SLOVENSKI JEZIK I
Učbenik za srednje usmerjeno izobraževanje avtorjev J. Dularja, R. Kirn, B. Pogorelec in I. Zrimška.
V tem zapisu bom strnila nekaj vtisov in izkušenj o rabi učbenika Slovenski jezik I, kakor jih imam sama in kakor sem jih slišala od mnogih kolegov pa tudi od uporabnikov - učencev.
Pri jezikovnem pouku slovenskega jezika v srednji šoli imam sama, verjetno pa tudi mnogi kolegi v srednjih šolah pred očmi naslednje praktične smotre; usposobiti učenca za smiselno (in pravilno) ustno in pisno izražanje splošnih in strokovnih vsebin in osebnega odnosa do sveta ter vzporedno oblikovati učenčev nazor o družbeni vlogi jezika, tako da bo pozneje tudi sam posegel po kakem jezikovnem priročniku in se svojega jezika dejavno zavedal. Da bi to dosegli, potrebujemo učbenik sporočanja, ki ga zdaj imamo, in učbenik, ki bo zajel oblikovanje jezikovnega nazora in jezikovni sistem. Tudi takšen učbenik smo zdaj dobili, vendar imam nekaj pripomb.
Vsekakor je hvalevredno, da je končno izšel predpisani jezikovni učbenik, ki prinaša nova znanstvena spoznanja in jih uvaja v srednjo šolo. To je bilo nujno, saj je bil še pred nekaj leü jezikovni pouk močno zanemarjen tudi zaradi tega primanjkljaja. Pred tem učbenikom so bili sicer že poskusni snopiči, ki pa so kmalu pošli in jih tudi ni bilo dovolj za vse učence.
Vsebinska razporeditev sedanjega učbenika obsega pribhžno tele problemske sklope; poglavje o družbeni vlogi jezika, o zvrstnosti in opis jezikovnih ravnin.
Prvo poglavje učenca seznani s pojmom slovenščine kot uradnega jezika v Jugoslaviji, z njegovo rabo v SFR Jugoslaviji, z njegovim položajem pri manjšinah in z njegovo popularnostjo med tujci. Ta tematsko zaokrožena zasnova pa je že na prvi strani besedila prekinjena z naštevanjem socialnih zvrsti
86
jezika in z njihovim kratkim opisom. Učenec naj bi dobil, kot kaže, kratko informacijo o jezikovnih zvrsteh in njihovi družbeni razplastenosti. Vendar je pri tem zanemarjeno dejstvo, da učenec še nima poglobljenega znanja o jezikovnih zvrsteh in bi bilo za razumevanje tega zapisa treba razlago o zvrsteh razširiti s pravili in praktičnimi ponazoritvami vred. To pa je že drugo vsebinsko poglavje, ki se seveda s prvim povezuje, ker se v jeziku pač vsi pojavi povezujejo med seboj, vendar prvo poglavje tudi razširja in napravi nepreglednega. Zato je na tem mestu po mnenju učiteljev {in tudi nekoliko zbeganih učencev) ta del besedila odvečen, hkrati pa razbije celotnost poglavja. Informativnost še zmanjšajo nekatere zapletene formulacije: »Le tonemsko oziroma netonemsko naglaševanje razlikuje v posameznih pokrajinah govorno uresničitev zbornega (knjižnega) jezika...« (str. 8). Ta del povedi lahko po premisleku razume slavist, učenec pri prvi uri pouka slovenskega jezika pa težko.
Nekoliko nas zbega tudi hiter pregled jezikovnih ravnin v prvem poglavju (str. 10). Tudi to je obsežna tematika, ki terja sistematično in postopno razlago, ta pa je v učbeniku drugje. Zagotovo učencu ničesar ne pove npr. tale poved: »Pomenski sestavi posameznih jezikov kažejo v besedišču in v frazeologiji družbeni in zgodovinski razvoj ljudstva, ki jezik govori« (str. 10-11). Pri podrobnejšem pregledu bi našU še veliko zapletenih formulacij in vsebinske nesistematičnosti. Za rabo pri pouku smo morali učitelji posamezne dele tega poglavja prerazporediti, drugače povezati, marsikaj izpustiti, vse skupaj pa precej poenostaviti.
Naslednje je poglavje o jezikovnih zvrsteh. To je pomembno izhodišče za oblikovanje jezikovnega znanja in zavesti nasploh in je zelo dobro napisano. Je sistematično, natančno, ponazorjeno s primeri in učencem razumljivo.
Temu sledi pregled jezikovnega sestava po jezikovnih ravninah. Najprej so naštete in zgoščeno o-pisane jezikovne ravnine in delni sestavi jezikovnih znamenj na njih. Tudi ta opis je zaradi zapletene ubeseditve za učence precej zahteven in terja poenostavitev, če hočemo doseči razumevanje. Prav se pa zdi, da je v uvodu poudarjena razlika med starim in sodobnim opisovanjem jezika, ki izhaja iz skladenjskopomenske vrednosti jezikovnih znamenj. Sicer pa v tem poglavju moti predvsem to, da spet na hitro operiramo z novimi pojmi, ki naj bi jih navajali kot že usvojene (skladenjska razmerja, upovedovanje).
Nato sledimo opisu posameznih jezikovnih ravnin. Prva je predstavljena najvišja, besedoslovna. Tudi tu pogrešamo nekoliko več sistematičnosti. V odstavku o besedotvorni zgradbi besed srečamo samo pojem korena, drugi morfemi pa so preprosto levi ali desni, čeprav bi jih lahko vsaj imenovali, če jih že opisovati ne mislimo. Na koncu opisa besedoslovne ravnine je natančen prikaz rabe SSKJ z vsemi obremenjujočimi terminološkimi podrobnostmi, o slovnici in pravopisu pa je premalo informacij. Besedoslovju v učbeniku sledi oblikoslovje, čeprav bi - glede na prej poudarjeno hierarhično razvrstitev jezikovnih ravnin - pričakovali skladnjo. Zdi se, da je to poglavje precej nepopolno, ker na začetku ne srečamo niü pojma besedna vrsta ne razdeUtve besednih vrst, ampak se kar na začetku soočimo s samostalnikom, pa še tu podrobneje le s pravopisno podobo, čeprav smo upali, da bomo vsaj o samostalniku izvedeli kaj več. Obhkoslovje dela namreč učencem v srednji šoli velike težave, saj se dogaja, da tudi po osnovni šoli učenci slabo sklanjajo, ne ločijo edninskih in množinskih samostalnikov, ne upoštevajo preglasa, napak podaljšujejo osnove itd. Na vse to bi kazalo opozoriti tudi že v prvi knjigi. Poglavje iz oblikoslovja, kakršno je v knjigi zdaj, tudi pri skladenjski razčlembi ne bo dosu pomagalo.
V poglavju o sintaksi je slovnična zgradba besednih zvez in povedi obdelana nazorno, vendar se sprašujemo, zakaj je med stavčnimi členi podrobno opisan samo povedek.
Glasoslovje je dobro izpeljano tudi zato, ker se ves čas povezujeta pravorečje in pravopis.
Dejali bi torej, da je učbenik zelo iispešen pri oblikovanju jezikovnega nazora, pri postavljanju našega jezika v prostor in čas, manj pa je uspešen pri opisu jezikovnega sestava slovenskega knjižnega jezika in uvajanju sistematičnega slovničnega znanja, ki je srednješolcem še vedno zelo potrebno kljub predhodnim prizadevanjem. Učbeniki F. Žagarja za osnovno šolo omogočajo učencem temeljito osnovno vedenje o jezikovnih vprašanjih in učbenik za usmerjeno izobraževanje bi moral nova in zahtevnejša spoznanja bolj razločno izpeljevati iz že znanih. Pričujoča knjiga ponekod premalo upošteva postopen prehod k zahtevnejšim vsebinam, mnoge nove pojme uvaja prehitro, je pogosto premalo sistematična v razporeditvi snovi in zapleteno napisana. Učitelj lahko z odobravanjem sprejme njena jezikoslovna načela, za rabo pri pouku pa mora pač marsikaj prerazporediti in bolj prilagoditi učencem.
87
Učbenik ima tudi delovni zvezek (avtorja sta R. Kim in I. Zrimšek), v katerem so za vsako poglavje izčrpne vaje. Te se vsebinsko povezujejo z učbenikom, dostikrat pa znanje tudi razširjajo in usmerjajo učenca k razmišljanju o jeziku. Dobre so tudi zato, ker izhajajo iz učenčevega okolja in so zato : zanimive in dostopne. Morda nekoliko moti to, da ponekod ubirajo testno metodo in da učenec lahko odgovori samo z besedo, ne pa s celo povedjo, dasi bi morali ves čas paziti na ustreznost učenčevega sporočila. Učbenik za drugi letnik obeta široko zastavljena skladenjska poglavja. Upamo, da bodo dovolj sistematično upoštevane tudi druge jezikovne ravnine in da se bo nadaljevala lani načeta problematika. Nekateri učenci bodo namreč po drugem letniku končali šolanje. Učbenik naj bi to upoš- i teval in jim omogočil zadovoljivo pripravljenost za ustno in pisno oblikovanje delovnih in družbenih j stališč, kar bo pripomoglo tudi k delovni uspešnosti. i
Za učence, ki bodo imeU jezikovni pouk v tretjem in četrtem letniku, predlagam tudi poglavja in vaje ! iz strokovnega jezika njihove bodoče stroke. Jezikovni priročnik tako ne bi mogel biti v celoti enoten ; za vse šole. K sodelovanju bi veljalo pritegniti tudi učitelje, ki učijo na posameznih strokovnih šolah, in jim, kakor tudi vsem drugim piscem učbenikov, omogočiti dostojne delovne pogoje, saj to ni njihov privilegij, ampak odgovorno dodatno delo.
Boža   Krakar-Vogel Ekonomska srednja šola v Ljubljani
88