LIRICNOST IN »SPOMINJANJE«
V prejšnji številki JiS smo v oceni novega literarnega leksikona, ki je izšel pri Cankarjevi založbi, med drugim opozorili na terminološke težave kot eno izmed tistih vprašanj, s katerimi se ubadajo prevajalci oziroma prirejevalci podobnih del v slovenščino. Zlasti tehnični termini, ki so izvirno nastali z besedno igro, lahko prevajalcu dobesedno sivijo lase; pogosto ne preostane drugega, ko da se ob vsakem posebej obširneje konzultira z ustrezno literaturo in razlagi gesla doda svoj komentar, sicer besedilo gesla — dobesedno prevedeno — ne pove ničesar, ni uporabno.
Za primer ne najboljše takšne rešitve v imenovanem leksikonu smo si izbrali geslo liričnost na strani 127. Tam piše, da je to »temeljna stilna kategorija;« »njeno bistvo
210
določil Staiger kot >spominjanje<«. »Spominjanje« je seveda dobeseden prevod besede »Erinnerung«, kar je slovarsko gledano seveda docela korektno, v resnici pa brez dobre pomenske zveze s Staigerjevo razlago. — Kot »spominjanje« so Staigerjevo »Erinnerung« sicer rabili že pred tem nekateri slovenski in hrvaški literarni znanstveniki; vendar je bila njihova bolj ali manj priložnostna raba mnogo manj zavezujoča od takšne, kakršna se kot razlaga pojavlja v ustrezno tematiziranem leksikonskem priročniku.
Sam Staiger je v svoji znani monografiji Temeljni pojmi poetike (Grundbegriffe der Poetik, tu cit. po ^1951, Zürich) izrecno opozoril, da mu je beseda »Erinnerung« (ki v običajni rabi res pomeni »spomin«) ime za odsotnost distance med subjektom in objektom (63—64), da mu ne zaznamuje kategorije, ki bi bila obremenjena s časovnostjo (kakor je spomin). Lirik ponotranja (erinnert) — vase — naravo in narava ponotranja — vase — pesnika (o. c). Duhovno stanje spominjanja je pač nekakšno posedanjenje preteklosti (čeprav Staiger tudi takšno razlago zavrača, češ da pesnik v objektu pač kot lirik enostavno je, kakor je sočasno objekt v njem). Gre torej za terminološko poimenovanje s pomočjo nemško jezikovne besedne igre.
Ko se je W. Kayser, enako znano ime, v svoji Govorni umetnini (Das sprachliche Kunst-v/erk, tu cit. po ^1954, Bern) skliceval na Staigerjevo »Erinnerung«, je reč zgovorno preimenoval v »Verinnerung« — izrecno zato, da bi iz pojma izločil časovnost in prepre-prosto asociiranje na »spomin« (336). Enako opozorilo vsebuje tudi Konstantinovičev prevod Kayserja v srbščino (Bgd. 1973, 399 isl.).
Ves problem je pač v tem, da nekaj, kar je v nemščini kot jeziku izvirne predloge mogoče, umljivo in smiselno, v slovenščini ne gre. V nemščini je pomen termina določen z dobesednim semantičnim izhodiščem (»Erinnerung« namreč dobesedno res pomeni nekaj, kar »gre noter«), slovenska beseda »spomin«, ki sicer v slovarju stoji kot ustrezna za »Erinnerung«, pa takšne semantične osnove ne premore, nastala je drugače (s-po-umeti, brez metaforičnega »notranjenja«). Tako dobeseden prevod ne pove veliko, ali pa celo zavaja. (Ena precej ponavljanih literarnoteoretskih opredelitev lirike je npr., da je »sprotno izpovedovanje eksistencialnih stanj«; kako vanjo vključiti spominjanje kot odnos do preteklosti?)
Resda ne gre za prav zelo usodno pomanjkljivost; gre, kot smo že na začetku povedali, za zgovorno ponazoritev težavnosti vsakršnih slovenitev, ki so zavezane natančnemu poimenovalnemu sistemu. Terminologija je hočešnočeš v veliki meri odvisna od jezikovnega mišljenja in jezikovnih možnosti (seveda tudi od številnih »zunanjih«, zgodovinskih, kulturnih, družbenih dejavnikov), prav zato je tako zelo posebna v različnih jezikih in pogosto tako težko enostavno prevedljiva.
Matjaž Kmecl Filozofska fakulteta v Ljubljani
211