82
Jožef Bekš: Mir mi dajte!...
književne pisave in izreke so po njegovem znamenja neobhodno potrebna. Seveda ne zahteva, da bi jih pisali v vsakdanji pisavi, pač pa bi jih morali pisati v knjigah, ki imajo namen slovenščino učiti, kakor so slovnice, slovarji, jezikoslovne razprave in enake šolske in znanstvene knjige. Taka pisava bi olajševala pouk učencem in učiteljem, pa tudi tujcem, ki bi se hoteli učiti slovenščine.
Iz vsega tega lahko posnamemo, zakaj piše o. Stanislav v tujih besedah / stopljenim Ij. Po prej povedanem načelu o trdem /-u se mora ta izgovarjati za u ali w pred soglas-niki in na koncu besede. V tujih besedah bi narod tudi izgovarjal u ali w, ako bi bila beseda vdomačena; ker pa ne kaže uvajati te izreke, zato je treba pisati dotične besede s topljenim /, za katerega ima Škrabec znamenje Ij, ki ni dvojen glas / 4-/ ampak enoten glas, kakor ruski mehki /.
Doslednost zahteva, da pišemo polglasnik povsod, kjer ga imamo v izreki. Imamo ga tudi pred sonantnim r-om, torej ga j e treba pisati tudi v besedah smert, vert itd, kakor ga pišemo v: pes, ves, volk in drugih enakih. Ravno  tako  piše  Skrabec:  kaker,  kamer,
česer, čeger, čemer, nikomer itd., ker je e na koncu znamenje polglasnika in ne čistega e. Isto velja za predlog s, kateremu pridevlje polglasnik pred s, š, z, ž, vs, vš, vz, vž, kjer se v resnici mora izgovoriti n. pr. se sestro.
Glede tujk ne moremo reči, da jim je prijatelj, vendar tudi ne prehud sovražnik. Dokler je mogoče, rabimo domače besede, v sili si smemo pomagati tudi s tujo, samo da je dotičniku, ki jo bo bral, razumljiva. Še celo bolje je rabiti tuje, kakor pa napačno domačo n. pr. v „Češčenamariji" žegnan, mesto napačne blažen, dokler se po postavnem potu ne vpelje prava prestava blagoslovljen.
Vsa ta načela in te nazore glede izreke in pisave književne slovenščine, kakor tudi še mnogo druzega je o. Stanislav razpravljal na platnicah „Cvetja". Želimo, da bi jih izobraženi Slovenci pridno prebirali in ž njimi sebe in svoj jezik okoristili. — Učenemu o. Stanislavu, čigar življenje in delovanje smo tu le površno načrtali, pa dodeli Bog, da bi še dolgo vrsto let deloval svojemu redu v ponos, svojemu narodu v korist, vsemu Slovanstvu v čast!
Mir mi dajte!
ir mi dajte, mračne sanje! Jaz naj hodim boljšo pot, rad bi našel mlado vero, da bi dvignil spet perot
in dosegel mlade čase, vse nedolžne, mlade dni —, da bi upanju pogledal radostno v solzne oči . . .
Mir mi dajte, zli duhovi! Jaz bi ljubil, ljubil rad s tistim ognjem, s tisto dušo, kot sem ljubil tistikrat,
ko mi sklepala ročice srečna mati je zvečer: — Angel naj nad tabo čuje! šepetala venomer . . .
Mir mi daj, zvijačni satan! Ah, poznam ta tvoj smehljaj —: na obrazu zorne deve vabiš k_sebi me skrivaj.
K veri, upanju,  ljubezni duša moja hrepeni, da bom mogel svoji majki mirno zreti spet v oči.
Jožef Bekš.