LISTEK. VtisKi. a izletih in pri ogledovanja znamgnitosti oli prili Eongresa DJU v Ljutiljsoi. (Konec.) Bohinjsko jezero. Koliko zanimanja, izpraševanja, ugibanja in občudovanja si doživel med potjo do jezera, a ko so ugledali izletniki Bohinjsko jezero, ki je bilo prav ta dan s svojo idilo pravi kontrast razkošnemu Bledu, tedaj so bili zopet prvi trenotek kar obstali ob tem pogledu. Vodica zopet mirna in tiha, v njej pa odsevi sv. Janeza, okoli katerega so se vrstili v krogu razorani gorski velikani porasli tuintam z drevesnimi skupinami temnozelenih smrek. In vsemu temu so se pridružile še posamezne zelenice in gozdiči, kar je sliko še bolj spopolnjevalo in jo poveličevalo. Izletniki niso mogli prehvaliti tega pogleda, ki je slednjič tonil za modrikastimi črtami v temnih zelenih jezerskih globinah. Posamezno in molče so korakali dalje po lepo zglajeni cesti, ki se je vila tik ob jezeru in srkali te nepozabne vtise v svojo jugoslovensko dušo. Z največjo žalostjo pa so sprejemali pojasnila, po katerih grebenih teče meja med našo kraljevino in Italijo in pomenljivo zma- jevali s svojimi rameni. Nekateri so se peljali do Zlatoroga tudi s čolni. Dospeli smo do Zlatoroga. Tu smo se odpočili in zaužili skromno delce svoje brašne. potem pa se podali dalje čez Bistrico po vznožju gorskih strmin proti izvirku Savice. Solnce je pošteno pripekalo, vsled tega je bila pot nekoliko bolj utrudljiva. zlasti za izletnike iz slavonskih in hrvaških ravnin, ki niso bili vajeni gorske hoje. Pa motila jih je okolica s svojim čarom tako. da skoraj nihče ni čutil utrujenosti. Neka gospa koleginja iz Zemuna je n. pr. v pogovoru s svojim možem trdila, da si kar sugerira, da mora videti tudi izvirek Savice, in prav vsled tega ne čuti nobene utrujenosti. dasi je prepričana, da ji je telo izmučeno. Dobro je bilo pri tem tudi. da nismo hodili v velikih skupinah, temveč kvečjem po 2—6 oseb skupaj. Ko sem se bližal izvirku, so se že mnogi vračali. a pogo vor vseh se je vrtil izključno o izvirku Savice in o mogočnem slapu. ki jih je naravnost očaral. Savica. lzredno pa sem se začudil, ko dospem do izvirka Savice in ugledam v naročju neke koleginje 7-mesečnega otroka. Pristopim in jo vprašam od kod je in kako to. da je vzela na tako daljno in težavno pot s seboi otroka. Odgovori mi, da je iz Vranje ob južni Moravi in da jo je na pot gnalo neko izredno hrepenenje po slovenskih krajih, otroka pa je vzela s seboj vsled tega, ker ie dojenček in ga ni mogla ostaviti doma. Opazoval sem to damo, ki jo je spremljal tudi soprog, tudi pozneje do Ljubljane. S kako potrpežljivostjo in radostjo je prenašala svoje dete po vseh potih, samo da je videla Slovenijo. Tudi otrok je bil vedno izredno živ. Otroka in mater ie pozneje fotografiral tovariš Tavčar. Slap je mogočno vrel na dan in padal v groznem curku v globine, kjer se je razletaval v besne pene, ki so se divje premetavale preko ogromnih skal v še globlji jarek. Tu se je voda polagoma umirila in zablestela v tistem jasnozelenkastem svitu. ki je lasten le Savici. S kakim začudenjem so opazovali naši izletniki vse te pojave. zlasti pa tovariši iz Beograda in Zemuna. ker v tem trenotku so videli tudi slikoviti izvir tiste reke, ki se pri njih izliva v širokem in globokem toku že precej utrujeno v Donavo. Ko so se še nekateri okrepčali z bistro studenčnico, smo se vrnili zopet proti Bohinjski Bistrici. Ker so bili že zvečina utrujeni, se je cela družba na povratku precej porazgubila. Eni so polegli v hladnih gozdnih sencah, drugi so zginili po gostilnah, največ pa se jih je šlo kopat v jezero, ki jih ie tako očarljivo vabiJo.  Na vsakih petdeset korakov skoraj si opazil pogumne plavače. Veselo in v najlepšem razpoloženju pa se je zopet vse vrnilo proti večeru k vlaku, ki nas je odpeljal zopet vse zdrave in brez najmanjše nezgode v Ljubljano. Na povratku smo nekaj tovarišev in tovarišic izgubili; namenili so se ostati še nekaj dni ob Bohinjskem jezeru in na Bledu: tako zadivljeni so bili nad temi naravnimi krasotami. Vse pa je navdal trden sklep, obiskati te kraje zopet pri prvi priložnosti. Da, neki tovariš mi je celo vzkliknil: O, če bi vam mogel odnesti eno goro s seboj v naše otožne ravnine!« Vlak se je bližal Ljubljani, jaz pa sem premišljeval vtise, ki sem jih imel na tem izletu in si mislil: Dokler imajo naši tovariši širom kraljevine tako vročo ljubezen do naše domovine, se nam ni treba bati za njen obstoj. Ugib#l pa sem tudi. kje je iskati vzroka, da se učiteljstvo med seboj tako dobro razume, neoziraje se na narodnost, napram ko je medsebojna strpljivost med narodom tako vihrava in provzroča toliko hude krvi, ki nas le slabi na znotraj in na zunaj. Bog daj, da bi to že končno enkrat preboleli! Kolesje je zopet zaropotalo, vlak se je ustavil v Ljubljani. Krepko smo si stisnili tovariši v roke. Ant. Šemfe.