Obnovljena izdaja - Leto XVII. - štev. 19 (690) - Trsi - 29. oktobra 1965 40 lir
glasilo KRI za slovensko narodno manjšino
^........
Uresničiti ustavne in statutarne člene
Za Slovence škodljiv
program v goriški občini
Te dni so predstavniki KPI v parlamentu in deželnem svetu predložili interpelacije, ki zadevajo pravno ureditev položaja slovenske manjšine v Italiji. Najprej je sen. Vidali naslovil na ministrskega predsednika interpelacijo, s katero se urgira čimprejšnja in konkretna uresničitev načel, vsebovanih v Londonskem sporazumu in zadevajočih enakopravnost državj lanov ^ slovenske narodnosti na Tržaškem ozemlju. Poslanci Bernetičeva, Franco in Lizzerò, deželni svetovalci šiškovič, Pellegrini, Bacic-chi, Sema in Jarc pa so naslovili na ministrskega predsednika, oz. na predsednika deželne vlade interpelaciji, v katerih se ugotavlja potreba po pravni ureditvi nerešenih vprašanj slovenske manjšine v Italiji, se poudarja vsebina 6. člena ustave, ki narekuje izdelavo «posebnih določil» za o-brambo enakopravnosti slovenske manjšine, se ugotavljajo določila 3. člena posebnega statuta avtonomne dežele Furlanija-Julij-ska krajina in prepovedi, ki jih tako vlada kot ustavno sodišče postavljata avtonomni deželi v izvajanju istega člena. Zato poslanci,” oz. deželni svetovalci zahtevajo od vlade, oz. posredovanje deželne pri osrednji vladi za izdajo pravnih določil, ki naj spravijo v življenje 3. člen posebnega statuta in naj dajo avtonomni deželi kompetence po vprašanjih slovenske manjšine v okviru členov 4, 5, 6 in točke 3 člena 7 posebnega statuta.
Da si bomo na jasnem, o čem gre, naj omenimo, da interpelacija sen. Vidalija zahteva oživot-vorjenje vseh tistih točk Londonskega sporazuma, ki jih vlada do sedaj niuveljavila. Interpelaciji Bernetičeve in drugih v poslanski zbornici in šiškoviča in drugih v deželnem svetu zahtevata konkretizacijo 6. člena ustave in 3. člena posebnega statuta avto-nomnfe dežele. Konkretizacija 3. člena posebnega statuta pa pomeni razširiti kompetenco dežele po vseh specifičnih slovenskih vprašanjih, ki se tičejo členov 4 ( deželni uradi in ustanove, pravni in ekonomski položaj u-službencev, kmetijstvo in gozdno gospodarstvo, bonifike, zemljiška vprašanja in ureditve, dela za zemljiško in kmetijsko izboljšavo, živinoreja,- gorsko gospodarstvo, lov in ribolov, jusarske pravice, zemljiške knjige, industrija in trgovina, obrtništvo, sejmi, ceste, vodovodi in javna dela deželnega in krajevnega značaja, tu- | rižem in turistična industrija, ! prevozi, urbanistika, slatine, kulturne, rekreativne, športne ustanove, muzeji, knjižnice), 5 (referendum o zakonih, deželni davki, nadzorstvo nad krajevnimi u-stanovami in ozemeljska u-reditev občin, javne skrbstvene in podporne ustanove, ureditev in prevzem javnih uslug deželne-
ga značaja, ureditev mestnih in kmetijskih hranilnic, ureditev gospodarskih ustanov za finansiranje gospodarskih dejavnosti dežele, ustanovitev in ureditev u-stanov za preučevanje programov gospodarskega razvoja, rudniki in kamnolomi, razlastitve za javno korist, pomorske kabotaž-ne^ proge, krajevna, mestna in vaška policija, izkoriščanje javnega vodovja, višje obrtniško in strokovno šolstvo, šolska podpora, higiena in zdravstvo, zadružništvo, ljudsko stavbeništvo,. to-ponomastika, gasilstvo, preventivna zaščita pred elementarnimi nadlogami), 6 (otroški vrtci, osnovno, srednje, klasično, znanstveno, učiteljiščno, tehnično, u-metniško šolstvo, delo, socialno skrbstvo, itd.), točke 3 člena 7 (ustanovitev novih občin ter spremembe v tej zvezi).
Kot je razvidno iz gornjega naštevanja, ima dežela veliko kompetenc, ki jih veskakor omejujejo tudi vsedržavni zakoni, zlasti v zvezi s členi 5, 6 in 7. A vseeno v vseh navedenih kompetencah prihaja v poštev veliko vprašanj, ki se tičejo slovenske manjšine. Dogaja pa se, če kdor koli predlaga, da bi v deželne zakone prišle določbe specifičnega značaja v zvezi s konkretnimi vprašanji Slovencev, da se deželna vlada in večina sklicujeta na znano stališče osrednje vlade in u-stavnega sodišča, ki pravita, da naša dežela nima nobene kompetence po vprašanjih «jezikov-n’h rnanjšin», kot se izražajo u-radni činitelji. To pa pomeni o-nemogočiti člen 6 ustave, ki go- !
vori o «posebni določilih» za «etnične manjšine».. Dejansko se torej nahajamo pred prepovedjo, ki jo je treba zaobiti. Zaobiti pa jo moremo na ta način, da se zahtevajo točna pravna določila, ki naj dajo deželi kompetence v mejah posebnega statuta. Za vsa ostala nerešena vprašanja pa bo treba zahtevati od vlade druge zakone.
To je po našem pot, ki jo moramo ubrati. Ne moremo več pričakovati, da večina, ki danes (Nadaljevanje na zadnji strani)
V zadnji številki smo pisali o nekaterih goriških problemih in smo. se spraševali, kakšne rešitve je našla nova večina levega centra. Istočasno, smo nakazali, da so bili po istih problemih stranke levega centra v nesoglasju in smo predvidevali, da bo verjetno rešitev najdena na podlagi kompromisa, ki bo dejansko na liniji stališča KD. Bili smo preroki. Programska izjava, ki jo je župan Martina prebral na zadnji seji goriškega občinskega sveta v imenu strank koalicije, je celo še bolj nazadnjaška, kot smo predvidevali. Dovolj je, da omenimo, da ne bo niti municipalizacije mestnih prevozov in mreže za izterjevanje potrošniškega davka, čeprav smo zadnjič pisali, da je to nekako že odločeno. Za obe uslugi program predvideva le podaljšanje koncesije tako podjetju Ribi kot družbi INGIC.
Če pomislimo, da je PSDI decembra 1962 izzvala odborovo krizo in prešla v opozicijo prav zato ker KD ni hotela municipalizi-rati mreže za izterjevanje potrošniškega davka, postaja jasno, da je programska osnova levega centra zelo zaostala. Zahteve strank, ki so sestavili odbor skupno s KD, so bile popolnoma likvidirane.
Dejansko program ni nič drugega kot nova izdaja pretekle demo-kristjanske politike, tako da je lahko KD resnici na ljubo poudarila doslednost med sedanjo in
prejšnjo enobarvno občinsko u-pravo.
Najtežje pa se je zgodilo z regulacijskim načrtom, z industrijsko cono in z zakonom štev. 167. Program sprejema regulacijski načrt sic et simpliciter, t. j. z urbanizacijo Štandreža in s koloka-cijo industrijske cone med Sovod-njami in Standrežem. Nevarnost za raznarodovanje obeh slovenskih področij je zelo jasna. Kako je to, da je odv. Sfiligoj, ki se je v preteklosti skupno z nami boril proti tem rešitvam, sprejel takšen program, ki je škodljiv za Slovence? On nosi v tej zvezi težko odgovornost, ki jo moramo poudariti. Prav tako je treba svariti pred nevarnim kompromisom v zvezi z zakonom štev. 167, saj se predvideva zmanjšanje področja za vinkulira-ne površine, a ostaja ozemlje vedno isto. To pa pomeni, da bo vinku-lacija še vedno težila na Standrež v veliko škodo vrtnarske dejavnosti.
Nekaj besed še v zvezi s slovensko manjšino. Program ni nič drugega kot splošna afirmacija dobre volje. Ne govori se niti o enem specifičnem problemu, niti o stališču uradnika na matičnem uradu v Gorici, ki še vedno ne dovoljuje, da bi slovenski starši nadeli svojim otrokom slovenska imena.
Torej, kje je vse tisto «novo», o katerem se govori v zvezi z levim centrom? Kakšen pozitiven rezultat je rodil pristop PSI in SDZ v levi center?
OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOGOOOOOOO ooooooooooocoooooooooooooooo
Odstop dveh demokristjanov v znaku nacionalizma
Levi center v Trstu se ni
lotil rešitve perečih problemov
Po poletnih počitnicah se je v J petek spet sestal tržaški občinski > svet.
Kljub težkim problemom, ki so tudi poleti težili gospodarstvo našega mesta, ni občinski odbor u-videl nujnosti, da bi se svet še sestal in vzel v pretres vprašanje naših ladjedelnic, krizo splošnih skladišč podjetja GRANE ORION, municipalizacije preostalih zasebnih avtobusnih podjetij.
Ta način dela je bil iz političnega vidika razumljiv, saj tare sedanji občinski odbor levega centra
OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOCUOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOoO
v
So/a pri 5ia Ivanu
pokrajinska uprava
m „nova
V soboto 23. oktobra t.l. je pokrajinska uprava svečano izročila šolskim oblastem novo poslopje, ki je bilo zgrajeno za Trgovsko akademijo, Znanstveni in klasični licej s slovenskim učnim jezikom. Za zgodovino je dobro opomniti, da je bilo poslopje zgrajeno potem, ko so komunistični pokrajinski svetovalci že v letih” 1956 in 1957 večkrat intervenirali.
Vse je poteklo v redu na svečanosti, čeprav ne vemo, zakaj so se oblasti tolikokrat spomnile te šole in zakaj so organizirale toliko svečanosti. Če se ne motimo kar tri.
Govorili so predstavnik škofa (v italijanščini), predsednik pokrajine Savona (v italijanščini), šolski skr- I bnik Tavella (v italijanščini). Nato se je svečanost zaključila. Vsak bi bil pričakoval, da bo kdo spregovoril v slovenščini ker je šlo za slovensko šolo. A tega ni bilo.
Zato je tov. Jelka Gerbec predložila na seji pokrajinskega sveta vprašanje, v katerem je-zahtevala pojasnila v zvezi s pomanjkanjem govora v slovenščini. Predsednik pokrajine Savona se je začudil (!) nad vprašanjem, češ da je bilo vse v mejah skromnosti in da ni vedel, da bi bil kdor koli pripravljen na govor v slovenščini. Tov.a Gerb-čeva je na te besede odgovorila, da bi bile morale oblasti poskrbeti za govor v slovenščini, da so j si dijaki ustvarili prav lep vtis o j demokraciji, da je bilo to dejanje 1 diskriminacijsko. Dejansko dr. Sa- | vona ni vedel, kaj odgovoriti in se ! je skušal prati. Vsekakor pa je dokazal popolno nerazumevanje po tem vprašanju, kar osvetljuje pravi značaj sedanje uprave levega centra, ki jo podpirajo tako PSI kot Slovenska skupnost. Če ni dr. Savona pomislil na govor «v slo-(Nadaljevanje na. 4. strani)
vrsta problemov, katerih vir je v prvi vrsti močna reakcija desnice (od fašistov do sredinskega krila KD ki ji ne gre v račun naj-skoromnejši korak, ki naj.bi v drugačni luči odprl problem odnosov med političnimi oblastmi in slovensko manjšino.
«Čeprav je bila vključitev Slovenca zgolj strumentalističnega značaja v težnji po izolaciji komunistov in ločitve Slovencev od KPI (saj «operacija Hreščak» ne vsebuje bistvenih točk ne politične volje za rešitev odprtih problemov slov. manjšine), je ta izzvala besno reakcijo protislovenskih šovinističnih krogov, katerih zastavonoša je bil spet tržaški nadškof Sancin ki je s članki in svojim delom kršil tudi določila konkordata, ki ne dovoljujejo katoliški cerkvi (oz. njenim predstavnikom) vmešavanje v politično dogajanje.» Tako je povedal vodja komunistične svetovavske skupine tov. Claudio Tonel, ki je v dolgem in izčrpnem govoru komentiral odstop dveh kr-ščanskodemokratskih odbornikov Colauttija in Romana, ki sta v odstavki jasno povedala, da odstopata iz nasprotovanja proti vključitvi Hreščaka v obč. odbor. To njihovo dejanje je želo priliznjeno odobravanje vse desnice.
Tonel je v nadaljevanju svojega govora jasno povedal, da za komuniste govore dejstva in dejstva j danes utemeljujejo ostro nasprotovanje politiki levega centra in sodelovanju socialističnih tovarišev s KD, ki je njen glavni cilj cepitev sil delavskega razreda.
Ožigosal je tudi dvoumno zadržanje socialnih demokratov, ki so po svojem tisku dali vedeti, da zahtevajo razbitje enotnosti v ljudskih upravah v Miljah in Dolini.
V tem smislu so sklenili, da bodo počakali kongres PSI, ki se je ravnokar zaključil in nato izvajali po-
sledice. Kaj si desno krilo tržaške socialne demokracije pričakuje od kongresa PSI? Na osnovi predkongresnih zborovanj zgleda, da velja načelo, da se ohrani enotnost v občinskih odborih Milj, Doline, Zgonika. Ali socialdemokratom ne zadostuje Nabrežina?
Vse to je pa zanimivo, v kolikor dokazuje pravi protiljudski značaj politike levega centra: notranja polemika se namreč ne vodi o tem, kako naj se boljše vodi tržaška občina, kako naj se uspešneje brani bodočnost našega gospodarstva — temveč predvsem o tem, kako naj se čim tesneje in odločnejše pritiska na PSI za razbitje delavske enotnosti, za razbitje demokratičnih, naprednih občinskih uprav, za politiko nekoristnega sodelovanja PSI s KD, ki je že v pokrajinskem svetu zašlo v krizo, katere izhod pa ne more biti komisarska uprava, temveč konec diskriminacij do KPI in iskanje nove večine z novim programom ali pa takojšnje nove volitve.
V to stvarnost se vključuje pokrajinski kongres PSI, za katerega ne moremo reči, da je zadovoljiv.
Kes je sicer, da se je velika večina tržaških socialistov izrekla za resolucijo pokrajinskega tajništva, ki v državnem merilu podpira izstop PSI iz vlade in prehod v opozicijo, v krajevnem merilu pa veljavnost politike sodelovanje s KD. Res je tudi, da je na sekcijskih kongresih, velika večina zavrnila nennijevska antikomunistična stališča Hreščaka in drugih. Res, je tudi da se je večina izrekla za ohranitev enotndsti s KP in PSIUP v obč. upravah, delavskih zadrugah, a istočasno je res, da smo bili ob zaključnem glasovanju priča, kako so nennijevski pristaši glasovali skupno z večino, ki jo vodi pokrajinski tajnik Pittoni. Delega-(Nadaljevanje na 4. strani)
DELO • 2
29.10.1965
Pismo vodstva HPI
ob včlanjevanju za 1966
Pozdravni govor tov. Leskoška v imenu slovenskih borcev - Posl. Boldrini o nujnosti antifašistične enotnosti
V nedeljo je bila v Vidmu velika manifestacija ob 22. obletnici ustanovitve prvih garibaldinskih brigad. Manifestacijo je priredila KPI v sklopu proslav dvajsete obletnice zmage nad nacifašizmom in o-svoboditve.
Sončni dan je pritegnil na manifestacijo veliko število ljudi, ki so napolnili trg 20. septembra. V Vidmu so se zbrali bivši borci garibaldinskih brigad vse dežele Fur-lanijc-Julijske krajine ter številna zastopstva iz Benečije, Emilije, Lombardije, Ligurije kot tudi posamezni Garibaldinci iz drugih dežel Italije. Prisotni sta bili tudi 1 delegaciji iz Slovenije (Franc Le-skošek-Luka, predsednik Zveze borcev Slovenije, Tine Remškar, predsednik Republiškega zbora Slovenije, Jože Borštnar, bivši komandant IX. korpusa) in Avstrije.
Pred zborovanjem na trgu 20. septembra so se pripadniki garibaldinskih brigad in veliko število drugih manifestantov uvrstili v dolgo povorko, ki je preplavila glavne ulice Vidma. V povorki so udeleženci nosili številne transparente, na katerih so bila napisana gesla, ki so pozivala k borbi
val k enotnim naporom za zmago načel miroljubne koeksistence.
Manifestacijo je pozdravil tudi predsednik koroškega komiteja KPA Nischelvvitzer ki se je predvsem dotaknil vprašanja terorističnih dejanj in graškega procesa, kjer so bili avstrijski teroristi o-proščeni vsake krivde, in pri tem poudaril, da se nerešena vprašanja ne morejo rešiti z dinamitom.
Glavni govornik posl. Boldrini, nosilec zlate kolajne za partizanske zasluge in predsednik ANPI je orisal težavno pot antifašističnega boja, herojsko epopejo oboroženega odporniškega gibanja. V svojih izvajanjih je predvsem pozival na enotnost vseh antifašističnih in demokratičnih sil za rešitev tistih odprtih vprašanj, ki so rakrana sedanje italijanske družbe. Ker se je vrnil nekaj dni prej iz Vietnama, kjer je v imenu KPI izročil vietnamskim oblastem naprave za bolnico, je pozval na boj proti agresiji, ostro obsodil zadržanje sedanje vlade, ki stoji na stališčih Washingtona, in izrekel solidarnost vietnamskemu ljudstvu, ki se že 20 let bori za svojo svobodo in neodvisnost.
Pred govorom Boldrinija so bile izročene kolajne in diplome grupi garibaldinskih divizij «Friuli», vsem trem članom slovenske delegacije in še slovenskim partizanskim voditeljem Vidi Tomšičevi, Lidiji
Šentjurčevi, Viktorju Avblju, Borisu Kraigherju, Albertu Jakopiču, Francu Cernugelju in Rudiju Kodriču. Kolajne in diplome so prejeli tudi trije avstrijski antifašisti.
Objavljamo pismo, ki ga je vodstvo KPI poslalo članstvu ob začetku kampanje za včlanjevanje.
Dragi tovariš! 1965 je bilo leto težkih bojev za široke ljudske množice, podvržene dvojni ofenzivi: o-fenzivi gospodarjev proti delavskim mezdam, zaposlenosti, proti svetu dela in splošno, da bi delavcem naprtili težo gospodarske krize; in ofenzivi Morove vlade in .vodstva KD za likvidacijo preos-nov, ki jih je obljubil levi center, za zaostritev razkola v ljudskem gibanju, ustalitev režima, ki je po godu veliki buržoaziji.
» O c'! IS|« i )e.
v"Tr ssjf
IS> det-
ss ^ fr;rrvtr;
personsHrà	p«? ?» pace lc& « poj»«: per
i s<3cfsM««ssV
0?5t mnm s
< «S«
mm te dl:
■mm mm te 0<
tmr* >»'! di&dp-« d*- '-tuo;
mr!llol ;aa-e « fmems? con i ptytù o 1 fcjvsjrsRjr;, csK-enb? t.rp Je cptoi»f)»f <	<jfì	mofesm'a t.màteo espropLv*.;.
~	b lirica « ibiìoct'Hm per rcpg'orare Vat-
■
• «i.’ìS c—
bsrLe,
s'&i* tjovska pc	ca svobodo tn vw!hatm\
èlGteik«	, X'	"<'■'<f	o nerodi,	m soc	s'(certo
Vsak žl#n partij« fw«. poSeg dragih	tuàl
dgi lottate
• v de ìè Gd&lìvsrim * pertLct ?p;*U«s io br^ttki a SrtrviG r c ■bir'-'O -n' Pudori Pco'edo'! v trčenjih, teittxih '■ tèèeHh, k} -ih ; voduj«; vegiedeo i
^ P« izve'a	kricikd	n	G ko irbo	igvsnje
*	tis	K «vrtu« 'mbm perij U< it^Ujei
Partito Comunista Italiano Komunistična Partija Italija
L. 2W
za mir, k solidarnosti z bojem vietnamskega ljudstva, k enotnosti antifašističnih sil, k spoštovanju ustave. Tržaški pripadniki garibaldinskih brigad pa so nosili po Vidmu tudi transparente v slovenščini, kar je bilo zelo umestno in pravilno ker uradne oblasti stalno pozabljajo na prisotnost slovenske jnenjšine.
Ko se je začel slavnostni del manifestacije, je bil osrednji trg prepoln ljudi, katerih večina je nosila okrog vratu rdeče rute, ki so bile za časa vojne eden izmed razpoznavnih znakov Garibaldincev.
ooooooooooooooooooooooooooootooooooooooooouoooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo
Vprašanje, ki ga morajo rešiti osrednje in deželne oblasti
Slovenska manjšina nujno potrebuje strokovni zavod
Manifestacijo na trgu je otvo-ril bivši komisar grupe garibaldinskih divizij v Furlaniji Lizzero-An-drea, ki je v svojem govoru pozdravil prisotne, še zahvalil slovenski in avstrijski delegaciji za prisotnost in omenil vse vidne komandante partizanskih enot, ki so bili prisotni ali so pismeno zagotovili svoj pristanek na manifestacijo. Tov. Lizzerò je poudaril zgodovinsko dejstvo obstoja garibaldinskih brigad v Furlaniji, kar je prišlo posebno do izraza v bojnem tovarištvu in sodelovanju s slovenskimi partizanskimi enotami.
Za njim je spregovoril tov. Leskošek v imenu slovenske delegacije. V svojem pozdravu je omenil važnost garibaldinske manifestacije, orisal položaj Jugoslavije ob na-cifašistični agresiji in vodilno vlogo KPJ v jugoslovanski ljudski revoluciji, poudaril tesno sodelovanje med KPI in KPJ, ki se je še bolj utrdilo in razvilo ob padcu fašizma in ob premirju med Italijo in zavezniki, omenil prispevek italijanskih partizanov v boju za osvoboditev Jugoslavije in prispevek jugoslovanskih ljudi, ki so se vključili v garibaldinske brigade v Italiji. Med drugim je tudi dejal, da je važno ob tej manifestaciji ugotoviti, kako je vzajemna neizprosna borba proti skupnemu sovražniku rodila bogate sadove tudi v povojnem sodelovanju in ustvarila pogoje ne samo za lepo sožitje med obmejnim prebivalstvom, marveč tudi za gospodarsko in kulturno sodelovanje med narodi Italije in Jugoslavije. Na koncu svojega pozdrava je Leskošek poz-
Pred kratkim sta deželna svetovalca prof. Sema in dr. šiškovič naslovila na odbornika za šolstvo prof. Vicarija vprašanje, v katerem predočujeta potrebo po ustanovitvi strokovne šole s slovenskim učnim jezikom in vprašujeta, kaj misli dežela ukreniti za odpravo te težke vrzeli v slovenskem šolstvu v Italiji. Svetovalca sta zaprosila, naj jima odbornik za šolstvo pismeno odgovori. Do trenutka, ko je naš list šel v tisk, prof. Vicario še ni odgovoril na vprašanje svetovalcev. Vendar je umestno, da se v tej zvezi nekaj pove.
Že v razpravah v zvezi z odobritvijo zakona za gradnjo šolskih poslopij in zakona za strokovno izobrazbo je komunistična skupina v deželnem svetu uspela dobiti zagotovilo, da bo deželna vlada pristopila z določenim zneskom h gradnji poslopja strokovnega ali tehničnega 1 zavoda s slovenskim učnim jezikom, ko bo ustanovljen. Po drugi strani je bila sprejeta tudi resolucija, s katero se deželna vlada obvezuje, da bo poskrbela za strokovne tečaje v slovenščini v okviru tistih ustanov, ki se sedaj bavijo na ozemlju dežele s strokovnim izobraževanjem.
To so brez dvoma zelo pozitivni rezultati, ki so jih komunisti dosegli brez večjega hrupa v korist slovenskega šolstva in slovenskega strokovnega izobraževanja.
Toda vse to ni dovolj. Z enotno slovensko šolo se postavlja zelo resno vprašanje strokovnega šolstva za slovensko manjšino. Medtem ko imajo italijanski otroci
svoje specializirane strokovne šole, ki jih lahko po mili volji izbirajo, slovenski mladeniči nimajo te možnosti. Ali morajo vstopiti v italijanske šole, kar pomeni, da se kršita ustavni načeli o enakopravnosti in o prosti izbiri, ali pa mo-
lOOOOOOOOOOOOOOOOOOOUOOOOOOO
O industrijski coni na Krasu
Pred časom sta deželna svetovalca KPI prof. Sema in dr. šiškovič naslovila na deželnega odbornika za industrijo in trgovino odv. Marpillera vprašanje, v katerem sta prosila za pojasnila v zvezi v govoricami o razširitvi tržaške industrijske cone na večji predel tržaškega Krasa.
Dne 26. oktobra ti. je odv. Mar-pillero odgovoril na vprašanje. Povzemamo glavne misli odgovora.. 10. avgusta ti. je gen. komisariat pri deželi obvestil odborništvo, da je ustanova za tržaško industrijsko pristanišče sklenila na svoji seji z dne 15. julija ti. zahtevati razširitev sedanjega industrijskega področja z novimi zemljišči in u-stanovitev nove industrijske cone za malo in srednjo industrijo na Krasu. Odborništvo, ko je prejelo zaskrbljeno vprašanje gornjih svetovalcev, je zahtevalo informacije o zadevi. Iz prejetih informacij se je zvedelo, da tržaška pokrajina ne ve nič o kraški industrijski coni, ker je ni nihče vprašal za mne-
! Nadaljevanje no 4. strani I
rajo posečati enotno šolo in so potem primorani posečati samo tiste slovenske višje šole, ki obstajajo (trgovsko akademijo, klasični in znanstveni licej), ali pa že zopet izbrati višje strokovne in tehnične šole z italijanskim učnim 1 jezikom.
Zato je nujno potrebno, da se i vsaj delno izpolni vrzel, ki je nastala z ustanovitvijo enotne nižje srednje šole in z ukinitvijo nižjih strokovnih šol. Ta vrzel bi se lahko izpolnila z ustanovitvijo strokovnega zavoda za industrijo in obrtništvo s slovenskim učnim jezikom. Po našem mnenju bi moral ta zavod predvideti triletne in dveletne tečaje za mehanično, električno in lesno industrijo, žensko strokovno šolo, hotelirsko strokovno šolo. Zavod bi lahko imel tudi svoje podružnice tam, kjer so do sedaj obstajale nižje strokovne šole.
Zavod bi bil življenjsko važen za usposabljanje slovenske mladine in mladinske delovne sile in je nujno potreben, če hočemo uresničiti ustavne člene o enakopravnosti državljanov.
Prepričani pa smo, da bi bila ustanovitev takšnega zavoda le delna zadostitev potreb slovenske mladine. Misliti bi bilo namreč treba tudi na višji strokovni in tehnični zavod ki bi usposabljal mladi srednji tehnični kader slovenske narodnosti, ki v dvajsetih letih po osvoboditvi še ni našel takšne šole, bi bi odgovarjala potrebi časa, saj je vsem znano, kako so potrebni prav tehnični kadri za vso družbo.
Ta dvojna ofenziva ni uspeia. Ali komunisti s silo, id temelji na dveh milijonih članov, na vsakem posameznem tovarišu, kot si ti, in v soglasju osmih milijonov delovnih ljudi, smo visoko dvignili zastavo ljudske opozicije in pustili odprto alternativo. Delodajalski načrt mora računati z zahtevami delavstva in kmetov, degeneracija levega centra pa odpira oči delu socialističnih in katoliških sii. A spopad ni končan, nasprotno, zaostruje se: mirovanje je nedopustno, in če ne bomo uspeli z novo enotnostjo levice in novo večino proti tistim, ki pridigajo socialdemokratsko izdajstvo, če ne bomo mogli vsiliti globoke družbene in gospodarske spremembe proti lažnemu napredku, osnovanemu na izkoriščanju dela, bo demokracija sama podvržena hudim udarcem.
Izid tega spopada je v veliki meri odvisen od naše partije, od njene številčne okrepitve, njenega kakovostnega razvoja. Ne sme nam zadostovati splošna propagandistična akcija, potrebna nam je borbena moč, ki more kljubovati nasprotniku na vseh področjih, začenši v tovarnah in delovnih mestih. Hočemo vedno širšo vrsto zavednih delavcev, borcev za socia-zem, ljudi, ki so zmožni aktivne povezave z ljudskimi množicami in njihovega usmerjanja. Hočemo gibanje, ki naj privleče še druge obotavljajoče se sile.
Uspeh ali neuspeh je odvisen od hotenja vsakega izmed nas, odvisi od tebe nič manj kakor od kateregakoli drugega tovariša, odvisi od zmožnosti vsakega pri ohranjevanju in utrjevanju masovnega značaja partije in njene borbene sile:
ne Srttno S"ponovno vključitvijo voa
kega člana, temveč tudi z večjim angažiranjem vsakega, z obogatitvijo naših vrst z novimi energijami novih tovarišev; z oživitvijo naših vrst z novimi energijami novih tovarišev; z oživitvijo naših sekcij kot odskočnih desk političnih pobud in središč demokracije; z graditvijo naše organizacije tam, kjer manjka.
Ponovno sprejeti izkaznico brez pasivnega čakanja, vpisati druge, deiati tudi v podrobnostih v tem smislu ni birokratska naloga: to je bistvo našega napredka, še tembolj letos, ko se kampanja včlanjevanja in «teden mobilizacije», ki jo otva-rja, vsklajujeta s pripravo na XI. kongres in z razpravo, ki zajema vse stranke italijanske levice in jih angažira v odločilnih izbirah.
Ne odlašaj! Med «tednom včlanjevanja», ki gre od 31. oktobra do 7. novembra, pojdi naravnost na sedež sekcije in dvigni izkaznico za leto 1966!
Računamo nate, na vsakega našega člana, da nam uspeh ne bo manjkal.
Revolucionarna stranka hodi z nogami svojih članov, govori z glasom svojih udov, raste po njihovem delu. Je v proletarski partiji, v kateri dealvec, kmet, intelektualec prenehajo biti zgolj predmet tujih sklepov, osamljene žrtve proizvajalnega mehanizma in gospodarskega izkoriščanja, ker poudarja svojo svobodo, svoje ustvarjalno hotenje, miselno samostojnost in politično enotnost svojega razreda in delovnega sveta. Utrjevanje partije je torej osnovni predpogoj zmage nad oblastiželjnim in reakcionarnim načrtom buržoazije, likvidacije socialdemokratske korupcije s katero bi se hotelo ošibiti, deliti in podvreči delavsko gibanje.
Na delo, torej, z zavestjo, da je od nas odvisno, če bo naša partija in z njo vsa italijanska levica našla zagon, ki je potreben za zmago v snooadu, ki se danes bije!
‘CENTRALNI KOMITE KOMUNISTIČNE PARTIJE ITALIJE
29.10.1965 -
DELO • 3
„HTS dr. Zejnilagic" zdravilo proti raku?
Naši kraji
Nekaj pred desetimi leti, ko se je sarajevski kemik in stomatolog dr. Fahradin Zejnilagič v svojem laboratoriju dneve in dneve sklanjal nad epruvetami, napoljnjemimi s krvjo bolnikov, so njegovi kolegi zmajevali z glavami, saj so imeli njegovo početje le za navadni konjiček, ki mu pač ne. gre prisojati kdove kakšnega pomena. Zdaj pa bo brzda Zejnilagičevo življenjsko delo le rodilo plodove.
Že pred šestimi ali sedmimi leti je javnost zvedela za do takrat v skrivnost odeto delo sarajevskega profesorja. Govorili so, da je odkril novo in zelo zanimivo metodo za zgodnjo diagnozo raka, in sicer analizo krvnega seruma bolnikov.
Nedavno je nevropsihiater bolnišnice za duševno bolne dr. Abdulah Jenčigarič izjavil novinarki sarajevskega časopisa «Oslobodje-nje», da je svojčas, ko se je dr. Zejnilagič ukvarjal zgolj z metodo zgodnjega diagnosticiranja raka, letemu izročil deset epruvet s krvjo ljudi, ki so jih mučile najrazličnejše bolezni. V dveh epruvetah pa je bil krvni serum rakovih bolnikov.
Ko je odkril metodo zgodnjega diagnosticiranja raka, je ta sarajevski kemik in stomatolog, čeprav njegove metode niso dokončno priznali, začel iskati zdravilo proti raku. Ko je raziskoval tumorozne celice, je opazil, da se bistveno razlikujejo od zdravih, tako po razmerju med beljakovinami kot po svoji električni energiji. Dr. Zejnilagič je na podlagi te ugotovitve odkril tudi substanco, ki lahko spremeni razmerje med beljakovinami io električno energijo v tumoroznih celicah. To substanco ie imenoval HTS. Zdaj je bilo treba dokazati, da ta substanca zares antitumorozno deluje. Za takšen dokaz pa dr. Zejnilagič ni imel na voljo bolnikov. Zato je kapsule s substanco HTS preizkusil na sebi in na članih svoje družine
Prvo veliko potrdilo o vrednosti zdravila je dr. Zejnilagič dobil pred tremi leti. Dr. Zlata Babič, profesorica na srednji medicinski šoli v Sarajevu, je obolela za rakom na prsih. Ko je Babičeva izvedela, da ima dr. Zejnilagič zdravilo, o katerem je prepričan, da uničuje maligne celice je sklenila, da bo zdravilo uživala. Povedati je treba, da je bila to šele prva varianta HTS. ki jo je dr. Zejnilagič pozneje nekoliko izboljšal,
Babičeva je povedala, da se ji je tu pa tam zdelo, da bo po zaužitju kapsul omedlela. Vendar pa je bila želja po življenju večja, zato je vedela, da mora vztrajati. Cez teden dni se je metastaza velika kot pest, zmanjšala v tumor, ki ni bil večji od češnjeve koščice, kmalu pa je tumor docela izginil.
Tudi šef dermatovenerološke klinike medicinske fakultete v Sarajevu prof. dr. Fleger je preizkusil HTS na treh bolnikih in ugotovil, da so se jim metastaze zmanjšale.
Mlajši zdravniki so sprejeli HTS, starejši pa so bili skeptični. Dr. Zejnilagič je kmalu dobil prva zdravniška poročila. Neki oboleli deček, ki so ga v Beogradu zdravili zaradi levkemije, je imel pred uživanjem HTS naslednji laboratorijski izvid:	eritocitov 3 milijo-
ne levkocitov 512.000! Hemoglobine 30 odst. Osem dni po uživanju HTS pa so nastale bistvene spremembe: Eritrocitov je 3,050.000 levkocitov 110.000! Hemoglobina pa je 40 odst.
To pa je le eden izmed številnih izvidov, ki jih je dobil dr. Zejnilagič. Znani svetovni kancerologi so mu poslali pisma v katerih so ga hrabrili in mu poročali o prvih rezultatih. V vseh primerih je HTS
učinkoval. Bolniki, ki so jemali ta preparat, so se takoj počutili bolje, dobili so tek, prebava se jim je uredila.
Čeprav je časopis «Oslobodjenje» priobčil mnenja zdravnikov, je zdravniško društvo Bosne in Hercegovine v svoji uradni izjavi izrazilo odkrito skepso glede preparata HTS.
Takrat pa so se oglasili tudi nekateri mlajši sarajevski zdravniki. Direktor zdravstvenega doma v Vogodišu pri Sarajevu, dr. Trifko Guzina, je uredništvu «Oslobodje-nja» izjavil, da je bolnici, ki je imela raka na pljučih in katere desno pljučno krilo je bilo paralizirano zaradi tumorja, težkega 10 dkg, dajal HTS v terminalnem stanju. Bolnica ni mogla jesti, težko je dihala, ni se mogla gibati. Po sedmih dnevih zdravljenja s HTS je bolnica lahko vstala, začela je jesti, pa tudi dušilo je ni več tako zelo.
Pred kratkim je dr. Zejnilagič v zapečateni kuverti izročil formulo HTS zvezni upravi za farma-ceutsko službo in medicinsko oskrbo v Beogradu. Prav tako je patentiral svoj izum za pridobivanje HTS. Novi preparat se bo uradno imenoval «HTS dr. Zejnilagič».
Vrh - njegova davna in polpretekla zgodovina
Pristna kraška vasica, • obdana z , borovimi in hrastovimi gozdiči. Leži tik pod vrhom kraškega grebena, ki se na zapadu polagoma spušča preko Martinščine do Zdrav-ščine, kjer se sreča s Furlansko nižino. S severne strani se z Debele Griže, kjer je skromen muzej iz prve svetovne vojne, razprostira pod nami furlanska nižina, skozi katero se vije bistra Soča. Jugo-zapadno pa preide preko Poljan v obširno doberdobsko planoto. V jesenskem času, ko se grmičevje reja, razraslo med grmi hrasta in gabra, pobarva z rujno barvo, dobi ta pusta kraška gmajna čudovit ton. Ob divjanju burje nas to okolje spominja na lepoto in skrivnost kraške gmajne, ki jo je Kosovel tako doživeto in pristno znal prikazati v neštetih pesmih.
Vasica Vrh šteje kakih 60 hiš, ki so strnjene v mala naselja: Dolj-ni in Gornji Vrh, Devetaki, Cotiči in Črnci. Slednja naselja so dobila ime po priimkih Devetak, Cotič in Černič. O nastanku vasi se točno ne ve. Verjetno je nastala
oooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooc
Spomin na Gortana
in na njegovo junaštvo
17. oktobra 1928 je fašistično posebno sodišče izreklo svojo prvo smrtno obsodbo proti članu KPI Micheleju della Maggiora iz bližine Pistoie. Točno eno leto pozneje je fašistični vod v bližini Pule izvršil smrtno obsodbo nad Vladimirjem Gortanom. Gortana je prejšnji dan obsodilo na smrt isto Posebno sodišče, ki mu je predsedoval fašist Cristini. Z ustrelitvijo Della Maggiore in Gortana se je začela vrsta smrtnih obsodb, ki jih je za časa fašizma izreklo Posebno sodišče. Od svojega nastanka do julija 1943 je fašistično sodišče izreklo 42 smrtnih obsodb proti antifašistom, 31 obsodb je bilo izvršenih. Od celokupnega števila je bilo obsojenih na smrt 22 antifašistov in komunistov slovenske in hrvaške narodnosti.
Vladimir Gortan je bil hrvatske narodnosti, kot so bili Hrvatje soobtoženci: Viktor Bačac, Dušan La-dovac, Alojz Ladovac in drugi Gor-tanov soimenjak. Vsi ti so bili obsojeni na 30 let ječe. Proces je trajal le malo ur, sodna dvorana je bila dobesedno obkoljena od obo-rožencev. Pula, kamor se je za to priliko preselilo Posebno sodišče, je bila v obsednem stanju tako, kot se je dogodilo pozneje v Trstu za časa drugih procesov proti slovenskim antifašistom in komunistom.
Zakaj so bili Gortan in njegovi tovariši obsojeni? Zato, ker so se hoteli upreti fašističnemu nasilju, ki je že toliko let preplavljalo I-stro. Marca 1929, ko je Mussolini hotel svoj plebiscit so fašisti hoteli dokazati, da se tudi prebivalstvo Istre strinja s fašistično diktaturo in zato so hoteli z nasiljem prisiliti prav posebno Hrvate, da pozitivno odgovorijo na plebiscit. Gortan in tovariši so hoteli uprizoriti manifestacijo, ki naj bi dokazala obstoj odpora proti fašizmu in zato so ob koloni prebivalcev, ki so jo fašisti nasilno organizirali, da bi šla na volišče, ustrelili nekaj krat v zrak. Zaradi reagiranja fašistov je en volivec ostal
mrtev na mestu, drugi pa je bil ranjen, kar pa so škvadristi vzeli za opravičilo obsežnih aretacij v okolici Pazina. Med aretiranci so bili tudi Gortan in tovariši, ki so jih fašistični zločinci zverinsko mučili pred procesom. 17. oktobra VMimir Gortan padel pod fašističnimi svinčenkami kot so leto pozneje padli bazoviški junaki. 11 let pozneje pa Tomažič in tovariši.
ob začetku prihoda starih Slovanov v naše kraje.
Ustno izročilo o življenju domačinov pa sega v Napoleonovo dobo. O tem nam je nekaj povedala 72-letna domačinka Tereza Devetak: «Vas Vrh je v tej dobi spadala pod devinske grofe, saj je bila zva-na kot devinska fara. Tudi zemlja je bila last grofov. Zgovorna ženica se še spominja starejših poglavarjev družin, ki so še v prejšnjem stoletju odkupovali posesti.
Ko so francoski vojaki takrat ropali po naših krajih, je devinski grof pripeljal na Vrh dve lepi kobili kateri so potem skrili v hlev pri Stefenatovih ter jih pošteno krmili, da ne bi z rezgetanjem pritegnili pozornost Napoleonovih vojakov. Še sedaj so žive zgodbe o takratnih vrhovskih fantih, ki so se morali skrivati, da jih niso polovili in jih poslali k vojakom, kjer so ostali po cela desetletja. Niti ženske niso bile varne pred francosko vojsko. Sam občinski sveto-vavec, ki je stanoval pri Paunovih, je moral skrivati ženo pod plavnik, ko je odhajal z doma, da bi mu je ne ugrabili francoski vojaki.
Prebivavci so se takrat bavili s pastirstvom. Ko so slutili, da jih bodo obiskali Francozi, so zvečer obesili ovcam svetilke ter jih v čredi gnali proti Gabrjam, tako da je v noči zgledalo, kot da bi se pomikala četa oboroženih mož. Ko so se malo oddaljili od vasi, so svetilke ugasili ter čredo pripeljali spet v vas. Operacija se je večkrat ponovila v isti noči, da so vojakom dali vtis, da se zbira večje krdelo oboroženih mož.
Ustno izročilo pravi tudi, da so na pokopališču, ki je bilo okrog cerkve, dobili človeško lobanjo, ki je imela zraščene čeljusti, z eno samo malo odprtino namesto ust. Baje je živel pastir, ki se je preživljal samo s tem, da je sesal ovce.
Slovensko gledališče v Trstu
jubilejna sezona 1965-66
OTVORITVENA PREDSTAVA IVAN CANKAR
HLAPCI
Režija: BRANKO GOMBAČ PREMIERA:
V	četrtek, 28. oktobra ob 21. uri PONOVITVE:
V	soboto, 30. oktobra ob 21. uri
V	nedeljo, 31. oktobra ob 16. uri
uri
Scena in kostumi: Avgust Lavrenčič (premierski abonma)
(abonma prva ponovitev; (abonma nedeljski popoldanski) (študentski abonma)
(invalidski abonma)
(sindikalni abonma)
(abonma za okolico)
V	sredo, 3. novembra ob 20.
V	četrtek, 4. novembra ob 21. uri v petek, 5. novembra ob 21. uri
V	soboto, 6. novembra ob 21. uri
V	nedeljo, 7. novembra ob 16. uri
Osebe: Župnik - Jožko Lukeš; Nadučitelj - Stane Raztresen; Jerman, učitelj - Stane Starešinič; Komar, učitelj - Edvard Marti-nuzzi; Hvastja, učitelj - Silvij Kobal; Lojzka, učiteljica - Lidija Kozlovičeva; Geni, učiteljica - Zlata Rodoškova; Minka, učiteljica -Angelca Caharija; Zdravnik - Rado Nakrst; Poštar - Rinald Vremec Župan - Alojz Milič; Anka, županova hči - Miranda Caharija; Jer manova mati - Leli Nakrstova; Kalander, kovač - Danilo Turk Kalandrova žena - Justina Vugova; Pisek, pijanec - Adrijan Rustja Nace, kmet - Pavel Bajc; Kmetica - Mira Sardočeva; Krčmar -Dušan Jazbec; I. delavec - Edvard Žerjal; I. kmečki fant - Pavel Štrajn.
V	vlogah kmetic nastopajo: Marija Mijot, Draga Pahor, Olga Šonc, Nora Jankovič, Olga Roncelj, Ina Piščanc, Jadranka Grgič.
V	vlogah kmetov in delavcev nastopajo: Karlo Rogelja, Mario Barut, Anton Požar, Enio Reinhardt. Jože Sedmak, Josip Šušteršič, Demetrij Cej, Vid Pegan, Sergij Brus, Boris Gombač, Aleksander Pertot, Ludvik Zajc.
Rezervacija vstopnic za vse predstave na tel. 734-265 vsak dan od 11. do 14. ure. Prodaja vstopnic eno uro pred pričetkom predstav pri blagajni Kulturnega doma. Prosimo cenj. občinstvo, da dvigne rezervirane vstopnice vsaj petnajst minut pred pričetkom predstav.
Ena izmed prvih hiš je bila ta-kozvana «občinska hiša», last ribičev, ki so nosili ribe iz Tržiča v Gorico čez Vrh, ker še ni bilo ceste, ki pelje skozi Dol. V začetku je bila to samo baraka, ki je služila ribičem za počitek. Pozneje pa so jo spremenili v gostilno. Druge hiše so bile pri Paunovih in Kunči-nih. Ko so tu kopali vodnjake, so pod zemljo dobili ostanke kamnitih hiš z ognjiščem, verjetno bivališča prvih pastirjev. Med najstarejše stavbe spadata tudi cerkev, ki je bila sezidana okrog leta 1888 ter malo pozneje osnovna šola. Poprej so morali šolarji v Gabrje.
Pred prvo svetovno vojno je bilo življenje zelo trdo. Tudi tu so kot na Poljanah rili kamenje. Pri tem so bila zaposlena tudi dekleta, ki so kamenje nosila na glavi iz kamnoloma. Nekatera so nosila mleko v Gorico, druga pa (teh je bilo sicer manj ) so delala v neki tovarni v Zdravščini. Poleg živinoreje so domačini gojili sviloprejko, saj so bile vse doline nasajene z murvo. V začetku tega stoletja so si nekateri kupili rodovitnejše njive v Laškem, če je bil tu pridelek gotov, je bilo to združeno z velikimi napori, saj so z volovsko vprego rabili do njiv 3-4 ure in so navadno odpotovali že ob eni po polnoči. Kljub trdemu delu pa so takrat vaški fantje poskrbeli tudi za zabavo. Ob pustnem času in drugih vaških praznikih so v skednju pri Gorjanovih, ki je imel kamnita tla in je drugače služil za mlatenje žita priredili ples. Zadostovala je harmonika in že se je zbrala vsa mladina iz vasi in okolice.»
Sedaj so Vrhovci pretežno delavci. Nekateri delajo v tržiški ladjedelnici ter tovarni Solvay, mlajši pa so zaposleni pretežno v stav-beništvu. V zadnjih letih sta tu nastali dve obrtniški podjetji v tej stroki. Rodovitno zemljo v «Laškem» so' dali v najem, kraške doline pa obdelujejo starejši možje in ženske. Izključno s kmetijo se bavi le še nekaj družin.
V povojnih letih se je z Vrha izselilo kakih 20 družin v bližnje furlanske vasi in Gorico, medtem ko so v vasi nastale samo tri nove hiše. Vsakdo je namreč rad čim bliže delovnega mesta. Domačini si danes precej prizadevajo za vzgojo lastnih otrok. Dva sta opravila učiteljišče, medtem ko štirje obiskujejo tržaško univerzo, kar je precej z ozirom na maloštevilnost prebivavstva.
Zanimajo se tudi za probleme vasi in občine. Potrebna bi bila preureditev šole, saj je stavba stara že več kot pol stoletja. Prav tako bi bilo nujno zgraditi otroški vrtec, saj je sedaj otrok dovolj, da bi ga lahko obiskovali. Okrepitev javne razsvetljave, ki jo je sovodenjska občina napeljala pred desetimi leti, asfaltiranje vaških cest ter onih, ki jih povezujejo s Tržičem in Gorico, napeljava javnega telefona, da jim ne bi bilo treba ob nujnih primerih naravnost v Gorico ali Tržič. Vedo, da se je sovodenjska občinska uprava že precej zavzemala in si še prizadeva pri pristojnih oblasteh za čimprejšnjo rešitev vseh teh vprašanj, toda mnenja so, da se birokratski uradi, ko gre za slovenske vasi in občine, na vse požvižgajo. To utemeljujejo s tem, da edine pokrajinske ceste na Goriškem, ki še niso asfaltirane, so speljane skozi slovenske vasi in občine.
J. J.
4 • DELO »-
Gorica
Občina Doberdob in opozicija
V prejšnji številki smo omenili izčrpen odgovor župana tov. Andreja Jarca, ki ga je dal na predzadnji seji doberdobskega občinskega sveta svetovavki opozicije, ki je v interpelaciji kritizirala do-berdobsko upravo, češ da ni pravilno rešila nekatere probleme.
Že ob priliki prve sejé- doberdobskega občinskega sveta, se je ta vzdržala vsakega glasovanja, češ da sta seja ter izvolitev župana in odbornikov neveljavni. Prefektura pa je to sejo odobrila, ker so bile te kritike svetqvavke neutemeljene. Prav.tako pa so bile neutemeljene kritike ki jih je vsebovala interpelacija.
1)	Nova knjižnica. Odbor je napravil pogodbo z državno knjižnico, ki bo posojala knjige. Tablo z neonskim napisom je doberdobska občinska uprava dvakrat odklonila, .ker ni bila dvojezična. Končno je bila 10. septembra dosežena pogodba, na podlagi katere bodo v kratkem poskrbeli za dvojezičen
, napis. Slovenske knjige so že naročene v Ljubljani.
2)	Čipkarska šola. Inž. Baldocchi je nakazal 4 milijone in pol za nov sedež. Po njegovi smrti je zadevo prevzel prof. Leardi. Ta pa ni držal besede kljub temu, da je občina že določila teren v ta namen. Prof. Leardi je celo vsilil italijanske razrede, toda dijaki jih niso hoteli obiskovati. Spričo protestnih akcij je ta le obljubil, da bo rešil vprašanje novega sedeža. Pogoj za to pa je, da občina preskrbi lokale. V ta namen je prišel na ogled s podjetnikom Makucem. V septembru pa je nedolžno vprašal, če so prostori ki bi jih moral on urediti, že pripravljeni.
3)	Okrepitev razsvetljave. Nameravali so izvesti to okrepitev z ostanki potrošnje vode, ki znašajo 1.300.000 lir in jih je občina nalašč prihranila v ta namen. Toda lansko leto so si državni uradi prilastili to vsoto. Nadalje naj omenimo še to, da je občina že neštetokrat nastopala pri pristojnih oblasteh, da bi ji bil povrnjen ta denar.
4)	Spomenik padlim, že več let se občina bori zato da bi se na trgu v Doberdobu postavil spomenik padlim partizanom. Toda prefektura se je temu uprla z zahtevo, da se spomenik postavi padlim nasploh ne pa partizanom. Da bi obšla to oviro, so celo nameravali postaviti spomenik na privatnem zemljišču. Zdaj pa je končno pripravljen tudi načrt, na podlagi katerega bo spomenik postavljen na glavnem trgu. Zgleda tudi, da ne bo drugih ovir.
Iz teh odgovorov je razvidno, da so kritike svetovavke neutemeljene. Toda do sedaj ni ta hotela izgubiti niti ene prilike, da se ne bi spustila v golo polemiko. Zgleda, kot da bi za vsako ceno, hotela osredotočiti pozornost nase. Pri tem pa se niti ne posvetuje z ostalimi svetovavci opozicije, ki imajo verjetno veliko več. izkušenj, saj so bili v občinskem svetu že v prejšnji upravni dobi ter so s sodelovanjem in konstruktivno kritiko dali svoj doprinos občinski upravi. (Interpelacija namreč nosi samo njen podpis.) Verjetno se posvetuje s kom, ki o upravnih poslih nima niti pojma.
Dolžnost vsakega svetovavca je, da se zavzema za koristi vseh občanov ne glede nato ali pripada večini ali manjšini. Polemika zaradi pik in vejic je neumestna in nekoristna.
nppo — GLASILO K.P J. ZA
- 22.10.1965
Tranzit skozi goriško postajo
Goriška javnost je z zadovoljstvom sprejela vest, da bo goriška postaja lahko služila tudi tranzitu iz drugih držav ter da se bo, mimo naše postaje lahko razvijal promet bodisi z Avstrijo kakor tudi z Madžarsko, Romunsko in Bolgarijo. Krajevno časopisje je dalo tej vesti velik poudarek, ker to pomeni oživitev Gorice, saj bi tak promet imel precejšen pomen za vrsto ljudi.
Toda najprej je treba poskrbeti, da bo postaja dobila vse naprave, ki naj ji omogočijo, da lahko u-spešno opravlja ta posel. Posebno pažnjo bi morala oblast polagati za ureditev samega prostora na postaji z napeljavo vode in ureditvijo napajališč (vsi vedo, kaj se je zgodilo tiste dni, ko je bila postaja na Opčinah zaprta zaradi afte in ko so številni vagoni živine romali v Gorico). Poleg tega primanjkuje pokriti prostor za živino, treba bi bilo urediti kanalizacijo, a-sfaltirati v neposredni bližini tirov, itd.
Za rešitev teh vprašanj, naj pristopijo vsi zainteresirani: občina, pokrajina, trgovinska zbornica. O-živitev prometa na naši postaji lahko postane namreč vir dohodka za mnogo ljudi.
Kriza SAFOG
Končno je tudi KD spoznala, da je kriza v SAFOG strukturnega značaja in da so le-te krivi voditelji tovarne, ker niso zmožni zagotoviti obratu, kljub temu, da so bile investirane v raziskovalne namene ogromne vsote denarja, resnih proizvajalnih perspektiv. Na to smo komunisti že davno opozorili delavce.
Vsem je namreč znano, da so poskusi za preusmeritev proizvodnje doživeli popoln polom in' da vse to plačujejo delavci, katerim je bil skrčen tedenski delovni urnik. Sedaj KD predlaga, naj se ponovno odpre livarniški oddelek. S tem se popolnoma strinjamo, a sprašujemo se, zakaj je bil sploh ukinjen? Po drugi strani pa predlog KD ne bi smel predstavljati nadomestka za ukinitev poslovanja v delavniškem oddelku, kjer se je tudi pojavila proizvodna jcriza.
Trst
Kaj hoče „Kat. glas“ ?
Z zanimanjem smo brali članek «Slovenska javnost naj presodi» v Kat. glasu od 14. oktobra t. I.
Z zanimanjem, ker smo po vprašanju naftovoda odkrili tako v piscu članka kot v časopisu samem novega antikapitalističnega in an-timonopolističnega pobornika. In res, zgleda da se je v uredništvo «Kat. glasu» vrinil nek marksist — in to pravoverni marksist brez revizionističnih tendenc — ki raz-krinkuje občinsko upravo v Dolini, dolinskega župana in Konzorcij za pomoč razlaščencem kot skrite agente velekapitalistične graditeljice naftovoda, t. j. SIOT, in dolgoletne sovražnice tržaških, dolinskih in miljskih kmetov (katerih večina je slovenske narodnosti), t. j. U-stanove za tržaško industrijsko pristanišče. «Kat. glas» celo poziva, naj ne smemo «kloniti pred velekapitalom» in naj ne smemo pred velekapitalom «vreči puške v koruzo».
Mi bi bili zelo zadovoljni, če bi bila slovenski kmet in delavec dobila novega zaveznika v boju za socialno pravičnost tudi v «Kat. glasu». Vsaka pomoč proti nepravičnosti sedanje družbe je dobrodošla, a dvomimo, da je ta pomoč resnično iskrena. Zakaj dvomimo v iskrenost «antikapitalističnih» izbruhov «Kat. glasu»? Zato, ker do sedaj ga nismo niti enkrat' našli na antikapitalistični liniji, ker takih akcij ni nikoli podpiral v tržaški občini, kjer je bilo razlaščenih na stotišoče kvadratnih metrov, ker se predstavnik «Kat. glasu» in «Slovenske skupnosti» ni nikoli o- ] bregnil prav ob stranko, ki regira Ustanovo za industrijsko pristanišče, t. j. na Krščansko demokracijo, s katero se je «Slovenska skupnost» tesno povezala v Trstu na občini, v Trstu na pokrajini, in celo razbila slovensko upravo v občini Devin-Nabrežina, da bi se v tej isti KD hlapčevsko vdinjala.
Vprašali bi radi, zakaj ta dolgo-mesečna akcija proti dolinski občini in njenemu županu. Ali morda res za pobijanje «velekapitalistov»? Ali ne' morda zato, da bi se tudi v Dolini izvedla «slovenska» opera-
ooooooooooooooooooooooooooooooo oooooooooooooooooooooooooooo
Cesto pod noge, pa hajd na pot. S tem veselim vzklikom sem namenil, da obiščem kraje ob vzno-šju Sabotina ter se namenil preko Pevme proti Koštabonu. Mimogrede sem opazil, da v Pevmi obcestni kanali so vzgledno držani, da so v bližini pevmske šole vzdignili cestni asfalt, odnosno da se je cesta zni jala in da glavna cesta kaže svoja gola rebra, ker je deževje temeljito spralo staro pevmsko pot. No, sem si mislil, to bo še kar šlo in sem šel naprej. Toda za malo, ker pred Koštabonom bi bil kmalu končal v široko zevajočo jamo, tudi plod deževja. Zdi se mi že, da bodo bralci neverjetno zmajali z glavo, saj je vendar deževje že precej časa mimo.
Toda razumeti morajo, da naša občinska uprava verjetno čaka na kakšen nov naliv ki naj bi tokrat tisto jamo zamašil, saj drugače si ne morem pojasniti, da že toliko dni jama še ni bila zasuta. Ali pa namerava lokalni turistični urad privabiti turiste z veliko reklamo za Koštabonsko jamo.
Ni mi preostalo drugega, kot da sem se namenil v Števerjan in neverjetno tudi tokrat se me je smola kar držala.
Do števerjana sem prišel, ali kar čez brajde in vinograde, ker je briški grič fige pokazal tistemu, zidu, ki so ga pred leti postavili, da bi ustavili drsenje hriba. O popravilih niti duha ne sluha, kar me je prepričalo, da se tudi pokrajinska u-prava zanima za naše vasi, mislim za slovenske vasi isto kot goriška občina za slovenske zaselke. Uver- j jen sem, da se tokrat turizem niti j toliko ne zmeni za ta problem, saj ; je glavna, sezona mimo in da bodo ; naši ljudje še dolgo morali čakati ! na popravilo cest.
V števerjanu so mi tudi poveda- ! li, da bi radi videli da se tudi za- ‘ dnji konec ceste v Grojni asfaltira
(za to bi morala poskbreti goriška občina). Jaz sem jim sicer potrpežljivo povedal, da ima občina to v načrtu že več nego dve leti, da pa je primorana najprej asfaltirati sleherni pločnik v mestu in da bo šele nato morda poskrbela za tistih nekaj metrov asfalta. Dejal sem jim, da bi morali vendarle ra-
i
zumeti, da goriška občina nè dela I diskriminacij na račun Slovencev... i
Ali so mi verjeli ali ne, to pu- | stim v presojo vsem, ki berejo te | moje vrstice.
cija kot v Nabrežini z razbitjem slovenske uprave in z ustanovitvijo takšne uprave, ki bi dala tudi dolinsko občino v roke Krščanski demokraciji? Ali ni morda vsa ta akcija «Kat. glasu» in «Slovenske skupnosti» nekaka od zgoraj dikiti-rana gonja prothrdeči» občini? A-li ne prihaja morda direktiva s strani voditeljev KD? Drugače si ne vemo razlagati te strašne vneme.
Pa še to. Naj omenjeni gospodje, ki do sedaj niso hoteli enotnosti v boju proti razlastitvam in so ustanavljali svoje fantomske odbore, da bi iz njih vlekli politični kapital in prav gotovo ne v nameri, da bi koristili kmetu, dokažejo, da so res «antikapitalisti» Z razširitvijo akcije tudi na tržaško in nabre-Žinsko občino, potem jim bomo verjeli.
Na koncu jih pozivamo, naj objavijo tisti «pismeni dokaz», o katerem pravijo, da ga hranijo, in v katerem naj bi pristaniška ustanova «hvalila župana Lovriho», češ da ima «razumevanje» zanjo. K temu jih pozivamo zato da jih bo lahko Župan Lavriha tožil.
Pozdrav gledališču
Sinoči je bila v Kulturnem domu slavnostna otvoritev letošnje, jubi- | lejne sezone Slovenskega gledališča 1 v Trstu z uprizoritvijo Cankarjevih «Hlapcev». O predstavi bomo spregovorili prihodnjič, ker je bil naš list že v tisku, ko je bil ta pomemben kulturni dogodek v teku. A ob tej priliki hočemo v imenu lista pozdraviti Slovensko gledališče, njegove igralce in režiserje, njegovo osebje in tudi publiko, ki že leta in léta sledi predstavam gledališča. Obe tej priliki hočemo poudariti tudi, da je vloga, ki jo igra gledališče zelo pozitivna za slovensko narodno skupnost v Italiji in da bi bilo za vsakega Slovenca pravilno, če bi čutil to poslanstvo s tem, da redno obiskuje vsako predstavo.
Ob dcsevu mrtvih
Te dni vsaka družina gre na pokopališče, da se oddolži spominu svojih preminulih. Na stotine in tisoče ljudi se spominja vseh, ki jih ni več, vseh objokovanih sorodnikov, ki so v globoki starosti ali rani mladosti zapustili svoje domače in umrli. Obe tej priliki pa je prav gotovo pravilno, da se spomnimo tistih, ki so darovali svoja življenja za našo svobodo, za demokracijo in za zlom nacifašističnega trinoštva. Spomnimo se torej svojih padlih, pojdimo na pokopališča in k spomenikom, popravimo grobove, ponesimo cvetlice in vence tja, kjer je vklesan spomin na junake, ki so za nas darovali naj dragocenejše : življenje ! Slava padlim za svobodo !
Nadaljevanje
Uresničiti
vlada v Rimu in v Trstu, samostojno- in dobrohotno nastopa v tej smeri. Demokratične m levičarske stranke morajo enotno zahtevati ta pravna določila. Po drugi strani treba pričakovati tudi pametni nastop političnih skupin, ki delujejo na slovenskem področju. Po teh praša-njih je enotnost Slovencev nujna in življenjsko važna, sleherno slepomišenje ali sleherno umikanje s pozicij enotnosti ne koristi slovenski manjšini. Videli smo pač, da vsa dosedanja pričakovanja . v zvezi z levim centrom v Rimu, v Trstu in Gorici niso rodila nobenega konkretnega u-speha. Zato da nekaj dosežemo, j moramo zahtevati. Da bo naša i zahteva zalegla, naj bo enotna ! Antikomunizem levega centra ni prav nič koristen enotnosti. Brez enotnosti pa ni večjih u-spehov. Naj to naše opozorilo vzamejo v pretres, saj gre tu za interese demokracije, za katero
smo vsi interesirani, Slovenci in Italijani; istočasno gre tu za interese slovenske skupnosti, ki ji ne služimo z antikomunističnim strumentalizmom, pač pa le z dobro voljo in enotnimi napori
Levi center v Trstu
ti za rimski kongres so tako postali Pittoni, Catanzaro in Hreščak, kar daje enega delegata levi struji in dva delegata kar naenkrat nastali novi večini nennijevcev in «zmernih lombardijevcev». Kaj bodo sklenili tovariši iz PSI? Kakršnakoli naj bo politična linija, ki bo izšla s kongresa mora naše delo (ki se vključuje tudi v pripravo na XI. kongres KPI) sloneli na iskanju čimširše enotnosti delavskih, socialističnih sil v borbah, ki bodo to jesen zajele delavski razred. Te borbe in ta enotnost naj bodo podlaga za novo večino: blok delavskih in naprednih katoliških sil, ki naj postane politična alternativa sedanjemu propadajočemu levemu centru.
StS
So/a pri Ivanu
venščini, bi ga bila morala opomniti na to potrebo tako inž. Pečenko (PSI) kot. g. Rudolf)SS), ki sta skušala popraviti svojo pozabljivost s tem, da sta prav tako kot Gerbčeva predložila vprašanji v tej zvezi, čeprav sta člana uprave.
Skratka, v tej zadevi se je pokrajinska uprava izkazala za nesposobno, da zastopa tudi slovensko manjšino v kakršni koli obliki in je slovensko manjšino grobo-in nedemokratično prezrla.
V tej zvezi naj omenimo še pisanje nekega urednika «Primorskega dnevnika». Ta urednik je kritiziral omenjeno dejstvo, a istočasno v to kritiko vključil tudi slovenske pokrajinske svetovalce Gerbčevo, Pečenka in Rudolfa. Ne vemo, zakaj jih je vključil v kritiko. Verjetno ni hotel kritizirati pravega odgovornega za to početje, t.j. poKrajm-sko upravo in šolsko skrbništvo. Vsekakor pa ne vemo, kaj ima opraviti z upravo in šolskim skrbništvom tov.a Gerbčeva. Ce se ne motimo to upravo podpirata le inž. Pečenko in g. Rudolf. Njiju bi bil moral kritizirati ker sta onadva imela največ možnosti, da lahko vplivata na pokrajinsko upravo ob tej priliki, saj sta člana večine.
Kras
nje. Najbolj se je za zadevo zanimala tržaška občina, ki je razpravljala v zadevi v sklopu komisije za nov regulacijski načrt, ki je bil odobren 12. julija, ne da bi bila v njem predvidena kakršna koli nova industrijska cona. Komisija je razpravljala o obeh vprašanjih, ki ju je sprožila ustanova za industrijsko pristanišče. Glede razširitve sedanjega področja se je omejila z ugotovitvijo, da zadeva zanima predvsem dolinsko občino. Glede nove industrijske cone na Krasu se je v glavnem izrekla proti zaradi enotnosti kraškega pej-saža.
Stališče dežele pa je naslednje:' 1. sledila bo razvoju zadeve in bo dala svoje mnenje, ko bo trenutek za to; 2. tržaška občina je proti temu, da bi se začele takšne pobude, ki bi pokvarile Kras; 3. da so se na pobudo tržaškega župana pred dnevi sestali zainteresirani župani pokrajine za razpravo o tem vprašanju; 4. dežela misli programirati vse takšne pobude na podlagi svojega načrta, ki naj bo v korist vseh.
To je bil odgovor odv. Marpille-ra. K temu naj dodamo, da iz njega sledi, da obstaja neka pobuda Ustanove za tržaško industrijsko pristanišče, a da do sedaj ni sledilo nič konkretnega, ker zgleda, da je pobuda trčila ob resen odpor nekaterih zelo močnih činite-ijev.
SLOVENSKO NARODNO MANJŠINO — DIREKTOR: MARIJA BERNETIC — ODGOVORNI UREDNIK:	ANTON MIRKO KAPELJ —
UREDNIŠTVO IM UPRAVA: TRST. UL. CAPITOLINA 3 — TISK: TIP. RIVA. TRST. UL. TORREBi a NCA 12