Leto X.
Številka 3.
SLOVENSKI PRAVNIK,
Izdaja društvo „Pravnik" v Ljubljani,
Odgovorni urednik:
D&MAKSO PIKC.
V LJUBLJANI.
Natisnila ..Narodna Tiskarna". 1894.
VSEBINA.
—«*<—
1. O suponi in spregi po novem   obč. imovinskem  zakoniku za kneževino Crnogoro..............65
2. Dr. Supan: O jezikovnem vprašanji v načrtu novega civilnega postopka.................69
3. Dr. Fran Oblak: Kako se morejo napraviti, kolikor se da, pravične kazenske razsodbe...........     70
4. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo:
rt) Uporaba  dvornih  dekretov  z dne 6. marcija 1821,
št. 1743. in z dne 12. septembra 1837, št. 227. z. j. z.     73
b) Izdajatelj menice kot porok za akceptanta ne more ugovarjati remitentu, da mu ni plačal valute, ako se je ni izgovoril. — Poroštvo v podobi menice. — Ugovori po členu 82. m. r..........     73
c) Sleherno predplačilo delnega zneska pogojene kupnine domneva so kot „ara", izvzemši, če se je mej pogod-nikoma posebej dogovorilo na plačilo iz druzega naslova, kar pa mora dokazati toženec, katerega toži arodajalec na povrnitev dvojne are. — Arina določila
obč. drž. zak. veljajo tudi za trgovska „fiksna opravila".     77
d) Ugovor naturalnega priposestovanja proti zemlje-knjižnemu lastniku je dopustljiv. — „Mala fides" pri priposestovanji. — Domneva govori za „bona fides".     81
e) Pristojnost mestno delegovanih okrajnih sodišč za proti-
tožbe   .   ,..............86
Kazensko pravo:
Tatvina ali zgolj zasebnopravna krivda.....89
5. Iz upravne prakse:
K §-u 2. zakona z dne 30. marcija 1888, št. 33. drž. zak o zavarovanji delavcev na slučaj bolezni in oso-bito o pomenu „stalna plača"      .......91
6. Književna poročila..............     93
7. Razne vesti................94
8. Pregled pravosodstva.............     95
SLOVENSKI PRAVNIK št. 3.
O suponi in spregi po novem obč. imovinskem zakoniku za kneževino Črnogoro.
V drugem svojem letniku priobčil je „Slov. Pravnik" na str. 171. „Navod za zapisovanje pravnih običajev, kateri žive v narodu". Ta navod posnet je po Bogišičevem „Naputaku za opisovanje pravnih običaja, koji u narodu živu" (Zagreb, 1867). Akoravno ni posnel naš „navod" svojega vzorca doslovno, temveč bil prirejen našim razmeram primerno, mislim vender, da je po navedenem članku znan izvrsten Bogišičev spis v obče tudi slovenskim pravnikom.
Sad svojega truda podal nam je Bogišic v svojem po jugoslovanski akademiji znanosti i umetnosti 1. 1874. izdanem „Zbor-niku sadašnjih pravnih običaja u južnih Slovena", ki nas seznanja z vsemi odgovori, koje je dobil na vprašanja „naputka". Najlepši plod njegovega truda je pa novi „Obšti imovinski zakonik za knjaževinu Crnu Goru" z dne 25. marcija 1888. 1.
Ta zakonik poznat je uže iz predavanja g. dr. Majarona na društvenem shodu dne 19. aprila 1889. I.1). Naš list priobčil je dalje še nekaj drugih člankov in notic o tem epohalnem delu, osobito v svojem IV., V. in lanskem letniku.
„C est un grand hazard, si les loix d' une nation peuvent convenire a une autre" pravi Montesquieu — Novemu zakoniku se pa v istini ne more očitati, da bi usiljeval svojemu narodu pravne razmere, posnete po tujih zakonih. — Črnogorski zako-nodavec oziral se je temveč v prvi vrsti na domače narodno pravo in njegove običaje ter na potrebe tamošnjega prebivalstva. Da ni pri vsem tem preziral pravne znanosti in pravnih uredeb sosednih bratskih narodov ter tudi tujih držav, je samo ob sebi
•) Glej „Slovenski Pravnik" št. 6. in 7. 1. 1889.
5
66      O suponi in spregi po novem obč. imovinskem zakoniku itd.
umevno, vsaj mora to storiti, kdor se loti tacega dela.1) Z občudovanja vredno spretnostjo je Bogišič v primeroma tako kratkem času dovršil izredno težko nalogo. — Novi imovinski zakonik ni torej črnogorskemu narodu tujec, temveč stari dobri znanec le v preustrojeni, (si licet) modernizovani obleki.
') Komisiji za uredbo obč. drž. zakonika za nemško cesarstvo se očita n. pr. med drugim tudi, da se je ozirala premalo na avstrijski obč. drž. zakonik. — Kar se tiče nemškega zakonskega načrta, je imenoval Unger njega prvo čitanje (v svojem predavanji „Handeln auf fremde Gefahr" v dunajski ,,Jur. Gesellschaft" dne 19. januvarja t. 1.) „das Muster eines Gesetzbuches, wie es nicht sein soli."
Če se primerja nemški načrt s švicarskim obligacijskim zakonom ali s črnogorskim imovinskim zakonikom, razvidi se ogromno prednost oso-bito poslednjega. — V nemškem načrtu karati se mora „prima vista", da se navaja v večini §-ov po 3, 4 ali še več drugih. Skoraj na vsaki strani se nahaja obilo takih določeb, kakor je n. pr. § 1886.: Auf eine letztwillige Auflage flnden die Vorschriften des § 1777. Satz 1, 3, der §§ 1842, 1843, 1847, 1853, 1862, 1863, des § 1876 Abs. 1 und des § 1877 entsprechende Anwendung." Tako ni ta zakonski načrt ne samo lajiku skoro nerazumljiv, a tudi pravnik napeti mora vse svoje sile, da poizve, kaj da hoče prav za prav zakonodavec. — V Bogišičevem delu je jezik priprost, vsakomur iz naroda razumljiv, v istini krasen — v nemškem načrtu pa — kakor pravi Gierke (Der Entwurf eines biirg. Gesetzbuches und das deutsche Recht Lipsija, 1889, str. 28.) „ein abstractes Juristendeutsch, mehr Uebersetzung (iz latinskega) als Urbild, unvolkstumlich und oft fiir den Laien vollkommen unverstandlich, sie (sc. die Sprache) entbehrt der Kraft und Tiefe der sinnlichen Anschaulichkeit und der iiberzeugenden Beredsamkeit, sie artet vielfach ins Doctrinare, Pedantische, Verkunstelte und dann vrieder ins Triviale, Seichte, Schleppende aus. Mit Bekummernis muss gesagt werden, das niemals noch ein grosses Gesetzbuch so giinzlich den Ton der Volksgesetzgebung verfehlt hat." — Posebno lep dozdeva se mi v tem oziru § 127. odst. 1., ki slove: „Ist die Wirksamkeit eines Recht-geschaftes davon abhangig, dass ein anderer im Voraus in die Vornahme desselben einwilligt, oder das vorgenommene Rechtsgeschaft genehmigt, so kann die Einvrilligung oder Genehmigung, sowie die Verweigerung der Genehmigung, wenn das Rechtsgeschaft ein Vertrag ist, gegeniiber dem einem oder anderen Vertragsschliessenden, wenn es ein einseitiges Rechtsgeschaft ist, zu dessen Wirksamkeit erforderlich ist, dass es gegeniiber einem Beteiligten vorgenommen wird, gegeniiber dem Urheber des Rechts-geschaftes oder dem anderen Beteiligten erklart werden."
Bogišicev zakonik ima jasne in točne predpise. V nemškem načrtu (I. čit.) pa najdemo celo določbe, kakor n. pr. sledečo §-a 1687. : „Zur Ehelichkeitserklarung (nezakonskega otroka) ist die Einwilligung des Kindes und, sofern der Vater verheiratet ist, auch die Einwilligung der
O suponi in spregi po novem obč. imovinskem zakoniku itd.      67
Jugoslovansko pravo v obče — in ž njim iz naroda posneti črnogorski zakonik — vsebuje marsikatero pravno razmerje, katerega ne nahajamo v drugih narodih ali sploh ne, ali pa vsaj ne tako razvitega. — V prvi vrsti pa velja to o pravnih institucijah, ki se tičejo poljedelstva in živinoreje — glavnih strok jugoslovanskega narodnega gospodarstva.
Jugoslovanska zemlja v obče ni rodovita. Jugoslovan pa je večjidel siromak. Njemu ni preostajalo časa napredovati v omiki in znanostih — moral je temveč plačevati vse troške kulturne pravde zapada z vzhodom.
Pri teh znanih razmerah je umevno, da je bil sosed navezan na pripomoč soseda, pleme na pripomoč plemena itd. Vse to je pa vplivalo premogočno na razvoj narodnega prava, ter po tem takem tudi na delo, katerega smoter je bilo, kodifikovati obstoječe pravne običaje. — Dalje nahaja se v Črnigori še stara slovanska zadruga, ki veže posameznika bolj na svojega bližnjika kakor vse druge uredbe. — Jasno je torej, da se je moral novi zakonik ozirati posebno na te potrebe črnogorskega prebivalstva1)
Ehefrau desselben erforderlich. Die Einwilligung der Ehefrau des Vaters is t ni c h t er f orderlich, wenn die Ehefrau fiir todt erklart i s t. (!!)" — ali pa §-a 1611. : „Die in den §§. 1606, 1609, 1610 vor-geschriebenen Einwilligung eines Dritten ist nicht erforderlich, wenn der Dritte gestorben oder fiir todt erklart is t." (!!) Gierke 1. c pripomni, da se je to določilo: ,,das3 nur ja nicht ein Gericht auf den Gedanken ver-fallt, die Beibringung von Konsensen aus dem Jenseits zu verlangen.'"
Bogišičevo delo vsebuje in kodifikuje v narodu živeče pravo. Nemškemu načrtu očita se pa po pravici, da je premalo nemški in preveč rimski. — Glej o tem Gierke L c. posebno str. 1.—26. in tam navedene pisatelje. Toliko, kar se tiče prvega čitanja. — II. Sitanje je boljše, ampak še vedno le „ein massig gutes Gesetzbuch — jedoch ein Gesetzbuch um das die anderen Nationen die deutsche nicht beneiden werden und von dessen Folie sich das oster. Gesetzbuch sehr zu seinem Vortheile ab hebt." (Dnger.)
Ni torej zaman konstatoval 1. 1889. dr Dickel, predsednik pravniškega društva berolinskega, da more črnogorski zakonik v marsičem služiti Nemcem v vzgled.
J) V uvodnem ukazu izraženo je, da se je uže ,,unaprijed odlučilo, da se u ovome zakonotvornome poslu, pored svih neobhodnih obzira na podatke nauke i na zakonodavne radnje drugih obrazovanih država, glavna pažnja obrača na narodne pojmove o pravdi i pravici, na običaje predanja i na žive potrebe črnogorskog naroda."
5*
68     O suponi in spregi po novem obč. imovinskem zakoniku itd.
ter natanko urediti vse institucije narodnega prava, ki se tičejo vzajemne pripomoči.
Posebno zanimivo pa se mi dozdeva v tem oziru med drugim dvoje pravnih razmer in sicer „supona" in „sprega."
Pojasniti moram le v kratkem organizacijo črnogorskega naroda, katero ni samo velevažnega pomena za javno, temveč tudi za privatno pravo te kneževine — ter tudi za naš'predmet.
Črnogorskemu narodu je podlaga „kuca\ — to je rodbinska vkupnost na temelji skupnega imetja. Kuča obstoji ali iz jedne ali več rodbin, ter se imenuje potem ninokosna", oziroma „za-druga."
Več kud je združenih v „bratstvu". Člani bratstva — bratstveniki — so potomci jednega in istega pradeda, so si torej sorodniki po krvi. Število bratstvenikov je različno. So bratstva, ki imajo le 30—50, pa zopet bratstva, ki štejejo do 800 oboroženih mož, po katerih se računi obseg bratstva. Večji del stanujejo vsi bratstveniki v isti vasi. Sicer so pa tudi vasi, katerih posamezne kuce spadajo k raznim bratstvom.
Glavni smoter bratstva je vzajemna podpora. Preje imelo je še drugo jako važno nalogo. Vsak bratstvenik moral se je namreč krvno osvetiti radi svojega ubitega sobratstvenika. Vsled tega so nastali mej bratstvi ali plemeni hudi boji — prave pravcate vojske. Šele sredi tega stoletja posrečilo se je knezu Danilu I. (1851—1860) v okom priti strašni razvadi.
Več bratstev združenih je v .plemenu'. Pleme je bolj teritorijalnega pomena, nima pa toliko pomena za sorodstvo. Pleme ima natanko določene meje.1)
Pleme, bratstvo in kuca so pravne osebe.
') A. Shek .,Allg. Gesetzbuch iiber Vermogen fiir das Fiirstenthum Montenegro", Berolin, 1893 — uvod in tam nav. Dareste et Riviere „Code Gen. pour la princ. Montenegro." Pariz, 1892. Introduction, XXXII.
(Dalje prihodnjič.)
O jezikovnem vprašanji v načrtu novega civilnega postopka.     69
O jezikovnem vprašanji v načrtu novega civilnega postopka.
Oziraje se na razpravo g. Kavčnika, katera se je priobčila s tem naslovom v zadnji številki našega lista, zanimati utegne marsikoga odlomek zgodovine §-a 195. načrta novega civilnega postopka, katera določba se je v omenjeni razpravi po vsej pravici ostro obsodila.
Mogoče mi je bilo doslej dobiti le načrt pravdnega reda z 1. 1866. in oni z 1. 1876., ne pa onega z 1. 1881.
V prvo navedenem načrtu nahaja se § 146., ki slove: „Die Verhandlungen mit Personen, welche der Gerichts-
s p r a c h e unkundig sind, erfolgen mittelst eines Dolmetschers, \velcher, \venn er nicht ein fiir allemal beeidet ist, dahin zu be-eiden ist, dass er das ihm Mitgetheilte treu iibertragen \verde. Das iiber die Verhandlung aufzunehmende Protokoli ist zu verlesen und von dem Dolmetscher zu unterschreiben.
Die Fiihrung eines Nebenprotokolls in der f r e m d e n Sprache ist nicht erforderlich."
V načrtu z leta 1876. glasi se pa § 212. tako-le: „Wenn an einer Verhandlung Personen theilnehmen, \velche
der Gerichts sprache unkundig sind, und sich nicht in einer Sprache auszudriicken vermogen, deren die Parteien, die Richter und der Schriftftihrer machtig sind, so ist ein Dolmetsch in der Eigenschaft eines Sachverstandigen zuzuziehen."
Iz jjGerichtssprache" nastala je sedaj „ Sprache, in welcher verhandelt wird."
Kako utemeljeni so pomisleki g. Kavčnika proti jezikovni določbi novega načrta, je s tem še jasneje.
Preti namreč 'nevarnost, da se bode v praksi pogosto razumeval izraz „Sprache, in welcher verhandelt \vird," jednak izrazu „Gerichtssprache1'. Kaj to pomeni, razvidi se, če se pomisli, kako se celo sedaj, ko imamo Jasna" določila o rabi jezikov1)
') Omenim naj le naredbo pravosodnega ministerstva z dne 9. septembra 1860, št. 10340, katera je malo znana in se jo še manj izvršuje in po kateri se moraj o zastopniki pri sodišči posluževati jezika zastopane stranke, če je v deželi v navadi.
70  Kako se morejo napraviti, kolikor se da, pravične kazenske razsodbe.
pogosto pripeti, da se kratijo v sodnih naredbah jezikovne pravice strank. V dokaz temu sklicujem se na razne slučaje, katere priobčevati je žal imel priliko obilokrat naš list.
Dr. Supan.
Kako se morejo napraviti, kolikor se da, pravične kazenske razsodbe.
Spisuje dr. Fran Oblak.
Resnico, če bi jo na sebi mogel kdo pregledati, bi omogočila brez vsakega dvoma, da bi tak srečen človek mogel o vsakovrstnih rečeh prav neovrgljivo soditi. Ker pa ni dano človeku, naj vidi še tako bistro, da bi vso resnico pregledal in izpoznal, torej je tudi neovrgljiva posledica, da ne more vselej tako soditi, da bi se njegova sodba strinjala z resnico na sebi in vsled tega so opravičeni vsi napori v namen temu, da bi vsakdo, ki ima soditi, kolikor je le mogoče, resnico izpoznal.
Pri tem premišljevanji se vsakemu sami ob sebi predstavljajo razni zakoni, katerih namen je resnici na sebi več ali manj bližati se, in po stališči, kolikor so ti zakoni resnici več ali manj bliže, kar se izpozna iz njihove rabljivosti za vse mogoče dejanske slučaje: po tem slališči rabljivosti imenujejo se zakoni boljši ali slabši.
Namen moj ni o dobroti danih zakonov na sebi (leges latae) govoriti, ker ta je zadeva bolj spretnih činiteljev, in to tudi ni zadeva moje sedanje razprave: vender bi kar rekel, da mislim, da vsakega sodnika, ki hoče vredno nositi to ime, dolžnost je, da dobro pozna dani zakon, in da ta zakon je popolnoma v njegovi zavesti, ker drugače ni misliti, da bi mogel po danem zakonu prav soditi.
Znanje zakonov je torej pred vsem podlaga, kolikor mogoče dobrih sodeb: če je zakon na sebi dober, bo (če je sodnik vesten), sodba dobra, če je zakon slab, bo sodba (vselej s primerom na resnico na sebi) slaba — ali po vsem bo zakonu prikladna.
Kako se morejo napraviti, kolikor se da, pravične kazenske razsodbe.   71
Enako potrebno se mi vidi, da sodnik izpozna in da si pripravi v zavest vse okolščine, ki izvirajo iz dejanske resnice, in ki morajo biti izpoznane, če hoče biti sodba prikladna resnici in zakonu. Tu pa torej ni več govora o dobrem ali slabem zakonu glede na materijalno pravo, ali le o zakonih, ki predpisujejo načine (vnaprej povem, da vsaki slovi, kjer se rabijo le kot sredstva izražati misli, so prevažni in ne smejo nikjer prezirati se), tu je torej govor o zakonih, ki predpisujejo načine, kako se resnica izve, in ti zakoni so v raznih državah različni, pri nas v Avstriji kažejo pa se nam poglavitno v civilnem pravdnem redu in v kazenskem pravdnem redu.
Izključujem iz svojega daljnjega premišljevanja vse drugo, ostajam pa pri našem kazenskem pravdnem redu z dne 23. maja 1873. leta.
Ta pravdni red ukazuje v §-u 3., da imajo vsi uradi (in to velja tudi za državnega pravdnika — § 34. št. 2. —), ki imajo opraviti v kazenskih rečeh, z enako skrbnostjo ozirati se toliko na to, kar obtežuje, kolikor na ono, kar opravičuje kakega obdolženca in da preiskovalnemu sodniku je v prvi vrsti naloga, da išče resnico in da preiskuje osebno in neposredno (§ 93.), kar velja tudi pri konečni obravnavi, kjer ima predsednik z za-tožencem, s pričami in z izvedenci po §-u 248. enako preiskovalnemu sodniku osebno in neposredno občevati; to velja pa tudi glede obravnav pred porotnim sodiščem, za katero predpisuje kazenski pravdni *ed v §-u 311., da se ima porotno sodišče ravnati po 18. poglavji kaz. pravd, reda, v katerem poglavji se nahaja § 248 : tudi predsednik porotnega sodišča ima torej občevati osebno in neposredno z zatožencem, s pričami in z izvedenci in to velja za sodnika tudi pri postopanji o prestopkih (§ 447.).
Kakor se vidi, naš kazenski pravdni red, ki sledi občnemu pravilu: qui bene distinguit, bene docet, najprej ukazuje, da pri preiskavah, potem pa tudi pri sodbah in razsodbah sodnik ex professo, kateremu naloga je, da vodi vso kazensko zadevo, si pripravi izpoznanje resnice osebno in neposredno; izjemo pa dela kaz. red le tam, kjer okolščine nevpogljivo velevajo, da mora biti drugače, kakor se to godi pri navadnih naročilih do okrajnih sodišč po §-u 93. al. 2., katerih dolžnost pa je, da za
72  Kako se morejo napraviti, kolikor se da, pravične kazenske razsodbe.
to odmenjeni sodiščni pripravni uradnik (ki naj je torej vselej izprašan sodnik) se vede po pravilih danih za preiskovalnega sodnika, in ki torej mora preiskovati osebno in neposredno.
Glede tega pravila osebnosti in neposrednosti velja pa nevarna opornica tolmačev, katerih raba po §-u 100. (prevajanje pisem) je uže precej nevarna, po §-u 163. al. 1. (preiskovalni sodnik i n zapisnikar sta oba zmožna jezika zaslišanega) ni nevarna, po §-u 163. al. 2. (ne preiskovalni sodnik ne zapisnikar, ali pa samo eden nju je zmožen jezika zaslišanega) je primeroma jako nevarna in po §-u 164. (zaslišanec je gluh ali nem) ne daje raba tolmačev sodniku gotovosti, da je to (če tudi posredno) izvedel, kar je gluhec ali nemec hotel povedati. Tukaj je naš kazenski pravdni red precej pomankljiv, posebno pa je jako slabo pogodil, ker ni ukazal, da se imajo določbe teh dveh §-ov 163. al. 2. in 164. tako strogo izvesti, da bi sicer sodiščno zaslišanje in na njenej podlagi izrečena sodba in razsodba bila ničeva. Koliko krivičnih sodeb in razsodeb ne izvira iz rabe tolmačev, ki posebno pri porotnih obravnavah ne izražajo prav (sodnik ex professo in ljudski sodniki (porotniki) noben se osebno ne zaveda povedeb in znamenj povedujočega), ponavljam, da ne izražajo prav misli pripovedujočega, pri katerem je pač treba paziti na besedo, na glas, na način izražanja misli, na krajevne izreke, na njegova znamenja itd.! In tolmači se v Avstriji na kvar resnici in na kvar sodeb in razsodeb, ki izvirajo iz pohabljenih povedeb sploh — rabijo redno povsodi tam, kjer je več deželnih jezikov!!
Kakor je najprej dolžnost preiskovalnega sodnika, da osebno in neposredno pride do izpoznanja resnice, tako je torej treba, da se skrbi tudi za to, da spoznavalni sodnik [bodi uže sodnik ex professo (uradnik) ali pa ljudski sodnik (porotnik)] pridobi zavest resnice, ki naj postane osebna zavest tako, da ve, kako ima oddati svoj glas, ali je kriv zatoženec ali nekriv, ker pomankanje te osebne zavesti je navaden vzrok prikazni, ker porotna sodišča včasih izrekajo svoj „da" tam, kjer je zatoženec v resnici nedolžen in svoj „neu tam, kjer je zatoženec v resnici kriv.
(Dalje prihodnjič.)
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
73
Iz pravosodne prakse.
Civilno pravo.
a) Uporaba dvornih dekretov z dne 6. marcija 1821, št. 1743. in z dne 12. septembra 1837, št. 227. z. j. z.
V pravdni zadevi ml. Ane O., ki jo zastopa varuh Fran St, in Neže O. proti Antonu M. radi priznanja očetstva in preživeža s pr., katera se je razpravljala v rednem ustnem postopanji, razveljavilo je na apelacijo Antona M. višje deželno sodišče v Gr. sodbo prvega sodnika, začasno ustavilo pravdni postopek in ukazalo okrajnemu sodišču, da odstopi spise kazenskemu sodniku in po končanej kazenskej pravdi sodi vnovič.
Vsled revizijskega rekurza je pa naj višj e sod i šče z odločbo z dne 16. januvarija 1894, št. 379 ukazalo višjemu dež. sodišču, da mora soditi o dovršenih apelacijskih in kazenskih spisih, uvažuje, da je sicer glede na večkratne trditve sotožiteljice Neže O. utemeljeno v predpisu dvornega dekreta z dne 6. marcija 1821, št. 1743. z. j. z., da se je ustavilo pravdno postopanje o zahtevku Neže O. radi povrnitve troškov poroda in otročje postelje ter so se odstopili spisi kazenskemu sodniku v poslovanje proti tožencu Antonu M. radi prestopka po §-u 506. k. z., omejiti se pa mora v smislu dvornega dekreta z dne 12. septembra 1837, št. 227. z. j. z., ta zaustava le na ta zahtevek in ni bilo povoda, da bi se ne spuščalo v razsojo druzih delov apelovane razsodbe in to tem manj, ker med tem zahtevkom Ane O. in drugimi zahtevki ni nerazdelne zveze in sicer niti v glavni stvari niti v stroškovnem vprašanji; uvažuje dalje, da je med tem postala delna sodba brezpredmetna, kajti kazensko postopanje, katero se je uvedlo proti tožencu Antonu M. radi prestopka po §-u 506. k. z. se je uže izvršilo in končalo pravokrepno.
A. G.
b) Izdatelj menice kot porok za akceptanta ne more ugovarjati remitentu, da mu ni plačal valute, ako se je ni izgovoril. — Poroštvo v podobi menice. — Ugovori po členu 82. m. r-
Temeljem menice dto. N. dne 15. januvarija 1893 izdalo je deželno kot trgovsko sodišče v Ljubljani plačilni nalog z dne 22. ju-
74
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
nija 1893, št. 5842, s katerim se je naložilo toženki A. E. kot izdateljici omenjene menice, da mora plačati tožitelju A. R. kot remitentu ostali meniški znesek 43 gld., troške protesta in pripadke v 3 dneh izogibom eksekucije. Proti plačilnemu nalogu vložila je toženka A. E. ugovore, češ, da tožitelj nima proti njej meniških pravic, ni ž njo v nobenem pravnem razmerji. Kot njen naslednik dal jej ni nobene valute, torej tudi ne more zahtevati plačila. Ker namreč trgovec J. R. ni hotel dovoliti trgovcu Josipu E. kredita v znesku 300 gld., prevzela sta toženka in tožitelj zanj poroštvo in sicer na ta način, daje toženka A. E. izdala menico dto. 15. januvarija 1893, tožitelj pa je to menico kot remitent indosoval na trgovca J. R. Toženka pa ni prevzela poroštva napram tožitelju A. R. Tožitelj poudarjal je pa tem ugovorom nasproti, da je toženka njegova prednica, katera mu mora torej meniški znesek plačati, in da si tudi nikdar ni izgovorila valute.
Deželno kot trgovsko sodišče v Ljubljani izdalo je sledečo razsodbo z dne 19. septembra 1893, št. 8418:
Plačilni nalog z dne 22. junija 1893, št. 5842 ne velja, in se tožbena zahteva, glaseča se: Toženka A. E. dolžna je plačati tožitelju A. R. iz menice dto. N. dne 15. januvarija 1893 meniški znesek 43 gld., troške protesta in pripadke, zavrne itd.
Razlogi:
Obe stranki soglasno pripovedujeta, da je toženka A. E. menico dto. N. dne 15. januvarija 1893 izdala na „odre" tožitelja in potegnila na Josipa E., kateri jo je akceptoval in da se je menica potem po tožitelju z girom z dne 15. januvarija 1893 vročila trgovcu J. R. To vse razvidi se tudi iz menice same. Menica plačala se je po akceptantu, kakor tožitelj sam prizna, do vtoženega zneska, gledč tega pa se je protestovala, ker se ni poplačala, in po plačilu dobil jo je tožitelj od trgovca J. R. Formalno bil bi torej tožitelj kot naslednik toženke in izdateljice v smislu členov 8., 26, 51. in 81. m. r. sicer res upravičen, da zahteva od nje po me-niškem pravu plačilo. Toženka tudi ne ugovarja proti zahtevku nobenih ugovorov po meniškem pravu, ampak samo take, kateri izhajajo iz razmerja, koje je bilo podlaga vtoženi menici. K temu je pa toženka po §-u 82. m. r. upravičena, ker gre tu za ugovore, katere ima neposredno proti tožitelju.  Ti ugovori pa so, da toženka ni
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo
75
stopila s tožiteljem v nobeno meniško pravno razmerje, da sta le toženka in tožitelj bila poroka za posojilo, katero je dal trgovec J. R. trgovcu Josipu E., in da je torej tožitelj s plačilom iztoženega jamčenega zneska samo izpolnil svojo zavezo. Ta ugovor je pa utemeljen. Iztožena menica izdala se je, kakor pripovedujeta soglasno obe stranki, na ta način. Josip E. zahteval je od trgovca J. R. kredit v znesku 300 gld, kateri mu je pa slednji dovolil le proti temu, da sta obe pravdni stranki jamčili trgovcu J. R. za trgovca Josipa E. Za to poroštvo izvolil se je pot menice in izdala se je iztožena menica. Torej sta tožitelj in toženka vsak za se jamčila trgovcu J. R. za meniškega akceptanta in glavnega dolžnika Josipa E. Nobena stranka in posebno tudi tožitelj pa ne trdi, da bi se bilo med njima ustanovilo ali dogovorilo kako drugo meniško razmerje, kakor ono, katero izhaja iz poroštva samega. Tožitelj tudi ne trdi, da bi bila imela toženka od tožitelja po intercesiji kako korist. Ako je torej tožitelj plačal menico, izpolnil je samo po obstoječem pravnem razmerji svojo iz §-ov 1355. in 1356. obč. drž. zak. izhajajočo zavezo. Radi tega pa nima proti tožiteljici kot izdateljici menice pravice do povračila. Ako pa sme zahtevati, ker je plačal kot soporok ves dolg, od tožiteljice po § u 1359- obč. drž. zak. kako povračilo in v katerem znesku, ne more se soditi v meniškem postopanji, ker tu gre le za to, je-li velja plačilni nalog ali ne.
Na apelacijo tožiteljevo ugodilo je višje deželno sodišče v Gradci z razsodbo z dne n. oktobra 1893, št. 10.008 tožbeni zahtevi.
Razlogi:
Po §-u 82. m. r. rabiti sme meniški dolžnik le take ugovore, kateri izhajajo iz meniškega prava samega ali katere mu pristujejo neposredno proti tožitelju. Toženka ugovarja pa v tej pravdi pred vsem, da ni s tožiteljem v nobenem pravnem razmerji, dalje ugovarja, da jej tožitelj ni plačal iztožene valute, ampak da sta ona in tožitelj samo jamčila za posojilo, katero je dal trgovec J. R. meniškemu akceptantu Josipu E., in da je tožitelj s plačilom jam-čenega zneska samo izpolnil svojo zavezo, da pa od nje nima ničesar zahtevati. Kakor izhaja iz menice same in iz soglasnih pri-povedeb obeh strank, potegnila je toženka menico na »ordre« tožitelja, kateri jo je dalje izročil, potem pa tudi plačal v ostalem
76
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
znesku 43 gld. Toženka je torej kot izdateljica s tožiteljem kot remitentom, girantom in sedanjim imeteljem menice pač v metliško pravnem razmerji, vsled kojega sme tožitelj zahtevati od toženke — izdateljice po čl. 8., 26., 49., 51. in 81. m. r. po meniškem pravu plačilo. Ona legitimovana je pa po čl. 82. m. r. kot meniška dolž-nica k ugovorom proti tožitelju. Ugovor pa, da ni dobila valute, je ničev, ker si toženka po svojih lastnih navedbah niti od tožitelja, niti od tretje osebe ni izgovorila plačila valute, ampak je bila samo porok za meniško valuto, katera se je, kakor prizna, izplačala trgovcu Josipu E. Ker je pa tožitelj tudi s svojim girom na menici prevzel poroštvo, sodi toženka iz tega, da tožitelj ž njo ni stopil v pravno razmerje in torej nima niti meniškopravnih, niti obče-pravnih pravic. Na tem temelji njen ugovor proti plačilnemu nalogu. Ta ugovor pa v zakonu ni utemeljen. Kot izdateljica menice in porok za akceptanta zavezana je za plačilo zajamčene meniške valute in torej tudi zavezana za plačilo meniškega zneska napram vsakemu sledečemu imetelju menice, proti kateremu rabiti sme take ugovore, katere ima neposredno proti njemu. Toženka pa ni navedla tacega ugovora, kateri bi mogel dokazati, da njena zaveza izhajajoča iz podpisa menice proti tožitelju pravno ali dogovorno ne velja. Sploh ni trdila, da bi se bilo med njo in tožiteljem glede poroštva za trgovca Josipa E. sploh kaj dogovorilo o skupnem prevzetji poroštva in o pravnem razmerji, katero nastane iz tega med njima. Njen ugovor, da kot porok napram soporoku ni zavezana, ni utemeljen v tem slučaji, ker se opira tožiteljev zahtevek jedino le na meniško zavezo, katero je prevzela toženka. Sploh upravičen bi bil ta ugovor le, ako bi toženka mogla dokazati, da je ugasnila njena v menici osnovana zaveza proti tožitelju po nasprotnem dogovoru med njo in tožiteljem. Tega pa niti ne trdi. Tožitelju, kateri je plačal menico in s tem izpolnil svojo zavezo iz menice, odrekati se tudi ne more pravica, da uveljavi svoje pravice do povračila proti toženki, kot prednici in izdateljici menice. Radi tega moralo se je izreči, da velja plačilni nalog z dne 22. junija 1893, št. 5842, in se je moralo premeniti razsodbo prvega sodišča, s katero se je ugodilo ugovorom.
Najvišje sodišče potrdilo je razsodbo II. stopnje iz njenih razlogov z razsodbo z dne 22. novembra 1893, št. 13.602.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
77
c) Sleherno predplačilo delnega zneska pogojene kupnine domneva se kot „ara", izvzemši, če se je mej pogodnikoma posebej dogovorilo na plačilo iz druzega naslova, kar pa mora dokazati toženec, katerega toži arodajalec na povrnitev dvojne are. — Arina določila obč drž. zak. veljajo tudi za trgovska „fiksna opravila".
Tožbenemu zahtevku glasečemu se: Toženec A. T. z Dvora dolžan je povrniti tožitelju J. K. s Seč-a aro, katero je dal tožitelj v svrho pošiljatve 20 mrtvih prešičev v Lienz na Tirolskem, vsled ustne pogodbe, katera pa se po toženčevej krivdi ni izvršila, v podvojenem znesku 440 gld. po odštetih vrnenih 220 gld. v ostalem znesku 220 gld. v 14 dneh, da se izogne izvršilu — ugodilo je okrajno sodišče v Žužemberku z razsodbo z dne 14. avgusta 1893, št. 2274, a pogojno proti temu, da priseže tožitelj glavni prisegi:
I. Kolikor ve in se spominja, ni res, da bi se bila izročila zneska 200 gld. in 20 gld., plačana pri sklepu ustne pogodbe radi pošiljatve 20 mrtvih prešičev, na račun kupnine;
II. kolikor ve in se spominja, ni res, da bi se bil popolnoma zadovoljil s povrnitvijo arinega zneska 220 gld. brezpogojno, —• iz le-teh
razi ogov:
Obe stranki priznali sta ustno pogodbo, ki se je dogovorila začetkom meseca decembra 1892. leta, po kateri je bil zavezan toženec poslati tožitelju 40 mrtvih prešičev za dogovorjeno kupnino 37 kr. za kg. Dognano je, da je resnično izročil toženec 26 prešičev ter za-nje prejel kupnino 1000 gld.; priznalo se je tudi, da bi bil imel poslati toženec še 20 mrtvih prešičev, ter da je za-nje tudi uže prejel 226 goldinarjev; a prešičev ni izročil, pač pa povrnil znesek 220 gld. tožitelju. Tožitelj zahteva dvojno aro, odnosno od-števši povrneni delni znesek 220 gld. še ostanek v istem znesku. A toženec zanika to obvezanost, ker baje ni prejel zneska 220 gld. kot aro, temveč »na kup«, na račun kupnine; kajti pogodba se je razrušila brez toženčeve krivde, ter seje baje tožitelj zadovoljil brezpogojno s povrnenim zneskom 220 gld. Po §-u 908. obč. drž. zak. se smatra to, kar se o sklepu pogodbe da, če se ni kaj posebnega dogovorilo, le kot znamenje, da se je sklenila pogodba, ali
7S
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
pa kot zavarovanje, da se bode izpolnila pogodba, ter se imenuje a r a. Toženec se res zagovarja s takšnim posebnim dogovorom, češ, da se mu ni plačal znesek 220 gld. kot ara, temveč na račun kupnine, ponudivši v dokaz glavno tajilno vračljivo prisego, katero je vsprejel tožitelj. Sicer je tožitelj v dokaz plačila kot are skliceval se na priče, a brezuspešno: kajti od zaslišanih prič A., B. in C. je sicer potrdila slednja a r i n o plačilo, a ne za prepirno število 20 komadov, temveč za drugih 26 prešičev; prvi dve priči pa se ne spominjata, da se bi bila pri plačilu rabila beseda »ara« ali kak dogovor smerujoč na aro. Radi tega razsodilo se je na glavno prisego. Pritrditi pa mora sodišče, da se vsled toženčeve krivde pogodba ni izvršila; kajti priznal je toženec, da se je bil zavezal poslati tožitelju 20 mrtvih prešičev po 37 kr. kg v Lienz na Tirolsko najdlje do 19. decembra 1892. 1., in sicer izročiti je na ta način, da bo teh 20 komadov pripeljal ali pripeljati dal do 12. decembra 1892. 1. na železnični kolodvor v Ljubljani, kar je itak jasno tudi iz toženčeve brzojavke z dne 12. decembra 1892. I.1). Sicer je toženec dobro vedel, da se morajo poslati prešiči v Lienz na Tirolsko, tudi če ne bi bil prisoten tamkaj tožitelj v svrho vsprejema; sploh pa ne trdi nobena stranka, da bi bil moral prisoten biti tožitelj tamkaj v to svrho, ker ni bilo nikakega takšnega dogovora. Tudi pismo tožiteljevo poslano tožencu — datovano z dne 8. decembra 1892. I.2) se ne da tolmačiti v toženčevo korist, češ, da bi bil vsled pisma odvezan toženec zaveze: kajti sam je pojasnil z brzojavko, katero je oddal dne 19. decembra 1892. I.3), da se je čutil obvezanega, temveč, ker se po pismu ni čisto nič izpremenil rok za pošiljatev prešičev. Tožitelj zanikal je nadalje, da bi se bil zadovoljil s povrnenim arinim zneskom 220 gld. ponudivši dokaz s pričo
1) Brzojavka glasi se:  19 prešičev zaklal. Odgovori:   kam naj jih pošljem?
T. Dvor.
2) Leto pismo slove: »V Lienz-u dne 8. decembra 1892. Gospodu A. T. Javim Ti, da so prešiči tu na Tirolskem jako ce"ni ; raje bi videl, da mi pošlješ meuj kot 20 prešičev, a nikakor ne večjega števila. Pošlji mi blago po dogovoru Prešičev dolgonogatih ne jemljem po nobeuej ceni ; prešiči naj se dobro osuažijo. Od tega ponedeljka čez osem dniračunši morajo se prešiči zaklati in morajo biti zjutraj uže zloženi v Ljubljani. Glede" pošiljatve: »čas navaden za sej me, v Lienz na Tirolsko, c J. K.
3) Ta brzojavka glasi se: Prešiče prodal. Nisem imel naslova, kam naj bi jih bil poslal. T.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
79
D. in dopolnilno prisego, vrhu tega pa glavno prisego, da je povrnitev zneska 220 gld. vzel le na račun podvojene are. A priča D. ni potrdila te trditve tožiteljeve, dasiravno je izpovedala o toži-telji, da se je bil slednji o priliki povrnitve zneska po priči D. izjavil: sedaj pa moram nastopiti pot tožbe. Dopustiti ni bilo torej dopolnilne prisege, temveč je bilo razsoditi na glavno zanikavno prisego.
Proti tej razsodbi pritožil se je le toženec, a apelacijo zavrnilo je višje deželno sodišče v Gradciz naredbo z dne 21. septembra 1893, št. 9141 ter določilo navzlic temu, da je bil nastopil tožitelj uže prisego nov rok za priseganje: z 14 dnevi računši od dneva, ko bi se vročila druga razsodba tožitelju.
Razlogi:
Nedvomno je predležeča pogodba na tožiteljevej strani trgovsko opravilo in sicer fiksno opravilo, kajti uže njena pod-stava, blago (prešiči) smeri na to. Po členu 285. trg. zak. pa se ni razveljavilo določilo §-a 908. obč. drž zak., katero daje v slučaji, ako je jeden pogodnikov kriv, da se ne izpolni pogodba, — pravico nekrivemu pogodniku, obdržati prejeto aro, ali pa podvojeno aro nazaj tir jati. Kakor priznano, plačal se je znesek 220 gld. o sklepanji pogodbe na drugo pošiljatev prešičev; ako se ni kaj diuzega posebej dogovorilo, se ima smatrati to plačilo kot ara. Sicer zanika toženec, da bi se bil plačal oni znesek kot ara, trdeč da se mu je le dal na račun kupnine. Ali takšnega posebnega dogovora ni bilo, ga tudi toženec ne trdi, niti ne po-skuša dokazati. Radi tega je bilo tudi odveč, razsoditi na kako prisego, ker se smatra zgornje plačilo itak uže kot ara v zakonitem smislu; z druge strani ni bila prisega primerna gledč na § 203. o. s. r. ker ne vsebuje dejstva. Razmotrivanje, ali je vsprejel tožitelj po priči D. od toženca mu vrneni znesek 220 gld. nepogojno, je nepomembno, ker se ne more smatrati tožitelja obvezanega, izjaviti se priči D. o tem z izrekom, kateri bi ga mogel obvezati napram tožencu. Jedro predležeče pravde leži pač v tem, ali je toženec kriv, da se pošiljatev ni izvršila, ali ne kri v? Trditi se pa mora, da je kriv. Kajti toženec skuša dokazati s toži-teljevim pismom z dne 8. decembra 1892. I., da je predrugačil tožitelj ž njim prvotni dogovor, po katerem bi se bilo za-
80
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
klati moralo II. decembra 1892. 1. naročenih 20 prešičev, a 12. decembra 1892. 1. oddati jih na Ljubljanski kolodvor, od koder bi se odposlali v Lienz na Tirolsko. Vsled onega pisma pa je bil baje toženec obvezan prešiče zaklati-še le 19. decembra 1892. 1. A toženec napačno tolmači pismo: kajti le-to spisalo se je v četrtek 8. decembra 1892. 1. Če veli tožitelj: »zakolji prešiče od tega ponedeljka računši čez 8 dnij», mora se jemati le ponedeljek v tednu v poštev, to pa je 5. decembra 1892. L, ne pa prihodnji ponedeljek (12. decembra 1892. 1.), kajti v tem slučaji rabil bi se bil sigurno izraz: »od prihodnjega ponedeljka čez osem dnijc. Pismo z dne 8. decembra 1892. 1. torej ni predrugačilo prvotne pogodbe; naj se suče na desno ali na levo, pokaže se vedno le ponedeljek 12. decembra 1892. 1. kot oni dan, katerega bi se bili imeli zložiti prešiči na Ljubljanskem kolodvoru za odpošiljatev v Lienz. A o tem tudi toženec ni nikdar dvomil. To dokazuje njegova brzojavka z dne 12. decembra 1892. 1., s katero javi tožitelju, da je zaklal 19 prešičev, proseč ga za odgovor, kam naj se pošljejo prešiči. A to brzojavno vprašanje je bilo odveč, kajti iz pisma, poslanega mu dne 8. decembra 1892. 1. posneti je moral, kam naj odpošlje prešiče, sicer pa je kaj dobro vedel tožiteljevo bivališče, kateremu brzojavi dne 19. decembra 1892. 1., daje sedaj uže prodal prešiče! Sodišče bi bilo moralo torej ugoditi tožbenej zahtevi nepogojno brez sleherne prisege; a ker se ni pritožil tožitelj zoper nalaganje priseg, se je potrdila razsodba prvega sodišča.
Ničnostno pritožbo spojeno zizvanredno revizijo je odbilo najvišje sodišče na Dunaj i z naredbo z dne 28. novembra 1893, št. 13603: uvažuje, da trdi sicer toženec, da se je zgodila ničnost s tem, da je višje sodišče odredilo nov rok v svrho položitve prisege; ali toženec ni stavil nobenega predloga v tem oziru, temveč izpodbijal je le razsodbo višjega sodišča, češ da ni utemeljena na stvarnej podstavi, da dejstva, na katera se opira, niso resnična, zaključki obeh nižjih instanc napačni. Toženec zahteva tudi, naj se ponovi razprava ali popolni, naj se odbije tožba ali pogojno ali nepogojno. A iz vsega tega sledi, da je pritožba v resnici le revizija, nedopustna po določilih §-a 51. d v. dekr. z dne 24. oktobra 1845, št. 9069. z. j. z., ter se je morala radi tega odkloniti.
Dr. B.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
81
d) Ugovor naturalnega priposestovanja proti zemljeknjižnemu lastniku je dopustljiv. — „Mala fides" pri priposestovanji. — Domneva govori za „bona fides".
Mestno del. okr. sodišče v Novem mestu je v pravdi cerkve sv. Urha v Ž. proti Jožetu K. iz Ž. radi priznanja lastninske pravice do pare. št. i in 432 kat. obč. Z. z razsodbo z dne 8. aprila 1892, št. 3372 po rednem ustnem postopanji tožbeni zahtevek odbilo iz sledečih
razlogov:
Po zemljeknjižnem izpisu vknjižena je na zemljišči vlož. štev. 269 kat. obč. Ž. lastninska pravica za cerkev sv. Urha v Z. K temu zemljišču spadata stavbišče pare. št. 1 in pa vrt pare. št. 435. Obe ti dve parceli, kateri sta v starem katastru zaznamovani kot stavbišče pare. št. 431 ter 432 in se glede obsega s temi ujemata, poseduje po izpisih iz nastavka o meri in precenitvi starega katastra cerkev sv. Urha v Z. kot pašnik pare. št. 431, travnik pare. št. 432 in stavbišče pare. št. 1, odkar obstoji kataster. Tega ne zanika toženec, dasi ugovarja, da sta se ti parceli po pomoti vsprejeli v zemljeknjižno mapo in pa v stari kataster, na kar se pa ni ozirati gledč na to, da bi toženec moral pomoto katastru kot javni listini dokazati, da pa za to ni ponudil nobenega dokaza. Tožiteljica trdi, da sta se prepirni parceli od oskrbništva cerkve sv. Urha v Ž. uže od pamtiveka prepuščali dotičnim cerkovnikom te cerkve v užitek mesto plačila za njih cerkovniška opravila. Cerkovnik je bil pri tej cerkvi od 1. 1838. do 1. 1875. Anton K., oče tožencev, in od 1. 1875. do konca 1. 1882. toženec sam. Oba uživala sta za to omenjeni parceli. Sedaj si pa toženec prllastuje kos stav-bišča pare. št. 1 s i84Q° površine in kos vrta pare. št. 432 s 6"4[Z10 površine in sicer s tem, da na teh parcelnih kosih travo in otavo kosi, živino pase in vse druge koristi uživa. Toženec priznava, da je bil njegov oče Anton K. mlajši cerkovnik pri omenjeni cerkvi od 1. 1838. do 1. 1875., da je po njegovi smrti on sam — toženec — to službo opravljal do konca 1. 1883., pripozna tudi, da prepirna dela parcel poseduje in uživa v površini od tožiteljice navedeni, zanika pa, da bi bila njegov oče in on v svoji lastnosti kot cerkovnika uživala prepirna predmeta kot plačilo za cerkovniška opravila, ter se sklicuje na priposestovanje lastninske pravice.   Za
6
H-2
razsojo te pravde merodajno je vprašanje, jeli so na strani tožen-čevi potrebščine priposestovanja ali ne. Po priznanji tožiteljičinem in po izpovedbah šesterih prič dokazano je, da je toženec Jože K., ako vračuni čas svojega prednika Antona K. ml., čegar posestvo je z izročilno pogodbo z dne 9. januvarija 1873. 1. po singularni sukcesiji prevzel, izvrševal od 1. 1838. naprej na prepirnih delih parcel posestna dejanja. Dve priči potrdili sta pa tudi, da je uže posestni prednik Antona K., tožencev stari oče, Anton K. starši, prepirna predmeta posedoval in užival še pred letom 1838. Za pri-posestovanje potrebni čas §-a 1472. in 1493. obč. drž. zak. je torej dokazan, ter je le vprašanje, je-li so dane tudi druge posest zadevajoče potrebščine in če priposestovanja ne ovira tožiteljičina trditev, da sta toženec in njegov oče na prepirnih predmetih imela samo užitek.
Priče Martin S., Miha B., Jernej B., Tomaž K. in France B. sicer trde, da sta imela toženec in njegov oče Anton K. ml. na prepirnih parcelnih delih le užitek in sicer kot plačo za cerkovniška opravila, toda te priče ne vedo ničesar iz lastne neposredne vednosti, ampak le, kar so slišale govoriti. Pričevanje takih prič je pa glede na to, da se jim to, kar so slišale, ni povedalo z dolžnostjo povedati resnico, prenezanesljiv indic, da bi se mu mogla pripisati kaka dokazilna moč. Tudi okolščina, katero sta navedli dve priči, da je toženec leta 1884., ko Je D'' odpuščen iz cerkovniške službe, Tomaža K., ki je stopil na njegovo mesto kot cerkovnik, prosil, da bi mu dovolil na prepirnem delu vrta pare. št. 432 kapus nasaditi, na kar mu je Tomaž K. prepustil zahtevani parcelni del v rabo, ne zadostuje, da bi se mogla navedena tožiteljičina trditev smatrati kot dognano. Dasi sta to okolščino svedoka soglasno potrdila, tega vender ni smatrati izvensodnim priznanjem v smislu §-a 110. o. s. r., kajti po tej določbi zahteva se, da se priznanje stori na vprašanje koga, o katerem priznalec ve, da mu je na tem, da izve resnico, tega pa ni v predležečem slučaji. Toženec ni priznal na nobeno tako vprašanje, še manj je pa imel »animus con-fitendi« t. j. voljo kaj priznati, da bi tožiteljica imela formalen dokaz v rokah. Pa tudi, če bi bilo omenjeno okolščino smatrati iz-vansodnim priznanjem in bi bil toženec tožiteljičino pravico priznal, vender ne bi moglo tako priznanje, ker se je storilo 1. 1884,, torej po preteku z letom 1838. začete in 1879. leta uže pretekle pripo-
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
83
sestovalne dobe na noben način pretrgati uže končanega priposesto-vanja. Tako priznanje se pa v predležečem slučaji tudi ne bi moglo smatrati kot odpoved priposestovanja, ampak le, da se je storilo iz pomote v pravu. Tožiteljici se torej ni posrečilo dokazati s svojo na določbo §-a 1462. obč. drž. zak. opirajočo se trditev, da sta uže toženec in njegov prednik Anton K. prepirna parcelna dela imela le v užitek mesto plače za cerkovniška opravila. Ker pa tožiteljica nepoštenosti v posesti tožence vi, kakor tudi v posesti Antona K., ni dokazala, so vse posest zadevajoče potrebščine priposestovanja na strani toženčevi, ter je toženec dokazal priposestovanje prepirnih parcelnih delov. Tožbeni zahtevek moral se je torej odbiti.
Višje deželno sodišče v Gr. je z razsodbo z dne 13. oktobra 1892, št. 8107 razsodbo prve instance premenilo ter tožbenemu zahtevku ugodilo iz sledečih
razlogov:
Kedor opira priposestovanje na čas 30 ali 40 let, mu ni treba navesti postavnega naslova. Če se pa proti njemu dokaže nepoštenost v posesti, izključi to tudi v daljšem času vsako priposestovanje. V tem stavku §-a 1377. obč. drž. zak. je najti razsojo pred-ležeče pravde. Toženec dognal je sicer po pričah, da so on in njegovi posestni predniki neprenehoma posedovali prepirna parcelna dela več, kakor 40 let. Po prej omenjeni določbi obč. drž. zak. tožencu ni treba dokazati pravnega naslova. Vkljub temu stvarna posest ni sposobna za priposestovanje tedaj, ako se dokaže, da je toženec, oziroma da so tudi njegovi posestni predniki vedeli, da jim manjka pravni naslov do lastninske pravice. Tak dokaz se pa naravno ne more doprinesti neposredno, dovolj je, da se dokažejo okolščine, iz katerih se more sklepati na »mala fides« v posesti. V tem oziru omeniti je najprej, da toženec proti neprepirni okol-ščini, da je cerkev sv. Urha v Z. zemljeknjižna lastnica prepirnih parcel v celem obsegu kakor tudi gledč posameznih delov, ničesar drugega ne ugovarja, kakor da sta zemljeknjižna mapa in kataster po pomoti, oziroma nepravilno sestavljena ter da spadata prepirna parcelna dela k. stavbišču pare. št. 2, pravi pa tudi takoj, da te trditve ne more dokazati. Dalje je v poštev vzeti iz vsega pravdnega obsega razvidna bistvena okolščina, da so bili toženec, njegov  oče in  stari  oče,   ki  so  prepirna parcelna dela  posedo-
6*
Hi
vali in uživali nastavljeni pri cerkvi sv. Urha v Ž. kot cerkovniki, ter da so se vršila takoj, ko je toženec pustil cerkovniško službo, glede daljnjega užitka prepirnih parcelnih delov pogajanja. Posebno važna je v tem oziru po več pričah potrjena okolščina, da je toženec leta 1884., ko je prepustil cerkovništvo Tomažu K., od njega si izprosil dovoljenja, da sme na prepirnem vrtu, katerega je prej užival, nasaditi kapus, kar se mu je dovolilo proti temu, da pomaga pri cerkovniških opravilih. Toženec prizna tudi sam, da se je izjavil leta 1888. proti župniku Antonu K-u in cerkvenemu ključarju Tomažu K., da je pripravljen cerkvi odstopiti kje drugje kak del svojega zemljišča za prepirna parcelna dela, katera neobhodno potrebuje. Ce se uže iz teh po preteku časa priposestovanja pripe-tivših se okolščin more sklepati na mnenje, katero so toženec in njegovi posestni predniki imeli gledč pravne podlage njih posesti, se more to še z večjo gotovostjo sklepati iz okolščin, katere so priče potrdile in ki sezajo v preteklost. Priče Martin S., Miha B. in Jernej B. so izpovedali, da se je vedno in splošno govorilo, da sta toženec Jože K. in njegov oče Anton K. užitek prepirnih parcelnih delov imela le kot plačo za cerkovniška opravila. Priči Jernej D. in Tomaž K. sta celo potrdila, da se je toženec sam tako izrazil. Konečno navedel je priča France V., da je večkrat celo slišal, da sta prepirna parcelna dela cerkvena last. Za dognano je torej smatrati, da toženec in njegovi posestni predniki niso nikoli svoje posesti na prepirnih zemljiščih smatrali kot lastninsko posest, ampak so dobro vedeli, da sta se jim ista dala le v užitek, da so jih torej posedovali na tak način in na taki podlagi, ki nikakor ni sposobna, da bi je mogli priposestovati (§-a 1462. in 1477. obč. drž. zak.) Tožbeni zahtevek je torej utemeljen in se mu je moralo  ugoditi.
Najvišje sodišče premenilo je z razsodbo z dne 7. febru-varija 1893, št. 1001 razsodbo druge instance in odobrilo prvosodno razsodbo.
Razlogi:
Tožencev ugovor, da je na podlagi naturalne posesti pripo-sestoval lastninsko pravico, dopustljiv je z ozirom na določbo §-a 1498. obč. drž. zak.
Oba nižja sodišča sta stvarno smatrala dognanim, da sta toženec in oziroma njegov pravni prednik Jože K. od tožiteljice vin-dikovana zemljiška kosa uživala do 1893. leta 40 in več let nepre-
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
85
nehotna in neomejeno. Postavnost te posesti nima dokazati toženec, pač pa bi dokaz nepoštenosti izključil priposestovanje. Ta dokaz doprinesti je pa tožiteljičina naloga (§ 1477. obč. drž. zak.) V tem oziru trdi sicer tožiteljica, da sta toženec in njegov oče prepirna parcelna kosa kot užitek imela mesto plačila za cerkovniška opravila. Tožiteljica pa ni dokazala, da bi obstalo tako razmerje, ki bi vender le moralo imeti za podlago službeno pogodbo, ker se to, kar morajo od nje navedene priče izpovedati, opira le na neodlo-čilno govorico ljudij. Gre torej le zato, če so, ne glede na ta za izključenje priposestovanja merodajen direkten dokaz, okolščine do-gnane, iz katerih se bi indirektno moglo sklepati, da sta toženec in njegov pravni prednik kako posestno razmerje, ki po §-u 1462. obč. drž. zak. ovira priposestovanje, odločno priznala. Ta dokaz, ki se ujema zv§u 1377. navedenim dokazom nepoštenosti (§ 319. ibid.), skušala je druga instanca izvajati iz različnih v pravdi deloma priznanih izjav toženca in njegovega prednika Antona K. Temu se pa ne more pritrditi. Po §-u 338. obč. drž. zak. govori domneva za poštenost posesti. Ta domneva je v predležečem slučaji tembolj odločilna, ker se ni dalo dognati, da bi bil oskrbnik cerkvenega premoženja sploh kedaj kaj ukrenil, kar bi nasproti 40letni naturalni posesti kazalo na pravice lastnika. Iz zemljeknjižnega izpisa razvidno je marveč, da se je cerkveni posestni stan brez ozira na obstanek stare zemljiške knjige še le na podlagi poizvedovalnega zapisnika z dne 22. februvarija 1885. ^a. vpisal v zemljiško knjigo. Če se uvažuje, da tožiteljica ne zahteva celih v katastralno podobo parcel št. 1 in 432 spadajočih zemljišč, ampak le določna majhna kosca, ki sta, kakor kaže mapa, vsaj deloma združena z neprepirnim zemljiščem toženčevim, če se dalje uvažuje, da se meje med tožen-čevim posestvom in cerkvenim zemljiščem niso nikdar določile, kakor to sledi iz izpovedbe priče Mihe B., da so se torej kot cerkovnikovi dohodki tudi druga sedaj neprepirna zemljišča uživala, da nedostaje vsake zanesljive podlage za pravo presojo onih izjav toženčevih in njegovega očeta, iz katerih bi se mogla sklepati vednost o nepoštenosti posesti, in če se uvažuje, da tožiteljica v tožbi trdi, da se je službeno razmerje baje začelo 1. 1838., dočim je iz izpovedeb prič razvidno, da so prepirni svet posestniki sosednega zemljišča t. j. rodbina toženčeva, uže prej uživali, ne morejo one raznovrstne izjave in omembe, katere poudarjajo razlogi druge instance, kakor
86
tudi ne ona opazka toženčeva, ki je merila na to, da bi se rad z dobra poravnal, zadoščati, da bi se mogel v §-u 1477. obč. drž. zak. zahtevani dokaz o nepoštenosti v posesti oziroma o samolastni premembi naslova posesti smatrati doprinešenim. Radi tega pa je razsodba prvega sodnika postavno in stvarno utemeljena.
H. Stitrm.
e) Pristojnost mestno delegovanih okraj sodišč za proti tožbe.
Julijana F., posestnica v Kurji vasi, vložila je kot pravna naslednica Matije Z. proti ml. Ludoviku Z., posestniku v Kurji vasi, kojega zastopa Jakob Z., tovarniški uradnik v Admontu na Zgornjem Štajerskem, pri m. del. okrajnem sodišči v Ljubljani tožbo radi plačila 850 gld. s pr. V tožbi poudarjala je tožiteljica sama, da je postavni zastopnik toženega ml. Ludovika Z. njegov oče Jakob Z., fabriški delavec v Admontu, in ima torej tudi ml. toženec postavno svoje bivališče v Admontu. Ker je pa ml. toženec po svojem očetu proti tožiteljici vložil pri m. del. okrajnem sodišči v Ljubljani tožbo radi 158 gld. 27 kr. s pr. in ker pravda o tej tožbi še ni končana, trdila je tožiteljica v svojej tožbi, da je m. del. okrajno sodišče Ljubljansko pristojno tudi za razsojo o njeni tožbi v smislu določila §-a 33. zak. z dne 20. novembra 1852, št. 251. drž. zak. kot »forum reconventionis«. Proti tej tožbi ugovarjal je toženec nepristojnost m. del. okrajnega sodišča Ljubljanskega ter trdil, da dovoljuje § 33. civ. jur. n. le premembo krajne, nikakor pa ne stvarne kompetence. Za njegovo tožbo bilo je sicer m. del. okrajno sodišče Ljubljansko pristojno, ker znaša pravdni znesek le 158 gld. 27 kr.; nasprotno iztožuje pa tožiteljica znesek presegajoč 500 gld. in torej m. del. okrajno sodišče kot tako stvarno ni pristojno. V svojej repliki trdila je tožiteljica, da se protitožba le tedaj v smislu §-a 33. civ. jur. n. ne sme vlagati pri istem sodišči, če spada protitožba pred realno ali pa pred kako posebno kavzalno instancijo, česar pa v tem slučaji ni. Če je pa m. del. okrajno sodišče oddelek deželnega sodišča, se pa tožba tudi ne sme zavrniti, temveč mora se v smislu določila §-a 15. lit. d) civ. jur. n. odstopiti deželnemu sodišču. Toda tudi proti temu upiral se je toženec ter pristavil, da se m. del. okrajno sodišče v Ljubljani nikakor ne sme smatrati oddelkom deželnega sodišča Ljubljanskega.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
87
Okrajno za m. del. sodišče Ljubljansko ugodilo je z razsodbo z dne 28. februvarija 1893, št. 2877 toženčevemu ugovoru nepristojnosti ter vrnilo tožiteljici tožbo iz le-teh razlogov:
Toženec ugovarjal je nepristojnost tega sodišča. V tem oziru pripoveduje tožiteljica v svojej tožbi sama, da je postavni zastopnik ml. toženca njegov oče Jakob Z., tovarniški uradnik v Admontu na Zgornjem Štajerskem, in da ima torej ml. sin postavno svoje bivališče v Admontu, da je pa toženec po svojem očetu vložil pri tem sodišči proti tožiteljici tožbo radi 158 gld. 27 kr. s pr., o kateri še ni izešla pravomočna razsodba, in da je torej to sodišče pristojno za njeno protitožbo. — § 33. zak. z dne 20. novembra 1852, št. 251. drž. zak. dovoljuje sicer res, da se smejo vlagati protitožbe, tudi če nimajo s predmetom prve tožbe nobene zveze, dokler se o prvi tožbi ni pravomočno razsodilo, pri istem sodišči, pri katerem se je vložila prva tožba. Nasprotno se pa v slučaji, če spada tožba ali protitožba po svojem predmetu k realnemu ali posebnemu predmetnemu sodišču, protitožba ne sme vsprejeti od istega sodnika. Pri tem določilu treba je pa uvaževati, da ono, oziroma § 31. in nasled. ustanavljajo le izjeme §-a 13. in nasled. kakor kažejo uže dotični nadpisi, oziroma izjeme principa §a 13. jur. n., po katerem je vlagati redno vse tožbe pri tistem okrajnem sodišči ali pri tistem sodišči I. instance, v čegar okraji ima toženec za časa vložitve tožbe svoje redno bivališče. § 33. j. n. ustanavlja torej le izjemo gledč krajne pristojnosti. Po besedilu §-a 13. jur. n. razločujeta pa sledeča §-a 14. in 15. natanko, katere pravdne zadeve so se pridržale sodnim dvorom I. instance in gledč katerih pripada osebna podsodnost mestno delegovanim okrajnim sodiščem. Le-ta morejo namreč v okoliši sodnega dvora I. instance soditi le v pravdnih zadevah do najvišjega zneska 500 gld. Če omenja § 33. jur. n. v drugem oddelku le realno in posebno predmetno podsodnost kot izjeme z določilom, da se protitožba v slučaji, če spada tožba ali protitožba po njenem predmetu k jednemu ali drugemu teh sodišč, ne sme vsprejeti pri tistem sodniku, je to pripisovati temu, da more biti v konkretnih slučajih tudi sodišče tiste vrste realno ali posebno predmetno sodišče. V le-tem slučaji pa to sodišče po §-u 15. jur. n. sploh ni predmetno ali stvarno pristojno, in je bilo vsled tega ugoditi ugovoru nepristojnosti.
88
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Tožiteljičino apelacijo zavrglo je višje deželno sodišče v G rade i z razsodbo z dne 9. avgusta 1893, št. 5414-
Razlogi.
Za mesta delegovana okrajna sodišča imajo v smislu §-a 12. jur. n. in min. naredbe z dne 2. oktobra 1854, št  253. drž. zak. različen delokrog, kakor ravno delujejo v svojem ožjem ali širjem okoliši.   Za okolico mesta, v  katerem imajo svoj sedež, torej v svojem širjem okoliši, imajo mestno del. okrajna sodišča, kakor vsa druga okrajna sodišča polno osobno in realno podsodnost. V ožjem okoliši je pa njih kompetenca omejena na pravdne zadeve, katere omenjata §a 15. in 55. jur. n.   V prvi pravdi toženca proti toži-teljici radi 158 gld. 27 kr. delovalo je m. del. okrajno sodišče kot sodišče ožjega okoliša in se je torej smela sedanja tožiteljica, skli -cevaje se na »forum reconventionis«, obrniti le na to sodišče. Vprašanje je torej le, če pristoja m. del. okrajnemu sodišču Ljubljanskemu v svojem ožjem okoliši radi tega širji delokrog, ker deluje kot »forum reconventionis«.   To vprašanje zanikati  se pa mora, kakor je to uže storilo prvo sodišče.   Nič ne opravičuje namreč domnevka, da je hotel zakonodavec v slučajih  protitožbe razširiti stvarno  omejeni  delokrog mestno  del. okrajnih  sodišč v svojem ožjem okoliši. Okolnost, da izključuje §  33. j. n. podsodnost protitožbe samo v slučajih, kadar spada  sporna zadeva pred realno ali kavzalno sodišče, ne more se smatrati dokazom za tožiteljičino mnenje, ker se nanaša navedena določba na vsa sodišča, torej tudi na ona, katera imajo polno osebno sodnost in katera so torej, ako ne gre za realne in kavzalne tožbe, radi svoje v ostalem neomejene kompetence, v obče pristojna za vse protitožbe.   Pri mestno del. okrajnih sodiščih ozirati se je pa pri protitožbah razun na realno in kavzalno sodnost tudi na občo stvarno kompetenco. Kjer slednje ni, tam je tudi ni za protitožbo.   Določilo §-a 33. jur. n. dovoljuje namreč samo premembo krajne, nikakor pa ne stvarne podsodnosti. Tožba se pa tudi ni mogla  odstopiti de želnemu sodišču Ljubljanskemu, ker je  sodnost mestno del. okrajnega  sodišča popolnoma samostojna, ker se je temu upiral toženec, ker se mora ravno razsoditi  spor radi  kompetence  in ker se konečno  določila §-a 15. lit. a) j. n., ker so izjemna določila, ne smejo analogno uporabljati na druge slučaje. X.
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
Kazensko pravo. Tatvina ali zgolj zasebnopravna krivda.
V pravdi Josipa D. proti posestnikom iz V. bilo je pravo-močno razsojeno, da slednji nimajo pravice, pasti svojih ovac na parceli, spadajoči k zemljišču Josipa D. Ker se Miha G. in Janez R. nista brigala za to sodbo, ampak sta tudi nadalje gonila svoje ovce na omenjeno parcelo, je iskal Josip D. pomoči pri civilnem sodniku, ob enem pa stvar ovadil tudi državnemu pravdništvu in s sodbo deželnega sodišča v Ljubljani z dne 4. oktobra 1893, št. 10279. D'la sta Miha G. in Janez R. kriva spoznana tatvine iz sledečih, stvarni položaj pojasnjujočih razlogov:
Posestniki iz V. pasli so v prejšnjih časih svoje ovce na parceli št. 1326 kat. obč. J., ki je pripisana v deželni deski graščini J. Ko je kupil 1. 1886. Josip D. omenjeno graščino, je začel posestnikom iz V. pašo ubranjevati, ker v javni knjigi ni bila vpisana nobena služnost paše za omenjene posestnike. Slednji so ga zavoljo tega tožili zaradi motenja posesti in so s to tožbo tudi prodrli, na kar se je Josip D. poprijel redne pravde, v kateri je izešla sodba z dne 29. septembra 1891, št. 5960, potrjena s sodbo višjega deželnega sodišča v Gradci z dne 4. nov. 1891, št. 16.265. S tema sodbama je bilo pravnomočno razsojeno, da današnjima obtožencema, kakor tudi ostalim posestnikom iz V., ne pristoja na parceli št. 1326 kat. obč. J. nobena pašna pravica in bilo jim je prepovedano zanaprej izvrševati to pravico. Na podlagi priznanja obtožencev imelo je sodišče za dokazano, da njima je bila vsebina teh razsodeb znana in da sta vkljub temu izvrševala pašno pravico na omenjeni parceli. Da sta obtoženca s tem zakrivila tatvino, o tem ne more biti dvoma. Okolnost, da je civilno sodišče uže vmes poseglo ter z izvršilom skušalo pridobiti svoji razsodbi veljavo in pokorščino, namreč nikakor ne more izključiti kazenskosodnega postopanja, ako ima dejanje, s katerim se storilec upira izreku civilnega sodnika, ob enem vse znake v kazenskem zakonu v misel vzetega kaznivega dejanja ....
Ničnostno pritožbo, katero sta oglasila obtoženca proti tej sodbi zavrnilo je kasačijsko sodišče s sodbo z dne 19. janu-varija 1894, št. 13582 bistveno iz sledečih razlogov:
DO
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
Obtoženca naglašata pred vsem, da sta po razsodilih, izdanih v pravdi zaradi motenja posesti, bila v dejanski posesti pašne pravice. V redni pravdi njima je bila sicer ta pravica pravnomočno odsojena, toda s tem zadobil je po njunem mnenji Josip D. le pravico, odpraviti nju iz posesti pašne pravice, kar pa se do sedaj še ni zgodilo; v tistem času vsaj, ko se je dvignila obtožba, zadevna izvršilna prošnja Josipa D. še ni bila rešena, torej ni moči govoriti o tuji, v posesti drugega se nahajajoči stvari (ničnostni razlog §-a 281. št. 9. črka a) k. p. r.) . . . . To pa ni utemeljeno.
V dejanskem oziru naglašati treba pred vsem, da je prvo sodišče izrecno omenilo, da je tudi civilno sodišče zaradi dejanja, katero je predmet kazenskemu postopanju, dovolilo Josipu D. izvršilo. Res je tudi, kar omenja prvo sodišče, da izvršilo, katero je dovolilo civilno sodišče, ne more ovirati postopanja kazenskega sodišča. Neresnična je trditev ničnostne pritožbe, da bi bilo treba poprej izvršiti prisilno izvršilo, predenj bi bilo moči kazenskosodno preganjati dejanje obtožencev. Pravna zmota je mnenje, da paša za obtoženca ni uže s pravnomočnima sodbama postala tuja stvar, ampak da je za to bilo še treba, da se njima po izvršilu odvzame paša. Ničnostna pritožba smatra torej pravno posest obtožencev, o kateri misli, da še obstoji, za enako stvarni posesti in si predstavlja izvršitev razsodbe nalik izvršitvi razsodbe, katera bi določala, da se izroči tožitelju kaka telesna stvar, v katerem slučaji bi zares prisilno izvršilo šlo na to, da se vzame prisojena stvar tožencu in izroči tožitelju (§ 305. obč. sod. r.). Pri tem pa sta prito-žitelja popolnoma prezrla pravno kakovost razsodbe, za katero se tukaj gre. V ti razsodbi se naprvo priznava prosta lastnina toži-teljeva do parcele št. 1326 in nadalje se tožencem naročuje, da ne smejo motiti te lastninske pravice. S prvim stavkom razsodbe ustanovljen je za kazenskega sodnika bistven temelj, da je na parceli št. 1326 rastoča trava postala za tožence tuja stvar. Za to, da se ta del razsodbe uveljavi, ni bilo treba nobenega izvršila. Izvršilo je sploh bilo potrebno in mogoče le za slučaj, da so toženci prestopili v drugem stavku sodbe zadržano prepoved. Za ta slučaj morala se je sodnikova moč poprijeti prisilnih sredstev (§ 310. obč. sod. r.) na takov način, kot se po občnem sodnem redu sploh izsiljujejo dejanja in opustitve.
Iz upravne prakse.
91
Po povedanem sta torej obtoženca nedvomno vzela tuje premakljive stvari iz posesti drugega in je povsem utemeljeno, da se dejanje kvalifikuje za tatvino.J)
• ') Jednako razsodilo je kasacijsko sodišče tudi v svojej razsodbi z dne 24. oktobra 1893, št. 12.416, katera se je priobčila tudi uradno v J. M. 965. Utemeljitev obeh razsodeb je v bistvu soglasna.
Iz upravne prakse.
K §-u 2. zakona z dne 30. marcija 1888, št. 33 drž. zak. o zavarovanji delavcev na slučaj bolezni in osobito o pomenu
»stalna plača".
Okrajna bolniška blagajna v Lj. pozvala je ravnateljstvo mestnega užitninskega zakupa, da zglasi v smislu §-a 31. zakona z dne 30. marcija 1888, št. 33. drž. zak. o zavarovanji delavcev na slučaj bolezni vse svoje uradnike in služabnike v svrho zavarovanja na slučaj bolezni. Ker se ravnateljstvo temu pozivu ni odzvalo, prosila je imenovana bolniška blagajna mestni magistrat v Lj. kot pristojno obrtno oblastvo, naj prisili ravnateljstvo v zavarovanje svojega osobja, odnosno, da odloči, ali je osobje, službujoče pri mestnem užitninskem zakupu, podvrženo zavarovanju na slučaj bolezni v smislu §-a 1. 1. c. ali ne.
Prošnja okrajne bolniške blagajne izročila se je ravnateljstvu napominanega zakupa v izjavo in le-to poudarjalo je v svoji izjavi obrtnemu oblastvu, da mesto lj— sko pobira po svojih užitninskih organih poleg užitnine, katero ima v zakupu, tudi svoje davščine, in sicer: davek na žganje, tlakovine, štantnino in tržno pristojbino. Pobiranje teh davščin in užitnine vrši se v pokritje troškov mestne občine in v korist erara, torej splošno le v javno korist in zategadelj osobje, ki ima pri tem opraviti, ni podvrženo zavarovanju na slučaj bolezni, v smislu §-a 1. zak. z dne 30. marcija 1888, št. 33. drž. zak. Sicer so pa vsi užitninski organi, namreč pazniki, revidenti in mitničarji nameščeni s stalno plačo, katero dobivajo mesečno in katera se jim ne ustavi za bolezni, torej po §-u 2. 1. c. nikakor niso podvrženi zavarovanju.
O tej izjavi obvestila se je bolniška blagajna, toda v svoji protiizjavi izrekla je le znova prošnjo, naj mestni magistrat razsodi o prepirnem vprašanji.
92
Iz upravne prakse.
Mestni magistrat lj—ski je na to odločil, da mestna občina lj—ska ni dolžna zavarovati pri okrajni bolniški blagajni lj—ski na slučaj bolezni uradnikov in služabnikov svojih, ki imajo opravila pri mestnem užitninskem zakupu in pri pobiranji mestnih davščin, ker je smatrati užitninski zakup podjetjem mestne občine ljubljanske in ker so vsi uradniki in služabniki (pazniki, re-videnti, mitničarji) nameščeni s stalno plačo, torej po §-u 2. zakona z dne 30. marcija 1888, štev. 33. drž. zak. niso podvrženi zavarovanju na slučaj bolezni.
Proti odločbi I. instancije vložila je okrajna bolniška blagajna rekurz na c. kr. deželno vlado v Lj. Le-ta je pa z odločbo z dne n. septembra 1893, št. 10398 zavrnila rekurz in potrdila odločbo
I. instancije, ker je potom zakupa po mestni občini lj—ski prevzeto pobiranje erarične užitnine, kakor tudi pobiranje lastnih davščin brez dvoma vršba mestne občine, ker se dalje ni oporekalo, da so organi, ki pobirajo užitnino in druge davščine, nameščeni s stalno plačo in je torej uporabljati § 2. zakona z dne 30. marcija 1888, št. 33. drž. zak.
V ministerskem rekurzu, kateri je blagajna vložila proti odločbi
II. instancije, omenjala je, da se organi, pobirajoči užitnino in ce-starino, ne morejo smatrati kot služabniki mestne občine nameščeni, s stalno plačo, ker jih sme ravnateljstvo brez vsake odpovedi odpustiti iz službe.
Vsled te navedbe odredilo je c. kr. ministerstvo za notranje zadeve, da je poizvedeti službinsko razmerje organov užitninskega zakupa. Po poizvedbah dognalo se je, da so napominani organi nameščeni z letnimi plačami 300 gld. do 600 gld., da se jim izplačujejo plače v mesečnih dekurzivnih obrokih in da velja za obe stranki (služabnika in gospodarja) I4dnevni napovedni rok. Vselej pa si ravnateljstvo pri vsprejemu v službo pridrži pravico, služabnika takoj (brez odpovedi) odpustiti, ako ga zasači pri nepoštenem dejanji. Če zboli služabnik, izplačuje se mu plača tri mesece in še le četrti mesec se mu ustavi.
Z odločbo z dne 23. decembra 1893. št. 29916 je potem c. kr. ministerstvo za notranje zadeve rekurz okrajne bolniške blagajne zavrnilo ter potrdilo odločbi nižjih instanc iz razlogov navedenih v dotičnih odločbah. — k.
Književna poročila
93
Književna poročila.
Mjeseinik pravničkoga druitra u Zagrebu prinaša v br. 1 za mesec januvarij sledeči razpravi: Državo - pravni položaj monarka. Napisao dr. Hugo Stefanič. — Naobrazba praktičnih pravnika. — V br. 2 za mesec februvarij nadaljuje se razprava dra. H. Štefaniča, ter priobčuje razpravica Št. Popoviča: Ima li mjesta preboju parbenih troškova, kad sudbeni stol riešava žalbu ništovnu po §-u 66. zak. od 8. svibnja 1890. o postupku u slučajevih smetanja posjeda? V tej številki natisnjena je tudi še razprava dra. J. Zaharja: Pristojbe, za koje odvjetnik jamčiti mora.
Pandekte Henrika Dernburga. — Preveo dr. Lazo Kostič. Prvi snop.
— U Zagrebu. 1893. — Ta knjiga je ravnokar izešla kot V. zvevek znanstvene knjižnice, katero izdaje kr. hrv. slav. dalm. zemalj. vlada.
Le statut de Raguse. Codification insedite du XIII. siecle, par V. Bo-gišic. — Pariš. 1894. — 8°. 44.
Studie iiber den Theilbau in der Landwirtschaft, besonders in Dalmatien. Dr. Vladimir Pappafava. — Innsbruck. 1894.
Unternehmer und Unternehmergeivinn. Dr. A. Komer. — Na Dunaji. 1893. — Manz.
Die Intervention nach osterr. Redite.   Dr. J. Eckstein. — Leipzig. 1893.
— Dunker & Humblot.
Der Causalitatsbegriff in der Philosophie und im Strafrechte. Dr. R. Horn.
— Leipzig. 1893. — Dunker & Humblot.
Civilprocessuale Grundsatze. Studie zu dem osterr. Regierungsent\vurfe einer C. P. 0. vom Jahre 1893. Dr. S. Kornfeld. — Leipzig. 1893.
Lehrbuch des katholischen Kirchenrechts mit besonderer Beriicksichti-gung der particularen Gestaltung desselben in Oesterreich. Dr. C. Gross.
— Na Dunaji. 1894. — Manz. — 8°. XII in 426 str.  Cena 6 gld. 60 kr.
Das KirchenpatronatsreclU und seine Entuicklung in Oesterreich.   Dr. L. Wahrmund. — Na Dunaji. 1894. — Alf. Holder. — 8°. Str. 184. Cena 2 gld. Commentar zum allg. Handelsgesetzbuche.  Dr. H. Staub. — Berlin. 1893.
— J J. Heine.
Handeln auf eigene Gefahr. Ein Beitrag zur Lehre vom Schadenersatz. II. natis. — Dr. J. Unger. — Jena. 1893. — G. Fischer.
Sammlung der civilreclitlichen Entscheidungen des obersten Gerichtshofes. Pfaff, Schey und Krupskrv. — 27. knjiga. — Na Dunaji. 1893. — Manz. — 928 str. Cena 6 gld,
Das Executionsverfahren gegen Gemeinden mit besonderer Riicksicht auf die osterr. Gesetzesrorlage. Dr. F. Meili. — Na Dunaji. 189.1. — 33 str.
Vereinigung und Trennung von Gemeinden. Dr. C. Brochauser. — Na Dunaji. 1893. — Manz. — 144 str.
94
Razne vesti.
Razne vesti.
V Ljubljani, dne 1B. marcija 1894.
— (Iz kronike društva „P ravnik a".) Ker se je gospod dr. V i k t o r S u p a n za nekoliko mesecev preselil iz Ljubljane v Trst, izstopiti je moral začasno iz odgovornega uredništva našega lista.
— (Osobne vesti.) Imenovani so: predsednikom okrožnega sodišča v Rovinji deželnega sodišča svetnik v Trstu A. Tuschar; sodni pristav deželnega sodišča v Trstu D. Harabaglia okrajnim sodnikom v Poreču; pristavom pri okrožnem sodišči v Gorici R Musina, sodni pristav v Ajvdovščini, pristavom pri okrožnem sodišči v Rovinji dr. A. Bazze-latti, sodni pristav v Pazinu ; sodnimi pristavi avskultanti: R. Pistotnig za Pazin, dr. A. Signori zaPulj, G. Parisini za Trst, dr. A. Giaco-melli za Pazin in dr. Hugon Pangraziza Tolmin; pravni praktikant pri deželnem sodišči v Ljubljani Fran Regallv avskultantom za Kranjsko; avskultanti za Primorsko pravni praktikanti: dr. Karol Garavini, Peter Pinancig, Ivan Dougan, dr. Viktor Cesciutti in O. Brelich; poštnim komisarjem v Inomostu poštni koncipist Henrik Hofer v Trstu; poštnimi koncipisti v Trstu praktikanti: K. S e i t n e r, Fr. Vidmar, dr. T. Sweceny in R. Czarda; poštnim prakti-kantom v Trstu dr. Ivan Slejko. — Premeščeni so: sodni pristavi : Jo s. Platzer iz Pulja v Sežano, dr. Henrik Turna iz Tolmina v Ajdovščino, prideljen pa okrožnemu sodišču v Gorici, N. Milinovich iz Pazina v Koper; poštni komisar dr. Hugon M i cula iz Zadra v Trst; poštni praktikant Julij Frank iz Spljeta v Opatijo. — Umirovljen je sodni pristav v Ptuji Ivan Langerholz. — Notar v Senožečah Gustav Omahen premeščen je v Postojino.
— (Umrl) je dne 4. marcija t. 1. v Škofji Loki c. kr. avskultant Makso Logar. Pokojnik služboval je kot kazenski sodnik v Ilirski Bistrici, Radovljici in Škofji Loki ter bil kot vesten in uzoren sodnik z obilim znanjem in kot iskren rodoljub povsod priljubljen. Tudi našemu listu bil je pokojnik zvest in marljiv sotrudnik ter bi bil brezdvomno postal odličen član slovenskega pravništva, da ga ni prerano dohitela smrt.  N. v m. p.!
— (Novi kazenski zakon) prišel je v razgovor v poslanski zbornici. Glede posvetovanja o njem vsprejela je zbornica predlog odsekov, da se ima vršiti skrajšano. Vsi predlogi in dodatki oglasiti se morajo uže pri generalni debati. Posebna razprava in posebno glasovanje vršilo se bode le o paragrafih, glede katerih so bile nasvetovane premembe. Če se premeni kak paragraf, odkazati ga je odseku, da premeni druge, ž njim v zvezi stoječe določbe. — V gosposki zbornici prišel je pa v razgovor načrt zakona o opravilih na obroke.
Pregled pravosodstva.
95
Pregled pravosodstva.
236. Očetova pravica, zahtevati na podlagi izročilne pogodbe, da mu „po potrebi" obdelujejo otroci njegova polja, pristoja le prvotnemu upravičencu ter se ne more odtujiti.
R. z dne 11. oktobra 1893, št. 9931. G. Z. št. 7 ex 1894.
237. Slučaj, omišljen v §-u 430. obč. drž. zak., provzroči nemogočnost, izpolniti pogodbo napram prvemu kupcu. Oškodovana stranka sme takoj vtožiti škodo.
R. z dne 6. oktobra 1893, št. 11095. J. B. št. 7 ex 1894.
238. V smislu §-a 836. obč. drž. zak. po sodniku imenovani oskrbnik vkupne lastnine smatrati se mora pooblaščencem solastnikov. 0 njegovih iz oskrbništva proti solastnikom nastalih tirjatvah razsojevati se more le potom redne pravde
0. z dne 29. novembra 1893, št. 13979. G. Z. št. 10 ex 1894.
239. Odškodnina za bolečine je odškodnina za telesne bolečine, pa tudi za moralične muke. Moralična muka je pa tudi skrb za lastno bodočnost ter za bodočnost rodbine. (§-a 1325. in 1326. obč. drž. zak.).
R. z dne 13. decembra 1893, št. 14254. J. M. 984. G. Z. št. 10 ex 1894.
240. Ne z zagotovilom poroštva (§. 1346. obč. drž. zak.) temveč šele s plačilom dolga zadobi porok tirjatev na povračilo proti glavnemu dolžniku (§ 1358. 1. c.) — Tirjatev na povračilo se torej v konkurzu dolžnika ne more konpenzovati (§ 21. k. r.) — S tem, da porok v pokritje dolga da menico, ne plača, pač pa obljubi plačilo.
R. z dne 24. oktobra 1893, št. 11489. J. M. 969. G. Z. št. 10 ex 1894.
241. Po §-u 11. zak. z dne 25. julija 1871, št. 96. drž. zak. zadobe pri sestavi novih zemljiških knjig obstoječe vknjižbe, ki se v urejevalnem postopku niso izpodbijale moč zemljeknjižnih vknjižb. To pa ne velja samo glede lastninske pole, ampak tudi glede posestne pole. Tu navedeni deli so torej deli zemljeknjižnega vložka. V deželnih zakonih je odrejeno, da mora zaznamovanje zemljiških delov v zemljiški knjigi biti jednakokatastral-nim in katastralne mape. Te mape so torej bistveni del zemljiške knjige ter popolen dokaz obsega v posestni poli zaznamovanih zemljišč.
R. z dne 20. decembra 1893, št. 14740. G. Z. št. 9 ex 1894.
242. Vknjižba v zemljiški knjigi oziroma zaznamba v posestni poli sama na sebi ne zadostuje v dokaz lastninske pravice, ter ne more ubraniti dokaza boljše pravice naturalnega posestnika.
R. z dne 17. januvarija 1894, št. 15141. J. B. št. 9 ex 1894.
243. Za zaznambo spornosti vknjižbe v smislu §-a 66. zemlj. zakona zadostuje trditev, da se je izvršila vknjižba vsled kaznivega dejanja ter dokaz vložene ovadbe, ni pa treba, da bi oni izvršil kaz. dejanje, oziroma se ga udeležil, v prid kateremu se je vknjižilo.
O. z dne 17. oktobra 1893, št. 12381. G. Z. št. 7 ex 1894.
96
Pregled pravosodstva.
244. Izvršilne prošnje, namenjene za izvršitev v javnih knjigah, morajo imeti vsaj zaznambo zemljišč v jeziku, običajnem pri rekvirovanem sodišči.
O. z dne 7. novembra 1893, št. 13100. G. Z. št. 8 ex 1894.
245. Predpis §-a 4. n. p. m. z dne 25. januvarija 1850, št. 52. drž. z. se ni predrugačil po zakonu z dne 20. novembra 1852, št. 251. drž. zak.
R. z dne 31. avgusta 1893, št. 8442. G.*Z. št. 3 ex 1894. J. M. 952.
246. V slučajih dvor. dek. z dne 4. junija 1789, št. 1015 f. z. j. z. nima toženec pravice, zahtevati povrnitev troškov.
O. z dne 19. decembra 1893, št. 14733. J. B. št. 7 ex 1894.
247. Tudi inozemec, katerega bivališče je znano, je odsoten v smislu nar. fin. min. z dne 4. septembra 1852, št. 30830. Uradoma mu imenovani kurator je uže s tem prost pristojbin, ne da bi bilo treba mu tega posebej dovoliti.
0. z dne 19. decembra 1893, št. 14781. J. B. št. 9 ex 1894.
248. Izvršitelj dokazati mora, da se sme izvršencu po §-u 150. obč. drž. zak. na imetje njegovih otrok dovoljeni užitek bodisi povsem, ali vsaj deloma eksekvovati.
R. z dne 14. novembra 1893, št. 13362. G. Z. št. 10 ex 1894. (Višje sodišče dovolilo je sekvestracijo z ozirom na dvor. dekr. z dne 29. majnika 1845, št. 889. z. j. z.)
249. Za pričetek eksekutivnega postopanja mora zasebna listina vsebovati „titulus debendi".
O. z dne 10. januvarija 1894, št. 194. J. B. št. 8 ex 1894, 250. Gostaščina in šolske doklade nimajo značaja občinskih doklad, katere je plačati od zemljišč.  Pri razdelitvi skupila se torej ne morejo smatrati kot prednostne tirjatve.
O. z dne 30. avgusta 1893, št. 8890. G. Z. št. 4 ex 1894. J. M. 946.
251. V kolikor je treba omejitve prostosti v dovršenje druzega de-likta, se ne more dejanje kaznovati tudi po §-u 93. k. z.
R. z dne 11. novembra 1893, št. 9358. G. Z. št. 3 ex 1894.
252. V kolikor se zahteva za gradnjo stavbe konsenz, spada taisti med odredbe o javnih zadevah. (§-a 104. in 105. k. z.)
R. z dne 16. oktobra 1893, št. 8154. G. Z. št. 7 ex 1894.
253. Solastnik, kateremu se solastnina (§ 825. obč. drž. zak.) zaupa, zakrivi izneverjenje, če razpolaga z deleži solastnikov na način, ki je naveden v §-u 183. k. z.
R. z dne 21. oktobra 1893, št. 8860. G. Z. št. 9 ex 1894.
Slovenski Pravnik" izhaja 15. dne vsacega meseca in dobivajo ga člani društva „Pravnika" brezplačno; nečlanom pa stoji za vse leto 4 gld.,
za pol leta 2 gld.
Uredništvo je v Ljubljani, štev. 5 v Gospodski ulici; upravništvo pa na Križevniškem trgu štev. 7.
Naznanilo.
Zbirka obrazcev za slovensko uradovanje pri sodiščih. I. Obrazci k občnemu sodnemu redu I. zvezek.
Ta knjiga, katera se dobiva v „Narodni tiskarni" in pri g. A. Zagorjanu velja 1 gld. 40 kr.,
po pošti sprejeta pa 1 gld. 50 kr.
8
Kazensko-pravdni red
z dne 23. maja 1873 štev. 119 državnega zakonika
z dodanim
zvršitvenim propisom
drugimi zakoni in ukazi kazenski postopek zadevaj očimi.
I. natis. Izdalo društvo „Pravnik" v Ljubljani. Natisnila in založila _Narodna Tiskarna".
Dobiti je v »Narodni Tiskarni" v Ljubljani.
Cena elegantno vezani knjigi za člane društva „Pravnik" je 2 gld. 50 kr., za nečlane 2 gld. 80 kr., s pošto 15 kr. več.