PESMI France  Pibernik
GLAS RIBE FARONIKE
In se začuden zbudim na rosni ravnini
z obrazom na rdečkastem pesku,
v zatilju zahodni močvirski zaliv,
kamor vsakih sedem let zablodijo čaplje,
poiščejo bledi spomin svojih zibeli
in pozno na robu večera zagrnejo dan.
A na obalo glinaste vode
potrka glas ribe faronike,
deklice kamna in kačje pesti.
Kdo ve, v katerem dnu ji trohnijo lasje,
kdaj njena repata stopinja jezero sluti.
Vse noči liže usmiljeno vznožje gozdov
in sleherno jutro umre med plastmi kamenja.
daleč od jutranjih psalmov, daleč od rib.
Čaplje se zganejo v dan.
Gabrovo listje zvoni pred zgodnjim obredjem.
OBREŽJE GLASOV
Vsi ste tu,
na mojem obrežju:
razcvele rože, strupeni smrčki,
vsak na svojem prostoru
gibljete brazde in kremplje,
nihate senco ravnega dne
in maščujete v slednjem trenutku
odsotno ječo prisotnega molka.
Vsi ste tu,
na mojem obrežju:
med nami davna možnost:
z glasovi se bomo sporazumeli.
1067
ZGALNA PESEM
Naj plapolajo
slovesni zublji do konca,
naj zgori
zadnja iver dobrotne strehe,
naj utihne
zadnji klic živega bitja —
potem bo ravnina ravna,
moj glas čist.
Moja mrtva konja molčita za belimi vrati praznine, črni petelin,
verni sosed sončnega dne, se dviga nad golo ognjišče in sreba temo.
Lahka je zdaj domačija in moje roke ne tožijo več. Grenki biriči so za ovinkom se skrili otrokovi duši.
Veder je dan
in lepo je ležati
z obrazom na toplem pepelu.
OB URI
Ni treba,
da se pelješ z glasno kočijo.
Tudi sam
prideš od reke do mesta.
Ko slovesnosti minejo,
si že tam,
nikomur nič dolžan.
1068
CAS ZA NAMI
Bilo je lepo takrat, ko smo bili samo izgnanci.
Zdaj smo stražniki svojega taborišča.
VOJAKI CESARJA POSLEDNJEGA
Radi bi se vrnili kakor vojaki cesarja poslednjega.
Pa nihče ne more reči tako. Preblizu je dan, ko smo ubijali.
ZMAGOVAVCI
Tisoči v hladnih plasteh.
Visoko sinje bandero.
V nas breme Pirovih zmag.
1069