. 2 / Polidor pi. Montagnana Ži vij enj episna črtica. — 38 — Spisal M aleji' župnik pri sv. Marku niže Ptuja, Ponatis iz Zgodovinskega Zbornika. V Ljubljani. Založil pisatelj. — Tisek Katoliške Tiskarne. 1895 . 4 Ji -4 O vr Polidor pl. Montagnana. Doba protestantizma je sicer, kakor drugod, tudi na Slovenskem provzročila mnogo zmešnjav in krvavih prepirov, a pri vsem tem vendarle rodila tudi dokaj dobrega. Zlasti pa so se v borbi med resnico in lažjo čistili in krepili značaji in tako je ravno v tej dobi vzrastlo domovini mnogo velezaslužnih mož, katoliški cerkvi pa mnogo neustrašenih zagovornikov in brani¬ teljev, katerih imena in dela bodo vedno slovela. Med take smemo z mirno vestjo uvrstiti tudi Po- lidorja pl. Montagnano, apostolskega protonotarja, naj¬ višjega komisarja in naddijakona na slov. Štajerskem in Kranjskem, prošta v Novem Mestu, župnika na Laškem in v Krškem in nadvojvodskega svetovalca in kapelana. O njem se je sicer že tu in tam kaj pisalo, a ker je vmes marsikaj krivega, zdelo se nam je primerno, o tem vsekako slavnem možu po zanesljivih podatkih se¬ staviti kratko životopisno črtico in jo v obrambo nje¬ gove časti objaviti. 1 ) ') 0 tem za slov. S ta;er nič manj ko za Novo Mesto za¬ služnem možu objavil je g. Anton Koblar v »Drobtinicah iz fur¬ lanskih arhivov, v sešitku 3. letnika III. (1893) »Izvestij muzejskega društva za Kranjsko« na str. 103 nekatere podatke, ki se z resnico nikakor ne vjemajo, ter kažejo, da je pisatelj dotične vire le površno 2 Domovina Polidorja pl. Montagnane ni bila, kakor trdi I. Vrhovec, J ) Laško pri Celju, ali kakor meni I. Orožen, 2 ) Celje, ampak divna Italija in sicer brez- dvomno mestice Montagnana ob Adiži, po katerem je dobil tudi svoje ime. To razvidimo iz pisma oglejskega generalnega vikarja Jakoba Maraccus do duhovščine savinjske in dravske doline z dne 1. avgusta 1564. V njem namreč vikar posebno povdarja, da Polidorja ravno zaradi tega iskreno ljubi, ker je njegov rojak — »quod se ab Italia nostra oriundum esse profitetur«. 3 ) pregledal ter si iz njih izpisal le to, kar bi zamoglo njegovo trditev ukrepiti. Piše namreč: „Naddijakon Polidor pl. Montagnana je postal luteran („eum haereticum euasisse, uxorem duxisse et alia multa turpia et profana patrasse“). Zaradi tega je izgubil nad- dijakonsko čast in so ga vrgli (l. 1563.) v Ljubljani v ječo. Gorenj¬ skemu naddijakonu Juriju Grafu je bil izročen tudi dolenjski naddijakonat. Isti se imenuje 7. junija 1564 vArchidiaconus utriusgue Carniolae<, Ambrož Haumann pa *Commissarius Car- niolae<. Graf je obiskal kot naddijakon tudi cerkve savinjskega in dravskega naddijakonata. A ker se je Montagnana že l. 1564 spreobrnil in pokatoličanil , podelil mu je oglejski vikar Jakob Maraccus naddijakonstvo na Štajerskem ; torej se 1.1565 imenuje »Archidiaconus Stiriae et Sauniae «. Graf in Montagnana sta bila novomeška prošta J Tako trdi in sklepa iz listin g. Ant. Koblar. Toda iz dotičnih listin je razvidno, da je Polidor pl. Mon¬ tagnana prišel vsled obrekovanja začasno ob službo in celo v ječo, a kmalu je njegova nedolžnost bila dokazana in vzeta čast mu zopet povrnena; Polidor ni bil nikdar luteran, zato se mu tudi ni bilo treba spreobrniti in pokatoličaniti. V dokaz temu ponatisnili smo v »diplomatariju« dotične listine, prepisane iz natančnih kopij, ki se nahajajo v deželnem arhivu v Gradcu, doslovno. (Glej »Zgod. Zbornik« str. 441—446. Glej tudi str. 13—18 tega sešitka.) *) Zgodovina Novega Mesta, str. 221. 2 ) Celjska kronika, str. 261. 3 ) Prepisi iz furlanskih arhivov v deželnem arhivu v Gradcu. (Zgod. Zbornik st. 443 in str. 16 tega sešitka.) 3 Bil je stričnik stiškega opata Bolfenka Neff-a, ki ga je dal v Padovi in Benetkah študirati. Po izvrstno dovršenih študijah prišel je Polidor, v duhovnika po¬ svečen, na dvor kralja Ferdinanda, kjer je blizu 10 let služil kot dvorni kapelan. 1 ) Ferdinand ga je zelo čislal, zato ga je imenoval svojega svetovalca ter mu podelil kanonikat v Ljubljani. Vsled njegovega vpliva postal je že 1.1561 višji komisar oglejskega patrijarha »per .Japvdiam, Carnioliam« in naddijakon v savinjski in dravski dolini. 2 ) Leta 1563 je Polidor dobil proštijo v Ljubljani, a ž njo ni imel sreče, pač pa mnogo britkostij. V tej dobi je namreč protestantizem dospel tudi na Kranjskem in zlasti v Ljubljani do vrhunca svoje moči in slave. O binkoštih 1. 1562 se je bil Primož Trubar zopet v domovino povrnil. Ljubljanski škof Peter pl. Seebach je sicer dosegel, da so ga takoj zaprli, a ker so sta¬ novi zanj pri cesarju prosili, bil je kmalu zopet oproščen ter je mogel nadaljevati pričeto delo. Vkljub vsem ugo¬ vorom katoličanov ustanovili so protestantje 1. 1563 v Ljubljani gimnazij, a Trubar je pod zavetjem deželnih stanov vredil božjo službo. 3 ) Vsled tega so katoličani imeli zelo neprijeten položaj in marsikdo moral je čutiti brezozirno besnost mogočne protestantske stranke. Tudi prošt Polidor jo je le prebritko okusil. Niso nam sicer znane nadrobnosti ostudnih spletk, s katerimi so nasprotniki hoteli vplivnega moža uničiti, a toliko je iz dotičnih listin jasno, da je Polidor vsled zlobnega obrekovanja, — »obtrectatorum impro- bitate« prišel v ječo. Komaj iz nje izpuščen, bilje pri 1 ) I. Orožen, Das Decanat Tiiffer, 129. 2 ) I. Orožen, Das Bisthum und die Dioeese Lavant., III. 19. 3 ) Aug. Dimitz, Ivurzgefasste Geschichte Krains, 61. 1 * 4 generalnem vikarju tožen, da je postal luteran, se oženil in »multa turpia,foeda et profana p a tras se.« Generalni vikar Jakob Maraecus, ki o ljubljanskih razmerah ni bil natančneje poučen, poklical je nato Polidorja k sebi, da se opraviči, a ker slednji zaradi kuge ni ^mogel in smel takoj v Videm iti in so med tem nasprotniki ga zopet tožili, ga je maja 1564 od¬ stavil in dne 7. t. m. Gregorja Gradarija naddijakona na slov. Štajerskem imenoval. Toda sedaj so se za čast Polidorja potegnili neka¬ teri veljavni možje svetnega stanu in tudi verna duhov¬ ščina je generalnemu vikarju pisala, da se je Polidorju zgodila velika krivica, kajti on se ni bil nikdar polu- teranil, ampak je bil vedno vnet katoliški duhovnik, ka¬ terega kakor vladar, tako tudi drugi katoličani zelo či¬ slajo. Ta poročila so vikarja sicer zelo osupnila, a tudi razveselila. Zato je že dne 1. avgusta 1564 Polidorju pisal, da z ozirom na pisma, prejeta od merodajnih oseb, katerim mora verjeti, z radostnim srcem prizna njegovo nedolžnost ter mu zopet izroči naddijakonsko službo, katero mu je bil vzel. Tudi duhovščini savinjske in dravske doline pisal je vikar dne 1. t. m. v tej za¬ devi obširno pismo, v katerem jej naznani, da je Poli¬ dorja zopet postavil za naddijakona. Med drugim piše: »Tandem Dei Optimi Maximi benignitate factum est, ut a vobis litteras acceperim, quae me ex maximo ti- more recrearunt. Testificatae nempe sunt id, quod op- tabam, Polidorum nempe, ut verbis vestris amabilis- simis mihique iucundissimis utar, virum honestum, ca- tholicum, diligentem et idoneum esse, de eius vitae integritate adeo vobis constare, ut illi ea in re libenter pareatis, eumque a principibus vestris summis et cla- rissimis virum charum haberi et ad amplissimum sa- 5 cerdotium electum fuisse. Quae quidem mihi ita grata iucundaque acciderunt, nam Polidorum vel ea potis- simum causa mirifice diligo, quod se ab Italia nostra oriundum esse profitetur, Caesarisque sanctissimi Impe- ratoris olim a sacris fuit. Vestro autem testimonio non credere litterisque uno vestrum omnium consensu scriptis fidem non habere mihi omnino nefas est. Quare Poli- doro archidiaconatus vestri magistratura gerendi, vosque illi parendi ius facultasque per nos esto, quoad ipse praesens seu is, cui hoc negotium dedero, haec explorate cognoverimus, aliudque agendum esse decreverimus...« In tako je Polidor vkljub spletkam mogočnih na¬ sprotnikov, ki so ga hoteli uničiti, častno zmagal; zma¬ gala je resnica nad lažjo. Pa neljuba zadeva ga je precej potrla; bolehal je za želodcem in tudi drugače ga je to zelo bolelo, da je generalni vikar obrekovalcem tako hitro veroval. Ko je vikar o tem slišal, pisal mu je dne 10. junija 1565 tolažilno pismo, v katerem med drugim povdarja: »Nullum vitae genus apud malos calumnia vacare et divum Augustinum propterea cuidam ita rescripsisse: Senti de Augustino quod libet, sola me in oculis Dei conscientia non accuset. Magnum quippe solatium dat conscientia recte factorum. Quare ut tu quoque eadem utaris, te et hortor et moneo. Eos namque, qui aliis praesunt, oportet, si d. Chrisostomo credimus absurdas et falsas vorare criminationes, at veritas, quae omnia vincit, contra hominum ingenia, calliditatem so- lertiam lacile se per ipsa tuetur, vel a Deo potius, qui idem etiam est quod veritas, innocentiae propugnatore defenditur . . .« Med tem je bil Ferdinand dne 25. julija 1564 umrl in na Kranjskem mu je kot nadvojvoda sledil Karol. Ta je Polidorja takoj potem, ko je bila njegova ne- 6 dolžnost dokazana, imenoval svojim svetovalcem. Ker Polidor za proštijo v Ljubljani ni več maral, potegoval se je z ozirom na to, ker mu je stiski samostan bil precej dolžen, za ovo opatijo. Te sicer ni dobil, pač pa mu je nadvojvoda izročil stiski župniji Žalec in Teharje v oskrbovanje. Tam je zastavil desetino, a vkljub temu je bil precej davka dolžen. 1 ) Dne 9. septembra 1567 ga je nadvojvoda Karol prezentiral za Krško, 2 ) kjer se je protestantizem zelo širil in imel lastnega predikanta Janeza Weixlerja, biv¬ šega župnika kostelskega. Ko se je ta drznil, zopet v cerkvi pridigati, spodil ga je Polidor s prižnice in iz cerkve, kar je Krčane tako razkačilo, da bi bili župnika pretepli, ko bi se ne bil še o pravem času umaknil. Polidor je stvar naznanil nadvojvodi. Ta je poklical žu¬ pana in dva meščana, ki sta predikanta vozila v Gradec, iri je je dal tam zapreti. 3 ) To je meščane še bolj razkačilo. Ker Polidor v Krškem ni bil več varen, podelil mu je nadvojvoda Karol leta 1569 župnijo Laški trg, katero je takoj prevzel, v Krškem pa vikarja nastavil. Takoj po nastopu laške župnije je Polidor vizitiral Samostan kartuzijancev v Jurjevem kloštru. V nasled¬ njem letu je dal v Laškem na severni strani farovža postaviti nove stopnice. Te so bile v poznejših letih sicer odstranjene, a spomin na-nje se še nahaja v vzi¬ dani plošči z napisom: »Millenos Christi postquam compleverat annos Lustraque bis septem Phoebus uterque poli, Hoc Polydorus opus posuit, quod cernis utrinque De Montagnana nobilitate fruens.« ') I. Orožen, Das Decanat Tiiffer, 129. 2 ) Izvestja, II., 61. 3 ) I. Orožen, Das Decanat Tuffei, 131, in J. Vrhovec, Zgodo¬ vina Novega Mesta, 74. 7 Dne 17. aprila 1575 je kartuzijancem v Jurjevem kloštru posodil 600 gold., za kar so mu zastavili do¬ hodke v Rečicah. 1 ) Tudi v Laškem je Polidor imel opraviti s strast¬ nimi luterani, a spolnoval je dolžnost katoliškega du¬ hovnika z vso gorečnostjo in neomahljivo značajnostjo. Na velikonočni torek leta 1576 je poklical k sebi Zefo, soprogo Martina Kralnika, ki je bila tožena, da je ka¬ toliške obrede zaničevala in z luterani občevala. Na vprašanje, zakaj se je dala od krivoverca obhajati, ki jej vendar le ni druzega dal, kakor navadni kruh, saj ima katoliške duhovnike, odgovorila je, da katoliških duhovnikov nikar ne zaničuje ter je jedenkrat od du¬ hovnika Daniela zahtevala obhajilo, kakor ga je od mla¬ dosti prejemala, a on jej je odrekel. Ker so ž njo bili tudi drugi pri obhajilu, jej je nerazumljivo, zakaj tudi teh ni poklical. Sicer pa bi ž njo prišla tudi njena mati, ko bi ne bila bolna. Beseda je dala besedo in prepir se je končal baje celo s pretepom. Janez Helfenberški, oskrbnik v Celju, je tožbo omenjene Zefe »\vider den Erz Pueben Polidoren«, ki se je drznil jo pretepati, česar še njen mož v jednajstih letih zakonskega življenja ni nikdar storil, poslal de¬ želnim stanovom v Gradec. Kako se je zadeva končala, nam ni znano. 2 ) Najbrž z ozirom na ono tožbo dal mu je oglejski patrijarh Janez Grimanus dne 22. novembra 1576 lepo spričevalo, da je »annos amplius quindecim cum titulo et potestate supremi per Japydiam, Carnioliam Commis- sarii et Vallis Sauie et Drauie Archidiaconi inseruisse, *) I. Orožen, Das Decanat Tuffer, 130. 2 ) Deželni arhiv v Gradcu in I. Orožen, 1. c. 24. 8 in quo munere tam praeclarum omnibus suae fidei, con- stantiae, modestiae et justitiae etc. testimonium dedit.« 1 ) Protestantske homatije napravljale so nadvojvodi Karolu vedno večje skrbi in preglavice. Ker je nova vera celo med benediktinci v Admontu večino redovnikov okužila in je vsled tega tudi gospodarstvo zelo propa¬ dalo, napotil je nadvojvoda tamošnjega opata Lavrencija Lombardo, da je početkom 1. 1579 resigniral. Nato je dne 22. febr. i. 1. s privoljenjem solnograškega nadškofa bil Polidor za upravitelja v Admontu postavljen, kajti nadvojvoda imel je do njega posebno zaupanje. Vsled tega se je Polidor preselil v Admont, odloživši službo naddijakona v oglejskem patrijarhatu. Župniji v Laškem in Krškem je dal oskrbovati po vikarjih, ravno tako tudi beneficij sv. Katarine, kateri mu je bil 1. 1579 po¬ deljen. Za slednjega je plačal 10 gold. podelilne pri¬ stojbine. 2 ) Nadškofu v Solnogradu je iz Admonta poslal ob¬ širno poročilo o svojem dosedanjem delovanju ter med drugim omenil: Totum illum districtum (naddijakonat savinjske doline) ab haeresium labe immunem con- servavi.« 3 ) Zaradi njegove odločnosti so Polidorju protestantski stanovi na Štajerskem kljubovali in nagajali, kjer so mu le mogli. Kot admontski administrator imel je Po¬ lidor sedež in glas v deželnem zboru, a stanovi mu te pravice niso hoteli priznati. Ko pa je vladar ukazal, da ga morajo vsprejeti, delali so mu druge sitnobe. Takoj po nastopu službe hotel mu je dr. Jakob Strauss po¬ svetiti koledar, a deželni stanovi so dali iz rokopisa iz- *) I. Orožen, Das Bisthum und die Diocese Lavant., III., 19. 2 ) Beitrage zur Kunde steierm. Geschichtsquellen, XVIII., 37. 3 ) I. Orožen, Das Decanat Tuffer, 132. 9 trgati uvod, v katerem je pisatelj delo Polidorju poklonil in slednjič še koledarja niso pustili niti tiskati. Tudi Iv Markoviču, »Bacc. phil.«, so 1. 1580 natis nekega sla¬ vospeva na Polidorja prepovedali z opombo, ako bi do¬ volili kaj takega tiskati, bi kdo menil, da je tudi njim kaj mar za tako prilizovanje.'; 1 ) Ker so mu stanovi tudi v administracijskih za¬ devah nagajali in dajali ukaze, katerih ni mogel in hotel izvrševati, je, položivši račun, dne 31. julija 1581 resi- gniral 2 ) ter se podal v svojo župnijo na Laškem. Dne 7. febr. 1582 je postal zopet naddijakon sa¬ vinjski in obojne Kranjske. 3 ) Takoj potem je odstavil novomeškega prošta Jurija Petronei-a, ker ni držal rezidencije. Kot vizitator je 1. 1582 obiskal s Krškega tudi ribniški naddijakonat. Ker mu je župnik v Ribnici pokorščino odrekel, ga je odstavil in v grad zaprl, ko¬ čevskega župnika pa za komisarja postavil, dokler ni v Ribnico prišel drug župnik in naddijakon. 4 ) Z ozirom na njegove zasluge podelil mu je nad¬ vojvoda Karol dne 14. maja 1582 še proštijo v Novem Mestu, 5 ) kar je nekaterim, zlasti odstavljenemu proštu hudo zamrzelo. Vsled tega je imel sicer mnogo naspro¬ tovanja in sitnob, a to ga ni motilo. Tudi kot prošt je spolnoval svoje dolžnosti z vso gorečnostjo ter si zlasti pri zatiranju nove vere v Novem Mestu pridobil največ zaslug. Vneti pomočniki pri tem poslu so mu bili fran¬ čiškani. 6 ) “) I. Orožen, Das Decanat Tiiffer, 132. 2 ) Schmutz, Hist. z. topogr. Lexicon v. Steyerm, I., 16. 8 ) Izvestja, It. 61. 4 ) Izvestja, II., 87 in 88. °) Izvestja. II., 77. °) Vrhovec, Zgodovina Novega Mesta, 74. 10 Dne 20. oktobra 1582 pisal je nadvojvoda Karol iz Gradca »an den Ersamen geistlichen Andachtig Vnnsern getreuen lieben Polidoro de Montagnana Brob- sten zu Ruedolffsvverdt, Patriarchischen Comissari in Steyer vnnd Crain, Erzbriester in Santhall, Pfarrer zu Tiiffer und Gurkhfeldt, Vnsern Rath« ter ga pooblastil, naj z Žigo Gaissrukh - om, zastavoimcem graščine Slo- venjigradec, preišče in razsodi prepir, katerega Jurij Leitgeb, cerkveni ključar pri sv. Ivanu v slovenjegraški dolini, ima s tamošnjimi farani.') V prihodnjem letu (1583) dne 26. oktobra je Po- lidor dobil almucijo. * 2 3 ) To častno odlikovanje je nekatere zavidljivce hudo speklo, zato so ga pri nadvojvodi Ka¬ rolu tožili različnih pregreli. Pa preiskava, katero je isti nadvojvoda z odlokom z dne 7. marca 1584 zoper njega vpeljal, 8 ) dokazala je njegovo nedolžnost. Okoli 1. 1587 je kot naddijakom blagoslovil in vložil temeljni kamen za cerkev D. Marije v Brezju v hočki župniji. 4 ) Ker je 1. 1576 velik požar uničil cerkev in proštijo v Novem Mestu, sklenil je prošt Polidor 1. 1591 s ka¬ noniki posebno pogodbo. Prepustili so mu namreč v popravo cerkve in zgradbo pogorelega pohištva svoje dohodke in tako mu je bilo mogoče, porušeno cerkev z nova sezidati. 5 ) L. 1593 je spremljal novega oglejskega patrijarha Frančiška Barbaro pri vizitaciji na Kranjskem, ki je *) I. Orožen, Das Dekanat Tiiffer, 132. 2 ) J. Vrhovec, Zgodovina Novega Mesta, 221. Almucija (Al- mucija, Feraturae) je bila krznena vrhnja halja, katera se je v znak posebne časti delila zaslužnim cerkvenim dostojanstvenikom. 3 ) Izvestja, II., 77. 4 ) I. Orožen, Das Bisthum und die Diocese Lavant., I., 295. 6 ) Vrhovec, Zgodovina Novega Mesta, 210. 11 1. 1594 tudi v Novo Mesto prišel ter dne 22. apr. t. I. Policlorja v njegovih službah, zlasti pa kot naddijakona potrdil. 3 ) Toda vsled starosti je Polidor postal nespo¬ soben za imenitno službo naddijakona. Da bi mu delo nekoliko olajšali, bil je dne 24. sept. 1596 kranjski nad- dijakonat odpravljen, a v savinjski dolini ostal je še naddijakon blizu do smrti. * 2 ) L. 1596 je nameraval odstopiti krško faro svojemu vnuku Polidorju pl. Montagnana mlajšemu, a ker to ne¬ katerim ni ugajalo, vzel ga je za kanonika v Novo Mesto. 3 ) Dne 12. maja 1599 mu je nadvojvoda Ferdinand iz Gradca pisal, da Krištof Škofič, župnik na Planini, namerava beneficija sv. Katarine in naše ljube Gospe v Rogatcu, katerih prvega Polidor poseda, izročiti za revne dijake jezuitom v Ljubljani, zato naj naznani svoje mnenje. Brez dvoma je v to privolil, saj je bil že poprej v tisti namen dva celjska beneficija, svetega Antona in sv. Andraša, rešil in jezuvitom v Ljubljani daroval. 4 ) L. 1600 ga je v Novem Mestu obiskal sloveči ljub¬ ljanski škol Tomaž Hren, ko je z deželnim glavarjem Jurijem Lenkovičem zaradi protireformacije tje prišel. 5 ) Dne 17. junija 1600 ga je Herbart Turjaški prosil, naj potrdi Jurija Ziissin-a, ki je bil za župnika v To¬ plicah pri Novem Mestu prezentiran. 6 ) Kakor prejšnja, ogrenili so mu tudi zadnja leta njegovega življenja nekateri zavidljivci, zlasti njegov *) Izvestja, II., 77. in 78. 2 ) Izvestja, II., 77. in 78. 3 ) Izvestja, II., 77. in 78. *) I. Orožen, Das Decanat Tuffer, 130 in 131. 5 ) I. Vrhovec, Zgodovina Novega Mesta, 221. 6 ) I. Orožen, Das Decanat Tttffer, 131. 12 naslednik v Krškem, Marko Khun. Ta je takoj po na¬ stopu župnije pisal dne 23. junija 1601. 1. v Videm, da je skoraj 40 let bil v krški fari za župnika človek, ki je gojil luteranstvo. Oskrboval je faro po vikarjih, ki so mu odštevali na leto po 200 tolarjev za penzijo. Ko je on faro od nadvojvode dobil ter jo 24. maja tega leta nastopil, našel jo je zelo zapuščeno. Ker je ondi še mnogo krivovercev, prosi dovoljenja, da bi smel od¬ vezovati od krivoverstva. 1 ) Taka in enaka natolcevanja so v borbi za resnico in pravico osivelega Polidorja zelo bolela, a daljnih bridkostij rešila ga je smrt. Umrl je dne 2. oktobra 1604, zapustivši s svojo oporoko z dne 5. maja 1694 kapi- tulu v Novem Mestu svojo knjižnico v Celju, vso svojo posodo in vse perilo. 2 3 ) Dve lastni hiši v Laškem je že pred svojo smrtjo prodal. Njegovo truplo počiva najbrž v Novem Mestu, dasi je prva leta gojil željo biti pokopan v Laškem. Tam si je že za svojega življenja dal nagrobnik napra¬ viti. V kapeli sv. Antona tik altarja na levi strani je vzidana plošča z napisom: »Rev. Exim. et nobil. vir D. Polydorus de Mon- tagnana, S. Sediš Aplae ac cap. Proton, et Com. Palat. piisssime mor. Rom. Imp. D. Ferdin. I. et Sereniss. Prin. D. Carol. Arch. Austri. a Sacr. Consil. cop. nec non Ampl. Patria. Per Stvr. et Carniol. supr. Gener. Com. et Archid. Pastor Ecclesiar. Tyber et Gurgfeld hic in Dno. Salvatore immutat. expectat, qui obiit in Chro Die — Mense — An. D. M. D. — ,« 8 ) b Izvestje, II., 62. a ) I. Vrhovec, Zgodovina Novega Mesta, 221. 3 ) I. Orožen, Das Decanat Tttffer, 46. 13 Polidor pl. Montagnana je po vsem tem, kar smo v tej črtici o njem objavili, bil mož trdne volje, čistega in jeklenega značaja in zelo veljaven. Posamna sumni¬ čenja, ki so v takratni strastno razburjeni dobi, polni osebnega natolcevanja in obrekovanja, kakor druge, tudi njega zadela, mu niso mogla pomanjšati ali celo uničiti časti in slave; — njegovo ime ostane vedno slavno v domovini. Diplomatarij. Jakob Maraccus, generalni vikarij oglejski , povrne Polidoru pl. Montagnani odvzeto naddijakonsko službo na Spodnjem Štajarskem ter prekliče imenovanje Gra- darija za naddijakona. — Videm, 1. avgusta 1564. Jacobus Maraccus, vicarius Aquileiensis Polidoro Montagnana archidiacono Stiriae et Sauniae S. P. Qua te benevolentia prosecutus fuerim vel ex his literis facile cognoscere poteris, quas ad te eo tempore dedi, quo Labaci obtrectatorum improbitate in carcerem coniectus fuisti, a quibus te emissum fuisse letandum mihi esse censuissem, nisi a gravibus viris te postea haereticum evasisse, uxorem duxisse et alia multa turpia, foeda et profana patrasse audissem, quibus te ad me arcessi ut vera nec ne essent cognoscerem. At cum tu parere negligeres seu ut scribis impedieris pestilentia, id quod ego ignorabam, faciendum mihi putavi, ut me- rito tuo tibi magistratom abrogarem. Grave nempe nimis ac impium atque ab officio meo alienum fuisset, si vel pii catholicique viri mihi dixissent, vel etiam conscientia mea arguisset, quod oves Christi sanguine redemptas sevissimo lupo vorandas tradidissem. At cum tu morae 14 nune et sorditatis culpam in pestilentiam transferas, hominumque gravissimorum literae, quos quidem plu- rimi facio eisque fidem habeo, te catholicum esse testi- ficentur, facile adducor, ut ea čredam, quae vehementer opto precibusque a Deo diligentissime contendi. Qua- propter ut me tibi amieum benevolumque re ipsa cognoscas, ut quem tibi olim magistratum mandavi gerere possis hilari animo et prompto, concedo quoad ipse aliud statuam, Gradario autem meis verbis nun- ciabis, ut se ab illo abstineat, quem se inivisse nunquam mihi significavit. Hae literae diplomatis loco sunto. Con- cilium provinciale seu saltem dioecesanum nos brevi coacturos esse arbitror, ut de religione deque cura gregis nostri deliberemus, et quid nobis agendum sit statuamus. Ad illud te quoque accedere oportebit, qua de re ubi opus erit a me certior fies. Interim valetu- dinem tuam provinciaeque quam obtines, salutem dili- genter cura, quod ut facilius perficias, mitto tibi aeta decretaque omnia Tridentinae Synodi quae a te tuisque omnibus sanete et inviolate servari et cupio et oro. Ea filiis fratribusque nostris leges ipsosque enixe hor- taberis, ut Dei voluntatem eiusque spiritus opus per- fectum et reipublicae Christianae necessarium nedum salutare agnoscant, recipiant et reverenter eis pareant et eorum ope et consilio in pascendo grege Domini utatur, sed haec alias pluribus. Quem a me petis virum, qui de illatis tibi crimi- nibus cognoscat mittam ubi commodum oportunumque ■videbitur. Cogito ipse totius dioecesis visitationem de qua quod diploma te a Caesare obtinuisse seribis, ad nos deferri curabis, sed priusquam illam instituam, te aliosque archidiaconos omnes nos invisere oportebit. De hoc simul coram deliberabimus, et quonam paeto 15 episcopi Labacensis conatibus obviam eamus iuraque nostra servemus, rationem aliquam inibimus. Gralfio nostro scribo, ut ab alienis manua absti- neat, utque si quid hactenus occupavit restituat. Ob- temperaturum ipsum existimo. Ea de re literas a te expectabo. Vale, teque mihi charissimum lore tibi per- suadeas, quoad ipse voles, te autem velle existimabo, si te nobis catholicum servabis, Christianis moribus praeditum ostendes et in provincia tua administranda diligentem praestabis iterum Vale. Vtino, Calendis Sextilis MDLXIV. Jakob Maraccns, generalni vikar oglejski, naznani duhovščini savinjske in dravske doline, da je Polidorja pl. Montagnano zopet postavil za naddijakona. — Videm , 1. avgusta 1564. Jacobus Maraccus vicarius Aquileiensis clero Vallis Sauniae et Draviae S. P. D. Significatum mihi fuerat superioribus mensibus Polidorum Montagnanam, cui provinciae vestrae archi- diaconatum dederam multis flagitiis contaminatum a nobis, hoc est a piis et catholicis ad impios et here- ticos descivisse multaque alia patrasse, quibus eum archidiaconatu indignum profecto esse iudicavi. Quae ut vera an non essent cognoscerem ipsum ad me arcessi, at cum venire differret quotidie et procrastinaret, illi quod mihi non obtemperaret, magistratum abrogavi et Gradarium vestrum in eius locum substitui vobisque mandavi, ut reiecto Polidoro Gradario quem probum et catholicum virum et ad vos agendum aptum et ido- neum esse censebam adhaerescitis et baerescitis. At cum Gradarius nunquam meis litteris rescripserit, quibus ut cum magistratum iniret, fideliterque et diligenter 16 gereret, cum illo egeram, non poteram, ut verum fateor de vobis non solicitus esse. Quin fieri poterat, ut non angerer cum vos fidei meae commissos, et quorum ratio a me Deo reddenda erit, non solum a Rectore destitutos cernerem, verum etiam ab immani et fero lupo circumventos esse existimarem. Tandem Dei Optimi Maximi benegnitate factum est, ut a vobis litteras acceperim, quae me ex maximo timore recrearunt. Testificate nempe sunt id, quod optabam, Polidorum nempe, ut verbis vestris amabi- lissimis mihique iucundissimis utar, virum honestum, catholicum, diligentem et idoneum esse, de eius vitae integritate adeo vobis eonstare, ut illi ea in re libenter pa- reatis, eumque a principibus vestris summis et clarissimis virum charum haberi et ad amplissimum sacerdotium electum fuisse. Quae quidem omnia mihi ita grata iucundaque acciderunt, ut gratius hoc tempore iucun- diusque accidere nihil potuerit, nam Polidorum vel ea potissimum causa mirifice diligo, quod se ab Italia nostra oriundum esse profitetur, Caesarisque sanctissimi Imperatoris olim a sacris fuit. Vestro autem testimonio non credere litterisque uno vestrum omnium consensu scriptis fidem non habere, mihi omnino nefas est. Quare Polidoro archidiaconatus vestri magistratum gerendi, vosque illi parendi ius facultasque per nos esto, quoad ipse praesens seu is, cui hoc negotium dedero, haec explorate cognoverimus, aliudque agendum esse decre- verimus. Id quod a vobis et Polidorus ipse postulat, quod brevi futurum esse spero. De eius ad nos quotannis profectione alias, nam quid archidiaconis omnibus ea in re agendum sit, statuit amplissimus vir Marinus olim patriarcha Aquileiensis et sanctae sedis apostolicae Car- dinalis, dominique et principis nostri frater, ad quem 17 principem hanc rem deferam et cjuid illi placeat, ad vos perscribam. De iniuriis, quas a Craffio archidiacono nostro Carnioliae vobis illatas fuisse conquesti estis, scribo ipsi, ut se non iniuria solum sed rebus omnibus alienis abstineat, vobisque vestras ecclesias et iura omnia restituat. Quodsi ipse parere neglexerit, officio meo non deero, neque vobis non aequum solum et iustum, sed propitium etiam et benevolum quibuscunque in rebus potero, experiemini. Vos quicquid ipse hac in re egerit mihi significari curabitis. Reliqua ipse per- ficiam. Habebitis cum his literis acta decretaque omnia sanctae synodi Tridentinae, cui parere quicunque Christi nomen dedere tenentur. Ex his vos quid agere, et quid cavere deberetis, facile cognoscetis. Vos rogo atque obsecro, ut diligenter excubetis vigiletisque non solum ne grex Christi vobis creditus a feris lupiš diripiatur, voreturque, verum ut et sartum tectumque illum ser- vetis, ne sanguis eius a vobis requiratur. Valete, lratres Optimi, et piis precibus in Domino contendite, ut pasto- rem nostrum salvum diu incolumemque servet, mei memoriam tenete literasque ad me quam sepissime date, quibus, quid agatis, quomodo valeatis, quo in statu res vestrae sint, cognoscer, vobisquo si qua in re opus erit, presto esse possim, quod quidem faciam quam libentissime. Iterum semperque valete. Vtino, Calendis Sextilis MDLXIV. Jakob Maraccus, generalni vikar oglejski, tolaži Poli- clora pl. Montagnano. užaljenega zaradi pisma , katero mu je pisal pred letom, verujoč obrekovalcem. — Videm, 10. junija 1565. Jacobus Maraccus vicarius generalis Polidoro Mon- tagnana, archidiacono Stiriae et Sauniae. S. D^ 18 Mirabar quod tam diu nihil abs te literarum ac-' ciperem, quum supervenit internuntius tuus literas sto-1 machi et querelae plenas afferens, quae quidem mole- stissime mihi acciderunt. Animadverti nempe te literis quae ad te proximo anno calendis Sextilis exaravi, ] nimis valde esse commotum ac perturbatum, neque id, i quod debebas cogitasse. Nullum scilicet vitae genus : apud malos calumnia vacare et divum Augustinum propterea cuidam ita rescripsisse: Senti de Augustino i quod libet, sola me in oculis Dei conscientia non ac- cuset. Magnum quippe solatium dat conscientia recte factorum. Quare ut tu quoque eadem utaris, te et hortor et moneo. Eos namque qui aliis praesunt oportet, si d. Chrisostomo credimus absurdas et falsas vorare crimi- nationes, at veritas quae omnia vincit, contra hominum ingenia, calliditatem solertiam lacile se per ipsa tuetur, I vel a Deo potius, qui idem etiam est, quod veritas, innocentiae propugnatore defenditur. Ego a divinis literi: edoctus tam cito nemini manum impono, ita nec omm spiritui čredo. Sed de his in presentia satis. De conubio clericorum, usu calicis et ceteris, quae scripsisti, in synodo dioecesana, de qua in civitate Aquileiae con- gregando amplissimus praeses noster ad religiosissimur Carolum archiducem Austriae literas dedit, brevi de liberabimus. Interea quid novi mandem, nihil habeo. Consulemus Summum pontificem atque quicquid d e republica esse senserit, nos sanctum nedum ratum habebimus. Gor nempe eius in Dei manu esse non dubitamus. Caetera quae te scire volo, ex literis Ma phei scribae nostri cognoscis. Vale. Vtini, IV. Idus Junii MDLXV.