ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 • 1 9 8 9 - 3 455 sarjev, ki je brez sramu mogel napisati po zgledu božanskega Avgusta pričevanje o svojih.podvigih (De Vita Sua), čeprav je začel kot uzurpator. Izmed : vseh poglavij dela Ahrweilerjeve je morebiti najpomembnejše zadnje, enajsto, o temeljnih načelih politične misli v Bizancu — o »-taxis-« in »oikonomia«. Na tem mestu bomo opozorili samo na prepričljivo zavrnitev mišljenja o cezaropapizmu v Romejskem cesarstvu: tudi v Konstantinopolisu, ne le na Zahodu, purpur rii delal duhovnikov, temveč samo cesarje. Kakor so bili cesarji, ki so kot Leon III. gospodarili tudi v cerkvenih zadevah, so bili tudi patriarhi, ki so kot Mihael Kerularij imeli glav­ no besedo v cesarskih domenah. Toda to so bila le izjemna razmerja, največkrat sta bila »imperium« in »sacerdocium« jasno razmejena in razdeljena v svojih opravkih, seveda v skladu z romejsko mislijo o »taxis« in »oikonomia«. I g o r G r d i n a G e o r g e s D u b y , Vreme katedrala. Beograd : Nolit, 1989. 331 strani. (Srbski prevod dela Le temps des cathédrales. L'art et la société 980—1420). Čeprav je izvirnik knjige Cas katedral star že več kot desetletje in je njegov avtor medtem z izvolitvijo v Francosko akademijo (1988) postal nekakšna uradna in­ stitucija, za naše miselno podnebje še vedno predstavlja skoraj nezaslišan novum: na Slovenskem si zgodovinopisja brez množice opomb, še zlasti pa brez kar pregovorno suhoparnega sloga ubeseditve, praktično ni mogoče niti zamisliti, posebej ne za sred­ njeveško obdobje. Marsikaj smo sicer uspeli izvedeti o okoliščinah nekdanjega življe­ nja, komajkaj pa o tem življenju samem, z izjemo paradnih rev in težav »našega kmeta«. Na Francoskem je seveda že davno drugače: tamkaj zgodovinska veda vse­ kakor zelo dobro pozna med nami toliko poudarjeni »zaklad /tako ali drugače/ ubo­ gih«, vé pa še za kaj drugega. Kajti od nekdaj so najsubtilnejša spoznanja o pretek­ losti posredovali sočasni umetnostni podvigi; Thomas Mann ni o liriki zaman govoril kot v orehovo lupino stisnjenem vesolju. Toda ne, slovensko zgodovinopisje večjidel pušča to vesolje (ob, še prenekaterem drugem) bodisi literarni, bodisi umetnostni, bo­ disi glasbeni (ali še kakšni drugi v njegovih očeh bolj ali manj pomožni) zgodovini, ali pa ga milostno, na kratko, odpravi na koncu kakega obrobnega poglavjeca kot nujno zlo. Da je nasledek takšnega ravnanja popolna odljudnost marsikaterega predela na­ šega zgodovinopisja, kar vodi v njegovo neprisotnost v zavesti laikov (tudi iz tega naslova uspevajo med nami celo na prvi pogled bedaste teorije o preteklosti: za re­ šitev duše ni vedno dovolj samo izreči, pomemben je tudi način izrekanja!), ne more biti nič čudnega;,kako pa se dela drugače, kaže ob drugih, ki se trudijo po devizi Jacquesa Le Goffa »za drugačen srednji vek«, še posebej prepričljivo življenjsko delo Georgesa Dubyja, v okviru katerega zavzema Cas katedral vidno mesto. Zahod je tam proti letu 1000 dosegel svoje nižišče: zamrli so impulzi antike ter merovinške in karolinške renesanse, toda kljub veliki gospodarski bedi in miselni pre­ proščini je bil pripravljen na ponoven vzpon. V dneh otonskega cesarstva, ki je zraslo na razvalinah karolinškega sistema, utemeljenega na dvojnem nadzorstvu, preko voj­ vod in škofov, je že čutiti dvig, se pa prej po precej enotnih idealih urejeno cerkveno in posvetno življenje začenjata vse bolj razhajati: saški cesarji so zazrti v idejo impe­ rija in okoli njih se razvije umetnost, naslonjena na rimske zglede (najpomembnejša literarna predstavnica je Hrosvita, katere šest dramskih besedil je nedavno, 1988 izšlo v Zagrebu tako v latinskem izvirniku kot hrvaškem prevodu), medtem ko cerkvene poglede vse uspešneje narekuje vplivu laikov povsem odtujeni Cluny. Začenja se ve­ liki čas izkustvene umetnosti samostanov. Višek vse modrosti pomenijo cerkveni očet­ je, zlasti Gregor Veliki; prva stopnja sedmerih svobodnih veščin se reducira na gra­ matiko, druga pa na glasbo. Romanski Kristus je bleščeč, Janezov, iz Apokalipse, je kralj, ki je prišel sodit in gospodovat. Cerkev se v duhu takih misli vse bolj povezuje v čvrsto hierarhično organizacijo, znotraj katere je vsakomur odrejen točno določen prostor delovanja. Posvetna sfera hodi drugo pot: plemstvo razstreli še zadnje ostanke karolinškega sistema — ne združuje ga več osvajanje, bogastva ne daje več plen, temveč nadvse revno gospodarstvo, vse manj je v službi vladarja, vse bolj je sâmo svoj gospod. Od cesarja (ali v Franciji kralja) se razlikuje pravzaprav samo še po strahoviti neizobra- ženosti. Toda ko si sčasoma materialno opomore, se začno stvari tudi tod spreminjati. Pojavi pa se — po barbarski pozebi ponovno — še ena moč, trgovci. Ti imajo v Še pre­ cej strogih časih slabo vest, ker bogate v nasprotju z zapovedmi pravega krščanskega življenja. S Kristusovim bleskom je sicer brezbožno tekmovati, zlasti z onim iz^ Apo­ kalipse: toda vsaka doba si uredi boga po svoji meri, in tako se posvetni ljudje vse bolj ozirajo proti človeški podobi Sinu Božjega, proti Kristusu iz sinoptičnih evange­ lijev. Premiki v človekovi zavesti rodijo okoli leta 1130 v najsproščenejši pokrajini Zahoda, v capetski kraljevini Ludvika VII., nov stil, gotiko. Njen prvi podvig je Suge- 456 ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 . 3 rijeva prezidava v St. Denisu : okolje je sicer res cerkveno, toda nadihu posvetnosti (spričo grobov merovinških kraljev) in zanimanju laikov se ni nikoli docela izmak­ nilo. Mošnjo zdaj razveže tudi posvetni imemtnik, ob njem pa tudi zavoljo prej ome­ njenih težav z vestjo trgovstvo. Začenja se doba katedral. Njih gradnja ni več empi­ rija, temveč znanost: Zahod se je medtem v podvigih rekonkviste in križarjev seznanil z veščinami, ki jih je od antičnih časov ohranjal in razvijal predvsem arabski, a tudi bizantinski Vzhod. Zvezda postane Aristotel (ob njem še Averroes), velike gradnje pa sprožijo potrebe po mojstrih, ki jih svet vse od antike ni videval prav pogosto. Ob katedralah se nato rojevajo šole, ki niso več tako stoodstotno namenjene ljudem kra­ ljestva duha kot v zlati clunyjevski dobi samostanov. Siri se dialektika kot veščina razuma. Cerkev seveda reagira: Inocenc III. je prvi papež, ki se razglasi za Kristuso­ vega namestnika na zemlji. Poseg po tako drastični označitvi in priklic tolike, prav­ zaprav najvišje mogoče avtoritete za hrbet papeštva zagotovo ne priča za posebno veliko samozavest cerkve. Celo Ludvik Sveti se ji upira, da takih izvenserijskih oseb­ nosti, kot je sredozemski, bolje sicilski (s tedanjim pomenskim nabojem sožitja latin­ ske, grške in arabske kulture znotraj precej samonikle civilizacije) Tevtonec Fride­ rik II. Hohenstaufenski, ki je bil morebiti prvi zares renesančni Evropejec, sploh ne poudarjamo posebej. Posvetna sfera si je že mogla privoščiti odkrito tekmovanje s cer­ kveno: slednja je sicer še zmogla zmagovati, toda ne več zmagati. Poleg tega je imela težave s svojimi ljudmi, največje pač s kakim Joahimom de Floris ali sv. Frančiškom : včasih je bilo precej težko potegniti ločnico med odpadnikom in svetnikom, ko pa se je nasproti manihejcem poudarjala vrednost materialnega sveta in proti preveč po­ svetnim pravovernežem duhovnost, kar je precej spominjalo na sofistiko. Za določen čas je rešitev Viljem Ockhamski: so področja razuma in področja srca, torej vere. Angelski profesor Tomaž Akvinski v svoji sodobnosti ostaja, v senci svojega italijan­ skega rojaka in univerzitetnega kolega Bonaventura, ki je mnogo bolj mistično usmer­ jen. S kapelami, katerih obdobje se začne, ko so velike gotske katedrale že postav­ ljene, se" vera precej privatizira: ni več pomembna samo človeška skupnost (ki je edina zmogla katedralo) v razmerju do' Boga, temveč tudi posameznik (ki mu služi na lastne stroške postavljena kapela). Pohoda človekove samozavesti ni moč ustaviti, tudi kuga sredi 14. stoletja je zgolj oseka, ne sprememba smeri. V ospredje duhovnega živ­ ljenja Zahoda stopa živahna Italija: Tomaž in Bonaventura sta še šla predavat v Pa­ riz, toda glasniki novega, Dante, Petrarca, Boccaccio in Giotto delujejo v glavnem na Apeninskem polotoku, kjer se med signorijami razvije živahna konkurenca, ki je od nekdaj temeljno gibalo vsakršnega napredka. Francija je v gotiki do neke mere oka- menela: kakor vedno se tudi zdaj vrhovi novega rodijo na obrobju, ne v središču sta­ rega. Francozi so se kot osrednja moč Zahoda bojevali v križarskih vojnah, toda Ita­ lijani so iz njih naredili posel, katerega nasledek ni bila samo materialna, temveč tudi duhovna obogatitev. Likovna umetnost z Giottom sicer še ne zanikuje Boga, toda že mu samozavestno zre naravnost v oči. Tudi umetnik ima za sabo dolgo pot od, naje­ tega mojstra do samozavestnega ponudnika na trgu, kjer je čutiti povpraševanje tako cerkvenih kot posvetnih (od časov kapel naprej) ljudi : cerkev zdaj celo umetnosti ne more več diktirati. Živahno versko življenje v srednjem veku pa ima še eno posle­ dico: sproži potrebo po razširjanju Svetega pisma med ljudmi. Najpreprosteje se to stori s podobami, sčasoma pa se iz tega izcimijo reformatorske zahteve po vsakomur dostopnem čistem evangeliju, čeprav je treba poudariti, da prvi prevodi Biblije v je­ zike Zahoda ne strežejo reformatorskim pobudam, temveč razkošju dvora. In potem, ko se ura gotiške miselnosti izteče (14. stoletje je v krščanstvu pome­ nilo predvsem veščino dobrega umiranja, torej misel na prihodnost), Lorenzo Medici v Karnevalskih spevih poudari sodobnost: O kakó mladost je krasna, a beži nam venomer! Danes še je čas za pir, jutri ura bo že kasna. (prevod Alojza Gradnika). Toda to je že doba, za katero je treba vzeti v roke drugih knjig, morebiti dobrega starega Burckhardta, ali sodobnega Delumeauja. Konec kon­ cev za vsako dobo ostane le nekaj knjig, ne veliko — pri čemer so tudi znotraj zna­ nosti dovoljeni vsi slogi ubeseditve, le dolgočasni ne. Smo preveč predrzni, če domne­ vamo za Dubyjeva dela tak položaj — ob ugotovitvi, da jih je spričo velikega mi­ selnega bogastva, ki bo vedno sprožalo tvorno znanstveno, morebiti pa tudi laično razpravo, praktično nemogoče pametno povzeti, kar je že močan znak za prej ome­ njeni tip knjige ključa nekdanje dobe? Vsekakor: čas bo odločil. Veliko pa je že to, da si takšno vprašanje ob nekem prebranem besedilu sploh moremo zastaviti. I g o r G r d i n a