v gotovini.
Priloga Novin.
Cena številki 1 Din.
Marijin
lisi
Šiev.4. 29. letnih 4933. april 8,
Marijin tisi
Pobožen mesečni list. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin pedesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja 1. 1904., decembra 8., gda je te list kak prvi pobožen slovenski list Slovencom Slovenske Krajine do rok dani. — VrejUje i izdava ga z dovolenjom cerkvene oblasti: k»fki, JOŽEF, vp. plebanoš v Crensovcih, Slovenska, Krajina, Jugoslavija. (Pred oblastjo odgovoren Godina Jožef CM Groblje.) Tiska Misijonska tiskarna, Groblje-Domžale. (Za tiskarno Janko Strnad.) Cena za skiipen naslov letno 12 Din — na posameznoga 15 Din — v inozemstvo 40 Din, — z Novinami 100 Din. — K Marijinomi listi dobijo naročniki brezplačno Kalendar Srca Jezušovoga i knižico »Priprava na srečno smrt«, v inozemstvo pa dobijo še brezplačno »Marikin ograček«. Za naročnike se sliiži letno več jezero svetih meš.
Vredništvo i uprava M. lista: Crensovci, Slovenska Krajina. Jugoslavija.
Dar!
10; Kovačič Marija, Robadje, nabrala 50; Fotivec Ivan, Žižki 10; Gabor
Na »Dom sv. Frančiška v Crensovcih« so v Din daruvall sledeči: Obresti 929.61, Krampač Aga, Fontenelle, Francija 10; Kiizma Matjaš, Žižki 25; Prkič Franc, Baslieux, Francija 31.10; na gosttivanji pri Prša Ivani v žižkih nabrao Horvat Anton iz 2ižkov 34; Matajič Marija, Hotiza Franc, Tropovci, v zahvalo za vslišano mohtev 25; Baša Jožef, Francija, prosi za zdravje i pravo pamet 10; Baša Jožef, Beltinci, prosi za boži blagoslov 10; Horvat Ana, Hotiza, nabrala po Hotizi 83; dartivale so njej sledeče: Matajič Manka, Gerič Marija, Farkaš Magda, Nšmet Magda, Kodba Kata, vsaka 10 Din, Kustec Vera 2, Seči Ana 5, Balažič Manka6, Horvat Ana 20 Din; Smodiš Štefan, Beltinci 10; Marijanska drUžba, Crensovci 50; N. N., Crensovci 50; t Cačič Jožef, Crensovci 1000; Krampač Kata, nabrala na Hotizi 102 Din; dariivali so njej sledeči: Zadravec Matjaš, ekspozit, Brumen Marija, Horvat Marija, Farkaš Magda, žerdin Bara, Kustec Marija, Horvat Ivan, žerdin Marija, žalig Ana, vsaki 10 Din, Hozjan Agata, žerdin Kata, vsaka 2 Din, Piicko Ivan, Rengeo Martin, Horvat Marija, vsaki 1 Din, Ftičar Magda 5 Din, žalig Ana Trate, naj dobi zdravje po Srci Jezušovom 10; Horvat Jožef, Crensovci 20 Din. Oča sirot, povrni vsem v obilnosti na tom i drttgom sveti. — Odbor.
Cerkveni glasi
Delo jezuitov. Jezuitje so povsod jako delavni, kde majo svobodo. Skrbijo ne samo za duše, nego tiidi za znanost; vzgajajo mladino. Po-glednimo v Severnoj Ameriki! Tu so tak delavni, da njihovo korist za liidstvo i državo priznavajo ne samo katoličani, nego tiidi protestantje i državne oblasti. Leta 1840 so meli z Zedinjenih državaj samo 6 šol, zdaj pa majo samo visikih šol (univerz) 36, na tej univerzaj je 14.233 dijakov. — Kelko dobroga včinijo jezuiti. Zato pa jih poštlijmo!
tak dober i njegovo smiljenje ostane na veke.« — »Znamo, ka si zaistino od mrtvih vstano, Kristus, Krao, zmagovalec, smiluj se nam!«
Osem dni se šče spominjamo veseloga, najimenitnejšega dogodka na zemlji: odrešenja naših duš. — Bog, Odrešiteo, Liibiteo: hvala ti bojdi i čast na veke!
Cerkveni glasi
železna sv. meša. Na Okroglom poleg Kranja živi diinovnik prelat Tomo Zupan. Je star 94 let, meo je 14. marca železno sv. mešo, to je, obhajao je sedemdesetletnico od svoje nove meše. To je pač redki primer, znabiti med par jezeri duhovnikov samo eden to dočaka.
Katoličani v Kanadi. Leta 1932 je bilo tU 4,098.547 katoličanov. Med vsemi verami v Kanadi je katoličanska najmočnejša. Katoliških duhovnikov je 7016, med temi je 5045 svetnih, 19771 pa redovnih, ki pripadajo 38 redovom. Ženskih redov je 96, v njih je 36.000 redovnic. Vsi ti lUdje so se posvetili misijonskomi deli i morajo dostakrat velke težave prestati. Molimo i mislino na misijonare!
Peški v Rim. V MUan na Taljanskem je prišeo Kitajec Jožef Uej. Peški se je odpravo na potUvanje iz Penananga v januari 1931. z namenom, ka pride v Rim. Vsakši den je prepotUvao 20 do 30 km. Prek Indije i Male Azije je prišeo v Palestino, po morji se je pripelao na Francosko, zdaj pa iz Milana ide v Rim k sv. oči! — Kakša lubezen do Kristušovoga namestnika! Mi pa mamo cerkev edno ali pou v5re deleč, pa se nam li vnoža iti k meši!
Nemški Kristuš. Nemški Hitlerov klub je zahtevao od mestne oblasti v Berlini: »šolski otroci morajo poznati samo nemškoga Boga. Naj bodo prepričani, da je bil tUdi Kristuš Nemec, ki je terjao v svoji na-vukaj korist nemške domovine.« — Vidite, tak lažejo o Kristuši, tisti, ki so nej zato, da bi določevali, kakši katekizmuš naj se deca včijo. To je edino samo delo Cerkvi!
Sveža Terezija Deteta Jezuša
Lubezen hrepeni po tem, da bi se razodevala v djanji. Žrtve so njena hrana. V detečih letaj je Terezija na svetek sv. Reš-noga Tela pri procesiji trosila rože. Presrečna je bila, če so se dehteči lističi doteknili monštrance. — Vse njeno življenje se je sunčni petek ponavlalo. Njene razlistane rože so božale večni baldahin.
Djala je: »Ar nejmam driigoga sredstva, da bi Jezuši dokazala, kak ga liibim, - njemi trosim cvetje malih žrtev i ga s svojov pozornostjov skušam pridobiti. - Trudim se, da bi ni-edne male žrtve, niednoga pogleda, niti reči ne zgubila. V Je-zušovih očeh je vsaka malenkost velika. Še igla ali bilka, ki jo iz liibezni do njega poberemo.«

Najmenjše delo je skušala oploditi. Vsakomi je vdihnola liibezen. Iz liibezi se je veselila, iz liibezni je trpela. Vsako rožo, ki jo je srečala, je razlistala za Gospoda. I potem je spevala, vsikdar popevala, - tiidi kda je rože nabirala med trnjom. Pravi: »Sklenila sem, da bom Jezusa razveseljavala s jezero - jezero dokazi vernosti. Da njemi pri vsakoj priliki, ki mi jo niidi boža previdnost, - podarim cvet zatajiivanja. - Če bi liibi Bog tiidi ne vido mojih dobrih del, ka je toti nemogoče, bi ne bila žalostna. Tak jako ga liibim, da bi ga rada razveseljavala s svo-jov liibeznijov i s svojimi malimi žrtvami, tiidi či bi ne znao, da prihajajo od mene. Ka ve i je vidi, je takrekoč primoran, mi poplačati. Rada bi njemi to prihranila.«
Zaviipala je tiidi, ka je trpela zavolo notranje siihote i nej mogla moliti, pa tiidi ne udejsviivati kreposti. Na priliko s smehljajom i prijaznov rečjov, kda bi bila raj mučala i pokazala, da se dugočasi. de nej našla takših prilik, je Jezuši večkrat zagotovila, da ga liibi. Mislila si je: »Četudi bi ogenj liibezni dozdevno vgasno, bom polagala te slamnate bilke na pepeo, trdno uverjena, da se zažge.«
Od trenutka do trenutka je pazila na navdihe liibezni. Vporabila je vsako priliko, kak jo je vodo Gospod. Djala je: »Ar se z velikimi diišami, ki so se že v mladosti odlikiivale z raznimi spokornimi vajami, zdaleč ne morem primerjati, se pokorim s tem, da zatajujem svojo volo, premagujem nevolo, neopazno izkazujem usluge i pozornosti pa nebroj sličnih malenkosti.« — Veselila se je težav i trplenja, vedoč, da njej nudijo prilik, s šterimi Jezuši dokaže svojo liibezen. Pa tiidi v zavesti, da diišam prisliiži nadnaravni prihranek. Pravila je: »Na zemli je samo edno potrebno: Jezuša liibiti i njemi pridobivati duše, ki ga bodo večno liibile.«
Liibezen i zaviipanje sta se v Terezikinom živlenji izlejali v enoto i strnili v malo pot. Pravi: »Zaviipanje, le zaviipanje vodi k liibezni.«
Njeno zaviipanje je bilo neomajno. Porazi, padci, napake, nepopolnosti, zviinešnje i notrašnje bridkosti, - z vsemi se je okoristila. - Bile so ji lestvica v višave, - rože za Jezuša. — Nebesa si je štela pridobiti z liibeznijov. Zato je vse kak dobrodošlo sprejela. Na konci živlenja je opravičeno djala: »Bogi sem vsikdar dajala samo liibezen, — liibezen mi tiidi povrne.«
Terezika se je morala tiidi boriti. Priznava pa, da se je veselila ponižanja, ki je spremljavalo njene napake. Vseli se nej mogla povzpeti nad zemsko ničnost. Včasih jo je vznemirjala nerazumnost, ki jo je včinila ah izgovorila. Te si je mirno priznala: »Oh, šče zmerom sem začetnica! Tak sladko je, čiititi, da smo mah i slabotni!«
mnmjm list
XXIX. letnik	Štev. 4.	April 1933.
Spomin na dvajselipeileinico Ma-rijinoga Lista
čačič Jožef, črensovski plebanoš
Gda mislimo na 25 letnico Marijinoga Lista, ne moremo toga včiniti, ka se ne bi spomenoU z tistoga duhovnika, z šte-roga dovolenjom je slavio Marijin Ust svoje velike zmage, zadnjo ob zaklučitvi svoje 25 letnice. Te duhovnik so že vu večnosti. So to g. čačič Jožef, črensovski plebanoš.
Marijin List je izišo v Črensovcih obprvim. Njegova prva pot je bila zmagovita. Te je obhajao svet 50 letnico, ka je dobra nebeška mati Marija bila brez greha poprijeta. Velike slovesnosti so se te obhajale širom sveta, najlepša v Slov. Krajini ravno v Črensovcih. Pri toj lubkoj slovesnosti se je rodio naš Marijin List. Marija ga je zibala. I zibala ga je v Črensovcih. Včakao se je desetletnice med viherom svetovne bojne. Devet dni je slavio svoj desetletni obstanek v črensovskoj cerkvi. Te so začeli to lepo faro voditi g. plebanoš čačič. Njihovo prvo veliko delo je bilo posvečeno Marijinoj časti. Precejšnji broj duhovnikov, ki so v velikoj meri že pokojni, se je zbrao te v črensovskoj cerkvi pod vodstvom g. čačiča i vodo pobožnost Mariji na čast. Jezeri i jezeri so najšli te tolažbo v devetdnejnoj po-božnosti.
Gda je preteklo 25 let, ka je živo naš Marijin Ust, lepi Marijin dar, so znova g. čačič bili tisti, ki so odprh v svojoj farnoj cerkvi slovesnosti 25 letnice. Najprle se je vršila slovesnost za širitele i širitelice. Potem tridnevnica kak začetek k 25 letnici i nazadnje tridnevnica k zaklučitvi 25 letnice. Povsod so pokojni g. plebanoš stali v prvom redi med delavci, ki so širili Marijino slavo i podpirali pa širili Marijn List. Pri tom ne pozabimo, da vsako dobro delo ma sovražnike. Meo je zato tudi Marijin List. Pa pokojni dober gospod neso se daU nikdar pre-gučati od teh sovražnikov, da bi kaj zavirali delo Marijinoga Lista; ne so je zaviraU, nego odvirali so vse poteškoče i podi-gavali slavo dobre nebeške matere Marije.
Gda je Marijin List slavio svojo zakliično pobožnost ob 25 letnici, so liibeznivo sprejeli za svojega gosta mil. g. opata iz Rajhenburga i gosp. salezijanskoga inspektora z Ljubljane: prvoga, ki so služili pontifikalno sv. mešo, driigoga, ki so med njov predgali ob 25 letnici. Naj dobra nebeška mamika v obil-nosti povrne pokojnomi vso liibezen, ki so jo skazali do nje v čelom živlenji, posebno pa v zvezi z Marijinim Listom.
Gda smo vrgli te kratek pogled na pokojnoga g. plebanoša čačič Jožefa, kak podpornika našoga Marijinoga Lista, šteroga so — bodi mimoidoč povedano — tiidi s penezi podpirali, glejmo pokojnoga delovanje v črensovskoj fari.
Duhovnik je bio skoro 25 let i 21 let je preživo v Črensov-cih, to je skoro vse svoje duhovniško živlenje. Po naravi je bio nageo. Hitro ga je nejmenša reč vznemirila. Bio je pa trdno odločen, da to svojo naturo potere. Borio se je vsa leta i posrečilo se njemi je v velikoj meri potreti zburkano naravo. Ta zmaga je tem vekšega pomena, če pomislimo, da je pokojni že sedem let bio na živcih težko betežen i zato ešče bole razdraž-liv. — Pokojni je skrbno čuvao svojo duhovniško čistost. Sedem let tiidi ne pio alkoholnih pijač i ne kadio. Na duhovniško dostojanstvo je jako vehko važnost polagao i zahtevao od vsa-, koga, da poštiije ne samo v srci, nego tiidi odzviinaj vse predpise cerkvene. On nikdar ne se je oblačo moderno v kakše kratke kaputeke ah svetle gigerli lače. Povsod je pokazao, da njemi je duhovniški stan najsvetejši i da se za nikoga i za nikoj ne da od njegovoga dostojanstva i njegove plemenitosti niti za vlas ločiti. Ka je Cerkev predpisala, je vzeo za Kristušovo reč.
Svojim vernikom je rad predgao. Predge njegove so bile proste, razumljve. Ostro je vzeo naprej mladožence, rekši, ka »mi več tak ne pridejo v roke, te je pa moram temelito vopitati, ka znajo celi katekizmuš«. Vnogi so trepetali pri teh navukaj, a samo tisti, ki so meh zrok za trepetanje zavolo svojega slabo-ga živlenja ah pa nemarnosti v včenji.
Jezušovoga Srca i Marijino čast je pokojni iz celoga srca širio. Grda je bio v Grazi v bolnišnici zavolo nagloga osleplenja. se je s predganice dao zročiti v molitev na čast sladkorni Srci Jezušovomi. Sveti karmelski škapulir je pobožno noso i naj-rajša molitev njemi je bila sveto čislo. Na smrtnoj posteli jo je nešterokrat ponovo i je takrekoč z molitevjov svetoga čisla šo z toga sveta.
Gosto sveto prečiščavanje ah obhajilo je najbole cvelo v njegovoj fari, samo zadnje leto je nekaj malo popustilo zavolo nerednoga vživanja opojnih pijač, štere so se na vsakom vogli točile i povzročile več bitja, celo vmorije. Vse to je z nezmer-
nov žalostjov napunilo pokojnoga srce. Pred smrtjov je izročo vodstvo bratovščine Srca Jezušovoga i Oltarskoga Svestva svo-jemi gorečemi kaplani, ki je začeo opravlati vsaki petek sv. mešo na čast Srci Jezušovomi pred Najsvetejšim. Skoro puna cerkev je te meše vseli poslušala.
Poleg vseh teh vrlin ma pa pokojni posebno dve veliki. Prva je tisti veliki red, šteroga se je držao v opravlanji bože službe i povsod. Ki ne držao reda, tisti je dobo kreganje, štokoli
je bio to. Vsako jutro ob polšestih, čeprav betežasti, je sedo v spovednici i kda je zvon vdaro za sv. mešo ali drugo pobožnost,, je stano i šo, nikša reč ga ne mogla nazaj držati. Pokojni se je v segeštiji vsikdar resno oponašo, ne poznao nikših nepotrebnih gucov ne pred mešov i ne po njej. Po njej je zmolo svoje hvaladavanje i se vrno na dom, da počiva i se zdravi.
Druga velika vrlina pogojnoga je bila, da je poskrbo svojim vernikom razne pobožnosti, pri šterih so mogli svoje duše obogatiti z obilnimi miloščami. Ponovo je sveti misijon svojega prednika z desetdnevnov pobožnostjov; obhajao je 700 letnico: ustanovitve tretjega reda, ran. sv. Frančiška, smrti sv. Frančiška i sv. Antona Padovanskoga. V njegovoj fari se je za mladino prvič vršo sv. misijon, najprle za dečke, potem za dekle. Z toga misijona se je mogo težko betežen odpelati v Gradec na zdravlenje, ar je oslepno i tiidi ovak bio na smrt betežen.
Šolske sestre je on spravo v svojo faro. Njihova vzgoja je dosta dobroga rodila. Nad vse hvale vredno je bilo tiidi njegovo prizadevanje, da se narod ne oblači gizdavo i da svoje lepe proste slovenske navade drži gori i ne zapravla penez na nepotrebnih gostiivanjaj.' Srečni, ki so ga bogali. Sam je živo jako šparovitno i si je spravo na razmeroma malom posestvi lepo vrednost. To šparovitnost je priporočao tiidi drugim. Siromaki i v dobre namene je pa rad dao. Naše krščanske liste: dnevne, tjedenske i mesečnike je naračao i redno plačiivao. V politiki je bio dosledno krščanskoga mišlenja i svoj čas tiidi trpo od bolševikov zatvor. Podpisao je izjavo za Jugoslavijo. Po obiski piišpeka Mikeša je začeo malo dvojiti, ali vsikdar je ostao lojalen državlan i dosleden v krščanskih načelaj.
Spovedavao se je gosto. Par let vsakiva dva tjedna. Svoje sobrate duhovnike je goreče liibo. Gda so vrednika našega Usta vnogi zapustili, ne jih je pokojni g. Cačič. On jih je obiskavao i držao z njimi zveze. Bio^je tak dobrohoten, ka jih je v betegi vnoge mesece leto za letom vsaki den prečisto na njihovom do-ini v betežnoj posteli. Ne se njemi je te triid vnožao v najvek-šem deli i ne v najslabšem vremeni. To je bilo veliko junaštvo pokojnoga čaoiča, štero je dober Bog gotovo obilno plačao.
Beteg njemi prišo naglo. Po maloj influenci so se njemi pliiča zvužgala, srce oslabelo i v petih dneva j je marca 9. t. 1. dbkončao svoje živlenje, star 50 let, v 25 leti svojega mešni-štva. Spovedao se je genlivo, vsaki den prečisto, odpiiščenje proso od vsakoga i vsakomi odpiisto. Dariivao je svoje živlenje i svojo smrt sladkorni Srci Jezušovomi za Mater Cerkev, njene duhovnike, pred vsem za svoje vernike. Z liibezni do Boga je trpo i vmro. To je bio njegov namen. Prle zburkani človek je zadnji beteg z popolnov potrplivostjov prenašao i mirno zaspao na rokaj dekle i matere; g. kaplan so njemi pa dali ešče ednok odvezo. Sprevodilo ga je 24 duhovnikov (22 mešnika i dva bo-goslovca), pa do šest jezero vernikov, farnikov i z drugih far. Sprevod je pokazao, ka je našemi liidstvi katoličanski duhovnik. Grob so zakrili venci. Zemlja se ne vidi na njem. Den za dnevom pa ga obiskavlejo verniki i molijo za svojega pastira, od šteroga vsi brez razlike pravijo: »Bili so, istina, ostri, a pravični.« —
Pokojni se je rodio v Hrastini na Vogrskom od hrvatskih starišov leta 1883, maja 7. Posvečen je bio za duhovnika leta 1908 jul. 2. Črensovsko faro je vodo 18 let. V svojoj oporoki je zročo 1000 dinarov za farne siromake, teliko še na cerkev i ravnotak na Dom sv. Frančiška. Na meše tekoče je odločo 4000 dinarov. Vekšo vsoto pa za lepi diihovniški nagrobni spomenik. Ostalo vrednost je zročo materi, ki njemi je vzorno go-
spodarila, gospodarstvo s svojo vrednostjov podprla i ki je v njem zadnje svoje dete zgubila.
Vsaki človek ma slabosti, tiidi pokojni je meo. Ali vnoge jakosti, štere je rodilo njegovo živlenje, prevagajo vse menše slabosti i njemi odpirajo večno srečo. Molimo za pokojnoga do-broga pastira, da od božega lica nam pošle dosta obilne pomoči ka bomo vredni, za njim priti v nebeško domovino. Posebno njemi pa spravimo s tem veselje,ka bomo v svojih hišaj za stalno, za vedno obdržali Marijin List, šteroga je pokojni tak vroče liibo i ž njim dobro mater nebeško, Marijo, odičo.
Pot 1\ katoličanskoj Materi cerkvi
Povrnenje mladoga Jozve Borsija
Kak čudna so pota bože milosti! Kelko skrivnostnij čii-dežov se godi med nami, v človečij diišaj. Duše vnogi liidi so mrtve, pune greha i nevere. Pa zasveti v njiivo kmico žarek bože milosti i naednok oživijo mrtve duše. Ta milost boža prihaja k nam po večij potaj. Ednomi pošle Bog trplenje, ki človeka zdrami, zbudi iz duševne smrti. Driigoga Bog pozove po dobroj knjigi, prijateli. Tretji pa ma nemirno srce. Niedna reč ga ne zadovoli, dokeč ne najde njega, v šterom se vse pomiri.
Predragi! Pa to je čudno, ka kda takši najdejo Boga, kda njim duša zažari v božoj milosti i se prerodijo te postanejo čisto novi, drugi liidje. Začnejo delati, vztrajno, goreče i stanovitno za kralestvo Kristusovo — za Cerkev. Postanejo ognjeviti i bojeviti, nevstrašeni i goreči apostoli Kristušovi! To je milosti Takša milost nam je vsem potrebna, či ščemo biti pravi Kristušovi sinovi i hčere.
Dne 10. novembra 1915 ob tretjoj vori odvečera je spadno v boji ob Soči mladi poročnik Jozve Borsi. Krugla ga je zadela v srce, kda je vodo svojo četo proti kraji Zagori. Vstavo se je i naslono na edno drevo. Eden od njegovij soldatov je pribežao k njemi i ga podpirao. Borsi je zašepetao zadnje reči krščanske liibezni: »Bog ti plati«. Nato pa je zatisno svoje oči na veke. Zakopali so ga v ednomi ogradi. Pa z njegovoga groba prihaja močen glas, ki zove mlade liidi, naj idejo pogostokrat k studenci večnoga živlenja — k Jezuši. Samo pri njem je tiha sreča doma, pri njem veselje i blaženost.
Što je bio te Jozve Borsi? Bio je navaden, priprosti dečko. Dugo je blodo i iskao mira svojemi nemirnomi srci. Nazadnje ga je najšeo pri Bogi. Mladi je vmro. A v kratkom svojem
krščanskom živlenji je telko lepoga i pretreslivoga doživo, ka nam ma vsem dosta, jako dosta povedati, posebno šče mladini.
Narodo se je Jozve Borsi v Italiji v varaši Livorno 10. julija 1888. Njegov oča je pisao v novine i je, čiravno naše vere, ne mogeo trpeti ne cerkve ne diihovnika ne vere. Mladi Jozve je hodo po stopajaj svojega oče. Tiidi v njem je vladao proti-verski duh. Ovači pa je bio jako dobre glave. Že v svojij mladij letaj je začno živeti razviizdano. Pisao je grde i nesramne pesmi pa zgodbe. Tak daleč je že zablodo, ka je sam pravo: »Pa či-tiidi bi šteo biti čistoga srca, se več ne bi mogeo odtegnoti tvojoj moči, o nečistost, zato ar je tvoja moč strašna!«
Vsako želo svojega nečistoga srca je spuno, pa ne je bio srečen! Kak daleč je bio od Boga! Ne je meo več moči, da bi se protipostavlao svojim nečistim želam. Sam je pisao od toga živlenja: »O strašni dnevi, v šterij sam ne mislo na tebe, moj Bog! Tak, kak da te ne bi bilo! Kakša groza! Kda se zmislim na to, me prevzeme gniisoba. Moj guč je bio žalosten, nesramen i pun preklinjanja...«
Od svojega oče se je mladi Borsi navzeo sovraštva proti Cerkvi. Cerkve je nanč jako ne poznao/ V verskij navukaj je pa jako malo znao. Njegova duša je bila mrtva. Pa iz smrt-noga spanja so jo zbudile velke nesreče ...
Kda je bio 22 let star, njemi je mro oča nagloma, brez svete popotnice i pokopali so ga na tistom tali cintora, gde so za-kapali brezverce. Mladi Jozue Borsi se je sam mogeo odseh-mao brigati za domačo družino. Dve leti sledkar pa je mrla sestra i edno leto sledkar bratec. Ostao je sam z materjov i z ednim bratom.
Tiidi v tej trej letaj je hodo šče mladi Jozve po poti greha i vživanja. Dugo je ne mogeo spoznati pomena tej nesreč, štere so bile tak pogosto v njegovoj rodbini. Te nesreče so bili glasi, š šterimi je Bog zvao zgiiblenoga sina k sebi.
Kak se je spreobrno? Kdaj so prišle te nesreče nad njega, je iskao tolažbe v knjigaj. Z vsov globinov svoje duše se je po-globo v nesmrtno pesnitev velkoga italijanskoga pesnika Danteja. Zapazo je, ka te knjige ne de mogeo dobro razmiti, či pe prle do dobra ne spozna s krščanskimi istinami i navuki. Zato se je začno včiti katoličanskoga modroslovja i bogoslovnij navu-kov. Dosta je premišlavao od zgodbe, štero je čteo v knjigi: kak ide pesnik skoz pekeo strasti i odtii v purgatorium, gde se v trplenji očiščavlejo duše i nazadnje stopi pred lice bože, gde je večno živlenje doma.
Mladi Jozve je mogeo občiidivati silno i nepremaglivo moč featoličanskoga mišlenja. Čiidivao se je, kak jasni i trdni so katoličanski navuki. Pa šče vseedno je ne vervao. Spoznao je pravo istino, pa je ne po njoj živo. Znao je, ka je istina pri Kristusi, a on je bio deleč od Njega. I duga, žmetna je bila njegova pot do Boga. S pametjov je prišeo do Cerkve — a prek njenoga praga je stopo z božov miloščov.
I te mladi, brezveren, razviizdani človek, šteri je že duga leta ne hodo k sv. spovedi i je nanč ne znao, ka je to, sv. meša, se je spovedao mladomi i vučenomi barati Alf oni ji! Dvananjst let je ne bio pri spovedi. Dne 18. julija 1914 je bio po dugom časi pri sv. obhajili. Zdaj je mogeo po dugom časi veselo povedati: »Novo živlenje začnem ... «
Težko se njemi je bilo odtrgati od razviizdanoga živlenja. Pa % božov miloščov je raztrgao vezalje greha. Z vsemi močmi svojega srca, z vsem svojim živlenjom je njegova diiša zagorela za Boga. Z velkov žalostjov je gledao nazaj na svoje grešno i pusto živlenje.
Z velkov težavov je postao Jozve dober katoličan. Kelko truda, kelko bojov i zatajiivanja je mogeo prestati, ka je postao čisti. Od svojij mladij let je živo v nečistom grehi. Nečisti greh je pognao globoke korne v njegovo srce. Nečiste misli i žele so njemi povzročale dosta bojov. Kakši boj! Pa znao je Jozve, ka samo z božjov pomočjov i miloščov more zmagati.
I zmagao je! Kda so prišle nad njega težave, je bilo njegovo pribežališče studenec milosti — sv. obhajilo. K Jezuši se je zatekao. I pri njem je vsigdar pomoč najšeo. Vsikdar se je zaviipao na milost božo.
Liibo je trplenje i sirmaštvo. Stopo je v tretji red. V njem je najšeo novij moči, novoga veselja. Ne se je sramiivao javno praviti, da je brat svetoga Frančiška. Čista drugo živlenje je živo, sveto i pobožno do svoje smrti na fronti.
A ti, predragi, ki čteš to zgodbo, kak je s tebom ? Mogoče, ka so tvoja dozdajšnja leta jako spodobna letam toga mladoga Borsija i ka zdaj z žalostnim srcom misliš na svoje grešno, razviizdano živlenje. Nemirno ti je srce. Iščeš pokoja, mira i sreče. Rad bi potišo svojo nemirno vest. Či ščeš najti i dobiti nazaj tisti mir, tisto srečo i blaženost, štero si meo v tistij letaj, kda si šče ne poznao vsej strašnij grozot nečistosti, te idi k njemi, ki ti v imeni Jezušovom more odpustiti grehe i ti dati pravi mir. I naj tvoja očiščena diiša te zagori v velkoj liibezni do njega, ki je sama sreča!
Oča naš
Molitev je za nas najvekša sreča i najdrakši dar, šteroga smo prijali od Kristusa. Molitev »Oča naš« je najlepša i najbole dovršena med vsemi drugimi molitvami. Prvi je molo oča naš Jezuš k svojemi Oči. Zato je naša krščanska dužnost, da tiidi mi molimo. Moliti se pravi, povzdigovati duha k Bogi. Na te način se pogovarjamo v svojim Bogom. V molitvi se zahvalii-jemo za sprejete dare, molimo za odpiičenje grehov i prosimo milosti, ki nam je potrebna. Či je naša molitev pobožna i či prikipi iz dna srca i splava s pobožnimi zdihlaji k Bogi, je istin-ško posluhnjena i Bog rad pomaga.
Pitajmo se pa, ali je naša molitev dnesden vsigdar istinsko pobožna i iskrena? Na žalost moremo pripoznati, da zmerom bole malomarno i lehkomiselno opravlamo to sveto pobožnost. Mamo pač svoje slabosti. Smo preveč navezani na zemelske reči. Posvetne skrbi so nam že skoro več kak pa molitev. Denešnji časi so nas sčista prevzeli. Navzeli smo se duha modernega časa. Postanoh smo lehkomiselni i tiidi nemarno več tiste po-božnosti, ki je potrebna pri molitvi. Našo dušo je prehodila nekakša mlačnost. Dostakrat se zgovarjamo, da nemarno časa. Či pa že molimo, pregiblemo samo viistnice, a naše misli pa so Bog zna gde. Namesto da bi povzdignoli svoje srce i svoje misli k Bogi, pa mislimo na posvetne reči. Nesmimo se toda pritožavati, či je naša molitev nej vsigdar posluhnjena; zato ka smo jo slabo i malomarno opravili i taksa molitev je Bogi nej prijetna. Denešnji svet je pun sovraštva i nevoščenosti. Mesto da bi se liibih med sebov, se sovražimo. Eden ovomi smo nevoščeni. Vsigdar iščemo prilike, kak bi svojemi bližnjemi škodili. Mi vživamo dobrote i se nam dobro godi, na driigoj strani pa naš bližnji trpi pomenkanje i vmera od lakote. Vsemi tomi je pa vzrok ta, da ne znamo prav moliti. Či bi razmili globoki pomen te najlepše molitve, bi tiidi naša djanja bila dobra i zaslužna pri Bogi. Ne bi se godilo telko vnebokričečih krivic i telko nesreč, kak se dnesden dogajajo.
Da bodete bole razmili globoki pomen molitve i da te prav molili, vam v kratki ričaj pojasnim vzvišeno miseo najlepše molitvi.
»Oča naš, ki si v nebesaj...« Prva reč, štero je Jezuš spregovoro i štera je zapisana v sveti knjigaj, je reč Oča. Dosta lepoga je povedao Kristuš svojim apoštolom i vsemi lijdstvi od neskončnoga dobroga i smilenoga Oče. Jezuš želi, da bi vsa zemelska deca Boga liibila, ga častila kak Očo. Bog nas je v svojem neskončnom vsmilenji stvoro i nas je vzeo za svojo decO.
Našo dušo je po milosti napravo sebi tak spodobno, kak so deca spodobna oči. Mamo pravico, da se zovemo deca boža. Vsi smo deca nebeskoga Oče. Teda smo si vsi bratje i sestre. Združeni smo v velko driižino skrivnostnoga tega Gospodovoga. Jezuš je tomi teli glava, a mi vsi pa smo kotrige. Zato moramo vsi delati i misliti tak, kak žele Jezuš. Brat mora liibiti brata. Liibezen mora kraliivati med nami. Ali dnesden nega liibezni, niti v družini niti med posamezniki. Mesto liibezni kraliije sovraštvo. Brat sovraži brata, sin očo i oča sina. Vsakši misli samo na sebe, za svojega bližnjega pa se ne briga, ki trpi v pomenkanji i vmera od glada, čiravno se po žila j bližnjega pretaka ista krv i ma tak pravico do živlenja, kak vsakši drugi. Deca prebivlejo tam, gde prebivle njuv oča. Na zemli pa, gde je telko nevole i greha, nemre biti dom nebeskoga Oče, zato tiidi naš nemre biti na zemli. Gde pa je tak naš dom ? Naš dom je tam odzgoraj, naš dom so nebesa, v šteri prebivle naš nebeški Oča. Zato mamo pravico do nebes, kak deca boža. Ali prle si moramo zaslužiti, da pridemo v te dom. Naj nas ne vežejo preveč zemelske reči, bogastvo i naslade grešnoga sveta. Vse to je minlivo. Jezuš pravi: »Ne naberajte si bogastva na zemli, gde ga mol i erja vničita i gde tovaje vkradnejo, nego naberajte si zakladov v nebesaj, gde tovaje ne kradnejo i erja ne vničiije.« Zato skrbimo, da bomo delali dobro i da bodo naša djanja zaslužna za nebesa. Tam nas čaka bogastvo nebes. Up iščimo stalnoga doma na zemli, nego skrbimo, da pridemo v večno domovino, ki je v nebesaj.	(Dale.)
Najvekši kinč katoličanov
Poliib oltara
Po vstopnoj molitvi pride duhovnik k oltari, se prikloni pa poliibi (kiišne) oltar. Pri slovesnoj asistiranoj meši (meša z dvorbov) prinesejo nato dvorjeniki ogen i miro (kadilo), da duhovnik naloži kadilnico i za tem pokadi oltar.
Zaka pa duhovnik poliibi oltar? Med tem poliibom moli sledečo molitev: »Prosim te, Gospod, odpusti mi milostno vse grehe po zaslužen ji tvojih svetnikov, šteri svetinje (relikvije, ostanki) so tu i vsej svetnikov. Amen» Molitev sama nam pove, da s tem duhovnik počasti svetinje (relikvije), ki so v oltari shranjene. Te svetinje (ostanke) svetoga mučenca (mantrnika) so piišpek v oltar položili pri posvečiivanji cerkve. Takšo navado so poznali i imeli krščeniki že v najstarejši časaj i nas spomina na ravnanje prvi krščenikov, ki so na grobaj mučenca sv.
mešo sliižili. Dragi katoličani, vsakši oltar nam mora biti nekaj svetoga, ar je grob mučenca.	*
Liki poliib oltara ma ešče globši pomen. Poliib oltara je poliib zaročnice Cerkve — zaročniki Kristusi. Razmite to? Oltar je ne bio od najstarejši časov čaščen samo kak grob mučenca, nego so ga prvi krščeniki meli za podobo Kristuša i so ga kak samoga Kristuša častili. Pri posvečiivanji oltara so ga piišpek s svetim oljom, krizmov, mazilili i od toga časa je podoba »Maziljenoga« (Kristuša). Zdaj je navadno na glavnom oltari tudi Najsvetejše (v tabernakli). Negda je ne tak bilo. Najsvetejše je bilo v sakristiji shranjeno, sledkar (v srednjem veki) pa v posebnom v steno vklesanom prostori.
Tudi naše cerkve so mele nekda takše tabernakle. Tak se vidi to v Martjancih. V Tornišči je šče 1. 1688 bio na evangel-skoj strani glavnoga oltara v staroj cerkvi v zidi stari, iz kamna izklesani tabernakel. Na glavnom oltari je toti bio leseni taber-nakel, a so ga vojaki karlovačkoga polka, ki so tu mimo šli, šČista ^pokvarili. Najsvetejše se je čuvalo v maloj srebnoj posodici v omarici v steni. Na zviina se je niti ne opazilo, če je notri Najsvetejše. Tak so tudi šteli napraviti, ar zavolo zbur-kani časov nikaj ne bilo sigurno — prle pred torskimi, a od leta 1683 pa pred nemškimi vojaki, ki so Torke z naši krajov preganjali.
Pa tudi te je bio oltar kak Kristušova podoba čaščen. Spomnite se na velki petek; duhovnik pristopi v čarnom obleči k oltari, tabernakel je prazen i odprti, pa se li vrže mešnik na stopnice oltara i moli Krstuša samoga. Žalostno je, da se dnesden tak malo toga zavedamo. Oltar je najsvetejši kraj vse cerkve i ne zgornji del oltara, ki je z vsemogočimi kepami okrašeni i z vnomigimi stebri obdani, nego oltar — daritveni sto, druga Kalvarija.
Duhovnik pri sv. meši opravla dvojno službo. Obprvim je posrednik med Bogom i liidmi. Pogostoma pred^tavla pri meši Kristuša! pomislimo samo na spremenenje (pozdigavanje), gda izgovara Zveličarove reči: »To je moje Telo.« Obdriigim je aa-stopnik zbrane fare i vse cerkve, ki jo je Kristuš celo za svojo zaročnico nazvao. Kda ide po stopnicaj k oltari, zastople Cerkev i poliib oltara je zaročniški poliib Cerkve božemi zaročniki. Pri vsakoj sv. meši se vrši odrešilno delo. A to se rado v podobi zaročenja predstavla; tak, da je poliib oltara podoba odrešenja i mešne daritve sploh. Lehko ga tudi tolmačimo, da je spravni (pomiritveni) poliib Kristuša s Cerkvijov i našov diišov. Držimo se zato toga: poliib oltara je zaročniški poliib Cerkve i
naše duše s Kristušom. Pri sv. meši se naša diiša znova zveže .s Kristušom.
Vidite, kak globoki pomen majo na pogled nevažne cerkvene ceremonije.
Vstopna pesem — introitus
Kda pride mešnik k oltari i ga poliibi, ide na pravi kraj, ki se tiidi listna (epistolska) stran zove, se prekriža pa moli vstopno pesem ali introitus.
Da bomo to molitvico bole razmili, bomo v diihi v staro cerkev v Rim stopili i si pogledali, kak je bilo tam pred 1400 leti. Papa sliižijo sv, mešo v ednoj izmed najvekši cerkvi — v cerkvi sv. Petra. Pazimo, kak se je ta začnola. Sakristija je te me bila kak zdaj poleg glavnoga oltara, nego odzaja pri zadnji •dveraj cerkve. Papa so šli v sakristijo i so se oblekli. V tom časi so se postavili pesmarje v dva zbora pred oltarom. Nato se je začnola prošecija duhovščine s papom, piišpeki i z nižišimi duhovniki k oltari. Med tov prošecijov diihovščine so pesmarje 5 liidstvo spevali — zdaj edni zdaj pa drugi — pesem, štera je vzeta iz psalma. Pesmarje so tak dugo spevali, dokeč je ne prošecija k oltari prišla i dokeč so ne papa mešo začnoli. Te je šče ne bilo pristopni molitvi. Pesem, štero so spevali med pristopa-njom (prošecijov), se je zvala — vstopna pesem ah diački introitus.
Ka za psalma (pesmi) so spevali? Zagvišno takšega, šteri je bio za tisto mešo najprimernejši. Ce je bila meša žalostna, napriliko postna — ali od trplenja, te so spevali resen psalm. Za viizem ali božič so si pa zvolili veselo pesem. Ka je teda namen te pesmi? Celo cerkev bi naj spravila v pravo razpoloženje i zbranost. Nadale bi naj sprevajala svečano prošecijo duhovščine. S tem se je začnolo mešno opravilo.
Ali ste bili gda v gledališči pri operi (igri s popevkom) ? Kak začnejo igro? Edno znamenje se da, nato godba zaigra komad, ki se zove uvertura. Godba bi nas naj v pravo razpoloženje spravila. Komaj te se zdigne zavesa. V prejšnjij časaj je ne bilo zavese. Igra se je začnola tak, da so igralci prikorakali na oder i med tem so spevali. Sv. meša je tiide nekše vrste igra (drama), najmre najsvetejša i najzvišenejša daritev. Vstopna pesem za to dramo je introitus.
Dnesden je kakpa introitus ne več vstopna pesem, ar so v srednjem veki pred to pristavili pristopne molitvi. Tiidi izostane slovepna prošecija duhovščine — zavolo sakristije, ki je zdaj poleg glavnoga oltara. I tak je prišlo, da je ta duga vstopna pesem vsikdar kračiša postajala i je zdaj samo kratka mo-
litvica, štero opravi mešnik po pristopni molitvaj na listnoj strani.
Čiravno je vstopna pesem zgubila svoj stari pomen, vse-edno je velke važnosti. Z njov se začne pravo mešno opravilo, ar se te molitve odspodi pri stopnicaj oltara opravijo, zato se tiidi duhovnik v začetki vstopne pesmi prekriža i s tem nakaže začetek mešne slavnosti. Tiidi dnesden bi nas naj spravila vstopna pesem v pravo razpoloženje i zbranost. Liki bouše bomo razmili, če se pri tom zmislimo na prošecijo duhovščine.
Vzemimo na priliko vstopno pfesem od 18. nedele po risalaj. Kak ste že čteli, je glavna vsebina sv. meše priprava na nebeško domovino: »romajmo v Gospodovo svetišče.« Mislimo si, da ide duhovščina v prošeciji v negdašnji časaj. V belom dii-hovskom obleči idejo k oltari; te se nam vidi, da gledamo nebeško prošecijo, ki v nebesa potuje. Kak dobro pristoja k toj prošeciji psalm 121., ki se začne: »Kak vriska moje srce, ar mi driigi pravijo: v hišo Gospodovo potujemo.« — Psalme šo spe-vali Izraelci (Židovje), kda so šli v Jeružalem v tempel. Te psalme so spevali apoštolje, Mati boža i cilo sam Zveličar, če so potiivali v tempel. Introitus je za nas istinska vstopna pesem, pa ne v tempel, nego v božo hišo — nebesa. (Po Parschi. )
Krst v Marianhilskom misijoni v Afriki.
Trplenje, smrt i vstajenje Kristusovo v bogoslužji
Naše odrešenje. Greh prvoga človeka je vsem vtisno pečat pogiiblenja. Liki Bog se je smiliivao nad liidmi. Poslao je Sina, da bi nas rešo večne smrti. Boži Sin je svoje živlenje na križi dariivao za nas. Bilo je to pred 1900 leti. Kristus nam je odpro dveri v večno blaženstvo, zato moremo živeti po njegovom navuki, posnemati i naslediivati njegovo živlenje. Da bi pred očmi meli Jezušovo odrešilno delo, nam Cerkev vsako leto prikazuje spomin na Njegovo trplenje, smrt i vstajenje. Te spomin obhaja Cerkev z lepimi obredi. Spoznajmo je i pobožno se jih vdeležimo!
Tiha ali čarna nedela. Začne se čas Gospodovega trplenja. Dosehmao v posti smo se s sklonjenimi glavami bili na prsa i obžaliivali grehe. S tov nedelov pa začnemo sprevajati Jezuša na njegovoj poti trplenja. Vidili smo svojo grešnost — zdaj spoznavamo Jezušovo veliko bridkost zavolo naših grehov.
V cerkvi nega rož. Sama žalost. Mešnik v vijoličastoj (modro j) spokornoj obleki stopi k oltari. V evangeliji se nam pokaže veliki duhovnik Kristuš, brez greha i večen. »Prle kak je bio Abraham, sam jaz!« Pa ga zavolo teh reči šče jo kamnati, on pa se njim skrije. Zato pa so križi v cerkvi zakriti z vijoličastim prtom.
Veliki tjeden — sveti čas. Sveti tjeden cerkvenoga leta je prišeo. Obsliižavamo spomin odrešenja. Žalostne misli se prepletajo z veselimi. Kristuš je trpo — žalostimo se, Kristuš je vstano — veselimo se. Naše misli sprevajajo Zveličitela: od ve-lieastnoga vhoda v Jeruzalem do groba, naše duhovne oči ga gledajo pridočega iz kmice groba v nebeško zarjo vstajenja. Vsem pravi srce: po velikom petki pride velika nedela, po trp-lenji odičenje, po nevolnom živlenji na zemli nebeško blaženstvo.
Cvetna nedela. Spomin Jezušovoga vhoda v Jeruzalem. Kak krao je jezdo, obdan od zelenih vejk, med pozdravlanjom liid-stva, v trplenje. Cvetna nedela nas opominja, naj tiidi mi spre-vajamo Jezuša v trplenji. Cerkev nam živo kaže v treh delih (talaj) Jezušov slovesni vhod.
1. Jezuš je zbrao vučenike na Oljsko j gori — mi smo se zbrali v cerkvi pri blagoslavlanji oljkovih i palmovih vejkic (pri nas tiidi drugo zelenje: ilovina i dren). Duhovnik prosi pri blagoslavlanji, naj bo povsod, kam se bodo prinesle te vejkice, boži blagoslov. Palmove vejke so znak pričakiivanja zmage nad
smrtjov; oljkove veje so oznanilo, da je prišlo bože smilenje na nas.
2.	Jezuš jezdi v Jeruzalem, deca Njemi idejo proti, v rokaj nqsijo palmove vejke i vzkrikajo: »Slava na višava j! Blago-slovleni, ki pride v imeni Gospodnovom!« — Mi v procesiji ide-mo okoli cerkve, stavimo se pred zapretimi cerkvenimi dvermi. Duhovnik trikrat s križom sklonka na dveri, da se odprejo, Pesmarje spevlejo: »Slavo, hvalo, čast ti spevlemo, Kristuš, Rešiteo, ki ti je nedužnost dece spevala vdani slavospev«. — Pomen: Mi romamo v nebesa, spevlemo hvalo božemi Agnjeci, ki nam s križom odpre nebeška vrata.
3.	V Jeruzalem je prišeo Jezuš, da bi trpo. — S procesijov pridemo v cerkev i obhajamo Njegovo daritev. Poslušamo trp-lenje Gospodovo po evangelisti sv. Mateji. Žalost se izraža iz mešnih molitev. Vdano trpimo z Gospodom, ki vse trpo za nas.
Prvi dnevi velikega tedna. Premišlavlimo Kristusovo trp-lenje. V torek nam riše trplenje Gospodovo sv. Marko, v sredo čtemo popis trplenja po sv. Lukači. Mešne molitvi so pune misli na trplenje i smrt.
Veliki četrtek. Te den je Bog pokazao neizmerno liibezen. do nas. Obhajao je z apoštoli zadnjo večerjo — dariivao prvo sveto mešo. Ustanovo je najsvetejše Oltarsko Svetstvo. V njem daje samoga sebe nam v duhovno jestvino i pitvino — duša-nam zavolo te ustanovitve prekipeva od veselja. Judaš je izdao Jezuša i zvezanoga ga pelajo pred sodnike — zavolo nas. Zato se dnes v bogoslužji menjavata veselje i žalost. Bogosliižje ima sledeče dele:
1.	Najprle obhajamo spomin zadnje večerje — sv. mešo. Dnes sv. meša verno posnema zadnjo večerjo. V vsakoj cerkvi je samo edna. Mešnik, ki daruje mešo, nadomestiije Kristuša, ostali duhovniki pomenijo apoštole i pristopijo z drugimi verniki k sv. večerji. Veselje, da je Jezuš živ med nami, razodeva belo mešno oblačilo, tiidi križ je z belim prtom zagrnjeni, zvonovi i orgle zaspevlejo pri Gloriji (Slavi), nato pa v znamenje žalosti vtihnejo. Po meši duhovnik prenese dve posvečenivi velkivi hoštiji k stranskomi oltari, v spomin, da je bio Jezuš apoštolom vkrej vzeti.
2.	Odkrivanje oltarov. Diihovnik vzeme prte z oltarov. Oltar pomeni Kristuša, odkrivanje je v spomin, ka so Jezuša oropali oblačila.
3.	V stolnoj (piišpekovoj) cerkvi se vrši blagoslavlanje krstnoga olja, olja za slednje mazanje i svete krizme (za firmo). Blagoslavlanje se vrši jako slovesno med sv. mešov. Pri tom obredi je vdeleženih 12 diihovnikov, 7 diakonov i 7 subdiakonov„
4. V stolno j cerkvi je šče tiidi zmivanje nog. Piišpek operejo noge dvanajstim starim možem — Jezuš je noge prao apostolom. Pesmarje spevlejo pesem, v šteroj se ponavla: »Kde sta vdanost i liibezen, Bog prebiva.« — Spomnimo se: s poniz-nostjov pomagajmo siromaki. Vse, ka včinimo siromaki, Kri-stuši samomi včinimo.
Veliki petek. Višek velikoga tjedna — višek bože liibezni do liidi. Bog za nas vmerje! Človek grešni, vpadni na kolena pred božov liibeznivostjov i ponižnost jov, bolečinov i trplenjom ! Dnes je edini den v cerkvenom leti, da se ne služi sv. mesa. Zato ar boži Duhovnik-Kristuš zdaj sam sebe daruje na križi nebeskomi Oči. Zemla se je trosila ob tom dogodki. Da bi se tiidi mi strosili i zdramili iz grehov! —Dnešnje bogoslužje ima tri dele:
1.	Cerkev je kmična. Čarni prtovje zakrivlejo okna. Križi so zagrnjeni. Sveče ne gorijo. Diihovnik stopi v čarnom oblačili pred oltar i v popunoj tišini se vrže na čtube. Ta tihota pomeni hrepenenje človečanstva po odrešenji. Nato čte duhovnik dve berili, spevle se pasijon ali trplenje Gospodovo po pismi sv. Ja-noša evangelista. Sledi 8 prošenj, ki jih moli i spevle duhovnik: za Cerkev, za papo, za diihovščino, za katehumene (ki se pri-pravlajo na krst), proti vsem nevolam, ža vse krivovrce, za ži-dove i za pogane.
2.	Razkrivanje i češčenje svetoga križa. Duhovnik brez mešnoga plašča drži križ v rokaj, ga razkriva i trikrat zaspev-le: »Ovo, les križa, na šterom je visilo zveličan je sveta.« Pesmarje odgovorijo: »Pridite, molimo!« Duhovnik položi križ na vankiš i ga po trikratnom pokleki poliibi. Pesmarje spevlejo Kristušove tožbe nad liidstvom, ki ga je križalo, pa je telko dobroga včino za njega. »Ludstvo moje, ka sam ti včino ali s čem sam te razžalo, odgovori mi!«
3.	Nato je tak zvana »meša s prle posvečenov hoštijov«. Duhovnik ne posveti hoštije zdaj, nego prinese s procesijov sv. hoštijo, ki jo je na Veliki četrtek posveto, h glavnomi oltari. Včasi moli Oča naš, sv. hoštijo povzdigne i sebe obhaja. Driigo sv. hoštijo, ki je ostala od večera, dene v monštranco, ki jo pregme z belim šlarom i odnese v boži grob. — Duša, idi molit živoga Boga v boži grob. Joči nad grehi, poveličuj božo liibezen!
Velika sobota. Dnes se je že veselje zbudilo v nas. Že gledamo vstaloga Zveličara. Tiidi naša duša naj vstane od grehov!
Nekda te den ne bilo bože sliižbe, liidje so moli Jezuša v bosem grobi. Proti večeri se je začnola boža služba i trpela do nedele zajtra. Katehumenom so delih sv. krst. Zato vsi obredi kažejo na dvoje: Krisvušovo vstajenje (ogenj, viizemska sveča)
i naše vstajenje (blagoslavlanje krstne vode, krst). Ti obredi se zdaj vršijo v soboto zajtra.
1.	Najprle diihovnik pred cerkevjov blagoslovi ogenj, ki se vžge s kremenom — Kristus je vstano iz kamnitoga groba. Mislimo na božo svetlost. Duhovnik blagoslovi pet zrn kadila za viizemsko svečo — znamenje peterih Kristusovih ran. Nato ide v cerkev, z blagoslovljenim ognjom prižge trikrat po edno svečo na ednom stojali (znak sv. Trojice) i zaspevlje: »Svetlost Kristusova!« Pomeni: Stara zaveza se je končala — v cerkvi ne gorijo sveče. Prihaja Svetlost nove zaveze, Kristuš, — tri sveče na ednom stojali nese duhovnik v cerkev.
2.	Nato je blagoslovlenje viizemske sveče. Diihovnik spevi je edno najlepših cerkvenih hvalnic: Veseli naj se zemlja, da je minola krnica sveta. Radiije naj se vsa Cerkev, okrašena s sijajom veličastne svetlobe. To svetišče naj odmeva v mogočnem veselji. — O, neizmerna naklonjenost bože ljubezni; da bi nas odrešo, je dariivao Sina. — Z viizemskov svečov se prižgejo druge sveče v cerkvi. Ta sveča pomeni vstaloga Kristusa.
3.	Blagoslavljanje krstne vode. Najprle se čte 12 dugih prerokb, ki kažejo moč krščanstva i krsta. Duhovnik blagoslovi krstno vodo. Med spevanjom litanij vseh svecov ide k oltari.
4.	S temi litanijami se pa že začne sv. meša. Duhovnik v beloj obleki zaspevlje Glorio, orgije zadonijo, zvonovi se oglasijo, diiše se nam veselijo. Trikrat zaspevlje mešnik, vseh z višim glasom: Aleluja, to je: Hvalite Gospoda. Po obhajili moli Marijin slavospev Magnificat -— Moja duša zvišava Gospoda. — Veselimo se Gospodovega vstajenja!
Viizemska nedelja
Vstano je Kristuš od mrtvih, premagao greh i pekeo. Viipa-nje se zbuja v nas: tiidi mi vstanemo svetli, sveti — če greh premagamo.
Viizemska nedelja — najvekši svetek v cerkvenom leti. Cerkev okrašena. Duhovnikovo oblačilo sija v svetlobi sveč. Iz stotin grl doni: Aleluja — Hvalite Gospoda.
1.	Procesija. Ponekod v nedeljo rano, pri nas na veliko soboto večer. Bog, ki je vstano od mrtvih, ide slovesno iz cerkve med liidstvo. Bandere, zastave, zvonenje, bele dekličke. Diihovnik zdigne zlato monštranco. Jezuš — Zmagovalec blagoslavlja vso faro. Sklonimo glave, navzgor srca!
2.	Slovesna sv. meša. Kadilo se zdigavlje navzgor, speva-nje naše ide v nebo. »Kristuš je zaistino vstano, aleluja!« kipi iz vsake molitvi. Mešnik moli: »To je den, ki ga je napravo Gospod. Radiijmo i veselimo se! Zahvalujte se Gospodi, ar je