Morettijeva apokalipsa Marko Bauer n- m " r x »Toliko bolj kot nihilizem postaja normalen, postajajo simboli praznine strašnejši od simbolov moči.« Ernst Jünger, Preko črte Pastoralni stand off v Habemtis Papam: imamo papeža v Razlog, da se ne spraviš gledati Habemus Papam: imamo papeža (2011), je tisto, česa r ni v njem. Nanni Moretti se ne norčuje iz vere/katolicizma/Vatikana', čeravno gre za antitezo Kraljevega govora (The King's Speech, 2010, Tom Hooper), ki je v abdikaciji zmogel videti le subjekt(iv)no dekadenco oziroma slabičevstvo.3 Buiiueleva/Shawova ostra neumnost »Hvala Bogu, da sem ateist« se je razredčila do tope umnosti, ko jo Ricky Gervais uporablja na podelitvi emmyjev, kakor lepilni trak za insekte, vabo za moronijo Amerike. Hvaležnost seje transformirala v hvalisanje. Da bi se izognil konvergenci pro-vokatorjev in provociranih, Moretti ustvari lastni Vatikan kardinalov-šolarčkov, ki so se morali roditi za njegovim obzidjem, sicer ne bi nikdar našli poti vanj (po vsej verjetnosti še niso slišali za Opus Dei, kaj šele da bi z njim karkoli imeli). Posajeni po klopeh izbirajo papeža, kot bi šlo za kontrolko, vključno s prepisovalskimi pogledi k sosedu, po oddaji glasov se njihovi notranji zedinjajo v molitev, vse do povišanih tonov panike: »Ne izberi me, Gospod, nisem dorasel.« Nebogljenost. Na papeževanje obsojeni Melville še bolj kot na albinastega Leviatana Mobyja Dicka potegne na piccolinastega pisarja Bartiebyja, iznajditelja formule »Raje bi, da ne«. Ali po Deleuzovo:»Raje ne bi nič kot nekaj: to ni volja po niču, to je rast niča volje.« Ce se Habemus Papam dopolnjuje z Melanholijo (Melancholia, 2011, Lars von Trier), po zgledu Walterja Benjamina1 izdatneje stavi na kemijo štirih temperamentov in nebesnih gibanj/privlačnosti kakor na Freuda. Melvilla trpinči acedi-ja, bolezen menihov, asketov in Baudelaira, otrplost, apatičnost. V skladu s tomistično tradicijo bi se moglo misliti, da zanemarja svoje obveznosti, se izogiba odločitvam, da t Kot tega ni počel niti v Dnevniku predmestnega župnika oziroma Maša je končana (La messa £ finita, 1985). 2 Nasprotje tega je zmožnost zde-klamirati besedilo, katerega ghost writer naj bi bil svetovni duh sam. Jecljanje se mora nujno artikulirati, žrtvovati kot žgalna daritev, da bi lahko nastal motivacijski/mobilizacijski govor. Nacija navdušeno odobrava kralju, ki se mu s pomočjo učitelja govora/ljubiteljskega psihoanalitika posreči tisto, kar se sicer pričakuje od vsakega šolarčka. Zaščitniško pomilovanje na liniji Kafkove zgodbe Pevka Jožefina ali mišji rod. 3 Več o tem v uvodni besedi Susan Sontag k angleški izdaji Benjaminove Enosmerne ulice in drugih spisov. je nevarno blizu smrtnega greha lenobe. Problem ni v tem, da se mu ne bi ljubilo, temveč da pascalovska/kierkegaardovska izbira nima nič s proceduralnim selekcioniranjem državnega tajnika, papeževega imena ali osebnega grba, v skladu z instrumentalnim umom tiskovnega predstavnika, ki ga skrbi, ki skrbi le za to, da postopki čim prej stečejo oziroma tečejo čim bolj nemoteno, da se obstalost predstavniške mašinerije, ki rotira maskote, odpravi, » V tančico personalizacije je vtkano, da odločajo ti, ki so na vrhu, ne anonimna mašine-rija, in da je na socialnih vrhovih odločanja še življenje; Beckettovi umirajoči odgovarjajo na to,« Adorno4 zapiše v Angažmaju. Čeravno Moretti v Aprilu (Aprile, 1998) zatrdi, da si ljudi ne želi pomirjati, se mora že od najzgodnejših filmov zagovarjati pred komitejem za angažiranost, znano tudi kot »družbena kritičnost« ali »političnost«, tem odmevom, dediščino socrealizma, kije državno sankcionirana (uradniška kategorija pri točkovanju za subvencije, štipendije, nagrade itd.: ždanovski koeficient) in ki se v najbolj majestetičnih različicah upravičuje prek ba-dioujevske zahteve po enoznačnosti. Daleč od tega, da bi se Moretti zadovoljil z rešitvijo Sullivanovih potovanj (Sullivan's Travels, 1941), ki si jo je Preston Surges privoščil med drugo svetovno vojno ali po njem Woody Allen v Stardust Memories (1980): v Aprilu koleba med dokumentarcem o italijanskih volitvah in muzikalom o slaščičarju trockistu, z vseh strani obdanem s stalinisti, ob koncu se odloči za slednjega, vendar vmes, med samim trajanjem, 8'A (1963, Federico Fellini) style, posname tudi prvega. V Kajmanu (II caimano, 2006j ga mlada režiserka, ki hoče delati film o Berlusconiju, vpraša, ali res misli, da je pravi čas za snemanje komedije. »Za komedijo je vselej pravi čas!« se izstreli odgovor. Kar se verzirancem subverzije kaže kot pomanjkanje radikalnosti, je Mo-rettijev podpis. Podpis komedije: blagost, ki je nadaljevanje Chaplina ali Tatija, a tudi Truffautovih nežnih opisov silovitih občutij, 4 Moretti v te razprave sodi tudi prek tabloidnega, dinastičnega detajla: njegova nekdanja partnerka je Silvia Nono, hčerka Luigija Nona ter vnukinja Arnolda Schonberga, Ador-novega favorita. Ko se Habemus Papam zaključi z Miserere ubežnika iz serializma Arva Parta, ta zazveni skoraj kot zavzdih olajšanja, kakor bi se Moretti otresel serioznosti pedigreja, dru-žinskodrevesne ukoreninjenosti, s katero bivša paradira na geni.com. 3 < m O cc. < S cc O a> M > O z c cc D 0 z < cc 1 in ki deluje znotraj popularnih, populistič-nih form (sentimenta). Blagost, ki se pusti zmerjati s humanitarno povprečnostjo in za katero se zdi, da ima moč razblago-vljenja. Med preroki-blazneži-klovni Hyde Parka Moretti razglaša, da bi model levice namesto Sovjetske zveze ali Maove Kitajske morala biti Emilija-Romanja, regija, ki ima najboljše5 varstvo otrok, najboljše socialno varstvo, najboljše bolnice na svetu. Reči klovn, tudi v primeru Žižka, še zdaleč ni dovolj. Potrebna je taksonomija, četudi le za to, da bi seji uhajalo. Moretti se gre klovna, ki krši kod komedije in se preizkusa v cirkuški terra incognita: konstruktivnem, stvarnem. Oksimoron: klovn reformist. Se »najboljše« nanaša na blagost? Koliko se ta sme križati z učinkovitostjo? Do kod se približa misli Čehova, da je v elektriki in pari več ljubezni do človeštva kot v deviški čistosti in odrekanju mesu, in do kod Chestertonu, ki »s solzami ponosa« raje kot Byrona prebira vozni red železnice (mar ne tudi Eichmann, zunaj ali znotraj steklene komore, v katerem 5 Moretti vztrajno uporablja bolj špor- tnozanesenjaško kakor tržno terminologijo najboljšega: obstaja najboljši psihoanalitik ter tudi drugi najboljši psihoanalitik, obstajajo najboljši dermatolog, najboljši režiser ... Arendtova vidi bolj klovna kot pošast)? Koliko funkcioniranja prenese klovn-ume-tnik, preden začne kričati? Adorno ni apri-ori proti eskapizmu, a treba je znati bežati: »Escape filmi niso tako gnusni zato, ker obračajo hrbet izžeti eksistenci, ampak ker tega ne počno dovolj energično, ker so sami prav tako izžeti, ker se zadovoljstva, kijih hlinijo, ujemajo s sramofo realnosti, odrekanjem.« Papež na begu. Baconov predelani, deformirani Velazquezov Inocenc, katerega telo skuša uiti skozi kričeča usta, rečeno z Deleuzom: »Papež lnocentijX. kriči, vendar kriči za zaveso, ne samo kot tisti, ki ga ne moremo več videti, temveč tudi kot tisti, ki ne more več videti, ki nima več kaj videti, katerega edina funkcija je, da naredi vidne sile nevidnega, ki so ga pripravile do krika, sile prihodnosti.« Krika ne vidimo na obrazu tistega, ki naj bi kričal, vidimo ga na obrazu drugih in še bolj na nečem, kar sploh ni obraz: vatikanska balkonska vrata kot zevajoča usta, zevajoča glava ter v vetru kakor lasje plapolajoča zavesa. Unavzočena odsotnost, prezenca nereprezentabilnosti, ki bi jo fiksna ideja psihoanalitičarke prekrila z »mankom starševske ljubezni«. Psihoanaliza krika, krik, (pre)konvertiran v spoved, je zadnje, kar bi priporočil Antiojdip. Vseeno ju je za trenutek nujno ugledati enega nasproti drugemu, pastoralni stand-off, kje drugje kot v Rimu, papež versus psihoanalitik, bilo je nekoč na Zahodu. Beg, ki sledi, ni odsotnost poguma, ni beg pred odgovornostjo, je beg-odgovor.»Shizofrenik na sprehodu je boljši model od nevrotika, ležečega na analitikovem kavču. Vdih svežega zraka, razmerje z zunanjim svetom.« Beži pred Rimom in po Rimu, beži pred Petrom-Skalo, petrifikacijo. Logika občutja, logika senzacije: nasilje občutja namesto nasilja spektakla. Na omnibusu Melville vadi, razvija omni-busni, vsevključujoči govor: »Mi, ki imamo srečo, da verjamemo, da razumemo stvari. Toda zadnje čase ima Cerkev težave z razu- Kar se verzirancem subverzije kaže kot pomanjkanje radikalnosti, je Morettijev podpis. mevanjem stvari.« Še TV mnenjski voditelj, naravnost iz Bourdieujeve analize, sprva suvereno razmetava z ustaljenimi idejami, predstavami, ki utrjujejo predstavništva, ki pomirjajo, tolažijo, zagotavljajo - kohezijo, a se nenadoma zagozdi, o(b)stane brez teksta: »Posledično nas to vodi... nas to vodi ...Ne, improviziram. V resnici sem popolnoma zbegan. Gledalce prosim odpuščanja, odpuščanja vseh vas... oprosf/iem('.«Tako so eni redkih, ki stvari še razumejo, teoretski psihoanalitiki {ne vulgarni marksizem, mark-my-Marx vul-gariziranje). Subjekt, ki se zanj predpostavlja, da ve: kralj filozof, suženj sveta. Kolikor vse zastopijo, kolikor svet suvereno zaobjemajo s svojimi pojmi, matemi, diagrami, »mislim, torej semantiziram«, ga tudi zastopajo, so zastopniki, ne najmanj trgovski, zavarovalni itd. Lažno prerokovanje s funkcijo odvračanja. So ena poslednjih obramb pred vdorom realnega. Koliko heglomarxomaokaolaca-novcev pleše na rezilu britve? Noben. V razmerah dvoma postane odločilno, v kaj se še zlasti ne verjame. Melville ne podvomi v Boga, tisto, kar je na preizkušnji, je vera v reprezentacijo, v delegiranje. Kako naj predstavlja nekaj, za kar niti ne ve, kaj je? Ne more se avtorizlra-ti kot avtoriteta. Nikakršna trema pred nastopanjem kot faktor faliranega igralstva, temveč tremor, tresenje Zemlje. The one ne more biti že zato, ker čuti, da je mnoštvo. Skupaj z igralcem preigravata vse vloge v Utvi Čehova, vključno z veznim tekstom, a razlika je v tem, da igralca daje božji kompleks, točneje, božji solipsizem. Melville ne more biti papež, a to ne more biti tudi nihče drug, oblasti se ne da personalizirati. What's God got to do with it? Če Bog obstaja in ima kaj z izbiro Melvilla, ne stori napake, saj napaka ni v njegovi moči; z izvolitvijo papeža, ki se odpove papeževanju, tudi mimo konkretno izgovorjenih besed, ne izroči leaderja, temveč lead, namig, ne vodjo, temveč vodilo. »Velike spremembe«, ki naj bi spričo odstopa izostale, so sprožene ravno z njim. Brezvladje sredi Rima. Habemus Papam je apokalipsa, razodetje, brez ognja in žvepla, brez srpov in kladiv. Drhteča zavesa balkonskih vrat ni praznina, je razprtje.6 »Milijarda«, to reprezentirajoče in reprezentirano, milijarda pričakujočih, otrpne. Otrpne v Petra-Skalo. Milijarda se 6 Habemus Papam je iahko tudi uvod v konservativni anarhizem Gorazda Kocijančiča, njegovo Erotiko, politiko itn. konkretizira, postane papež, vsak zase in vsi skupaj. »Razgraditev ustroja požene v beg socialno reprezentacijo mnogo učinkoviteje kot kakšna 'kritika'in izvrši deteritorializacijo sveta, kije sama po sebi politična in nima nobene zveze z intimističnim dejanjem,« pove Kafka Deleuze-Guattarija. Kaj sledi otrplosti? V kaj se požene manjšinski beg kot zadeva milijarde? Kaj ga loči od panike ali obupa, kakšno postajanjeje ta kompozicija7 kaosa? Če sploh kaj more/mora slediti, to ravno ne sme biti nadaljevanje. Vsekakor nič takšnega, kar bi se dalo izvedeti na televiziji Lom-bardinija-Berlusconija, kakor ji pravi Serge Daney, in kar more biti oklicano za epizodo: 30 sekund izvenprogramskega nevvsreela, 30 sekund nad Rimom, trikrat deset sekund Inocenca, ki hitro, prehitro minejo, minejo, kot da jih nikdar ne bi bilo. 7 V skladu s svojim razlikovanjem med figurativnim in figuralnim Lyotard v Adorno kot hudič zapiše: »Prenehati komponirali v politiki je prenehati in absentia konzervirati idejo totalnosti, vojaške, industrijske, klerikalne organizacije, ki reprezentira totalnost, prenehati konstruirati 'partijo'. Namesto politica ficta-fingens - politica figura. Kaj je lahko afirmativna politika, ki ne išče podpore v reprezenfanfu (partiji) negativnega, itd.? To je vprašanje, ki ga je Adorno zapustil in opustil.«