Anton  Hribar:  Vabljivi ptič.   —   /. Kraljev: Gospa s pristave.                           5 I 5
V deželi  srečni svoje  dni Prebival sem vesel, Pa pisan  ptič  mi prileti, Da s  sabo  bi  me vzel:
Opeval  mi je  kras  sveta, Lepoto  pravil  mest, Opeval  mi je  blišč  morja In  tok  železnih  cest.
Prepeval je:  Z menoj, z menoj! In  jaz  se  poslovim; Pojoč me vede ptič s seboj, Jaz  slepo  mu  sledim.
Poletel ptič je v tam en gaj, Z  drevesa na drevo, Pojoč mi,  da me vodi  v  raj, A res  ni  bilo  to.
Izvabil  me je  na gore, Frčeč š  čeri  na  čer; A sreče našlo  ni  srce Na gorah tu nikjer.
Vabljivi   ptič.
Z  gora sem   zrl polje ravno, Na polju  cvet in  sad, A izpolnilo  polje to Ni srcu vročih nad.
Železno  cesto  sem  zazrl In  voz  ognjenih  kril, Morda  bo  ta  mi pot odprl, Kjer srečo  bi dobil?
Železni voz  naprej  drdra, In jaz  se vozim  ž  njim, V  dežele,  mesta me pelja, A  sreče  ne  dobim.
Privabil  me je  do  morja
Vabljivi sreče ptič;
Srce pa  moje  še  ne  zna
0   sladki  sreči  nič.
Se  dvigne  krila ptič pojoč: Za mano  čez  morje, Tam  našlo srečo jih tisoč
1   tebi jo  dade.
Le sen,  ko  pride temna noč,
Povede  me  nazaj,
Po kratkem  snu pa tajna   moč
Spet  sreče stre  mi  slaj.
In vkrcam  se na parobrod; Ptič poje:  Le naprej! Odplovi ladja brž  od tod Do  onostranih mej!
V   naročje ladja se spusti Nezmernega morja, Usodo  vetru  izroči,
Za  srečo  odvesla.
In  onkraj   morja  kot  doma Gore so  in  polje, In ptič  me vabi,  kakor zna, In  bega  mi  srce.
Oj   kje  si,  sreče  dragi  dom? Moj  ptič me le  slepi, Več ni  krepiti upov s  kom, Nikjer je sreče  ni . . .
Nazaj,  nazaj,  domu,  domu,
V   deželo  mladih dni!
A  čolna ni in  ni  mostu, Ni poti,  ni brvi ...
Anton  Hribar
Gospa s pristave.
(Zgodovinski  roman.   —   Spisal  /. Kraljev.) (Dalje.)
XX. Leopoldova rodbina.
Državno obnebje v Nemčiji se je temnilo Čim dalje bolj in postajalo za Leopolda nevarno. A ko mu je pretila nesreča s te strani, užival je veselje doma — v svoji rodbini. Štirje krepki mladeniči so rastli zdravi in brhki, očetu in materi v radost. Viljem, Leopold, Ernest in Friderik so bili nada in  sreča  svojih   starišev.
V tej dobi (v 1. 1385.), o kateri govorimo sedaj, bil je Viljem, najstarejši sin, v 15. letu, Leopold v 14., Ernest v 1 2. in Friderik v 4. letu. Starejši trije so bili končali navadni nižji šolski pouk in so se imeli sedaj izobraževati za vladarski poklic v raznih jezikih in strokah.
Virida je imela veliko veselje nad otroki. Ljubila jih je že po prirodnem nagibu, ker so*
bili njeni, ljubila jih je pa tudi, ker so bili lepi in krasni mladeniči, ljubila jih je zato, ker je imela najlepše nade o njihovi bodočnosti. Marsikaj se ji je že bilo posrečilo, zakaj bi tudi sinovom ne pridobila sijajne sreče? Njen prvo-rojeni Viljem je bil vzoren mladenič, prav kraljevsko dete; Ernest je bil junaškega duha, ostala dva pa sta bila ljuba dečka. Vsi so bili zdravi in krepki. Leopold je skrbel, da so bili vrlo izurjeni v orožju in potrebnih vedah, mati pa si je prizadevala, da so bili vrlo olikani, plemenitega vedenja, in kar je še takih potrebnih svojstev za vladarjeve sinove. Namere Leopol-dove in Viridine zastran otrok so si bile pač nekoliko navskriž, pa vsaj na videz je zmagovala tudi v tej reči volja odločne soproge, in Če se ni zgodilo vse po  njenih   mislih,  bile   so   tega