iv vi&aKiu* Izhaja vsak četrtek • Posamezna številka stane Din 1*50 Celoletna naročnina Din 35'— • Čekovni račun: „Straža v viharju", Ljubljana, št. 16.790 tl \>1 Izdaja: Konzorcij „Straže v viharju" (A. Tepež) • Urejuje: R. Čuješ Uredništvo in uprava: Ljubljana, Miklošičeva 5 • Tisk Jugoslovanske tiskarne (K. Čeč) Ljubljana, 20. januarja 1938 jgf Leto IV — Številka 14 PONUJENA ROKA ... Kljub jasnim papeževim besedam o sodelovanju s komunizmom in jasnim besedam kardinala Verdierja so mnogi francoski levičarski hsti začeli zavijati besedilo Verdierjeve poslanice, češ da dopušča katoličanom sodelo-vanje s komunisti. Na Hrvatskem si je nekaj Podobnega dovolila »Nova Riječ«, ki je hotela svoje ljudsko frontaške namene zavarovati celo z avtoriteto papeža in kardinalov. »Po povratku kardinala Verdierja,« piše °va Riječ, »lahko rečemo, da je to vprašanje tudi v teoriji rešeno na način, kakor se Je ze v praksi reševalno ose j Evropi.« (Tu na-vaja, da so v Belgiji »katoličani službeno na Poziv svojih cerkvenih poglavarjev šli na i}olitoe skupno z liberalci, socialisti in komunisti proti fašistom, ki sicer o Belgiji odločno Poudarjajo svoje versko stališče,« da se v ^Paniji precejšnje število katoličanov bori v ynstah ljudske fronte itd.). »Smisel te poslanice je jasen: katoličani morejo sodelovati 2 osemi, (torej tudi s komunisti!) pri tem pa *e v ničemer ne odrečejo svoji ideologiji.« Pri nas je prinesel »Glas delavca« (2. štev. ' 1- 1.) celoten članek v slovenskem prevodu. Temu se niti ne čudimo. Levičarjem je pač vsako sredstvo primerno in dovoljeno, tudi za-Vlianje sicer jasnih izjav. Bolj nas preseneča to, da piše v bolj ali "^anj istem duhu tudi »Delavska pravica«, glasilo krščanskega delovnega ljudstva, kakor se ‘menuje. »Mi imamo pravi« V 2. številki »Delavska pravica« v uvodniku "Velike besede ljubezni« ugotavlja: »Za nas *° bile te besede (kardinala Verdierja in sve-ef? °četa — op. ured.) še posebno razve-*eJjive, ker so nam n celoti potrdile pra-'miiost naših stališč o načelnem in praktič-'letn pogledu.« Njihovo stališče. Svoje stališče, ki je že itak javnosti znano, l2Povedo v istem članku kakor sledi:' »Razvoj ^ialnih in političnih vprašanj je tudi v ■ ranciji privedel tako daleč, da je bilo treba j^sne odločitve o možnosti sodelovanja kaito-,lCanov in katoliških strank s strankami Jndske fronte, posebno glede sodelovanja z - Urksisti, s komunisti in socialisti. To vpra-se je reševalo po drugih državah že t)rej pač po razmerah in od primera 0 primera — torej čisto praktičnir. Pri nas a primer že I. 1922. (»Zveza delovnega Ijud--/>a” D Ljubljani) in L 1923. na V. kaloli-u< sem se prepričal, kako potrebno je energični se bojevati proti duhovnikom, predvsem kato' liškim. Po Internacionali bom deloval v tel*1 smislu. (Marxovo pismo Engelsu 25. sept. 1869.) Socialne osnove krščanstva 8o osnove hi' navstva, proletariat pa je revolucionaren. Marx, »Le communisme de 1'Observateur Rhenan«' 20, januarja 1938 55 »STRAŽA V VIHARJU« Zasebna lastnina Dvojna narava zasebne lastnine. Zasebna lastnina, ki smotrno ureja izkoriščanje zemlje in je utemeljena v človeški naravi »tudi zaradi tega, da bi z nje pomočjo dobrine, ki jih je Bog namenil vsej človeški družini, temu namenu res služile; vse to pa ■toe bi bilo mogoče brez nekega določenega Jeda« (Qu. a. 45.), pa ima dvojni značaj: indi-v*dualnega in socialnega. Individualni značaj zasebne lastnine se kaže v pravici, ki jo ima lastnik, da sme nam-Teč s svojo stvarjo svobodno razpolagati in druge od razpolaganja s to stvarjo izključiti, socialni značaj pa se kaže v dolžnosti, da mora Ustnik svojo stvar uporabljati v skladu s splošnimi interesi družbe. Tomažu Akvinske-je individualnega značaja upravljanje last-nine, socialnega značaja pa raba lastnine. Lastninska pravica in raba lastnine. 2e Leon XIII. je poudaril, da moramo lo-^'ti lastninsko pravico in rabo lastnine (R. n. J9), kar Pij XI. ponovno poudarja (Qu. a. 47.). lastninsko pravico urejuje tako imenovana ^njalna pravičnost, dočim urejujejo rabo 'jastnine bolj »druge kreposti, ki pa njih za-htev ni mogoče po sodni poti iztožiti«. (Qu. a' 47.) Globoko je pojmovanje zasebne lastnine, kakor jo pojmuje katoliška sociologija. Posamezniku priznava pravico do zasebne lastnine *n oblast nad njo, da jo uporablja kot sredstvo *a dosego svojega življenjskega namena, toda Opominja ga, da ni on najvišji in končni last-"'k stvari, ampak da je pravi lastnik vsega Jarnik, čigar je vse, kar je. Posameznik je satno oskrbnik zaupane lastnine in bo moral °d svojega oskrbovanja dajati točen obračun. Kdo določa dolžnosti. * Kolikor že naravni zakon ni podrobneje in določneje določil dolžnosti, ki jih ima zasebna astnina, sme in mora to storiti, upoštevajoč Naravni in pozitivni božji zakon, oblast v družbi. Kakor je zasebna lastnina od priznanja državne oblasti neodvisna in je ta upravičeno ne more odpraviti, tako ima državna oblast Pravico, da po potrebah blaginje v družbi do-J°ča vsebino teh dolžnosti. Kolikor je ne ome-naravni zakon, ki daje posamezniku pravico do zasebne lastnine, potomcem pravico ° dediščine in vsakemu lastniku pravico, da državna oblast ne sme zasebno imetje z ^erazmernimi davki in nakladami tako rekoč ^črpati, sme državna oblast določati rabo lastne. Tako njeno ravnanje preprečuje, da bi Se zasebna lastnina izrodila in povzročala za družbo neznosne razmere, Tako torej le krepi zasebno lastnino. V določenih primerih sme izvesti državna oblast, če to zahtevajo ute-mpljeni interesi družbe, tudi razlastitev (na primer za gradnjo železnic), vendar pa le proti primerni odškodnini. Kdo bodi lastnik. Pravda med skrajnim individualizmom, ki za lastnino nobenih dolžnosti ne priznava, pač pa vse ugodnosti in pravice zahteva, in pa imed kolektivizmom, ki zahteva vsaj podiuž-benjenje vseh naravnih in proizvedenih proizvajalnih sredstev, je torej odločena tako, da je do zasebne lastnine, ki pa ima tudi socialni značaj, upravičen prav tako posameznik kakor družba. Kaj pa naj ostane v lasti posameznika, kaj preide v last pokrajinskih ali stanovskih združb in kaj države, se določa po vidiku obče blaginje. Otiraj bratovske solze! Eden izmed naših akademikov je pred dnevi obiskal družino zavednega koroškega Slovenca, ki je moral zapustiti po plebiscitu Koroško. Sedaj živi v Veliki materialni bedi v Podborštu pri Črnučah. Sedemčlanska družina prebiva v sobi, ki ima 12 m2 površine. V sobi nimajo niti prave peči, da bi mogli kuriti, tako da je ob zadnjem mrazu cela stena bila pokrita z ledom. Navadno niti drv nimajo, da bi si vedno toplo hrano kuhali. Oče je delavec in zasluži mesečno okoli 600 din. Od tega mora plačati za stanovanje 100 din. Odplačevati mora še dolg za hrano, ki ga je napravil v času dolge brezposelnosti. Za vsakdanje po-itrebe potem ostane silno malo, da jim je nemogoče izhajati. Otroci so v letih, ko potrebujejo največ in izdatne hrane, ki jim je pa žal ne morejo dati. Beda je silno velika in oče se zaman sprašuje, kako bo prebil zimo. Zato se obrača na vse, ki bi z malim darom mogli pomagati in olajšati bedo, v katero ni zašel po lastni krivdi. Darove sprejema uprava »Straže v viharju«, Miklošičeva 5 (Akademski dom). Vsem darovalcem Bog plačaj! Oznanjevalcem novih ver. Napoleon I. je odgovoril nekomu, ki ga je prosil pomoči pri ustanavljanju nove vere, sledeče: »Dajte se najprej križati, potem pokopati. Nato pa pridite čez tri dni zopet živi k meni, potem se bo dalo morda o tem govoriti.« Pozno spoznanje sovjetov Voditelji sovjetske vlade so spoznali usod-sadove, ki jih prinaša dopustitev in uza-onitev samovoljne razdružitve zakona in *je°niejena pravica žen do splavov, zato so iz-ah načrt za omejitev samovoljnih razvez 2akona in splavljanja. Tako je 23. aprila 1936 v listu »Trud« predsednik komisije Stoltz razložil temeljna načela reform: »Zakon je ^ialna zadeva, do sedaj je bila razporoka stvar, sedaj je pa že zadnji čas, da jo ..Skočimo. Neobhodno potrebno je, da ome-Umo pravice in dolžnosti zakoncev in doseže-m°’ da začno skrbeti predvsem za otroke. Soriška žena je sicer enaka možu, toda ni “Proščena velike dolžnosti, ki ji jo je podelila ,arava — materinstva.« Stoltz je še dostavil, da rodbinskega zakonika. Ta prepoveduje splav in nastopa proti razporoki. Toda, kako naj se to izvede, dokler ne bo ruska žena popolnoma osvobojena od obveznega dela v tovarnah in državnih delavnicah? Neka ruska žena na ta načrt takole odgovarja: »Imam dva otroka, moj mož je študent, ki dobiva 110 rubljev, jaz sem pa delavka in dobivam 400 rubljev mesečno. Takoj, ko končam z delom, stečem v otroško zavetišče iskat svojega otroka. Ko pridem domov, nAjdem stanovanje že tako bedno, v popolnem neredu, medtem ko me sinček, ki se mu mudi v šolo, •prosi, naj mu dam jesti. Človek bi znorel! Kako naj si v takih razmerah dovolim še enega ali več otrok.« splav v deželi socializma nedopusten. Podobno izvaja časnikar Kolcov v »Kon-k°rnolskaji Pravdi«: »Ločiti sta se smela za-°nca zaradi malenkosti in ta malenkost, ki se ^ zdela sprva kot ključ, namenjen, da odpre lj ■ isv°l>0,di» razdvaja družino, razbija živ-®n)e in onemogoča življenje malim nedolžnim “lem.« 27. maja 1937 je bil izdan načrt novega vet 'uiruin..« Jasno je torej, da sanacija tega zakonika ne bo imela pravega učinka, dokler se socialno stališče ;ruske žene v bistvu ne zboljša. V Češkoslovaški so v 1. 1937. izdelali 47 novih filmov (v 1. 1936. še samo 31); uvozili so jih 269 (1. 1936. še 287), izvozili pa 37. Cerkev in država v Italiji Dne 9. januarja t. 1. se je zbralo pod vodstvom nekaterih škofov 2000 italijanskih duhovnikov v palači »Vemezia« v Rimu, kjer jim je predsednik italijanske vlade izjavil svojo zahvalo ?a skrbno sodelovanje pri »bitki za žito«. Obojestranske izjave so več kot krajevnega pomena, zato jih navajamo. Videmski nadškof Nogara je v imenu duhovništva poudarjal, da duhovnik uči ljudstvo ljubiti domovino ne samo zaradi naravnih čustev in dobrin, ampak tudi, ker je to božja zapoved. Zato je duhovščina smatrala za svojo versko, poklicno dolžnost, ljudstvo navduševati, da najskrbneje obdeluje zemljo v obče dobro. Saj je tudi Zveličar najbolj ljubil svojo domačo zemljo. Tako sodelovanje je bilo olajšano duhovnikom posebno zaradi tega, ker imajo državne oblasti, predvsem predsednik vlade, globoko razumevanje za važnost vere v življenju narodov. Predsednik vlade Mussolini je dejal, da je sprejem tolikšnega števila duhovnikov poseben dogodek v zgodovini Italije, ki je pogojen od drugega dogodka izrednega pomena, od sporazuma, sklenjenega med Cerkvijo in državo pred 9 leti. Zato jih vabi, naj se spomnijo papeža, ki je ta sporazum odločno hotel kljub največjim težavam: temu sporazumu bo Italija vedno pstala zvesta in odtlej je prisrčno sodelovanje med državo in Cerkvijo dajalo lepe sadove. Predsednik vlade se je zahvalil duhovništvu za sodelovanje pri »bitki za žito«, saj se s tem pospešuje neodvisnost Italije. Posebno je pozval duhovnike, da naj skrbno varujejo podeželsko ljudstvo pred begom v mesto; saj je preveliko naraščanje mest nezdrav pojav, ki narod zelo obremenjuje; zemlja pa, čeprav revna, daja človeku vsaj živež za najnujnejše potrebe. Kmečko ljudstvo je najbolj zdravo in verno, zato naj ga župniki varujejo, kakor se morajo varovati družine z mnogimi otroki; saj družina, ki ni plodna, se izčrpa v sebičnosti, ki nikomur ne koristi. Končno je Mussolini poveličeval poslanstvo Italije, kot katoliškega naroda, ki je nepremakljiv stožer katolicizma in krščanske civilizacije. Državniška modrost, ki se zrcali v teh besedah Mussolinija, je podobna Napoleonovi, ki jie, čeprav sam ni bil izrazito veren, po francoski revoluciji odločno upostavil sporazum med Francijo in Cerkvijo, češ, da je revolucija najhujše zlo za človeštvo, nadalje, da bajoneti niso najbolj pripravni sedež za vladarja in da je vzgoja mladine umotvor, pri katerem mora sodelovati Bog sam. Nemški in francoski državniki očividno nimajo te državniške modrosti! Komunizem — prva skrb komunistov. španski brezbožniki so prosili sovjetsko založniško podjetje »Antigis«, da bi jim natisnilo nekaj brezbožniških brošur v španskem jeziku, ker sami v Španiji nimajo ne papirja, ne tiskaren, ne stavcev. Brezbožniki v Sovje-tiji so seveda tej želji hitro ustregli. Izdati nameravajo svojim somišljenikom na Španskem sledeče knjižice: Dolores Ibaruri (Pas-sionaria): Borba Španije proti Cerkvi; Diaz, glavni tajnik španske komunistične stranke: Cerkev, gnezdo protirevolucije v Španiji; Nel-ken: Zgodovina španske državljanske vojne; Fernandez; minister: Zgodovina brezboštva v Španiji. Vse knjižice bodo izšle v velikanskih nalkladah. — Kakor je iz naslovov teh knjižic videti, se španski komunisti živo zavedajo težkega socialnega in kulturnega stanja v španskem proletariatu in mu hočejo s tako propagando hitro pomagati, da bi čimprej popravili, kar je Cerkev s svojimi sirotišnicami in bolnišnicami zamudila, kakor ji očitajo. Kardinal Verdier je opravil 8. januarja cerkveno žalno opravilo za vse sodelavce pri filmu, ki so v preteklem letu umrli. Doslej so bili že štirje člani stalnega odbora za evharistične kongrese v Jugoslaviji imenovani za škofe, in sicer že umrli Starčevič v Senju, dr. Tomažič v Mariboru, dr. Ujčič v Belgradu in sedaj dr. Butorac v Kotoru. Leta 1937, je bilo v Jugoslaviji 12 evharističnih kongresov. Najveličastnejši je bil dubrovniški, namenjen vsem škofijam ob Jadranskem morju, na katerem pa so bile zastopane vse naše škofije. Računajo, da se je udeležilo teh kongresov 165.000 do 170.000 vernikov. Za 1 .1938. je predvidenih zaenkrat v Jugoslaviji 13 evharističnih kongresov: v Varaždinu, Samotboru, Petrinji, Senju, Delnicah, na Krku, v Busovači, v Vidovičih, v Posušju, Benkovcu, v Jajcu in v Letnici. Razen tega bo imela svoj kongres tudi hvarska škofija. General Franco je v razgovoru s časnikarji povedal o bodočem šolstvu v novi Španiji sledeče: »Ne bo potrebno ustanoviti posebne katoliške univerze, ker bodo vse naše univerze katoliške. Vsaka univerza bo imela stolico za versko filozofijo. Najdejo se ljudje, ki mislijo, da se verska in moralna vzgoja mora omejiti le na otroke, in da se verouk in moralka učita le v osnovnih, deloma še v srednjih šolah. Na ta način si domišljajo nekateri učenci in dijaki, ko dosežejo določeno starost, da je ves verski pouk, -ki so ga doslej uživali, samo bajka. Temu mora biti konec! ...« Praški kardinal Kaspar je v pogovoru o zidanju novih cerkva v praških predmestjih dejal: »Dokazano je, da je porast zločinstev v .zvezi s porastom brezbožništva. Zato naj vsak, ki si resno prizadeva zboljšati družbo, podpira z vsemi sredstvi zidanje cerkva.« Kardinal Gerlier o katoliški akciji. Kardinal Gerlier je v svojem nastopnem govoru omenil tudi KA, ponovno pa je govoril o njej na zborovanju škofijske zveze KA: »KA ni kakšna malenkost. Kar zahtevam od vas je, da darujete vse svoje življenje in stavite na razpolago vse svoje sile. Povsem resno in mnogo morate premišljevati o svoji vzgoji. Ne dajte, da bi vas prištevali med one nedosledne katoličane, ki vihte nad glavo zastavo, pa jo v zasebnem življenju bojazljivo izdajajo. Za svojo častno dolžnost jemljite to, da vero v življenju udejStvite!« V Strassburgu je imel pred nedavnim 65 letni vdovec, oče enajstih otrok, novo sveto mašo. Izmed devetih še živečih' otrok so trije v redu redemptoristov, tri hčerke pa so usmiljenke. Rim je razdeljen v 95 župnij in ima 423 cerkev, 218 javnih kapel in 70 molilnic. Msgr. Caruana, apostolski nuncij za Kubo, je v El Rinconu birmal 37 gobavcev. Zavod za ^»bavce je ustanovil pred 300 leti jezuitski pater in ga vodijo usmiljenke. Sedaj je v njem 350 gobavcev. V Augsburgu je nemška tajna policija prepovedala moško kongregacijo Srca Jezusovega pod pretvezo, da je imela več sestankov, ki jih ni prijavila policiji. V Nemčiji verske organizacije zaradi pritiska in preganjanja vlade vedno bolj trpe. Da bi otroci kljub temu, da izganjajo duhovnike iz šol, bili ddbro poučeni v katoliškem nauku, so začeli vzgajati laične katehistinje, ki bodo mogle zasebno poučevati mladino, ki so jo nasilno odtrgali duhovnikom. Zveza bojujočih se brezbožnikov je predlagala brezboižniški internacionali, naj določi en dan v letu za »mednarodni dan brezbožništva«, ki naj bi bil za svobodomislece in za brezbotžniike istega pomena, kakor je 1. maj za marksiste in komuniste. Po vseh deželah naj se ta dan prirede demonstracije in sprevodi. Predlagali so za ta dan božič, veliko noč in binkošti. »STRAŽA V VIHARJU« 56 20. januarja 1938 Za našo univerzo Strojni inštitut Konec januarja ozir, v začetku februarja se bo odločilo, kaj in koliko dobi slovenska univerza za izboljšanje svojega bednega stanja, Ne pretiravamo nič, saj se je tako nekako izrazil celo g. prosvetni minister, ko je obiskal Ljubljano. Izbirati, kaj naj dobi ozir. kaj se naj zgradi, je res težko, ker je ni fakultete in instituta, ki bi ne trpel pomanjkanja kreditov in prostorov. So pa stvari, ki ne trpe nobenega odlašanja več in o katerih se mora odločiti, ali dobe, kar jim gre po vseh božjih in človeških postavah in prično dostojno spolnjevati svojo nalogo, ali pa bodo še nadalje životarile. Vsak mora uvideti, da institut brez prostorov obstojati ne more, da se študentje brez praktičnih vaj ničesar naučiti ne morejo in da v takih razmerah ne moremo upati, da bomo kdaj sami vzgajali sposobne znanstvenike. Akcija je bila v zadregi, ko je bilo treba določiti najnujnejšo potrebo naše univerze. Ali strojni institut, ali hidrotehničnega, ali rudarski oddelek, naravoslovni institut, dovršitev knjižnice (kjer je zaradi pomanjkanja denarja vse dalo zaostalo) itd. Prosvetni minister je uvidel, da je najob-upnejše stanje strojnega oddelka in takoj se je pojavilo vprašanje, ali ne bi bilo najbolj primerno zahtevati kredit za strojni institut. Za to je govorilo več stvari: naklonjenost prosvetnega ministra, intenzivna akcija g. prof. Lobeta pri izdelavi potrebnih načrtov in proračunov, obljuba podpore mestne občine in banovine. Po lanskem vrstnem redu bi bili morali zahtevati hidrotehnični institut. Glede tega instituta je bil pa že konec oktobra odobren kredit 102.000 din za opremo. Gradbeni oddelek hidrotehničnega instituta je namreč poslal preko rektorata v Belgrad predlog, obsegajoč tri točke: v prvih dveh se je zahteval kredit, bodisi v celoti enkraten, bodisi v več obrokih za zgraditev celotnega novega poslopja, tretja točka pa je zahtevala, da se, če se odkloni nakazilo celotnega zneska (3 milijonov 100.000 din) podeli vsaj denar za opremo provizorija na Cesti dveh cesarjev. Povsem razumljivo je, da se je Belgrad odločil za zadnji predlog in tako je bil hidrotehnični institut odpravljen z zneskom 102.000 din, ki je predviden v državnem proračunu 1938. To je bil glavni nagib, da se je Akademska akcija odločila, dase zavzame za zavod za strojništvo. Načrte in proračun je sestavil gospod inž. arh. Tomašič in so bili v začetku decembra odposlani v odobritev gradbenemu ministrstvu. Stavba bo stala nasproti sedanje tehnike z enim traktom ob Aškerčevi, z drugim ob Murnikovi ulici in bo tudi v arhitektonskem oziru lepo in monumentalno poslopje v ponos Ljubljani in njeni mladi univerzi. Omeniti bi bilo treba še, da je tudi župan g. dr. Adlešič pokazal tej akciji veliko naklonjenost s tem, da je obljubil, da bo dal na razpolago delavce, ki bodo v naj krajšem času pričeli pripravljati teren na mestu, kjer se bo pričelo zidati. Akademska akcija budno pazi in se trudi, da pridobi za to akcijo potrebno naklonjenost in podporo vseh odločujočih oseb in upa, da prizadevanje ne bo ostalo brez uspeha. Slušatelje in slušateljice naše univerze bo odbor Akademske akcije izčrpno informiral o svojem delu na širšem sestanku, ki bo še pred zaključkom semestra. Pouk ekonomije na visokih šola|i Pri društvu »Pravnik« je univ. profesor dr. Aleksander Bilimovič predaval v sredo, 12. t. m., o pouku ekonomske vede na evropskih šolah. Pri tem se je naslanjal na izsledke ankete, ki jo je priredila francoska »Revue de ■ la vie eco.nomique«. Pri tej anketi so sodelovali profesorji francoskih, angleških, nemških, italijanskih, belgijskih in avstrijskih visokih šol, ki se na njih predava ekonomija, in so opisali razmere na zavodih vsak v svoji državi. Po izčrpnem poročilu je g. prof. dr. Bilimovič podal nekaj zaključkov, ki bi jih naj mi za naše razmere uporabili, da smotrno in današnjemu času, ko so v ospredju družbo- slovna in torej tudi gospodarska vprašanja, primerno urediimo pouk ekonomske vede. Predlogi, ki jih v kratkem podajamo, so umestni tem bolj, ker prej ali slej bo treba izdelati in izdati novo uredbo za pravne fakultete naših univerz. 1. Treba je ohraniti zvezo med pravom in ekonomsko vedo; 2. cepiti pravno vedo v dva ločena oddelka (kot so to storili 1. 1935. v Avstriji, ko so uvedli poseben državnoslovni oddelek, ki podeljuje doktorat iz državoslovnih ved) ne bi bilo smotrno; 3. reorganizira naj se pouk prava brez podaljšanja učne dobe, tako da bodo slušatelji morali polagati prvi izpit po> prvih treh semetrih (kot doslej), da bodo smeli polagati po nadaljnjih treh semestrih drugi izpit in še po nadaljnjih dveh semestrih tretji izpit; 4. ekonomski pouk naj se razširi, posebno nauk o posebnem pridobitnem gospodarstvu in se uvede praktično delo (ogled podjetij, statistika itd.); 5. samostojno delo slušateljev naj se poveča, seminar se razširi in naj se mu dodelijo asistenti, iz katerih bomo dobili znanstveni naraščaj; 6. Ljubljana nujno potrebuje dobro ekonomsko knjižnico, ki naj z večjimi dotacijami države in darovi gospodarskih korporacij in podjetij omogoči delo v seminarju; 7. uvede naj se gospodarska praksa slušateljev v državnih in samoupravnih zavodih ter zasebnih podjetjih. Misli o narodnem jeziku »Aufvvarts« (1905) piše v obliki pesmica: »Narod lahko mnogokaj opusti, če ga prisili k temu stiska; toda bojevati se mora do zadnjega proti sovražniku, ki mu hoče vzeti njegov jeczik. Kajti v jeziku so korenine našega življenja in po njem dobi naše življenje podlago. Kdor je zapravil svoj materinski jezik, je izgubil domovino.« Inšpektor meščanskih šol, Frank, je napisal v »Leitschrift fiir osterreichisches Schul-vvesen« (1904/5); »Splošna izobrazba duha in razvoj jezika sta v medsebojni pogojni zvezi; ne morem si torej misliti razvoja duhovnih funkcij brez materinskega jezika.« »Učitelj ne sme občevati z učenci po bergljah narejenega književnega jezika in ne sme siliti otroik k temu, da vidijo v tem papirnatem, neokretnem spakedranju svoj materinski jezik, ki ga težavno in slabo govore. Učiti torej ne sme nobenega novega jezika, ampak samo zbolj- šanje narečja, ki mora tvoriti temeljno po&' lago za otroško zgradbo jezika.« Greutrup («Vcra in materinski jezik«); »Človek je talko rekoč vrojen v materinsk1 jezik. Ta mu je položen kot dediščina v srce* toda ne brez zahteve po njegovem sodelova' nju. Prepričani moramo biti, da ni, razen telesa in duše, nobene legitimnejše posesti, k° materni jezik. Nobenega polja, nobene hi§e' nobene obleke človek ne poseduje tako trdno kot svoj materinski jezik.« Jakob Grimm, Karl Vogl, Jules Simon' Marcel Prevost soglašajo, »da postane narodi ki izgubi svoj materni jezik, manj vreden!« Maurice Barris pravi: »Pospeševati razde' janje materinskega jezika v šoli se pravi, neiZ' grešljivo uničiti inteligenco, narediti pohab' ljence za življenje, ustvariti narod bedakov!* »Siidmark«, glasilo tega društva, pravi v 1. zvezku 1937 pod naslovom: »Narodno delo na severu«: »Koliko morajo žrtvovati Nem«1' da smejo v svojih kulturnih združenjih nego* vati svojo narodnost. Toda, če stopijo v kakšn« še tako nedolžno zvezo s kulturnimi društvi onstran meje, je takoj na dnevnem redu suffl' ničenje, da celo preganjanje zaradi veleizdaje.* Dr. iur. et phil. Walter Pembaur (»Misli k etiki manjšinskih pravic«) piše, da »postane narodna manjšina, ki prostovoljno vzame nase težak boj proti raznarodovanju, krvaveč* priča žive povezanosti svojega naroda. Etičn® je vredno delo, ki hoče to zvezo razrušiti z nasiljem, najhujše obsodbe. Zločin proti prave' mu duhu človeške etike je zlasti zatiranje m raznarodovanje delov naroda, ki se proti ta' kemu nasilju ne morejo braniti.« Dolgoletni predsednik »Sudmarke«, doktor Maksimilian Mayer, je izjavil na rednem občnem zboru tega najhujšega sovražnika slovanstva in njegovih temeljnih pravic, 12. m*' ja 1935 na Dunaju: »Narodno delo ima n&j' globlje, v metafiziko segajoče, temelje v pr®' pričanju, Iti ga potrjujejo tudi izsledki povsem znanstvenega raziskovanja, da je odtegnjena pripadnost k gotovi narodnosti moči volje po' sameznika ali kake skupine, in ne sme bit* zaradi tega ta pripadnost nikdar predm^ kakšne nasilnosti, ker se dviga vse od usode upravičeno zakonito nad človeško delovanj® Premaganje narodnosti z nasilnimi metodam1 kulturne vrste je prav tako izključeno kot je nemogoče vrtnarju iz hrasta vzgojiti jelko-Hrastov gozd se lahko pretvori v jelkinega samo, če odstranimo sploh vse kali hrasta jih nadomestimo s poganjki jelke.« Pridobivajte nart* novili naročnikovi Književnost Številka 19. Nastanili so se v eni izmed barak mestne občine. Sedmero jih je bilo. Domovali so pod borno streho kakor uklenjeni, Tam ima pač pesem življenja drugačno melodijo kot med visokimi in svetlimi hišami, ki stoje v ravni vrsti ob šumnih mestnih ulicah. Tam se slika zaobrne in tedaj vidiš in gledaš življenje z druge strani, življenje od blizu. Morda te dime utrip njegovega srca, morda se začudiš nizkemu stropu in ozkim hodnikom, morda te prevzamejo mrki obrazi, ki zro vate kakor v ne-dosetgljivo skrivnost... — kaj bi te brigala pestrost tistega sveta, saj to ni zate, beži, beži ven, na ulico, na pločnik, na lepo tlakovano cesto, tam so tvoji ljudje, tam je tvoj korak, tam je tvoj dom!... .In vendar so tudi tam v baraki ljudje: oče, mati in še pet otrok. Starejša dva hodita v gimnazijo, Milan v sedmo, Sonja v šesto. Trinajstletni Jovo z bratcem Petrom še v ljudsko šolo, mala Mimi se koplje v zibki. Tako prijazne so njene očke, da bi se človek sklonil in vroče poljubil to drobno življenje, ki še ne pozna sivih oblakov in mrzlih vetrov, ne, Mimi še sanja noč in dan o sladkem mleku, o toplih plenicah in prijaznem materinem obrazu. Na visokem nebu se je smejalo sonce in s svojo mehkotoplo dlanjo božalo prostrana polja, sedalo na strehe predmestnih poslopij in se kopalo v dolgih obcestnih lužah. Dan je •bil umit, prazničen. Zunaj je bilo sonce, a hodnik je bil kljub temu temačen. Oči so komaj razločile posamezna vrata. Številka 19. Potrkaj... Tisto popoldne so bili vsi doma, kot skoraj zmeraj. Otrok niso puščali k sosedom ali na cesto, sram jih je bilo, da bi razkazovali svojo grenkobo drugim. Radi bi jo zakrili, a nekdo je stal zmeraj za hrbtom in kruto ukazoval: ne smete! . Zatohel zrak je udaril v sveže lice, človek bi najrajši skremžil obraz in stopil za korak nazaj; morda bi bilo bolje, da bi sploh ne vstopil. Saj je tam zunaj sonce, prijazno sonce in lep dan, tam so živahne ulice... kaj sploh stopaš v to mračno zatohlost? Ne slutiš, da tukaj diši po smrti, da tukaj ni življenja? ... Oče je ležal. Revmatizem se ga je bil lotil. V Ljubljanici so takrat delali in on ni imel dobre obutve. Gazil je po blatu in vodi, v dežju in mrazu. Neko noč ga je stisnilo in ga tako neznansko tiščalo v nogah, da je kričal. Tistikrat mu je žena povila otroka in tudi otrok je kričal. Na desno oko je bil napol slep. Zdaj pa še ta bolezen v nogah- Ah, kaj vse to, da bi le mogel ustreči ženi in otrokom! Da, nikoli se mu še niso tako neznansko zasmilili kot zdaij. Gledali so vanj kakor lačni mladiči v staro, ki jim nima kaj prinesti, ker je huda nevihta odnesla slehernega črvička. Petero mladičev in nič za lačne želodčke. Moj Boig, živeti morajo! Oče pa nič ne dela: zdaj ne more, ko bo mogel, ne bo dobil. V zibki je zajokal otrok. Mati se je sklonila in ga vzela v naročje. Stara ura, ki je visela ob steni za vrati, je enakomerno’ in dolgočasno tiktakala. Milan in Sonja sta sedela na zaboju ob zaprašeni omari in kakor osramočena zrla v tla. Jovo se je igral poleg njiju; v leskovo paličico je vrezaval razne figure, Peter pa je opazoval in zdaj pa zdaj pripomnil, da je to prav, ono pa napak. »Bo za praznike kaj podpore? Ste kaj povprašali na uradih?« , Oče si je popravil raztrgano odejo in dal komolce pod skuštrano glavo. Oči so se mu plaho zbegale, videlo se je, da mu je težko odgovarjati na zastavljena vprašanja. Prisiljeno je zakašljal in povzel besedo: »Ah, saj bi prosil, če bi bilo kaj upanja' Lani ni bilo nič. Prazniki so šli mimo nas kakor sneg, ki je skopnel in se človek ne briga več zani ...« Glas se mu je trgal, ko je ponehaval govoriti. Gledal ie v sajasti strop, misli so bile težk^ kajti trpljenje so nosile na svojih plečih, nis® mogle svobodno romati po odkazani pot*’ Zena se je obrnila za hip v stran. Otrok je se zmeraj jokal, kot bi ne maral materine roke' »Da bi vsaj pošteno jedli!« je vzdihnil® mati. Solza ji je silila v mračne oči. »Štirinajs dni že nismo videli kruha in to je najhuje . • Otrok se je umiril. Mati mu je obrisala f robom višnjevega predpasnika objokane oči m ga tolažeče poujčkala. Skozi zamazano okno, ki je bilo visoko za' delano z rjavozelenim mahom, se je videlo širokem barju. Tam se je vila Ljubljanica, GoJ® breze in samotni hrasti so sanjali o pomlad1' ki je bila še daleč, daleč. Iz nižin se je utrgal® jata vran in splavala v daljo. Na zahodni stran1 se je nebo pordečilo; sonce je jemalo slovo-Mrak je že silil natihoma v predmestje. V baraki je bilo spet tiho. Le stara ura r žalostno trgala tišino. V duše je legal ntra* brez večerne zarje. Slavko Blažič-