S KNJIŽNE POLICE ZGODOVINA ZA VSE GLAVA ZA GLAVO NAJHITREJŠE PRAVO Malefične svoboščine Ljubljančanov 1514 / De- ren von Laibach Malefitz Freyhaittn. Ljubljanski kazenski sodni red. Ur. Nataša Budna Kodrič (et alii). Gradivo in razprave 25 / Zgodovinski arhiv Ljubljana. Ljubljana, Graz 2004. 219 strani. Zgodovinskemu arhivu Ljubljana je v že uve- ljavljeni zbirki Gradivo in razprave spet uspelo spraviti med bralce biser iz svojih fondov in zbirk. Tokrat so v sodelovanju z zunanjimi sodelavci (Gernotom Kocherjem in Markusom Steppa- nom z graške Univerze Karla in Franca ter Bo- žom Otorepcem, Borisom Golcem (ZRC SAZU in FF), Jelko Melik (ARS) in Markom Kambičem (PF Univerze v Ljubljani)) pripravili izdajo ma- lefičnih svoboščin Ljubljančanov, s katerimi jim je cesar Maksimilijan I. 20. avgusta 1514 podelil pravico do samostojnega izvrševanja krvnega sodstva, s čimer je Ljubljana dobila značaj privi- legiranega deželskega sodišča. Impozantno izdajo uvaja faksimile kazenskega sodnega reda, bralcu z manj izkušnjami in volje do spopadanja s sicer lepo berljivo pisavo, pa je na voljo tudi skrbna transkripcija (delo Boža Otorepca) in dovolj sočen in zanimiv prevod, za katerega je poskrbel Marko Kambič. Obsežen spremni korpus h kritični izdaji za- čenja prispevek Gernota Kocherja Zakonodajni okvir ljubljanskih malefičnih svoboščin iz leta 1514, v katerem avtor ljubljanske malefične svo- boščine postavlja v njihov »kraj in čas«, dotakne pa se tudi geneze tovrstnih aktov, ki so se iz zelo sumaričnih in ohlapnih zapisov, kakršni so bili v začetku, do 2. polovice 15. stoletja, ko so v njih začeli izraziteje posegati deželni knezi, razvili v zelo »sodobna« in včasih presenetljivo podrob- na besedila. Vladar oziroma deželni knez je pri tem razvoju vsekakor sledil svojim interesom, saj se je zavzemal za podržavljenje kazenskega sodstva, kar je razumel kot del svoje skrbi za za- gotavljanje miru. Markus Steppan (Sistem kaznovanja v lju- bljanskih malefičnih svoboščinah iz leta 1514) ljubljanske malefične svoboščine primerja s so- rodnimi pravnimi akti - kazenskim sodnim re- dom (KSR) za Tirolsko (1499), KSR za Radolfszell (1507), KSR za bamberško škofijo (1507), KSR za Avstrijo pod Anižo (1514), KSR za Brandenburg (1516), dvema osnutkoma Caroline (iz 1521 in 1529) ter najstarejšo izdajo tega KSR cesarja Kar- la V. iz leta 1533. Posveti se primerjavi kaznovanja umora, izdaje, ropa, tatvine iz cerkve, požiga, bi- gamije, poneverbe, posilstva, krivoprisežništva, preloma prisege, detomora, preloma obljublje- nega miru, samomora, goljufije, tatvine, nedovo- ljene poroke, bogokletja, fajde in prekupčevanja, opozori pa tudi na možnost sojenja po analogiji ter pridobitve pravnih mnenj. Steppan ugotavlja, da se ljubljanske malefične svoboščine tesno navezujejo na KSR za Tirolsko in Radolfszell, če- prav vsebujejo tudi določila (vračilo ukradene- ga), značilna za precej poznejšo zakonodajo. Boris Goleč je v svoji raziskavi (Ljubljanski ma- lefični redizleta 1514 vsodniprakst) pobrskal po virih in skušal ugotoviti, kako so se določila tega akta uporabljala v resničnem življenju, pri tem pa se je oprl na sodne protokole mesta Ljubljana, ki pa so se glede obravnav malefičnih zadev iz- kazali za zelo molčeče (glavnina zapisov s sodno tematiko je bila žal vezana na civilnopravne in manjše kazenske zadeve, ki nas v tem kontekstu ne zanimajo), maloštevilni malefični procesi pa so se v njih ohranili skorajda »po pomoti« ali pa kot procesi v prvi fazi, ko se sodnik še ni odločil, ali sploh gre za malefično zadevo. Goleč je za- radi podatkovne suše, nastale z izginotjem (ver- jetno »škartiranjem«) malefičnih knjig posegel tudi po letnih knjigah mestnih komornikov med letoma 1581 in 1775 ter s pomočjo zapisov o iz- datkih za rablje in specifikacij njihovih »storitev« zvito prišel do želenih podatkov. Najpomemb- nejša ugotovitev razprave je tako dejstvo, da je malefični red »prisilil« Ljubljančane (sodnika) v urejeno poslovanje in vodenje sodnih zadev po z malefičnim redom dokaj podrobno pred- pisani proceduri, čeprav je bila Carolina glede kategorizacije in sankcioniranja kaznivih dejanj preciznejša in so jo pri izreku sodb pogosteje uporabljali. Marko Kambič v svojem prispevku Razvoj ka- zenskega prava na Slovenskem do leta 1848 po- daja izčrpen pregled zapisanega in nezapisane- ga prava od »pradružbe« slovenskih prednikov do meščanske revolucije 1848, ki jo jemljemo kot začetek modernizacije družbe in prava. Avtor v svojem tekstu opozarja na prehod kaznovanja iz sfere (osebnega in rodovnega) maščevanja do strogo monopolizirane »poprave« storjene krivi- ce, za katero poskrbi oblast, ter na deklarirano neenakost pred zakonom glede na družbeni ••- •• ZA ZGODOVINO 93 ZGODOVINA ZA VSE leto XII. 2005. št. 2 ložaj, ustavi pa se tudi pri nekaterih slovenskih posebnostih - veci (pojezdi) in izvajanju gorske- ga prava. Smiselno nadaljevanje Kambičeve razprave je prispevek Jelke Melik Razvoj kazenskega prava na Slovenskem od 1848 do danes. V njem avto- rica opisuje razvoj kazenskega prava in njegovo modernizacijo v skladu z nastankom porevolu- cijskih »pravnih« držav, ki so delovanje upravnih in pravosodnih organov opirale na zakon(e), ži- vljenje družbe (države) pa na njegovo najvišjo obliko - ustavo. Zanimiv in potreben je pregled značilnosti kazenskih zakonikov in postopnikov, ki so veljali na našem ozemlju od leta 1803 do danes, pisanje o zakonih pa avtorica dopolni z beležkami o zgodovinskem ozadju in okolišči- nah njihovega nastanka. Zgodovinski arhiv Ljubljana je z izdajo male- fičnih svoboščin opravil zahtevno in potrebno delo, ki bo služilo širokemu občinstvu. Bralci se bodo lahko »iz oči v oči« srečali z dragocenostjo, ki je doslej spregovorila le poklicanim, ravno prav izčrpni, tekoče pisani in zanimivi »spremni« teksti pa jih bodo kot nevsiljivi vodniki vodili in poučevali o davno minulem času in ljudeh, ki jim je ta dokument krojil usodo. Aleksander Žižek SLOVAŠKA ZGODOVINA NA NOV NAČIN Dušan Škvarna, Začiatkv modernych slovcn- skych symbolov. K vytváraniu národnej identity od konca 18. do polovice 19- storočia. Banska By- strica, Univerzita Mateja Bela v Banskej Bystrici, Fakulta humanitnych vied, 2004,129 strani. Konec 18. stoletja je evropski stanovski druž- beni sistem radikalno zamenjal svojo podobo in v stoletju meščanstva kulminiral v nastanku modernih narodov in držav ter nacionalne iden- titete. Vendar začetki spreminjanja etnične pri- padnosti v moderne narode segajo že v sredo 18. stoletja. Pri tem so bili pomembni razni miti, legende, stereotipi, odnos vladne politike do ljudstva, še posebej pa narodni simboli. S sim- boli, ki so postopoma pridobivali predstavniško in predvsem narodno vlogo, so se ljudje identifi- cirali in se kasneje začeli povezovati v (marsikje nedržavno) kulturno celoto. Simboli so bili sad notranjih in zunanjih, sodobnih in zgodovinskih momentov. Vendar pa narodni simboli niso bili zgolj zastava, himna in nacionalne barve. K na- cionalnim simbolom so spadali še različni pred- meti, osebe in dogodki, s katerimi se je narod mogel identificirati. Junaki, ki kronološko nika- kor niso spadali v pojem narod, so z nacional- nim razvojem tako dobili pridih narodnega ju- naka. Na drugi strani je imela nacionalni simbol reka ali gorovje, ki je povezovalo razne narode, in podobno. Primer, v katerem so se narodi v 19. stoletju preobrazili v sprva kulturne in kasneje v poli- tične narode, je bila mnogonacionalna tvorba Avstrija, v kateri je avtor študije Zaciatky moder- nych slovenskych symbolov dr. Dušan Škvarna, profesor na fakulteti humanističnih znanosti Univerze Mateja Bela v Banski Bistrici, izpostavil razvoj slovaške narodne identitete od konca 18. do srede 19- stoletja. Izrazitejša nacionalizacija življenja se je začela kazati v zadnjih dveh desetletjih 18. in v prvem desetletju 19. stoletja, nacionalni simboli pa so bili še zelo skromni. Predvsem so se tedaj kot simboli pojavljali Ogrska, kamor je spadalo slo- vaško ozemlje, cerkveno življenje in Velika Mo- ravska kot starejša zgodovina »Slovakov«. Prvi ogrski kralj Štefan je pri Slovakih odigral precej- šnjo vlogo, saj je kot srednjeveški vladar omo- gočal enakopravnost ogrskih narodov, česar za obdobje po vzniku nacionalnih idej ne moremo trditi. V prizadevanjih po izgradnji lastnega zgo- dovinskega spomina so se Slovaki začeli opirati na svetnika Cirila in Metoda, ki sta v slovanskem svetu veljala za glavna oznanjevalca krščanstva. Prav tako je kot simbol veljala Velika Moravska, ki je imela predvsem politični predznak s svoji- mi vladarji, bitkami in tudi v povezavi s solunski- ma bratoma. V dvajsetih in tridesetih letih 19. stoletja se je situacija že precej spremenila. Predvsem so na to vplivali postopna madžarizacija Ogrske, posto- pno nastajanje slovaške vzajemnosti in nemška romantika, ki je pod Herderjevimi vplivi podaja- la koncepte modernih etničnih narodov. V tem obdobju sta cirilmetodovska in velikomoravska simbolika dobili trajno mesto v družbi. Vse bolj pa je na pomenu izgubljala Ogrska, ki je v očeh Slovakov predstavljala vir narodne katastrofe, ki so jo primerjali s tragedijo Čehov na Beli gori, 94 VSF. ZA ZGODOVINO