(IN KDAJ NASLEDNJI PREHODI) str. 2
ZAKOJ? str. 6
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 26. avgusta                         1993 Leto III, št. 17
PRAZNI(K) KRUH(A)
Dan sv. Štefana, 20. avgust, je prejšnji režim odpravil. Verjetno zavoljo njegove verske vsebine in "reakcionarne" ostrine. Uradno so ga preimenovali v Dan ustave. (Nekoliko je seveda groteskno, da naj bi ravno zgoraj omenjena ustava zagotavljala pravico do izražanja verskega prepričanja. ) Kasneje so vso stvar skušali omiliti (dezideologizirati? ) na ta način, da se je reklo, da je 20. avgust praznik kruha. Kajti ob tem času se že ve, ali bomo imeli - rečeno v prispodobi - dovolj kruha tudi letos.
2Ch avgust je dandanašnji že spet Dan sv. Štefana, kar je tudi prav. Po drugi strani je tudi narodni praznik. Čisto v redu. Tale praznik kruha, ob vseh svojih ljudskih koreninah, je v danih okoliščinah seveda imel določen socrealističen prizvok. Izginotje imena samega me v bistvu niti ne moti.
V zadnjem času pa me vse bolj bega, da se stalna besedna zveza "praznik kruha" razkraja. Dobiva nov pomen, v tem smislu, da je vse več praznikov in vse manj kruha. Torej da tudi klasična fraza "kruha in iger" vse manj velja na Madžarskem. Namesto vsakdanjega kruha ponujajo ljudem igre, igrice in praznike.
Načelno nisem proti ognjemetu ob 20. avgustu, saj konec koncev tudi hec mora biti. Pa ob teh razkošnih raketah (20 milijonov forintov) se človek vseeno spomni, koliko "napora" je morala uboga vlada vložiti v to, da ob povišanih prometnih davkih (zlasti v zvezi z živili) dobijo enkratno denarno pomoč tisti, ki so tega najbolj potrebni. V višini 1000-1500 forintov, za kar dobiš 3-4 kile mesa. Enkratno. Enkratno nizko in smešno.
Opažam v mestu Sombotel, kako se je pomnožilo število ljudi, ki prosjačijo: reveži, begunci, lumpi in podobni, od Boga zavrženi ljudje. Spremenili so celo taktiko. Prej so prosili za vbogajme v glavnem na širnem glavnem trgu. Zdaj so se nekateri preselili v ozko uličico, ki povezuje Glavni in Berzsenyijev trg, da
jim res ne bi mogli uiti. Če ti pa to kdaj pa kdaj vendarle uspe - saj vsakomur in vsak dan pa tudi ne moreš pomagati, če sam nimaš preveč -, pa nikakor ne moreš uiti svoji vesti.
Kaj mislite, ali tudi potratno državo tu pa tam peče kaj vest? Ali jo sploh ima? Bom se moral pozanimati pri kakem dušeslovcu.
Potratnost se kajpak ne nanaša le na ognjemete in
podobna ljudska rajanja, ampak na tisoče drugih nepotrebnih stvari. Vendar sta bila na Madžarskem vsedržavni ognjemet in praznik kruha vedno povezana kot kakšna siamska dvojčka. In ob pomanjkanju kruha ljudi nekoliko vznemirja prazen blišč. Beda in blišč namreč ne gresta skupaj. To je razvidno tudi iz tega, ko te bleščeča država vabi v Budimpešto na sijajno
prireditev (naj se vidi razkošje! ) in ubogim revežem ponuja vozovnice po polovični ceni za vlak. Ljudje na podeželju si lahko itak vse bolj redko dovolijo, da obiščejo svoje sorodnike v glavnem mestu. (Nekaj podobnega kot v socrealizmu pred velikonočnimi in božičnimi prazniki. Sicer ni bilo južnega sadja v trgovinah, vendar je Politbiro pred prazniki sprejel resolucijo, da se poskrbi za nekaj banan, pomaranč in limon... )
Tudi drugi velik praznik ali slavje se bliža na Ogrskem. Izraza sta pravzaprav nekoliko morbidna, saj naj bi šlo za ponovni pogreb posmrtnih ostankov Miklosa Hortyja, toda nekateri se na to pripravljajo kot na nekakšno domoljubno fešto. Nekdanji madžarski guverner, ki je 25 let vladal madžarskemu narodu in je bil na Hitlerjevi strani v drugi svetovni vojni, je pokopan, s svojo soprogo vred, v Lizboni na Portugalskem. 4. septembra ga bodo pokopali v rojstnem mestecu Kenderes. Sprva je bilo rečeno, da bo šlo izključno za družinsko komemoracijo. Konec koncev ima vsakdo pravico do tega, da je pokopan v svoji domovini. Vendar se danes nekateri organizatorji hvalisajo, da pričakujejo od 50-300 tisoč udeležencev. Pa imamo intimen družinski dogodek. Različni ministri prisegajo, da se bodo pogreba udeležili izrecno le kot privatni ljudje. (Ministra bodo pustili doma. ) T udi generali in drugi visoki častniki bodo v civilnih oblekah. Madžarski premier pa je obljubil, da bo celo na televiziji razložil, kako je treba razumeti življenjsko delo Miklosa Hortyja, (kaj neki bi se zgodovinarji matrali?! ) za katerega vladavino so otroci na madžarskih šolah vsak dan morali zapeti: "Pohabljena madžarska država ni država, velika Madžarska so nebesa! "
Sveta nebesa! Saj sem vendar mislil pisati o prazniku kruha!
PRAZNI (K) KRUH(A)? I
... Ob tem času se že ve, ali bomo imeli - rečeno v prispodobi - dovolj kruha tudi letos.
Fr. M.
2
ENO LETO MEJNEGA PREHODA GORNJI SENIK-MARTINJE
IN KDAJ NASLEDNJI PREHODI?
Dve stvari je težko pozabiti: kako dolgo je trajalo, preden so lani, 21. avgusta za stalno odprli meddržavni prehod Gornji Senik-Martinje (hkrati so odprli tudi prehod Pince-Tornyiszentmiklos), in kako vroče je bilo na popoldanski slovesnosti, na kateri so bili najvišji madžarski in slovenski politiki.
Ob prvi obletnici teh prehodov, zlasti našega na Gornjem Seniku, ne gre obnavljati vsega, kar se je na slovesnostih dogajalo, velja pa s krajšim zapisom opozoriti na nesprejemljivo ravnanje, zakaj je bilo potrebno čakati nekaj desetletij, da so prehoda odprli.
Obljube, kdaj bodo prehod odprli, so izrekali na vseh meddržavnih pogovorih in čez čas iskali in našli kopico izgovorov, zakaj besede niso mogli uresničiti. Mejo pa sta državi, tedaj še Madžarska in Jugoslavija, začeli odpirati "po kapljicah": z "dnevi odprte meje". Prva prireditev iz tega niza je bila na tako dolgo zaprti in skrbno zastraženi meji med Gornjim Senikom in Martinjem. Tako prva, kakor vse naslednje slovesnosti so pokazale in hkrati opozorile oblasti, da s stalnim prehodom res ne kaže zavlačevati v nedogled. Ne glede na vreme, včasih je bilo zelo hladno, so na slovesnosti prišli mnogi z obeh strani meje, ki jih je toliko časa ločevala. To so bila tista pristna srečanja med prebivalci Porabja in Goričkega, ki iz različnih vzrokov niso prišli drug k drugemu, drug do drugega.
Nemara je bilo tudi zato še kako prav, da sta prehod odprla predsednika držav Arpad Goncz in Milan Kučan. Zlasti "znamenit" je bil stavek Arpada Goncza, ki je dejal, da je s tem dejanjem končno "umrla norost", medtem ko je Milan Kučan poudaril: "Ta dan je za porabske Slovence in za
gorički del Prekmurja velik dan. Odprta je meja, ki je tako nenaravno toliko let razdvajala ne le dva naroda in dve državi, ampak je zarezala tudi v slovensko narodovo telo... "
Po enem letu sta se lani odprta prehoda potrdila tudi s številom potnikov, in sicer so jih lani, po tem, ko so prehoda odprli, na Gornjem Seniku našteli prek 50 tisoč, v prvi polovici letošnjega leta pa le nekoliko manj. na prehodu Pince-Tornyiszentmiklos pa lani 41 tisoč, v prvi polovici letošnjega leta pa le nekaj manj kot 153 tisoč. Ta drugi prehod je zlasti v
razbremenitev prehodu pri Dolgi vasi, kjer so zavoljo tovornih vozil zastoji nekaj povsem običajnega. Tudi na osnovi podatkov o številu potnikov lahko rečemo, da je prehod Gornji Senik-Martinje postal nenadomestljivo stičišče dveh, nekaj desetletij na silo ločenih, pa tako sorodnih svetov, kot sta Porabje in Goričko.
Zato je tudi toliko bolj nerazumljivo ravnanje takoimenovane "vendske zveze", ki je proti mejnemu prehodu na Verici, ker -tako ta samozvana "zveza" - Slovenija ni matična država. To celo drži, kajti "vendom" Slovenija res ni matična država, medtem ko je večina ljudi na Verici za odprto mejo in mejni prehod, kar so pokazali tedaj, ko je bila meja
odprta le za dan ali dva. Koliko je načelna madžarska manjšinska ali narodnostna politika, se bo pokazalo tudi v tem primeru, se bo znala postaviti na stran Slovencev ali bo "poslušala" glas, ki govori zoper manjšino. Kajti za kar sedem novih mejnih prehodov sta se na ptujskem gradu lani dogovorila in podpisala sporazum tedanji slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel in madžarski zunanji minister dr. Geza Jeszenszky.
Če zdaj nekoliko "poenostavimo" predsednikove besede o "norosti", ker je bila meja toliko časa
zaprta, tedaj upravičeno dodamo, da zdaj "vendska zveza" s to norostjo nadaljuje. Kajti predsednik Goncz je tudi dejal, da pri odpiranju naslednjih mejnih prehodov ne bodo potrebni predsedniki držav (v svoji visoki državniški vlogi), marveč bosta to lahko naredila obmejna župana, ki pa bosta lahko državna predsednika povabila kot gosta. Seveda tako preprosto vejetno še ne bo šlo, zagotovo pa bi nekaj prehodov še kazalo odpreti, gornjeseniškega pa iz meddržavnega prekategorizirati v mednarodni prehod in s tem skrajšati pot Avstrijcem v Slovenijo. Vsaj do tedaj, ko bomo v Evropi živeli ali znali živeti brez državnih meja.
N. D. R.
Predsednika in zunanja ministra na otvoritvi prehoda; lani 21. avgusta
BÜJRAŠKI DNEVI
IŽAKOVCI ’93
Vaščani KS Ižakovci so letos že drugič priredili Büjraške dneve. Kdo so bili "büjraši"? To so bili ljudje, ki so zajezili divjo in bistro reko Muro in njim gre zahvala, da so se ljudje ob tej reki zadržali. Preden so bili büjraši, si je reka sama utirala pot in velikokrat poplavljala ter odnašala plodno zemljo, sposobna je bila v 24 urah spodjesti in spodkopati nekaj hektarjev zemlje. Zato pa tukaj živečim ni bilo vedno z rožicami postlano, navadili so se, da je reka tudi taka kot ljudje, namreč daje in jemlje. In da težko delo büjrašov ne bi zatonilo v pozabo ter bi tudi mlajši rodovi spoznali nekaj iz te bogate zgodovinske zakladnice, so se Ižakovčani odločili, da to prireditev posvetijo temu spominu.
Büjraška opravila so potekala že ves teden, osrednji del prireditve, ki je bil zelo pester, se je odvijal v nedeljo, 15. avgusta. Ta dan se je ob reki Muri zbralo veliko ljudi, kjer so si lahko ogledali del büjraških opravil, nato pa udeležili maše, ki je bila posvečena büjraškim dnevom. Prisotni so bili vidni slovenski politiki, med drugim tudi Milan Kučan, predsednik R Slovenije. Ob tej priložnosti smo predsednika gosp. Milana Kučana prosili za kratek pogovor.
Gospod predsednik, kako bi ocenili odnose med R Slovenijo in Madžarsko?
"Mislim, da so ti odnosi dobri. O tem je bilo tudi veliko izjavna najvišjih ravneh, tako v Budimpešti kot v Ljubljani. Tem izjavam sledijo tudi dejanja. Podpisanih je vrsta sporazumov. Z vidika slovenske manjšine v Porabju in z vidika madžarske manjšine v Prekmurju je najpomembnejši sporazum o položaju manjšin, ki je podpisan in mislim, da se njegova realizacija lahko šteje med enega od evropskih primerov. Drugi sporazumi zadevajo gospodarsko življenje in mislim, da šoti zelo pomembni. Upam, da bo uspelo Sloveniji in Madžarski skleniti sporazum o coni svobodne trgovine, tako kot ga želimo skleniti s Češko in Slovaško, kar bi zaokrožilo ta gospodarski prostor, ki je organsko celota in ima tudi vrsto enakih problemov. "
Kako podpira R Slovenija na Madžarskem živeče Slovence?
"Mislim, da je najprej potrebno ugotoviti, da ta podpora najbrž ni takšna, kot bi jo Porabski Slovenci želeli in tudi potrebovali. Lahko bi jo mogoče razdelili na državno podporo, ki teče preko stikov z organi R Madžarske, katere državljani so Porabski Slovenci, v okviru splošnega izboljšanja in ureditev odnosov z R Madžarsko, to je seveda za položaj porabskih Slovencev izrednega pomena.
Pa tudi na nepolitični ravni preko kulturnega, prosvetnega in siceršnjega sodelovanja, ki ne teče samo na ravni republika - Porabski Slovenci, ampak predvsem tudi s kraji in občinami, ki ležijo ob madžarski meji. To sodelovanje ima svojo tradicijo. Mislim, da je zdaj prišlo v neko intenzivnejšo fazo in da ga deloma omogoča tudi že omenjeni sporazum o položaju manjšin v Sloveniji in na Madžarskem. "
V popoldanskem zabavnem programu je poleg domačih ansamblov nastopil tudi Laci Korpič s pevkami, ki se je z veseljem odzval povabilu. Ljudsko rajanje je trajalo do zgodnjih jutranjih ur.
lbolya Dončec
Porabje, 26. avgusta 1993
3
10-LETNICA
MONOŠTRSKI MUZEJ
Pred desetimi leti, ob 800-letnici Monoštra, je bil v mestu ustanovljen Krajevnozgodovinski in narodnostni muzej. Leta 1986 je bil poimenovan po Avgustu Pavlu. (Pavel je bil prvi, ki se je v pokrajini med Muro in Rabo poklicno ukvarjal z znanstvenim delom. Od leta 1924 je
vodil knjižnico, od leta 1928 pa etnološki oddelek in upravo Muzeja Savaria v Sombotelu. Osnovni fond muzeja predstavlja predvsem zbirka osnovnošolskega ravnatelja slovenskega porekla Karla Gašparja (1914-1982) in več manjših zbirk iz Monoštra ter Števanovec.
V osmih prostorih Muzeja Avgusta Pavla so postavljene tri razstave, v kletnih prostorih pa je pisarna z depoji. V pritličju sta razstavi "Zgodovina Monoštra" in "Slovenci v okolici Monoštra", v nadstropnih prostorih pa "Lončarstvo v jugozahodnem Prekodonavju". V zbirki Muzeja Avgusta Pavla je 1300 predmetov, izmed teh je 200 razstavljenih, 1100 pa jih je v depoju. Osnovni fond muzeja sestoji iz štirih zbirk. Med njimi je največja t. i. Gašparjeva zbirka, ki jo je Karel Gašpar še za časa svojega življenja namenil bodočemu mestnemu muzeju. Iz njegove zbirke, ki je
štela okrog 600 predmetov, je njegova vdova leta 1982 podarila muzeju 461 predmetov. Večina teh (242) so lončarski izdelki, ostali predmeti so služili obdelovanju lanu, oziroma so bili del kuhinjske in hišne opreme ipd.
Med lončenimi predmeti v največjem številu (44)
najdemo mlečno posodo in lonce za kuho (42). Veliko je še vrčev za vodo (29), posod za shranjevanje masti (24), modelov za pecivo (20), vrčev za vino (15), velikih nelo-ščenih posod za shranjevanje žita (13) in kozic (11). Med lesenimi predmeti je največ takih, ki so jih uporabljali pri obdelovanju lanu. Veliko je slamnate posode za shranjevanje žita, koruze, fižola ipd. ter slamnatih košev za čebele. Vse to priča o množični razširjenosti teh predmetov v slovenskih vaseh v okolici Monoštra. Razen prej naštetih je v zbirki tudi nekaj za slovensko Porabje zelo značilnih predmetov. Te lahko vidimo tudi na razstavi. Takšen je "mlin za ber (proso)", "klonja i tledjice za lanfore lovit" (kletka in limanice za lovljenje brinjevk), pa dva "maužara", s katerima so streljali na veliko soboto. Naši leseni predmeti so estetsko zelo skromni. Malo je takih, ki so izrezljani ali
pobarvani. V Gašparjevi zbirki so trije taki: izrezljan enojni jarem, greben z motivi in letnico 1869 ter stol z letnico 1857.
Razstavo o Slovencih je postavila kustosinja-et-nologinja Muzeja Savaria Marija Kozar-Mukič, ki je od leta 1982 do danes odgovorna tudi za slovensko zbirko monoštrskega muzeja. V minulih desetih letih je bila v muzeju zaposlena po dvakrat dve leti (1984-1986 in 1989-1991) etnologinja Katarina Hirnok. V tem času je postavila razstave v Porabju in Ljubljani in skupaj z Marijo Kozar-Mukič inventari-zirala vse premete, ki so leta 1991 bili tudi fotografirani. Po letu 1991 je Katarina Hirnok - z materialno pomočjo Zveze Slovencev na Madžarskem -organizirala mladinski raziskovalni tabor v Porabju. Jeseni je Marija Kozar-Mukič začela računalniško obdelovati etnološko zbirko monoštrskega muzeja.
Spomladi 1992 sta Muzej Avgusta Pavla in Zveza Slovencev na Madžarskem razpisala natečaj o šemljenju. S tem sta pripomogla k obuditvi že pozabljenih šeg. Otroci so morali predstaviti šego, kostume, rekvizite pa je odkupil muzej. Iz tega materiala je bila za pust 1993 postavljena razstava v Pokrajinskem muzeju na Ptuju v Sloveniji. Zdaj pa je na ogled v monoštrskem muzeju Avgusta Pavla. Tudi v prihodnjem načrtujemo podobne akcije, da bi s tem obudili zanimanje za tradicionalno kulturo in prispevali k ohranitvi narodnostne zavesti in s tem Slovencev v Porabju na Madžarskem.
V petek, 20. avgusta je bil vstop v muzej prost. Vsak obiskovalec pa je dobil za spomin na 10. obletnico še razglednico o muzeju Avgusta Pavla.
-mkm-
PISMO IZ SOBOTE
VESELICE
Takšo, kak tou leto, ške v Soboti pa kouli Sobote nigdar nej bilou. Kamakoli pogledneš, skori vsaki den kakša veselica geste ali pa kaj tomi podobnoga. Edni pravijo, ka smo v težkih cajtaj, pa ka lüdstvo nema pejnez. Vsakša takša veselica ali prireditev je tak obiskana, ka bi težko vörvo, ka v nekših težkih cajtaj živimo. Vsi pijejo pa gejo, kak če bi pejneze odzaja v prtlažniki od avtona vozili. Kakši težki cajti, prosin lepou!
Vse vküper sé je tou leto začalo z beltinskin folklorni festivalon. Že tridvajsti lejt ga vrli Beltinčani vsako leto napravijo. Po poštenon deli pa z velkov veselicov na kraji dojoplatnejo. Dapa, njin se skouz ške kakših gezero ali pa ške več lüdstva pridrüži pa te tou vsi vesejlo dojplavijo. Te malo po ton prido na red Büraški dnevi. Tou se godi skoro cejli teden v Ižakovcaj. Tan se tou leto obrnolo, tak pravijo domačini, kouli seden gezero lüjdi. Meli pa so vsega zadosta, dokič je kaj nej sfalilo. V istih dnevaj, kak so slavili büraši pa je vsakši leko ške zbiro, če se njemi tan nej vidlo, če de šou v Lipovce, gde so nouvo športno igrišče odpejrali, ali med Ciganje na Püščo, gde so svojo miss volili, ali pa na Soboško jezero, gde je Ribiški piknik bio. Dapa, tan je tak vövidlo, ka so sobočki ribiči bole nesrečne roke, ka so kiplene ribe odavali. Če pa sto škeo malo bole prejk Müre poglednoti, je leko šou v Ljutomer, gde so meli po cejlon Varaši Lotmerško senje. Tan se bole malo odavalo, pa se bole pilou pa plesalo. Ali tou je ške nej vse. Nekak je naneslo, ka so vse tej prireditve vküper prišle na kraj tedna, gda je na petnajstoga avgusta vövdaro Marijin vnebohod. V Türnišči pa pri Gradi je prej telko lüdstva bilou, ka si nej mogo do šanka priti, če si škeo kaj popiti. Samo, ne je ške vsega konec. V začetki Septembra do pa štiri dni v Soboti Soboški dnevi. Do te mo se malo vöpočinouli pa tošline napunoli in vse de se začalo znouva. Samo vüpan leko, ka so stariške mlajšon že küpili vse za šoulo, prle kak vsi pejnezi tavö odletijo za gesti pa piti na tej naši veselicaj.
Ka nete mislili, ka nemo nika napiso o mojoj tašči Regini, trno čedni ženski. Nika dosta nej tou leto kouli ojdla. Te se pa v nedelo odloučila, ka de šla rejsan malo poglednot, ka se vse godi po ton našon Prekmurji. Že ob osmi vgojno je odišla, pa te prišla čez dvanajset vör domou tak zmantrana pa tak zatečene noge je mejla, kak cuker repa. Kak ne bi, če pa je v ednon dnevi škela vse notri spraviti, ka je zamidila. Najprle je šla v Türnišče k meši, te v Lipovce na športno igrišče, te na Büraške dneve, te na kraji pa ške na Ribiški piknik. Vseposejdi je samo do pitija prišla, do gestija pa nikak nej. Tak je te na kraji cejla lačna mogla neka pogesti v ednoj krčmej v Soboti. Ali tou je ške nej vse. Ške dva dni je vsaki večer kakšo vöro namakala noge v mrzloj vodej.
MIKI
Porabje, 26. avgusta 1993
4
OD
SLOVENIJE..
Kljub temu da so politiki odšli na počitnice, je v Sloveniji tudi v teh vročih avgustovskih dneh res vroče. Še vedno se veliko govori o aferi orožje, o suši, turizmu in še čem.
SUŠA
Strokovnjaki napovedujejo, da bo letošnja suša pustila hujše posledice kot lanska. Lanska poletna suša je v kmetijstvu povzročila za skoraj 18 milijard tolarjev škode, prvi delni podatki ministrstva za kmetijsvo in gozdarstvo pa kažejo, da je škoda v kmetijstvu trenutno že večja od 10 milijard tolarjev. Najhujše posledice suše se kažejo v severovzhodni Sloveniji, vse bolj pa njen davek občutijo tudi v Posavju.
UREJENOST
TURISTIČNIH
KRAJEV
V prvem krogu ocenjevanja urejenosti slovenskih krajev, ki ga organizira Turistična zveza Slovenije pod pokroviteljstvom ministrstva za okolje in prostor, so ocenili 5945 naselij v Sloveniji. Ocenjevane kraje so razdelili v sedem skupin in jim dodelili ocene od ena do deset, pri čemer pa noben kraj ni dosegel ocene devet ali deset. V skupini izrazito turističnih krajev je prvo mesto osvojil Portorož, med mesti z več kot 20. 000 prebivalci Nova Gorica, med turističnimi kraji Ptuj, med zdravilišči Rogaška Slatina, med izletniško tranzitnimi kraji Mojstrana, v skupini drugih krajev pa so se na prvo mesto uvrstile Kotlje.
6133 DOLARJEV BDP NA SLOVENCA
Bruto domači proizvod (BDP) Slovenije je bil lani 12, 24 milijarde ameriških dolarjev. V primerjavi z letom 1991 je bil za 438 milijonov manjši. BDP na prebivalca je lani znašal 6133 dolarjev.
OD ŠTEFANOVEC DO GORNJE RADGONE
Letos 17. apriliša so Števanovci z Gornje Radgone meli goste, nastopo je ženski pevski zbor. Ta nastop je že tak biu pripravlani, da bi števanovske pevke malo "vküp sprajla s radgonskimi. Tau je nej žmetno bilau. Po nastopi so se sploj dobro meli v Števanovci. Radgončani so obečali, ka do nas zvali k njim tü.
V nedelo, 15. avgustuša smo se na paut vzeli s števanovskim! ženskami (pa z njigvimi nistarnimi najbližnjimi) pa smo do Radgone ranč nej stanili.
Vremen je lejpo bilau, dobra vola pa eške lepša, vekša. Kumaj je naš autobus stano na srejda Radgone, dvej ženske so se prebližavele k autobusi. Srečanje je veselo bilau. Že rano Zazrankoma so nas pozvali na pijačo, so nas pogostili. Dober
domanji krü, šonko pa klobase smo dojoplatnili z dobro vino. Dobro če vsi Znate, ka tüj v tau lepoj krajini delajo v Sloveniji
najbaukšo vino. Krajina je puno goric pa vekši, menkši klejti, zemenic. Od zranka do večera smo napona koštavali Vsefale vina, nej čüda, če smo naslednje nej vedli, ka je krivo za našo velko vročino, vino ali pa sunce, štero je pa
redno segrejvalo.
Radgonski pevski zbor je sploj lejpi program napravo te den. Eden minut so nas nej samoga
njali. Dvakrat smo gorstaupili. Lüdam se je vidlo, kak so števanovske ženske popejvale. Pred podnevom smo bili v Zbigovci, gde so gasilči meli svetek, tam je po meši biu kulturni program. Po programi smo meli izlet (kirándulás).
Zadvečerka v 5 vöri smo znauvič gorstaupili v vesi Spodnja Ščavnica. Tau srečanje je že sploj prijatelsko, toplo bilau. Videti je bilau, da sta Obadva zbora iz srce spejvala. Našo srce je pa sploj segrejvala naša porabska pesem, štero so oni popejvali, ka je njigva zborovodkinja Betka Škrlec navčila. Ta pesem je Sprtoletje blüzi ide. Etak na konci programa sta Obadva zbora šla na oder, pa smo vsi zamaj popejvali. Sploj lepo je bilau, da je njigvi in naš zbor skauz sprvajo predsednik Kmetijsko Zadruge Gornja Radgona. Naš zbor je pa sprvodo Števanovski župan Šandor Holec.
Črna nauč je že bila, gda smo Prišli z Radgone domau, bogatejši z lejpimi spomini pa padaši. Mislim, nej smo se zadnjič srečali.
I. Barber
VAŠKE IGRE V PERTOČI
V Pertoči je bil 8. avgusta praznik krajevne skupnosti. Pertoča leži v dolini Ledave nad Ledavskim jezerom, ima približno 550 prebivalcev. Središče se je razvilo okoli cerkve svete Helene. V vaši se nahaja Kuharjev breg, ki je najimenitnejša razgledna točka na Goričkem. V vaši že nekaj let deluje športno društvo, ki je organizirale prireditev. Športno društvo Mladost v Pertoči ima že več let dobre stike s porabskimi Slovenci. Imajo svoje nogometno moštvo, ki je ta dan zaigralo tekmo z moštvom Škal.
Vaških iger so se udeležili tudi mladi z Gornjega Senika. Igre so se začele popoldan, v okviru športnega tekmovanja. Udeleženci tekmovanja so se tako pomerili najprej v metanju kamna. Res da gornjeseniški tekmovalci
nišo bili med najmočnejšimi, toda spretnost in hitrost jim je pri drugih igrah pomagala, da so se uvrstili med najboljše. Same igre so bile zanimive in povezana z vsakodnevnim življenjem na vaši, saj koruzo luščiti na kmetih moramo, če hočemo ali ne, sploh če imamo živali. Razlika je le v tem, da takrat ne hitimo, saj nobeden ne kontrolira, koliko smo naluščili v eni minuti. Udeleženci so skakali tudi v vrečah. Med njimi so bili želo hitri, toda videli smo tudi takega, ki je na desetih metrih trikrat padel.
Kaj naj bi bil sklep vsega tega? To, da tudi v današnjem svetu lahko organiziramo tak program na katerem se dobro počutijo, tako udeleženci kot tudi vaščani, vsaj za en dan. Le voljo in Ijudi rabiš!
Andreja Kovač
Porabje, 26. avgusta 1993
5
PORABSKE DRUŽINE
"ŠEFICA MI PRAVI, TI SI ZLATA VREJDNA... "
V našom malom Varaši dosta baut pa krčmé majo. Tak leko povejmo, ka vsepovsedik najdemo slovenske delavce, tü pa tam eške prejdnje tü. Po tej bautaj pa gostilnaj je največ Avstrijcov, šteri es küpüjet odijo. Od tistogamao, ka so na Gorenjom Seniki mejo oprli, Srečamo vse več slovenski küpcov tü.
Lepau bi bilau, če bi vsepovsedik naši slovenski bautoške pa krčmarje gučali slovenski s Slovenci. Tau bi njim za šejft tü potrebno bilau. Moramo povedati, ka na tau so eške nej vsi gorprišla dosti je, šteri se ne dajo vö, neščejo v maternom geziki gučati.
Na srečo so nej vsi takši. Etak vam notpokažem Margito Olah, štera dela v ednoj bauti v Varaši, gde zelenjavo pa sad odavajo. Ona rada guči slovenski s Slovenci, zatok ji pa šefica pravi, ka je zlata vrejdna.
Doma sam go poiskala edno nedelo. Ona je samo v nedelo doma. Z možaum, Gyözönom Olahom sta samiva doma, počivata si. Njigvi Žitek je puno s takšimi spomini pa zgodbami, ka bi od zranka do večera leko prpovejdala.
Margita, ti že dugo tüj v Varaša živeš, če si rejsan v Sakalauvci rodjena. Tvoj Oča, pa tvoj mauž sta Vaugra. Kak tau, ka si ti itak nej "pozabila" svojo materno rejč?
"Od toga samo telko leko povejm, steri svojo materno rejč pozabi, tisti je ali nauri ali pa nepošteni. Materno rejč, če si se go navčijo, ne moreš nigdar pozabiti. "
Kak je pa bilau, gda si mlada bila pa si eške v Sakalauvci živela?
"V pavarski držini sam se narodila, dela sam se nigdar nej bodjala. Samo sam etak leko skauz spravila vse tau, ka se je nam godilo. Kuman sam vöspravila 8. klas šaule, gda so Prišli po nas, pa so nas kak kulake odpelali. V tabori smo živeli, stražali so nas. V mladij letaj sam se navčila, ka je delo. Kuman se je zorilo, smo na njivaj bili. Svinje sam tö pasla. Gda je čoka kotila, Sama sam bila. V maloj förtogi sam mala pujčke domau prinesla. Delo nas je gordržalo. Gda smo pa Prišli domau, doma smo nika nej najšli v rama, samo stané. Znauva smo začnili. "
Ge tak Znam, da si že v penziji, dapa zatok vsakši den delaš. Kak je tau?
"Največ sam v židanoj
fabriki delala. 40 delovni lejt sam zadobila, pa za tau so mi dali na mejsec 8 gezero forintov penzije. Tau je malo, pa ovak tü tak mislim, dja brez dela ne morem ostati. Te pa Zdaj tö delam. Znam tri rejči, slovenski, nemški, Vogrski. V ednoj bauti je tau dosta vrejdno. Dja se potrüdim za vsakšoga. Radi odijo etak v našo bauto. Tü je bijo eden slovenski lektor, gospod Kerčmar. Njegva žena je rada ojdla v našo bauto. Zdaj, ka so več nej tü, so me gorpoiskali. Nauva lektorica tü rada pride v našo bauto. "
Večkrat me je razveselilo, gda si mi gučala, ka novine Porabje do slednja litare vöpršteš, pa v drugi novinaj tü sploj vse tapršteš, ka od Porabski Slovencaj pišajo. Zakoj je teba tau potrejbno?
"Dja sam tü v Varaša, da sam pa Slovenka. Rejsan vse taprštem od Slovencov. Ne moram trpeti kaj takšoga, ka je prauto nas.
prauto našoga djezika. Tistoga reda sem sploj čemerna bila, gda je dosta guča bilau od "Vendov". Na tau samo telko povejm, aj vsakši tau dela, na ka se razmej. Zakoj pa trbej ranč vlejčti, gda bi se vküp držati bole splačalo, sploj pa nam, ka nas je tak trno malo. "
Margitin mauž Győzó naja poslüša, do tej-
ga ma u je nej do rejči prišo. Győző, ka ti misliš od Porabski Slovencov, kakšo lüstvo je?
"Ge sam več lejt delo v Slovenski vesi na občini (tanácson). Leko povejm, ka so mi v žitki tau najlepši spomini. Rad sam tam bijo. Ge sam rad emo tisto lüstvo, oni so meni tü radi bili. Poštenje so mi dali, tak kak ge njim. Do penzije sam delo v Varaši v zaravovalnici (biztosítónál). Tüj sam tü dosta prilik emo se srečati s Slovenci. Nigdar sam nikše navole nej emo z njimi. "
Gda smo si začnili gučati, ste povedla, da je usoda nej dobra bila do vaja. Ka je bilau tisto, na koj se ne spominjaš najbole rad?
"Tau je moja mladost. Oča mi je v prešnjom režimi notaroš bijo, etak smo pa mi mlajši po bojni vkraj zaprejti bili od šaulaj. Gda sam že starejši bijo, sam se mogo včiti, če sam Sto živeti. Zatok pa ednoma dobroma človeka
sploj moram (h)valo dati, da sam se nej tazgübo. Karoly Gašpar so mi tistoga reda pomagali, da sam leko prišo v Slovensko ves, da sam leko delo, sam se včijo pa spozno slovensko lüstvo. "
Zdaj sta vüva Sama doma. Ge tak Znam, ka mata dvej čerki. Timeo pa Marto. Ka je z njimi?
"Timea se je oženila. Ona
ma visiko pedagoško šolo, je leranca. Včila je tü. Po tistim, gda je dejte mejla, je pa zgübila svojo mesto. Zdaj na policiji dela. Tam tü velki asek vzema tauma, ka zna slovenski. Timea je dugo plesala v Sakalauvca pri folklore Gda je folklore zgübila vodjo, go je ona vodila. Žau gnes več v Sakalauvca nejga plesne skupine.
Druga čerka je Marta. Ona Zdaj odi eške v Györ v šaulo. Vüpamo se, gda konča šolo, dobi tü v Varaša delo. "
Ka pa v Sakalauvca kaj odite? Kak so kaj starišje?
"Dosta ojdiva v Sakalauvca, sploj pa zdaj, ka so moji starišče betežni, " pravi Margita.
Dobro poznam tvojga očo, kak smo že prajli, on je Vogrin. Kakoli je Vogrin, zna tak slovenski, ka tau ranč vpamat ne zemaš. Tak je?
"Moj oča sé je navčo slovenski. Dobro zna rusuški tö, tam je bijo zgrableni. Tau je vrejdnost, če znaš dosta djezikov. Gda sam mala bila, sam dobro vejdla ciganski tö. Tam doma so pauleg Cigani, mlajši smo nasmaj ojdli, oni so znali slovenski, mi smo se navčili ciganski. Gdakoli leko čleki na asek pride kakšikoli djezik. "
Vaša iža tü v Varaša je špecialna. Lejpo je zozidana, vanej pa kak püngrad, tak je vse zasajeno z drejvami, s sadjom, z raužicami. Sto je majster?
"Ižoje moj mauž planejro do slednjoga kauta. Ranč tak je on sadijo drejve, sadne drejve pa vse. Delamo pa vsi. "
Gda sam sé Poslovila, pa sam üšla domau, mi je nika segrejvalo sercč. Po dosti britkosti, ka zadobiš tü pa tam, gda čüješ, kak se mi Porabski Slovenci pomalek zgibimo, mi je Zdaj pa vola prišla. Kak Vogrin pravi: "Ne gejo tak vraučo kašo, kak go sküjejo". Vüpajmo se, ka nas je zatok itak nej tak malo, samo moramo najti eden drugoga.
I. Barber
... DO
MADŽARSKE
DESETA OBLETNICA MONOŠTRA
Monošter je 20. avgusta praznoval 10. obletnico dogodka, na katerem je dobilo naselje ob Rabi mestni naziv.
Samo naselje se lahko ponaša z 810 letno zgodovino, ki je tesno povezana z ustanovitvijo cistercijanskega samostana. Samostan je ustanovil kralj Bela III. l. 1183. Na začetku tega stoletja je bil kraj industrijsko precej razvit. Po drugi svetovni vojni, v času hladne vojne, ga je doletela usoda obmejnih krajev, recesija na vseh področjih. Ponovni razvoj se je začel komaj v začetku 70- ih let. Leta 1983 je naselje - h kateremu so priključili nekaj okoliških vasi, med drugim tudi Slovensko ves - dobilo naziv mesta. 10. obletnico so praznovali v okviru dneva sv. Štefana. Na proslavi je govoril dr. Janos Latorcai, minister za industrijo in trgovino. V okviru proslave so podelili tudi priznanje "Za Monošter".
LIKOVNA KOLONIJA MLADIH
Letošnja likovna kolonija mladih je bila od 23. do 28. avgusta v Števanovcih v Porabju. Organizatorji kolonije so bili ZKO Slovenije, OŠ Vuzenica in Zveza Slovencev na Madžarskem. Kolonije so se udeležili mladi iz Italije, Avstrije, Slovenije in Porabja.
ANSAMBEL LACIJA KORPIČA NA KOROŠKEM
22. avgusta je gostoval ansambel Lacija Korpiča in pevke v Libušah na Koroškem. Povabili so jih ob letošnjem obisku delegacije Narodnega sveta koroških Slovencev.
Porabje, 26. avgusta 1993
6
RAJ NA ZEMLJI (3)
Barcelona je drugo največje špansko in prvo najpomembnejše trgovsko in pristaniško mesto.
Kar so za Pariz Elizejske poljane, za New York Peta Avenija, za Trst Ponte Rosso, je za Barcelono, glavno mesto Katalonije, Rambla.
Bulevar, dolg 1200 metrov, je več kakor ulica polna prodajalcev, sprehajalcev in ptic. Rambla je doživetje, pravijo Katalonci. Je kakor razglednica sveta. Na Rambli vidiš tako klošarje in berače, ki spijo po klopeh, kakor bogataše v elegantnih oblačilih, tako Azijce, Afričane, kakor Evropejce. Največkrat pa ne vidiš žeparjev. Teh je na Rambli največ, kakor pač vsepovsod na velemestnih alejah. In velikokrat se zgodi, da kakšna turistka ostane brez torbice ali pa turist brez denarnice.
Med Ramblo in ulico Laietano leži staro jedro Barcelone ali Barcelona Antiga. Tu se vzpenjajo v nebo mogočni stolpi gotske katedrale. Pred samo katedralo pa vsako nedeljo, točno ob dvanajstih zaplešejo moški, ženske in otroci saradano, katalonski narodni ples.
V starem predelu Barcelone najdemo tudi Caso de la Ardaica iz dvanajstega stoletja. Ena od najlepših zgradb pa je gotovo Palau de le Generalitat. Gotske stopnice vodijo do arkad in galerije v prvem nadstropju.
Sicer pa že en sam pogled na zemljevid Barcelone pove, da je katalonska metropola prepletena s starimi, razmetanimi ulicami. Barcelono sekata dve diagonali - Avinguda de la Diagonal in Avinguda del Parallel.
Kot vsa velemesta ima tudi Barcelona dva obraza.
Mestna četrt Raval s stanovanji brez stranišč in kopalnic in še nekatera socialna stanovanja kažejo čisto drugačno podobo kakor vile in nebotičniki milijonarjev.
In ko smo že pri zgradbah, ne smemo pozabiti na An-
tonia Gaudia, začetnika španskega modernizma. La Gagrada Familia je njegov najlepši, najmogočnejši in
najboljši primer za arhitektonsko umetnost. Gaudi jo je označil kot "pridigo iz kamna”. In kamen na kamen polagajo že več kot sto let, vendar jim cerkve še vedno ni uspelo dokončati. Katalonski
gradbenik je umrl 1926 in je za sabo pustil samo načrte.
Stare zgradbe lahko najdemo tudi v Pueblo Espaniol, španski vasi. To je pravzaprav muzej na prostem, kjer si lahko ogledate različne hiše in druge zgradbe iz skorajda vseh španskih provinc.
Če pa ste že v Barceloni, potem ne smete zamuditi tudi Font Magica, igre vodnjakov, vodometov in luči. Kot vsepovsod, morate tudi tu imeti srečo. Fontane so poleti ponavadi zaradi pomanjkanja vode suhe, pozimi pa ne delajo, saj so strokovnjaki ugotovili, da vodovodne cevi pod zemljo neugodno učinkujejo na bližnje zgradbe.
Ob koncu velja omeniti še olimpiado in Montljuica. "Barcelona je odprla morje", je bil moto Kataloncev pred začetkom olimpijskih iger. Obnovili so skorajda vso Barcelono, fasade na starih hišah, posodobili povezave in še in še. 1992 so tako praznovali dva praznika, olimpijske igre in petstoto obletnico odkritja Amerike.
Praznovanji sta jim uspeli. Turisti so znova prinesli v državno blagajno na milijone pezet.
Barcelona je tudi pristaniško mesto
Palau de la generalitat
D. Fujs
Spremljajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI
vsako drugo soboto ob 11. 16 na 2. programu madžarske televizije
Naslednja oddaja bo 28. avgusta
NASE PESMI (56)
MRAVLA JE V MLIN PELALA
Mravla je v mlin pelala, kebeu borovišče, tralala, talala, kebeu borovišče.
Mlinara je prosila, na drauvno mi semelte, tralala, tralala, na drauvno mi semelte.
Gostüvanje mo slüžili, vrtanke mo pekli, tralala, tralala, vrtanke mo pekli.
Miija de se ženila, obada de jemala, tralala, tralala, obada de jemala.
Obad je z müjov pleso, v koleno go je brsno, tralala, tralala, v koleno go je brsno.
Miija omedlejla, doktora želejla, tralala, tralala doktora želejla.
Ne m’ ti šeu po doktora, če te 'čas vrag vzeme, tralala, tralala, če te 'čas vrag vzeme.
(Gorenji Senik) - mirni -
ZAKOJ?
V našoj predzadnjoj številki ste leko šteli intervju z Elzo Wachter o knjigaj, vöri pa cerkvi, o maternoj rejči...
Z več mestaj smo čüli, ka sé je enim nej vidlo, ka je ona povedala o cerkvi pa župniki. K taumi bi samo telko vcüjdala, ka je Elza Wachter istino gučala, nej je lažala. Tau, ka gospaud vö iz cerkvi dé, če ženske slovenski spejvajo, so nam povedali drüdji tö. S tejn je ona nej stejla zbantüvati, žaliti nikoga nej, sploj pa nej gospauda. Ona je samo pošteno povedala, ka misli o tom. Če se tau nekakoma ne vidi, tisti tö ma pravico, ka povej, ka ščé. Vse se leko povej, nej je pa vseeno, kak se povej. Zakoj trbej grde stvari pa reči v drugoga zmlatiti, vej se pa brezi toga na tom svejti tak telko grdoga godi. Vej je pa Baug prej zato človeki pamet dau, aj se tak tapela (obnaša), kak se človeki šika. Tau se pravi, ka poštüvlemo drugoga te tö, če on(a) o kakšnoj stvari ovak misli.
Zdaj, ka de na Gorenjom Seniki ena meša vsakšo nedelo slovenska, ena pa vogrska, vsakši ma pravico si vöodabrati tisto mešo, stera ma je bola pri srci. Tisti, steroma je Oče naš bola pri srci, že gvüšno vej, k šteri de išo...
Marijana Sukič
Porabje, 26. avgusta 1993
7
OTROŠKI SVET
KA JE TAU?
KAK SE ZOVE
na Gorenjon Siniki: na Dolenjon Siniki:.
v Ritkarovci: .....
na Verici: ........
v Števanovci: .....
v Andovci: ........
v Slovenskoj vesi:..
v Sakalauvci: .....
Kak so nücali: ....
REŠITEV IZ 15. ŠTEVILKE
oselnik, vodir - posoda za shranjevanje osle (kamna) pri košnji
tokmány - kaszakőtartó
Tak sé zové
na Gorenjon Siniki, na Dolenjon Siniki, v Ritkarovci, na Verici, v Števanovci, v Andovci, v Slovenskoj vesi pa v Sakalauvci vodejr (kamen).
Takšo nücali: Kosecsije kauli podjasa zvezo vodejr z vodauv, v šterom je bau kamen. S kamlom je na tránki kos brüso.
" M A K V I R A G E K "
Verjetno marsikateri članek postane neaktualen že do takrat, dokler "prispe" na Uredništvo. Če bi bil ta članek zgolj poročilo o nekem dogodku, bi lahko celo rekli, da je neaktualen. Saj opisuje le nekaj, kar se je zgodilo nekega muhastega dne na začetku avgusta. Dalo mi je upanje tudi to, da je bil članek o nastopu plesnih skupin na Gornjem Seniku objavljen šele 15. julija, kljub temu da so skupine nastopale že 26. junija. Vsi vemo, da je precej dolga pot iz uredništva do objave. To pa še ne pomeni, da dogodki zgubijo svojo aktualnost. Zato upam, da bodo te vrstice o mojem navdušenju nad nastopom skupine Makvirag ("makov cvet") in nad "makvirag"-i lahko prebrali še drugi.
Veliko nas pozna mesto nedaleč od madžarske meje, Mursko Soboto, kjer ježe nekoč bil in še vedno stoji grad, v parku z mogočnimi stoletnimi drevesi. Tukaj bi se lahko začela naša zgodba. 10. avgusta so bili mimoidoči verjetno presenečeni, ko so zaslišali izza debelih grajskih zidov madžarsko glasbo.
Ob pol devetih zvečer smo sedeli s prijatelji za lesenimi mizami in čakali nastop skupine. Tedaj je bilo še skoraj vse prazno, do devetih pa se je
dvorišče napolnilo. Težki, črni oblaki so se zbirali nad nami in kljub poletnemu večeru ni bilo posebno toplo. Zato smo se razveselili, ko nas je začela segrevati lepa in ritmična glasba. Moram povedati še to. Z globokim nezaupanjem sem šla tisti dan na koncert. Slišala sem namreč že marsikatero. madžarsko folk skupino, dobre in slabe ali povprečne pesmi. Tokrat pa sem bila zelo, zelo prijetno presenečena. Skupina Makvirag je kmalu segrela vse nas s svojo živahno in kvalitetno glasbo. Tudi neurje smo opazili šele takrat, ko so že padale prve velike kaplje dežja. Po dveh minutah pa je že lilo kot iz škafa. Občinstvo se je hitro umaknilo pod arkade in od tam ponavljalo "refren" pesmi skupaj z glasbeniki, ki so prišli z odra šele po koncu pesmi, reševaje svoja glasbila.
Po kratkem odmoru so nadaljevali v Grajski dvorani. Peli so ciganske, pesmi, ampak - hvala bogu - ne tistih iz gostiln, ljubezenske pesmi, pesem o pijanem violinistu, ki ga je Csaba Szijjarto zelo izvirno upodobil. Najbolj živahna točka nastopa pa je bila, ko je skupina zapela in zaigrala Militaris con-gratulatico (Pozdrav vojakom). To pesem so peli
leta 1605 pri ustoličenju transilvanskega poglavarja Istvana Bocskaija. Ritem je bil prav poseben, toda ne preveč težek, tako smo lahko vsi skupaj ploskali in slededili ritmu velikega bobna. Ko smo segreti končali - nam je bilo vsem prav žal. Da ne bi postali preveč zamišljeni, so "goslači": Csaba Szijjarto, Zoltan Katai in Karoly Horvath zapeli še nekaj veselih pesmi o vinu, žganju, dekletah in ljubezni. In to je bilo zanimivo ter zabavno vsem, tistim, ki so razumeli madžarsko, in tudi ostalim, ki so razumeli le besede "bor", "palinka" ali "szerelem"...
Dodala bi še, da so skupino Makvirag ustanovili leta 1973. Gostovala pa je že od južnoameriških držav do Nizozemske. Tokrat so prišli v Slovenijo neposredno iz Španije in kljub napornemu tednu so očarali občinstvo v Murski Soboti. V Sloveniji so gostovali v okviru etno festivala Okarina. V naslednjih dneh so jim sledili še Afterhours (Anglija, Irska), Urfahraner Aufgeiger (Avstrija) in Trinajsto prase (Slovenija). Skupine so nastopale še v Celju, Bovcu, Ljubljani in na Bledu.
Julija Balint

ZAJČKI DUDELDAJČKI
1. Zajčki, zajčki, dudeldajčki, ves dan so skaka_li.
L. Zajčki, zajčki, dudeldajčki, vso noč sladko spa_li.
Zajčki, zajčki dudeldajčki, ves dan so skakali.
Zajčki, zajčki dudeldajčki, ves dan so plesali.
Zajčki, zajčki dudeldajčki, ves dan se igrali.
Zajčki, zajčki dudeldajčki, vso noč sladko spali.
Janez Bitenc: Družinsko petje
Porabje, 26. avgusta 1993
Foto: Šandor Röth
Ugodna
menjava
tuje
valute!
120 let tradicije
Pomurska banka d. d.
Vaša domača banka
NIKA ZA SMEJ
SPADNO JE
Gnesden dostakrat čüjemo, ka so lüdje nej zadovolni s plačami, pa ranč tak penzionisti so nej zadovolni s svojo penzijov. Eden den so se penzionisti vküppobrali pa so šli pred parlament zahtevali (követelni) vekšo penzio. Med nji se je zmejšo eden minister tü. Kak etak dejo, pa se buncajo pa sinjavajo, eden starejši človek spadne. Minister je pa skrajek bijo. Ta skočo pa človeka gorpomogo. Zdaj se eden drugomi notpokažeta, človek pa etak pravi: "Tau bi zatok nej mislo, ka bi me eden minister gorpomogo. ”
Minister je rad. Ka bi svojo čest bola vöpokazo, etak pravi tomi penzionisti: "Bojte tak dobri pa povejte lüstvi, ka sam vam ge pomago. "
Stari človek pa zdaj etak pravi: "Dragi gospaud minister! Ge sam na rit spadno, nej na glavau. "
DVA FORINTA
Zdaj, gda je leto, deca ne odi v šaulo, se dosta vse kaj godi. Naš Jenő tü ma ednoga 10 lejt staroga pojbiča, maloga Franceka. Jenó eden večer v 10 vöri leti po doktora pa ma pravi, aj se pašči, mali Francek je nika napravo. Doktor se čüdiva, ka naš Jehö
etakšoga reda zové doktora. Nika velko se je moglo zgoditi, zatok ka je Jenő strašno šparavan, pa bi ovak šanalivo pejnaza na doktora.
Gda doktor pride k iži, Jeno venej na stumbaj sedi pa etak pravi doktori: "Gospod doktor, več ste nej potrebni, leko dete domau. " Doktor ga z velkimi očami gleda pa ga pita: "Zakoj? Ka se je zgodilo? "
Jenő pa Zdaj etak pravi: "Vejte doktor, tau je tak bilau, ka je mali Francek dojpožro dva forinta. Gda smo ga pa spitavali, kak je bilau, gde je vzeo te pejnaz, te je pa pravo, ka je nej pejnaz požro, samo edno gumbo. Za gumbo je pa nej kvar. "
PORABJE
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4, 69000 Murska Sobota Slovenija