List 28.
Kako rokodelski stan na boljši pri-
praviti.
v
Časopis ;jAustria" o tem tele resnične besede piše:
Pomnoženje in poboljšanje šol v našim cesarstvu je eden nar poglavitniših pripomočkov, stan rokodelcov in obertnikov poboljšati. Vsaka nova rokodelska in obert-nijska šola je nova zmaga narodove pridnosti. Mnogo reči se je že svetovalo v prid rokodelstvu — vedno pa ostane pervi in poglavni pripomoček dobro podučenje mladine. Omika glave in serca je podlaga zaupanja in prijaznosti eniga človeka do druziga, — kjer pa te omike manjka, tam je nezaupljivost, ktera vedno razdira stanovitno združenje. Neumen človek, ker je zavolj neumnosti večkrat goljufan bil, voha povsod goljufijo, misli da ga hoče vsak oslepariti, da ga vsak zaničuje, čeravno ni taka. Sicer malopriden in hudoben člo-
pa misli, da je vsak tako malopriden, kakor je on, in tudi nikomur prav ne zaupa. Kar pa rokodelsko in obertnijsko omiko in prebrisnost zadene, ne more nihče terjati, da bi priden in umen delavec, s takim, ki nič ne ve in nič prav ne zna, pri eni mizi sedel. Združenje neomikaniga rokodelca z omikanim tedaj nič ne velja — take španovije so slabe, ker to, kar omikani pridobi, bedak pogubi, — kmalo se razdere taka združba*
Poglavitni pripomoček rokodelstvo na boljši stan pripraviti je tedaj omika, to je, razjasnjenje glave, požlahnjenje serca, pravo podučenje v rokodelskih vednostih; iz tega izvira zastopnost v rokodelstvu, redovnost v delu, delavnost, varčnost, zmernost.
Poglejmo okrog, in vidili bomo, da so nekteri rokodelci in oberlniki svoje rokodelstvo in obertnijo o poslednjih letih na čudovito visoko stopnjo povzdignili; ali t a c i h ni veliko; večina drugih pa je ostala tam, kjer so njih predniki bili. Rokodelske in obertnijske vednosti so se tedaj bolj na visoko povzdignile, kakor da bi se bile po širokim (med večino ljudstva} razširile.
Ljudske šole so že veliko k splošni omiki ljudstva pripomogle, pa še vse premalo. Rokodelske šole, patenti, častne darila, obertnijske razstave niso nič kaj zbudile množine manjših rokodelcov, ki le za vsakdanji kruh delajo.
V izreji dobrih rokodelcov so tedaj nar veči napake iskati. Izpraševanja za take, ki hočejo mojstri ali podmojstri (kseli) postati, so večidel slabo vredjene, —nad podukam učencov se vse prene-marno čuje; učenec je popolnama v rokah svojiga mojstra, in namesto da bi ga le za delo svojiga rokodelstva imel, mu mora njegove otroke pestovati, gospodinji ali kuharci v kuhinji streči, sedaj po to, sedaj po uno reč letati i. t. d. Tako preživi učenec svoje učenske leta, — in kadar  postane  podmojster,  ni v svojim  rokodelstvu prav
138
izurjen, in še večidel tudi sicer ves popačen. Kakošen mojster bo enkrat tak fant! Da se Bogu usmili! sam sebi, svoji družini in celi soseski v težavo in škodo #). Prave omike se nima nobena dobro vredjena der-žava bati, ker prava omika je podlaga dobriga stanu vsaciga ljudstva, je kapital, ki dobre obresti (činže) daje. Brez omike pa ni nič, kakor revšina in siromaštvo, ker omikan človek neomikanimu vedno dobiček spred ust jemlje.
*) Zupani je zlasti v mestih bi mogle vso svojo skerb na zlo zanemarjene rokodelske učence obračati, in moj-stram ojstre postave dati, kako nad podukam učencov čuti. Rokodelsk učenec ni samo hlapec mojstra, ampak je ud velike deželne družine, kteri zna enkrat v prid, pa tudi v veliko težavo in škodo biti. Dobre učence izrediti, se mora za poboljsanje mojstrov skerbeti.                   Vred.