na trenutke izrodil v birokratsko kasto in njeno samopašnost, pa se spet vrnil v bolj asketske podobe. Njegov osnovni kredo je, da je vladajoča organizacija nosilec racionalnosti da torej administrativno politični struktu-ri pritiče pravica vodenja, usmerjanja in kontrole, da ona pove-rja delovnim Ijudem naloge in kontrolira njihovo izvrševanje. V zgodnjih fazah je ta tip etatizma bolj voluntarističen, v kasnejših fazah pa skuša doseči tehnološko racionalnost: tehnobirokra-tizem. Drugi tip etatizma-izvira iz poznega kapitalizma. V na-sprotju s tem prvim, ki si zastavlja na svoj način razumljene socialistične cilje, se poganja za čisto racionalnostjo »gladkega teka«, za gospodarsko učinkovitostjo doma in na tujem, brez ozira na socialne nasledke, in za državno regulativo, ki naj omogoči takšno, v bistvu kapitalistično prodornost. Pač glede na stopnjo razvitosti produktivnih* sil (materialnih in duhovnib) imata oba tipa etatizma tudfibolj zastarele ali pa bolj moderne prijeme in cilje, od izrabe državnega aparata za primitivno-mitninarske namene do kompjuteriziranih načrtov. Dodajmo te-mu še tri ravni, na katerih se gibljejo etatizmi pri nas: zvezno, republiško-pokrajinsko in občinsko, in prekrižajmo to z dvema temeljnima tipoma in z zaostalostjo ali modemostjo vsakega od njiju, pa bomo videli pestrost etatističnih modelov in enjihovo medsebojno prepletanje in blokado. Tretja pot, pot samoupra-vljanja, je posebej zahtevna. Njena uveljavljanje je zapleteno, saj se uveljavlja ves čas svojega obstoja proti enemu in drugemu eta-tizmu, ki se oba organizacijsko ves čas selita v organizacijske forme, ki jih vzpostavlja boj za samoupravljanje. Tipičen primer so samoupravne interesne skupnosti, katerih spreminjanje v pa-radržavne aparate je predmet kritike ravno v tem trenutku. Na-mesto da bi bile mesto združevanja dela, postajajo često le zad-ministrirana, da ne rečem zbirokratizirana mesta delitve družbenih sredstev. V tem ko etatizma tako privzemata masko samoupravnih institucij, a ito često na primitiven način, obenem kompromitirata samoupravljanje. Paradoks je torej, da naj bi bilo (spodrinjeno) samoupravljanje krivo za neuspehe, pri čemer se oba etatizma ponujata kot ona prava, racionalna rešitev, seveda vsak zase. Oba tipa protisamoupravne restavracije do- * mujeta seveda v vplivnih sferah družbe in ostajata kot Heglova ideja nedotaknjena v ozadju, ko se spuščajo v boj najrazličnejši misleci in preroki, ponujajoč svoje, intelektualno ponavadi pošteno mišljene predloge in patentne rešitve, ki imajo samo to hibo, da — so navsezadnje predvčerajšnji predlogi in rešitve, njihovi nosilci pa še malo niso domislili, kam v bistvu peljejo. VII. In vendar je ravno samoupravljanje, se pravi, socialisti-čna demokracija , tisti osnovni element identitete sistema, tisto, na čemer temelji njegova samoreprodukcija. Če drži, da vsaj v nekaterih začetnih elementih naša družba temelji na »lastni osnovi«, da torej vsaj v nekaterih elementih reproducira samo sebe, je ta osnova ravno odločanje o svojih lastnih zadevah skozi samoupravne forme. Zato je edina ofenzivna pot, ki pelje mimo *" čeri etatizmov m restavracij, ravno razvijanje samoupravljanja, se pravi, nenehnega kolektivnega usposabljanja za vodenje sv-ojih skupnih zadev skozi to vodenje samo. Država, ki deli uvozne in razpolagalne privilegije, ni takšna pot, in krepitev eksekutive samo zbuja apetite za kontrolo nad eksekutivo za oblast. Drža-va, ki je v službi samoupravljanja, se omenjuje na zaščitnefunk- ' cije in na vzpostavitev enotnosti sistema. Tako državne kot sam-oupravne odločitve pa morajo temeljiti na temeljitem pretresu argumentov pro et contra. Bilo bi umestno, če bi bil pred vsako gospodarsko in razvojno odločitvijo imenovan ugovarjalec predlogu po službeni dolžnosti, advocatus diaboli, z enako odgovornostjo kot predlagafelj, če bi spregledal odločilen ugovor proti predlogu in bi zato nastala škoda. Treba je razvija- s ti sistem v prid kvalitete odločanja in kvalitete odločitev. VIII. Jasno je, da je za zapolnitev kakršnihkoli političnih oblik notreben angažma subjektov. Živo pulziranje razrendega subjekta je polnilo z življenjem tudi meščansko demokracijo, in italijanski komunisti po pravici opozarjajo, da je demokratična Italija v veliki meri tudi njihovo delo, delo Ijudskega gibanja in boja. Še tem bolj pa velja za socialistično samoupravno demok-racijo, da ji je potrebna razgibanost subjekta, ki poz^flha ok-oliščine in konsekvence tist^ga, za kar se odloča. Kardelj je v Smereh razvoja ponovno priklical v spomin, da je subjektivna sila ravno razred sam in da so družbeno-politične organizacije šele skozenj subjektivne sile; a v subjektivno silo razredaje vštel tudi znanost. Dolžnost organizacij je torej — delovati skozi razred. "" IX. Ključno vprašanje samoupravljanja pa je slejkoprej: tehnološka modernizacija družbe, povečanjedružbenega bogas-tva, ob zavesti o ciljnosti socializma, torej ob humanizaciji delovnega procesa, ob obnašanju do narave kot »dobri patres fa-milias« (Marx), ki se zavedajo, da imamo »svet na posodo od naših otrok,« kot se glasi znano ekološko geslo, obenem pa vse, kar je potrebno za obnovitev avtonomnosti odločitev in izvitje iz medvedjih objemov dolarskih in klirinških partnerjev. Pogoj vse-ga tega pa je, da se strategijc vseh družbenih subjektov opre na najvišje domete misli, da skratka postanemo spet družba, ki v pluralizmu argumentov kolektivno išče izhod iz optimalne rešitve. Odgovor je torej v angažiranosti znanosti, v pritegnitvi znanstvenih in strokovnih argumentov in znanstvene in "¦ strokovne diskusije, če treba, pa tudi polemike. Zahteva poar-gumentu in kultura diskusije sta najboljši protistrup tako proti samopašnemu oblastništvu kot proti demagoškemu nastopa-štvu. V praksi je torej treba izpeljati načelo demokratične javnosti, se pravi, izmenjave argumentov in njihovega medsebojnega znanstvenega tehtanja, razmejujoč se tako na-sproti sejmarskemu kričaštvu kot proti gorjačarskemu somodrštvu. X. Nasploh mislim, da zajec ne tiči v institucijah političnega sistema, ne v obrambi njihove aespremenljivosti (saj to in ono je mogoče poenostaviti in narediti tunkcionalnejše glede na družbeni cilj), ne v boju za njihovo spremembo (predlogi so dos-tikrat usmerjeni zoper samo bistvo). Tisto, kar je treba narediti,, je skrb za demokratično funkcioniranje institucij. Treba se je povsod vrniti na jedro: na odgovornost sleherne eksekutive pred delegatskim odločanjem in pred delegatsko bazo. In tu ne delam . načeine razlike med ZIS in denimo Izvršilnim odborom občinske skupnosti, otroškega varstva,Tu je ključ problema. tribuna — študentski časopis STRAN9 Se gre »Tribuna« lov na čarovnice? Odvzem kmetijske zemlje zaradi »širšega družbenega intere-sa« je že stara stvar, ki je po vojni korenito menjala svoje pojavne oblike — od brezodškodninskih razlastitev v času »prvotne socialistične akumulacije« ko zemlje niso jemali le ka-pitalističnim elementom i i narodnim izdajalcem, ampak vsem, ki so kakor koli motili napredek, v celoti oprt na klasični indust-rijski kompleks, ki je, zgodovinsko upravičeno, prežemal duh tistega časa. Danes so stvari rurejene veliko bolj »demokra-tično« — kmet, ki izgubi zemljo, dobi denamo nadomestilo. S tem je neka »urbana zavest« pomirjena, v tej quid pro quo zame-njavi ne vidi ničesar spornega, mogoče edino ugovarja kvantita-tivnim merilom, češ da je kmet dobil premalo denarja. Oblike centralizacije in koncentracije kapitala, zgodovinsko ut-emeljene v potebah povojnega časa, sanjarjenju o »razumnem etatizmu« navkljub, še vedno favorizirajo logiko, ki se bo ob popolnem uničenju produkcijskih pogojev končala z ugotovi-tvijo, »da denarja ni mogoče jesti«. Takrat bo seveda že pre-pozno, da se »razum spametuje« in odkritje tisto, kar je vsem, ki jih produkcijski način še ni odtrga! od pogojev produkcije, dano v izkustvu in kar je na raven teorije povzdignil že Marx, ko je v Kritiki ghotskega programa zapisal, da imajo meščani še kako dobre razloge za to, da podtikajo samo človeško delo kot vir vse-ga bogastva, ne pa tudi dela narave. S tem namreč kot »na-ravno« utmeljijo, »da mora biti človek, ki nima druge lastnine kot svojo delovno silo, v vseh družbenih in kulturnih razmerah suženj drugih Ijudi, ki so se polastili delovnih pogojev.« V pog-ojih diktature stvari nad Ijudmi, v blagovni produkciji torej, je zcmlja preventstveno vir zemljiške rente in šele potem tudi vir uporabnih vrednosti, čeprav je dejansko prvi vir vseh delovnih sredstev in predmetov, »kakor delo, ki je samo le izraz neke na-ravne sile, človeške delovne sile« (Marx, isto). Toda pustimo zdaj to in se vrnimo r.azaj k našemu meščanu, ki bo, če je seveda »liberalnega duha«, ogorčen bentil nad »umazanim koinu-nizmom«,kobogledalnazaj včase »provotne socialistične aku-mulacije« in brezodškodninskih razlastitev in vdanašnji menja-vi zemlje za denar, pač vide) le »pošten posel«, ki priča o demok-ratizaciji družbe. V kolikor »umazani komunizem« pač spet ne goljufa Ijudstva s prenizkimi odškodninami. Liberalnemu pogle-du pa uide, da gre v obeh primerih za eno in isto stvar. S iem seveda nočem reči, da je odvzem zemlje brez odškodnine nekaj popolnoma istega kot odvzem z denarao odškodnino, hočem le reči, da gre za eno in isto stvar, za rezultat nekega stvarnega gibanja, v katerem usihajo vse kvalitete, ki so kot narava pogoj uporabnih vrednosti, s tem pogcj obstoja človeka kot naravnega bitja. Če ima posamezen primer odškodninske razlastitve kmeta za-radi »širšega družbenega interesa« to srečo oz., smolo, da pride na uho zagrenjenemu in agresivnemu pisarju, ki se udinja pri katerem iz naših renomiranih »režimskih« novinarskih hiš, potem se bo rodila osladna štorija divjega besa nad »krivico« in ihtavega lova na čarovnico, ki je za vse skupaj odgovorna. Ven-dar je s coprnicami že od nekdaj hudič. Kakor hitro namreč zg-rabiš eno (v našem primeru kakšnega občinskega funkcionarja) in jo zvlečeš na grmado pravice, takoj ti postane jasno, da si ujel' samo posamezen primerek, nikakor pa ne coprništva nasploh. Ta ugotovitev pa lahko shizofreničnem lovcu samo spodžge bes, ki ga bo potem poizkušal izživeti nad ujeto čarovnico in s tem zamegliti, da je zanj vse tako zacoprano, da se ne more boriti proti coprništvu, ampak lahko samo zažiga posamezne čarov-nice. Zato pa seveda to počne z užitkom, ki je premo sorazmeren njegovi nemoči ujeti coprništvo. Stvar se lahko konča slabo tako za coprnico, ki jg drugi žrtvujejo, da bi se lahko še naprej v miru ukvarjali s črno magijo, kot tudi za novinarja, ki mu dokažejo, da je užitek lova tako zacopral njegovo domišljijo, da je scopral skupaj štorijo, ki »ne ustreza naši družbeni stvarnosti«, kajti šlo je le za primer, Tako žalostno se konča dialektika »na primer... IMi pa bi, na primer, radi tiokazaii, da je »primer Mastnak« samo eden od tistih primerov, kjer se prizadetemu ne godi samo »neka posebna krivica, ampak družbena krivica nasploh,« da je primer, ki gre čez samega sebe in se ga da razumeti le zunaj nje-ga kot golega primera, čeprav so že v njem skriti vsi elementi družbenih protislovij, ki ga opredeljujejo. Zato ne bomo objokovali ubogih prašičkov, ki bodo ostali brez Doma, ne bomo jadikovali nad neomadeževano Zemljo in obu-jali vseh tistih fantazem, ki izraščajo iz objektivne ločenosti indi-viduala od njegovih konkretnih življenjskih pogojev in se lahko v posebnih družbenih pogojih sintetizirajo v ideologijo »krvi in tal«. Zato je treba tisto, kar v izjavah govorcev meri čez indivi-^™^dualnost, posameznost primera, t. j. sama njihova v sebij |razklazaslišal«odgovorne občinske može. TRIBUNA: Torej, zemfjojemljejo samo Vam ali tudi drugim? L. M.: Drugi so zamudili, ker so jim že razrili. TRIBUNA: In koliko kmetom so to storili? L. M.: Koštomaju, dva sta pa sama dala. J. D. Ta dva sta dala sama, ker nista kmeta in nimata interesa.... TRIBUNA: Torej, 24.12.1984 so začeli z deli na vaši zemlji. Je res, da so prišli miličniki s psi? L. M.: Prvo sta prišla dva miličnika, poj je pa naknadno pokli-cal in sta prišla s kampanjolo še dva miličnika s psom... J. D.: Mi smo med tem bili v Ljubljani, vendar pa imamo neko dokumentacijo, kaj se je med tem dogajalo, in&mo fotografije. tribuBfla — študentski časopis V Ljubljani smo bili na ustavnem sodisču, vendar m bilo predsednika, imel ]e smrtni slučaj v družini, potem smo šli od tam na IS do tov. Sinigoja, vendar je bila ravno takrat 13. seja, zato nas je sprejel podpredsednik dr. Frlec, ta je poklical tov. Poljšaka — predsednika Republiškega komiteja za varstvo ok-olja in mu dal nalogo, naj pošlje v Celje telegram, da se dela tam ustavijo, dokler se pač stvar ne uredi... Čez dva dni sem šel v Ljubljano do določenih ljudi in bistveno je, družbeni plan Celja ni zakonit. Recenzijska republiška komisija Komiteja za kme-tijstvo, gozdarstvo in prehrano jim je plan zavrnila, niso dali novega, popravljenega v potrditev. Julija je bilo predsedniku občine Celje sporočeno, da ta plan ni v skladu z družbenim planom SRS, predvsem zaradi spremembe namembnosti kmetij-skih zemljišč in varstva zemljišč, no, in takrat bi moral ta plan spremeniti in tudi primer Mastnak in druge primere rešiti. No tega niso storili, kar naprej sicer delajo, rijejo, vendar je vsaka gradnja okoli Celja nezakonita, naj bo družbena ali privatna. Na Ustavno sodišče smo šli, da bi preverili ustavnost postopka odvzema zemljišča in postopek sam zase je zakonit, problem pa je v tem, da Ustavno sodišče ni bilo seznanjeno z:dejstvom,daje nezakonHi družbeni plan razvoja občine Celje in seveda tako tudi ni moglo upoštevati tega dejstva. Zato smo dali še enkrat vlogo oz. pritožbo na ustavno sodišče. Predlagamo, da se postooek ponovi in da se organizira javna razprava, na kateribi sodelovali občinarji, prizadeti in ustanovni zbor Društva za varstvo okolja Celje. Na republiškem komiteju sem tudi dobil navodila, kako naj ravnamo, da bo stvar čim bolje tekla za I prizadete. Prvič, potrebna je ponovna ocena kvalitete zemlje, Občinska zemljiška skupnost mora imenovati do 10. januarja posebno komisijo, ki bo na kraju samem ocenila kvaliteto zemlje. Še sreča, da je tu zdaj, ko je sneg, odgrnjen humus, tako I da se pedologi lahko sami prepričajo. I L. M.: Odrgnili so čez trideset centimetrov in zemlja še taka I za v teglce! I— — —^^1 TRIBUNA: Kaj so pa do sedaj naredili? Koliko je do sedaj-I razritega? I L. M.: Ja, doli skoz je potegnu traso za vodovod, mi imamq pa Ispodaj potegnjen hidrofor. Zdaj so pa to odkril! Bojim se, da bi I nam zmrznile cevi, če pa nam zmrznejo cevi, imamo vso živino Ibrez vode. Nič ne ukrepajo, nič ne poštudirajo, kaj so všpilali! J. D.: Torej, eno je kvaliteta zemlje, če do roka ne bo komisije, bomo posiali telegram z zahtevapo novem roku, v kolikor se i* bo upošteval naknadni rok, pa pride republiška komisija, da oce— ni kvaliteto zemlje. Drugo pa je poslano na vse DPO-je v KS Ljubečna, da se začne javna razprava okoli tega od prisotnosti odgovornih iz občine, mogoče tudi koga iz republike, verjetno bo nekoga poslala tudi Zveza društev za varstvo okolja in tam naj bi se dokazala nesmotrnost gradnje na tej zemlji, saj obstaja v bližini približno 8 ha bivšega glinokopa, na katerem bi lahko zg-j radili celo mestno četrt. L. M.: Železarna Štore vozi tja žlindro in je cel izkop pravza-prav ena sama mrtva zemlja, neobdelana. J. D.: Jaz sem tudi povedal na občini v Celju, da je to lahkol primer za bodoče Društvo za varstvo okolja v Celju, da se tako z| zemljo ne bo več delalo. Zdaj se pripravljajo tudi plani za leto ] 2000 in čim bo društvo ustanovljeno, bomo začeli z recenzijo teh planov, torej, podobne posege bomo poizkušali preprečiti že v začetku, ko je v roki še svinčnik ne pa potem, ko je že buldožer na njivi, pa milica... TRIBUNA: So vam sploh povedali, kako je mogoče, da pride do tega, da intervenira milica. Bi lahko na kratko povedali, kaj se je vse dogajalo. J. D.: Jaz sem to sledil. Njihov sorodnik jim je delal pritožbe in opažam, da imajo interes, zdaj, ko je tisti, še danes točno ne vem, ampak okoli katerih se suče vem, tako da občinska zemlji-ška skupnost, tako skupščina kot izvršni odbor nista odigrala svoje vloge, tu so določeni Ijudje, ki imajo večji vpliv kot pa sku-pščina in izvršni odbor. Tu je začetek vsega potem pa t\ intere-si... najprej težko povem, ker pač ne morem dokazati, da je npr. nekdo tajniku zemljiške skupnosti rekel naj pač zamiži. L. M.: Veliko ima zraven tudi KS. Ta je tudi predlagala zazi-dalni načrt. TRIBUNA: Torej je KS predlagala zazidalni načrt? J. D.: To ne vemo, vemo pa, da je bila razgrnitev zazidalnega načrta v KS. M. M.: Takrat je bila zraven tudi pritožna knjiga in potem smo v to pritožno knjigo napisali svoje pripombe, kateri je proti in kateri je za, večina so rekli, da je bila proti, sprejeto je pa blo. TRIBUNA: Takrat ste prvič videli, da hočejo tu zazidati? J. D.: To je bilo leta 1978... L. M.: Ker je kmetija zaščitena, si sploh nismo znali predsta-vljat, da lahko do česa podobnega pride! TRIBUNA: Vi ste se torej takoj, ko ste videli, da vam namera-vajo pozidati zemljo pritožili v pritožno knjigo? L. M: Tako je. Samo tiste knjige zdaj ni nikjer! M.M.: Pol sem pa jaz okol hodla, sama ne vem kje, in sem govorila, da je kmetija zaščitena, pa so mi rekli, da to ni važno, če je občina interesent... TRIBUNA: Enostavno bi torej kmetijo ukinili? L. M.: Zbrisal stran... No, in potem je prišlo tako daleč, da sem pristal na to, da bi si poiskal nadomestno kmetijo, našel sem jo šel sem gor na občino in sem reku, no, v redu, sem najdu nad-1 omestno kmetijo, so pa rekli, zdaj pa sredstev nimamo, da bi odkupili... J. D: Tu naj bi prišlo 36 hiš! M: No, potem mi je pa rekel Kozmos naj bi probali prodat samo hlev kakemu obrtniku, zdomcu, za obrtno dejavnost. TRIBUNA: Kaj pa je po funkciji tovariš, ki je to izjavil? J. D: On je predsednik zavoda za planiranje in izgradnjo... Tu notr se sučejo ljudje, ki načrtujejo, planirajo, gradijo... ——— "¦ TRIBUNA: Torej potem z odkupom ni bilo nič? L. M.: Ko torej z odkupom ni bilo nič, so predlagali, naj se črta vrsta hiš, ki so po planu najbližje kmetiji, tako, da bi kmetija 1 iahko ostala, ker bi nam pustili malo več ohišnice. M. M.: Zaenkrat, potem pa bi nas itak že kako dol spravli. L. M.: Malo kasneje sem vložil prošnjo za razširitev hleva. I Prišlo je šest Ijudi — sanitarni inšpektor, predstavniki zemljiške Iskupnosti... vendar so mi moj predlog zavrnili in predlagali, da naj zgradim nov hlev nižje spodaj. Tam pa po načrtu spet pridejo hiše, tako da zdaj jaz ne vem kako, ker bi potem tistim tam I smrdelo. TRIBUNA: In kaj jim ni bilo všeč pri vašem predlogu? L. M.: Prestaviti bi moral gnojišče, da ne bi tekla gnojnica mimo načrtovanih hiš, oziroma, predlagali so mi, naj si naredim greznico in hlev uredim na splakovanje. Ti predlogi niso za nikamor... M. M.: Hlev je star in bi bilo treba vse prekopat. Ne moreš tega kar tako preurediti na splakovanje. J. D.: No in lani so pričeli z razparcelacijo pri sosednjem kme-tu, pri Koštomaju in mu še do danes niso dali nadomestne zemlje. L. M.: Tam so ga pa tak navil. Je prišu Novak iz zemljiške skupnosti in je rekel: Čujte, bodite tako vljudni, pa pustite, da začnemo, da nam ne bodo stali stroji. Inžinir je na dopusti in vam ne moremo odmeriti druge zemlje. Takoj ko pride z dopusta, Vam bo odmeril drugo zemljo, tako da boste dobili nadmestno zemljo. In še do danes nima ničesar. • TRIBUNA. Kdaj je to bilo: L. M.: Zdaj v jeseni, pred tremi meseci. In ko je šel drezat naj mu vendarle odmerijo zemljo, so pa na kmetijski zemljiški skupnosti izjavili, da nimajo zemlje za njega. Čakajo, da bi dal tu neki ženski kmetijsko pokojnino in bi potem njeno zemljo dali njemu. Ona pa pravi: Jaz bom njim dajala zemljo, če je pa on starejši, kot sem jaz? J. D.: Bii sem na pravni fakulteti pri dr. Sajovicu in pravi, da | je zakon dejansko tak, da lahko razlastijo tudi zaščiteno kme-tijo, če da soglasje vrhovno sodišče SRS, zakon tudi dovoljuje poseg v zemljo brez vsake odškodnine, ki si jo mora kmet potem naknadno priboriti sam, s tožbo ali pregovarjanjem. V tem primeru pa stvar še ni bila pred Vrhovnim sodiščem, pač pa samo I pred Ustavnim sodiščem, ki je skozi postopek po pregledu vse i dokumentacije ugotovilo, da ustavnost ni bila kršena, kar se tiče postopka. Niso pa se poglobili niti v kategorizacijo zemljišč nitil v družbeni plan občine. Koštomaju so že odvzeli zemljišče, je žel | komunalno urejeno in tudi razprodaja je že bila. Sedaj pa je na vrsti Mastnak in tu se je pa vsa stvar zapletla. Istočasno se jel jzačela tudi širiti pobuda za ustanovitev Društva za varstvo ok-[ lolja občine Celje, ki se bo ukvarjalo s temi ekološkimi vprašanji, I lmed drugim se bo tudi borilo za vsak kvadratni meter kmetijske Izemlje. Urbanisti in občinski možje vedo, da je okoli Ljubečne Ineplodne zemlje toliko, da lahko nastaneta dve mestni četrti! iTudi predsedniku skupščine občine sem rekel, da naj bo tej Iprimer, kako naj se z zemljo ne dela več. Tudi sam sem namreč j Ikmet. TRIBUNA: Kako pride do tega, da vmes poseže milica? J. D.: V primeru Mastnakovih je prišel dopis iz občinskega Ikomiteja za varstvo okolja in urejanje prostora, podpisana je Isamo tajnica, ki je naredila prepis. En izvod dokumenta je dobil lMastnak, drugi pa je šei na milico. Ta se seveda ne spušča v |ozadje spora. TRIBUNA: Se pravi, da so oni pač pričakovali težave? L. M.: Seveda, ker sem jaz takoj, ko so prišli s stroji za izko-|pavanje, postavil traktor s prikolico, tako da niso mogli začet. J. D.: To se je dvakrat, trikrat ponovilo... L. M.: Podjetje je javilo naprej, potem pa so posegli po milici. J. D.: Milica je seveda morala iti, saj v nasprotnem primeru |ne izvršuje svoje službe. TRIBUNA: Kako pa je na vso stvar reagirala KS, ki mora biti Iv vso stvar vpletena že od začetka, se pravi od leta 1978? Vam je I v tem sporu kaj pomagala? L. M.: Ona je glih kontra delala. Po kmetih je sekala. TRIBUNA: Odgovorni v KS verjetno niso kmetje? L. M.: Ma kaki... J. D.: Nekateri kmetje so v družbenopolitičnem zboru, vendar niso najbolj odgovorni predstavniki KS. L. M.: Na seji KS so izjavili, da so že vse omehčali, samo mene da še morajo in da bodo to tudi storiii... Zdi se mi, da v KS gle-dajo le na to, kaj se bo delalo danes, nihče pa ne misli na jutri. J. D.: Ste vi to s traktorjem preprečevali in to je trajalo... L. M.: Točno en teden. J. D.: Seveda so si med to prekinitvijo pisali vse ure delavcev, kajti to gre na račun Mastnakovih, če seveda spor izgubijo... V ponedeljek, ko smo bili v Ljubljani pa so okoli pol enajstih pripe- Ijali buldožer... (M, mlajši: Ki je delal dve uri), ki je odgrnil tisti del humusa, kjer naj bi šel vodovod. TRIBUNA: Kdo je poslal telegram iz Ljubljane? J. Po nalogu dr. Frleca je telegram poslal Republiški komite za varstvo okolja in urejanje prostora. Skupaj s kolegico Bo-najevo, ki je tudi eden od iniciatorjev za ustanovitev društva za varstvo okolja v Celju, smo obvestili odgovorne občinske or-gane, ki so v tem primeru prizadeti, da naj pustijo to zemljo pri miru, da naj kmetija ostahe cela. Nazadnje je predsednik sku-I pščine dal izjavo, da bi ustavil poseg, vendar je ustavno sodišče ugotovilo, da je bil poseg zakonit in preko tega sklepa on ne more iti. ¦ TRIBUNA: S čim pa tu na občini argumentirajo ta poseg? Ali govorijo o »nujnem napredku« oz. kakšni so argumenti? J. D.: O tem smo zelo malo debatirali, kajti imam občutek, da nekateri, ki so najbolj odgovorni, o tem raje molčijo. TRIBUNA: In kako naj bi vse skupaj izgledalo v prihodhosti? J. D.: Zdaj smo dali vlogo na Kmetijsko zemljiško skupnostj občine Celje, da imenuje komisijo, da se oceni kvaliteta zemlje.j V kolikor je do dogovorjenega datuma (10.1.1985) ne imenuje,| bomo postaii zahtevo po dodatnem roku... TRIBUNA: Kako je pravzaprav s to kategorizacijo? J. D.: Zemlja je trenutno ocenjena s tretjo kategorijo, kar je I popoln nesmisel, kajti to je dobra njiva, ki bi morala soditi vsaj v jdrugi, če že ne v prvi razred. ¦^^^^^^^^^—— L. M.: Sicer pa so že izjavili, da so jo namerno prekategorizi-|rali, zato da so na zemljišče sploh lahko posegli. J. D.: Drugo, vsak poseg na območju občine Celje je nezako-Init, ker plan občine ni usklajen z družbenim planom SRS. Ne gre le za Mastnakovo kmetijo, ampak za vse podobne primere v JSloveniji. Moramo biti tako ognjeviti, da bomo prepričali jodgovorne, da se z zemljo tako ne sme več delati. TRIBUNA: In katere odgovorne bi morali prijeti za besedo v | tem konkretnem primeru? J. D.: Najprej vse odgovorne v KS, se pravi od predsednika KS, članov sveta za varstvo okolja in urejanje prostora v KS, | potem vse predstavnike DPO v KS. Na nivoju občine pa so to: Kmetijska zemljiška skupnost, ki na nivoju cele občine nadzo-ruje, kako se ravna s kmetijsko zemljo, nadalje Občinski komite [za varstvo okolja in urejanje prostora in preko njega j odgovornost seže do predsednika IS občine in predsednika sku-pščine občine. Mislim, da v tem primeru nista odigrali svoje vloge niti urbanistična niti kmetijska inšpekcija, kar kaže na njun podrejen položaj pri urejanju zemljiške politike. Tudi v kro-gu zemljiške skupnosti so nekateri Ijudje, ki imajo prevelik vpliv na delo te skupnosti itd. Ce bi šlo v okviru te skupnosti vse po normalnem postopku v primeru te kmetije, se pravi preko sku-pščine te skupnosti, v kateri je več kot polovica kmetov, bi verjetno prišlo do odporov proti temu posegu. Ampak sklep sku-pščine in izvršnega odbora je šel mimo njih in tu se problem nezakonitega postopka odpre. TRIBUNA: So to zemljo že delili tistim, ki so interesenti za parcele? L. M.: Seveda, saj imajo že vse razprodano. TRIBUNA: Torej, Ijudje so to zemljo že kupili in računajo, da bodo iahko pričeli z gradnjo? L. M.: Ljudje že kar čakajo, da bi začeli zidat. TRIBUNA: Ob tej inflaciji je *a neučakanost seveda še kako | razumljiva. J. D.: V pismu KS in Zemljiški skupnosti smo navedli lokacije I za kmetovanje neprimerne zemlje tu v bližini. Če je interes za | gradnjo, potem naj Ijudje zidajo tam, na nerodovitni zemlji. TRIBUNA: Je šla ta zemlja na javno dražbo, oziroma, kako je | s tem? J. D.: Gre za javni natečaj, na katerem občina postavi cenol zemljišča, drugo pa je cena komunalne ureditve. Tu je interes komunalnega podjetja, da tu ustvari dohodek in interes občine, da to razdeli in nekaj zasluži. Nekateri imajodenar, dinarpada,| pa se jim ga bolj splača pretopiti v nepremičnine. tribuna — študentski časopis Kot veleva novinarska etika, smo se nekaj dni po obisku na Mastnakovi kme-tiji zglasili še pri »drugi strani«, se pra-vi, potrudili smo se do odgovornih občinskih mož, da slišimo še drugo plan zvona. In bili smo zelo presenečeni — ni bilo nobenih izmikanj, še več, povsod smo imeli na stežaj odprta vrata in naši sogovorniki so odgovarjali kar sami od sebe in vprašanja smo v glavnem posta-viii l? rnradi obrtne dolžnosti. Zivi bili pa v Najjiičj smo se oglasili na Komiteju za varstvo okolja in urejanje prostora obeine Celje, kjer nam jevz vsemi infor-macijami postregel tov. Žnuderl, pred-sedniki omenjenega komiteja. TRIBUNA: Tov. Žnuderl, kmet trdi, da takrat, ko je bil pri-pravljen zgraditi novo posestvo na razpolago ni bilo sredstev za odkup... Ž: Kadarkoli je po zazidalnem načrtu predvideno kakršno koli rušenje katerega koli objekta, takrat so sredstva občinske komu-nalne skupnosti na razpolago. Vendar — večina Ijudi pričakuje, da bodo^ če jim poderemo hišo, dobili toliko denarja, da bodo lahko postavili novo hišo. Toda poglejte, če nekdo karambolira avto je logično, da od zavarovalnice ne dobi toliko denarja, kolikor stane nov avto. V tem primeru je seveda nekoliko dru-gače, ampak vseeno, za ocenitev obstoječih objektov so sodno zapriseženi cenilci, ki to ocenijo. Potem pa — ali prizadeta st-ranka sprejme ponujeni denar ali pa ne. No, v tem primeru vam bo verjetno iahko odgovoril predstavnik Zavoda za planiranje in izgradnjo. Gotovo pa je, da Mastnaku nove kmetije ne bi nihče postavil, no, lahko bi bila mogoče to nova kmctija v neki manjši, okrnjeni obliki, nekaj pa pač človek sam zraven doda. TRIBUNA: Torej so bila sredstva zagotovljena? Mastnak nam je povedal, da potem, ko je našel nadomestno parcelo, niso bila zagotovljena sredstva za odkup. Ž: Sredstva so vedno zagotovljena! Kajti če sredstev ni, potem mi seveda ne moremo prisiliti človeka, da se preseli. V primeru, da sredstev ne bi bilo na razpolago, bi počakali eno leto in se vsa zadeva da v flnančni plan za naslednje leto. Enota ima zanesljivo dovolj denarja, da na leto odkupi 3-6 objektov. Seveda pa jaz predpostavljam tudi to, da si je Mastnak morda premislil, ker mu ni odgovarjala cena. Zavod za planiranje in izgradnjo in naša premoženjsko pravna služba so potem uredili tako, da Mastnak ostane na stari lokaciji, se pa zato v zazidalnem načrtu štiri ali scst vrst parcel odstrani iz zazidalnega načrta in s tem se mu to njegovo funkcionalno in delno kmečko zemljišče ohrani. Poleg tega je dobil menda 1,3 ha nadonnestne zemlje, natančnejše po-datke lahko dobite na Zavodu za planiranje. Torej lahko rečemo glede tega, da smo bili na občini ne samo »fer«, ampak smo v veliki meri upoštevali vse Mastnakove pogoje in želje. Glede teh zapletov pa mislim, da to ni samo Mastnakovo maslo. TRIBUNA: Kot nam je znano, so se pojavili problemi glede kategorizacije zemljišča, ker Mastnak trdi, da je zemlja kva-litetnejša in ne sodi v tretjo, pač pa v prvo ali drugo kategorijo. Sedaj bi baje morala biti imenovana posebna komisija, ki bi ponovno ocenila zemljišče. Kako je s tcm? Ž: Moje mnenje je tako, dobro, kljub temu da sem tudi podpredsednik IS obcine in ščitim predvsem spiošne družbene interese... torej, meni se Mastnak ni zdel napačen. Tudi tu na naši premoženjsko pravni službi je takrat izjavil, da je zadovoljen s tem, kako je bila vsa stvar urejena, zlasti potem, ko je bila črtana tista vrsta parcel. Takrat sem že mislil, da je s tem stvar ad acta. Vendar pa — tu se vmešavajo drugi, kot je Dekle-va. Jaz ga sicer ne poznam, a sem precej slišal, kako »ščiti« kmečko zemljo, sam pa ima tako zapuščeno kmetijo. Sicer pa imamo o tem tudi fotografije, boste lahko sami videli, če boste odšli na Kmetijsko zemljiško skupnost. Njiva je bila tako po-raščena s plevelom, da se na fotografiji pšenice skoraj ne vidi. Saj vam bo inženir Novak tam pokazal, kakšen kmet je Dekleva. Pa se še bori za druge! No, sicer nimam nič proti temu človeku.... mi smo obravnavali na politični koordinaciji SZDL ... mislim, da bi rad ustanovil neko društvo za varstvo okolja. Mi nimamo seveda nič proti, vendar pa se to društvo ne bi smelo ustanovit: na interesih nekega posameznika, ki ne pozna širših problemov itd. Mi vemo, da je republiško društvo za varstvo okolja, smo za to, da se tudi pri nas ustanovi, vemo da Gelje po plati varstva okoija ni neomadeževano, •nr^ino probleme z zrakom... Tako dt MŠtvo bo samo pripomoglo k tzboljšanju stanja in pri opozarja-nji: na določene stvari. Ne bi pa smeli prevladati neki lokalistični oziroma niti ne lokaiistični, pač pa privatni interesi. TRIBUNA: Tovariš Dekleva nam je povedal, da jekateri koli poseg na zemljišča celjskt občini nezakonit, ker prostorski plan občine ni usklajen z republiškim? Kaj lahko dodate k temu? Ž: Ta plan je bil izdelan med prvimi v republiki in na osnovi razgovora s člani revizijske komisije bi lahko rekel, da je bii tudi med najboljšimi. Ni bil zavrnjen zato, ker je bil slab, ampak zato, ker na nekih manjših površinah ni bila usklajena raba prostora med kmetijci, urbanisti in gozdarji. Na območju cele celjske občine, ki meri 220 km2 to ni bilo usklajeno samo na pri-bližno dveh km% se pravi na neki izredno majhni površini, gle-dano procentuaino. TRIBUNA: Zdi se nam zelo čudno, da se bo gradilo prav na tisti njivi, ker obstaja, to smo se lahko prepričali na lastne oči, velik opuščen glinokop, zasut z žlindro iz Zelezarne Štore. Za-kaj se ne gradi tam? Ž: Zazidaini načrt Ljubečna je prej predvideval mnogo širše območje in ravno, ko je bil v fazi največje priprave, se je izvedelo, da bo prišlo do interventnega zakona o zaščiti kmetijskih ze-mljišč. Zato smo obseg zazidalnega načrta izredno zmanjšali, po nivelaciji načrta pa segajo zazidalne površine na opuščene glinokope, vse se pomika proti zahodu, torej bližje proti Celju, kjer je pač opuščena zemlja. Mislim pa, da bi bilo zdajšnjo mejo zazidalnega načrta izredno težko popravljati, ker so v večini primerov parcele prodane. TRIBUNA: Je torej prodana že tudi sporna parcela? Ž: Ne vem točno. Zdi se mi, da tiste parcele, ki so bile brisane iz zazidalnega načrta, še niso prodane. Natančnejše podatke lahko dobite na Zavodu za planiranje. TRIBUNA: Za razgovor se vam, tov. Žnuderl najlepše zahvaljujemo. Razgovor s predsednikom občinskega komiteja za varstvo ok-olja in urejanje prostora nam je postavil nove dileme. Zakaj kmet trdi, da sredstev za odkup ni bilo, na občini pa trdijo na-sprotno? Koliko je resnice na tem, da Jože Dekleva, najbolj odloČen protagonist spopada za kmečko zemljo, svoje zemlje ne obdeluje? Še vedno nam ni bilojasno, zakaj se na vsak način mo-ra graditi prav na njivi, čeprav je pred nosom obilo nerodovitne zemlje? Kako je s kategorizacijo zemljišča? Upali smo,da bomo odgovore dobili na Kmetijski zemljiški skupnosti in na Zavodu za planiranje in izgradnjo. Pri tov. Novaku na Kmetijski zemljiški skupnosti občine Celje smo izvedeli naslednje: da so bila sredstva za odkup zagotovlje-na, da so Mastnaku »šli na roke« pri izdelavi dokumentacije za novo kmetijo, ko pa se je odločil, da ostane na stari, so storili vse, kar je bilo v njihovih močeh, da bi stvar čim bolje uredili. Pove-dal je tudi, da so zemljo ocenili strokovnjaki z Biotehnične fa-kultete in da bi morebitno imenovanje komisije za ponovno oce-nitev zemljišča s strani njihove skupnosti pomenilo žalitev strokovnjakov te komisije. Nadalje smo izvedeli, da je prvotno tudf Kmetijsko zemljiška skupnost predlagala naj se ne zida na tem zemljišču, vendar takrat še ni bilo interventnega zakona o zaščiti kmetijskih zemljišč. Ker bi gradnja na ravnici tako po-višala stroške naj se zazidavi namenf pobočje, še zlasti, ker tam razen ene ni nobene perspektivne kmetije, pritisk na gradnjo pa je v dokaj hitro se razvijajoči Ljubečni močan. Tov. Novak nam je tudi povedal, da so v plan občine vnesli korekture in na novo zaščitili nad 600 ha kmetijskih površin, celo tiste 3. kategorije in da je ves problem pravzaprav v tem, da je bil zazidalni načrt za Ljubečno sprejet v času, ko še ni bilo interventnega zakona. Tudi on sumi, da v sporu pravzaprav ni glavni Mastnak, ampak »neka komisija za varstvo okolja oziroma tisti Dekleva, ki smo ga pred dvemi leti preganjali zaradi neobdelane zemlje«. (Stvar smo preverili in poleg slike s plevelom poraščene njive našli tudi dopis tov. Dekleve, v katerem pojasnjuje, da se mu njive ne splača obdelovati, dokler ne zagotovi namakanja. Za to pa nima sredstev in se obrača po pomoč na Kmetijsko zemljiško Skupnost.) Kar pa se tiče pritožne knjige in pripomb Mastnako-vih na zazidalni načrt pa smo izvedeli, da ta knjiga sicer obstaja, da pa pripomb niso mogli upoštevati, ker so zazidalni načrt začeli uresničevati prej, preden so zbrali pripombe(!). Da pa se je to lahko zgodilo je spet krivo to, da takrat ni bilo interventne-ga zakona o zaščiti kmetijskih zemijišč. Na koncu nam je tov. Novak še obširno razložil sedanja prizadevanja njihove skupnos-ti za zaščito kmetijskih površin. Za prijaznost smo se mu zahva-lili in odšli še do tov. K.ozmosa, predsednika Zavoda za plani-ranje in izgradnjo in kaj je glede vsega teg, Ipovedal kmet? TRIBUNA: Zadnjič ste nam povedali, da ni bilo sredstev za odkup, na pristojnih instancah pa smo izvedeli, da so nam ponu-jali po cenitvi z 22. 3.1982 za poslopja 409 SM, kot odškodnino za uničene kulture 50 SM, poieg tega pa bi vam dali š< enakovredna zemljišča iste površine, kot bi jo tu izgubiii. Baje s< vam šli celo celo na roke, kar se tiče izdeiave dokumentacije zi novogradnjo. Kaj lahko poveste na to? M. mlajši: Cez novo parcelo gre daljnovod. M. L.: Jaz na to cenitev nisem mogei pristat, ker enakovred nih poslopij za ta denar ne bi mogel postaviti. Sicer so mi rekli da bomo potem imeli novo poslopje, toda mi smo povsen zadovoljni s starim tu. Razen tega imam tu že opremljen hlev, silos in še dva gospodarski poslopji. Ta poslopja so za mene v redu še za tri rodove! TRIBUNA: S ponujenim denarjem res verjetno ne bi mogli postaviti novega posestva. So vam obljubljali kredite ali kakšne druge ugodnosti? * ; L. M.: Kredite bi mi verjetno daii. Toda, poslušajte, jaz bi jih seveda moral odplačati tn se še ukvarjati z novogradnjo, tu pa imam že vse urejeno. Saj nisem nor, da bi šei v kaj takega! M. M.: Izdelavo dokumentacije pa smo plačali vso po normal-nih cenah? Nič nam niso šenkali! L. M.: Kar se pa tiče tistih dveh hektarov pravzaprav hektar in 260 a, ki jih zdaj uporabljam in ki bi mi pripadali, če bi se prese-lil, je pa tako. Jaz imam tisto zemljo dve leti v zakupu ir plačujem zanjo. Sploh ne drži, da bi bila ta zemlja boljše kv;. litete. Kje pa! Tam je zemlja popolnoma izčrpana, saj ni nihče gnojil najmanj dvajset let! TRIBUNA: Torej tudi zaradi izčrpane zemlje odklanjate preselitev? L. M.: Tako je, poleg tega pa je tam po zazidalnem načrtu prav tako vse namenjeno zazidavi in bi bil praktično na istem kot sem tu obkrožen z hišami in zaradi-tega verjetno v konfliktih z bodočimi sosedi. Tam je ponekod tudi zemljja precej močvirna, povrh vsega pa bi bil takorekoč na moji parceli še bunker, se pra-vi javno zaklonišče. Zato sem se odločil, da s svoje zemlje ne grem in je ne dam! Tu so po uri in pol snemanja baterije ZMAJ popolnoma odpovedale in glasovi so postali nerazumljivi. Izdeiek je torej nepopolen zaradi slabe kvalitete repromateriala. Sicer pa ste verjetno zvedel: dovolj. Čakali smo tudi na pogovor tov. Mas-tnaka s predstavniki KS, vendar jih ob dogovorjenem času ni bilo. Polami mraz, v katerem niso vžigali avtomobili, jim daje trden alibi. P. S. Malo pred redakcijo te reportaže, sta sqgy prostorih »TRIBUNE« oglasila tovariša Dekleva in Mastnak. Povedala sta, da je buldožer končno zasul izkopani kanal in da sedaj ni več nevarnosti, da bi zaradi zmrznjene vodovodne napeljave živina v hlevu ostala brez vode. Poleg tega sta nam dostavila tudi odgovor Kmetijske zemljiške skupnosti na zahtevo po preverbi kategorizacije, ki ga prilagamo spodaj. Zraven dodajamo le še to — če nas spomin ne vara (kot so nas ZMAJEVE baterije), potem nam je tov. Mastnak povedal, da so imu zemljo ocenili s pregledom iz zraka in na podlagi splošne peiJoSoške ocene za to področje. Do sedaj si nihče od ocenjevalcev ai od blizu ogledal^ njegove njive. P. S. II Kmetijska zemljiška skupnost občine Celjeje zavrnil preverbo kategorizacije. Njena afgumente si lahko preberete v prilogi. 12. STRAN tribuna — študentski časonid f Kaj so povedali na Zavodu | ia planiranje in izgradnjo? 1 Svoj pohod »Po poteh izjav odgovornih«smo končali na Zav lu za planiranje in izgradnjo, kjei so nas prav tako prijaza prejeli in nam postregli s številnimi informacijami, ne le glei •primera Mastnak«, ampak tudi glede celotnega prostorskefl azvoja občine Ceije. Tudi tov. Kozmos je bil mnenja, da bi sJ ^lastnakom že dalo dogovoriti, o tem, kaj pa bi lahko bilo v oa Iju, je odgovoril, da ne more reči nič gotovega, da bi bilo vsel igibanje. Potem nam je pojasnil plan razvoja Ljubečne, fl aterem naj bi Ljubečna iz sedanjega konglomerata postala il lano naselje z vso potrebno infrastukturo. Zanimalo nasl »redvsem, zakaj se ne gradi na opuščenem gli^okopu in izvedJ ;mo, da je ta po planu namenjen predvsem blokovni gradnji 1 nanjšim družbenim in privatnim obrtnim delavnicam, ne pa m lividualni gradnji, ki se zaradi značilnosti terena in neobstoji lanalizacije na ravnici ne izpčala in so ji zato namenili pobofl lad cesto Vojnik—Ljubčena, kjer stoji tudi Mastnakova kmefl a. Preostali del opuščene zemlje, jugozahdodno od opekana >a bi ponovno usposobili, za kar so že na voljo tudi ustreza redstva (!) in bi na ta način dobili dokaj veliko strnjeno obdeM alno površino, ki bi se spojila s kmetijskimi površinamil ^adobrovi, kjer je v teku melioracija. Tudi predhodni, neorgl lizirani razvoj Ljubečne opravičuje individualno gradnjo ¦ >menjenem pobočju, saj je zraslo veliko število razmetanih hfl ci bi jih po zazidalnem načrtu povezali v enotnno naselje in s tel zkorostili že obstoječi vodovod in kanalizacijo, ki bo prikjučefl udi na čistilno napravo v Škofji vasi, ko bo dograjen čistilni kfl lal. Tako so nam povedali- na zavodu in dodali, da zarafl ipremenjene miselnosti v zadnjem času veliko več naporov pfl ivečajo ohranitvi obdelovalnih površin. I Kljub »idejni enotnosti«, ki je izžarevala iz odgovorov prist(fl lih funkcionarjev, utemeljenih predvsem na nekih zaitritih in nl asnih interesih nekih malo sumljivih »varstvenikov okoljafl laterih žrtev je tudi Mastnak, nam še vedno ni bilo jasno, zaH ii je kljub vsem ponujenim ugodnostim premislil? AH gre le ¦ >kmečko trmo«? Odiočili smo se, da bomo vso stvar preverili M ijem samem. m PERESOM NAD DEČEGA KROKODILA fova spoznanja novinarjev Paris Matc-o delovanju Sovjetske zveze liji. Trenutno lakoto v Etiopiji je SZ izkoristila po svoje. Bojda prepričuje Etiopce, da se lahko samo njej zahvalijo za svoje preživetje. Prav tako je Sovjetska zveza v poročilu OZN napisa-la, da je njena pomoč tretjemu svetu v letih 1976 —1980 znašala 44 milijonov dolarjev. Ta podatek pa je ovrgel Foreign Office. Oni trdijo, da ta pojnoč ni presegla 8 milijonov dolarjev. Komu naj čiovek zdaj verjame? Osupljivi, a vendar nekako pričakovani, so podatki o delova-nju slavne KGB pri ustanavljanju vohunskih siužb. Trenutno menda KGB šola vsaj 20 000 Afričanov za posebne naloge. Tudi sovjetske ambasade so po Paris Matchu vse prej kot nedolžne. Vsaka ambasada je del »rezidenture«. To so posebni centri, kjer načrfujejo in vodijo raziične subverzivne akcije. Rezidenture obstajajo v Beninu, Bocvani in še marsikje, presenetljivo pa je, da je Sovjetom uspelo organizirati rezidenturo v prozahodnem Maroku. Tja so prišli z namenom, »da poiščejo nova ležišča fosfatov.« »Glede fosfatov,«-piše de Villiers, »je prav zabavno opazovati Sovjete, ki sq vedno obtoževali kolonialne sile, da so iz kolonij sramotno ropali surovine, zdaj pa počno natanko to. Z Gvinejo so sklenili sporazum, po katerem bodo trideset let iz te delele voziii dva milijona ton boksita na leto. 1976 so v Alžiriji kupili za 270 milijonov tcn boksita, v Maiiju so dobili ziato, v Rodezijiso kupili krom, v Angoli pa diamante.« Seveda pa dejavnost SZ ne bi bila upsešna, če ji ne bi pomaga-li njeni najemniki. Najemniki so po mnenju Paris Matcha Etiopi-ja, Angola, Gvineja—Bissao, Benin. V tehdržavahjeinarksiza-cija (krasen proces, ni kaj) dosegla visoko stopnjo, poleg tega pa jih poleg SZ kontrolira tudi Kuba. Nasiednjo stopnjo penetracije je SZ dosegla v socialističnih deželah, ki z njo simpatizirajo in kjer se »Sovjeti počutijo kot ribe v vodi«. Taka voda so Mali, Gana, Mozambik, Zgornja Vol-ta, Zaire in Zimbabve. V ostalih državah sicer gostijo sovjetske predstavnike, vendar jim niso tako naklonjeni. Seveda pa Sovjetov to ne ovira, da ne bi tudi tam ustanavljali razidentur. Ves članek izžareva gnev po »razkrinkavanju«. Paris Match je v prejšnjih številkah opisal nečedne posle ZDA, zdaj pa je na vrsto prišla SZ. Toda v članku se da zaznati tudi francosko užaljenost, ker vpliv Francije v Afriki postopoma slabi. Za Hust-racijo: »Afroško-francoski vrh v Bujumbri je stal Francijo pri-bližno deset milijonov dolarjev... Da bi bolje razumeli pomembnost tega vrha, je treba vedeti, da je Francija v Afriki eden zadnjih branikov nasproti ambicijam Sovjetske zveze. Drug tak branik je Južnoafriška republika.« Torej, nič novega. Afriko si še kar naprej delijo, Afričanov pa nihče nič ne vpraša. Francoski kolonialni spomin je še močno živ in se mu ne misH odreči niti tisk niti vladna politika, ne glede na to, kdo sestavlja vSado. Vprašanje je, kaj je naredil poprečen Francoz, ko je prebral članek? Najbrž je zavzdihnil po dobrih starih časih, ko je bilo še vse drugače in obrnil list. Nekje na sredi revije je fotoreportaŽa z bombastičnim naslovom čez dve strani in z največjimi črkami: AFGANISTAN PET LET PO OKUPACIJI. Gola našievanja dejstev, nobenega komentarja, bralec pa vendar hitro ugotovi, da Paris Match ne skriva veselja, ker gre »Rusom« v Afganista-mu vse slabše. Sicer pa se francoski novinarji še predobro spomi-njajo primera Jacquesa Abouchara (novinarja TF 1, ki so ga lansko jesen aretirale sovjetske oblasti v Afganistanu) in zato so tudi pri Paris Matchu prepustili bralcem, da si sami izoblikujejo mnenje. Vse je torej odvisno od bralcev. Sicer pa sploh ni nujno, da bi si beliii glavo zaradi Afganistana ali kakega drugega,podr-očja bogu za hrbtom. V reviji je na brezlesnem papirju mnogo rubrik in čiankov, ki ne zahtevajo naprezanja. Jasmin Držanič STRAN13 Francoski narod je izjemno apolitičen narod. Poprečen incoz ve, da je Mitterand predsednik Francije in tu se njegovo litično znanje konča. Tudi poznavanje mednarodnih razmer je i šibko. Večina ima negativno mnenje o sodelovanju Francije Imednarodnih organižacijah, ker Francija v takih primerih kno potegne »ta kratko«. Sovjetska zveza je za Francoze (potem, ko ugotove, da SZ in sija nista eno in isto, in ko odštejejo vse komunistične edsodke) bela eksotika. To je dežela širnih step, ki je zamikala malega Korzičana, dežela dolgih belih zim, krzna in sani s iguljčki. Novinarji Paris Matcha pa takim sanjarjenjem niso dlegli. Prostor, ki ga Paris Match v letošnji prvi številki name-i »resnim« tekstom so zapolniii s članki o aktivnosti Sovjetske tK. V Afriki se SZ ne obnaša nič bolje kot ZDA v Latinski Ameri- I »SZ res ni afriška sila, vendar se je namestila povsod,« piše lerard d^ Villiers. »Mnogo je resničnih ali lažnih diplomatov, piih agentov, tehnične in vojaške svetovalce je moč videti na bkem koraku.<< V Bocvani, ki šteje samo 800 000 prebivalcev m sovjetska ambasada kar 250 članov. IDe Villiers opisuje, kako jc Sovjetski zvczi uspelo Etiopijo Iremeniti v prvovrstno komunistično postojanko. Kje na svetu sajvečji Leninov kip? V Adis Abebi. Tako preoblikovanje Etio- e pa SZ ni motilo, da ne bi istočasno dobavljala orožja Soma- ibuna — študentski časopis POROČILO KRAJ DOGAJANJA: ZRAČNA LINIJA NEKJE MED LJUBLJANO IN JUŽNO AFRIKO PREDMET DOGAJANJA: KRŠITEV OSNOVNIH ČLO-VEKOVIH PRAVJC ČAS DOGAJANJA: GOSPODOVO 1984 MV PREDSTAVI, KI JO UPRIZARJAJO, NAJBOLJ UŽI-VAJO DEBILI IN OSTALE MENTALNO TEŽKO MOTE-NE OSEBE. NAS ZANIMA PREDVSEM UŽITEK SHIZOIDOV. KER ^SO NAGNJENI K EKSPERIMENTOM, KI JIH BREZ ZADRŽKOV IZVAJAJO, ZATO OD ČASA DO ČASA IZ-PADAJO IZ TOSILOUMSKEGA SISTEMA DEBILOV. Shizoidov fetus prilagajanja, da bi se vključil v Tosiloumski sistem preko literature, je bil že v uterusu zgrižen in umorjen zavoljo vohljačev, ki jih je plemenito sprejemal na svojem domu (shizoid je pač mislil, da če se nekdo rodi v človeški obliki telesa, tudi je človek), saj so mu kradli ideje iz rdeče mape in jih kasneje priobčili v javnih straniščih (Marčeve Ide so le eno izmed shiz-oidovih obdobij naiva. Drugače pa shizoid rad je Matevža Ve-'likega z zeljem in pleše ob zvokih Karmen. V vinski sod v kleti pa rad vtakne Čep z napisom Guerino) Verjetno je bil prej navedeni začetni stavek zavoljo teh in podobnih babavov razširjen v tosiloumski javnosti kot diskrimi-nacija tistih, ki jih je tosiloumski sistem zaprl v tosiloumsko blaznico, kamor so hoteli spraviti tudi shizoida. Stavek je bil mišljen TOTALNO DOBESEDNO: + debili uprizarjajo predstavo za minus debile užitek + dobilov je enak (v predstavi) — dcbilom (kdo pelje svet v nuklearni zločin? + debili ali — debili?) — debili so — debili v užitku, ki ga namenjajo — debilem + debili so —debili v užitku, ki ga namenjajo — debilom Ker je bil tisti preprosti stavek tako grozljivo napačno razumljen: zdaj so mi je potrdila teza o debilih, je prišlo do tega, da so preganjaici shizoidu nastavljali na pot — debile in se hah-Ijali v pest. MISLIM, DA — DEBILI NISO ZMOZNINITIV NEVARNIH DELIRIJIH TAKEGA ZLOČINA. KOT SO GA ZMOŽNI + DEBILI. 14. STRAN Še en konkretni primer: shizoid je šel preslikat neke tekste v delavnico telesnih invalidov, ki so ga sovražno sprejeli, da je shizoid kar odpiral usta. Blagajnik reče: dobrodošii, tovariš. Imata drobiž, tovariš? (Shizoid odide) Kdo je bebavo razširil misel, da sem za diskriminacijo žrtev narave v tosiloumskem sistemu? Kdo so ti objekti? Potem se spomni: pozabil sem dodati PREDZNAK. + Debili so mislili, da psujem — debile in so zgroženo staknili glave: po-kažimo shizoidu nekaj vrlih —debilov in mu dokažimo, da nima kaj psovati naših ujetnikov tosiloumske blaznice! — debile nato vtaknejo nazaj v prisilne jopiče in se usedejo k zapečeni purici. No, zato popravljam: v prvem stavku so ifiišljeni + debiii. Pustimo zdaj te nepomembneže in se ozrimo v Orvvellovo 1984. Shizeid pravi: neka deklica še vedno vpije: MENI SE JE ZGODILO! Tesiloumski sistem je pusti v tem prepričanju, saj je Orwell pisal vendar knjigo zanje. Ni dvoma. Če bo šlo to dekletce v svet in reklo: poslušajte, meni se je pa res zgodilo tako kot onemu v knjigi 1984, se bodo tujci smehljali, tosiloumski sistem pa krohotal. Vsi srečni momljajo: no, Ijudje, še smo tu. Orwellova napoved se ni uresničila. Pustimo literate! Deklica pa naj kriči! Samo, da deklica tega ne kriči zaradi sebe. (huronski smeh) »Lucidni« poznavalci Hitchaocka pišejo: ali se je Orvveilovo 1984 uresničilo? Potolažijo me z vestičko, ki jo pozna vsak osnovnošolec (vsaj tisti, ki še niso usmerjeni): Orwell je samo obrnil ietnici 48 in etc. Hahljajo se v pest. Orwel) je aludiral na NEKAJ, česar ni razložil, ampak je VEDEL. Jaz bom to imenovala PER VERSO. Orueil se je vprašal, pravi deklica v svojo preproščini, čeprav je to vnaprej vedel (pravim jaz): PRri GANJANEGA KDO BO BOLJ PERVERZEN? Sistem ali individuum? KDO se bo ujel na mojo finto? Kdo bo destruktivni eksplo_ tator literarne pronicljivosti? Kateri najbolj totalitarni sistem Tisti, ki ima v rokah aparat? Tisti, ki bo žrtev tega aparata? On ki ima v aparatu človeškega DUHA? AH oni, ki ima v svoji glai človeškega DUHA? Shizoid je vzdržalv Ali bo tudi tosiloumski sistem? (huronski smeh Nostradamusa) Shizoida je začel preganjati zbegani in mršavi bledunjavec, k. je sedel ob gumbih velikega medijskega aparata in si je izbralza svoj PER VERSO, ki nima primere, popolnoma apolitičn osebe. Jaz se vprašam: ALI SEDIJO OB GUMBIH NUKLEAR NIH OROŽIJ PRAV TAKI + DEBILI? Če res, nam tistim, ki smo proti uporabi takega orožja, ni rešitve. . Za zdaj je bil zločin izvršen preko medijskega orožja in žrtei je biia samo deklica (tista, ki kriči: MENI SE JE ZGODILO Lahko pa se zgodi, da se bo prav tak debil, kakršen je tisn zbegani in mršavi miadenič, začel igrati izza nuklearnega omre-žja. Samo, da takrat žrtev ne bo samo ena. PREHOD IZ UTERUSA V ZRAČNH GMOTE V bunkerju pod zemljo je vlaga, strahovi se naslanjajo n redke predmete v njem in si čistijo nohte z zobotrebcem Predmeti se gibljejo v prozorni tekočini ali pa izginevajo v mo tnih vrtincih bledo rumene barve, ki jo včasih razreže z ozkim snopom svetlobe dan, ki zutiaj vstaja. Eden od strahov se prikrade v posteljo k ženi R in ji neslišno šepeta besede v uho: čutiti je samo premikanje vlažnega zraka. Redke dlačice na Ribini bledi, nabuhli koži sršijo pod umazanim plaščem nedoločljive barve, ki služi za obleko in odejo hkrati. Gnilobne bakterije nemoteno glodajo mrhovino in se ^preba-jajo po zaudarjajočih ribah, ki jih je R odvrgla zvečer, ko si je napolnila želodec. Želodec si žena R najlaže napolni z morsko golaznijo, ki tako Ijubeznivo boža goltanec in neizprosno spolzi v smrdljive cevi prebavnega trakta. Kadar se Riba krmi, sedi sključena v kotu bunkerja in prisluškuje vrvenju v trebuhu: ko gloda ribe in alge, ki polzijo med pljuči, pričakuje,da boshrano napolnila tudi kleptomanske gonade, ki se nikoli dovolj ne potuhnejc Kdaj bo? Ni stika? Riba golta in čaka. Včasih vrvenje bakterij zmoti pronikajoča svetloba: s sluzasti-mi očmi utrujeno zrejo vanjo. AH hitro se obvladajo — kvaliteta golazni — in nadaljujejo razkroj. Nihče nikogar nič ne sprašuje. Med božanjem prstnih odtisov žene R, izpuščanjem plinov golazni in komaj opaznimi obrisi stopinj, ki so jih v vlažnem zra-ku pustili strahovi, se vleče pajčevinasta rešila nitka: igra v temnem buhkerju pod zemljo je že vnaprej propadla, vsem akterjem znana, če ne bi poznali napisa na pajčevini, ki se lep-Ijivo vleče za ženo R, strahovi in golaznijo: PER VERSO. Kako prenese Riba svoje prebujanje? Večkrat se zbudi z vprašujočim občutkom, da je nekje nekaj narobe. Nekaj manjka. Nekje boli. Odkod ta kri na plašču? Menses? Vnetje mehurja? Počena ve-na na nogi? Nos? Otiščanec? Strahovi? Potem najde svoj jekleni noht ne sredincu leve roke zaboden v pleksus. Iz njega nežno polzi kri. SHIZOIDA A. To je torej.. . Samo — kdo mi je zasadil noht vanj? Nervne pretrese take vrste žena R bliskovito prenese. Sicer marsikaj prenese: liter ruma. Tri škatle cigaret na dan. Riba ne sprašuje, ne hiti, ne gleda na uro: šest! dve! sedem-najst! dvajset! dvaindvajset! Ne sprašuje: kolikokrat sem bila zadovoljena v tem tednu? Ko se usede na ginekološko mizo in se zazre v mesnat ginekologinjin obraz: kolikokrat imate spolne odnose, tovarišica? zre z nepremičnim obrazom tepca, ki ne ve, kaj ga sprašujejo, z izrazom tepca, ki mora rešiti infinitezimalni račun. Pogieda svoje ledene prste, jih razširi, nato pa hitro skrije za hrbet. Mesarica jo gleda z uskočenimi okončinami: v eni roki bo-dalo, v drugi bikova jajca. Kolikokrat jeste svinjino? dvakrat na teden? manj? Žena R pograbi svoj umazani plašč in sopeč spolzi iz mesnice. Mesarica zre. E? E? Ali se bo dan pričel z neustavljivim tokom idej in izprijenih misli, kakor včasih, ko se med spanjem pokaže rdeča nit na-slednjega dne, še enega v verigi zapisov nulla dies sine linea? Ko sonce napove dobre predispozicije za jutranji fuk mladih parov, ko jetniki iz celic zrejo v stožec rumenega prahu z novim upanjem, ko profesor pride izredne volje v razred, ko reče tajni-ca: danes grem smučat! takrat se žena R približa krogu hladnega zraka sredi bunkerja. Tam počivajo najodurnejši strahovi in naj-bolj nezamisljive grožnje. Riba zre z brezbarvnimi zrkli v luknjo in čaka, sodeluje s časom. Je solidarna z njim. Solidarnost je sploh ena izmed naj-močnejših lastnosti shizoidov, kreatur narave matere prasice. Poleg solidarnosti obstajajo v shizoidih v čisti obliki še občutek za pripadnost, občutek za resnico. Mehko zvijajoči se meščani se hahljajo v pest in si kimajoče prišepetavajo: sveta preproščina! živa naiva! Liebe Madchen! usedejo se k purici nadevani z janežem.' Preteklo je izprijeno. Mati je izpriiena. Izprijeno je po etiki v pozitivnem sistemu eliminirano. Mora biti eliminirano. Pa ni. Zato je etika v pozitivnem polu nepravilna. Mati se eliminacije v pozitivnem polu reši ie s popolno indentifikacijo s sedanjimi. Pravilna je smrt preteklih. Nepravilna je oblast preteklih. (za sveto preproščino: spet moram razlagati: ne smrt trupla! sirtrt preteklega duha) Kaj zanima barbare? Etos. Zato bodo s tem težili še in še. Ta kratka jnterpolacija naj bi nakazala misli shizoida ob lu-knji s strahovi: shizoid misli ne kontrolira, ne povezuje. Misli kontrolirajo shizoida. Riba zre z brezbarvnimi zrkli v luknjo in čaka. Ko jo najbolj smrdljivi strah,strah predsmrtjo, zagrabi za goljatski vrat in jo vleče v globino in ko jo grožnje, povedane ali nepovedane grizejo v tenke gležnje, obute v kuščarjevo usnje, sproži vesšibki mehanizem samoobrambe in napenja žile na vra-tu in se napihuje. Včasih katera izmed tenkih modrikastih žilic poči. Takrat se pocedi bledikasta kri po koščenih ramah in jeklenem oklepu. Med otepanjem Ribinih dolgih rok in vreščanjem ostalih st-rahov se zasliši pokanje svetlečih točk na pajčevini v kotu bunke-rja: po vlažni steni leze želva in momlja: dolgo življenje! Za njo polzi bela kristaina tekočina in riše napise ambra mošus afro-diziak, ki kričijo: ah! a! ne! še! še enkrat! potisni! močno! hitreje! raztrgaj me! okrog! suni! pljuni! a! Ko Riba zasliši plju-ni! odpre svoja usta z zobmi morskega psa in zarjove: A! Ogabni strah jo izpusti in izgine v globini z ostalimi strahovi, ki se ga krčevito oklepajo in lajajo proti ženi R, ki premočena stoji ob robu luknje. S tem, ko ve za strah pred smrtjo, seveda tega ni spoznala. Shizoidi imajo zelo elegantno navado namreč, da stvari ne ime-nujejo, tudi ko jih že poznajo. Prepričani so, da stvar s tem, ko jo imenujemo, tudi ubijemo. Nerodnoje tudi to, da je za shizoida stvar vse: pojmi, ideje, atributi, skale, čustva, pincete. Zato je ustvarjalcu, ki je zatorej hkrati tudi ubijalec, težavno interpreti-rati življenje in človeško podobo shizoida, pot te lepe brez-ciljnosti. Stvar izgubi pomen in cilj naše smeri, če jo ubijemo. Zato pride uboj v poštev samo takrat, ko stvar ne služi več svoje-mu namenu, ampak našemu. Treba je čakati. [ Časopis študentov Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani I. izdaja UK ZSMS, Ljubljana.^upFrnvngTV/O: SaSo Danev. v. d. gl. Andrej Klemenc. v. d. odg. urednikaL |gor Lukšič .Robert BottBri STALNI SODELAVCI: Gligor Atanasovski. Dragica Korade, Katarina ii Žumer, MarinKa Poštrak. Samo Škrbec. Jasmin Držanič ČASTNI ČLAN: Pavle Bračko Oblikovanie __^BvSiHHK?W I in tehnična ureditev: ArJ.ej Kocjan. Distribucija: Zoran Thaler. Lektoriranje: Samo Koler. Tajnik: Nela Malečkar. Naslov uredniStva: Kersnikova 4, Ljubljana, telefon: 319-496. Izdajateljski svet: Ludvik Horvat (predsednik) Andrej Lukšič Zorao Kari* Aleš Kardeli Bojan Klenovšek, Robert Skrlj, Primož Hainz, Matjaž Jevnišek, Igor Lukšič, Robert Botteri' Tisk: Tiskarna Ljudska pravica. Priprava: IBM Dnevnik. Naklada 5000 izvodov, cena posamezne §tevi!ke je35din. Oproščeno temeljnega davka za promet po sklepu št. 421-170, z dne 22. januarja 1973jBJ|f---------- -------- Javni sestanki uredništva so ob ponedeljkitt ob 18. uri. Uradne ure: vsak delavnik od 10. do 12. ure7 tribuna - študentski časopisj tribuna — študentski časopis STRAN 15 Pozitivna ideja je......pozitivna ideja!......Narodu je treba idealov......brez idealov ni življenja......Napredek...... svoboda......višjicilji......vsezanarod......mladina...hej Slovani...... !, Cankar, Bela Krizantema