KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino Letnik XX Štev. 2 Leto 1972 Vsem poslovnim prijateljem in znancem ter vsem delovnim kolektivom čestitamo ZA OBLETNICO LJUDSKE VSTAJE NA SLOVENSKEM Ljubljana, Razpotna 4 Telefon: 25091 Telegram: Simončič Ljubljana TISKARSTVO: KOMERCIALNI TISK KATALOGI PROSPEKTI ETIKETE EMBALAŽA KOLEDARJI REKLAMNI KARTONI UMETNIŠKE REPRODUKCIJE KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XX. letnik Ljubljana 1972 2. zvezek Vsebina drugega zvezka Tone Knez : Nove situlske umetnine — Stran 65 Marijan Slabe: Poskus prikaza materialnih dokaz»v iz časov preseljevanja narodov (5. in 6. stol.) v SR Slove- niji — Stran 76 Janez Höfler: Janez Krstnik Dolar (ok. 1620—1673) — Stran 82 Tatjana Hojan: >>Bucvice tega sadershanja sa mla- dust« iz leta 1794 — Stran 90 Peter Vodopivec: Črne Koza na Kranjskem v Ljub- ljani v letih 1873/74 — Stran 92 Franc Rozman: Milan Subarid in njegovo socialistično delovanje — Stran 97 Dušan Nečak: Pisarna za zasedeno ozemlje — Stran 101 Tone Zorn: Se nekaj podatkov o kulturni avtonomiji za koroške Slovence v dvajsetih letih — Stran 107 Iz dela naših zavodov in društev — Stran 110 Nove publikacije — Stran 112 Sommaire — Stran 127 Na ovitku Rezljana vrata iz Motnika (1896). Desna srednja kaseta s pol- krožnim zaključkom in motivom vaze. Foto inž. Peter Fister Ureja uredniški odbor Glavni urednik Olga Janša Odgovorni urednik Jože Zontar Izdaja in zalaga Zgodovinsko društvo za Slovenijo, sekcija za občo in narodno zgodovino — Predstavnik Majda Kunaver — Tiska tiskari na »Toneta Tomšiča« v Ljubljani — Uredništvo In uprava v Ljub- ljani, Mestni trg 27/III ~ Tekoči račun pri SDK podružnica 501-8-87/1 (Ljubljana, Miklošičeva cesta 8) — Letna naročnina 25 din, posa- mezna številka 10 din NOVE SITULSKE UMETNINE Ob figuralnih situlah iz Novega mesta TONE KNEZ Izkopavanje halštatskih gomil v Novem mestu'^ v zadnjih letih je dalo veliko odlič- nih arheoloških najdb, ki so zelo pomembne za spoznavanje in razumevanje halštatskega časa in njegove kulture ne samo pri nas v Sloveniji, temveč za širši vzhodnoalpski pro- stor. Mimo tega, da je izkopavanje v Novem mestu številčno in tipološko močno obogatilo naš arheološki fond, je osvetlilo tudi nekaj bistvenih kronoloških in kulturnozgodovin- skih problemov iztekajoče se halštatske kul- ture na Dolenjskem, ki zavzema osrednje in vodilno mesto v jugovzhodnih Alpah. Novo- meške najdbe bodo služile raziskovalcem kot primarna opora pri razlagi dolenjske skupine halštatske kulture v Sloveniji in njeni ;ca- ključni fazi, v 5. in 4. stoletju pred našim štet- jem, pred vdorom Keltov v naše kraje, toda ko je v materialnih ostaMnah Ilirov že močno zaznaven latenski vpliv. Med novomeškimi izkopaninami, ki se odli- kujejo po izrednih keramičnih oblikah in bo- gastvu jantarnega in steklenega nakita, za- vzemajo najvidnejše mesto novo odkrite figu- ralno okrašene situle, prazgodovinske umet- nine širšega, mednarodnega pomena. S šesti- mi figuralnimi situlami je Novo mesto danes na prvem mestu v celotnem vzhodnoalpskera prostoru. Pred njim je edinole bogato najdi- šče Este, domovina venetskih torevtičnih umetnin. Ti presenetljivi podatki terjajo no- vo ovrednotenje našega situlskega gradiva, preverjanje njegove umetniške in kulturno- zgodovinske izpovednosti ter ugotavljanje njegovih izdelovalnih središč. ZNAČILNOSTI IN POMEN SITULSKE UMETNOSTI Deset let je minilo od reprezentativne med- narodne razstave^ situlske umetnosti (1961 v Padovi, 1962 v Ljubljani in na Dunaju), ki je odmerila tem umetninam iz bronaste ploce^'i- ne pravično mesto v okviru evropske prazgo- dovine. Avtorji razstave so zbrali in kritič- no ocenili ves situlski inventar iz Italije, Avstrije in Jugoslavije ter z novimi tezami osveturi in na novo ovrednotili izvor, kro- nologijo in tipološko analizo teh spomenikov. Medtem pa se je pomnožilo število situlskih spomenikov in v zadnjih letih so izšla te- meljna dela,^ ki so poglobila naše znanje o teh umetninah in odprla nove probleme. Opredelitev situlske umetnosti je prepro- sta, ker je njena likovna izraznost tako svo- jevrstna, enkratna in neponovljiva ter hkrati časovno in zemljepisno jasno omejena. Vsem situlskim Spomenikom, ki jih srečamo^ na ši- rokem geografskem prostoru od Tirolske do Dolenjske in od Evganejskih gričev do Dona- ve, je skupen material, iz katerega so nareje- ni (tanka bronasta pločevina), tehnika likov- ne izvedbe (plitvi relief, izveden s pomočjo torevtičnega postopka) in oblika, po kateri so dobile umetnine ime (situia — vedrica). V krog spomenikov situlske umetnosti štejemo tudi druge predmete, ki so izdelani iz enake- ga materiala, okrašeni v enaki tehniki in s podobnimi prizori: bronaste ciste, pašne plo- šče, nožnice mečev, pokrovi posod, čelade, diademi, uhani, maske in podobno. Tudi kom- pozicija prizorov na vseh situlah je strogo odrejena in omejena: največkrat sta upošte- vani vertikalna in horizontalna simetrija, po- navljanje določenih figur, prizorov in okras- nih elementov ter včasih skoraj heraldični razpored nastopajočih figur. Časovni razpon, v katerem se situlska umetnost pojavlja, je starejša železna doba, okvirno med leti 600 in 300 pred našim štetjem. To je hkrati čas največje gospodarske blaginje in kulturne moči v naših krajih. Umetnosti izraz na bronastih situlah ali >>situlska umetnost<< je posebna likovna zvrst, ki jo je italijanski etruskolog Paliottino'' označil kot začetek evropske kontinentalne figuralne upodobitve; ta vzdržuje neposredno zvezo iz prazgodovine v zgodovinsko obdobje antike. S situlsko umetnostjo v okviru hal- 65 štatske kulture sredi prvega predkrščanskega tisočletja so bili prebivalci naših krajev prvi- krat aktivni soustvarjalci evropske kulture in civilizacije. Dolenjska je takrat prvič v svojem zgodovinskem razvoju enotna kultur- na pokrajina s svojsko domorodno omiko, ki je dobila v mlajši halštatski dobi evropski pomen. Figuralne situle ne sodijo med tako imenovane velike umetnine niti po formalni plati, saj so njihove dimenzije skromne, pred- vsem pa njihova umetniška potenca daleč za- 'ostaja na primer za sočasno plastiko v Grčiji. V situlah moramo gledati praktično uporabne umetnoobrtne izdelke s težnjo po umetniški izpovedi, ki pa ima bolj dokumentarni zna- čaj. Prav zaradi teh lastnosti pa so situle naj- bolj avtentični reprezentanti halštatske kul- ture v razcvetu plemenske aristokracije v Vzhodnih Alpah. Celotno področje, na katerem se pojavljajo situlski spomeniki, delimo na tri skupine, ki so geografsko zaključene, predvsem pa so stilno dobro opredeljene: — v prvi skupini so umetnine, ki so kon- centrirane okrog najdišča Este v Padski niži- ni — estenska skupina, — drugo skupino sestavlja notranjealpska ali južnotirolska skupina, — tretja skupina pa se je oblikovala na ju- govzhodnem robu Alp s središčem na Dolenj- skem; imenovali jo bomo dolenjska skupina. Vse tri skupine so nedvomno vsaka zase iz- delovalo središče situlskih umetnin, vsaka skupina pa z eno ali več delavnicami. Zadnja, dolenjska skupina, bo izhodišče našega na- daljnjega razpravljanja. Spodnja tabela daje pregled vseh primer- kov figuralne situlske umetnosti ki so bili do vključno leta 1971 najdeni na ozemlju Jugo- slavije. PREGLED OBJEKTOV SITULSKE UMETNOSTI V JUGOSLAVIJI* * Seznam je narejen na jjodlagi podatkov iz literature. Vanj je vključena tudi nožnica iz Vač, ki ne sodi v strogi okvip situlske umetnosti, temveč bolj kot primerjalno gradivo. 66 Iz tabele je razvidno, da med inventarjem zavzemajo prvo mesto figuralne situle, za njimi pa pašne plošče. Med najdišči jih je absolutno največ iz Dolenjske, kamor lahko s kulturnozgodovinskega vidika štejemo tudi najdbe z Vač in Zagorja, saj sta obe najdišči le obrobje dolenjske skupine halštatske kul- ture v Sloveniji. Vsi statistični podatki go- vorijo za to, da je Dolenjska nesporna do- movina mladohalštatskih situi, prav tako stilna analiza, o čemer bo govora še kasneje. Venetskemu oz. estenskemu kulturnemu krogu pa bi lahko pripisali morda najdbo iz Kobarida in eno od situi iz Vizač pri Pulju. Ilirski umetniki-torevti so nam v prizorih na bronastih situlah ohranili slovesne dogod- ke, ki so jih prirejali halštatski aristokrati ob danes nam neznanih obredih. Likovno naj- bolj dognane situle, kot na primer tista z Vač in druga z Magdalenske gore na Dolenj- skem ter slovite pašne plošče iz Vač, Zagor- ja, Brezij pri Trebelnem in z Magdalenske gore sodijo po svoji kvaliteti in izjemnosti med naše naj reprezentativne j še prazgodovin- ske najdbe. Prizori na situlah nam odkrivajo praznične trenutke iz življenja halštetske vi- soke družbe, ko le-ta v času od konca 7. sto- letja do konca 4. stoletja pred n. št. doseže največjo politično moč. To je odbobje bogatih knežjih grobov, ki se odlikujejo po zlatem nakitu in dragocenem bronastem posodju ter razkošni osebni opremi. Take bogate grobove poznamo od makedonskega Trebeništa preko Novega Pazarja in Atenice v Srbiji, Glasinca v Bosni, do Dolenjske, Hallstatta v Avstriji in Heuneburga ob Donavi v južni Nemčiji. Upodobitve na situlah so mimo tega, da sodijo v sfero umetniškega oblikovanja, tudi prvovrsten in izredno dragocen kulturnozgo- dovinski vir za razumevanje in razlago hal- štatsega časa in njegove nobili tete. Epsko- pripovedna likovna govorica na situlah nam v določeni meri nadomešča pisane vire hal- štatskega obdobja. »Dvorni« način življenja ilirskih oblastnikov na utrjenih gradiščih ima svoje vzore v vzhodnem Sredozemlju, situl- sko umetnost pa smemo z vso pravico imeno- vati ^^dvorno umetnost« halštatskega časa. Čeprav je ustvarjalna in idejna moč vzhod- noalpskih umetnikov pločevinarstva zaosta- jala za likovnim znanjem in estetskimi nazo- ri sodobnikov v Grčiji in Italiji, so s situ- lami stopili v krog ustvarjalcev prazgodovin- ske umetnosti v Vzhodnih Alpah in v južnem predalpskem prostoru. Dolenjske in vse vzhodnoalpske okrašene situle so plod dveh bistvenih sestavin, ki sta botrovali njihovemu nastanku. Domača žarnogrobiščna tradicija, zrasla in dozorela v srednjem Podonavju, je dala situlam tehnično osnovo, izraženo s tol- čenjem v pločevino, ki je dedič tako imeno- vane »Punkt-Buckel Manier«. Dala jim je tudi značilno vedrasto obliko in okras sonč- nih koles in stiliziranih račk. Sredozemska ali orientalna komponenta pa je prispevala arhajski realizem pripovednih frizov, fanta- stiko bajeslovnih živali in rastlinski okras. Na posameznih pasovih s prizori dobro lo- čimo avtohtone, severnobalkanske-subalpin- ske ikonografske prvine od tujih, grško-ital- skih in orientalnih elementov. Domače prvine oz. oblike so: noša mož in žena (deloma vpli- vana iz »modnih centrov« Etrurije) in še po- sebej značilna oblika moških pokrival, oblika naslonjačev, čelad in orožja nasploh. V do- mačo tradicijo sodita tudi način in tehnika dvobojevanja s svojevrstnimi »boksarskimi rokavicami«, ki so jih starejši avtorji tolma- čili kot gimnastične ročke in pa običaj, da halštatski velikaši v Vzhodnih Alpah pri sve- čanih pojedinah obdržijo pokrivalo na glavi. Med tuje elemente na situlskih prizorih pa štejemo poleg načina okrase van j a situi s skle- njenimi slikovnimi vodoravnimi pasovi še gr- ški običaj, da se atleti bojujejo goli, živalski friz v sklenjenem krogu, stilizacija živalskih figur ter cvetov kot okrasni element, pahlja- ča, stožčaste čelade, ptiči na živalskih hrbtih, pleteninast ornament na pašnih ploščah, boj- ni voz, krilate mitološke živali, lira in gazele- antilope, ki v alpskem svetu niso bile znane. Srečno zlitje obeh vplivov je rodilo svojsko likovno tvornost, pojav, ki ga imenujemo >^si- tulska umetnost«. Se ene značilnosti situlske umetnosti ne gre prezreti: njene konservativnosti in togosti v obliki in vsebini. V razponu dobrih tristo let, od konca 7. pa do konca 4. stoletja pred n. št., imamo na Dolenjskem celo paleto situl- skih spomenikov, začenši od najstarejšega, s kozorogi okrašenega pokrova iz Stične do najmlajših situi iz Novega mesta, ki so bile najdene v družbi z negovsko čelado, vendar so prizori na njih presenetljivo enotni. Slo- govno in vsebinsko se je svet situlske umet- nosti le malenkostno spreminjal, umetnostni izraz na situlah je vseskozi izrazito tog, do- sledno arhajsko-primitiven in strogo ukle- njen v obliko in motiviko. Kompozitnost in določen eklekticizem sta osnovni značilnosti situlske umetnosti. Ar- hajski realizem, izražen v slikovnih pasovih, v osnovi prevzet iz grške likovne tvornosti in njihovega predstavnega sveta, so ilirski in venetski torevti prilagodili svojim potrebam in okusu in ga izrazili z dobršno mero stili- zacije (ki je dostikrat tudi posledica pomanj- kljivega likovnega znanja) z motivi in vsebi- no iz domačega okolja. Prav gotovo so alpski torevti uporabljali tudi določene šablone gr- ško-italskega izvora, po katerih so se zgledo- vali. Konservativnost situlske umetnosti pa je posledica uklenjenosü v danost oblike (ve- dro, pravokotna plošča) in vsebine (slavnost- 67 ni obred) ter enotna tehnična izvedba v ved- no enakem gradivu (bronasta pločevina). To so poglavitne slogovne značilnosti situlske umetnosti halštatske kulture alpskih Ilirov in estenskega kroga Venetov v Padski nižini. FUNKCIJA, IZVOR IN USTVARJALCI SITULSKIH UMETNIN Cemu so služile situle? Ali so bile samo reprezentativni umetniški izdelki, ki so imeli zgolj okrasno-estetsko funkcijo, ali pa so imele situle tudi praktično uporabno na- membnost? Na to vprašanje nam dajejo naj- zanesljivejši odgovor prizori na različnih si- tulah, na katerih je funkcija situi jasno opre- deljena. Le-ta je bila po našem mnenju mor- da dvojna: kot nagradni pokal zmagovalcu v atletskih in spretnostnih tekmah in kot po- sebna obredna posoda, iz katere so z značil- nimi ročajastimi, največkrat keramičnimi skodelicami zajemali posebno dragoceno pi- jačo in jo delili med izbrane povabljence ob gostijah in slavnostnih obredih, ki so jih prirejali halštatski knezi po vzoru znamenitih simpozijev pri Grkih. Ali pa so bile situle v uporabi samo pri določenih obredih, ki niso imeli profanega značaja, temveč kultno-mi- tično vsebino, kot domneva Kossack.^ Prvo funkcijo srečamo le dvakrat: na si- tuli Benvenuti in iz Kufferna, kjer so si- tule obešene na posebnem stojalu, po našem mnenju z namenom, da jih bodo podelili zma- govitim tekmovalcem, ki merijo svoje sile v neposredni bližini. Kimmig* pa tolmači ti dve upodobitvi na stojalu obešenih situi kot »s pijačo napolnjene situle, shranjene v ,hladil- niku'«, pripravljene za serviranje aristokrat- skim pivcem prav tako v neposredni bližini. Enakega mnenja je tudi Kastelic' Dosti bolj pogosta in razširjena je druga funkcija situi — kot posoda za hranitev po- sebne obredne pijače, prizor, ki ga srečamo kar na šestih situlah: Vače, Magdalenska go- ra, Kuffern, Welzelach, Providence, Sanzeno in neštetokrat potrjenega v grobovih. V situ- lah so ponudili odličnim osebam najbrž omamno pijačo, pripravljeno po vsej verjet- nosti na bazi alkohola. Tudi v novomeških situlah smo našli lepe keramične zajemalke, ki so sodile k piviskemu servisu. Tak situlski servis sta vsakokrat sestavljala bronasta si- tula in keramična ali bronasta skodelica-za- jemalka.* V situlah moramo gledati drago- ceno reprezentativno obredno posodje,' ki so ga ilirski odličniki v naših krajih uporabljali v halštatskem času ob slovesnih gostijah in raznih, danes nam neznanih obredih. Kdo so bili izdelovalci oz. nosilci situlskih umetnin? Odgovor na vprašanje o etnični pri- padnosti nosilcev situlske umetnosti iščejo raziskovalci že skoraj sto let. Na to občutlji- vo vprašanje so skušali razni avtorji odgo- voriti tako z ovrednotenjem zadevnih izkopa- nin z arheološko metodo, kakor tudi s kritič- nimi analizami tekstov antičnih piscev (Stra- bo, Herodot), vendar zanesljivega odgovora na to vprašanje še danes nimamo. Večina ev- ropskih prazgodovinarjev'" si je edina, da je geografsko področje halštatske kulture ome- jeno z rekami: Saone, Pad, Krka in Sava, Donava in Vaha, področje, ki so ga v starejši železni dobi, vsekakor pa od 6. stoletja naprej zanesljivo naseljevala etnično zelo raznorod- na ljudstva: Kelti na severozahodu, Venetina jugozahodu in Iliri na jugovzhodu. Na tem širokem geografskem in etnično heterogenem prostoru sta bili prav civilizacija in kultura tisti povezovalni sili, ki sta družili ljudstva tega prostora v dokaj enotno podobo. Seveda so znotraj te velike kulturne družine vedno obstajale tudi določene neizbrisne razlike (oblike tvarne kulture, pogrebni obred), ki so družbeno-ekonomsko in etnično pogojene. Gabrovec*' meni na podlagi tipoloških zna- čilnosti materialtiih ostalin in na osnovi raz- ličnega pogrebnega obreda (skeletni pokop, sežiganje umrlih), da od starejše železne do- be dalje na Dolenjskem lahko govorimo o Ilirih kot nosilcih halštatske kulture, za ka- tero je značilen skeletni pokop v gomilah. Posebna značilnost Dolenjske so velike dru- žinsko-rodovne gomile, medtem ko so prebi- valci svetol'ucijskega območja in večjega dela zahodne Slovenije bili najbrž bliže Venetom, prebivalcem v Padski nižini in oblikovalcem estenskega kulturnega ikrogä. Le-ti 'pa so svoje rajne sežigali in njihov pepel hranili v ravnih grobovih. Ne smemo pozabiti važnega dejstva, da halštatska kultura in situlska umetnost kot njena najznačilnejša sestavina nikdar nista bili etnično vezan pojav, oziroma geografski prostor situlske umetnosti etnično ni enoten. Umetniška izpoved, način umetni- škega izražanja je vedno le odsev duhovne in idejne vezanosti, ki nikakor ni omejena samo na določeno etnično skupino ali narod- nost. Dejstvo, da so vse situle našli v izrazito bogatih — nedvomno aristokratskih — gro- bovih, nam daje tudi določen vpogled v so- cialno strukturo halštatske družbe. Inventar halštatskih grobov je zvesto zrcalo družbenih odnosov oziroma socialnih razlik tedanjih prebivalcev Dolenjske. Velike kvantitativne in kvalitativne razlike v pridatkih med po- sameznimi grobovi znotraj ene gomile so ne- izpodbitni dokazi močne socialiie diferenci- acije halštatske družbe, ki je iz sorazmerne družbene enakosti v času kulture žamih gro- bišč privedla v teku razvoja do institucije rodovno-plemenske aristokracije, ki je v sebi združevala vso oblast. Nekatere okoliščine 68 kažejo celo na dedno plemstvo.*^ Nesporno so situle, oziroma posest situi v halštatskem času privilegij takratnega plemiškega stanu, statusni simboli visoke družbe halštatskega časa. Zaradi ne dovolj natančnih in nesistema- tičnih izkopavanj v preteklosti, ko niso vse- lej zabeležili najdiščnih okoliščin, niti niso ohranili in restavrirali vseh najdb, so avtorji, ki se ukvarjajo s problemom situi, mnenja, da so figuralne situle izključno pridatek mo- ških grobov. Novejše izkopavanje pa je do- kazalo, da figuralno situlo lahko najdemo tudi v ženskem grobu, kot na primer v boga- tem grobu ilirske kneginje iz gomile III grob 33 v Novem mestu, v katerem smo našli celo dve situli! Ce je bila to samo izjema, bodo pokazala bodoča raziskovanja. Vsi starejši avtorji (razen Hochstetterja!)^' so poreklo situlskih spomenikov na področju Slovenije iskali v severnoitalijanskem etru- ščansko-venetskem krogu, od koder naj bi prišle v naše kraje kot luksusni uvoz. Da bi bile isitule lahko domač izdelek avtohtonega prebivalstva, je pred nekaj desetletji komaj kdo upošteval. V tridesetih letih je Ložar^^ v svojem eseju o prazgodovini Kranjske naka- zal možnost domačih pločevinarskih delavnic. Šele Merhartova^'^ temeljna razprava o ko- vinskih posodah je prinesla v študij evrop- ske prazgodovine zgodnjega halštatskega ča- sa in njegovih kulturnozgodovinskih tokov popolnoma nova izhodišča, nova spoznanja in nove metode interpretiranja. Z novim ovred- notenjem predvsem kovinskega gradiva je Merhart ovrgel zelo vplivno tako imenovano »italsko fascinaci j o«, ki je dolga desetletja suvereno, toda enostransko opredeljevala ko- vinske najdbe in zavračala njihov izvor zu- naj italskega prostora. Prvi, ki je pri nas prav na podlagi Merhar- tove študije dokazoval avtohtonost naših si-^^ tulskih umetnin, je bil F. Stare. V študiji o pravokotnih pašnih sponah^' je že zastopal tezo o domačih delavnicah tega okrasnega do- datka moške opreme v bogatih grobovih hal- štatskega časa, leta 1955 pa je v temeljni razpravi o prazgodovinskih posodah iz Slo- venije" suponiral dve delavnici figuralnih situi na slovenskih tleh: na Magdalenski gori in na Vačah. Živahne razprave in bistveno prevrednotenje teze o izvoru alpskih oziroma dolenjskih situlskih spomenikov v korist na- ših izdelovalnih središč je prinesla že v uvo- du citirana mednarodna razstava^^ situlske umetnosti, ki je tem umetninam dala deloma nove, predvsem pa trdnejše kronološke in ti- pološke okvire. Ob soočenju al'pskih, še po- sebej dolenjskih situi, z onimi iz severne Ita- lije so prazgodovinarji prišli do novih spo- znanj, ki govorijo odločno v prid domo rodnih ustvarjalnih središč na Dolenjskem.'' Z ob- širnimi raziskavami in temeljnimi deli W. Luckeja in O.-H. Freya^" pa so tako vzhodno- alpske-ilirske kakor tudi sevemoitalsko-ve- netske situlske umetnine dobile svojo mono- grafično obdelavo in trdno zasidrano mesto, ki jim gre v okviru evropske prazgodovine. Prav Dolenjska ima v celotnem vzhodno- alpskem prostoru daleč najvišje število situl- skih umetnin, zgovoren dokaz za samoniklost teh spomenikov na tem prostoru. Na Sloven- skem je bilo poleg figuralnih situi izkopanih tudi več z geometrijskimi motivi okrašenih situi in desetine neokrašenih situl.^* Pri pre- gledovanju najdb iz velike nekropole v Sveti Luciji (sedaj Most na Soči) je Kimmig^'^ v tržaškem muzeju naštel ostanke 70—80 ne- okrašenih situi! Število situlskih izdelkov na Dolenjskem je dovolj prepričljivo, da bomo delavnice situlskih umetnin iskali na Dolenj- skem. Te številke pa seveda še niso dokončen odsev težišč in posameznih lokalitet teh ob- jektov, kajti vsako novo sistematično izkopa- vanje halštatskih nekropol na Dolenjskem lahko prinese nova presenečenja in bistveno spremeni razmerja v številu situlskih spome- nikov na posameznih najdiščih. Težko je ver- jeti, da na primer Stična kot naša največja halštatska naselbina z okrog 25 ha obzidane- ga naselbinskega prostora in 140 gomilami tudi največja prazgodovinska aglomeracija v Vzhodnih Alpah ne bi imela več primerkov situlske umetnosti, kot jih poznamo danes, in da bi bili veliki nekropoli v Dobrniču in Smarjeti brez njih. Število danes znanih situlskih umetnin (izvzemši zadnjih situi iz Novega mesta) je rezultat bolj ali manj naključnih, večinoma nesistematičnih izkopavanj, ki so bila naj- večkrat tudi brez potrebne tehnične opreme in ustrezne dokumentacije. Izkušnje ob izko- pavanju v Novem mestu so nas izučile, kako skrajno previdno je treba ravnati s hudo po- škodovanimi in zelo krhkimi isitulskimi najd- bami, da so še sposobne za restavriranje. Ob tem izkopavanju smo tudi zaslutili, koliko situi je biloi najbrž uničenih v preteklosti pri nestrokovnih izkopavanjih Pečnika, Meklen- burške, Kušljana, Hrasta in drugih v času nebrzdane izkopavalne mrzlice na Kranj- skem, tako da je precejšen del teh umetnin bil uničen prav ob nekontroliranih in tehnič- no slabo opremljenih izkopavanjih, še celo pa pri roparskih kopanjih. Ohranjenost ozi- roma neohranjenost dolenjskih situi je usod- no odvisna od delovanja težke, z oksidi bo- gate rdečerjave i->marmorirane-« ilovice (terra rossa, ki je nastala z razpadanjem terciarnih apnencev), ki je hudo načela in v veliki meri uničila tanke bronaste umetnine. O tem so nas nazorno poučili rezultati pred leti zaklju- čenih raziskovanj na Znančevih njivah v No- vem mestu, ko kljub skrbnemu izkopavanju 69 in prizadevanju odličnih restavratorjev nismo uspeli ohraniti nekaterih krhkih bronastih umetnin. SITULE IZ NOVEGA MESTA IN NJIHOVA DELAVNICA V zadnjih sedemdesetih letih je bilo v No- vem mestu izkopanih že 9 situi: ena z geo- metrijskim okrasom v žamogrobiščni maniri, dve neokrašeni in šest figuralno okrašenih. Prvo, okrašeno situlo, je našel leta 1905 W. Šmid^a v grobu bogatega konjenika v Ma- lenškovi gomili, katere inventar kaže vse značilnosti knežjega groba. Drugo, neokraše- no situlo je izkopal R. Ložar leta 1941 v gro- bu s trinožnikom" v Kandiji. Tretjo, najbrž neokrašeno situlo smo našli poleti 1967 v go- mili I na Znančevih njivah. Ta situl'a je spo- radična najdba in je ohranjena samo v frag- mentih, ki niso okrašeni, zato je njena opre- delitev med figuralne ali neokrašene situle nekoliko sporna. V teku sistematičnih izko- pavanj gomilnega grobišča na Znančevih nji- vah v Novem mestu med leti 1967—1969 smo odkrili še šest figuralnih situi, od katerih so do trenutka, ko to poročamo, restavrirane šele tri. OPIS SITUL 1. Figuralna situla št. 1 iz knežjega groba 3 gomila IV (si. 1). Situla je gladko konične oblike, njen plašč je izdelan iz dveh kosov bronaste pločevine in spojen dvakrat z osmi- Sl. 1. Figuralna situla št. 1 iz knežjega groba (gomila IV grob 3). Na situli so v sklenjenem krogu upodob- ljene stopajoče gazele. Višina situle 21 cm. Sl. 2. Keramična skodelica-zajemalka iz figuralne situ- le št. 1. mi zakovicami. Med posameznimi zakovicami je vsakokrat s peterimi drobnimi iztolčenimi pikami predstavljen motiv Andrejevega kri- ža, oziroma znak v obliki črke X. Dno je na plašč situle pritrjeno s pomočjo zapognjenega roba-zavihka, ki od zunanje strani oklepa spodnji rob plašča posode. V spodnjem delu plašča je bila situla na enem mestu že v pra- zgodovinskem času poškodvana in predrta ter nato zakrpana z dvema zakovicama. Rame situle je konično zaobljeno in kratko. Vrhnji rob situle Je navzven zarobljen okrog svin- čenega jedra. Polkrožni ročaj situle se na obeh konceh zaključuje s stilizirano račjo glavico. Ročaj situle je vdet v zankasti pra- vokotni ataši, vsaka od njiju pa je pritrjena na plašč s po štirimi zakovicami. Situla je okrašena s tremi ornamentalnimi pasovi: srednji 5 cm visoki figuralni pas obrobljata zgoraj in spodaj po 2,5 cm visok pas z moti- vom »ribjega mehurja«. Posamezni pasovi so omejeni in med seboj ločeni z dvojnim pla- stičnim rebrom. Na srednjem, figuralnem pa- su, je upodobljenih osem v levo stran stopa- jočih gazel-antilop. Vsaka od njih drži v dvignjenem gobcu stilizirano vejico z bunčico na koncu (sl. 5). Vse živali so upodobljene shematično, kar se kaže najbolj v oblikovanju glav, parkljev in v razpotegnjenih, nesoraz- mernih trupih. Rogovi pri vseh živalih so dolgi in rahlo zakrivljeni v obliki valovnice. Konture teles so izdelane s pomočjo fine gra- vure, tudi rogovi posameznih živali so silno drobno prečno gravirani. Položaj telesa in nog je pri vseh živalih enak. S pomočjo ša- blone iztolčeni motiv ribjega mehurja v okrasni borduri figuralnega friza je začrtan z drobno gravuro. Višina situle z ročajem 31 cm, višina situle brez ročaja 21 cm, premer dna 12 cm, premer situle na ramenu 19 cm. Na dnu situle so našli keramično skodelico — zajemalko z visokim ročajem (sl. 2). 2. Figuralna situla št. 2 iz knežjega groba 3 gomila IV (sl. 4). Situla je konkavno ko- 70 Sl. 3. Keramična zajemalka iz figuralne situle št. 2. Ročaj posode je okrašen z rogatima živalskima glavicama. nične oblike s kratkim in ostro koničnim ra- menom. Plašč situle je izdelan iz enega kosa bronaste pločevine in zakovičen z desetimi zakovicami. Med vsemi zakovicami je izdelan motiv Andrejevega križa s pomočjo peterih iztolčenih pik. Dno situle z zavihanim robom oklepa spodnji del posode. Gornji rob situle je navzven zarobljen okrog svinčenega jedra. Gladki ročaj situle je na obeh koncih izobli- kovan v stilizirane račje glavice. Ročaj je na rame pritrjen z dvema zankastima pravokot- nima atašama, ki sta obrobljeni s tanko gra- vuro. Vsaka ataša je na rame situle pritrjena s po štirimi zakovicami. Situla je okrašena s tremi pasovi: na sredi je figuralni friz s pri- zorom sprevoda, ki ga zgoraj in spodaj obrob- lja pas močno stiliziranega cvetnega motiva. Na srednjem, do 5,5 cm visokem figuralnem frizu je upodobljen slovesen sprevod v desno stran stopajočih oboroženih konjenikov, peš- cev in konj. Oba pasova stiliziranih cvetov sta visoka po 2,5 cm. Pasovi so med seboj lo- čeni z dvojnim plastičnim rebrom. Opis figu- ralnega friza: na čelu sprevoda so trije ko- njeniki, oboroženi z rahlo ovalnimi ščiti v desnici, na glavah pa nosijo nizke, baretkam podobne čepice (sl. 6). Figure konjenikov so izdelane zelo shematično in brez nakazanih rok. Trem jezdecem sledi en sam, neosedlan konj. Temu sledita dva pešca, zadnji od njiju vodi konja na povodcu. Sledi spet neosedlan konj in zopet dva pešca, od katerih zadnji vodi na povodcu konja, otovorjenega s štirimi vrečami, (sl. 7). Scenski razpored sprevoda je naslednji: trije konjeniki —¦ konj — dva peš- ca — dva konja — dva pešca — tovorni konj. Figure vseh štirih pešcev so enako oblečene: na glavi nosijo enaka široka nizka pokrivala kot jezdeci, ogrnjeni so v dolga, pod kolena segajoča, plaščem podobna oblačila. Na nogah nosijo spredaj navzgor zakrivljena obuvala, ki močno spominjajo na opanke. Figure peš- cev nimajo nakazanih rok. Vsi konji so enako stilizirano upodobljeni: enak jim je korak in vsi, tudi tisti brez jezdecev, imajo z drobnimi gravurami nakazano jezdno opremo na gla- vah in vratovih: jermen je, uzdo in brzdo. Vsi konji imajo žimnat čop na čelu izoblikovan v ostro konico, pristrižena griva je naznače- na po vsej dolžini vratu z gostimi finimi ure- zi, rep je pri vseh spleten v kito in zavezan v stiliziran vozel. Ušesa vseh konj so obrnje- na nazaj in imajo neresnično rožičkasto obli- ko. Telesa konj so močno nesorazmerno upo- dobljena: medtem ko so vratovi, prsi in zad- ki močni in voluminozni, so hrbti oziroma trupi ozki in razvlečeni, noge so tanke in vi- soke. Kopita so izdelana poenostavljeno, moč- no poudarjeni pa so žimnati čopi na bincljih in skočni sklep. Drugemu, tretjemu in četr- temu konju visi iz gobca tanka vitica z bun- čico na koncu. Za hrbtom prvega in drugega konjenika sta upodobljena po ena stilizirana šesterolistna oziroma sedmerolistna roža s po- močjo iztolčenih bunčic. Nad hrbti dveh neo- sedlanih konj visi navzdol po en stiliziran cvetni popek, pod konjskimi trebuhi pa po ena iztolčena bunčica. Konture vseh figur so na zunanji strani gravirane oziroma urezane z udarci zelo ozkega, finega dleta. Višina si- tule z ročajem 30 cm, višina situle brez roča- i Sl. 4. Figuralna situla št. 2 iz knežjega groba (gomila IV grob 3). Na situli je upodobljen slovesen sprevod konjenikov, pešcev In konj. Višina situle 21 cm. 71 SI. 5. Detajl s figuralne situle št. 1; stopajoči gazeli. SI. 6. Detajl s figuralne situle št. 2; jezdec z okroglim ščitom v desnici. 72 SI. 7. Detajl s figuralne situle št. 2: dva moža peljeta na povodcu z vrečami obloženega tovornega konja. SI. 8. Razvit plašč tretje figuralne situle (gomila II grob 6) z upodobitvijo stopajočlh gazel. ja 21 cm, premer dna 13,5 cm, premer na ra- menu 22 cm. Na dnu situle je bila najdena keramična zajemalka z visokim ročajem, ki je okrašen z dvema rogatima živalskima gla- vicama (si. 3). 3. Figuralna situla iz gomile II grob 6 (si. 8). Situla je gladko konične oblike s kratkim koničnim ramenom. Plašč situle je izdelan iz enega kosa bronaste pločevine in spojen s še- • stimi zakovicami. Med vsako zakovico je upo- dobljen motiv Andrejevega križa s pomočjo peterih drobnih iztolčenih pikic. Dno situle z zavihanim robom oklepa spodnji del situlske- ga plašča. Gornji rob situle je navzven za- robljen okrog svinčenega jedra. Ročaj situle je na obeh konceh izoblikovan v stilizirane račje glavice. Na rame situle je ročaj pritr- jen z dvema zankastima pravokotnima ataša- \ 73 ma, ki sta obrobljeni s tanko gravuro. Vsaka ataša je na rame situle pritrjena s po štirimi zakovicami. Situla je okrašena s tremi paso- vi: z enim figuralnim frizom, ki ga zgoraj in spodaj obroblja omamen talni pas z motivom ribjega mehurja. Posamezni pasovi so med seboj ločeni z dvojnim plastičnim rebrom. Na srednjem, 6,5 cm visokem figuralnem frizu ]e upodobljenih deset, v desno stran stopajočih gazel-antilop. Živali stopajo z dvignjeno gla- vo, medtem ko je položaj nog pri posameznih živalih različen. Vse živali imajo dolge, va- lovito ukrivljene rogove, ki so okrašeni ozi- roma izpolhjeni s finimi iztolčenimi pikicami. Peterim živalim visijo iz gobca tanke rastlin- ske vejice s stiliziranim, podolgovatim listom na koncu. Nad zadkom prve živali je upodob- ljen viseč stiliziran rastlinski motiv, pod tre- buhom prve, druge, sedme in devete živali pa so upodobljeni podobni rožičkasti motivi kot polhila. Rep ni pri vseh živalih naznačen. Konture živalskih teles so na zunanji strani obrobljene s pomočjo fine gravure. Zgornji in spodnji pas »ribjega mehurja« je širok vsakorat 4,5 cm. Višina situle z ročajem 34 cm, višina situle brez ročaja 25 cm, premer dna 13 cm, premer situle na ramenu 25,2 cm. ZAKLJUČEK Veliko število figuralnih situi iz enega naj- dišča in njihova slogovna enakost nas silita k domnevi, da so vse bile izdelane v eni de- lavnici v Novem mestu. Poleg tega, da so vse novomeške situle iz poznega halštatskega ča- sa, o čemer nam govorijo spremljajoče najd- be kot kasne certoške fibule, negovska čela- da, itd., so tudi stilno enotne, Ta stilna enot- nost, ki je hkrati značilnost situlske umetnosti v njenem poznem času, so: en sam figuralni friz, okrasna bordura v obliki ribjega mehur- ja (izvor tega lika moramo najbrž iskati v keltskem likovnem zakladu), konkavno ko- nična oblika situle, prizor stopajočih gazel v sklenjenem krogu, močna stilizacija človeških in živalskih figur ter značilen znak Andreje- vega križa, izdelan z drobnimi iztolčenimi pi- kicami med zakovicami, ki spajajo plašč vsa- ke situle. Trenutno šele tri restavrirane si- tule iz Novega mesta so prinesle v oblikov- ni zaklad situlske umetnosti tudi dve novosti: doslej neznano okrasno bordure v oblild močno stiliziranega cveta ali palmete in po- dobo tovornega konja, ki nosi vreče (ali mor- da vinske mehove?). Oboje krasi figuralno situlo št. 2 iz bogatega knežjega groba (si. 4 in 7). Pred seboj imamo primerke situlske umet- nosti iztekajočega se halštatskega časa, iz 4. stoletja pred n. št., ko je ta način umetniške- ga izražanja že v zamiranju. Živalske in še bolj človeške figure na situlah v tem času so močno stilizirane, izpuščeni so vsi detajli, skrbno pa je izdelan in poudarjen okrasni element. Medtem ko so človeške figure na- glašeno poenostavljene in toge, pa so upodo- bitve konj in gazel dosti bolj dinamične in skrbneje izdelane v podrobnostih. V tem ob- dobju ikonografski poudarek ni več na zgod- bi, temveč na formi in okrasu. Prej je bil situlski plašč razdeljen na tri ali štiri pripo- vedne pasove, sedaj pa je zgodba reducirana na en sam figuralni friz, ki ima vse bolj de- korativno funkcijo. Situlski stil v svojem poznem obdobju ni več pripoveden, ampak vse bolj dekorativen. Na podlagi oblikovne in stilne analize bi lahko delavnici v Novem mestu pripisali po- leg novomeških situi še situlo iz VaMčne vasi (Narodni muzej, Ljubljana, inv. št. 11790), situlo iz Vač, ki jo hrani Ashmolean Museum v Oxfordu in morda še situlo, ki jo je izko- pala vojvodinja Meklenburška na Magdalen- ski gori in jo sedaj hrani Peabody Museum v Cambridge, Mass. Drugo, starejšo delavni- co situlskih umetnin moramo iskati v zahod- ni Dolenjski: na Magdalenski gori, kjer jo je domneval že Stare^^ ali pa, v Stični in morda celo na Vačah. Kaže, da so starejši situlski spomeniki izdelani in uporabljani v zahod- nem delu Slovenije, mlajše umetnine pa bolj v njenem vzhodnem delu. Preseneča dejstvo, da vzhodno od Novega mesta niso našli še nobenega primerka, ki bi sodil v krog figuralne situlske umetnosti, če- prav je vzhodna Dolenjska s Posavjem boga- ta halštatskih najdišč: Vin j i vrh—Šmarjeta, Rovišče, Brusnice, Kostanjevica z okolico. Velike Malence, Libna, področje Mokronoga in Sevnice. Je to zgolj naključje ali pravilo? Ali smemo odsotnost figuralnih situi na vzhodnem Dolenjskem pripisati vplivu šta- jerske skupine halštatske kulture, ki kaže najmočnejše elemente žarnogrobiščne kulture in ne pozna situlskih upodobitev? Ali so te- mu vzrok etnične razlike? Ce se pridružimo mnenju O.-H. Freya,^* da so prazgodovinska gradišča na Dolenjskem skoraj vedno sredi- šče neke dolinice ali ravnine in hkrati sedež vladajočega aristokrata, potem moramo pri- znati, da je gradišče na Vinjem vrhu nad Be- lo cerkvijo zadnje veliko gradišče klasičnega dolenjskega halštata na njegovi vzhodni stra- ni. Od Bele cerkve naprej proti vzhodu se pokrajina nenadoma spremeni, tu preneha značilni gričevnati svet Dolenjske in odpre se ravninski svet spodnje krške doline, skraj- ni zahodni rob velike ravnine, ki ju tvorita porečje Save in Donave. Z drugimi besedami: naravna meja je narekovala najbrž tudi do- ločene kulturno-civilizacijske in etnične me- je, ki odsevajo v materialhi zapuščini minulih epoh. 74 Kakor so širokopotezno zasnovana in stra- teško pretehtano utrjena gradišča ter monu- mentalne rodovne gomile zunanji izraz moči in veljave halštatskih Ilirov na Dolenjskem, tako so figuralne situle neminljivi intimni umetniški spomeniki neugnane radoživosti in častihlepja halštatske aristokracije v razcve- tu železnodobne civilizacije. Situlsko umet- nost lahko označimo kot likovno manifestaci- jo halštatske aristokracije, saj so edinole predstavniki tedanje nobilitete bili njeni na- ročniki, nosilci in uporabniki. Vzvišeni ekspresivni realizem v situlski umetnosti, za katerega so v klasičnem obdob- ju značilhe močne prvine naturalizma, je izšel iz strogega ritma žamogrobiščne simbo- like in geometrijske motivike, ki je bila oplo- jena s sredozemsko pripovedno figuraliko. Poudarjeno pripovednost situlskega realizma je z vdorom Keltov in pod vplivom njihovega izročila zamenjala bujna fantastika popolne dekoracije keltsko-latenskega likovnega izra- za, ki je nastala kot posledica dosledne stili- zacije živalske in antropomorfne figur alike. Ustvarjanje situlskih umetnin je bilo nasilno pretrgano. Nenadni vdor napadalnih keltskih rodov v naše kraje ni zlomil samo politične neodvisnosti in gospodarske moči ilirskih ple- men, temveč je presekal tudi niti halštatske kulturne tvornosti. Kelt okupator je nasilno porušil bogato halštatsko tradicijo in ustvar- jalnost Ilirov, njihovo mitologijo in pogreb- ni obred ter domorodcem vsilil svojo civili- zacijo, zraslo v drugačnih okoliščinah, z dru- gačnim izročilom. Z vdorom Keltov in njihovo prevlado, po porazu ilirskih knezov v naših krajih, se Je zaključil zlati vek naše prazgodovine, ki je dosegla svoj vrh v mlajšem obdobju halštat- skega časa. Iliri na Dolenjskem so bili z do- bro razvitim železarstvom in z odlično meta- lurgijo tudi pomemben gospodarski činitelj na prostoru med severnim Jadranom (caput Adriae) in Donavo. Po keltskem vdoru na Do- lenjsko sredi 3. stoletja je ta dežela postala spet stoletja dolgo nepomembna, anonimna provinca. Izgubila je sloves tvorne in vodil- ne kulturne pokrajine vse do visokega sred- njega veka, ko sta v Stični in Kostanjevici spet zrasli pomembni kulturni središči, ki sta stoletja dolgo izžarevali svoj vpliv daleč v slovenski prostor. OPOMBE 1. T. Knez, Kronika 18, 1970, 11 ss; T. Knee. Nwo mesto v dlavnini (1972). — 2. Ob tej razsta- vi so izšli razstavni katalogi v italijanščini (Mo- stra dedl'arte delle Situle dal Po al Danubio', Pa- dova 1961), slovenščini (Umetnost alpskih Ilirov in Venetov, Ljubljana 1962) in nemščini (Situlen- kunst zwischen Po und Donau, Wien 1962). — 3. Lucke-Frey, Die Situla in Providence (Rhode Island). Römisch-Germanische Forschungen, Band 26 (1962); O.-H. Frey, Die Entstehung der Situlen- kunst. Römisch-Germanische Forschungen, Band 31 (1969); W. Kimmig. 43.-44. Bericht der Rö- misch-Germanischen Kommission 1962—1963, 31 ss; J. Kastelic, Umetnost situi (1965). — 4. M. Pallottino, Situlenkunst zwischen Po und Donau (Ausstellungskatalog, Wien 1962), 16. — 5. G. Kossack, Varia archeologica (Wilhelm Unverzagt zum 70. Geburtstag dargebracht). Deutsche Akad. d. Wiss. zu Berlin, Schriften d. Sekt, für Vor- und Frühgeschichte Band 16, 105. — 6. W. Kim- mig, o. c, 91. —¦ 7. J. Kastelic, Umetnost alpskih Ilirov in Venetov (Razstavni katalog, Ljubljana 1962), 48. — 8. Podoben pojav pivsikega servisa srečamo še v naslednjih primerih: Stična (Ložar, GMDS 18, 1937, 7 ss); Este-situla Benvenuti (Luc- ke-Frey, o. C, 63; Kuffern (Lucke-Frey- o. c, 82); Klein-Klein (Schmid, PZ 24, 1933, 260 sl. 37 in 273 sl. 47 a-b). — 9. O funkciji situi cfr.: Kim- mig, o. C, 91 siS. — 10. W. Angeli, Krieger und Salzherren (Ausstellungskatalog, Mainz 1970), 38. —¦ 11. S. Gabrovec, Arheološki vestnik 15'—16, 1964—1965, 43 s; S. Gabrovec, Simpozijum o te- ritorijalnom i hronološkom razgraničenju lUra u preistorijskom dobu (Sarajevo 1964), 215 ss. — 12. W. Kimmig, Die Heuneburg an der oberen Donau (1968), 95 ss. — 13. Kratek pregled vseh dosedanjih tez o izvoru in razprostranjenosti si- tulskih spomenikov z navedbo vse zadevne lite- ratura daje: Lucke-Frey, o. c, 4 s. — 14. R. Lo- žar, GMDS 15, 1934, 40. — 15. G. v. Merhart, Festschrift RGZM 2 (1952), 1 ss. — 16. F. Stare, Arheološki vestnik 3, 1952, 207. — 17. F. Stare, Zbornik filozofske fakultete II, Ljubljana 1955, 141 (odslej: Stare, Zbornik); Kimmig, o. c, 102. — 18. Glej opombo 2. — 19. W. Kimmig, o. c, 102. — 20. Glej opombo 3. — 21. Za ugotavljanje števila situi primerjaj kataloge najdb Stare, Zbornik, 146 ss; Lucke-Frey, o. c, 70 ss; O.-H. Frey, c. c, 101. — 22. W. Kimmigl, a. c, 78 opomba 90, 81. — 23. W. Smid, Camiola 1, 19Ö8, 202 ss. — 24. S. Gabrovec, Arheološki vestnik 19, 1968, 160 ss; F. Stare, Zbornik, tab. VI, 1. — 25. F. Stare, Zbornik, 141. — 26. O.-H. Frey, Alma mater Philippina (Marburg/Lahn), Winterseme- ster 196a/69, 10. O.-H. Frey, Varstvo spomenikov 13—14, 1968—19"69, 20. 75 POSKUS PRIKAZA MATERIALNIH DOKAZOV IZ CASA PRESELJEVANJA NARODOV (5. IN 6. STOL.) V SR SLOVENIJI MABUAN SLABE Nemalokrat zasledimo v poznoantičnih kul- turnih slojih, zlasti na najdiščih v nižinskih predelih ob velikih komunikacijskih žilah nenaden konec ali pa močan presledek ma- terialih življenjskih ostankov. Ta pojav pri- pisujemo nemirnemu času preseljevanja na- rodov, ki se prične v naših krajih močneje kazati že konec 4. stoletja, zlasti pa še v 5. stoletju in traja vse do konca 6. stoletja oz. začetkov 7. stol. Tradicionalni način že vtečenega življenja, ki ga je dajala antika tu živečemu, več ali manj romaniziranemu prebivalstvu, se prične v tem času močno in hitro spreminjati. To se opaža predvsem v spremembi strukture pre- bivalstva in v izbiri lokacije za nova bivali- šča.' Zidane zapore na kraških tleh, obnov- ljene nekje v zač. 5. stol., niso opravljale dol- go svoje naloge. Pod pritiskom stalnih vdo- rov počasi izgubljajo svoj pomen in odpirajo se vrata v Itali j o.^ Stalna negotovost, ki j# povzročajo nenadni vdori in prehodi tujih ljudstev, predvsem z vzhoda, je vzrok, da prebivalstvo, zlasti socialno višje stoječi sloj, prične zapuščati dotedanja, ne dovolj utrjena in stalnim nevarnostim izpostavljena naselja, in beži v bližino dobro zavarovanih antičnih mest ob morju, oziroma še dalje v Italijo. Ostalo prebivalstvo, po vsej verjetnosti se- stavljeno v glavnem iz nižjih slojev — tega predstavljajo predvsem bolj ali manj roma- nizirani staroselci — pa se zaradi varnosti umika v težje dostopne in zavarovane kraje, od katerih so bili nekateri poseljeni že od prazgodovinskih časov dalje.^ Ta nova naselja — nekatera med njimi so imela tudi važen strateški položaj — po vsej verjetnosti niso predstavljala v svojem za- četnem stadiju nekega pravnega značaja, marveč jih lahko smatramo samo za pribe- žališča.* Kasneje pa verjetno izgube le indi- vidualni obrambni pomen in se vključijo v širši obrambni sistem, ki je predstavljal neki zunanji varovalni obroč pred vrati v Italijo.* V ta sistem obrambnih zapor spada prav gotovo utrjeno naselje iz druge polovice 3. stol. nad Velikimi Malencami,* ki je bilo po- novno pozidano, oziroma zavarovano v začet- ku 5. stol. Osnovna naloga te trdnjave je bi- la predvsem v varovanju prehoda; tod mimo je namreč vodila glavna antična cesta Siscia —Emona. Postojanka je bila deloma raziska- na pred dobrimi 40 leti. Takrat so našli tudi vrč z značilnim omamentom langobardskega kulturnega horizonta, kar dokazuje obstoj življenja na tem kastelu tudi še v drugi po- lovici 6. stol. O pomembnosti te obrambne postojanke pa govore tudi pisani viri, iz ka- terih zvemo o posebni skrbi bizantinskega cesarja Justinijana za varovanje te trdnja- ve.'' Kolikšen delež je imela ob tem nekoliko zahodneje ležeča poznoantična naselbina na Starem gradu nad Podbočjem,^ zaradi pre- majhnega poznavanja te naselbine, ni mogoče sklepati. Podobno lahko rečemo tudi za kas- norimsko zidano utrdbo iz Zidanega Gabra pod Gorjanci (arheološke najdbe datirajo predvsem v VI. stoletje),' ter poznoantično za- točišče na Trbincu pri Mirni,'" kjer so bili odkriti ostanki zidov" in novec Anastazija I (491—518).'2 Po Deschmannu naj bi najdeno železno orožje pripadalo celo merovinškemu času.'' Zelo malo pa je znanega tudi o postojanki na Tinju pri Zusmu, imenovanem tudi Stari grad oziroma Ančkinovo gradišče, kjer so bili baje odkopani obrambni nasipi, ki so varo- vali to poznoantično zatočišče.'* Isto pa velja tudi za naselje na Križni gori na Notranj- skem, ki bi bila doslej edina znana postojan- ka na tem predelu.'^ V zadnjem času je obrnjena pozornost zla- sti v dve poznoantični, oziroma zgodnjesred- njeveški utrjeni naselbini in to na Vranje" pri Sevnici in Rifnik pri Šentjurju." Antični refugij na Vran ju iz poznega 4. oziroma 5. stoletja je bil obzidan v oblild trikotnika, s stolpi na dveh koncih. V obrambni zid — to je znano tudi na drugih poznoantičnih kastelih — so bile vzidane an- tične spolije. Tu so ljudje prebivali verjetno še tja do prvih vdorov Slovanov, kar bi do- kazovale ne samo nekatere najdbe (Justini- janov novec), temveč tudi odmaknjenost po- stojanke od glavnih poti, kar je omogočalo verjetno mirnejši način življenja. Severno od Vranja leži Rifnik, čigar gre- ben je bil utrjen že v 2. stol. ter kasneje v pozni antiki. Bil je prav tako obljuden mor- da tja do konca 6. stol. Zadnje faze naselitve dokazuje 109 odkopanih grobov iz konca 5. ter deloma še iz druge polovice 6. stoletja. V grobovih je poleg predmetov poznoantične in staroselske tradicije (železni noži, razne ja- gode, koščeni glavniki, uhani s kocko in ko- šarico, novci itd.) najti tudi gradivo vzhod- nogotskega (ločna fibula) in langobardskega (s fibula) kulturnega horizonta. V notranjosti Slovenije moramo omenitL najprej Polhograjsko goro nad Polhovim Gradcem,'^ ki naj bi bila ne samo v času pre- seljevanja, temveč že prej, važna utrdbena in obrambna točka, ki se je vključevala v 76 vrhniški klavzurni kompleks." V naselbin- skem območju, ki je bilo obzidano — ostanki zidov se lahko sledijo še danes — je bil od- kopan depo z raznimi kovinskimi predmeti (npr. tehtnica z utežmi, razne kovinske po- sode, fibula). Predmeti bi po svoji tipološki strani izražali tako romansko, kot deloma tudi langobardsko in merovinško provenien- ce. Depo naj bi bil zakopan nekje pred kon- cem prve polovice 6. stoletja, medtem ko bi posamezni predmeti pripadli še poznemu 5. stol.2o Izrazit obrambni, oziroma varovalni ."^na- čaj je imela verjetno tudi pred leti raziskana utrdbena postojanka Gradišče nad Pivko pri Kranju^i z obrambnimi jarki in nasipom ter štirioglatim stolpom v sredini, v katerem so bili prav tako kot gradbeni material uporab- ljeni kosi obdelanih antičnih kamnov. Gradi- šče je varovalo v pozni antiki pa tudi kasne- je, vse dokler ga niso podrli Slovani, pot Mengeš—Kranj—Virunum. Podobno nalogo pa sta imeli tudi pozno- antična utrdba Sv. Pavel nad Ajdovščino"^ ter Sv. Pavel nad Vrtovinom,^^ jjjgr je bil poznoantični obrambni kompleks zgrajen na starejših antičnih slojih in kjer bi, po najd- bah sodeč, življenje ne zamrlo skoraj tja do 9. stoletja. Višek opustošenja doživijo naša tla v času prehoda Atilbvih hord v Italijo in na zahod. Takrat naj bi propadla tudi vsa tri glavna upravna središča Poetovio, Celeia in Emona, prav gotovo pa ta naval ni prizanesel tudi drugim več ali manj utrjenim naseljem, ki so mu bila napoti.^^ Arheološke najdbe v ome- njenih treh mestih so iz teh obdobij razme- roma skromne. Na emonskih tleh npr. do pred kratkim iz petega stoletja nismo poznali najdb. Na podlagi zgodovinskega vira moremo le sklepati, da sta škofiji v Emoni in Gelei prenehali obstojati proti koncu 6. stoletja.-'^ Sele zadnja povojna zaščitna raziskovanja so odkrila poleg nekaterih drobnih ostankov tudi stavbne elemente krščanskega škofijske- ga sedeža s pripadajočim sakralnim kom- pleksom, ki odpirajo nove poglede v obdobje pred Atilbvim porušen jem mesta.^^^ V Celju naj bi po Atilovem uničenju me- sta postavili starokrščansko baziliko, katere ostanke naj bi našli konec 19. stoletja.^' Nekoliko več dokaznega gradiva poznamo za ta čas na ptujskih tleh. V pozni antiki po- časi zamre urbana celota na desnem bregu Drave in vedno bolj pridobiva na pomenu utrjena naselbina na njenem levem bregu '< (odkopani poznoantični stavbni ostanki)^' in grajskem območju, kjer naj bi odkopali sle- dove starokrščanske bazilike, zgrajene na prehodu v 5. stoletje, ki so jo porušili Huni.-^ V 4. oz. 5. stol. pa naj bi bili pokopani mrt- veci v antične stavbne ostanke na Zg. bregu, ob katerih naj bi bili tudi pridevki gotskega porekla (predvsem pašni okovi) Vendar se teza o gotski pripadnosti grobov danes vse bolj zavrača, zlasti še po analizi grobnih pri- datkov z istočasnega, poznoantičnega grobi- šča v Brezju pri Zrečah.^« V času vzhodnogotske okupacije ali morda še prej pa naj bi stala na Ptujskem gradu trdnjavica, ki bi se vključevala v poznoantič- ni utrdbeni sistem. Tu so bili odkopani tudi temelji večinoma lesenih gotskih hiš.^' Po- udariti je treba, da celotno ptujsko področje ne premore drobnih, tako vzhodnogotsküi kot kasnejših langobardskih najdb, kakršne po- znamo običajno na drugih najdiščih tega časa. Četrt stoletja po Atilovem vdoru razna pretežno germanska ljudstva dokončno uni- čijo zahodno rimsko cesarstvo. Takrat se verjetno povrne državna meja s Trojan na Hrušico.'^ Šele v zadnjem desetletju 5. stol. se razmere nekoliko umirijo in šele boj za obstoj gotske države in kasneje preseljevanje langobardskih plemen v severno Italijo po- novno razburkajo našo sedanjo domovino, ki kmalu zatem, še pred koncem 6. stol., začuti tudi prve navale slovanske in obrske sile. Relativna mirnost v času vzhodno-gotske nadvlade in nekakšna renesansa tradicional- nih antičnih oblik'^ je sicer omogočila na- ravnejši način življenja, vendar so določeni upravni ukrepi kot tudi nova verska hotenja bila verjetno na eni strani vzrok za še na- daljnje razseljevanje ljudi in na drugi za prve možne infiltracije germanskega življa v že ustaljeno, bolj ali manj romanizirano strukturo prebivalstva. Vendar pa prav iz teh razlogov kot tudi zaradi kratkotrajne in nezadostne gotske prisotnosti do globlje asi- milacije ni nikoli prišlo,^^ kar velja tudi za kasnejša langobardska plemena. V tem času se prenese verjetno utrjena obrambna črta na italsko ozemlje in sicer na območje vzhod- nega roba furlanske nižine.^^ Koliko se je občutil padec gotske države pri nas, danes še ni mogoče ugotoviti. Vse- kakor pa se nadaljnja sprememba tako v strukturi prebivalstva kakor tudi v uprav- nem smislu — saj poskus uveljavljanja ger- manskega upravnega kodeksa lahko priča- kujemo tod šele s prisotnostjo Langobardov — izraža morda šele po padcu gotske države, nekje v sredini 6. stol. in traja do odhoda Langobardov leta 568. Posamezne najdbe, zlasti iz kranjske nekropole in morda tudi iz Podmelca nakazujejo, da so Langobardi kljub bizantinski pogodbi, ki jih je vezala za odhod v Italijo, bodisi zaradi strateških kot tudi gospodarskih razmer, obdržali posamezna ključna mesta zunaj italske obrambne linije do prvih slovanskih stikov,'* ki dokončno po nekaj stoletjih prekrijejo oz. zabrišejo sledo- 77 ve tako antične oz. staroselske, kot tudi even- tualne germanske tradicije na naših tleh. Na Gorenjskem sodi v to stoletno prehod- no obdobje poleg že imenovanega Gradišča nad Pivko pri Kranju"' tudi doslej največje odkrito zgodnjesrednjeveško grobišče pri nas z več kot 750, na začetku tega stoletja odko- panih grobov, na Lajhu v Kranju.'^ Prevla- dujejo ženski grobovi. Pridevki so različni, zlasti pa so pomembni novci, razni tipi fibul (ločne, okrogle, ptičje ter S zaponke), uhani s kockami in poliedri, zapestnice in prstani, raznovrstne pašne spone, okovi, nekateri od njih so izdelani iz poldragih in dragih kovin ter pogosto okrašeni s poldragim kamenjem. Znano je precejšnje število koščenih glavni- kov, ki so pogost pridevek v grobovih tega časa, veliko število raznih steklenih in jan- tarjevih jagod, vrsta raznega orodja za ob- delavo raznovrstnega materiala, keramično gradivo itd. V sedmih grobovih so bili verjet- no pokopani vojščaki z orožjem (nekaj pri- merov langobardske spate). Prvi znaki ger- manskih ostalin na grobišču segajo v konec 5. stol. in jih sledimo tja do začetkov 7. stol. Večina grobov naj bi pripadala domačemu, dokaj romaniziranemu prebivalstvu, deloma pa tudi Vzhodnim Gotom in več Langobar- dom in morda celo Alemanom. Leta 1949 in 1951 so bili raziskani 103 gro- bovi na Bl'edu,'» ki pripadajo času od druge polovice 6. stol., predvsem pa 7. stol. Grobni pridevki, kot razni uhani z masivno ali vo- tlo kocko, uhani s košarico, nekaj železnih zapestnic, posamezne fibule, prstani, glavniki, razne ovratnice iz steklenih jagod, bronasti igli in podobno, izražajo predvsem močno za- starelo tradicijo, ki se je ohranila na dolo- čenih mestih, čeprav so ü kraji že močno po- seljeni s slovenskim življem. Med pridevki je tudi nekaj predmetov (več fibul), ki pripa- dajo germanskemu kulturnemu krogu. Poznoantičnemu obdobju pa verjetno lahko pripišemo tudi grob iz Most pri Žirovnici,^" ki je bil pokrit z obdelanimi kamni. Od šestih skeletov, ki so ležali v njem, so bili ohranjeni le še štirje. Za to domnevo bi govoril pred- vsem način pokopa, oziroma položaj skele- tov v grobu. Ob stari poti, ki naj bi vodila prek Selške doline v Tolmin, leži v Baski grapi znano grobišče Podmelec,"' kjer so bili prvi skeleti odkopani, vendar uničeni že pred prvo sve- tovno vojno. Po drugi vojni pa je bilo odkri- tih še osem grobov. Grobne najdbe, oziroma pridevki (železna in bronasta pašna spona, železen nož ter kosi keramike), lega skeletov in skupinska razporeditev grobov omogočajo datiranje grobišča z naselbino, obdano z na- sipom severozahodno od tod, v drugo polo- vico 6. do prvih desetletij 7. stol. oz. v lango- bardske zapuščino. V kontinentalnem delu Primorske bi lahko prišteU temu oz. nekoliko kasnejšemu obdob- ju poleg že omenjenega Sv. Pavla nad Vrto- vinom,*^ kjer kontinuiteta življenja traja tja do 9. stoletja, grob (verjetno jih je bilo več) iz Morleka pri Gojačah,*' v katerem sta bila tudi dva uhana alemanskega tipa, vendar pa naj bi bila zaradi določenih okoliščin ver- jetno istodobna najdbi uhanov iz Smarjete, Laške vasi itd., to je iz 7. stol. Nekaj let nazaj je bilo dokazano tudi v Ajdovščini** naselje iz druge polovice 6. sto- letja. Takrat so namreč na kasno antičnih ru- ševinskih ostankih naleteli na sledove lepa, kose suhega zidu, ki se razlikuje od antičnega ter na dve, na površini mrežasto brušeni ja- godi. Iz obmorskega dela poznamo doslej le eno najdbo in sicer nekaj skeletnih grobov iz Stare vasi pri Dvorih** nad Izolo s skrom- nimi pridatki, ki naj bi po analogijah v bliž- nji Istri izvirali iz konca 5. stol. oziroma zgodnjega srednjega veka.*' Na Dolenjskem se zvrsti vrsta najdišč pod Gorjanci*' od Velikih Malenc, Vratoloma, Pendirjevke, Zidanega gabra z grobovi v trd- njavi in okoli nje. Hrast j a pri Orehovici in Orehka pri Stopičah, od koder izhajajo razne pašne spone, sulične osti, koščen glavnik, raz- ni železni okovi, železni noži, keramika itd., ki jih je moč okvirno postaviti v drugo po- lovico 6. stoletja. Lega tega najdišča jasno izraža razmere časa, ko je bilo najvarnejše življenje v skritem zavetju, proč od glavnih poti. Nekdaj pomembno in bogato mesto Nevio- dunum je bilo tedaj prazno in opustošeno. Da pa je še tlela iskra življenja v tej praznoti, kažeta najdeni grob** in okov cikadne oblike, sled gotske zapuščine 5. stol.,*' ter prstan s kačjimi glavami, ki ga je našel kmet ob nek- danjem pristanišču in naj bi bil istega, ozi- roma morda celo rugijskega izvora.*" Nad levim bregom Krke se dviga Vin j i vrh pri Beli cerkvi,*' kjer so ob cerkvi sv. Jo- žefa izkopali 6 skeletov s pridevki (pozlačena srebrna ptičja zaponka, z vdelanimi almanid- ni, pozlačena bronasta aplika z vtisnjenim živalskim motivom, dva koščena glavnika, razne jagode, dve mali bronasti pravokotni pašni sponi, deli raznih srebrnih okovov itd,), ki so shranjeni v muzeju na Dunaju, medtem ko ima Narodni muzej v Ljubljani v svoji lasti le uhan s kocko. Izraziti tipološki ele- menti nekaterih predmetov narekujejo upra- vičeno domnevo o prisotnosti langobardskega grobišča. Iz zgodnjega srednjega veka pa naj bi bil tudi grob brez pridatkov, ki so ga našli v bližini Bele cerkve, ob gradnji avtoceste.*^ Izrazito poznoantično tradicijo, ki jo kas- neje prisvojijo tudi germanska plemena, 78 predstavlja uhan s kocko, ki se pojavlja v obdobju od 5. do 7. stoletja.Pri nas so znani med drugim trije bronasti uhani z masivno kocko in en časovno mlajši bronast uhan s košarico (fragment) iz Smarjete,^* nadalje uhan z masivno kocko iz Kaplje vasi pri Tr- žišču^' ter iz doslej le okvirno in zelo po- manjkljivo raziskanega grobišča v Rojah pri Moravčah^" in srebrni uhan z masivno kocko iz Emone." Na štajerski strani so našli po- dobne primere uhanov poleg že omenjenih na rifniški nekropoli^^^ t^fji ^la Vranju^* in Laški vasi."> Na nekropoli na Ptujskem gradu sta bila v grobu št. 5, čigar inventar naj bi bil germanskega značaja, vdeta v ovratnico dva bronasta uhana s kocko.Opredelitev zlatega uhana s kocko prav tako iz Ptuja*^ pa bi bila slej ko prej tvegana. Končno nam preostane še področje Emone, oziroma njena okolica in zaledje. Emonska tla v preteklosti kljub mnogim raziskavam niso dala nekih oprijemljivih materialnih do- kazov. Posamezne najdbe, ki so jih vključe- vali v to epoho, bi bile potrebne ponovne kritične presoje.*' Morda smemo z gotovostjo upoštevati le ne dolgo tega odkopan temelj zidane rotonde in morda njemu pripadajoče fragmente kapitelov dveh pilastrov. Ta, ver- jetno sakralni objekt, naj bi bil zgrajen v začetku 6. stol., ob koncu istega stoletja pa tudi že porušen.'* Prav gotovo pa odkriva nov pogled v živ- ljenjski prostor takratnega časa pred nekaj leti odkopana nekropola v Dravljah'*' z 49 raziskanimi in ca. 10 uničenimi grobovi. Ele- menti pridevkov v grobovih (ločne fibule, pašne spone različnih izdelav, uhani s koc- kami oz. poliedrom, noži, enorezen železni meč, koščeni glavniki itd.), odsevajo poleg poznoantične predvsem tudi vzhodnogotsko in deloma tudi alemansko kulturno kompo- nento. Najstarejši grobovi so bili vkopani na prelomu v 6. stol.; grobišče pa je bilo opu- ščeno še v prvi polovici istega stoletja. V emonsko zaledje pa lahko postavimo že omenjeno najdišče s Polhograjske gore nad Polhovim Gradcem,"« morda vrh hriba Sv. Lovrenca pri Dragomeru"' ter najdbo dveh pozlačenih srebrnih S fibul iz skeletnih gro- bov na Sveti gori v Zasavju, ki sta brez dvo- ma langobardskega porekla."^ Poskus prikaza poselitve in življenjskih razmer na sedanjem slovenskem ozemlju v dvestoletnem obdobju preseljevanja narodov do naselitve Slovanov bodisi zaradi pomanj- kanja materialnih dokazov, bodisi zaradi ne- zadostno publiciranega gradiva itd. je vse prej kot lahka naloga.«' Zato smo pogosto primorani, da se poslu- žujemo več ali manj ustaljenih tez, ne glede na to, ali se te opirajo tudi na arheološke ma- terialne dokaze ali ne. Iz tega torej sledi tudi upravičenost zgodnjesrednjeveške arheologi- je, ki poskuša čimprej nadoknaditi zamujeno in s sistematične j šim raziskovanjem deloma izpolniti vrzel, ki je doslej obstajala. OPOMBE 1. B. Graienauer, Ustoličevanje koroških voj- vod in država karantanskih Slovencev, Ljublja- na 1952, 403 in drugod. Za obdobje preseljevanja narodov glej tudi: F. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev I, 1902; B. Graienauer, Zgodovina slo- venskega naroda I., 1964, 203—223 ter M. Ko», Istorija Slovenaca, Beograd 1960, 17—28 z htera- turo na str. 385. — 2. B. Grafenauer, Ustoličeva- nje ,.. 392 ss. M. Kos, 1. C, 19. O klavzurah na Krasu tudi P. Petru, Osječki zbornik 12, 1969, 5 as; J. Sasel, Kronika 4, 1956/2, 86 ss. — 3. B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda I, 1964, 208 ss. S. Skaler, Neviodunum v zgodlnjem srednjem veku do naselitve Slovencev, Munici- pdum Flavium Latobicorum Neviodunum, 1961, 42, 43. — 4. B. Grafenauer, Ustoličevanje... 404, 405. — 5. O tem vprašanju bo laže spregovoriti bolj kritično po izidu monografije o klavzurah, ki je že v tisku. — 6. B. Saria, Glasnik muzejske- akega društva za Slovenijo (odslej GMS) 1—4, 10, 1929, 11 ss; 11, 1930, 5 sis. Ostalo literaturo glej P. Petru, ibidem pod opombo 26 in 27. O sondi- ranju pri cerkvi sv. Martina na Vel. Malencah glej P. Petru, Varstvo spomenikov (odslej VS) 13—14, 1968—69 (1970), 176. — 7. S. Skaler, 1. C, 44. — 8. S. Rutar, Letopis Matice Slovenske (odslej LMS) 1890, 120, 121. J. Pečnik Mitteüun- gen der k. k. Zentral-Kommission (odslej M.ZK) 17, 1891, 123; Izvestja muzejskega društva za Kranjsko (odslej IMK) 14, 1904, 194. A. MüUner, ARGO 7, 1899, 196. — 9. J. Pečnik, MZK 23, 1897, 104; IMK 14, 1904, 194, 195. S. Petru, Arhe- ološki vestnik (odslej AV) 18, 1967, 443 sB. — 10. Premerstein-Rutar, Römische Strassen und Befestigungen in Krain, Wien 1899, 26. B. Saria, GMS 20, 1—4, 1939, 148 in GMS 22, 1941, 38. B. Grafenauer, Ustoličevanje... 404. — 11. A. Müllner, Emona 1879, 98, 274. Freyer, Mitteilun- gen des Musealvereins für Krain (odslej MMVK) 6, 1851, 27. — 12. Hrovat, Novomeško olo-ajno glavarstvo, 1885, 74. J. Steklasa, Zgodovina žup- nije Sent Rupert na Dolenjskem, 1913, 11. — 13. K. Deschmann, Führer durch das krainische Landesmuseum Rudolfinium in Laibach 1888, 122. — 14. M. Kos, GMS 22, 1941, 117. B. Saria, GMS 20, 1—4, 1939, 148; Blatt Rogatec, 1939, 65. W. Schmid, Časopis za zgodovino in narodopisje (odslej CZN) 31, 1936, 111, op. 25. — 15. M. Urleb, Križna gora, VS 9, 1962—64 (1965), 146. M. Urleb, AV 19, 1968, 473 ss. — 16. A. Riedl — O. Cuntz, Jahrbuch für Altertumskunde (odslej JbA) 3, 1909, 1 ss. W. Schmid, Südsteiermark im Altertum, Graz 1925, 24. S. Rutar LMS 1890, 130. J. Pečnik, Dom in svet 5, 1892, 224. B. Saria, GMS 20, 1—4, 1939, 148. B. Grafenauer, Ustoli- čevanje ... 404. P. Petru, Osječki zbornik 15, 16. — 17. W. Schmid, Das ostgotische Haus von Reichenegg, Joaneum ^ 1&43, 275 ss. W. Schmid, 79 Das ostgotische Dorf auf dem Reichenegg bei Anderburg, Untersteierischer Kalender 1944, 77 SS. B. Saria, GMS 20, 1—4, 1939, 148. B. Grafe- nauer, Ustoličevanje ... 404. V. Kolšek, Rifnik, VS 9, 1962—-64 (1965), 161, 162 in 188, 189. V. Kolšek, Celjski zbornik 1965, 281—294. L. Bolla, Rifnik, VS 12, 1967 (1969), 101, 102. L. Bolta, Rifnik, VS 13—14, 1968—69 (1970), 174. l,. Bolia, AV 18, 1967, 397 ss, (T. I.—VIII). L. Bolta, Arhe- ološki pregled 10, 1968, 169, 170, (T. LVl, 2). L. Bolta, Celjski zbornik 1962, 269 ss. l. Bolta, Nécropole du bas-empire a Rifnik pres Šentjur, Inventaria archaelogica 1969, F. 12, y 109 — y 118. L. Bolta, Poznoantični grobovi na Rifniku pri Šentjurju, predavanje na Zgodnjesrednjeve- škem kolokviju v Kranju leta 1969. P. Petru, ibidem 16. — 18. P. Petru, AV 18, 1967, 453 ss (T. I.), z navadeno starejšo litearaturo. —¦ J9. P. Petru, Osječkii' zbornik 15. — 20. P. Petru, AV 18, 1967, 456 ;ss. — 21. A. Valič, Gradišče nad Pivko pri Kranju, VS 12, 1967 (1969)), 100, 101. A. Valič, AV 19, 1968, 485 ss. (T. l—VIII.), s sitarejšo literaturo. — 22. Petru, Osječki zbor- nik 16, 17. — 23. D. Svoljšak, Sv. Pavel nad Vr- tovinom, VS 11, 1966 (1967), 129. P. Petru, Sv. Pavel nad Vrtovinom, VS 10, 1965 (1966), 206. P. Petru, Osječki zbornik, 17. D. Svoljšak, AV 19, 1968, 427 ss. (T. I.). — 24. B. Grafenauer, Ustoli- čevanje ... 402 ss. M. Kos, Istarija Slovenaca, 1960, 19. W. Schmid, Emona, JbA 7, 1913, 64. J. Klemene, Zgodovina Ljubljane I., 1955, 333. — 25. M. Kos, GMS 10, 1^, 1929, 27. M. Kos, Zgo- dovina Slovencev, 1933, 29. J. Sasel, Vodnik po Emoni, 1955, 31. J. Rus, GMS 20, 1—4, 1939, 152 ss. — 25.a l. Plesničar, Ljubljana, VS 13—14, 1968-69 (1970), 188, 189. — 26. J. Klemene, AV 18, 1967, 123 ss. z navedeno literaturoi. — 27. W. Schmid, CZN 31, 1936, 111. V. Skrabar, Mittellun- gen des Historischen Vereines für Steiermark 8, 1910, 133 ss. — 28. J. Klemene, ibidem, 118 ss. — 29. S. Jenny, MZK, NF. 22, 1896, 13. V. Skrabar, Jahrbuch der k. k. Zentral-Kommisßion (odslej JbZK) NP. 2, 1904, 197. W. Schmid, ibidem 112, ss. J. Kovačevič, Vairvarska kolonizacija južno- slovenskih oblasti, 1960, 29. I. Curk, CZN NV. 2, 37, 1966, 46 ss z navedeno literaturo. — 30. S. Pahič, Antični in staroelovenski grobovi v Brezju nad Zrečami, Razprave SAZU 6, Baz. 1, 1959, 267, 268. I. Curk, ibidem 46—62. — 31. J. Kle- mene, ibidem 111 ss. J. Klemene, Ptujski grad v kasni antiki. Dela SAZU 4, 1950, 23 in drugod. J. Sasel, Kronika 9, 2, 1961, 152 S3. I. in J. Curk, Ptuj, 1970, 41 ss, z navedeno literaturo na str. 151, 152. — 32. B. Grafenauer, Ustoličevanje... 408. — 33. B. Gralenauer, ibidem 409. — 34. primerjaj B. Grafenauer, ibidem, 411. — 35. B. Grafenauer, ibidem 411. — 36. Z. Vinski, AV 11— 12, 1960-61, 229, 230. B. Grafenauer, ibidem 421 ss. — 37. Glej op. 21. — 38. J. Zmavc, JbZK, IMF. 2, 1904, 233 ss. W. Schmid, JbA 1, 1907, 35 ss. J. Žontar, Zgodovina mesta Kranja 1939, 4 ss, z navedeno literaturo na str. 430 in 431. J. Ka- stelic, 900 let Kranja, Spominski zbornik 1960, 38 ss. J. Werner, Die Langobarden in Pannonien, A., 1962, 125 in drugod, z navedeno starejšo li- teraturo na str. 160. B. Grafenauer, ibidem 412 ss. J. Kovačevič, ibidem 28. Z. Vinski, ibidem 229 ss. Z. Vinski, Vjesnik arheol. muzeja u Za- grebu, ser. 3, sv. 3, 1968, 135 ss. — 39. J. Kaste- lle, Slovanska nekropola na Bledu, D'eia SAZU 13, 1960. Z. Vinski, AV 11-12, 1960-61, 231. J. Kovačevič, ibidem 29. J. Werner, ibidem 127 ss. J. Korošec, Glasnik zemaljskog muzeja BiH, n. s. 7, 1952, 16. Z. Vana, Einführung in die Früh- geschichte der Slawen, 1970, 71, 72. — 40. A. Valič, Moste pri Žirovnici, VS 13—14, 1968-69 (1970), 189, 190. — 41. V. Sribar, Podmelec, VS 9, 1962-64 (1965), 188. V. Sribar, AV 18, 1967, 377 SS (T. I.). — 42. Glej op. 23. — 43. J. Kastelic, Zgodovinski časopis (odslej ZC) 6—7, 1952-53, 98 ss. J. Kovačevič, ibidem 28 ss. — 44. P. Pe- tru, Ajdovščina, VS 13—14, 1968-69 (1970), 157 ter 185, 186. P. Petru, Osječki zbornik 17 ss. — 45. E. Boitin, Stara vas pri Dvorih nad Izolo, VS 13—14, 1968-69 (1970), 174, 175. — 46. B. Ma- rušič, Istra u ranom srednjem veku, Pula 1960, 10. — 47. S. Petru, AV 18, 1967, 435 ss (T. I,—VI.). T. Knez, AV 18, 1967, 389 ss. — 48. Stefan, Das Joaneum 6, 1943, 57 ss. — 49. Z. Vinski, AV 11— 12, 1960-61, 231. Z. Vinski, Jahrbuch des Kö- misch-Germanischen Zentralmuseums Mainz 4, 1957, 140, 154 s's (Abb. 14). J. Kovačevič, ibidem 29. — 50. S. Skaler, ibidem 43. — 51. J. Werner, ibidem, 124 ss in 159 s starejšo literaturo. — 52. V. Sribar, AV 9—10, 3—4, 1958-59, 255 ss. — 53. Z. Vinski, AV 11—12, 1960-61, 231. Z. Vinsld, VI. Kongres arheologa Jugoslavije I, Ljubljana 1963/1964, 105 ss. J. KasteUc, Dela SAZU 13, 1960, 14 ss. — 54. J. Kastelic, ibidem 15, 16. T. Knez, ibidem 389. S. Gabrovec, Najstarejša zgo- dovina Dolenjske, 1956, 32. — 55. T. Knez, ibi- dem 390. Od tod je znano tudi železno streme in keramika, ki ju Ložar predstavi kot srednjevsški ostalini (GMS 20, 1—4, 1939, 187 s). — 56. Z. Vinski, AV 11—12, 1960-61, 231. T. Knez, ibidem 390. S. Gabrovec, ibidem 32 in 34. Tu je nave^ dena tudi starejša literatura za omenjeno naj- dišče — Roje nad Moravčami. — 57. L. Plesni- čar, Emona nell'eta tardo antica e resti Paleo- cristiani, predavanje na simpoziju v Poreču 1971. — 58. Glej op. 17. — 59. Rezultati najnovejših raziskav še niso objavljeni. — 60. J. Korošec, Staroslovenska grobišča v severovzh. Sloveniji, 1947, 47 z op. 115 in 116. W. Scmid, Südsteier- mark im Altertum, 1925, 24. J. KasteUc, ZC 6—7, 1952-53, 103. Z. Vinski, ibidem 231. — 61. P. Koro- šec, ZC 1970, 24, 1—2, 77 ss. P. Korošec, AV 19, 1968, 287 ss (T. I. I, II). — 62. J. Kastelic, Dela SAZU 13, 1960, 16. — 63. Literaturo za te časovno dvomljive najdbe navaja J. Sasel, Paulys Realen- ciklopedie der classischen Altertumswissenschaft, Emona 560. Deloma dopol. v članku M. Slabe, Grobišče iz dobe preseljevanja narodov v Dravljah, AV v tisku. — 64. L. Plesničar, ibidem. L. Plesničar, Ljubljana, VS 13—14, 1968-69 (1970), 162. — 65. M. Slabe, Ljubljana, VS 13—14, 1968-69 (1970), 172, 173, 194, 195. M. Slabe, Predavanje na zgod- njesrednjeveškem kolokviju v Kranju leta 1969, v tisku. — 66. Glej op. 18, 19, 20. — 67. Primerjaj P. Petru, AV 18, 1967, 453 do 455. — 68. J. Pečnik, IMK 14, 1904, 132. K. Deschmann, Führer durch das Krain. Landes-Museum Ru- dolfinum in Laibach 1888, 116. W. Schmid, Ljub- ljanski zvon 28, 1908, 105. J. Werner, ibidem 125, 159, 160. S. Gabrovec, ibidem 32, vodi pod Vače. — 69. Poudarjam, da v pregledu nisem upošte- 80 val vrsto poznoantičnih najdišč zaradi nezadost- nega poznavanja gradiva, Id ni dostopno oziro- ma ga ni ohranjenega, bodisi da so sami podatki o najdišču toliko ix>manjkljivi, da jih ni mogo- če uporabiti. Vsekakor bo treba v bodoče upoštevati verjet- no najdišča, kot so npr. Golo pri Igu, Sv. Mar- jeta v Zlebeh pri Medvodah itd., kakor tudi pod- ročja nasploh okoli cerkvic sv. Lovrenca in sv. Marjete, kjer vse bolj pogosto naletimo na najd- i be, ki bi se vključevale v to obdobje. Prav tako j pa obstaja še verjetno nekaj slučajnih najdb kot npr. novec Zenona (474—491) iz Hrastja pri Ljub- ljani (J. Sasel, Numizmatični vestnik 3/3, 1960, 91), dvokrilna železna puščica iz Zapodij pri Kresnicah (V. Stare, Zapodje pri Kresnicah, VS 11, 1966, 1967, 132) in druge, ki pa dlanea še ne i dovoljujejo nekih določnejših zaključkov. j 81 JANEZ KRSTNIK DOLAR (OK. 1620—1673) Prispevek k zgodovini glasbe na Slovenskem v 17. stoletju JANEZ HÖFLER V raziskovanju in interpretaciji glasbene kulture 17. stoletja v Srednji Evropi, zlasti v južnonemških in avstrijskih deželah, nas pri- tegne neka prav za ta čas in za ta kulturno- zgodovinski prostor značilna, a v splošnem glasbenem zgodovinopisju še ne dovolj za- znavna resnica. Gre za aktiven, celo agresi- ven pojav novega protireformacijskega reda v vrsti tradicionalnih nosilcev profesionalne glasbene kulture, ki je kazal, da s svojo trd- no postavljeno šolsko organizacijo že tako in tako usodno poseže v zavest povprečnega srednjeevropskega izobraženstva. Kakor se zdi na prvi pogled neverjetno, da bi v poseb- ne obnoviteljske verske namene ustanovljeni in iz matičnih središč ozko in utilitamo vode- ni jezuitski red mogel vplivati na kaj več kot na nevtralizacijo reformacijskih ostalin, tako je res, da je le-ta v primerjavi z oslabljeno predreformacijsko zapuščino predstavljal v miselnem in umetnostnem smislu svež, že kar avantgarden impulz, ki je imel celo pomemb- no vlogo pri izoblikovanju kulturnozgodovin- ske in umetnostne kategorije baroka. O tem nam v našem glasbenozgodovinskem primeru govore prav jezuitske izkušnje v šolski orga- nizaciji. Vloga glasbene umetnosti v okviru šolske- ga in vzgojnega sistema jezuitskega reda je bila pri nas že dovolj poudarjena.^ Razlogi, da so jezuiti dajali glasbi tako vidno mesto med vzgojnimi disciplinami in v javnih ma- nifestacijah, so v določeni meri gotovo sad razmer, ki jih je za gledališko umetnost ob neki priložnosti povzel Stanko Skerlj :^ ver- jetno gre res tudi v glasbi za njene čutne možnosti in reprezentančne dimenzije, za nje- ne propagandne učinke tako navznoter v .'ia- vesti slehernega posameznika, ki je zašel v jezuitsko izobraževalno kolo, kot navzven v javnosti, od katere je bil red družbeno in gmotno odvisen. Rezultat je bil preprosto ta, da so v pokrajinah, kjer ni bilo drugih res- neje zastavljenih glasbeno-vzgojnih zavodov, in tako je bilo tudi v slovenskih deželah, je- zuitski kolegiji predstavljali za določeno vrsto gojencev prave glasbene šole in v takšnih okoliščinah dajali, če se lahko tako izrazimo, svojemu zaledju svojo glasbenoumetnostno usmeritev. Tako nam posamezni primeri iz ljubljanskega kolegija jasno razodenejo, da je pomemben delež poklicnih glasbenikov raznih profilov, organistov, instrumentalistov, pevcev, mestnih in deželnih muzikov, delujo- čih na osrednjem Slovenskem, izšel prav od tam.' Glavna formalna in vsebinska postavka glasbenega dela na srednjeevropskih kolegi- jih je bil poseben ^^glasbeni« seminar oziro- ma »glasbeno« semenišče, namenjeno revnej- šim in glasbeno nadarjenim gojencem, ki so si s svojo glasbeno dejavnostjo in s pomočjo bolj ali manj stalnih štipendij omogočili štu- dij na kolegiju. Formalna diferenciacija takš- nega seminarja od drugih, namenjenih aristo- kratskim dijakom in dobrim plačnikom, v ustrezni slovenski literaturi, kolikor nam je znano, še ni bila navedena in ocenjena. .Za tematski okvir pričujoče razprave je dovolj, da opozorimo na resnico, da se ljubljanski kolegij v tem ne razlikuje od drugih v nje- govi zemljepisni bližini. Sorodni dunajski se- minar sv. Ignacija in Pankracija, imenovan v primerjavi z drugimi dunajskimi seminarji, npr. cesarskim, sv. Barbare ali ogrskim, prav določno kot »Institutum pauperum Collegiali- um«, je nastal že v 16. stoletju.* Leta 1616 se je preselil v dietrichsteinsko hišo »auf der Freyung«, kjer je bila kapela sv. Pankracija, ki mu je dala ime. Seminar je oskrboval glas- bo v hiši profesov na Am Hof, kjer je bila tudi cerkev Devetih angelskih korov in od leta 1620 dalje jezuitsko gledališče; vodil ga je rektor z dvema prefektoma. Zajemal je v 17. stoletju okrog 30 za glasbo določenih se- minaristov (alumnov), imel pa je tudi nekaj plačujočih kon Viktor j e v. Leta 1653 se je .spo- jil s seminarjem sv. Ignacija, ustanovljenim leta 1644, in se preselil k njemu na Wollzeile ter prevzel poleg svoje tudi njegovo ime.^ V graškem kolegiju je bil za glasbo pristojen zavod »Ferdinandeum«, imenovan tako po ustanovitelju nadvojvodi Ferdinandu III. (po- znejšem cesarju Ferdinandu II.) in tesno po- vezan z nadvojvodsko dvorno kapelo v času, ko je le-ta še obstajala (do leta 1619)." Ljub- ljanski »glasbeni« seminar imenuje njegova »Historia seminarli Labacensis... ab anno MDC«, ki predstavlja dragocen vir za glas- bene razmere v ljubljanskem kolegiju, ob pri- liki njegovega hišnega reda »Domus paupe- rum«' in mu pripisuje patrona sv. Rogacija- na in Donacijana. Med prvimi rektorji mu je bil znani Hrenov sodelavec in literarni orga- nizator Nikolaj Candik (Candek, 1603—1627), ki je leta 1614 prispeval med drugim štipen- dijo 40 goldinarjev za organista seminarja.^ V imenovani kroniki podani Catalogus, ki mu žal manjkajo leta med 1626 in 1645, navaja v povprečju nekaj nad sto seminaristov, od katerih je bilo za glasbo določenih alumnov nekako od dvajset do trideset, vodil pa jih je 82 poseben glasbeni prefekt (>>praefectus musi- cae«, »praefectus musices«); ta je imel ob- časno tudi svojega pomočnika.' Teh dvajset do trideset alumnov (imenova- nih ob neki priložnosti »musici seminari- stae«), bolj ali manj smiselno razvrščenih po potrebnih pevskih glasovih in instrumentih, kakor kažejo beležke v Historii,'" je bilo je-, dro vse glasbene reprodukcije v ljubljan- skem jezuitskem kolegiju. Prav tu moramo iskati tudi odgovor na vprašanje, od kod glas- beniki pri uprizarjanju jezuitskih šolskih iger,'' glasbeniki, ki jih je mogoče statistično določiti s primerjanjem imen, navedenih v ohranjenih ljubljanskih sinopsah in v kata- logu omenjene Historie. Bilo bi seveda pre- ozko, če bi glasbeno delo v kolegiju omeje- vali le na to skupino gojencev, zlasti kar za- deva petje, vsekakor pa bo res, da so prav ti bili nosilci zahtevnejše, bolj profesionalne glasbene reprodukcije, kar jih je moralo do- volj uposobiti za poznejši glasbeni poklic, če so se po koncu študija zanj odločili. Tako splošno očrtani položaj glas enega dela v okviru jezuitskega šolskega sistema nam zadošča, da si moremo precizneje osvet- liti življenjsko pot Janeza Krstnika Dolarja. Gre namreč za jezuitskega glasbenega delav- ca in skladatelja, ki mu je red po sicer skromnih, a dovolj zgovornih podatkih omo- gočil uveljavitev njegovih glasbeniških .spo- sobnosti v formalnih mejah svojega sistema, vendar mu pri tem tudi dopustil prodor nje- govega ustvarjanja preko redovnih okvirov. Dolar je v glasbeno zgodovino stopil zar.a- di pomanjkanja bistvenih življenjskih podat- kov po dveh poteh. Slovensko zgodovinopis- je ga je poznalo kot kranjskega jezuitskega patra Nikolaja, ki je bil na Dunaju izdal zbirko Musicalia varia (1665).'^ Vir tega po- datka je Valvasor," zmoto v krstnem imenu pa je po Dragotinu Cvetku povzročilo dej- stvo, da Valvasor zanj ni vedel in je na ustreznem mestu v besedilu zapisal koinven- cionalno kratico N., kar so si poznejši pisci (Pohlin, Dimitz itd.) razložili napačno kot Ni- kolaj.'* Na drugi strani ga je kot le po ime- nu znanega jezuitskega redovnika in sklada- telja češkega rodu spoznalo češko in avstrij- sko zgodovinopisje. Vzrok takšni interpreta- ciji je bil v preprosti resnici, da so se dotlej upoštevana Dolar jeva dela bila ohranila le na gradu Kromefiž na Moravskem ter da se tamkaj njegovo ime pojavlja tudi v obliki, ki bi utegnila biti češkega izvora: Tolar, ToUar, oiroma Thollary'* (kar bi bilo mogoče v pre- glednejši ortografiji pisati ^>Tholarii«, verjet- no genitiv oblike »Thollarius«). S kritično presojo znanih virov ter pritegnitvijo podat- kov v Delničarjevem rokopisu Bibliotheca Lahacencis puhlica ter v jezuitski kroniki Historia annua Collegii S. J. Lahaci v Arhr/u Slovenije oz. v posamenih diarijih je Drago- tinu Cvetku uspelo dokazati, da gre v obeh omenjenih primerih za eno osebo slovenske- ga rodu, katere pravo ime je Joannes Bapti- sta Dolar." Rodil se je v Kamniku med leti 1654 in 1647 in je 1356 in 1658 poučeval na ljubljanskem jezuitskem kolegiju, leta 1658 so ga premestili v Passau, nato naj bi se sled za njim izgubila. Medtem pa se je sčasoma našlo še nekaj dotlej neznanih virov o Do- lar j evem življenju, kat«rih najpomembnejši 83 je njegov nekrolog v analih avstrijske jezuit- ske province. Ker želimo v naslednjih odstavkih rekon- struirati skladateljevo življenje v okvirih, ki jih dovoljujejo razpoložljivi podatki, navedi- mo najprej primarne vire, ki so nam sedaj za to na voljo. Od prej znanih nam sedaj ostaja Historia annua Collegii Societatis Jeiu Lahaci," na novo pa lahko naštejemo njegov omenjeni nekrolog na dan 13. februarja 1673,1^ ordinacijski protokol v dunajski škofiji po- svečenih duhovnikov^' ter prav tako še ne- upoštevana bratovščinska knjiga Bratovščine Marijinega vnebovzetja pri ljubljanskem ko- legiju.^" Nekrolog ima v začetku dvoje po- membnih dejstev: potrjuje, da je Joannes Baptista Dolar po rodu iz Kamnika na Kranjskem (»gente Carniolus, patria Litho- politanus«), ter navaja, da je umrl na Dunaju v hiši profesov kot vodja seminarja sv. Igna- cija in Pankracija, kakor je mogoče razbrati iz nadaljevanja nekrologa. In prav v tem okviru se pne njegovo življenje. Skladatelj se je torej nedvomno rodil v Kamniku, in sicer okoli leta 1620 ali 1621. Krstne matice kamniške župnije segajo žal le do leta 1622 nazaj, toda kažejo, da je bil pri- imek Dolar tam že v IV. stoletju znan in raz- širjen. Prvo omembo tega priimka zasledimo tu 11. septembra 1624, ko se je Gašperju in Magdaleni Dolar rodil sin Mihael .^i Gašper in Magdalena Dolar bi utegnila biti tudi skladateljeva starša. Da se je Dolar moral ro- diti približno leta 1620, lahko sklepamo po njegovem gimnazijskem študiju, ki ga je opravil v ljubljanskem kolegiju: 15. avgusta 1637 je bil namreč sprejet v tukajšnjo bra- tovščino Marijinega vnebovetja kot »studio- sus«.2^ Običajno je bilo, da so sprejemali go- jence v to bratovščino, ko so prestopili v raz- red poetikov. Humanistične študije (poetiko in retoriko) je moral končati v naslednjih dveh letih, saj je že leta 1639 vstopil v dunaj- ski jezuitski novicat, kar mu je omogočilo, da je filozofske in teološke študije opravil na dunajski univerzi. O tem nam poleg nekro- loga govore podatki, da je prejel na Dunaju 4. aprila 1642 nižje redove, ki so se podelje- vali absolventom filozofije, v kratkem času od 23. februarja do 29. marca 1652 pa še pre- ostale tri višje redove, subdiakonat, diako- nat in presbiteriat, za kar je bila seveda po- trebna končana teologija.^ Vmesni čas je Do- lar moral prebiti s stopnjo magistra, ki mu je omogočila filozofija, v pedagoški praksi, ki jo je vsaj v letih 1654—1647, kot je že znano, opravil v ljubljanskem kolegiju pri poučeva- nju parvistov (1645), sintaksistov (1646) in poetikov (1647). Tudi osem let po končani teologiji je Dolar, kot jasno govori njegov nekrolog, posvetil poučevanju, tedaj že s stopnjo profesorja, i# je bil vsaj v letih 1656 —1658 zopet v ljubljanskem kolegiju, kjer ]e prvo leto poučeval retorje in bil, kot kaže bratovščinska knjiga, od 17. januarja do 15. avgusta 1656 tudi prefekt Bratovščine Ma- rijinega vnebovzetja.^* V letih 1657—1658 je bil poleg drugega tudi glasbeni prefekt se- minarja sv. Rogacijana in Donacijana. Sredi leta 1658 je odšel na poziv avstrijskega je- zuitskega provinciala v Passau,^^ toda nje- govega bivanja v Passauu ni mogoče doku- mentirati. Pač pa omenjeni nekrolog izrecno poudarja Dolarjevo delovanje na Dunaju. Za- radi svojih glasbeniških sposobnosti je (v letu 1661 ali 1662) postal regens dunajskega semi- narja sv. Ignacija in Pankracija ter glasbeni vodja jezuitske cerkve Devetih angelskih ko- rov na »Am Hof«. Tu naj bi ostal enajst let, vse do smrti po kratki in hudi bolezni 13. fe- bruarja 1673. Pomudimo se ob dveh Dolarjevih funkci- jah, ki jih razkrivajo doslej neupoštevani viri. Prvo polovico leta 1656, med 17. januarjem in praznikom Marijinega vnebovzetja, je nače- lo val istoimenski ljubljanski bratovščini."* Vodstvo Bratovščine Marijinega vnebovzetja se v njeni kroniki imenuje na več načinov, največkrat kot »praefectus«, pri čemer pa na- rava te funkcije ostaja nejasna. Vendar je najti nekaj namigov, da je moral biti njen prefekt tudi vešč glasbe. Za eno mandatno obdobje (2. februarja 1677) se imenuje vodja bratovščine »praefectus musicae« (»D. Andre- as Scubez, theologus moralis«), a tudi pregled imen, ki so navedena na tem položaju, kaže nekaj takšnih, za katera je mogoče ugotoviti, da so bili glasbeniki. Poleg Dolarja, pri kate- rem se prefektura pri Marijini bratovščini ni časovno pokrivala z glasbenim vodstvom v seminarju, lahko omenimo za leta 1703—1705 Mihaela Omerzo, ki je to mesto prevzel yo vodstvu glasbenega kora jezuitske cerkve (1701—1703)" in se torej tudi njemu glasbena funkcija v seminarju oz. v cerkvi časovno ni podvajala z vodstvom bratovščine. Druge za- nimivejše osebe iz Marijine bratovščine, ki kažejo zveze z glasbo, so npr. Athanasius Georgiceus (tj. Grgičevic oziroma Jurjevič, med 4. novembram 1607 in 15. avgustom 1608), za starejšo severnohrvatsko književnost zaslužni Dalmatinec in prireditelj ene od sta- rejših hrvaških pesmaric (1635), čigar bivanje v Ljubljani doslej ni bilo evidentirano,^^ dalje Leonard Gobb iz Trsta (prefekt 1632), pozne- je pevec v tržaški stolnici, ki se je leta 1638 potegoval za organista v tej cerkvi, kar se mu je dokončno posrečilo leta 1641,^' pa je- zuit P. Andreas Lingl (»congregationis praes [id]e[n]s« 1661), ki ga neposredno pred tem srečamo na istem mestu kot rahlo kasneje Dolarja, na čelu Ignacijevega in Pankracije- vega seminarja na Dunaju (gl. spodaj). 84 Druga Dolar j eva funkcija je prav ta, za katero njegov nekrolog poudarja, da jo je prejel zaradi svojih redkih glasbenih veščin. Bil je namreč po volji višjih določen za vod- stvo rezidenc, vendar je na intervencijo hiše profesov, ki je spoznalo izredne Dolar j eve sposobnosti v glasbi, prišel na čelo seminarja sv. Ignacija in Pankracija'" in glasbe v do- mači cerkvi pri hiši profesov na »Am Hof«, za katere sijaj je skomponiral, kakor se izraža' njegov nekrolog, mnogo »svetih himen«, torej cerkvene glasbe, in to ne le ^*po izbranih na- čelih umetnosti«, marveč tudi »po smislu be- sed in njihovi čustveni predstavi«.'' V tem ustvarjanju se je po besedah nekrologa tako izkazal, da si je po sodbi izvedencev štel le malo enakih, zaradi česar so se ne samo do- mači samostani, marveč tudi samostani dnx- gih redov, celo druge province za njegova dela kar trgali. Trenutno nam spričo siceršnje skoposti vi- rov o položaju glasbe med dunajskimi jezuiti in zaradi nezadostne orientacije v posebni literaturi o tem vprašanju, če je kaj obstaja, ni mogoče celovito in objektivno oceniti po- men te Dolarjeve funkcije na Dunaju. Ven- dar lahko z mirno vestjo zapišemo, da gre najpomembnejši glasbeniški položaj v mejah avstrijske jezuitske province, to predvsem za- radi glasbenega vodstva cerkve Devetih an- gelskih korov pri hiši profesov, ki je pred- stavljala matični dom celotne province. Cer- kev na »Am Hof« je tudi v gmotnem pogledu glasbenega poustvarjanja prednjačila pred drugimi jezuitskimi cerkvami.'^ Prav tako ne vemo za dosedanje evidentiranje regentov Ignacijevega in Pankracijevega seminarja, za Dolarjeve predhodnike in naslednike. Nekaj imen je mogoče pobrati s prošenj, ki so jih regenti seminarja naslavljali dunajski škofiji za ordinacije:'' Joannes Jacobus Scriba (1636, 1639), Andreas Lingl (26. marca 1660), Chri- stophorus Schenck (20. decembra 1673, 1674, 1675, 1876), Sebaldus 'Weger, Simon Grangler, Ignatius Plindenegger, Christianus Zier. Vsi ti so utegnili predstavljati glasbenike in skla- datelje Dolarjeve ravni. Za Andreasa Lingla že vemo, da je bil tudi vodja Marijine bra- tovščine v Ljubljani (gl. zgoraj), za Joannesa Jacoba Scribo pa lahko navedemo, da je bil po rodu s Slovenskega. Kot Kranjca in je- zuita ga ima katalog sprejetih v omenjeni ljubljanski bratovščini na dan 8. septembra 1614; poznejša beležka ob imenu razodeva, da je umrl v Ljubljani. Po besedah Dolarjevega nekrologa je bila splošna ocena, ki si jo je bil skladatelj še za življenja pridobil s svojim kompozicijskim ustvarjanjem, nadvse ugodna. Tudi Valvasor in Dolničar govorita o velikih Dolarjevih glasbeniških sposobnostih. Valvasor, ki mu ne ve za krstno ime, ga imenuje »ein treffli- cher Musicus, und guter Componist« in na- vaja, da so >^dannehero auch von seiner Com- position gar viel Stücke zu 'Wien ungefaehr 1665. deß Drucks gew^uerdigt seynd«.'* Dol- ničar se ga tako kot Valvasor spominja že po njegovi smrti in v smislu, kot da je za njim nastala velika praznina (» ... insignis sui aevi musices compositor, quo in genere ita excel- luit, ut magnum sui post fata reliquerit desi- derium«).'* Hval kranjskih kronistov ter ci- Cerkev >*Am Hof« na Dunaju 85 tir anega dunajskega nekrologa ne moremo razumeti zgolj kot zadostitev konvencional- nim stilističnim zahtevam baročnega zgodo- vinopisja, marveč tudi kot odsev resnične po- pularnosti, ki si jo je utegnil Dolar kot glas- beni ustvarjalec pridobiti v avstrijskih deže- lah. Ponavljajo jih tudi poznejši pisci Pohlin, Dimitz, Radics, Rakuša in drugi,'" ne da bi sicer vedeli, kdo je skladatelj pravzaprav bil. Manj sreče je s konkretnimi navedbami Dolarjevega kompozicijskega dela ali celo z njegovimi ohranjenimi skladbami. V zvezi z Valvasorjevim podatkom o Dolarjevih du- najskih tiskih iz okoli leta 1665 je zanimva Delničarjeva omemba, da je skladatelj izdal leta 1666 na Dunaju zbirko »Drammata seu Miserere mei Deus«." V bibliografijah jezuit- skih avtorjev, kjer, kot rečeno, nastopa skla- datelj pod krstnim imenom Nikolaj, se ome- nja njegovo tiskano delo »Musicalia varia« z letnico 1665,** kar bi utegnilo pomeniti ne posebne zbirke s takšnim naslovom, pač pa »različne glasbene tiske«, varianto torej, ki je morda v posredni ali neposredni zvezi z Valvasorjevimi »von ... Composition .. . viel Stücke«. Avtentična ne more biti tudi Delni- čarjeva navedba naslova, saj ta kronist tudi pri opisovanju dela drugih slovenskih kompo- nistov ni vselej dovolj jasen in precizen, dovo- ljuje pa razlago, da je šlo za glasbo k jezuit- skim šolskim igram ali za uglasbitev veüko- tedenskega psalma, enega ali več tiste vrste, ki se jih je ohranilo v njegovi zapuščini. Vse- kakor pa govore omenjene navedbe v prid mnenju, da je Dolar moral v času svojega dunajskega službovanja v tem mestu izdati ne samo eno, marveč več tiskanih del, ki so bila širše znana. O razširjenosti rezultatov Dolarjevega kompozicijskega ustvarjanja nam za sedaj go- vore predvsem izvirni inventarji bolj ali manj izgubljenih glasbenih zbirk Srednje Evrope. Raziskovalci glasbene preteklosti Češke in Moravske so doslej naleteli na tri nahajališča skladateljevih del, na glasbene kapele samo- stana v Oseku, piaristovskega kolegija v Slanem ter rezidence škofa Karla Liechten- steinskega-Kastelkorna v gradu Kromefiž. Glasbena inventarja v Oseku iz let 1720— 1753 in v Slanem iz leta 1713 navajata po eno neohranjeno delo, od petindvajsetih del v kromefiškem seznamu se jih je ohranilo tri- najst — ta so glavnina znanega in dostopne- ga Dolarjevega kompozicijskega ustvarja- nja." Tem krajem se pridružuje še eno znano bivše nahajališče, knežja glasbena kapela eg- genberškega dvora v Krumlovu z dvema če- tveroglasnima večerniškima psalmoma, Lae- tatus sum in Nisi Dominus, kakor ju pod ime- noma Dollar oziroma Bollar navaja seznam muzikalij kneginje Marije Emestine iz let l'eoe—1706.*" Na avstrijsM strani nas na Do- larja opozarja Missa Viennensis v samostanu Kremsmünster, ki jo je med leti 1660—1367 prepisal Pater Theophil Schrenk.*' Ohranjeni primerek navaja za avtorja ime P. Thoma Dolar, novejši prepis naslovne strani pa ima krstno ime v oklepaju in pod njim dodano ime Joan. Bapt. V celoti je to štirinajsto ohranjeno Dolarjevo delo. Šentpavelski be- nediktinski samostan na Koroškem je v svo- jem glasbenem arhivu imel vsaj troje Dolar- jevih del, psalma Confitebor in Laudate pue- ri ter en Magnificat; ta dela navaja med led 1651 iin 1702 nastali samostanski inventarij muzikalij.*^ Končno nas visoko na sever pope- lje še notica v seznamu muzikalij dvorne ka- pele rodbine Schwarzenburg-Rudolstadt v Thüringiji. V času Philippa H. Erlebacha (1657 —1714), ki je bil tako kot njegova knežja rod- bina protestant, so se tam med drugim oskr- beli z nekim, seveda neohranjenim četvero- glasnim psalmom Miserere mei Deus.*' Pregled ohranjenih in v intentar j ih zabele-: ženih Dolarjevih del kaže dokaj jasno porab- niško sestavo njegovega kompozicijskega ustvarjanja: na eni strani katoliška liturgična glasba, ki se v nekaj primerih, kot bomo vi- deli pozneje, razrašča v monumentalne re- prezentančne dimenzije, na drugi strani cerk- vena in plesna oziroma bolje baletna glasba. Liturgično glasbo zastopajo masne kompozi- cije ter psalmi, namenjeni rabi pri večernicah (Miserere mei, Deus, Laetatus sum in Nisi Dominus), Dolairjeva instrumentalna glasba pa se je mogla uporabljati v cerkvi med obredjem (sonate) ali za dnevne priložnosti, razvedrilo in ples (baletu z zaporedjem fran- coskih plesnih stavkov), pri čemer je mogoče domnevati, da so slednji nastali prvotno za plesne vložke v jezuitskih šolskih igrah. Do- larjevi balletti (ohranjene so tri suite) pred- stavljajo svežo glasbo za godala in continuo in po svoje razvijajo glasbeni jezik francoske plesne glasbe, kakor ga je gojil v 17. stoletju krog dunajskih skladateljev s Heinrichom Schmelzerjem, Dolarjevim vrstnikom, na če- lu, medtem ko njegove ansambelske sonate po reprezentančni zasedbi in v težnji po zvoč- nih učinkih kažejo stilna izhodišča Dolarjeve cerkvene glasbe.** Skladateljeve zveze z dunajskim krogom so razvidne tudi na polju vokalnega cerkvenega ustvarjanja, predvsem masnih kompozicij, kakor je na to opozoril že Adler, uvrščajoč Dolarja (kot »Tolarja«) med »weniger be- kannte und unbekannte Lokalkomponisten«.*' Značilnosti, ki jih Adler navaja za masne kompozicije dunajskih skladateljev dmge po- lovice 17. stoletja, pač ponazarjajo splošno usmeritev dunajske pa tudi druge avstrijske glasbe tega časa; le-ta je po obdobju raznih in različnih zgodnjebaročnih impulzov zmo- gla najti ravnotežje med naprednejšimi bene- 86 škimi prizadevanji in bolj reprezentančnim rimskim »kolosalnim barokom«, če lahko na tem mestu uporabimo termin, s katerim je med drugim tudi Manfred Bukofzer posreče- no označil za rimske mojstre prve polovice 17. stoletja značilni spoj koncertatnega sloga in tradicionalne pompozne zborske polifonije.-« Dolar se v svojih cerkvenih vokalnih delih ne poglablja več v detajlno deklamacijsko obdelavo posameznih koncertantnih glasov in v njih ne išče subjektivnih izraznih možnosti. Več mu je do širših, na zunaj učinkovitih muzikalnih dimenzij, do tega, kar je Adler poimenoval kot »akustične perspektive«" in kar je Dolar tako kot njegovi dunajski vrst- niki dosezal z obsežnim zborskim in instru- mentalnim aparatom ter slikovitim menja- vanjem solo v in tutto v oziroma kontrastiru- jočih orkestralnih barv v instrumentalnem deležu. S tega vidika so zgovorna zlasti re- prezentativna skladateljeva dela, katerih vrh pomeni »dvaintridesetglasna« (tako je nave- deno na izvirniku) »Missa Viennensis« za šest- najst solističnih pevcev, štiri četveroglasne zbore, dvoje violin, pet viol, po dvoje klari- nov in kometov, štiri trombone in fagot ter orgle in violon; »Dunajski maši« se po re- prezentančnosti približuje osemglasni in dvo- zborski v>Miserere mei Deus« z godali, trobili in continuom (v kromefiškem arhivu zazna- movan kot XII-6). Ta je poleg omenjene ma- še edina znana večzborska Dolarjeva skladba, ki poleg one razodeva, da skladatelj večzborja ne uporablja toliko zato, da bi skladbe gra- dil na antifonalnih zborskih blokih, kolikor v iskanju čimbolj raznoličnih pevsko-instru- mentalnih kombinacij; enake glasove celo reducira v isti glas in s tem prihaja npr. v Missi Viennensis do dvozborja na mesrtu če- tveroziborja ali v Miserere mei Deus a 8 do enozborja na mestu dvozborja, pri čemer pa skladatelju vendar ne zmanjka domišljije v ohranjevanju slikovite zvočne napetosti ozi- roma moči v dosezanju reprezentančne zvoč- nosti v smislu rimskega kolosalnega baroka.** Podobna ustvarjalna načela vodijo Dolarja tudi v skladbah z manjšim izvajalskim apa- ratom, z enim šestero- do četveroglasnim zborom in z instrumentalnim korpusom, ome- jenim na godala. Razodevajo pač skladatelje- vo pomanjkanje koncentracije, da bi posa- mezne glasove povzdignil na resnično koncer- tantno raven v smislu svojih beneških sodob- nikov, zato pa je v pasusih z malo glasovi uve- ljavil čut za kantabilnost oziroma privlačnej- šo melodičnost, kakršna je v njegovih zbor- skih odstavkih redkejša. V preostalem Dolar ni izjemen ustvarjalec svojega časa. Ljubi za zgodnji in zreli barok 17. stoletja značilno sekvenčno melodiko, ki omogoča le krajše zaključene celote. V tonaliteti je še labilen — tonalno jasni odstavki v smislu klasične dursko-mol'ske harmonike so mu še redki — basso continuo se mu v glavnem še ne gib- lje v poznobaročni motoriki. Kontrapunkt si- cer obvlada v zadostni meri, vendar se mu nikjer ne razrase v resnični konstrukcijski princip kot pri poznejših mojstrih, že uve- ljavljaj očih corellijevske pridobitve, niti ne napoveduje zavestnega retrospektivnega stile antica (kot npr. J. J. Fux, Georg Muffat ali Georg Reutter). Značilen davek 17. stoletju pomeni tudi uporaba standardnih melodij oziroma formalnih melodičnih jeder (pasa- kalja v Sonati a 10 oziroma bergam&ka v Missi sopra la bergamasca). Za zdaj še niso znani dokumenti, ki bi Do- larja tako ali drugače formalno povezovali s cesarjevo dvorno kapelo, čeravno o Dolarje- vem znanstvu s cesarjevimi glasbeniki sko- raj ni mogoče dvomiti, odkar je postal glas- beni vodja cerkve na Am Hof, ki je bila bli- zu dvora in ki je že od leta 1620 imela tudi s cesarske strani obiskovano gledališče.*' Tu- di pojav Dolarjevih muzikalij na gradu Kro- mefiž si je mogoče razložiti s skladateljevimi dunajskimi zvezami: znano je, da je tamkajš- njo glasbeno kapelo z instrumentarijem in verjetno tudi z notnim gradivom oskrboval sam Schmelzer, škofov znanec, o čemer se je ohranila izvirna korespondenca."" Ne nazad- nje lahko v zvezi s tem opozorimo na neko znano, a ne dovolj upoštevano resnico, ki nam jo odkriva kromčfiški glasbeni arhiv. Tu se je verjetno povsem slučajno na ovoj- nem listu nekih muzikalij ohranil seznam masnih kompozicij, ki jih je imel v lasti ce- sarski dvomi kapelnik Antonio Bertali ob svoji smrti leta 1669: med njegovimi lastni- mi deli in deli Johanna Heinricha Schmel- zer j a je zabeleženo tudi eno Janeza Krstnika Dolarja, Massa sopra la Taergamasca.^i Ko Dolar ne bi bil v svojem krogu ugleden ustvarjalec in ko bi bil na dvoru neznan, si verjetno ne bi mogel prislužiti v Bertalije- vem seznamu tako uglednega mesta. DODATEK Hunc excepit in Viennensl Professorum Domo pari fere mortis genere a terrenis solutus P. Joannes Bap- tista Dolar, gente Carniolus, patria Lithopolitanus, qua- tuor vota professus. lUum Uteris humanioribus excul- tum Vlenna[e] anno 1639. Novitium Societatis excepit. Societas postmodum Philosophicis et Theologicls Disci- plinis eximie instructum, annis octo Irabuendae man- suetioribus Uteris luventuti praefecit, quod ille munus magna turn Discipulorum, tum Superlorura satisfacti- one obijt. Inde cum maiorum voluntate gubemationl Residentiarum destinaretur, interventu Domus Profes- sae, ob raram Musices peritiam, regendo SS. Ignatlj, et Pancratij Seminario admotus est, quo in munere undecim explevlt annos maximo et commissae sibi duventutis commodo, et templi Domus Professae ho- nore, ad cuius augendam celebritatem sacras ipse hy- mnodias, non minus quoad artis praecepta elegantes, quam quod sensus affectusque verborum accomodas composuit, tantumque in eo genere profecit, ut com- muni artis peritorum testimonio paucos sibi pares nu- meraret: unde sacras ipsius cantiones non nostra so- lum domicilia, sed varia ReUgionum aliarum claustra, quin et exterae Provinciae certatlm sibi deposcebant. Erat caeteroquin vir candidae mentis, sui neglectjr, ei- fusae erga omnes caritatis, ut qui nemini suam dene- 87 garet operam, si quid, quod ad Dei et Societatis gloriam faceret, rogaretur. Amore Paupertatis vestibus uteba- tur attritis. Studio demissionis res contemnebat suas, aiienas extollebat. Magnae erga Deum fiduoiae, et in gravibus rerum domesticarum damnis animi semper erecti, et laeti. Graves quibus interdum pene ad vale- tudinis iacturam obruebatur labores pij s itentidem sus- pirljs, precibusque ut vocant laculatorljs interpolabat, e quibus eas frequentius ore, et corde circumferebat, qi'l- bus a subitanea, et Improvisa morte praeservarl postu- labat. Id quod etiam impertrasse nisus est; nam licet apoplectica catarrhi resolutio mortem ipsi praeter no- stram expectatlonem attulerit: ea tamen mors neque improvisa (utpote quam animo p[rae]sagiens binis ante septimanis pro lubilaei participatlone praemlssä totius vltae exhomologesi, et asceticis S. Patris execertatio- nibus in omnem sese casum munierat) neque etiam subitanea dici potuit, quae duarum dierum pene ipsi spatium indulgens, licet usura li[n]guae adimeret, Sig- na tamen poenitentis, et cum Dei voluntate conjunct! animi quamplurima edendi facultatem permisenit. Un- de et saepius iteratam a peccatis absolutionem, supre- mamque uncitonem, quam a se disederari, saepius nutu significaverat, accepit. Eloglj compendium sit, quod Augustus Imperator intellecta eius morte protuUt: Dolemus de bono viro: Societas ei parem substituen- dum vix Inveniet. (podčrtano v izvirniku; za razrešitev nekaj problematičnih mest v besedilu se moram za- hvaliti prof. Rafaelu Ajlecu). OPOMBE Pričujoča razprava je nastajala sočasno z dve- ma člankoma oziroma študijama, ki ju je vzpod- budilo odkritje doslej neznanih Dolarjevih živ- ljenjskih podatkov (gl. J. Höfler, Slovenski skla- datelj J. K. Dolar, Delo, 19. sept. 1970). To sta članek »P. Joannes Dolar (um 1620—1673). Neue Beiträge zu seiner Lebensgeschichte«, pripravljen za objavo v reviji »Die Musikforschung« (Saar- brücken, ZRN), ter uvodna študija k izdaji Do- larjevega Miserere mei Deus a 4 (in E), pri- pravljeni za zbirko Musik alter Meister. Beiträ- ge zur Musik- und Kulturgeschichte Inneröster- reichs, V redakciji prof. Hellmuta Federhof er j a (Mainz), Gradec, Avstrija. V želji, da bi bila pri- čujoča razprava zaključen prispevek, obravnavam na tem mestu vso problematiko na novo, ne da bi se skliceval na obe citirani deli, in ju delo- ma dobesedno povzemam. 1. D. Cvetko, Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem, I, Ljubljana 1958, str. 184 in da- lje; J. Höfler, Tokovi glasbene kulture na Slo- venskem od začetkov do 19, stoletja, Ljubljana 1970, str. 56 in dalje. — 2. O jezuitekem gledali- šču V Ljubljani, Dokumenti Slovenskega gleda- liškega muzeja, X (1967), str. 153. — 3. Gl. J. Höfler, prav tam. — 4. Gl. npr. A. Mayer (uredil), Geschichte der Stadt Wien, V, Dunaj 1914, str. 424. — 5. A. Mayer, prav tam. — 6. Za celotno podobo problematike o graški dvorni kapeli in Ferdinandeumu gl. H. Federhof er j a Musikpflege und Musiker am Grazer Habsburgerhof der Erz- herzöge Karl und Ferdinand von Innerösterreich (1564—1619), Mainz 1967; za podrobnosti gl. med drugim A. Vidakoviča Vinko Jelič (1569—1632?) i njegova zbirka duhovnih koncerata i cercara »Parnassia militia-« (1622), Zagreb 1957, ter P. Kureta Slovenski glasbeniki v graškem Ferdi- nandeju, Muzikološki zbornik I (1965). — 7. NUK, Ljubljana, ms. 156,, str. 4 — 8. Prav tam, str. 3 in dalje po letih. — 9. Prim. J. Höfler, cit delo, str. 57—58, izpiski iz cit. Historie pod ustrezni- mi letnicami. —¦ 10. Prim, prav tam navedene podatke o pevskih in instrumentalnih sposobno- stih gojencev, navedene poleg njihovih imen v katalogu cit. Historie. Izraz »musici seminari- Si&e« na str. 22 te Historie. — 11. Prim. S. Skerlj, cit. delo, str. 189—190; gl. tudi J. Höfler, cit delo, str. 59—61. — 12. Prim. A. de Backer — C. Sommervogel, Bibliotheque de la Com- pagnie de Jesus, III, 1842, str. 112, in J. N. Sto- eger Scriptores Provinciae Austriacae Socie- tatis Jesu, I, 1856, str. 63; razen tega tudi D. Cvetko, Zgodovina I, str. 217—218, z ustreznimi navedbami slovenskih virov. — 13. Ehre des Herzogtums Krain, VI, 1689, str. 359. — 14. D. Cvetko, prav tam. — 15. Za problematiko Dolar- ja kot češkega skladatelja gl. komentar J. Po- hanke k izdaji Dolarjevih baletov in sonat (Jan Kftitel Tolar, Balleti e sonate. Musica Antiqua Bohemica 40, Praga 1959) in tam navedeno lite- raturo. — 16. D. Cvetko, prav tam, ter istega Gal- lus, Plautzius, Dolar in njihovo delo, Ljubljana 1963, str. XVI in dalje. Identiteto Nicolausa Do- larja in »češkega« Dolarja je prvi domneval C. Schönbaum v oceni omenjene Pohankove izdaje (Die Musikforschung XIV-1961, 358—9). — 17. AS, ms. 35 I 2d. — 18. Litterae annuae Provinci- ae Austriae S. J. 1673; österreichische National- bibliothek, Dunaj, Handschriftensammlung, Cod. 1207 L, str. 9—10; objava nekrologa v dodatku k tej razpravi. Na obstoj teh analov me je lju- beznivo opozoril prof. Jože Koruza, za kar se mu na tem mestu najlepše zahvaljujem. — 19. Pro- thocoUum Ordinatorum, Diözesanarchiv, Dunaj. — 20. Sodalitas Beatissimae Virginis Mariae... In archiducali Collegio S. J. Labaci, AS, ms. 11 51 r. Navedbe iz tega in prejšnjega vira slede letnicam, po katerih sta oba vira urejena. — 21. NSAL; gl. tudi D. Cvetko, Gallus, Plautzius, Dolar ..., prav tam. — 22. Bratovščinska knjiga, na dan 15. avg. 1637. — 23. Cit. protokol posve- čenih, pod ustreznimi letnicami. Zanimivo je, da se v tem viru javlja še neki Joannes Dolar, ki pa očitno ni naš skladatelj: nižje redove, subdia- konat in diakonat je prejel 16. marca, 15. maja ter 21. septembra 1646, presbiteriat pa 7. aprila 1651 (tu kot »Joannes Tallat«). Ne samo, da gre za leto 1646, ki ga je skladatelj prebil v Ljub- ljani, tudi časovno zaporedje zaobljub ne ustre- za jezuitski praksi, medtem ko ima naš Janez Dolar ob vsaki omembi v protokolu označbo Ex societate Jesu. — 24. Prav tam, na dan 17. ja- nuarja 1656. — 25. Vsi podatki o Dolarjevi pe- dagoški dejavnosti v Ljubljani ik) cit. Historii v AS, str. 210, 225, 233, 303, 310, 314. Prim tudi D. Cvetko, cit. delo, prav tam. — 26. Vsi podat- ki o Marijini bratovščini ljubljanskega kolegija so povzeti po bratovščinski knjigi (gl. op. 20) pod ustreznimi letnicami. — 27. Prim. J. Höfler, Tokovi..., str. 58. — 28. Prim. J. Mantuanija v Sv. Ceciliji IX (1915) ter H. Federhoferja v Mu- sik in Geschichte und Gegenwart IV (1955), pod geslom Georgiceus. — 29. Gl. G. Badole, La ci- vica cappella di San Giusto in Trieste, Trst 1970, str. 23 in dalje. — 30. V celoti se ta pomembni stavek v nekrologu glasi takole: »Inde cum ma- iorum voluntate gubernationi Residentiarum de- stinaret(ur), interventu Domüs Professae, ob ra- ram Musicas peritiam, regendo SS. Ignatij et Pantratij Seminario admotus est...« Glej ob- javo. — 31. »... ad cuius augendam celebrita- tem sacras hymnodias, non minus quoad artis praecepta elegantes, quam quod sensus affectus- 88 que verborum accomodas composuit...« Tipično baročno pojmovanje bistva glasbenega ustvarja- nja! — 32. V letu 1774 je znašal glasbeni fond cerkve na Am Hof 17200 goldinarjev, univerzi- tetne cerkve in cerkve Sv. Ane pa le 8600 ozi- roma 7500 goldinarjev. Podatki v Diozesanarchiv, Dunaj, Jezuiti, fase. 3. — 33. Diozesanarchiv, Du- naj, fase. Ordinationes.. — 34. J. V. Valvasor, Die Ehre des Herzogtums Krain, Ljubljana-Nümberg 1689, VI, Str. 359, cit. tudi v Cvetku, GaUus, Plautzius, Dolar... — 35. J. Gr. Delničar, Biblio- theca Labacensis publica Collegii Carolini nobi- lium, ms. V Semeniški knjižnici v Ljubljani, cit. tudi v Cvetku, ibid. — 36. Gl. Cvetko, ibid. — 37. J. Gr. Dolničar, ibid. — 38. G. op. 12. — 39. Prim. J. Pohanka v cit. izdaji in tam nave- deno literaturo. Vsa Dolarjeva ohranjena dela v Kromefižu so na voljo v fotokopijah v Narodni in univerzitetni knjižici v Ljubljani. — 40. Gl. D. Ludvik, Eggenbergi in eggenberški arhivi. Kronika XIX (1971), str. 77—81. — 41. Gl. A Kellner, Musikgeschichte des Stiftes Kremsmün- ster, Kassel 1956, str. 235; fotokopija kremsmün- strske maše v NUK, Ljubljana. — 42. Gl. H. Fe- derhofer, Alte Musikalien-Inventare der Klöster St. Paul (Kärnten) und Göss (Steiermark), Kir- chenmusikahsches Jahrbuch XXXV (1951), 97— 112. — 43. Gl. B. Baselt, Die Musikaliensamm- lung der Schwarzenburg-Rudolstädtischen Hof- kapelle unter Philipp Heinrich Elrlebach (1657— 1714), v: Traditionen und Aufgaben der halli- schen Musikwissenschaft, 108, 116. Ta podatek dolgujem prof. Rafaelu Ajlecu, za kar se mu najlepše zahvaljujem. — 44. Za dopolnilo gl. J. Höfler, cit. delo, str. 62—66. — 45. V študiji Zur Geschichte der Wiener Messkomposition in "Ser zweiten Hälfte des 17. Jahrhundert, Studien zur Musikwissenschaft IV (1916). — 46. Music in the Baroque Era, London 1948, str. 64 in dalje. — 47. Prav tam. — 48. Za dopolnilo gl. J. Höf- ler, prav tam. — 49. GL npr. A. Mayer, cit. delo V (1914), str. 425 in dalje, VI (1981), str. 367. — 50. Gl. npr. J. Sehnal, Die Musikkapelle dea Olmützer Bischofs Karl Liechtenstein-Castelcom in Kremsier, Kirchenmusikalisches Jahrbuch LI (1967), 79—123. — 51. J. Pohanka, cit. uvod. 89 »vBUCVICE TEGA SADERSHANJA SA MLADUST« IZ LETA 1794 TATJANA HOJAN Knjižnica Slovenskega šolskega muzeja'' ima pod signature 15133 zanimivo dvojezično knjigo v slovenščini in nemščini, verjetno unikat, saj je po dosedanjih ugotovitvah ni- ma nobena druga knjižnica v Sloveniji. Na desni polovici ima knjiga slovenski naslov: »Bucvice tega sadeshanja sa mladust. V Ze- louzi. Vtisnjene inu se naidejo per Ign. od Kleinmayr, deshelskimu Shtamparju 1794.« Nemški naslov je »Sittenbüchlein für die Jugend in den Städten.« Knjiga ima 111 .stra- ni, na levi strani z nemškim, na desni s slo- venskim tekstom. Obsega 4 večerne pogovore z osmimi poglavji. Bucvice pripovedujejo o dobrem in pravič- nem možu Bogalubu Zhastibogarju, ki po- sebno rad kramlja z otroki in jih uči. Pri- poved se prične, ko je Bogalub star 70 let in se pogovarja s svojim sosedom Andrejem Do- brovolom in otroki, odgovarja na njihova vprašanja in jih nagovarja, da tudi sami pri- povedujejo zgodbe, ki so se jih že naučili. Prvi večerni pogovor ima samo eno poglav- je z vodilno temo: I. Dolžnosti do samega sebe. 1. O našem telesu, negi in zdravju, ki ga ohranimo s previdnostjo, zmer- nostjo in delom. 2. O duši, ki jo bomo ohranili zdravo, če se bomo varovali pregreh. 3. O varčnosti, nemarnosti in lakomno- sti. Drugi večerni pogovor obravnava: II. Dolžnosti do drugih. 1. Začetki oblasti: kraljev, gosposke, sodnije, vojske, davkarije. Govori o zgodovini oblasti in njihovi potreb- nosti ter uči, da jim moramo biti po- dložni, ker skrbe za naš blagor. 2. Dolžnosti do gosposke. 3. Dolžnosti do drugih ljudi. Ogibati se moramo nasilja, tatvine, goljufije, laži iyi krive prisege. Tretji večerni pogovor obsega poglavje s temo: III. Dolžnosti do družabnosti. Našteva naslednje lastnosti: 1. usluž- nost, 2. nevoščljivost, 3. napuh, 4. obrekovanje in posmehljivost, 5. pri- jaznost, 6. jeza, 7. trma, 8. jezikavost in 9. nehvaležnost. « Četrti večerni pogovor ima 5 poglavij, ki govorijo: IV. O dolžnostih hišnega življenja. V. O dolžnosti do staršev, učiteljev, bratov in sester, sošolcev in poslov. VI. O dolžnostih do živali. VII. O vesti. VIII. O veri. Za vsako obravnavano temo je v pogovorih dodana ustrezna kratka zgodba, ki naj bi vzgojno vplivala na otroke. To knjigo omenja dr. Vlado Schmidt v I. knjigi svoje »Zgodovine šolstva in pedagogi- ke na Slovenskem«. Dr. Schmidt meni, da so jo vsekakor uporabljali v koroških šolah in je bila izdana z namenom, da olajša slovenskim učencem pouk nemščine. To je v tem obdob- ju edini slovenski prevod šolske knjige, ki je bila namenjena izrecno učencem v mestih. V Simoničevi ^^Bibliografiji slovenskih knjig« iz leta 1905 ta knjiga ni omenjena in prav tako ne v Strastilovi »Bibliographie der im Herzogthum Kärnten bis 1910 erschienen Druckschriften«, ki je izšla leta 1912. Ni znano, kdo je knjigo prevedel v sloven- ščino. Prevedena je v lep koroški dialekt, ki se razlikuje od Gutsmanovega jezika po tem, da uporablja črko y, ki je Gutsman ni in pa znak S. Prav gotovo pa je jezuit Ožbalt Guts- man s svojim delovanjem vplival tudi na prevod te knjige. S svojimi deli, zlasti s pre- vodom Velikega katekizma leta 1790 ter z »ABC ali bukvice teh čerk inu besied« iz iste- ga leta je namreč omogočil začetek upošteva- nja slovenščine v koroških šolah. Da je bil takrat v celovškem šolskem okrožju sloven- ski jezik prevladujoč, priznava med drugim tudi dopis gubernija z dne 26. 10. 1787. Prav tako je tudi razpis za mesto okrožnega šolske- ga komisarja z dne 23. 10. 1787 za celovški okraj zahteval od kandidatov znanje sloven- ščine.2 V Koroškem zborniku iz leta 1946 je obja- vil Ivan Grafenauer članek: »Slovensko slov- stvo na Koroškem, živ člen vseslovenskega slovstva«, v katerem ugotavlja: »Kako dobro je zoral Gutsman koroško slovensko kulturno njivo spričuje to, da tudi po njegovi smrti leta 1790 delo ni prenehalo, ampak se je celo razširilo na torišča, na katera se Gutsman ni vzupal. Od 1790 do 1809 je izšlo v Celovcu vsaj 19 knjig, med njimi nove izdaje Guts- man ovih spisov.« In prav v tem razdobju je izšla tudi knjiga »Bucvice tega sadershanja sa mladust.« Prvotni nemški original dvojezične izdaje iz leta 1794 je nekajkrat omenjen in je izšel 90 že pred letom 1786. Dr. Anton Weiss ga prvič omenja v svojih dveh knjigah iz leta 1904 »Geschichte der österreichischen Volksschu- len 1792—1848« in v prvi knjigi ugotavlja, da so leta 1786 uvedli v avstrijskih šolah novo berilo »Male povesti za šole na kmetih«. Na podlagi spoznanja, da to berilo zajema snov le iz okolja kmečkega otroka, je bilo odre- jeno, da se berilo vsebinsko razširi. Tako so nastale tudi »Male povesti za šole v mestih«. Odločeno je bilo, naj se uporablja to berilo v višjih oddelkih prvega razreda mestnih šol namesto dosedanjega »Sittenbüchlein für die Jugend in den Städten.« Weiss omenja to knjigo tudi kot učbenik za I. in II. razred glavnih in normalnih šol. Weiss navaja tudi obširne razprave državnega svetnika Martina Lorenza, ki je leta 1803 predlagal izboljšanje šolstva in uvedbo posameznih učbenikov za šole. Poleg že omenjene knjige je predlagal tudi »Sittenbüchlein für die Jugend auf dem Lande«. Obe naj bi uporabljali že v prvem razredu za vaje v branju, čeprav nista bili predpisani kot obvezna šolska učbenika. V svoji II. knjigi navaja dr. Weiss vsebino po- sameznih učbenikov in omenja med priročni- ki za verouk tudi izdajo »Sittenbüchlein für die Jugend in den Städten« iz leta 1828. Vse- bina se ujema z dvojezično izdajo leta 1794, le tretji večerni pogovor se konča že s točko 6, medtem ko so v naši dvojezični izdaji na- vedena še »od nehvaležnosti«, »od nepotolaž- livosti« in »od jezičlivosti«. To knjigo omenja tudi Hye v svoji knjigi »Methodenbuch oder ausführliche Anweisung alle in der Politi- schen Verfassung der deutschen Schule in den k. k. deutschen Erbstaaten enthaltenen den Unterricht und Lehrstand betreffenden Anordnungen zu erfüllen.« Navedena je na koncu, kjer je seznam oziroma cenik učbeni- kov za normalke in drugi nabožni spisi. Hye- va knjiga je izšla leta 1812 in je »Sittenbüch- lein« navedena tudi v seznamu njene dnage izdaje iz leta 1814. Verjetno je ta knjiga do- živela mnogo različnih izdaj in ponatisov. V obdobju, ki je sledilo Splošni šolski na- redbi leta 1775, so učbenike izdajale posamez- ne okrožne šolske komisije. Koroška je imela šolsko založbo v Celovcu, leta 1790 pa je za- ložništvo šolskih knjig za Koroško prevzel Ignaz Alojzij Kleinmayr.' Zanimivo je, da Gutsmanovega abecednika, ki je izšel prav to leto, ni izdal Kleinmayr, temveč Soter. Leta 1794 je Kleinmayr oddal svojo celovško za- ložbo v najem in spada knjiga »Bucvice tega sadershanja sa mladust«, ki je izšla prav v tem letu, med njegove zadnje izdaje. Bucvice so bile eno izmed prvih slovenskih beril. Za slovenska berila v osnovnih šolah se namreč niso kaj prida menili, saj so slo- venski šolarji vse do leta 1778 lahko brali v slovenščini edino le učbenike za verouk. Šele leta 1778 je Blaž Kumerdej prevedel v slo- venščino prvo poglavje drugega dela Felbin- gerjevega berila, ki je izšlo leta 1777. To je bilo naše prvo dvojezično berilo s slovenskim naslovom »Vodenja sa brati u use sorte pisa- nja sa šolarje tih duželskih šol v c. kr. dushe- lah«. Izšlo je pri Egerju v Ljubljani. Snov berila je bila povzeta po delu Friedricha Rochowa, ki je leta 1776 napisal obsežno be- rilo »Der Kinderfreund«, po katerem so se zgledovala precej časa vsa avstrijska šolska berila. Kumerdejevo dvojezično berilo je obravnavalo predvsem snov iz podeželskega okolja. Po vsebini je le prav malo podobno Bucvicam, saj njegove kratke zgodbe nimajo nikakršne sličnosti v Bucvicah in so povsem različne tudi osebe, ki nastopajo v enih in drugih. Neka podobnost se kaže le v sorod- nem stališču glede vdanosti oblastem ter gle- de vernosti in poštenja. Tudi »Male povesti za šole v mestih« niso imele nobene podobnosti z Bucvicami. Male povesti bi morali po odloku dvorne komisije že leta 1807 predelati, ker so bile po mnenju komisije neprimerne za šolsko berilo. Ker pa predelava ni bila opravljena, je komisija leta 1825 proglasila Male povesti kot neuporabne za šolsko berilo. Namesto tega so začeli v šo- lah uporabljati knjigo nemšl-^ega mladinskega pisatelja Egidija Jäisa, ki je imela v sloven- skem prevodu Stanka Vraza naslov: ^^Lepe zgodbe in poučne povesti za otroke«. Knjiga je obsegala okrog 80 zgodb, ki jih pripove- dujejo starši svojim otrokom. Na koncu vsa- ke zgodbe je bil izražen njen nauk v verzih. ' Z Bucvicami ta knjiga ni imela podobnosti in tudi ne z berili, ki so vsebovala moralni nauk. Tudi naša berila, ki so izšla kasneje, na pri- mer Metelkov prevod »Berila za male šole na kmetih« iz leta 1834 ali Slomškovo »Veli- ko berilo« iz leta 1856, nimajo beril, ki bi bila podobna kakemu poglavju iz Bucvic. »Bucvice tega sadershanja sa mladust« iz leta 1794 so naša prva šolska knjiga, ki ie bila namenjena izključno moralnemu pouku. Zanimivo je, da moralne vzgoje ne enači z versko, čeprav je napisana v duhu krščanske morale. OPOMBE 1. Knjigo je Slovenski šolski muzej odkupil 13. novembra 1957 od učitelja Janeza Veninška. Hranila se je na njegovem domu v Rečici ob Sa- vinji. — 2. Arhiv v Slovenskem šolskem muzeju, fascikel 247/15. — 3. Arhiv Slovenskega šolskega muzeja, fascikel 247/3. 91 Črne koze na kranjskem in v ljubljani v letih 1873/74 PETER VODOPIVEC Velika epidemija črnih koz, ki jo je spro- žila francosko-pruska vojna 1870-71 in ki je posebno v Franciji in na Pruskem zahtevala mnogo smrtnih žrtev, se je razširila po vsej Evropi in v letih 1872, 1873 in 1874 močno prizadela tudi bivšo Avstrijo. V treh letih je v avstrijskih deželah več kot 141.000 ljudi umrlo za črnimi kozami.' Epidemija je v Av- strijo prodirala postopoma in še leta 1870 je bila smrtnost zaradi črnih koz razmeroma nizka (trije umrli na deset tisoč prebivalcev). Leta 1871 je začelo rasti število smrtnih pri- merov zaradi te bolezni predvsem v -Spodnji Avstriji in Salzburgu, delno pa tudi v Vzhod- ni Avstriji, na Moravskem, v Šleziji in na Češkem. Leto kasneje je epidemija v Spodnji Avstriji, Salzburgu in Šleziji že dosegla svoj višek (Spodnja Avstrija 37 umrlih na 10.000 prebivalcev, Salzburg 20,4 in Šlezija 57,7), medtem, ko je bil v južnem delu monarhije naSmočneje prizadet Trst (72,2 umrilh na 10.000 prebivalcev). V letih 1872 in 1873 se je bolezen razširila tudi na Štajersko, Koroško in Kranjsko, kjer je največji obseg zavzela leta 1874.2 V avstrijskih deželah s slovenskim prebi- valstvom je v letih 1871 do 1875 naslednje število ljudi umrlo za kozami :ä Ce primerjamo absolutno število smrtnih primerov v pravkar navedenih deželah s šte- vilom prebivalcev, bomo videli, da je epide- mija najmočneje prizadela Trst (leta 1872) in nato Kranjsko (leta 1874) :« Steviilo umrlih za kozami na 10.000 prebivalcev i Vesti o bolezni na Kranjskem je mogoče zaslediti že spomladi leta 1873 sočasno s po- ročili o epidemičnih pojavih črnih koz na južnem Koroškem in na Štajerskem. Tako že 9. marca 1873 piše Slovenski narod o umrlih za kozami iz Kranjske gore, pa tudi o pove- čanem številu boliiikov v Ljubljani. Zdi pa, se, da vse do poletja 1873 na Kranjskem bo- lezen še ni dosegla epidemičnega obsega. Po- ročila o njeni razširitvi postajajo pogostejša v drugi polovici leta. Kot je leta 1875 pisal ljubljanski mestni fizik dr. Viljem Kovač se je epidemija širila proti Ljubljani iz Trsta in naj bi bili najprej prizadeti kraji ob južni železnici.^ Tudi poročila, ki jih je prejemala deželna vlada v Ljubljani, kažejo, da je v ne- katerih krajih postojnskega okrožja začelo število obolenj za kozami naraščati že julija meseca, v okolici Kranja pa meseca avgusta. V septembru, oktobru in novembru se je epi- demija razširila že v samo okolico Ljubljane in neko poročilo o stanju epidemije na Kranjskem z dne 7. decembra 1873 našteva primere bolezni že praktično po vsej Kranj- ski v okolici Postojne, Radovljice, Kranja, Ljubljane in Novega mesta.» Med glavne vzroke za razmeroma velik obseg epidemije in nato posebno v letu 1874 veliko smrtnih žrtev je šteti dejstvo, da se je prebivalstvo večinoma še vedno upiralo cepljenju. Kar v '^Letnih zdravstvenih poro- čilih mestnega fizikata-« piše dr. Kovač, go- tovo ne velja le za Ljubljano, pač pa za vso Kranjsko: ne samo, da so mnogi ranocelniki in celo zdravniki odklanjali cepljenje, tem- več so s posebnimi letaki in časopisnimi članki tudi javno agitirali proti vakcinaciji. Nesrečni primeri prenosa raznih bolezni, predvsem luesa, zaradi neprevidne izbire ali priprave cepiva so še povečali nezaupanje pri prebivalstvu, saj so bili prek časopisja znani tudi širši publiki. Prisilno cepljenje ]e bilo izvedeno v nezadostni meri in potrdilo o cepljenju je bilo potrebno le ob podelitvi štipendij.' Kot piše dr. i. Logar v svojem članku o »Zgodovini črnih koz na Sloven- skem«, je bil v Avstriji sicer leta 1836 izdan predpis, ki cepljenje priporoča, ni pa bilo vprašanje vakcinacije nikoli zakonsko ureje- no.* Statistični podatki pa kažejo, da so kljub navedenim predsodkom v sedemdesetih letih na Kranjskem proti kozam cepili okoli 13.000 do 14.000 ljudi letno.' Deželni odbori in av- strijska vlada so zdravnikom, ki so se pri cepljenju posebej izkazali, podeljevali poseb- ne premije in pohvale. Taka premija je bila razmeroma visoka, saj je lahko presegla vso- to 100 fl. Od decembra 1873 do aprila 1874 poroča časopisje o bolezni iz vse Kranjske, pa tudi velikega dela južne Štajerske. V več sestav- kih so pisci opozarjali na nalezjivost bolezni in na potrebne sanitarne ukrepe. Posebno po- učen članek z naslovom: »Koze, kožice ali 92 osepnice« so 7. januarja 1874 objavile Novi- ce; v članku propagirajo cepljenje, opisujejo simptome bolezni in njen potek; »Ce so se koze vrinile, ne zatre jih nobeno zdravilo, noben zdravnik,« piše pisec v Novicah. »Svoj tek v človeku morajo dokončati, razpasti se po životi in dozoreli morajo, kot so se zače- le. Zdravil tedaj iz lekarne ni nikakoršnih treba . .. vodo (pa ne premrzlo) naj pijo čisto ali enmalo okisano z limono ali z jesihom. Vino ali druga vinska pijača ali jedila so strup takim bolnikom. Juha (župa) in kako pečeno jabolko bodi naj jim jedilo«. Tudi Novice opozarjajo, da je bolezen zelo nalez- ljiva — »komur ni treba, naj ne gre büzo, kjer je kozavi bolnik« — in je treba takoj poklicati zdravnika. Kot kaže, pa so vsa ta opozorila imela le delen uspeh. Predvsem se svojci niso hoteli takoj ob smrti obolelega ločiti od njegovega trupla in ga prepustiti mrtvašnici. Tudi črnih tabel, ki so opozarjale na bolezen v hiši, niso redno obešali. Slovenski narod celo poroča 16. januarja 1874 iz Brežic, da »naš glasoviti zdravnik dopušča, da se kozavo dekle iz hiše, kjer je po njej tudi gospodinja zbolela na kozeh, prevaža iz mesta v dve uri oddaljeno okolico, kakor da bi si tudi tam bolezni že- leli«. Brežiški poročevalec sklepa, da verjet- no zdravnik pri dekletu koz niti opazil ni, »ker navadno le izmed vrat s »cvikarjem« na postelji bolnika gleda«. Brežiški zdravnik pa je moral biti med izjemami, saj so poroče- valci od drugod poročali o požrtvovalnosti in zaslužnosti svojih zdravnikov. Slabi preventivni ukrepi proti širjenju epi- demije so 30. marca 1874 vzpodbudili dr. Vošnjaka, da je v državnem zboru interpeli- ral pri notranjem ministru. V interpelaciji, ki jo je 19. aprila 1874 objavil Slovenski na- rod, se naglasa, da na Štajerskem in skoraj po vsem Kranjskem že nekaj mesecev traja- jo epidemije koz, vročinske bolezni in škrla- tinka in vendar vlada na okuženih krajih ne vpelje epidemnjega ravnanja in se ne skrbi za podučenje ljudstva in dovoljno zdravniško pomoč«. Po Vošnjakovem mnenju je bilo za osamitev bolnikov storjeno premalo, tako v bolnišnici kot v privatnih hišah lahko bolni- ka vsakdo obišče. Umrli za kužno boleznijo so ostajali v hišah tudi po oseminštirideset ur, obiskovalcem, med njimi mnogim ber.i- čem, ki so živeli od posedanja pri mrtvem, saj so tako dobili svoj obrok hrane, se je ob takih prilikah streglo s kruhom in vinom. Tudi gostilne so bile ves čas epidemij odprte, hiše z bolniki brez svarilnih črnih tabel. »Da- lje se niti posteljna slama ne sežiga, niti se obleka in posteljna oprava ne desinfidra, ne- go se meni nič, tebi nič med dediče razdeli ali pa beračem podari«, se omenja v interpe- laciji. »Okrevajoči bolniki, še vsi krastovi, pridejo kar v cerkev, v pisarne, v prodajal- nice, v šolo in na trge... Sanitarni okraji končno so toliki, da bi se vsak okrajni zdrav- nik moral pomnožiti, da bi ob enem na 30 ali 40 okuženih krajih bil«. Vošnjak ob koncu svoje interpelacije opozori na zastarelost do- sedanjih odločb v "epidemnjih stvareh« in da »jako potrebujemo reforme v duhu časa in moderne vede«. Največji obseg je dosegla epidemija v prvi tretjini leta 1874. O bolezni poročajo iz oko- lice Kranja, Planine, Postojne, Novega me- sta, Brežic, Celja, Savinjske doline in Lju- tomera. Slovenski narod poroča 14. aprila 1874 iz Horjula pri Polhovem gradcu, da je od 1. januarja 1874 umrlo 53 ljudi za koza- mi in tifusom, medtem ko jih sicer v vsem letu umre od 20—24. Toda v istem mesecu prihajajo tudi že prva poročila o pojenjava- nju epidemije. Tako je v aprilu zaslediti vse manj bolezni na Notranjskem in Primor- skem,'" v maju pa je tudi v Ljubljani že sko- raj ni več." Od junija dalje je mogoče za- slediti vesti o kozah v posameznih delih Kranjske v časopisju le še občasno. Vso po- zornost zopet pritegne stalno ponavljajoča se živinska kuga in preteča nova epidemija, to- krat epidemija kolere. Prve primere koz v Ljubljani je Slovenski narod zabeležil že v marcu in aprilu 1873. Tako je 14. marca 1873 poročal o prihodu "13 Lahov«, ki so prišli »po šubu iz Gradca in so v šubnem lokalu v Ljubljani prenočevali«. Zdravnik je drugega dne ugotovil, da je eden med njimi že tako bolan za kozami, da »je bil po vsem životu kakor posut z mozolji«, bolehala pa sta tudi že dva njegova tovariša. Istega meseca so v Ljubljani zabeležili še več primerov črnih koz, vendar je iz poročil raz- vidno, da spomladi in poleti 1873 v Ljubljani bolezen še ni imela epidemičnega značaja. Mestni svet je kljub temu že s prvim januar- jem uvedel izredno cepljenje; do novembra 1873 so tako čepih redno vsak teden, v no- vembru pa so morali delo prekinti, ker me- ščani k vakcinaciji niso več prihajaM.'^ Tako je lahko 30. novembra 1873 mestni fizik dr. Viljem Kovač sporočil magistratu, da se je v tednu od 23. do 30. novembra tudi v Ljubljani nevarno povečalo število bolni- kov s črnimi kozami. Večje število obolelih za kozami je bilo sicer opaziti že vse zadnje leto od novembra 1872, je pisal dr. Kovač, toda primeri so bili le sporadičnega značaja. Zdaj pa mestu grozi epidemija. V več točkah je mestni fizik predlagal zaščitne ukrepe." Bilo pa je že prekasno, da bi preprečili raz- širitev bolezni. 6. decembra 1873 je magistrat na svoji seji razpravljal o Kovačevem poročilu in njego- vih predlogih. Odločil se je za več preventiv- nih ukrepov. Takoj je ponovno uvedel izred- 93 no cepljenje in z javnim razglasom poučil prebivalstvo o pomenu cepljenja ter načinu in pomenu desinfekcije. Mestne zdravnike je pozval, naj na posebej zato pripravljenih ti- skanih obrazcih vsake tri dni poročajo o uspehu zdravljenja že obolelih in o novih bolnikih. Zdravnike so še opozorili, naj vse bolne, ki jih ni mogoče izolirati, zagotovo pošljejo v bolnišnico in so za kozave bolnike odprli posebno zasilno bolnišnico v trnov- skem predmestju, saj je bila podružnica de- želne bolhišnice na Poljanah hitro polna. Ma- gistrat se je obrnil tudi na uprave šol, da bi vplivale na svoje gojence in jih pripravile na cepljenje; otroke so nato na določenih mestih in v določenih dneh cepili mestni zdravniki. Oboleli otroci so se lahko vrnili v šolo šele s potrdilom zdravnika, da so bolezen že pre- stali, otroci iz hiše, v kateri je kdo zbolel, pa so morali ostati doma, dokler ni bolezen v družini povsem prenehala. Na istem sestanku so mestni očetje pretresli vprašanje o organi- zaciji desinfekcije. Odločeno je bilo, da bo magistrat zaprosil upravo civilne bolnišnice, naj v uporabo odstopi desinfekcijsko peč, v kateri bi nato sežigali posteljno perilo koza- vih bolnikov. Za zbiranje in prenos tega pe- rila je magistrat najel posebnega slugo, obe- nem pa je določil, da tudi kozave bolnike lahko prenašajo s posebej za to določeno no- silnico.'* Kljub razmeroma zgodnjemu opozorilu pa je Ljubljana v zadnji tretjini meseca decem- bra doživela pravi izbruh bolezni. Medtem ko je od 9. do 23. decembra v Ljubljani zbolelo za kozami vsega 22 oseb, je bilo v tednu od 23. do 29. decembra prijavljeno mestnemu svetu 75 novih bolnikov.'* Dne 20. decembra 1873 je sporočil Slovenski narod, da je dežel- na vlada vse ljubljanske šole »včeraj nana- gloma zaprla za tri tedne, ker se kužna bole- zen koze posebno med mladino strašno širi- jo«. Bolnišnica za kozave na Poljanah je bila do konca decembra že povsem polna, tudi v Trnovem so lahko sprejemali le mestne bol- nike in zavračali obolele iz mestne okolice. Mnogo bolnikov je ležalo kar doma, v privat- nih hišah. Mestni svet je pooblastil posebno komisijo svoje sanitetne policije, da je iskala po hišah nenaznanjene bolnike, saj je bilo med ubogimi — kot je zapisal Slovenski na- rod 28. decembra 1873 — mnogo bolnih, ki niso niti vedeli, kakšno bolezen imajo. Na sestanku 29. decembra se je magistrat odločil za nove ukrepe in določil posebno sa- nitetno komisijo, ki »ima vse storiti, da se tej epidemiji pot zapre«. V komisiji so bili župan, štirje mestni odborniki, dva mestna zdravnika in prvi magistratni svetovalec." Na istem sestanku je dr. Keesbacher opozoril, da se dosedanji sklepi o preventivnih ukre- pih, ki jh je sprejel magistrat, niso dosledno izvajali. Tako prostorov, v katerih so se ko- zavi bolniki zadrževali, marsikje sploh niso desinficirali, kjer pa so desinfekcije opravili, ni postopka nihče nadzoroval. Poziv k vakci- naciji in revakcinaciji ni naletel na zaželen odmev, medtem ko so bolne in celo mrtve kar fiakarji sami prevažali v bolnšinico. Sa- nitetna komisija, ki se je sestala že 30. de- cembra, je zato sklenila nabaviti lasten voz za prevoz kozavih bolnikov, fiakarjem pa najstrože prepovedali ta posel. Poseben pred- met razprave je bilo tudi vprašanje bolnikov, ki jih doma ni bilo mogoče izolirati, niso pa hoteli v bolnišnico. Sanitena komisja je pri- poročila, naj zdravnik takega bolnika poduči o pomenu izolacije, tako da bo prevoz v bol- nišnico zahteval sam, s silo ga namreč ni bilo mogoče spraviti. Bolnišnico v Trnovem so sklenili povečati za petdeset ležišč, poostriti nadzor nad desinfekcijo perila in obleke bol- nikov za katero bo stroške pri revežih porav- nal magistrat. Zupan — tedaj Karel Dežman — je dobil vsa pooblastila in odločeno je bi- lo, da sme »neomejeno denar rabiti v zabra- njevanje bolezni«." V istem času je magistratu uspelo rešiti tu- di vprašanje desinfekcijskega čistilca. Po sklepu svojega sestanka 6. decembra se je mestni svet obrnil na upravo civilne bolniš- nice s prošnjo, da odstopi svojo desinfekcij- sko peč mestu v uporabo. S pismom z dne 16. decembra je bolnišnica — podpisan dr. Va- lenta — prošnjo mestnega sveta zavrnila, češ da te peči iz varnostnih sanitarnih razlogov —¦ aus polizeisanitätlichen Gründen — tudi sama ne uporablja za sežiganje perila iz svo- je podružnice za kozave na Poljanah, magi- stratu pa je za tako delo sploh ne more od- stopiti. To je bila edina tovrstna naprava v Ljubljani in tedaj mestnemu svetu ni preo- stalo drugega, kot da se je odločil za nabavo novega desinfekcijskega astilca. Iz pripisa na enem izmed poročil je mogoče sklepati, da je Ljubljana tak čistilec dobila že konec decem- bra 1873.18 Bolezen pa je v januarju in februarju 1874 v Ljubljani šele dosegla svoj višek, medtem ko je vesti o oboleMh mogoče slediti še vso pomlad. »Sploh v več krajih naše dežele ko- ze razsajajo prav hudo,« so 21. januarja 1874 vzdihovale Novice. »Al tudi po mnozih dru- gih deželah jih je toliko, da zdravniki že mno- go let ne pomnijo toliko te kuge naenkrat po svetu«. In nato resigniran zaključek: »Lakota in dragina, kuge človeške in živinske, pa brez verski liberalizem; vse te tri nadloge te- po človeštvo zdaj naenkrat; še vojska naj pri- tisne, potem pa bode napredka na kupe«. Pregled umrlih zaradi črnih koz po posa- meznih mesecih prve polovice leta 1874 po- kaže na potek epidemije v Ljubljani in njeno upadanje:" 94 Deželna vlada je morala še večkrat podalj- šati šolski premor in so šole odprli šele v za- četku februarja, ko je mestna zdravstvena komisija ugotovila, da bolezen v zadnjem ča- su v mestu ne pridobiva več na številu. Ob takem podaljšanju šolskih počitnic se je Slo- venski narod 18. januarja 1874 spraševal, če bodo zaradi koz tudi >^predpustni javni plesi morda prepovedani, kakor so te dni v Mona- kovem prepovedali vse javne veselice zaradi kolere«. Piscu v Slovenskem narodu bi se zdel tak ukrep povsem ustrezen, »kajti zlasti v nižje krčme se shaja vsakovrstno ljudstvo in tako kužno bolezen raznaša«. Vesti o tem, ali je mestna zdravstvena komisija razprav- ljala o predlogu Narodovega dopisnika, nisem zasledil. Slovenski narod pa ga ni več pono- vil. Že teden kasneje so njegove strani polni- li dopisi o pustnih slavjih, ki so se v Ljub- ljani vrstila kar drugo za drugo: najprej me- ščanski bal na strelišču, nato delavski ples pri »Slonu«, ples tečajev in za pustni torek sokolska maškarada. »Tudi po mnogih manj- ših krčmah so zadnjo nedeljo prav živahno plesali,« poroča Slovenski narod 27. januarja 1874, »vsaj pobita okna, katera sem včeraj zjutraj pri nekaterih teh krčmah opazoval, so nam to pričala«. Istega dne poroča list še o semnju v Ljubljani, številna poročila o gle- daliških predstavah pa kažejo, da so bila v času epidemije tudi gledališča odprta kot obi- čajno. Medtem pa sta bili obe bolnišnici za koza- ve, deželna na Poljanah in mestna v Trno- vem, še vedno polni in v Laibacher Zeitung, kjer je magistrat dnevno objavljal vesti o širjenju bolezni, so še poročali o novih obole- lih. Kozave bolnike so odkrili tudi med jet- niki na ljubljanskem gradu in, ko so jih pre- nesli v mestno bolnišnico, je nastalo veliko razburjenje. »Govori se, da na kozah bolne ujetnike prenašajo v bolnišnico v Trnovo,« je poročal Slovenski narod. »Uže zdaj se boje ljudje v bolnico hoditi, a to jih za boga ne bode vabilo niti tolažilo, če bodo morali poleg razbojnikov in tatov ležati«.^" Posebne težave pa so nastale, ker so neka- teri poziv mestne zdravstvene komisije k de- sinfekciji vzeli preveč zares in so se posla lotili s preveliko vnemo. Dne 28. januarja so opozorile Novice, da so »poduki zdravstvene komisije o desifenkciji ali napačno razumlje- ni ali nejasno dani bili, da si ljudje nespa- metno svoja stanovanja s karbolno kislino ta- ko smradijo, da so zdravju (pljučam in mož- ganom) očitno škodljiva«. Poučen prispevek o načinu in pomenu desinfekcije z naslovom: »Le pametno, da si pri kužnih boleznih več ne škodujemo, kakor koristimo«, je nato se- stavil sam dr. Bleiweis in v njem opozoril, da je treba razkuževati le tam, kjer je nevarncst okužbe in ne vse povprek. »Kjer kužnine ni, je škodljivo smraditi take prostore s karbo- lom ali klorom, namesti čisti zrak vsak dan vanje spuščati,« piše dr. Bleiweis. »Kako, da hočete s karbolom pregnati koze iz sobe svo- je, ki jih V sobi ni? ... Kdor se koz boji, naj ne hodi okoli med ljudmi, da ne bode jih na- lezel drugod in jih potem šele prinesel v ne- dolžno svojo sobo, katero trpinči s smrdlji- vim karbolom.«^' V marcu je že vse več vesti, da bolezen po- jenjuje in 22. marca 1874 je Slovenski narod sporočil, da je mestni svet zaprl zasilno bol- nišnico za kozave v Trnovem, čeprav bo še nekaj časa ostala v pripravljenosti. V maju je bolezen že skoraj povsem ponehala; neko sporočilo omenja 7. maja, da je od začetka epidemije v mestu zbolelo 423 ljudi, za koza- mi, umrlo pa jih je 79.^2 V juniju je Sloven- ski narod še enkrat preplašeno zapisal, da so se koze v Ljubljani »zopet začele po malem prikazovati« in se je ponovno bati epidemi- je.23 Toda vesti o širjenju koz v Ljubljani na- to ni več zaslediti. Nova epidemija, ki je je- seni 1874 prizadela Ljubljano, ni bila več epi- demija koz, pač pa epidemija difteritisa. V času, ko se je epidemija v Ljubljani že bližala koncu, se je deželni odbor začel ukvar- jati z misHjo o zgraditvi posebnega bolniške- ga oddelka za nalezljive bolezni. Misel ni bila povsem nova, saj je že leta 1868 dr. Keesbacher predlagal, naj bi na vrtu bolniš- nice zgradili dve baraki in tako bolnike z nalezljivimi boleznimi, ki so do tedaj prebi- vali v istih prostorih z drugimi bolniki v bol- nišnici, povsem izolirali. Deželni odbor se je ob epidemiji koz spomladi leta 1874 ponovno vnel za ta predlog. Predlog so podprli — kot so poročale Novice — tudi vsi primariji, upravnik in adjunkt bolnišnice ter deželni inženir.^« Tedaj pa se je v načrt odločno za- letel Slovenski narod. »Kajti komaj je potih- nila govorica po mestu, da več ali manj e je zadnje koze zakrivil deželni odbor, ki je na spodnjih Poljanah za kozave bolnike hišo na- jel,« je pisal Narodov dopisnik, »uže slišimo, da je deželni odbor sklenil začasno bolnišni- co za kužne bolezni postaviti na velikem špi- talskem vrtu, ki leži prav ob dunajski cesti, najbolje frekventirani ulici v vsej Ljublja- ni«. Kaj ne bi bilo po tej logiki barake za nalezljivo bolne najpametneje postaviti kar v Zvezdi? se sprašuje Slovenski narod. Pisec članka nato predlaga, naj deželni odbor za tako gradnjo poišče primernejši prostor, po možnosti zunaj mestnega središča.^^ 95 Več kot petdeset let so ležali nalezljivo bolni v istih prostorih z drugimi bolniki in nihče se ni posebej pritoževal, so odgovarjale Novice, »ali ni bila nevarnost veča kot zdaj, ko se ločitev izpeljala bode kar najbolj po- polno«. Tudi Novicam se misel, da bi se bol- nišnica za nalezljivo bolne zidala na primer- nejšem kraju, ne zdi napačna, imajo pa svoj pomislek in ta pomislek so stroški: pri teda- njem stanju dežele in že tako velikih davkih gradnja ne bi prišla v poštev, še misliti pa ni seveda, da bi stroške v celoti prevzela de- žela.2« Dne 24. maja 1874 je Slovenski narod sporočil, da je vprašanje gradnje barak na bolniškem vrtu predloženo kranjskemu sani- tetnemu svetovalstvu. Zdi pa se, da je pred- log za gradnjo barak tudi tokrat ostal le predlog. Kot piše Peter Radics v svoji zgodo- vini deželne bolnišnice v Ljubljani, je deželni odbor leta 1877 kupil Dedkovo hišo na Polja- nah, ki naj bi služila za bolnišnico za kozave bolnike." V letu 1874 je v Ljubljani, ki je tedaj ime- la 24.000 prebivalcev, umrlo 1142 ljudi, od te- ga 99 za kozami. Med navedenimi vzroki smrti so koze na tretjem mestu, za j etiko in difteritisom.^' Mestni fizik dr. Viljem Kovač je v svoji »Spomenici mestnega fizikata ljubljanskega«, ki je izšla leta 1875 kot enega glavnih vzro- kov za naraščajočo smrtnost (ta je leta 1874 dosegla največji odstotek v zadnjih petnaj- stih letih) in pogoste epidemije navedel slabe sanitarne razmere v mestu. Pokazal je na številne šibke točke mestne snage od nepri- merno zgrajenih greznic in kanalizacije do neustreznih vodnjakov za pitno vodo in jav- nih kopališč. Kovač je predlagal večje število ukrepov, od katerih so morali nekateri še razmeroma dolgo počakati na svojo uresniči- tev. Epidemije so se v Ljubljani še pojavlja- le, pa tudi koze v letu 1873/74 v Ljubljani^ niso bile zadnjič v gesteh, saj so se ponovno ] oglasile že leta 1882. OPOMBE 1. Dr. Friederich Prinzing, Epidemics Resulting From Wars, Carnegie Endowment for Internatio- nal Peace, Oxford: At the Clarendon Press 1916, str. 275. — 2. Prav tam, str. 276. — 3. »Statisti- sches Jahrbuch« für das Jahr 1872 (zv. I, str. 52), 1873 (zv. I, Str. 72, zv. X, str. 22—23), 1874 (zv. X, Str. 22—23), 1875 (zv. X, str. 22—23). — 4. Citiram po F. Prinzingu, nav. delo: str. 257. — 5. »Denkschrift des Laibacher Stadtphysikates« betreffend die Sanitaren Uebelstände der Lan- deshauptsadt Laibach ..., verfasst von Stadtphy- sicker und Magistrath Dr. Wilhelm Kowatsch, Ljubljana 1875, str. 22 si. — 6. AS, arhiv deželne vlade za Kranjsko, fase. 17/7 za leto 1873, fase. 17/8 za leto 1873, št 2069. — 7. Dr. Ivan Logar, Iz zgodovine črnih koz na Slovenskem, Priroda, človek in zdravje XX/1965, str. 75. — 8. Prav tam, str. 72. — 9. Po: »Statistisches Jahrbucii« 1872 (zv. X. str. 9), 1873, 1874, 1875 (zv. X. str. 12). — 10. Slovenski narod, 24. aprila 1874. — 11. Slovenski narod, 7. maja 1874. — 12. Laibacher Zeitung, 19. decembra 1873. — 13. Mestni arhiv ljubljanski, Reg. I, fase. 860, XI/7, fol. 1041. — 14. Laibacher Zeitung, 19. decembrai 1873. — 15. Laibacher Zeitung, 3. januarja 1874. — 16. Slo- venski narod, 1. januarja 1874. — 17. Laibacher Zeitung, 30. decembra 1873 in 8. januarja 1874. — 18. Mestni arhiv ljubljanski. Reg. i, fase. 860, XI/7, fol. 1082. — 19. Mestni axhiv Ljubljanski Reg. I, fase. 862, fol. 126, 129, 133, 139, 143, 148. — 20. Slovenski narod, 20. januarja 1874. — 21. Novice, 5. februarja 1874, str. 36—37. — 22. Slo- venski narod, 7. maja 1874. — 23. Slovenski na- rod, 13. junija 1874. — 24. Novice, 30. maja 1874, str. 161. — 25. Slovenski narod, 5. maja 1874. — 26. Novice, 10. maja 1874, str. 161. — 27. P. v. Radics, Geschichte des landschaftlichen Civilspi- tales in Laibach, Ljubljana 1887, str. 82—83. 96 MILAN SUBARIC IN NJEGOVO SOCIALISTIČNO DELOVANJE FRANC ROZMAN Pri prvih začetkih delavskega gibanja v Avstriji in še posebej na Štajerskem, kjer so bili ti začetki primeroma močnejši kot v ne- katerih drugih deželah monarhije, so sodelo- vali tudi naši delavci, to se pravi, delavci naše narodnosti. V začetnem obdobju zgodo- vine našega delavskega gibanja seveda ne mo- remo iskati začetkov in pobud kakšne .slo- venske oblike političnega gibanja naših de- lavcev, kot je to primer ob raziskovanju po- litične preteklosti meščanskega gibanja. Zalo je prav avstrijsko delavsko gibanje neločljivo povezano s slovenskim in če v arhivskih in drugih virih ne najdemo imen slovenskih de- lavcev, to nikakor ne pomeni, da niso bih vključeni v njem, sestavljali so bolj tisto brezimno in številno maso v delavskem gi- banju, vsaj praviloma pa niso imeli kakšnih večjih in pomembnejših funkcij v društvih in gibanju. V vseh obratih, kjer se je delav- sko gibanje organiziralo, so se družno z de- lavci drugih narodnosti v gibanje solidarno vključili ter sodelovali in gibanje finančno podpirali. Žal se najbrž ne bo nikoli dalo ugotoviti, koliko slovenskih delavcev je bilo zaposlenih v tovarnah v Avstriji in Nemčiji, vendar jih najbrž ni bilo tako malo. Zato pa so zanimivi in ilustrativni primeri o osebah iz naših krajev, ki so se v tem gibanju uve- ljavile. Ena takšnih zanimivih figur v tem pio- nirskem razdobju avstrijskega delavskega gibanja je '.il tudi Milan (Emil) Subarič, ki je sicer deloval v Gradcu in na Dunaju, ven- dar je imel zveze tudi s slovenskim prosto- rom, prei vsem z mariborskim delavsko-izo- braževalnim društvom in z delavci v Rost- hom-Dickmannovi železarni v Prevaljah. Najtesneje pa je bil Subarič povezan z gra- škim delavsko-izobraževalnim društvom Vor- wärts, kjer je bil eden izmed njegovih usta- noviteljev. Zato je treba, da si vsaj v grobih obrisih pogledamo delovanje društva Vor- wärts od ustanovitve pa do Subaričeve smrti. Oktobra 1868 je prišlo v graškem splošnem delavsko-izobraževalnem društvu do radika- lizacije in do ustanovitve društva Vorwärts. Splošno delavsko-izobraževaino društvo je bilo namreč pod močnim vplivom liberalcev in ,se je skupaj z njimi borilo v glavnem le za ideje liberalcev proti klerikalizmu, kaj večjih stremljenj kot svobodomiselno me- ščanstvo pa društvo ni imelo.' Levičarji Strasser, Subarič, Macher, Moser, Kappauf in še 42 drugih so bili iz društva v oktobru 1868 izključeni. Povod za izključitev je bil prav neki Subaričev shod, ki so se ga udele- žili številni graški liberalni intelektualci in. na katerem je Subarič s svojimi somišljeniki hotel z njimi prekiniti in društvo radikalizi- rati za boj za delavske pravice.^ Izključeni radikali so že 16. novembra 1868 osnovali svoje delavsko-izobraževalno društvo z ime- nom Vorwärts, katerega predsednik je postal mizar Gustav Wamke. Značilno za to dru- štvo je bilo, da je bilo v njem mnogo ne- nemških delavcev Madžarov, Cehov, Sloven- cev in Hrvatov. Ob ustanovitvi društva Su- barič ni bil več v Gradcu, čeprav je razkol in radikalizacija v veliki meri njegovo delo. Tistih nekaj mesecev do svoje smrti, od no- vembra 1868 do septembra 1869, je ostal v pismenih stikih z društvom tako z Dunaja kot tudi iz zapora.' Društvo Vorwärts je izdalo svoj program v nemškem, češkem, madžar- skem in slovenskem jeziku,* v proklamaciji, ki je bila v nemščini objavljena v glasilu nemške sekcije prve internacionale, ženev- skem Vorbote, v njegovi januarski številki 1869. Verjetno jo po tem viru citirata tudi Bunzel in Winterberg, saj letakov v arhivu nisem našel in tako tudi ne slovenskega tek- sta. Kolikor je doslej znano, menim, da je to prvi tiskani slovenski letak, za kate- rega je težko ugibati, na kakšnem terito- riju so ga raztrosili, če ni ostal omejen le na Gradec in morda še na Maribor.' V tem programu med drugim piše: Delavsko-izobra- ževalno društvo Vorwärts si je, kot pove že ime, postavilo za nalogo, da bo v vseh ozirih postavilo delavski stan na isto stopnjo z do- slej vladajočimi razredi... Država mora biti urejena na izključno demokratični podlagi. Temeljna osnova za to je splošna in direktna volilna pravica, vključno s poslanskimi die- tami. Ko bo ves narod zastopan v zakonodaj- nih telesih, bodo delavci kmalu lahko pre- vzeli proizvodnjo v svoje roke, ne pa da bodo kot doslej odvisni od borne dnine, ki komaj zadošča za ohranitev življenja. Skup- no s političnimi zahtevami je treba stremeti, da se delavski razredi osvobode kapitala. Prva naloga v boju za delavske pravice pa je skrajšanje delovnega dne." Kljub temu, da je Vorwärts postal najbolj radikalno delav- sko društvo v Gradcu in so vsa druga omeji- la svojo dejavnost samo še na dobrodelne bolniške blagajne, je bilo vsaj v začetku še na dobrem z oblastjo in precej blizu nem- škim demokratom. Tako sta se januarja 1869 društvenega koncertnega večera udeležila ce- lo graški župan in pa poveljnik garnizona Feldzeugmeister Maroičič.' Imeli so zveze z burševskim društvom Arminia, katerega čla- ni so predavah o zgodovini delavskega giba- nja.ä Društvo je tudi prosilo ministrstvo za uk 97 in bogočastje, da mu nakloni dotacijo za izobraževalne tečaje, kar pa je bilo seveda odbito. Februarja 1869 je prišel z Dunaja v Gradec Pfeiffer. Njegov prihod pomeni de- jansko prekinitev z vsemi meščanskimi stru- jami in naslonitev na intemacionalo, kar je izzvalo silovit napad liberalnega tiska." Ko- respondenca v arhivu prve internacionale v Moskvi odkriva, da so bili graški socialni de- mokrati v živahnih pismenih stikih z nemško sekcijo prve internacionale, predvsem z ured- nikom lista Vorbote J. Ph. Beckerjem, in sicer od 1869 pa vse do 1872, ko se je sedež internacionale preselil v ZDA. To pa je bila tista smer v mednarodnem delavskem giba- nju, ki je šla od lassallovstva k marksizmu. Društvo Vorwärts je bilo gonilna sila jugo- vzhodnega dela avstrijskega delavskega gi- banja in je imelo dominanten vpliv tudi na delavska društva na slovenskem ozemlju na Prevaljah, še posebej pa na Wiesthalerjevo delavsko-izobraževalno društvo v Mariboru. Tako je tudi mariborsko delavsko društvo imelo posredne stike s prvo intemacionalo in je spadalo med radikalna, obstoječemu dru- štvenemu sistemu nevarna društva. Bila pa je to le epizoda in razvoj ni šel naprej po tej poti.'" V sedemdesetih letih namreč upade aktivnost štajerskega delavstva. Ohranjeno je primeroma malo gradiva in lahko samo slu- timo, da so bili pismeni stiki in osebni kon- takti mnogo bolj pogosti, kot pa se da izlu- ščiti iz skromnih preostankov. Znani so le podatki, da so vodilni graški socialni demo- krati kot Warnke, Strasser, Pfeiffer, Moser idr. hodili tudi na shode v Maribor, saj je mesto čisto blizu, kjer so širili ideje intema- cionale. Mariborski delavci so bili naročeni na iste delavske liste kot graški, a policijska poročila govore, da je na Štajerskem poleg graškega najbolj agilno in državi najbolj ne- varno prav mariborsko delavsko-izobraževal- no društvo." Pfeiffer je v Gradcu že 15. februarja 1869 objavi program, torej kmalu po že omenje- nem letaku, ki zahteva neomejeno svobodo združevanja društev, tiska, splošno, direktno in enako volilno pravico v vse zastope, po- polno svobodo veroizpovedi, ukinitev stalne vojske in splošno ljudsko oborožitev ter ude- ležbo delavcev pri dobičku. Približno ob istem času je Vorbote pisal, da je v Gradcu 600 somišljenikov internacionale, v Maribom, Zeltwegu in okolici pa 1.500.'^ Od tod pri- hajajo tudi denami darovi. Društvo je imelo okrog 700 članov in je bilo naročeno na 23 ča- sopisov. Takrat je prišlo tudi do poskusov, ustanoviti posebno slovansko delavsko dru- štvo, kar so poskušali klerikalni krogi, ven- dar je načrt šel po vodi.'^ Morda je bil Pfeif- ferjev prihod odločilen za odnos do nacional- nega vprašanja na društveni ravni, če pri- merjamo poročilo namestništva o delovanju društva s poznejšimi dogodki. Ko graški na- mestnik poroča ministrstvu za obrambo in javno varnost o delavskem gibanju na Šta- jerskem, piše med drugim, da je bilo na sho- du društva Vorwärts dne 19. januarja 1869 rečeno, da so delavci sicer internacionalistič- ni, toda tudi za enakopravnost jezikov zno- traj društva ter da naj se v debatah in pre- davanjih uporabljajo tudi drugi jeziki. Ena- kopravni jeziki v društvu naj bi bili nemški, češki, madžarski in hrvaški jezik." Po drugi strani pa je maja 1879 na nekem shodu slo- vensko zavedni študent Pošnik'^ zahteval, da so Slovenci glede na to, da jih v društvu ni malo, zastopani tudi v odboru društva, "^''en- dar so ga na zelo odkrit način zavrnili, da mora biti društvo internacionalistično in da ne izhaja iz nacionalističnega zornega kota niti pri volitvah niti kjerkoli drugje. Pošniku so tudi odvzeli besedo." Kmalu zatem, 23. maja 1869, so na shodu spet poudarili, da je društvo mednarodno, ne pa nacionalno in se delavci ne smejo zbirati v posebnih narod- nostnih skupinah.'^ Seveda pa je ta medna- rodnost šla na račun nenemških delavcev, kajti časniki so bili nemški, govorni jezik večinoma nemški, ob slehernem znaku svoje nacionalnosti pa so morali poslušati, da mo- rajo biti internacionalni, medtem ko so se nemško govoreči delavci še kako čutili Nemce oziroma Avstrijce. To okolje je bilo tudi del političnega tori- šča k avanturam in zanesenjaštvu nagnjenega Milana Subariča, ali »socialistčnega potujo- čega pridigarja-«, kot ga v svojem biograf- skem leksikonu označuje Würz': ach, ki ga sicer hvali, da je bil odličen govornik, imel da je mogočen glas, njegovi govori so bili miselno bogati in slikoviti, dodaja pa »leider stark rot angehaucht-«; poleg tega je imel Subarič tudi pogum, da je povedal tisto, kar je mislil.'* Subarič je bil rojen 15. julija 1843 v Glini v Vojni krajini kot sin'" Marka Subariča, upokojenega majorja 52. pešpolka Franza Karla, ki pa je živel ločeno od svoje žene Amalije Kunz; ta je bila hči polkovnika in po rodu z Maribora. V enem izmed svojih govorov je 1. septembra 1868 Milan Subarič zelo nežno govoril o svoji materi, povsem dmgače, kot o svojem k bakanalijam in ha- zarderstvu nagnjenem točetu, 'ki se je po osmih letih zakona ločil od žene in leta 1865 umrl v Veroni. Milan je obiskoval realko v Mariboru in dotlej sploh ni znal drugega kot srbsko, decembra 1859 je odšel na vojno akademijo v Wiener Neustadt, kjer je bil že čez dober mesec 6. januarja 1860 odpuščen zaradi nediscipline. Kot nadarjen, toda ne- urejen in nemiren duh je sam študiral geo- grafska in historična dela ter bral klasike. Tedaj se je tudi prvič seznanil z deli Saint- Simona, Proudhona in Cabeta. Na očetovo že- ljo je kot kadet vstopil v 22. pešpolk Wim- pfen in tu služboval 6—7 let, bil je večkrat disciplinsko kaznovan, vendar je le dosegel čin »manipulierender Feldwebel«. Leta 1866 je s polkom odšel v Italijo ter napredoval v ofi- cirja. Značilno za njegov odpor do vojske, ki ga je kasneje tolikokrat izpričal, je, da ni hotel prevzeti čina in je ušel. Ko je hotel preplavati Gardsko jezero, je bil ujet in ob- tožen dezerterstva ter špijonaže. V zaporu je skušal napraviti samomor, toda že ga najde- mo v Benetkah kot člana Comitato d'azione, ker je očitno pobegnil in je bil kot garibaldi- nec leta 1866 ranjen pri Bececci, od koder je šel na pomoč upornikom na Kreto ter 18. de- cembra padel v turško ujetništvo. Potem ko je Turkom ušel, se je januarja 1867 prosto- voljno vrnil v Avstrijo in je bil v Trstu sa- perarbitriran. Vrnil se je k materi v Gradec in spet kot samouk študiral. Začel se je ozna- čevati za socialdemokrata ter bil eden naj- bolj pogostih govornikov na raznih delavsko- meščanskih shodih,^" kjer je bil znan in pri- ljubljen zaradi svojih ognjevitih govorov. Ob smrti mu je list Floh posvetil celo pesem z naslovom Milan Subarič Rdeči.^' V prezidi- alnih aktih državnega namestništva je mogo- če najti veliko podatkov o njegovem bivanju in delovanju v Gradcu. Poročilo z dne 20. ja- nuarja 1869^2 govori, da je začel v delavskem gibanju sodelovati julija 1868, ko je najprej prirejal shode, na katerih se je zavzemal za verske reforme. Že kmalu pa se je izrekel za zagovornika socialnodemokr^itskih idej ter postal odkrito veri sovražen. Vedno je imel po nekaj sto poslušalcev in somišljenikov, očitno ne malo zaradi svojih retoričnih spo- sobnosti. Tedaj je bil v službi pri znanem advokatu in liberalcu Johannu von Kaiser- feldu kot pisar, pomagal pa.je tudi v tiskarni Ijeykam. Ob obisku katoliškega reformatorja Rongeja v Gradcu avgusta 1868 se je že proklamiral za socialdemokrata ter zahteval popolno svobodo brez avtoritet, odpravo cerk- venega davka ter dvig delavskega razreda.^' Napadati ga je začel tudi liberalni tisk. V istem poročilu je omenjeno, da je dejal, da si delavstvo ne bo moglo zagotoviti svojih pravic po zakonito možni poti, ampak samo z revolucijo.^* Policija je menila, da obstajajo različna znamenja, ki pa niso podrobneje raz- ložena, da je Subarič orodje mednarodnega delavskega gibanja ter da je v pismenih zve- zah z dunajskim socialističnim voditeljem Hartungom. Policija ga je tudi povezovala z delovanjem v korist Rusije kot rojenega Slo- vana, za kar pa tudi ni najti podrobnejših po- datkov.25 Po njenem mnenju je tako časti- hlepen, da bi v Avstriji rad prevzel vlogo Herostrata in Ravaillaca. V svojem govoru 23. avgusta 1868 v Pui.tigamovi pivnici^" je podal svoja naziranja, ki so v tem policij- skem poročilu podrobneje opisana. V bistvu bi ga lahko strnili v tri točke. Najprej je si- lovito napadel katoliško cerkev, papeža, du- hovščino, praznoverje, ki ga cerkev samo iz- korišča ter sploh vse, kar je v zvezi s cerk- veno hierarhijo. Po drugi strani je po Suba- ricevem mnenju podoben krivec človeških nadlog posvetna gosposka, ki je v tesni po- vezavi s klerom. Zanj je vlada samo španska stena, za katero se skriva despotizem. V zad- njem delu svojega govora se je spet dekla- rial za socialdemokrata ter dejal, da visoko dviga zastavo človeštva v borbi proti vse- splošnemu zatiranju. Po njegovem naj bi se šele v socializmu izpolnile svetopisemske be- sede: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Zahteval je, da se ukine stalna vojska ter da se da čimveč sredstev za izobraževa- nje. Duhovščini naj se vzamejo vsa posestva, samostani pa dajo delavcem za stanovanja. Uradništvo naj bo voljeno.^^ Iz teh podatkov se vidi, da je bil Subarič vse prej kot siste- matično formirana osebnost. Njegove ideje niso bile domišljene, saj zato ni imel časa, izobraževal se je na hitrico, hlastal kar mu je pač prišlo v roke. Njegovo geslo je bilo: »Samo boj je življenje, mir pa je smrt.« V ne- kem pismu svojim prijeteljem je pisal: »Lju- bim pustolovščine, življenje sem začel kot roman in tako ga bom tudi končal. Naj žive pogumni in predrzni možje, sovražniki mir- nega škricarskega življenja.^^ V njegovih mislih so ideje, ki so jih zagovarjali tudi li- beralci in demokrati, ne le socialisti. Opazen je vpliv utopističnih socialistov. Iz korespon- dence med Beckerjem in Strasserjem 1868/69 je razvidno, da je v zadnjem letu tudi pod močnim vplivom nemške sekcije prve inter- nacionale, ko so Gradčani prav iz Ženeve za- jemali glavne vire svoje propagande.^' Suba- rič je bil med graškim delavstvom najbolj izobražen in bi ob daljšem življenju gotovo odigral še pomembno vlogo. Tako pa je ne- koliko nenavadno in skrivnostno 29. oktobra 1868 zvečer odpotoval na Dunaj, češ da se mora izpopolniti v francoščini ter se sezna- niti z delavskim gibanjem na Dunaju, kot je sam dejal na policiji. Po poročilu namest- ništva ministrstvu za obrambo in javno var- nost je nameraval odpotovati še v Salzburg in München. Namestništvo je tudi opozarjalo, da ima v Gradcu eno vodilnih vlog v delav- skem gibanju in morebitne zveze s protiav- strijskim društvom, ustanovljenim v Buka- rešti.a« Subarič je tudi na Dunaju in v njegovi okolici prirejal shode, na katerih je govoril s svojo znano retorično vehemence in boje- vitostjo. Kot je razvidno iz obtožnice na pro- cesu zoper njega februarja 1869, je na zboro- vanju v Leobersdorfu primerjal položaj de- 99 lavcev s položajem sužnjev, 26. decembra 1868 je v Zobelovi pivnici, ki je bila znano shajališče socialdemokratov, zahteval odpra- vo stalne vojske ter uvedbo davka na cerk- veno premoženje, čeprav na dnevnem redu ni bilo verskega vprašanja. Cerkev je označil za »goro nesmisla in prevare«, na shodu v Wiener Neustadtu 3. januarja 1869 je pozival delavce, naj bodo enotni in naj stisnejo pesti, da se jih bo vlada bala in jim vendar ugodila v njihovih pravičnih zahtevah.^' Zaradi te de- dejavnosti ga je oblast z motivacijo, da huj- ska proti poseduj očim slojem in kali verski mir, 14. januarja 1869 v advokatski pisarni, v kateri je bil zaposlen, aretirala.'- Dne 15. februarja 1869 je bil na dunajskem deželtiem sodišču proces, na katerem je bil obsojen na sedemmesečno ječo. Subarič se je na procesii dokaj spretno branil in je skupaj z zagovor- nikom uspel, da mu je bila prvotna kazen 13 mesecev zmanjšana za šest mesecev. V za- govoru je med drugim dejal, da je pristaš Lassalla, ne pa Proudhona in da se bori za splošno volilno pravico, ne poziva pa na obo- roženo vstajo. Na očitke tožilca, da je na ne- kem shodu dejal, da je bil vzgojen za ropa- nje in ubijanje, je pojasnil, da so ga kot vo- jaka učili strokovno in vešče ubijati.^' Ce je verjeti dopisu v Agramer Zeitung, ki se skli- cuje na dobro obveščenost, naj bi januarja 1869 odbor dunajskega delavsko-izobraževal- nega društva odklonil njegov sprejem v dru- štvo, češ da Subarič s svojimi ostrimi govori ter proklamiranjem »rdečih bratov« vzbuja nezaupanje med delavci, kar bi lahko ogro- žalo delavsko stvar, podobno kot njegov na- stop v Badnu pri Dunaju, ko je na koncu go- vora izvlekel nož in z njim mahal okrog se- be.'* Subarič je prestajal kazen v znanem zaporu Suben v Gornji Avstriji, kjer je bil kasneje zaprt tudi Železnikar. V celici je bil skupaj z dunajskim socialistom Pfeif er jem in pa- trom Florencourtom. Po dopisu v Agramer Zeitung se je Subarič v nedeljo, 12. septem- bra 1869, skupaj s sojetnikom Pfeiferjem sprehajal po vrtu jetnišnice. Pfeifer se je kmalu vrnil v celico, Subarič pa je iznenada skočil preko nizkega zidu v vodo in se še ne- kajkrat pojavil na površini ter vpil na pomoč, potem pa je dokončno izginil v valovih Do- nave; njegovo truplo so našli šele 20. sep- tembra v Donavi med Ennsom in Melkom. V njegovi celici je policija našla precej pa- pirjev, o katerih pa danes ni sledu. Nekateri viri poročajo, da se je bal ponovne obrav- nave, do katere bi moralo vsak čas priti. menda naj bi se moral sestati tudi s Har- tungom, ki se mu je posrečilo pobegniti v Belgijo in se tako izmakniti velikemu vele- izdajniškemu procesu proti vodilnim dunaj- skim socialdemokratom. OPOMBE 1. J. Bunzel: Die Anfänge der modernen -Ar- beiterbewegung in der Steiermark, Leipzig, 1913, Str. 8. — odslej cit. Bunzel ter H. Winterbarg: Die I. Internationale und die Anfänge der mo- dernen Arbeiterbewegung in der Steiermark v Beiträge zur Geschichte der deutischen Arbeiter- bewegung VII, 1965, ZV. 6. Str. 1112 (odslej citi- ram Winterberg...). — 2. Steiermärkisches Landesarchiv Graz (odslej cit. StLAG), Statthal- terei Präsidial 2543/868. — 3. H. Steiner: Die In- ternationale Arbeiterassociation und die öster- reichische Arbeiterbewegung v Archiv für Sozi- algeschichte IV, 1964, Str. 463^65 (odslej cit. Steiner). — 4. Bunzel 1. c, str. 13—14, Winter- berg 1. c, Str. 1114. — 5. Ibid. — 6. Ibid. — 7. Bunzel 1. c. str. 16. — 8. Bunzel 1. c. stc. 28. — 9. Bunzel 1. c. str. 18. — IO. Ibid. — 11. Med dru- gim tudi StLAG, Statth. Präs. 5—371/869. — 12. Bunzel 1. c. str. 24., Steiner 1. c. str. 485. — 13. Bunzel 1. c. str. 26, M. Gros: Počeci radničkog pokreta u Zagrebu, Historijski zbornik VIII, 1955 str. 11, L. Brügel: Geschichte der österreichischen Sozialdemokratie, I. Wien, 1922, str. 186, 276—278. — 14. StLAG, Statth. Präs. 5—371/869. — 15. Morda gre tu za Albina ali Radivo j a Poznika, ki sta takrat obadva študirala v Gradcu, vendar trenutno gradivo ne daje oporišč za potrditev tega mnenja. — 16. Bunzel 1. c. str. 26. — 17. Ibid. — 18. C. von Wurzbach: Biographisches Le- xicon des Kaiserthums Österreich, Wien, 1880, 40. ZV, str. 256—260. Najnovejši Dictionnaire bio- graphique du Mouvement ouvrier international, 1. ZV., Autriche, Paris, 1971., Subariča ne omenja, prav tako tudi ne 8. zv. Enciklopedije Jugosla- vije, Zagreb, 1971. — 19. Wurzbach govori kot o »verjetnem« očetu, vendar v virih nisem zasledil, zaradi česa sumi v očetovstvo Marka Subariča. — 20. Wurzbach, 1. c. str. 257. — 21. Wurzbach, 1. C. str. 260. — 22. StLAG, Statth. Präs. 5— 153/869. — 23. StLAG, Statth: Präs. 5—2345/868. — 24. Ibid. — 25. WuTzbach, 1. c. str. 260. — 26. StLAG, Statth. Präss. 14-784/868. — 27. Ibid. — 28. StLAG, Statth. Präs. 5/153/1869. — 29. Stei- ner, 1. C, na več mestih. — 30. StLAG, Statth. Präs. 2910/868. Tudi o tem društvu doslej ni najti kaj več kot golo omembo. —¦ 31. Agramer Zeitung, št. 38., 17. 2. 1869. Kseroks kopije iz za- grebške vseučiliške knjižnice mi je ljubeznivo oskrbela dr. Miroslava Despot, za kar se ji naj- lepše zahvaljujem. — 32. Agramer Zeitung, št. 13, 18. 1. 1869. — 33. Agramer Zeitung, št. 38, 17. 2. 1869. — 34. Agramer Zeitung, št. 13., 18. 1. 1869. — 35. Agramer Zeitung, št. 211, 16. 9*. 1859., Wurzbach, 1. c. str. 259. 100 PISARNA ZA ZASEDENO OZEMLJE DUŠAN NECAK Pisarna za zasedeno ozemlje naj bo skupno ime, ki ga bomo uporabljali v orisu nastanka in dela organizacije, nastale po prvi svetovni vojni, ki je imela na skrbi rešiti »neodrešene brate«, tiste Slovence, ki so po letu 1918 osta- li zunaj meja matične domovine v sosedni Italiji. Pisarna za zasedeno ozemlje je nastala ob italijanski zasedbi Slovenskega Primerja ob koncu prve svetovne vojne. Izšla je iz Narod- nega sveta, ki je bil ustanovljen že avgusta 1918 v Ljubljani kot politična organizacija, ki naj bi pripravila teren za novo nastajajo- čo, iz delov Avstroogrske sestavljeno kralje- vino SHS. Narodni svet, njegova organizacija in delovanje je vzpodbudilo nekatere zaved- ne Slovence v Ljubljani, zlasti tiste, ki so zaradi bližajoče se fronte ali neposredno iz frontne črte pribežali v Ljubljano, da so za- čeli razmišljati in kaj kmalu izdelali načrt za neko organizacijo, ki bi skrbela za tiste Slovence in njihove rojake, ki so ostali zu- naj meja SHS. Pisarna za zasedeno ozemlje je svoje delovanje, vsaj na začetku, naslonila na delovanje Narodnega sveta. Narodni svet je namreč v Slovenskem narodu izdal proglas, naj se začno v posameznih krajih ustanav- ljati krajevni narodni odbori.' Kmalu po ob- javi proglasa in še preden je bilo konec prve svetovne vojne, je bilo celo Slovensko Pri- morje prepredeno z mrežo narodnih odborov. V Cerknem so ustanovili narodni odbor 1. de- cembra 1918, v Dutovljah 2. novembra, v Hrpeljah-Kozini 20. oktobra, v Pazinu 31. oktobra, v Podbrdu 23. oktobra, Podmelcu 2. oktobra, Preseku 26. oktobra, Sežani 2. no- vembra, v Škriljah —• Sv. Tomažu 31. okto- bra, Šmarjah pri Ajdovščini 23. oktobra, Šta- njelu 2. novembra, Postojni 26. oktobra, Tr- novem, Ilirski Bistrici in Jablanici 27. okto- bra, Gočah 1. novembra, Šempetru na Krasu 31. oktobra, Vipavi 4. novembra, Cehovinu pri Idriji 3. novembra, Cerknici 28. oktobra, Begunjah pri Cerknici 29. oktobra. Graho- vem, Martinjaku in Žirovnici 29. oktobra, Idriji 1. novembra, Godoviču 1. novembra, Hotederščici 1. novembra, Lazah 23. oktobra, Logatcu 26. oktobra. Planini 27. oktobra, Sp. Idriji 1. novembra, Starem trgu pri Rakeku 27. oktobra, Rakeku 24. oktobra, Vojskem 3. novembra in Žireh 2. novembra.^ Vojna se je končala in Pisarna za zasedeno ozemlje je s pridom začela uporabljati mrežo narodnih odborov. Seveda narodni odbori niso bili legalni in jih italijanske okupacijske oblasti niso priznavale. To so bili prvi skromni začetki Pisarne za zasedeno ozemlje, ki je začela zbirati gradivo za pariško mirovno konferenco, gradivo o po- stopanju Italijanov na zasedenem ozemlju in propagirala za »odrešitev« zasedenega ozem- lja, posredovala zbiranje izjav in protestov proti zasedbi, izdajala brošure in knjige za konferenco v Parizu. Že 8. decembra 1918 je Pisarna izdelala svoj prvi program, ki ga je imenovala »Delo- krog Pisarne za zasedeno ozemlje«. Iz tega prvega programa ali statuta nam bo najbolj jasno, kakšen je bil namen pri ustanovitvi Pi- sarne in s čim se bo ukvarjala. Naj navedem samo nekaj glavnih točk tega »delokroga«: I. Zbiranje gradiva o postopanju italijan- skih oblasti na zasedenem ozemlju 1. na osnovi poročil prebivalstva iz zasede- nega ozemlja, 2. s posebnimi poročevalci, 2. iz časopisja. II. Propaganda S članki v časopisju. III. Informacije ljudstva na zasedenem ozemlju. Stalen stik s kurirji, ki naj dajejo ljudstvu navodila in mu poročajo o položaju IV. Pisarna naj bo poseben oddelek — od- sek Narodnega sveta. Obstajala bi: 1. iz dveh uradnikov v Pisarni Narodnega sveta; 2. iz dveh drugih uradnikov. Ti štirje bi imeli nalogo opravljati vse v točkah I—III navedeno delo ... V. Pisarniški prostori bi bili v Zidarjevi hiši na Dunajsti cesti... VI. Osebje v Pisarni: dr. Fornazarič in dr. Jež, oba iz Narodnega sveta dalje dr. Puc, četrti pa se še določi. Poročevalec in kurir Avgust Kuzma, urad- nica Jerasova; prevajalci: za hrvaščino prof. Ivan Mazovec, za francoščino in angleščino prof. Debenjak in g. Jurkovič — kurir.' V tem obsegu in v taki sestavi je Pisarna de- lovala nekako do sredine leta 1919. Za svojo dejavnost je potrebovala dokaj velika finanč- na sredstva. V začetku jo je finaciral Narodni svet v Ljubljani, pozneje pa je dobivala sred- stva od Narodnega viječa iz Zagreba iz Sre- dišnjega odbora za okupirane krajeve. Zapis- nik seje Središnjega odbora v Zagrebu nam kaže, da je Pisarna za zasedeno ozemlje me- 101 seca aprila 1919 porabila 12.100 kron. Pri tem ne smemo pozabiti, da je iz teh sredstev tudi vzdrževala 80 dijakov srednješolcev. Dne 7. avgusta 1919 je predsednik in vodja Pisarne za zasedeno ozemlje poslal dolgo spomenico predsedstvu deželne vlade za Slo- venijo. V njej razlaga in utemeljuje organi- zacijo, ki naj bi imela širše delovno področje, več osebja in seveda večjo moč. Imenovala naj bi se »Odbor za zasedeno ozemlje«. Ustroj in sestava Pisarne nista mogla več zadovoljivo urejati problemov, ki so nastali v zvezi z okupiranim ozemljem. Zato se je v Ljubljani zbralo večje število Primorcev v »Odbor za zasedeno ozemlje«. »Odbor« naj bi se ukvarjal izključno s problemi, ki so trli prebivalce zasedenega ozemlja. Z vprašanji narodnostnega, kulturnega, gospodarskega ali političnega značaja, se je »Odbor« ukvarjal toliko časa, dokler ni bila ustanovljena orga- nizacija, ki je delovala na najširši podlagi. V »Odbor« so poskušali pritegniti zastopnike vseh političnih strank, kljub temu, da je od- bor jasno poudaril, da je strankarstvo stvari škodljivo in da ga načeloma odklanja. Iz svojih vrst je »Odbor« izbral osem odsekov, prek katerih naj bi deloval: Odsek za šolstvo, Odsek za delavstvo in uradništvo. Odsek za begunce, Odsek za naseljevanje in stanovanj- stvo. Odsek za gospodarstvo. Odsek za propa- gando. Odsek za protiagitacijo. Odsek za fi- nance. Predstavniki vseh teh odsekov, predsed- nik »Begunskega sosveta« (poseben organ, ki je deloval zunaj Pisarne in je imel nalogo skrbeti za begunce, ki so prihajali iz Primor- ske) in vodja Pisarne za zasedeno ozemlje, so postali člani vodstva Odbora za zasedeno ozemlje —¦ Centralnega odbora. Predsednik tega odbora je postal dr. Vodopivec. S tem je dobila Pisarna za zasedeno ozemlje na de- lovnem področju »Odbora za zasedeno ozem- lje« posebno avtonomijo.* »Odbor za zasedeno ozemlje« ni imel dol- gega življenja. Kmalu se je začela obliko- vati ideja o nO vi še večji in uspešnejši orga- nizaciji. Pobudnik te ideje je bil spet dr. Slavko Fornazarič, predsednik Pisarne za za- sedeno ozemlje in podpredsednik Odbora za zasedeno ozemlje. To pot je dr. Fornazarič poslal spomenico predsedniku ministrskega sveta v Beograd. Spomenica vsebuje veliko predlogov za ustanovitev raznih privatnih in javnih organizacij. Toda uspeha je bilo malo. Fornazariču je uspelo sestaviti le pripravljal- ni odbor za privatno organizacijo »Narodni svet za zasedeno ozemlje«. Člani pripravljal- nega odbora so bili: Dr. Slavko Fornazarič, Pisarna za zasedeno ozemlje; Rudolf Golouh, Uredništvo »Napreja«; dr. Janko, Mestni fi- zikat Ptuj; dr. Lenart, Uredništvo »Maribor- ske straže«; prof. Ribarič, Gimnazija Mari- bor; Bradner, Narodno socialna zveza; Pigan, Narodno socialna zveza; Fran Merljak, Be- gunski sosvet; Kozman, Pisarna za zasedeno ozemlje; Tomo Sorli, notar in dr. Anton Bre- - cel j, primari j. Pripravljalni odbor Narodnega sveta za ne- odrešeno domovino je hitro začel delati. Naj- prej so sestavili načrt pravilnika Narodnega sveta, ki so ga pozneje še nekajkrat spremi- njali, vendar tako, da so naloge Narodnega sveta za neodrešeno domovino ostale v bistvu neizpremenjene. V prvotnem načrtu Pravil- nika so naloge N. S. začrtane takole: a. 1. »Narodni svet« ima nalogo zastopati in reprezentirati vse begunce in izseljence iz ju- goslovanskega, po Italijanih in Nemcih zase- denega ozemlja, v gospodarskem, pohtičnem in kulturnem oziru. Zastopati vse interese neodrešenih krajev in njihovih prebivalcev. Voditi v državi SHS dela za bodočo osvoboditev vsega neodreše- nega naroda in njegovo združenje s samostoj- no jugoslovansko državo. 2. Narodni svet je strogo demokratičen in nestrankarski. 3. Svoje delo opravlja v plenumu, v pred- sedstvu, po raznih odsekih, podrobno delo v narodu pa opravljajo okrajni odbori in zaup- niki Narodnega sveta. 4. Organizacija sloni na sistemu zaupnikov. B. (organizacija) I. Zaupniki. Najmanj 20 beguncev voli zaupnika v okrajni odbor, kjer jih prebiva več skupaj, pa na vsakih 50. Ce je pribitek 25 ali več, se računa kot 20. Ce jih je v kraju manj kot 20, naj se združijo iz več krajev. II. Okrajni odbori. Ustanove se v središčih, kjer je več begun- cev in sestavljajo vodstva okrajne organiza- cije. Okrajni odbori so zveza med predsed- stvom Narodnega sveta in zaupniki. Okrajni odbor šteje 7 članov (predsednik, namestnik predsednika, tajnik, blagajnik ter trije od- borniki). Zbor zaupnikov okraja je vsako leto na zahtevo predsedstva, predsednika Narod- nega sveta ali vsaj 1/3 zaupnikov. Redni zbor zaupnikov voli okrajni odbor za eno leto ter delegata za plenum Narodnega sveta. Voli se z večino. Okrajni odbor voli delegata Narod- nega sveta za dobo enega leta. III. Narodni svet. 1. Narodni svet se sestoji iz največ 60 čla- nov. 102 2. Člani so zaslužne osebe za zasedeno ozemlje in zunaj zasedenega ozemlja (državni poslanci, politični delavci v tujini, ter osebe, Id jih volijo okrajni odbori). 3. Sedež Narodnega sveta je v Ljubljani. Tudi člani morajo imeti stalno bivališče v Ljubljani. 4. O pristopu izseljencev in beguncev iz Reke in Dalmacije se podrobno dogovori predsedstvo Narodnega sveta za primer, da bi do ustanovitve ne bil dosežen sporazum. 5. Narodni svet deluje a) v plenumu, b) v predsedstvu (10 članov: predsednik, podpred- sednik, blagajnik, tajnik in 6 članov), c) v od- sekih: begunski, delavsko-uradniški, šolski, trgovski, obrtni, pravovarstveni, propagand- ni, zgodovinsko statistični, finančni, kulturno prosvetni ter gospodarski. 6. V primeru spora so stranke podrejene razsodišču Narodnega sveta, ki razsoja po prostem preudarku.' Dne 30. januarja 1920 je pripravljalni odbor »Narodnega sveta za neodrešeno domovino« poslal vabila za ustanovno zborovanje. Poleg delegatov so vabila dobili še ljudje, ki so bili takrat cvet ljubljanske inteligence. Naj ome- nim le nekatere: dr. Dinko Puc, prof. dr. Sre- brnič, dr. Pitamic, dr. Milko Kos, ing. Mač- kovšek, France Bevk in drugi. Zborovanje je trajalo od 31. januarja do 2. februarja 1920 v veliki dvorani Mestnega do- ma. Xa predsednika je bil izvoljen prof. dr. Leonid Pitamic, za podpredsednike dr. Dinko Puc, dr. Anton Brecelj in Josip Kopač, za tajnika dr. Fornazarič, za blagajnika pa dr. Baje. i Na sestanku so izvolili tudi vodje posamez- nih odsekov Narodnega sveta. Narodni svet za neodrešeno jugoslovansko ozemlje je bil s tem ustanovljen. Vsi so pri- čakovali veliko od njega. Toda že takoj po ustanovitvi so nastale težave, iz katerih se ni nikoli izmotal. Najprej je odstopil predsednik dr. Pitamic. Minil ni niti mesec dni od usta- novitve, ko je poslal pismo, v katerem se opravičuje, češ da ne more sprejeti predsed- stva Narodnega sveta, ker je član »Jugoslo- vanskega združenja za Ligo narodov« in tako preveč zaposlen. Delo je odslej vodil »Odbor za zasedeno ozemlje« z dr. Vodopivcem na čelu. »Pisarna za zasedeno ozemlje« pa je spet dobila posebno avtonomijo. Delovala je kot tajništvo Narodnega sveta. Predsedstvo Narodnega sveta se ni sestalo od ustanovitve do 22. julija 1920. Pol leta ni bilo o Narod- nem svetu za neodrešeno jugoslovansko ozem- lje nobenega glasu. Sestal pa se ni zaradi te- žav, ki so se pojavile že v pripravljalni dobi. V Narodni svet namreč na noben način niso hoteli pristopiti Hrvati. Trdili so, da »Jugo- slovanska Matica« kot vsejugoslovanska be- gunska organizacija popolnoma zadošča. Nesoglasje Hrvatov je pomenilo hud uda- rec za učinkovitost Narodnega sveta za ne- odrešeno jugoslovansko ozemlje tako pri do- mači vladi, kot na zasedenem ozemlju. Prva seja predsedstva Narodnega sveta je tako kot prvo točko dnevnega reda postavila vpraša- nje, ali naj Narodni svet za neosvobojeno ju- goslovansko ozemlje, tak kot je prvi zamiš- ljen, obstaja ali ne." Vsi navzoči so bili mne- nja, da je Narodni svet potreben in so za no- vega predsednika izvolili dr. Gregorina. Toda tudi soglasna ugotovitev, da je Narodni svet potreben, ni rešila njegovih težav. Životaril je le še nekaj časa. O njegovem koncu v ar- hivu Pisarne za zasedeno ozemlje ni podat- kov, sodim pa, da je končal svoje delo z ra- palsko pogodbo ali pa z ustanovitvijo nove pisarne za zasedeno ozemlje. Toda o tem po- zneje. Edini odsek, ki je v Narodnem svetu za ne- osvobojeno ozemlje res deloval, je bil poleg Pisarne še begunski odsek. Svoje prvotno za- črtano delo je nadaljeval brez prekinitev. Dne 9. aprila 1920, torej v času »brezvladja«, se je begunski sosvet na čelu s Franom Mer- Ijakom razšel in izročil ves svoj inventar begunskemu odseku pri Narodnem svetu. Be- gunski odsek je bil pravzaprav prisiljen de- lovati, saj je bil to čas, ko so se begunci vra- čali domov in so potrebovali veliko pomoči. Da bi begunski odsek deloval kar se da glad- ko in tekoče, je bilo določeno tudi njegovo delovno področje. Tako smo prišli do usod- nega 12. novembra 1920, ko je bila podpisana rapalska pogodba. Po njenem podpisu se je situacija bistveno spremenila. Po Italijanih zasedeno ozemlje je bilo priključeno razen majhnih korektur Italiji in Jugoslavija ji je postala seveda »dobra soseda«. Mednarodna situacija se je spremenila, do- ma je bilo politično razpoloženje drugačno kot prej in Narodni svet je nenadoma prešel v fazo »umiranja«. Z vprašanjem »neodrešenih bratov« smo bili spet pri začetku. Ponovno se je konstituirala »Pisarna za zasedeno ozem- lje« v starem samostojnem smislu. Kako pa naj bi delovala, nam govori njen pravilnik od dne 21. decembra 1920. Urad naj bi opravljal sledečo nalogo: 1. V njem naj bi se zbiralo vse, kar se tiče nerešenih krajev. 2. Iz njega naj bi izhajalo vse iniciativno delo za te kraje in njihove prebivalce. Prek njega naj bi se vršile vse akcije v tej zadevi ter zveza z zasedenim ozemljem in prek nje- ga naj bi šla tudi pomoč za zasedeno ozemlje. ' Podrobneje naj bi imel v njem sedež »Narod- ni svet za neodrešeno domovino«, ki naj raz- širi svoje delo na Koroško, v tesnem stiku z njim pa naj bi delovalo tudi tajništvo »Ju- 103 goslovanske Matice«. Iz njega naj bi izhajala propaganda za zasedeno ozemlje, ki bo le te- daj uspešna, če se ustanovi za to potreben časopis. Da bo to mogoče, naj si uredi Pisarna slede- če: 1. Ustanovi naj se v njej poseben referat za informacije (za izseljence, šolske zadeve in druga materialna vprašanja) 2. Nadalje naj se ustanovi politični refe- rat, ki bo obenem tajništvo Narodnega sveta in Jadranskega zbora. 3. Narodno-obrambni referat, ki se ukvar- ja predvsem z delovanjem, katerega opravlja Jugoslovanska Matica in s katero naj ima najožje stike. 4. Propagandni referat z enim stalnim čas- nikarjem. 5. Narodni odbor. Nadzorni odbor naj bi bil kuratoiij petih oseb: predsednik oziroma zastopnik politične organizacije Primorcev in Korošcev, predsed- nik oziroma delegat Jugoslovanske Matice, zastopnik Narodnega odbora, vodja Pisarne, ki si izvoli svojega namestnika kot petega člana.' Pisarna za zasedeno ozemlje se je torej pri- lagodila novi situaciji. Bistvo njenega dela je ostalo isto. Novi momenti so bili samo v tem, da postane sedež Narodnega sveta za neodre- šeno domovino, da začne tesneje sodelovati z Jugoslovansko Matico ter da razširi svoje de- lovno področje Koroške. Kako pa je bilo s Pisarno med obema vojnama in koliko časa je še delovala, bi bilo treba še raziskati. DELO Iz prejšnjega poglavja je razvidno, da je »Pisarna za zasedeno ozemlje« nosila večji del bremena, ki so bila začrtana za delovno področje tako »Pisarne« kot pozneje vseh več- jih organizacij, kjer je imela »Pisarna za za- sedeno ozemlje« zelo pomembno vlogo. Nje- no delo je bilo zelo različno. Od podpore di- jakom in študentom, prek zbiranja podatkov za Pariz, pa tja do begunskega vprašanja. Ugotovili smo že, da delo Pisarne ni bilo bogve kako uspešno, kajti osnova za uspešno delovanje v mednarodnem okviru je prav gotovo priznanje in podpora države, ter ko- ordinirano delo vseh podobnih organizacij v državi. Pisarna ni imela ne enega ne druge- ga. Poleg vsega pa Pisarna ni stala na pravi strani. Zakaj? Osnovna naloga Pisarne za za- sedeno ozemlje je bila delovati na tak način, da reši »neodrešene brate«. To pa je bilo mo- goče samo s pritiskom na mirovni konferenci. Najmočnejši jugoslovanski osebnosti na kon- ferenci v Parizu sta bila Pašič in Trumbič. Nedvomno sta imela težak položaj že zaradi mednarodnega statusa kraljevine SHS. V ne- kolikanj drugačni luči, pa ju prikazujeta po- slanca Narodnega sveta Tomo Lušin in dr. Matej Smalc, ki sta v Ženevi prišla v stik z dobro obveščenimi krogi in o tem obširno po- ročala v Ljubljano. »Mesto, da se naša dele- gacija (Pašič, Trumbic) absolutno postavi v obrambo principa (Wilsonovih točk), je na- stopila pot oportunizma. Dalmacijo, ki bi se dala kar inplicite rešiti s tem, da se brani Slovensko Primorje in Goriško, sta si hotela pribarantati z odstopom zanju manj važnih, ter itak neznanih naših krajev . .. Danes so se lahko prepričali tudi drugi faktorji o tem, da mi Slovenci za antanto v resnici ne pri- hajamo v pošte v kot narod, ki se ga ne sme raztrgati. Pri tej konferenci smo Slovenci iz- gubljeni.«^ Kakšno pa je bilo mnenje drugih opazoval- cev? Pogled na naše vprašanje s'tujimi očmi nam prav gotovo razodene članek Zuriškega lista v Parizu: »... in če dobi danes Italija slovanske pokrajine, slovansko ljudstvo in slovansko zemljo je ne dobi vsled tega, ker je »zmagala« z mečem, ker ima meč, ampak v največji meri vsled tega, ker je imela Dan- teja, Michelangela ..." Clan naše delegacije dr. Ivan Marija Cok pa v pismu Narodnemu svetu (politični organizaciji iz avgusta 1918) v Ljubljani piše med drugim tole: »... mi- slim na našo mejo proti Lahom. V tesn po- gledu je namreč stališče naše delegacije te- žavno, da, naravnost obupno. Tukajšnje jav- no mnenje je namreč tako, kakor da o Trstu, Istri, Goriški in delih Kranjske, ki so jo za- sedli Italijani, sploh ni govora in da se samo po sebi razume, da to pripada Lahom ter da gre spor le za Dalmacijo in Reko. Naj ome- nim, da tukajšnji časopisi o naših pritožbah proti Lahom sploh ne smejo pisati. Zaplenje- na je bila na primer številka glasila Jugoslo- venskega odbora »Bulletin Jugoslave«, ki je prinesla etnografično karto Jugoslavije, ker so bili na njej tudi kraji, ki jih Italija re- klamira zase, označeni kot naši. Da svoječas- no se ni smelo pisati, da je bilo pri zadnjem ljudskem štetju naštetih 60.000 (!) Jugoslo- vanov. Taka strogost v cenzuri sicer ne ob- staja več, vendar imajo časopisi nalog, da upoštevajo zavezništvo z Italijo in torej ne smejo nič takega publicirati, kar bi bilo na- perjeno proti Italiji. Pred tednom dni sva z dr. Vošnjakom obiskala g. A. Gauvaina, glav- nega urednika »Journal de Debats«, našega najboljšega in najiskrenejšega prijatelja ter zelo vplivnega moža. V skoraj dvournem po- govoru smo do dna predelali vprašanje naše- ga spora z Lahi. Vtis njegovih informacij na naju je bil naravnost porazen, tudi za tega našega prijatelja Istra, Trst, Goriška itd. ne tvorijo več predmeta spora, tudi on je tega 104 prepričanja, da mora biti govora in taktizi- ranja le še o Dalmaciji in Reki. Tako je javno mnenje, da je to le odmev politike odločujočih faktorjev je jasno. Vsaj oni prepovedujejo listom pisanje o naših pri- tožbah proti Lahom. Sploh se kaže, da ima Italija v koncertu petih velesil žal le preveli- ko vpliva, oziroma, da imaj6 velesile preveč obzirnosti do nje v vprašanju našega spo- ra ...«'» Pisarna za zasedeno ozemlje je bila velilto premalo pomembna organizacija, da bi lahko kakorkoli pritiskala na pariško konferenco, o tem pa, da bi lahko spremenila potek do- godkov sploh ni bilo misliti. Osnovnega na- mena in cilja rešiti »neodrešene brate« pisar- na ni mogla izpolniti in doseči. Zato se bomo v poglavju o delu Pisarne za zasedeno ozem- lje omejili samo na tisti del nalog, ki jih je kolikor toliko uspešno reševala. Mnenje vodje Pisarne dr. Fornazariča, da se je Pisarna v prvem obdobju ukvarjala predvsem z delom za pariško konferenco, po- zneje pa, ko se je izvedelo, da z rešitvijo na konferenci ne bo nič, z organizacijo tajne službe na zasedenem ozemlju, ne drži popol- noma.'' V prejšnjem poglavju sem omenil, da je Pisarna prevzela mrežo narodnih odborov na področju zasedenem po Italijanih. To mrežo je s pridom uporabila. Ze v januarju 1919 se na pobudo in s pomočjo Pisarne v Gorici osnuje »Tajni odbor« ali »Glavni odbor«. Taj- ni odbor je imel približno iste naloge kot Pi- sarna, saj sta imeli obe organizaciji za cilj dokončno priključitev zasedenih področij h kraljevini SHS in sta obe temeljili na sistemu zaupnikov. S tem si je Pisarna za zasedeno ozemlje v tem delu Slovenije osnovala ne- kakšno podružnico. Kot kažejo viri je ver- jetno v Trstu deloval tako imenovani »Cen- tralni odbor« s katerim je bil goriški »Glavni odbor« tesno povezan.'^ Kdo je bil vodja in kdo člani tega Centralnega odbora, iz virov ni razvidno. Delo Tajnega odbora v Gorici je bilo za časa vojaškega guvernerja conteja Pettiti di Roreta zelo težko. Odbor je izvedel le nekaj akcij s trošenjem letakov, namenjenih naše- mu ljudstvu in italijanskim vojakom. Pozne- je, ko je prišla civilna uprava, je bilo veliko lažje. Iz poročila v delu Tajnega odbora raz- beremo, da je preprečil »gospodarsko kata- strofo« pri zamenjavi kron v lire s parolo, naj ljudje zamenjajo vse krone. Odbor je ustanovil pevsko in glasbeno društvo v Gori- ci in pet pevskih društev v njeni okolici. Poslali so tudi dve spomenici v Rim. V njih zahtevajo priključitev vsega slovenskega dela Goriške Jugoslaviji na podlagi samoodloč- be." Samoodločba, beseda, ki je v tistem času pomenila za Slovence pod tujo oblastjo reši- tev iz vseh težav. Tudi v Ljubljani so vsaj nekaj časa zahtevali in pričakovali tako reši- tev našega vprašanja. Naše časopisje in javno mnenje je bilo nastrojeno nacionalistično. Tudi Pisarna se je zavzemala za to, da naj se ljudje sami odločijo, v kateri državi želijo živeti. Sestavila je celo nekakšen načrt za iz- vedbo plebiscita na zasedenem ozemlju. Toda že iz načrta veje nekakšna skepsa, zlasti o tem kako se bo odločila Istra. Načrt v glav- nem ugotavlja, da bo mogoče rešiti samo Go- riško, Trst se bo najbrž odločil za samostojno mesto, zahodna Istra se bo odločila za Italijo, drugi deli Istre pa skoraj gotovo za Jugosla- vijo.'* Delo in načrti so bili seveda jalovi, saj do plebiscita nikoli ni prišlo. Najbolje izpolnjena in najbolj natančno izdelana naloga Pisarne je bila organizacija tajnih zvez med zasedenim ozemljem in Slo- venijo. Promet prek demarkacijske črte med Jugoslavijo in Italijo je bil skoraj nemogoč, ker je bila črta močno zastražena. Zato si je Pisarna organizirala drugo, ilegalno zvezo z zasedenim ozemljem. Najbolj znana pot, in pot, ki je najbolje delovala je na zasedeno ozemlje peljala prek Bohinjske Bistrice. Zveza se je delila na tri dele: Ljubljana—Bo- hinjska Bistrica, Bohinjska Bistrica—Podme- lec in Podmelec—Gorica. Do Bohinjske Bi- strice so pisma pošiljali po pošti, ravno tako od tam v Ljubljano. Naprej pa so pošto pre- našali ilegalno peš prek Suhe in Knežkih ravni v Podmelec. Poseben kurir je pošiljke oddajal v Sopotnici pri Kosu v mlinu. Tam jih je sprejemal in oddajal drug kurir iz Go- rice. Ta je pošto odnašal iz Podmelca skozi Sveto Lucijo in Kanal v Gorico, odkoder so jo raznašali v Brda in Vipavsko dolino. Pošto za cerkljanski in za tolminski okraj in gornji del Soške doline je prenašal poseben kurir. Za vso to organizacijo so skrbeli posebni /.a- upniki, ki so obenem tudi vohunili za Jugo- slavijo. Zveza ni bila vedno uspešna in tudi ni stalno delovala. Prekinitve v delovanju so nastajale zaradi vse večjega utrjevanja de- markacijske črte in drugih objektivnih težav. Kljub temu pa je ta zveza vzor natančno iz- delane organizacije. Ta zveza je vsekakor največ pripomogla pri zbiranju podatkov za mirovno konferenco v Parizu. Ena najvažnejših nalog Pisarne za zasede- no ozemlje je bila skrb za izdelavo znanstve- nih študij, ki bi podpirale jugoslovanske zah- teve na mirovni koi\ferenci. Pisarna je imela pri tem veliko uspeha. Prav gotovo eno naj- boljših razprav o upravičenosti naših zahtev glede meje med Italijo in Jugoslavijo je se- stavil novomeški profesor Ferdinand Seidel. Svojo razpravo (geološko-geografsko) je raz- 105 delil na tri dele, v katerih analizira tri možne mejne črte med Jugoslavijo in Italijo. Raz- prava je v glavnem zgrajena na znanstvenih temeljih, vendar pa je pisec poskušal najti vse mogoče za nas pozitivne momente. Take in podobne študije o novi meji med Jugosla- vijo in Italijo so romale v Pariz. Pa ne samo študije o mejah. Pisarna je zbirala za Pariz vse mogoče podatke in pripravljala različne materiale. V tej zvezi naj navedem zanimiv primer. Ko je prestolonaslednik Aleksander potoval v Pariz, je dr. Korošec poslal brzojav »Pisarni za zasedeno ozemlje«. V njem je zahteval, naj spremljevalca prestolonasledni- ka dr. Rybaf in ing. Mačkovšek vzameta s seboj vse časopise od 3. novembra 1918 dalje, prepise poročil o vseh nasilstvih v okupira- nih deželah, statistične podatke, karte in li- teraturo.'" Posebno pozornost je Pisarna posvetila iz- dajanju brošur, ki naj bi pravilno obveščale tujino o našem vprašanju. Takih propagand- nih brošur je Pisarna izdala celo vrsto." Pro- pagandno delo in obveščanje javnosti je bil pomembni sestavni del delovanja Pisarne. Poleg brošur, ki so bile v glavnem pisane v tujih jezikih, je Pisarna obveščala javnost z raznimi resolucijami in prirejala protestne shode. Resolucije so bile namenjene ljudstvu, pariški mirovni konferenci, naši in italijanski vladi, ameriškemu predsedniku Wilsonu in drugim. Toda vsemogočne, bobneče in odloč- ne besede, zapisane v resolucijah in spomeni- cah, so izzvenele v prazno. Druga oblika ob- veščanja in stika z javnostjo so bili protestni shodi. Organizirali so jih povsod po Sloveniji, največkrat v tistih krajih, kjer je bilo največ beguncev. Pisarna za zasedeno ozemlje je najbolj učinkovito in najbolj uspešno oprav- ljala naloge v Sloveniji. Urediti je bilo treba vprašanja, ki so nastala s prilivom beguncev iz zasedenih krajev. Prvi begunci so prišli iz Primorja že leta 1915, ko je v vojno vstopila Italija in je na tem področju nastala fronta. Drugi val beguncev pa je prišel v Slovenijo ob koncu vojne, ko je italijanska armada oku- pirala Primorje. Ureditev begunskega vprašanja in vpraša- nja dijakov, ki so prišli iz zasedenega ozem- lja, je bilo najbolj pereče vprašanje v vsem času delovanja Pisarne. Število beguncev je bilo tako veliko, da je že ob prvem begun- skem valu nastal »Begunski sosvet«. Ta je po- dobno kot Pisarna prehajal iz ene organiza- cije v drugo in imel v vseh nekako avtono- mijo in samostojnost. Arhivski fond delova- nja Begunskega sosveta in s tem v zvezi tudi Pisarne za zasedeno ozemlje, kakor tudi ob- seg dela, ki sta ga opravili ti dve organizaciji pri urejevanju begunskega vprašanja, terja samostojno obdelavo. Zato želim na tem me- stu samo poudariti, da je Pisarna za zasede- no ozemlje prispevala velik delež k ureditvi begunskega vprašanja. Na koncu se prav na kratko ustavimo še pri eni nalogi. Pisarna je s svojo mrežo zaup- nikov zbirala tudi vojaške podatke, ki jih je sporočala poveljstvu dravske divizije v Ljub- ljani. Pri tem je imela veliko uspeha, saj je s pomočjo njihovih podatkov dravska divizija vedela za vsak premik italijanske vojske in za vsak na novo postavljen top. Pisarna za zasedeno ozemlje je marsikatero nalogo, ki je bila ali ni bila zapisana v nje- nem statutu, uspešno opravila. Nalogo pa, za- radi katere je bila ustanovljena, ni mogla uspešno opraviti. Gotovo, ne toliko zaradi svoje lastne, notranje nemoči, temveč pred- vsem zato, ker ni bila deležna nikakršne pod- pore od države in — kar je najvažnejše — kraljevina SHS v mednarodnem pogledu ni pomenila veliko in je bila samo drobiž za po- ravnavanje računov velesU. OPOMBE 1. Arhiv Inštituta za narodnostna vprašanja, Fase. 41, zavoj 4. — 2. Ibid. Fase. 41, zavoj 4 štev. 1079 do 1101. — 3. Arhiv Slovenije, Arhiv Pisarne za zasedeno ozemlje, organizacija urada, Fase. 1. — 4. Arhiv Inštituta za narodnosta vpra- šanja. Fase. 39 R. 113. — 5. Ibid. Fase. zav. 7 št. 1. — 6. Ibid. Fase. 41 zavoj 7 št. 3 do 7. — 7. Arhiv Slovenije, Pisarna za zasedeno ozemlje, organizacija urada. Fase. 1. — 8. Arhiv Inštituta za narodnostna vprašanja. Fase. 39 R. 197 pril. 2 — 9. Ibid. Fase. 39 R 197, priloga 3. — 10. Ibid. Fase. 39 R 7. — 11. Ibid. Fase. 39 R 129. — 12. Ibid. Fase. 39 R 115 — 13. Ibid. — 14. Ibid. Fase. 39 R 194 — 15. Ibid. Fase. 35 št. 1698 — 16. Ibid. Fase. 35 št. 145. — 17. Ibid. Fase. 42, neurejeni dokimienti — 18. Ibid. Fase. 51 št. 4743. 106 ŠE NEKAJ PODATKOV O KULTURNI AVTONOMIJI ZA KOROŠKE SLOVENCE V DVAJSETIH LETIH TONE ZORN V Slovenskem biografskem leksikonu zv. 10, str. 446, piše dr. Julij Felaher, da je takratni sjovenski deželnozborski poslanec v koroškem deželnem zboru Ivan Stare obve- ščal v letih 1927—28 zagrebški dnevnik Agra- mer Tagblatt o sočasnih pogajanjih za uved- bo kulturne avtonomije za koroško slovensko skupnost. Razvid lista za kritični čas ni potrdil te domneve, pač pa je v njem med drugim izhajala polemika o vprašanjih kulturne av- tonomije med Francem Smode jem in tiskov- nim referentom koroške deželne vlade Bern- hardom Scheichelbauerjem. Nasprotno pa najdemo nadrobnejše vesti o pogajanjih med slovensko in nemško koroško stranjo v listu Manjinski presbiro, biltenu, ki je izhajal v letih 1923 do 1929, in to najprej v Zagrebu, od koder se je kmalu preselil v Ljubljano. Izdajatelj lista je bilo narodnoobrambno društvo Jugoslovanska matica. List je razumljivo obveščal javnost ter tisk predvsem o dogajanju na tistem slovenskem in hrvaškem narodnostnem prostoru, ki je prišel po prvi svetovni vojni pod Italijo. Ob tem pa je bilo dokaj prostora posvečeno vprašanjem Slovencev na avstrijskem Koro- škem in to predvsem o vprašanjih znanega načrta o kulturni avtonomiji. Viri, iz katerih je list črpal to problematiko, je bil po eni strani sodobni tisk, z gotovostjo pa moremo trditi, da je vsaj leta 1928, če že ne prej, po- vzemal tudi druga poročila o stališčih sloven- skih predstavnikov do tega vprašanja. Prav to pa napotuje na dovolj poučenega poro- čevalca iz Koroške, morda tudi na Ivana Starca. Mogoče utegne prav ta misel pojas- niti spominski spodrsljaj dr. Felaherja, mo- glo pa bi jo potrditi tudi dejstvo, da je bilten izhajal na srbohrvaškem jeziku. Ze prva številka Manjinskega presbiroja je dokaj nadrobno povzemala odprto problema- tiko kulturne avtonomije ter jo povezala s takrat aktualno recipročnostjo manjšinske zaščite v Avstriji in Jugoslaviji. Ob tem je značilna za izdajatelje lista zahteva z dne 23. julija 1927 po izenačenju položaja Nem- cev v Jugoslaviji s tistim koroških Slovencev. Ob znani predložitvi koroškega zakonskega osnutka o kulturni avtonomiji slovenske manjšine deželnemu zboru v obravnavo in sprejem, je list brez nadrobnejšega stališča povzel glavne misli osnutka (14. julija 1927, 28), je pa že v naslednjih dneh ponovil misel, da bi mogel ta zakon voditi do recipročne re- šitve manjšinskega vprašanja za koroške Slovence in Nemce v Jugoslaviji. Značilno pa je, da je že v tem komentarju Manjinski presbiro odklonil uvedbo narodnega katastra za slovensko manjšino ter to utemeljil s sto- letnim slovenskim »suženjstvom pod nem- škim jarmom«. Prav tako je bil odklonjen subjektivni princip kot pogoj pripadnosti po- samezni narodnosti. Ob zaključku pa je list sprejel celovški zakonski predlog kot podlago za »resno razpravo, da bi rešili edino sporno točko za sporazum med nami in Nemčijo«, kar bi moglo voditi k najboljšemu zavezni- štvu »za velike skupne naloge v prihodnosti« (21. julija 1927, 29). Ob tem spodrsljaju pa je bila točna ugo- tovitev lista, da je neslovenski koroški tisk že kmalu po predložitvi zakonskega osnutka o kulturni avtonomiji za slovensko skupnost nakazal, da pričakujejo Nemci od namerava- ne avtonomije izboljšanje položaja svojih manjšin v državah naslednicah nekdanje mo- narhije. Prav tako drži tudi zagotovilo, da je bil predlog sestavljen po »okusu«, mnenje pa, da predlog ni računal »s posebnimi razmera- mi na Koroškem« gotovo ne drži, saj so ga večinske politične stranke v deželi sprejele kot najugodnejšo varianto za koroško nem- štvo. Največjo pomanjkljivost predloga so videli izdajatelji Manjinskega presbiroja v narodnem katastru in uvajanju subjektivne- ga principa. Vsekakor zanimiva je bila v listu ugotovitev, da je bil z osnutkom predloga za uveljavitev kulturne avtonomije napravljen korak dalje v tem smislu, da sta priznana z njim slovenska manjšina na Koroškem in nujnost rešitve slovenskega vprašanja (prim. 4. avgusta 1927, 31). Ob sedmi obletnici koroškega plebiscita je skusil Manjinski presbiro podati tudi prerez položaja Slovencev v sosednji Avstriji. Ob tem vprašanju je list uvodoma opozarjal, da »ne zahtevamo ničesar več« od sosednje dr- žave kot to, da »popravi vse krivice in da na- šemu tamkajšnjemu narodu vse naravne in etnične, kot tudi zakonske možnosti za razvoj narodnostnega, kulturnega in gospodarskega življenja«. Zatem omenja, da koroški Sloven- ci v primerjavi z dogajanjem neposredno po plebiscitu vendarle dihajo nekoliko svobod- neje. Medtem ko ima njihovo društveno živ- ljenje — nadaljuje list — možnost razvoja, pa položaj šolstva in slovenskega jezika niti malo ne ustreza državi, ki »redno poudarja svojo kulturo in enakopravnost do vseh svo- jih državljanov«. Poslabšal pa se je tudi po- ložaj slovenskega jezika v cerkvi. Ko članek govori o kulturni avtonomiji, med drugim poudarja, da bi se z njeno uveljavitvijo ne le 107 priznalo nepravično stanje, ustvarjeno s ti- sočletno germanizacijo, »ampak bi postalo celo to stanje vprašljivo«. Zato je za koroške Slovence sprejemljiva le takšna kulturna av- tonomija, ki bi jo koroška deželna vlada pred- ložila v sporazumu s predstavniki manjšine; morala pa bi se taka avtonomija le postopo- ma ustvarjati, predvsem pa ustvariti pogoje zanjo. Taki pogoji bi bili po Manjinskem presbiroju očitno tudi znanje slovenskega je- zika v vseh ustreznih uradih, medtem ko bi učitelji morali imeti strokovni izpit iz slo- venskega jezika. Nadaljnji pogoj je bila ure- ditev ustreznih učnih knjig, prav tako pa tudi pošiljanje nemške duhovščine na slovenske fare. In šele ko bi bila izpolnjena večina teh pogojev, bi se mogli pričeti razgovori o do- končnem javnopravnem odnosu med Slovenci in Nemci na Koroškem (6. oktobra 1927, 40). o trditvi nemško-koroške strani, da predlog kulturne avtonomije sloni na ustrezni reso- luciji takratne mednarodne manjšinske orga- nizacije, znane pod imenom manjšinski kon- gresi s sedežem v Ženevi, je list ugotavljal, da koroški predlog ne zajema ustrezne že- nevske resolucije, prav tako pa tudi ne za- konske zaščite tistih, ki bi se vpisali v na- rodni kataster. List je dalje ponovno ugotav- ljal, da je celovški načrt dejansko usmerjen proti slovenski manjšini na Koroškem. Med kritikami nemško-koroške strani najdemo dalje kritiko pogrevanja tako imenovanega »vindišarstva«, s katerim so skušali nemški koroški nacionalisti ne le omejiti morebitni sprejem predloga kulturne avtonomije, am- pak po možnosti avtonomijo tudi preprečiti, in zaključuje: »Ko nemške stranke niso uspe- le vsiliti svoje volje koroškim Slovencem, iščejo častni izhod v izgovoru, da njihovi vo- livci ne odobravajo politike sporazuma s Slo- venci. S tem so znova dokazale, da s pred- logom o kulturni avtonomiji niso sledile pra- vični rešitvi vprašanja koroške manjšine, am- pak samo svojim dobro poznanim političnim ciljem« (21. oktobra 1927, 42). Dalje je v Ma- njinskem presbiroju zajeta zanimiva nadrob- nost, ki je v drugih občilih (vsaj v tej obliki) ni najti, nanaša pa se na pritisk izvenavstrij- skih Nemcev, da bi se dokončno uredilo slo- vensko vprašanje. Kolikor vemo, je ta pritisk leta 1928 sicer vodil k določenim pogovorom s slovensko stranjo v takratnem šolskem od- boru koroškega deželnega zbora, vendar brez otipljivejših rešitev za slovensko skupnost. Tako izvemo, da je bil v Celovcu sestanek (»velika skupščina«), katerega so se udeležili predstavniki liberalnega južnokoroškega Landbunda (»vsi predstavniki nemških rene- gatov«), »pravih Nemcev«, nemških manj- šin ter končno delegat iz Berlina (mišljen je predstavnik tamkajšnje manjšinske organi- zacije,* da bi sprejeli stališče do vprašanja kulturne avtonomije za slovensko skupnost. Izvemo tudi, da je bila »skupščina zelo burna in to posebej zaradi odločnega nastopa južno- tirolskega Nemca, ki je branil stališča ženev- skega kongresa« in da sta ostali koroškim Nemcem dve poti pri urejevanju slovenskega vprašanja: ali resnični sporazum, ki bi bil v pomoč nemškim manjšinam drugod, ali pa odreka upanju, ki ga je vanje polagalo izven- koroško nemštvo (prim. 2. decembra 1927, 48). Kot vemo, je šlo koroško nemštvo drugo pot (Tone Zorn, v opombi cit. članek). Očitno je, da so prav ta dejstva pogojevala vzporejanje položaja Nemcev v Jugoslaviji in položaja slovenske skupnosti na Koroškem in to hkrati z opozorilom, da morajo koroški Nemci, kolikor imajo resne namene s kulturno avtonomijo za slovensko manjšino upoštevati tudi jugoslovanske želje in recipročnost po- ložaja obeh manjšin in to kljub temu, da je bilo po pisanju Manjinskega presbiroja v Ju- goslaviji »mnogo več Nemcev kot naših soro- jakov v Avstriji«. In še: »Naša vlada je z uredbo o določanju narodnosti otrok na pod- lagi izjave staršev rešila pri nas vprašanje nemškega šolstva in sedaj morajo storiti Nemoi isto za koroške Slovence. S tem bo po- stavljena najvažnejša podlaga za sporazum z nemškim narodom« (4. aprila, 14). 29. no- vembra 1928, 28 je list predlagal ustanovitev mešane komisije, sestavljene iz predstavni- kov jugoslovanskih Nemcev, slovenske in hr- vaške manjšine iz Avstrije ter predstavnikov obeh zainteresiranih držav z nalogo, da bi prišlo do medsebojnega sporazuma na pod- lagi katerega bi obe državi uredili na parla- mentaren način to »vprašanje«. Po predlogu bi morala komisija preučiti zahteve in pritož- be obeh manjšin ter na podlagi obdelanega gradiva »ustvariti podlago za obojestransko zadovoljivo rešitev«. Misel na morebitnega poročevalca iz Koro- ške o slovenskih stališčih do kulturne avto- nomije in šolskega vprašanja v že omenje- nem šolskem odboru koroškega deželnega zbora nakazuje v Manjinskem presbiroju do- kaj nadrobno povzemanje stališč predstavni- ka slovenske manjšine v tem odboru Ivana Starca. Za razumevanje prihodnje usode predloga o uvedbi kulturne avtonomije za slovensko skupnost je v Manjinskem pres- biroju vsekakor povzetek nastopa Ivana Star- ca v deželnem zboru januarja leta 1928. Ob tem nastopu je Ivan Stare podčrtal, da se manjšina zavzema za ureditev položaja s kul- turno avtonomijo in to s takšno ureditvijo, ki bi omogočala manjšini, da sama upravlja s sredstvi, namenjenimi kulturnemu življenju. Poudaril je tudi, da je treba urediti vprašanje narodnega katastra, saj je vprašljivo, ali za- dostuje osebna prijava za zagotovitev potreb- ne stabilnosti take avtonomije. Po njegovih 108 besedah je vedno mogoča nevarnost, da bi večina, sledeč lastnemu interesu, preglaso- vala manjšino. Ob šolskem vprašanju je Stare postavil vprašanje o tem, kdo naj bi določal narodnost otroka: volja staršev ali ma- terinščina posameznika in pri tem pokazal na nevarnost morebitne subjektivne izjave: Mnogi otroci, ki govore doma slovensko, bi ostali izven kulturne avtonomije, ker nobe- na manjšina ne more vzdrževati državne manjšinske šole ob avtonomnih (mišljene so tiste šole, ki bi jih zajela kulturna avtono- mija op.). To vprašanje se lahko reši le s preureditvijo manjšinskega šolstva v smislu sklepov manjšinskih kongresov in z lastno avtonomno upravo (prim. Manjinski presbiro z dne 19. januarja 1928, 3). Kako so v tem času potekali pogovori o predlogu za uvedbo kulturne avtonomije za koroške Slovence, kaže povzetek poročila vo- dilnega koroškega Slovenca dr. Franca Petka na občnem zboru Političnega in gospodarske- ga društva za Slovence na Koroškem dne 23. julija 1928. Med drugim je na tem občnem zboru dr. Petek nakazal, da slovenska stran ni mogla sprejeti nemškega predloga, po ka- terem bi ob posebnem šolstvu v okviru kul- turne avtonomije obstajalo na Koroškem še posebno (»konkurenčno«) šolstvo z manjšin- skim učnim jezikom, na katero manjšina ne bi imela vpliva. Poudaril je dalje, da obsta- jajo ob tem dve možnosti: upoštevati stališče manjšine ali pa manjšino odbiti, kar seveda ne bi govorilo o »vzorni« rešitvi manjšinske- ga vprašanja. Dejal je tudi, da na dvojno manjšinsko šolo ne bi mogla pristati nobena manjšina, ne glede na to, da bi tako šolstvo presegalo denarne možnosti dežele in države. Po njegovem bi morali odločati o obliki manjšinskega šolstva pripadniki manjšine sami (se pravi tisti, ki bi bili po predlogu koroškega deželnega zbora vpisani v narodni kataster). Ob koncu pa je dr. Petek opozoril, da so bili pogovori obeh zainteresiranih .stra- ni o šolskem vprašanju prekinjeni in prelo- ženi na jesen (12. julija 1928, 28). Kmalu za- tem najdemo v Manjinskem presbiroju nekaj bistvenih zadržkov slovenske manjšine do predloga kulturne avtonomije. Tako je list po eni strani opozarjal na možnost prisilnega odvračanja Slovencev od vpisa v narodni ka- taster, po drugi strani pa na dejstvo, da bi mogli Nemci vključiti v kataster Nemcem prijazne Slovence ter si tako ustvariti večino v predvidenem slovenskem Narodnem svetu. Kolikor lahko presodimo, je slovenska stran do tega časa sprejela nemško zahtevo po uvedbi subjektivnega principa kot edinega izhodišča za določevanje narodnosti posamez- nika, zahtevo, za katero je večinska stran menila, da je Slovenci ne bodo osvojili. Čla- nek se med drugim zavzema tudi za predajo manjšinskega šolstva v roke manjšini (23. av- gusta 1928, 34). Iz dokumentacije Manjinskega presbiroja povzemimo ob zaključku še dva dokumenta. Prvi dokument je opozorilo dr. Petka v pro- računski debati deželnega zbora, da so Slo- venci izključeni iz tako imenovanega dežel- nega kulturnega sveta, organa, ki se je ukvar- jal z gospodarskimi vprašanji koroškega kmeta in iz deželnega šolskega odbora. Obe ustanovi je tudi obtožil, da nosita glavno krivdo za protislovensko dejavnost v deželi: »Težko govorim o gospodarstvu, če se nam stalno očita iredenta. Ze pred časom smo iz- javili v deželnem zboru, da izhajamo iz stvarnega stanja ... Tisti krogi pa, ki nam stalno očitajo iredento, naj pomislijo, da se utegne prav isto obrniti proti nemškim manj- šinam ... Drugo vprašanje pa, ki ga želimo omeniti, so kulturne vezi manjšine s sorojaki v nacionalni (matični op.) državi.« Se posebej se je v nadaljevanju govora dr. Petek dotak- nil vprašanja kulturne avtonomije in tako imenovanega »vindišarskega« vprašanja: »Ker so tako imenovani Nemcem prijazni Slovenci ovira za kulturno avtonomijo, smo skušali spoznati realnost kulturnih teženj teh ljudi. Niti ene zahteve, ki so jo manjšinski kongresi postavili za narodnostne skupine, ti ljudje ne sprejemajo«. Ob tem »vprašanju« je dalje opozoril, da politično prepričanje ne more biti odločilno za kulturno pripadnost posameznika. O usodi načrta kulturne avto- nomije pa je dr. Petek razkril, da so nemške politične stranke pod vplivom osrednje proti- slovenske organizacije na Koroškem, Kärnt- ner Heimatbunda (Koroške domovinske zve- ze) odstranile iz načrta kulturne avtonomije eno izmed osnovnih določil in »s tem pokopa- le tudi kulturno avtonomijo«. Ivan Stare pa je opozoril, da skuša ob pogovorih za uvedbo kulturne avtonomije »večina ohraniti za slo- venske otroke dosedanji pouk (t. j. dotedanjo utrakvistično šolo op.) in ga po možnosti še poslabšati, samo da bi se nadaljevalo razna- rodovanje«. Dotaknil se je tudi nemškonacio- nalističnih napadov na slovenske duhovnike, ki da se jim očita, da so na čelu »veleizda- jalcev« (t. j. narodno osveščenih Slovencev op. 3. januar 1929, 1): »Ali je zvestoba last- nemu narodu že iredentizem? Če obsojajo Nemci naše delo, morajo obsoditi tudi delo nemških manjšin«. Za primer je ob tem Stare pokazal, kako slave Nemci tiste nemške du- hovnike na južnem Tirolskem, ki so se javno postavili v bran pred raznarodovanjem nem- škega življa (predzadnji Manjinski presbiro, 15. 2. 1929, 7; zadnji 4. 4. 1929, 8). * Tone Zorn, Stališča koroških strank glede kulturne avtonomije za koroške Slovence v le- tih 1925—1968, Zgodovinski časopis 1971, str. 271—277. 109 IZ DELA NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV! Ob razstavi »Rezljana vrata v Tuhinjski dolini« Vsa ljudska umetnost, ki jo poznamo in ki jo pojmujemo kot našo ljudsko umetnost, je uspeh ustvarjalnosti druge polovice 18. in predvsem vsega 19. stol. Tako so le skrinje, slike na steklo, panjske končnice, vezenine in podobno, datirane od začetka pa do konca 19. stol'., kot umetnostne stvaritve preproste- ga človeka visoko cenjene, medtem ko so raz- iskave na prvi pogled neznatnega dela ljud- ske arhitekture v Tuhinjski dolini — rezi j a- nih vrat — pokazale, da je to pravzaprav še neznan, a enako bogat in kvaliteten vir iz zakladnice ljudskega ustvarjanja, čeprav do- slej še ne pravilno cenjen in študijsko obrav- navan. Pri bežnem pregledu posameznih predelov Slovenije smo ugotovili, da Tuhinjska dolina ni bila edino področje, ki je bogato takih spo- menikov, čeprav je morda eno izmed najbolj strnjeno ohranjenih, in da bo nujno treba čimprej registrirati in nato še obdelati tako kot Tuhinjsko dolino tudi vse druge predele ter dokončno pojasniti podobo ljudskega umetnika-rezbarja vratnih kril. Le-ta je po- polnoma samosvoja osebnost in se ne more enačiti z rezbarji plastik in cerkvene opreme ter podobarji. Rezljana vrata iz druge polovice 19. stol. pomenijo verjetno v naši ljudski umetnosti njen zadnji kvalitetni vzpon, čeprav se prav tukaj že opažajo znaki razkroja te umetnosti v prevzemanju in posnemanju tudi dekadent- nih oblik iz tako imenovane »visoke umetno- sti«. To hladnost dekadentne umetnosti pa je uspel ljudski umetnik, rezbar vratnih kril, po svoje oplemenititi. Le iz ljudstva izhajajoč umetnik, ki je bil prežet z globoko tradicijo ljudskega smisla za lepoto ter sorazmerno. Detajl rezljanih vrat — srednje polnilo — izdelek Hrlbnikove delavnice v Tu- hinju 110 Detajl rezljanih vrat iz Spitaliča. Motiv znan iz Izmečkih skrinj, slik na steklo itd. Hribnikova de- lavnica okrog 1364 neuk v poznavanju stilnih zahtev visoke umetnosti, je lahko dodal hladnim in izumet- ničenim oblikam klasicizma potrebno toplino, ki jo je zahteval nepokvarjeni okus prepro- stega naročnika. Razstava rezljanih vrat v Tuhinjski dolini, ki je bila postavljena decembra 1971 v pro- storih Kamniškega muzeja, je vzbudila veli- ko zanimanje tako med domačini v Tuhinj- ski dolini, ki so mojstre rezbarje še dobro pomnili, kot tudi širše javnosti, o čemer pri- čajo vabila na različna razstavišča. Marca le- tošnjega leta je razstava gostovala v kranjski Mestni galeriji in imela zelo številen obisk, istočasno pa je bil v Kranjskem muzeju po- govor na tisto temo. Sklepi pogovora so iz- zveneli v željo, da bi se z raziskavami teh okrasnih arhitekturnih detajlov, ki so ne- dvomno prispevali k reprezentančnosti in lep- ši zunanjosti kmečkih hiš, nadaljevali — morda najprej na območju Gorenjske, kas- tne j e pa bi jih razširili tudi na druge sloven- je pokrajine. Tuhinjski rezbarji, ki so bili sicer po po- klicu mizarji, so danes oteti anonimnosti. Registrirana so njihova dela, ki jih je po dolini ohranjenih še nad 50, in določena je njihova visoka kvaliteta, ki je v drugi polo- vici 19. stol. doživela svoj vrh. Znano nam je, da so to rezbarji-samouki, da so njihove de- lavnice nastajale samoniklo brez vsake rez- barske tradicije, njihov oblikovni repertoar pa je bil preprost in razumljiv, da je ugajal kmečkim naročnikom. Poglavitna značilnost teh izdelkov je enkratnost, ki je bistveno nasprotje današnjim kot tudi že takratnim serijskim izdelkom. Vsak izdelek ima popol- noma individualne poteze, prav zato so to dela, ki so iskrena in topla, približana ljud- skemu čustvovanju, pa naj so figure na njih še tako nerodne in okorne; ljudem je bila ta umetnost domača in razumljiva, postala je del njih samih in del njihovega pogleda na umetnost, zato lahko tu govorimo o pra- vem, doslej še neraziskanem delu naše ljud- ske umetnosti. Majda Fister , m NOVE PUBLIKACIJE Gospodarska in družbena zgodovina Slo- vencev. Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek, Ag(i-arno gospodarstvo. Izdala Slovenska aka- demija znanosti in umetnosti, založila Držav- na založba Slovenije, Ljubljana 1970, ßol strani. V načrtu je petnajst knjig gospodarske in družbene zgodovine Slovencev. Prva se je za- čela obdelovati agrarna zgodovina. Prvi del, o katerem tukaj pišemo, je izšel pred sredo prejšnjega leta in obravnava produkcijski del agrarnih panog. Drugi del, ki je v pripravi, bo obsegal zgodovino agrarnih panog s soci- alnega gledišča. Dela je vodil Agrani odsek sekcije za občo in narodno zgodovino pri Inštitutu za zgodo- vino SAZU. V odseku so sodelovali Pavle Blaznik, Bogo Grafenauer, Milko Kos, Sergij Vilfan, Fran Zwitter in Josip Žontar. Glav- no uredniško delo je opravila ožja redakcija, katere člani so bili P. Blaznik, B. Grafen- auer in S. Vilfan. Kako je knjiga nastajala od takrat, ko se je ideja prvič rodila konec štiridesetih let, pa do končnega izida prvega dela nam po- jasnijo sodelavci agrarnega odseka v pred- govoru. Odločilna pobuda je bilo predavanje prof. Grafenauerja na VI. zborovanju slo- venskih zgodovinarjev v Celju, kjer je na- ravnost pozval Inštitut za zgodovino pri SAZU, naj sprejme med svoje načrte tudi Leksikon za gospodarsko zgodovino. Inštitut se je odzval pobudi in kmalu nato so sode- lavci pripravili natančnejši načrt, ki zajema ne le gospodarsko, temveč tudi socialno zgo- dovino slovenskega etničnega ozemlja od na- selitve do druge svetovne vojne. Ze tedaj so se odločili, da se bo najprej obravnavala agrarna zgodovina. Takrat se je izoblikoval tudi agrani odsek, za sodelovanje pa so bili naprošeni številni sodelavci. Do leta 1964 je bila v bolj ali manj dokončni obliki priprav- ljena večina gesel in agrarni odsek je izdela- na gesla še prediskutiral in jih »brez izjeme enkrat ali dvakrat vrnil avtorjem v bolj ali manj temeljito predelavo«. Ožja redakcija je nato porabila še nekaj let, da je zbrana ge- sla dopolnila s še manjkajočimi, usklajevala besedila med seboj, napravila dokončno she- mo knjige in dopolnila ter poenotila biblio- grafijo, zbrala slikovni material, skice, risbe in sploh obsežno ponazoritveno gradivo, ki vrednost knjige znatno poveča. Knjigo je treba kot izvedbo prve etape ob- sežnega načrta presojati v okviru splošnega koncepta, za katerega je bistven naslov ce- lote: »Enciklopedična obravnava po pano- gah«. Enciklopedična obravnava pomeni predvsem dokaj strnjen in po enotni shemi zasnovan prikaz. Obravnava po panogah pa pomeni ne le ločeno obravnavo glavnih go- spodarskih panog, temveč tudi zaokroženo obravnavo posameznih odsekov, kot so npr. čebelarstvo, gozdarstvo itd. Le v teh odsekih je snov razdeljena tudi na dobe. Zgodovina agrarnih panog je razdeljena na poglavja takole: prvo je posvečeno izključno virom in literaturi (21 strani!), drugo koloni- zaciji in populaciji, tretje nosi naslov »Agrar- ni proizvodnji namenjena zemlja«, četrto »Orodja in načini«, peto obravnava organiza- cijo za napredek agrarne proizvodnje, šesto poglavje govori o domačijah in zadnje o go- spodarskem obratu kmetije. Ta poglavja so razčlenjena v skupaj 28 gesel. Nato sledijo še tri priloge oziroma zemljevidi. Seznam fotografij, risb in zemljevidov bo objavljen v drugem delu, prav tako seznam oseb in krajev ter stvarni register. Sledila bosta tudi povzetka v dveh tujih jezikih. Avtorji člankov po abecednem redu so tile: F. Baš, P. Blaznik, B. Grafenauer, M. Kos, S. Mihelič, V. Novak, E. Umek, V. Valenčič, S. Vilfan in J. Žontar. Poleg teh so pri knjigi sodelovali še številni drugi sodelavci. Kolikšen pomen ima izid take publikacije za slovensko zgodovinsko vedo, seveda ni treba posebej poudarjati. Obsežna literatura, grafikoni, statistični in slikovni material, vse to bo potreboval vsakdo, ki se ukvarja, s slo- vensko gospodarsko preteklostjo. Knjiga vse- buje tudi toliko temeljnih informacij, da predstavlja eno izmed tistih del, ki bi jih moral imeti v svoji knjižnici vsakdo, ki se zanima za probleme slovenske zgodovine. Delo je že vzbudilo pozornost tudi v ino- zemstvu in želeti bi bilo, da po izidu druge knjige ne bi ostalo samo pri povzetkih, tem- več da bi se pripravila tudi krajša samostoj- na izdaja v tujem jeziku, ki bi vsebovala tudi pomembnejši del ponazoril in literature. Irena Bruckmüller-Vilfan. Zbornik za zgodovino naravoslovja in teh- nike, 1; uredil Fran Dominko. Ljubljana, Slo- venska matica 1971. 248 str. 8". Zbornik pomeni začetek sistematičnega raz- iskovanja zgodovine naravoslovnih in tehnič- nih znanosti pri nas, kar smo doslej precej pogrešali. Medtem ko je pri mnogih narodih danes zgodovina naravoslovja in tehnike kot posebna znanstvena disciplina že dokaj raz- vita, se Slovenci s to problematiko nismo na- črtno ukvarjali vse do ustanovitve posebne sekcije za zgodovino naravoslovja in tehnike pri Slovenski matici. Naloga sekcije je, da v sodelovanju z drugimi institucijami, zlasti s 112 SAZU, zbira gradivo v zvezi z delovanjem naših naravoslovcev in tehnikov ter da pri- pravi monografije o razvoju naravoslovnih in tehničnih strok pri nas. V uvodnem članku z naslovom O pomenu zgodovine naravoslov- ja in tehnike naglasa urednik novega zbor- nika Fran Dominko med drugim tudi, da je poglavitna naloga zbornika, da spodbudi zani- manje za naravoslovnozgodovinske raziskave na Slovenskem, da ugotovi in kritično oceni prispevek naših strokovnjakov v mednarodno zakladnico znanstvene misli, saj so v dobi, ko nismo imeli lastnih znanstvenih ustanov, mnogi naši rojaki delovali tudi v tujini. Po problematiki in načinu obravnave se razprave, objavljene v prvem letniku Zbor- nika za zgodovino naravoslovja in tehnike, med seboj precej razlikujejo, vendar je vsem skupna težnja prikazati bodisi vpliv določene znanstvene panoge, bodisi delovanje določene osebnosti na splošni družbeni razvoj pri nas. V obširni razpravi Naravoslovje v sloven- skem narodnem prebujenju poudarja Zmago Bufon vlogo naravoslovnih znanosti v prvem obdobju našega narodnega preporoda od srede 18. stoletja do zmage reakcije po kon- čanih Napoleonovih vojnah. Avtor meni, da je v času terezijanskih reform enako po- memben dejavnik kot osebna osvoboditev kmetov skoraj istočasna uvedba fiziokratiz- ma, ob tem pa tudi vloga kmetijskih družb, posebno Kranjske kmetijske družbe za zače- tek narodnega preporoda. Dalje Bufon ugo- tavlja, da je zgodovinska zasluga naših raz- svetljencev, da so o pravem času pohiteli s pisanjem, prevajanjem in prirejanjem po- ljudnih pa tudi za šolsko rabo primernih knjig. V posebnem poglavju pa prikaže tudi začetke modernega naravoslovja na Sloven- skem, zlasti delovanje nekaterih domačih in tujih gospodarskih in zdravstvenih strokov- njakov pri nas (Žiga Popovič, Scopoli, Rac- quet, Wulffen, Žiga in Karel Zois, Jurij Vega). Lavo Cermelj v razpravi o slovenskem fi- ziku Nacetu Klemenčiču podaja najprej dalj- ši prikaz Klemenčičevega življenja in dela, pri tem bo za zgodovinarja morda posebej zani- miv prikaz gimnazijskih let v Novem mestu, saj izvemo vrsto novih podatkov, ki jih je avtor izkopal iz arhivov. Zanimiv je tudi opis graškega kroga Slovencev, s katerim se je Klemenčič srečeval v času svojega študija in službovanja v Gradcu. Cermelj postavlja fizika Ignaca Klemenčiča, kasnejšega profe- sorja na univerzi v Innsbrucku, ob Jožefa Stefana, profesorja na dunajski univerzi, in Simona Subica, profesorja na graški univerzi. Razpravi sledi Klemenčičev članek »O foto- fonu«, ki je bil objavljen 1881 v'Ljubljan- skem zvonu ter bibliografski pregled :.tiijego- -^ega dels. »''<^ '-^l itiaulovai oq ubozu uvod Albert Struna, naš znani strokovnjak za zgodovino mlinarstva, je v razpravi Staro mli- narstvo drugod in pri nas podal najprej splo- šen zgodovinski opis mlinarstva skozi stoletja (mimogrede naj opozorim, da je tiskarski škrat iz srednjeveškega pisca Gregorja iz Toursa napravil G. iz Roursa) in sicer od najrazličnejših vodnih mlinov in mlinov na veter do raznih industrijskih variant v 19. stoletju. S tehnične plati je zanimivo poglav- je o vodnih kolesih, najzanimivejši del raz- prave pa je prav gotovo opis naših nekda- njih in sedanjih mlinov. Številnim razpravam in člankom v najraz- ličnejših jezikih, ki jih imamo danes o Jo- sipu Resslu, se je pridružila nova razprava Vladimira Murka o starem in novem o živ- ljenju in delu J. Resslai, katere namen je predvsem prikazati Resslove zasluge ne le za uvedbo ladijskega vijaka, marveč tudi števil- nih drugih izumov in predlogov, s katerimi je nadarjeni izumitelj hotel zagotoviti boljšo prihodnost med drugim tudi našemu Krasu in Trstu. Pomemben prispevek k zgodovini zdravili- škega turizma na Slovenskem je razprava Emana Pertla Naravno zdravilišče Bistra pri Limbušu. To zdravilišče je danes že skoraj popolnoma pozabljeno, tudi v literaturi ga ne zasledimo. V letih 1884 do 1900, ko je tu po Kneippovem vzoru zdravil G j uro Simanič (Georg Simoni), pa je bilo precej znano. Av- tor je črpal podatke iz knjižice Gesund- heitswarteheim Steirisch-Wörishofen iz leta 1897, pa tudi iz ustnega izročila in arhivskih virov ter prišel do zanimivih ugotovitev. Raz- pravam sledita v posebnem razdelku z naslo- vom Gradivo še dva sestavka iz zgodovine zdravilstva pri nas. Franc Minafik je v član- ku Ptujske lekarne, lekarnarji in njihove hiše lepo prikazal razvoj farmacevtske de- javnosti v Ptuju od 16. stoletja dalje. Drugi prispevek izpod peresa Ante j a Stefančiča pa se glasi Kratek pregled zdravstvenega nad- zorstva živil nekoč in danes s posebnim poudarkom na Sloveniji. Razprave so opremljene s številnimi opom- bami, imajo povzetke v nemškem ali angle- škem jeziku, prinašajo pa tudi bogato in za- nimivo slikovno gradivo. Olga Janša Časopis za zgodovino in narodopisje. Nova vrsta, 7. (XLII.) letnik, zvezk 1, 2. Maribor, Obzorja 1971. 336 str. 8". Ilustr. Pred nami je že sedmi letnik nove vrste ČZN, ki ga s pomočjo uredniškega odbora urejuje Jože Koropec. Izdajata ga Združenje visokošolskih zavodov in podružnica Zgodo- vinskega društva v Mariboru, zalaga pa za- ložba Obzorja. 113 Po vsebini je novi letnik prav tako pester kot prejšnji, saj prinaša arheološke prispev- ke, novejše izsledke iz srednjeveške zgodovi- ne, nekaj člankov in razprav iz politične zgo- dovine Slovencev v 19. in 20. stoletju, nekaj prispevkov iz lokalne zgodovine, zgodovine šolstva, umetnostnozgodovinske in narodo- pisne članke in — kar je posebno razveselji- vo — precej prispevkov iz zgodovine Prek- murja. S področja arheologije sta dva prispevka. Stanko Pahič raziskuje v članku Iz pradavni- ne ljutomerskega kraja vzroke za redke ar- heološke najdbe na Murskem polju od neoli- ta dalje. Po najdbah sklepa, da so bili ü kraji tako v prazgodovini kot v antični dobi redkeje naseljeni v primerjavi s Slovenskimi gorica- mi in Goričkim. Po antiki pa zmanjka še tistih redkih najdb, tako da nam je zgodovina lju- tomerskega področja za časa preseljevanja ljudstev tja do 6. stoletja popolnoma nezna- na. Iva Mikl-Curk, avtorica kataloga o terri sigillati iz Poetovia (CZN 4, 1968), je prispe- vala nov članek o oblikah ptujskih posod iz terre sigillate in o razvrščanju najdenega gradiva po Dragendorffovi razpredelnici. V obdobje poznega srednjega veka posega Jože Koropec z razpravo Krškobizeljsko go- spodstvo, kjer nam na podlagi urbarjev iz leta 1404 in 1502 prikaže zlasti gospodarsko dejavnost omenjenega gospodstva. Po podat- kih drugega urbarja nam predstavi pred- vsem vinogradništvo, pri tem pa opozarja, da moremo bizeljske vinograde tukaj najti že mnogo prej. Zadrži se tudi ob vprašanju kmečkih uporov leta 1515 in 1573. V vprašanje cerkvene zgodovine v srednjem veku posega Jakob Richter z razpravo o in- korporacijah, pojavu, ki ga srečujemo pogo- sto tudi pri nas. Gre za inkorporacije velikih župnij ali pražupnij raznim cerkvenim usta- novam npr. škofijam, kanoniškim kapitljem, samostanom ipd.; namen je bil skoraj izključ- no finančni. Na primeru priključitve pražup- nij e Ponikva kolegiatnemu kapitlju v Novem mestu je avtor pokazal, kako naše ozemlje v preteklosti zaradi številnih inkorporacij ni imelo enotne cerkvene uprave. Kot že rečeno, posega v zgodovino Prek- murja več avtorjev. Ivan Škafar v prispevku Dolnjelendavska rodbina Hoholt (Banfi, Ba- nič) in rast njene poseti do leta 1381 sprem- lja razvoj te rodbine od 1192 do 1381 in to predvsem na podlagi dveh listin. V prvi iz leta 1378. leta so prvikrat zapisana imena številnih slovenskih krajev, druga iz leta 1381 pa govori o legi posameznih krajev. Isti avtor v drugem članku piše o opustošenih va- seh v dolnjem Prekmurju leta 1481. Gre za 15 vasi, ki so jih opustošile cesarske čete in jih je nato Matija Korvin za dobo 15 let oprostil davkov. Franc Šebjanič, ki se tudi sicer precej ukvarja z reformacijskim giba- njem v Prekmurju, je prispeval referat z lan- skega simpozija v Mogersdorfu z naslovom Protestantsko gibanje panonskih Slovencev od 16. do konca 18. stoletja. Z istega simpo- zija je referat Die Nationalitäten des Kaniz- saer Grenzgebiets und die Türkengefahr madžarskega historika Ferenca Horvatha. Prikazal je migracije na kanižkem obmejnem ozemlju, ki je po mohački bitki bilo organi- zirano kot obrambno področje, po letu 1600 pa so to ozemlje osvojili Turki. Vanek Šiftar je opisal vas Motvarjevci ob madžarski meji, kjer živi prebivalstvo pretež- no kalvinske veroizpovedi in madžarske na- rodnosti, ki se je tukaj ohranilo tudi kot je- zikovni otok (sem so se naselili iz Južnega Göcseja). Avtor govori o reformaciji in proti- reformaciji v Prekmurju, o odmevih kmeč- kih uporov, o družbenoekonomskih razmerah v Motvarjevcih in drugih kal vinskih vaseh. Podaja tudi vrsto statističnih podatkov o ve- roizpovedi, razparceliranosti zemljišč, gibanju prebivalcev in ob koncu spregovori še na kratko o kulturnem in političnem življenja. V razpravi je marsikaj zanimivega tako za zgodovinarja kot za narodopisca. Kratek zapisek z naslovom Braslovče v pre- teklosti izpod peresa pokojnega Franja Basa začenja z opisom slovenske naselitve braslov- škega kota v 6. stoletju, nakazuje ozko pove- zanost z Gornjim gradom, Zovneškimi in Ce- ljani v srednjem veku, kasneje, zlasti v 18. in 19. stoletju pa zveze s Kamnikom in Slo- venj Gradcem. Prvo veliko manufakturo v Mariboru je obdelal Antoša Leskovec v razpravi Vojaška oblačilnica v Mariboru 1784—1809. Vojaške oblačilnice, imenovane tudi modularne ko- misije in modularni depoji, so v 18. stoletju oskrbovale avstrijsko vojsko z obleko, obut- vijo in drugo opremo. Mariborsko oblačilnico so na predlog Jožefa II. preselili sem iz Ju- denburga, da bi bila bhže Vojni krajini. Ven- dar tudi ta lokacija ni bila najboljša in po 25 letih so jo preselili v Gradec, na kar je med drugim vplivalo tudi pomanjkanje čev- ljarjev in krojačev, slabe dobave ipd. V politično zgodovino 19. stoletja posegata dve razpravi. Vasilij Melik je prispeval čla- nek Slovenci o slovaškem gibanju v letih 1848—1849. Opiral se je predvsem na pisanje ljubljanske Slovenije, ki je z velikimi sim- patijami poročala o slovaškem narodnem gi- banju. Avtor je tudi opozoril na nekatere skupne poteze Slovencev in Slovakov: oboje so šteli med »nezgodovinske« narode, pri obo- jih se je od časa do časa pojavljalo vprašanje, ali naj imajo lasten knjižni jezik pa tudi nji- hova usoda po revoluciji je bila precej po- lle dobna, saj Slovaki niso dosegli svoje posebne krono vine, Slovenci pa ne Zedinjene Slo- venije. Janko Orožen je zelo izčrpno (na 61 stra- neh) prikazal Politični razvoj v Celju in celj- ski pokrajini od 1848 do 1948. Najprej opisu- je razpoloženje v letu 1848, objavlja zanimive podatke o vseh občinah okrajnega glavarstva in vseh občinskih odborih, izvoljenih leta 1850, z navedbo županov, občinskih svetoval- cev, odbornikov in njihovih namestnikov. Sledi prikaz Celja in okolice v času ustavne vladavine, opis čitalnic in taborov, volitev v drugi polovici 19. stoletja, okrepljenega nemškega nacionalnega in vladnega pritiska v času Auersperg-Lasserjevega režima, delne- ga popuščanja vlade v času Taaffeja, boja za celjsko slovensko nižjo gimnazijo, za pravice narodnega jezika v šolah in uradih. Potem opiše še politični razcep Slovencev in seže do razpada Avstro-Ogrske. V zgodovino 20. stoletja segata dva avtor- ja. Momčilo Zečevič je pokazal, kako je SLS opisana v knjigi T. Stojkova »Opozicija u vreme sestoj anuarske diktature« (Beograd 1969), slovenski liberalci pa v delu B. Gligo- rijeviča »Demokratska stranka i politički od- nosi u Kraljevini SHS« (Beograd 1970), med- tem ko je Tone Zorn dal zanimiv prispevek narodnostne statistike nemškega štetja na avstrijskem Štajerskem. Zorn je glede Slo- vencev analiziral in primerjal statistične po- datke ljudskih štetij v različnih letih s po- datki iz leta 1939. Omeniti je treba še tri prispevke s pod- ročja zgodovine šolstva. Etbin Boje je ob 200-letnici terezijanskih šol prispeval članek Šole in učiteljstvo na Slovenskem Štajerskem pred sto leti, ki se bo nadaljeval. Trenutno je zajel le kraje z začetnicami A in B. Po- kojni Jan Sedivy pa je v nadaljevanju pri- spevka Profesorji klasične gimnazije v Ma- riboru opisal 14 profesorjev, med njimi zlasti zanimivo in toplo Franca Jerovška in An- tona Medveda. Vsakogar, ki se zanima za razvoj naše stenografije, bo prav gotovo pri- tegnil daljši članek Antona Rudolfa Legata z naslovom Anton Zupan in njegov steno- graf ski sistem ter pregled razvoja slovenske stenografije. Ne smemo tudi mimo zanimivega doku- mentarnega umetnostnozgodovinskega članka Sergej a Vrišerja Znamenja in javni spome- niki v Mariboru do leta 1941 in mimo naro- dopisnega članka Angelosa Basa Orodje v poznosrednjeveškem slikarstvu na Sloven- skem; oba prispevka sta zanimiva tudi za zgodovinarja. Narodopisni drobec Jakoba Ri- chter j a je objavil in komentiral »sveto pi- smo« iz celjske okolice leta 1805, ki spomi- nja na ti. verižna pisma, in utegne zanimati tako etnografe kot jezikoslovce. oiga Janša »Koroški plebiscit«, razprave in članki, Slovenska matica, Ljubljana 1970, uredili Janko Pleterski, Lojze Ude, Tone Zorn. Dobro leto je tega, ko je na pobudo Inšti- tuta za narodnostna vprašanja in s pomočjo sklada Borisa Kidriča izšla knjiga, ki smo jo Slovenci nujno potrebovali — »Koroški plebiscit«. Knjiga je pravzaprav nadaljevanje ali dopolnitev prve slovenske knjige podobne tematike —¦ Slovenskega koroškega zbornika iz leta 1946. Ze uvodoma uredniki in soavtor- ji »Koroškega plebiscita« ugotavljajo, da bo- do poskušali zapolniti vrzel te prve knjige. V »Koroškem plebiscitu« naj bi temeljito in kritično prikazali plebiscitni in oboroženi boj v letih 1918—1920. Ce sodimo knjigo po tem osnovnem namenu, moramo zatrditi, da je popolnoma uspela. »Koroški plebiscit« je zbirka razprav in člankov naših najvidnejših zgodovinarjev in poznavalcev koroškega vprašanja. Enega med njimi, dr. Julija Felaherja, žal ni več med živimi, njegova razprava »Slovenska za- hodna Ziljska dolina v prevratnih dneh 1918 —1919. Zgodovinska resnica o 24. novembru 1918 v Št. Štefanu«, pa je kljub temu med razpravami v knjigi, saj jo je avtor njej tudi namenil. Slovenci se že dolgo zavedamo nerešenega manjšinskega vprašanja tako v Avstriji, kot v Italiji in na Madžarskem. Toda ponavadi reagiramo zelo kampanjsko in to šele takrat, ko gre za kak konkreten primer kršenja pra- vic manjšine. Doslej je bilo vse premalo znanstvenih razprav o teh vprašanjih, ki bi bile dostopne širši javnosti. Ravno knjiga »Koroški plebiscit« je eden izmed načinov približevanja znanstvene besede široki jav- nosti. »Koroški plebiscit« bi moral iziti že okto- bra 1970 v času petdesete obletnice koroške- ga plebiscita. Toda, kot pravi v svoji recen- ziji »Koroškega plebiscita« Peter Vodopivec (Mladina, 11. maja 1971), zamuda pri izidu ni na škodo njegove aktualhosti, saj je nemško praznovanje 10. oktobra 1970 pokazalo na še nepreživeto velikonemško miselnost nemške večine. Razprave, ki jih najdemo v knjigi, so usmerjene predvsem v proučevanje ple- biscitne odločitve leta 1920. Ob tej primarni usmeritvi pa razprave po- jasnjujejo še, kakšno zgodovinsko vlogo je imela Koroška v slovenski zgodovini, kakšni so bili nemško-slovenski odnosi na tem delu slovenskega narodnostnega ozemlja in, seve- da, kaj je privedlo do usodne odločitve ob plebiscitu na Koroškem. Avtorji so si edini, da je na (za Slovence) negativne rezultate plebiscita vplivala vrsta faktorjev. Sam bi te vzroke razdelil na »zu- nanje« in »notranje«. Nihče se ne odloča sa- 115 mo za enega, temveč išče povezanost med njimi. Med »zunanje« je nedvomno treba všteti mednarodni in notranji položaj SHS po prvi svetovni vojni in s tem v zvezi tudi »Slovensko Koroško v diplomatski igri leta 1919«, kakor je naslovil svojo razpravo Bogo Grafenauer. Drug tak »zunanji« vzrok je čud- na, neodločna in nebogljena slovenska poli- tika po razpadu Avstro-Ogrske. Ta vzrok nam je med drugim prikazal Lojze Ude, se- veda skozi prizmo vojaških bojev na Koro- škem v letu 1918—1919. Najbolj jasno pa nam slovensko politiko na Koroškem od leta 1343 do prve svetovne vojne pojasnjuje Janko Pleterski, ki v knjigi sodeluje s tremi raz- pravami. Med »notranje« vzroke poraza na plebisci- tu pa bi lahko prištevali historično tradicijo razdeljenosti slovenskega narodnostnega pro- stora, nemški nacionalni pritisk pred prvo svetovno vojno in med njo ter seveda social- no in gospodarsko podrejenost. >»Koroški plebiscit« obsega dvanajst raz- prav, ki jih je napisalo devet strokovnjakov: Fran Zwitter, »Etnične in družbene osnove koroškega vprašanja«; Janko Pleterski, »Slo- venska Koroška pred prvo svetovno vojno«; Janko Pleterski, »Koroški Slovenci med prvo svetovno vojno«; Lojze Ude, »Vojaški boji na Koroškem v letu 1918/1919; Janko Pleter- ski, »O prvinah in značaju plebiscitne odlo- čitve«; Julij Felaher, »Slovenska zahodna Ziljska dolina v prevratnih dneh 1918—1919. Zgodovinska resnica o 24. novembru 1918 v St. Štefanu«; Tone Zorn, »Prispevek k vpra- šanju jugoslovanske uprave v plebiscitni coni A«; Bogo Grafenauer, »Slovenska Koroška v diplomatski igri 1919«; Ivan Tomšič, »Proble- mi sodobnega meddržavnega plebiscita in ko- roški plebiscit 1920«; Drago Druškovič, »Raz- ličnost dveh pisateljskih sporočil«; Tone Zorn, »Koroški Slovenci v letih 1920—1930«. Tone Zorn je tudi avtor krajše bibliografije o koro- škem plebiscitnem obdobju z naslovom: »Ti- skani viri in literatura o koroškem plebiscit- nem obdobju«. Z namenom, da bi bila knjiga dostopna tudi evropski javnosti in tujemu znanstvenemu svetu, so na koncu vsake raz- prave povzetki v nemškem in angleškem je- ziku. Publikacija je opremljena tudi z vrsto faksimilov, slik in zemljevidov, kar pripomo- re k jasnejši in bolj nazorni predstavi pro- blemov, obravnavanih v posameznih razpra- vah. Janko Pleterski je v svoji tretji razpravi pokazal še na eno pomembno komponento pri plebiscitni odločitvi;. Podrobno je pregledal in analiziral propagandno gradivo, ki sta ga obe strani uporabljali v tistih časih. V raz- pravi je jasno pokazal na dva elementa. Prvič na to, da je »plebiscit po zamisli in odločitvi velikih držav narodno pripadnost docela iz- ločil, je ni niti evidentiral in vsakega posa- meznika postavil pred čisto osebno, tajno od- ločitev, ki je imela značaj glasovanja na po- litičnih, strankarskih volitvah«. Torej, če lah- ko poenostavim, udeleženci plebiscita so gla- sovali za pristop k državi in ne za pripadnost k narodu. Vodilo jugoslovanske propagande pa je bilo: Slovenci morajo glasovati v so- glasju s svojo narodnostjo za svojo narodno državo. Na drugi strani pa poskuša Pleterski ugo- toviti vlogo in pomen avstrijske socialdemo- kratske stranke pri opredelitvi Slovencev ob plebiscitu. Avstrijska propaganda in z njo se- veda tudi socialdemokratska je Slovencem obljubljala namesto kraljevine republiko in — kar je najvažnejše — obljubljala jim je po- polno nacionalno svobodo in avtonomijo. Ob analizi teh podatkov je avtor prišel do za- ključka, da je za Avstrijo glasovalo okrog 10.500 Slovencev, kar polovica njih pa je to storila pod vplivom socialdemokratske stranke. Vzporedno s tem tudi ugotavlja, da so vsi Slovenci glasovali za Avstrijo, ker so bili globoko prepričani da bo nova re- publika Avstrija, ki ni dežela socialnih in političnih nasprotij kot SHS (po prikazovanju avstrijske propagande), zagotovila dvojezič- nost na Koroškem brez boja za nacionalne pravice. Razprava F. Zwittra »Etnične in družbene osnove koroškega vprašanja« sega dosti glob- lje v bit koroškega vprašanja in v tej zvezi tudi v koroški plebiscit, kot je razvidno iz naslova. Zwdtter postavlja koroško vprašanje v širši evropski in časovni okvir, poleg tega pa razpravlja tudi o splošnih pojavih in vpra- šanjih, zvezanih z nastankom modemih na- rodov, kot tudi o problematiki »historičnih« in »nehistoričnih« narodov. Iz njegove raz- prave izzveni ugotovitev, »da je koroško vpra- šanje, a tudi slovensko narodnostno vpraša- nje v dobi med sredo XIX. stoletja in prvo svetovno vojno izrazit primer konfUkta medr etnično grupo mase prebivalstva in etnično grupo višjih socialnih slojev«. Tone Zorn sodeluje v knjigi z dvema raz- pravama. V prvi govori o vprašanju jugoslo- vanske uprave v coni A, v drugem pa o ko- roških Slovencih v letih 1920—1930. Obe raz- pravi sta, skupaj z Grafenauerjevo, Felaher- jevo, Udetovo in Tomšičevo pomembna ka- menčka v mozaiku slike in predstav o proble- matiki koroškega plebiscita. Morda bolj po- membna kot prva je druga razprava, ki nam nazorno pokaže »pozabljivost« republike Av- strije. Ze takoj v prvem desetletju po plebi- scitu je namreč nemška Koroška pozabila na velike obljube, dane v času plebiscita. Naj na koncu le z nekaj besedami omenim še eno razpravo. Drago Druškovič v svojem prispevku »Različnost dveh pisateljskih spo- 116 ročil'« posega v zanimivo in morda nekoliko neobičajno obravnavanje koroškega vpraša- nja. Avtor je vzel v roke dve knjigi, ki sta nastajali sočasno in vzporedno, a vsaka na svojem jezikovnem področju. Primerjal je knjigo Prežihovega Voranca »Požganica« in Perkonigove »Patriote«. Obe namreč opisu- jeta plebiscitni koroški svet. S primerjavo je Druškovič analiziral individualne poglede obeh pisateljev na narodna in socialna raz- merja na Koroškem. »Koroški plebiscit« je uspela knjiga. Ne samo, da so avtorji naslovni problem osvet- lili z dveh bolj ali manj znanih strani, ampak so poleg tega vprašanja odprli še vr- sto novih, ki jih je nedvomno treba še obde- lati (npr. vprašanje deagrarizacije koroškega prebivalstva in vpliv tega procesa na nacio- nalno zavest). Kljub morebitni bojazni, da bo knjiga preveč tematsko opredeljena, to ne drži. Knjigo lahko vzame v roko vsak, ki se želi pobliže spoznati z koroškim plebiscitom, pa tudi tisti, ki želi zvedeti kaj več O' proble- mu slovenske manjšine na Koroškem. Dušan Nečak , Bernhard Wurzer, Die deutschen Sprachin- seln in Oberitalien; Bozen, Athesia 1969, 256 Str. Franz Turnier, Das Land Südtirol; Mün- chen, R. Piper 1971, druga izdaja, 424 straiii s časovno kroniko od prazgodovine do 10. S. 1970. Cristoph Pan, Südtirol als volkisches Pro- blem; Stuttgart & Wien, Braunmüller 1971, 147 str. Zbirka y^Ethnos«, št. 9 (Oris južno- tirolske etno-sociologije). Pišemo Južna Tirolska, ker gre za nemško poimenovanje avtonomne pokrajine; ta se uradno italijansko imenuje »Alto Adige« — Zgornje Poadižje, ki s pokrajino »Trento« — Tridentinsko sestavlja »deželo« — »Regione Trento-Alto Adige«. Moram še dostaviti pri- pombo, da južni Tirolci v nasprotju z našima zamejci iz »dežele Furlanije-Julijske krajine« prevajajo italijansko »provincia« ne s »po- krajina« temveč z »dežela«. »Regione« osta- ne »Region« in to samo zato, da njihova »pro- vincia Bolzano«, pokrajina Bozen, ostane ob poimenovanju Južne Tirolske kot že od A. Hoferja dalje: »Land« — »dežela«. Wurzer jeva publikacija je zelo razširjen ponatis članka iz koledarja (Reimmchelkalen- der 1958). Razširitev zadeva tako geografske kakor zgodovinske podatke, ki sežejo do predrimske dobe in naselitve Bavarcev itd., zajemajo ves alpski svet, ne le Reci j o tudi Norik avtor omenja; ne le današnje ju.žne Tirolske tudi Koroško. Seže v dobo italijan- skega iredentizma (str. 149—155), fašistične , italianizacije, opcije za rajh (1939). Pobija »pravljico o pangermanizmu« (str. 164—166), pri tem se naslanja le na uradne avstrijske pravne in upravne podatke in določbe, iz lia- terih je »germanizacija« res izključena -za tridentinske Italijane«, zamolči politični boj Tridentincev za avtonomijo svoje pokrajine, ločene od Tirolske in Innsbrucka. Zamolči, da je ob maloštevilnih tridentinskih iredenti- stih bila prav taka, mogoče celo bolj kričava skupina »vsenemcev« (Alldeutsche Schönne- rerjeve smeri) tudi v »sveti« deželi Južni Ti- rolski, ki je še spomladi 1918 na zborovanju »Tiroler Volksbunda« v Sterzingu (Vipiteno) zahtevala ponemčenje Tridentincev, Nemca za nadškofa in celo aneksi j o italijanskih, to je kraljevini Italiji pripadajočih »Trinajstih« in »Sedmih občin«. Ne gre tudi prikazovati plebiscit iz leta 1939 samo kot »zločin naciz- ma-fašizma«, ki je zadel »nedolžne« južne Ti- rolce — v splošnem je to res — ah tako v Boznu, • Briksnu kot na Trbižu v Kanalski dolini (za njim je stal »Klagenfurt« — Celo- vec) so bili kar »vplivni« ljudje in za njimi kar »lepo število« »Volksleute«, ki so izzvali plebiscit za Kanalsko dolino, vsi pa so delali, agitirali, vabili, mamili in celo »grozili«: v Italijo vas izselijo, če ne glasujete za firer- ja... Samo nekaj kratkih podatkov glede samih nemških jezikovnih otokov. Prvič naj ome- nim tiste, ki spadajo k provinci Trento, kate- rim avtor posveti največ zanimanja in pro- stora (str. 13—91). Pri splošnem opisu se mi zdi, da le malo preveč poudarja Nemce v Tri- dentu, Roveretu, Arcu in Rivi. Kje pa ni bilo Nemcev, dokler je obstajalo ^^sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti«? Na prvem mestu (str. 36—40) omeni »nem- ški otok« »nemške občine« ob Nonsbergu in Flemstalu, toda te danes niso več jezikovni otoki; že 1949 so bili odtrgani od province Trident in priključeni Boznu, uživajo torej vse pravice kot vsi drugi južni Tirolci pokra- jine Bozen. Pod Tridentinsko pa je ostalo pet naselij (str. 44—74) v dolini Fersen (Fer- sental) vzhodno od Tridenta. Avstrijsko štet- je iz 1910 je dalo 1785 Nemcev nasproti 36 Italijanom. Dva taka kraja sta na tem pod- ročju zginila v dvajsetem stoletju, Vignola (Walzburg) in Palesine (Falisen), ko je štetje leta 1880 ugotovilo 130 Nemcev : O Ita- lijanov, je 1890 bilo Nemcev O : 146 Italija- nov. V pojasnilo dodajmo, da gre za stranske doline, ki se odpirajo proti centru Tridenta; odtrgane, bolj oddaljene od nemškega Boz- na. Najbrž bi tudi mi dali prav južnim Ti- rolcem, če se trudijo, da bi imenovanih pet naselij Fersentala dobilo svoje jezikovne pravice. Ne prepriča me pa avtor s podatki o nem- škem jezikovnem otoku v dolini Sugana (Val ; 117 Sugana), kjer daje številne zgodovinske po- datke zlasti za glavni kraj zgornje suganske doline Pergine (nemški Persen). Gre pa v resnici za grad nemških fevdalcev, navaja pa sicer še zaselke, kjer so »nekoč« delali nem- ški rudarji. Vsekakor pa lahko stavimo še en kraj tri- dentinske pokrajine v isto vrsto kot naselje iz Fersentala, nemški Lusem, ital. Luserna (str. 74—91), avtor ga upravičeno imenuje »Vorort« k »Sedmim občinam« — Sette co- muni — Sieben Gemeinden«, ki so pa bile pod Beneško republiko, nato pod kraljevino Italijo. Zadosten dokaz za nemštvo Luserna in na- selij Fersentala je tudi »nesrečni« plebiscit iz leta 1939. Oboji so optirali za nemški rajh (str. 90—91). To so »nekateri navdušenci« za firerja, dodajmo v pojasnilo, »naknadno^< izposlovali, ne da bi jim izposlovali pravico, da jim italijanska vlada odkupi dom in zem- ljo, ki so jo, če ne vsi vsaj nekateri zapustili, preselili so jih na Češko v Budjevice, ki so jih 1945 »vrat na nos« morali zapustiti... No, sporazum De Gasperi-Gruber jim je dovolil reopcijo za republiko Italijo in ta jim je vr- nila tudi dom in zemljo. Zunaj stare Tirolske in Tridenta leže nase- lja že omenjenih »Sedmih občin« in »Trinaj- stih občin«, vsa na visoki planoti, ko prva gravitirajo na Vicenzo, druga na Vereno. Av- tor jim z dolgim uvodom posveti vsakemu posebej kar drobno pozornost (str. 92—145). Gre za notranjo kolonizacijo iz najstarejših dni naselitve, iz dobe fevdalnih gospodov ta- ko cerkvenih kot posvetnih. Oddaljenih tri- najst občin z zaselki (str. 113) se je že v osemnajstem in devetnajstem stoletju utopilo v italijanskem morju. Leta 1739 je od 13 ob- čin bilo še 12, kjer se je slišala nemščina. 1820 jih je bilo še devet. Isto se je zgodilo s »sedmimi občinami« malo kasneje. Vendar pa je še do zadnjih dni živelo staro nemško na- rečje na ozemlju »Trinajstih« v Giazzi, nem- škem Ljetzanu, kot smo že omenili blizu »sedmih občin« danes tridentinski, a nemško govoreči Lusern. Dobro podčrta vpliv Benetk in Beneške repuhilike. Kdor bo obdeloval zgodovino Beneških Slovencev, bo moral upo- števati analogije za tu in tam. Pa še beneške vojne šestnajstega stoletja omeni in dobo re- formacije. S tem je Bernhard Wurzer končal »jezi- kovne otoke«, ki so mu kot »tirolskemu ger- manistu«, kot ga imenuje Franz Tumler (1. c. str. 329—332), blizu, blizu po čustvu in štu- diju. V VI. poglavju (str. 167—206) stopi na vzhod v Furlanijo. Že naslov poglavja »O nemški besedi, ki je utihnila v Furlaniji« bo čudno zazvenel v ušesih Slovenca, kaj šele samega Furlana. Kar sprejeli bi, kar piše o treh resničnih nemških jezikovnih otokih v zgornjem po- rečju reke Piave (str. 185—190), gre za nem- ški Bladen (narečno Bloden) za italijansko Sappada, za Zahre-Sauris, samotno gorsko vasico v Karnskih Alpah in za Timau (nem- ški Tischlwang) na prelazu Plöcken (ital. Monte Croce), ki ima zvezo z mestecem Mau- then-Mute v zgornji Ziljski dolini. Ali, kar piše — citira po nekem Schiberju (Das Deutschtum südlich der Alpen, in to že iz 1902 in 1903 v Ztschr. d. DÖAV, torej glasilu nemško-avstrijske planinske zveze) — prese- ga vse meje . .. Furlanija... »ni dvoma, da imamo tu opravka z rezultatom, ki se mora zahvaliti svoji pripadnosti k Vojvodini Koroški« (str. 178) in še nadaljuje, da bo na vsak način jasno: »Ob Nemcih, ki so se tam naselili v zgodnjem srednjem veku, je bilo ozemlje naseljeno še po Romanih in Slovanih«. Torej ob Nemcih »še« ... O Furlanih, o teh Reto- romanih ne ve nič. Med številno literaturo citira neke članke iz leta 1910 in 1912, a P. Paschinija ali njegove zgodovine La storia del Friuli ne pozna ... Prav za tem glavnim uvodom o Furlaniji, kjer so seveda (str. 168) omenjeni nemški oglejski patriarhi: do 1436 da je med 30 bilo 15 Nemcev... slede (na isti strani) Goriški grofje še vedno pod Furlanijo; sledi: Prebi- valci Ampezza so Ladinci (str. 178—180), kar je res, ali pod Furlanijo niso spadali, pač pa pod Tirolsko. Skratka Wurzer je tu pozabil, da bi moral pisati o »nemških jezikovnih otokih«, se pravi, o ljudeh, ki so več ali manj strnjeno posedali ali še posedajo kraje in jih zamenjal s fevdalci nemškega pokol'enja, ki so sedeli na svojih gradovih ali gospodovali v mestih. Seveda so ti imeli tudi svoja poime- novanja za kraje, mesta, mesteca, vasi in naselja, ki so jim bila podložna. Prosim, kar štiri strani in pol (str. 181—185) je dolg se- znam: Deutsche Ortsnamen in Friaul, dokaže pa nič. Da zaključim o Furlaniji in Furlanih: Namesto, da bi pisal o »otokih«, nam je dal obsežno sliko o »čereh«, o nemških gospo- stvih, ki so bila nekoč, a nujno zginila v fur- lanskem morju že pred padcem knežje obla- sti, oglejskih patriarhov, že za boja teh z Be- neško republiko in nato pod njo. Ali že pod patriarhi je nastala neka povezava furlanskih zemljiških gospodov, ki je ostala pod nadre- jeno oblastjo Benečanov in je znana kot: Pa- tria del Friuli. In še ena »zgodovinska ugotovitev« Wur- zerja glede naših goriških krajev. Vtaknil jo je kar tja, kjer govori o Ladincih Ampezza. Ko omeni »Gorico« — »Görz... als deut- sches Gemeinwesen ...«, sledi: »Dokaz za nekdanjo eksistenco nemškega ljudstva ima- mo tudi v dolini Soče in njenih pritokov. Tu je ob prelazu Predil, »Flitsch« (Bovec), dalje 118 nato Caporetto (Karfreid)«, blizu tam Tol- min .. . Cerkno (seveda »Kirchheim«). In še slede nato nemška imena krajev iz doline Vipave... Konča takole (str. 180): »Nemška diaspora v Vzhodnih Alpah, ki je nekoč ob- stajala, je izginila. Del je romaniziran, del... sloveniziran«. Ce bi vsaj omenil nekdanje »Nemškorutarje« in tiste tam okrog, ki jih je patriarh res preselil s Tirolskega, ne, o teh Wurzer ne ve nič. Pač pa sta bili Tolminska in Vipavska nemški celo po zemljevidu (str. 256). Za pravimi »nemškimi jezikovnimi otoki«, ki smo jih že kratko omenili v Karnskih xM- pah, obdela (str. 196—206) pod naslovom: »An der Dreiländerecke.. .« še Kanalsko dolino. Tu ima uvodoma nekaj zgodovine in zemlje- pisa. Spodrsljaj je trditev, da je »izvir Save pri Beli peči prišel pod Italijo«. V zgodovin- skem delu zveni še po avstrijskem patrioti'z- mu kar eno stran dolg opis (»Termopile pri Naborjetu«) boja Avstrijcev s Francozi leta 1809. Narodnostno razmerje Kanalske doline po- daja avtor po avstrijskem ljudskem štetju iz leta 1910. Po njem sledi, da so se »nemški in slovenski Korošci pod fašizmom v svoji et- nični substanci dobro držali« (str. 199). Opcijo za rajh podaja po Th. Veiterju iz leta 1961. Zaključi, da »danes (to je 1961) živi v Kanalski dolini 860 nemško govorečih Ko- rošcev in 1895 Slovencev«. Opcija Kanalča- nov z naše strani še ni doživela posebne štu- dije, ker ni pri roki virov. Dostopne podatke je dal T. Zorn v oceni C. F. Latourjevega dela v Prispevkih za zgodovino delavskega giba- nja 1963. Razpravo o Kanalski dolini zaključi nekaj strani dolg članek o »razlastitvah v Kanalski dolini«. Prizadeti so bili lastniki in dvolast- niki na italijansko-avstrijski meji leta 1939, ko je MussoUini začel gradnjo svoje utrjene črte tudi proti nacistični Nemčiji. Za odškodnino večinoma nemško govorečih teko še danes pogajanja med Rimom in Dunajem. Wurzer konča svoje »nemško govoreče je- zikovne otoke« tako, da od vzhoda Italije pre- ide na zahod v dolino Aoste in Piemont (str. 207—214). V teh dveh pokrajinah na meji Francije in Švice žive še nemško govoreči »Walserji«, o katerih izhajajo še študije Nem- cev in Švicarjev. Gre za vrsto dolin in doli- nic, mestec, vasi in zaselkov. Kratek pogled na Wurzerjevo publikacijo naj končam s tem, kar piše v začetku knjige, ko obdeluje prese- ljevanje in naseljevanje ljudstev po zlomu rimskega imperija, ko ome»ja Koroško. Ta »visoko razvita pokrajina tako gospodarsko kot kulturno iz rimskega časa« naj bi po vdo- ru Obrov v letu okrog 600 bila tako razru- šena, prebivalstvo se je razbežalo ..., da ostane »dežela brez žive duše« (... »das Land menschenleer«). Šele v sedmem stoletju sledi naselitev Slovanov, katerim je pa stala na- sproti naselitev Bavarcev . . . (str. 18). O pred- nikih Slovencev v šestem stoletju na Koro- škem nemško ostro narodno usmerjeni tokovi radi molče.. . Wurzer pozna le take vire. (Žal je treba ugotoviti, da južnotirolska skup- nost naše Korošce v svojih dnevnikih in ted- nikih prikazuje tudi tako, da najraje o njih molči, če pa piše, piše strogo nemško nacio- nal'no). So pa le še izjeme med južnimi Ti- rolci, ali teh nimajo za »pravoverne«. Tako je ob stran Clausa Gatterer j a (obsežno delo >"Im Kampf gegen Rom« iz leta 1968) sedaj stopil še Franz Tumler. Tumler je rojen v Bolcanu leta 1912. Po starem očetu je doma iz zgornjega Poadižja, iz doline Winschgau, kjer je še vse do refor- macije prevladovala ladinščina, na katero je Tumler ponosen, dasi se danes priznava za Nemca. Dorastel je v Avstriji, v Linzu. Postal je učitelj, ali že mlad se je uveljavil kot pisa- telj romanov. Danes živi v zahodnem Bei-linu. Njegova »Südtirol« je svojevrstna knjiga. Od prvega romana (Das Tal von Lausa und Du- ron, 1935) se je čutil trdno povezanega z zem- ljo svojih prednikov, čeprav jo je le nekaj- krat obiskal. Zadnjič v letu 1968. Na ta obisk se je moral pač temeljito pripraviti z obšir- nim študijem, tako da bralec ob čitanju knji- ge kar gleda vso širino časa in prostora te zemlje. Južne Tirolske, o kateri je pregledal vse znanstvene stroke. Od geologije, geogra- fije, zgodovine vseh smeri: politične, kulturne, zlasti umetnostne, ali tudi socialne in gospo- darske ni pozabil. In jezikovne; Ladinci ima- jo še svoje poglavje (str. 223—246), čeprav so navzoči povsod; ob narodnostni strukturi je gospodarska in še s statistikami postreže o obsegu kmetij, o donosnosti vinarstva in sad- jarstva, vrtnarstva, ki se še preizkuša. Biblio- grafija najvažnejših del, ki so samo »klasič- na«, obsega le tri strani (str. 422—424), toda ko prebiraš njegova izvajanja, čutiš, da piše iz mnogo širšega znanja in spoznanja. Tako opremljen je obiskal posamezne do- line, zlasti pustriško, ki je zanimiva tudi za nas, Winschgau, ki sta med glavnimi, ali tudi stranske. Srečal se je z znanstveniki: Egona Küebacherja omenja, ki študira narečja okrog Innichena (str. 171 in dalje), K. Wolfs- gruber j a (citira ga na mnogih mestih, zlasti na str. 171—180), ki pozna zgodovino umetno- sti in zgodovino sploh. Imenuje in na kratko oceni učitelje, duhovne, ki jih je srečal, spra- ševal ali poslušal. Pa tudi vrsto »malih« lju- di: kmetov, pastirjev ... Ni moči vsega pove- dati: planšarstvo podaja in je kar podobno tistemu, o čemer sta pri nas pisala planinca Henrik Tuma in Joža Abram (sedaj v zbirki Moja Trenta, Goriška Mohorjeva 1972; čla- nek: Na Zapotoku iz Planinskega vestnika. 119 1906). Prerez skozi zgodovino planinstva .Juž- ne Tirolske je kar zanimiv (str. 275—286). Tumler je hotel in v svoji knjigi to poda- ja: svoj znanstveni aparat preveriti ob ž'vi konkretnosti. Tudi zgodovino! Za strogega zgodovinarja bo to čudno zvenelo, ali... Tum- ler poskuša. Knjiga bo tu in tam za bralca težka, podajanje je zelo jedrnato, premočrtno, brez kritik na desno in levo, brez polemike. Treba je Južno Tirolsko poznati vsaj iz knjig, da Tumlerja doumeš, kako gleda, sprašuje, posluša, ugotavlja. Analizira ugotovljeno, pri- merja z zapiski znanstvenih strok, kritično preverja in pove svoje. Res je: iz njega go- vori in gleda umetnik. Čutiš, da se zagleda ne samo z očmi znanstvenika, pač pa tudi z očmi umetniške intuicije. Naj omenim še nekaj glede Koroške, pred- nikov Slovanov in Bavarcev, da pokažem drugo plat medalje, ki je prej ocenjeni Wur- zer ne pozna ali zamolči. Ob samostanu In- nichenu, ustanovljenem za pokristjanjevanje »¦propter incredulam generationem Sclavo- rum«, se razpiše kar na dolgo (ob zgodovinar- ju Hutterju, mimo in prek njega, ki mu daje vir, str. 67—70),: ali skratka pribije: pokrist- janjevanje je pomenilo tudi germanizacijo, saj so bavarski gospodje hoteli predvsem iz- koristiti zemljo (in seveda ljudstvo). Na dru- gem mestu (str. 175) piše zopet o Innichenu, ki «-je imel opravka s Slovani«, jih ponemcil, ali tako, da so ob ponemčenju vplivali na loi- kalno nemško narečje (z izgovorjavo »ui«). Tu omeni, ko Wurzer piše »o deželi brez žive duše«, da so že od 6. do 8. stoletja posedM zemljo vsaj do Innichena. Spopad z Bavarci leta 592, nato še odločilno leto 612 sta jini zaprla Pustriško dolino. Še več, celo nekaj kilometrov širok pas gozdov omenja, ki je loEil Bavarce od Slovanov... S tem v zvezi se Sklicuje na Küebacherja, da »se staroba- varski okraj Pustertala loči od onega v okot- lici Innichena tudi v gradnji hiš«, kmečkih 'dvorov. Bavarski dom ima štirikapno hišo (»Walmdach«) kot »znak imenitnosti«, Inni- chen pa le dvokapne. »Krščenim in germani- ziranim Slovanom jih najbrž niso niti dowct- Jili: bui so manjvredno ljudstvo«. . n:t eneč, so vse majhne opekarne zaradi konkurenčnosti sčasoma začele propadati. Najdlje sta vzdržala lastnika Smrdu in Sare. Kot Zgodovinsko zanimivost iz NOB navajamo še izvleček iz knjige Tiskarstvo na Slovenskem: »Prva partizanska tiskarna na Gorenjskem je začela obratovati v kamniškem okrožju. Bila je to Tiskarna OK KPS Kamnik, ki jo je organi- ziral okrožni tehnik Karel Zupančič. Prostor za- njo so uredili v Srajevi opekami v Radomljah. Delo tiskarne je vodil Zupančič ob sodelovanju poldicnega tiskarskega strojnika Lojzeta Pra- protnika in Helene Kalamiševske, ki je urejala ekspedit.. .¦«. Opisovanje opekamištva ne bi bilo popolno, če ne bi pri tem vsaj na kratko opisali nekdanjega načina dela. Ce pomisUmo, da so včasih gUno kopali in nakladali z lopatami in dmgim ročnim orodjem, to ni bilo zavidanja vredno delo. Pre- važanje gline iz glinokopa z vagončki, odvažanje modelirane opeke od stroja, sldadanje pod ko- zolčke, uvoz v peč, ukladanje suhe opeke v peč, vse to je bilo dolcaj težavno delo. Najbolj na- porno pa je bilo izvažanje vroče opeke iz peči. Opeko so delavci od kozolčkov v peč in iz peči prevažali s samokolnicami. Izdelovali in žgali so predvsem polno zidno oi>eko. Zelo naporno in odgovorno je bilo tudi žganje opeke Kurjači so morali ves premog spravljati na peč in ga ročno vmetavati v kurilne odprtine, zraven pa kontro- lirati žganje opeke. Izdelava opeke je bila tiste čase zelo tvegana. Vse sušenje je bilo odvisno od vremena. Zato je bilo delo na op>ekami izključno sezonsko. Zaradi težavnosti so ga imeU nekateri za manjvredno. Čeprav je razvoj tehnologije bliskovito napre- doval, tega za ©pekarstvo ne moremo trditi. Z drobnimi izboljšavami smo v radomeljski ope- kami začeli šele po svobodi. Res kvalitetne spre- membe pa smo opravili z rekonstmkcijo v letih 19gO—1961. Do takrat je bila letna proizvodnja 3,100.000 enot opeke. Predvidevali smo, da bo- mo na leto izdelali 7,000.000 enot. Sama rekon- strukcija je stala 130,000.000 starih din. Eno tret- jino sredstev je imelo podjetje, vse drugo pa je prejelo kot posojilo od federacije in od Kamni- ške ter Ljubljanske banke. Sezidana je bila no- va glavna hala s strojnicami in umetnimi su- šilnicami, ki so imele dnevno kapaciteto 20.00C enot posušene opeke. Postavljeni so bili novi stroji: v glin okopu bager za nakop gline, skri- njasti dodajalec, fini valji in dvoosni filter-me- šalec ter vakuum stiskalnica za oblikovanje več vrst opeke. Kasneje je bil mehaniziran še prevoz gline do strojev in to z dizlovo lokomotivo. Po- stavljene so bile tudi naravne sušilnice SED, liaterih pa v naslednjih letih nismo več dosti uporabljali. Povečana zmogljivost umetnih su- šilnic po montaži merilnih in kontrolnih instru- mentov je zadostovala za sušenje izdelane opeke. Kolektiv si je vsa leta prizadeval, da bi povečal proizvodne zmogljivosti. V letih 1970—1971 smo prešli na kurjenje peči z mazutom, kar je bilo vezano z velikimi stroški. Za sušenje opeke v umetnih sušilnicah je bil postavljen generator za proizvajanje vročega zraka, ki je speljan v komore. Generator kurimo z mazutom. Ves pre- voz surove opeke od strojev v komore in iz ko- mor do krožne peči opravljamo z ogo-kuli vozič- ki, uvoz v peč in iz peči ter paletno nakladanje na kamione pa z dvema viličarjema. Zaradi vseh teh izboljšav smo uspeli v lanskem letu izdelati že 7,800.000 enot opeke. Z doseženimi rezultati pa kolektiv še ni zadovo- ljen. Skušamo še izboljšati pogoje za delo in dvigniti kvaliteto izdelkov. V ta namen predvi- devamo zgraditi zorilnico gline. To nam bo omo- gočilo, da v zimskih mesecih ne bomo prekinjali dela. Nadalje imamo v načrtu še postavitev tu- nelske peči zmogljivosti ca. 12 milijonov enot opeke. Gradnjo tega objekta nam narekujeta dva razloga: velilia starost sedanje peči in potreba po modernejšem načinu dela, ker tržišče zahteva vse večje količine opečnih izdelkov. Kolektiv Opekarne Radomlje ima dolgoletno tra- dicijo in bogate izkušnje. Glede na to, da so nam dosedanja prizadevanja uspela, smo pre- pričani, da bomo tudi v prihodnje dosegli za- stavljene cilje. ¦ ; Bagra vsako leto nagrabita na tisoče kubikov gline proizvaja in nudi po konkurenčnih cenah svoje kakovostne izdelke: klavirske harmonike, kitare, električne kitare, strune in pribor za glasbene instrumente in zvočne notne table TERMIT DOMŽALE s svojimi obrati v Moravčah in Ihanu proizvaja kremenove peske in pomožna livarska sredstva ter se priporoča SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE TEMELJ LJUBLJANA-CRNUCE 89 b Telefon 343 281, 343 269, 343 298 — Izvajamo vsa dela na visokih in nizkih gradnjah — Poleg tega smo specializirani za gradnjo minigolf igrišč kakor tudi drugih športno rekreacijskih objektov ČREVARNA Izvoz — Uvoz LJUBLJANA, POLJANSKA 95, tel. 321 153, 316 052 Industrija naravnih in umetnih črev — Parna topilnica loja — Svojim cenj. odjemalcem se priporočamo še naprej Čestitamo vsem delovnim ljudem in svojim cenjenim strankam za obletnico ljudske vstaje na Slovenskem! TOSAMA tovarna sanitetnega materiala domžale Izdeluje za prvo pomoč: sanitetne omarice, sanitetne torbice, avtomobilske apoteke, motorske apoteke, potovalne apoteke, priročne apoteke za civilno zaščito AVTOSERVIS DOMŽALE Kamniška 14 Telefon 72 831 Popravljamo vse vrste avtomobilov v to stroko spadajočih del. Priporočamo se za usluge in obenem čestitamo za obletnico ljudske vstaje na Slovenskem barve laki emajli kiti škrobi dekstrini lepila umetne smole kemična industrija Domžale, Ljubljanska 114 ELEKTROSTROJNO PODJETJE LJUBLJANA, ALEŠEVCEVA 52 proizvaja: električnoakumulacijske bojlerje vseh velikosti za nizko in visoko, tlačno montažo; kuhinjske nape za prezračevanje kuhinj s priključkom ali brez njega na ventilacijski kanal; prezračevalce za sanitarije. Naši izdelki so vedno na razpolago v trgovinski mreži po vsej Jugoslaviji. Ce želite biti oblečeni športno in elegantno, nosite konfekcijo in pokrivala tovarne klobukov, slamnikov in konfekcije DOMŽALE Protektor-Vulkan LJUBLJANA, SMARTINSKA CESTA 64 Telefon 310 072 protektira avtomobilske plašče, izdeluje penasta tesnila, gumijeve tehnične predmete za avtomobilsko, gradbeno in elektroindustrijo ter izdeluje kolesa za transportna sredstva Vsem poslovnim prijateljem in znancem in vsem delovnim kolektivom čestitamo za obletnico ljudske vstaje na Slovenskem TRGOVSKO PODJETJE Manufahtura UUBLJANA uprava: Trubarjeva Zlil - telefon 311638 priporoča cenjenim odjemalcem ugoden nakup v svojih poslovalnicah: CICIBAN, Miklošičeva 22 MANUFAKTURA. Čopova 3 MANUFAKTURA, Titova 18 PRI VODNJAKU, Ciril-Metodov trg 21 MANUFAKTURA, Trubarjeva 11 Naš cilj je zadovoljiti odjemalce z dobro kvaliteto, najnovejšimi vzorci in nizkimi cenami Vsem poslovnim prijateljem in znancem ter vsem delovnim kolektivom čestitamo za obletnico ljudske vstaje na Sloveniskem LJUBLJANA TOBAČNA I TAPETNIŠTVO IN DEKORACIJE Telefon 22 665 Izdeluje vse vrste tapetniških izdelkov; vse vrste zaves ter montira kamise; oblaga tla z vsemi plastičnimi materiali in podi, oblaga stene s tapetami; izdeluje brezkončne transportne, po- gonske in formalne trakove iz sukanca. Vsem poslovnim prijateljem in znancem ter delovnim kolektivom čestitamo ZA OBLETNICO LJUDSKE VSTAJE NA SLO- VENSKEM TEŽMER servis za popravilo tehtnic, težnih in merilnih naprav LJUBLJANA, Gornji trg 44 — Telefon 20 844 in Hrenova ulica 19 a — Telefon 25 090 vsem poslovnim prijateljem in znancem ter vsem delovnim kolektivom čestitamo za obletnico ljudske vstaje na Slovenskem KOVINSKO PODJETJE UNITAS LJUBLJANA — CELOVŠKA CESTA 224 Čestitamo vsem borcem in aiktivistom narodno- osvobodilne vojne za obletnico ljudske vstaje na aove^eiu. __________.........___________________ STA M P I L J K E za urade, trgovine in obrti izdeluje in dobavlja solidno in po zmernih cenah podjetje Nasi. Jtorlja Blejec, doma telefon 314-411 Ljubljana, Nazorjeva ulicj 3 Delavnica: Resljeva cesta 6, telefon 323 238 čestita vsem delovnim ljudem in svojim poslov- nim prijateljem za obletnico ljudske vstaje na Slovenskem ! LJUBLJANA, Rožna dolina, C. VI, št. 36 Telefon 61 441 direktor 61 622 OBRAT NA BORŠTNIKOVEM TRGU 1 Telefon 20 704 Vsem poslovnim prijateljem in znancem ter vsem delovnim kolektivom čestitamo 2A OBLETNICO LJUDSKE VSTAJE NA SLO- VENSKEM. KOMUNALNO PODJETJE SNAGA LJUBLJANA, Povšetova 6 Telefon 322 265 opravlja naslednje dejavnosti: vzdrževanje javne snage (odvoz odpadkov, čiščenje javnih površin), vzdrževanje in obnova cestišč ter prometne signalizacije. Izdelava nadgradenj na šasijah (smetarsklh naprav, avtonakladalcev ipd.) in opravljanje raznih remontov, opravljanje zimske službe v mestu. Za vse navedene storitve ter naročila sa obračajte na naše podjetje. Vsem poslovnim prijateljem in znancem ter vsem delovnim kolektivom čestitamo ZA OBLETNICO LJUDSKE VSTAJE NA SLO- VENSKEM. GRADBENO OBRTNO PODJETJE O BU E K T LJUBLJANA POD HRIBOM 55 Telefon n. c. 55 880 - dir. 55 244 opravlja vsa gradbena in vzdrževalna dela ter visoke gradnje Vsem poslovnim prijateljem in znancem ter vsem delovnim kolektivom čestitamo za obletnico ljudske vstaje na Slovenskem DANAŠNJI CAS, JE HITRI CAS, ZATO GA IZKORISTITE KAR NAJBOLJE TUDI PRI NAKUPOVANJU HITRO, DOBRO IN POCENI boste kupili vselej v eni hiši: v prodajnih enotah: — VELEBLAGOVNICA PRI POSTI, Ljubljana — BLAGOVNICA S ^TANOVANJSKO OPREMO, Ljubljana — KONFEKCIJA ELITA, Ljubljana — BLAGOVNICA, Kočevje — BLAGOVNICA, Skofja Loka — VELEBLAGOVNICA, Velenje ZA DAN VSTAJE SLOVENSKEGA NARODA VSEM POTROŠNIKOM IN POSLOVNIM SODELAVCEM PRISRČNE ČESTITKE. LJUBLJANA Telefon 311 545 TRGOVSKO PODJETJE MEDEX Nudimo vam naraven cvetlični in gozdni med, pristno domačo me- dico, preparate na osnovi matič- nega mlečka in cvetnega prahu, kot so: MELBROSIN, GELÉE RO- YALE, POLLJUVEN, MELBROSIA pld. — čebelarski reprodukcijski material. Se priporočamo! Cestita za obletnico ljudske vstaje na Slovenskem. Veletekstil UPRAVA IN EN GROS PRODAJNA SKLADIŠČA LJUBLJANA, Masarykova 17 tekstilno blago vseh vrst — kemična obdela- ne tkanine — linolej — trikotaža in pletenine — tekstilna in druga galanterija — moško, žensko in otroško perilo, splošna konfekcija. POSLOVALNICE NADROBNE TRGOVINE: SVILA — Kresija 1, Adamič-Lundrovo nabrežje SVILA — Kresija 2 Adamič-Lundrovo nabrežje CVETA — Stritarjeva 6 PERLON — Čopova 12 AJDOVŠČINA — Gosposvetska 1 CVETA — Miklošičeva 22 MODNA KONFEKCIJA — Tavčarjeva 1 VELETEKSTIL — Celovška 99 VELETEKSTIL — Zalog VELETEKSTIL — Črnomelj VELETEKSTIL — Ljubljana, Tržaška 37/a VELETEKSTIL — Tržič VELETEKSTIL — SOseska 6 — Celovška c. PODJETJE ZA ČUVANJE LJUDSKEGA PREMOŽENJA VARNOST LJUBLJANA, KREKOV TRG 19/1 želi svojim poslovnim partnerjem ob dnevu vstaje slovenskega naroda 22. juliju veliko po- slovnih uspehov in se s svojimi uslugami pri zavarovanju družbenega premoženja že vnaprej pilporoča ! LJUBLJANA, DRAGA 41 Telefon: 55 366, 57 052 Podjetje za Izdelavo in popravilo kmetijske in gozdarske mehanizacije. Telex: 31 271 Telegram: Agrostroj-Ljubljana, Ljubljana, p. p. 7/1, konstruira, projektira in izdeluje najsodobnejše naprave za namakanje z umetnim dežjem v sta- bilnem, polstabilnem in premičnem sistemu. Z lastno mehanizacijo opravlja vsa melioracijska dela, servis kmetijske in gozdarske mehanizacije ter avtomobilov Skoda, Simca, Saab in Land Rower. Izdeluje epoksy smole in kite, odporne proti ki- slinam in alkalijam za uporabo v strojni, grad- beni in živilski industriji. Vsem poslovnim prijateljem in znancem ter vsem delovnim kolektivom čestitamo za obletnico ljudske vstaje na Slovenskem Gradbeno industrijsko podjetje GRAÜIS LJUBLJANA Korytkova 2 Telefon 323 641 s svojimi enotami doma in v tujini izvaja: vsa gradbena dela industrijskih objektov, objektov družbenega standarda in gradi stanovanja za trg; izdeluje gradbene elemente, razne vrste betonskih izdelkov in opravlja montažo gradbenih konstrukcij ; izvaja ključavničarska, kleparska in krovska dela; projektira vse vrste visokih, nizkih, vodnih, luških in stanovanjskih objektov Vsem poslovnim prijateljem in znancem ter vsem delovnim kolektivom čestitamo za obletnico ljudske vstaje na Slovenskem Ob 20-letnlcl svojega poslovanja Agroobnova gradnje in melioracije LJUBLJANA, Črtomirova ul. 8 Telefon 313 126, 313 493 Gradnja kmetijskih objektov, ob- jektov živilsko-predelovalne indu- strije in objektov družbenega standarda. Hidro- in agromelioracije. Vodovodf. Nizke gradnje za kmetijstvo. Vzdrževanje in generalna popra- vila težke gradbene mehanizacije. Vsem poslovnim prijateljem in znancem ter vsem delovnim kolektivom čestitamo za obletnico ljudske vstaje na Slovenskem KOMUNALNO PODJETJE Kanalizacija Ljubljana, Ambrožev trg 7 Telefon 315 533, 322 738 projektira, gradi in vzdržuje javno kanalizacijsko omrežje ter naprave Delovna skupnost »KANALIZACIJE« čestita vsem delovnim ljudem in svojim poslov- nim prijateljem za obletnico ljudske vstaje na Slovenskem ! HDl Ljubljana Zaloška cesta 54 Telefon: h. c. 311 522, direktor 316 642 izdeluje tekstilna in usnjarska pomožna sredstva, sintetična lepila, detergente, sredstva za hlajenje v ko- vinski industriji ter proizvode na bazi etilenoksida. Imamo lasten servis za uvajanje naših izdelkov pri odjemalcih. Vsem poslovnim prijateljem in znancem ter vsem delovnim kolektivom čestitamo za obletnico ljudske vstaje na Slovenskem Komunalno podjetje VIČ Ljubljano Uprava, tehnični sektor, služba za urejanje In oddajo stavbnih zemljišč LJUBLJANA, Vrhovnikova 2 telefon h. c. 61 261. 61 286, 61 288 direktor: 61 780 Pomožni obrati: Ljubljana, Viška cesta 58 in 65, telefon 61 328, 61 424, — gradi in vzdržuje ceste, — gradi manjše mostove, kanalizacijo, razne objekte itd., — ureja mestna zemljišča, — opravlja strojne storitve po konkurenčnih cenah, — daje brezplačne tehnične Informacije, — izdeluje in prodaja betonske izdelke. Vsem poslovnim prijateljem in znancem ter vsem delovnim kolektivom čestitamo ZA OBLETNICO LJUDSKE VSTAJE NA ,_-SLOVENSKEM...........^......____........________... .......... KOVINSKO PODJETJE LJUBLJANA, KAMNIŠKA 41 izdeluje jeklene konstrukcije, okna in vrata v »SECCO« izvedbi, stopniščne in balkonske ograje, regale za opremo skladišč in vse druge v ključavničarsko stroko spadajoče izdelke. Vsem poslovnim prijateljem in znancem ter vsem delovnim kolektivom čestitamo za obletnico ljudske vstaje na Slovenskem. Slaščičarsko podjetje Honiiitoi' LJUBLJANA, Koblarjeva 3 vam daje veliko izbiro prvovrstnega domačega peciva: potice, krofe, torte, kekse, čajno pecivo, napolitanke, sladoled in druge slaščice. Izdelujemo po vaši želji in okusu specialne torte, ki so že tradicionalne in cenjene kot najbolj primerna darila za vsako priložnost. Vsem poslovnim prijateljem in zaiancem ter vsem delovnim kolektivom če s t i t a m o za obletnico ljudske vstaje na Slovenskem CENTROMERKUR Uvozno-izvozno trgovsko podjetje CENTROMERKUR iz Ljubljane, ki praznuje letošnje leto 20-letnico svojega obstoja, je generalni zastop- nik svetovno znanih kozmetik — 4711 — Tabac Original — Marga Greiter — Outdoor Girl. Kolektiv podjetja CENTROMERKUR se pridružuje čestitkam ob obletnici vstaje slovenskega naroda čestita vsem delovnim ljudem in svojim poslov- nim prijateljem za obletnico ljudske vstaje na Slovenskem ! PRIDRUŽUJEMO SE ČESTITKAM OB OBLETNICI DNEVA VSTAJE SLOVENSKEGA NARODA ŽIVILSKI kombinat! Izdelujemo v sodobno opremljenih obratih: vse vrste mlevskih izdelkov in" prvovrstne testenine; večkrat dnevno nudimo razne vrste svežega kruha in peciva Čestitamo vsem delovnim kolektivom in našim poslovnim prijateljem za obletnico ljudske vstaje na Slovenskem! ZASTOPSTVO TUJIH FIRM avfofehna LJUBLJANA TITOVA CESTA 36 Osebni avtomobili OPEL in VAUXHALL Kamioni in avtobusi OM in FIAT Gospodinjski aparati in avtoelektromaterial BOSCH Radijski in televizijski sprejemniki BLAUPUNKT Avtomobilske gume CEAT Motorno olje V AL VOLINE Elektronika RCA Vsem poslovnim prijateljem in znancem ter vsem delovnim kolektivom čestita za obletnico ljudske vstaje na Slovenskem INDUSTRIJA PLUTOVINASTIH IZDELKOV Ljubljana, Celovška 32 GRADBENIM PODJETJEM IN GRADITELJEM dobavljamo plošče za toplotno izolacijo stavb iz ekspaiidirane plute ter plutovinaste stenske obloge za notranjo opremo prostorov modna hiša v LJUBLJANI, MARIBORU IN OSIJEKU je za poletno sezono pripravila bogato kolekcijo otroške, moške in ženske konfekcije. Izbirali boste lahko med umirjenimi klasičnimi in visoko modnimi modeli. Modna hiša vas vabi, da si ogledate tudi bogato izbiro mod- nega metrskega blaga in dekorativnega blaga ter drugih modnih artiklov, ki so v prodaji v Modni hiši. Tiskarna ptt Ljubljana TRZASKA CESTA 42 Telefon 61 475, 61 630 Izdelujemo tiskovine vseh vrst, kakor: VEČBARVNI TISK PLAKATE RAZGLEDNICE KATALOGE PROSPEKTE ETIKETE BROŠURE Čestitamo vsem KNJIGE borcem in aktivistom OBRAZCE za obletnico ITD. vstaje na Slovenskem! LJUBLJANA Podmilščakova ulica 24 Telefon: centrala 313 145, 313, 42*7 direktor 313 281 centr.-skl. 341 081 računovodja 311 883 Vršimo razna vzdrževalna dela, adaptacije stanovanjskih, poslovnih zgradb in manjše novogradnje. V svojih centralnih obratih nudimo privatnim graditeljem in podjetjem po konkurenčnih cenah vse vrste betona, gotovo armaturo, grobo malto in acetilensko apno. Z nabavo polizdelkov pri našem podjetju gradite hitro in ekonomično. Kamnoseško podjetje IVI ARMOR ljubljana, resljeva 38 Uprava : telefon 316 423 Obrata : Mosa Pijadejeva 32, 321 338 Tomačevska cesta 1, 315 881 Izdeluje: nagrobne in kulturne spomenike, razne kamnoseške izdelke, in gradbene materiale Iz marmorja in granita. GALIS LJUBLJANA Lepodvorska ulica 23 a trgovsko podjetje z Igračami, galanterijskimi izdelki in otroško konfekcijo na debelo Telefoni: direktor SIO 061 komerciala 311314 oddelek pletenin — blagajna 310 53S Vsem poslovnim prijateljem in znancem in vsem delovnim kolektivom čestitamo ZA OBLETNICO LJUDSKE VSTAJE NA SLOVENSKEM KOMERCIALA: Titova 38, telefon 315 197, 320 394, telex: yu flora 31269 — VELEPRODAJA: Cigaletova 13', telefon: 313 382 — TRGOVINE: ORHIDEJA, pasaža Nebotičnik, telefon 20 8S7 CVETLICA, Titova 3, telefon 22 337 ROZA, Nazor jeva 3, telefon 23 194 TELEFLORA, Wolfova 10', telefon 22 513 SANOFLORA, Tugomerjeva 2, telefon 55 940 — VRTNARIJE: SOSTRO — proizvodnja rezanega cvetja in lončnic, Služba zaščite, telefon 49 092 Orlova 8 — enota za dekoriranje zunanjih in notranjih prostorov, prodaja lončnic itd. nudijo cenjenim potrošnikom kvalitetno in priznano cvetje, cvetoče in zelene sobne in vrtne rastline, okrasno parkovno in vrtno drevje, grmičevje, semena in gomolje, vrtnarska orodja, zaščitna sredstva, gnojila, strokovno pripravljeno zemljo. Ob nalkupu so na voljo vsa strokovna navodila. Po želji Izdelujemo vse aranžmane za hotelske dvorane, ustanove in poslovne prostore TELEFLORA, Titova 38, telefon 315197 Vaše najdražje boste razveselili s cvetličnim poklonom — posreduje ga naša TELEFLORA v domovini in po vsem svetu, po najugodnejših cenah. Obiščite nas, zadovoljni boste. — Za zaupanje se vam zahvaljujemo. VIJOLICA, Rozmanova 6, tele-fon 323 236 ZVONCEK, Lundrovo nabrežje, telefon 322 396 CIKLAMA, Titova 38, telefon 315197 SPOMINČICA, Zaloška cesta 4 JULIJA — cvetličarna, bar. Stari trg 9, telefon 25 651