LJUBLJANSKI m m NOVEMBER m H LETNIK 37. ŠTEVILKA U. Vsebina novemberskega zvezka: 1. Fran Albrecht: Napitnica vsem živim............561 2. Janko Glaser: Premišljevanje...............562 3. Alojz Kraigher: Mlada ljubezen. (Dalje.)...........563 4. Rado Murnik: Na Bledu. (Konec prih.)............577 5. Igo Gruden: Pesem. — Poletni večeri............599 6. Dr. Fr. Ilešič: Podlimbarski. (Konec prih.)...........600 7. Dr. Franc Derganc: Henri Bergson. (Konec prih.)........604 8. Dr. Janezu Ev. Kreku..................610 9. Listek.........................611 Dr. Drag. Lončar: Ob smrti dr. Jan. Ev. Kreka. — Abditus: Die nationale Abgrenzung in Süden. — Ant. Debeljak: Gustave Flaubert, Tri povesti. — Ant. Debeljak: Luis Coloma: Boy. Roman. — —K.: Vojnovičeva šestdesetletnica. — Dr. Robert Braun: Še enkrat Ma-djarska Študija o Slovencih. — Kaj prevajamo. Redakcija tega zvezka se ie zaključila 6. novembra 1917. „Eviubajaaski zuon" izhaja v zvezkih po enkrat na mesec ter stane na leto 12 K, za pol leta 6 K, za četrt leta 3 K, za vse neavstrijske dežele po 15 K na leto. ===== Posamezni zvezki se dobivajo po 1 K 30 h. == Odgovorni urednik: Oton Župančič. Upravništvo v .Narodni tiskarni" v Ljubljani, Knaflova ulica št. 5. Lastnina in založba .Tiskovne zadruge" z. z o. z. v Ljubljani. Tisk .Narodne tiskarne". Dapitnica usem žiuim, (Epilog zbirki „(Tlysteria dolorosa".) »Zarje so, ki še sijale niso Nietzsche. Iz neoskrunjenih čaš mi življenja, bratje, pijemo vino novih spoznanj. Že za oblaki bijö peruti — časov, ki jih naš duh še ne sluti, visoko duš gredo hrepenenja, najvišje, bratje, so v tej minuti, ko vsak je med nami proroško pijan. Čaša vina, bratje, to je življenje : kdor duškoma pije, omahne vznak . . . Ali kdor srka počasi, počasi, se mu odpro vsi nesluteni krasi, bajne zavesti življenja najgloblje spoznanje dušo njegovo prekvasi kot kruh zlatoklasi, soj njegov luči prižiga nad sleherni mrak. Bratje, dovolj smo si duše razgrebli, — parije sredi življenja temnic! Saj nismo znali, kako smo bogati in svetli kot orli pod nebom krilati, ko smo od sužnje nemoči prezebli z verigami bili k brezmejnosti zlati, hlapci še v dušah in bolnih lic . . . .Ljubljanski zvon* XXXVII. 1917. U. 41 562 Janko Glaser: Premišljevanje. Prosti duhovi, bratje, to nam je geslo! In krila v dušah in hraber in lahen korak, ki poje svoj psalm nad življenja mrakovi. Koder najbližji so solncu vrhovi, v transcendentalni ekstazi nas neslo k novim bo solncem še in kot vetrovi kroži v vesoljstvu naš duh-svobodnjak! Pozna je noč zdaj, vino gorjupo, bratje, sladak in grenak je opoj najboljšega vina ^najgloblje modrosti r spoznanja so jedtfaod grenke sladkosti . . . Ali mi, bratje, mi dvigamo kupo k novemu solncu, ki mi smo mu gosti nocoj, ko v bodočnost src izlivamo söi . . . Sel čez vinograde sem in sem mislil grede: Kakor klopotci smo, ki v vetrovih stoje: majhen je eden in v vsaki se sapi repenči, drug, velikan, pokojno v molku se senči in le z viharjem se razgovarja grme. In kakor grozdi smo: eni že dali so vina, v žlahtne sokove so v hrastovih sodih povreli; drugi še v solncu bi radi se, šmarčki,vogreli, pa že, prepozne, zalotil jih mraz je Šmartina. "Danko Blaser: Premišljevanje. v U - O-v? OkTlAxJU^ V t< Rlojz Kraigher: HDIaöa ljubezen. (Dalje.) VII. T^omo se vrača z materjo domov v predmestje. Vlažna sapica 1 pihlja po ulicah in pod kostanji. Po nebu se pode oblaki; tuintam posveti za kratek čas mesec izmed njih. Sence so zabrisane in nestalne; časi švignejo mimo oči, da se glava prestrašena umakne. Tomo je razgret in malo nestrpen; češe si z levico kodre s čela; maha s slamnikom v desnici, da si dela veter; med ustnicami mu žari kot živ ogel konček cigarete. Ko sta odhajala od notarjevih, je bil zgovoren in vesel, od družbe in od vina razigran, vzhičen od pogovora z Vero, s katero se je proti koncu dosti dolgo pogovarjal. A kotnaj je bil sam z materjo, mu je postajalo počasi malo tesno, da je polagoma skoraj umolknil. Ali ima težko vest pred njo? Ali se boji vprašanj, na katera bi ne mogel odgovarjati, ker je še vse nezrelo v njem in neurejeno? .. . Gospa Helena je dobre volje. Lahka ji je hoja, prožne so ji kretnje. Pogled ji je svoboden, ko ga upira v nočne sence in jih objemlje z ljubeznijo umetniškega uživanja. Desnica ji igra z zaprtim solnčnikom, ki ga tuintam zapiči v .tla ali ga zavrti v velikem kolobaru. Rada bi se s sinom kaj pomenila in se čudi, da se ji Tomo umika. „Ali se Mila kdaj pokaže s svojim možem?" „Ne vem," — skomizne Tomo. „Jaz ju že nisem videla skupaj ... To je tudi zakon!?" „Ali poznaš kaj boljših zakonov?" — vpraša Tomo malo porogljivo. „No — lepo te prosim!" „Kje pa jih poznaš?" —Tomov glas je skoraj sovražen. „Res, kamor se ozrem ... Ne razumem, kako da je sploh še kaj ljudi, ki se hočejo poročiti." „Ne pretiravaj, Tomo! In ne zahtevaj preveč od zakona! Absolutna harmonija je težka reč; treba je kompromisov med ljudmi. Treba je spoznavanja in razumevanja — in dobre volje!" „Hvala lepa! Zakon je torej kakor pusta kaša s češpljami!" „Ti ne maraš kaše; a bolje živiš ob pusti kaši nego ob samih češpljah." Tomo se zaničljivo namrdne: „Kadar zmanjka zagovorniku dokazov, začne dovtipe zbijati." Mati malo pomolči: „Tudi nekaj srečnih zakonov poznam, moj dragi; a zaenkrat... odgovori mi samo še na to: — Ali ni dovolj, da imaš v srcu svoj ideal? — Da je srečen zakon s tvojo izvoljenko tvoje hrepenenje in tvoj cilj? — Kdo bi ti mogel v tem slučaju vzeti vero v srečen r zakon? — Kdo bi te mogel v tem slučaju rešiti pred zakonom?" Tomo zamahne z roko: „Moj razum in moja treznost!" Mati se za trenotek ustavi: „Če je ljubezen v tebi, Tomo? Če je resnična, velika ljubezen v tebi?" Tomo dvigne ramena: „V tem še nimam izkušnje." <^Čez nekaj časa reče zopet gospa Helena: „Solicitator Turek in Potočnikova Silva bosta srečen zakon." „Mogoče, — ker sta ravno dovolj naivna in omejena." Pod kostanji srečata mlado žensko v beli obleki. Vitke črte, vonj po šmarnicah. — Tomo se spomni Dunaja in ponočnih ulic in deklet, ki preže na moške ... Ko stopa mimo, ji predrzno pogleda pod klobuk; po par korakih se ozre za njo. Mati šepne očitajoče: „Tomo!" On pa se sunkoma nasmehne in pomisli sam pri sebi: — Ljubezen v meni? Velika ljubezen v meni? — V meni, ki se oziram za pocestnimi deklinami — z grešnim poželjenjem v srcu? . . . Po kratkem molku začne mati iznova: „Juvanica je zame zagonetka. Brezobzirna ženska, brezsrčna do okrutnosti! Mrzla lepotica, brrr . . ." Tomo se ozre v nebo: „Na luno me spominja. Lepa kakor luna, mrzla kakor luna!" „Luna s tremi trabanti." „Luna s trabanti — to je abnormalnost. Mrtev svet, — čemu trabanti? Ukraden lišp! Pavovo perje!" Gospa Helena se namuzne in molči. Oblaki so naenkrat gostejši in temnejši. Mesec se je skril. Sapa je močnejša, par vrtincev vstane na cesti in zapleše s prahom. Mati in sin pospešita korake. Ona začne nenadno, kakor da glasno nadaljuje svoje misli: „Ampak gospodična Vera je bila danes imenitna; razvijala je talente, da je bilo občudovanja vredno. Notar je odkril gospodinjo v njej .. . Nastopati zna, to je gotovo. Če je hotela, je bila naravnost dostojanstvena." „V splošnem torej ni hotela?" „Skoraj se mi zdi, da ni hotela. Tuintam se mi je zdelo, da nas hoče vse skupaj nekoliko — potegniti." „Lepa je ta!" — reče Tomo zadovoljno. „Največje presenečenje je bil menda njen igralski talent." Tomo se zdrzne, da se skoraj ustavi; pa se premaga in molči. „Njena mimika je čudovita!" „Mimika?" — iztisne Tomo mukoma. „Njena — mimična igra! Ali je še nisi videl?" Tomo ne odgovori. „To so bili mimični monologi, neme govorance! Mutasti do-vtipi, šale brez besed! Saj jih nismo dobro razumeli; — a ta zgovornost in sugestivnost njenih igrajočih mišic, to bliskanje v obrazu, užiganje raket ... ta vrtoglavi preseljenih neštevilnih mišic v licih, njenih ustnic, njenih nozdrvi^m rijeniliofo ta njen nemi smeh! — Bilo je prismojeno in vendar je bil razkošen užitek!" Tomo se domisli, da mu je že Turek pripovedoval, kako predstavlja Vera solnce in dež, žalost in veselje; — vseeno inu je neprijetno, nekako tesno v prsih. Zdi se mu, da bi ne mogel gledati Veri v spakujoči se obraz in da bi ga pri tem srce bolelo. Ali mu , ni skrajno mučna že sama misel: — Vera z igralskim talentom? Vera — igralka? . . . Mati ga pogleda od strani — vprašujoče in začudeno — in nadaljuje: „Vera se mi zdi neskončno pametna. Vso to družbo je nad-kriljevala, in prav gotovo: — vse skupaj nas je pošteno vlekla! Kaj je nji za notarja? — in za vse druge? . . ." Gospa Helena se ustavi in se ozre v nebo: „Nevihta prihaja, Tomo; dobro, da sva že doma." Soparica je neznosna. Nenadoma potegne veter in piš zažvižga skozi drevje . . . — Tomo je spal komaj slabo urico, ko se zdajci zdrzne in skoči s postelje. Poten je in zmeden; srce mu bije v prsih, da mu odmeva v sencih. Imel je gnusne* sanje: Na široki otomani se je valjal z dvema nagima dekletoma. Prvo je držal objeto in lovil njen obrazek, ki se je sramežljivo obračal proč od njega. Tedaj se je druga vrgla nanj in mu ponudila svoje ustnice. Bile so navzven obrnjene in ko se jih je dotaknil, je bušil smrad iz njih; in zdelo se mu je, da se dotika roba lončene škrbaste cevi . .. Zgrozil se je in odskočil: — njena usta so bila polna ostudnih tvorov ... # Tomo gre k umivalniku in si opere usta ter se umije in se opljuska z mrzlo vodo po vsem telesu. Potem se vleže na gola tla, z rokami pod tilnikom, in gleda skozi napol odprte oknice v nebo. Dež rosi potihem, v daljavi pobliskava, soparica pa ni nič manjša nego je bila pred nevihto. Stud me je prebudil, — premišljuje Tomo —, a ognja ni pogasil v meni. Ta prokleta grešna slast je kot obsedenost! Ali moreš kaj zato, če te napade spečega?---Zdržnost? Lahka zdržnost ' " * ''""njemu, ki se ima v rokah, da se more brzdati in krotiti, kot brzdaš y^CT konja na vajetih. A kdo te ima v rokah, ko ti spanec potopi zavest ml^/m» in zamori pazjjiyosy ^s^ - " Töfno^oßfrie 'glavo proti stem in zastoka: O moj ljubi, — ko bi se bedeč ne igral s pohoto, ko bi ne ' ' pil s pogledi ženskih čarov in bi sam ne klical izkušnjavca, — ko bi ti ne bila bdeča duša polna tega lakotnega poželenja, bi ti bila morda tudi speča varnejša! ... Par bleščečih bliskov švigne iz noči, da je vid za trenotek oslepljen . . . Grom in tresk . . . Ploha se vlije in reže težki vzduh; trde kaplje bijejo na polkne in po strehi; drevje šumi v viharju . .. Na hodniku poči suha deska ... Tomo se vzdigne na komolce: Ali bi šel potrkat k Micki? — Vrata pusti priprta za seboj in stopa tiho preko mostovža ... Na hodniku se deske malo vdajajo in škripljejo pod stopali . . . Blisk razsvetli temo, tresk potrese hišo ... Tomo se za hip prisloni k zidu ... Ali ni videl nekoga za šipo na verandi? . .. Ne, ne, — to so rože . . . Okno je odprto. Tomo odmakne z#agrinjalo onkraj mreže in seže z roko v sobo .. . kolikor se spominja, mora biti postelja prav tik okna . . . „Micka!" — zakliče poluglasno in potegne za odejo. Pridušeno hihikanje se mu odzove; njena roka seže v njegovo dlan ... Tomo bi jo rad povlekel bliže; a ona se upira; komaj nad komolec ji seže z božajočimi prsti. Vitka je njena laket, koža suha in gladka; Tomu se zdi, da tipajoč občuti njen bleščeči bron ... „Ven pridi, Micka!" Ona se zasmeje: „Pridite vi k meni!" „Stara mati bi me čula." Ona se še zadovoljneje zasmeje . .. Tomo prosi in roti ... Odgovor je samo pridušeno hihikanje in smeh. Niti obraza mu ne pokaže in se ne približa mreži. Tomo ji izpusti roko in stopi dalje po hodniku. Moral bi skozi kuhinjo in skozi sobo svoje stare matere, ki prečuje skoraj vse noči . .. Nevihta ponehuje. Oddaljen blisk razsvetli za hip temo . . . Tomo se prestraši: — Kaj je to? Ali ni nekdo na verandi? — Ali je to stara mati? — Obraz je videl previsoko, — stara mati je majhna. Obraz je bil koščen, zelenkasto-bled; telo visoko, sloko... Z grozo ga prešine občutek, da je videl — očeta. Mraz ga izpreleti 70 po hrbtu in po udih ... Okno zaropoče ... Nov, slaboten blisk ... Okno na verandi je odprto. Stara mati stoji na klopici in gleda za oblaki, ki se v orjaških grudah pode po nebu. Tuintam proseva mesečina; dež prši samo še pomalem . . . Tomo se previdno umakne v svojo sobo. Iztreznjen in ohlajen je, po nogah ima kurjo polt in v pleča ga mrazi; hitro zleze pod odejo. Pa se zjezi sam nase: Delati bi moral, fante, delati in misliti na izpit! Dan in noč bi moral misliti, da bi ti bila duša vsa prežeta od vnetosti za delo! Potem bi ti bilo tudi telo pokorno in bi ti ne kolovratil greh po žilah ... To bi ti bila zdržnost, dragi moj, — zdržnost prav poceni! . .. „Ah, kako mi mladeniči hodimo po blatnih stezah, ah, kako mi mladeniči blodimo in tratimo mlade moči . . Tomo zaškrta z zobmi in se obrne k zidu .. . Spominja se vseh svojih grdih dni, ko se je boril s pohoto v sebi, — padel in zopet vstajal, — vedno rajši padal; zatiral stud in zgraženje, da je že hiral upor v njegovi duši in bi se bil že skoraj izgubil v grehoti in nizkoti .. . Kdaj bo konec teh netečnih bojev? AJ| ne bo nikoli gosgodar• nad svoj im i čutili in nagoni? — Zakaj je Andrej Praznik zmagovalec? Zakaj je notarjev Albin zmagovalec? — Fej, moj ljubi! Ko bi bil prvikrat !junačina, ki hodi ravno svojo pot, — ko bi bil tretjjkrat jun^ina — Jribi^_ ne bil mudil kot sladkosnedež ob piehtcofalv i 11 ošladnostih /pricestnih slaščičarnic, — morda bi bil zmagovalec tudi ti! A tebe je ravno mikalo omamljanje s ponarejenimi likerji! Ker nisi mogel sčakati, da dosežeš pravi cilj v daljavi, si se zagnal po spolzkih stranpöticah za varljivimi nadomestili. Prenašaj zdaj slabosti in medlosti po lažnjivih in škodljivih užitkih! — Ali se ti zdi, da je tudi Javor zmagovalec, — zmagovalec na stran- 9 poticah življenja? Ali je Blejčev Bogdan zmagovalec? — Potem sta onadva drugače ustvarjena, na duši in na telesu drugače ustvarjena nego ti ... A kako si, vraga, ustvarjen, ljubi moj ? Zakolebaš gori, zakolebaš doli, — pa ne veš, kako bi! Zgoraj ti je previsoko, spodaj ti je preumazano, — kaj neki hočeš, slabežljivi cincavec?... Tomo vstane, sede k kmizi in se nasloni nanjo! Nebo se je docela zvedrilo, mesec sveti skozi oknice. Hvali Boga za svojo strahopetnost, Tomo, — za svojo bojazen pred boleznijo! Četudi niši ustvarjen za zmagovanje v Javorjevi smeri, najbrže bi se izgubil na stranpöticah življenja, najbrže bi utonil in razpadel v gnoju. — A proklinjaj, Tomo, svojo strahopetnost, ki te je odvrnila od resničnih zmag! Proklinjaj svojo strahopetnost pred lastnimi nagoni in strastmi! Proklinjaj svojo klavernost in neodločnost, svojo lakomnost in sladkosnednost, svojo nestrpnost in požrešnost, svojo neobrzdanost! . . . Tomo vstane in začne šetati po sobi. Sram ga je naenkrat, da mu stopi pot iz kožnih luknjic, sram, da bi se nekam skril . . . sam pred seboj, pred deklo Micko, pred staro materjo . . . Ali ga je bila stara mati zapazila? — Moj Bog, ta otročja lahkomiselnost! Ali je to mladeništvo? — Zapeljal bi bil dekleta .. . Kje bi bila tu njegova strahopetnost? — Morda bi bil dekleta one-srečil za vso bodočnost ... Ali je strahopeten samo zase? Ali je njegova lahkomiselnost tudi lahkovestnost? — ali celo brezvest- nost?--Resnično lahkomiseln moreš biti samo, če imaš mirno vest! ... Nisi hudoben človek, Tomo! Dober fantek si! Pomagal bi zapeljanemu dekletu, kolikor bi bilo v tvoji moči ... Pa se ne zavedaš, da bi bila pravzaprav edina odškodnina zanjo — tvoja rpka? Ali se ne zavedaš, da bi ji niti z zakonom ne rešil popolnoma poštenja in časti?--Ti se sineješ, Tomo! Kdo bi takoj na zakon mislil? Kdo bi pri vsaki — Micki že na zakon mislil? — AJcajje; zate Micka? Ali je.nižje..bitje? AU ni človek? Ali ni ženska? — in naj bi bila magari sužnja?— Zate bi bila njena ljubezen kratka pijanost, razposajen prizorček; zanjo bi bil prizorček morda tragedija življenja!.---AH je torej res samo užitkaželjna lahkomiselnost, kar te žene za dekleti? — Ali ni tQ že progalost? — brezvestna podlost? — Če stvari prej ne preudariš, če ne upoštevaš prej posledic, — to ni več lahkomiselnost, to je brezmiselnost, to je zlodejstvo ^Mnrc^p ^»^^va Tomo se ustavi v kotu sobe in sune s prstom v temo pred seboj: Javor je propalica, je pustolovec, — res je; ampak on je moški in neustrašen, odkritosrčen vsaj sam pred seboj. Ti, moj ljubi, ti bi hotel biti pustolovec, ti bi hotel uživati, kot on uživa; — a obenem bi bil rad dostojen in pošten. Ti si slepar sam pred seboj, pred drugimi si svetohlinec! Javor pozna korist in škodo pustolovstva; on računa s škodo. Ti trepetaš pred njo, — ti strahopetec!--- Tomo leži na postelji, roke pod tilnikom, oči brez spanca upre v temni strop, utrujen in izmučen, obupan sam nad seboj ... Misli so mu zmedene, ko da mu je um nenadoma omlahnil. Ne zaveda se, kako je nehalo njegovo razmišljevanje, kaj je dognal in kaj bi bila zdaj njegova naloga. Telo in dušo mu prevzema eno samo težko čustvo slabosti in poparjenosti, nemoči ... Pa se prevrže na desno stran, zapre oči in__začne šteti, — zaspati hoče . . . Počasi se mu vrača ravnotežje, nestrpno drgetanje v živcih mu mineva, blagodejen mir mu objame ude . . . Naenkrat — kakor iz spanja — mu zaplamti pred duševnim pogledom svetla luč . . . Naenkrat mu je jasno v glavi: Saj je vse skupaj laž! Kaj brezmiselnost?! Kaj strahopetnost!? , Kaj propalost in pustolovstvo?! Obrekovanje! Samokvarstvo! — Hrepenenje, — to je vsa resnica! Duša hrepeni po duši, po sorodni duši, po edini duši, ki ji je namenjena, da se strne z njo v brezkončni harmoniji! Duša hrepeni po čisti sreči, ki je išče in išče brez nehanja, vztrajno in neomajno, vkljub zmotam in prevaram, vkljub blodnjam in razočaranjem in obupavanjem. — Tuintam za-hrepeni telo za grehom , . . Telo je kakor stroj in duša mu je strojevodja. Stroj je snov in moč, vodnik je duh, ideja. Telo brez duše, brez ideje in brez cilja zablodi v greh — kakor skoči stroj, ki izgubi vodnika, s tira in zgrmi v pogubo . . . Snov in duh morata predstavljati enoto — telo in duša morata živeti v harmoniji. Disharmonija vodi v greh. — Hrepenenje je življenje, cilj je sreča; zanjo si dozorel, če si dosegel harmonijo v sebi. In harmonija z drugim bitjem, s sorodnim bitjem* je sreča sama — velika ljubezen! — V Tomovi notranjosti je svetlo in veselo, občutek zadoščenja in ponosa ga navdaja. Zdi se mu, da je prodrl do najgloblje resnice, do najgloblje modrosti . . . Pobožno mu šepetajo ustne ono pesem iz njegovega brevirja — iz Otona Župančiča —: „Ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota, jaz sem te iskal, mimo tebe sem šel in pogledal sem te in sem ves vztrepetal . .. In moje srce zaslutilo je tvojo tajno moč, in moje srce začutilo je, kak jasni se noč. In v moji duši vzcvetelo je zakladov nebroj, vse bitje mi zahrepenelo je za teboj, za teboj, ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota . . . O jaz sem bogat — pomagaj, pomagaj mi dvigniti moje duše zaklad!" £ ^ ~ Kakor bi molil, ponavlja zaporedoma: „O jaz sem bogat — pomagaj, pomagaj mi dvigniti moje duše zaklad!" . . . Zakaj je do sedaj samo pri Veri občutil, da ga veže nanjo duševno sorodstvo? Zakaj je bil pri vseh drugih ženskah, ki se jim je bil približal, že po prvem znanju iztreznjen iu ohlajen? Celo njih telesni čari so mu bili po navadi že čez noč postali odvratni. Mira je bila prva in z njo je bilo malo lepše nego z drugimi, a takrat je bil še otrok in duševnih stikov tudi z njo ni občutil . . . Od Vere pa se je moral trgati. Ona ločitev je bila zanj tragedija, morda nič manjša nego zanjo ... In zakaj jo je zapustil? — Ker ni bilo harmonije v njem. Bil je preveč zunanji, preveč počuten, preveč pohlepen za surovim uživanjem, za poltnostjo in za pijanostjo. Bil je še preveč telo. Njegova duša še ni bila enakovredna in enakopravna, bila je zasužnjena telesu. — Pa je-li danes — harmonija v njem? . . . Nenadoma je njegova duša vsa pri Veri. Z zadoščenjem ga navdaja misel, da so zopet sklenjene vezi med njima; čustvo ga prešinja, ko da sploh še niso bile prekinjene, temveč da sta jih kakor po dogovoru prezirala. Ali sta se skušala? Ali sta se bila namenoma ločila, da bi spoznala moč in trajnost svojih medsebojnih simpatij? — Ali je tako gotovo, da nas vlada samo usoda? Ali nas ne vodi mnogokrat naskrivoma in podzavedno — preko naše volje — naša duša, ki ima morda svojo voljo in svoje cilje z nami? — Ali se ni bil on dovolj potrudil, da bi se Veri izneveril? Ali bi ne bila morala ob njegovi trmoglavi razuzdanosti usahniti tudi zadnja kal ljubezni? —In podobno Vera: — Drnovšek in Amerika! Turčin in Silva sta namigavala celo na Zorka! ... Ali ni moralo biti zanjo pogorišče njunega ljubimkanja docela izsušeno, brez najmanjše žive iskre, brez najtanjše sence kake nade?--In vendar: — ko bi ju ne bilo danes oviralo sto pomiselkov in sto obzirov, — ko bi • ju ne bil zastrahoval zakon vztrajnosti in doslednosti, — ali bi si ne bila že ležala drugi drugemu v naročju? — Ali bi ne bila pila brez nasičenja in brez konca zatajevano in zadrževano slast ljubezni?---Kaj ju je privedlo zopet skupaj? Slučaj? Usoda? — Ali nista prišla za hrepenenjem svojih duš? Ali se nista že ves čas pripravljala na novo svidenje? Ali nista podzavedno iskala poti ter jo srečno našla? . . . Spomin poljuba mu zagori na ustnih, spomin poljuba, ki ga je bil ukradel Veri tam za lopo — in ki je še v spominu sladek in razkošen, plameneč . . . Ona mu poljuba ni vrnila; a njena usta so bila tako pripravljena, tako nasičena s slastjo in koprnenjem, da je bil ves omamljen od opojnosti ... In njen pogled — pre-, strašen in očitajoč in vprašujoč — in vriskajoč obenem . . . uprt v njegove oči — pričakujoč in nepremičen, kakor vkovan, zamaknjen ... pogled košute pred neznanim čudom, ki ne ve o njem, ali ji prinaša — smrt ali najvišjo srečo . . . Potem spomin na njun pogovor . . . Sedela mu je nasproti, z vsem telesom obrnjena proti njemu, s komolcema naslonjena na mizo in na stolovo naslonilo. Z malo dvignjenimi rameni, glavico prizdignjeno in naprej molečo, nekoliko nesigurno in nekoliko na-gaj*fvo, ko da je vsaki hip pripravljena, da jo bliskoma umakne. Njeno oko se mu je smehljalo; njegov sijaj in blesk, njegova mokrota, sanjava in hrepeneča, ga je prešinjala z ginjeno sladkostjo. Njeno lice, sprva bledo, pozneje zardelo, ga je mikalo, da bi se pritisnil nanje s svojim licem in bi si odpočil na njem kot na žametni blazinici. In njene ustnice,— fino rezane, kipeče in vabeče... Gledal bi bil vanje in bi bil pil besede z njih, — srkal bi jih bil in srebal, ko da je slednji zlog poljub . . . „Učiteljica na kmetih, — je že lepo; ampak — jaz sem takrat bežala s kmetov! Do Ljubljane bi bila preobračala kozolce, samo da bi bila preje proč!" „Ali vas je dosegalo ono obrekovanje?" „V toliko me je dosegalo, da mi je bilo dalo povod za odpoved." , „Nazadnje vam je bilo celo — dobrodošlo?" „Kot povod mi je bilo dobrodošlo." „Gospodična Vera, — ampak vi ste vrgli puško v koruzo, predno ste sploh začeli streljati!" „Saj nisem znala streljati! Saj nisem mogla streljati 1 — Sicer pa: — Prvo leto sem bila namestnica na večji šoli v hribih, — tam ni nihče streljal. Vodja je bil samo vrtnar in kmet, kolega je bil kartač in ponočnjak, koleginja si je v šoli negovala svoje kodre in svoje mozoljčke. Meni so bili dali prvi razred, meni neizkušeni negodnici; otrok je bilo pol preveč. Vsak drugi dan sem morala substituirati tega ali onega od obeh kolegov, ki sta povrsti izostajala. Tu je bilo vsako streljanje nemogoče." „Učiteljevanje comme il faut!" „Potem seveda še zahrbtnost in zavist, intrige ... Neka ženska mi je bila dala malo sadja. Še spomnila se nisem, da je njen otrok pri meni y Šoli; vrhu tega je bil priden in ni potreboval protekcije .. . Koleginja me je ovadila nadzorniku!" „Ona je imela mozoljčke, zakaj jih niste imeli tudi vi? Vi niste bili kolegijalni!" „Ona je bila krasotica — vkljub mozoljčkom!" „A najbrže je bila mnogo manj srčkana!" Vera se je zdrznila in široko odprla oči ... potem se je zasmejala, da so ji stopile solze na trepalnice: „Hahahaha . . . Vaši komplimenti treskajo kot strele z jasnega!" Pogledala ga je zviška, nekoliko pomilovalno in porogljivo... In Tomo je povesil glavo, ves zardel, poparjen . . . Takoj se ji je zasmilil, — šiloma je ukrotila svojo veselost, in ponudila mu -je kozarec, da je trčil z njo in pil ... „No, — poslušajte dalje! Drugo leto — hvala Bogu, da je bilo samo nekaj mesecev! — sem bila tu nekje v okolici. In pomislite: na nemški šoli!" „Izdajalka!" „Narobe! V narodnem oziru nisem škodila. Farni župnik je bil za kateheta; on mi je bil takoj namignil, kako in kaj. Podu-čevala sva slovenski! Saj drugače niti nisva mogla, ko sta bila samo dva učenca — brat in sestra — Nemca!" „A zakaj potem — nemškajšola ?" HRadi_tpvarne! Ravnatelj je bil Nemec, par uradnikov je bilo Nemcev, — ali kaj bi bili ti brez šole? Morda je bilo prejšnja leta kaj več nemških otrok; takrat sta bila samo dva in fant je bil — idiot." „Lepa reč to: — nemška šola v ljubljanski okolici, v srcu domovine {"T^v+Sq ^ ^»cc^o^,- ^ Vera je zmigala z rameni: „Tu sem imela premalo otrok — vseh skupaj je bilo kakih trideset —; premalo otrok, a preveč razredov. Celodnevna šola in — šest oddelkov!" „Torej tudi tu ni bilo nič s streljanjem!" „Največji dečki so bili že kakor hlapci! Surovi kot mešetarji, hudobni kot peklenščki!" „Ampak vi, junakinja, ste jih ustrahovali?!" „Haha ... oni mene! Pretepli bi me bili! Vpričo mene, med poukom, so se pogovarjali o svojih lumparijah." „Na glas?" „Na glas! Dražili so me! Eden je vprašal na primer soseda: ,Kdo te je ustvaril? — In oni je odgovoril resno, kakor bi bil vprašan od kateheta: ,Ustvaril me je oče!' — ,Kdo te je odrešil ?' 4— »Odrešila me je babica!4 — ,Kdo te je posvetil?' — »Posvetil mi je gospod župnik s palico!4 — Vsepolno so imeli takih. V> • ^ „In vi jim niste nič posvetil\prfs,«a^f „Oni so mi posvetili in so me razsvetlili, da sem spoznala, kako prav nič ne sodim za učiteljico!" „Kdo bi takoj obupal?" „Pri teh razmerah nisem mogla niti malih strahovati." „In zato ste vrgli puško v koruzo ... in gospod župan je bil gospe županji zopet zvest . .. Učiteljsko navdušenje!" „Nene: — pri teh izkušnjah me ne mika več na kmete!" „Strahovati? Ali je treba deco strahovati? — To sem radoveden!? Čisto nič bi se ne bil jezil, — s kratko pravljico bi jih bil ukrotil! S pripovedovanjem bi jih bil pridobil, male in velike!" „Saj sem poskusila!" „Pri dovtipu o ustvarjenju in odrešenju bi se jim bil smejal, z njimi bi se bil smejal; — vi ste se jezili!" „Vi se ne morete zamisliti v razpoloženje mlade ženske . . ." „Mlade ženske!? Premladi ste bili morda, res je; surovosti življenja vam še niso bile znane ... A danes bi svojo ulogo drugače zastavili!" „Že mogoče!" „Na takem polju! Ne nemški šoli za slovenske otroke! Po-nemčevanje ji je bil namen, — vi bi ga lahko izpodnesli!" „Izpodnašala sem ga!" „A brez navdušenja in brez prepričanja, — zato ste strahopetno ubežali!" „Strahopetno?!" — Veri so gorela lica, oči so ji strmele vanj in ustne so ji trepetale: „Ono obrekovanje nazadnje tudi ni igrača! Pri županu — po nastopu njegove žene — nisem mogla ostati. Kam pa naj bi bila šla na hrano? — V tovarno? Po miloščino k nemškemu ravnatelju? ..." „Gospodična, — prej ste že priznali, da je bilo to samo povod! Roko na srce: — učiteljevanja sta se bili naveličali! Slabe izkušnje ste imeli, ker še niste bili zreli za učiteljico, ker ste bili še — premalo podkovani za učiteljico!" „No „Nikar ne slepomišimo! Saj niste vi edina; — večina učiteljstva prihaja še nezrela in premalo podkovana med ljudstvo! Vi ste ubežali; — drugi postajajo čmerikavi rokodelci, brez gorkote in brez duše!" „A lahko se tolažijo, da so še za to preslabo plačani!" „Imate prav, — ampak to je drugo poglavje! — Jaz pa imam misel o učiteljevanju . ..!" „Tudi jaz bi imela misel!" „Najbrže imava isto misel: — Učitelj naj bi ne bil na svojem mestu samo šolnik, moral bi biti naš kulturni pionir! Na višku izobrazbe — bi moral biti izven šole javni predavatelj, voditelj ljudstva na polju gospodarstva in prosvete; v politiki ne agitator, temveč informator!" „Svečenik prosvete!" „In gospodična Vera: — Ravno na šoli, ki je v narodnem oziru tako brezmejno, važna ... ali — recimo rajši: — na šoli 'družbe Sv. Cirila in Metoda tam kje ob naših mejah!?" „Al troche!" „Kakšno delovanje bi vas moglo bolj zadovoljevati, bolj osrečevati, bolj vzviševati — nego vzbujanje narodne zavesti v ljudstvu, narodnega ponosa, okrepčevanja odpornih sil zoper navale in nasilja raznarodovanja? — Varovanje in reševanje otroških duš, ki nam jih roparski kragulji kradejo in davijo še nerazvite in negodne! Skupljanje mladine v pevskih in izobraževalnih društvih! . . ." „Lep program, gospod Tomo; — a ne pozabite na mučeništvo, ki je usoda takih pijonirjev!" „Mučeništvo? — Lepo vas prosim, gospodična Vera, — ali morete uiti mučeništvu ? — Ali ni mogoče prav mučeništvo cilj življenja? — slast življenja?" „No — to je res vprašanje!" — se je zasmejala Vera; a bila je naenkrat zmedena in nemirna in njene oči so mu začele izbegavati. „Ali ni to vaše guvernantstvo tudi mučeništvo? — nepotrebno mučeništvo? — Ali vas Dana in Nada še potrebujeta?" „Gospod Žitnik!" — Vera se je nestrpno popravila na stolu ... Tomo pa je bil nenadoma neusmiljen in odločen: „Ali ni nazadnje tudi sveti zakon mučeništvo? — Amerika?" Vera je globoko zardela, oči so se ji zameglile; s kratkim pogledom ga je ošinila, povesila glavo in molčala .'.v „Pustite vse skupaj, gospodična Vera! Svoji usodi se ne izognete; — izberite si mučeništvo, ki vam ne bo ubijalo ponosa, ki vam ne bo vesti obteževalo! .. . Pojdite zopet na kmete, postanite nčiteljica!" . .. Tomo premišljuje o tem pogovoru, o svojem vsiljivem ,prigovarjanju; pa se ne spominja več natanko, ali je bil res omenil Amerike, ali je bila misel na Drnovška le podzavedno oni motor, ki ga je priganjal k zgovornosti ... In zdaj se vprašuje: — S kakšno pravico ji je tako govoril? — Ali si jo je hotel zase prihraniti? — za poznejši čas? — Ali se je nadejal, da jo usoda še obteše in otepe — in mu jo vrže ob svojem času v grešno naročje? --Tomo strese z glavo in prežene misel. Spomni se, kako ji je bil pozneje ujel ročico v svojo dlan ter jo skrivoma božal in stiskal. S sladnostjo se spominja, kako si ona ni upala, da bi mu jo iztrgala, ker se je bala, da bi kdo zapazil njegovo drznost... Šiloma je krotil svoja prekipevajoča čustva; nalival se je z vinom, kadar mu je silila preko ustnic besedica - ljubezen . . . Nenadoma se zdrzne: — gnus ga obide nad samim seboj... Komaj je bil zapustil Vero, — dlan mu je bila še topla od njenih prstov, — je zijal na cesti za ponočno izgubljenko ... In pozneje je klical Micko; ko bi ne bilo okno omreženo--- „Ali, kako mi mladeniči blodimo . . .M Tomo se prevrže na postelji ... A kako je z Verinim igralskim talentom? — z njeno mimiko? — z njeno nemo igro? — Jezi ga, da je te stvari zamudil, ker se je bil umaknil k manjši družbi v lopi. Pikro čustvo ga navdaja: — Vera igralka? — Bogve, kako se' zna pretvarjati? Če ima res tako v oblasti svoje mišice v obrazu, — ali moi^š jploh verjeti izrazu njenih oči in njenih ustnic?--- Čemu sc mučiš, Tomo? Vdcri k Micki in potolaži si svoj glad po ženski! — potem se boš smejal vsem tem neplodnim sanjam o iskanju duš, o harmoniji duš! V neodločnosti so tvoje muke! „Predaj se vetrom — naj gre, kamor hoče! Naj srce se navriska in ižjoče!" — In izjoče! — mu zaplače duša ... In kakor da leži ob lepi grešnici in se dotiče z ustmi njenega ušesa, šepeče tiho: „Ljubezen mojo mlado tišči gomila . . . Daj, tiho, brez besed se poljubiva, da se ne vzdrami — o tako lahno je spanje v jami." A nenadoma ga prešine kakor tok elektrike po vsem životu ; vzpne se na komolce, skoči s postelje in udari s pestjo po mizi: Sam jo vzemi, Tomo Žitnik! Sam jo vzemi! — Kaj pa hočeš s svojim pravom! Če v Štirih letih nisi niti prvega izpita obvladal — kaj pa hočeš? — Sam postani učitelj in jo vzemi! — Ali je treba kaj premišljevanja? — Premajhna plača? — Dvojna plača, če sta obadva v službi! — Vjemi jo in pojdi z njo na mejo pionirit! — Prižge si cigareto in šeta naglo po sobi sem in tja: Ali je treba kaj premišljevanja? — Ali ni vse jasno? — Skleni, Tomo Žitnik! Stvar je zrela! Stvar je zrela! . . . . . . Jutranje solnce sije skozi oknice, ko Tomo zopet leže in zaspi ... ß (Dalje prihodnjič.) C^KAAT 7 nrss^KA^jx^y*^' ^V^yyVyu^v ^^rroJi^A 'o {(j? v-^-^U j P er Rado fTlurnik: Da Bledu. (Dalje.) 12. \ T nedeljo popoldne sva šahala z gospodično Olgo v zeleni ve-* randici ob jezeru. Vreme se je kisalo, vendar ni bilo dežja; včasi je solnce celo jarko posijalo skozi sive oblake na vodno plan, koder so se zibali polni pisani čolni in ladje ter se svetili beli rokavi veslačev. Lastovke so letale nizko nad jezerom in nad tlemi. Prišel je Olgin papa s knjigo in tlečo britaniko. Iskre oči so mu venomer švigale naokoli, kakor bi iskale nečesa, nad čimer bi se mogel jeziti. Odzdravil mi je kratko in odšel mimo naju po vrtu. Nehote sem pogledaval od lesenih šahovih malikov na Olgin zamišljeni, nekoliko po strani nagnjeni temnopoltni obrazek, na njene povešene dolge trepalnice, na dražestno ponosni slavolok njenih fino oblikanih usten, na nežne laske, ki jih je nihala krotka, komaj čutna sapica ob čelu, ob sencih in vitkem vratu. Na levici se ji je svetila srebrna zapestnica in delala ozko senco na beli polti. Še nikdar nisem šahal tako šušmarsko! Olga je menda čutila moje poglede in me pomotrila s svojimi čistimi, jasnimi očmi. Ta trenotek sem čutil nekaj kakor plaho zadrego pričo lepega dekleta. Od Osojnice in od vode je rahel pihljaj dovajal hladno vlago, dehtečo po mokrem vrbovju in bičju in ločju in travi. Zagrinjala na oknih prvega nadstropja so se leno premikala v prepihu. Na strehi je grulil zaljubljen golob. Olgina preprosta temnovišnjeva obleka z belimi progami nad ,krilovim robom me je spomnila zavodov in dejal sem: „Včasi sem zavidal prijatelju, ki je poučeval na dekliškem zavodu. Kako prijetno mora biti učiteljevanje med veselimi mladimi dekleti!" „Včasi smo se že zabavale in uganjale šale, vobče pa ni bilo tako prijetno in zanimivo, kakor domnevate, gospod Kalan!" „Kakšne pa so bile one šale?" „Nič posebnega — pa saj veste: v šoli se zdi vsaka malopridna malenkost izredno znamenita. Stari gospodični Gabrieli smo postavile slamnatega možica pred sobo. Haha, maščevala se je strašno nad nami! Tri dni nobene močnate jedi! Profesorčku'zgo- .Ljubljanski zvon* XXXVII. 1917. 11. 42 dovine smo pa spustile vrabca v kateder. Profesor pride, vrabec čivka! Gospod vpraša srdito: „Katera pa čivka?44 Odgovorimo: „Nobena ne, gospod profesor!" Vrabec le zopet čivka! „Katera oponaša vrabca?" se jezi profesor, me pa težko krotimo smeh. Nekatere so vse rdeče. Hahaha! Hahaha! Naposled odpre kateder, ptič vzleti skozi okno — hahaha! — profesorček pa maje z glavo in godrnja: „Tako velike, take dame že, pa še tako otročje!" Kaznil nas pa ni nič. Zato smo mu poklonile konec leta skupno fotografijo s posebno lepim okvirom in svojimi podpisi. Zahvalil se nam je in govoril tako lepo in ganljivo, da smo se vse jokale — in hudo r nam je bilo žal, da^smo jnu včasi takp nagajajo^Jr-"t)fgo je odlikovala redka poseBnosf,^izreden dar božji. Znala1^ se je tako veselo, tako prisrčno smejati, da se je moral oveseliti najhujši pustež. Ta smeh je imel čudovito moč do človeka. Čutil si takoj, da nikakor ni prisiljen, ni priučen, ni konvencijonalen, ni lažniv, marveč da je pošten priroden smeh, kakršen izvira le iz radostnega blagega srca. Tak^smeh„je^rirojen in se da pravtako malo priučiti kakor pravi hutnor. Zopet je prikorälcäl ravnatelj in postal pri naju. Bukve je položil na mizo; naslov jim je bil: O državnopravnosti poštnega regala. Brrr! Pogledal je iznad ščipalnika in naju kratkomalo obsodil: „Nihče ne zna nič! Mene bi bilo sram!" Olga me je pogledala proseče, vsa zardela zaradi papanove brezobzirne odkritosrčnosti. On pa je nejevoljno puhal dim svoje britanike proti Triglavu in naju pokrtačil še malo: „Tako šahajo culukafri na pustni torek! Ali kaj mislita ali nič, preden vlečeta? Kaj takega ne morem več gledati. Poboljšajta se!" Okoli oči mu je zatrepetavalo. Gotovo ga je zelo veselilo, da je mogel zopet koga okarati in spraviti v zadrego. Vzel je bukve in odmarširal. Tiho so pljuskali vali ob les male verande. Na hoji je skakljal črnoglavček. Blizu brega so plavali klini in luskine so se jim zdaj pa zdaj zabliskale kakor nanovo brušeno jeklo. Še bliže, nad plit-* vinami, pa so polzele manjše ribice; Blejec jim pravi muze. Olga se je dotaknila svojega levega stolpa; toda, kakor bi se bila spekla, je odmaknila roko, videč, da je njen beli konjiček v nevarnosti. „Gospodična, dotaknjeno, potegnjeno! SkakalČek je moj!" Nemudoma je prijela svojega belca za vrat, jaz pa za glavo! Obadva sva krepko držala ta kos izrezljanega, po barvi dišečega lesa kakor bogve kakšen zaklad in se smejala. Nenadoma sem se sklonil in ji poljubil malo roko, ki je imela na prstnih sklepnih gubah nekoliko temnejšo, rjavkasto polt. Olga je živo zardela do malih ušes in se nehala smejati. Kar so zašumela ženska krila. Stari lisjak nama je poslal angela variha, svojo pusto svakinjo Brigito. Počasi kakor želva je prihajala sitnica, njej na levi pa je sopihal odurni mops. Vstal sem in slovesno pozdravil lepi par. Žalostno je zastokala klop, ko je sedla obširna teta nanjo. Jela je plesti, kakor da so se raztrgale obujke vsega sveta in velela: „Prosim, izvolita nadaljevati!" „Milostiva ste premarljivi!" „Moja vzgoja je bila pač solidna, domača, gospod Kalan! Vajena sem dela. Moja mati ne bi bili nikdar dovolili, da bi jezdarila bicikelj ali žogala lawn-tennis ali uganjala podobno moderno neumnost in javno nesramnost. Tisto jahanje dam na kolovratu je javno pohujšanje in tisto bedasto žoganje z otročjimi žogami je pogubna potrata dragocenega časa. Slovenci in Slovenke morajo oponašati vsako budalost, ki si jo je izmislil drug narod. Dandanašnja ženska mladina mi kar nič ne ugaja. Goli vratovi, napol ( v gole prsi, prozorne bluze, prekratka krila: vedno lepše! To je tako-imenovani napredek! Žoganje, kolesarjenje, sankanje, vse to je neumno, nepotrebno, nespodobno in pregrešno. Taki športi peljejo naravnost v peklensko brezdno! In zdaj .bezljajo punce že kar same po gorah! Za moje mladosti ne bKtrobenemu.poštenemu dekletu na misel prišlo kaj takega, niti v sanjah ne. Bog se Usmili!" „Šah in šeh!" je napovedala Olga, jaz pa sem se vdal. Nehala sva. 'j. „Dekleta imajo preveč prostosti," je tožila komična teta in nevoljno majala glavo, da so plaho podrhtavale umetne cvetlice na * stolpu babilonskem. „O — posledice ne izostanejo! Le poglejte, kakšne uganja na primer gospodična Molly. Ne ženira se ničesar, vede se naravnost škandalozno! Ali se ne zvija in zvira na gu-galnem stolu kakor lahkomiselna subreta? (Ta samostalnik ženskega spola je izgovorila z ledenim zaničevanjem.) Ali ne sedi s prekri-žanima nogama? Ali ne vpije kakor jesihar? Ali ne puši kakor kosmat harambaša? Ali ne žvižga ko pastir na paši? Ali ne jezdari na kolovratu kakor obsedena? Ali.se ne vozi ta španska muha kar sama s svojima ponijema in ali ne občuje z nevarnimi moškimi pravtako po domače kakor s tovarišicami? Uh, tisti peklenski amerikanski flirt! In druge jo pridno posnemajo, zlasti Nada." „No, tisti fürt je čisto nedolžen, milostiva!" sem ustavil po-vodenj njene jezičnosti. „Nedo-olžen?" je zapela in se strastno popraskaja z jekleno pletenko pod slamnikom. „Nedo-o-olžen? FJJrt je prava kuga! Zato je v Ameriki toliko ločenih zakonov!" Medtem so zaškripala železna vrtna vrata. Boso bledo dekletce v preširoki in predolgi obleki se je bližalo verandi. Ozki obrazek, tih, trpeč, menda nikdar vesel, je bil uklonjen nad košarico; ta obrazek se mi je zdel tako nežen in miloviden kakor obličje preoblečene princesinje. Ko je uzrla grdogledo teto, ji je zastala noga , in košarica se je tresla v drobni roki. „Ali si že spet tukaj, potepulja?" jo je pičila krepostna čenča in jo motrila skozi lornjeto. „Potepati se, je prijetnejše nego delati, kaj ne?" Mops je bevskal. Psovana deklica od sramu in strahu ni mogla izpregovoriti. Žalostno je uklonila glavico še niže in povesila solzne oči. „No, zdaj se bo pa še kremžila!" se je repenčila debela teta in spustila lornjeto. „Ti malopridnica!" „Motite se, teta!" je rekla Olga mirno. „Bogve kod je tavala revica gladna in trudna po gorah. Roke in noge so ji opraskane po trnju. Jerica, pojdi k meni! Nič se ne boj! Pokaži, kaj si prinesla lepega?" Rahlo jo je potegnila k sebi in jo pobožala. Turen babilonski se je iznova majal, teta je vzdihnila kakor v hudih mukah. Izpod orehovega perja v cajnici so sladko zadehtele rdeče jagode. Olga je stisnila Jerici nekaj denarja v dlan in tudi jaz sem se iznebil drobiža. Vzela nisva nič, da bi mogla Jerica prodajati še drugod. Deklica je ujela Olgino roko, da bi jo poljubila. Olga pa se je ubranila in se je nasmehnila : „Le kmalu spet kaj prinesi, ljuba mala Jerica! Bog te obvari!" „Kako razvajata punco!" se je Čemerila skopa\teta in gledala za odhajajočo. „Poznati morata tako svojat! Punčara je kaj dobro dresirana za beračenje. Zvečer bo pa oče pijan pretepal ženo in otroke, ha, ha!" „Jeričin oče je hudo bolan," je odvrnila Olga tiho. „Mati ji je že umrla." „Ah, ljudje so hinavski in sebični!" je zagodla debela Ka-sandra. „Od nikogar ne pričakujte nič dobrega zastonj! Gospod Kalan, ali verjamete, da bi bil Zoretov Jaka šel reševat Heywoodovo hčerko, ako ne bi bil prav .dobro vedel, da je Heywood milijonar in da mu odrine veliko nagrado?" JPrUfA fk*7 sto O/ YCXi&cJ^ > rpC^," Ka. fr&j>M „Preverjen sem, da bi bil šel Zoretov pomagat tudi vsakemu drugemu, gospodična !" „Tako-oo?" je zamuzicirala ozlovoljena teta in naredila obraz, kakor bi ji lezli mravljinci po njem. Ne le, da se ji nisem prav nič prikupil, še celo zameril sem se ji! Tedaj je zašumelo v jablani blizu verande in jabolko je cepnilo težko na tla. Žlahtni mops se je prestrašil, zatrepetal in debelo gledal. Pasja pokroviteljica ga je dvignila v naročje in ga goreče pritisnila na svoje severne meridijane. Mopsus je zoprno zacmevkal, ker ga je stara šalobarda preveč prižela na ljubeče srce. Dejala ga je nežno na klop in ga tolažila: „No, no, ti revček moj, saj ni bilo nič hudega! Le spančkaj na mjru!" Presedalo mi je. Od otoka in zapadnega brega so segale popoldanske sence že daleč po jezeru. Poslovil sem se. „Kod si hodil, kje si bil?" me je vprašal doktor Zalokar, ko sem ga došel v tihi Zaki. „Pri Jarnikovih. 0»_nied kakšnima dvema ..pustoma živi gospodična Olga! In_sJbžaiuje, ja se vojak takoj?o^j)o_syetu kakor izgubljeni sin na silno škodo napredku in omiki; težko čaka leta 1875., da po preteku treh vojaških let zopet „poroma do bele Ljubljane in temne bore Krašnje daleč tja za silno] Donavo in Alpe in druge planine pred Limbarsko goro v revne^Spodnje Loke". Vendar se je dal pregovoriti, da ostane vojak (bil je četnik) do konca 1876. Med 1em mu je služba, v kateri so mu včasi očitali Freigeisterei, postajala tem neznosnejša, ker je jugoslovanska vstaja proti Turkom pridobila moči. „V duhu sem sledil junakom po strmih bosanskih pečinah in vabilo tne je neizrekljivo na jug". Misliljje tudi na „svojo skrbipolno mater, biva-jočo daleč od te ogrske ravnine pod slovenskimi gorami." Zdaj ga je obšla želja, biti „prost človek v revni kmečki bajti", zdaj si je očital, da „dušo in telo zamori v svojem stanu in ničesar ne stori , za svojo domovino." Bil bi se morda dal pregovoriti, ostati pri vojakih, ko bi mu „svoboda ne rojila po glavi." In tako se je končno vojaštvu odpovedal in se, ko več^^goJrMeta^ni sljšal slovenske besede in jnuje bilo celo težko slovenski pisati in misliti, na novega leta dan 1877. peljal v svojo ljubo domovino. Tu pa se je začela krvava igra razočaranj. (Konec prihodnjič.) Dr. Franc Derganc: Henri Bergson. Kilozof moderne FVancije. □rugo poglauje. (Dalje) A ko hočete, je to odvijanje zvitka, kajti ni živega bitja, ki ne ** bi čutilo, kako prihaja polagoma na konec svojega zvitka; življenje obstaja v tem, da se staramo. Ali ravnotako je to tudi neprestano navijanje niti na klopko; kajti naša preteklost nam sledi, neprestano se veča za sedanjost, katero sprejema na svojem potu, in zavest pomeni spomin." Primerjajoč dalje trajo tisočbarvnemu spektrumu in neskončno malemu kavčukastemu traku nadaljuje: „Brezdvomno mi nobena slika ne obnovi prvotnega čustva, ki ga imam v poteku svojega jaza. A vendar je potreben poizkus obnovitve. Onemu, ki ne bi bil sposoben, dobiti intuicije lastno bistvo tvoreče traje, ne bi mu je moglo nič podati, niti pojmi niti podobe. Tu mora biti edina naloga filozofa, dati pobudo h gotovemu naporu, ki ga pa ovirajo pri večini ljudi življenju koristnejše dušne navade. A podoba ima vsaj prednost, da nas drži v konkretnosti. Nobena podoba nam ne nadomesti traje, a veliko različnih slik, vzetih iz različnih vrst stvari, nam usmeri zavest s konvergenco svojih učinkov natančno proti točki, kjer je izvestna intuicija dosegljiva." „Neprestano, med pomikanjem v času, narašča moj dušni položaj za trajo, ki jo pobere; sam iz sebe vali takorekoč snežen valj." „Traja je neprestano premikanje preteklosti, ki gloje ob bodočnosti in narašča v prodiranju." „Kopičenje preteklosti na preteklost se vrši brez prestanka." „Realna traja je tista, ki se v stvari zagrize in jim zapusti sled svojih zob. Če se pa godi vse v času, potem se spreminja tudi vse od znotraj, in enaka konkretna istina se nikoli ne ponovi." „Kdo pa tu ne bi zapazil, da postopa življenje ravno tako kakor zavest, kakor osobito spomin? Za seboj, ne da bi vedeli, vlečemo celo vsoto svoje preteklosti; v našo sedanjost pa kane naša pamet samo dva ali tri spomine, ki dopolnijo naš trenutni položaj v kakiže smeri." Bergsonova traja je kratkomalo tisti neprestani tok življenja in stvari, ki ga je označil že Heraklit s stavkom: ravr7. psi (vse teče). „ Če je traja nekaka živa, tekoča substanca, spajajoča v živo enoto vse kakovosti, torej tudi dušnost, nam predstavlja vitalni zagon (član vital) tisto moč, ki v substanci neprestano giblje in snuje, deluje in ustvarja. Tekom časa in razvoja se je razcepil živi zagon s trajo v samostojno tekoče struge, doslej se je diferenciral zlasti na dve razvojni žili: v rastlinstvu se je povzpel do funkcije klorofila, v živalstvu si je ustvaril živce in živčna središča, s katerimi se je osvobodil materije in jo premagal. In kaj je materija sama? Ugasla traja, strjena lava, katera je v svojem poletu iz večno plamenečega vulkana izgubila vitalni zagon in v naporu omahnila in se obrnila v nasprotno smer gibanja, se zdrobila in „iztegnila" v prostoru. Rastlinska topost, instinkt in intelekt so ustvarjali izprva skupno in združeno v živem zagonu, a se tekom razvoja po samem dejstvu rasti ločili v tri divergentne smeri, doslej je dosegel instinkt v živali, intelekt v človeku najvišjo stopinjo razvoja. Tako intimno so se nekdaj prepajalc tendence rastline in živali, da se je izvršila ta ločitev le sorazmerno, ne absolutno; ni ga intelekta, ki ne bi vseboval ostankov instinkta, istotako ni instinkta, ki ne bi nosil ob robih inteligence. Svetlo jedro intelekta, obdano z megleno plastjo intuicije, izdeluje le umetna orodja, dočim ustvarja instinkt žive organe: „Ko bi se mogli otresti vsega ponosa, ko bi se pri definiciji svoje vrste strogo držali le tega, kar kažeta zgodovina in prazgodovina kot trajen znak človeka in intelekta, potem se ne bi več reklo: Homo sapiens, ampak: Homo faber." „Naš intelekt, kakor pride iz roke narave, ima za glavni predmet anorganično okorelost, predstavlja jasno le nesovisnost (discontinuity) in brezgibnost, označuje ga neomejena sposobnost razkroja po poljubnih zakonih in spoja k poljubnim sistemom, nima smisla za življenje." Odločilno ulogo igra v človeku ostanek instinkta, iz njega si je razvil vitalni zagon svojo najpopolnejšo obliko, iz instinkta je pognala intuicija, po Bergsonu najvišje spoznavno sredstvo, intuicija, spoznavni organ filozofije in metafizike: „V notrino življenja nas navaja intuicija, menim desinteresni, samozavestni instinkt; oni, ki bi bil sposoben, o svojem predmetu premišljevati in ga razširiti v neskončnost . . . intelekt je vglašen na materijo, intuicija na živ- Ijenje . . . zavest se je razdvojila v intuicijo in intelekt, da zadosti nujnosti, služi materiji in sledi toku življenja". Bergsonova filozofija je potekla iz živega studenca enotne intuicije, kakor izrase umotvor umetnika iz enotnega čustva, občutja ali ideje. Iz te miselne koncentracije kipi velika ustvarjajoča in oplojajoča moč, katere se zaveda najbolje Bergson sam, ko piše: „Taka filozofija podeli tudi ojačeno moč za delo in življenje. Kajti ž njo se ne čutimo več osamljenih v človeštvu, ne čutimo več človeštva osamljenega v prirodi, kateri gospoduje. Kakor je najmanjši prašek eno s celim našim solnčnim sistemom, potegnjen v tisto nedeljivo padajoče gibanje, ki je materijalnost sama, tako so tudi vsa organična bitja, od najnižjega do najvišjega, od prvih začetkov življenja do časa, kjer mi stojimo, in v vseh prostorih in vseh časih le razodevanje enega samega, gibanju materije nasprotnega, nedeljivega impulza. Vsa živa bitja se nosijo incd seboj, vse nadvladuje isti siloviti nagon. Žival se opira na rastlino, človek se dvigne na žival, in vse človeštvo v prostoru in času postane ogromna, poleg vsakega izmed nas dreveča četa; pred nami in za nami v zanosnem naskoku, sposobna podreti vse zapreke in premagati .največje ovire — mogoče tudi smrt." Končno, kaj je spoznal Bergson v intuitivni konfrontaciji problema, ki ga smatra E. Carpenter (Stvarstvo kot umotvor) v svoji psihologiji za kristalizacijsko točko, okoli katere se skupljajo plemena kakor čebele v roju? Kako odgovarja Bergson na pereče vprašanje modernega inteligenta: kaj je bog, kaj je vera? Takozvana znanstvena, objektivna teologija uči, da spoznava intuicija neposredno neko najvišjo moč, imenovano bog. Kdor vsled osebne degeneracije ali patološkega defekta ni sposoben te intuicije, temu ne odpre tega spoznanja niti razum z najpopolnejšo logiko niti vseh šestnajst znanstvenih dokazov za božjo bit. Bog je eden in isti za vse čase in prostore, a različni narodi ga pojmovno in obredno različno izražajo, primerno posebnemu stališču svoje kulture, kakor izražajo enake pojme v različnih jezikih. Objektivna teologija obdeluje znanstveno pojem boga v psihološkem, historičnem in primerjalnem oziru in se trudi za znanstveno organizacijo in sodelovanje bogoslovcev vseli konfesij. Osobito se poudarja so-cijalni pomen verstva in obrednosti (kulta), ki tvori edino možno ljudsko obliko miselnega in sožitnega kontakta z objektivnim spoznanjem, z objektivno znanstveno resnico. Pozorno in resno prodira moderna filozofija v verski problem, s priznanjem njega socijalne važnosti se nahaja na istem stališču z zdravim človeškim razumom ter si gradi tako širok most ljudskega zaupanja, spoznavši tragično krivdo klasične aristokratične kulture, ki je držala ljudske mase v sužnosti in jih zaničljivo prepuščala magiji orijentalskih duhovnikov in čarovnikov. Izobraženi, na vrhuncu časa stoječi bogoslovec združuje rezultate objektivne znanstvene teologije s pozitivno obliko lastne konfesije. Vitalni interes vsake države in bodočega trajnega miru zahteva definitiven — ne samo molčeč iz oportunizma in tolerance — kompromis konfesij in objektivno znanstveno kvalifikacijo javnih, priznanih bogoslovcev. Objektivna teologija pripravlja tako neko versko pojmovno skupnost, v kateri ohrani vsaka konfesija svojo avtonomijo in „materni jezik" obreda. To moderno tendenco samo bilježimo, a prepuščamo razsodbo in pojasnilo strokovnjakom, znanstvenim bogoslovcem. V „Razvoju-stvarniku" piše Bergson o bogu: „Ako se povsod vrši ista vrsta činovnosti (action), bodisi, da izginja, bodisi, da stremi k obnovitvi, izražam naprosto to verjetno podobnost, če govorim o nekem središču, iz katerega se utrinjajo svetovi kakor rakete iz ogromne skupine (pirotehnične), seveda s pridržkom, da ne izdajam tega središča za stvar, ampak za sovisnost utrinjanja. Bog, tako definiran, nima nič gotovega, on je neprestano življenje, činovnost, svoboda. Tako umevamo stvarstvo in čudež, doživljamo ga v sebi, kadar svobodno ustvarjamo." In na vprašanje Frederica Charpina (La Question Religieuse): ali doživljamo razkroj ali razvoj religijozne misli in čustva? odgovarja Bergson takole: „Reči morem samo, da se mi zdi, da versko čustvo ni v razkroju. Razkrojna je samo sestavina. Čeprav priznavam, da se je versko čustvo polagoma obogatilo in združilo z jako različnimi elementi, vendar ni manj resnično, da je v svojem bistvu nekaj enostavnega in sui generis, ker ne enači nobeni drugi dušni kretnji. Ali pa smemo reči, da se enostaven element vsaj lahko razpuhti, če se že ne more razkrojiti, in da religijozno čustvo na priroden način izgine, če ne najde več predmeta, katerega bi se oprijelo? To bi se reklo pozabiti, da se nahaja predmet verskega čustva vsaj deloma v čustvu samem, da ga bolj „čutimo" nego „mislimo", in da je tukaj misel istotako učinek kakor vzrok čustva. Poglobitev misli bo torej čimdalje bolj odkrivala to čustvo, nikakor ga ne omeji v njegovi bistveni vsebini, še manj pa uniči." Celih dvajset let je porabil Bergson za svoje glavno delo, dvajset let je trajalo to empirično, izsledovalno delo sožitnega kontakta. A kako skromno sodi o svojem uspehu! V uvodu „Razvoja-stvarnika" piše: „Taka filozofija pa se ne ustvari v enem dnevu. V nasprotju s takozvanimi sistemi, izmed katerih je vsak delo enega posameznega ženijalnega človeka, postavljeno kot celota, da jo sprejmemo ali zavržemo, izdela tako filozofijo stoprav skupen, neprestan, medsebojno se izpopolnujoč in popravljajoč, medsebojno se poboljšujoč napor mnogo mislecev in opazovalcev. Naš poizkus torej ne stremi za tem, da razreši na mah največje probleme filozofije. Ampak le metodo bi rad ugotovil in pojasnil ob nekaterih* bistvenih točkah možnost njene vporabe." V „uvodu v metafiziko" pristavlja: „Kratkoinalo, tako definirana filozofija ne obstoji v tem, izbrati pojme in se pridružiti kaki šoli, ampak v tem, da se dvignemo do intuicije, ki je edina (glavna, vseobsežna), od katere se potem enako lahko spustimo k raznim pojmom (sistemom), ker stojimo nad mejami šol". Dalje v predgovoru knjige „materija in spomin": „Filozofija v tem smislu je zavedna in premišljena vrnitev k podatkom intuicije. Privesti nas mora, po analizi istin in po primerjanju nazorov, nazaj k sklepom zdravega človeškega razuma." Kratko in ostro nam je načrtal Bergson metodo modernega filozofskega obrata, stališče modernega filozofa napram drugim filozofom in stanom socijalnega telesa. Moderna filozofija se je popolnoma oprostila prvotnega despotizma in vsega avtoritatizma, očistila se je vse magije in čarodejnih moči, vsa demokratična se je vrnila v živo prirodo — enaka med enakimi, sposobna, premostiti prepad med inteligenco in ljudstvom, med filozofijo in zdravim človeškim razumom. V absolutnem kontrastu se nam javlja stališče klasične filozofije, na katerem stoji na pr. grški filozof Empedokles iz Agri-genta (490.—430. pr. Kr.), ki je navzlic svojemu aristokratičnemu pokolenju odklonil kraljevsko čast in potoval po grških mestih, Sicilije in Italije, visoko čaščen in slavljen kot zdravnik, spravni duhovnik, govornik in čudodelnik. T. Gomperz pripoveduje o njem (grški misleci, I. zv. pag. 184): „Učencem je klical: jaz sem vam nesmrten bog, ne več smrten človek! V zlatorobnem škrlatu, duhovniški lovor v dolgo padajočih, mračni obraz obkrožujočih laseh, obdan od množice občudujočih častilcev in častilk, je potoval po okrajih Sicilije. Tisoči, da, desettisoči so mu vriskali naproti, mu sledili in iskali pri njem dobičkonosne napovedi za bodočnost in ozdravljenja vsakojakih bolezni in težav. Trdil je tudi, da ima oblast nad vetrovi in vremenom, da zapoveduje žgočemu solncu in razdi-rajočim hudournikom. In ne popolnoma po krivici! Mesto Selinunt je osvobodil uničujoče kužne bolezni s tem, da je razmočviril zemljo; svojemu rojstnemu mestu je podaril zdravo podnebje s skalnim predorom, ki je odprl pot severnim, svežilnim vetrom. Kot inženir, morda tudi kot zdravnik je izvršil veledela ali še večja obetal. Mrtvično žensko, ki je ležala trideset dni „brez diha in žile", je baje prebudil iz mrtvičnega krča. Gorgija, ki je bil njegov učenec, ga je videl „čarati", pri čemer nam je mogoče misliti na hipnozo ali druga zdravljenja s pomočjo domišljije." Za vse čase veljavno je proglasil Bergson: 1. filozofija je so-trudni pridelek vseh mislecev, je sad kolaborizma (sotrudne intuicije); 2. filozofija je nastojna, rastoča količina (futurizem); 3. filozofija je avtonomno organizirana znanost. Tretji stavek sledi avtomatično kot najvažnejši sklep iz obeh prejšnjih premis: če je filozofija po svojem bistvu kolektivno delo, velja tudi zanjo isti princip organizacije kakor za vsako drugo kolektivno činovtiost, ako hoče delovati resno in uspešno. Avtonomna organizacija filozofije in znanstva! Nečastno mesto je zavzemala doslej filozofija v kapitalistični državi, životarila je kot odvisna, pokorna dekla kapitalizmu. Koliko let in prošenj je bilo včasih treba, koliko parlamentarnih debat in afer, predno se je znanstveniku posrečilo, dobiti opremljen institut za strokovno delo, potrebni kapital za znanstveno ekspedicijo! Avtonomno organizirana znanost ne bo več živela ob drobtinah, padajočih z bogato obložene mize kapitalizma, ampak skrbela bo sama za vse potrebe znanstvenega obrata. Tako pa nastopi nova faza v razvoju filozofije, neplodni dobi 4 besedne dijalektike bo sledila doba zavedno organizirane in praktične činovnosti; doslej so posegali pojmi v življenje v obliki su-gestivnih besed, poslej se bodo izražali v obliki uspešnih činov. (Konec prihodnjič.) .ljubljanski zvon- XXXVII. 1017. II. 41 Drju Janezu Eu. Kreku. Mož, preprost in dober kakor vsakdanji kruh, genij ne za luksus nego za potrebo, genij širokih mas — kje je tvoja skrivnost kje tvoja veličina ? Ti edini med nami si umei podati narodu ideal v prijemljivi, skorajda materijalni obliki njegovih koristi; pokazati narodno svobodo kot rešenico slednjemu delavcu, zadnji siroti. Nisi bil zaman svečenik, ki vživa v vidni obliki^ kruha in vina največjo svetost, zakrament življenja. Ta skrivnostna transsubstancijacija snovnosti v idejo je slovenskemu človeku tako po duši, tako domača, vsednja in praznična hkrati, kakor zvonovi, oltarji, monštrance in sveti obredi; zato mu ni bilo težko slediti do zadnjega možu, ki jo je oznanjal. Tako si rasel v sebi in v dušah, ki si jih bil zbral okrog sebe; izčistil si se ob njih, obhodil, apostol, južne pokrajine, potrdil brate v zavesti. Potem pa si se vzpel do zadnjega, do svojega velikega čina, nevarnega in drznega, ali odločilnega zate in za nas: potegnil si črto in ločil duše po veri in neveri v dve vrsti: v ljudi s tvojo vero, s tvojim upanjem in s tvojo ljubeznijo, in v — druge. S tem činom si tvegal vse, del si na tehtnico sebe in svoj narod, sedanjost in bodočnost. Blagor nam. Tedaj še-le si postal naš centralni duh, srce v sredini; zakaj vsi smo začutili, kako so pri tebi naše svetinje v varnih, zvestih rokah. In če ti postavimo spomenik, ga postavimo najboljšemu, kar je v nas: tvoji veri, tvojemu upanju in tvoji ljubezni — bodočnosti svoje domovine, Jugoslovanstvu. LISTEK. Ob smrti dr. Jan. Ev. Kreka. Ob njegovi nepričakovani smrti se vprašujem: Kaj izgublja slovenski narod, kaj izgublja jugoslovanstvo ž njim? Dr. Janez Krek je bil znanstvenik, ki se je pečal zlasti s socijalnim vprašanjem. Bil je med prvimi našimi socijologi, prvimi po času in pomenu. Iz njegovega . Speljal izma" smo se učilL_ysi, ki smo hoteli v slovenskem jeziku črpati pouka o socijalnem vprašanju, učili sebe in druge. V njegovi zadnji študiji o Slovencih, izdani v vojnem času za nemško javnost v zbirki .Schriften zum Verständnis der Völker", je klasično poglavje o slovenski literaturi. Somišljenik ali nesomišljenik je moral ceniti v, njem izredno umsko veličino. A dr. Krek ni bil sam6 teoretikTmarveč tudi praktik, organizator. In tu prihaja do besede druga njegova veličina: poleg uma tudi čut, poleg glavč tudi sreč. Oboje jc potrebno, a odločilnejše za človeško blaginjo je drugo. Svoje teoretično znanje je uveljavljal vedno in povsod nesebično, požrtvovalno. Imel je so-cijalna načela za to, da jih je uresničeval, zlasti z zadružništvem. Idejna podlaga vsemu njegovemu socijalnemu delu, teoretičnemu in praktičnemu, je bilo verstvo v obliki katoliške konfesije. In kako je pojmoval verstvo? V mislih imam njegovo izjavo iz najnovejšega časa: .Še vedno ostane neizpodbitno resnična beseda sv. Jakoba, da se kaže prava pobožnost, prava religija v dejanski ljubezni do vdov in sirot . . . Gostija na zemlji mora imeti prostora za vse". (Dom in Svet, 1917, zv, 1 -2, str. 6). Ker je tako pojmoval versko prakso, zato je poudarjal srčno kulturo zoper .brutalno sebičnost, sirovi napuh, peklensko brezobzirnost nasproti trpljenju, umiranju, nad potoki solzä in krvi*; zato je nastopal proti kapitalizmu in zahteval ločitev cerkve od države, da more služiti verstvo samo svojemu lastnemu namenu proti mogotcem tega sveta : samo pravici in resnici, kreposti in ljubezni. Bil je politik velike koncepcije, po mišljenju in čustvovanju demokrat. Pri tem mu ni ušlo spoznanje, da ima „politični boj tudi koruptivne kali v sebi* (I. c., str. 7). In vsem, ki smo poznali njegovo osebo in njegovo delo, je bilo žal, ako se je tu in tam udal vplivu svoje okolice, dasi je sicer stal visoko nad njo. * Zmagala sta pa v njem bistri razum in čuteče sreč. Začel je delo očiščevanja, ki čaka tudi drugih slovenskih strank; zakaj vsi stojimo pred vprašanjem: Ali smo . in koliko smo sami sokrivi, oziroma smo sami sodelovali pri neizmerni nesreči, ki je s svetovno vojno zadela Slovence in Jugoslovane? Dr. Janez Krek je legel v grob v trenotku, ko ie s titansko^ilo svojega duhä in srca nastopal za narodno svobodo Slovencevf Hrvatov in Srbov. Sam se je očistil v ognju te ideje in zahteval to tudi od drugih: postal je poosobljenje narodne edinosti v boju za narodno svobodo. Bil je izmed najboljših mož slovenstva in jugoslovanstva: znanstvenik, organizator in politik-demokrat, velik v nesebičnem delu, eden izmed onih, s katerimi bi se dal dvigniti svet s tečajev ... Dr. Drag. Lončar. Die nationale Abgrenzung in Süden. Ein Beitrag zur Realisierung der Selbstbestimmung der Völker Österreich-Ungarns. Von einem Südslaven. Cena 1 K 20 v. Zagreb 1917. — Na 40 straneh te brošure razpravlja neimenovani slo- venski publicist o konkretni uresničitvi naše narodne samostojnosti, ki jo je državno-pravno izrekla znana deklaracija dunajskega Jugoslovanskega kluba. Govori o obeh principih narodne avtonomije, o katerih se danes razpravlja v avstrijski javnosti: o teritorijalnem in osebnem. Nemški publicist in avstrijski državni socijalistični poslanec dr. R. Renner (Springer) se z vso vnemo poteguje za nekakšno kulturno avtonomistično razrešitev avstrijskega narodnostnega problema, ki bi slonela na osebni samodoločbi glede narodne pripadnosti. Njegov državno-pravni sistem, ki se ne omejuje na teritorij, bi se izražal predvsem v šolstvu. Ideja ni več nova. Že ko so si avstrijski soc. demokrati ustvarjali svoj narodnostni, takoimenovani »brnski program", so se posamezniki navduševali za to Renner-Springerjevo idejo, ki se omejuje na avstrijsko državno polovico. Brez dvoma — ako bi bila avstrijska drŽava pred vojno in brez nje izvedla narodno avtonomijo po Rennerjevih načelih, bi se čutili avstrijski Slovani srečne. Danes se slovanski narodi ne morejo zadovoljiti s tako zgolj .kulturno' * avtonomijo, temveč hočejo v svoji domačiji sami gospodariti, ne le v šolskih, temveč v narodnih in javno-pravnih zadevah. Jugoslovanski narodi streme po svoji jugoslovanski, Čehi in Slovaki po češko-slovaški državi. Državi pa je treba teritorija, zakaj država ne more viseti v zraku in živeti od osebne samovoljnosti. Brošura dokazuje prvič, da bi bila narodna avtonomija po Rennerjevem načelu — polovična, drugič, da je tudi tehnično-upravno neizvedljiva. Dr. Renner je za svoje načelo pridobil večino nemško-avstrijske socijalne demokracije, ki se je tudi v svoji spomenici za štokholmsko konferenco izrekla v njegovem zmislu. To svoje stališče utemeljuje na tale čudni način: .Nejasno je razlikovanje med pojmi narod in narodnost. Ako razumemo pod pojmom .narod" v zmislu romanske jezikovne rabe .državno ljudstvo", potem pomeni .pravica samoodločevanja narodov" svobodo in neodvisnost obstoječih držav." — .Narodnost" je primeroma mlad, še nerazbistren pojem v nemški in ogrski sociološki šoli. Brošura se odločno izreka za teritorijalno oddelitev jugoslovanskega ozemlja in navaja načela, po katerih bi se nam bilo ravnati ob razdelitvi. Kako si mislimo jugoslovansko državo urejeno na znotraj, o tem brošura molči. Le uvodoma se mimogrede dotakne jezikovnega vprašanja, rekoč, da bodi slovenski knjižni jezik enakopraven s srbsko-hrvatskim. To je nekak migljaj, ki potrebuje razjasnitve. Vprašanje stoji pred nami: ali smo narod ali nismo. Slovenci nismo narod v državnem pomenu. Če upoštevamo dejanski državno-pravni položaj Hrvatov, tudi njih ne moremo prištevati med državotvorce. Edini državni narod med Jugoslovani — ako izvzamemo Bolgare — so Srbi. Če smo Slovenci in Hrvati zgolj „narodnost", potem bi se naš pravni položaj tudi v bodoči Jugoslaviji bistveno ne izpremenil: Srbi bi bili vodilna skupina v državi. Zato ni nikoli dovolj poudar-jano, da smo Slovenci narod, že od Trubarja dalje, ki ima svoje narodne interese in svojo narodno psiho. Na stremimo torej za tem, da se kot socijološka enota utopimo v Jugoslovanstvu, temveč za tem, da se politično ujedinimo s Hrvati in Srbi. Za to ujedinjenje pa potrebujemo teritorijalno ograničene države. V tem pogledu se povsem strinjamo z izjavo češko-slovanske socijalne demokracije: Vsaka pravica obvisi v zraku, če se ne opre na resnično gospodarsko in politično moč. V doslednosti načela popolne demokracije in samoodločbe sleharnega naroda je nujno, da se podeli vsakemu narodu (narodnosti) pravica, da se ujedini v samostojno celoto, opremljeno z vsemi pridevki popolne, državne neodvisnosti. Rennerjeva domislica nas ne more zadovoljiti, ker bi nas ovirala tudi v našem gospodarskem razmahu. Pozabiti ne smemo, da smo med narodi pravi proletarci. Če je bil že doslej narodni boj v Avstriji predvsem političen boj, ki je koruptivno posegal v vso državno upravo, je jasno dovolj, da bi bila narodna avtonomija, ki bi slonela na osebni samoodločbi, plen politiških bojev, v katerih zmaguje gospodarsko jačji. Germanizatorične tendence bi dobile novo, silnejšo hrano in usoda koroških Slovencev bi se razpotegnila do morja in Kulpe. Sicer pa resni socijologi dvomijo, da bi se avstrijski narodnostni problem dal rešiti po Rennerjevem vzorcu. Prvi sedaj živečih marksistov, Karl Kautsky, pravi: Kein Zweifel, ein Österreich, nach Rennerschein Muster eingerichtet, wäre ein ebenso lachendes Gemeinwesen wie ein Fouriersches Phalanstere (Die Vereinigten Staaten Mitteleuropas, Stuttgart 1916). Pri zamotanih avstrijskih razmerah teritorijalna oddelitev ni lahka. Brošura se obširno bavi s tem problemom, ki je posebno na Koroškem in Štajerskem težak. Načela nam poda, ne izpove pa našega socijološko-pravnega principa. Škoda, da ne nudi več statistične snovi, da ne razloži učinkov socijalnega razvoja in prezre udarce, ki nam jih je v narodnem pogledu zadal kapitalistično-gospodarski razvoj v industrijskih deželah, kakor sta Koroška in Štajerska. Gcrmanizatorična državna in deželna uprava bi se nikoli ne mogla ponašati s takimi kolosalniini uspehi, da je ni podprl razmah nemškega kapitalizma. Tujerodna industrija, ki se je raz-predla po naši zemlji, je našo narodno-gospodarsko strukturo docela preobrazila. Otočki z nemško industrijo, z nemškimi izučenimi delavci, uradniki in trgovci so se naglo razmnožili, udarili so svoj narodni pečat doslej slovenskemu okraju. Slovenski okoličani so se v tujčevi službi podredili tuji kulturi. Ne zgolj gmotno, tudi narodno in kulturno jih je podjarmil tuji mož kapitalist. Statistika, ki je v Avstriji poznala zgolj občevalni jezik, ki se je ravnal po lastniku nove produkcije, je v nekaj desetletjih z lahkoto spremenila slovenske okraje v nemške. Ta razdiralni proces, ki ga je državna uprava pospeševala z vsemi svojimi mnogostranskimi sredstvi, je imel velike uspehe, občutno nam je rezal v narodno telo, po naši grudi je povlekel tenko plast tuje industrijske kulture. Zato pri svojih teritorialnih zahtevah ne moremo sprejeti rezultatov uradnih statistik, potvore dejanstvenosti, temveč moramo na drugačen način ugotoviti dejanski položaj. V vseh primerih se moramo načelno izreči za prirodno pravo. Historično pravo moramo načelno zavreči; v njem vidimo zgolj • krivice, ki so se nam delile in se nam še vedno dele. Brošura ugotavlja naslednja načela za delitev teritorija: Po kmetih odloča narodna pripadnost produktivnih stanov, torej predvsem delavstva in kmetiškega š ljudstva. Izvzeti je uradnike, posredovalne poklice in parasite. Maso je treba opužiti umetne in prisiljene navlake; opužena bo sama pokazala, kam spada. Glede mest in trgov pade odločitev po okraju, kateremu so upravno, gospodarsko, kulturno središče. Od vse statistike je upoštevati zgolj starejšo, zlasti Czoernigovo iz let 1844. in 1857. Pripomniti je, da geografične težkoče, v kolikor prihajajo v poštev, v brošuri niso omenjene. Vsekakor pa je brošura važen dokument naše dobe in želeti bi bilo, da bi ji sledilo še več aktualnih spisov v slovenščini, ker je naš knjižni trg v tem pogledu skoraj prazen. Zato, da bi zbudile širše ljudske plasti in jih dovedle do globljega razmišljanja. * Abditus. Gustave Flaubert, Tri povesti. Poslovenil Oton Župančič. Izdala in založila .Omladina*. V Ljubljani 1917. Str. 116. — Flaubert sodi med romantično in na- turalistično strujo. Po svoji vzgoji in predsodkih se je štel k prvi, bil je žejen in željen čudnih, eksotičnih stvari, zato njegova mržnja do meščana in običajne morale; pri romantikih (Hugo) si je razvil smisel za barvo in obliko, pri zgolj-umetnikih (Gautier) se navzel stremljenja po vzornf ter vestni tehniki izvršitve. Poglej posnetek njegovega rokopisa: pravcati tohubohu poprav in opiljenih poprav. Izbira primernega prilastka mu žene mrzel znoj na čelo, strah ga je nedolžnega zeva, boji se trde soglasniške skupine; premeta ter nagneta besede, dokler ga ne zadovolji stavkova zvočna ubranost. Druga plat njegove umetniške duše se javlja v zavestni volji, krotiti lastno domišljijo, opazovati ter izražati bolj prirodo izven svojega jaza nego svoje občutje. Kolikor se je pač trudil, izločiti sebe iz del, biti objektiven in neobčuten napram lastnim stvorom — popolnoma se mu ni posrečilo zatajiti svojih teženj in težav. f Poznavalci odkrivajo pri razkrajanju njegovih spisov vedno kaj osebnih Flaubertovih zamisü, seve skrbno zamotanih. Predlani je izšel uspeli Levstikov prevod .Gospe Bovarijeve" z jedrovitim predgovorom. Liki kakor g. Homais so tako splošno znani, da srečujemo po književnosti že njegove potomce: surhomais, ki cika smešno na surhomme . . . Letos smo dobili „Tri povesti". Čitale in čule so se omalovažujoče sodbe o .Preprostem srcu". Pri tem pa je pokojni Matoš smatral glavno junakinjo za eno najbolj pozitivnih oseb pri Flaubertu, ni-li res, Župančič? Dekla Felicita ki služi na deželi, je sama dobrota in uslužnost. Neznatna so dejanja, snov skromna, na okoren in aboten način se razodevajo čustva protagonistke, toda nekaj genljivega in gorkega nas obhaja ob tej preproščini. Neizobražena sirota meni, da bi utegnila na zemljevidu videti hišo svojega nečaka v Ameriki. Ko jo vse zapusti, se nje ljubezen oklene nagačene papige! Ostali zgodbi spadata med drzne poskuse, oživiti minole šege in daljne duhove. .Legenda" govori čudovito enostavno, kako je sv. Julijan, ki je bil izmlada silovit in okruten lovec, nevede umoril rodne starše in delal nato hudo pokoro. Prav poseben čar leži v teli vrsticah, bodisi da pisatelj predstavlja fantastične prizore v gozdu ali tajnostni prihod gobavca. Vseskozi čutiš spričo rezne kipnosli veliko umetniško silo. .Herodijada" — poznani dogodek o obglavljenem Janezu Krstniku — je navdahnila že več kot enega. Mallarmč je n. pr. simboliziral v tej ženi, zaničevani po svojem soprogu Antipi, usodo nepriznanega pesnika, G. Rocco jo vzel za pretvezo razbrzdanemu slikanju jutrovih zmot in zablod, Flaubert je v nji pokazal znova svojo zgodovinsko naobrazbe in estetski čut. Iz Župančičevih prevodov se vedno česa naučiš. Rad bi pogrešal le hibi zgodb in družb (nam. zgodeb, družeb). Ant. Debeljak. Luis Coloma: Boy. Roman. Iz španskega prevel A. Kalan. V Ljubljani, 1917. Založila „Katoliška bukvama". Str. 269. — Predlanskim umrli jezuit nam je predstavljen že v treh najbolj slovcčih svojih delih. .Malenkostim" in .Janezu Nevolji" se pridružuje gorenji roman, katerega snov je zajeta iz I. 1869, ko so se Izabelini in Karlisti po revoluciji zbirali ter nastavljali zanko, da bi si naribarili v svoje mreže političnih veljakov brez službe. Zgodbo nam pripoveduje od kraja do konca mladi markiz Burunda, ki je najožji prijatelj glavnemu junaku grofu Bazi, najstarejšemu sinu vojvode Jecle. .Čuden značaj tega človeka: veliko, čuteče srce v prsih se trudi, da skriva najplemenitejše nagibe, in jasna glava, ki dela na to, da ga imajo za lahkomiselnega, površnega boya (dečka)! . . ." Boyeva mačeha spletkari, hoče razdediniti pastorka in vsiliti svoja sinova za dediča po bolehnem možu, Ki ga drži doma v kletki ter mu zataji vsa prvorojenčeva pisma. Po nje zvitem kovarstvu je zapravljivi Boy nujno sumljiv umora. Da pa nc izda zakonske žene — svoje ljubice, niti nc dokazuje alibija, temveč ubeži ter se pridruži Karlistom; ali čim se zadeva zasuče njemu v prid, ga ustreli obmejna straža. O priliki je Coloma povedal, da piše za vse one, ki ga sicer ne bi hodili poslušat, govorečega z leče. Ta namen se da jasno izluščiti iz vsega poteka: spočetka prirodno, semtertja šegavo pripovedovanje, ko pa si se zamotal v zajemljivo mrežo dejanj, se prede niz ljubeznivih in lepih naukov. Zastopniki višjih krogov so načeloma ugodneje očrtani nego ljudski sloji .. . Prvoboritelj se zdi pogosto brezdelen, le somišljeniki ga vleko iz zagat in zadreg, nato ga je zgolj dobrota, drugače bi ne bil možen bistveni zapletek, potem zopet pretirano hitro zaspi v najbolj kritičnih trenotkih. Pri vsem tem naletimo na več točnih dušeslovnih iveri, ki so seveda lahko priučene. Naivno se mi vidi, da pisatelj toliko deluje s hudički, satani in njih protinožci. G. prevajalec se je gotovo češče bavil s štivom ä la „Cvetje z vertov sv. Frančiška", toda platnic menda ni opazil, zakaj v jezikovnem oziru bi trebalo popraviti mnogokaj. Kakor našim novinarjem je tudi njemu neznan poluglasni e v mn. rod. žen. samostalnikov, od povratnega glagola v 3. os. edn. mu zavisi dopolnilo v tož., pridevnikove določne oblike sploh ne rabi, ne vštevši pestre zmede v pisavi in sklanjavi tujih imen. Šminka je po naše lepotilo, ribati pa meti ali drgniti. Kedor pravi zistem, ga pozdravim: zervus! Ant. Debeljak. Vojnovičeva šestdesetletnica Dne 9. oktobra t. 1. so proslavili Hrvati šestdesetletnico največjega jugoslovanskega dramatika, Iva Vojnoviča. Tudi nam Slovencem je odlični pesnik, dedič stare dubrovniške kulture, znan in drag; njegova Psyche in njegov Ekvinocij sta se vprizorila v Ljubljani; stara majka Jela, ena najboljših kreacij gospe Danilove, je vsem, ki so jo videli, še danes živa pred pred očmi. Smrt majke Jugovičev je izšla v slovenskem prevodu profesorja Westra, bila je sprejeta na repertoar za sezono 1912 13, a se je morala sredi skušenj odložiti na ugodnejše čase. Dandanes begajo preko odra ljubljanskega gledališča tuje sence, ki vidiš, da odpirajo usta, a so vendarle neme. In tako sta slavila Vojnoviča samo Zagreb in Praga. Praga z Dubrovačko trilogijo, Zagreb z Ekvinocijem. Pred svečano predstavo v hrvatskem deželnem gledališču, pri kateri je bil navzoč tudi slavljencc, je govoril dr. D. Prohaska o Vojnoviču kot pesniku tragedije jugoslovanske majke. Evo ob kratkem posnetek njegovih izvajanj. Ekvinocij — Smrt Majke Jugoviča — Lazarevo Vaskrcsenije — Imperatrix: štiri krepke drame, tetralogija Majke. Od prve do zadnje raste pojmovanje in ideja. Jela v Ekvinociju je še junakinja samo obiteljske tragedije. Majka Jugovičev ima dinastijski, državni ideal; * ona, kakor tudi Majka Lazara Kujnudžiča, je Majka Osvetnica, Carica Smrti, ki žrtvuje svoj zarod radi bodoče osvete. A pesnik je uvidel, da Majka Osvetnica ni poslednji in najvišji lik jugoslovanske Majke. Osveta izziva osveto brez kraja, klanje brez svrhe. In pred njegovim duhom je vstala Majka Oproščenja, Carica Zanosa in Vstajenja — Imperatrix, najvzvišenejši ideal ne le jugoslovanski, nego občečloveški. S tem moralnim razvijanjem gre vštric tudi estetski razvoj pesnikov v slogu in jeziku od realizma v Ekvinociju do idealizma in simbolizma v Imperatrix. — Slovenci se pridružujemo z iskrenimi čustvi Srbom in Hrvatom v proslavi velikega glasnika Jugoslovanstva. V vsako hišo vsa njegova dela! — K. Še enkrat Madjarska študija o Slovencih. Velespoštovani gospod urednik. Dovolite mi sledeče kratke opazke k dr. Lončarjevemu referatu o mojem članku, ki sem ga objavil v „Huszadik Szärad". 1. O Ljubljani in 1848. letu sva z dr. Lončarjem enakih misli. Madjarski čitavec bo tudi iz mojega opisovanja spoznal, da je bila takrat Ljubljana majhno, ubogo ponemčeno pokrajinsko mesto, ki je mogla ustanovitev univerze kvečjemu moralično podpirati. Hotel sem s to primero med tedanjo Ljubljano in sedanjimi ogrskimi provincijalnimi mesti le prav posebno povdariti slabost slovenskega naroda v tistih časih. 2. Tudi glede dualizma sva z dr. Lončarjem komaj različnih nazorov. Gotovo bi nikdar ne prišlo do dualizma brez izgubljene bitke leta 1866. To pa je vsakemu madjarsketnu inteligentu tako znano, da bi bilo odveč ga na to še posebej opozarjati. Bilo je pa tudi takrat mogoče, da bi prišlo do mnogo slabejše ali da bi sploh ne bilo prišlo do izravnave, ako bi Madjari ne imeli previdnih in doslednih politikov. Niti Madjari niti avstrijski Slovani niso bili tako močni, da bi-določali smer zunanje politike. Na njih politični razsodnosti pa je bilo ležeče izkoristiti * ugodni položaj, ki se je nudil, ne stopati v ospredje s pretiranimi zahtevami, ki niso bile v nobenem pravem razmerju z njih dejansko močjo, ampak le tisto zahtevati, za kar so se čutili zmožne braniti tudi v najneugodnejših političnih razmerah. In ta politična razsodnost je bila lastna med Madjari Deaku, med Slovenci pa Bleiweisu. Vsak avstrijski Slovan naj bi si tudi sam odgovoril na vprašanje, če so znali Slovani različne priložnosti tako modro izkoristiti, kakor so Madjari storili s položajem leta 1866. 3. Hočem porabiti to priliko, da se med mnogimi Slovenci, ki so me podpirali pri mojem raziskovanju, še prav posebno zahvalim gosp. dr. Lončarju, ki mi je mnogo pripomogel z odgovori na moja mnogoštevilna vprašanja, kakor tudi s svojimi že prej priobčenimi spisi. Žal, da so ti zelo kratki, a najboljši so, kar sem jih našel med slovensko politično literaturo. Pred vsem moram pohvaliti njegovo objektivnost v sodbi, katera je pri malih narodih več kot redka, a ki je edina sposobna okrepiti v tujem preiskovalcu simpatično zanimanje za drugorodne razmere in brez katere lastnosti je tudi nemogoč pravi vpogled v življenje drugega naroda. Dr. Robert Braun. Kaj prevajamo. Prevedeno imam iz ruščine: G. P. Danilevskega zgodovinska romana: .Na Indiju pri Petrč I.*, „Potemkin na Dunaje*. Iz francoščine romana: Alp h onse Daudet: .Fromont jeune & Risler ainč", Ludovic Halč vy: ,L'abbe Constantin*. Prevajam iz ruščine: G. P. Danilevskega veliki roman: „Devjati val" (Hristova nevčsta). Iz poljščine: Jožef baron Weyssenhoff: „Žywot i mysli Zygmunta Podfilipskiego". J. Benkovič. Dr. Engelbert Jamar sporoča, da je prevel Gustava Flauberta zgodovinski roman Sala m m bo. O ureditvi naših klasikov. Najboljši urejevatelj izdaj naših klasikov jc bil dosedaj Franc Leveč. Uredil nam je Jurčiča, "Erjavca, Levstika, Valjavca in priredil Tavčarja. Obžalovati je, da se za izdajo Prešerna v devetdesetih letih nista mogla pogoditi z Bambergom, ker ta ni sprejel urednikovega načrta, po katerem bi bil Leveč »opisal v obširni monografiji Prešernovo dobo, a Štrekelj uredil kritični tekst. Bamberg pa je hotel kar golega dati na svetlo, a še tega popravljenega«. (Levčevo pismo Staretu z dne 17. julija 1896). Leveč je imel med svojimi sodobniki najpravilnejši pojem o ureditvi klasikov. Razmere našega knjižnega trga so bile krive, da so njegove izdaje zaostajale za njegovimi načrti. Kako daleč so * zaostajale na škodo poznanju naših klasikov in naše duševnosti vobče, se najbolje vidi, ako primerjamo, kakšnega je hotel izdati Leveč na pr. Jurčiča in kakšnega je potem izdal. Dne 14. maja 1882 je pisal o tem Janku Kersniku: »Prvih šest zvezkov Jurčičevih spisov bo obsegalo njegove romane, novele in povesti, sedmi zvezek dramatične spise in balade, osmi zvezek študije, kritike in nekatere politične spise, deveti zvezek literarno ostalino in deseti zvezek življenjepis z mnogimi pismi njegovimi.« Izdaja »Narodne tiskarne« je dosegla enajst zvezkov in izpolnila komaj prvi dve točki Levčevega programa, a še te dve le deloma, ker so izostale iz izdaje celo povesti, kakor »Prazna vera«, »Uboštvo in bogastvo«, »Božidar Tir-telj«, »Pravda med bratoma«, da ne govorim o zapisanem narodnem blagu, ki je tvorilo prvo literarno delovanje mladega Jurčiča in bilo takorekoč izhodišče in rodišče njegovega talenta, vsled česar bi se ne smelo pogrešati v izdaji njegovih izbranih del. Levčevega programa tretji del: študije, kritike in nekateri politični spisi, četrti: literarna ostalimi in peti: 'življenjepis ter korespondenca pa sploh nikdar niso zagledali belega dne. Kaj je sledilo iz tega? To, da današnje pokolenje ne pozna Jurčiča kot esejista, nima pojma o kritičnih nazorih enega prvih naših leposlovcev in niti oddaleč ne pozna političnih nazorov moža, ki je bil polovico svojega življenja dejanski politik in enajst let glavni urednik.»Slovenskega naroda«. Izdana ni njegova literarna zapuščina, nimamo njegovega življenjepisa, in kje je korespondenca moža, ki je stal s tolikimi veljaki naše kulture v stalni in tesni dotiki. Nova izdaja naših klasikov bo morala torej v prvi vrsti stremeti po tem, da izpolni Levčev program. Sprejeti se bo moralo vanjo vse izvirno leposlovje, morebiti tudi prevedeno ali za Slovence prirejeno po tujih originalih. Stvari, ki jih je smatral odličen naš pisatelj za vredne, da jih prelaga, so značilne zanj in po navadi vredne, da se čitajo še danes. Študije, ki predstavljajo obči interes, tudi ne smejo manjkati. Drugače je s študijami, katerih predmet je prespecialen, na pr. jezikoslovje nekaterih Levstikovih ali Levčevili razprav ali pri-rodoslovje nekaterih Erjavčevih spisov. Popularnih prirodoslovnih spisov na pr. Erjavčevih pa bi vsekakor ne smeli dalje pogrešati v njegovih zbranih spisih. Posebno važna je kritika naših klasikov. Zgodovina literarne kritike pri Slovencih še ni napisana, zato bi bilo tem važncjc, da bi znalo naše čitajoče občinstvo, kakšne kritične nazore so imeli vsaj naši odličnjaki. Nič manj občutna ni tudi vrzel, da nimamo zbranega in izdanega skoraj nikakega političnega štiva. Svojčas so imeli dijaki, zbrani v dunajski »Sloveniji«, vsakotedenske politične vaje in so zastonj iskali knjige, iz katere bi študirali cilje in prakse dosedanje naše politike ter spoznavali politične principe in metode naših dosedanjih političnih voditeljev. Razvitek naše kulture je bil tak, da se je nemalo naših slovstvenih prvakov bavilo tudi s politiko. Ako nam je na tem ležeče, da se ponatisne v njih zbranih spisih vsaka njih leposlovna drobtina, kako bi mogli dlje časa pogrešati njih misli, po katerih se naj vodi vnanja usoda slovenskega naroda? Vsaj vsi važnejši članki glede naših narodnih ciljev, politične taktike in prakse bi sc morali ponatisniti. — Med literarno ostalino klasikov se nahajajo pogosto osnutki in načrti, ki ne zanimajo samo literarnega zgodovinarja, ampak tudi širše občinstvo, ki bo v zbranih spisih rado čitalo take doneske k poznavanju dela njihovega ljubljenca. Med literarno ostalino spada tudi korespondenca. — Ta važni vir za študij pisateljevega notranjega in vnanjega življenja se jc pri nas doslej naravnost neodpustno zanemarjal, omalovaževal ali naravnost odklanjal, vsled česar se je toliko literarno pomembnih korespondenc porazgubilo ali kar uničilo. In Bogu bodi potoženo, da šc danes ni pri nas zmisla in pravilnega umevanja za korespondence. Nc samo pri občinstvu, ampak niti pri naših starejših — pisateljih. To dejstvo mi je bilo znano že prej, a najbridkeje sem ga občutil zadnjega pol leta, odkar po ccli Sloveniji prosim, beračim in prosjačim za pisma Jurčičeva, Stritarjeva in Levčeva, trkajoč skoraj povsod ob zaprta vrata. Več zmisla za relikvije našega duha! Saj dela vendar šele korespondenca sijajne, vzvišene umotvore pisateljev doccla razumljive in dostopne nc samo literarnemu zgodovinarju, ampak tudi Čitateljstvu, ker odkriva zveze njih dejanja, nehanja in snovanja napram končnemu delu. Njena kočljivost se pri nas zelo pretirava. Trdi se» da kar ni bilo spisano za javnost, ne spada v javnost. Znan starejši naš pisatelj mi piše: »Ljudje bi jako malo govorili, če bi morali vsako besedo pred sodiščem izpričati, in jako malo pisali, če bi prišla vsaka črka pred cenzuro vsega sveta.« Kaka zmota! Tu vendar ne gre za izpričavanje pred javnostjo kakih privatnih dopisnih trditev, ampak za razlaganje in ilustriranje ljudi in njih dobe. Stvar nima več aktualne, ampak samo historično vrednost, do katere ima javna zgodovina svojo neodjemno pravico. Pisatelj gre prostovoljno v javnost in postane, ako dobe njegovi umotvori trajno veljavo, v izvestni ,dobi last javnosti ves in cel. Vprašanje jc samo, kdaj nastopi ta doba. Nekateri mislijo, da šele takrat, ko umrje on in ležejo vsi njegovi sodobniki pod hladno rušo. Ako bi obveljalo to pravilo, potem bi bila vsaka pragmatična zgodovina polpretekle dobe izključena. A temu ni tako. Tudi še živeči pisatelj je last javnosti in lehko do nekih mej dopušča vpogled v svojo delavnico ne samo svojim častivcem, ampak tudi kritikom. A kje se končujejo te meje? Pri vseh zadevah, ki niso še končane in zaključene, ampak še v takem stadiju razvitka, da bi jim mogla javnost škodovati. V zadevah pa, ki so že dovršene in doigrane, se ne bo noben pošten sotrudnik javnosti branil pokazati vsemu svetu kart, ki je ž njimi igral končano partijo. Tako bo treba urediti naše klasike, da izpolnimo šele Lcvčev program. A ker Je ta načrt star že skoraj 40 let, ga bo treba seveda času primerno šc razširiti. Zlasti življenjepisi se morajo spisovati v širokem obsegu dobe in struj. Princip sem začrtal v »Janku Kersniku«, katerega materijal pa sega že preko biografije v literarno in kulturno zgodovino. Ravnotako moramo napredovati v podrobni opremi posameznih spisov naših klasikov. Že, Leveč je bil uvedel pri Levstiku »tolmač«, ki je vsem dobrodošel, samo to napako je imel, da je bil prekratek. Ta »tolmač« se mora obdržati in razširiti. Vrhutega pa mora urednik opremljati še posamezne zvezke z literarnozgodovin-skimi in kritičnimi uvodi. Tako izdaja ruska akademija ruske klasike, tako so izdali svoje Nemci v neštevilnih izdajah, zlasti vzorno v »Goldene Klassiker - Bibliothek«, tako jih izdajajo jako pogosto bratje Čehi, na pr. Laichter v zbirki: »Češti spisovatcle XIX. stoleti«. Dr. Ivan Prijatelj. „Slovenska matica" je vstala po triletnem ponižanju k novemu življenju. f Njeno 50 letno kulturno delo je znalo slovensko občinstvo s hvaležnostjo ceniti, zato ji prihaja v težkih trenutkih na pomoč z darovi in ustanovninami, da ji ustvari podlago za bodoče književno delovanje. Letos izda .Matica* le dve knjigi leposlovne vsebine: F. Kristanovo povest .Pertinčarjevo pomlajenje" in kot 21. zvezek Knezove knjižnice izide Zofke Kveder-Demetrovič povest .Njeno življenje*. — Dosedanji enotni knjižni odsek se je razdelil v tri sekcije: leposlovnemu oddelku načelu je Oton Župančič, prirodoslovnemu dr. Pavel Grošelj in zgodovinsko-filološkemu dr. J. Šle bin g er. Bodoči občni zbor bo moral predvsem udejstviti že davno izraženo potrebo po zvišanju udnine, ako hoče .Matica" pri sedanjih tiskarskih razmerah sploh misliti na izdajanje knjig, četudi v skrčenem obsegu. „Naša založba" se imenuje posebna tiskovna organizacija, ki so jo ustanovili v Ljubljani pristaši dr. Jan. E. Kreka. Oblika ji je* zadružna, namen pa: „z zalaganjem listov, revij in brošur vzbuditi in širiti stvarno kritiko nezdravih razmer in s pozitivnim delom pomagati, da se uspešno rešijo velike potrebe slovenskega naroda na jugu*. Tednik „Jugoslovan" so začeli 10. novembra v Ljubljani izdajati ožji somišljeniki rajnkega dr. J. Ev. Kreka. V zmislu znane majniške deklaracije izražajo v programu, da je „delo za Jugoslavijo danes Slovencem najvažnejše kulturno delo." S tega stališča se nam ne zdi umestno tisto krepko poantiranje katoličansrta, ako hočemo v Jugoslaviji v mini in slogi živeti s pravoslavnimi brati. Poudarjajmo predvsem to, kar nas v tej veličastni ideji spaja in ne tega, kar nas loči! — Izmed „kulturnih vprašanj", kakor jih je dr. Izidor Cankar dobro formuliral, je sprejela naša „Tiskovna zadruga" že skoro pred enim letom v svoj program važno točko, kako smotrno urediti slovstveno produkcijo, izvirno in prevodno, izvzemši „knjižnico umetnostno in vzgojno dobrih ljudskih iger." „Književni jug." V prvi polovici decembra začne v Zagrebu izhajati pol-mesečna revija „Književni jug" z namenom, „da postane ogledalom cjelokupnog jugoslovanskog kulturnog života, jugoslovanskim književnim i kulturnim glasilom. Prema tome donaSati če jednako slovenačke priloge kao i srpsko-hrvatske latinicom i čirilicom." Med slovenskimi sotrudniki sta prijavljena do zdaj dr. Joža Glonar in dr. Fr. Ilešič. Adresa: „Književni jug", Zagreb, Vodnikova ul. 6. II. kat. — Celoletna naročnina 28 K, četrtletna 7 K. Kupim prvih 20 letnikov „Ljubljanskega zvona", dobro ohranjenih, najraje broširanih; nadalje Janežičev „Slovenski glasnik'' I860 ("peti zvezek), 1863 (deveti zvezek) in 1867 (13. zvezek). Ponudbe je nasloviti na „Tiskovno zadrugo v Ljubljani." NAŠA KNJIGA. PRILOGA „LJUBLJANSKEMU ZVONU". Leto I. V Ljubljani, meseca novembra 1917. Štev. 3. Publikacije „Tiskovne zadruge". Ko je »Tiskovna zadruga« zasigurala obstoj »Ljubljanskemu zvonu«, je sprejela v svoj razširjeni program izdajanje književnih del naših sodobnih pisateljev in prireditev novih izdaj slovenskih klasikov; najboljša dela iz svetovne književnosti se naj podajo našemu občinstvu v dovršenih prevodih; poljudno znanstvena knjižnica nas naj seznanja s kulturnim napredkom človeštva. Za prirodo-pisno vedo se osnuje poljudno znanstvena revija »Priroda« pod uredništvom prof. dr. P. G r o š 1 j a. Izmed sodobnih pisateljev pokloni »Tiskovna zadruga« naši mladini v par tednih Fr. M i 1 č i n s k e g a knjigo »Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice«, ki jo je opremil Iv. V a v p o t i č s 15 krasnimi risbami. Knjiga se naroča do 10. decembra t. I. pri »Tiskovni zadrugi« za 4 K 70 v; v knjigarnah se bo prodajala za 5 K 20 v in z 10% knjigotržne dravinjske doklade. Priprave za izdajo slovenskih klasikov so v najlepšem tiru. Dr. Iv. Prijatelj je uredil po načelih, ki jih je razvil v dveh člankih v »Naši knjigi«, novo izdajo »Jurčiča«. Vsakemu zvezku je dodan spredaj literaren uvod, na koncu pa literarno zgodovinske opombe. — »Tiskovna zadruga« si je pridobila lastninsko pravico za novo izdajo Stritar j eviji spisov, ki jih uredi istotako dr. Prijatelj; pripravljen je I. zvezek, obsegajoč pesmi, med njimi je kakih 60 novih. — L e v č e v i spisi in njega znamenita korespondenca bodo obsegali najmanj pet knjig. — Dr. Ivan Tavčar je prepustil »Tiskovni zadrugi« vse svoje leposlovne spise, in slednjič , je postala zadruga lastnica literarne zapuščine Fr. M a s 1 j a - P o d-li m barskega. Prva knjiga prevodov prinese za prihodnjo Veliko noč Dostojevskega »Bese«, ki jih je poslovenil Vlad. Levstik, druga priobči v Zalarjevem prevodu J i r a s k a »Filozofsko historijo«, za tretjo prevaja Fr. Albrecht zvezek Slovakov: Hurbana, Kukučina in dr. Podrobni načrt za poljudno znanstveno knjižnico se bo izdelal s pomočjo pisateljev-strokovnjakov, ki so že obljubili podjetju svoje sodelovanje. t Splošno kreditno društvo r. z. z o. z. v Ljubljani. Hranilne vloge na knjižice in v tekočem računu se obrestujejo po 4 '/2% od dne vloge do dne dviga. Na razpolago so domači hranilniki Rentni davek plačuje zadruga sama. Posojila se dajejo na hipoteke, zastavna pisma, osebni kredit, vrednostne listine (efekti), predujmi na lombard pod zelo ugodnimi pogoji. Menice se eskomptujejo po razmerju bančne obrestno mere. Telefon št. 120. Ček-konto poštne hranilnice Št. 45.156. OMLADINA. Nova publikacija „OMLADINE": alojzij gradnik: Padajoče zvezde. Cena v platno vezani knjigi K 3-50. Dobi se po knjigarnah ali „OMLADINA11, Ljubljana, poštni predal 87. s „Tedenske slike" so najboljši in najzanimivejši slovenski ilustrirani tednik. „Tedenske Slike" stanejo: celoletno 12 kron, polletno 6 kron, četrtletno 3 krone in mesečno 1 krono. Posamezne številke se dobe po trafikah, knjigarnah in na kolodvorih izvod po 24 vinarjev. Naročite si .Tedenske Slike'. Zahtevajte povsod „Tedenske Slike". Priporočamo „jteoäno knjigarno" v Ljubljani, Prešernova ulica št 7. ^Ss- priporočilo častitim naročnikom „£jubljanskega Zvona". Največja zaloga raznovrstnega papirja, kanclijskega, ovijalnega, raznih šolskih in pisarniških potrebščin. Razglednice en gros en detail. Velika knjigoveznica, v kateri $e izdeluje od najpriprostejše do najfinejše vezi. Originalne platnice in vezi za razne hranilnice in posojilnice. Tisek na trakove, razne reklamne table v zlatu, aluminijumu i. t. d., passepartout v mnogovrstnih izpeljavah. Tisek na žalne (pogrebne) trakove se takoj izvrši. = Tvornica papirne in kartonažne industrije J. BONAČ SIN, Čopova ulica, Ljubljana. == Vljudno priporoča Ivan Bonač. Knjigarna L. Schwentner v Ljubljani Prešernova ulica št 3. priporoča sledeča dela slovenskih pesnikov: Aleksandrov: Pesmi in romance. Broš. 3 K 50 h, eleg vez. 5 K 50 h. Aškerc A.: Zlatorog. Planinska pravljica iz Trente. Eleg.. vez. 3 K 50 h. Aškerc A.: Mučeniki. Slike iz naše protireformacije. Broš. 3 K, v platno vez. 5 K. Aškerc A.: Junaki. Epske pesnitve. Broš. 3 K, v platno vez. 5 K. Aškerc A.: Jadranski biseri. Balade in romance slovenskih ribičev. Broš. 3 K, eleg. vez. 5 K. Aškerc A.: Akropolis in piramide. Poetični sprehodi po Orientu. Broš. 3 K, eleg. vezano 5 K. Aškerc A.: Pesnitve. Peti zbornik. 1904 — 1910. Broš. ^ 4 K, eleg. vez. 6 K. gl Cankar Ivan: Erotika. II. izdaja. Broš. 2 K, eleg. vez. in} 3 K 70 h. Jeraj Vida: Pesmi. Broš. 1 K 60 h, eleg. vez. 3 K 20 h. Kette Dragotln: Poezije. Druga pomnožena in ilustro- vana izdaja. Broš. 4 K, eleg. vez. 6 K. Kette Dragotln: Poezije. Ljudska izdaja. Broš. 1 K 80 h, vez. 3 K. Poljanec Ljudmila: Poezije. Broš. 2 K, eleg. vez. 3 K. Prešernove poezije. Uredil A. Aškerc. Drugi natisk. Pantheon-izdaja vez. 4 K. Župančič Oton: Caša opojnosti. Drugi natisk. Broš. 2 K, eleg. vez. 3 K 80 h. Župančič Oton: Cez plan. Drugi natisk. Broš. 2 K, eleg. vez. 3 K 80 h. Nadalje priporoča svojo bogato zalogo slovenskih in nemških knjig, ter sprejema naročila na vse leposlovne liste.