LETO II. - 1939	ŠTEV.	4
REVIJA
ZA
LEPOSLOVJE
UMETNOST
IN
PUBLICISTIKO
VSEBINA
Branko Rudolf: RAZGOVOR V POZNI URI - Anton Slodnjak: VRNITEV - Vinko Žitnik: PODOBE - Anton Ingolič: SPLAVAR FRANC VITUŽNIK - Milan Kajč: TEŽAKI S TKALECA — Radivoj Rehar: MINIL JE ČAS... — Janko Glaser: | PRELAT DR. FRAN KOVAČIČ — Dr. Vitko Kraigher: SLOVENSKI ŽUPANI OB NASELITVI SLOVENCEV V ALPAH — Radivoj Rehar: OBNAVLJANJE RAZVREDNOTENIH VREDNOT - OCENE
Revija „OBZORJA
izhaja dvanajstkrat na leto.
Naročnina znaša za vse leto din 100‘—, za pol leta din 50*—, za vsak mesec din 9*—, za dijake za vse leto din 84"—, za pol leta din 42*—, za vsak mesec din 7*—.
Uredništvo in uprava v Mariboru, Kopališka ulica 6. Prispevki in rezen-zijski izvodi naj se pošiljajo uredništvu „Obzorij“, Maribor, Kopališka ulica 6. Nenaročenih rokopisov uredništvo ne vrača.
Revija se naroča ali reklamira pri upravi.
Reyija je glasilo Umetniškega kluba v Mariboru. Ureja jo prof. dr. Vladimir Kralj v Mariboru.
Zalaga, izdaja in tiska Mariborska tiskarna d. d. v Mariboru.
Za uredništvo, izdajateljstvo in tiskarno odgovarja ravnatelj Stanko Detela v Mariboru.
SPOROČILA UPRAVE:
Prosimo vse one, ki so revijo lani prejemali in Se niso poravnali naročnine, da jo poravnajo čimpreje.
Vsakomur je dano na izbiro, kako poravna naročnino, bodisi celoletno, polletno ali mesečno.
Vse, ki smo jim poslali revijo, prosimo, da jo pokažejo tudi svojim znancem in prijateljem ter nam sporočijo naslove onih, ki bi se radi naročili nanjo. Sporočite in napišite nam čitljivo ime in popoln naslov.
Pridobivajte novih naročnikov! Poslužite se položnice poštnega čekovnega računa št. 11.787 »Mariborske tiskarne d. d., Maribor" s pripisom na srednjem delu (sporočila) zgoraj „Obzorja“.
Kdor želi originalne platnice „Obzorij“, letnik 1938, naj pošlje na upravo din 10*—, z vezavo vred pa din 20*—.
CENIK INSERATOV:
Cela stran velja din 800*—, pol strani din 400*—, četrt strani din 200*—
RAZGOVOR V POZNI URI
(Impromptu)
BRANKO RUDOLF
Še \eč bi inogel popiti, pa ne bil bi vulgarno pijan, čeprav danes hotel bi biti in v vinu se razgovoriti s teboj, prijatelj Marjan.
Ko gledam prijateljev vrste, le vidim — nemirni smo vsi, ko rahlo polzi nam skoz prste zlato naših mladih dni — glej — dostojne nima več krste stari svet, ki umorjen leži.
Kam pelje v bodočnost še cesta?
V	Evropi so ideali
o	pravici že „smešni postali,“
v prah padajo silna mesta,
in ko breg ruševin se kopiči,
ti kažejo grozni mrliči,
da spet smo v barbarstvo propali.
Raztrgani, strašni mrtvaki, ki mogoče zaman so ubiti; ne ver’jem, a vendar — mogoče brezbrižni so vedno še — siti, in skoraj nihče več ne joče ob krvi. še včeraj preliti.
In če bi ležali ubiti prijatelji, ti, kakor jaz,
ne bi mogla s solzami kropiti
še mati naš zbiti obraz,
zaklani kakor živina
bi ležali na kakšnem dvorišču,
ne ostalo bi mnogo spomina
—	na „kulturnem“ tam „pogorišču“,
ker, ko so te pokončali,
več nisi za pametno rabo,
le črvi, te gnusne živali,
imajo veselje še s tabo.
Končano je hrepenenje vse — čustev in misli zaklad, ostalo je pusto trohnenje, sam strah in smrad in razpad.
V	današnji propali strahoti čustvujemo še kot nekoč; „zanimivo“, bi rekel kdo v zmoti in želel se — malo bolj proč.
Oblaki, gozdovi in njive govorili so nam o življenju, v prividu oči so nam žive ustvarjale v hrepenenju lepote, ki jih še ni; pod nebom smo v jasnem poletju gradili v nas, v doživetju, dobrote za vse ljudi.
Zato je v meni jasnina, a odveč mi je verze loviti, odrinil bi silo spomina in sam bi hotel se boriti.
Še zadnjič je Miško mi rekel, da v prozi se da razživeti; pretesno bi verz ga oblekel, zato da ne more strpeti — a jaz bi hotel zdaj zavpiti in jo mahniti kar počez, pero bi hotel pustiti in prijeti za mitraljez.
Naše misli ne bodo propale, če	propademo mi	— kaj	za	to!
Za	svobodo bodo	še vstale
in v vetru krepko plapolale zastave z jekleno ostjo.
Le	to ti pravim:	to bo!
In	v stvariteljski	sladki	omami
bodo delali drugi za nami še več, kot nam volja želi.
V	bodočnosti naše ideje
—	vse seme, ki zdaj se razseje, se bo vdiralo vse globokeje in rodilo za vse ljudi...
VRNITEV
ANTON SLODNJAK (Nadaljevanje)
Skrbno sta pazila, da se nista srečala s pogledom. Trska v župnikovi roki je dogorevala s žalostnim prasketanjem, tema je silila iz vseh kotov, samo mrlič na postelji je bil osvetljen. Ne župnik ne inženir se ni zganil, da bi šel v kuhinjo po svežo trsko, oba sta blodila v življenju, ki je že davno umrlo, a je ob nenadni starkini smrti oživelo in ju objelo z neznansko močjo.
Župnik je vrgel ogorek na tla in ga pohodil, da se je vzdignil prah z ilovnatih tal. Poletna noč je bila svetlejša kakor plamen trske ter je rahlo trkala na troje drobnih okenc. Eno je bilo tik starkinega ležišča, drugi dve pa na vsaki strani mize, tako da so bili vsi trije rahlo osvetljeni. Usmiljena noč je položila počivajoči starki poslednji venec na redkolaso, skoro plešasto glavo.
Prijatelja pa sta bila mirna v temi in želela sta si, da bi ostala dolgo sama. Od peči sem sta natanko slišala sladko sopenje otrok. Kakor da bi počasi žuborela dva potočka drug ob drugem in bi se zdaj ta zdaj oni za trenutek ustavil, da bi počakal zaostalega tovariša.
V	pozni poletni noči ni lahko spraviti človeka pokoncu. Leži, ko oznanjajo zvezde že polnoč, in spi s trdim, kamenitim snom, iz katerega
ga vzdrami šele grenki lilad ranega jutra. Zato se Micka dolgo ni vrnila in prijatelja sta utegnila živeti v vzbujenem življenju. Župnik je bil spet mlad kaplan na prvi fari,	inženir pa ponosen	visokošolec na počitnicah
tik, preden se je hotel resno lotiti skušenj.
Pred župnikovimi očmi so se vrstili davno pozabljeni prizori, v katere je strmel s čudno ginjenostjo in nekoliko dremavo brezbrižnostjo; le tu pa tam ga je zaskelelo srce. Inženir je bil sredi tega, kar je gledal. Razgovor v kleti in nenadno srečanje po tolikih letih spričo mrliča sta dajala spominom vsiljivo pričujočnost in trmoglavo vztrajnost. Kaj za vraga mu je bilo treba, da je lezel v župnikovo zidanico in kakšna nevolja ga je gnala povrh vsega še v to bolšjo	luknjo? In zakaj, za	božjo	voljo, ne	vstane in
gre, temveč strmi na mrtvo	starko in njene zasmehljivo	stegnjene	podplate?
Saj vendar čuti, kako se mu sprehaja procesija mrčesa po telesu.
Kaplan je bil zadovoljen s svojo prvo pridigo v tej bogati in pobožni župniji. Bilo je naključje, da je dobil službo pri Sv. Polikarpu, kjer je bila od ljudskega pomnenja bogata zrnska in vinska zbirca.
Kako ponižen je prišel iz cerkve na trg, je pomislil inženir. Še oči si ni upal dvigniti, ko se je zgrnilo okrog njega mlado in staro ženstvo. Niti sence Nietzschejevega učenca ni bilo več v njem. Pustil si je izvleči roke iz širokih žepov novega talarja ter jih dal poljubovat, kakor da bi bile zakrament.
V	prostorni kleti polikarpovske kaplanije je vrvelo ljudi kakor čebel. Z radodarnimi rokami je točil vino v bokale in kupice. Že prvo leto se je ljudem prikupil, da so mu napolnili klet in mošnjo. Ustanovil jim je društvo. Zdaj je gostil igralce po prvi igri: Junaštvo in zvestoba, ki se je godila nekje na Španskem ali v Mehiki in je razodevala gorečnost in požrtvovalnost mladine v boju s krivoverci. Malce je bil vinjen, malce pa ljubosumen na študenta, ki ga je tudi povabil na veselico, čeprav je vedel, da se smeje društvu in igri. Zakaj se ne gane ves večer od Micke? Takoj po igri se je prikradel za zastor ter se je začel lagati, kako všeč mu je bila igra; mislil pa je samo na njo. Zoprn mu je bil zaradi svobodnih, raz-ustnih besed in pogledov. Vse to je zanj izgubljeno. Morebiti pa vendarle ne. Včasih potrka vroče življenje na leseno zamreženo okence spovednice in se bolj razgalja kakor obtožuje. Kje naj najde moči, da ga zavrne? Štiri in dvajset let šteje in Micka Vrtičeva, cerkvena pevka in hčerka pijane kmetice Vrtičke, ima rahle, modre oči, visoko gosposko hojo in čuden, nekoliko prezrel in boleč nasmeh na bledem, podolgovatem obrazu, ki ga kaze in lepšajo velika, rdeča usta z močnimi, belimi zobmi. Kakor da bi se dve različni podobi zlili v eno: Podoba čutnosti je prikrita z najrahlejšo* nedolžno lepoto.
Objel jo je okrog pasu in stisnil k sebi. Pogledala ga je s široko odprtimi očmi in zašepetala: „Pusti me! Nedolžna sem!“ Morebiti je rekla
tudi kaj drugega, kajti njene oči so bile polne tihega sineha ter so se še bolj razprle. Že vse počitnice je bil pod čarom tega Vrtičkinega dekleta, ki ga do letos ni poznal, ker je vzklilo čez noč iz včerajšnjega, tihega in kakor zemlja mirnega otroka. Zdaj je odmevala vsa fara od njenega zvonkega, kovinskega glasu. Še starci, ki so hodili k rani maši, so rekli, da poje, kakor bi cingljali zvončki pri telovski procesiji. „Domov pojdeva skupaj,“ ji je zašepetal. In v tem šepetu je videl pred seboj velo avgustovsko noč in njo poleg sebe. Tedaj je kaplan zaklical: „Micka, pridi k nam, ki smo domači!“
Koraki so zašepetali na podstenju, mimo okenca je švigala senca za senco; nekdo je tiho odprl vežna vrata in bosopeti koraki so skrivnostno odmevali po veži in kuhinji.
„Ali sta v temi?“
Oba sta skočila pokonci. Bila je res — ona. Toda prejšnjega življenja ni bilo	več. Leta trpljenja in	bridkosti so ga pokopala	globoko pod	zavest.
Edina resničnost je bil mrlič	na postelji in zapravljeno, k prazni smrti	se
nagibajoče življenje treh ljudi, ki so bili nekoč spleteni v živi vozel ljubezni in strasti, a so šli po poti zrelega preudarka in življenjske neizprosnosti.
Zenske so prišle z lučjo in tedaj so se spogledali, kakor da bi se prebudili iz hudih sanj in da bi bilo še mogoče pričeti življenje znova. Nekdo je postavil svečo na okno poleg starkinega zglavja in plamen je skakljal po njenem obrazu kakor svetel ptič. Inženir se je ozrl nanjo. Usta je imela bolestno stisnjena, v gonijo se je zagrizel velik, rumen zob. Sosede so pričele gibati mrliča, nekdo je prinašal deske ter jih je metal ploskoma na tla,	otrok pri peči se je	vzbudil in zajokal. A že	se je umiril	ter	je
slastno	vlekel palec, da je odmevalo glasno mlaskanje	po sobi.
„Pojdiva!“ je potegnil župnik inženirja za rokav. Ta ga ni čutil. Z blodnimi očmi je strmel okrog sebe, kakor da je pozabil, kje se nahaja.
„Tukaj sva nepotrebna"! je ponovil župnik glasneje in ga rahlo potisnil proti vratom. Prijatelj se mu je izvil in je prijel Micko za roko. Stala je ob materinem vzglavju ter brez misli in čuta strmela vanjo.
„Ali si res ti?“ Da, bile so njene oči. Kakor nekdaj so se razprle, da bi vsrkale v svojo svetlobo vse, kar je bilo pred njimi. Toda to starikavo, prezgodaj upognjeno telo, izpiti obraz, iz katerega so štrlele močne kosti pod očmi, in suha žuljava roka, ki jo je začutil v svoji, vse to je bilo tuje, bolj podobno stari Vrtički kakor njej. Toda stara je bila mrtva in ženske so se pripravljale, da jo preoblečejo v poslednje oblačilo.
Tedaj ga je obšlo spoznanje, a preden je mogel storiti to, kar mu je reklo, ga je župnik s silo potegnil s seboj. Brez volje mu je sledil. Pred lnšo ga je pustil za trenutek samega in se je vrnil v sobo. Inženir se je
naslonil na drevo pod okno in čakal. Ko se je župnik vrnil, se je bil že odločil.
„Kje je njen mož?“
Župnik ga ni razumel.
„Saj je menda stara rekla v kleti, preden jo je stisnilo, da je zet nekje na Nemškein.“
„Tega ne bo več nazaj. Bil je čuden človek. Po vsem svetu se je klatil in viničarsko delo mu ni dišalo. Kdo bi si bd mislil, da bo sirota tako slabo naletela. Ali še pomniš, kakšna je bda pred petnajstimi leti? Takrat si jo imel rad.“
Šla sta po stezi med vinogradi in kočami, krenila sta mimo zidanice in križa po klancu v dolino. Noč je bila svetlejša, tako da sta videla drug drugemu v oči in obraz. Inženir ni spregovoiil, temveč je na videz malomarno poslušal.
„Že dve leti ji ni pisal. Ljudje pravijo, da živi pri neki bogati kmetici kot hlapec in gospodar. Kaj bo počela sirota z otrokoma? Dokler je živela mati, je mogla vsaj na dero in v dnino.“
„Govoriš, kakor da bi se ti smilila. Pa jo vzemi v župnišče! Tudi ti si se smukal okrog nje!“ je slednjič razdraženo rekel inženir.
Župnik je molčal in spet sta šla brez besede. Nekaj je bilo med njima in komaj sta čakala, da se ločita. Preden sta zavila vsaksebi, je inženir ustavil župnika, ga prijel za roko in ga ostro vprašal: „Kaj si mislil s tistimi besedami, da moramo vse pustiti in se vrniti med ljudstvo? Ali je bilo tvoje živo prepričanje, ali samo trenutno navdušenje, kakršno si kazal v dijaških letih za stvari, ki si jih pri prvi priložnosti zatajil?“ Župnik je bil užaljen. „Ne jezi se, saj ne veš, kaj so tvoje besede vzbudile v meni. Povrh pa še to srečanje. Res sem jo ljubil, kakor nobene. Toda ko sem se vračal po dveh letih domov, so mi ljudje na poti povedali, da si jo oženil z onim nesrečnežem. Si že vedel, zakaj si tako hitel s poroko najboljše cerkvene pevke.“
Hotel je na svojo stran, a župnik ga ni pustil. „Odpusti! Saj sem menda tudi jaz vreden življenja. Ti si našel v življenju bogve koliko žensk, ona pa je bila zame prva in zadnja."
„Svinja!“ je planilo iz inženirja, čeprav se je še v tistem trenutku sramoval izbruha. „Kaj res nisi razumel,“ je pristavil proseče, „da ni šlo zate, ampak zanjo. Ali je res nisi mogel bolje oskrbeti?" „Stara je grunt zapravila in zapila. Otrok je bil. Saj je pozneje hvala bogu umrl, a v takšnih okoliščinah res ni bilo misliti na boljšega ženina. Dal sem ji denar za vse, a oni potepuh jo je spravil spet v ljudsko kočo.“
„Kako si počasne pameti! Misliš, da sem Vrtička, ki te prosi za bogeca, kadar je žejna. Pa še tega si ji ostal dolžan. Pred nosom ti je umrla, brez spovedi."
„Bodi usmiljen! Mnogo sem pretrpel. Bolj plah sem bil ko hudoben. Ko sem jo poročal z drugim, sem jo najbolj ljubil.“
„Vedno si bil junak v besedah. Zares si nisi mogel izbrati boljšega poklica!“
»Človek, ali nisi ti še nikdar zavrgel tega, kar ti je bilo najljubše? Življenje je takšno. Preslab si spričo njega, da bi do smrti nosil na rokah mrtvece, ki so umrli zaradi tvoje krutosti. Ti, resno mislim, da se odpovem službi in se z njo in otrokoma naselim tam kje na meji.“
„Kaj snuješ ?“ je hripavo zakričal inženir. Oba sta obstala. Bila sta na križpoti pod vrhom. Velika smreka je stala ob cesti, vsa oblita od svetle noči. Tiho je bilo naokoli, a v njenem vrhu je šepetal nemir, da sta se oba hkrati ozrla kvišku.
„Iz lastne nesreče sem ti pravil one reči. Uklenjen si, poleg tebe g i ne j o ljudje v blatu, ti pa jim ne moreš pomagati. Kvečjemu da jih suneš še globlje vanj! Častihlepje in predsodki so ti omrežili srce in pamet. Iskra je v tebi, a ne more zagoreti. Saj sem tak, kakršen sem bil pri tisti Kekečki. Ti, ali veš, da jo je Vurblek operiral? To je življenje. Po tolikih letih mu je prišla pod nož, potem ko je moral v tistih časih toliko prestati od njen1; hudobije. Kako sta tekla z njegovim kovčkom tisto jutro. Iztrgati mu je hotela edino celo srajco, da si vsaj nekoliko povrne, kar je zastonj požrl pri nji. Pa jo je sunil od sebe, da je priletela na rob mize. Kako je zavpila: „Jezus Kristus, rebra so na dvoje! Po žandarje in policaje!“ Vidva pa sta zgrabila Vurblekov kovček in tekla. Fant je srajco kar v roki nesel.“ „Boljši si, kakor sem mislil. Takrat si sicer vlekel z gospodinjo. Ker pa tega nisi pozabil, vidim, da je nekaj dobrega v tebi. Samo misel na ono nesrečnico si izbij iz glave! Tvoj načrt bom izvršil jaz. Ti pa le ostani pri jaslih, saj bi se ti tako stožilo, preden bi kaj pravega ukrenil. Lahko noč!“ Inženir je naglo odšel po poti, odkoder sta prišla. Župnik je klical za njun, toda ni se mu odzval. Tesnoba ga je pobila, da se je naslonil na drevo, ki je pelo svojo pesem in se ni zmenilo za njegovo stisko. Nevoljno si je mel smolnate roke, nato pa je skoraj stekel proti župnišču.
Vrtičko so čez dva dni pokopali z lepim sprevodom. Zvonjenja ni bilo nič manj, kakor da bi pokopali bogatico. Tudi črna maša je bila in peta liben. Ljudi se je nabralo precej, čeprav je bil delavni dan. Marsikdo je pomnil, da je bila pokojnica nekdaj premožna kmetica in da ni bila trdih rok. Žlahta je prišla od vseh vetrov, da jo je spremila v Kovačečevo hrastje, kakor so ljudje rekali pokopališču, ker so kupili prostor zanj od Kovačeca, ki je tako našel dobrega kupca za izsekan gozd, v katerem je rasel malovreden inladoles.
Tisti večer po pogrebu se je inženir napotil na Lipovec. Vso noč in ves dan je prebil v nemirni omotici. Sam sebe ni poznal. Doslej je mislil,
da je človek naglih odločitev, zdaj pa mu je bilo, kakor da se življenje vrti v naglem kolobarju. Komaj hoče dvigniti roko in poseči po najbližji odločitvi, že je ni več, in nekaj drugega beži mimo njega ter izginja, preden se je zganila misel. Samo tega se zaveda, da mora izpolniti besedo, s katero je ob slovesu zagrozil župniku. Zaman ugiblje, kako bi to storil. Ali naj res pusti mestno službo? Navadil se je mestnega življenja. Odebelil se je. Že v otroških letih ni kazal nagnjenja za delo. Kje naj najde v teh letih moč in voljo za trdo delo na ilovnatih njivah in lapornatih vinogradih? Res ima nekaj prihranjenega denarja, da bi si mogel kupiti -sečje posestvo, toda na tukajšnjih kmetijah ni mogoče polegati do sedmih, piti kavo, prebirati časnike in lenariti pri delu, kakor je to pri mestni službi. Z dnem moraš biti na nogah ter nimaš počitka, dokler se ne prevesi noč v polnoč. Ali naj ona gara kot sužnja? Kje so viri njegove nagle odločitve? Ali ni vse skupaj zrastlo iz užaljene samoljubnosti? Če bi kdaj bila potrebna njegove pomoči, tedaj pač samo tedaj, ko se je sredi pota obrnil nazaj v mesto, ne da bi stopil v domači kraj.
„Tudi tedaj je bilo že prepozno,“ je šepetal samemu sebi. Obrnil se pa ni, temveč je šel kar naprej, kakor da bi ga gnalo povelje. Ah mar ljubi to zgarano, ostarelo žensko? Kaj sta mu njena zaostala otroka? Zakaj si hoče naložiti križ, ki ve, da se ga bo že jutri naveličal? Kaj naj koristi tej bolni veji, če se popolnoma zapusti in zapije v tem blatu? Župnik je bil pijan in zato je govoril pač tiste čudne besede o vrnitvi na domačo ziemljo. Saj ima svoj pošten kos kruha in še za nepotrebne reči mu ostaja. Čemu bi večal gnečo in stisko na tem nesrečnem koščku zemlje? Nekdaj je sanjal drugače. Kadarkoli se je vračal iz mestnih šol na te bregove, je razmišljal, kako bo spremenil njihovo obličje. Pridobil	si	bo	neizmerno
bogastvo in vrnil se bo v domači kraj. Podreti bo dal	te	zadehle	koče.
Namesto njih bo dal sezidati svetle domove. Zasul bo globoke, močvirne klance in speljal od hiše do hiše bele poti. Izkrčil bo te zanikrne vinograde in bolehave sadovnjake in nasadil bo vrtove z rožami in sadeži vsega sveta. Preobrazil bo tudi človeka, tega večno zmučenega in zaspanega garača, ki skoraj ne pozna počitka ne veselja in v stiski večne živčne razdraženosti živi slabše kakor njegovo sloko in umazano živinče.
Prestrašil se je, ko je videl, da so ga spomini na te mladostne sanje privedli do praga njene koče. Med vrati je stal otrok in je uporno strmel vanj. Naenkrat pa je zacvilil s čudnim glasom, v katerem se je mešalo začudenje z veseljem, in stekel nekam v notranjost. Inženir	je	hotel	dalje,
tedaj se je prikazala ona. Otrok jo je vlekel za krilo, a	se	je	naglo	skril.
Zastrmela sta drug v drugega. Inženirja se je polastilo globoko sočutje, ko je videl njen ostri, izmozgani obraz, v katerem ni bilo sledu nekdanje lepote. Ali tudi oči so bile ugasle in brezbarvne, morebiti se je samo na dnu še lesketal žarek nekdanje svetlolie. Ona je bila menda samo radovedna,
kaj je tega človeka že drugič prineslo pred njene oči. Preteklost je bila mrtva in noben spomin ni zganil trave na njenem grobu.
Pozdravil jo je in nekaj zamrmral, kakor da bi ji hotel izreči sočutje. Bila je še bolj začudena in v tej zadregi ga je povabila v sobo. Sedel je na klop ob oknu in strahoma pogledal na posteljo. Toda mrtve starke ni bilo več in vse je bilo na svojem mestu. Reči so pač močnejše kakor človek, je pomislil ter se je ozrl po njej, ki je stala sredi sobe in ga opazovala z nemirnim pogledom.
„AU ste prišli zaradi kakšnega plačila ?“
„Da,“ se je bridko nasmehnil. Njeno vprašanje je potisnilo vse pomisleke v stran. Mahoma je vedel, zakaj je prišel. „Star dolg bi rad poplačal," je trudoma rekel in vstal ter se ji je približal skoraj na korak. Ni se umaknila, čeprav jo je oblila rdečica. Pogledala je po sobi in zagledala na klopi za pečjo	punčko, ki je strmela s svetlimi	očmi v tujca.	Krčevito	jo	je po-
grabila in stisnila v naročje ter se vrnila na sredo izbe.
„Kje pa imate fantka ?“ je vprašal, da bi zakril nevoljo, ki ga je prevzela ob njeni nenadni materinski kretnji. Ona pa je prižemala otroka k sebi, ki je bil ves blažen zaradi materine ljubeznivosti, katere že dolgo ni bil več vajen. „Pri gospodarju je na paši. Deca se morajo zgodaj navajati k delu. Micka, teci gledat k Slanovim, kako kaj Franček pase. Da nima krav v škodi, Slana so hudi.“ Spustila je dekletce na tla. Nerada se je odtrgala od matere, a je vendar le šla in pri vratih se ozrla z zamišljenim pogledom po materi in tujcu.
Žena je sedla na klop pri peči in za trenutek dvignila predpasnik k obrazu. To priliko je porabil gost, pristopil je in jo prijel za roko. Njen obraz se je nakremžil v joku in smehu.
„Prišel sem, da popravim, kar sem zagrešil na tebi.“
Zdaj	se je zasmejala na glas. „Če to	niso gosposke	manire,	potem ne
vem, kaj	bi rekla. Kdo se meni pri nas o	tem, da bi se	takšne reči	mogle,
ali pa morale popraviti. Nič mi nisi dolžan. Rada sem te imela, ker sem bila neumna. Nisem vedela, da se človek ne sme mešati med gosposke otrobe, da ga gosposke svinje ne požro. Kar pusti me, da grem po svojem opravilu! Žena sem, če tudi vdova pri živem možu, vendar vem, da že pri oknih poslušajo, kaj si imava povedati."
Odtegnila mu je roko in hotela oditi. „Trda si. Prav je, da si takšna. Še	hujšo pridigo sem zaslužil. A zdaj mi gre za resnico.	Pripravljen	sem,
da	te vzamem	za ženo in	skrbim zate in za tvoja otroka."
„Beži, beži! Kaj si se res preobjedel gosposkih bab, da si hočeš naložiti zgarano kmečko baburo. Ne norčuj se! Vsaj danes ne, ko se še mati niso ohladili v grobu. Saj si vendar kmečki človek, četudi se kvariš že leta in leta v	mestu. Ne	utegnem, sem rekla!“
Skočila je	s klopi in	stekla k vratom. Potegnil jo je	nazaj.	„Resnica
je, kar sem ti rekel. Doma ostanem. Kupim grunt in ga dam zapisati tebi in otrokoma. Ti pa se loči od tvojega potepuha.'1
„Mar si mu ti kdaj kaj pomagal? Ti in tvoj fajmošter sta kriva, da se mi tako godi. Oh, da ne bi nikdar poznala ne tebe ne onega. Vsi ljudje so me imeli radi, vidva sta me spravila tako daleč, da se me izogibljejo ter se mi posmehujejo: „Visoko si letala, a nizko obsedela.'1 In zdaj me hočeš pripraviti še v novo sramoto. Pri nas je samo Slovenski Jurij živel na koruzi. Saj si ga poznal. Pravijo, da celo z lastno sestro. Pri tvojem očetu v hlevu je umrla vsa gnila. In zdaj hočeš še mene spraviti v tako sramoto. Dela se ne bojim. Če ne bo kruha, pa bo koruzna juha. Pojdi zlepega, da se ne razjočem in razjezim.11
Po teh besedah ji je odleglo, vrnila se je na klop in skrila obraz v ogorele, krepke dlani. Pustil jo je, da se izjoče in je potrpežljivo čakal. „Saj sem si vse to zaslužil, in še več. Pokora mora biti.11 Šepetal je bolj zase kakor zanjo, ona pa je planila: „Pokora! Kakšna pokora! Jaz sem imela pokoro, ne ti. Dokler ga ni nevolja vzela, sem bila večkrat bita kakor sita. Zvečer, kadar se je vračal z dela, sem ga morala pričakovati na pragu, da je zarjul name: „Kdo je prišel?11 In odgovoriti sem morala: „Naš hišni oče, ki lenim, skurbanim babam za kruh skrbijo!11 Vendar sem ga imela stokrat rajši kakor tebe, ki si se samo slinil, nato pa pustil človeka v najhujšem trpljenju.11
„Micka, sam sem na svetu. Tvoja kletev je šla najbrže za mano, tako da nisem imel sreče pri ženskah. Mestno življenje je sploh zanič. Človeka, ki ni tam rojen, vleče nekaj nazaj na grunt. Ker se nisem oženil ne zapil, lahko že jutri rečem mestu: zbogom, ter se vrnem sem v naš kraj, med svoje ljudi, kjer sta živela oče in mati. Vem, da me bodo postrani gledali, dokler bom dišal po mestnem milu, a ko se navzamem duha zemlje, gnoja in živine, bom zopet njihov človek. Denar imam in izkušnje. Tako hočem gospodariti, da se vsi obrnejo po meni. Bodi mi gospodinja! Živela bova skupaj in obude se spomini na tiste lepe čase, ko sva se razumela in ljubila. Življenje ni nič drugega kot navada. Ne bom gospod. Vse bom vrgel s sebe. Bos in polečen bom hodil od Gregorjevega pa do Martinovega. Otrokoma boin oče in onemu pošljem denarja, naj se ne vrne nikdar več.“
„Nikar!“ je zavpila, „tedaj se bo gotovo priklatil nazaj.11 Ustrašila se je svojih izdajalskih besed. Zmajala je z glavo in spet zaihtela. „Ne, ne, ne! Prosim te, pojdi, odkoder si prišel. Morebiti te imam vendarle prerada, da bi te potegnila v naš pekel. Kaj veš ti, kaj je kmečko delo! Ti da bi hodil bos od Gregorjevega do Martinovega! Saj bi te vzelo še pred Jurjevim. Še pol ure ne bi smel imeti motike v rokah, pa bi že imel krvave žulje. Skušnjava si bil in skušnjava si ostal. Zdaj me pa pusti na miru! Praseti moram nakrmiti in kravo spustiti na pašo. Joj, še kruha ti nisem ponudila. Prevec si me prestrašil.11
Vstala je kakor prava gospodinja, pogrnila mizo s hodno, a čisto krušnico, položila nanjo pol kolača trdega, žrmljenjskega kruha. „Poskusi, kakšen je lipovski kruh. Ce ti ostane kakšna resa v goltu, se ne jezi. Več ovsa je v njem kot pšenice. Južinaj, jaz grem, da nasitim živino."
„Micka, ali je pri tebi res vsaka beseda zaman?”
„Vsaka, ki je prepozna. Življenja ne moreva zasukati nazaj. Tu imaš roko, da nisem huda. Je že moralo tako biti. Kdo bi se z Bogom prepiral."
„Ali še pomniš, kako smo sušili na travniku v Logeh?“
„Ne! Nič ne pomnim. Praseti mi bosta raznesli svinjak in krava je gotovo pretrgana, da komaj stoji. Srečno! Ko prideš spet na počitnice, pa se oglasi. Morebiti bo takrat že tudi on doma, pa nam bo bolje.“
Tedaj se je naglo obrnila in pohitela iz sobe, preden ji je mogel odgovoriti. Slišal je, kako je pela okrog hiše in veselo kričala nad pra-setoma in kravo.
Strmel je na kruh pred seboj. Dolgo se ni zganila nobena misel v njem. Slednjič je posegel po kruhu, odrezal si ga precejšen kos in ga počasi	jedel.	Ko	ga	je povžii, si je odrezal	še en kos,	poljubil	ga	je	in spravil
v	žep.	Pod	krušnico pa je skril nekaj	denarja. Nato	se	je	splazil	kakor
tat iz sobe in odhitel, ne da bi se ozrl. Ni se oglasil niti pri župniku. Še tisto uro se je peš odpravil na vlak. Drugo jutro pa je bil že v uradu ter je hotel v delu pozabiti svojo neuspelo vrnitev tja, kamor ni bilo več poti. Njegovo življenje se je snulo v gosposki nepotrebnosti, a še vedno se je tolažil, da se neki dan za vedno preseli v domači kraj ter prične novo življenje. Vsaj v Kovačečevem hrastju bi rad imel svojo parcelo.
PODOBE
VINKO ŽITNIK
3. NEVESTINO SLOVO
Na stari skrinji v čumnati sedi,
v laseh sta ji bel nagelj, rožmarin,
na belo svilo solze iz	oči
kapljajo ji, ko kaže ji	spomin
kot rosne sanje njena	mlada leta,
v njih sestre, brate, mater in očeta,
njen topli dom: ognjišče, gredo, krave,
vrt, njive dol po rebri, spod studenec,
nad hišo gozd — in prost pogled v daljave.
Po svatbi pa vse to, ko proč da venec, bo z možem zapustila za vse dni...
SPLAVAR FRANC VITUŽNIK
ANTON INGOLIČ
Narahlo je začelo deževati, ko smo se približali Mariboru. Mrak je legel na Dravo, tu in tam se je na obrežju prižgala luč, ki pa je skozi drobne dežne kaplje le slabotno migotala. Že ves čas smo vozili ob bregu, ker je reka zaradi zadnjih deževnih dni narastla. Zdaj pa je kormoniš Miha venomer kazal zadnjim trem splavarjem, naj stisnejo vesla in spravijo splav še bolj k strani. Splavarji so se opirali na lemeze in veslali, kolikor so jim dale moči, toda splav je silil čedalje bolj v tok.
„Vitužnik, stisni!“ je kričal kormoniš in tudi sam krepkeje potegnil. „Saj sem rekel, da bom imel težave s teboj! Nisi več za lemez! Potegni, čeprav boš proč! Daj, daj! Če nas zanese v tok, smo izgubljeni!'4
I,emezi so udarjali v vodo. Vitužnik, ki je stal pri zadnjem v sredi, je zamahoval prav tako hitro kakor tovariša, toda videti je bilo, da imajo njegovi zamahi čedalje manj moči. Ni več vodil on vesla, marveč je ono metalo njega. Težko je sopel in lovil sapo, dolga osivela brada mu je bila mokra in je plesala kakor šop trave v vetru. Miha je spet vpil. Vitužnik se je komaj še držal pokonci. V zadnjem hipu sem planil k njegovemu veslu, da bi mu pomagal. Sprva nama ni šlo. Popoldne tistega dne sem prvič stopil tam pod Pohorjem na splav, da bi se peljal nekaj dni s splavarji in spoznal njihovo življenje, zato še nisem znal prijeti za lemez. Toda po nekaj zamahih sem prišel v pravilni ritem, saj je Vitužnik ravnal lemez, jaz sem samo potegnil, kadar je bilo treba. Nisem imel več časa, da bi se oziral naokoli, nejasno sem razločil skozi šum narastle reke in dežja hrup mestnega življenja in doznaval, da se luči na obrežju innože. Iznenada me je udarilo veslo v prsi, opotekel sem se in se komaj še pravočasno ujel. Splav se je silovito stresel. Miha je kričal ves iz sebe: „Stisnite, stisnite!" Veslali smo na vse kriplje. Čez čas sem se šele upal ozreti. Tedaj sem videl, da smo že v Pristanu in smo pravkar zadeli v hišo, ki moli daleč v reko in jo imenujejo Benetke. Še enkrat se je splav stresel in pristali smo tik pod glavnim mostom.
„I\lalo je manjkalo, da nas niso Benetke spet vrgle v tok!“ se je Miha še vedno jezil in si brisal kar z rokami pot in dež z obraza. „\ itužnik, nič ne pomaga, petdeset let si imel lemez v rokah, zdaj pa ga boš moral pustiti!“
Vitužnik si je zasopel stresal dež z obleke in ni rekel besede. Ostali so odšli na suho, pogovarjajoč se o tem, kam naj krenejo. „Vitužnik, ti ga boš čuval, za drugo tako ni9i!“ je odredil Miha in odšel za splavarji v najbližjo gostilno. Ostal sem sam s starim splavarjem. Deževalo je še močneje, zato ni segla do naju svetloba z mosta, čeprav je bil močno razsvetljen.
Videti pa je bilo ljudi, ki so hiteli po mostu na to ali ono stran, stiskajoč se pod dežniki. Tu in tam se je kdo tudi ustavil in vrgel bežen pogled na deročo in temno reko ali celo na naš splav in oba sosednja, ki sta bila privezana niže našega.
„Kaj boste zdaj?“ sem vprašal Vitužnika, ki je še vedno stal na istem mestu in gledal nekam proti obrežju.
„ZakuriI bom in si skuhal kavo,“ je odvrnil starec, stopil k ognjišču, ki je bilo napravljeno iz zemlje in večjih kamnov na spodnji strani ute. „Samo, kako bom podkuril, ko je vse mokro!“ je godrnjal in prebiral trske, da bi našel kako suho med njimi.
Nisem vedel, kaj naj napravim. Ali naj grem v mesto obiskat katerega znanca, mogoče celo spim pri njem in se jutri zjutraj vrnem ter nadaljujem svojo pot na splavih? Ali naj grem za splavarji v gostilno ali pa naj ostanem pri starcu, čeprav je bil že ves dan bolj redkobeseden? Že dopoldne, ko je pomagal delati splav, sem nekajkrat skušal začeti z njim pomenek, toda dobil sem kratek odgovor ali še tega ne. Mogoče me je prav zaradi tega zanimal. Nekoč je moral biti velik in plečat, zdaj je že zlezel v dve gube in bila ga je sama kost in koža. V obraz je bil rumen; dolgo in že precej redko brado je imel sivkasto belo. Mnogo je že moral doživeti, če je petdeset let vozil po Dravi in Donavi. Sredi premišljevanja, kaj naj ukrenem, me je sam nagovoril.
„Vidite, gospod, tako je. Človek ostari, pa ni za drugo, kakor da čuva splav. Prej sem bil dober za vsako delo.“ Ni tožil in obtoževal, ugotovil je le dejstvo, ki ga ni mogoče spremeniti.
V	nadi, da ne bodo to njegove zadnje besede, sem pristopil k ognjišču in mu pomagal nabrati suhih trsk in drv. Nekaj sva našla. A zakuriti dolgo nisva mogla. Zagorelo je šele, ko je odšel Vitužnik na sosednji splav in prinesel od tam ognja. Previdno sva nalagala trske, jaz sem nekaj časa držal celo plašč nad plamenčkom; tako je naposled le nastal takšen ogenj, da ga dež ni mogel več pogasiti.
„Pa sva ga le napravila!“ se je nasmehnil Vitužnik in si šel v uto po lonec. Z njim je zajel vode iz Drave in ga pristavil k ognju. Tudi jaz sem storil tako. Potem sva sedla pred uto, da sva bila na suhem.
Kaplje so zamolklo udarjale na leseno streho nad nama in reka se je z vso silo zaganjala v splav, kakor bi ga hotela odtrgati od brega in potegniti v tok. Bilo je skoraj čisto temno, le od ognja je prihajalo nekoliko svetlobe. Z mosta se je zdaj pa zdaj zaslišalo hupanje avtomobilov ali je prodrl do naju kakšen drug nedoločen hrup. Včasi pa je bilo dolgo vse tiho. Tedaj se je slišalo le močno šumenje. Splav se je zibal, da se je zdelo, kakor da pluje počasi po reki navzdol.
„Res, komaj smo izvozih," se je Vitužnik spet oglasil. „Lansko leto je še šlo za silo, vsaj eno vožnjo sem napravil vsak teden. Pozimi me je
položilo, od tedaj nisem več pravi. Včeraj pa sem si rekel, da poskusim še enkrat. A vidim, da bom moral res pustiti. Zdaj bom še šel z njimi do Dubrave, skoraj pol poti je že za nami.“
Pripovedoval je počasi	in pretrgano, da	sem med njegovim	govorjenjem
lahko prisluškoval šumenju	reke in dežja in	sem ujel vsak krik,	ki	je dospel
do naju z mostu ali celo iz	mesta.
„Ali ste res že petdeset let na splavu?“ ga vprašam in se okrenem nekoliko vstran, da ga ne	bi zbegala moja	radovednost.
„Bo jih toliko, če ne	več. S sedemnajstimi sem prvič prijel	lemez v
roke, zdaj jih bom imel kmalu sedemdeset. Vsako leto sem vozil, to več, drugo manj, kakor je pač bilo z lesom.“
Obmolknil je. Pričakoval sem, da bo nadaljeval. A dvignil se je in odšel k ognjišču. Stopil sem za njim.
„Vsak čas bo zavrela!“ je dejal in pokazal vodo v loncih. Naložil je še drv. Kmalu je bila kava kuhana, še enkrat sva naložda in se vrnila vsak s svojim loncem pod uto. Kava je bila vroča. Počasi sva jo srkala.
„AJi so bili vaš oče tudi splavar?“ sem poskušal znova.
„Kaj pa drugega!“ je odvrnil Vitužnik in nadaljeval čez čas. „Skoraj pri vsaki hiši ob Dravi imate vsaj enega splavarja. Poleti smo na splavih, pozimi in ko ni vode pa v gozdovih. Moj rajni oče so bili izučen tesar in so tesarili, kadar niso bili na vodi. Tudi jaz sem se naučil od njih tesarski. Dosti lesa, ki sem ga jaz stesal, je splavalo tule doli; ne bi ga mogel premeriti.“
„Imate dom?“ sem tiho vprašal v njegov molk.
„Imel sem ga!“ je odvrnil trpko in močno srknil iz lonca. Hotel je še nekaj reči, a je le zamahnil z roko in dejal. „A to je dolga in zamotana štorija!“ Hrup, kolikor ga je bilo prej slišati iz mesta, je skoraj utihnil, le dež je šumel in reka je pljuskala v splav. Včasi se je močno zamajal in tedaj je vrglo nanj vode, ki se je razlila po deskah. Z ognjišča ni prihajalo nič več svetlobe. Gotovo je ogenj ugasnil. Razločil sem le še starčeve obrise. Bila sva čisto sama, okoli naju pa voda.
„Povejte jo, Vitužnik!“ sem dahnil v šum, ki naju je obdajal.
Vitužnik je začel brskati po žepih. Uganil sem, da išče cigarete. Ponudil sem mu eno. Ko si jo je prižgal, je začel počasi in presekano.
„Imeli smo kočo in košček zemlje. Kar nad Dravo. Bila sva dva brata. Mlajši je kmalu pustil lemez in odšel v mesto. Bil je v raznih službah, nazadnje je prišel na železnico. Služil je nekje na Koroškem. Midva z očetom sva splavarila, tesarila ah drvarila, ko ni bilo drugega dela, mati pa so skrbeli za naš košček zemlje. Ko so oslabeli, sem začel misliti na to, da bo treba pri hiši zdrave ženske roke. Z Mico izpod Jeloviške planine sva si bila v besedi. Bila je postavno dekle in še denarja bi bila prinesla. Pa je prišlo nekaj vmes. Ko je splavar mlad, ima pač rad več žensk; ko je
star, mu je še ena preveč. Zjezila se je in odšla služit na Nemško. Kaka štiri leta pozneje sem jo na zimo še jaz potegnil v nemške kraje. Bil sem tu in tam, nazadnje sem prišel v Gradec, kjer sem srečal Mico. Vesel sem bil, da sem našel svojega človeka, in tudi drugače. Ko sva se že zmenila zaradi poroke, pa mi je povedala, da je med tem vlovila dva otroka. Kaj sem hotel? Napil sem se, jo pretepel, potem pa peljal pred oltar. A j, ko človek nič ne ve, kaj še pride!“
Starec je prenehal in se z nekim usmiljenjem nasmejal svojemu tedanjemu početju.
„Na pomlad sva odšla domov," je spet nadaljeval. „Oče so pozimi umrli, strl jih je revmatizem. Materi pa ni bilo prav zaradi Mice in otrok, ki ju je pripeljala v hišo. Kar na lepem so začeli govoriti o bratu Toneju, ki je postal že sprevodnik. Samo njega so imeli v mislih. Ko so bili že tako slabi, da niso mogli več iz postelje, pa so testamentirali Toneju kočo in zemljo, mene pa bi naj izplačal. Tako so napravili! Meni, ki sem vsa leta popravljal kočo, napravil novo ostrešje in sezidal peč, samo nekaj denarja, Toneju, ki ga skoraj ni bilo doma in ki je imel lepo službo, dom, Mici, ki jim je stregla, pa ničesar! Ne vem, kaj bi se bilo zgodilo, da ni prav tedaj prišel Tonej in so mati tako oslabeli, da smo jim že držali svečo. Tisti dan smo sedeli okoli njih in čakali njihovega konca. Le zdaj pa zdaj so še pljunili na pod. Pa se je dvignil Tonej in rekel, da ne more več zdržati v sobi, ker strašno smrdi, on pa ima slab želodec. Tedaj pa sem le rekel: „Kaj pa naj rečemo mi? Koliko blata smo odnesli izpod njih in nam ni smrdelo!“ Tonej je odšel, mati pa so čez čas vprašali, kaj je bilo med nama. Povedal sem jim. Pri priči so veleli poklicati može in so spremenili testament. „Če je tak, ni vreden hiše!“ so še rekli in kmalu potem izdihnili. V dveh letih sem ga izplačal in od tedaj se nisva več videla. — S kočo pa tudi jaz nisem imel sreče.“
Spet je umolknil. Celo vstal je in se sprehodil po splavu, sam ne vem čemu. Ogenj je bil že davno ugasnil, deževalo ni nič huje in tudi voda ni pljuskala; vse je bilo v redu. Ko se je vrnil, sem mu spet ponudil cigareto. Prižgal si jo je. Njegov izpiti obraz se je zasvetil v njeni slabotni luči.
„Ne, nisem imel sreče,“ se je oglasil znova. „Mica je nekaj let pozneje začela bolehati. Kar sem zaslužil, je šlo za zdravila in še zadolžil sem se. Dobro, da je medtem dorastla njena hči in ji je lahko stregla. Midva sva imela dva otroka, a oba sta umrla po nekaj mesecih. Ko sem se nekega večera vrnil z vožnje, sem našel Mico na parah. Kmalu po smrti sta se pokazala njena otroka. Hotela sta, da bi jima dal kočo in vse, kar sem imel. Rajši sem ju napodil. A hči me je tožila, da naj ji plačam petnajst tisoč, ker je Mici stregla zadnja tri leta. Spustil sem se v tožbe in nazadnje zatožil poleg tega, kar sein moral plačati njej, še tri tisoč. Ker nisem imel toliko denarja, se je hči omožila in vselila v kočo. A ni bilo miru. Nazadnje sem
se oženil z vdovo, ki je prinesla denar, ki sem ga vrgel deklini pod noge in jo nagnal. Draga žena je imela samo eno hčer, ki je bila videti poštena in pridna. Midva nisva imela več otrok, ker je bila prestara. Tudi njo je kmalu vzelo in njena hčerka Neža se je čez noč spremenila v vraga. Hotela je hišo za materinih dvanajst jurjev. Tožil sem se in spet izgubil. Moral sem ji izročiti kočo in zemljo, sam pa sem	si prizidal sobico	in si izgovoril v njej
pravico do smrti. Tam je zdaj moj	dom.	Neža, njen	mož in otroci se	ne
brigajo zame in samo čakajo, kdaj me lepega dne ne bo več iz gozda ali z rajže, da se bodo lahko vselili še v mojo sobico. Pozimi, ko sem ležal bolan in nisem včasi mogel po dva, tri dni vstati, ni bilo nobenega k meni, skozi okna pa so škilili, če mogoče že nisem mrtev. Če se me ne bi bili usmilili tuji ljudje, bi me bilo že konec. Vidite, tako je bilo z mojim domom! Imel sem ga, zdaj ga nimam več!“ Okrenil se je k meni in nadaljeval tiše. „Petdeset let sem podiral, tesal in vozil les, velik gozd bi ga bilo, z njim so postavili na stotine palač v Mariboru, Osijeku, Novem Sadu, Beogradu in drugod, jaz pa nimam drugega kakor tisto sobico, a še nanjo preže kakor jastrebi. Pa nič bi ne bilo, da bi le bil malo bolj pri močeh. Vso pomlad sem zvijal trte in delal klince za splav, s tem sem	komaj	zaslužil za	tobak in žgance.	Če
bi do jeseni opravil pet, šest voženj,	pa bi	imel dovolj	za zimo. Drugače	ne
vem, če jo bom preživel.'*
Skoraj neopazno se je izgubil njegov glas v šumenje reke in utihnil.
Bodril sem ga, da bo gotovo vzdržal. Čez čas sva vstala in se sprehodila po splavu. Les je bil moker, da je bilo treba paziti na vsak korak. V mestu je življenje ugasnilo.
„Nocoj bodo pošteno potegnili. Tudi jaz sem ga, ko sem bil še mlad in sem dobro zaslužil,“ je dejal Vitužnik nekam odsotno.
Odpravila sva se spat. Jaz sem zlezel prvi pod uto, v njen skrajni konec, kjer je bila streha najnižja. Dal sem si nahrbnik pod glavo in se pokril s plaščem. Vitužnik se je zleknil poleg mene kar na gole deske in se ni niti ogrnil, čeprav je bil ves premočen in ga je gotovo zeblo. Kakor da mu je bilo dovolj žalostne povesti, mi je začel govoriti o tem, kako so včasi pili. O, to je bilo življenje, kakršnega nihče ne pozna razen splavarjev! Res, težko so delali čez dan, toda na večer so včasih šli v gostilno in jedli in pili in imeli dekleta do jutra! Aj, to je bilo življenje! Njegov glas je postal živahen, iz njega se je glasilo nekaj tiste mladeniške svežosti in moči, o kateri je pripovedoval.
„Ste bili kdaj v nevarnosti?1* sem se oglasil še jaz.
„Dvakrat je malo manjkalo, da se nisem napil Drave. Prvič je bilo pred kakimi štiridesetimi leti, zadeli smo nekje na Hrvatskem v mlin. Kar na lepem nas je zaneslo vanj. Trije, ki so bili zadaj, so se še lahko rešili, nas spredaj pa je zaneslo pod kolesa. Nič drugega nisem vedel, samo strašno je bobnelo okoli mene. Zavedel sem se šele, ko sem bil že zunaj in so stali
okoli mene prestrašeni ljudje. Vrglo me je namreč takoj na drugi strani iz vode, ljudje so me opazili in potegnili ven. Moja tovariša pa sta utonila in ju nismo videli nikoli več. Drugič je bilo pri vuzeniškem mostu. Prav tisti dan sem si pripasal nov zelen predpasnik, ki mi ga je bila kupila Mica. Voda je bila velika kakor zdaj, pa smo zadeli. Komaj sem se utegnil ogledati, že je splav prelomilo, in mene, ki sem bil na manjši polovici, je potegnilo v vodo. Pod vodo sem zgrabil za bruno, da bi z njim splaval na površje. Toda nekaj me je vleklo nazaj. Zadnji hip se spomnim, da je to moj novi in zato močni predpasnik. Naglo sežem z roko po njem in potegnem. Raztrgal se je in jaz sem z brunom priplaval na dan. Bil sem rešen. Za las sem obakrat ušel smrti.“
Pohvalil sem njegovo prisotnost, on pa je dodal z glasom, kakor je. prej pripovedoval o svojem domu: „Dvakrat sem se rešil. Če pride še tretjič — in v tretje gre rado — kaj bo potem? Kaj?“
Nadaljnji najin pogovor so zmotili splavarji, ki so se vračali spat. Peli so in se glasno pogovarjali. Niso bili naši. A preden so legli, so na sosednjem splavu še dolgo govorili o vinu, ki so ga pili, in nekdo je razlagal o ženski, ki jo je imel. Vitužnik je med njihovim pogovorom zadremal. Jaz pa nisem mogel zaspati. Ko so splavarji utihnili, sem dolgo prisluškoval težkemu dihanju svojega soseda in šumenju vode od zunaj. Slednjič so se tudi meni zaprle oči.
Zd ramilo me je glasno govorjenje. Ko se ogledam, vidim, da se svita in da Vitužnika ni več ob meni. Skobacam se izpod ute. Splavarji so že bili na obrežju in se prepirali, ali naj gredo dalje, ali pa počakajo, da bo voda upadla.
„Kaj se bomo bali!“ je kričal Miha. „Še drugačno je bilo, pa sem vozil! Kaj praviš, Vitužnik, bi šli ali ne?“
Vitužnik se je ozrl v nebo, s katerega je samo še narahlo rosilo, in na umazano reko, ki je divje pljuskala ob bregove, ter odvrnil: „Pojdimo! Res, še hujše je bilo, pa smo vozili! Samo bolj pri strani!“
Vitužnik je moral nekaj zaslužiti, zdaj je že bil na poti, drugič ga mogoče ne bi niti vzeli.
,,Pojdimo! Če gre Vitužnik, se menda ne bomo bali mi!“ je odločil Miha in prišel na splav. „Ti boš na sredi spredaj, tam je lažje delo!“ je rekel Vitužniku; slednjič se je okrenil še k meni. „Vi pa pomagajte zadaj, če bo sila! Kar pojdimo!“
Splavarji so prišli na splave in vzeli vsak lemez v roke, samo Vitužnik in še en splavar sta ostala zunaj, da odvežeta splav; to je bilo delo sprednjih dveh. Treba je bilo odmotati vrv, jo vreči na splav in skočiti nanj, še preden se odmakne od obrežja. Vitužnikov tovariš je že odvezal in jo vrgel na splav. Tudi sam je že bil na splavu, ki je začel polzeti navzdol.
„Hitro, Vitužnik, hitro odvij!“ je kričal kormoniš.
Vitužnik je slednjič le odmotal vrv, toda ko je hotel skočiti na splav, se je ta toliko odmaknil, da ga ni mogel več doseči. Tekel je vzdolž obrežja in čakal primernega trenutka, da se ho sam spet približal in bo lahko skočil nanj. A splav se ni hotel primakniti, ker je bila voda čedalje globlja že takoj pri bregu. Trudili smo se, da ga spet spravimo bliže.
„Skoči! Zdaj!“ so mu kričali zadnji.
Vitužnik je tekel še nekaj časa po obrežju, potem pa se je pognal proti splavu. Toda ni ga več dosegel. Padel je naravnost v vodo. Nas pa je prav tedaj potegnilo v tok. Nastalo je silovito kričanje.
„Dajte mu lemez! Vrzite mu vrv! Pomagajte mu! Na, tu imaš desko!“
Trije smo pograbili vsak svojo desko in odhiteli na konec. A Vitužnika že ni bilo videti. Šele ko smo bili precej daleč od obrežja in tistega mesta, kjer je izginil kakor kamen v vodo, se je pokazala njegova glava. Nekaj je zagrgral, dvignil roko in spet izginil. Vsak trenutek smo bili dalje njega.
„Čoln, čoln,“ sem zavpil in planil k čolnu, da bi ga potegnil v vodo.
„Ni mu več pomoči!“ je zaklical Miha, ki ni niti za trenutek stopil od lemeza. „Voda ga je že požrla! Ne bo se več prikazal. Primite rajši za lemez, da nas ne bo vrglo v železniški inost!“
Res, o Vitužniku ni bilo več niti sledu. Roke so mi omahnile.
„Gospod, ne glejte! Primite za veslo!“ mi je zaklical nekdo.
Ozrl sem se navzdol. Bili smo sredi reke in drveli naravnost v srednji steber železniškega mostu. Skočil sem k praznemu veslu, k tistemu, ki je bilo določeno za Vitužnika, in se oprl nanj. Ni bilo časa premišljevati o ničemer, treba se je bilo rešiti.
Komaj smo zavozili na stran in skozi most.
Ko smo onkraj mostu pluli ob obrežju, je dejal Miha ozrši se nazaj proti mostu, kjer smo tako nenadno izgubili Vitužnika: „Rekel sem, da ni več za lemez!“
Ostali so dolgo molče veslali in buljili v umazano reko; čez čas pa je nekdo le spregovoril: „Bil je splavar, kakor jih je malo med nami! Zaslužil bi si lepšo smrt!“
Nihče ni ničesar pristavil, le Drava je grozeče šumela in nas jadrno nesla v nastajajoče jutro.
TEŽAKI S TKALECA
MILAN KAJC
Jožek — sračji lovec — bo moral za nekaj dni pozabiti gnezda vrh jelš, vrb, hrastov, jagnedov. Krog pete zjutraj je bilo, ko si je oprtal culico in motiko ter šel na pot. Pri križu sredi vasi ga je čakal Števek. Ko ga je zagledal, sta se drug drugemu zarežala, se malce podregala in se žvižgajoč odpravila v megleno jutro. Njuno	žvižganje, ki se je	v tercah vilo	skozi
dremajočo vas, je	včasih zamenjala	pesem, brezskrbna,	široka, kakor	ravan,
ki se je odpirala za vasjo. Raskavih grl sta se dečka naposled ustavila pod visoko jelšo. Tukaj Jožek še ni izpraznil sračjih gnezd. Zdaj na tešče bi se prileglo nekaj	sladkih beljakov.	Za rumenjake se nista trgala; pa	če že
zevneš, se spelje	oboje hkrati. —	Seveda, to je bila	sračjega lovca obrt
in ni si mogel kaj, da ne bi še enkrat poskusil srečo. Števek je le gledal, kako se je po mačje vzpenjal. Preplašeni sraki sta zavreščali, Jožek pa je z vrha košate jelše ugotovil:
„Osem!“
Števek na to ni imel kaj odvrniti, le mislil si je: Šest si jih bo že obdržal. Pa se je tokrat motil.
„Vsakemu pol, jaz štiri, ti štiri!“ se je izkazal Jožek, ko se je spustil z jelše. Začel je jemati jajca iz predpasnika, zvezanega na hrbtu. Toda... nekoliko se je že kesal in čelo mu je prepredlo nekaj gubic.
„Kaj, če bi bil raje počakal, da bi se zvalile. Mlado sračje meso je le čisto kaj drugega!“ — Prijatelju pa tega ni izdal.
Hrastje	obakraj ceste se je zmerom bolj umikalo trati,	mlina na Muri
sta	se otepala megle.	Od broda, h kateremu je rinilo kakih	petdeset fantov
in deklet, je bilo čuti krik in smeh.
„He, Bistričanci še niso šli prek!“ sta zadovoljna ugotovila.
Ko sta	se bližala	brodu, so ju sprejeli mlajši fantje z zbadljivkami; bili
so	varni, v	premoči;	starejši pa se zanju niso zmenili. Le	zaripli brodar,
ki se še od sinoči ni iztreznil, ju je momljajoč podražil:
„Kje pa imata peneze? Sem z njimi, ali pa nazaj domov!“
V	odgovor sta se zarežala. In že ju je brodar pozabil in Bistričanci so ju vzeli medse.
Škripec se je škripajoč sunkovito pomikal po debeli žici, brodar je z veslom nekajkrat zarezal v temne valove. Fantje so sedli na ograjo broda, sredi katere je bil pritrjen majhen križ s strešico. Na nasprotnem bregu so se dvigali za bližnjim drevjem medinurski griči, na njih vinogradi, nekaj zidanic in tu pa tam kak jagned.
Brod je zadel ob breg, krdelo se je jelo odmikati od Mure. Vzpelo se
je na prvi grič, prekobalilo drugega, višjega ter se končno ustavilo pri baraki pod vinogradi.
Tu je vsak odložil svojo culo, se pravi, jo obesil na žebelj, kajti na tleli je ni bilo varno pustiti: ne le, da je bilo v listju in slami, kjer so prenočevali, polno bolh in uši, tudi žabe in kače niso bile nič kaj redki gostje. Cule so zabingljale, tu bodo čakale, dokler se ne bo zagnala lačna truma po bregu navzdol. A kje je bilo še to...
Karlek je bil zapovednik težakov, on bo dal množici znamenje. Možje in žene, fantje in dekleta, dečki in deklice, vsi so se pomešani razpeljali v dolgo kačo ob vznožju goric. Vsakdo je dobil svoj red. Mogočno, kakor vojskovodja, je Karlek zapovedal: „Naprej!“ Vrsta se je zganila, motike so se zasekal*; v presušeno ilovico in v rano jutro se je razlegala enolična pesem dela, himna težakov. Dolga vrsta pripogibajočih se teles je lezla pomalem navzgor... Vrh vinograda se je v soncu svetila vila, ki so ji pravili grad.
l	u so bile večkrat pojedine, o katerih se tem ljudem še sanjalo ni. Prepletena z zelenjem cvetočih glicinij se je šopirila vila kakor gosposka nevesta. Če je pogledal težak utrujen navzgor, se mu je od sonca zableščalo in glava mu je še globlje klonila nad razkopano ilovico. Zlasti zdaj, ko je prva kop, je na moč uporna. A kaj zato: samo da se vrsta enakomerno pomika navzgor in da kopači poravnajo prekopani kos! Pa zopet naprej, naprej, dokler jih ne bo odrešil opoldanski zvon.
Gruče kopačev so se zvalile do barake. Pridružilo se jim je še krdelo, ki je bilo vezalo trsje h kolom. Pri baraki se je tok ustavil. Vsakdo je imel culo, nekateri tudi torbo in v njej ržen kruh, več ali manj koruznat, in nekaj trdo kuhanih jajc. Pomladno sonce še ni imelo dosti moči, vendar je vsak iskal sence. Nato se je zleknil v travo, se za hip oddahnil in jel drobiti kruh ter prigrizovati jajca. Naposled so se še odžejali z vodo.
Čez pol ure je šlo delo dalje. Nekateri, zlasti otroci, so še včasih segli v predpasnik po kruh, dekleta pa so sanjala o magdalenskein grozdju... Dozori malone ob žetvi. Toda vsak ga ne pozna; in če ga pozna, ga sme le pogledati. Karlek si ga je že lahko privoščil, on je bil delovodja. A drugi so bili samo težaki in kazen jih je čakala, če so jih pri tem zalotili: delo je bilo zastonj! — Dekleta so si zapomnile, kje je bil Karlek zobal magdalen-sko grozdje. Nekoč so ga obrale do listja. Karlek je prišel na to, pa jih ni naznanil. In dekleta so vse srečne naskrivaj zobale sočne jagode: grižljaj kruha, nato nekaj jagod, spet trd kruh, potem par jagod. O teh jagodah, ki jih je bila ena od deklet omenila, so zdaj sanjarile, da bi prej minilo enolično delo, dolgi popoldan. Seveda, tudi po fantih so se kdaj pa kdaj ozrle in dražile tistega, ki jim je bil najbolj všeč. Možje, ki so nehote zavidali neugnano mladino, pa so se tolažili s pijačo, ki si jo bodo zvečer privoščili. Popoldan se je krčil, čimbolj se je bližala senca s sosednega brega. Ne dolgo, pa bo odslužen drugi težak: osmina voza šibja, akacijevega sicer, na katerem se
bodo bose noge in zdelane roke večkrat zbodle, preden bo naloženo; vendar gorelo bo in zime se ne bo treba tako bati.
Vinograd se je jel prazniti. Le dolgorogi ogrski junci — ponos slehernega marofa in tudi grofovskega v Tkalecu — so še vlekli navzgor voz kolja. Baraka je oživela, cule so znova ponujale kruh in jajca. Trata je vabila težake, prosti so do jutra. Trud bo medtem pozabljen.
T udi Karlek je za danes opravil. Prišel je k dekletom, se šalil z njimi in se zanimal, kje bo katera spala. Baraka je bila pregrajena z nekaj deskami v višini človeka, in fantje, radovedni kot delovodja Karlek, se bodo stegovali na prstih in škilili čez ograjo. Pohujšanja pa ne bo dosti: dekleta bodo kar oblečene legle k počitku.
Jožku ta večer ni dalo miru. Motel se je postaviti. Kakor se pač more postavili smrkavec, sproščen po naporih takega dne. Skril se je pod streho barake. Nekaj utrujenih deklet je že ležalo, ko je zašuinelo po listju in slami.
„Čakaj, prase, ti bomo že posvetile!“ so poskočile in se pognale za njim.
Ostah so se krohotali, najbolj seveda Jožek, ki ga niso mogle dohiteti. Le Karlek je bil čemeren — nekoliko je namreč dobil po roki. In zdaj bo Jožku slaba predla.
„Nesnaga, sem! Primite ga!“
Nekaj fantov, ki se je hotelo Karleku prikupiti, ga je privleklo predenj. „Zdaj bodo vsi videli, kdo je Karlek, zapovednik težakov!“
„Žaba zelena, na kolena! Odpuščanja prosi!“
Jožek se v	strahu	strese, lica mu pokrije bledica. Modre	oči	pa	zablišče,
ko	se ozro po	množici: odpuščanja ne bom prosil! govorijo.
„Ščene, boš prosilo ali ne?!“
Jožek se ne gane. Pobesneli mož ga zagrabi s krepkima rokama in ga vrže na tla. Deček ne jekne, le krvaveče ustnice si grize. Tedaj se bliža baraki par dolgorogih juncev. Karlek znova zagrabi dečka, hoteč jim ga treščiti pod noge.
„Pustite ga že!“ se je oglasilo z več strani.
„Še ni prosil odpuščanja!** zarenči besnež in vrže kalni pogled po težakih.
Dekleta začnejo prigovarjati Jožku, naj se ukloni. In res pokima Karleku, češ: Za barako stopiva, tam ni prič!
Potem, ko je Karlek dobil zadoščenje, je Jožek omedlel. Dekleta, ki so mu že davno oprostile, so ga močile z mokrimi robci in mu na vse načine skušale pomagati. Tudi Števek se ni ganil od njega. Na Tkalec je že legala noč, ko se je zopet zavedel. Fantje in možje pa so se bili medtem mirne duše odpravili v vas. Zdaj so tam doli pili in peli. Od časa do časa je	Jožek začul	lahen	odmev vriska.
Proti jutru	so se	poslednji ponočnjaki vračali. Zarana, ko	je	bilo	treba
na delo, se jim ni godilo nič bolje kot Jožku, ki ga je vse bolelo, kakor bi bil padel s hrasta. Pokazal pa tega ni... Karlek, ki se je že pov sem
pomiril, je to cenil: bil je prijazen z njim, popoldne pa ga je celo poslal doli v vas, po cigarete, kar je pomenilo dobro uro sprehoda. Potem mu je velel pasti krave, pri čemer je lahko ležal in dremal. Več si ta dan ni mogel želeti.
Tako je Jožek odslužil druga dva težaka, četrtino voza šibja. Še nekaj dni, pa se bosta s Števekom vračala proti domu.
MINIL JE ČAS . . .
RADIVOJ REHAR
Minil je čas, ko kakor mlada vina še ves kipel sem, ves se vsem razdal, ko še omam sem in naslad iskal in vedel nisem, kaj je bolečina.
Pred mano več se ne blesti daljina obetov polna, da bi jo zoral in z upi mladimi vso posejal in čakal, kdaj zore ko ozimina.
Odbegla je mladost, poskočna srna, sprhnela so neplodne setve zrna in mesto žita žanjem le osat.
In vendar ne bi menjal z bogatini spoznanj v trpljenju, svetlih ko cekini, ker sem ob njih zdaj vse preveč bogat.
Ob njih zdaj vem, da vse je puh in pena: ljubezen, sreča, čast in vse stvari, ki v divjo zver spreminjajo ljudi in v boj ženo rodove in plemena.
Vse je nesmisel, vse je le obsena, trenutek, ki ko bloden sen zbeži, slepeča iskra, ki za hip vzplamti in spet ugasne tiho, brez plamena.
Vrednota je le misel, ki požene iz duše naše, v boli prekaljene, iz njenih zadnjih, tajnih globočin.
Za njo trpeli ljudstev so rodovi, za njo so v prah se rušili bogovi, za njo bil križan sam je Božji sin.
f PRELAT D= FRAN KOVAČIČ
(1867—1939)
JANKO GLASER
S prelatom dr. Franom Kovačičem, ki smo ga 21. marca 1939 spremili k zadnjemu počitku, je legel v grob mož, ki je bil osrednja osebnost znanstvenega Maribora. Kot ustanovitelj in predsednik Zgodovinskega društva, predsednik Muzejskega društva, ustanovitelj in pospeševatelj Študijske knjižnice ter urednik „Časopisa za zgodovino in narodopisje'4, zlasti pa kot raziskovalec domače zgodovine je zavzemal v našem kulturnem življenju tako pomembno mesto, bil z Mariborom in njegovim zaledjem tako živo povezan ter vršil in izvršil zanj tako zaslužno delo, da tudi tukajšnje glasilo za leposlovje in publicistiko ne sme molče mimo njegovega groba, čeprav z leposlovjem ni imel neposrednih stikov in se je tudi v publicistiki udejstvoval le izjemoma in mimogrede, predvsem v mlajših letih.
Ko je dr. Fran Kovačič 1. 1897. po dovršenih študijah v Rimu kot mlad, tridesetleten profesor bogoslovja prišel v Maribor, je v duševni imovini, ki jo je prinesel s seboj in iz katere so mu kakor bogate obresti zrastli njegovi poznejši uspehi, bilo predvsem dvoje: živa narodna zavest, združena v eno z zavestjo jugoslovanstva in slovanstva sploh, ter prepričanje, da je treba delati, neumorno delati na vseh področjih, zlasti na znanstvenem, da nadomestimo, v čemer smo zaostali.
iz rojstnega kraja, na samobitni tradiciji bogatega Veržeja, ga je bila povedla pot — kakor mnoge pred njim — na bližnje Ilrvatsko, v Varaždin in vr Zagreb, kjer se je šolal v domačem okolju in v domačem jeziku, dočim je na Štajerskem takrat vse srednje šolstvo bilo še popolnoma nemško. Tako je pozneje kot bogoslovec in kot profesor v Mariboru čutil zapostavljenost Slovencev bolj zavedno in bolj živo ko drugi, ki so izza mlada rastli pod tujim vplivom. Zanimanje za slovanske jezike in čitanje slovanskih knjig, zlasti čeških in slovaških, ga je v tem pravcu še utrjevalo.
Ni pa se prepuščal nestvarnim vseslovanskim sanjarijam, ampak iskal rešitve tam, od koder edino jo smemo pričakovati: v konkretnem delu na domačih tleh. Pri tem ga je vodil neutrudljiv aktivizem, kajti delo mu je bilo dobesedno življenjska potreba. Ko je zadnje mesece bolehal, je ponovno tožil, da je „kakor za jelo izgubil tek tudi za delo“ — in navajal je to kot znak, da gre z njim h koncu: brez dela si ni mogel misliti življenja.
V	programatičnem uvodniku »Voditelja v bogoslovnih vedah“, ki ga je kmalu po svojem prihodu začel izdajati v Mariboru (1898), je zapisal značilne besede: „Rok ne smemo križem držati; kar se da, moramo storiti. Ako hočemo veljati kot narod, moramo se tudi v znanstvu postaviti na svoje noge. Zakaj ne bi sami tega imeli, kar sedaj zajemamo iz tujih virov?“
Iste misli, isto spoznanje in prepričanje je bilo izvor in obenem kažipot tudi njegovemu delu na področju zgodovine.
Že takoj po svoji vrnitvi iz Rima, kjer je imel priliko videti, kako goje svojo zgodovino drugi narodi, je sprožil misel, naj bi se tudi za štajerske Slovence ustanovilo društvo za proučavanje domače preteklosti in za zbiranje zgodovinskega gradiva. Zaradi nezanimanja se takrat njegova zamisel sicer ni dala izvesti, zgodilo pa se je to, ko je po njegovem prizadevanju 1. 1903. bilo ustanovljeno Zgodovinsko društvo v Mariboru. S tem je bila ustvarjena matica in izhodišče za nadaljnje delo. Že naslednje leto (1904) je s pomočjo slovenskih znanstvenikov v Gradcu kot glasilo društva začel izhajati „Casopis za zgodovino in narodopisje" (pozneje se mu je pridružil še „Arhiv“), ki si je pridobil neprecenljivih zaslug ne samo za spoznavanje slovenske zgodovine, ampak zlasti kot afirmacija naše kulture in ena najpomembnejših postavk v bilanci slovenskega Maribora. Kovačič, ki je od ustanovitve do 1. 1921. bil društvu tajnik, pozneje pa namesto prejšnjega predsednika dr. Turnerja prevzel predsedstvo, je obenem bil tudi eden glavnih sotrudnikov „Časopisa“; od 1. 1917. naprej ga je tudi urejeval. Poleg tega je Zgodovinsko društvo s svojimi zbirkami knjig in časopisja ter muzejskih in arhivskih predmetov ustvarilo temelje, iz katerih so po vojni zrastle sedanje mariborske znanstvene ustanove: s pomočjo mestne občine Študijska knjižnica in muzej, s pomočjo banovine arhiv. Tudi pri vsem tem je Kovačič aktivno sodeloval, bodisi prav neposredno s svojim delom, bodisi s svojo vplivno besedo. Menda se ne motim, če rečem, da mu je posebno pri srcu bila knjižnica, za katero se je zlasti prva leta po vojni mnogo trudil in	kateri je	tudi prepustil vse	svoje knjige, ki	so se mu
zdele zanjo uporabne.	Z zadoščenjem pa je gledal	tudi na muzej in na arhiv,
ki sta z vselitvijo v grad za nadaljnji razvoj in razmah našla možnosti, kakor jih ob skromnih početkih pred petintridesetimi leti pač ni mogel pričakovati.
Obenem in vzporedno s svojim organizatornim delom se je Kovačič — kakor mimogrede že omenjeno — mnogo udejstvoval tudi literarno. Začel je to svoje delo že kot dijak in bogoslovec z objavljanjem narodnega blaga in z informativnimi članki iz kulturne in politične zgodovine Jugoslovanov, po prihodu v Maribor pa se je predvsem posvetil proučavanju spodnještajerske zgodovine, ki jo je obravnaval v številnih razpravah in obsežnih monografijah; v zvezi	s svojim	poklicem je gojil	tudi filozofsko	literaturo.
Brez obotavljanja pa	je vedno	in povsod, kjer	se mu je zdelo	potrebno,
vršil tudi raznovrstno težaško, vzgojno in narodnovzgojno delo: pomagal je kot sotrudnik in nekaj časa tudi kot urednik „Našega doma“ v boju proti štajercijanstvu, v skrbi za moralni in fizični dvig našega ljudstva je širil in več let vodil treznostno gibanje, ob mnogih prilikah in na različnih mestih je nastopal tudi kot predavatelj. Politično se — vsaj po vojni — ni
udejstvoval, dana pa mu je bila kot ekspertu na mirovni konferenci v Parizu prilika, da je s svojim zgodovinskim in statističnim gradivom aktivno podprl naše narodne zahteve glede Maribora in zaledja.
Več ko štiri desetletja, najboljšo dobo svojega življenja, je preživel prelat Kovačič v Mariboru in bil ena najmarkantnejših osebnosti našega mesta. Na zunaj je bil in ostal skromen — saj niti znamenja svoje prelatske časti ni nosil — in kdor ga je samo bežno srečal na kateri njegovih običajnih poti, ko je počasi in zamišljeno stopal bodisi v tiskarno sv. Cirila ali v knjižnico ali na sprehod, morda ni slutil, da se za to skromnostjo skriva izreden človek. Spoznal pa je to, kdor je vsaj nekoliko prišel z njim v stik. Že njegova zunanjost — izrazito oblikovana glava, močne obrvi, prodoren pogled, ki je v mlajših letih izražal ostrino, zadnje čase pa bil poln miline, resen, kljub skromnosti dostojanstven nastop — že to je kazalo samosvojega moža, moža svoje vrste in mere. Še bolj so o tem pričale poteze, ki so bile lastne njegovemu duševnemu obrazu. Po svojem značaju odločen in možat, po svojem mišljenju izrazito usmerjen v duhovnost, je bil neumoren iskatelj resnice in pravice in se znal, zlasti če je šlo za resnico v zgodovinskem prikazovanju ali za pravice naroda, zanje tudi neustrašno boriti. V takih slučajih ni poznal kompromisov in ni vpraševal, kdo mu je nasprotnik: šlo mu je za stvar, ne za osebo. Bil je mož lastnih misli, dosleden v tem, kar je spoznal za pravo, sledeč svojemu prepričanju, mož-značaj. Vse to mu je v zvezi z njegovo široko naobrazbo dajalo pečat močne osebnosti, mu omogočalo samosvoj, skoraj bi rekel, izjemen položaj, vzvišen nad spori in malenkostmi dneva, ter ga usposabljalo, da je v redki skladnosti in složnosti družil okrog sebe sodelavce, tudi take, ki so izven njegovega delokroga hodili ločena pota. Družila jih je njegova z nesebičnim idealizmom in z globoko etično zavestjo prežeta osebnost. Zavedno in iz prepričanja je vršil to veliko in lepo svojo nalogo in morda ni bil slučaj, da je zadnje, s čimer se je poslovil od nas, bila želja, naj bi predvsem poudarjali to, kar nas druži, ne pa tega, kar nas loči.
Zaslužil je, da bi to plemenito njegovo oporoko poslušali in jo izpolnjevali, posebno mi, ki stojimo na meji.
SLOVENSKI ŽUPANI OB NASELITVI SLOVENCEV V ALPAH
(Kratek očrt družbenih odnosov pri Slovencih od 6.-9. stol.)
DR. VITKO KRAIGHER
Župani tvorijo že od nekdaj središčno vprašanje slovenske gospodarske in socialne zgodovine dosihdob. Ohranili so se vse do današnjih dni v močni ljudski tradiciji.
Alfons Dopsch1) in Josip Gruden2) sta razložila vlogo županov v poznem srednjem veku; dr. Metod Dolenc3) pa za novi vek, vse do prihoda Francozov. Za to dobo je nesporno, da so bili župani predvsem gospodarski uradniki zemljiške gosposke, posredniki med njo in podložniki. Obenem so pa vršili župani tudi nižje sodstvo na vaških in trških večah ter vino-gorskih sodnih zborih.
Za zgodnji srednji vek, za dobo naselitve Slovencev v alpskih in obrobnih deželah, je ostalo vprašanje županov in njih izvor do danes nerešeno. Novejši zgodovinarji4) se zadovoljijo z ugotovitvijo, da so stali župani na čelu žup — teritorialnih plemenskih edinic. V proučevanje izvora in porekla županov- se ne podajajo.
Nasprotno so starejši pisci, zastopniki tkzv. nomadske teorije o starih Slovanih,6) videli v slovenskih županih tujerodno nomadsko-pastirsko pleme, ki je vladalo nad Slovenci-kmeti in ohranilo svoj privilegirani položaj globoko v srednji vek.6)
Sintezo obeh podanih gledanj na slovenske župane je podal Fr. Vatovec v „Starejši upravni in gospodarski zgodovini laškega okraja“ (Lj. 1927).
1.
Stari Slovani so v 6. stol. n. št. (našega štetja) živeli v stanju demo-kratije7) in anarhije.8) Živeli so „brez oblasti, v medsebojni mržnji in niso poznali reda“. Podobne opise življenja naših prednikov najdemo tudi pri drugih piscih.9)
*) Die iiltere Sozial- und Wirtscha£tsgeschichte der Alpenslaven, Leipzig 1909.
2) Slovenski župani v preteklosti, Ljubljana 1916.
3) V monografijah o slovenskem ljudskem sodstvu, v zvezi z Gorskimi bukvami.
4) Milko Kos: Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1933.
5) VI. Levec, J. Peisker, P. Puntschart.
G) VI. Levec: Pettauer Studien III.-str. 73 (Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft Wien XXXV, 1905)
7) Prokopios,
fe) Maurikios,
9)	Literaturo gl. P. Puntschart: Herzogseinsetzung und Huldigung in Karnten, Leipzig 1899, str. 204.
Naši predniki so v 6. stol. živeli še v prvobitnih družbenih odnosih. Prvobitna družba s svojimi slabimi proizvodnimi sredstvi se je razvijala pod gospodstvom prirode nad človekom, za njo je bila značilna tesna povezanost in odvisnost posameznika od prirode in družbe. Osnova skupnosti v prvobitni družbi je bilo nizko stanje proizvodnih sil družbe. Tu je bil koren kolektivne proizvodnje, kolektivne lastnine in potrošnje v prvobitni družbi. Med ljudmi še ni bilo socialnih razlik, zato so tudi državne tvorbe v prvobitni družbi bile neznane. Zato so označevali sodobniki to stanje pri starih Slovanih v 6. stol. kot demokratično in anarhično.10)
Stari Slovani so bili v 6. stol. že poljedelci.11) S tem, danes nesporno dokazanim dejstvom pade stara nomadska teorija o starih Slovanih.12) Proti nji govori tudi sodobna etnografija, ki pri prirodnih ljudstvih nikjer ni našla nomadstva kot predstopnje poljedelstva. V najstarejši dobi, ko so ljudje živeli še v krdelih (hordah), so se preživljali z nabiranjem plodov in lovom na manjše, kasneje tudi na večje živali. Iz zbiranja plodov se je razvilo poljedelstvo, iz lova pa živinoreja. Najstarejša domača žival je pes, temu je sledil severni jelen, nato so sledile krava, ovca in svinja. Konj se je pojavil šele koncem neolita.13)
10)	Popolnoma zgrešeno	je sklepanje P.	Puntscharta 1.	c.	str.	251, „da	je	bil
gon	po državni ureditvi pri	starih Slovanih	zelo slab...“
n) Prokopios. Ilazen tega je 1. 1929 ruska Akademija za zgodovino inaterielne kulture odkrila pri vasi Bolševo ob Donu slovansko gradišče iz 8. stol. n. št. Tu so našli vsa poljedelska orodja, bronaste pluge itd. (Gl. „Kratkoe uvedenie v istoriju dokapitaličeskih formacij.*1 Moskva 1934, str. 16.)
12) J. Peisker: ,,Sozialgeschichte Bohmens,“ in „Die alteren Beziehungen der Slaven zu Turkotataren und Germanen und ihre sozialgeschichtliche Bedeutung,“ 1905.
13) Po vsej verjetnosti se je udomačenje živali razvilo kot rezultat svojevrstnega sožitja lovcev s čredami. Kakšno je bilo to razmerje, lahko opazujemo pri nekaterih današnjih prirodnih ljudstvih:
,.Eno izmed plemen centralne Afrike“, piše Križivcckij („Gospodarski in družbeni ustroj prvobitnih narodov1* 1923), sežiga okoli svojih bivališč travo, da pognoji zemljo za bujnejšo rast trave in na ta način obdrži gazelo euchore v bližini. Tukaj srečujemo prve pašnike. Prvobitni poljedelci v pokrajini Titikake lovijo s pomočjo posebnih ograd lame, jih postrižejo, nato pa zopet spuščajo na prosto. To je nedvomno prvi korak	k udomačenju lam.
Poljedelstvo je nastalo	na ta način, da	so žene nabirale	korenine, ki	so	jih
kopale iz zemlje. Medtem ko je mož lovil, je žena iznašla poljedelstvo. Prve sledove poljedelstva poznamo iz začetka neolitske dobe. Sprva so zemljo obdelovali s palicami, s katerimi so jo rahljali. Nato so začeli uporabljati motike. Uporaba motik je zahtevala predhodno krčenje gozdne površine za setev; drevesa in grmovje so sekali, nato pa sežigali. To je tkzv. požigalstvo in podsečno poljedelstvo. (Ta način poljedelstva se je ponekod v laškem okraju ohranil do 19. stol. in celo do današnjih dni [Vatovec 1. c. in Hlubek: Die Landwirtschaft des Herzog-tums Steiermark, Graz 1846]. To je Levca, Peiskerja in dr. še posebno potrjevalo
Tako zavračajo izsledki etnografije teorijo o nomadstvu starih Slovanov. Kajti v življenju prirodnili ljudstev, ki danes obdajajo civilizirane narode, moremo gledati tudi preteklost in razvoj civiliziranih narodov, ki jih prirodna ljudstva obdajajo tako, kakor otroci različne starosti obdajajo odraslega človeka, ki more v njih videti	svojo mladost. (Schiller)
Od poljedelstva s palico in motiko	do poljedelstva s plugom	je	dolg
razvoj. Če so v Borševskem gradišču iz 8. stol n. št. našli bronaste pluge, moremo sklepati, da so Slovani tri stoletja prej poznali vsaj že lesen plug, brez dvoma pa so bili poljedelci.
Slovenci so v nove dežele prišli kot	poljedelci. V Alpah so našli	visoko
razvito poljedelstvo, saj že Plinij ml. opisuje alpski tip pluga.14)
Ugotovili smo stanje produkcijskih sil slovenske družbe v 6. stol. n. št. in način njihovega pridobivanja za življenje neobhodno potrebnih sredstev — plužno poljedelstvo. Sedaj bomo lažje razčlenili socialno strukturo Slovencev' v tej dobi.
v mišljenju o pravilnosti nomadske teorije. V novejšem času so Dr. M. Sidaritsch: „Geographie des bauerlichen Siedlungsvvesen im ehemaligen Herzogtum Steier-mark,“ Graz 1925, Vatovec, 1. c. str. 57, 58. A. Dopsch 1. c. in v ,,Die iiltere Wirtscliafts- und Sozialgeschichte cler Bauern in den Alpenlandern Oesterreichs.“ Oslo 1931, str. 40, dokazali, da se je ta način poljedelstva ponekod v Alpah ohranil radi kakovosti tal.)
Požigalništvo in podsečno poljedelstvo je zahtevalo od ljudi ogromno dela, zlasti če pomislimo, da je bilo treba sekati gozd, preden so izumili kovine, s kamenitimi sekirami.
Če opazujemo prirodna ljudstva, n. pr. prebivalce Nove Guineje, si lahko predstavimo, kako so se vršila	poljska dela v dobi	požigalstva.	Izkrčiti	majhen
kos gozda in ga ograditi je bilo za prvobitnega človeka Nove Guineje in Mela-nezije zelo naporno delo. Resi, ogenj lajša delo, ne more pa popolnoma uničiti gozda, ostane še vseeno mnogo dela tudi za kamenitne sekire. Zato se prebivalci teh pokrajin združijo z namenom, da bi uničili gozd in zgradili ograje. Prebivalci pripravljajo zemljo za setev z združenimi močmi, na očiščenem prostoru ima pa vsak udeleženec kolektivnega dela svoj oddelek. Ker pa obdelujejo zemljo na več mestih, so njive posameznih rodbin raztresene po zelo razsežnem teritoriju. Toda ne vrši sc samo krčenje in ograjevanje kolektivno. Ponekod izvršujejo vsa poljska dela s skupnimi močmi. Tako se n. pr. na obrežju Mikluki—Maklaja (Nova Guineja) vrši kolektivno rahljanje zemlje. Nekoliko mož se postavi v vrsto in istočasno zabadajo v zemljo svoje ,,udije“ (2 m dolge palice, ki so na koncu priostrene) in z združenimi močmi vzdigujejo grude zemlje. Njim slede žene, ki kleče razbijajo	te grude z	lopaticami, nato	jih	še otroci drobijo	v svojih
ročicah. Radi te obdelave postane zemlja tako zrahljana, kakor to ne more doseči noben evropski	poljedelec. (Križevicki 1. c.)
u)	A. Dopsch:	,,Die altere	Wirtschafts- und	Sozialgeschichte	der Bauern in
Alpenlandern Oesterreičhs,“ Oslo 1931, str. 42 trdi, da s prihodom Slovanov v Alpe alpsko gospodarstvo ni nazadovalo.
Plužno poljedelstvo je predstavljalo nasproti poljedelstvu s palico in motiko že visoko stopnjo razvoja proizvodnih sil družbe. Produktivnost dela se je z uporabo pluga silno povečala. Ta napredek v tehniki proizvodnje je bistveno spremenil tudi produkcijske odnose med ljudmi, t. j. odnose, v katere ljudje stopijo pri proizvodnji za preživljanje potrebnih sredstev.
Poljedelstvo s palico in motiko je nujno zahtevalo kolektivno delo celega rodu, ali njegovega večjega dela — večje družine. Delo je bilo kolektivno, proizvod dela je prišel v kolektivno lastnino rodu, rod je bil proizvodna celica družin;.
Plug, brana in že sam leseni lemež so materialno osnovo za kolektivno poljedelstvo odstranili. Za obdelovanje polja z najstarejšo plužno vprego — par bikov pod jarmom in plugom — je zadoščala mala skupina ljudi-rod-bina. Ta je postala sedaj proizvodna celica družbe. Kolektivno proizvodnjo je zamenjala individualizirana proizvodnja.
Tehniko proizvodnje izpopolnjujejo ljudje. Človek je glavna proizvodna sila družbe in sicer — človek v družbi. Tehnika proizvodnje se je v prvobitni družbi razvijala obenem z družbeno organizacijo dela, z delitvijo dela v družbi. Vzemimo za primer razvoj tehnike v poljedelstvu od palice in motike do lesenega in končno železnega pluga. Železni plug se je mogel izdelovati šele, ko so obstajali poleg poljedelcev tudi že rudarji, plavžarji in kovači, ko se je torej obdelava železa oddelila že kot posebna panoga družbene proizvodnje. Železni plugi so se torej pojavili šele na določeni stopnji razvoja delitve dela in kot rezultat tega razvoja.
Slovenci so ob prihodu v alpske dežele prišli v dotiko z visoko razvitim plužnim poljedelstvom. Rudarstvo je bilo v teh deželah znano že 1000 let.15)
Nujno je tedaj tudi pri Slovencih prišlo do drobljenja proizvodnje rodu v proizvodnjo posameznih samostojnih rodbin. Rodovi so se razdrobili v rodbine-zadruge, ki so postale proizvodna celica slovenske družbe. Ta razvoj je nujno privedel do nasprotja med načinom proizvodnje, ki se je individualizirala po samostojnih rodbinah, ter produkcijskimi odnosi družbe — kolektivno lastnino rodu na proizvodna sredstva (predvsem poljsko orodje, plugi, živina). Na teh premičnih predmetih se je razvila rodbinska lastnina. S tem v zvezi se je razvila tudi že stalna izmenjava proizvodov med posameznimi rodbinami. Rodbina ni proizvajala več samo toliko, kolikor je sama porabila, marveč tudi že neki presežek za izmenjavo. Na tej stopnji razvoja vojnih ujetnikov niso več pobijali. Rajši so jih za-
15)	Kelti so že 400 let pred n. št. kopali v teh deželah bron, železo, zlato in sol (Dopsch 1. c. str. 8).
sužnjih, da so na ta način dobili ceneno delovno silo za obdelovanje zemlje.
Zemlja je iz kolektivne lastnine rodu prešla v kolektivno lastnino vaških občin. Kajti s stalno naselitvijo v novih deželah so izgubile krvno-sorod-stvene vezi veljavo. Te vezi je nadomestila teritorialna povezanost samostojnih rodbin, ki so obdelovale isti predel zemlje. Zemljo za oranje so razdelili med rodbine, pri čemer je bil delež vsake rodbine v njenem začasnem užitku. Rodbina je obdelovala zemljo samostojno, krčenje je pa bilo še kolektivno. Karakterističen znak za vaške občine je bil torej dualizem med zasebnim gospodarstvom samostojnih rodbin in med skupno lastnino teh rodbin na zemlji.
Rodbinska lastnina na premičninah, uporabljanje sužnjev v domačem gospodarstvu, razvita izmenjava proizvodov, pri kateri odloča osebna prekanjenost in zmožnost, skupna posledica vseh teh činiteljev je bila, da so nastale premoženjske razlike med rodbinami, delitev na bogate in revne rodbine. V okviru vaške občine so se nasproti prejšnji enotnosti rodu razvile socialne razlike.
Bogate rodbine so začele izrabljati svojo gospodarsko premoč, polastile so se dolžnostnih opravil v vaški občini. Pod krinko izvrševanja skupnih dolžnosti so postala ta opravila za bogate rodbine sredstvo za nadaljnje bogatenje. Bogate rodbine so se polastile organov tedanjega družbenega ustroja ter jih polagoma pretvorile iz orodja narodove volje v samostojne organe za izkoriščanje lastnega ljudstva. Služabnik družbe se je razvil v njenega gospodarja.
V	slovenskih županih vidimo tak razred predstavnikov bogatih rodbin, ki so se opirale na svojo gospodarsko moč in se polastile funkcij v vaških občinah ter jih spremenile iz organov za korist občine v sredstvo za na-daljnij bogatenje. Župani predstavljajo pri Slovencih prvi vladajoči razred, ki je stal na čelu vaških občin in vodil njihovo upravo v lastno korist.10)
Sužnji so bili glavna gospodarska moč vladajočega sloja županov. Suženjstvo je pri Slovencih vse do 10. stol. listinsko dokazano.17) Tudi vojne Slovencev po prihodu v alpske dežele niso bile samo obrambne vojne, ampak predvsem tudi napadalne (n. pr. proti Furlanom). Gospodarski motiv teh vojnih pohodov je bilo pridobivanje sužnjev.
Vse to je zelo krepilo že po medsebojni izmenjavi proizvodov nastale vezi in povezanost med posameznimi slovenskimi predeli ter nujno vodilo do nastanka slovenskih plemenskih državic. Za Karantanijo in Panonijo so take države Slovencev zgodovinsko izpričane.18)
16) l*'r. Vatovec je dokazal tako upravo županov v laškem okraju še za 13. stol. (1. c. str. 79—81.)
17) Fr. Kos Gradivo L II. III. navaja celo vrsto regestov. Dolenc I. c. str. 23-30.
18) O Regnum Carantanorum govori življenjepis sv. Ruprehta že koncem 7. stol.
V tej prvi državi karantanskih Slovencev, ki je nastala v dobi, ko je suženjstvo pri Slovencih doseglo največji razmah — to kažejo pogosta plenjenja Slovencev po sosednjih deželah — so brez dvoina vladali na suženjstvu sloneči družbeni odnosi. Za tako družbo je predvsem značilen razredni odnos med gospodarji sužnjev na eni strani in sužnji na drugi strani; poleg teh dveh slojev pa je obstajala velika množina svobodnih poljedelcev-kmetov, ki niso posedovali sužnjev. Njihova neodvisnost je slonela na kolektivni zemljiški posesti kot ekonomski osnovi.
Ta stan svobodnih kmetov je imel v karantanski državi pravico voliti vojvodo in ga umeščati na prestol. Viri govore o „ducatum dare“ „ducem facere“.19) V prvih početkih karantanske države je bil gotovo svoboden kmet tisti, ki je na knežjem kamnu umestil vojvodo in ne še kaseg-edlinger. Ta višja plast kmetov-polplemičev se je razvila šele kasneje ob prehodu Slovencev v fevdalno družbeno formacijo. Prvotno so pa vojvodo umeščali svobodni kmetje. Moč županov je bila še prešibka, da bi mogli tej široki ljudski plasti vzeti vse pravice in jo spremeniti v sloj podložnikov.
Slovenci se niso dolgo zadrževali na stopnji suženjstva. Močan vpliv sosednih germanskih plemen, Bavarcev in Frankov, ki so imeli že bolj izoblikovane fevdalne odnose, je pospešil pri Slovencih prehod od suženjstva v fevdalno družbo. Ta prehod se je mogel izvršiti le na ta način, da je vladajoči sloj gospodarjev sužnjev zlomil odporno moč svobodnega kmečkega prebivalstva in mu vzel podlago njegove odpornosti, kolektivno lastnino vaške občine na zemlji.
Začel se je ta prehod še pred podreditvijo Slovencev Bavarcem in Frankom, razvijal se je pa vzporedno s pokristjanjevanjem Slovencev, ki je bilo ideološka oblika borbe vladajočega sloja vojvod in županov, ki so prvi sprejeli krščanstvo, proti krščanstvo odklanjajoči plasti svobodnih kmetov'. Rezultat te borbe je bil, da je vladajoči sloj s tujo pomočjo zmagal odpor poganskih kmetov — in se polastil njihove zemlje.
Preden ta prehod podrobneje razložimo, se seznanimo z bistvom fevdalne družlie in njenega ustroja.
3.
V fevdalni družbi si stojita nasproti dva razreda: fevdalci graščaki, ki so lastniki zemlje, in podložniki, ki to zemljo obdelujejo ter graščakom „odrajtujejo“ del svojih pridelkov. Materialna osnova gospodstva fevdalnih zemljiških gospodov je lastnina nad zemljo. Zemlja je tisto sredstvo proizvodnje, nad katerim ima fevdalec monopolno oblast, ki mu omogoča, da iz neposrednih producentov-kmetov iztisne nadprodukt. Podložni kmet, neposredni producent fevdalne družbe, poseduje nasprotno vsa delovna sredstva
I9)	Conversio Bagovarioruin et Carantanorum, neznanega pisca: ,,illi eum ducem fecerunt“ in „idein populi ducatum illi dederunt“.
in orodja, plug, živino, poljsko orodje — le zemlja ni njegova last. Ta je lastnina fevdalcev. Zemlja pa je v naturalnem gospodarstvu fevdalne družini odločilni činitelj v proizvodnji te dražbe.
Popolnoma jasno je, da se v družbi, v kateri poseduje neposredni producent vsa	proizvajalna sredstva	za pridobivanje življenjskih	potrebščin,
le zemlje ne,	lastninski odnos do	zemlje dejansko	uveljavlja	kot odnos
gospodstva in	podložnosti. Iz tega	sledi, da je bil	neposredni	producent
fevdalne družbe — nesvoboden, priklenjen k zemlji, nekaka njena pritiklina. Tako je osnovna in odločilna posebnost fevdalnih produkcijskih odnosov ta, da oblika izkoriščanja	nujno privzema	obliko izvengospodar-
skega nasilja in da ni neposredni producent svoboden. Podložništvo v tej ali oni obliki, t. j. ta ali ona oblika nesvobode, je nujen atribut fevdalne družbe.
Osnovni znak fevdalne lastnine na zemlji, znak, ki loči fevdalno družbo, tako od meščanske zasebne lastnine kakor od prvobitne kolektivne, je njena hierarhična struktura. Iztiskavanje naddela (tlaka) in nadprodukta (desetina) iz kmetov je pri le-teh morala naleteti na odpor, ki je stremel za uničenjem in odpravo fevdalne družbe in oblasti fevdalcev. Da je vladajoči razred graščakov podložne kmete lahko izkoriščal in njihov odpor zlomil, je moral ustvariti povezano celoto. Hierarhična struktura zemljiške lastnine, katere bistvo je v tem, da so vsi lastniki zemlje med seboj povezani z močnimi vezmi vzajemnih obveznosti (vazaliteta), je tista vez, ki ustvarja iz vladajočega razreda celoto-asociacijo zoper podložne kmete. Hierarhična struktura zemljiške lastnine in sistem oboroženih rod-bin20) so dajali plemstvu oblast nad podložniki.
Da bi zavaroval svojo lastnino in oliranil svojo vlado nad kmeti, je organiziral vladajoči razred svoje gospodstvo kot javno oblast — fevdalno državo. Le-ta je bila organ plemstva za podjarmljevanje in obvladovanje podložnih kmetov. Spričo hierarhične strukture fevdalne lastnine je bila tudi fevdalna država hierarhično organizirana. Politična oblast vsakega člana vladajočega razreda je bila sorazmerna obsegu njegove oblasti nad zemljo.
Fevdalna družba se je razvila iz na suženjstvu slonečih družbenih odnosov. Ugotovili smo, da je materialna osnova oblasti fevdalcev njihova lastnimi na zemlji. Fevdalna družba je nastala v trenotku, ko je bila zemlja, ki je bila v kolektivni lastnini vaških občin, tem iztrgana po maloštevilnih uzurpatorjih.
Z izkoriščanjem sužnjev so njihovi gospodarji dobivali vedno večjo gospodarsko premoč. Z razvojem poljedelstva je postajala zemlja vedno važnejši gospodarski činitelj v proizvodnji; nasprotja med gospodarji sužnjev in prostimi kmeti, ki so to zemljo še v veliki meri posedovali, so bila
20)	Pri Slovencih kosezi, — edlingerji.
vse bolj ostra. Ta nasprotja so vodila končno do konflikta. Vladajoči razred je nasilno prisvojil zemljo vaških občin in spremenil svobodne kmete v tlačane.
4.
Nakazani prehod v fevdalne družbene odnose se je izvršil pri Slovencih nekako v drugi polovici 8. stol. — istočasno, ko je frankovska cerkev začela širiti med Slovenci krščanstvo. Pokristjanjevanje je naletelo pri Slovencih na močan odpor. Po navadi razlagajo ta odpor tako, da so mnogobožci odklanjali enobožno krščanstvo. Tako razlagajo ta odpor tudi sodobni viri (Conversio). Kakor pa ne sodimo človeka po tem, kar sam o sebi misli, tako tudi določene dobe ne moremo soditi po tem, kar poročajo sodobniki, in po idejnih nasprotjih, ki so se v njej razvila, ampak moramo poiskati tem idejnim nasprotjem materialno osnovo.
Zgodovinsko je ugotovljeno, da sta bila sin in nečak poganskega karantanskega vojvode Boruta (L. 750) dalj časa na bavarskem dvoru, kjer sta se pokristjanila; spoznala sta pa tudi fevdalno ustavo Bavarcev in gospodarsko osnovo teh odnosov: fevdalno lastnino in podložništv o. Ko sta ta dva Borutova potomca drug za drugim zasedla vojvodski prestol, se je začelo med Slovenci sistematično pokristjanjevanje, ki je pa naletelo na organiziran odpor ljudstva. Vzrok temu odporu je bil gospodarski motiv širjenja krščanstva s strani vladajoče plasti Slovencev: vojvode in županov, ki so se hoteli polastiti občinske zemlje svobodnih kmetov'. Ne smemo pozabiti, da je pokristjanjevanje med Slovenci širila fevdalno organizirana nemška cerkev, ki je	v slovenskih poganskih	zemljah videla predvsem	nov
vir	dohodkov-desetin	ter upala pridobiti nov a ogromna posestva;21)	tudi
ne	smemo pozabiti na povezanost te cerkve	s fevdalno državo.
Slovenski vojvode	in najbogatejši župani	— slovensko plemstvo — so
sprejeli krščansko vero, da so se lahko pod krinko borbe za pokristjanjevanje Slovencev' polastili zemlje upornih svobodnih kmetov, ki se zopet niso toliko borili „za vero staršev, lepo boginjo Živo, za Črte, za bogove nad oblaki“ kakor za ohranitev kolektivne lastnine vaških občin.
Boji med obema razredoma so trajali drugo polovico 8. stol. Poganski Slovenci so imeli dolgo premoč in se je slovenskemu plemstvu šele s tujo pomočjo posrečilo ta odpor streti. (L. 772) Ti boji za pokristjanjenje Slovencev so v bistvu torej socialni boji, predstavljajo pri Slovencih socialno revolucijo, v kateri se je z zmago tenke plasti plemstva nad široko plastjo slovenskih kmečkih množic in z nasilno prisvojitvijo zemlje, ki je bila do tedaj v kolektivni lastnini teli množic, po tej tenki plasti izvršil prehod v fevdalni družbeni ustroj!22)
21) Kos, Gradivo 1. št. 304.
22) Slovenski zgodovinarji (J. Gruden, Zgod. Slov. naroda 1. 1912, str. 05)
Poseljen sloj pri Slovencih te dobe — kosezi, ki jih je odlikovala v primeri s kmeti predvsem pravica nositi orožje — dokazuje, da se je že v okviru slovenske državne samostojnosti začel prehod v fevdalne družbene odnose, ki ga je stik z Nemci le pospešil, s krščanstvom pa bistveno olajšal.
Natančnejša analiza kosezov23) odkrije v njih soroden pojav nemškemu „spremstvu“ (Gefolgschaft, comitatus). Ti so obdajali zemljiške gospode in jih s svojo oboroženo silo varovali v posesti njihove zemlje. Tako oboroženo spremstvo je bila prva priprava bogatih rodbin na to, da se bodo polastili nekoč občinske zemlje in si jo prisvojile, kmete pa spremenile v tlačane. Potem, ko se je to izvršilo, predstavlja to oboroženo spremstvo zaščito fevdalne lastnine in sredstvo, s katerim je prisilil zemljiški gospod tlačana, da mu je prepuščal del svojega pridelka in opravljal tlako.
Pri slovenskih kosezih je bila le ta posebnost, da je nemška nadvlada preprečila njihov nadaljnji razvoj do plemstva in so okosteneli na tej prvi sitopnji razvoja — tvorili so višjo plast kmetov, ki je stopila na stran plemstva in zato prejela nekatere privilegije, nosila orožje in zastopnik te plasti, koroški knežji kmet (Hofbauer), je umeščal koroškega vojvodo.
Slovenski kosezi so tvorili občine in najdemo sledove teh občin po Koroški, Kranjski in Štajerski.24) Najštevilnejši so bili na Gosposvetskem polju, kjer je bilo središče države karantanskih Slovencev.25) Imeli so svoje pravo in sodstvo.26) Zemlja, ki so jo posedovali, je bila prosta vseh bremen. V slovenski kmečki tradiciji je ostal močan spomin nanje do začetka 19. stol.27)
prikazuje nasprotno, da so pogansko stranko tvorili župani in plemstvo. Pri tem se opirajo na	legendo o	knezu	Inku.	Temu pa nasprotujejo sledeča dejstva:
1.	Vojvode so klicali duhovnike v deželo. 2. Poganska stranka je bila tako močna, da je krščansko izgnala iz dežele in je šele bavarski vojvoda Tassilo II. tej aopet pomagal	do vlade.	Torej	odpor	Slovencev ni izhajal od	maloštevilnega
plemstva, marveč nasprotno iz širokih kmetskih plasti, sicer bi ne bil tako močan. 3. Privilegirani	položaj, ki	so ga	župani	ohranili globoko v srednji	vek, dokazuje
pravilnost našega stališča,	da so	župani	poklicali Nemce v deželo,	za kar so jim
ti pustili njihov privilegirani položaj.
23) P. Puntschart, 1. c. str. 144—202, M. Dolenc, Pravna zgodovina, str. 97—98.
24) Krajevno ime ,,Koseze“, ki jih najdemo raztresene po vsem slovenskem
ozemlju.
26)	P. Puntschart, 1.	c.	str. 181, Dolenc	1. c.	str. 31.
26)	Puntschart, Dolenc.	14. 9. 1338 so prišli	koroški ministeriali	k vojvodi
Albrehtu v Graz in zahtevali novo pravo, ker so bili njihovi stari zakoni odpravljeni. Puntschart (1. c. str. 2'J2) domneva, da gre tu za edlingerje in njihovo pravo, ki je bilo do tedaj slovensko.
27) Kosezi so se pod nemškim imenom Edlinger ohranili na Koroškem skozi ves	srednji in novi vek	do	začetka 19. stol.	kot	privilegiran kmetski	rod, ki je
še	po	opustitvi običaja	vmeščanja koroških	vojvod užival določene	privilegije
(prostost bremen). Zadnji Edlinger je umrl 1. 1823. v Celovcu kot hišni posestnik.
Naši zaključki so torej sledeči:
Ob prihodu v novo domovino so Slovenci poznali plužno poljedelstvo. Kmalu so tu prešli iz socialno nediferenciranih družbenih odnosov v na suženjstvu slonečo družbeno formacijo z vladajočim slojem županov, ki načelujejo vaškim občinam, v katere je rod razpadel po stalni naselitvi. Nastala je prva slovenska država v Karantaniji, ki je v sosednjih deželah z vojnami nabirala sužnje, na znotraj pa ščitila oblast gospodarjev sužnjev. Poleg teh je obstojala široka plast svobodnih kmetov, ki so posedovali v kolektivni lastnini vaških občin se nahajajočo zemljo. Nasprotja med gospodarsko vedno močnejšimi gospodarji sužnjev in plastjo svobodnih kmetov so se vedno bolj zaostrevala, ker je zemlja postajala zavoljo razvoja poljedelstva vedno odločilnejši činitelj v gospodarstvu. V teh zaostrenih nasprotjih se je začel razvijati tudi pri Slovencih nov oborožen sloj kosezov, ki so sestavljali oboroženo silo gospodarjev sužnjev, ki so stremeli za tem, da bi zlomili odporno moč svobodnih kmetov in se nasilno polastili njihove zemlje. Stik s fevdalno izoblikovano državo Bavarcev in Frankov in nemško cerkvijo je pospešil spopad med obema razredoma. Vladajoči sloj županov z vojvodo na čelu se je naslonil na Bavarce in Franke; sprejel je krščanstvo, in pod pretvezo uvajanja krščanstva med poganske kmete je začel s temi odkrito borbo, jih s tujo pomočjo premagal in se polastil njihove zemlje, kmete pa spremenil v tlačane. S tem se je začela fevdalna doba slovenske preteklosti.
S tem zaključujemo svoj oris slovenskih družbenih odnosov po naselitvi v alpskih in obrobnih deželah. Nismo se spuščali v podrobnosti. Namen tega sestavka je bil pokazati le na zakonitost razvoja slovenske družbe, očrtati različna razdobja tega razvoja v zgodnjem srednjem veku in vzroke prehodu iz ene družbene formacije v drugo. V mehanično nizanje zgodovinskih dogodkov drugega k drugemu moramo vnesti družbenemu razvoju Svojstveno povezanost in zakonitost razvoja družbe.
OBNAVLJANJE RAZVREDNOTENIH VREDNOT
RADIVOJ REIIAll
Svetovna vojna, ki je zatekla človeštvo v najbolj mirni, ustaljeni in urejeni dobi in nenadoma z brutalno silo porušila dotedanji način družabnega, kulturnega, gospodarskega, socialnega in političnega življenja, ni mogla ostati brez
Kljub temu je bila slovenska kmečka tradicija, povezana s spominom na samostojno državo karantanskih Slovencev, še tako močna, da so pri njegovem pogrebu sodelovale ogromne kmečke množice, ki so pri celovških mestnih vratih sprejele krsto in same izvršile pokop (po Puntschartu, 1. c.)
usodnih nasledkov za posameznika in družbo. Bila je tako popolno pretrganje normalnega dogajanja, da je vrgla ves razvoj z ravnega tira, človeštvo pa v skrajno, štiri leta trajajočo duhovno napetost, kateri je po sprostitvi ob koncu sledila popolna izčrpanost in utrujenost. Iz te izčrpanosti in utrujenosti se je rodilo tudi vse notranje nezadovoljstvo, ki si je dajalo duška na eni strani v negaciji nekdanjih vrednot, na drugi pa v mrzličnem iskanju novih, odrešilnih poti. Ker pa izčrpanost in utrujenost ne more roditi dognanih, premišljenih in trdnih sistemov, se je človeštvo po veliki vojni vdajalo trenutnim slepilom, katerim je iz neizbežne notranje potrebe po sprostitvi in odrešitvi zavestno ali podzavestno dajalo videz resničnih vrednot, dasi to nikoli niso bile.
Najprej in najbolj vidno je postalo to hlastanje po odrešitvi iz majavega kaosa v sfere pozitivnega ustvarjanja v umetnosti. Ker se povojno umetniško ustvarjanje, nasilno odtrgano od predvojnega razvoja notranje, duhovno solidno pripravljenih smeri z razločno opredeljenimi vrednotami, ni moglo več vrniti v stara izhodišča — ker pač ni moglo negirati doživljenih pretresov — a je po neizprosni nujnosti vendarle moralo naprej, si je zgradilo utrujeni in kaotični dobi ustrezajoče nove sisteme, smeri in ideale. Tako smo dobili v prvih povojnih letih vrsto najrazličnejših „izmov“, ki so se pojavili enako v slikarstvu, kiparstvu in arhitekturi kakor v glasbi, gledališču in leposlovju. Vidnejši med njimi so bili ekspresionizem, kubizem, dadaizem, futurizem in surrealizem. Vse te smeri so se pojavile med nami nenadoma, čez noč, in kakor ustvarjajoči umetniki, so se jih tudi sprejemajoči občani oklenili s strastno vero v njihovo odrešilnost in pot do novih, duhu časa ustrezajočih vrednot, ki naj obvladajo novi svet in nove ljudi. Kdor je ob nenadnem rojstvu in bučnem pohodu teh smeri kritično podvomil o vrednosti njihovih stvaritev, je bil od oznanjevalcev novih vrednot in njihovih oboževalcev razglašen za nesodobnega reakcionarja in obsojen v položaj mediokritete. Prav ta neustaljenost in nekritična sprejemljivost za vsak nov pojav, pa če je bil še tako prozorno zunanje nabrekel in brez vsebine, je omogočila celi vrsti netalentiranih ali vsaj podpovprečnih in povprečnih umetniških ustvarjalcev položaj kapacitet in nemalokdaj ,,genijev“. Šele bodočnost je pokazala, koliko revščine in neznanja na eni in koliko zavestne, prav za prav brezvestne spekulacije se je često skrivalo za temi „novimi vrednotami".
Počasno vračanje duhov v normalne razvojne tire, ozdravljanje od zmed vojne in resnejše poglabljanje v zastavljene stvariteljske probleme je pa pričelo polagoma le ločevati zrnje od plev, red od kaosa in absolutno od relativnega. Izrodki utrujenosti in živčne izčrpanosti so iz umetniškega ustvarjanja izginjali drug za drugim. Nad šarlatanstvom in površnostjo sta zopet zmagala znanje in vestnost. V ospredje je znova stopil talent in zavzel mesto, ki mu pritiče. Ta proces ozdravljenja sicer tudi še zdaj ni popolnoma dovršen, vendar ni mogoče tajiti, da se v vsem umetniškem ustvarjanju in na vseh področjih vračamo čez premagane eksperimente v preteklost in iščemo novih izhodišč za nadaljnjo pot tam, kjer jo je svetovna vojna nenadoma in nasilno pretrgala. Vsa sedanja „nova stvarnost1' v likovni umetnosti, ves „realizem“ v literaturi itd. dokazuje, da je to spoznanje pravilno. V umetniškem ustvarjanju je svetovna vojna več ali manj že premagana in bližamo se časom novega, normalnega razvoja. „Ilazvred-notene vrednote" so bile razvrednotene le za kratek čas; premagale so nasilje nad seboj in vstale okrepljene v novo življenje, čeprav ne brez koristnega očiščenja, ki ga je povzročila doba težkih preizkušenj. Kajti tudi zablode morejo s svojimi negativnimi učinki v danih okoliščinah povzročiti pozitivne koristi.
Iste pojave kakor v umetnosti smo doživeli v tem času tudi na ostalih pod-
ročjih javnega udejstvovanja, posebno v gospodarstvu in politiki. Predvojna doba je bila čas liberalne demokracije, ki si je v teku devetnajstega stoletja priborila veljavo povsod, razen v carski Rusiji in nekaterih manj pomembnih azijskih in afriških državah. A kakor umetniška ustvarjanja, je presekala vojna tudi naravni razvoj liberalizma in demokracije. Mnoge vlade v vojno vmešanih držav so ukinile demokratske svoboščine državljanov ali pa so jih vsaj znatno omejile, dočim so za mobilizirance prenehale ipso facto že z mobilizacijo. Ustroj vojske je že a priori nedemokratičen. Vojaki se ne ločijo po izobrazbi, sposobnostih, moralnih vrednotah itd., ampak po činih, ki jih imajo v posameznih formacijah in v celotni mašineriji. Ta ločitev, razvrščena po strogo določenih lestvicah hierarhije z brezpogojno subordinacijo nižjih nasproti višjim, izključuje vsako demokracijo in celo	najprimitivnejše spoštovanje individualnosti.	V	to	vojaško,	ne-
demokratično, hierarhično organizacijo so bili že takoj v prvih dneh vključeni milijoni najboljših državljanov vseh vojskujočih se držav, torej vsi tisti, na katerih je dejansko slonela predvojna demokracija in katere nosilci in čuvarji so bili. Vsemu temu se je	pridružila še utesnitev svobode tiska, govora	in	dejanja	tudi
za tiste državljane,	ki so ostali v civilnem položaju.
Vse to tudi po demobilizaciji ni moglo ostati brez nasledkov. Še sedaj, dvajset let po koncu vojne, moremo opaziti, da obstoja v mišljenju in čustvovanju bivših bojevnikov — in to enako v demokratičnih kakor avtoritativnih državah — močno nagnjenje k organizatorični disciplini in osebni podreditvi. Štiri leta demokratičnih svoboščin oropani	milijoni bojevnikov se po demobilizaciji	v svoji izčrpanosti
in utrujenosti niso mogli več znajti v starih, normalnih tirih, na katere bi se bili morali vrniti. To iztirjenje je zato moralo roditi kaos, ki je vodil posameznike in skupine do prepričanja, da zahteva nova doba po razvrednotenju starih vrednot nove politične smeri, metode in ideologije. Tako so se pojavili tudi v politiki razni „izmi“, ki so našli v desorientiranih, izčrpanih, utrujenih in razočaranih demobi-lizirancih ter v kaotični dobi vojne vzrasli mladini naglo navdušene pristaše. Na drugi strani se je pa širil iz enakih vzrokov komunizem, čeprav je imel v svoji klasični rojstni deželi Rusiji prvotno drugačna izhodišča.
Isti povojni povodi in vzroki, ki so rodili v umetnosti ekspresionizem, dadaizem, futurizem itd., so rodili v politiki razne ekstremne družbene sisteme. Miselno izhodišče prvih kakor drugih gibanj je bilo isto in isto je bilo tudi prepričanje, da so stare smeri propadle, da so stare vrednote razvrednotene in da je zato treba iz nujne potrebe po nadaljevanju poti in akcije ustvariti nove smeri in nove vrednote. V svet vržena trditev, da se je predvojna demokracija preživela in da njene metode in njena sredstva ne ustrezajo več potrebam ter nalogam novega časa, je našla obilico duhovno izčrpanih in utrujenih pristašev, ki so ji prisluhnili in sledili zastavam novih gibanj, trdno, včasih naravnost fanatično prepričani, da so ta gibanja edina mogoča odrešitev. Dinamika te vere je gnala voditelje in njim sledeče množice v vedno večje ekstreme, ki so nujno terjali vedno večjo negacijo starih smeri in njihovih vrednot. Tako je rasel fanatizem, ki je v marsičem podoben fanatizmu verskih sekt in ki je kakor one brezkompromisen, ekskluziven in radikalen.
l oda že razmeroma zgodaj so ustvaritelji in voditelji novih političnih gibanj spoznali, da jim bo mogoče obdržati oblast nad pridobljenimi množicami samo z dinamizmom, ki mora ostati stalen in ne sme popustiti. To spoznanje jim je rodila zavest praznote brez resničnih, globokih vrednot, ki se je pojavila kmalu po zmagi, ko je oblast — ki so jo združili v svojih rokah — terjala od njih dejanj, katerih niso zmogli. Med tem torej, ko je enako spoznanje v umetniških
,,izmih“ povzročilo njihov poraz in umik, je v politiki, kjer prostovoljen umik in likvidacija nista bila mogoča, rodilo iskanje novih hranil in umetnih injekcij. Ta hranila in injekcije so našli ti „izmi“ v gospodarski avtarkiji, ki je vodila v oboroževanje, dočim je to vodilo zopet v imperialistično ekspanzijo. Prvotno le za notranjo politiko ustvarjena nova povojna gibanja, so tako sama po sebi prešla v mednarodno politiko. Ako so pa povzročila perturbacije že v notranji, so jo morala povzročiti še bolj v zunanji politiki. In ker vodi zunanjepolitični dina-inizem neizogibno v stalno nevarnost konflagracije, živi svet že nekaj let v ne-ponehljivi napetosti meddržavnih odnošajev.
Danes, po dvajsetih letih novih povojnih političnih gibanj vemo, da starih, v dolgi evoluciji izčiščenih in v težkih preizkušnjah prekaljenih vrednot še niso mogla ne razvrednotiti in ne zamenjati z adekvatnimi novimi vrednotami. Vsa njihova pompozna nabreklost je le zunanja. Ideologije, ki so si jih ustvarila, ne slone na filozofiji, ampak na sofizmu in silogizmih. Njihovo glavno bojno orožje je demagogija. In kljub temu, da odrekajo demokraciji vsako vrednost in se proti njej bore z vsemi sredstvi, se je vendarle sami podzavestno poslužujejo. Razni	plebisciti, govori in	apeli so izraziti	rekviziti	demokracije, in prav dejstvo,
da jo	nenehoma napadajo	in se proti njej	bore, je	dokaz, da se zavedajo njene
še vedno žive sile.
Ta politična gibanja so, kakor umetniška, notranje že davno izgubila svojo nujnost in upravičenost. Človeštvo si je od svoje povojne izčrpanosti in izmučenosti že opomoglo, nasledki medvojne iztirjenosti izginjajo, in kakor je umetnost že našla zopetno zvezo s predvojno tradicijo, da jo z novimi izkustvi oplojeno nadaljuje, tako jo bo prej ali slej našla tudi politika, čeprav ji samovolja in nasilje še branita nazaj. Toda nobena samovolja in nobeno nasilje ne more trajno	zadržati naravnega	razvoja, ker je	njegova	sila močnejša in podre nazadnje	vse zapreke. Vprašanje, ki tu nastaja, pa je,	ali se bodo povojni politični
,,izmi“ zrušili sami vase, kakor so se umetniški, ko so izgubili nujno potrebne psihološke pogoje svojega obstanka, ali pa bodo njihovi nosilci skušali iskati vsaj še trenutno odgoditev tega zrušenja v zadnjem preostalem sredstvu — v vojni? Velika verjetnost je, da bodo v skrajni sili izbrali rajši to zadnjo pot, kajti na njej bi bila njihova kapitulacija častnejša. V tem primeru pa, bo nova vojna tisto grozotno zdravilo, ki bo ozdravilo človeštvo bolnih nasledkov prejšnje, torej čisto po pravilu medicine, da se strup uničuje s strupom! Toda nasledke bo človeštvo čutilo v vsakem primeru še dolgo, najbolj jih pa bodo čutili narodi, ki so bili sami predmet povojnih političnih eksperimentov.
Razvoj zgodovine z zakoni psihologije množic in gibanj nas uči, da se dejanske vrednote ne dajo niti z najbrutalnejšim nasiljem razvrednotiti. Namišljene vrednote jih sicer lahko za trenutek prekrijejo in prekriče, s tem se same ubijejo. Resnične vrednote pa so samo tiste, ki so jih ustvarile dolge evolucije na zdravih, trdnih temeljih izkustvenih doznav in psiholoških izsledkov. Zato se, kakor v umetnosti, bližamo tudi v politiki in gospodarstvu obnavljanju po vojni razvrednotenih vrednot. Ta obnovitev je samo še vprašanje časa in načina.
OCENE
Spominska knjiga 1888—1938. Ob 50-letnici izdala državna tehniška srednja šola. Ljubljana. 1938. 275 str.
V vrsti kulturnih jubilejev, ki jih sihdob slavimo hkrati z 20-letnico svoje svobode, stoji na tako vidnem mestu, da je pač ni	mogoče	prezreti —	50-letnica
državne tehniške srednje šole	v Ljubljani. Jubilej	je tem	pomembnejši, ker je
tukaj, lahko bi rekli, iz „ničesa“ rastel ter v teku 50 let dorastel šolski organizem, ki je zares poklican preustvariti ne samo slovenski, ampak tudi jugoslovanski kulturni obraz.
Tehniška srednja šola v Ljubljani je ,,strokovna“ šola, torej obrazo-vališče, ki se ne sme nemara zamenjati s „p o klicno" šolo. Res, da je ena in druga prosvetni zavod za ,,praktično“ nadarjene mladeniče in dekleta iz širših slojev ter da sta obe usmerjeni v gospodarski pravec; toda izhodišče jima je vendarle različno in sta se tudi razvijali vsaka po svoje.
Poklicna šola je zrastla iz „nadaljevalne“, ki je prvotno bila ,,ponav-ljalna“, osnovno obrazbo goječa šola ter je po takem nastala iz ,,nedeljske“ (,,Blaže in Nežica v nedeljski šoli“!). Današnja poklicna šola hodi neposredno za višjo stopnjo ljudske šole,	obsega povprečno	le 6—8	učnih ur	na teden
ter jo vajenec in vajenka običajno po večerih obiskuje in sicer vzporedno z dnevno učnjo v delavnici, trgovini, gospodarstvu itd., a pomočnik in pomočnica vzporedno s poklicnim dejstvovanjem. (Gl. E. Spranger, Zur Geschichte der Berufsschulpflicht. ,,Die Erziehung“, 14. letnik str. 55.). A vse to z namenom, da bi obiskovalci stvarne vtise, ki jih čez dan doživljajo ob izvrševanju svojih opravkov, v šoli ob predavanju in vajah miselno razglabljali, med seboj povezovali ter tako pospeševali ne	le svojo praktično	zmogljivost, ampak	hkrati še
i rast svoje ,,občne“ izobrazbe, to je samostojnega svetovnega in življenjskega naziranja.
A zibelka strokovnih šol je tehnika, oz. tehnično obratovanje v sodobnem gospodarskem življenju, iz katerega se je rodilo na moč važno spoznanje, da je za uspešno delo v sedanji obrti, industriji, umetelni obrti ne samo delavcu z roko, ampak tudi delavcu z glavo, se pravi izumevajočim in vodečim osebam v racionaliziranih obratih nujno treba i tehnično-znanstvene obrazbe. V teh šolah bi se naj mladi rod usposabljal za tehnično mišljenje in pa za tehnično zmogljivost. Odtod prihaja, da gredo cilji in pota strokovnih šol ne le bolj v globino,	temveč tudi	bolj v širino, ko	pa v poklicnih šolah. Zato
je strokovna šola najčešče celodnevna šola, podobno ljudski, po notranji organizaciji zelo pestra (nižji, srednji, visokošolski tipus) ter se število njenih učnih ur giblje med 20	in	40	na teden. Nje obisk pa ne teče vštric s praktično	učnjo,
ampak jo ta ali	oni pohaja, že predno postane vajenec ali praktikant,	a kdo
drug šele tedaj,	ko	je	že dovršil praktični del svojega pripravljanja za	poklic.
(Gl. E. Spranger	1.	c.;	a za oboje še ,,Lexikon der Piidagogik der Gegenwart“,
značnici: Berufsschulen, Fachschulen).
Raison d’etre in pa miselni votek strokovnega šolstva v Jugoslaviji je, mno-gokaj ob konkretnem primeru srednje tehniške šole v Ljubljani, pred nekaj leti zelo pregledno in	prepričujoče	prikazal inšpektor	strokovnih	šol M. Presl v
knjigi „Strokovnošolska politika	študija11 (1934). A	vprašanju,	kako teče živo
življenje na veliko	zamišljenega	strokovnega učilišča, ki skuša	sodobnim potre-
bam kar najbolj ustreči, si	človek, ako	ima	dobro voljo,	ne bi	mogel želeti
boljšega odgovora, nego ga	daje ,,Spominska	knjiga 1888—1938“,	ki jo je ob
50-letnici svojega bitja in žitja izdala tehniška srednja šola v Ljubljani in ki ni le vsebinsko na moč bogat, ampak tudi vnanje neobičajno reprezentativen opus.
Za uvod v	I. delu	tega kulturno	prepomenljivega zbornika je	J. Reisner,
bivši ravnatelj,	napisal	kaj zanimivo	,, zgodovino našega zavoda11.	Beroč kar
gledaš, kako se zasnuje nit	specialnega	šolstva še v 17.	stol., se na statvah
kulturnega razvoja v zapadni Evropi vedno bolj razpreda ter slednjič vzkali duhovno seme, iz katerega je po petih desetletjih dorastla današnja jubilantka. Sledi pregledno	podani	„današnji ustroj zavoda1* (sedanji ravnatelj	mu je ing.
Leo Novak), nato pa plastično očrtane	slike	,,delovanja“	sedmih	oddelkov, ki
najnazorneje izpričujejo, da peresa poročevalcem ni vodila samo vešča roka, ampak tudi — ljubezen do stvari, najboljši oinen. Članku, ki se v njem mikavno opisuje „šolska	zgradba“, je dodanih	lepo število zelo čednih slik (poslopje,
delavnice oz. ateljeji). A še prav posebej zanimiv je prikaz živih sil zavoda: grafikon in statistika o frekvenci, dijaške ustanove in podpore, skrbno sestavljeni seznam učnega osebja od 1888—1938. (obsega kar 224 imen!) ter po letnicah razvrščeni seznam absolventov in absolventk od ustanovitve zavoda do 28. junija 1938.
II.	del prinaša „splošne spise“: o pravicah, težnjah, praksi absolventov, o kvišku usmerjenem prizadevanju zavodovih učiteljev in učencev z umetnostnim pravcem duše in o ženskem obrtnem šolstvu v dravski banovini. — III. tlel razpravlja na malone 50 straneh o obrtnem in tehniško-industrijskem šolstvu v dravski banovini, a IV. na 10 straneh o isti panogi šolstva v Jugoslaviji.
,,Spominska knjiga 1888—1938.“ je visoka pesem, ki jo velik zbor pevcev to različnimi glasovi poje — v slavo človeškega duha, ki se sicer izpreminja, pa ne izgine.	K.	Ozvakl
Roger Martin du Gard: 'laki so ljudje. Roman s francoskega podeželja. Izdala in založila Cankarjeva družba v Ljubljani 1939. Iz francoščine prevedel C. Petelin.
Obhod trškega pismonoše, ki ga Martin du Gard — lanskoletni Nobelov nagrajenec za literaturo — spremlja od naslovnika do naslovnika, daje pisatelju priliko, da razvije pred našimi očmi izredno živ in pester film francoskega podeželja z vsem, kar to podeželje giblje in vznemirja: pritlikavo malenkostni bolj na intrigah in na trškem klepetu ko na načelih sloneči politični antagonizem med konservativno „reakcijo“ in med ,,levim blokom“ ter cela lestvica človeških slabosti in strasti od pohlepnosti in skoposti pa do prešuštva in smrtnega sovraštva. Dolga vrsta jih je, ki jih v enem poletnem dnevu obišče poštar Joigneau, da jim izroči pisma (ki jih je bil že davno prebral) in da opravi vse svoje zaupne misije, ki so mu jih naložili razni tržani. Treba je posredovati za nakup hišice, preskrbeti deklo, pomagati pri pridobivanju državljanstva, nadzirati nezvesto ženo in podobno. In vso to galerijo ljudi nam riše pisatelj z mojstrsko lahkotnostjo, označuje nam z nekaj krepkimi potezami njihove življenjske usode in najskritejše misli v dveh, treh stavkih, da se sami ne zavemo, ko imamo po pičlih 110 str. zaključeno in lepo zaokroženo sliko pred seboj.
Misel vsega dela je jasno izražena že v naslovu: ,,VieilIe France“, ki ga je prevajalec zamenjal s splošnejšim, a mnogo bledejšim. To, kar živi, ali bolje: životari tu pred nami, je kljub idealizmu učitelja Ennberga in njegove sestre, ki skoro spominjata na Cankarjeve učitelje-idealiste, le stara Francija, ki ji trški fantje v pogovoru zvečer pred kavarno prerokujejo nagel konec. Prevod, ki ga sicer nisem utegnil primerjati z originalom, teče gladko.	j.	Dolar.
;
'■ •
vi^f-.sV.
*■'• i.
ir ■■ >'v; v"
v- - «n i
:	%: 8d J*«$ ■■:■-■:#-
!'. ■ #!:''-£ ji' rflfc'''	Jr-
-	^	v
• . .. - .h ..	*	■
'■ •>:v ;*u.' y A'-. '■-'■£ ‘v*-;'J;:*;V&Pj
'P -	*	■	■	.	■.■■_■	.	.
' .:-V? v " r
■A':Vi"	’	v,v
■
>' C r	I	\X	^	\	\
^ : " . ■: ^
IB4!?
S& -.-5:	•:
y ‘j:
'•: ■	-	‘	.-£/	N, v; t Cii -M& 4S5&S?