264
IGNAZIO SIL O NE.  VINO   IN KRUH
Italijanski sodobni pisatelj Ignazio Silone je naš stari znance. Po zadnji vojni je najprej — že drugič v slovenščini — izšla njegova Fontamara, za njo pisateljev najnovejši roman Prgišče robidnic, zdaj pa je Cankarjeva založba v okusni opremi in dokaj dobrem prevodu izdala Vino in kruh. Ta roman je bil že pred vojno in med njo preveden v več evropskih jezikov, toda v obliki, ki se nam kaže v našem prevodu, še ni doživel niti svoje italijanske izdaje. V slovenščino je preveden iz predelanega, za ponatis v italijanščini pripravljenega rokopisa. Tako lahko zapišemo, da se tudi pri nas nadaljuje tradicija, ki je spremljala izdajo skoraj vseli dosedanjih Silonejevih del. Le-ta so bila namreč po večini natisnjena prej v prevodih kakor v izvirniku. Pisatelj je bil kot borec proti fašizmu in politični begunec na črni listi italijanskega fašističnega režima.
Niti njegove ime se ni smelo omenjati. Silone. sin abruškega malega kmeta in matere tkalke, ki je že kot sedemnajstletni študent tajnik Zveze poljedelskih delavcev v Abruzzih in organizator piotivojnih demonstracij, je nekaj let kasneje med ustanovitelji komunistične partije Italije, urednik »Avanguardie« in tržaškega delavskega glasila »K Lavoratore«, po pohodu na Rim pa urednik ilegalnih protifašističnih glasil. Večkrat je zaprt, leta 1928 pa   se  umakne  iz  domovine,   dve   leti  tava  po  svetu  in   okuša  grenki  kruh
begunca, leta 1930 pa se za nadaljnjih štirinajst let nastani v Švici. Mladostni ogenj se je umiril, zaradi izkušenj pa, ki jih je kot ilegalec imel s strankinim vodstvom — bilo je v tujini, obsojeno na nesamostojno politiko — leta 1930 iudi izstopi iz komunistične partije.
Naslednjih deset let Silonejevega življenja je posvečenih pisateljevanju. Že leta 1930 napiše Fontamaro, za njo pa vrsto del, med njimi romana Kruti in vino (po novem Vino in kruh) in Seme pod snegom, da omenim le najboljša. Po letu 1940 Siloneja spet za nekaj let pritegne politično delo. Politično aktiven je tudi prva leta po svoji vrnitvi v domovino (leta 1944). Z romanom Prgišče robidnic se znova obrne k literaturi in tam namerava tudi ostati, če smemo verjeti izjavam, ki jih zadnja leta večkrat ponavlja.
V Italiji, pa tudi zunaj nje, uživa Silone sloves enega največjih italijanskih sodobnih pisateljev. Prezgodaj je še, da bi mogli zanesljivo presoditi, ali bo tudi zgodovina potrdila ta sloves ali ne, lahko pa rečemo, da nam zna pisatelj v svojih delih izredno živo in plastično pričarati pred oči abruško vas in življenje njenih prebivalcev, ki jih tare najbolj črna revščina in jim ni prizaneseno z najhujšimi nadlogami. Podoba tega življenja je v vpijočem nasprotju z uradno resnico o slikoviti in čudoviti deželi, kjer kmetje pojejo v veselih zborih, ko hodijo na delo, po bližnjih grmov jih pa gostole slavčki. — »V Fontamari« (in vobče v krajih, ki jih opisuje Silone) »sploh ni gozdičkov.:< zapiše v uvodu v to delo pisatelj sam. »Hribi so pusti in goli. O slavčkih ni sledu; domača govorica sploh nima besede zanje. Kmetje ne pojejo, ne v zborih ne sami zase, še celo takrat ne, kadar so pijani.« V teh krajih otroci trumoma umirajo, ljudje pa obupujejo tudi nad božjo previdnostjo, ko so nad človeško že zdavnaj.
Poleg te stare resnice o južnoitalijanski vasi nam pisatelj odgrinja tudi tisto »novo«, kar je v to vas vnesel ali vsaj skušal vnesti fašizem. V svojih delih nam z veščo roko poustvarja vzdušje strahu, ki ga je ubogim kmetičem znal pognati v ifosti in mozeg fašistični režim, oprt na moralno pokvarjenost najslabših državljanov. Tudi v to vas je že prodrlo geslo, da moraš prodajati svojo dušo, če hočeš živeti, neodkritosrčnost pa je kot nečisti duh Judeža Iškarijota do kraja zastrupila odnose med ljudmi in iznakazila značaje. Toplo človečnost, s katero pisatelj plete in razpleta drobno usodo malih ljudi, zamenja jedek, včasih tudi trpek posmeh, kadar mu je opisovati prero-ditelje« te vasi, veljake in mogočnjake, pokvarjence in slabiče, in kadar mu je odkrivati vso abotnost, s katero je fašistični režim uvajal »novi red«: na vas.
" Te strani pisateljevega dela so žive, v njih se kaže vsa odlika in veščina Silonejevega pisanja. Kadar ostane v svoji vasi in pri svojih kafonih, kadar mu je poustvariti moreče vzdušje, v katerem je dežela životarila pod fašizmom, potem lahko pričakujemo, da bomo dobili lep roman, enovit po zamisli in izvedbi, kakor je na primer Fontamara, ki je po vsej pravici pisatelju prinesla evropski sloves. Prav tako žive so mnoge strani v drugih njegovih delih. A v teh delih včasih pisatelja, oblikovalca življenja, prerase politični delavec, ki bi rad z literaturo reševal probleme, katerih niti kot človek niti kot pisatelj ni znal razvozlati. Tako je na primer Pietro Spina, ki v romanu Vino in kruh nastopa večidel v preobleki duhovnika don Paola Spade, zanimivejši prej zato, ker v njem lahko prepoznamo pisatelja in njegov mladostni idealizem v boju s kruto resničnostjo tiranije in prve znake
265
razočaranja zaradi konformizma strankinega vodstva, kakor pa osebo, ki jo je spočela pisateljeva ustvarjalna fantazija in ki zdaj živi svoje lastno življenje. V Prgišču robidnic je ta težnja po slabo prikriti osebni izpovedi še bolj poudarjena. Modrovanja je več, a manj življenja.
Vprašanje je torej, če ob upoštevanju skopo odmerjenega števila pre-v odov, ki si jih Slovenci iz čisto ekonomskih razlogov lahko privoščimo, ne utegne biti preveč, da smo izdali zdaj že tretje delo istega pisatelja, ko dela drugih, morda celo pomembnejših italijanskih pisateljev — drugam ne bi posegal — niti ne poznamo. Okolje, kjer se gode vsi Silonejevi romani, so revne hribovske vasi v Abruzzih. Kaj zato, če se tej vasi v nekem romanu reče Fontamara, v drugem pa Fossa ali Pietrasecca. Čas dogajanja: -sodobnost; Foniamara — prvo desetletje fašističnega režima. Vino in kruh — čas pred napadom na Abesinijo, Seme pod snegom — Abruzzi pred drugo svetovno vojno, Prgišče robidnic — Abruzzi po drugi vojni. Nastopajoče osebe: abruški kafoni, predstavniki oblasti na vasi, borci proti tej oblasti. Ne po tematiki torej in ne oblikovno mam nova knjiga ne prinaša nič bistveno novega, čeprav bi ji osebno dal prednost pred »Prgiščem robidnic«.
Prevod se povečini lepo bere, vendar so se kvalitete prevajalke Mare Voduškove v mnogočem bolje pokazale pri Vittorinijevih Pogovorih na Siciliji. "Včasih se ne morem znebiti vtisa, da na nekaterih mestih ni bilo tiste potrebne zadnje politure, ki da prevodu blesk in enovitost. Nekaj manjših nerodnosti — skoraj vsak prevajalec jih kaj zagreši — je komaj vredno omenjati.
Na str. 55 v napačni zvezi uporabljen glagol izblebetati, svetilka na olje — str. 45 — je lahko oljenka, oljnica, se prime za telo — str. 49 — je nerodno, proti slabim urokom — str. 55 — slabim lahko izpustimo, postanem nor — str. 100 — še znorim; na str. 216 je Lissa naš pošteni dalmatinski otok Vis, preračunane svinje so najbrž preračunljive svinje, beseda prej uide z jezika kakor zbeži čez usta — str. 244. Na str. 257 beremo na primer takle stavek: Ženska je po obrazu in po rokah vsa bela od moke, ki se praši, ko enakomerno premika sito. Če še omenimo, da prevajalka včasih nepravilno prevaja italijanski konjunktiv v odvisnih stavkih, potem sem opravil z manjšimi napakami, ki se rade vrinejo v prevod. Nisem pa si na jasnem, kam naj pri-štejem na primer na str. 114 stavek — ni prav nič za napraviti, ali nekje drugje — umrl je na tifusu. Prav rad bi ga uvrstil med lapsuse, če ne bi bila na več mestih v prevodu očita težnja po nekaterih reformah slovenskega književnega pisanja, ki me nehote spominjajo na poskuse avguštinca Marka Pohlina. Tudi sam sem minenja, da slovenščino večkrat vklepajo v pretesne okove in da ji puste hoditi ob prekratkem priponu, vendar je strmina, na katero, bi človek dejal, skuša potisniti ta jezikovni voz naša prevajalka, še mnogo bolj nevarna. Če mu pustimo zdrkniti po klancu, potem ne vemo, kje se bo ustavil. Toda podrobnejše razpravljanje o tej zadevi bi ne sodilo več v okvir mojega kratkega poročila.
N. Košir
266