KAZALO Predhvalnica Hvalnica zoper človeško slabost z imenom Norost Prek dolin veje vetrc, poln vrlin Prazna vrstica za SS Ta nesrečni Švaganov 13. dan! Robček ni bil potreben Odgovor le zvezde poznajo Verze je treba plačat' Cyber Trbovci V vsakem primeru – Machiavelli Nežnejše kvote Spol avtorja: neobvladljiv Pismo mojemu poslancu Črnci Maščevane ljubezni čudež Ravenska kronika Zajtrk prvakov I. del V LC je vse b.p. Rekli in ostali – živi Tako je govoril Z. To se dogaja drugim Za vse prave moške, I. del Enkrat dominus – zmeraj dominus Jesen s tremi ničlami O pticah trnovkah in Trbovkah Nedolžnost zardevanja Županova Micka Med vrsticami moje grape To školjkasto Scorzovo poletje Arborlu na štrbunk Take 'mamo! Appendix naših napakic Lizistrate, na vrsti ste Ustavite kurente! Močnejše od prozaca (Mošk)izmi za pokušino Čas za dva in (f)Arso Na moški polovici neba Naplavljeni na napačnem bregu Nesramneži proste vzreje Umita torkova zora Iz krajev pičlega duha V jeziku brez pidžame So videle muhe na oknih Predpražniki za špičake s petko Živ(kov) kairos Šampanjca! Pa hitro Čas za el clasico Hribovca in mestna gospodična Koga je sram svojih gomoljčkov? Regres za rane Polona Malovrh Zasavske Hvalnice Norosti Izbor 1997–2012 Predhvalnica Kolumna je novinarski žanr, kjer je avtorjevo stališče zapovedano, kjer ni zahtev po nepristranskosti; kolumna je mnenje, avtorjev pogled na karkoli. Zdi se mi, da je po Balkanu to novinarsko zvrst najbolj priljubila Tanja Torbarina iz zagrebške revije Danas in časov razpadanja Jugoslavije (nekateri znajo še danes navesti kakšno njenih bleščečih domislic, ki so krožile skoraj tako pogosto kot duhovitosti kultnega Alana Forda). Zaradi priljubljenosti kolumn in dejstva, da zanimivi avtorji pritegnejo veliko bralcev, ima danes že vsak časopis kolumno ali več njih. Levitev iz kvantitete v kvaliteto ne teče tako hitro, a tudi na Slovenskem premoremo precej odličnih kolumnistov; spomnimo se le pokojnega Marka Zorka, avtorja s prepoznavnim slogom, neskončnimi poljanami asociiranja, človeško prizadetostjo in bridko jedkostjo. Zdelo se mi je potrebno, da to napišem najprej, ker pogosto srečujem ljudi, ki v neskončnost polemizirajo z zapisanimi mnenji, se nanje hudujejo, nas prepričujejo o avtorjevih ali avtoričinih zmotah. Interpretativne kolumne ne ločijo od poročevalskih zvrsti, za katere veljajo drugačna, velikokrat celo povsem obratna pravila. Iz priloženih opomb se lahko podučimo, da se je Poloni zataknilo že pri prvi, na kakšnem forumu anonimnežev pa lahko vidimo, da se ji zatika še danes. Delo se je v 90. letih odločilo za, recimo jim regijske kolumne, avtorstvo pa podelilo dopisnikom z različnih koncev Slovenije. Pojavnost kolumn takrat še ni bila epidemična, pod to oznako so časopisi največkrat prodajali komentarje ali proste spise. Neizostrenost same opredelitve, neizkušenost in pa morda tudi razsvetljenski Erazem, od katerega si je sposodila stalni naslov Hvalnica norosti, sta jo najbrž zapeljala, da je v svojo prvo kolumno, s katero se začenja tudi ta cvetober, zapisala, da je njen moto Pravica vedeti. Šlo je seveda za Pravico pripovedovati. Preprosto je imela in po petnajstih letih še ima to srečo ali smolo, da ji vsak teden pripada stolpec, kamor lahko zapisuje svoja opažanja, svoje razlage, svoja mnenja. Služba. Kolumne narekuje zelo konkreten čas, so miselni odziv na določena dogajanja, včasih tudi obračun z njimi. Kljub temu, da učinkujejo predvsem v konkretnem času svojega nastanka, se precej avtorjev odloča, da jih po določenem obdobju izda tudi v knjižni obliki. Proti temu govori predvsem dejstvo, da so v takšni obliki večkrat slabo razumljive, saj so vzete iz časovnega in vsebinskega konteksta. To vrzel avtorica premaguje z dobrodošlimi pojasnjevalnimi opombami. Seveda pa je skoraj nemogoče pričarati najbolj bistveno: duha časa, ko so nastale. Prav ta zeitgeist je, paradoksalno, hkrati najboljši argument za to in podobne zbirke, saj nam odpirajo poti do razumevanja tudi današnjih dejanj. Podatku, kje so naše ladje, dodajajo tistega, kje so bila njihova včerajšnja pristanišča. Pokažejo nam, kako smešne so nekatere pretekle bitke, ki so se zdele orjaške, kako kratke sape so bile navidezno usodne stvari, ki so nas zaposlovale. Pomagajo nam zasidrati spomine in razumevati sedanjost ali do nje vsaj vzpostaviti razumnejši odnos. Prebiranje pretečenih kolumn nam na prijazen način projicira film, kjer je veliko gibanja in mahanja, kjer tečejo potoki in reke potu, silni energiji in angažiranosti navzlic pa največkrat stopicamo na mestu – divje poganjamo sobno kolo in ne pridemo nikamor. Taka je že prva kolumna, ki govori o bitki za novo termoelektrarno in bi lahko bila precej podobna napisana že tudi ducat let prej ali pa danes. Avtorska prepoznavnost in slog pisanja sta nujni sestavini dobre kolumne. Najbolj opazna značilnost Poloninih kolumn, ki se ji v hitrem ritmu kdaj tudi izneveri – petnajst let in tedenski takt sta zadostno opravičilo – so uvodi. Uvodi, sposojeni iz literarnega ali filmskega sveta, včasih tudi iz filozofskih sistemov ali anekdotičnih prizorov, pripravijo svetovljanski oder, na katerem se bo razvil drobni zasavski igrokaz. Če so basnopisci radi koncu zgodbe pritaknili moralni poduk, Polona že na začetku spretno ustvari prostor, v katerem se bomo lovili tokrat. Sam štejem prav to za največjo odliko njenih kolumn, za bralce pa je lahko koristen tudi kot seznam priporočanih knjig (mimogrede, v tem izboru najdemo izvrstne Zvonik Williama Goldinga, Žalostne kurbe mojega življenja Gabriela Garcie Marqueza in Zajtrk prvakov Kurta Vonneguta). Med stilnimi sredstvi, ki izvabljajo nasmehe, prevladujejo medmeti khmm, joj, pardon, eeh, no …, s katerimi popravlja namerne lapsuse. Polonino spretno ubesedovanje spremlja tudi pogum, potreben za to, da dogajanja in njihove akterje imenuješ in pomerjaš na svoji lestvici etičnih vrednot, na nekakšnem Lex Polona. Za Tomažem Bergincem ponavlja, da je morale zato tako veliko, ker je – dvojna ((Mošk)izmi za pokušino, 2009). Zanjo je onstran meje sprejemljivega, da šele objava v mediju neko dejanje naredi za nečastno, zbuja sram in kesanje; dejanja so takšna že in predvsem takrat, ko so storjena. V tem pravičniškem vztrajanju – pa čeprav so njene simpatije med akterje, med katerimi prevladujejo izvoljeni nosilci oblasti, različno porazdeljene – je dosledna. Sicer pa je to izrecno najavila že, ko je v debitantski hvalnici navedla Erazma Rotterdamskega: Če bo kdo ob branju Hvalnice zagnal vik in krik, da ga žalim, bo izdal le svojo slabo vest ali vsaj strah, ali kasneje našega Slavka Gruma: … celo beseda, zapisana po čisti resnici, je na primer za nekatere neprijetnost, na katero odreagirajo povsem sprevrženo … (Robček ni bil potreben, 2001). Polona pač (morda naivno) verjame v univerzalni princip pravičnosti, ki stvari slej ko prej ugnezdi na pravo mesto, jih uravna v ravnovesje. Vse najboljše! Roman Rozina 1997 18. 9. 1997 Hvalnica zoper človeško slabost z imenom Norost Nekega dne v daljnem 16. stoletju, bilo je približno leta 1500 in še nekaj, je Erazem Rotterdamski na potovanju iz Italije v Anglijo menil, da mora svojim možganom na vsak način dati kakšno delo. Ker mu okoliščine niso dopuščale resnega razglabljanja, se je odločil, da sestavi Hvalnico Norosti. Pri tem mu je pred oči prihajal - kdo drug kot njegov veliki, učeni prijatelj Tomaž z rodbinskim imenom Morus! Z imenom, ki je bilo sicer blizu grškemu izrazu za norost – moria - a v resnici zelo daleč od humanista Thomasa Moorea. In ker je Erazem vedel, da bo takšen mojster, kakršen je bil Thomas Moore, povezavo med svojim imenom in Erazmovim spisom seveda pravilno razumel, je v poduk drugim, manj veščim bralcem, zapisal tole: »Če bo kdo ob branju Hvalnice zagnal vik in krik, da ga žalim, bo izdal le svojo slabo vest ali vsaj strah.« Naj bo zato tudi tale Hvalnica take vrste. P.S.: In zakaj je Erazem Rotterdamski od vseh človeških slabosti poosebil ravno Norost? Zato, ker je to menda edino »bitje«, ki zna s svojo močjo razveseljevati tako Boga kot človeka. Vlada(r) na obisku V množici oseb, ki jih v Erazmovi Hvalnici »obdela« zgoraj imenovana poosebljena Norost, so seveda tudi kralji in knezi, na kratko vladarji. Ti morajo ves čas misliti na to, pravi Norost, da so edini v državi izpostavljeni vsem očem in da morejo, če je njihovo vedenje neoporečno, kakor blagodejna zvezda koristno vplivati na človeške reči, v nasprotnem primeru pa kakor kvarni kometi prinašati najhujšo nesrečo. Kakor blagodejna zvezda je včeraj na Zasavčane deloval tudi »vodja« slovenske vlade, ko je v Trbovlje prišel odpret strankarsko pisarno LDS, še bolj pa, ko se je sestal z zasavskimi vrhovi na občinski in gospodarski ravni. V pogovoru so se njegove besede božajoče sprehajale z ene strani na drugo, tipale tu in tipale tam, Zasavčani so slišali, kar so si že dolgo želeli: Vlada je sprejela pozitivno stališče do koncepta TET 3. Vlada je podprla predlog o investicijski podpori v višini 150 milijonov mark. Vlada je tokrat naredila pomemben premik. O nekaterih odprtih ekoloških vprašanjih pa vlada še išče najboljše rešitve ... Ni čudno, da je vodstvo trboveljske Termoelektrarne prav tej vladi zaželelo, da bi bila ona tista, ki bo položila temeljni kamen za TET 3 in da bi bila zraven tudi, ko bodo odprli zasavsko naložbo stoletja ... Ob vseh dobrih željah je zato verjetno zlonamerno pomisliti, da so imele s premierovim obiskom v Trbovljah kakršnokoli povezavo tudi iz časopisa izrezane strani, nalepljene ravno na steno nasproti vhoda v sejno sobo, kjer se je zadrževal. Na njih je namreč pisalo: JANEZ BO OBUBOŽAL. Še kar o obisku Tokratna zasavska zasedba ob premierovem obisku je bila kar se da pohvalna. Opazil jo je še sam premier in se o njej pozitivno izrazil, seveda v svojem slogu: da je močna. O tem, koliko zasavskih predstavnikov je kljub uradnemu vabilu prišlo le iz vljudnosti, koliko po službeni dolžnosti in koliko tudi iz simpatije do vladajoče stranke, bi bilo brez smisla ugibati. Razen o enem, o katerem lahko –ne ugibamo, ampak z gotovostjo rečemo, da je zares prišel le po obeh službenih dolžnostih. To je bil trboveljski župan in direktor Cementarne Janez Malovrh. Kajti ko mu je sam generalni sekretar LDS Gregor Golobič javno ponudil pristopno izjavo – ve se, za LDS – se je župan Janez zanjo bučno, a prijazno zahvalil in jo, prav tako pred očmi vseh, lepo shranil v notranji žep svojega suknjiča. In sekretar Gregor se je obrisal pod nosom ... Na koga spominja ptičje strašilo? V Trbovljah pa so se včeraj prepričali še o nečem: o tem, namreč, kako globok je odnos med obema koalicijskima partnerkama, LDS in SLS. Ko si je Gregor Golobič ogledal lepo urejeno pisarno LDS – mimogrede, njena lastnica je občina Trbovlje – je komentiral tudi na steni visečo umetniško podobo, v kateri so poznavalci menda prepoznali ptičje strašilo. »Nekaj pa vendar lahko spominja tudi na koalicijo!« je vzhičen dejal. To je prva od okrog 450 kolumen, kolikor se jih je v arhivih Dela nabralo v petnajstih letih. Nastala je po uredniški odločitvi. »Z jesensko shemo tudi ti pišeš kolumne,« mi je septembra 1997 sporočila urednica Slovenskega dopisništva Darja Verbič, celjska rojakinja in kolegica »po stroki« – slovenistka, namreč. Vsaka naslednja kolumna v teh petnajstih letih je bila enotedenski zapredek, zapisan z enim samim motivom: Pravica vedeti. Obisk premiera Drnovška doma, v Zasavju, je prišel kot naročen. Padel je v tretji teden septembra. Hvalnica je v njegovem kabinetu, ki ga je tedaj vodila Veronika Stabej, povzročila odziv, da si še Rotterdamski ne bi mogel želeti strašnejšega. Vik in krik. Klici na Delo. Klici v uredništvo. In slednjič: klic na Delo v Trbovlje. Zakaj da je predsednikov obisk norost, jih je zanimalo. Šele ko sem Stabejevi dopovedala, da gre za kolumno, ki bo poslej redna rubrika lokalnih strani, so telefoni nehali zvoniti. Zato pa se še leta ni umiril organizator obiska Samo Filipič iz trboveljske LDS, tisti, ki je spregledal »Janeza, ki bo obubožal« – če bo Zasavcem dal TET 3. Filipič je delal na Rudisu, ki je v primeru gradnje TET 3 računal na milijonski posel. Janez Malovrh ni nikoli presedlal v LDS, še danes je član SD, Gregor Golobič pa (vsaj zame) še vedno največji živeči slovenski – cinik. Omenjeni: Janez Drnovšek, Janez Malovrh, Samo Filipič, Gregor Golobič, Darja Verbič, Veronika Stabej. 1998 23. 9. 1998 Prek dolin veje vetrc, poln vrlin Čas, ko je drevje začelo zgubljati liste, nezadovoljni volivci pa potrpljenje, je tu. Je čas gobic in kostanjev; in je čas boja za županske, svetniške, pa še kakšne stolčke. Tudi v Zasavju, kjer je že ta konec tedna, se pravi samo dva oziroma tri dni po tistem, ko je predsednik slovenskega parlamenta razpisal volitve županov, minil v pravih volilnokampanjskih temperaturnih ekstremih, napovedanih sicer šele za november. Tako je v zagorski športni dvorani v soboto zvečer vladala prava vročica. Neposredno sta jo sicer zakurila Koli s svojimi The Drinkersi in slavni Loša s Plavim orkestrom, posredno pa tudi Lošin prijatelj in veliki prijatelj občinstva, sam zagorski župan Švagan, tudi kandidat za župana v naslednjem mandatu, zaradi česar upravičeno lahko zapišemo, da se je volilna kampanja v Zagorju začela s tem koncertom. V Trbovljah oziroma 1122 metrov visoko na Mrzlici pa je v nedeljo zjutraj, ko so se na svojem zdaj že tradicionalnem srečanju znova dobili eldeesovci, pardon, prebivalci iz Savinjske doline in Zasavja, vel pravi jesenski hlad. Zanj niso poskrbeli niti žalski niti trboveljski županski kandidati niti trboveljski kulturniki, kot se je to zgodilo za primer lani, temveč sama mati Narava, prav tako vsakoletna velika prijateljica občinstva na Mrzlici, katerega razhlajene glave je tokrat nekoliko uspelo ogreti le ministru Bandlju. Čeprav je bil v igri za to, da bi zbrane na shodu tako kot lani nagovoril sam premier, se to ni zgodilo. Bog ve, ali ga od obiska ni odvrnil strah, da ga utegnejo trboveljski recitatorji tudi letos pričakati z neprijetno dvoumnimi verzi? Sicer pa je minister Bandelj čisto v redu zamenjal šefa. Kot se za uvod v volilno kampanjo spodobi, je med drugim povedal, da so eldeesovski kandidati za župane v dolinah na obeh straneh Mrzlice, med katerimi sta seveda tudi zagorski Švagan in trboveljski Žgajnar, ljudje, ki si zaradi svojih vrlin prav gotovo zaslužijo zaupanje volivcev. Se o notranjih zadevah zunaj sploh spodobi govoriti? O tem, za katere vrline gre, se gost na Mrzlici kljub temu, da ga javnost pozna po tem, da rad in hitro govori, ni razgovoril. Za to najverjetneje obstajajo globlji razlogi. Ali si minister za svoj nastop v Zasavju ni mogel vzeti proste vse nedelje, ali je morda želel navzočim na kak notranji organ položiti tisto znano »pustite se presenetiti«, pa se je še pravi čas premislil, ali pa je ocenil, da se o notranjih zadevah zunaj preprosto ne spodobi govoriti. Je bila posredi medicinka ali zgolj slučaj? Ena od vrlin županskih kandidatov, ki bi ji minister Bandelj, če bi se za tak korak vendarle odločil, odmeril pomembno mesto, bi bila gotovo točnost. Trboveljsko občinstvo na Mrzlici se je namreč dodobra nazeblo, čakajoč njegovega prihoda. Ob topli kapljici so za njegovo zamudo vseeno iskali opravičila. Niso bili redki med njimi, ki so s strahom ugibali: »Da ministru ozke strme poti slučajno ni prekrižala kakšna jezna trboveljska medicinka! Človek, pa četudi notranji minister, ne more biti nikoli povsem prepričan ....« Razen, seveda, če se tudi sam ne drži mota o presenečenjih. Župan od enega do drugega rojstnega dne Pa sestopimo z mrzliškega hlada v zagorsko vročico sobotnega koncertnega večera. Zanetili so jo trboveljski Drinkersi, do konca pa jo je razpihal Loša iz Plavega orkestra, ko je, držeč se za glavo, ker je menda skoraj pozabil, napovedal pesem, ki jo je posebej za zagorsko občinstvo naročil sam župan in ponovni županski kandidat Švagan. Že sam naslov skladbice Od rođendana do rođendana je politično, volilno in župansko kar se da pomenljiv – med drugim na primer kaže na določeno kontinuiteto –, toda ko je Loša zapel verz »sve se može srediti, ali tebe ništa ne može zamijeniti«, je pozorno občinstvo ujelo bistvo trenutka ter na vse grlo pritegnilo. Do zadnje kitice, zaradi česar se zdi, kot da je volilni izid v Zagorju že vnaprej kristalno jasen. Leta 1998 je bil Mirko Bandelj notranji minister Drnovškove vlade in vodja pogajalske skupine za pogajanja z medicinskimi sestrami o dodatkih za zdravstveno nego. Medicinke so bile precej jezne nanj, Janez Drnovšek pa menda tudi ni zlepa pozabil ponesrečenega izbora trboveljsk+ih recitatorjev iz mladinskega gledališča Svoboda, ki so mu leto prej pod »taktirko« mentorice Nande Guček na grozo prisotnih recitirali verze Svetlane Makarovič o pokvarjenosti oblastnikov. Zbrani so se počutili skrajno nelagodno, Gučkova pa zaradi Delove kritike nikoli ni prenehala biti užaljena. Leta 1998 je Plavi orkestar izdal svoj novi album Od rođendana do rođendana in Matjaž Švagan jih je štel 35. Kasneje, ko se mu je na življenjski poti zataknilo, je Loševe rokerske komade na znamenitih novoletnih podšotorskih feštah zamenjal za balade Dražena Zećića. A k sreči le za kratek čas. Ob Zečićevih besedilih je župan resno ugotavljal: »Končno eden, ki je bolj nesrečen od mene ...« Sredi 21. stoletja se tu in tam še zamisli nad komadoma skupin Divlji kesten in Divlje jagode – Suze krijem, same teku in Dao sam ti dušu –, ne neha pa prisegati na My way, »svojo pot«, »A mi manera«, ki mu najlepše zveni v izvedbi Il Divo. Na volitvah 1998 je v Zasavju slavila LDS: v Zagorju je slavil Švagan z 90,6 odstotka glasov, v Trbovljah Ladislav Žiga Žgajnar. Po zaključku mandata se je vrnil v trboveljski Rudis. Umrl je nenadoma, leta 2006. Omenjeni: Mirko Bandelj, Janez Drnovšek, Nanda Guček, Matjaž Švagan, Ladislav Žiga Žgajnar. 1999 2. 6. 1999 Prazna vrstica za SS Mimo je! Smrk. Tudi 29. maj leta Gospodovega 1999 je mimo! Velik dogodek za človeštvo, še večji za Trbovlje. Tega dne – ta dan pa je bil pred samo štirimi dnevi – je namreč potekel mandat leta 1995 izvoljenemu upravnemu odboru trboveljskega občinskega SS – stanovanjskega sklada. Konec. Fin. The End. Naj v njegov spomin pri vas, bralcih, sledi minuta molka, medtem ko se mu bomo mi poklonili s prazno vrstico: » « In seveda: Slava mu. Po orjunaših – skladovnjaši Verjetno prav zaradi resnične slave, ki jo je razvpitemu skladu uspelo bogato žeti še za časa svojega življenja, sta se ravno zdaj, v trenutkih najglobljega žalovanja, v glavah nekaj najbolj odgovornih v občini porodili ideji, o katerih naj bi že v kratkem odločal tudi občinski svet. O slavi SS samo mimogrede tale podatek: raziskava, ki jo je SS opravil, je pokazala, da se je ob sredah v pričujočem časopisu vse do lani ime njegovega predsednika pojavilo večkrat kot ime samega predsednika države Kučana. O omenjenih dveh idejah pa tole. Po prvi naj bi začeli v občini resno razmišljati o tem, ali ne bi 1. junija, občinskega praznika, dneva, ko se širne Trbovlje spominjajo spopada z orjunaši daljnega leta 1924, v prihodnje premaknili na 29. maj. V spomin na novodobni politični spopad s tako imenovanimi skladovnjaši. Po drugi ideji, ki je veliko manj revolucionarna, pa bi, kot je slišati, če nič drugega, veljalo ravnati, kot so ravnali v Tržiču. To pomeni, v lokalnem časopisu objaviti celostransko osmrtnico, pardon, oglas, na lokalni radijski postaji pa naročiti tisto Nemoj da ideš mojom ulicom, s čimer bi tudi najširšo javnost opozorili na skladov uspešno prehojeni mandat »trbovskom ulicom« ... Štil lontovške metle ni enak IQ SS ... Štiri leta je dolga doba. In vsa štiri leta je skladovo barčico skozi mnoštvo viharjev, mimo nebroj čeri in skal, srečno vodil krmar – njegov predsednik, svetnik iz vrst trboveljskih krščanskih demokratov, Branko Arnšek. Bili so vzponi – predvsem za časa prejšnje občinske vrhuške, katere del je v vodstvu sklada zapazil vrhunec inteligence – in bilo je tudi nekaj padcev. Zlasti zadnje mesece je šlo gladko in še gladkeje navzdol, kajti pred občinskim, torej tudi pred skladovim pragom, je začela pometati nova metla. Viri blizu trboveljskega župana trdijo, da gre za metlo iz koče v Lontovžu, kjer je župan s svojo LDS pričakal lokalnovolilnih rezultatov. Kakorkoli že, več kot očitno je, da metlin »štil« že od samega začetka nekako ni bil po meri skladovega inteligenčnega kvocienta, zaradi česar se zgodba o SS – to pa so zadnji podatki – ne bo končala z nagradami. Pa bi menda se, če – če metla ne bi še enkrat zamahnila in pometla tudi njih. Nagradic, kajpada. ... ali kako je lontovška metla pometla tudi z nagradami Zgodba z nagradami se po podatkih trboveljskega občinskega vodstva sliši takole. V SS so prejšnji teden sklicali sejo, na katero so od sedmih prišli le trije člani, štirje pa so bili upravičeno odsotni, zaradi česar se je ugotovilo, da je seja nesklepčna. Ker je bilo nekatere stvari nujno doreči, se je o njih tudi dogovorilo, še neka pisna soglasja so bila potrebna, nakar naj bi po logiki nesklepčnosti sledil razhod, kot se reče. Pa ni sledil, temveč so trije člani upravnega odbora SS pod točko razno namesto odhodnice uprizorili pravcati naskok na žiro račun, in to v obliki sklepov o izplačilu nagrad upravnemu in nadzornemu odboru SS – ne glede na to, da so člani upravnega odbora za leto 1998, kot je kasneje pravilno ugotovil nadzorni odbor, nagrade že prejeli ... Kaj se je torej zgodilo na razdalji nagradice – lontovška metla, smo že napisali, ni pa javnosti uspelo izvedeti imen tistih treh skladovnjašev, ki so idejo o nagradah podprli, saj so se pristojni na občini ob tem ogrnili v plašč molka. So pa zato prijazno odgovorili na vprašanje o udeležbi na seji. »Iz upravnega odbora SS so se je udeležili predsednik Arnšek, pa Tomaž Vresk in Franc Majnardi,« so povedali ... Branko Arnšek, takrat SKD, je lahko Stanovanjski sklad štiri leta obvladoval le z dobrim sodelovanjem s tedanjim občinskim tajnikom Vilijem Trevnom (tedaj ZLSD), ki je leta 2010 postal trboveljski župan. Opozicija je občinsko vodstvo ves mandat 1994–1998 opozarjala na domnevne nepravilnosti v SS: na čudno nizko najemnino, ki jo je SS zaračunaval takratni televiziji TV Center, katere družbenik je bil Arnšek; na odkup stanovanja člana upravnega odbora SS Muja Ajkuniča, katerega stroške je v celoti prevzel SS. Pravne zadeve je za SS urejal Sašo Ostrožnik, sedaj notar in ponovno pogodbeni sodelavec občine Trbovlje. Stara prijatelja, Ajkunič in Ostrožnik, se še vedno dobro razumeta s Trevnom. Metla iz Lontovža je bila »orodje« leta 1998 izvoljenega župana Žige Žgajnarja. Franc Majnardi živi v okolici Litije in v Trbovlje skoraj ne zaide. Branko Arnšek je zapustil politiko – rekli so, da na ukaz centrale oziroma Lojzeta Peterleta; že desetletja je drugi človek Spektra, rudniške stanovanjske »hčere«. Arnšek je trboveljske oblastnike svojčas rad opozarjal na poslovnik in statut, ki ju je v nasprotju z njimi do potankosti obvladal. Včasih pa se je spustil tudi na jezikovno področje v medijih – največji trn v peti mu je bil jezik v »Deloti« (v Delu, o.p.). Ko sem ga nekoč pobarala, zakaj z enako ljubeznijo ne lektorira tudi »Dnevnikota«, je navado opustil. Tomaž Vresk je svetnik SNS. Občina Trbovlje do danes ni več ustanovila podobnega sklada. Omenjeni: Mujo Ajkunič, Branko Arnšek, Franc Majnardi, Tomaž Vresk, Ladislav Žiga Žgajnar, Vili Treven, Sašo Ostrožnik. 2000 3. 10. 2000 Ta nesrečni Švaganov 13. dan! Zagorski volivci, ki so si po predvolilni konvenciji LDS–kandidatov v Novem mestu komajda opomogli, so od nedelje sem spet iz tira. Posredni krivec za to je tudi tokrat njihov župan in poslanski kandidat Švagan, ki se volivcem od predvčerajšnjim spet kaže v stari podobi – brez mavca na desnici. Odločitev zdravnikov, da mu ga snamejo natančno 13 dni pred odločujočim spopadom, pa se lahko izkaže za slabo potezo. Čeprav, skrbno preračunano: tudi lista LDS nosi v »njegovi« volilni enoti številko 13 ... Trbovci ob tem podatku verjetno že tuhtajo, da je šel Zagorjan tokrat tako daleč, da je v kampanjo pritegnil celo medicinsko stroko. Ampak po informacijah iz krogov blizu župana Švagana je bila odločitev zdravniška, ponedeljek, 2. oktober, pa prav zato ne ravno najbolj srečen dan zanj. Če bi bilo po njegovem, bi se mavca znebil šele 16. oktobra, kajti prav njemu se ima zahvaliti, da si je, odkar ga je pridelal, nabral toliko usmiljenih pogledov – pravijo, da zlasti volivk – da mu na volitvah 40 odstotkov ne uide. Po podatkih volilnih strokovnjakov naj bi menda kar polovica teh prispela z naslova – usmiljenk. Iz istega razloga, usmiljenja, pa so se stvari županu Švaganu najverjetneje dogajale tudi v nedeljo na domačem nogometnem igrišču, kamor je prišel položit temeljni kamen za nove tribune. Po tistem, ko je trboveljski LDS-kandidat Zoran Gračner v Novem mestu svojo predstavitev tako spretno zasukal, da niti najboljši poznavalci političnega dogajanja niso vedeli, komu dela reklamo – sebi ali zagorskemu kolegu – in seveda, zakaj jo dela, je ta v nedeljo spet zživciral Zagorjane. Prišel je na slovesnost in si v slogu »Švagan en korak v levo, jaz v levo, Švagan dva koraka nazaj, jaz, hop, za njim« ves čas iz takšne bližine ogledoval opornico na Švaganovi desnici, da so se na tribunah začeli spraševati, če morda ni prišlo do sprememb in bo po novem on kandidiral pri njih. Ali da ni njihovega župana zamenjal za kakšno dobro mrho ... Iz dobro obveščenih krogov smo pozneje izvedeli, da niso imeli prav niti prvi niti drugi. Razlog za to, da se je trboveljski kandidat tako tesno držal zagorskega, je bil zgolj tehnične narave. V tv kameri ... Ko smo že pri TV, ne smemo mimo dopisovanja na spletnih straneh občine Trbovlje, saj bi lahko za nesporno najbolj zagnanega dopisovalca že v prvih treh mesecih razglasili glavnega in odgovornega urednika TV Centra Kukoviča. Toliko gnoja so anonimni gledalci »njegove« TV zlili nanj, da je revežu pri »odgnojevanju« priskočil na pomoč sam trboveljski podžupan in LDS-kandidat Gračner, ki je tudi sicer pogost gost na TV Centru. Čeprav je iz njegovih nastopov očitno, da neizmerno rad koketira s kamero in z elektroniko sploh, je tokrat prestopil meje dobrega političnega in tudi siceršnjega okusa, ter z nepremišljeno poštnoelektronsko podporo že tako razvpitemu uredniku znova podžgal vse, ki so ob soočenjih kandidatov na TV Centru zaradi hudih pomislekov že nekajkrat preklopili drugam. Zapisal je dobesedno tole: »Bi pa dejal, da (ko bom izvoljen za poslanca) scena na naši televiziji TV Center ne bo več nikogar motila. Trbovlje rabijo nekoga, ki bo denar, pa tudi za takšne lokalne TV hiše, prinesel iz Ljubljane. Do volitev se vam bom še večkrat predstavil in videli boste, da vam ne bo preostalo nič drugega, kot da na volitvah obkrožite številko 13.« Pa menda si pomoči za TV Center ja ni zamislil dobiti iz naslova zakona o državnih pomočeh, to je enega od treh zakonov, ki jih namerava pospešiti kot poslanec in kot obljublja volivcem?! Če bi se dal poučiti okrog novega, večinskozagorskega lastništva TV Centra, bi ugotovil, da se tej hiši tudi brez pomoči Ljubljane obeta lepa prihodnost. Pa še nekaj se sprašujejo obiskovalci spletnih strani, na katerih se predstavlja kandidat Gračner. Kaj naj bi pomenil slogan Končajmo začeto - kremo naprej? Gre le za šlamparijo in bi moralo pisati »gremo naprej«, ali je posredi kakšna krema za »farbanje« volivcev? A v tem primeru bi se slogan moral glasiti Končajmo začeto – s kremo naprej. Ubogi Trbovci. Nafarbani prej in nafarbani potlej? Za razliko od Gračnerja je kandidat trboveljske SNS Bogdan Barovič v boju za glasove precej bolj izviren. Njegovo najmočnejše orodje je – nacionalni ponos. Kar poglejte ga enkrat malo bolj v detajle. Obleka, srajca in hlače iz Mure, nogavice iz Polzele in čevlji iz Peka. Cel made in SLO. O tem, kaj se skriva pod naštetim ponosom, ne bomo ugibali. Se pa nekaj šušlja o Armaniju. Ampak, posluš’te, koga pa danes sploh še zanimajo podrobnosti?! Matjaž Švagan je na parlamentarnih volitvah leta 2000 dosegel dobrih 68 odstotkov glasov ali sedem odstotkov več kot štiri leta prej Janez Drnovšek, s čimer je postal volilni rekorder v samostojni Sloveniji. V DZ sta se uvrstila tudi trboveljska Zoran Gračner (LDS) in Bogdan Barovič (SNS). TV Centru po volitvah nihče od njiju ni prinesel niti občinskih, kaj šele »ljubljanskih« tolarjev – pač v slogu »po uporabi zavrzi«. Razvpita TV–hiša je leta 2003 kljub obetavnim zagorskim lastnikom prenehala z oddajanjem in dve leti kasneje neslavno končala v stečaju. Njenega odgovornega (kolo)vodje Romana Kukoviča ni bilo mogoče izslediti, eminentnim lastnikom TV Centra, kakršni so bili Svea z Mirom Štrajharjem, Bajer z zagorskim »ultrašem« Milošem Urbanijo in trboveljska Mehanika z Janezom Perdihom, pa nikoli ni uspelo pridobiti frekvence na kumskem oddajniku. Kukovičevo ime oziroma njegova Morna&Marno, poslovno svetovanje d.o.o. sta se letos pojavila na seznamu tistih, ki morajo ministrstvu za kulturo vrniti denar iz naslova sofinanciranja programskih vsebin. Tako »Morna« kot »Marno« sta anagrama Kukovičevega imena. Trboveljski rojaki ga sicer poznajo kot človeka, ki je v mladosti pretental kar nekaj okoliških kmetov, češ da je živinozdravnik, ki je prišel cepit njihove krave. Že tedaj je bil prepričljiv in uspevalo mu je, dokler ni ena poginila ... Omenjeni: Matjaž Švagan, Zoran Gračner, Roman Kukovič, Bogdan Barovič, Janez Perdih, Miloš Urbanija, Miro Štrajhar, Janez Drnovšek. 2001 13. 2. 2001 Robček ni bil potreben Kakšno naključje! Prejšnji teden, tik pred kulturnim praznikom, je Dnevnik objavil duhovito izjavo svoje novinarke Tanje Lesničar Pučko. Takole je zapisala: »Centralizacija kulture je izjemno močna, že v drugem največjem mestu je obupno revnejša, o manjših krajih pa si brez robčka sploh ne upam razmišljati.« Človek bi se celo strinjal z njo, če se ne bi prejšnjo sredo v Zagorju, ki velja seveda za enega manjših slovenskih krajev, zgodila – centralizacija kulture. In to brez robčka, pa še celih 60 kilometrov od bele prestolnice! Glavni avtorji umetniške akcije Zastrti krik Madame Blavatsky, to so bili Jaša Drnovšek, Matjaž Berger in Alan Hranitelj, so oder zagorskega delavskega doma spremenili v pravo malo slovensko kulturno žarišče, ki se ga niti drugo največje mesto ne bi sramovalo, kolegica Pučkova pa bi, stavim, svojo gornjo izjavo na mah preklicala. Res, človek si je na predvečer Prešernovega praznika v Zagorju naravnost želel, da bi zadeva, ki ji je bil priča, prerasla v žarišče kakšne nalezljive kulturne bolezni ali bolesti, kot bi rekel dr. Slavko Grum. Prav njemu oziroma stoti obletnici njegovega rojstva na čast, se je namreč zgodil omenjeni performans Zagorjanov za Zagorjane - o Zagorjanu. Kajti tudi Grum, rojen sicer v Šmartnem pri Litiji, je bil en konec Zagorjana. Leta 1929 se je kot zdravnik zasebne prakse naselil v Zagorju, kjer je živel vse do smrti. Leta 1949 je nezdravo debeli doktor začel močno hujšati in še istega leta za rakom na jetrih umrl v zagorski izolirnici. Predstava, ki je bila tako osvežujoče drugačna od klišejskih častitev Prešerna, kakršne se na osme februarje kar po vrsti v resnici že leta dogajajo v manjših, pa tudi malo večjih slovenskih krajih á la Trbovlje, se je končala z zgovornimi besedami. Te je sicer zapisal že Grum, avtorji pa so si jih verjetno sposodili iz enega njegovih rokopisov na medicinsko obdelano temo o človeškem begu iz življenja oziroma o begu v onstran: »V starih grških svetiščih je blestel napis ‘Gnothi seauton, spoznavaj samega sebe’ – po modernih (modernih v 30. letih!, o.p.) lokalih pa lahko samo čitate ‘Ne pljuvaj po tleh’.« Ah, ja, Grum je za konec k rokopisu dodal še naslednje: »Želim vam lahko noč in lep pobeg v onstran!« Jaz pa sem se po predstavi odpeljala v – Trbovlje ... »Neprijetnost, ki dojmi bolj, kot je normalno« Na predstavi, ki je iz Zagorja spet enkrat uspela narediti center Slovenije, sem pogrešala kar nekaj znanih zasavskih obrazov. Zlasti trboveljskih in zlasti onih iz medijskih vrst. Menda so se vsi zadrževali v Trbovljah, na kulturni proslavi. Naj jim bo. Predstava o Grumu je šla dokončno mimo njih, k sreči pa Grumova beseda ostaja zapisana. In v njej bi lahko odgovore na svoja najgloblja vprašanja našel marsikdo dandanašnjih. Navedimo eno zgovornih Grumovih zapažanj. Na primer tole: »/.../ ti zaznamenovani naši bratje težko prenašajo življenjske neprijetnosti. Vsaka malenkost, ki je združena z bolečino, z naporom telesnih moči, splošno s kako neprijetnostjo, ki nam jih redno donaša fizijološko naš dan (celo beseda, zapisana po čisti resnici, je na primer za nekatere neprijetnost, na katero odreagirajo povsem sprevrženo, o.p.); vsaka taka neprijetnost te ljudi sila globoko dojmi, mnogo bolj od normalnega posameznika, ter jim skušajo za vsako ceno ubežati.« Robček! Lepo prosim za en robček! Imate kak robček?! Za razjokat’! Pred nekaj leti je trboveljski župan Žgajnar na občinski kulturni proslavi dejal, da je kultura na psu. Verjetno je mislil občinsko, saj ne verjamem, da bi si tako drznil okvalificirati nacionalno. Na psu pa je po njegovem ta kultura bila, če jo je pogledal nasploh in povrh. Kulturna nikakršnost je tedaj po njegovem gledala iz odnosa do kraja, do ulic in parkov, do svetilk v njem, do hodnikov po blokih in še najbolj iz odnosa do samega sebe. Skratka, župana oziroma onega, ki mu je te besede spisal, je bilo za zastopit’, kot da se hudujeta nad kulturno nikakršnostjo svojih občanov. Zdaj, po samo dveh letih, pa je tvorec govorov na občinskih proslavah povsem zamenjal ploščo. V sredo je v napol prazni dvorani delavskega doma župan izgovoril naslednje – če bi bili hudobni, bi zapisali, da podtaknjene – besede: »/.../ če bi v metropoli bil tak odstotek prebivalstva na koncertu (kot v Trbovljah, o.p.), bi morala Linhartova dvorana Cankarjevega doma sprejeti 10.000 ljudi /.../ In tudi literarni večeri in recitali so (v Trbovljah, o.p.) bolje obiskani kot v dvajsetkrat večji prestolnici ...« Posluš’te, župan, pa koga imate vi za norca?! Saj vendar ne živimo vsi Trboveljčani v onostranstvu, da ne bi videli pravih dimenzij občinske kulture! In občinskih proslav! Tokratna je bila znova »perla«. Končala se je z besedami, da je »duast te kulture«, da »gremo mal pujest pa pupit kjele ven«. Ljudje robčke večkrat uporabljamo tudi za bruhanje ... Osem let po premieri Zastrtega krika Madame Blavatsky, novembra 2009, je Jaša Drnovšek, bilo je samo 21 mesecev po smrti očeta Janeza (23. februarja 2008), od občine Zagorje, tiste, ki mu je omogočila postavitev performansa in ki jo je izbral, da mu prva aplavdira, zahteval, da odstrani proti njegovi volji postavljen kip in iz imena parka zbriše ime pokojnega očeta. Leta 2010 je občino tožil, po zavrnjeni mediaciji in dvakrat preloženi obravnavi je trboveljski okrajni sodnik Gregor Špajzer januarja 2012 razsodil Jaši v prid. Občina se je na to pritožila. Kako preroško danes zvenijo Grumove besede o spoznavanju samega sebe ... Jašev performans iz leta 2001 sicer bil je živ. Za časa mandata je županu Žgajnarju slavnostne govore običajno pisal tedanji urednik zasavskega radia Aleš Leko Gulič. Vse Žigine »perle« pa zagotovo niso bile tudi Lekove. Na začetku mandata – bilo je ob neki priložnosti v Medijskih toplicah – je Žgajnar omizju naključno zbranih zasavskih novinarjev napovedal novo ero dela z mediji: »Kadarkoli me lahko pokličete in vprašate karkoli.« Z Delom ni dolgo sodeloval tako, kot je napovedal. Vprašanja je kmalu razumel le še kot provokacijo, namesto odgovorov pa dopisništvu Dela pošiljal »vojne napovedi«. Omenjeni: Tanja Lesničar Pučko, Jaša Drnovšek, Janez Drnovšek, Matjaž Berger, Alan Hranitelj, Ladislav Žiga Žgajnar, Gregor Špajzer, Aleš Leko Gulič. 18. 12. 2001 Odgovor le zvezde poznajo Kaj bi lahko imeli skupnega bik, dvojčka, dva leva in ena devica? Ni vic, ampak resno vprašanje. Odgovor nanj je zapisan v zvezdah. Bik, dvojčka, dva leva in devica so vsi aktualni zasavski poslanci: zagorski Matjaž Švagan, rojen v znamenju bika, hrastniški »dvojček« Miran Jerič, kraljevsko levje razpoložena Bogdan Barovič Trboveljski in Leopold Grošelj Hrastniški ter večno trboveljsko deviški Zoran Gračner. V imenu volivcev jim v prvem poslanskem letu tega mandata posvečamo naslednjo novoletno poslanico. Švagan kot bik Zvezde so uganile: da je bik realističen, energičen in dinamičen, da se hoče s težavami vedno spoprijemati kar sam, da ne prenaša ukazov glede svojega urnika in ne dovoli, da bi se kdo vmešaval v njegovo delo. In še: da Švagan, pardon, bik, ljubi preverjene in znane stvari, da je torej tradicionalist, ki ne hlasta za novostmi, zaradi česar se zna sem in tja tudi ponavljati, kar pa po navadi ne deluje moteče – celo na volivke ne. Zato: ljudstvo poslancu in za zdaj še vedno tudi zagorskemu županu Švaganu, ki ga je LDS pred januarskim kongresom evidentirala kar za dve funkciji, za novega Golobiča, se pravi generalnega sekretarja stranke oziroma za njenega podpredsednika, želimo, da bi se v letu 2002 modro odločil med znano mu župansko funkcijo, ki jo je lahko v devetih letih že tudi dodobra preveril, in med povsem nove razsežnosti razkrivajočo, izzivalno, težkometalno funkcijo desne Drnovškove roke. V primeru, da se odloči za »državno« inačico svoje kariere, mu bodo urnik seveda še kako pisali drugi. Jerič kot dvojček Zvezde pišejo: da so dvojčki živahni in družabni, a tudi nestanovitni, neresni in nezanesljivi, zaradi česar zna biti druženje z njimi precej naporno. Radi imajo spremembe in novosti - enoličnost jih dolgočasi. Ker nadvse ljubijo svobodo, imajo pogosto več želez v ognju. Zato: hrastniško ljudstvo poslancu Jeriču, ki so mu mediji svoj čas pripisali, da se v DZ sploh ne oglasi, da naravnost sovraži kamere in mikrofone - ti mediji pa res ne vedo, da se pravilno lobira potihem in ne na ves glas ter vsem na očeh - želi, da bi si kot eden slovenskih poslancev z najdaljšim stažem v skladu z zvezdnim zapisom končno zaželel sprememb in z lokalnimi volitvami 2002 pripravil veliki comeback na hrastniško politično sceno. Ali z drugimi besedami: da bi iz ognja končno vzel še tisti drugi kos železa, na katerem se sveti zapis »župan«. Barovič in Grošelj kot leva Zvezde trdijo: da levi obožujejo dinamiko in spremembe, pri čemer včasih malce pretiravajo, tako da jim znajo zavore na trenutke tudi čisto odpovedati. Sicer pa so ti kralji živali neposredni, kritični, v družbi suvereni, tudi očarljivi in družabni, rahlo egocentrični in kadar gre kaj drugače, kot so si zamislili, celo – glej, ga no šmenta – gospodovalni. P.S.:Vsaka podobnost s poslancema je zgolj naključje. Zato: ljudstvo s trboveljske strani Kip želi poslancu SNS Baroviču, da na volitvah 2002 do konca pohodi plin in se suvereno vrže v boj za župansko mesto, ki mu lahko poleg kraljevskega položaja nad zvezdami prinese še kraljevanje pod njimi. Hrastničani pa županu in poslancu Grošlju želijo, da bi pri ključu 30:30:10:10:10:10, to je pri ključu, po katerem trboveljski in hrastniški občini iz naslova zasavskega zakona za določene projekte pripada po tretjino denarja, drugim štirim občinam statistične zasavske regije pa po desetino, da bi torej pri tem ključu čim manj pretiraval. Gračner kot devica Zvezde so pogruntale: da zanesljive, natančne, kritične, analitične in vztrajne device ne marajo presenečenj. Delavnost jim odpira vrata v uspešne posle oziroma v catering, kariero po naše. Device se le redko popolnoma sprostijo, pri čemer včasih celo pogruntajo, da zaradi prihodnosti zamujajo najlepše trenutke sedanjosti. Vendar pa kljub temu ne bodo nikoli počele nepremišljenih reči. Zato: ljudstvo LDS-poslancu Gračnerju želi, da bi bil naslednja tri poslanska leta v svoji politični »catering« manjkrat na črni listi kot v zadnjem letu, da bi, pa čeprav ne mara presenečenj, čim prej zlezel z zadnjega mesta po višini zaslužka med poslanci in da bi tudi v prihajajočem letu na čim več projektov, tako kot letos, lahko pritisnil žig 0530 IZS S–1010, pri čemer IZS pomeni inženirsko zbornico Slovenije. Matjaž Švagan ni pristal v Drnovškovem kabinetu, do smrti februarja 2008 pa je ta imel v Švaganu enega najzvestejših podpornikov. Miran Jerič, poslanec od leta 1992 do leta 2011, je Hrastniku še tretji mandat (2010–2014) županoval »le« nepoklicno; leta 2011, po izteku poslanskega mandata, je obdržal poslansko nadomestilo. Kamer in mikrofonov kljub skoraj 20–letnemu poslanskemu stažu še ni vzljubil. Zanj so v LDS rekli, da je »tip«, ki ima »sprejemnik« ves čas vključen, »oddajnika« pa kar ne ... Tudi Barovič leta 2002, ko je postal trboveljski nepoklicni župan, ni zapustil parlamenta. Je edini trboveljski župan doslej, izvoljen dvakrat zapored. Gračnerja so nepremišljene poteze in izjave za Delo, češ da »z zasebnim podjetjem Aka sodeluje za nič tolarjev nič ur na teden«, iz politike odnesle že na naslednjih volitvah - 2004. Poleg tega naj bi se z zgodbami o tem, kdo iz LDS s kom preživlja poletje, zameril tudi eldeesovima »kadrovikoma« Milošu Urbaniji in Gregorju Golobiču. Pristal je v Petrolu, kjer je še danes. Njegovo nezdružljivost poslanske funkcije s pridobitno dejavnostjo je razkrilo Delo, kandidaturo pa mu je prevzel Aleš Leko Gulič, radijski urednik, ki mu je, dokler je bil Gračner »na funkciji«, radodarno odmerjal programske minute. Bolj ko ga je Delo razkrivalo, več minut za demanti je Gračnerju omogočil Radio Kum. Omenjeni: Matjaž Švagan, Miran Jerič, Bogdan Barovič, Leopold Grošelj, Zoran Gračner, Gregor Golobič, Janez Drnovšek, Miloš Urbanija, Aleš Leko Gulič. 2002 11. 6. 2002 Verze je treba plačat' Nekoč je na nekem dvoru živel Firduzi, po naše Nebeški. Sultan mu je obljubil, da mu bo za vsak dvojni verz, ki ga bo – predvidevam, da iz duše in srca – izlil na papir, podaril zlatnik. Ko je Firduzi po štiridesetih letih dokončal ep s 60.000 verzi, imenovan Šah–namé, Knjiga kraljev, nekakšno kroniko vladarjev Perzije, mu je sultan namesto zlatnikov izplačal – 60.000 srebrnikov. Zgodovina sicer nič ne omenja, ali se je sultan kaj spoznal na pesništvo ali nič, in ali je torej ubogemu pesniku samo zato dal zgolj srebrnike, ker je ocenil, da delo ni bogve kakšne literarne vrednosti. Kvantiteta je že bila, ni kaj reči. Ali pa je bila po Sultanovi volji tudi vsebina, o tem zgodovina molči. Lahko pa ugibamo, da mu niso bili povšeči samo nekateri verzi, za katere je menil, da bi se lahko nanašali nanj, oziroma prikazovali njegovo identiteto. Morda se je sultan prepoznal v verzih, kot na primer: »Nikar si zakladov ne kopiči in ne krasi si krone, ampak pripravljaj se na pot v večnost!« Ali pa mu je bil zoprn tisti del, ki poje, kako so hlapci postali kralji, tujci se z domačini pomešali in jim jezik spačili, ves svet pa hlasta le za denarjem in časti gobezdače ... Firduzi v svoji užaljenosti zaradi sultanove geste seveda ni srečno končal. Zasluženi denar je na slepo razdal in šel po svetu. Od žalosti je kmalu umrl. Ko so ga pokopali, pa je karavana prinesla 60.000 »sultanovih« zlatnikov ... Trbovska identiteta, tud' kosmata in skup' sklanfana Pred tednom dni so Trboveljčani dobili svoj – namé. Ne sicer Šah–namé, ampak nekakšno Pesm'ce–namé. Knjigo pesm'c, posvečeno spominu in časti Trboveljčanov vseh rodov, v katero so zajete vse pesm'ce na temo Trbovelj in Trboveljčanov, ne glede na literarno, estetsko ali etično vrednost. Upoštevane so tudi »kosmate« in priložnostno skup' »sklanfane« pesm'ce. Skratka: knjiga pesm'c z naslovom Trbovlje, z dušo in srcem naj bi prispevala majhen del k ohranitvi trboveljske identitete, v glavnem jamsko–knapovske, prašne, tu in tam pa očitno tudi kosmate in na hitro skup' »sklanfane«. Nekaterih verzov v knjigi se niti Firduzi ne bi sramoval. Nekaj pa jih je tiste sorte, da bi zanje rekli: »Evo, zaradi teh je namesto zlatnikov pokasiral srebrnike.« Današnji Trbovc bo dal roko v ogenj, da tudi po naključju ne odsevajo njegove identitete verzi, v katerih »podnevi popiva, ponoči pa razbija«, nakar mu še »prekleta baba knapovska« hlače dol potegne in po šibi roko stegne, od česar knapič tako zacvili, da se ji celo zasmili. Glede na to, da je izid knjige s svojimi »zlatniki« podprla trboveljska občina, je mogoče postaviti tezo, po kateri so tudi vrli trbovski LDS–možje med pesm'cami našli kakšno za svojo kosmato dušo in se poistovetili z njo. Najverjetneje bo ta čast pripadla odi Trbovci, to so tiči:»Oj, mi Trbovci, to smo vam tiči, nobeden strup nas ne uniči ... « Še posebno aktualna je druga kitica, ki je, kot bi napovedovala novembrske volitve, pojoč: »Mi (LDS, o.p.) pa naprej, mi pa naprej, naj svet Martin požegna ga, debelo gos naj zraven da.« Trbovski sultan, kje si?! Ker ni nobenih podatkov o tem, da so morali »spisatelji« trbovske knjige pesm'c, tako kot Firduzi, užaljeni po svetu, ker jim trbovski sultan, se pravi prvi mož, ni nakazal dovolj honorarja, bo kar verjeti, da knjige ni dobro prebral. Če bi jo in bi se prepoznal v verzih »Po Trbovljah hoditi, saj to je škandal! Ker ceste so take kakor kanal.«, eden od sotrudnikov na zadnji strani knjig'ce zagotovo ne bi postavil spomenika svojemu delu, reklamirajoč se: »Delo: knjiga Šarabanka, sodelovanje pri raznih knjižnih izdajah kot pisec uvodnih prispevkov in lektor, pisanje scenarijev za razne proslave, pisanje govorov za razne priložnosti, odpiranje likovnih razstav, sodelovanje v društvu za umetnost Kum, v Lions klubu Trbovlje in sodelovanje ter svetovanje v raznih zadevah.« ... Pa kje si, vendar, sultan, da poveš, komu samo se postavljajo spomeniki?! Verze za knjigo Trbovlje, z dušo in srcem je iz pisnih in ustnih virov zbral, priredil in uredil najbolj neumorni trboveljski kronist vseh časov Tine Lenarčič, oče avanturista Matevža Lenarčiča. Knjigo je sicer posvetil spominu in časti Trboveljčanov vseh rodov, a nekateri verzi prednikov so trboveljskemu rodu lahko vse prej kot v čast. Ko sva se s Tinetom kmalu po objavi te kolumne na neki prireditvi rokovala, sem še dolgo čutila njegov jekleni stisk roke na svoji ... Še danes o tej Pesm'ce­­–namé mislim, da ima uredniško, ne pa tudi pesniške vrednosti. Človek, ki si je na eni zadnjih strani v omenjeni knjigi »postavil spomenik«, je bil Aleš Leko Gulič, tedaj urednik regionalnega radia, v letih 2004–2008 poslanec LDS, leta 2009 (do 2012) pod Pahorjevo vlado imenovan za direktorja urada za verske skupnosti. Ko je prejel priznanji Zveze veteranov vojne za Slovenijo in Zveze slovenskih častnikov, so ga zlobneži preimenovali v »prvega trbovskega lovca na titule«; drugi je bil Bogdan Barovič. Omenjeni: Tine Lenarčič, Matevž Lenarčič, Aleš Leko Gulič, Borut Pahor, Bogdan Barovič. 5. 11. 2002 Cyber Trbovci Zdaj sem pa znervirana! Čist' sem znervirana! Od interneta. Od trbovske www. strani. Od foruma. Od teme Pomanjkljiv (zavajajoč) življenjepis LDS-ovca. So me razpravljalci čist' s tira vrgl'. Ker toliko vedo in ker so očitno vse pomešali! Glede prvega: ti ljudje bi bili krasni raziskovalni novinarji. Človek dobrih deset let po službeni dolžnosti poroča iz Zasavja in si začne počasi domišljati, da celo malo ve, za kaj gre. Da celo malo pozna zasavski »ti meni, jaz tebi« sistem. Da celo nekaj malega ve o sorodstvenih, prijateljskih, poslovnih, političnih, celo mafijskih relacijah, ki odločilno vplivajo na to, kako bo kdo kje glasoval, kje bo kdo za koga rekel dobro besedo, kdo bo šel koga kam naznanit. Nato pa nekega lepega predvolilnega večera sede za računalnik in spozna, da razni Anonymusi, Trbovčani, Someščani in CyberMoMi ali kakor se že podpisujejo, vedo veliko več o marsičem in veliko bolje od njega, predvsem pa, da svojih spisateljskih mojstrovin sploh ne plasirajo v internetni eter za denar tako kot on, poklicni pisun, ampak iz čistega zadovoljstva, da polepšajo trenutke drugim in sebi. Čeprav bi še več rojakov osrečili, če bi se pod svoje kritiške misli podpisali s pravim imenom in priimkom. Poklicni pisuni moramo namreč to početi ob vsaki najmanjši vrstici ... Prav ta svojevrstna zastrupljenost je verjetno tudi pripeljala do tega, da sta edina razpravljalca, ki sta se na forumu podpisala, iz pisunskih vrst: Bogdan Barovič in Aleš Gulič – Leko. Napaka. Dvojna. Cigo je šel v ZK, Leko pa ne v LDS Prav z Guličem pa se začenja druga internetna zgodba. Tista, v kateri je vse zmešano. Za začetek je namreč neki Someščan vrgel kost, češ da je LDS-poslanec Zoran Gračner v nekem svojem življenjepisu pozabil omeniti, kako se je ognil služenju vojaškega roka, zdaj pa da ta isti poslanec, ki nima pojma o vojaščini, hodi v Bruselj poslušat predavanja o Natu ... Ampak! Bolj ko človek brska po nadaljnjih informacijah o tem in išče poslančev grešni življenjepis – manj je govora o njem. Edini opis življenjske poti, ki se ga da pod 'Pomanjkljivi življenjepis LDS–ovca' prebrati, je – Guličev. Kaj, a je zdaj še Gulič šel v LDS?! Saj me je res že kopica ljudi vprašala, ali kaj vem, a je urednik Radia Trbovlje LDS–ovec, al' ni! Pa si do sinoči nisem upala soditi. Zdaj vem. Je na internetu sam zanikal. Ni LDS–ovec. Je samo državljan in volivec, in doslej član le ene stranke: ZKS. No, pa urednik. Ampak četudi bi Leko šel v LDS, se jaz podpišem pod to, da bi šel iz enega samega razloga: iz istega, zaradi katerega se je tudi cigan odločil za ZK ... Ne veste? Takole je bilo. Na smrtni postelji je dal ubogi cigo poklicati k sebi – partijskega sekretarja. Ta se čudi, okleva, bi šel, ne bi šel, nazadnje gre. Po dolgem pregovarjanju umirajočemu ciganu obljubi partijsko knjižico, a pod pogojem, da mu ta pove, zakaj je na vsak način hotel v partijo. Uredita, nakar cigo reče: »Evo. Zato, ker je bolje, da mrkne eden vaših kot eden naših.« Evo. Zato, vsi vi grdi jeziki, bi šel Leko po mojem v LDS. Če bi šel. Če je posledici ime »dobra služba« Internet in forum imajo tudi Zagorjani. Pa ni ravno odziva. Oni, če jim kaj ni po godu, to očitno raje zaupajo papirju, se pod pisanje, kar je vsega spoštovanja vredno, podpišejo in naslovijo na medije. Tudi na Delo je v teh dneh prišlo pismo, v katerem zagorske SDS, SLS in NSi županskemu LDS–kandidatu Švaganu sporočajo, da ga ne podpirajo. Svojega kandidata pa nimajo, ker si v to nihče ni upal, saj da je vseh strah posledic. Glede na to, da naj bi se imel eden od podpisnikov pisma za svojo službo zahvaliti prav Švaganu, jim gre verjeti: res bi bilo hudo za slednjega, če bi moral vsakemu, ki bi se spustil v županski boj z njim, priskrbeti službico ... Je pa že bolje tako, kot je: da je Švagan edini kandidat in da ima vnaprej zajamčeno – dve službi. Župansko z enim glasom, pa še poslansko z več kot 92 odstotki glasov. Leto 2002 je Trbovljam prineslo razmah anonimnega forumskega dopisovanja na svetovnem spletu. Redki, ki so se podpisovali s pravim imenom, so to počeli z – računico. V glavnem politično. Gulič je leta 2004 res kandidiral za državni zbor – samostojno, s podporo LDS in za las prišel noter. Dobil je polovico toliko glasov kot LDS–ov zagorski kandidat Švagan – 25 odstotkov. Guliča je »zasnubil« sam Gregor Golobič, po tistem, ko mu je košarico dal Jože Andrej Čibej, višji predavatelj na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani in mojster za obresti (umrl leta 2011). Gulič se je nekoč pohvalil, da je v politiki uporabil »sistem«, kot ga poznajo motoristi: LDS je imel eno leto na preizkušnji, preden jo je počastil s svojim vstopom. To, da LDS kandidature ni ponovno ponudila Gračnerju, je bil za slednjega hud udarec. Za Golobičevo potezo, ki je bila zrežirana na relaciji zagorska Ultra – LDS, je Gračner izvedel med dopustom na Sardiniji. Podpisnik omenjenega zagorskega pisma je bil med drugimi tudi prvi človek zagorske NSi Andrej Dolšina, občinski svetnik, (dober) amaterski igralec in vodja zagorske tržnice. Ker je tržnica »od komunale«, komunala pa občinska, je moral izbiro vodje seveda podpreti predvsem – župan, se pravi županski kandidat, ki mu podpisniki pisma pred tem niso izrekli podpore. Omenjeni: Bogdan Barovič, Aleš Leko Gulič, Matjaž Švagan, Gregor Golobič, Jože Andrej Čibej, Andrej Dolšina, Zoran Gračner. 12. 11. 2002 V vsakem primeru – Machiavelli So nekateri mislili, da bo že vsega konec! Toda za Trbovlje odločilni trenutki šele prihajajo: bo novi župan Bogdan al' bo Jurij? Bo SNS–ov Barovič ali LDS–ov Kolenc? V LDS pravijo, da bodo zdaj šli na vse ali nič. Dokaz je že Kolenčeva prva povolilna izjava v kamero nacionalke. V SNS so previdni: volivce, ki se jih da pridobiti po sistemu vse ali nič, že imajo na svoji strani, zdaj morajo pogruntati še, kako in kaj z onimi, bolj prefinjenimi in občutljivimi Trbovci ... Pa saj tile SNS–ovci so, kot da bi naštudirali psihologa Pečjaka! Ko je namreč Pečjak strokovno orisal lik bodočega predsednika, ki naj bi bil po meri večine Slovencev – lik župana pa je temu verjetno najbliže – je ugotovil naslednje: »/.../ še vedno velja Machiavellijev opis uspešnega vladarja, le da mora biti danes manj odkrito agresiven in bolj prefinjen.« Barovič je bil z LDS–ovci, posredno pa tudi z volivci, dovolj agresiven že v prvem krogu. V nastopu na nacionalki je tako popljuval zasavske LDS–poslance v državnem zboru, da si menda še danes, če ga po naključju srečajo, veliko raje, kot da bi mu odzdravili, ogledujejo strop, pa stebre, pa ograjice in kar je še podobnih umetnin na parlamentarnih hodnikih. Čut za lepo, pač. Zato se Barovič zelo moti, če misli, da je to posledica zamere, ker je šel in kar po TV povedal, kako so glasovali glede kirurške ambulante v trboveljski bolnišnici: na parlamentarnem odboru so bili proti, v parlamentu pa naj bi po tistem, ko so ugotovili, da je za to, da postavka ne bo sprejeta, dovolj drugih LDS–ovcev, veselo in po svoji vesti glasovali – za zasavsko kirurgijo. Tudi za siv las se najde kakšen glas Sploh pa so si trbovski LDS–ovci v predvolilnem času tudi sami pridno kopali grob. Smo volivke kar debelo zijale, kako nas hočejo vsi tisti lepotci z LDS–zloženke šarmirati s svojimi štiri leta mlajšimi podobami! No, leta 1998 smo jih res na veliko podprle. Ampak da se za tokratne volitve tudi preobleč niso šli – to je pa skrajno podcenjevanje in popolno nepoznavanje psihe volivk, ki iz čistega veselja, da se ne starajo samo one, z veseljem dajo glas tudi za kakšen siv – moški las. Samo poglejte njihove slikce! Žiga ima prečko in brke še kar tam, kjer jih je imel leta 1998. Pa črn gvant je tudi isti kot takrat. Bergerjev Aleš kot da še kar ni slekel kockastega »rekelca«, pa Pajerjev Samo se tudi še po štirih letih očitno najbolje počuti v barvi senfa. Pušnikov Janko nosi ista očala, oblekco in kravato kot leta 1998, Pinov alias Fortetov Janez pa si tudi še ni utegnil nadeti kravate k srajci in suknjiču izpred štirih let. Se bodo morali tile LDS–mladci začeti zgledovati po senijorjih v svojih vrstah! Po kolegih Kinku in Princu, ki imata na zloženki čisto sveži podobi. Štiri leta starejši – pa vseeno ... Gre pa pohvaliti Gračnerjevega Zorana, šefa stranke. Kanarčkasto kravato s pisanimi milnimi mehurčki iz leta 1998 je zamenjal za bolj resno, prefinjeno pa ji je dodal za ščepec svojega nasmeška. Preoblekel se je tudi županski kandidat Jurij, na katerem je ostro žensko oko opazilo, da ima za malenkost manj las kot leta 1998. Ampak: ni zaradi tega dobil 13 odstotkov manj kot Barovič. Največ glasov so mu vzela štiri leta oblasti kolega Žige. Tudi v zvezi z njim si šef Zoran zasluži vso pohvalo. Ga je dal na tretje mesto med kandidati za občinski svet. A si mor'te misl't, da bi ga dal na peto mesto?! Potem bi se pa Žiga res lahko spraševal, da ni morda strankino peto kolo ... Kvote za iste cote Ker zasavski moški nikakor nočejo zaostajati za lepšimi polovicami, je bilo eno modro, pardon, modno volivno pripombo v predvolilnih trenutkih slišati tudi od njih. A veste, da so »porajtali«, da ima trbovska ZLSD do volivcev prav tak nikakršen odnos kot LDS–ovci?! Zakaj? Ker tud' njihova županska kandidatka v cajtengah, ki se jim reče Informator, narod nagovarja v istih cotah, kot ga je pred štirimi leti! Tststs. Bogdan Barovič je kot poslanec in župan vedno rad povedal, kaj misli. Več ko je okrog njega žarelo reflektorjev, manj je izbiral besede. Ta »strast« ga je za časa gospodarskega ministra iz SDS Andreja Vizjaka drago stala, še bolj pa Trboveljčane. V intervjuju za TVT, Televizijo Trbovlje, je poslanec Barovič ministra opljuval in ozmerjal. Prizadevni trboveljski člani SDS so zadevo posneli na DVD, tako da si je sicer pregovorno znano Barovičevo pljuvanje tudi minister lahko ogledal »v živo«. Ko je župan Barovič na vlado prišel prosit denar za »svoje u Trboulah«, je izvisel. Minister Andrej s Štajerske ima v Zasavju še danes »svoje« ljudi, ki mu podrobno poročajo o »pljuvanju na terenu«. Na lokalnih volitvah 2002 je trboveljska LDS še veljala za elitno. A štiri leta županovanja Žige Žgajnarja ji je odvzelo blišč. Ko so v županski in svetniški bitki večino dobili SNS–ovci, so LDS začeli zapuščati najbolj vidni člani. Gospa iz ZLSD, ki je na volitve 2002 šla enako oblečena kot leta 1998, je bila Tatjana Jevševar. Za županjo ni bila nikoli izvoljena, je pa bila leto dni, za časa župana Vilija Trevna, nepoklicna podžupanja in novembra 2011 postala direktorica Zdravstvenega doma Trbovlje. Omenjeni: Bogdan Barovič, Jurij Kolenc, Vid Pečjak, Ladislav Žiga Žgajnar, Samo Pajer, Aleš Berger, Janez Pušnik, Janez Forte, Aljoša Kink, Franc Princ, Zoran Gračner, Andrej Vizjak, Tatjana Jevševar. 2003 15. 4. 2003 Nežnejše kvote V zadnjem tednu je v redakcijo Hvalnice prispelo kar nekaj klicev nezadovoljnih občanov Zagorja. Očitajo nam, da pišemo o politični krizi v Trbovljah, da pišemo o tem, kako Trbovci še kar nimajo podžupana, ko ga končno imenujejo, spet takoj javimo bralcem, češ zdaj ga imajo, in tako dalje. Kaj pa o njih, Zagorjanih? A o njih pa ne mislimo nič napisati?! Tudi oni namreč še kar nimajo podžupana. A to pa ni politična kriza? Je, seveda je, spoštovano zagorsko občestvo. Strašna kriza. Kriza vodenja. Kriza vladanja, kakršne Zagorjani ne pomnijo vse od pokojnega Janeza Režuna. Kriza vsekakor, toda zelo drugačna od trboveljske. V Trbovljah namreč razen redkih izjem nihče ni hotel iti za podžupana, v Zagorju se jih pa kar tare, tako da ima prvi mož občine tačas velike težave pri izbiri pravega. Vendar pa, kot smo izvedeli iz zelo zaupnih virov, kljub temu ne razmišlja, da bi to mačistično zagorsko krizo rešil na najboljši mogoči diplomatski način, to je s pomočjo – ženskih kvot in ta četrtek, na seji občinskega sveta, prišel na dan s podžupanjo. Seveda to ne pomeni, da ima priljubljeni zagorski župan Matjaž, ki bo letos, kot so pred časom poročali časopisi, praznoval okroglo obletnico, karkoli proti nežnejšim kvotam. To je nenazadnje dokazal tudi prejšnji teden ob otvoritvi prve e–osnovne šole v Zasavju. Bilo je na OŠ Toneta Okrogarja, otvoritve pa se je po službeni dolžnosti udeležila tudi Vesna Prodnik Pepevnik z ministrstva za informacijsko družbo. Zanimiva ženska. Prijetna za oko, tako da je bila upravičeno deležna precejšnje zagorske pozornosti. Žal pa je ta trajala le malo časa. Magistra Vesna, kot se je nanjo ves čas ljubko obračal zagorski župan, za katerega je splošno znano, da je dobro zapisan tudi v najvišjih državnih vrhovih, pri rojaku, predsedniku države Drnovšku, je namreč župana v nekem trenutku prav prijazno pobarala: »Ja, saj vi bi pa potem morali poznati mojega moža ...« Nakar zagorski župan, vidno presenečen, a še vedno zelo vljuden, brž odreagira in vpraša nekaj takega kot, kje da dela magistre Vesne mož. Sledi prijazno pojasnilo: »Varnostnik je.« Grrcc ... Po sekundni, a vsepovedni pavzi, pa še zadnji nasmešek, pardon udarec: »Pri predsedniku Drnovšku ...« En Trbovc en evro Kljub temu, da se na jutrišnji seji zagorski svetniki še ne bodo spopadli s podžupansko krizo, pa naj bi župan Matjaž, kot smo izvedeli, vseeno poskrbel za presenečenje. Navdušen nad prevzemi, ki se v državi dogajajo v zadnjem času, se je odločil, da se te zadeve poslej ne bodo dogajale le drugim, ampak da se bodo v njih preizkusili tudi »prvi Zasavci«. In koga naj bi prevzeli Zagorjani? Govori se, da je župan že dlje časa razmišljal o prijateljskem prevzemu trboveljske občine, ker naj bi ga bilo sram sramote, ki jo je stranki LDS do lanskega decembra delal njegov trbovski županski kolega. Ko pa je prejšnji teden še izvedel, da so Trbovci Zagorjane v pomembni stvari, to je v imenovanju podžupana, prehiteli, pa je menda oblikoval kar ponudbo: za en'ga Trbovca – en evro. Ali jo bo v ponedeljek na skupni novinarski konferenci z županskima kolegoma Barovičem iz Trbovelj in Jeričem iz Hrastnika že razodel tudi javnosti, nam ni uspelo izvedeti. Prav tako ne, ali bo tudi za Trbovke pripravljen odšteti en cel – evro ... V LDS se pač spoznajo na slovnico In če je beseda že nanesla na župana Baroviča ter na trbovsko LDS: pisarna naša dokaze hrani! Je na zadnji seji občinskega sveta trbovski LDS–predsednik Zoran za eno od Barovičevih izjav za javnost rekel, da je »slogovno in slovnično neprimerna za župana«. Zoran bo že vedel. Pred dvema letoma je njegova LDS – tedaj sicer še pod taktirko Aljoše Kinka – na gospodarsko redakcijo Dela poslala tak demanti, da je moral urednik podpisnike, ki jih ni bilo malo, vsi pa so bili iz trbovske LDS, pisno zaprositi, da ga lektorirajo, se pravi prevedejo v slovenščino. Njihovo pisanje je namreč premočno odstopalo od siceršnje jezikovne norme ... Urednik gospodarske redakcije na Delu je bil leta 2003 Vojko Flegar. Če večina urednikov demanti zavrne zaradi žaljivosti do pisca, je moral on pismo trboveljskih LDS–ovcev zavrniti zaradi – slovnice. Po pravopisnem debaklu so se LDS–ovci še nekajkrat obrnili na urednike Dela, med njimi celo na odgovornega Mitjo Meršola. Po nasvetu Aleša Guliča je Žiga Žgajnar Mitji Meršolu skupaj z vabilom, naj se namesto »Delove dopisnice« seje trboveljskih svetnikov udeleži on, poslal še »dva kilograma« materiala. Ko sva se kmalu po tem srečala, je urednik Mitja rekel: »Kaj bova naredila z vašimi LDS–ovci?« Njegova dvojina mi je neizmerno godila; pomenila je, da trboveljske seje še naprej spremlja »dopisnica«, urednik pa odloča o objavi ali neobjavi člankov. In ni se zgodilo, da katerega ne bi objavil ... Matjaž Švagan bo leta 2013 in 2014 spet praznoval – obakrat okrogli obletnici. Prva bo zasebna, druga »poslovna«: 50 let in 20 let na čelu občine. Za župana je bil ponovno, petič izvoljen leta 2010; letos, na polovici mandata, še kar ni imenoval podžupana. Tako kot leta 2003 na seji ni imenoval podžupanje ... Še leta 1994 sta se trboveljski in hrastniški župan, Janez Malovrh in Leopold Grošelj, nanj obračala kot na »smrkavca, ki nima kaj govorit'«. Želja zagorskega župana, da svoj vpliv izvozi v Trbovlje, niti po devetih letih ni uplahnila: leta 2012 je na aprilski seji dejal, da bo kupil trboveljski – Spekter. Omenjeni: Janez Režun, Matjaž Švagan, Vesna Prodnik Pepevnik, Janez Drnovšek, Bogdan Barovič, Miran Jerič, Zoran Gračner, Aljoša Kink, Mitja Meršol, Vojko Flegar, Janez Malovrh, Leopold Grošelj. 2. 9. 2003 Spol avtorja: neobvladljiv Nič več ne bo, kot je bilo. Napredek je na veliko veselje beročih in na strašansko žalost pišočih zajel celo vkupzlaganje besedil. Tudi takšnih, kakršna je na primer tale hval(ež)na rubrika. Kajti berem, da se je našel znanstvenik, Izraelec, dr. Moshe Koppel po imenu, ki je prepričan, da se da že iz besedila razbrati, ali je njegov avtor moški ali ženska. S svojimi pomočniki na univerzitetnem oddelku za informatiko je razvil računalniški program, ki ugotovi spol avtorja zapisanih vrstic. (Adijo, prišepetovalci, o.p.). Menda ga je preizkusil kar na 600 besedilih, od kriminalnih romanov do zgodovinskih enciklopedij. Program je skušal v raziskovanih besedilih izslediti 566 izrazov (Kar velik zalogaj celo za mašino, o.p.), ki naj bi bili ključni za določanje spola avtorja. (???, o.p.). Po dr. Kopplu naj bi namreč moški pri pisanju uporabljali več izrazov, ki omenjajo kategorijo in količino, ženskam pa naj bi se pogosteje zapisalo kaj, kar opisuje razmerja in pooseblja. Z drugimi besedami: moški naj bi bili tudi pri pisanju razumnejši, medtem ko naj bi ženske celo izpred praznega lista papirja oziroma iznad računalniške tipkovnice kar odnašalo v neobvladljivi svet čustev ... Seveda je povsem razumljivo, da so gospoda Koppla takoj obtožili seksizma. Kaj bi ga ne, ko pa je iznašel kar dve novi kategoriji spolov: namesto moškega razumni in namesto ženskega neobvladljivi spol! Menda se je skušal celo nekaj malega braniti, češ da je njegov način dela strogo empiričen. Naj se gospod Koppel kar izmotava! Skrivnost moških je pač že zdavnaj razkrita svetu in ženskam – in to se je zgodilo brez računalniške podpore ali preizkusa s 566 izrazi – skriva pa se v enem samem vprašanjcu, ki se glasi: Zakaj imajo moški raje, da je ženska najprej lepa (mačistično ugotavljanje kategorije) in šele potem pametna (šovinistično količinsko vrednotenje)? Ne veste? Ker moški ponavadi boljše vidijo, kot mislijo ... Premalo nezavednega med kislimi kumaricami Če smo že začeli v filozofskem slogu: to poletje je imelo tudi Zasavje precej opraviti s filozofijo, natančneje s filozofom, lahko tudi LDS–filozofom, če hočete. Z Golobičevim Gregorjem, se ve. Tistim, ki je na vprašanje, kaj vedno nosi s seboj, odgovoril, da sta to mobitel in nezavedno. Ali če prevedemo: če nimaš ves čas pri sebi informacij, si nič. Kaj se je torej novega zgodilo v odnosu slavni Gregor – neslavno Zasavje? Pravzaprav nič takega: le iz ljubljanske službe je delovno knjižico odnesel v – Zagorje! Je pustil politiko in šel v biznis. Smo brali, da v »malo znano« podjetje Ultra. Kar pa je – to ve povedati vsak Zasavc – dezinformacija, saj je Ultro pred leti, ko je nehal biti zunanji minister, po delovni plati spoznal celo sam Thalerjev Zoran. Tudi LDS. To sta se morala Gregor in njegov novi, zasavski delodajalec Miloš, sladko smejati novinarskemu pomanjkanju nezavednega v letošnji dolgi sezoni kislih kumaric! Čeprav človek včasih res ne ve, kaj je tem medijem! Enkrat zaženejo cirkus, da ni res, drugič pa o popolnoma enakem dogodku ne črhnejo niti besede! Zagorska Ultra, ali kako iz LDS Prav to, molk, se namreč zdaj dogaja Ultri, Gregorju in – Vilmi... Medtem ko so bili avgusta vsi časopisi, ekrani in zvočniki polni Golobičeve nove zaposlitve, o nekdanji v.d. direktorice trboveljske STT–Strojegradnje Vilmi Koncilja ne poroča nihče! Pa je po uvedbi stečajnega postopka v Strojegradnji tudi ona našla novo delovno mesto v Ultri, tako da ta žlehtni Zasavci že čvekajo, kako je dandanes iz LDS mogoče priti le prek – zagorske Ultre. Ampak to so, kot rečeno, le zlobni jeziki. Če vprašate mene, je bistvo zadeve popolnoma drugje: v Kopplovi (to je, saj veste, oni znanstvenik z začetka današnje zgodbe) delitvi človeštva na razumni in neobvladljivi spol, ki mu, nenazadnje, pripadajo tako liberalna demokracija, kot Ultra in gospa Vilma, medtem ko sta Gregor in Miloš dokazano moškega, eeeh... razumnega spola. Tole je ena najbolj odmevnih kolumen – bržčas zato, ker je polna tudi enega najbolj odmevnih imen slovenske politike – Golobičevega. Čim je izšla, so jo »zarolali« po spletu. Domnevam, da kdo z desnice. Neverjetno, koliko ljudi zanima, kdo, kdaj in s kom – zapušča politiko. Če Miloš in GG na to kolumno nista imela pripomb, sem prvega (za drugega nisem prepričana) z neko drugo o »nesramnežih proste vzreje« (Hvalnice 2010) menda neodpustljivo užalila. V Ultri Miloša Urbanije se je leta 2005 našlo delovno mesto tudi za tedaj že bivšega ministra za okolje oziroma finance Janeza Kopača. Postal je Ultrin svetovalec za upravljanje sistemov oskrbovalnih verig. Verjetno bi zdaj spet oba našla delo v Ultri, a ta ne posluje več s Slovenijo. In ne v Sloveniji. Ultro je odnesla afera z milijonskim posojilom, ki ga je dobila od NLB, ko ji je predsedoval izlaški rojak Marjan Kramar in ko je bil Ultrin solastnik minister Gregor Golobič. Zanimivo: tudi sporno posojilo sta Ultri podpisali zasavski rojakinji Marija Marot in Maja Jordan. Kmalu po tistem je Marotova odšla v ljubljansko centralo NLB, od tam pa v Plinovode, ki jih vodi Trboveljčan Marjan Eberlinc. Jordanova je še na NLB. Omenjeni: Gregor Golobič, Zoran Thaler, Miloš Urbanija, Vilma Koncilja, Janez Kopač, Marjan Kramar, Marija Marot, Maja Jordan, Marjan Eberlinc. 14. 10. 2003 Pismo mojemu poslancu Dragi naš poslan'c, pišem ti čist' počas', čeprav vem, da tud' hitr' brati znaš. Bom kar takoj napisala, kaj bi rada. Težko dolg' sedim, pa noč se že dela. Lepo te prosim, da pomagaš kakšno besedo tam gor' v parlamentu zastavit' tud' za občino, v kateri smo te izvolil'. Za Trbovlje. Ker ti se tam gor' prav gotov' sučeš sam' med takimi, od katerih bi res znal' kaj past' za našo 'bogo občino. Se še spomnim, ko si se pred tremi leti potegoval za v parlament pa ko te je b'lo še dost' po teve Centru videt' – takrat, veš, je na tem teve delal še Kukovič, tisti, za katerega se je men' zdel', da se vidva tako fino ujemata – no, takrat, se spomnim, si pred kameram' govoril o nekih evropskih skladih, menda destruktivnih, al' pa morda strukturnih, ne mi zamerit', če si nisem prav zapomnila. Sem si rekla, da tale, ko zna tako govorit', tale pa mora bit' za poslanca. Da bodo enkrat v Ljubljan' videl', da znajo tud' iz Trbovelj prit' mlad', učen' ljudje. In: poratal' ti je! Čeprav, veš, sem zadnjič brala v enem časopisu, tistem, ki večkrat piše o teb', ampak jaz vsega tud' novinarjem več ne verjamem, ker si rečem, pa saj to ni mogoče, da bi kakšen poslan'c počel kaj proti zakonu, ko pa je on prav za to, da so zakoni taki, kot je treba, no, pa ena poslanska mama po mojem tud' ne bi kar eno novinarko zvečer domov poklicala, pa ji prek njen'ga mladoletn'ga otroka grozila, češ, bo že vid'la tvoja mat' Beograd, pa Zorana Đinđića, jo bodo kmal' ukinil', ko t'ko piše, ker se že zbirajo podpisi – no, se pravi, hočem ti reči, dragi naš poslan'c, da sem brala, da si ti zadnjič pomagal Zagorjanom. Sosedom od nas, Trbovcev. Da si na agenciji za nacionalno rabo energije pomagal, da je zagorskemu Švaganu dala nekaj potratnih sredstev. Pa kaj potem, sem si rekla. Če je energija nacionalna, je od vseh in jo lahko tud' en Trbovc k Zagorjanu pripelje, če pa to naredi za potratn' d'nar, pa še tol'k' boljš', hehehe. Žal sem potem vid'la, da je pisal' racionalna raba, d'nar pa nepovraten. N'kol' jim ga ne bo treba vrnit'! Take sorte d'nar pa bi krvav' prav prišel tud' nam, v Trbovljah, kjer smo te izvolil'. No, res smo te volil' že pred tremi leti, lan' smo pa Baroviča za župana postavil'. Pa zdaj o njem berem, da hodi med sejam' nekam ven, pa da pride čist' pomirjen nazaj. Kot oni Rupar, tvoj poslanski kolega, a ne? Tud' če bi b'lo tole o Bar'viču res: n'č tak'ga to ni! A veš, da jaz vem za en'ga občinskega svetnika, ki ga ne pomiri niti 0,3 niti 0,5, ampak šele 170! 170!! Deset gor ali dol. Pa ne litrčkov rujnega ali gramčkov tablet, temveč toliko centimetrčkov dekliške vitkosti ... Pa pust'va zdaj to midva! Da nadaljujem s svojo prošnjo. Sem tud' slišala, da te bodo poleg Zagorjanov zdaj kmal' hvalil' tud' v Hrastniku. Jaz vem, da ljudje vse sorte govoric ven spravijo. Dam pa roko v ogenj, da to, kar so nazadnje izumil', ne drži. Ker ti po mojem Trbovljam ne bi nikol' odpeljal investitorja v Hrastnik sam' zato, da se en esenesov'c, se pravi Barovič, ne bi mogel po dlakah tolč', češ, lej, narod, kaj sem jaz pripeljal v to občino! N'kol'! Ker gre povrh vsega za investitorja, ki je obljubil 50 (!) delovnih mest. In da bi zdaj namest' delavk iz trbovskega Peka s tvojo pomočjo del' dobile one iz hrastniške Jutranjke! Daj, no, daj! Saj to je pa tako, kot če bi se ti na primer potegoval za evropski parlament, pa bi ti stolček tik izpred nosa speljal človek iz tvoje stranke. Saj je res, da je polit'ka nemarna. Nobeden pa mi ne bo pamet' solil, da so zarad' tega nemarni tud' politiki. Na primer ti. Ker jaz vem, da se ti zavedaš, da smo te izvolil' v Trbovljah, da te niso izvolil' niti v Zagorju niti v Hrastniku. Tam so volil' Švagana pa Jeriča. Zato, dragi naš poslan'c, res, lepo te prosim, daj, reci končno kakšno dobro še za občino, kjer smo te izvolil'! Te lepo pozdravlja volivka in borka za resnico. Hvalnica v obliki pisma je bilo napisana za poslanca LDS, magistra Zorana Gračnerja, ki je bil s 33 leti najmlajši poslanec državnega zbora v sklicu 2000–2004. Mladost je pri njem res vselej skakala čez jarek, kjer so bili – mostovi. Mlad in zaslepljen s slavo jih ni videl. Nekega večera je pri nas doma pozvonil telefon. Slušalko, iz katere so se grožnje kar usipale, je dvignil sin. Na oni strani žice je bila Gračnerjeva mama. Gospa ni izbrala niti pravega trenutka niti prave številke, še manj pravega poslušalca za anonimen svarilni klic, namenjen meni. Svarilo se je nanašalo na pisanje o njenem sinu Zoranu v kontekstu s srbskim premierom Zoranom (leta 2003 je Zoran Đinđić padel kot žrtev atentata). Če bi gospa poklicala na Delov službeni telefon, ne bi nikoli nihče izvedel, da je klicala ona. Na domačem se je številka izpisala ... Ob koncu mandata sva z Zoranom Gračnerjem v Perkmandeljcu pokadila »pipo miru«, z mamo Gračner pa do danes še ne. Omenjeni: Zoran Gračner, Matjaž Švagan, Pavel Rupar, Bogdan Barovič, Miran Jerič. 2004 16. 3. 2004 Črnci So zadnjič po radiu vrteli eno pesmico, ki pa ob španski tragediji ni zvenela niti malo smešno. Malce počen glas se je svetu v počasnem ritmu in v popačeni angleščini trudil dopovedati, da ima rad tako ata kot mamo, da pa ima najrajši od vseh – Osamo. »Lov maj papa, lov maj mama,« je pel, »moust of ol aj lov Osama.« Nanj sem se spet spomnila predvčerajšnjim, ko me je nekdo vprašal, kako to, da nisem s svojim priljubljenim LDS–poslancem Zoranom in njegovim poslanskim šefom Tonetom pri Martinu. »Pa ne, da imajo spet sedmino?!« mi je ušlo. Sedmina je bila prva stvar, ki mi je ob kombinaciji imen Zoran, Tone in Martin padla na pamet. Za nepoučene: Zoran je Gračner, Tone je Anderlič, Martin pa je tisto gostišče, kjer je imela trbovska LDS po hudi izgubi županskega stolčka in še par drugih stolčkov v občinskem svetu po zadnjih lokalnih volitvah eno zelo žalostno sedmino. Je torej kaj čudnega, če je bila moja prva asociacija na omenjeno trojico sedmina?! Čudno se mi je zdelo le to, da bi jo Zoran naredil že pred volitvami. Zato sem se hitro popravila: »A gospod Anderlič je danes v Trbovljah?« In sem izvedela: »Ja, je bil že v Termoelektrarni tudi.« »Kaj pa je tam počel?« sem bila radovedna. Odgovor se je glasil: »Lej jo, no! Prišel je povedat, kaj ima LDS lepega za nas, zasavske črnce, pred tokratnimi volitvami, ne!« »???« »K črncem je prišel potipat teren za sežigalnico, no,« mi je bila na pladnju prinešena najbolj strogo varovana zasavska LDS–informacija tega ponedeljka. »Zakaj pa k črncem?« sem vprašala, medtem ko mi je čez možgane šla 'lovmajpapalovmajmama'. »Ja, saj si ti pisala, da po svetu sežigalnice postavljajo tja, kjer živijo brezposelni, pa socialni problemi, pa nešolani ... In takim se reče – črnci,« sem izvedela. K črncem paše črni humor Od sedmine in sežganih, pardon, črncev, pa k bolj veselim stvarem: k ljubezni, obletnici in čokoladi. A najprej se za hip ustavimo še na – britofu. Je prejšnji teden načelnik zagorske upravne enote Vlado Kojnik sklical novinarje. Beseda je nanesla tudi na zagorsko pokopališče, ki je še pred leti nevarno lezlo v dolino, naravnost navzdol proti zgradbi, v kateri se nahajata sedež občine in UE. Pa odgovori načelnik Vlado na novinarsko vprašanje o projektu pokopališče: »A britof? Tudi britof smo rešili. Nič več ne leze. Pa četudi bi lezel, saj ne bi bilo drugega, kot novinarji bi spet imeli malo več dela kot običajno. Kaj pa vem, v Delu bi na primer pisalo: Načelnika UE obiskala starša ...« Ljubezen Ne vem, kaj počne raziskovalno novinarstvo v primeru Alenke Paulin. Vsi se ji čudijo, da je od Janše presedlala k Černjaku. Za to ji obešajo razne politične razloge, nihče pa ne pomisli na – ljubezen. So res vsi spregledali, da njene kuharske spretnosti celo v javnosti najbolj ceni Aleš? Trboveljčan. Iz SMS ... Obletnica LDS je v petek na Bledu ob 10. obletnici združitve štirih strank v eno pripravila veliko slavje. Udeležil se ga je tudi zagorski župan Švagan, čeprav je imel tega dne v občini visok obisk: Peterleta iz NSi. Organizatorje je zanimalo, ali si ga bo kot LDS–župan upal sprejeti. Menda ni niti malo pomišljal. Saj Peterle vendar ni sežigalnica! Sploh pa je pred leti v najhujši kampanji sprejel tudi Brezigarjevo, Drnovškovo konkurentko za mesto predsednice države in ostal – živ Švagan. Čokolada Slišim, da so imeli tudi v Zagorju pred časom slavje, ki pa se je sprevrglo v prvenstvo zasavskih ljubiteljev čokolade. Udeleženci so bili sami pomembni možje, čokolado pa ima od vseh njih menda najrajši en – Hrastničan. Pisanju o Paulinovi na rob: Takratni izbranec Alenke Paulin je bil Aleš Štrovs, trboveljski pravnik mlajše generacije, ki za Barovičevo oblast ni bil dovolj dober, da bi vodil občinski podjetniški center, dokončno pa je v nemilost padel, ko je prvega občinskega finančnika Kristjana Dolinška podučil, da je v vlogi nadzornika centra v konfliktu interesov oziroma s samim seboj. Iz Trbovelj je odšel na protikorupcijsko komisijo, od tam na Službo vlade za lokalno samoupravo, zdaj z družino odhaja v Litvo, domovino svoje partnerke, gojit slovensko–litvansko prijateljstvo. Vladimir Kojnik, dolgoletni predsednik pihalnega orkestra Svea, upravno enoto Zagorje vodi osemnajst let. Duhovit človek, ki je šale nekoč rad pripovedoval v prvi osebi (oče in mama sta pokopana na zagorskem pokopališču, o.p.). A šalo je vrag odnesel leta 2011, ko je občini Zagorje brez obrazložitve vrnil dvoje občinskih priznanj: Grumovo plaketo iz leta 1981 in naziv častnega občana iz leta 1998 z željo, da ga izbrišejo tudi iz evidenc prejemnikov priznanj. Kot je treba – po »rekelcih«. Prvenstvo ljubiteljev čokolade je bil v bistvu hud »party« znanih Zasavcev z gostjo, »namočeno« v čokolado, ki je najbolj prijala enemu od zdaj že bivših hrastniških gradbenih baronov. Ki je bil lačen »ful« drugačen ... Omenjeni: Zoran Gračner, Tone Anderlič, Vlado Kojnik, Alenka Paulin, Aleš Štrovs, Matjaž Švagan, Alojz Peterle, Barbara Brezigar, Janez Drnovšek, Kristjan Dolinšek, Bogdan Barovič. 23. 3. 2004 Maščevane ljubezni čudež Iz Zagorja sem pred dnevi dobila malce provokativen SMS. Pošiljatelj me je spraševal, ali morda vem, kakšna je razlika med mojo, to je trbovsko, in zagorsko občino. Seveda je v isti sapi ponujal že tudi odgovor. In to kakšnega! Po krematoriju zaudarjajočega! Bral pa se je takole: »Medtem ko v Zagorju ni problem dobiti prek sto darovalcev kostnega mozga, v Trbovljah ni problem sežgati sto ton kostne moke, ha, ha, ha.« Nič čudnega, takle humor, ko pa vsakovrstno sežiganje zadnje čase v Zasavju piše pravo nadaljevanko. Njeni glavni akterji so enkrat Zagorjani, ki so družno proti vsakršnemu sežiganju, drugič trboveljski Lafarge Cement, ki je družno za vsakršno, eeh, no, kako se že prav reče, alternativno sežiganje, kraj dogajanja je enkrat cementarniška peč, drugič zagorska dolina ljubezni in elektrofiltrskega miru, še vedno pa se niso poenotili niti okrog njenega naslova. Zagorjani z njim v zvezi že od vsega začetka zagovarjajo eksotiko, za katero so navdih črpali pri oni, venezuelski nadaljevanki, ki se vsak dan vrti na Pop TV: Čudež življenja. Ker, pravijo, bo življenje v Zasavju ob dveh sežigalnicah v bodoče res čudež. Trboveljčani, ki so se sprva tudi navduševali nad Venezuelci, vendar ne nad Čudežem življenja, ampak jim je krila žgala Skrivnost ljubezni, pa zdaj menda prisegajo le še na špansko Maščevanje ljubezni. Da bodo Trbovci celi in Zagorjani siti, predlagam, da nadaljevanko naslovijo z, kaj pa vem, na primer Maščevane ljubezni čudež ... Kakorkoli že, v trboveljskem Lafarge Cementu so za vsak primer, če se jim morda zgodi zagorsko ljudstvo, pripravili tudi rezervni scenarij Čudeža. Medtem ko osnovna zgodba, za katero je scenarij prispevalo okoljsko ministrstvo, predvideva, da dosedanjo premogovno sceno v svojih pečeh zamenjajo s prizori s tako imenovane alter scene - podlaga ji bodo odpadna olja, živalske maščobe, plastika in kostna moka - so rdeča nit rezervnega scenarija shujševalne kure. Ali kot je vso zadevo nekaterim izbranim novinarjem neuradno razkril direktor Lafarge Cementa Blaznek: »Če projekt živalskih maščob pade, lahko te (maščobe, o.p.) še zmeraj pridobimo s pomočjo rezervnega projekta, ki temelji na shujševalnih kurah, poimenovali pa smo ga Tek čez peč.« Kdo bo akter v tem primeru, Blaznek niti izbrani sedmi sili ni želel zaupati. Tisti, ki namigujejo, da bi utegnili trbovski cementarji Tek čez peč predpremierno uprizoriti že 17. aprila, seveda le grobo natolcujejo. Tega dne bo namreč trboveljski Lafarge, kolikor mi je znano, gostil trboveljske in ne zagorskih občinskih svetnikov z županom Matjažem na čelu. Trbovci pa pač nimajo čisto nič proti alter sceni z olji, mastjo in moko. Ena žleht in ena neumna goflja Seveda pa brez natolcevanja tudi v Zagorju ne gre. Kaj so te dni trbovske (!) goflje obtožile najbolj priljubljenega Zagorjana, župana Švagana?! Takole je bilo. S 1. marcem je mesto direktorja zagorskega KC, kulturnega centra, Švagan zaupal Rudiju Medvedu, Trbovcu po rodu. S tem datumom pa je nekako sovpadel tudi čisto sveži projekt KC: plesna šola Urška. Kar je trbovska goflja komentirala: »Normalno. Takoj ga je treba naučiti, da bo plesal, kot Švagan reče.« P.S. Če vprašate mene, se Medvedu pod šefom Švaganom vseeno godi bolje kot tistemu Trbovcu, ki je svojemu šefu rekel, da bi potrebovali en prenosni računalnik ali »en lep top«, kot se je strokovno izrazil. Pa plane šef: »Kaj?! A ni dost' tist' top p'r muzeju!« Leto 2004 se je v zagorske arhive vpisalo kot začetek bitke proti sežiganju v LC. Leta 2006 je Franci Blaznek (uradno) iz osebnih razlogov odstopil z mesta direktorja in se po dveh kratkih postankih pri gradbincih – najprej v Begradu Novo mesto, nato v SGP Zasavje Trbovlje – leta 2009 zavihtel na mesto drugega moža RTH, leta 2011 pa mu je Matjaž Janežič iz Holdinga Slovenskih elektrarn utrl pot v vrh TET. Na »hearingu« mu je menda največ točk prinesel odgovor na vprašanje, v kakšnih odnosih je z novinarji. Blaznekov odgovor za odlično pet, ki je bilo v bistvu vprašanje, se je glasil: »Mislite formalnih ali neformalnih?« Bitko proti sežiganju Zagorjani bijejo že osmo leto. Zaslugo za to, da je sodišče LC leta 2011 vzelo okoljsko dovoljenje, ima, paradoksalno pravzaprav, prav Blaznek. Če bi leta 2003 poskusno sežgal odpadke, kot je dovolil Janez Kopač, bi smel LC vsak dan do leta 2019 sežgati do sto ton odpadkov. Kljub temu Blaznek še danes težko seže v roko Matjažu Švaganu – ne pa tudi obratno. Rudi Medved je od aprila 2012 direktor Švaganove občinske uprave, od ustanovitve 2010 tudi podpredsednik Zagorja gre naprej. Njegova poezija je popolno nasprotje njegove pojave. Moški, ki na prvi pogled deluje površno, ima izreden občutek za človeške »globine«. Zgodbica o »topu« prihaja z upravne enote Trbovlje, ko ji je načeloval sedanji župan Vili Treven. Omenjeni: Franci Blaznek, Matjaž Švagan, Rudi Medved, Vili Treven, Janez Kopač, Matjaž Janežič. 4. 5. 2004 Ravenska kronika Ode radosti ni pel nihče, Zdravljice tudi ne, in bolj kot po kakšnem ministru, direktorju ali politiku je tistega dne dišalo po – svežem gnoju. Ura je bila ravno prav, ko so se vaščani začeli zbirati pred hlevom, v katerem je živina počasi legala k počitku. Še zvezde so bile ravno prav in v vasi ter na bližnjih travnikih in v vsej širni domovini, hej, je dišalo po Evropi! Pardon, po pomladi. Na obronke gozda je tiho legal mrak, lahen vetrič je upogibal redko zeleno brstje zdaj na levo zdaj na desno in čisto nič po sredini, poka–pok poka–pok so pokala posušena drevesca in petindvajset zlato rumenih zvezdic, ki so migljale zdaj sem zdaj tja, se je svetlikalo skozi suho vejevje. Kaj se ne bi svetlikale in migetale?! Kajti zelenja je bilo malo, sušic mnogo in tistega dne še francoski velikan tam doli v dolini pod vasico ni bruhal. Ni bruhal ne saj ne dima. Ker kadar bruha, ni videti zvezd in ne sušic. Zdaj je počival. In sta se lepo videla nebo in Vsemogočni nad njim. Pa se prikaže v ta tihi poznoaprilski večer otročad. Oprana in zlikana. Upadlih lic nekaj slovesno prinaša. Nekaj, podobnega posušenemu drevju v bližnjih hostah. Pride do hleva, tam čakajoča množica vzvalovi v pričakovanju. S skupnimi močmi zasadijo uboga suha drevca v krog k drugim, da je vseh skupaj petindvajset. Petindvajset jih je! Petindvajset umirajočih med mrliči. Petindvajset, ki pijejo jim kri biriči, ki jih Lafarge Cement, eeh ..., trpljenje krotoviči, in jih vedno tudi uniči. Vedno in vsekdar! Ker to so pač le trhle bilke, ki od žvepla ovene. Ker to so le številke ..., z eno besedo so – one. Sušice. Ampak! Ko udari polnoč, ko dan novorojeni vstane, tudi vasica, pa vse njene krave, celo vsi ministri tiste države, vsa piščeta in kure, vse Lafargeove aparature, vsak stroj in na sploh ves gnoj – Evropa postane ... Tako se je to godilo v vasi Ravenski na nekega malega travna dan leta Gospodovega dvatisoččetrtega. Dolina adrenalina Povsem drugače od »hribovcev« pa so prehod od malega na veliki traven, iz stare v novo domovino, iz samostojne Slovenije v soodvisno Evropo, pričakali Zagorjani iz doline. Veselili so se v dolini Kotredežice, v Evroparku, kjer je zagorski župan Matjaž svoje podanike – iz zaupnih virov smo izvedeli, da iz čiste solidarnosti do krajanov Ravenske vasi – simbolno zaprašil. A se v adrenalinskem parku, kakor so Zagorjani radoživo poimenovali svojo najnovejšo pridobitev, še preden jim je ob potkah uspelo postaviti razsvetljavo in posaditi dovolj grmičkov, tokrat ni kadil Lafargev prah, ampak županov – ognjemet. Ko smo že pri Kotredežici: park ob njej ne nosi kar tako imena adrenalinski. Kajti v zgornjem toku rečice se je pred leti pripetil en silno intimen dogodek, zaradi katerega je ta del Zagorja dobil ime dolina ljubezni in mira. Bilo je v časih, ko je bil zagorski rojak, sedanji predsednik države dr. Jano, še premier. Ko je slišal, da je grozna povodenj prizadela Zagorje, se je hotel o tem prepričati na lastne oči. In ga pelje župan Matjaž na teren, kot se reče. Naravnost v dolino Kotredežice. Pogled na razdejanje je strašen. Pa se eni od novinark zazdi primeren trenutek in primerno mesto, da premier Jano da izjavo za medije prav tam. Sredi doline Kotredežice. Ko premier pove, kar vidi in čuti, novinarka prevzeta od vsega nakopičenega še kar zre in zre vanj. Premier počaka sekundo, nakar jo v skrbeh, da ni bil dovolj dober, vpraša: »Zadovoljena?« No, in od takrat nosi dolina Kotredežice v zgornjem toku ime zadovoljene ljubezni in zadovoljnega mira ... Namesto kresa so v Ravenski vasi, kjer ima sedež Eko krog, leta 2004 simbolično zasadili sušice. To je bil čas, ko je Slovenija Evropa postala. Janez Drnovšek je svojčas resno razmišljal, da si v Zasavju, nekje na mirnem kraju, kupi hišico. A pristal je na Zaplani, od koder se je domov v Zagorje za vedno vrnil na dan pogreba, 26. februarja 2008, ko so ga na zagorskem pokopališču položili v družinski grob. Na Delovem jutranjem kolegiju so se odločili, da bo Drnovškov pogreb naslovna zgodba: sto vrstic za prvo stran. Televizijski kolega se je držal za glavo, češ da so naši nori, še bolj pa da bom nora jaz, če se bom o »enem pogrebu razpisala na pol prve strani«. Očitno smo bili na Delu tedaj vsi dovolj nori za kaj takega. In dovolj nori tudi naslednji dan, da smo se uspešno in argumentirano ubranili očitkov »od zunaj«, kako je mogoče, da smo dali Drnovšku toliko prostora. In to na prvi strani ... Omenjeni: Matjaž Švagan, Janez Drnovšek. 14. 9. 2004 Zajtrk prvakov I. del V zgodnjem ponedeljkovem jutru je sredi zagorskega okraja ustavil avtobus, poln prvakov LDS. Pripeljali so se iz ljubljanske smeri, navdušeni, da bodo v naslednjem mandatu skupaj z državljani spreminjali Slovenijo. Peščici, ki je izstopila v Zagorju, ministrom Gabru, Gantarju in Pavlihi, pa še Anderličevem Tonetu, ki je sicer pogosto v Zagorju, ker tudi njegova ljubezen menda ne pozna meja, so se stvari vse do odhoda dogajale kot v pravljici o Sneguljičici in štirih, no, sedmih palčkih. Zagorski župan in poslanski kandidat Matjaž jim je najprej razkazal regionalno agencijo in jih peljal gledat, kje bo zrastel Schefenackerjev čarobni vrtiček. Nato jim je postregel še z meglo iz nove fontane v mestnem parku in v oblačkih, ki so se širili nad njihovimi glavami, so prvaki LDS, kot smo zaupno izvedeli, šepetali: »Fontanca, fontanca, v parku povej, kdo zmagal v deželi bo tej?« Kaj jim je fontana odgovorila, ne vemo, glede na to, kako slastno so jim teknili francoski rogljiči, kavica po želji in pršut, pa je bil odgovor verjetno več kot nadebuden ... Megla v zagorskem parku potrebuje seveda dodatnega pojasnila: Zagorjanom jo je prodal neki – Trbovc, ki zdaj, slišim, kandidira kot neodvisni na Popovičevi Megla, eeh ..., Slovenija je naša. Sicer pa je največji dokaz za to, da so v LDS geslo o spreminjanju Slovenije skupaj z volivci v bodoče vzeli resno, minister Gantar. Kot strasten kadilec si je izposloval, da mu zajtrk postrežejo na vrtu restavracije. »Da bom lahko eno skadil in zraven tudi kakšno z volivci rekel,« je bil navdušen minister in ves poskočen prisedel k, vsaj tako je mislil, dvema Švaganovima volivkama v najlepših letih. »Saj smem, ne?« je bil priljuden Gantar. Pa se oglasi ena od »volivk«: »Seveda, ampak veste, en kozmetični popravek bo potreben: midve sva – trboveljski volivki ...« Priznam: ti dve zagorski lepotni napaki sva bili radijska kolegica in jaz; ampak saj je tudi Sneguljčica zagrizla v strupeno jabolko, pa se je potem vse srečno končalo, ne? Ministru Kopaču se je še funšterc ustavil Pravi zajtrk prvakov LDS pa se je tačas, ko so se v Zagorju bolj ali manj hecali, dogajal v Trbovljah, v lokalu Casa mia. Ta pa je skoraj bil kot v romanu Kurta Vonneguta juniorja, ki se mu reče nič več in nič manj kot – Zajtrk prvakov. Sedi lepega jutra glavni junak Hoover v lokalčku in se naliva z martiniji. Natakarica mu vsakič, ko prinese nove maligane, ljubko vošči: »Zajtrk prvaakoov!« Ko se to zgodi desetič, ima Hoover dovolj in reče: »Aah, zato je bog izumil majhna mesta, da ljudje ponavljajo iste šale.« V trboveljskem primeru sicer ni bilo martinijev za zajtrk; bil je le funšterc. So pa Trbovlje majhno mesto in tudi LDS poslanski kandidat Gulič, gostitelj prvakov od Ropa do Kopača, Kebra, Grizolda in Golobiča, si je po mnenju nekaterih privoščil že večkrat doživeto in hudo izpeto šalo. Za eno od miz je posedel same naravne sovražnike: direktorja trboveljskih Lafargea in Termoelektrarne, se pravi potencialnih sežigalnic odpadkov, ministra Kopača, gorečega pristaša gradnje vsaj dveh sežigalnic v Zasavju, nakar še tri Zagorjane, borce za zeleno mejo. Vrh je zajtrk prvakov te mize dosegel, ko je eden borcev vprašal ministra Kopača, če misli, da bo še minister tudi v novem sklicu ... A je treba reči, da funšterc Kopaču naenkrat ni več teknil? P.S.: Se kdo sprašuje, kje je bil najbolj opevani minister zagorskih volivcev ta hip Lahovnik? Osamljen je delal družbo hrastniškemu lobiju, ampak o tem več drugič. Največjega zagorskega predvolilnega aduta, nemškega Schefenackerja, ni bilo nikdar v Zagorje, ker so v Orii, ki jo je tedaj vodila Sonja Klopčič, zdaj direktorica Svee, in v zasavski regionalni agenciji Regionalni center za razvoj složno ocenili, da bi Schefenacker iz Esslingena metal preveč sence na »edlingenško« (Edlingen se je imenovala občina Zagorje med okupacijo) razvojno agencijo. Robert Grah, lastnik AG Automotive, je Schefenackerjevo proizvodnjo zato preselil v bivšo Tovarno nogavic Prebold. Matej Lahovnik se je še kot čisto sveži minister in obenem tudi prav prikupno zmeden zelo angažiral v zgodbi o Schefenackerju. Na sestanek s ključnimi ljudmi je prišel celo v Zagorje, ker pa končnega dogovora niso sklenili, je zabičal, da novinarjem nihče ne sme izdati imena skrivnostnega tujca, ki bi v Zagorju odprl 150 delovnih mest. Vedeli smo le, da je Nemec. Bilo je že okrog sedmih zvečer, ko me je poklical tedanji urednik Luka Dekleva Humar: »Če izveš ime investitorja, ti zgodbo objavim na prvi strani.« Ne vem, ali je bil minister, ki je na mizi v Zagorju pozabil mapo z dokumenti ... Delo je zgodbo imelo na prvi strani, zagorskega župana Matjaža Švagana pa je na dan, ko je bila objavljena, zanimalo le, koliko stimulacije bo »izdaja zagorske skrivnosti« prinesla – novinarki ... Švagan je leta 2004 že drugič postal poslanec (prvič 2000–2004). Uspešni »prodajalec megle« Zagorjanom, trboveljski podjetnik, ki je kot Popovičev politik doživel neuspeh, je bil Aci Grošelj iz Trbovelj. Omenjeni: Slavko Gaber, Pavel Gantar, Marko Pavliha, Tone Anderlič, Matjaž Švagan, Janez Kopač, Dušan Keber, Anton Grizold, Gregor Golobič, Aleš Leko Gulič, Matej Lahovnik, Robert Grah, Luka Dekleva Humar, Aci Grošelj. 25. 1. 2004 V LC je vse b.p. Od ponedeljka že imam težko glavo. Vendar ni kriv ta, menda najbolj depresiven dan v letu, niti polna luna, temveč sta krivca mozoljasti neznanec in Juščenko. Prvi je ropar, drugi pa novi ukrajinski predsednik Viktor. In bolj ko gledam slednjega, bolj me skrbi – prvi. Kajti brala sem, da je Juščenko, prej pravi mačo, prišel na neko zasebno dunajsko bolnišnico, da bi ugotovili, kaj je narobe z njegovim obrazom. Povsem je namreč iznakažen in poln brazgotin ter mozoljev. Dolgo so potrebovali, da so ugotovili: Juščenka so zastrupili. Zgoditi se je moralo na predvolilnem obisku pri vodji tajne službe, kjer so mu postregli z mastno juho. Menda mu je celo teknila. Toda ob prihodu domov mu je naenkrat postalo slabo, bolela ga je v hrbtu in vnel se mu je živec na levem licu. Žena je ugotovila, da mož zaudarja po nekakšnih kemikalijah, zdravniki pa so razvozlali, za katero kemikalijo gre in da je je v Juščenkovem telesu tisočkrat več, kot je normalno! A veste, da je šlo za kemikalijo, ki jo dobro poznajo celo Zasavci? Dioksin se ji reče in o njem ve Civilna iniciativa za zdravo okolje, tista, ki nasprotuje sežigu alternativnih goriv v trboveljskem LC, Lafarge Cementu, za primer povedati, da naj bi bile ob sosežigu odpadkov v cementarnah emisije dioksinov 75–krat večje kot v primeru uporabe »normalnih« goriv. Da ne omenjamo mastnih juhic, ki so več kot primerne za to, da se jim doda dioksin, ker maščoba ta strup raztaplja tako učinkovito, da ga lahko v juho streseš v velikih količinah, pa tega ne bo nihče okusil. In zdaj k mojim skrbem. Od ponedeljka me, kot rečeno, hudo gloda ena stvar. Tudi ropar, oblečen v moder delovni kombinezon, ki je s pošte na trboveljski Tereziji odnesel 400 tisočakov, je bil ves mozoljast. In če zdaj seštejem en depresiven dan, eno polno luno, en kombinezon ter nekaj mozoljev, mi ostane dvoje vprašanj: ali je mogoče, da bi tudi zasavskemu barabinu mozolje povzročil dioksin, in ali je mogoče, da bi ta nastal v kakšni peči, kjer so namesto siceršnjih goriv na skrivaj podkurili z »alternativo«. Seveda je vsakršna podobnost s trboveljskim LC, kjer so nam sicer zaupali, da je tudi njihov direktor pred kratkim imel nekaj malega opravka z zdravniki, izključena. So namreč že nekaj časa v remontu, direktor Franci pa k sreči tudi b.p. Brez posebnosti. Kopač in »kipač« Pa še ena iz zasavskih, rekli bi, brezposebnostnih logov. Je pristojni organ ustavil šoferja tovornjaka, ki je ruševine z enega trboveljskih gradbišč domnevno brez dovoljenj vozil odlagat v sosednjo, zagorsko občino. Pa ga organ pobara, kaj vendar počne. In mu tip v malce slabši slovenščini pove, da nič posebnega. Da pač »tam kopa, tuki kipa«. Ali z drugimi besedami: tudi on je bil b.p. Župana v novih vlogah Se pa nekaj hudo posebnega dogaja v LDS. Po njihovi spletni strani sodeč sta predsednik stranke Rop in predsednik sveta stranke Anderlič upornemu zagorskemu županu in poslancu Švaganu po novem namenila vlogo – izbrisanega. Izbrisala sta ga namreč s seznama članov sveta. Čeprav, če vprašate mene, niti ta Švaganova vsiljena mu nova vloga niti vloga na zdravnika čakajočega pacienta, ki jo je v petek na domačem odru po lastni izbiri zaigral trboveljski župan Barovič, nista nič tako strašnega. A le, dokler se ne najde kakšen Pavle Rupar in tudi zanju izreče, kar je enkrat v parlamentu že izrekel: da je »glumac« vedno »glumac«; če je bil prej, pa naj bo še potem. Franci Blaznek se je decembra 2006, osem mesecev pred iztekom mandata, z mesta direktorja LC umaknil. Razlog: žaljivi internetni napadi, posebej še zapis neznanega avtorja, v katerem ga ta primerja s Hitlerjem. Zapis je po elektronski pošti distribuiral aktivist Eko kroga Boštjan Pihler. LC ga je tožil in tožbo (leta 2009, ko je bil Blaznek že zaposlen na SGP Zasavje) izgubil, ker jim ni uspelo dokazati, da jim je Pihler s svojim dejanjem hudo škodoval. Pihlerja je zaradi domnevne razžalitve v drugi internetni predstavitvi – o korupciji v Sloveniji – tožil tudi Bogdan Barovič. Novembra 2009 je po letu in pol vztrajanja in po 45 minutah za zaprtimi vrati sodišča tožbo umaknil. Pol leta prej je Kosova protikorupcijska komisija Barovičevo pogojevanje v pismu Lafargeu v Pariz označila za koruptivno dejanje, junija 2012 pa je okrožna državna tožilka Alenka Jesenko kazensko ovadbo zoper Baroviča domnevno zaradi kaznivega dejanja jemanja podkupnine zavrgla. Omenjeni: Franci Blaznek, Tone Rop, Tone Anderlič, Matjaž Švagan, Bogdan Barovič, Pavle Rupar, Boštjan Pihler, Alenka Jesenko. 2005 10. 5. 2005 Rekli in ostali – živi V eni od revij z visoko naklado so nekdaj objavljali rubriko Rekel in ostal živ. Branje je bilo zanimivo v toliko, ker je bralec izvedel, kdo si je upal reči to ali ono, pri tem pa za povrh ostal še – živ. V teh retoričnih biserčkih ni bilo nobenega trpnika v slogu »se je reklo«, zaradi katerega bi bil bralec v dvomih, kdo, konkretno, je zadevo izustil, pa si tega ne upa priznati, zaslediti pa tudi ni bilo nobene skromne množine a la »mi smo se odločili«, kadar se je človek v resnici odločil in zadevo zavozil v – ednini. Zasavci v retoriki prav nič ne zaostajajo za drugimi. V redakciji Hvalnice Norosti se je v ta pomladni čas nabralo kar nekaj retoričnih biserov, za katere bi bila velika narodova škoda, če jih ne bi zapisali. Kaj je rekel Barovič ... Trboveljski župan in poslanec SNS Bogdan je pred dnevi v parlamentu, kot je razsodil največji slovenski časopis, naredil veliko krivico strankarskemu prvaku Jelinčiču. V polemiki pred imenovanjem parlamentarne preiskovalne komisije, ki naj bi se poglabljala v politična vmešavanja v delo tožilstva, je Barovič na ugovore, češ da njegov šef ni primeren za takšno vlogo, odgovarjal: »Kdo med poslanci pa ni kdaj vozil avta nepripet s pasom, prehitro vozil ali napačno parkiral?« Ker pa je v časopisnih arhivih natančno zabeleženo tudi, kaj je o srečanjih z varuhi postave dejal sam Jelinčič, dejal pa je, da kot pravi Slovenec pri večerji rad zvrne kozarček rujnega, so si pri časopisu v zvezi s pomanjkljivim Barovičevim opisom pravega poslanca, pardon Slovenca, zastavili naslednje vprašanje:»In kdo je zdaj ta Barovič, da predsedniku lastne stranke noče priznati atributov slovenskosti – kakor si jo pač predstavlja Jelinčič sam?« ... kaj je rekel Perdih ... Zgodbo z Janezom Perdihom, direktorjem bivše trboveljske Mehanike, nato tudi njenim lastnikom in nazadnje grobarjem, ki naj bi del Mehanikine proizvodnje preselil nekam v Srbijo, je treba začeti z – ne boste verjeli – Ražnjatovićevo vdovo Ceco. Ki je seveda tudi številka ena srbskega turbofolka. Če je res, kar se hvali Mehanikin Janez, potem mu je uspelo prehiteti vseh dvesto samskih polnoletnih Slovencev, ki so se v teh dneh, pred Cecinim nastopom v Ljubljani, javili na poziv TV Paprika. Ceca je namreč rekla, da bi rada pred koncertom spoznala čim več simpatičnih moških, z enim od njih pa da bo celo, khmm, večerjala. Zato so na Papriki tudi objavili, kako bi človek rekel, en tak sanjski poziv Slovencem. Zdaj pa k trboveljskemu Janezu. Ne, ni se javil na razpis, je pa ob omembi Cece menda izrekel naslednje:»Ceca?! Ah, poznam, poslovno sodelujem z njo.« V nadaljevanju naj bi po pripovedovanju prič omenil tudi nekaj takega kot kresanje iskric, kar so si eni razlagali hudo po svoje, spet drugi, ki ga bolje poznajo, pa, da Janez in Ceca očitno trgujeta z – elektriko. ... in kaj je rekel Švagan in ostal živ Slavila sta se dan upora proti okupatorju in dan zmage v Evropi in Zagorju. Dogodek: slavnostna akademija 2005. Prizorišče: velika dvorana delavskega doma. Slavnostni govornik: župan Matjaž. V trenutku, ko župan reče »Nihče ne more enačiti domobranstva in NOB«, mu zapoka za hrbtom, zagrmi, se lomi, čez dvorano steče hišnik Pero, županu se pretrga misel, ker streljanja nanj pač ni v scenariju. Zona ga oblije. Občinstvo zaploska, vse je kot v pravi hajki, župan pa si oddahne: njegovim ne bo treba iskati novega župana, ampak le nov – praktikabel. Janez Perdih je tisti bivši direktor bivše Mehanike, ki jo je leta 2001 najprej prodal »nabiralniku« Elgro, družbi brez telefona s sedežem v Ljubljani, nato je trgoval s stanovanjem in Probanko, pripeljal družbo v prisilko, ko so iz Mehanike čez noč v neznano izginili stroji, pa še v stečaj (2003). Na dražbi je Mehaniko leta 2006 za 335.000 evrov kupila Factor banka, od nje pa leto kasneje za 580.000 evrov občina Trbovlje. Feniks Perdih je v Zagorju odprl s.p. za svetovanje in izobraževanje, nato pa se kot vodja sektorja trženja leta 2011 pojavil v družbi s sedežem v zasavskem RCR Pro Solar, ki je imela do izstopa skupine RTH največji posamični delež v rudniški hčerinski družbi RTH Solar, ki trži – elektriko. V bazi Gvin za obdobje 2007 do 2010 ni podatkov o poslovanju podjetnika Perdiha; leta 2011 pa je že zaslužil 176.000 evrov. Perdiha so po debaklu z Mehaniko ovadili zaradi povzročitve stečaja zaradi nevestnega gospodarjenja, zlorabe položaja zaradi pridobitve osebne premoženjske koristi in oškodovanja tujih pravic. Pero Brković, hišnik, ki je na zagorskem odru »reševal« župana Švagana, je tisti ambasador hujšanja s pomočjo (nordijske) hoje, ki je leta 2009 prvič prehodil 443–kilometrsko pot med rodnim Dobojem in Zagorjem, leta 2010 pa se je na pohod prijateljstva, le da v obratni smeri, odpravil drugič. Zanj je potreboval dvanajst dni. Avgusta 2012 je »napadel« svetovni rekord v neprekinjeni nordijski hoji, žal je po 34 kilometrih odstopil in se od Doboja do Zagorja »sprehodil« v 72 urah – le podnevi. Omenjeni: Bogdan Barovič, Zmago Jelinčič, Janez Perdih, Matjaž Švagan, Pero Brkovič. 21. 6. 2005 Tako je govoril Z. Nekoč, bilo je leta 1844, je v Prusiji na svet privekal Friedrich Wilhelm. Pisal se je Nietzsche, umrl je že pri 56., za časa življenja pa je med drugim spisal tudi sila zanimiv spis Tako je govoril Zaratustra. Zaratustra je bil sicer perzijski mislec, ki je do tedaj, ko se je o njem razpisal slavni Nemec, že zdavnaj umrl, ampak Nietzsche ga je za junaka spisa menda izbral le zato, da bi nakazal, da je svet na pomembni prelomnici, da je nasprotje med dobrim in zlim premagano; kar obstaja, je le še večno ponavljajoča se pot k – nadčloveku. Nadčlovek, no, to pa je, kako bi se čim bolj preprosto izrazili, taka kategorija ljudi, ki ..., ki ..., skratka, ki niso za vsak dan. Ker kaj je rekel Zaratustra, da mora nadčlovek narediti z navadnim človekom? Mora ga preseči, ker je človek zanj zgolj to, kar je opica človeku. In je še rekel, da je treba nadčloveka ustvariti na vsak način, ker le iz sreče nadopice, pardon, nadčloveka, izhaja skrivnost, da se vse vrača, da kroži in se ponavlja. Iz večnega kroženja pa izvira večna volja po moči ... In takšno neusahljivo voljo po moči, voljo, da je treba preseči, kar je bilo, da je treba moč vrniti na pravo mesto, jo ponoviti in zaokrožiti, a ne kot človek, temveč kot nadčlovek na višji ravni, da je treba, skratka, uprizoriti nadčloveško reprizo opičjega, eehh, človeškega, so predvčerajšnjim pokazali v trboveljski LDS. Za oder so si izbrali sejo občinskega sveta, ki jo TV–kamere neposredno prenašajo v domove več tisoč volivcev. Slaba repriza večno ponavljajoče se poti trbovske LDS k moči je trajala le nekaj minut, uprizoril pa jo je njihov še čisto sveži nadomestni nadsvetnik Gorazd (Kajič). Ne samo, da je v občinski dvorani zasedel nadstol, na katerem je nekoč sedel njegov vzor, strankarski šef in LDS–poslanec Zoki (Zoran Gračner), celo nadvprašanji, ki ju je nadpostavil, sta kamera in dvorana nekoč že slišali in doživeli: o pregrešno dragih TV–prenosih sej in o čudežnih stanarinah. Kako dolgočasno, vendar! Tako je govoril že – Zoki. Banana Trbovlje Zadnje čase pa veliko, kaj veliko, ogromno!, govori tudi trboveljski župan Bogdan (Barovič). Ko je širni slovenski javnosti zaupal, da si zelo želi igrati v klasičnem slovenskem filmu, je novinar sicer takoj pripomnil da, ah, bi pa lahko vedel, da ga tega ne bi smel vprašati, no, tisti hip so Barovičevi trboveljski volivci že začeli sklepati stave, katero od filmskih div si bo izbral za snemanje žgečkljivih prizorov. Seveda so se še kako ušteli! Že teden dni kasneje se je dal Bogdan slikati s svojim kalibrom, iz česar so lahko sklepali, da si pod slovensko klasiko pač ne predstavlja kakšne zaplotne ljubezenske melodrame, ampak najmanj kavbojko, v kateri poka od pravih pištol'c. S tem pa stav še ni bilo konec. Zdaj si volivci zastavljajo novo vprašanje: ali si potemtakem njihov župan tudi občino predstavlja kot kakšno banana republiko? Če si jo, potem smo spet pri Nietzscheju, se pravi – opicah! Vau! P.S.: Sicer pa bo v Trbovljah, če je res, kar slišim, v resnici kmalu pokalo. Menda v občino na veliko prihajajo trgovci z novci. Vsi bi zidali, problem je le, da ni prostora. Da bi morali prej še kaj podreti. Tako bi Lidl menda Trbovcem podrl bazen in jim zgradil novega pri Marinkovem hramu, Mercator pa bi jim zabetoniral nogometno igrišče na Rudarju in naredil drugega na Kipah, ali pa zminiral veleblagovnico. Pokanja več kot dovolj še za en Barovičev mandat. Leta 2005 so začeli v Trbovljah seje svetnikov prenašati v živo. »Posel« je z novo TVT, Televizijo Trbovlje v lasti Antona Berakoviča, v svojem prvem mandatu sklenil Bogdan Barovič, človek iz show biznisa, ki je natančno vedel, kaj pomeni, priti k volivcem »direktno na dom« – naravnost na ekrane. Verjetno je tudi zahvaljujoč pojavljanju v lokalnem elektronskem mediju leta 2006 še drugič dobil županske volitve. Barovič je pred vsakim pogovorom za TV rekel, naj novinar vpraša karkoli. »Željo« so mu izpolnili, a ob odhodu s TV je bil ogorčen, češ da občina za to, da ga bo »nekdo« pred vsem svetom spravljal v zagato, pač ne bo še plačevala. V drugem mandatu je pogodbo z domačimi »holivudarji« prekinil in v občino pripeljal zagorsko ETV Janeza Vidmarja. TVT je preživela tudi brez pogodbe z občino Trbovlje. Po predčasnem razpustu parlamenta v letu 2011 je ETV Baroviču, ko je ostal »na cesti«, se pravi zgolj s poslanskim nadomestilom, uslugo vrnila: postal je njen sodelavec (in na Radiu Kum), vloge v klasičnem filmu pa mu za zdaj ni zaupal še noben režiser. Gorazda Kajiča ni več v politiki, LDS ni več parlamentarna stranka, na lokalni ravni jo vodi upokojenka Mici Juraja. Omenjeni: Gorazd Kajič, Zoran Gračner, Bogdan Barovič, Anton Berakovič, Janez Vidmar, Mici Juraja. 2006 6. 4. 2006 To se dogaja drugim Tisti, ki jih za poslance izvoli narod pod Kumom, Kalom ali planino Čemšeniško, so izvoljeni pod najsrečnejšo zvezdo: od trboveljskega Barota (Bogdana Baroviča iz SNS), do vseh treh LDS–ovcev – trboveljskega Lekota (Aleša Guliča iz LDS), zagorskega Matjaža (Švagana) in hrastniškega Mirana (Jeriča). Vsi našteti se namreč preprosto ne zavedajo, kaj vse bi se jim lahko zgodilo – pa se jim ne! Baro, za primer, bi bil lahko kot Huseinov Sadam, pa ni. Ali pa Leko! Ta bi bil »komot« kot Krmeljev Darko, ki je pri Lekotu, ko je bil ta še urednik Radia Trbovlje, »žical« tolarje in cigarete! Miranu bi se lahko zgodilo kot zdaj že bivšemu tehničnemu direktorju rudnika Mateju Pavčniku, pa se mu tudi ni, da o Matjažu, ki bi tudi lahko kot irska nevesta ostal brez poročne obleke, pa ni, ne govorimo. Če bi bil Baro Sadam ... Ker je okrožna državna tožilka zavrgla ovadbo, ki je Barota in njegovega strankarskega kolega, trboveljskega podžupana Metoda Kurenta, prikazovala kot koruptivna lokalna oblastnika, Barotu letošnje pomladi dolgčasa ni treba preganjati tako kot Sadamu: z verzi izza rešetk. Viden je, kako se po občini bolj kot v Huseinovem prevaža v Minattijevem slogu, ki se mu reče »o, da bi bil veter, kako visoko bi jim – predvidevamo, da volivkam – dvigal krila«. Za zdaj to počne še s sapico v obliki skuterja. Pravi tornado, yamaha, pa menda sledi. ... in Leko Krmeljev Darko Naš Leko je postal predsednik parlamentarne protikorupcijske komisije, tiste, ki bo spremljala in nadzorovala premoženje in druge take morebitne koruptivne zadeve poslancev. Pa prav Lekotu, ki je bil pred leti vpleten v posel, ki je dišal po korupciji, so v LDS zaupali to nalogo! Ker si je bil Leko s takratnim županom – tudi iz LDS, dober, občina in država pa sta ravno tedaj kupovali stanovanja za potrebe stanovalcev Nasipov, katerih domove so rušili, ker so tam načrtovali obrtno cono, je Leko začutil, da je prišel njegov čas in lepo mimo vrste dobil drugo, večje, lepše stanovanje. Občinsko. So pa občinarji ravno v tistem času iskali nov domek tudi Krmeljevemu Darku, ki se je v stari rudniški koloniji Nasipi kljub veceju na štrbunk sicer prav dobro počutil. Ampak, glej ga zlomka, domka zanj in za njegovo Vilmico vseeno niso našli v spodobni soseski Sallaumines, tako kot Lekotu, temveč v »getu« Bevško. Žal. Če bi bil Švagan Irec ... S Švaganom je pa tako, da se je zadnjo marčevsko soboto poročil. In imel je veliko srečo, da se je rodil kot Slovenec. Ker če bi se kot Irec, bi njegova nevesta ostala brez obleke, on pa brez milijonov. Ravno v času njegove poroke je namreč najbolj znani irski salon poročnih oblek bankrotiral, neveste in ženini, ki so za svoje sanjske obleke vnaprej odšteli povprečno po milijon tolarjev, pa ostali brez vsega. Je pa vseeno čudno, a ne, da res, da se je Švagan tisti ponedeljek po sobotnem poročnem slavju namesto na kakšnih Bahamih »sončil« v parlamentu?! Na tole bo pa morda zdaj lahko odgovoril Leko. ... in Miran Matej Vedno »skulirani« Miran se je zadnjič močno razjezil. Še bolj kot njegov strankarski kolega Pavčnikov Matej. Razlog: ker je novi direktor RTH Bojan Klenovšek, ki je iz SDS, vsi trije pa so iz Hrastnika, Mateja odslovil z mesta tehničnega direktorja. Matej pa je bil, slišim, zelo jezen že enkrat prej. Ko je dolgoletnega kolega Bojana na kolegiju naslovil s »ti, Boko«, je izvedel, da tako ne bo šlo več. Kar je čisto prav. Podjetja kot RTH pa res ne moreta voditi – Tiboko in Titejč ... Kdo starejših Trboveljčanov ne pozna Krmeljevega oziroma Krmelovega Darka? Urbane ikone Trbovelj? Posebneža s seznama trboveljskih kultnih legend á la Fajdiga, Drobež, Petrič, Anžurjev Nace, Viki Mornar, Bregarjev Čarli ... Po desetih letih še vedno biva v Bevškem, kamor so ga Žgajnarjeve uradnice preselile zgolj »za nekaj mesecev«. Bojan Klenovšek je postal prvi mož hrastniške SDS, oba, tudi Matej Pavčnik, pa sta še kar na RTH. Poročno slavje Matjaža in Mirjam Švagan v depandansi gostišča Vidrgar na Kandršah je v »špalirju« spremljalo na desetine zagorskih gasilcev in motoristov iz Klukhene ter kopica radovednežev, a za največje presenečenje je poskrbel Švaganov bivši tast Janez Vidmar, uspešen zagorski podjetnik, izlaški Berlusconi (njegova je ETV), zdaj prvak zagorske SDS z velikim posestvom pod Zasavsko Sveto goro. Ena od poti nanj vodi (tudi) mimo gostišča Vidrgar. In tako se je zgodilo, da se je sredi poročnega slavja na veliko začudenje svatov ter še posebej Švaganovega novopečenega tasta kot po naključju mimo pripeljal tudi – bivši tast. Prvega ne pozabiš nikoli ... Omenjeni. Bogdan Barovič, Aleš Leko Gulič, Matjaž Švagan, Mirjam Švagan, Miran Jerič, Darko Krmelj, Matej Pavčnik, Metod Kurent, Bojan Klenovšek, Janez Vidmar. 9. 11. 2006 Za vse prave moške, I. del Zakaj je enim »ratalo«, drugim pa ne, je že več kot deset dni najbolj umestno vprašanje v dolinah pod zasavskimi vršaci. Ali drugače: zakaj so eni bili izvoljeni, drugi pa ne? Ker se dilema za zasavskimi šanki iz dneva v dan poglablja, ker padajo stave in se rušijo miti, zaradi česar se po 22. oktobru zapijajo še tisti zasavski moški, ki se prej niso, se je redakcija Hvalnice Norosti odločila, da poskuša po svojih močeh odstreti vsaj del tančice s predvolilnih skrivnosti zasavskih županskih in svetniških kandidatov in tako predvsem Zasavkam pomagati k razumevanju izzašankovske krize njihovih moških. Nenazadnje je že doktor Rugelj ugotovil, da v homoseksualnem vzdušju gostiln uživajo le alkoholiki; pravi Zasavci – eeh, no, ja, priznam, v resnici je rekel »pravi moški«, gredo domov k – ženskam ... Najprej o zmagovalcih ... trboveljskih Slišim, da je trboveljskega Bogdana (Baroviča) zmaga na županskih volitvah, pa čeprav ne prva, tako navdušila, da je vsak telefonski klic, vsak pozdrav, vsak najmanjši namig in vsako čestitko še tri dni po 22. oktobru razumel v duhu volilne zmage. In to ne glede na to, da se je menda ves predvolilni čas tolažil v slogu »do 22. še vzdržim, nato pa ...«. Tako se je zgodilo, da mu 25. oktobra zazvoni telefon in moški na oni strani žice reče: »Čestitam ...« Baro vznesen, ne sliši intonacije, ga prekine, rekoč »hvala, hvala«. Nad njim že oblaček županske slave, ki pa se je razblinil, ko je glas z one strani dokončal stavek: » ... za 31. obletnico poroke. Se še spomniš, da sva se ženila na isti dan?« Trenutek molka, ki mu sledi moškosolidarnostni zaključek: »N'č hud'ga, župan, n'č hud'ga. Tud' jaz sem pozabil, sam' da je mene moja zarad' tega že klicala.« Vzdržnost do konca. ... zagorskih Kot v trboveljskem, je tudi v zagorskem primeru odločila – ženska. Pravzaprav več žensk. Horda žensk. Zakaj je zmaga znova šla Matjažu (Švaganu), pa čeprav je imel tokrat v nasprotju s prejšnjimi volitvami, ko je bil edini županski kandidat, petsto odstotkov tekmecev več? Zagorske ženske, ki v nobenem pogledu ne odstopajo od drugih Zemljank in torej padajo na titule, zlasti na tiste, ki se začnejo s pre–, na primer predsednik, so mi zaupale, da so na volitvah brez dvoma odločili njihovi glasovi. Ob pogledu na županske kandidate naj bi jih namreč večina razmišljala takole. Ginter (Kržišnik, As)? Pre–potenten. Iztok (Cilenšek, SD)? Pre–star. Andrej (Dolšina, NSi)? Pre–pošten. Marko (Agrež, SDS)? Prezelen. Slavko (Jelševar, SLS)? Pre–bogat. Ah, Švagan, predsednik stranke in nogometnega kluba in občine! Pre–lep! In je spet dobil 80 odstotkov, kar gre v kontekst z zadnjo izjavo Švaganovega kolega, trboveljskega poslanca LDS Guliča. V ponedeljkovi Piramidi je o svoji, no, pardon, moški lepoti izjavil, da si je tudi sam dolgo časa želel biti lep. Nakar se je preprosto odločil, da tak bo. In zdaj je – lep. Ko bo pre–lep, bo pa tudi on Švagan, a ne? ... in hrastniških Zakaj je zmagal hrastniški Miran (Jerič), je domala nerazrešljiva uganka tudi za zasavske pivce, saj se predvolilne kampanje skoraj ni šel. Oziroma se jo je šel neslišno. K sreči je v njegovem primeru vsaj uganka ženskega spola, kar odgovarja tezi, da tudi za Jeričevo zmago stoji žena, eeh, ženska. Bogdan Barovič se kot župan oziroma poslanec v javnosti ni pogosto pojavljal v družbi žene Marine, ki so jo leta 2004, sredi prvega moževega županskega mandata, imenovali na čelo prve dame zasavske Splošne bolnišnice. Leta 2009 so ji zaupali že drugi mandat, maja 2012 ji je uspel veliki met: v SBT je izpeljala največji investicijski cikel v zasavskem zdravstvu v zadnjih 35 letih. V prenovo laboratorija, pediatrije, dialize in v negovalni oddelek so bili vloženi štirje milijoni evrov. Junija 2012 je na predlog društva dializnih bolnikov prejela prvojunijsko nagrado. Njen spremljevalec je bil – mož, sicer novi predsednik trboveljske SNS, ki je tisti čas že razmišljal o novem volilnem podvigu z lastno listo. V najboljših časih stranke so njeni člani vedeli veliko povedati o najboljšem kruhu, ki ga peče – za vse samo – Marina. Hrastniška prva dama Vanja Jerič je več kot županova žena: je tudi prva občinska finančnica in nekateri ji pripisujejo, da hrastniško občino v resnici vodi – ona. Še ena Zasavka si zasluži naziv prve dame: Jerca Vučetič Nagode, žena novinarskega kolega Jureta Nagodeta, ki je iz Zasavja poročal za Dnevnik. Zdaj že tri leta vsak dan poroča samo še Jerci - z očmi, o življenju v sobi B-211 ... Leko je še vedno samo – lep. Omenjeni: Janez Rugelj, Bogdan Barovič, Marina Barovič, Ginter Kržišnik, Iztok Cilenšek, Andrej Dolšina, Marko Agrež, Slavko Jelševar, Matjaž Švagan, Aleš Leko Gulič, Miran Jerič, Vanja Jerič, Jure Nagode, Jerca Vučetič Nagode. 2007 21. 3. 2007 Enkrat dominus – zmeraj dominus V mali ribiški vasici Vrsaria na zahodni obali rimske province Histriae so še dolgo razpredali o dogodku, ki so mu bili priče v daljnem letu 1177. Vasico na gričku, s katerega je segal pogled na arhipelag osemnajstih otočkov, je tistega leta obiskal sam papež Aleksander tretji. Tri dni se je zadržal v kraju, ki je poleg tega, da so imeli v njem svojo poletno rezidenco škofje iz bližnjega Parentiuma, veljal tudi za administrativno središče poreške grofije. Ker je bila vasica tako ljuba škofom, so se razglasili za njenega dominus, se pravi gospodarja, in vaščanom na ta račun še dolga stoletja ni bilo treba plačevati nikakršnih dajatev. Ah, to so bili časi, ko je jugo v Vrsario še prinašal dež, burja najavljala lepo vreme in je maestral še hladil razgreto kožo in razplamtelega duha! Nato so minevala leta, desetletja, stoletja ..., dokler ni na 16. marca dan leta Gospodovega 2007 taista vasica, ležeča okrog 45. vzporednika, na pol poti med severnim polom in ekvatorjem, po imenu Vrsar pri Poreču, znova doživela visok obisk. Tokrat jo je obiskal zagorski gradonačelnik, no, se reče, župan, Matjaž Švagan z delegacijo. Na obisku se je zadržal en sam dan, toliko, da si je zadolženi za tehnične zadeve strokovno ogledal, kakšno orodje naj vzamejo s seboj v Vrsar naslednjič, da bodo, če bo treba, brez težav vdrli v svoj počitniški dom, in pa da so se na mestu samem, v vrsarski marini, prepričali, da vrsarski arhipelag tudi še dandanes, kot v časih papeža Aleksandra, šteje osemnajst otočkov ... Omenjena zagorska delegacija pa je tudi sicer, kot vedo povedati priče, delovala nadvse uigrano. Ne tako kot v občinskem svetu, ko štirje iz SDS in SLS vlečejo v desno, drugih 21 pa v levo. Tokrat so vsi vlekli v isto smer, saj je dominus Švagan vloge porazdelil že doma. Kot smo izvedeli, je v primeru, da bi morali v dom vdreti, najpomembnejšo nalogo zaupal predsednici opozicijske SDS Dragi Jazbec, rekoč: »Dragi, ti žagi (žagaj, o.p.).« Blanka Šmit, vodja občinskega oddelka za družbene dejavnosti, je »imela čez« kulturni program, načelnik oddelka za gospodarske javne službe Ivo Vrtačnik pa bi moral vse skupaj posneti za javnost. Če že ima v nazivu »javne«, ne? Posebej zahtevno nalogo je dobil predsednik zagorske SLS Slavko Jelševar. Švagan mu je, ker je Slavko pač iz SLS, zaupal vlogo, v kateri se je pred leti prav na Hrvaškem odlično izkazal že njegov strankarski šef Janez Podobnik. »Če se zadeve zapletejo,« je Slavku, kot smo izvedeli iz zaupnih virov, rekel Švagan, »se ti vržeš na tla.« Sam pa se je tudi odločil posnemati svojega, zdaj že bivšega šefa po strankarski liniji, Toneta Ropa. Če bi prišlo do najhujšega, bi Švagan Hrvatom zagrozil z Evropo, ki da je še nekaj časa ne bodo videli oziroma nekaj podobnega. Ampak! Tega scenarija Zagorjanom k sreči ni bilo treba uresničiti. So pa zato družno ugotovili, da je vseh osemnajst otočkov še na istem mestu kot pred tisoč leti. Niti do poletja pa na istem mestu, kot sta, slišim, ne bosta ostala dva trboveljska direktorja. Prvi, Roman Vodeb, direktor zavoda za šport, je zato začel uresničevati scenarij B in se po tistem, ko je okusil slast TV–kamer, že ozira proti veliikii medijski hiši v prestolnici. Drugi, direktor Zdravstvenega doma Uroš Prelesnik, pa naj bi objavo razpisa za svojega naslednika zlobiral tako, da bi bil, če bi mu uspelo, sam sebi edini naslednik. A v njegovem primeru gre menda za plan A. In ta se ponavadi ne obnese ... Dom v Vrsarju je še kar zagorski. Po tistem, ko jim ga leta 2008 na javnem razpisu ni uspelo prodati, je dobil status »občinske srebrnine«. A v bistvu so Zagorjani kupca zanj tedaj imeli. Vladimir Krajilo je kljub izklicni ceni 820.000 evrov zanj ponudil 900.000 evrov in plačal tudi 80 tisočakov varščine, ki pa jih je pustil zagorskemu proračunu, saj nikoli ni zmogel zbrati celotne kupnine. Pravi kupci naj bi menda prihajali iz Rusije. Vrsarski arhipelag še kar šteje osemnajst otočkov, zagorska delegacija pa ima eno članico manj – Dragi Jazbec, ki je umrla leta 2011. Romanu Vodebu je po debaklu s trboveljskimi SNS–ovci v petih letih uspelo postati prvi slovenski freudovec. Piše knjige, bloga, svetuje, zdravi, komentira aktualno dogajanje za domače in tuje medije in čaka na svoj trenutek slave, ki mu ga napovedujejo zvezde. Le doma v Trbovljah mu ne uspeva: leta 2012 se je znova zaman potegoval za mesto direktorja Zavoda za šport. Tudi Uroš Prelesnik po 14 letih v vrhu ZD ni več kandidiral na to mesto. Oftalmologa je zamenjala ginekologinja (Cvetka Skušek Fakin), njo pa leta 2011 ekonomistka (v času Fakinove prva finančnica ZD Tatjana Jevševar), s katero sta v letu 2010 skupaj »pridelali« 200 tisočakov izgube. Omenjeni: Dragi Jazbec, Blanka Šmit, Ivo Vrtačnik, Slavko Jelševar, Matjaž Švagan, Janez Podobnik, Tone Rop, Roman Vodeb, Uroš Prelesnik, Cvetka Skušek Fakin, Tatjana Jevševar, Vladimir Krajilo, Dragi Jazbec. 12. 9. 2007 Jesen s tremi ničlami Kadar na Delu nastopi čas za tedenske kolumne, je to znak, da je poletja nepreklicno konec. Da je čas za rumeno jesen. Ampak, kako že pravijo? Da bi lahko šel naprej, pojdi najprej nazaj. Torej v našem primeru v zlato poletje leta Gospodovega 2007. Ker strele udarjajo v najvišje vrhove, startajmo z – njimi. Trboveljski politični vrh je imel to poletje še posebej veliko dela s seboj. Odslovil je dolgoletno direktorico občinske uprave Alenko Maček Berger in na njeno mesto postavil »svojega« človeka Borisa Moškona. Ne bo pa z občine, slišim, odšel »najbolj zaslužen« za odhod Bergerjeve, to je najhitrejši slovenski poklicni podžupan Metod Kurent. Kurent je bil še junija v dirki za to, da dobi službo v Holdingu Slovenskih elektrarn s pisarno v trboveljski Termoelektrarni. Pisarna ga še čaka, s službo pa malo slabše kaže, ker naj bi se SNS, katere član je Kurent, zamerila gospodarskemu ministru Andreju Vizjaku. Zamera naj bi nastala tistega julijskega dne, ko je poslanec SNS in Kurentov občinski šef, trboveljski župan Bogdan Barovič, najprej v državnem zboru, potem pa še v medijih, popljuval vse, od ministra Andreja navzdol, ker zakon o podaljšanju proizvodnje v rudniku, ki ga je vložil v DZ, ni šel skozi. Tako kot zdaj za kazen pri Holdingu ne bo šel skozi Kurent. Zaradi česar se lahko pod nosom obrišejo vsi tisti na občini, ki so se od njega že poslavljali. Nekateri celo s huronskim veseljem, ker ga, tudi kadar peš opravlja posle, menda težko dohajajo. Glede na Kurentov pedigre, ko sta z Andrejem Jerebom osvajala še naslove državnih rejli prvakov, jim to celo lahko verjamemo. Čeprav ne vem, kako bo z občinarji v prihodnje, saj postaja Kurent vse hitrejši. Zdaj si je omislil lotusa! In o nakupu, sem izvedela, že obvestil tudi Draga Kosa. Ali si ga je kupil v tolažbo, ker je zaradi politike ob dobro službo ali si je le izpolnil davno željo, je vprašanje. Je pa čisto na tleh. Lotus, mislim, ne podžupan. Ne samo prometnega, nikakršnega prekrška sploh, pa si Kurent, poslej ne bo smel privoščiti na mariborskem koncu. Mesto okrajne sodnice v štajerski prestolnici je namreč dobila – Bergerjeva. Si zamislite, kakšno kazen bi »toti« njen bivši podšef »pokasiral« že samo za najmanjši prekršek?! Poletje je bilo precej radodarno tudi do drugega trboveljskega poslanca v DZ, Aleša Guliča iz LDS. Ne samo, da je preživel precej trd pristanek s starodobnim motociklom, ki ga je vozil Trboveljčan Franc Malgaj! Tudi svoj prepoznavni znak – lesene cokle – mu je uspelo obdržati. Očividci vedo povedati, da so oba motorista, čeprav opraskana, dokaj hitro rešili iz gošče. Malo dlje so porabili le za znamenite Lekove »nanulice« ... Leko je po tistem, ko je julija za predsednico LDS pomagal ustoličiti Katarino Kresal (njen nasprotnik je bil Lekov zagorski kolega Matjaž Švagan) in se nato z njo pokazal še na laškem Pivu in cvetju, pred dnevi pripadnost Katarini, pardon, stranki, še potrdil: na občini je zbiral podpise v podporo Mitji Gaspariju. Pohvale vredno dejanje. Ampak le, če odmislim podporo, ki je je bil Gaspari pred tedni deležen iz Zagorja. Zelo konkretna je bila. S tremi ničlami za sedmico. In v evrih. P.S.: Kdo bi rekel, da zna biti vedno zadržani gospod Gaspari tudi prav prikupno zmeden. Ko je v okviru kampanje obiskal Sveo, ga je njen direktor Miro Štrajhar pozdravil v slogu »starega« industrialca: »Mene kličejo Miro.« In je sprožil desnico. Z rahlo zamudo je sledil odgovor: »Jaz sem pa – Mitja.« O bivšem trboveljskem podžupanu Metodu Kurentu vlada vsaj toliko različnih mnenj, kolikor je imel njegov lotus brzin. Takšnega operativca, kot je on, trboveljska občina še ni imela. Njegova filozofija je bila, da je podžupan vreden toliko, kolikor ničel prinese občinskemu proračunu. Še danes bi mnogi želeli sodelovati s Kurentom, a pravijo, da bi jih stal vsaj za tri: ker bi potreboval najmanj dva – supervizorja. Kurent je po tistem, ko je SNS izgubila volitve, to je po dveh mandatih, večkrat poskušal nazaj v TET, od koder je prišel na občino. Nazadnje celo s pomočjo ne najbolj prijazne metode. Ni mu uspelo. Za kratek čas ga je zaposlil Jurij Jeraj, ACV Trbovlje, nakar si je našel delo v Šaleški dolini. Miro Štrajhar se je na čelu Svee obdržal vse do decembra 2011. Pred krizo in ujmo, proti kateri družba ni bila zavarovana, je Svea klecnila. Po stečaju litijske »hčere« Lesne v letu 2011 je Štrajhar prodal svoj 47–odstotni delež v Svei Inženiringu in se upokojil – dobro četrtino je odkupila agencija RCR, prvi Svein nadzornik pa je postal prvi zasavski razvojnik Tomo Garantini. Letos poleti so neznanci vdrli v dom Štrajharjevih na Jesenovem in ga popolnoma razdejali, odnesli pa le nekaj pušk in zlatnino. Omenjeni. Alenka Maček Berger, Boris Moškon, Metod Kurent, Andrej Vizjak, Bogdan Barovič, Andrej Jereb, Drago Kos, Aleš Leko Gulič, Matjaž Švagan, Mitja Gaspari, Katarina Kresal, Miro Štrajhar, Jurij Jeraj, Franc Malgaj, Tomo Garantini. 3. 10. 2007 O pticah trnovkah in Trbovkah Pa so tudi Trbovke dočakale! Pred meseci se je eden od rumenih časopisov razpisal o prvaku SD Borutu Pahorju kot o metroseksualcu. Metroseksualec naj bi bil »izdelek« sodobnega časa, lep, negovan moški, nežnega, skoraj ženskega videza, ki redno zahaja v lepotilne salone na pedikuro, manikuro, masažo, si kupuje kreme proti gubicam, losione, vodice – skratka popolno nasprotje mačističnih moških, kakršne so rade videle naše mame. Seveda pa v ženskih očeh takšno pisanje dotičnemu moškemu, pa četudi je prvi med prvimi, odvzame vso moškost, vso neupogljivost značaja, ki mora biti začinjena z malce grobosti takrat, ko je treba – čeprav največkrat kar ni treba. In takšno »razmoščenje« se je zgodilo tudi prvaku SD Pahorju. Kar nekaj Trbovk poznam, ki jim je do trapastega zapisa, da je Borut metro–, postalo toplo okrog srca, ko so slišale njegovo ime. Po zapisu so nekoliko trpele, končno pa so si oddahnile pred dnevi, ko je Pahor na shodu stranke v hali Tivoli dobesedno eksplodiral. Kot sod smodnika, je bil, so vzdihovale, in govoril je taaake stvari ... Take – moške, vojaške! Da bo stranko že do dneva mrtvih odel v poveljniške verige, jo spravil v brezhibno kondicijo, na vodilna mesta postavil najbolj sposobne, da bo, skratka, izvedel splošno mobilizacijo vseh razpoložljivih sil ... Res so uživale. Ampak, kaj slišim zdaj?! Da tem istim Trbovkam spet nekaj ni prav. Ni jim prav Pahorjeva preobrazba iz nežnega vodje v »naspidiranega« šefa opozicije! In zakaj ne? Domnevam, da zato ne, ker ima lahko to za trboveljsko SD, ki ji načeluje Tatjana Jevševar (ženska!), hude posledice. Dobi lahko novega poveljnika! Stranka, seveda. In za njegovo ime se menda celo že ve: Andrej Grilj, mladi občinski svetnik z enako izobrazbo, kot jo ima prvak Borut. Sram naj ga bo, kdor je pri tem pomislil, da je metroseksualec morda poklic! Grilj in Pahor sta diplomirana politologa! In v izogib še kakšni neljubi pomoti: tudi novi – v prvih treh mesecih za tri ure na dan – odgovorni urednik na ETV, sicer dopisnik TV Slovenija iz Zasavja Marko Planinc, kljub nežnemu videzu ni noben metro– ... Biserov polna je tudi zagorska politika. Ampak LDS–ovska. Bilo je pred tedni, ko je v Zagorju maševal sam kardinal dr. Franc Rode. Visoki obisk je uspelo izpeljati zagorskemu dobrotniku, članu Janševe SDS, Gabrijelu Brezovarju. Na večerjo po maši je Gaber, kot mu pravijo, povabil številne lokalne imenitneže, med njimi tudi svojega šefa iz službe, LDS–ovca Iztoka Živka, znanega po tem, da se, kamor že pride, počuti kot doma. In ker Gaber dobro pozna to lepo šefovo lastnost, ga je za omizjem posedel tik ob sebi in mu zabičal, naj bo kar najbolj dostojen, sicer ga ne bo predstavil dr. Rodetu. Šef vse obljubi in skupaj stopita do kardinala. Ta Živku ponudi roko s kardinalskim prstanom, nakar je, vedo povedati priče, sledila ena najhujših sekund v Gabrovem življenju. Živko se namreč prikloni in kardinalu – poljubi prstan. Gaber zadrži dih, kardinal pa navdušeno:»Samo španski kralj in vi sta mi doslej poljubila roko!« Živko zmagoslavno, v pričakovanju pohvale pogleda Gabra. A namesto občudovanja v njegovih očeh zagleda grozo. »Sem naredil kaj narobe?! Saj me je kardinal celo pohvalil!« je zgroženo šepetal Živko. Pa se zasliši žalosten Gabrov glas:»Že v redu, ampak zakaj nisi tudi meni povedal tega – o poljubih in prstanih?« »In kako naj vem, da ti nisi gledal Pesmi ptic trnovk?!« je Živko končno razkril svojo skrivnost ... Politolog Andrej Grilj je trboveljsko SD prevzel leta 2007, pri rosnih 26. letih. Od nje se je kmalu oddaljil, ker so ga grobo izkoristili. Leta 2008 je bil tik pred tem, da ga evidentirajo za trboveljskega kandidata za državni zbor. A je po ukazu z vrha kandidatka postala Trboveljčanka Melita Župevc. V DZ je bila izvoljena z rekordnim številom glasov. Tistega leta bi v Trbovljah na listi SD zmagal kdorkoli. Parlamentarne volitve 2008 so bile volitve proti Janši, ne za SD. Župevčeva je leta 2011 pristala v Jankovičevi Pozitivni Sloveniji in ponovno v parlamentu; s Tonetom Ropom pričakuje prvega otroka. Grilju se je SD prek SD–župana Vilija Trevna letos končno oddolžila: s službo na trboveljski občini. Marko Planinc, včasih LDS–ovec, ni prepričal lastnika ETV Janeza Vidmarja, Janševega človeka, da je primeren za odgovornega na ETV. Še vedno dela kot pogodbeni dopisnik nacionalke, pisanje hrastniškega Letopisa so mu mladi Hrastničani začeli spodnašati, znova pa sestavlja zagorski Bilten. Gaber Brezovar in Iztok Gabrijel Živko, Gaber in Gabrijel torej, sta ostala prijatelja, a si še do danes nista skupaj ogledala Pesmi ptic trnovk. Omenjeni: Borut Pahor, Marko Planinc, Tatjana Jevševar, Andrej Grilj, Franc Rode, Gabrijel Brezovar, Iztok Živko, Melita Župevc, Tone Rop. 18. 10. 2007 Nedolžnost zardevanja Pred meseci mi je v roke prišla zanimiva knjiga z malce nespodobnim naslovom. Če mu olepšam nosilno besedico in s tem preprečim zadrego vseh tistih, ki še premorejo nedolžnost zardevanja, se naslov glasi Žalostne »prijateljice noči« mojega življenja. Mojstrovina prihaja izpod peresa Gabriela Garcie Marqueza, k sreči pa naslov nima veliko opraviti z vsebino, ki je ena sama pravljica z eno samo prijateljico noči – pa še to odsluženo – in v kateri slavni Kolumbijec razprede tudi misel o tem, da je zmagoslavje življenja to, da je človeški spomin pomanjkljiv pri stvareh, ki niso bistvene, le redko pa zataji pri tistih, ki nas resnično zanimajo. Kar je Cicero povedal z eno samo povedjo, rekoč, da ga ni starca, ki bi pozabil, kam je skril svoj zaklad. Ker je torej sposobnost pomnjenja dragocen zaklad, jo Zasavci na veliko gojijo. Na trboveljski občini na primer so po spominu pobrskali tisti hip, ko je iz županovega kabineta pricurljala vest o tem, da je dosedanji notranji revizorki na občini Ireni Kreča, ki pa zdaj eno leto ne bo opravljala notranjih revizij, ampak bo kot v.d. vodje splošnega oddelka leto dni nadomeščala kolegico na porodniškem dopustu, župan dovolil, da se na domačem naslovu registrira kot samostojna podjetnica za notranje revidiranje uporabnikov državnega oziroma občinskih proračunov. Ali je tudi ta registracija le začasna, za eno leto, nam ni uspelo izvedeti, najbolj hudi jeziki na občini pa trdijo, da je župan sodelavki ugodil iz praktičnih razlogov: da ne bi prišla prehitro iz – prakse. Revizorske, kajpada. Pa čeprav po novem kot Kami revizija Irena Kreča s.p. Manj zadovoljni pa so z (bivšo) revizorko, slišim, v občinskem sindikatu. Je kar izstopila iz njega. Izstopi se dogajajo tudi Zagorjanom. Vrste Švaganove LDS je zapustila Romana Butolen, ki sicer še ostaja v občinskosvetniški skupini, se je pa pridružila Golobičevemu Zaresu. Kar sploh ni čudno glede na to, da je pred tem zamenjala tudi službo. Iz Regionalnega centra za razvoj, ki ga vodijo zagorski »rdeči«, je šla v Ultro. Njen bivši strankarski šef Švagan zaradi tega ni preveč žalosten. Nenazadnje so tudi njega vabili v Zares, a kaj, ko njegov spomin še pomni, kakšne zaklade vse skriva Gregor Golobič in kje. Ko pa bo tudi Švagan osvojil tehniko, o kateri se toliko govori, o učinkovitem izbrisu neprijetnih slik iz možganov, bo mogoče celo razmislil: ali LDS ali Zares? Do takrat bo brisanje neprijetnih datotek, kot se sliši iz zaupnih krogov, prakticiral po svojem receptu: z močjo misli, katerih center je v prefrontalnem korteksu, bo zmanjšal moč hipokampusa in amigdale, to je moč centrov, kjer nastajajo spomini in se nalagajo čustva ... Sodeč po zadnjih dogodkih brisanje neprijetnih datotek obvladajo tudi v Hrastniku. V Gradbeni dejavnosti, ki je skupaj z družbo AGM Nemec zdaj dobila milijonski posel pri gradnji čistilne naprave v Hrastniku, so namreč med referencami, ki so si jih družno nabirali pri gradnji čistilne naprave v Laškem, čisto pozabili omeniti jezo in škodo krajanov Strenskega. Za to, da bi prihranili kak tolar, so namreč njihovi kamioni ubirali čudne bližnjice, ampak to bo najbrž povezano z malce višjimi sedeži in drugačnim pogledom na svet ... S kakšnim, ne bomo spraševali. Kajti ko so o njem pobarali znanega slovenskega pisatelja, je ta rekel, da je zadnje čase bolj slab, ker mu ga zarašča k... mrena. Pa smo spet pri »prijateljicah noči«, spominih in nedolžnosti zardevanja. Irena Kreča je še vedno notranja revizorka. Ko je po Baroviču leta 2010 županstvo prevzel Vili Treven, je bilo na seznamu opravljenih občinskih revizij enajst poročil. Vsa so bila starejša od pet let. Irena Kreča je prišla na trboveljsko občino v času LDS–župana Žige Žgajnarja (1998–2002); pred tem je bila članica trboveljske SDS. Delu ni nikoli odpustila, da je bralce tudi pod »sredinskim« županom spomnilo na njeno »desno« strankarsko pripadnost. Švagan in Golobič sta se po dolgih letih znova soočila leta 2011, ko se je Golobič na veliko presenečenje slovenske javnosti odločil kandidirati za državni zbor v – Zagorju. Švagan mu je prerokoval največ šest odstotkov glasov ali desetkrat manj od svojega državnozborskega rekorda. To je bila ena od Švaganovih najbolj zgrešenih političnih napovedi. Golobiča sta namreč volila vsega sto dva Zagorjana ali 1,07 odstotka volivcev. GD Hrastnik je vzdržala do pomladi 2012, nato je »obmirovala«. AGM Nemec je po tistem, ko je bil dolga leta prvi hrastniški »dvorni« gradbinec, postal ekskluzivni izvajalec še v Trbovljah. Bilo je v času trboveljskega podžupana Metoda Kurenta. Nemčevo podjetje se je proti pričakovanjem prikupilo tudi novemu županu Viliju Trevnu. Junija 2012 je Primož Nemec umrl; ni preživel operacije na srcu. Omenjeni: Irena Kreča, Romana Butolen, Matjaž Švagan, Gregor Golobič, Primož Nemec, Metod Kurent, Vili Treven, Bogdan Barovič, Ladislav Žiga Žgajnar. 28. 11. 2007 Županova Micka Prejšnjo sredo je bilo na trboveljski občini vroče. V sejni dvorani se je bila bitka za zasavskega državnega svetnika, ki jo je z žrebom dobil Hrastničan Brane Majes. Zasavci so tedne prej delali tak cirkus okrog teh volitev, da so v Ljubljani rekli, da mora eden njihovih nujno v Trbovlje, da ne bo kaj narobe tam doli (na vasi, o.p.). Zanimivo zgodbico mi je zaupal človek, ki so ga poslali. Je rekel, da je treba na to, kar se dogaja v Zasavju, gledati tako, kot na klobase gleda nekdanji pravosodni minister Rajko Pirnat: »Če jih hočeš jesti z užitkom, je bolje, da te ni zraven, ko jih delajo.« Kar sem, ker sem samo ženska, razumela tako: če hočem še kdaj z užitkom pogledati Braneta Majesa, sicer direktorja hrastniške Kemične, bo najbolje, da izginem z občinskih hodnikov. In sem odbrzela ter sklenila, da neham drezati v zakulisje. A je sklep trajal le deset minut. Po desetih minutah od žreba je trboveljski župan Bogdan Barovič elektorico iz LDS Mici Juraja razglasil za izdajalko Trboveljčanov, ker je dokazano dala svoj glas Hrastničanu. Nakar se je oglasil še zagorski župan Matjaž Švagan in rekel, da za vsem, tudi za gospo Mici, stoji predsednik sveta LDS Aleš Gulič. Toda kdo stoji za Guličem, lepo prosim!? Po vsej logiki bi to morala biti predsednica LDS Katarina Kresal. Ampak! Kaj pa ima politika z volitvami v državni svet, saj te niso strankarska temveč občinska zadeva?! No, če bi se zasavski eldeesovci Švagan, Jerič (Miran, hrastniški župan) in predsednica trbovske LDS Mici lahko mirno pomenili okrog kandidatov za DS, jih Kresalova ne bi klicala v Ljubljano. Tako pa jih je, a je sestanek odpadel, ker je zagorski župan menda zamudil. Zato sta se Gulič in Mici, slišim, napotila na Rudnik, kjer dela podpredsednik trbovske LDS Aleš Berger. In kocko vrgla, no, je padla, na – Mici. Seveda bi drugi trije trboveljski elektorji – dva iz SNS in eden iz SDS – zlahka zavdali trbovski LDS, če bi le pristali na zagorsko ponudbo, češ naj podprejo zagorskega kandidata. Ker ga niso, ker so, trme, podprli svojega, trbovskega, je ta dobil samo tri glasove, zagorski in hrastniški pa po štiri in nazadnje je žreb zmago določil Majesu, za katerega nisem čisto prepričana, da ga bom poslej še z veseljem pogledala ... Tako kot Trbovci menda nič več z veseljem ne gledajo Guliča, ker je prejšnji teden hotel zavdati Švaganu in Kresalovo pripeljati za mediatorko med Švaganom in Lafarge Cementom, nakar je zavdal Baroviču s tem, ko je Mici peljal na Rudnik ... Sploh pa: zakaj bi se Gulič še trudil za Trbovce? Menda misli prihodnje leto za poslanca tako in tako kandidirati v Ljubljani, kjer ima veliko »fenov« ... Nakar sem še izvedela, da je na vratih turističnega društva Trbovlje, ki mu predseduje Mici Juraja, pred dnevi visel članek iz Dela, tisti, v katerem piše, kaj si o njej misli Barovič. In slišim tudi, da so dali v društvu članek pogledati izvedencu za medije, ki pa v njem menda ni našel nič spornega ... Utrujena od vseh teh trbovskih igric sem konec tedna v roke vzela malce leposlovja. Nekaj veselega, sem si rekla in segla po – Županovi Micki. Ne Barovičevi ali Švaganovi, temveč po Linhartovi, tisti, ki je padala na sladke besede barona Gulpenheima, pardon, Tulpenheima. V njeni neumni glavici je bil barončič velik že samo zato, ker mu je bila Ljubljana blizu, njen Anže pa majhen, ker ni znal spraviti drugega skupaj kot »ah, dekle, ti meni dopadeš, jaz te štimam, da bi te ugriznil.« Fej. Pod taktirko upokojenke Mici Juraja in »idejnega vodje« Aleš Guliča Leka je trboveljska LDS postala tretjerazredna politična stranka lokalne scene. Mici Juraja jo je v času od 2005 do nesrečnega 13. kongresa v marcu 2012 v Trbovljah vodila po domače, netransparentno, njeno delovanje je prepletla z delom v turističnem društvu, skratka, iz LDS so trboveljski liberalci v nekaj letih ustvarili labilno stranko, ki se upogiba tja, kjer se njenim posameznikom kaže več osebnih koristi. Na kongresu LDS je uspelo Mici Juraja – tokrat v vlogi predsednice Turističnega društva Trbovlje – sproducirati enega lokalno najbolj perverznih politično–ekoloških »miksov«: v avlo Delavskega doma je postavila neugledno leseno mizo z logotipom Društva in jo zasula s promocijskim gradivom o industrijski poti po Lafarge Cementu kot najbolj zanimivi turistični destinaciji Zasavja. Sicer pa je bilo več besed kot o »miksu« slišati o Micikinem pecivu po imenu mandeljčki: ali je dobila predsednica »turistov« Marija Juraja zanje kaj plačila od prve trboveljske liberalke Marije Juraja, in če ga je, koliko? Ko je Leko nekoč že drugič v kratkem času spisal scenarij za prireditev v Lovskem gradiču, me je vprašal, kakšna se mi je zdela. Iskreno? »Enaka kot prejšnja, le trobila so zamenjala godala,« je izvedel. Nekoč sem Leku, ki ga odlikuje briljanten um, za novo leto voščila bolj pokončno hrbtenico. Pri voščilu vztrajam ... Omenjeni: Brane Majes, Rajko Pirnat, Bogdan Barovič, Mici Juraja, Matjaž Švagan, Aleš Leko Gulič, Katarina Kresal, Miran Jerič, Aleš Berger. 2008 30. 1. 2008 Med vrsticami moje grape Politika in vojska gresta z roko v roki. V trbovskih grapah pa z njima hodi še – medicina. Slišim, da so politične stranke začele dezinficirati vrste. V trboveljski SDS je predsednik Borut Dolanc za začetek odstrelil vojaka oziroma medicinskega brata po osnovni izobrazbi – Branka Bunto. Bunta, sicer vodja izpostave za obrambo, je v politiko stopil predlani, ko je na listi SDS kandidiral za župana, pristal pa med občinskimi svetniki SDS. A to je bil le do včeraj. Od včeraj je Bunta samostojni svetnik. Čeprav bi po pravilih, pravijo v SDS, tudi to ne smel biti. Kajti podpisal je, da iz stranke izstopa, v svet pa je bil izvoljen na njeni listi! Če vprašate mene, v SDS pretiravajo. Kot da ne bi vedeli, kar je njihov kolega iz NSi Branko Arnšek razložil že pred leti! Kot svetnik – ni važno, čigav – si upravičen do sejnine, je rekel; kar pomeni približno ene adidaske za mulce na mesec ... Buntov Branko pa naj bi o lastnem odstrelu že napisal pismo na centralo, slišim. In obenem naj bi si že iskal tudi novo strankarsko nišo. Ali je res, da je svoj življenjepis v teh dneh naslovil na trboveljsko SD, ne vem, bi bilo pa po svoje logično. Nenazadnje se SD od SDS loči v eni sami črki. Ni pa logično, da se Bunta samo zato, ker je bil svojčas prvi nadzornik v termoelektrarni, celo v (esdejevi) bodočnosti vidi v – energetiki. Ampak, kako že pravijo? Ne išči medicinskega brata v energetiki, eeeh, logike v nelogičnih stvareh. Ko smo pri Bunti. Nanj me veže prijazna zgodbica, katere nauk se glasi: Ne drezaj v listje, če veš, da je spodaj past. Izvem lani, kako je nekomu potožil, da bi me najraje tožil. Pa ga človek vpraša po razlogih. In pravi Branko, da zato, ker se je v nekem prispevku v Delu prepoznal. Dalje je dialog tekel nekako takole. »Kako prepoznal?« »Prepoznal.« »Si bil zapisan z imenom in priimkom?« »Ne.« »???« »Vseeno sem se prepoznal. Med vrsticami.« »In ti bi zato tožil? Daj, pomisli malo, kaj boš s tem dosegel.« »Kaj?!« »Ja, da te bodo prepoznali še tisti, ki te do zdaj niso.« Pred dnevi sem imela priložnost, spoznati še eno »vojno lice«. Finsko, Anttija Porka, ki mi, hvala bogu, ni deloval, kot da zna brati med vrsticami, temveč kot uglajen gospod, ki lepo govori angleško in lepo gleda naokrog po, khmm, svetu. Kaj ne bi, ko pa je direktor razvojne agencije s Finske. In tudi o njem sem izvedela zanimivo zgodbico: človek zna – slovansko! Skoraj v tolikšni meri sem bila presenečena, kot pred leti podžupan Metod Kurent in v.d. direktorja Centra za razvoj Aleš Štrovs. Sta šla omenjena v Kokkolo in z Anttijem na kosilo. Pa enemu od njiju uide po trbovski grapi silno razširjena slovanska, ali če hočete, balkanska besedna zveza. Kar v gospodu Anttiju prikliče še žive spomine na urice, preživete med Slovan(kam)i v bivši Jugi, kjer je služil kot ekonom v Kforjevih enotah. Nostalgija je opravila svoje in gospod Antti je, ne da bi Trbovcema pustil najmanjšo možnost, brati med vrsticami, zrecitiral vse štiri slovanske besede, ki se jih je naučil med bivanjem v Jugi. Berite med gornjimi vrsticami, na koga so se nanašale ... P.S.: Še najnovejša vest iz življenja in dela dveh trboveljskih političark. Včeraj so na Brdu pri Kranju, na konferenci o enakosti spolov s podnaslovom Misija nemogoče, opazili Mici Juraja in Jožo Ložak, svetnici, prva iz LDS, druga iz SLS. Delovali sta, sem izvedela, usklajeno. Kar je velika sreča za prvo. Ko je namreč pred leti svetnica Mici po seji po logiki »skupaj prišli, skupaj odšli« hotela sesti v avto svetnice Jože, so to slišali reči: »Kar ne vem, če bi te vzela s sabo, ko pa si cel cajt glasovala po svoje.« Branko Bunta je iz trboveljske SDS res izstopil, se neuspešno ponujal lokalni SD, nato pa presedlal k Zares. Včlanil se je prek »neta«. Prve predčasne volitve v državi, parlamentarne leta 2011, je dočakal kot član Virantove Državljanske liste. Bunta je rojen v Varaždinu, za slovensko državljanstvo pa je zaprosil eno leto pred slovensko osamosvojitvijo. Bunta je zaradi zapisov v pričujoči kolumni svoj nastop na trboveljski TVT, s katero sem sodelovala, pogojeval z zamenjavo novinarke. Letos je njegovo samomorilsko »vajo v slogu« zaradi Delovih člankov o izplačilu najvišjega regresa v najhujši krizi in ponesrečenem občinskem glasilu ponovil SD–župan Vili Treven. Ker da ima tudi on ponos. A nesramno visok regres je bolj kot vprašanje ponosa vprašanje morale. In volivci imajo pravico vedeti ... V bistvu je Treven izjavil, da se z menoj ne bo več pogovarjal. No, jaz bom vseeno še pisala o njem. Če se je Joža Ložak po izteku politične »kariere« kot upokojenka poskusila v medijih kot sodelavka ETV in Radia Kum, se je Mici Juraja, tudi upokojenka, poskusila v kamikazah na medije: zaletela se je v – časopis in umolknila. Pred 13. kongresom LDS v Trbovljah marca letos je eden članov odbora za Delo obelodanil, da Marija Juraja odbor vodi netransparentno in zaradi preteka mandata domnevno tudi nezakonito. Slavko Gegič iz centrale LDS je Delu tedaj obljubil zapisnik sestanka v dokaz, da je gospa Mici legalna predsednica. Zapisnika do danes ni poslal, neimenovani član LDS pa je rekel: »Če bi ga, jih tožim za ponarejanje listin.« Omenjeni: Borut Dolanc, Branko Bunta, Branko Arnšek, Antti Porko, Aleš Štrovs, Metod Kurent, Mici Juraja, Joža Ložak, Slavko Gegič, Gregor Virant. 1. 10. 2008 To školjkasto Scorzovo poletje Vse školjke v morjih tvorijo spiralo, ki je zavita v nekem matematičnem razmerju do prejšnje spirale. Nekako tako je Perujec Scorza opisal skrivnostni školjkasti svet. Nanj sem se spomnila zdaj, ko je tudi v zasavski zaselek prišla jesen. A najprej je bilo seveda poletje. Kratko in brez meandrov miru. Z miriadami dogodkov nabito. Gledano z jesenske perspektive so si dogodki sledili v nekem logičnem, skoraj matematičnem zaporedju – tako kot zavoji na Scorzovi školjki. Školjkasto poletje, torej. Pisal se je 20. avgust, ko se je v hotel v Medijske toplice na svoj zadnji vladni obisk že navsezgodaj začel zlivati ministrski zbor. Medtem ko so šefi sedli v sobane in pričeli z zadnjo v nizu sej na terenu, so njihovi šoferji in varnostniki zasedli od sonca razvajeno in od sedme sile nadzorovano teraso. Le da je slednje do zdajle ostalo skrivnost. Nekako je pač treba prebiti čas, ko ministri – »sejejo«. In tako je naneslo, da je dogajanje na terasi kljub vročemu soncu postajalo živahno kot na najbolj živahni južnoameriški haciendi: notri se je sejalo, zunaj pa rožice sadilo. Sedeva s kolegico za edino prosto mizo. Dobiva kavico, darilo gostitelja, zagorskega župana Matjaža Švagana vsem, na ministre čakajočim, in se razgledujeva. In ravno ko ji prišepnem, ah, da mi je zdajle imeti diktafon in narediti eno »blitzreportažo« s temile, ki vozijo naše ministre, izza »šoferske« mize v najino smer prileti: »Ah, da mi je sedeti za sosednjo mizo.« Moj trud, da moram bolj kot nadzorniška izgledati kot nadzorovana sila, je obrodil sadove! Zmagoslavno pogledam kolegico. Moj pogled je govoril: »Pozlatile so se mi besede.« Spregledam njen karajoči pogled in v smeri sosednje mize izustim: »Kar, kar.« Iz dveh miz nastane eno omizje, iz tega pa naslednja, doslej še nezabeležena »blitzreportaža«. Naj se premiera prične. Jaz: »Sva s kolegico ravno ugibali, katerega ministra kdo od vas vozi.« Pa reče prvi: »Jaz vozim najboljšega. Kdo, mislite, da bi bil lahko to?« Jaz kot iz topa: »Ah, pa vi ste od ministra Žerjava. Me veseli.« On: »Dajte no, kakšnega Žerjava?« Jaz: »Teden dni nazaj je sam Janez Janša v Zagorju izjavil, da je prometni minister Žerjav njegov najboljši minister.« On: »Ne, najboljši je ta, ki ga vozim jaz. Stoodstotno.« Jaz: »In to je?« On: »Tisti, ki je 'poštimal' policaje, pa dohtarje, sodnike ... Gregor Virant!« Se obrnem k drugemu: »Pa vi? Čigav ste pa vi, gospod?« On: »Jaz vozim pa najbolj poštenega.« V hudo kašo me je spravil. Moja usta so ostala nema, pogled kot od blondinke (to mi je kolegica povedala kasneje in kot naravna blondinka sem ji celo odpustila). Nakar popolnoma nepoznavalsko izdavim: »Kdo bi pa to bil?« On: »Ja, Žagar! Njega vozim.« Jaz: »To najbrž pravite, ker je brez listnice.« On: »Ne, to pravim, ker res tako mislim.« Nakar se v reportažo izzvan od vseh slišanih superlativov vključi še tretji: »Jaz pa vozim edinega, ki je izpolnil, kar je obljubil. In, da ti povem – se obrne k drugemu – moj tvojega ne mara preveč.« Štirje pari oči so strmeli vanj: »?????????« On: »Sem v Delu bral, da je samo minister Šturm izpolnil, kar je Zasavcem obljubil in da lahko samo on po letu in pol spet pride mirne duše pogledat, kako in kaj. Šele pod njim so trboveljski sodniki dobili boljše 'place'.« Srkala sem besede, ki sem jih zapisala prejšnji dan, kot da jih slišim prvič. In čigavi ste vi, če smem vprašati?« se prvi obrne name. V tistem trenutku je diktafon v moji glavi prenehal snemati. Saj teh iskrenih fantov ne bi mogla s kladivom po glavi, rekoč: »Jaz sem pa tista od – Dela.« Ampak zdaj so vseeno izvedeli. Toliko o školjkastem zasavskem poletju. O nedelji, ki mu je sledila in o miriadah jesenskih dogodkov, ki so sledili njej, pa prihodnjič. Oktober je še dolg. Edini zasavski hotelski kompleks, hotel Medijske toplice s soncem obsijano teraso ob dopoldnevih in z blagodejno osenčeno ob popoldnevih, so čez leto dni zaprli. Prvič v 130–letnem obstoju je bila v njem na Silvestrovo tema. Glede voznikov črnih limuzin pa toliko. Ko je kolegica z Radia Slovenija Karmen Štrancar Rajevec čez kakšne pol ure iz torbice potegnila mikrofon, da bo intervjuvala prihajajoče ministre, sem mislila: »Zdaj je po naju. Zdaj se jim bo posvetilo, 'čigavi' sva.« Kolegico so res takoj »detektirali«. Jaz sem svoje časopisno poreklo zatajila in pisalo ter beležko pustila v torbici. Ko sva se odpeljali mimo njih, se mi je zdelo, da so si oddahnili. Sva le izgledali kakor novinarska šefica (to vlogo je imela kolegica) z – mano kot šoferko. Omenjeni: Matjaž Švagan, Radovan Žerjav, Janez Janša, Gregor Virant, Ivan Žagar, Lovro Šturm, Karmen Štrancar Rajevec. 5. 11. 2008 Arborlu na štrbunk V teh dneh sem spet ponosna na Zasavce. Pod roke mi je prišlo povsem resno pisanje o nekakšnih sadovnjakih, poganjajočih iz človeškega blata. Neki Anglež je desetletja preučeval, kako bi se dalo izboljšati zdravstvene razmere v Afriki. In je dognal, da bi se ta, pa še marsikateri drug afriški problem, na primer pomanjkanje hrane, dalo rešiti s stranišči, ki proizvajajo kompost. Tudi najbolj preprosta afriška družina si ga lahko izdela. Poimenoval ga je arborloo – po latinskem »drevo« in angleškem »vece«. In kako arborlu izgleda? To je v zemljo izkopana jama, nad njo pa iz desk zbit zaboj z odprtino v sredi, kjer človek opravlja potrebo. Odprtina ima seveda tudi pokrov. Bolje situirani, no, ali večji esteti med afriškimi domorodci, lahko na gola zemeljska tla po zamisli angleškega znanstvenika položijo deske in okrog podesta zabijejo štiri kole, nanje pa kaj obesijo, kakšno folijo, plastiko, ali kaj takega – in si tako pričarajo lasten intimen kotiček za najbolj intimne trenutke. Tiste, ki si jih je še sam presvitli dunajski cesar privoščil le v peš obliki. P. S.: Kar vidim zdajle razočarano zreti kakšno tretjino bralske populacije, ki je ob foliji in plastiki pričakovala tudi – časopis. No, bi bilo pa že malce preveč v lastnoskledopljuvajoče, če bi za zaveso k arborluju predlagala – lasten izdelek. Čeprav, če ubožci tam na afriškem jugu ne premorejo folije ... Ampak! Vrnimo se k arborlujem. Ko so vse deske zbite in časopisi, eeh, folije obešene, je arborlu nared, da ga družina začne uporabljati. Ker ni kotlička z vodo, je potrebno na potrebo vsakič vreči malce zemlje. Ko je jama spodaj polna, mora družina zaboj, pod in zaveso prestaviti nad novo jamo nekaj metrov stran, v staro pa posaditi sadno drevesce. In tako naprej in tako naprej – do večdesettisočega drevesca. V Etiopiji zadeva menda že daje sadove: mangov in avokadov na tone! Če sem si prav zapomnila, pa bodo po navodilih znanstvenikov zdaj zdaj tam rastle tudi buče in paradižniki. In kje so tu Zasavci in njih predniki, vprašate? Trdim, da je Anglež, katerega imena si nisem zapomnila, odkril toplo vodo. Kdaj že so Zasavci po rudniških kolonijah premogli takšne arborluje! Le da jim niso izumljali trdozvenečih nazivov a la kompostna stranišča! In tudi k latinščini se niso zatekali po ime. Zasavci so jih v svoji milozvočni govorici (prvinske trbovske mat k ... v tem trenutku odmislimo) poimenovali za – »skrete na štrbunk«. Tudi vi čutite v tem poimenovanju visoko literaturo? Mene spominja na prvi slovenski roman. Ko je Krjavelj v Desetem bratu hudiča na pol presekal, je tudi reklo štr–bunk. Zven kot iz zasavskih arborlujev. Je pa res, da Zasavci svojih intimnih kotičkov niso prestavljali. Kotički so bili za vekomaj. Praznili so le jame pod njimi. Vsebino so znosili po njivah in nanjo zasadili buč in krompirja in takih stvari. Veste, kakšne letine so to bile!? Pokojni predsednik Drnovšek je to dobro poznal. Tako kot svoje Zasavce, zlasti Zagorjane. Ko smo že pri njih: v soboto, na dan mrtvih, so bili precej žalostni. Dobro, res da je bil tak praznik. A bili so še dodatno užaloščeni, ker jih je sedanji predsednik Danilo Türk prezrl. Se je odločil priti v Zagorje, na Drnovškov grob, ne da bi iz njegovega kabineta koga v Zagorju o tem obvestili. Zagorjani so morali za visoki obisk v svoji občini izvedeti od STA ... Bilo je kar nekaj tekanja, a na koncu se je vse dobro izšlo. Je rekel predsednik zagorskemu županu Matjažu Švaganu, ki ga je nenapovedano »presenetil« ravno na pokopališču, da pride kmalu spet v občino, ki ji brez dvoma pripada Drnovškov spomenik. Kje že so meseci, ko sta bila z vodjo volilnega štaba Gregorjem Golobičem še oba proti! Predsednik države Danilo Türk je Zagorjane ponovno obiskal že tri mesece po opisanem dogodku, se pravi po obisku Drnovškovega groba: februarja 2009. Pomudil se je tudi ob spomeniku svojega predsedniškega predhodnika dr. Drnovška, ki so ga v zagorskem mestnem parku odkrili pol leta prej. Edini visoki predstavnik države na slovesnosti je bil tedanji (in sedanji) premier Janez Janša. Predsednik Türk se je, enako kot Golobič, sprva zavzemal za premišljeno uporabo Drnovškovega imena in Zagorjane svaril pred neupoštevanjem želja svojcev. Le nekaj mesecev kasneje je očitno zmagal – diplomat v njem. Ko smo nekoč z Danilom Türkom pred trboveljsko občino v predvolilni kampanji snemali pogovor za Televizijo Trbovlje, je nanj padel zadaj stoječi »Türk iz lepenke«. »Živi« se je »lepenkastega« otepel, mirno stopil dva koraka vstran in TV–ekipi ­­brez možnosti ugovora rekel: »Bomo ponovili.« To je bilo tedaj, ko sta trboveljski župan in podžupan Bogdan Barovič in Metod Kurent »vedrila« dve nadstropji više, predsedniškega kandidata pa ni prišel pozdravit nihče občinskih. V nasprotju s Türkom pa v Zagorju ne vedo, da bi si spomenik kdaj prišel ogledat tudi Gregor Golobič. Vsaj uradno ne. A Gregor Kita, trboveljski zaresovec in Golobičev prijatelj, zatrjuje, da vendar tudi Golobiča večkrat »popade« skrivnostna s(i)la. Zaradi nje začuti, da preprosto mora na Drnovškov grob. Takrat sede v avto in se inkognito pripelje v Zagorje. V enem takih »trenutkov slabosti« sta se nekoč srečala celo s Švaganom. Omenjeni: Matjaž Švagan, Janez Drnovšek, Danilo Türk, Janez Janša, Gregor Golobič, Gregor Kita, Bogdan Barovič, Metod Kurent. 12. 11. 2008 Take 'mamo! Ne vem več, kje sem jo doživela. Ampak meni se je zdelo, da je v enem samem stavku povedano vse o moških – z ženskega vidika. Take 'mamo. Zgodbica pa gre, vizualizirana, približno takole. Ženska v najlepših letih, oblečena v prosojno kombinežo in koketno postopajoča pred ogledalom, vpraša moža, ki neprizadeto lista časopis: »Dragi, a se ti še spomniš, kako dobro sem izgledala pred petindvajsetimi leti?« On sicer dvigne pogled, a ostane približno enako prizadet, pardon, neprizadet, kot je bil pred tem, nakar namesto komplimenta, kako čudovito, da še vedno izgleda, skrajno zdolgočaseno izdavi: »Ljubica, saj veš, da nisem zgodovinar; vse življenje sem bil – računovodja.« In lista naprej ... Gornje zgodbice sem se spomnila v teh dneh, ko mi je na uho prišla novica o tem, kje je službo po tistem, ko naj bi se mu za sodelovanje zahvalili v Istrabenzu, poiskal nekdaj prvi zasavski računovodja v telesu košarkarja Sašo Mervar. Na nekem zasebnem inštitutu naj bi se ukvarjal z – biomaso. Področje biomase je Sašo pokrival tudi v Istrabenzu. Še zlasti pri srcu mu je bila bosenska. Tista, mimogrede, ki jo bo naslednjih pet let uvažala tudi trboveljska TE. Z malho vprašanj o Sašu, biomasi iz Bosne in njegovem »mus« odhodu iz Istrabenza sem mesec dni nazaj pristopila tudi k Mervarjevemu tesnemu sodelavcu Robertu Golobu, bivšemu, a zato najlepšemu državnemu sekretarju za energetiko na Slovenskem po osamosvojitvi (tako je ocenilo nekaj Zasavk, poznavalk slovensk(e)ih energetik(e)ov). Me bivši sekretar zagleda in še preden mi je uspelo odpreti usta, reče, da mi ne bo povedal tistega, kar me zanima. Nič ni bilo treba reči, pa sva oba vedela, da tistega dne pač ne bova govorila o Sašovem sporu z – Istrabenzom. No, ali je bilo obratno? Je pa nekaj uric zatem, kot sem izvedela, Golob Mervarja obiskal na njegovem izlaškem domu. »Kako, če sta sprta?« sem tokrat s poudarkom na vsaki besedici posebej vprašala svoj vir informacij, držeč se pri tem modrosti, da iz moških ust, če ne bom pripravljena na to, da izpadem blond, pač nikoli ne bom izvedela, kar bom hotela. »Da sta sprta, pišete samo mediji. Mrči (tako kličejo Mervarja v zagorskih košarkarskih krogih) pravi, da ostaja prijatelj z Golobom in s celim Istrabenzom.« Pogledam še bolj, khmm, globoko, a tokrat moja pripravljenost, da že drugič v kratkem času izpadem blond, obrodi sad. Vir končno izdavi: »Tudi jaz bi bil do smrti prijatelj s tistim, ki bi mi dal toliko odpravnine ...« Računovodja, pač. Če se Sašo torej zdaj res ukvarja z biomaso, potem najbolj radikalnemu krilu v trboveljski SD, ki ga krmari Karel Vukovič (tudi ta ni bil nikoli zgodovinar, bil pa je partijski maček, ki je od premoga ravno v pravem času presedlal na tekoči naftni plin), niti polzijo iz rok. Vukovič se je menda zelo trudil, da bi Sašo postal direktor Rudnika Trbovlje–Hrastnik. Zelo bi se čudila, če je mislil, da mu bo uspelo. Mervar je (zdaj) vendar Zaresovec, trboveljska SD pa ima svoj kader za to funkcijo! Kar očitno pomeni, da se bo moral tudi Boko (sedanji direktor RTH Bojan Klenovšek) res prej ali slej posloviti. Oziroma da se počasi že poslavlja. Bi sicer v ponedeljek, ko je prišla v Zasavje o energetiki predavat evropska parlamentarka SDS Romana Jordan Cizelj, Boko (tudi SDS) raje šel na sestanek rotarijancev?! Pravijo, da bo vroče že na nadzornem svetu čez nekaj tednov. Malce pa je menda temperatura v teh dneh poskočila tudi na trboveljskem občinskem dvoru. Končno je namreč tudi Kristjan Dolinšek, prvi občinski financar, izvedel, da je bivši občinar Aleš Štrovs službo dobil pri Kosovi protikorupcijski komisiji. Taisti Štrovs je namreč Kristjana lani prijavil Kosu. Pa Štrovs ni računovodja – tako kot Kristjan. Vse življenje je bil samo – pravnik. Kristjanu Dolinšku se je v demantiju, objavljenem v Delu, nekoč zgodila huda »krivica«. Njegovo ime je izšlo natisnjeno z malo začetnico, kar se je bralo kot – kristján. Dolinšek zaradi tega ni izgubil službe – še vedno je prvi trboveljski financar, a Dela od takrat ne bere več rad. Karel Vukovič je (po premogu in plinu) zdaj regijski koordinator za hidroelektrarne na srednji Savi. Kader trboveljske SD za vodstvo RTH je bil Franci Blaznek, ki mu srce, kakor rad reče, od nekdaj bije na – levi. Sašo Mervar, ki je po LDS in Zares zdaj zelo blizu stranki Gregorja Viranta, me je letos kot drugi mož Elesa povabil, da razčistiva o njegovi »pravi« vlogi v zasavski energetiki, saj da bi bil že čas, da prebere kaj tudi o njej. O vlogi, namreč. Brez njega, je rekel, in mislil nase, TET še danes ne bi imela razžveplovalne naprave. Opravljeno ... Zdaj pa še druga plat njegove vloge v slovenski energetiki, ki jo poznajo v Istrabenzu: od tam je Mervarja menda odnesla (pre)dobra kupčija z zagorskim rojakom Markom Urbanijo, sorodnikom Miloša Urbanije. V imenu Istrabenza Gorenja naj bi Urbaniji za družbo Avtomatizacija s sedežem v Kisovcu odštel neverjetnih 1,6 milijona evrov. Zaradi suma oškodovanja premoženja je Golob naročil izredno revizijo, Urbanija pa je bil z mesta direktorja razrešen iz krivdnih razlogov. Omenjeni: Aleksander Sašo Mervar, Robert Golob, Karel Vukovič, Bojan Klenovšek, Romana Jordan Cizelj, Kristjan Dolinšek, Aleš Štrovs, Drago Kos, Marko Urbanija, Miloš Urbanija. 26. 11. 2008 Appendix naših napakic Ne vem, ali so moja ušesa postala bolj občutljiva, ali se je samo med Zasavci razpaslo bolj kot kdaj prej. Iskanje napak, namreč. Me ustavi pred dnevi prvi slovenski freudovec Roman Vodeb. Jaz se ustrašim, da me bo povabil na kavč (terapevtski, da ne bo nepotrebnega muzanja), on pa, da ni res, da je baba hudič, da sem to napak slišala in v prejšnji kolumni tudi napak zapisala. »Ali pa si nalašč napačno interpretirala, ha? Konec koncev si ženska,« me je prebodel s pogledom, pred katerim se vedno počutim kot na nudistični plaži. Kajti pred njim lahko skrijem samo svoj prvi jaz, drugega mi bere kot ciganka z dlani. Beseda je nato dala besedo, a na koncu je zadeva zame izpadla še slabše, kot sem se bala. Kaj mi je razložil psihoterapevt Vodeb? Da baba ni hudič, ampak je takoj za hudičem. »To je isto,« sem se upirala, »to samo z drugimi besedami pomeni, da ima babo sam vrag v oblasti.« »Ne,« sem izvedela, »to samo pomeni, da ti jo takoj kdo 'taufne'.« Meni pa vizualizacija »taufanja« pred oči: »Kot veter bilko?« Vodeb: »Ne, kot 'dec' – babo.« Ostanimo raje pri »pravih« napakah in Zasavcih. Zakaj ne bi za pokušino sestavila »blitz« Appendixa Probija, sem si rekla, spodbujena z Vodebovo ljudskostjo. Nekakšnega seznama »napak«, kakršnega je v Rimu pred davnimi stoletji napravil Probus in za katerega so mu še danes hvaležni vsi romansko govoreči narodi. Appendix je v bistvu seznam več kot dvesto jezikovnih napak, ki jih je Probus zbral za to, da bi rojakom, ki so po rimskih provincah tolkli vulgarno latinščino, dopovedal, da tako ni prav in ne lepo. Da je po klasično latinsko drugače, pravilneje in lepše. A danes vsi vemo, da je »prava« latinščina mrtev jezik in da so se romanski jeziki vsi po vrsti razvili iz – vulgarne, ljudske latinščine. Ker tudi najlepše zasavske grdobijice izvirajo naravnost od moških, eeh, od – ljudstva, jih je treba dati na seznam. Da se bodo razvijale … Appendix zasavskih »napak« smo razdelili na dva dela: sodobnega, ki sega v Zagorje in na zgodovinskega, ki zajema Trbovlje. Sodobni zagorski Appendix ... Pisal se je 20. avgust 2008, v Zasavju pa na obisku – zdaj že bivša – vlada. Slavni zagorski gostinec Sandi iz Fejst Puba je ministrski zbor pričakal v svojem slogu. Resigniran nad oblastjo, ki je prepovedala kajenje v lokalih, je ob vhodu v Fejst Pub zapisal: »Danes je v Zagorju na obisku vlada RS. Pazite na denarnice.« So rekli Zagorjani, da je Sandi »dec« na mestu. Edini, ki jih je posvaril ... Druga zagorska napaka – istega avtorja – sega v jesenski predvolilni čas. Tokrat je, resigniran nad lokalno oblastjo, Sandi skoval poemo svojemu mestu »Zagorju uz Savu«, in to v srbohrvaščini. Na naš Appendix uvrstimo le eno kitico, ki se v prevodu glasi: »Merhaba in kako si, 'bolan', pozdravlja se raja zdaj, umrl je 'dober dan'; je to začetek konca, al' kaj?« Po volitvah, na katerih so Zagorjani izgubili poslanca, je v Sandijevem ustvarjanju nastopilo prozno obdobje. Takrat je zagrešil tretjo s seznama »napak«: županu Matjažu Švaganu je predlagal, da bi Zagorje preimenoval v Požarevac, za župana pa pripeljal Iva Pogorelića. ... in zgodovinski trboveljski Pisala so se 60. leta prejšnjega stoletja. Proslavljala se je obletnica ustanovitve KPS na Čebinah. Policija je ob takih priložnostih vselej zaprla znana trbovska – recimo jima – ljudska pesnika Petriča in Drobeža, da ne bi povzročala kravala. (Upajmo, da se zagorskemu Sandiju tudi pod novo oblastjo to ne bo zgodilo.) Nekoč pa jim jo je Drobež zbrisal v hribe in se pojavil ob najbolj neprimernem trenutku. Ko je prišla mimo delegacija z Miho Marinkom na čelu, namreč. Pa skoči Drobež predenj: »Daj pet jurjev, spomn' se, kaku je blu!« Napaka? Če jo je zgodovina za takšno razglasila potem, ne vemo, ampak v tistem trenutku ni bila. Ker je Drobež res – kasiral. Roman Vodeb po petih letih, ko ga je oblast SNS dobesedno iztisnila z mesta direktorja zavoda za šport, dela v svojem podjetju Rovoss. To poletje se je preizkusil v novi vlogi: pisca in izvajalca monotragikomedije Sex, Freud in jaz. Domače občinstvo je bilo nad premiero 11. septembra navdušeno. Barovičevi SNS je bil gorak, saj je podžupana Metoda Kurenta prijavil Kosovi protikorupcijski komisiji. Za vršilca dolžnosti zavoda za šport so SNS–ovci imenovali Edija Bravca, ki je po letu dni postal direktor zavoda. Ker ni imel univerzitetne izobrazbe (Vodeb je dvojni magister), je občinski svet, kjer so imeli SNS–ovci večino, priredil odlok Bravcu na kožo. Marca letos so ga na to mesto imenovali že drugič – tokrat druga oblast, SD–jeva. Vodeb, dvojni magister, je živ dokaz lokalnega politikantstva, v katerem izobrazba ne šteje. Ker se je oblastniki bojijo. Starejši Trboveljčani še vedo za vojni greh Mihe Marinka. Ko je pritisnila lakota, je tudi Miha »pritisnil«, in to na kurnike in zajčnike po okoliških hribih. Komba, prvi menedžer Čukov in tisti slovenski gostinec, ki je del stanovanja v svojem pubu odstopil kadilcem, še kar piše verze. Tiste, doživete, o starem boru v Vrsarju mu je Čuk Jože Potrebuješ uglasbil. Ko je vrstice o Petriču in Drobežu prebral Uroš Zupan, trboveljski pesnik mlajše generacije, se mi je oglasil, rekoč, da zbira zgodbice o teh »naših posebnežih« in se priporočil še za kakšnega. Če počaka še nekaj let, jih bo za celo falango ... Omenjeni: Roman Vodeb, Sandi Ritter Komba, Matjaž Švagan, Miha Marinko, Jože Potrebuješ, Edi Bravec, Uroš Zupan, Bogdan Barovič, Metod Kurent. 2009 6. 5. 2009 Lizistrate, na vrsti ste Ženske smo narava. Voda, ki dere bregove. Zrak, brez katerega še sveča ugasne. Zemlja, ki poji lačne in ogenj, ki gasi žejne. Vse drugo je – umetnost. Včeraj se je znanec Rado obregnil ob moj službeni avto. Zmotila ga je registrska tablica: Delo. »Kaj vse si dajo ženske napisati na avto,« je rekel. »Mar bi šle delat. Delo osvobaja.« V resnici me je o edini zveličavni svobodi, ki naj bi mi kot ženski pripadala, to je o delu, podučil po nemško, rekoč »Arbeit macht frei.« »Ah, lieber gospod, Arbeit macht Geld; nur Liebe macht frei,« sem mu še sama zaupala svojo filozofijo. Delo dela denar; samo ljubezen osvobaja. Pri čemer sem mu prihranila bistvo, ki ljubezen enači z naravo, naravo pa z – glej prvo poved. Deležna sem bila samo začudenega pogleda oddaljujočega se gospoda. Že čez pol ure pa mi je »moje« d(D)elo prineslo zadoščenje. Odprem ga in glej jo, tolažbo, za občutljivo žensko dušo, ranjeno od nekritične moške misli. Čisto levo spodaj, stran šest: Seks kot orožje. Afriške ženske se prebujajo. O njihovi izvirnosti bi se dalo razpravljati, ampak poudarek je na prebujanju. Kaj so se spomnile Kenijke, ki, stavim, da niso brale Aristofanove Lizistrate?! Lizistrata je tista – Trbovci bi rekli – baba, ki je pred poltretjim tisočletjem s četo somišljenic in z bojkotom v spalnicah najprej dobila bitko, na koncu pa še peloponeško vojno. Nakar Kenijke v 21. stoletju. Site tega, da si njihovi moški, razcepljeni na dva politična tabora, malodane grozijo z vojaškim spopadom, so stopile skupaj in jim zagrozile s – svojim orožjem. Seveda niso rekle, da ga bo na pretek. Obratno! Rekle so, da jim ga bodo odtegnile za teden dni, če se ne nehajo pričkati. V Keniji pa ravno dolga deževna doba, ko si dajo moški, razen da mahajo z orožjem, tudi precej, no, ali vsaj več kot sicer, opravka z – orožjem. Onim drugim. Kakšni so rezultati bojkota Kenijk, »moje« Delo danes še ne poroča. Zakaj, redakciji Hvalnice norosti ni uspelo izvedeti, iz neuradnih virov pa so do nas prispeli namigi, da je velika verjetnost, da se bojkot podaljša čez vso dooolgo deževno dobo. Za dežjem pa, ve se, Zemljo, ki tudi v Keniji poji lačne, vselej obsije – sonce svobode. In zdaj razmišljam ... Med Rudnikom in Termoelektrarno tudi že nekaj časa poteka dvoboj samcev. Marko (Agrež, direktor TET) Bojanu (Klenovšku, direktorju RTH) noče plačati 3,36 evra za gigadžul »kolma«, ampak bi mu dal kvečjemu kakšnih 2,9 evra. V torek sta dolgo sedela skupaj, pa nič. Kaj pravite, rudniške in elektrarniške Lizistrate? Kako bi se dalo končati njun dvoboj? Ali pa onega med TET in Holdingom Slovenskih elektrarn? Joj, naključje, ampak tudi v tem nastopa direktor Marko iz gornje zgodbe. Koliko front ima ta borec odprtih! V dobri veri, da bo pri (še) direktorju Holdinga Jožetu Zagožnu izboril kaj dobrega za TET, se je udeležil strateške konference v Fiesi. In ko je že kar dobro kazalo, se pojavi slika TET z njenim največjim ponosom. Zdaj ste udarili mimo vsi, ki ste pomislili na direktorja. Na sliki je bil dimnik. Ga gledajo naši termaši in se čudijo, od kdaj je »trbovsk' raufenk« rdeč. Nakar ugotovijo, da gledajo šoštanjski – ponos. Če vprašate mene, še je čas, Lizistrate iz Šoštanja, da ustavite pohod Šalekov na Trbovce. Sploh, ker je piarovka iz HSE ponosu na sliki rekla, da je malenkost. Ne narava ne umetnost. Rekla je – malenkost. Pa še za en sporček vem. Vanj bodo morale poseči vse Štajerke. Menda je direktor Lafarge Cementa, sicer Mariborčan, Iztok Virant, za okus trboveljskega podžupana Metoda Kurenta teden dni prehitro dal v javnost, da je LC dobil dovoljenje za sežig odpadkov. Dogovorjena sta bila za sredo po seji občinskega sveta, ne za sredo pred njim. Pa, da naj bi LC, ko dobi dovoljenje, dal milijon evrov za nov bazen v Trbovljah, je bilo menda tudi govora. Če milijona ne bo, bo »fajt«, slišim. Torej, moje dame? Ta kolumna je vredna »poobjave« iz enega samega razloga: ker sem »za oživitev Lizistrate in njenih idej« od prve slovenske predsedniške dame Štefke Kučan prejela pismo zadovoljstva. Hvala, gospa Štefka. In: Dr'žte se, gospod Milan! Marko Agrež je zdaj tehnični direktor v TET in član (še) Vidmarjeve zagorske SDS ter prosluli pretendent na stolček Matjaža Janežiča, ki se mu mandat v HSE izteče novembra 2012. Na njegov stol bo sedel Blaž Košorok, pravnik. A preden je Janežič izpregel, se je aprila letos v imenu HSE odločil za tožbo proti Delu, ker mu je zavrnilo objavo popravka na prispevek o »skoraj« tajnem sklicu skupščine Srednjesavskih elektrarn in poskusu desanta na zasavsko energetiko. Janežič v imenu državnega podjetja zahteva deset tisočakov. Svet res potrebuje še več Lizistrat ... Trbovlje še kar nimajo novega bazena, o katerem so razpredali na liniji Lafarge – občina, Barovičev »morda dobronamerni fajt« s Francozi se je že avgusta 2009 sprevrgel v napad slovenske protikorupcijske komisije – nanj, Lafargeu pa je Arso leta 2011 vzel okoljsko dovoljenje. Do septembra 2012 mu ga še ni vrnil. Omenjeni: Rado Medvešek, Marko Agrež, Bojan Klenovšek, Jože Zagožen, Iztok Virant, Metod Kurent, Štefka Kučan, Milan Kučan, Matjaž Janežič, Bogdan Barovič, Blaž Košorok. 7. 10. 2009 Ustavite kurente! Toliko se jih je nabralo v zadnjem času pod Kumom, da bi potrebovali Spomenko Hribar (kdo je ne pozna) ali pa Enriqueja Santosa Discepola (o njem kasneje), da jih ustavita. No, ali vsaj poskušata ustaviti. Kurente, namreč. Kurente posebne sorte, zasavske, ki so, če jih postavimo k ptujskim, njihovo čisto nasprotje. Ptujski kurent iz dežele odganja zlo in vanjo kliče pomlad. Zasavski kurenti zlo kličejo in ga pod Kumom na debelo sejejo. Ob ptujskih kurentih pomislim na veselje in ples. Ob zasavskih me prešine kvečjemu misel na – tango. Žalostna misel, na katero se pleše, kot je tango opisal Enrique Santos, avtor najlepšega med njimi. Svet je bil in bo – svinjarija, je pribil že v prvi kitici Calambacheja. Podoba predrzne pokvarjenosti ... Kot bi tale Santos v teh dneh hodil po zemlji trbovski, in ne pred šestdesetimi leti po argentinski, a ne? Spomenka je pa tako in tako, hvala bogu, ves čas tu. Na kurente, ki sejejo zlo in, če sem čisto iskrena, tudi na Boštjana Pihlerja, sem pomislila včeraj, ko sem izvedela, da me je trboveljski Lafarge Cement prijavil novinarskemu častnemu razsodišču. Kršila naj bi osmo točko novinarskega kodeksa, ker je »moj« časopis ob dveh prispevkih o Lafargeu objavil stare fotografije. Na njih pa umazan industrijski objekt, ki bralca kar vabi k negativnim čustvom do cementarne. Pihler je prerok, bog me. Vesoljni Sloveniji je leta pridigal o Lafargevi dvoličnosti. Pa mu nikoli nisem povsem pritrdila. Ker ga je primerjal s Hitlerjem. Zdaj, ko sem dvoličnost občutila na lastni koži, se pod njo podpišem; izpustim le Hitlerja. A zakaj dvoličnost? Ker me isti Lafarge po samo dveh mesecih, kar me je prijavil razsodišču, zdaj naravnost sili, da spet prekršim kodeks. In to z mamljivo ponudbo na dvodnevni izlet. Letalo, Pariz, ladjica na Seni, pa to. Ah, ja, skoraj bi pozabila: mednarodni gradbeni sejem Batimat bi tudi obiskali. Kakšnih deset novinarjev. Evo, pa ne grem! Oni me prijavljajo, češ da sem kršila osmo točko kodeksa – a zdaj naj pa še šestnajsto?! V njej jasno piše, da se moram izogibati brezplačnim potovanjem, sicer lahko pade moje letalo, eeh, moja verodostojnost. Kurente v lastnih vrstah bodo, slišim, prihodnji teden preštevali tudi v trboveljski SD. Menda so jezni, ker je njihov Milan Žnidaršič v vlogi prvega nadzornika Rudnika iz rok izpustil mamljivo ponudbo (še eden!), da SD vsaj v Zasavju vzame energetiko v svoje roke, če jo je že predsednik SD na državni ravni povsem prepustil Zaresu. Ampak Milan je šel po Pahorjevem »špuru« in glavni na Rudniku ni postal kandidat SD Brane Lukšič, temveč Zaresovec Alo (Aleš Berger). Zato lahko Milana pred rdečimi strankarskimi kolegi – rdečimi od jeze, da ne bo pomote – reši samo še Aco (Franci Blaznek), če se odloči oditi za srcem. Na levo, v SD. V tem primeru bosta z bivšim šefom iz Lafarge Cementa Janezom Malovrhom lahko spet najboljši par. Lahko pa Lukšiču v tolažbo zaradi Rudnika SD ponudi mesto prvega moža Komunale. Vrag je le, da je prvi komunalec v Trbovljah že petnajst let Milan. In da se je prijavil še v četrto, Lukšič pa se ni. Ker Lukšiču bi morali prej prikimati še v vladajoči SNS. Tako kot so Milanu. Se je Kurent – tokrat pravi, trboveljski podžupan iz SNS, Metod – že junija javno pohvalil, da bo direktor Rudnika tisti, ki ga bo on določil, sicer Milan ne bo več direktor Komunale. Milana, ki se mu mandat ravno izteka, bi lahko namreč Kurent ustavil kot prvi nadzornik Komunale. Le kdo bo ustavil – kurente? Za časa »vladavine« SNS v Trbovljah, to je župana Bogdana Baroviča s podžupanoma Metodom Kurentom in Mitjo Rozino, so ljudje vedeli povedati čuda o »odstotkih«, »pinkah«, ki da jih pobira oblast, o korupciji, okoriščanju, samovolji, aroganci in izsiljevanju, skratka, o podobi predrzne pokvarjenosti. A le za šanki ... Od »pregona« napak predhodnikov je iz neznanih razlogov odstopil tudi Barovičev naslednik Vili Treven. Brane Lukšič je bil zaradi neuspešne kandidature tako razočaran nad lastno stranko, da se je kasneje od nje odvrnil k – Listi Barbare Žgajner Tavš. Je pa res, da k vlogi za direktorja ni dodal razvojnega programa RTH. Menda zato, da ga ne bi čez leta bral s tujim podpisom ... Milan Žnidaršič je leta 2012 še kar prvi mož Komunale, nadzorstvo v RTH pa se mu je na jesen začelo majati. Blaznek ni postal član občinske SD, je pa v njenem najbolj »levem« vodstvenem krilu. Kurente so leta 2010 ustavili – volivci. Omenjeni: Spomenka Hribar, Metod Kurent, Boštjan Pihler, Milan Žnidaršič, Borut Pahor, Brane Lukšič, Aleš Berger, Franci Blaznek, Janez Malovrh, Barbara Žgajner Tavš. 4. 11. 2009 Močnejše od prozaca Ko tole pišem, je letalo, ki je zjutraj iz Slovenije poletelo v Pariz, že (preverjeno iz prve roke) pristalo na pisti. Kar pomeni, da je slovenska novinarsko–snemalska odprava v režiji trboveljskega Lafarge Cementa srečno pristala, da se torej letalu, hvala bogu!, ni zgodilo, kar se je menda le nekaj ur prej avtu prvega moža LC Iztoka Viranta. Ker če bi se, bi moral ostati v zraku. Avion, mislim. Okrog Eiffelovega stolpa ne bi mogel krožiti v nedogled. Enkrat bi moral spustiti kolesca. Tudi Virantu jih je menda nekdo spustil. Natančneje: sredi Trbovelj so mu na avtu nepridipravi v ponedeljek prerezali vse štiri gume. Ali kot se reče: doprinesli k uporabi alternativnih goriv. Ali je to res, nam do tega hipa iz LC še niso potrdili, preverjeno pa zdaj slovenski odpravi v Pariz sledi dvodnevno kršenje 16. točke novinarskega kodeksa. Saj veste: plačana potovanja pa ogledi svetovnih čudes, pa to, niso ravno v prid novinarski nepristranskosti. No, pa gradbeni sejem bo odprava tudi obiskala. A če vprašate mene, so v LC izbrali prav nesrečen trenutek za obisk (menda tudi nočnega) Pariza. Sem te dni slišala direktorja slavnega Moulin Rougea v TV–kamero priznati, da jim promet pada. Nakar je zabil francosko žebljico na slovensko betico, eeh, glavico, rekoč, kako svet ne spozna, da so taki »mlini« (beri: plesalke, kankan, pa podvezice, pa bela ženska meča), no, da so te zadeve vendar močnejši antidepresiv od še tako močnega prozaca. Pa to, dragi moji, to bi morali vsi Zasavci na »luft« v Pariz! Ko smo že zapluli v mednarodne vode. Prvi Zagorjan Matjaž Švagan ne meša »štren« samo Francozom. Slišim, da jih je hotel zmešati tudi Slovakom, in to na nogometni tekmi Slovenija–Slovaška. Ker so Zagorjani od šeststo menda »pokasirali« kar dvesto slovenskih navijaških vstopnic, je hotel Švagan na stadionu to silno zagorsko množico pozdraviti. Je le njihov župan, ne. Pa mu je rojak, strastni nogometni navijač Gaber Brezovar odsvetoval, češ da lahko nastane politični problem. Govoriti množici v tuji državi! Da bo raje on poskusil prek – Platinija ... In zdaj nazaj domov. V Trbovlje, kjer se je Tone Partljič pred meseci počutil, kot da je leta 1924 Orjuno porazila SNS, ne pa delavstvo. Na neki proslavi je nastopil kot slavnostni govornik, takoj po gromovitem govoru župana trbovskega iz SNS Bogdana Baroviča, ki ima to redko srečo med slovenskimi župani, da ima kar dva poklicna podžupana. Oba iz SNS. Dvojica, ki me asociira na pogovor dveh prijateljic. Sicer me zna kakšen mizogin zaradi tega dati na svoj spisek. Ampak nič zato. Bom tvegala. Reče prva poznavalsko: »Bigamija je, imeti enega moža preveč.« Druga kot iz topa: »Monogamija tud'.« Si zamislite, da bi se tako o podžupanih pogovarjala dva župana? Ko smo pri podžupanih. V ponedeljek sem na radiu slišala pogovor s prvim trbovskim podžupanom Metodom Kurentom. Vsekakor me je dotolkel. Potrdil je mojo slutnjo, da z zapiranjem jam v Zasavju tudi »kameradšaft« ni več, kar je bil. »Kameradšaft« je v prostem prevodu sicer bratsko razdeljen posel in seveda nima zveze z zločinsko organizacijo z istim imenom iz Koblenza, ki so ji sodili pred dobrimi tremi leti, ravno ko je SNS v Trbovljah drugič prevzela oblast. Je rekel Kurent resignirano, da izvajalci del dandanes »na besedo, stisk rok in pogled v oči ne dajo več dovolj«. Mu verjamem. Pogled v denarnico je pač naredil svoje. Pa pogled v preteklost pri »knapih« tudi. Kaj slišim!? Knapi se vračajo po »kuolm« v Hrastnik, stare sile iz Hrastnika pa na stolčke v Trbovlje. Tehnični Henrik Bajda je menda na kolegiju kar sam seznanil zbrane, da ga ni več. Skoraj kot »kuolma«. Čez noč je na njegovo mesto prišel Matej Pavčnik. Ki je znan po znamenitem stavku, da se v jamah nič ne zgodi čez noč. Nič, razen starih sil ... (Pre)drznost LC je s povabilom novinarjem v Pariz dosegla višek – a le do naslednjih, še bolj perverznih viškov. Eden teh je bil, ko je piarovec LC Andrej Sopotnik novembra 2010, ko je več kot 3000 Zasavcev pred vlado protestiralo zaradi sežiganja v LC, na tiskovki oznanil, da vodstvo LC ne bo odgovarjalo na vprašanja Dela. Na »strel« je bilo treba odreagirati s »strelom«: »Potem prosim koga od kolegov, da vpraša, zakaj ...« Nanizala sem »rafal« vprašanj in v pričakovanju gledala v kolege. Oni so v večini gledali v mize. Zato sem se obrnila na Karmen Štrancar Rajevec z nacionalnega Radia. Dobili sva vse odgovore, ki so jih v prispevkih nato s pridom uporabili tudi kolegi, katerih zasebni interesi v zvezi z največjim »evrodajalcem«, njihov molk in stanovska nesolidarnost me niso presenetili. Naslednji vrhunec je bil, ko je nekaj medijev doživelo obisk z agencije Pristop s ponudbami za dolgoročno sodelovanje. Verjetno ni treba poudarjati, da v zameno za pozitivno poročanje o LC ... Gaber Brezovar in Matjaž Švagan sta pred Slovaško obiskala že več tekem, tudi finale lige prvakov v Moskvi, kjer sta navijala za Chelsea, kar pa Abramoviču ni prav nič pomagalo ... Jeseni 2009 je RTH proizvodnjo iz Trbovelj preselil v Hrastnik. Matej Pavčnik je »znameniti« stavek izgovoril leta 2003 v Prapretnem nad Hrastnikom, ko so morali zaradi požara v jami in uhajanja ogljikovega monoksida na površje začasno izseliti vaščane. Ti so rudniškim očitali, da predolgo urejajo zadeve. Takrat so izvedeli, da v jamah pač ni nič od danes na jutri. Omenjeni: Iztok Virant, Matjaž Švagan, Gabrijel Brezovar, Tone Partljič, Bogdan Barovič, Metod Kurent, Henrik Bajda, Matej Pavčnik, Andrej Sopotnik, Karmen Štrancar Rajevec. 18. 11. 2009 (Mošk)izmi za pokušino Znanca sem povabila na kavo. Pa je namesto svojega običajnega »rad« rekel: »Rad, bova skupaj prezirala človeštvo. Začela bova pa pri – novinarkah.« Ni rekel pri novinarjih. Je treba poudariti, da sem na kavico odšla oborožena z močnim uvodnim nagovorom in z nekaj očarljivimi tezami svetovno znane feministke, ki je svoje remek delo začela: Znašla sem se na letalu z osmimi psihiatri; pri sedmih od njih sem se že zdravila, osmi je bil moj mož. Znašla sem se torej na, recimo temu, osmi kavi z znancem z naslednjim uvodnim nagovorom na temo preziranja človeškega rodu z imenom moški. Prosto po D. H. Lawrencu sem, medtem ko sem zavzemala položaj na desni (znak spoštovanja, pa to), planila: »Bistven problem žensk je, da se moramo nenehno prilagajati moškim teorijam o ženskah; novinarke pa smo v dvojno slabšem položaju. Prilagajati se moramo moškim tezam o ženskah ter še posebej moškim tezam o novinarkah, ki po moškem mnenju prezirajo vse človeštvo, ker včasih pikro pišejo o moških. Na dan z besedo.« Človek me je začudeno gledal. Jaz pa sem se že mrzlično spraševala, ali naj v drugo ustrelim s Casanovo ali še enkrat s feministko Erico. Z Erico, ki je trdila, da se je vojna med spoloma začela, ko so moški zobje ugriznili v žensko jabolko, ali z velikim ljubimcem, ki je verjel, da so lepe ženske ustvarjene za moške brez domišljije, pametne pa za tiste, ki jim je sreča obrnila hrbet? S kom, torej? Vprašaj je tako zavita stvar, da je tudi ženska ne poravna. Iz zadrege me je rešil znanec, rekoč, da mi je kot novinarki želel samo nekaj predlagati. Bral je o brazilskem novinarju, ki je po vzoru na Busheve »bušizme« izdal knjigo lulizmov. V bistvu je zbral najbolj odtrgane izjave brazilskega predsednika Lule, tako da se lahko sto milijonov Brazilcev vse dni zabava z Lulovimi izreki v slogu »Moja mati je bila ženska, ki se je rodila nepismena.«, ali pa »Vem, da je suh (Lulov slavni rojak Ronaldo, o.p.), a v časopisih berem, da je debel. Kaj torej, je debel ali ne?« V hipu sem pozabila na feministične teze in na moške s smolo v življenju, vzela listek in nanj vrgla nekaj –izmov iz domačega, zasavskega asortimana. Za pokušino. Barizem Ime ima po trboveljskem županu Bogdanu Baroviču, ki ga volivci zadnje čase redko vidijo. Barovič je rekel: »Berem Hemingwaya. Hemingway je moja reinkarnacija.« Kar je novinarje takoj napeljalo na Gorana Vojnoviča, ker da je o Barovičevih volivcih, pardon, Čefurjih raus pisal on in ne Hemingway. Pravzaprav. Etizem Predsednik uprave izlaškega Etija Tomaž Berginc ima o morali posebno visoko mnenje. Upam samo, da ni posledica tega, da se v Zasavje vsak dan pripelje iz Celja. Berginc pravi, da je morale zato tako veliko, ker je – dvojna. P.S.: Ko smo pri Etiju. Slišim, da bodo prva Etijeva sindikalistka Mateja Gerečnik, Lidija Jerkič, predsednica SKEI, in prvi mož zasavskih Svobodnih sindikatov Ljubo Cvar kmalu najboljši par. Menda bo Mateja zamenjala Ljuba. Zooizem Ko so Dušana Črnigoja, prvega moža ajdovskega Primorja in prvega nadzornika trboveljskega Rudisa na Rudisovi 50–letnici vprašali, kako komentira dejstvo, da je »manjši«, Primorje, kupil »večjega«, Rudis, jih je ta podučil: »Enkrat teče zajec, enkrat teče pes.« Teče zdaj zajec ali se motim? Še ena lovska. Trboveljsko denarno kulturno nagrado Tončke Čeč bo dobil Lovski pevski zbor. Trbovci sicer pravijo, da ni lovska ta, da bodo denar, eeh, nagrado, dobili zato, ker je lovec tudi podžupan Mitja Rozina, jaz pa še kar ne vem, kdo je zajec in kdo pes v tem primeru. Švagizem Zagorski župan Matjaž Švagan je poleti vztrajal, da morajo biti na vodometu najlepšega slovenskega rondoja – njegovega, seveda – vsi curki enaki. Eden je namreč vse dni in noči izstopal v dolžino in v višino. Ko so podrejeni vse zagorske curke uravnali, dé župan samozavestno: »Končno. Slišim, da so mu že rekli Švaganov. Ker je najdlje in najviše nesel.« Barizem: Bogdana Baroviča so na volitvah v večini – neverjetno, pravzaprav – volili prišleki iz bivše Juge, po Vojnoviču »čefurji«, ki so poselili trboveljska »geta«, kot za primer Žabjek. A trboveljski župan je vseeno raje bral – klasiko. Se pravi Hemingwaya. Etizem: Ko sta Mateja Gerečnik in Lidija Jerkič letos znova sklicali tiskovko Zveze svobodnih sindikatov v Trbovljah, sta nekajminutno stikanje glav sklenili s polglasno opazko: »Da ne bova spet v Delu ...«. Nista bili in tudi Mateja ni zamenjala Ljuba, ker so ga premestili v Ljubljano, zasavsko sindikalno »celico« pa napol ukinili. Zooizem: Primorski »zajec« je leta 2011 prodal trboveljskega »psa«; najprej so ga parkirali pri ljubljanskih MSIN Naložbah Marka Moharja in Matjaža Satlerja, ta pa sta 60 odstotkov Rudisa še istega leta prodala švicarskemu Cottagonu. »Pes« je letos stekel (šel v stečaj), »zajec« pa še kar teče. Ker ga menda Andrej Gorjup dobro usmerja ... Švagizem: Matjaž Švagan se zna po 18 letih županovanja še vedno pošaliti na svoj račun. Ko so ga sredi najbolj vročih zasavskih debat o tem, da je treba v regiji nujno odpreti nov rudnik Brnica v Hrastniku, zagorski knapi »masirali«, kako lahko dovoli, da bi Zagorjani po dvesto letih rudarjenja vhod v nekdanjo jamo ob Mediji kar zabetonirali, je Švagan obelodanil: »Obljubljam, da bomo tudi pri jamah prvi. Naj bo – Medijica.« In jo že imajo, o Brnici pa se še kar prerekajo. Omenjeni: Bogdan Barovič, Goran Vojnović, Tomaž Berginc, Mateja Gerečnik, Lidija Jerkič, Ljubo Cvar, Dušan Črnigoj, Mitja Rozina, Matjaž Švagan, Marko Mohar, Matjaž Satler, Andrej Gorjup. 2. 12. 2009 Čas za dva in (f)Arso Danes me je ena sama dvojina. Nekoč sem gledala ljubezensko romanco, v kateri je On rekel Njej: »Všeč mi je, da znaš vse opisati z 'nama'.« Nakar sem ugotovila, da ta svet resnično skupaj drži le dvojina. Da se z njo svet začne, da iz nje nastane množina, da se na koncu sicer tudi dvojina skrči na samotno ednino – na koncu zmeraj ostaneš sam –, ampak vmes, vmes nas je ena sama dvojina. Zasavcev že. V petek sta se pred okrajnim sodiščem v Trbovljah srečala Boštjan Pihler in Bogdan Barovič. Drugi je tožil prvega, a je tik pred obravnavo tožbo umaknil. Pihler je rekel Zmaga!, mene pa je Bogdanov (s)premislek spomnil na tipa, ki so ga pobarali po življenjski poti, pa je rekel, joj, žal, hotel sem teči, preden sem znal hoditi. Bogdan je tožil Pihlerja zaradi žalitve, preden se je prepričal, ali ga je ta res užalil. Vrnimo se k paru številka ena v trboveljski hiši pravice. Prisluhnit sta mu prišli tudi dve novinarki. Tam pa spet par. Tokrat varnostnikov, ki nama je skoraj slovesno naznanil, da je sodnica Tanja Lavtar odredila, da novinarji, ker gre za zasebno tožbo, obravnave ne smejo spremljati. »Prav, tu imate moje delovne pripomočke, beležko in svinčnik, na obravnavo grem kot občanka,« sem predlagala. On, varnostnik, je ob tem – ali se mi je samo zdelo? – razumevajoče gledal, Ona pa je rekla stop, da bo treba sodnico vprašati, ali je kaj takega sploh mogoče. Seveda je bilo mogoče, ampak kaj, ko se je v meni porodil nov zadržek: »Gospa, malce me je strah iti na obravnavo. Gospoda Baroviča sploh niste pregledali, šel je mimo detektorja, jaz pa vem, da premore pištolo in orožni list. Kaj pa, če ... « Gospe je bilo vidno nerodno, najbrž zato, ker je samo Pihlerju ukazala sneti pas s hlač. »Oh, no, pa menda ja ne,« je rekla. Dokončno sem se strahu znebila šele, ko je Pihler, ki je moral pod budnim očesom varnostnega para sedemkrat skozi detektor, povedal, da je slišal Baroviča reči, da je to z detektorjem verjetno zato tako, ker je on bolj slaven. Odkar je že pred leti v kamero pokazal, kakšnega ima, pa res. Orožje, da ne bo pomote. Sem izvedela, da se zadnje čase tudi zagorski župan Matjaž Švagan nagiba k dvojini. Sicer ne v slogu pištol'ca in jaz, ampak bolj jaz in občina ter jaz in Ravenska vas. Slišim, da je krajanom Ravenske vasi, ko so tarnali, da mogoče ne bi bilo slabo, če bi jim kakšen denar za asfalt dal Lafarge Cement, rekel: »Ne Lafarge, jaz bom dal Ravenski vasi asfalt. In ne v dveh letih, še letos ji ga bom dal.« Slišite ta »midva«? Nakar je še svečano razglasil, da bo 4. decembra petnajst let, odkar je z Njo, Občino, poklicno. Na občini zdaj ugibajo, ali bo tudi župan prinesel tortice, da proslavijo. Podžupan Janez Groboljšek jih namreč je. Ta teden. Ko so ga vprašali, kaj proslavlja, je na grozo vseh uporabil – dvojino. Rekel je, da je vesel, ker sta skupaj že trideset let. Rekel je Ona, mislil je pa na Občino. Zdaj intenzivno iščejo tistega, ki si bo županu ob 15–letnici ljubezni do ene in edine po imenu Občina upal razkriti, da je še nekdo, ki jo ima že dolgo rad – celo petnajst let dlje od njega. Če vprašate mene, se Janez nima česa bati. Župan je namreč svojo veliko ljubezen že prejšnji teden preimenoval. Zdaj jo ljubkovalno kliče Občina dr. Janeza Drnovška. Že drugo leto zapored si je Nje prejšnji teden znova zaman želel Iztok Virant, direktor Lafarge Cementa. Ime ji je Nagrada Okolju prijazno podjetje, ki jo podeljujejo Finance. Lani je celo sporočilo za javnost že razposlal, češ imam Jo. Letos je bil bolj previden. Nič se ni hvalil vnaprej, a se tudi za nazaj ne more. Ker je spet ni dobil. Je pa prejel pošto z ministrstva Karla Erjavca, ki očitno vse, kar je francoskega, ljubi še iz časov, ko se je kot obrambni minister z ženo v ilegali podal na službeno pot med drugim tudi v Francijo. Njegovo ministrstvo je v bitki dveh, Uroša Macerla in Arsa, dalo prav Arsu. Čez (f)Arso ga ni. Poslanec SNS Barovič je leta 2005 priznal, da je v parlament prinesel orožje, sicer brez nabojev, pri tem pa se je pobalinsko spraševal, kaj je s tem narobe. Narobe je vedno, kadar zakon ni za vse enak – pa četudi samo na »rampi« sodne palače, kjer ene »detaljneje« pregledajo kot druge. Povsem drugače je Barovič reagiral, ko je leta 2011 ugotovil, da so policisti predkazenski postopek proti njemu v primeru obtožbe koruptivnega ravnanja v navezi z Lafarge Cementom obravnavali prednostno. Če se je zagorski podžupan Janez Groboljšek od občine oziroma obratno, občina od njega, poslovila z listino častni občan (2012), pa je bilo manj prijateljsko njegovo slovo od župana. Groboljšek je ostal v LDS tudi, ko je Švagan ustanovil svoje Zagorje gre naprej. Iztok Virant je na Brdu leta 2008 z ekipo do zadnje minute čakal nagrado za okolju prijazno podjetje. Celo lokalno televizijo TV Trbovlje je povabil snemat celodnevno dogajanje, ki pa ga predsednik okoljske komisije dr. Peter Novak ni kronal z nagrado. Očitno ni tvegal, da bi jo dobilo podjetje, za katerim se je v tistem trenutku bolj kot od »prijaznosti« prašilo od – onesnaženosti. Iztok Virant je do TV–kamer gojil posebna čustva. Prikupile so se mu že kot mladeniču, ki je za Renault 5 posnel kratek reklamni film o življenjski privlačnosti. Zasavci so ga odkrili na You Tubeu. Ni bil slab. Omenjeni: Boštjan Pihler, Bogdan Barovič, Tanja Lavtar, Matjaž Švagan, Janez Groboljšek, Janez Drnovšek, Iztok Virant, Karl Erjavec, Uroš Macerl, Peter Novak. 2010 17. 3. 2010 Na moški polovici neba Ženske nosijo polovico neba, je trdil Mao Zedong. O tem, kdo nosi drugo polovico, se, moder, kakor je bil, ni izjasnjeval. Zato si bomo dovolili špekulirati: drugo polovico neba nosijo – moški. To so tisti Zemljani, ki so prejšnji teden poleg oblakov nosili tudi rože. Vsaj v Zagorju, slišim, da je na 8. marca dan bilo tako. Na Cesti 9. avgusta (sedež občine) se je začelo dogajati že minuto čez sedmo zjutraj. Podžupan Janez Groboljšek je »občinarkam« prinesel rdeče cvetove. Nageljne. In še prvi je bil, česar ženske nikoli ne pozabimo. Zaradi prvih je vsaka od nas vsaj enkrat v življenju dekle z očmi kot dež. Ampak vrnimo se z dežja pod zagorsko kap. Ženske na občini so Janezovi nageljni resnično vzradostili, saj je ravno tistega dne v največjem časopisu v državi izšel žalosten članek o dnevu – ovenelega nageljna. Janezovi pa so »čist' frišni«, so jih občudovale in ugotavljale, da Zagorje kljub kitajskemu kamnu na rondojski aveniji in kljub Kitajcem, ki osvajajo zagorski nepremičninski trg, še ni Kitajska. V Zagorju so si ženske že davno izborile, da jih moški čislajo. Na Kitajskem, je pisalo v časopisu, pa traja ženska revolucija šele sto let. Njej nasproti stoji pet tisoč let stara moška civilizacija – velik zid, ki zastira pogled v nebo. Pet tisočletij gor ali dol, ampak zastirka iz zidu se je zgodila tudi sredi Zagorja. In to nageljnom podžupana Janeza. Za podžupanom se je namreč na občino prikazal župan Matjaž. Čeprav ni bil prvi, so ženske rekle, da ga ne pozabijo nikoli. Župan jim je namreč prinesel rdečih vrtnic. In jim za nameček dal še dan dopusta. Predvidevam, da zato, da so ga lahko, na svoji polovici neba, hvalile bolj kot Janeza. Ko smo že pri zagorskem županu Švaganu. Sem izvedela, da je pred dnevi družbi samih Izlačanov, v kateri ni manjkal niti nesojeni izlaški župan Janez Vidmar, izdal recept za svojo uspešnost. Je rekel, da nikoli ne bi postal, kar je, če mu, Zagorjanu, pred leti ne bi bilo usojeno naseliti se na – izlaški strani neba. Zato torej Izlake nikoli niso postale samostojna občina in Janez Vidmar ne župan?! Ah, mene Švaganova zgodba spominja na čudeže Avatarja. Tudi v Avatarju je bilo Zemljanu Švaganu, eeh, Jakeu, usojeno priti v nezemeljski svet, postati bojevnik, nekakšno na daljavo nadzirano biološko telo, ki lahko preživi tudi v smrtonosnem ozračju Izlak, no, Pandore, in spoznati, da so vsem, pa prav vsem bitjem, energije samo posojene in da jih mora vsakdo nekoč vrniti. Tudi vi v tej zgodbi slutite zrelo moško civilizacijo, ki je zastrla pogled v nebo drugi, že izpeti? In zdaj na trboveljsko nebo, ki ga do polovice tudi zastirajo, pardon, podpirajo moški. Morda je temu težko verjeti. Kje pa ste še videli koga, ki bi zatemnil pol neba? Pa vendar trditev drži, kajti pravim vam: trbovske zastirke so nevidne. Z nevidnimi zadevami pa je tako, kot v tistem filmu, ko je On rekel Njej, naj se ne izgovarja, da ga ne more ljubiti zgolj zato, ker ga redkokdaj vidi. »Saj tudi boga ne vidimo, pa ga ljubimo,« je zaključil. Pravzaprav: sta zaključila. Ker je po tej izjavi On odšel. Tudi prvi Trbovc Bogdan Barovič iz Jelinčičeve SNS pravi, da ni nikdar videl, da bi se Srečko Čisti Prijatelj ukvarjal z nečistostmi. In je še izjavil župan Bogdan: »Noro, mene je to osebno tako prizadelo. Enega centa v življenju nisem vzel in ga ne bom. Imam 120.000 evrov pufov, ker živim pošteno.« In je še dodal, da bi morali enako obravnavati tudi Katarino Kresal in Mira Senico, saj da je njuna »hacienda vredna najmanj dva do tri milijone evrov. Od kod jim? Ne morejo zaslužiti pošteno in enako ju morajo obravnavati.« Verjamete zdaj, da so trbovske zastirke prvemu Trbovcu res nevidne? On vidi, kako si nekateri v Ljubljani s poštenim delom niso mogli privoščiti, kar imajo, ne vidi pa svoje, trbovske polovice neba, zrastle na nepoštenosti. Zato, ker mu je preblizu ali zato, ker je mlajša moška civilizacija napravila zastirko čeznjo? Janeza Groboljška je Matjaž Švagan skupaj z Janezom Vovkom imenoval za nepoklicna podžupana po dobrem letu od volitev na zahtevo Računskega sodišča. Občinski nadzorniki so mu zato očitali razmetavanje z denarjem, zlobneži pa so rekli, da bi se morala Janeza vsakič, ko se zjutraj pogledata v zrcalo, zahvaliti županu za podarjenih tisoč evrov neto na mesec za to, da se »'mata fajn«. Dolgoletno, a očitno le na videz trdno prijateljstvo »znamenite trojke« je razpadlo, ko je Švagan ustanovil Zagorje gre naprej, Janeza pa sta ocenila, da je LDS še vedno blagovna znamka, ki vleče. A v dolgi koloni ljudi, ki so prišli izreč podporo Švaganovi »ločitvi« od LDS, je bil na veliko presenečenje tudi – eldeesov Vovk. Janez Vovk. Spremljal ga je strankarski LDS–kolega, prvi mož zagorske Komunale, Sandi Grčar. Prvi zagorski gostinec Komba, ki je pristople k Švaganu v svojem lokalu čez cesto štel tako, da je na tablo »risal črtice«, je Vovkovo odločitev komentiral: »Ker človek nikoli ne ve, kdaj mu lahko kakšen podpis prav pride.« Bogdan Barovič ni nikdar spregledal, kdo iz »mlajše moške civilizacije« mu je za časa županovanja zastiral pogled na trboveljski svet. Pa mu ne bi bilo treba pogledati dlje od lastne stranke ... Omenjeni: Janez Groboljšek, Janez Vovk, Sandi Grčar, Matjaž Švagan, Janez Vidmar, Bogdan Barovič, Zmago Jelinčič, Katarina Kresal, Miro Senica, Srečko Prijatelj, Sandi Ritter Komba. 21. 4. 2010 Naplavljeni na napačnem bregu Že od prejšnjega četrtka se počutim kot osvajalski Sas, za katerega je kralj Arthur, šef vitezov okrogle mize, rekel: »Končno človek, ki se ga bo splačalo ubiti.« Ko sem namreč prejšnji teden tretjič v treh tednih od župana Bogdana Baroviča – predvidevam, da v odgovor na svoje pisanje – prejela še tretje e–pismo, sem ga kar videla reči: »Končno ženska, ki se ji splača pisati.« Pri tem moram takoj odgnati vsak dvom o tem, da bi kralj Arthur lahko predstavljal mojega župana. Če se že jaz počutim kot Sas. Že res, da je bil tudi Arthur vladar, tako kot je Bogdan. Je pa v nasprotju z njim Arthur svoje viteze dobro »fintiral«: da se ne bi tepli za stolčke, jih je posedel za okroglo mizo. Bogdan ima svoje še kar za oglato, kar je po mojem krivo za razsulo v trboveljski SNS. Preprosto premalo stolčkov za vse je okrog njihove mize. Ampak vrnimo se k županovim pismom. Začenja me skrbeti njih vsebina. Ko mi je napisal prvo pismo - bila je basen o oslu – sem si rekla: »Ne jemlji ga avtobiografsko.« Ko mi je poslal drugo – o miški, ki je povsod vtikala svoj nos – se mi je prižgala rdeča: »Ne jemlji ga biografsko.« Nakar mi je poslal še tretje pismo: basen o žabi. Zdaj me pa skrbi. Bojim se, da se je moj župan pred leti, ko se je razglasil za reinkarnacijo velikega Hemingwaya, za nekaj stoletij uštel in da ga je življenje naplavilo na napačni breg. Na savskega pri Trbovljah. Kajti moj župan Bogdan je, če vprašate mene, prej kot Hemingwayeva – mala La Fontaineova reinkarnacija. Kar nekaj skupnega imata s tem Francozom. Tudi La Fontaine je pisal basni. In druge zgodbice. Ena, Mož in njegova podoba, mi je še posebno všeč. Že zato, ker sem, kako bi rekli temu, medijski človek, mediji pa so tudi neke vrste zrcalo. Mož iz La Fontainove zgodbice v verzih, Narcis mu je bilo ime, enako kot moj župan sploh ni maral zrcal. Pa »zrcal« tudi ne. Je rekel, da so neumnost in da lažejo. Rojenega v juliju (joj, kot moj župan!) je življenje naplavilo v kraje ob bregove Marne, v pokrajino Šampanjo. Po njej se imenuje šampanjec, ki ga mnogi, tudi na Slovenskem, radi pijejo še dandanes, mar ne? Pri dvajsetih je vstopil v verski red. Verjetno zato, ker tedaj še ni bilo strank. Iz njega je kmalu izstopil. Tako kot moj župan, ki je vstopil v SNS in iz nje izstopil. Čeprav le na kratko, ampak izstopil je. Menda vsi pomembni možje doživljajo takšno usodo: pridejo in odidejo. Toliko, da dajo drugim vedeti, kako žal jim je lahko, da so šli. Sem te dni celo našega premierja slišala tako, francosko nonšalantno reči: »Vlade pridejo in grejo.« Če premier ne bi izpustil zadnjega stavka, ki se je glasil »Samo policija je večna«, bi mislila, da gledam nadaljevanko o Nixonu. Res. Tam je Nixonov svetovalec tudi rekel: »Premierji pridejo in grejo.« No, pa tisto o večni Katarini, eeh, policiji je dodal. Kar pa se La Fontainea tiče. Zanj zgodovina trdi, da se je dobro vključil v francoske salonske kroge, škoda je le, ker ni znal z denarjem in je na starost ostal – na suhem. Tudi za mojega župana sem že slišala reči, da je kuk'r en salonski lev. Na suhem, če sklepam po njegovi izjavi o »pufih«. C'est la vie. Ko smo pri Francozih. Kaj vse je v petek zvečer naplavilo k zagorski fontani! Na vrt sta prišla posedet samostojni zagorski županski kandidat Aleksander Kos, za prijatelje Šišo, in prvi piarovec Lafarge Cementa Andrej Sopotnik. Za prvega sem po kuloarjih ujela, da napoveduje močno predvolilno kampanjo, ker da bo imel za seboj kapital, pred seboj pa noč in dan Lafargevega, pardon, svojega nasprotnika – Matjaža Švagana. A je treba napisati, kaj je pri fontani počel Sopotnik? Berite med vrsticami na Šišovem blogu: »V Zagorju so ljudje, ki bijejo bitko v imenu varovanja narave. Med njimi je tudi najbolj znani slovenski ekolog, ki pa pri reševanju problema prašnih delcev ne stori nič. Mogoče zato, ker so ti delci očem nevidni in ne prinesejo dovolj glasov.« E, moj Šišo, kapital je pa očem na daleč viden, a nikdar ne prinese toliko glasov, kolikor uslug in žrtev tistih, ki jih je vrglo na napačni breg, zahteva. Bogdan Barovič, župan, je v bistvu dolgo zdržal, preden je od pisanja uradnih demantijev prešel na neuradno dopisovanje: on po e–pošti, jaz »po kolumni«. Nekaj e–dopisov je naslovil z »osebno«. Ti bodo ostali le za – moje oči. Druge je naslavljal z domišljijo, na primer: Resnica, Basen – poučno, Primerno za učenje – posebej zate, ali Saj vem, da ne razumeš, pa vseeno ... Samo v dveh letih se jih je nabralo osemindvajset. Ker se z Bogdanom poznava še iz njegovih novinarskih časov, se tikava. Vselej, ko je svoj dopis začel s »spoštovana«, ki mu je sledilo vikanje, sem vedela: zdaj je res jezen. Tudi zadnji dopis letos je bil te vrste. Po zadnjih kolumnah, v katerih je imel eno glavnih vlog, me je kot sodelavec ETV povabil v svoj »tok šou«. Kot sodelavka konkurenčne TV Trbovlje sem se mu zahvalila za nespodobno povabilo. Nakar je povabil mojo kolegico ... Aleksandru Kosu predvolilno druženje s piarovcem iz LC na volitvah ni pomagalo. Poleti je glasove poskusil zbirati še z – Janezom Drnovškom. Bolje rečeno z njegovim odlitkom v bronu. Fotko svojega gibanja pod spomenikom je prek spleta poslal v svet. Jaša Drnovšek mu sploh ni nasprotoval ... Omenjeni: Bogdan Barovič, Aleksander Kos, Andrej Sopotnik, Matjaž Švagan, Jaša Drnovšek, Janez Drnovšek. 29. 9. 2010 Nesramneži proste vzreje Včasih me kakšen romantičen prizor vrže s tira. (Če sem iskrena, samo na filmskem platnu.) Še posebej, če se izkaže, da je režiser glavno vlogo v njem zaupal – recimo temu nesramnežu proste vzreje. Gledaš na ekranu tak Primerek in neko Njo s polno upanja v očeh, vsak hip pričakuješ, da ji bo nasul sladkih besed, on pa vrže iz sebe navadno pasjo, no, filozofsko misel o tem, kako si je bolje želeti žensko, ki je ne moreš imeti, kot imeti žensko, ki si je ne želiš. Kot bi mesar vrgel kos še krvave govedine na pult! Ali kot bi novinar vsak dan imel opravka s sogovorniki, ki si jih ne želi, in si pri tem vso kariero obupno želel sogovornika, ki ga ne more imeti. Mimogrede: če sem se že rodila kot ženska, bi bila vsekakor raje tista prva kot druga iz filozofske misli. Kakorkoli, na tem mestu omenjena misel trči ob obljubo prejšnjega tedna. Dolgujem vam zgodbo o slabem ritmu moje dvojine z Milošem Urbanijo iz razvpite zagorske Ultre, sicer četrtim najbolj znanim Izlačanom v zgodovini te, khmm, Vasi. Bilo je lani konec leta, čas za izbiro dogodka leta, avta leta, osebnosti, dobrotnika in ne vem še kaj leta. Meni pa se je zgodil nateg leta! Novinarski, da ne bo pomote. Obelodani prvi Zagorjan Matjaž Švagan novinarjem, da Ultra odhaja iz Zagorja. Več ni povedal. Zato zadevo preverim pri prvem Ultrašu Milošu. Miloš najprej ne bi nič povedal, ker »saj veš, da vašo bajto tožim«. Ko se sporazumeva, da moja malenkost, s katero se že dolgo pozna, ni enako Bajta, mi je dano iz prve roke izvedeti, da zgodba o odhodu Ultre drži, tista druga, o socialnem podjetju po evropskem vzoru, pa je sploh slišati altruistično popolna. Da bi ga človek takoj predlagal za dobrotnika leta. Miloš, in drugi lastniki, med njimi tudi prvi Zaresovec Gregor Golobič, naj bi vse nepremičnine in vsa osnovna sredstva na zagorski lokaciji brezplačno prenesli na novo družbo Instal. Ker jim v Sloveniji več živeti in delati ni. Delo to objavi, nakar Miloš, po kronologiji dogodkov sodeč, še istega dne steče v konkurenčno »bajto«, kjer ga naslednji dan citirajo, češ da je vse, kar je zapisalo Delo – pazite, zdaj! – »izmišljotina, gostilniška govorica«. Kaj pa Delovo pisanje o Ultrinem odhodu? Miloš, očitno prepričan, da je bolje biti top kot pa topovski izstrelek, ustreli še v drugo: »Še ena neumnost, nikamor ne odhajam.« Kdo mi bo verjel, da niti ob tem čistem primerku proste vzreje, četudi je omenjal odhod in slovo, iz mojih očesc ni pritekla ena sama solza žalosti, še manj besa? Sta pa pritekli celi dve 7. julija in 16. septembra letos. Prva, ko sem tretjega najbolj znanega Izlačana in Ultrinega kreditodajalca, bivšega predsednika NLB Marjana Kramarja – Izlačana št. 1 in 2 sta Janez D. in Matjaž Š. – pred parlamentarno komisijo slišala reči, da ja, seveda, malo pa že pozna Miloša, saj sta sovaščana, odkar se je ta priselil v njihovo vas. Res je rekel »vas«. Druga solzica pa mi je stekla po licu, ko je tudi Miloš to isto komisijo imel za norca, eeh, za spovednika, in ji zaupal vse o ustanovitvi socialnega podjetja, pa tudi, da z Ultro ne bodo imeli več težav, ker zapušča Slovenijo ... Pusti svojo solzo Milošu, sem si rekla, ko sem ga gledala na TV ekranu, potem pa jo pozabi. In sem tudi jo, ker je isto sekundo pozvonil telefon, iz njega pa se je kar zlival obkladek – ali kot bi rekla Miloševa in moja »dvojina«, ko se je zibala še v najlepših ZSMS–Titovih ritmih – »melem« na mojo dušo: »A si vedela, da je Delo preroška bajta in ti – coprnica?« Ali so bile tudi coprnice prejšnji teden krive, da se je v zagorsko dolino zlivala voda z neba in iz strug, ne vem. Vsekakor pa sta voda in blato kriva, da je tudi vesolje izvedelo za zadnjo inovacijo prvega moža zagorske IGM Emila Šabanoviča. Pravijo ji »zadnji izum našega direktorja v tem letu«, razkrile pa so ga poplave oziroma obisk gospodarske ministrice Darje Radič pri Emilu. V bistvu gre za avtomatski čistilec, ali če hočete, loščilec čevljev, za katerega je Emil navdih dobil, ko je hodil po svetu. Ste vi vedeli, da ga imajo v vsakem boljšem hotelu? No, in v IGM? »Obsodbe« o nesramnežih proste vzreje mi Miloš Urbanija očitno ne bo nikoli odpustil. Ponovi mi jo vsakič, ko se srečava, čeprav sem že mislila, da sva zadevo o tem, kdo je bil bolj nesramen do koga, »skoraj« razčistila pred pogovorom za Ozadja, oktobra 2011. Zatrdil je, da takrat ni mogel drugače. Da je z izjavo v Financah, s katero je demantiral članek v Delu, ljudi v Ultri rešil – davkarije. Da še kuha zamero, je postalo jasno junija letos, ko sva se znova srečala. Beseda je nanesla na grške razmere, ki da bodo kmalu tudi slovenske. In tedaj, draga moja, reče Miloš, zapomni si moje besede: »Oligarhi vračajo udarec.« Nekateri so me prepričevali, da mi je v bistvu grozil ... Jaz sem prepričala sebe, da pretiravajo. Miloš je sicer eden najbolj lucidnih sogovornikov, kar sem jih srečala. Avgusta sva se nazadnje in napovedal je, da ni več daleč čas, ko v Slovenijo pride – Egon Zakrajšek, zdaj še finančnik v ameriški centralni banki. O »sovaščanu« Kramarju mi je Miloš zaupal, da mu Slovenci pišemo eno najbolj krivičnih zgodb, o sebi pa, da na svet gleda, kot bi gledal film na ekranu: ena za drugo se mu pred očmi odvijajo slike ... Ko sem mu predlagala, da ob vseh dobrih in zlih napovedih za Slovenijo napraviva »en coprniški« intervju za Delo, je ocenil, da zanj še ni čas ... Morda potem, ko pride Zakrajšek? Omenjeni: Miloš Urbanija, Matjaž Švagan, Gregor Golobič, Marjan Kramar, Emil Šabanovič, Janez Drnovšek, Darja Radič, Egon Zakrajšek. 27. 10. 2010 Umita torkova zora Trboveljsko nebo je umila – torkova zora. V ponedeljek okrog 13. ure, ko je bilo preštevanje glasov za novega župana končano, se je med fekalije izgubila še zadnja volilna milnica. Zmagoslavje združene levice je bilo zaradi samo šestih glasov razlike za njihovega Vilija Trevna po robovih sicer videti malce odrsano, a med sedanjimi trboveljskimi oblastniki z občine so bili zaradi poraza SNS–ovega Mitje Rozine, slišim, vsaj trije kot iz vica. Umitega vica. V njem se pogovarjata novinar (morda novinarka?) in politik, ki se mu tresejo tla pod nogami. Vpraša novinarka: »In kaj boste storili, če ne boste izvoljeni?« Pa ji odgovori Mitja Rozina, pardon, politik: »O tem sem, po pravici povedano, bolj malo razmišljal. Bolj se ubadam s tem, kaj bom, če bom izvoljen.« Ampak, kako že so nas učili? Naj padlega konja ne brcamo. Četudi je plemeniti Jelinčičev in se s podžupanske funkcije vrača med zavarovalniške agente. Z jumbo plakata, od koder me je doslej, vsaj zdelo se mi je, ko sem vozila mimo, nekam kotaleče gledal, pa me zdaj namesto rozine, eeh Rozine, tolažeče gleda zreli grozd Brosnan. Pierce Brosnan. Kako je že rekla Liz v Jej, moli, ljubi, ko je na Baliju srečala ljubezen svojega življenja? Atraversimiento. Važno je priti čez. Čez življenje. V glavnem hrepeneče, včasih kotaleče, kdaj tudi tolažeče. Bi pa bilo do naslednjih lokalnih volitev koristno naštudirati, kako »zbrcati« trbovske paciente, no, duše, da bodo šle izpolnit najbolj demokratično vseh pravic, ki jim jih daje ustava. In nebo, če že hočete. Pa naj bo poleg ustave še nebo. Ker nebo vidi, česar ustava ne more: vse evre, stisnjene v podkupljive dlani. Da si le nikoli več ne bodo privoščile, da bi jih šlo zgolj 6000 od 15.000 z volilno pravico izbirat župana in pri tem še – kasiralo. Zgodbica iz časa, ko so Francozi volili Chiraca, je neprimerno lepša. V njej so trezne francoske glave ljudi pozivale, kako oddati volilni listič ter pri tem ohraniti – čisto dušo. Zatisnite si nos, so rekle, in nadenite rokavice. Bolje glas, ki smrdi, kakor glas, ki ubija. In so vsi šli dat glas. Eni pač malo manj smrdečega. Ko smo pri Francozih in smradu. Prvi sindikalist iz Lafarge Cementa Etbin Marin alias Eco v satanski podobi s Facebooka Mitje Rozine je zadnje tedne delal slabo uslugo dvesto ljudem v svoji firmi, še najbolj pa stranki, za katero je navijal. Dokazal je, da je bila oblast SNS očitno res zelo prijazna do Lafaragea, sum na korupcijo pa več kot upravičen. Ko je izvedel, da je »njegov« Rozina izgubil volilno bitko, je Eco razglasil, da si bo vzel dan žalovanja in ne bo spregovoril besede. Če bi bila jaz njegov šef, bi ga povprašala vsaj po zdravju, če že ne po – dopustu. Tačas ko prvi lafarški sindikalist Eco žaluje, so njegovi navijaški izpadi za SNS na Rozinovem facebooku, pesem prigodnica o novem županu in zapis o trotu Viliju že šli v – ne v večna lovišča, ampak v arhive nove oblasti. E, moj Eco. Facebook je kot obešanje intimnega perila na vrv, ki visi vsem na očeh. Tisti, ki ga obeša najbolj glasno, se nima pravice čuditi, kako celo soseda ve, kakšen vzorček imajo njegove – boksar'ce. Ali pa, zakaj je tajnik trboveljske SNS Gregor Meterc kot mladi diplomant nekaj časa, preden je našel pravo službo, združeval smrad, eeh, delo v Lafargeu. V peklu ti res lahko svetuje le – hudič. Še dan po torkovi zori pa ne vem, kdo je svetoval vodji Barovičevega občinskega oddelka za gospodarske javne službe in njegovemu prijatelju samostojnemu podjetniku, da bi se bilo morda modro pokazati (tudi) na predvolilnem shodu Vilija Trevna. Kaj, če se oblast na občini vendar zamenja? No, ker sta Dušan in Bojan v najlepših letih, joj, še celo mlajša od Piercea z začetka kolumne, dopuščam tudi možnost, da se nista prišla kazat novemu šefu Viliju, ampak le pogledat lepoto Katarine Kresal. Ki pa je, kot vse drugo, kar da človek na tem hrepenečem, kotalečem, kdaj tudi tolažečem svetu nase, vase, podse, nadse, predse ... minljiva. Ampak! Trboveljsko nebo je zdaj – umito. Velike zgodbe malih ljudi so preč. Grem spustit v oko lepoto prvih snežink na Mrzlici in globoko vdihnit vonj po novem. Vili Treven, župan, je že na manj kot polovici mandata »pozabil«, da ga je Eco, Lafargev sindikalist, javno imenoval za trota in Lafargeu ves čas čudežno stoji ob strani. Vodja Barovičevega občinskega oddelka za gospodarske javne službe in njegov prijatelj samostojni podjetnik, ki sta prišla na Trevnov predvolilni shod, sta bila Dušan Strašek in Bojan Vene. Svaka. Drugi dokaz za Trevnov nenavadno razumevajoči odnos do mlajših kolegov. Straška je na občino sredi 90. let pripeljal prav Treven. Pod Barovičem ga je »fant« življenjsko razočaral, a zdaj si je očitno spet pridobil Trevnovo zaupanje, saj ga je letos postavil za šefa združenega občinskega oddelka. Bojan Vene mi je po neki seji občinskega sveta v lokalu tik občine pred pričami opit grozil zaradi zapisa o njem in Strašku. »Strašna svaka« sta leta 2009 na dveh 6000 kvadratnih metrov velikih parcelah ob občinski deponiji odpadkov na Neži postavila svojo »deponijo« in z njo ter z odlaganjem zemlje in gradbenih odpadkov nameravala tržiti. Zakon je lastnikom parcel dovoljeval odložiti 500 kubikov, na njunih je, takole čez palec, ležalo kakšnih 10.000 kubikov gradbenih odpadkov. Toliko več, kot bi služila podjetnika, toliko manj bi dobila »naša« Komunala. Župan Barovič, ki o poslu svojega visokega uradnika menda ni imel pojma, je dal zadevo raziskati. Ugotovili niso nobenega navzkrižja interesov, sankcij ni bilo, mehanizacije in kopic na podjetnikovih parcelah pa od takrat tudi ne več. Le odkrito sovraštvo do »medijev« še živi ... Omenjeni: Vili Treven, Mitja Rozina, Zmago Jelinčič, Etbin Marin, Gregor Meterc, Bogdan Barovič, Dušan Strašek, Bojan Vene, Katarina Kresal. 10. 11. 2010 Iz krajev pičlega duha K vragu še načelo legitimnosti užitka na domačih kavčih! En del Zasavcev se jih je odločil za eno popoldne zapustiti. Kar ni nič narobe. So se vsaj enkrat prezračili. Mislim na kavče, in to tačas, ko so šli Zasavci v Ljubljano, k predsedniku vlade Borutu. Hoteli so slišati en sam razlog za razlog, ki ga je premier pred letom in pol, verjamem, da želel slišati kot razlog, da je potem njegova vlada Lafarge Cementu mirne vesti dovolila sežigati odpadke, Zasavce pa prisilila v vnebovpijoči ne. Pravite, da ne razumete najbolj? Pa ja. Saj je že Makarovičeva Svetlana rekla, da se vse umetnosti začenjajo z ne. Čisto potihem ji povem, da tudi španski fandango, tudi ta. Na začetku ... Z »ja« startajo samo polke in valcerji. Pa trboveljski župan Bogdan Barovič, ki je včeraj županoval zadnji dan. On tudi rad starta z »ja«. Vsaj v primeru Lafargea je osem let kimal, nato pa v torek, predzadnji dan županovanja, Eko krogu v imenu občine nakazal 150 donatorskih evrov. Najbolj je bil ganjen Uroš Macerl, prvi Ekokrogovec in ovčerejec. Je rekel, da, oh, izgubljena ovca, ki se sama vrne v hlev – ta je največ vredna. Zdaj mi postaja počasi jasno, zakaj je Barovič za svojo najljubšo oddajo razglasil ono z Golice. A pustimo kraje pičlega duha. Od včeraj tudi v Trbovljah nič več ni, kakor je bilo. Včeraj je zasavska štafeta norosti krenila proti Ljubljani. Biblijski prizori so se nadaljevali, le da brez ovc. Vse se jim je umikalo s poti, kakor Rdeče morje Mojzesu. Priprave so bile pa tudi hude. Duhovne in fizične. Na obeh straneh. Imam na sumu lafargevce, da so šli Baroviču še zadnjič na roko. So celo izjavo novinarjem – razen Delovim, ti niso dobili vabila, smrk – prestavili za eno uro. Sicer ne bi bilo nikogar na novinarsko konferenco SNS. Kjer so tudi tekle solze slovesa ... Mimogrede: menda slovo od LC po Božu Černili jemlje še njegov tretji človek Marko Pirc. Mora? Glede priprav na štafeto pa toliko. Duhovne je vodil sam zagorski župan Matjaž Švagan, ki je vadil v vzklikanju parol »Tujega nočemo, naše ste nam vzeli« in v skandiranju Bo–rat, Bo-rat. Ne Bo–rut, Bo–rut, da ne bo pomote! Vse po dvoje, za vsak primer. Še štafeti so naročili dve. Vojaških groženj, da »bo rat« in koristnosti duplikatov se je Švagan menda naučil, ko je bil še zsmjevec v Jugi. Kje se je groženj učila Pahorjeva vlada, bomo še raziskali. Sem iz zaupnih virov izvedela, da so z Gregorčičeve Sveinim »pleharjem« zagrozili, da se lahko pod nosom obrišejo za državni denar poplavljencem, če bodo šli »nažigavat« pred vlado. Večina je popustila, štirje »trubači« pa so se skupaj s trbovskimi kolegi potrudili k Borutu. Da raztrobijo svetu, kaj jim dela. Čeprav je menda Pahorjeva poslanka iz Trbovelj Melita Župevc to rekla Švaganu: »Kaj nam delaš?« Sem še izvedela, da je Švagan pred tedni, ko je pospravljal arhive, našel zgodovinski dokaz, da je že kot zelenec pisal pisma z ekološko vsebino. Dvajset let pred Eko krogom je žugal Beogradu, da »majka domovina treba da očuva prirodu i zdravlje svih građana«. Človek je tvegal jugo armado, ker je čutil, da je junak tisti, ki krši nesmiselna pravila. Lafargev šef Iztok Virant četrt stoletja za Švaganom nesmiselna pravila izvaja, v znak junaštva pa nato vsak dan odbrzi stran od Lafargevih emisij domov, v Maribor. A pustimo kraje pičlega duha. Aktivista Uroš Macerl in Boštjan Pihler sta imela pri štafeti »čez« fizične priprave. Žejo, pa Martina, pa sitne policiste ... Ki te znajo ustaviti in ponujati alkohol. Res! Sem videla v nekem filmu. Je tipa organ ustavil, se nagnil skozi okno in vprašal: »Alkohol?« Tip za volanom se za hip zmede, nakar veselo: »Zakaj pa ne, če vi částite ...« Ko smo že pri organih. Dva trboveljska sta bila včeraj navsezgodaj zelo prizanesljiva do zaspanih dam, ki so na železniški postaji parkirale po svoje. Sta rekla: »Kar. Danes delimo večje plačilne listke.« Joj, sta me takoj spomnila na Arsove strokovnjake, ki so tudi rekli Lafargeu, da o.k., naj vam bo, pa spuščajte več kot drugi. Saj tam so ovce, eeeh, ljudje pičlega duha doma. Le da sta mi bila trbovska organa, ko sem ugotovila, da sem dobila nevidni listek, všeč, arsovci pa ne. Čudn', ne? Bogdana Baroviča je okrožna državna tožilka Alenka Jesenko konec junija 2012 oprala suma jemanja podkupnine od LC. Zavrgla je ovadbo iz leta 2010, ki so jo kriminalisti spisali na podlagi načelnega mnenja Draga Kosa iz protikorupcijske komisije, da je Barovič ravnal koruptivno, ker je v pismu vodilnim Lafargea v Pariz, ki ga medijem nikoli ni pokazal, mir v občini pogojeval z njihovimi vlaganji v občinske projekte. Barovič mi je želel tožilkino obvestilo izročiti osebno. Domnevam, da zato, ker je o prijavi Kosu prvo pisalo Delo. Tudi avgusta 2009, na dan objave prispevka, se je Barovič želel sestati z mano. Zanimalo ga je, ali vem, kdo ga je prijavil. Mudilo se mu je ... Mami je obljubil, da jo pelje na – Brezje. Očitno je priprošnja obrodila sad, čeprav Barovič meni, da mu je bolj pomagalo to, da je zdaj v politiki – »nitko i ništa«. Zaradi tožilkine odločitve mi je Boštjan Pihler iz Eko kroga poslal ogorčen sms: »To, da je Baro nedolžen, je sramotno in skrajno neprimerno sporočilo sedanjim in bodočim županom. Baro bo lahko njihov mentor in še naprej bo nasmejan skrival pisma.« A tudi Eko krog to poletje ni ostal brez zadoščenja in tolažbe: v zadevi »ljudstvo proti Pahorju« jih je sodišče oprostilo. »Nadležni organi« so Eko krogu spisali kazen poleti 2010, ko so njegovi člani v gruči več deset na tleh sedečih Zasavcev premierju Pahorju preprečili odhod iz Trbovelj. Če pa se s Pahorjem drugače ni dalo pogovoriti ... Omenjeni: Borut Pahor, Svetlana Makarovič, Bogdan Barovič, Uroš Macerl, Božo Černila, Marko Pirc, Matjaž Švagan, Melita Župevc, Iztok Virant, Boštjan Pihler, Alenka Jesenko, Drago Kos. 2011 6. 4. 2011 V jeziku brez pidžame Ker sem naravno blond, današnja zgodbica ne more biti drugačna kot iz srca – »blondnega«. Preden povemo, kdo so njeni glavni igralci, pa še beseda o Facebooku. Me čisto iz sebe kliče prijateljica, češ, naj ji povem, kako je mogoče, da sosed iz gornjega nadstropja ve, kakšno pidžamo nosi, ko pa v življenju nista prišla dlje kot do »dober dan«. Pri pidžami sem se ugriznila v jezik. Je le moja prijateljica. Pri sosedu pa mi je bilo vse jasno. Kako ne bi poznal vseh njenih intimnih podrobnosti, ko pa perilo vedno suši na balkonu?! Prijateljica, namreč. Kaj on počne na svojem, samo mislim, da vem. Gleda ... Nekako tako, kakor s sosedovim vpogledom v prijateljičino intimo, je, če vprašate mene, tudi s Facebookom. Če greste perilo obešat na Facebook, se pač ne smete čuditi, če vas bo sosed lepega dne vprašal, ali vi morda ne nosite pidžame. Zakaj je že ne bi? Ker nikoli ne vidi, da bi jo sušili ... Sicer pa v današnji zgodbi poleg Facebooka glavno vlogo igrajo še Trbovc – zapisnikar iz Mercatorja, Johan in Johanca. Trbovlje so majhna vas, ki je pred leti dobila tri Mercatorje. Enemu v jeziku svojih spominov mnogi še danes rečejo P–market, drugemu Valandovo, tretjega se je prijelo ime Hit market. V slednjem sva se med policami srečala »blonda« in Jani. In se zapletla v pogovor. Z Janijem, Žlakom, nekdanjim nogometašem, katerega celo zagorski župan Matjaž Švagan hvali, da ima ogromno prednost pred drugimi, se, priznam, ne bi znala veliko pogovarjati. Razen če bi beseda nanesla na celjsko Glazijo in na predpotopne nogometne spomine moje mame, mojega očeta in – ene pidžame ... Toda ker je Jani tudi drugi mož Termoelektrarne Trbovlje in resni pretendent na njen stolček, ki se bo izpraznil že to jesen, je beseda med policami nanesla na – energetiko in klope, no, kadre. Najino, recimo mu energetsko srečanje, pa je bilo očitno tako visokonapetostni dogodek za trbovsko podeželje, da je v nekom povzročilo kratek stik in ga je šel obesit na dooolgo (p)ogovarjalsko vrv znamke Facebook. Le da je Janija prekrstil v Johana, v tako imenovani Delov neimenovani vir z Mercatorjevih polic, pardon, energetskih krogov, mene v Johanco, sam, reva, pa se je skril. Predvidevam, da za »klin« za obešanje, zaradi česar, sumim, da se mu je primerilo, kar bi se enkrat skoraj meni. »Vsaj za pol ure pozabi, da si novinarka in bodi zapisnikar'ca,« mi je rekel urednik. »To pomeni, da bi morala popisati vse tako, kakor sem slišala?« »Natanko tako,« se je glasil urednikov odgovor. Moj pa: »Ne, hvala. Sem pa že raje novinarka.« Zapisnikar s Facebooka si je vzel čas, da bi »v nulo« popisal mojo pidžamo, pri tem pa spregledal, da je sploh ne nosim ... Ko smo že omenili Janijevo veliko prednost, kakor jo vidi prvi Zagorjan Matjaž. Skriva se v dejstvu, da je Jani nekoč zabijal gole za – Zagorje. Sicer pa se je v soboto pri Švaganu zgodil – »djarbi«. Trbovci in Zagorjani so se pomerili v »fuzbalu«. Slišim, da bi večina videla tudi evrogol, če bi več gledala na trav'co in manj v Švagana, ki se je na tribuni pojavil v družbi s svojo najnovejšo ljubeznijo – šalom. In to kakšnim! Trbovske zeleno–črne kombinacije. Za koga navija, je bilo jasno šele, ko so ga videli dvakrat visoko in nekajkrat nizko skočiti. Obakrat, ko so gol dobili Trbovci. Trboveljski župan Vili Treven v Zagorju ni skakal, je pa z imenovanjem Karla Vukoviča za zasavskega energetskega koordinatorja povzročil, da te dni skačejo drugi. Ta mlajši Trbovci, ki že nekaj časa čakajo na energetsko priložnost zase in se že pripravljajo na junijski razpis za direktorja TET. Vukovič pa je upokojenec, bivši visoki partijski funkcionar in bivši prvi mož energetskega kombinata Edvard Kardelj, ki je enako vneto kot štirideset let prej premog proti koncu svoje kariere zagovarjal tekoči naftni plin. Ampak jaz Vilija razumem. Samo star maček, kakor je Karel, lahko pride na konec s – starim psom. Mi je vir iz energetskih krogov med Mercatorjevimi policami izdal, kdo v slovenski energetiki je star pes. Je rekel, da ta star' termoenergetski blok za Savo. ?? Hja, na koga pa gre ponavadi največ klopov?! Jani Žlak piše doktorat, tudi pod novim direktorjem Francijem Blaznekom je ostal drugi mož TET, v spomin na čase med Mercatorjevimi policami pa je dal natisniti majčke z napisom Johan + Johanca. Neznani bloger iz TET še kar popisuje peripetije iz zasavske elektroenergije in kolikor vem, so mu v TET na sledi, saj njihovo kroniko očitno piše med delovnim časom. Kadar seveda ni v Mercatorju ... Žlakove majčke pa niso sprožile tolikšnih odmevov kot tiste, ki so jih Blaznek in še nekaj najbolj pogumnih nosili za knapovski praznik 3. julij leto prej – 2010 – na Kalu. Blaznek je bil tedaj drugi mož RTH, napis na njegovi majčki ZEH – Zasavski energetski holding pa je bil ideja Roberta Goloba iz Istrabenza–Gorenja Energetskih sistemov, ki je bil pripravljen v zasavski zbirni center za biomaso in v TET vložiti milijone, če bi v zameno dobil koncesijo na srednji Savi. Po Mateju Požunu je Golob eno majčko poslal tudi »medijem«. Številka je bila prava, hvaležnost ostaja, želja po Zehu pa tudi. Matjaž Švagan od vseh modnih dodatkov še vedno najbolj ljubi šale, Karel Vukovič pa ima po premogu in tekočem naftnem plinu novo energetsko ljubezen – vodo. Z občinskim honorarjem, seveda. Omenjeni: Jani Žlak, Matjaž Švagan, Vili Treven, Karel Vukovič, Matej Požun, Robert Golob, Franci Blaznek. 11. 5. 2011 So videle muhe na oknih Poznam nekoga, ki verjame, da ni usodnih besed in ne usodnih trenutkov. Da je človekova edina usoda, ki ji ne more ubežati, ta, da mora nekoč oditi. Vse drugo mu je na izbiro: kaj bo storil, kaj povedal, kako in kdaj. Če ne bo nikoli povedal, pač ne bo usodno, torej toliko bolje. Če pomislim, tak pogled na usodo niti ni za v koš. Poveš ali ne poveš, svet še kar obstaja. Kot v tistem filmu, ko je rekla Ona Njemu: »To je sranje.« On pa njej mirno: »Že, ampak svetovnega nazora menda ne boš menjala zaradi – sranja.« Vrag je, da je tip za edini zveličavni svetovni nazor imel – Sebe. V zadnjih dneh se tudi nekaterim Zasavcem dogajajo usodne reči, uhajajo usodne besede in ni jih malo, ki menjajo celo svetovni nazor. Na primer Denis Berthon, marketinški direktor multinacionalke Lafarge. Gospod od nog do glave. Prav v tem (usodnem?) trenutku se pripravlja, da izstopi iz avta na nepomembni uličici v nepomembnem podeželskem mestecu sredi srednje Evrope. Uganili ste. Avto se je ustavil na zagorski Ulici 9. avgusta. Pod Švaganovim oknom ... Ura bije trinajsto in gospodu bo treba ponoviti, kar so pred njim slišali že gospodje Miluch, Virant, Pahor, Kopač, Podobnik, Erjavec, gospa francoska veleposlanica ... Se tudi vam zdi, kot da so tile že vsi predolgo v vrtcu? »Kaj bi dala, da bi bila jutri ob trinajstih muha, a?« so me vprašali v torek. »Muha domača, ce ce ali španska, eeh, francoska?« me je zanimalo. Rada sem konkretna, četudi besede niso usodne. Sploh ker se ve, kam gredo muhe najraje. In sem izvedela: »Lej, nekateri bi te dali – na muho, jaz pa ti privoščim krila in da za eno samo urico pristaneš na Švaganovem oknu.« Ker nisem muha, ta hip sedim za tipkovnico in razmišljam, ali bi v resnici rada imela krila. Ali bi bila morda raje kaj operjenega. Coque po francosko. Ali kukr' slovenski piščanec. Nič pametnega se ne morem spomniti, razen tega, da mi ni jasno, zakaj nihče iz Lafargea noče pod okna hrastniškega župana Mirana Jeriča (še trboveljski Vili Treven je danes gledal skozi Miluchova), pa da vidimo, kam bo frčalo perje in letele muhe. Če vprašate mene, sem – kakor ona ptičica iz Seksa v mestu – vedno raje imela Coco Chanel kot pa coque au vin – muho na oknu, no, piščanca v vinu. Mimogrede: jajčka perjadi so vse kaj drugega. Še posebej čokoladna, ki jih je na zadnji seji zagorskih svetnikov trosil prvi mož Tevela, svetnik Iztok Živko. Bilo je pred Veliko nočjo, ko se je župan Švagan svetnike odločil obdariti s čokoladnimi jajčki. Nekateri so dobili ovite v moder, drugi v zlat papir. Ko je svetnik Iztok videl, da med zlatimi ni mojih jajčk, se je odločil popraviti županovo napako: »Pusti Švaganova, jaz ti dam svoja, zlata ...« Kako lahko je vendar človeku opletati s – tujimi jajci. Ko smo pri Švaganu. Usoda je hotela, da se je po 27 letih na dan zmage, 9. maj, vrnil na – svoje okno in pri tem še zatrdil, da naključij ni. Zato zdaj z okna, s katerega se je sredi 80. let razgledoval sekretar zagorske ZSMS, zre predsednik Zagorja gre naprej. Pogled na svet, ki ni od muh, je obdržal isti, kar lahko pomeni tudi to, da bo prva poteza nove vlade v letu 2012 ta, da bo na predlog Zagorja gre naprej poslala vabilo francoskemu Sarkozyju. Niste uganili. To ne bo vabilo v LC, ampak na brzovlak Ljubljana–Zagorje ... Sem slišala, da je svetovni nazor povsem spremenil Izlačan, bivši prvi mož NLB, Marjan Kramar. Zdaj vozi prikoličarje, živi ko' pravi »kamiondžija« in njegova je vsa Evropa. Če je treba, počisti tudi muhe s stekel ... Svojega nazora pa kljub menjavi službe ne bo menjal Zaresov Gregor Kita. Trboveljčan je postal svetovalec direktorja Elesa, gori v Ljubljani. Ko je Eles podražil elektriko, so Trbovci rekli: »Samo da gre Kita gor, pa gre še elektrika.« Ne vem, zakaj ga potem ne pokličejo spet dol. Je pa skoraj usodno dejanje, zaradi katerega bi lahko celo odšel, te dni storil prvi mož TET Marko Agrež. So videle muhe na oknih, da je skoraj »požegnal« tri nove zaposlitve. Kako bo znižal stroške, kakor mu je naročil šef Matjaž Janežič, če bo jemal v službo nove ljudi? K sreči so ga pravi čas opozorili, da tistih, ki jih je podpisal, ni v sistemizaciji TET ... Od vseh ljudi iz Lafargea zna z največ srda – celo z več od njihovega pravnika Milivoja Radaka – gledati samo še Denis Berthon. Tudi žensko, če je treba ... Švaganu je bil ta pogled prihranjen. Berthon je od njega menda odšel očaran. Končno je tudi v Zasavju srečal človeka, za katerega je ocenil, da se mu je splačalo dopotovati iz Pariza. Dva enako neizprosna pogajalca. Švaganovo Zagorje gre naprej ima sedež v istih prostorih, v katerih je bila nekoč zagorska ZSMS. Park, na katerega zre okno, je danes Drnovškov park. Maja 1986, ko sva se prvič srečala, je Švagan predsedoval ZSMS. Svojega pogleda na svet ni spremenil do danes. Človek je nazadnje vedno sam, trdi. Marjana Kramarja sem v dvajsetih letih le enkrat slišala izreči stavek, ki ni bil strogo posloven. Zadušno vročega večera smo sedeli v slikarski koloniji v Medijskih toplicah, ko je, tedaj še kot predsednik uprave NLB, rekel: »Za sprostitev rešujem sudoku. Saj veste, kaj je to – sudoku?« Marko Agrež se je skupaj s finančnico TET Natašo Lipovšek (blizu SD) zelo trudil, da bi v TET znova zaposlil Metoda Kurenta, Barovičevega podžupana, Borisa Moškona, Barovičevega direktorja občinske uprave in Simono Vrbnjak, članico trboveljske SD. Zaposliti mu je uspelo le zadnja dva, in sicer v projektu Nove tehnologije. Omenjeni: Denis Berthon, Matjaž Švagan, Janusz Miluch, Iztok Virant, Borut Pahor, Janez Kopač, Janez Podobnik, Karl Erjavec, Miran Jerič, Vili Treven, Iztok Živko, Marjan Kramar, Gregor Kita, Marko Agrež, Matjaž Janežič, Nataša Lipovšek, Metod Kurent, Simona Vrbnjak, Boris Moškon, Milivoj Radak. 13. 9. 2011 Predpražniki za špičake s petko S septembrom se običajno vrne tudi kolumna po imenu Hvalnica. V štirinajstih letih se jih je nabralo za malce večji predpražnik. Skoraj tekač, kajti predpražnikov se drži negativen predznak še iz časov, ko je bila moja mama mlada in sem jo nekega dne slišala reči, kako si ob prijateljičinega moža še čevlja ne obriše. Po tej iskreni izpovedi je mama ostala brez prijateljice, smo pa zato dobili nov predpražnik ... Da visokih petk, ki od tedaj bivajo v moji predstavi o tem, kako mora zgledati ženski čeveljc za na (dober) predpražnik, ne omenjam. Na debelo preprogo nepretrganih hvalnic, kakršno so v 150 letih stkali v hiši slavnega Goldingovega Jocelina, bo v našem primeru treba seveda počakati. Jocelin je še po 150 letih ob pogledu na svojo »preprogo« ugotovil, da je sicer vse, kakor je bilo, samo vsako leto boljše, bogatejše ... in odhitel – molit. Mi moramo odhitet hvalit, da bo naš tekač kdaj debela preproga postal ... Najprej moramo pohvaliti vizionarstvo prvega Zagorjana Matjaža Švagana, ki na trenutke obžaluje, ker pri mojstru Begiću ni dal naročiti Drnovškovega kipa v nadnaravni velikosti, od čevljev do temena. Prav je storil, ko je izbral samo – teme. Kajti poglejte, kaj se dogaja v Chicagu z osemmetrskim kipom sex ikone Marilyn! Množice se valijo fotografirat pod Marilynko iz aluminija in jekla s špičaki, golimi nogami in belim krilom, ki ji ga privzdiguje sapa iz prezračevalnega jaška podzemne železnice ... In zdaj si zamislite moški kip, meter oseminsedemdeset ali nekaj takega v višino, na metrskem podstavku. Kakšen grozen občutek bi bil, fotografirati se pod njim ... Tako pa je zdaj dano tudi tistim, ki netijo prepire okrog brona v zagorskem parku, da pridejo, pogledajo kipu v oči in obžalujejo, da so bili skupaj le veliko čudovitih dni – a vse premalo let. Pohvalno je tudi, da skupaj vse več minut preživita prva moža trboveljske Termoelektrarne in hrastniškega Domexa: Franci Blaznek in Borut Dolanc. Še avgusta je Franci nadziral Boruta, zdaj sta vlogi zamenjala. Kaj se je zgodilo? Najprej je Franci iz SD v vlogi namestnika direktorja Rudnika nadzoroval Boruta iz SDS, direktorja rudniške hčere. In ni bil najbolj zadovoljen. Potem je Franci s 3. septembrom postal direktor TET in za nadzornika »fasal« – Boruta. Borut, slišim, ni revanšist, a prisega na tisto, da če že kdo hodi po jajcih, naj vsaj ne skače ... So pa v TET, odkar je prišel novi direktor, menda vsi garažni »boksi« že ob sedmih zjutraj polni, kot že dolgo ne. In tako vseh osem ur pa celo kakšno čez. Vse dokler je v boksu tudi direktorjev audi ... Termaši se zdaj, pač po tradiciji, že od trinajste dalje držijo za glavo, domov bi šli, kakor včasih, nič jim ni jasno, tudi to ne, kako je mogoče, da je lahko prejšnji šef Marko Agrež s sabo v novo pisarno odpeljal elektrarniški biser v podobi tajnice Stanke, stari novi pomočnik direktorja Jani Žlak pa je svojega kar poklonil – novemu šefu ... Ne vem, zakaj toliko čudenja. Saj svet ni narejen za ljudi, sploh pa ne za moške, ki bi jim bilo vse jasno. Pa četudi je to novi direktor. Je poleti Franci – za prijatelje, ki jih ima spet vse več, Aco – s seboj na odprtje zagorske lekarne vzel prvo damo trboveljske LDS Marijo Juraja. Lepo »spedenano« in v špičakih. Se peljeta, nasproti njima pa divjak. Franci komentira: »A ne, Mici, koliko bi imeli za povedat', če bi se nama kaj zgodilo zdajle? Da sem najmanj že presedlal k tebi v LDS.« Pa razmišlja Marija, ali bi rekla ali ne. In udari: »O, bi, bi imeli, Aco, sploh, ker imaš tudi zadrgo že od Trbovelj odpeto.« Ko smo že pri »špičakih« za (dobre) predpražnike. Je rekla kolumnistka Carrie iz Seksa v mestu, da bo na stara leta govorila, da je živela v čevljih. Kolega Marjan Bauer, kolumnist iz Jane, ko je ta še dihala, ji je dodal tipično moški sijajni razmislek, po katerem se vse rešitve ugank, ki jim je ime ženska, skrivajo v – njenih čevljih. Špičakih s petko. Kajti če bi moški razumel čevelj, pravi Bauer, bi razumel tudi žensko, a prvo je po njegovem težje kot drugo, oboje pa nemogoče. Je mogoče, da se samo meni zdi, da se moški še najbolj razumejo na – predpražnike? Prvi Zagorjan Švagan je imel leta 2011 že tretje leto pokvarjene božično–novoletne praznike – dvakrat zaradi Drnovškovih naslednikov, enkrat zaradi Lafarge Cementa. Taktika Zaresa, menda; težko, da bi bilo naključje: tesni Drnovškov sodelavec Gregor Golobič ima do Drnovškovega kipa enako odklonilno stališče kot dediči, Lafargeva odvetnica pa je partnerica enega ustanovnih članov Zaresa Breda Razdevšek. Dva dneva pred božičem, 22. decembra 2011, sta se Jaša Drnovšek in Matjaž Švagan končno srečala pred trboveljskim sodiščem. Prvi je sicer tožil občino, a drugega navedel kot pričo, kar je pomenilo, da se bo moral Švagan v vsakem primeru zglasiti na obravnavi. Že po nekaj stavkih tožnika Jaše pred obličjem sodnika je bilo jasno, zakaj. V življenju verjetno ni imelo veliko ljudi priložnosti videti večjega gneva in slišati več gnojnice, ki bi jo en človek zlil po drugem. A Švagan tudi tokrat ni razkril »umazanih« podrobnosti s pogreba Janeza Drnovška, niti ni potrdil govoric, da ga niso plačali svojci. Zaradi popisa prav tako umazanih podrobnosti s poti proti Zagorju, ki mi jih je sama zaupala, je bila Mici Juraja menda silno užaljena. Skoraj tako kot že dvakrat pred tem: prvič, ko je kot elektorica trboveljske LDS za državnega svetnika podprla hrastniškega kandidata, zaradi česar jo je Barovič obtožil »izdaje«, Delo pa je to zapisalo in drugič, ko je Delo citiralo njeno izjavo o dobrem sodelovanju z ženskami prek javnih del. Te Turističnemu društvu, je rekla, plačuje Barovič (župan, sicer SNS, o.p.), ona pa jih nato povabi v LDS. In redko katera ji da košarico. Trboveljska LDS je imela na volitvah 2010 zato največ ženskih kvot. Omenjeni: Matjaž Švagan, Janez Drnovšek, Mirsad Begić, Franci Blaznek, Borut Dolanc, Marko Agrež, Jani Žlak, Stanka Živoder, Mici Juraja, Marjan Bauer, Bogdan Barovič. 28. 9. 2011 Živ(kov) kairos Čutni, no, čudni dnevi so tile zadnji, septembrski. Kar primem v roke, kamor pogledam, karkoli in kogarkoli prikličem v spomin, vse, še stvarstvo, ki obvladuje čas med rojstvom in smrtjo, šepeta same lepe reči. Naj začnem z najbolj morbidnim: s smrtjo. Te dni se je poslovila Ema. Zalezina. Prva trboveljska mažoreta. Aprila sva se nazadnje srečali. Že hudo bolna mi je stisnila roko: »Lej, kaj naredi življenje.« Rekla je življenje! Ni rekla bolezen. Verjetno zato, ker si po njenem ni zaslužila, da jo sploh imenuje. Še danes sem ji hvaležna za to univerzalno tolažbo v slogu »lahko sem revna po rojstvu, položaju in videzu, a v duhu nepremagljiva«. In zdaj k – življenju. Položaj je preresen, da bi si lahko dopustila razkošje obotavljanja, je rekla Muriel Barbery. Tudi položaj v Zagorju bo to soboto skrajno resen. Zato brez obotavljanja naskakujem, pardon, naznanjam zasavski dogodek leta: s pridihom novosvetnega glamurja se poroči Iztok Živko, prvi mož Tevela, direktor z zeleno teraso z luknjami (za golf, da ne bo pomote), nesojeni zagorski podžupan in član Švaganovega ZGN, Zagorja, ki gre naprej. Samosvoj možak pri petdesetih, ki, čeprav Švaganov človek (Švagan, ki loči med človekom in Človekom, Živka šteje k Ljudem), prisega na besede Gregorja Golobiča. Je rekel GG nekoč, da bi bilo 99 odstotkov ljudi preveč, če bi vsi mislili enako. Tako tudi prvi zagorski ženin večkrat misli po svoje. Ali vsaj drugače kot 99 odstotkov drugih v ZGN. In to običajno tudi pove. Praviloma na glas. Ko nazadnje ni javno soglašal s konceptom strankarskega šefa in župana Švagana, bilo je na predstavitvi zagorskega občinskega prostorskega načrta, se je moral prvi Zagorjan zateči naravnost h – kairosu. To je, saj veste, slavni grški koncept časa, po katerem je čas=kronos+kairos, občutek v človeku, da zna znotraj časa, ki teče, vselej ujeti pravi trenutek – kairos, ki ustavi kronos. V »nulo« ga je obvladal Napoleon, tu pa je dokaz, da tudi Švagan ne zaostaja veliko. Pristopi po Živkovih glasno izraženih pomislekih popolnoma razorožen k Švaganu Peter Žigante, šef Sava projekta, ki je za zgodovinski zagorski »prostorc« porabil fantastičnih 14.000 ur: »Iz katere stranke pa je ta?« In Človek, ki v soboto civilno poroči Človeka, po katerem je poizvedoval Žigante, Živka, je moral še v tistem kairosu razkriti pred vesoljem zaklade ZGN: »Iz moje ...« Slišim pa, da bo tole v soboto prvi (Švagan je že oznanil, da tudi zadnji) primer v zagorski civilizaciji, ko bosta ženin in nevesta pred obličje Boga stopila prej kot pred obličje matičarja Švagana. Pa bodi dovolj o ženinu. Nevesta Mateja ali prava manevrska municija, kakor se je v duhu nedeljske najdbe nabojev v kamnolomu v Brišah za izbrani medij izrazil ženin, prihaja iz Šavne Peči nad Hrastnikom. Od tam, od koder je tudi Anton Sovre doma. Tisti, ki je prevajanju verzov iz grščine posvetil miriade kairosov. Usoda je hotela, da bo Šavna Peč ravno to soboto kraj dvojnega srečnega imena: prihoda ženina po nevesto in Sovretovega pohoda. Medtem ko šranga sredi pohoda ženina ne skrbi, je prvega Zagorjana Švagana, slišim, ta romantična dodana vrednost k zasavski poroki leta čisto raznežila: »Ah, eni bodo prihajali, drugi odhajali ...« Ali bosta v Zagorje v soboto res prišla tudi Karl, ki je imel kot obrambni minister opraviti z zaresno municijo, in Zmago Plemeniti, njen vneti zbiralec, nam ni uspelo preveriti. Zapeljivi Erazem Pintar, B., bo zagotovo tam ... Tako da nevarnosti za nerodne kairose, pravijo, ne bo manjkalo. Ne vem sicer, zakaj Zagorjani mislijo, da se samo ženskam dogaja, da so zmedene. Sem videla (v filmu!) tipa naštevati, kaj vse še bo tisti večer počel. Je rekel, da bo slekel posteljo in zlezel v pidžamo. Nakar se je zavedel, kaj je izustil, se popravil '... ali pa bo morda obratno', a je bilo že prepozno. Za to, da bi slekel pidžamo in zlezel v posteljo, se ve. Ona je odšla. Sama sem razumela, da zato, ker ni vedel, kako ljubi ženska. Menda ljubi takole: pri petnajstih ljubi enega, pri dvajsetih eden ljubi njo, pri tridesetih ljubi, kogar lahko prenaša, pri štiridesetih hiti, ker ve, da bo vlak odpeljal, pri petdesetih ... Tega vam pa že iz ženske solidarnosti in zato, ker mi stvarstvo ta hip šepeta same lepe reči, ne zaupam. Iztok Živko se je letos na julijski seji občinskega sveta zaradi neuspešnih poskusov, izpeljati stanovanjsko investicijo s pomočjo občine, sporekel z občinskim in strankinim vodstvom. Živko oziroma njegova družba Tevel (solastnika sta znani lobist, doma s Podkuma nad Zagorjem, Peter Kotar in sin Boštjan) se že leta trudita v Kisovcu zgraditi blok. V bitki zanj prvi tevelovec ne varčuje z ničimer – še najmanj s kletvicami. Zaradi izrečenih julija na seji se je prvi Zagorjan in predsednik Zagorja gre naprej Švagan proti njemu odločil sprožiti postopek izključitve iz sveta in stranke. Govorice, da bo Iztoka Živka poročil sam kardinal Franc Rode – tisti, ki mu je Živko nekoč že poljubil roko – so se izkazale za prenapihnjene. Resnica pa je, da jih je Živko ob poroki štel 50 in še nekaj ... A njegova leta nimajo nobene zveze s tem, kako pri petdesetih ljubijo ženske. Prišel je čas, da izdamo tudi to skrivnost: pri petdesetih ženska ljubi le tistega, ki si to zasluži. Omenjeni: Ema Zalezina, Iztok Živko, Mateja Živko, Gregor Golobič, Matjaž Švagan, Peter Žigante, Mateja Živko, Karl Erjavec, Zmago Jelinčič, Erazem Pintar, Peter Kotar, Boštjan Kotar, Franc Rode. 22. 12. 2011 Šampanjca! Pa hitro Ko se začne leto obuvati, da bo odšlo, je treba pripraviti šampanjec. Nazdraviti preteklim porazom in bodočim zmagam. Kot Napoleon. Če je zmagoval, je rekel, da s šampanjcem praznuje, če je izgubljal, pa, da ga potrebuje. Če hočeš spoznati prihodnost, čitaj let svoje puščice, so rekli indijanci. Če hočete pogledati v preteklost, čitajte zasavske vrhunce leta 2011 po izboru redakcije Hvalnice norosti. Pri tem hitrost puščice ali brzina čitanja ne igrata vloge. Kajti v življenju je vse kompenzacija, sem brala. Če si počasnejši, pač bolj rineš. Izjava leta 2011 Prva nagrada v tej kategoriji gre prvemu Zagorjanu Matjažu Švaganu za odgovor na vprašanje o prodaji počitniškega doma v Vrsarju. Popolnost v odgovoru je mogočno Švaganovo sporočilo: »To je bila najuspešnejša od neuspešnih prodaj. Ponujali smo ga za 100 odstotkov, ostalo nam jih je 110.« Obrazložitev: Za dom v Vrsarju so hoteli Zagorjani iztržiti 823.400 evrov, a državljan V. K. iz Maribora jim je zanj ponudil celo 900.000. Vplačal je že desetino izklicne cene ali 82.340 evrov varščine, nakar si je premislil. Tako je Švaganu ostalo 100 % dóma in še varščina. Drugo nagrado v tej kategoriji podeljujemo članu trboveljskega Zares Gregorju Kiti za popoln opis predvolilne blaženosti: »Sedeti ob Gregorju Golobiču je, kot igrati košarko z Jordanom po tem, ko si ga leta gledal samo na plakatu na steni svoje sobe.« Ko je za to izjavo – zgodila se je sredi Zagorja – izvedel prvonagrajeni, je rekel, da ja, da popolnoma razume Kito. Tudi Borut Pahor je imel na steni sliko Sharon Stone ... Pa poglejte, kam je prišel. No, slednje je dodala redakcija. Poteza leta 2011 Domala revolucionarno potezo leta 2011 v Zasavju je brez konkurence potegnila prva dama trboveljskega Turističnega društva Mici Juraja. Pogumno je nagradila svojega, pardon društvenega, dolgoletnega sponzorja oziroma donatorja, najbolj razvpito podjetje vzhodno od Pariza, trboveljski Lafarge, za prečudovito urejeno turistično destinacijo po poti odpadkov, eeh, po industrijski poti znotraj tovarne. S tem se jim je zahvalila za leta dobrega sodelovanja in hkrati potrdila famo o liku Trbovke–revolucionarke, zaradi katerega so knapi nekoč začenjali, pa tudi končevali štrajke. Kot v tistem filmu, ko se en pr'jatu nasloni drugemu na rame, pokaže na ženske tam čez, še enega izprazni in reče: »Veš, kaj smo bili ves čas?« ?? »Veter pod njihovimi krili ...« Trbovke bi rekle, da so bili copate pod njihovimi kiklami. Dogodek leta 2011 Lovorjev venec za dogodek leta natikamo vodji komuniciranja v Lafarge Cementu Andreju Popotniku, eeh, Sopotniku za popotovanje v Ljubljano, v časopisno hišo Delo. Človek, ki novinarju Dela, no, bila je Ona, ni dovolil zastaviti vprašanj, torej je hotel preprečiti, da Delo dela, ter s tem zgazil prvo pravilo komuniciranja, je šel šefom prav tega Dela potožit, da se mu dela krivica. Da bo paradoks še večji, se mu največja menda dela v rubriki, ki ga danes nagrajuje ... Roka roko umije. Žal bo to tudi v novem letu veljalo le za tiste s čistimi – nameni, joj, rokami. Prvi Zagorjan Matjaž Švagan ne skriva, da se rad pohvali. Ali kot sam pravi: daje ljudem pozitivno energijo. Zagorjanom po skoraj dveh desetletjih še vedno godijo njegovi superlativi o zagorski dolini in njenih ljudeh. Hkrati priznava, da je v trenutkih, ko je človek sam na tleh, obupno težko dvigovati moralo drugim. P.S.: Državljan V. K. je Vladimir Krajilo. Gregor Kita je v Zaresu sinonim za naivnost. Kakorkoli: menda celo tako dobrodošel in zaželen, da ga včasih sredi noči zbudi hišni zvonec. Na vratih pa – kdo drug kot GG ... Marija Juraja je kot predsednica Turističnega društva Trbovlje od LC v dar prejela velike rdeče senčnike z logotipom onesnaževalca, nakar je z njimi »prekrila« ekološko tržnico. To je še danes ena daleč najbolj opolzkih potez zasavske ekološke scene. Andrej Sopotnik, prvi komunikator LC, sicer Zagorjan, je v zadnjih letih vlekel takšne poteze proti Delovim novinarjem, da bi bil zrel za piarovsko častno razsodišče. A navsezadnje je Sopotnik samo – tržnik. In še zdaleč ne edini, ki se je zaradi mojih zapisov osebno zglasil pri Delovi odgovorni urednici oziroma zavrtel telefon predsednika uprave. Največ »špeckahel« prihaja iz LDS. Po lovoriki za dogodek leta Sopotnika ni bilo več na Delo. Omenjeni: Matjaž Švagan, Gregor Golobič, Gregor Kita, Borut Pahor, Mici Juraja, Andrej Sopotnik, Vladimir Krajilo. 2012 26. 1. 2012 Čas za el clasico Naj me vrag, ampak če drži, da je petek dan za metek, potem je sreda dan za el clasico – po zagorsko. Kaj se je zgodilo z nesrečno sredo? Zgodba je v dveh delih in kakor velja pri Indijancih, velja tudi zanjo: če hočeš slišati bizona, moraš prisloniti ušesa k zemlji. Poudarek je na »slišati«. Pravi čas ... Prvi del. El clasico na Camp Nouu. Berem v sredo, na dan spopada Reala z Barco, o nesrečnih trenutkih, ki jih preživlja najboljši vseh nogometnih trenerjev, portugalski Jose Mourinho, seveda, ki z očarljivim naglasom »habla« tudi »espanjol«, jezik svojega Reala, najdražje vseh nogometnih ekip (tudi meni, tudi meni), kar jih je kdaj tlačilo zelenice. Ta nedotakljivi trenerski mag in tiste vrste človek, ki te ne pusti hladne, se pravi hladnega, je zdaj padel v nemilost. Zato je nesrečen. Govori se marsikaj, da je na bojni nogi s kapetanom, s šefi kluba, nihče pa ne ve natančno, ali je znotraj »kraljéve« slačilnice res prišlo do razdora. Ali je mag v kraju svetega imena, za kar menda slačilnice veljajo kljub vražjim zadevam, ki se tam dogajajo (se spomnite Pahorjevega obiska ene teh?), ali je torej mag tam notri našel izdajalca in vir razdora ali ga ni? Karkoli že je bilo. Ko je sledil še razdor na tribunah, pri volivcih, joj, navijačih, se je mag Jose vprašal: »Ali sem res tako slab?« Pa bi prej prisluhnil. Drugi del. El clasico na Camp Švaganu. Izredna seja v Zagorju. Zagorje gre naprej, Desus in neodvisni Mitja Drobež proti ostalim. Govori se, da bo bronasti Drnovšek padel. Véliki mag Zagorja Švagan dá v slačilnici, eeh, sejni dvorani, besedo odvetniku. Ta na kraju svetega imena pove, kar bi moral že na mestu zločina, pred sodnikovim obličjem, kajti vir razdora se je zgodil tam: da pravica dedičev ni nujno pred pravico javnosti, da ni zakona, ki predpisuje le eno razsodbo; da zakon o poimenovanju ulic ne velja za parke, sploh pa ne za kipe. Za njim spregovorijo zagorski svetniški magi: obdržali bi kip v parku, ali pa tudi ne, bi ga tudi prestavili, ne bi pa se več pravdali z dediči, ali pa tudi bi, ali pa bi jih poklicali in se pogovorili ... Na to odvetnik reče: »Ja, poklič'mo Helenco (Drnovškovo sestro).« Meni se je zdelo, da poslušam vražje zadeve na svetem mestu: naj te, mag Švagan, na tvojem »campu« pokončam z enim udarcem na mah ali z več udarci – za več užitka? Švagan prisluhne zemlji. LDS–ov Holc molči, SD–jevca in NSi–jevec vzklikata svojcem, Zaresov Gašper tiho skriva užitek. Morda mu je pa prvak Gregor Golobič opisal zvezdno nebo na 17. maja večer leta 2000 na zagorski tržnici. Čas, ko je pomagal Švaganu pripravljati Drnovškovega Abrahama in se je trop zagorskih antilop zgrinjal okrog njega. Mislim, okrog GG–ja. One z rodovniki so pozornost, kot se spodobi, posvečale domačinom. Zagorska SDS je mirno izrekla nezaupnico svojemu prvaku Janši: vzdržala se je glasovanja. Pa kaj, če je z države leta 2008 edino on prišel na odkritje kipa? Potem so glasovali: 15 za nadaljnje pravdanje, 5 proti, 3 vzdržani. Mag Švagan o razdoru ni rekel nič. Normalno. Strelec lok napne, kadar ga misli uporabiti. Matjaž Švagan je decembra 2011 po ponesrečeni »seansi« pred okrajnim sodiščem v Trbovljah, na kateri je bilo, kot da občina Zagorje nima odvetnika, tega zamenjal. Najel je odvetniško pisarno Nine Zidar Klemenčič, kjer so tožbo proučili in ocenili, da je trditve dedičev Janeza Drnovška vsekakor mogoče izpodbijati. Za Saša Ostrožnika, sicer sošolca Helene Drnovšek, je bil primer, ki so mu ga zaupali v Zagorju, najodmevnejši v njegovi karieri. »Izpita« ni opravil, popravnega pa ni dobil. Če bi obveljala Ostrožnikova »mediacija«, ki jo je samovoljno ponudil dedičem tik pred obravnavo, bi takrat morda razpravljali o umiku kipa – bodisi v občinsko avlo ali v avlo kulturnega centra. A za pokojnikove dediče naj bi menda tudi to ne bilo sprejemljivo. Zahtevajo uničenje kipa. Nekakšen umik v – prah. Na dan seje občinskega sveta v Zagorju, na kateri so svetniki odločili o pritožbi občine na višje sodišče, bilo je 25. januarja, je Švagana poklical odvetnik in nekoč Drnovškov prijatelj Miha Kozinc. Rekel mu je, naj vztraja. Ostrožnik sicer poslovno dobro sodeluje z občino Trbovlje in županom Vilijem Trevnom. Ujela sta se že v mandatu 1994–1998, ko je bil Treven tajnik občine. Zlobneži pravijo, da mu jo v trikotniku z upokojenim lastnikom družbe za promet z nepremičninami Naše okolje Mujom Ajkuničem, tudi registriranim detektivom, v tem mandatu (spet) pomaga voditi. A nekateri vedo povedati drugače: da Vili ne uboga več ... Omenjeni: Borut Pahor, Janez Drnovšek, Helena Drnovšek, Matjaž Švagan, Sašo Ostrožnik, Dean Holc, Gregor Golobič, Janez Janša, Gašper Koprivšek, Nina Zidar Klemenčič, Miha Kozinc, Vili Treven, Mujo Ajkunič, Mitja Drobež. 1. 4. 2012 Hribovca in mestna gospodična Nikoli nisem marala stav. Prejšnji teden pa sem stavila dvakrat: na Zavca in na trbovsko oblast. Obe rundi sem dobila. No, v bistvu ju je dobil – cement. Bom razložila, a naj začnem s predigro, pardon, s predrundo. Petek. Ravenska vas. Na ravenskovaški predrundi, no, v bistvu tiskovki Eko kroga, je bilo glasno, še preden se je začela. V maniri, ki je že lani zajela Trbovlje, je v Vas, med hribovce, prihrumela mestna gospodična, trboveljska podžupanja Jasna Gabrič. Priti v trbovski maniri pomeni priti nepovabljen v tujo hišo, si vzeti pravico prve noči, eeh, glasne besede in odhrumeti. Z maniro so začeli mladi iz MCT, ko so decembra zasedli sejno dvorano. Ta mesec so jim sledili Lafargevi delavci, ko so vdrli v taisto, na, zdaj pa še trbovska oblast. Kako se pa časi spreminjajo! V njihovih letih smo za seboj puščali kvečjemu svoje DNK, zdaj puščajo v glavnem slab vtis. Pride torej podžupanja v Vas na predrundo. Pihler, sicer moški v najlepših letih, ji po nerodnosti zada prvi direkt. Ker se mu zdi gospodična precej podobna eni s POP TV, jo vpraša, od kod je. Misli na medij. Ona šokirano, ali je ne pozna, trbovske podžupanje. Hribov'c. V nadaljevanju Pihler in Macerl zaradi klevetanja, no, klepetanja o cementu od podžupanje dobita opomin: Jasna, eeh, jasna in glasna se gostja postavi za cement, brani trbovska stališča, novinarje pa v tuji hiši povabi, da lahko povzamejo tudi njene besede. Reče presenečeni Pihler, da mu je bo žal, če bo čez leta ugotovila, kako so jo nekoč trbovski strici pošiljali v Ravensko vas po cement, joj, v žerjavico po kostanj. Macerl se prevzet nad njenimi manirami čudi: pričakoval je neobremenjeno gospodično, dobil pa ideološko zacementirano podžupanjo. Čisto na koncu gostitelja od nepovabljene dobita dvojni direkt: pove jima, da je itak vse posnela. Ob tej dodani arogantni vrednosti obrnem glavo, da vidim čudo. Mislim, napravico. Zato od podžupanje skoraj še jaz dobim levi kroše. Opozori »nas«, naj nekateri kar nič ne zavijamo z očmi. Najbrž je šlo le za slabo poznavanje anatomije. Bogme, da bi zavila samo z očmi, če bi lahko. Če bi bila recimo kameleonka. Tako pa sem morala obrniti glavo. Potem smo odhrumeli v dolino. Prva runda. Sobota v Mariboru. Naš Zavec s haloških gričkov proti hribovcu iz Namibije. Vpije publika, vpije trener, Zavec se igra, meni se zdi, ko da ima cement v rokavici, ko gledam močne haloške zamahe. Tudi črnec se igra, ko da ne bi na transparentu videl, da je med sponzorji tudi Lafarge. Črnec izgubi tla pod nogami, nato še rundo. Nauk zgodbe: ne igraj se s cementom, če nočeš izgubiti. Druga runda. Ponedeljek. Mesto Trbovlje, izredna seja o LC, 22 rok od 27 podpre proizvodnjo cementa. Ni važn', al' s sežiganjem al' brez. S tem naj se ukvarja država. Ker mi smo za odpadke in še za družinski zakonik. Samo dve sta na vsem svetu proti: svetnica SDS Alenka Forte in – kamera Televizije Trbovlje. Raje se je sesedla, kot da bi v svet poslala sliko trbovske sramote. Se od sramu sesula vase. Zardela in zgrmela na tla. Ko črnec pred Zavcem. Še kamera ve, da se ni dobro igrati s cementom, če nočeš izgubiti. Samo moja oblast ne. Užaljenost Jasne Gabrič je po tej kolumni dosegla vrhunec. Facebook je ponovno zamenjala za terapevtski kavč, mene pa je tri dni po izidu kolumne ustavil njen srednješolski profesor, ki ljubi mladost, skrajno zoprna pa mu je aroganca mladosti, in rekel: »Točno take se spominjam – nove trbovske podžupanje.« Strinjala sva se o samouničevalni neobvladljivosti in uničevalni neizkušenosti ljudi, ki so jim prehitro dali v roke oblast. Gabričevo je za podžupanjo, pristojno za vprašanja mladih, imenoval župan Vili Treven. Pred izidom druge številke občinskega glasila – v uredniškem odboru sedi tudi Gabričeva – mi je Treven lepega dne zažugal: »Boš že videla. Zdaj se te bodo pa 'ta mladi' lotili.« V teh besedah je bilo zaznati napoved maščevanja za vse, kar je bilo kdaj kritično zapisanega o dejanjih Trevnove (pod)oblasti, o manjkajočih vejicah in o tem, da si je za drag davkoplačevalski denar privoščil polpismeno glasilo. Domnevam, da vanj občinarji prek mladih plasirajo nebuloze, pod katere se sami ne upajo podpisati.To je značilnost malih ljudi: da prikrito in pritlehno obračunavajo s tistimi, ki razkrivajo njihove grehe (ne le jezikovne); ti izvirajo iz njihovega dometa, ki žal ne seže dlje od ravni kranjske klobase. Vili Treven je bil pred davnimi leti sicer sodelavec internega časopisa gradbenega podjetja Beton v Zagorju. Takrat se je pod lastne »izdelke« še podpisoval ... Omenjeni: Jasna Gabrič, Uroš Macerl, Boštjan Pihler, Dejan Zavec, Alenka Forte, Vili Treven. 12. 4. 2012 Koga je sram svojih gomoljčkov? Neke pomladi sredi 80. let sem spoznala Emanuela. Baska iz Pamplone, vratarja po poklicu in pravljičarja po duši. Z Emanuelom–vratarjem se lahko v prijaznosti kosa le vratar v trboveljski TE, z Emanuelom–pripovedovalcem zgodb pa kvečjemu Hemingway, no, ali njegova reinkarnacija Bogdan Barovič. To s slavnim Ernestom ni naključje, če pomislimo, da je snov za roman o soncu, ki vzhaja in zahaja, dobil prav v Pamploni. Emanuel je bil vratar v hiši, v eni madridskih ulic, kjer sem stanovala. Naj smo bili tisti, ki smo vstopali, praznih ali polnih rok, Emanuelova roka je bila vedno hitreje na kljuki kot naša. Lice mu je nosilo nasmeh vsakič, ko si prihajal, ob slovesu pa so se mu oči vselej oblekle v žalost. Kot da bi se v njih zrcalilo slovo vse njegove baskovske družine, ki je morala od tam, kjer je pognala korenine, oditi. Ni bilo hvaležno biti Bask sredi Kastilje. Še manj Bask, ki se je zavedal svojih korenin. Irunja, kakor je rekel Baskiji, so bila vedno vrata na Pirenejski polotok; verjetno zato smo v moji družini vsi – vratarji. V Kisovcu pri Zagorju imajo čisto drugačne vratarje. Vem za enega, v bistvu bivšega vratarja, Igorja Gošteta. Iz vratarnice pri podjetniku Janezu Vidmarju je napredoval do uredniške pisarne lokalne televizije, od koder poskuša pripovedovati zgodbice. Plasira jih na Facebook in na Vidmarjev zid, no, na zid ETV. Zadnjič sem se v eni od njegovih zgodbic v vlogi glavne junakinje pojavila tudi jaz. Kot v vsaki dobri zgodbi, tudi v tej ni manjkal moški junak. Ernestova reinkarnacija, alias Bogdan Barovič, sodelavec ETV, ki je, odkar ga poznam, ponosen na svoje črnogorsko–uskoške korenine. A vratar, eeh, pravljičar Igor nama z Bogdanom v »fejsebuški« zgodbici ni namenil »hepienda«. Da pišem o Bogdanovih prednikih, je oznanil, je sramotno. No, ja, lahko je, ampak samo, kadar se človek sramuje svojih gomoljčkov, se pravi – korenin. E, moj Emanuel, tudi vratarji niso več, kar so bili. Če bi padli z višine svojega ega na višino inteligence, bi se ubili. Ko smo pri Zagorjanih. Tudi slovenski župani niso več, kar so bili. Razen zagorskega. Kaj berem! Da je prvi Zagorjan Matjaž lani edini od 211 županov oddal poročilo o lobističnem stiku, nakar se je prejšnji teden poslovil še od Jane Habjan Piletič. To je tista Rikova pravna zastopnica iz podjetja JHP, ki občinam najprej pripravi razpisno dokumentacijo, nato pa gospo imenuje še v razpisno komisijo za Rikove, se pravi za milijonske posle na čistilnih napravah. Kaj je to takega, posloviti se od ženske, boste rekli. O, pa je. Vsa žalost članov vseh slovenskih razpisnih komisij se je zrcalila v Švaganovem očesu, ko je to storil. Gospa je, če že ne v konfliktu interesov, pa vsaj zelo vplivna. Slišim, da je župana Švagana razveselil šele prvi mož razvojnega sveta Tomaž Berginc. Je rekel, da je Švaganov predlog, da Zasavci pozovejo državo, naj vendar da dovolj denarja rudarjem za zapiranje trboveljske in hrastniške jame, naravnost čudovit. Županska kolega iz Hrastnika in Trbovelj Miran in Vili nista rekla nič. Tudi tega ne, da zagorski kolega vedno igra na iste strune – mandoline. Njuni knapi bi rekli – poštenja. Igor Gošte je bil zaradi te kolumne, ki razgalja njegovo vratarsko kariero in filozofijo, zelo užaljen. Po objavi me je znova nagovoril kar v krogu svojih »fejsbuških prijateljev«, ki jih je bolj kot poanta kolumne zanimalo, kako je Goštetovo pisanje o meni prišlo do mene. Ena njegovih sodelavk mu je celo namignila, da je mogoče, da se skrivam med njegovimi prijatelji – pod izmišljenim imenom. V resnici mi je Goštetov gnev posredoval nekdo, ki je ocenil, da »tokrat pa le malo prehudo flanca«. Najbolj se je Goštetu »čudil« »prijatelj« Anže: »Kurja mast, Igor ... vem, da si fuzbal včasih igral, da si bil pa golman, pa nisem vedel.« Tudi trboveljska podžupanja Jasna Gabrič je v »fejsbuški tolažbi« Gošteta prekosila samo sebe ... Tako mlada, pa že »prva klasa« v obrekovanju in natolcevanju. Gošte očitno ni vedel, da je Bogdan Barovič pred leti prav za Delo razkril svoje črnogorsko–uskoško poreklo, na katerega je še danes ponosen. Mi je pa nekdo iz Zagorja še isti dan, ko je bila kolumna objavljena, na dopisnici poslal anonimko, tako da se je še poštar zabaval, ko jo je tlačil v nabiralnik. Napisala jo je ženska roka – ponosna na Gošteta ... Na občinski svečanosti avgusta letos je Matjaž Švagan, ki sicer priznava, da je Jana Habjan Piletič vplivna gospa, Zagorjane obvestil, da bo razpis za gradnjo čistilne naprave razveljavil. To je bila ena njegovih najtežjih odločitev v osemnajstletnem županovanju. Omenjeni: Igor Gošte, Janez Vidmar, Bogdan Barovič, Matjaž Švagan, Jana Habjan Piletič, Tomaž Berginc, Miran Jerič, Vili Treven, Jasna Gabrič. 3. 6. 2012 Regres za rane Varčevalni ukrepi so tu, živelo varčevanje. Ampak! Kaj slišim? Da je od zasavskih županov z regresom za občinarje pohitel samo trboveljski Vili Treven. In »pokasiral« skoraj 700 evrov, ali 600 več od zagorskega Matjaža in hrastniškega Mirana, ki sta v žep dala vsak le po stotaka. Pa ravno moj župan! On, ki je svojemu narodu voščil ob 1. juniju, občinskem prazniku, rekoč, da je občina v najhujši socialni krizi po drugi svetovni vojni! Občinarji in občinarke so ob tem kazali kar najbolj zaskrbljene obraze, v resnici pa so v žepih držali fige: privoščili so si regres, kot sredi najbolj rožnatih časov. Čedno, čeprav zakonito vsotico, je pozabila omeniti celo podžupanja Jasna Gabrič, ki je sicer zadnja prišla na občino, je pa med najbolj glasnimi v občinskih vrstah, ko je treba ljudem soliti pamet, da Trbovlje potrebujejo pozitivnih misli in pozitivnih dejanj. Evo vam zdaj, Trbovci moji, pozitivizma v paketu, ampak žal le za občinske žepe! Glasovi trbovskih občinarjev so vsi uglašeni na visoki ce, morála pa, če vprašate mene, na dvakrat znižani – bee. Pa brez solzic, prosim. Ramen zanje že zmanjkuje. Kako bo, mislite, zdaj videti, ko bo šel moj župan na državo prosit denar za svoj narod? Saj ga bodo vprašali po varčevanju, eeh, zdravju. To je isto, kot če bodo iz založbe, ki bi rada izdala kaj novega izpod peresa urednika ETV Igorja Gošteta, še kdaj poklicali zagorskega župana Matjaža, če bo kaj primaknil. Za to, da ga je Igor v svoji zadnji literarni plaži »namočil« že v prvem poglavju, je župan plačal 1300 evrov ... Te dni sem po dolgem času srečala Miloša Urbanijo iz Ultre. Pravi komunikacijski strateg! Pogovor vedno prične s provokacijo, konča pa s tolažbo. In to brez ramena za solzice. Intimnost z začetka pogovora bom obdržala zase. Zaupam vam le njegovo tolažbo. Je napovedal, da se bo Sloveniji prej ali slej zgodila Grčija. In tedaj, draga moja, je rekel, zapomni si moje besede: »Oligarhi vračajo udarec.« Ko smo pri udarcih. V Trbovljah očitno niso varčevali z njimi. Ljudje so polni starih ran, in zanje se ve, da so zahrbtne, pa svojo voljo imajo. Bolijo. Dan in noč skelijo. Ranjencev pa vse več. Eden teh se je razkril v občinskem glasilu, nad katerim bdi podžupanja. Na tem mestu zato pozivam vse mame sveta, da izrazimo sočustvovanje za Vida Šteha, mladeniča iz Trbovelj, ki je zmogel toliko poguma, no, ali so mu pa na občini tako dobro plačali (pa menda ni spet moj Vili razmetaval občinskega denarja?!), da se je osebno izpovedal pred javnostjo in se razglasil za – netalentiranega revčka. Vedno mi je žal mladih ljudi, ki jim v življenju zmanjka samozavesti. Takšne je potem tako lahko kupiti. Tu morajo svojo vlogo bolje odigrati trbovske mame. Da jim sinovi ne bodo zrastli v netalentirane tepce, ne smejo varčevati s pohvalami, da so zanje neprecenljiv zaklad, ki pa naj na razgovor za službo vseeno ne hodi z madežem od lulanja na hlačah ... Takim Vidom bi še župan Vili težko službo našel. Bolj pa se bodo morale potruditi tudi mame trbovskih hčera, ki jih vzgajajo v duhu, da morajo misliti s svojo glavo, pri tem pa jim pozabijo povedati, da se vedno najde vsaj eden, ki je pametnejši. Prepoznati ga, pa je stvar razuma, ne vzgoje. In še manj – solzic. Aprila 2012 je v zagorski knjižnici gostoval dr. France Bučar. Na druženju, ki je sledilo pogovoru, pristopi upokojeni zagorski rudar in mi začne pripovedovati, kako se je nekoč kar odpeljal v Ljubljano, v tedanji skupščini stopil za pult in si vzel pravico spregovoriti. Po končanem govoru so ga sicer odpeljali na – pogovor, je rekel, a uspelo mu je povedati, kar je mislil. »Vi očitno še po desetletjih mislite s svojo glavo,« sem mu komaj uspela reči, saj se je v najin pogovor vmešala neznana gospa: »Saj, danes je pa premalo ljudi, ki bi mislili s svojo glavo.« Pri tem me je pomenljivo pogledala. Izkazalo se je, da je bila mati Jasne Gabrič. In bilo je po tistem, ko sem v kolumni Hribovca in mestna gospodična popisala hčerin »premierni« nastop na tiskovki Eko kroga v Ravenski vasi. Igor Gošte je letos izdal Prebujanje, v maniri mohorjank zapisano ponesrečeno kroniko nekega časa, v kateri si resničnih protagonistov, ki se tu in tam pokažejo izza romanesknih junakov, ne upa poimenovati. Bralec tako le ugiba, kdo je skrivnostnež po imenu »županov Drnovšek«, ki si že v prvem poglavju lasti Janeza Drnovška (verjetno Matjaž Švagan?) in se čudi, kako je mogoče, da si je Gošte v knjigi privoščil enak »šlampasti lapsus« kot mladi Trboveljčani v občinskem glasilu s ponesrečenim imenom Srečno Trbovlje. Slednji slabo obvladajo pravopis: vejice so težava, Trbovlje pa zanje niso množinski samostalnik. Enako velja za Igorja Gošteta v Prebujanju. Vejice, ki jih v glasilu ni bilo, gredo v nos tudi Janiju Guni, še enemu ponesrečenemu sodelavcu ETV. Predvidevam, da jih želi obvladati bolje od kolegov v nesrečnem trboveljskem glasilu, zato zvesto prebira visokopismene izvode Dela. Menda jih je nekje poimenoval za gostilniške. Zakaj, mi je postalo jasno šele, ko sem ga videla to početi za – šankom. Če bi jih želel dobivati domov, bi jih moral plačati ... Še en domet, ki ne seže dlje od kranjske klobase. Omenjeni: Vili Treven, Matjaž Švagan, Miran Jerič, Jasna Gabrič, Igor Gošte, Miloš Urbanija, Vid Šteh, France Bučar, Jani Guna.