Narodne stvari.
Slovanski škofje in druga duhovščina z ljudstvom; ljudstvo s škofi in duhovščino.
Presilno se je jelo   udarjati   po   naši častiti duhovščini }  menda  prav  zato}   ker je narodnost  trn v peti
pseudo-liberalnim Nemcem in Magjarom. Toda vprašamo vsakega poštenjaka: ali more duhovščina dru-gača biti nego narodna? Naj našim bralcem navedemo besede, s kterimi „Pozor" brani hrvaško duhovščino:
^Duhovščina je bila in je še dan danes narodnosti najtrdnejše sleme. In to ne more biti drugače. Ona vedno in neposrednje občuje z ljudstvom; v svoji neodvisni službi, po svoji visi omiki in ker je izšla iz ljudstva, spoštuje in ljubi svoj narod in se je ž njim zrastla v neločljivo celoto; ona je ljudstvu mati, svetovalka in služabnica; ona ima moralične in materijalne pomočke, s kterimi je ljudstvu svojemu na pomoč v vsaki nezgodi; ona ima sredstva, s kterimi ljudstvo v državljanskem življenji brani vsake silovitosti in nepo-stavnosti ter je v političnem oziru tudi pripravlja za srečnejšo prihodnost. Naša duhovščina se od duhovščine drugih dežel loči v tem, da je svobodoljubna; ona namreč ve in spoznava, da je svoboda temelj krščanstvu, kajti ni je krščanske ljubezni brez svobode, in prav zato je edinih misli z narodom, kterega stiskajo težka bremena. To je duhovščini glavni razlog, da se z ljudstvom poteza za narodnost, samostojnost in neodvisnost. Naša duhovščina, na ktero s ponosom in z vsem zaupanjem ljudstvo obrača svoje oči med tem, ko njeni nasprotniki ves žolč izlivajo na-njo, bo z narodom vred imela prestati še marsiktero skušnjo in pretrpeti mar-siktero bridkost z onim ljudstvom, za ktero se poganja s toliko stanovitnostjo in ljubeznijo. Duhovščina pa bode vse te bridkosti iz lastnega prepričanja slavno prenašala, nikakor nam ni treba prigovarjati jej , da strpi; kajti narodna stanovitnost, kolikor je hvale in čisla vredna lastnost, nikdar ne zbriše dolžnosti, ktera veže duhovnega pastirja. — Nikdo ne ve, koliko časa bode trajal narodni boj in na ktera pota jo zavije. — V današnjih časih se ta boj vodi z orožjem sile, sili pa se ubranimo s stanovitno srčnostjo, kajti sila nima nikdar dolzega obstanka; toraj morajo nastopiti razmere, v kterih razsodi moralično, duhovno orožje. Ob tistih Časih pa bode treba duhovnih sil, trdega znanja, zavesti o cilji, čistih značajev, izglednega obnašanja in vseh tistih moraličnih prednosti, ktere človeka odlikujejo od Človeka, in brez kterih si še misliti ne moremo pravega duhovnega pastirja. Po tem naj se toraj ozirajo mladi duhovniki, oni plemeniti cepiči, iz kterih imajo vzrasti mogočne cedre libanonske. Z močjo duha in trdnim značajem oborožena — kako da ne bi zmagala vseh satanovih in peklenskih skušnjav?"
Človek bi kmalu mislil, daje „Pozor" pisal o slovenski duhovščini in njenih razmerah do ljudstva; kajti prav vse tako je tudi pri nas na Slovenskem, in menda tudi pri drugih Slovanih. Temu je priča to, kar piše „Politika" o Moravanih in Cehih.
vKako se duhovščina sumniči tudi naMoravskem in Ceskem, to kaže pismo, ktero je tamošnjim kon-zistorijem konec julija meseca t. 1. pisal gosp. minister pravosodja in uka. V glavnih točkah se to pismo ta-ko-le glasi: „Slavjani so novo pot nastopili s tem, da si iščejo ruskega sočutja in se uče ruskega jezika. Pripoveduje se, da to podpira duhovščina in učitelj-stvo. Resno se toraj opominja konzistorij, da v okom pride temu gibanju, sicer bode vlada primorana napeti vse svoje %ile.u Vsled tega opomina je brnski k o n z i s t o r i j (Briinner Consistorium) duhovščini razposlal okrožnico, ob enem pa tudi ministerstvu na Dunaj odposlal krepko zavrnilo, kteremu je v prepisu priložil to okrožnico. V tej okrožnici — pravi konzistorij — je škof omenjeni ministerski opomin svoji duhovščini razglasil le zarad tistih stvari, ki zadevajo duhovske zadeve. V teh bode ravnal po svoji dolžnosti. „Kar pa vlada dalje pravi, da je slovansko ljudstvo jelo ozi-
342
rati se na tujo državo , temu je krivo to, da ljudstvo ni zadovoljno z domačimi notranjimi razmerami. Kar se tiče učenja ruskega jezika, to pa škof mora tako malo braniti, kakor učenje laškega ali francozkega jezika. Kar poslednjič besedici ministerskega opomina ^pripoveduje se" tiče, mora konzistorij spoznati, da se mu žalostno znamenje zdi to, da minister duhovščino nelojalnosti (nepostavnosti) obdolžuje kar na sumničenje nekterih dunajskih časnikov, ki so že silo grešili v tem oziru." »Politika" dalje naznanja, daseolomuškemu nadškofu ni vredno zdelo, odgovoriti temu minister-skemu opominu. — Slava tako možatim visim duhovnim pastirjem! — Znan nam je pa, žalibog, tudi škof (hvala Bogu, da do sedaj le eden), ki se od teh škofov loči, kakbr noč od dneva. In ta je zagrebški kardinal Jurij Havlik; razglasil je namreč pastirski list, v kte-rem duhovščini do neba povzdiguje srečo, ki ima Hrvatom prikliti iz dvalizma, kterega so sprejeli zastopniki ogerskega naroda (je limagjarski narod edini zastopnik narodov ogerske krone?!), kterega so sprejeli zastopniki nemško-slo^anskih ljudstev, (koliko?) itd. Že iz te mešanice častiti bralci lahko spoznajo, da je cerkveni zagrebški časnik „Katolički list" po pravici o tem pastirskem listu vskliknil: „Bog nas varuj take zmešnjave!" — Po takem res ni čudo , da je toliko duhovnov učiteljev v zagrebški škofiji odstavljenih.
343