D.Ž.: Ia§o§fna 400E€inica šfaiershih Slovcncev. Navadili smo se že obhajati 30 letnico služkinje, katera je služila pošteno isti obitelji skozi toliko let. Spominjamo se tuintam tudi petdesetletnice čevljarskeškega mojstra, če je skozi pol stoletja pridno dreto vlekel; javnosti se oznanja, ako je lcdo doživel sedem križev. Ne zavedamo se pa skoraj več tega danes, da poštenost, marljivost kakor starost sploh niso kaike osebne zasluge. Naša vzgoja je stremela vendar vedno za tem, da smo pošteni in delavni, ter da živimo zmerno, da dočakamo tem večjo starost. Pri tem pa žal popolnoma zanemarjamo vse velezanimive spominske dogodke, ki nam jih je ohranila naša zgodovina starejše kakor mlajše dobe, in če je zgodovina res najresnejša učiteljica naroda, potem je pa tudi neobhodno potrebno, da jo dobro poznamo. Ozadje 400 letnice. Hočemo v naslednjem opozoriti na turobne razmere, v katerih so živeli naši davno pokojni predniki pred točno 400 leti, to je leta 1532. na danes kakor takrat slovenskem Štajerju. Držimo se pri tem deloma članka: »Turki na slovenskem Štajerskem.« »Spomini iz domače zgodovine«, katerega je napisal pokojni župnik pri Sv. Marku niže Ptuja, Matija Slekovec, za Mohorjane leta 1894., kjer je še posebno dodal opazko, da hoče s tem srca Slovencev še bolj ogreti za ljubezen do tolikokrat stiskane slovenske domovine. Razne nadloge in bridkosti naših prednikov. Odkar slovenski rod na štajerskem prebiva, je videl in doživel že mnogo nesrečnih in žalostnih dni; tekom minulih stoletij so ga obiskovale in občutljivo tlačile raznovrstne nadloge in bridkosti. Zdaj je po domovini davila strašna kuga. Pobiraje svoje žrtve, kosila je kakor kosec rožice po zelenem travniku in morila ljudi brez usmiljenja in razločka; nedolžnemu detetu, ki se je na materinih prsih grelo, je prizanesla tako malo, ikakor sivemu starčku, ki se je opiral na palico. Kar je ušlo tej strašni morilki, je ugonobila navadno njcj sledeča lakota. — Zdaj so prihrula v našo domačijo tuja, divja ljudstva, krvave vojske so se vnele, povrh so pa nastali še tudi ljudski prepirj. Povsod se je razlegal po domovini boj- ni krik, v potokih je tekla človeška kri, močna in imenitna mesta so se razsula in izginila s površja naše zemlje; ikomaj da še vemo za kraj, kjer je stalo to ali drugo. — Zdaj zopet so obiskovale domačijo razne prirodne nesreče, hude uime in razne nezgode; strašne plohe in povodnji so zalivale livade, požrešne kobilice uničevale in pustošile njive in vinograde; nevihte in toče v tla pomandrale poljske pridelke, siloviti potresi rušili cerkve in hiše. "4 Najbujša nadloga. Pa kdo bi mogel našteti in popisati vse stiske, nesreče in nadloge, ki so že prišle črez našo domovino, kdo dopovedati vse gorje, fci je grenilo našim prednikom življenje? Toda nobena nadloga ni vsekala domovini tako skelečih ran, nobena ni zapustila tako žalostnega spomina, kakor nezaslišana ljutost in grozovitost turška. Divjih Turčinov se spominjajo Slovenci po vseh pokrajinah še dandanes, in dolga vrsta let, (ki je že od turških navalov sem pretekla, še tudi na slovenskem Štajerskem ni mogla izbrisati iz spomina prebridkih izkušenj, ki so jih morali prestati naši prednamci od tega krutega sovražnika krščanstva. Med vsemi sovražniki, lu so svoje dni razgrajali po slovenskih krajih, zavzemajo po vsej pravici prvo mesto divji Turki. Obrambna sredstva. In ti turški vpadi in navali so se vrstili drug za drugim na našo ožjo domovino, taiko da jih štejemo od leta 1396 do 1710 skupaj 34. Seveda niso bili vsi ti navali enako usodni, kajti ukrenilo se je tudi marsikaj, da bi se sovražniku zabranila ali vsaj otežkočila pot v naše kraje, toda slovenske dežele niso pravzaprav izdatne pomoči nikdar dobile, dasi jim je bila vedno in mnogostransko obljubljena; morale so se same braniti, ter se jim je tudi večkrat posrečilo Turke prav občutno naklestiti. Da si obrambo olajšajo, so si tuintam zgradili močne z zidom obdane stolpe, katere so imenovali »čardake«. Bile so to navadno štirioglate zgradbe, ikaterim je bilo vedno prizidano visoko, pa tesno bivališče za vojake in straže. Tudi okoli cerkev, stoječih na hribih, stavili so močno zidovje s stolpi, da bi ob času sovražnih napadov ljudje našli tam zavetje. Take trdnjavice so imenovali »tabore«. Najznamenitejši med njimi na Slovenskem je bil oni na »Črni gori«, katerega v vseh tristo letih Turki niso mogli niti enkrat zavzeti. Na hribe in gore so nanosili kupe drv in dračja, da bi jih užgali, kadar se bo Turek zopet bližal deželi, in so tem potom dajali daleč na okrog zna< menje, naj se starčki, žene in otroci ur« no poskrijejo, mladeniči in možje pa oboroženi zbero na določenih prostorih. Pripravili so si puške in raznoliko orožje; kjer pa tega ni bilo, imeli so vsaj pripravljene debele, iz najtršega lesa izdelane »tolkače«, in močne z dolgimi žreblji obbite »porate«. Nekaka posebnost so bile »skriše« prl nas. Bile so to tri do štiri metre globoke jame v obliki lagve, katere so se dale samo tam napraviti, kjer je bila debela plast ilovice na razpolago. Ker se ljudsko izročilo o teh vedno bolj zatemnjuje, bi bilo treba, da jih kdo še pravočasno opiše, toda nimamo žal kakega glasnika za to, ker spadajo taki pripomočki obrambne smeri bolj v vojaško stroko. Znano je tudi, da so razne »zasede« in »skriše« prestregle marsikateremu Turčinu vrnitev v domovino, ker jim svojevrsten način obrambe pri na* in posebne krajevne razmere niso bile dovolj znane. Turški naval pred 400leti. Izmed vseh 34 turških navalov je bil očividno oni pred 400 leti najkrutejši za naše pokrajine. Koncem aprila leta 1532. se je zopet dvignil sultan Sulejman z armado, katera je štela 200.000 borcev in 300 topov, z odločnim namenom vendar enkrat Dunaj zavzeti, kar mu je leta 1529. bilo izpodletelo. Ker mu je že pri Kisku n* Ogrskein ustavil pot hrabri Jurešič, jo zgubil sploh vse veselje svoj načrt izvršiti, ter je s svojo armado raje planil črez štajersko mejo, da si tu ohladi svojo jezo. Pa se mu ni tudi tukaj posrcčilo zavzeti niti Gradca, pa tudi Maribora in Ptuja ne. V Mariboru je dal napraviti most ter je stal 21. septembra že z vso bojno silo na desnem brcgu Drave. Na prodnatem Ptujskem polju je pa manjkalo Turkom za take množine zdrave in čiste vode, zato so se, sežgavši most za seboj, odtod razlili na vse strani. Turške čete v krajih ob Dravi in pred Ptujem. Ena četa je ropotala bolj pod Pohorjem in razdejala gradove Fram, Slivnico in Limbuš. Da divjaki tudi cerkvam niso prizanesli, je razumljivo samo ob sebi. Toliko je gotovo, da so bile vse hiše božje na Dravskem polju pri tej priložnosti oskrunjene. Tudi Ruš močni okopi in nasipi niso obvarovali pred sovražnikom, ampak divjaki so, kakor, povsod drugod, tudi to slavno Marijino svetišče oskrunili in tam mnogo ljudi ibili, še več pa gnali s seboj v sužnost. Vfed slednjimi je bil tudi župnik Janez Marija plemeniti Lichtenheim, katerei-a so Turki nekaj časa zvezanega vlekli i seboj, potem pa ga s handžari razsecali na kose. Naj še tukaj omenimo, da so si Turki v Hočah, ko so bili že cerkev oropali in vas požgali, celo zvonove naložili in jih vlekli s seboj. Toda s toliko težo so skoraj obtičali v mo.virju; pustili so zvonove ondi ter so pobegnili z ostalim bo^atim plcnom proti Ptuju. S posebno ^lovesnostjo so pozneje župljani pripeIjali zvonove nazaj v Hoče ter jih obesili zopet v zvonik obnovljene cerkve; ondi pa, kjer so jih bili Turki primorani pustiti, so postavili v hvaležen spomin kapelico, 'ki še dandanes stoji ob potu od hočke cerkve proti železniški postaji. Glavna turška vojska je dospela 22. septembra pred Ptuj. Sultan se tukaj ni dolgo mudil, ampal. je z enim oddelkom odrinil §e tisti dan po blatnih haloških klancih, v katcrih jc mnogo živali in vozov obtičalo in pocepalo, v Vinico na Hrvatsko. Ostali pa, kar jih ni pri Ptuju mahnilo na drugo stran Drave, kjer so se zbirali oni turški oddelki, ki so po Slovenskih goricah ropali, so dospeli upehani v Vinico šelo drugi dan. Kaj radi bi se bili Turki tudi Ptuja polastili, pa ker je bilo mesto močno utrjeno, niso se ga upali lotiti, pač pa so oropali in požgali predmestje s cerkvijo sv. Ožbalta vred. Zato je vlada pozneje ukazala, da dotičnim prebivalcem, l_ateri so bili zdaj brez strehe, odkažejo v mestu stanovanja, služba božja pa se naj s slovensko pridigo za nje opravlja v mestni žnpnijski cerkvi ali pa v ce_kvi Vseh svetnikov.— Kje stoji danes ta cerkev, je malokateremu Ptujčanu še znano. Je to hiša št. 9 v ulici Vseh svetnikov, katera je po tej cerkvi tudi dobila svoje ime. Ta, danes 552 let stara zgradba, je zdaj last soproge g. Davorina Žunkoviča. — Izpred Ptuja je divja truma zavihrala proti Veliki Nedelji in Ormožu, katerega je razdejala. Mimo Središča, kjer so vse, ikar je bilo živega in se ni poskrilo, ali pobili ali zvezali in gnali s seboj, drli so Turčini dalje proti Varaždinu, kjer .o «e zopet združili z glavno četo, ki je bila dan poprej prihrula tja iz Vinice. Od tam so se pa potem napotili nazaj v Turčijo. Vse v tem letu na slovenskem Štajerskem oskrunjene cerkve je zopet posvetil lavantinske škof Filip Renner že v letih 1534 in 1535. Za jimaške boje — nehvaležnost. Pri tolikih in tako silnih navalih se pač ni čuditi, da smo Slovenci v napredku in omiki za drugimi narodi bolj zaostali, ter je zelo nehvaležno, ako nam kdo kedaj še to očita. Ko so si drugi gradili cerkve, gojili vednost, književnost in se posvečali raznovrstnim kulturnim panogam; ko so cvetela njih mesta; ko sta napredovali obrt in trgovina: stal je ubogi Slovenec z orožjem v roki na straži, varujoč svoje imetje, svojo domovino, in ustavljal pot tudi drugim deželam pretečemu sovražniku, ter se je bdjeval slovenski sin na vse strani s krutim Turčinom. In zato, da je slovenski narod toliko stoletij odbijal turško silo in zadrževal pogubonosne valove, ld so pretili zaliti vso Evropo in ugonobiti ikrščanstvo in z njim vse pridobljene kulturne vrline, ni prejel nobenega drugega plaqila, kakor vedno zapostavljanje, kajti nehvaležnost je in ostane plačilo sveta! Spomnimo se žalos.ne 409 letnice. Umestno bi bilo, da se spominjamo letos 22. septembra onih žalostnih dogodkov na našem bližnjem ozemlju pred 400 leti, in sicer kakor v cerkvah, tako tudi v narodnih nošah, da bodo mladi in stari današnjega slovenskega rodu zvedeli, kaj se je dogajalo pri nas pred400 1eti!