T O TA Lfet m XI i« Izhaja 1. in 15. dan vsakega mesca, in velja za celo leto S gold. .»O kr., za pol leta pa 1 gold. SO kr. Tečaj IV. v Uubljanl 1. julija 1864. Illst 13. Deček. Hleti, zleti doli k meni, Ljuba tica pisana! Tukaj v hišici zeleni Bodi z mano vred doma! Tica. Kaj tam doli bi začela. V prostem zraku je lepo, Dečkom kaj bi li verjela, S tiči delajo gerdo? Deček. Kaj bojiš se, tica zala, Nič ne bo ti žalega, Vkup se bova gostovala, Dajal bom ti živeža. tri ttea. Tica. Živež sama rada iščem, Sej povsod ga dost' imam; Tako tebi jaz odpišem: Deček moj, le bodi sam! Deček. Moraš hudo se potiti, Mušic kaj da si vloviš; Lačna moraš včasi biti; Lej, pri meni vse dobiš! Tica. Deček, ti me češ le vjeti, Govoriti znaš sladko, Prosta v zraku čem živeti, Moja skerb za živež bo. P. C. Nektere besede o učiteljskih knjižnicah. Spisal F. Vi g e le. V lanskem tečaju je „Tovarš" prinesel dva spisa: „Kako naj se učenik dalje izobražuje" (4. 1.) in: „Kaj naj učenik bere" (16. I.). Opiraje se na ova spisa, pristavim še, da bi se zelo motil tisti učitelj, kteri bi mislil, da se mu po dokončanem pripravništvu ni treba več učiti in izobraževati, da bode z nabrano vedo in omiko za celo življenje shajal; ne tako; pripravništvo je le podlaga, na kteri učitelj more neprestano napredovati, če hoče biti in ostati sposoben učitelj. S tem, kar (akoravno iz izverstnega) pripravništva seboj prinese, še pri naj navadnejših primerlejib ne bode shajal. Prav izobrazil se bode učitelj le, ako sani krepko in nevtrudljivo napreduje v svojem poklicu. Temu napredovanju se noben — še tako izurjen — učitelj ne sme odtegniti; zakaj čas, človeški duh čversto podviza, šolsko polje se čedalje marljivejše obdeluje, in misli o izreji se vedno bolje in jasneje razvijajo: kdor ž njimi ne gre naprej, kmali zaostane; z vsakim letom se manjša njegova sposobnost, in sčasoma je sam v nepoznanem svetu novih misel in prizadevanj, in mlajši verst-niki ga — kakor starino — malo čislajo. Napredovati pa mora učitelj povsod: kakor človek, kristijan in deržavljan, kakor školnik v znanstvenem, teoretičnem in praktičnem obziru. In taki omiki mu sosebno pripomore napre-dovavni uk in branje, učiteljsko posvetovanje (konferenci) in lastne skušnje. Ljudski učitelj nima časa, da bi ravno veliko bral, kar bi mu tudi preveč ne koristilo. On naj dela, in naj ne pretresava teoretično. Knjige mu ne smejo biti važneje, kakor živo gibanje v njegovem poklicu; pa knjig tudi ne sme nikakor zaničevati. On naj rad bere knjige, ki ga vodijo na omenjeni pot omike; pa brati mora premišljeno. Izmed knjig, ki govore o izreji, naj si izbere take, ki v lahko razumljivi besedi praktične misli razjasnujejo, ki zvišujejo in gojijo v njem ljubezen do poklica. Vednosti, ki so učiteljskemu poklicu in omenjeni občni omiki preoddaljeni, naj ljudski učitelj pri miru pusti, kajti razumel jih bode morebiti komaj na pol, ker mu za take tvarine manjka perve, prave podlage. Učitelj pa, ki hoče po samouku in branji napredovati, mora tudi prav brati, pa ne poveršno, in le toliko, da more z drugimi o kaki knjigi kaj malega spregovoriti, temuč brati mora premišljeno, da dobi duh in serce hrane, da se omika množi in vterjuje. Kar bere, naj primerja z lastno skušnjo v življenji in poklicu; posebno znamenite misli naj si pa zapiše, da si napravi časoma pravi dušni zaklad, iz kterega more vedno zajemati. Ljudski učitelj ima pa le malokdaj toliko plače, da bi si mogel kupovati veliko knjig; toda, kar je enemu samemu težko, to se lahko stori z zjedinjenimi močmi. Človek sam je dob posekan. Zatorej so se že v mnogih krajih med ljudskimi učitelji napravile bravne družbe in knjižnice, kar je tudi učitelje bolje omikalo. Zalibog, da ta koristna naprava še ni občno veljavna! še je preveč lenih delavcev na pedagogič-nem polji. — Koliko si more, n. pr. en sam učitelj za 3 gl. koristnih knjig nakupiti? — 10 učiteljev skupaj za 30 gl. pa si že nekaj napravijo. Tako postane časoma obširna knjižnica, ki služi še poznejiin učiteljskim rodovom. Naj bolj prav je, ako se učitelji ene dekanije združijo, in si v sredisču napravijo knjižnico, ktero izročijo kakemu sposobnemu varhu. Potem naj si izvolijo odbor po okoliščinah iz več ali manj udov, kteri naj pretresa in določi, ktere bukve naj se za knjižnico kupijo, in da pregleda letne dohodke in stroške. Predsedništvo pri tem odboru naj bi prevzeli gospodje dekani. Pri kupovanji knjig v knjižnico se pa ne sme brezskerbno ravnati; naj se ne kupujejo stare knjige, ker navadno te učitelju ne morejo kaj služiti, in po pravici se je v 4. listu let. „Tovarša" nekdo zavoljo tega pritožil, da imajo v neki knjižnici prestare knjige, celo iz 17. stoletja! Kaj, ali ta knjižnica misli le starinstvo nabirati? Ali morda hoče vpeljavati zopet staro „šolmasterstvo?" — Mislimo pa, da, kjer knjižnice še niso dovolj dobro vredjene, se bodo počasi že vravnale, in pri začetku mora biti človek z malim zadovoljen. Napravijo naj se pa pervič take knjige, ki obsegajo znamenite šolske tvarine, nove, posneme vredne misli v šolstvu, ki po obsegu in besedi učitelja zbujajo, oživljajo in za njegov poklic in napredek vnemajo. Taki so sosebno dobri pedago-gični časniki, iz kterih učitelj zve, kako po svetu šolstvo napreduje, kako se ta pa ta nauk obdeluje i. t. d. Učitelj naj se izobražuje, kakor smo rekli, v teoretičnem in djanskem obziru. Tedaj naj se za knjižnico omislijo tudi take knjige, ki kažejo, kako naj se kak nauk praktično obdeluje in ki kažejo snovo za posamesne nauke; izpusti naj pa se vse, kar obsega le navadne reči, ne pa znamenite misli, in kar nima terdne pedagogične mere. Da je učitelj mož na svojem mestu, si mora razun poglavitnih vednost (t. j. ki terja jih poklic) še drugih ravnoved-nosti pridobiti, da življenje prav spozna in si dostojno občno omiko pridobi. Bolj, ko je učitelj sam izobražen, ložeje in vspešneje bode druge izobraževal. Zatorej je prav, da se v učiteljske knjižnice tudi take knjige kupujejo, ki kolikor toliko vjemajo se z učiteljevim poklicem, akoravno niso ojstro pedagogične. To bi bile p. zgodovinske, natoroznanske reči, potopisi, podučivni spisi o ljudeh, njih življenju in navadah. Prenapeti domišljeni spisi, romani, i. t. naj se pa v učiteljsko knjižnico ne kupujejo; take naj si učitelj sam omisli, ako jih hoče brati. Prav bi pa bilo, ko bi se znameniti pisi izverstnih pisateljev kupovali, da se more učitelj tudi nekaj s tem sozna-niti, kar se dela na slovstvenem polji. Tudi knjige, ki govore o godbi, kolikor je ljudskemu učitelju od tega potreba vedeti, naj se omislijo, zakaj, dekaniške učiteljske knižnice morajo tako osnovane biti, da vsaki, manj ali bolj izobraženi učitelj si more nabirati iz njih medu. Manjši zvezki, ktere vsaki učitelj saj v 1. tednu dobro prebrati more, naj po versti vse družnike obhodijo. Od večih in bolj znanstvenih bukev naj se naredi imenik in udom pošlje. Izmed teh knjig naj se izposojujejo družnikom — po obsegu na dva ali več tednov — tiste knjige, ktere kdo tirja. To se razume, da mora knjižnični varh na tanko zapisovati, kdo, kdaj in ktero knjigo si je izposodil? Od novih knjig, ki se vsako leto nakupijo, se mora hitro tudi razkaz (od večih — glej zgoraj) okrog poslati. — S časniki se mora pa nekaj drugače ravnati. En iztis kakega šolskega časnika za veliko družnikov in v velikih okrogih ne zadostuje, zakaj poslednji družnik s tem nikakor ne bode zadovoljen, da kak list še le dva ali tri mesce (to vem iz lastne skušnje) pozneje, kakor je bil izdan, dobi, ko marsikaj izmed novic in drugih razglasov ni več zanimivo. Zatorej je ugodnejše, da si knjižnica — po potrebi — več iztisov kakega časnika naroči, in vsakim štirim ali petim družnikom 1 iztis pošlje. Se ve, da si zategadel veliko časnikov ne bode omisliti mogla; zato naj si naroči pa naj izverstnejše. To je, kar se da v obče o tej reči spregovoriti. Pri učiteljskih skupsčinah se more naj ložeje prevdariti, kako da bi se v vsaki dekaniji knjižnica koristno osnovati mogla; za-kaj, gledati se mora tudi na krajne okoliščine, stan šol in izobraženost učiteljev. — Bog daj, da bi se kmali po vseh deka-nijah nahajale knjižnice in učiteljske bravne družbe! Praktična slovensko-nemška gramatika. (Dalje.) XXXI. Vezni naklon. Die Aerzte sagen , unreifes Obst sei sehr ungesund. — Der Sprechende drückt hier die Meinung eines andern aus, ohne gerade behaupten zu wollen, ob sich das in Wirklichkeit so verhalte. Ebenso mit den andern Sätzen..... Ich wäre glücklicher, wenn ich einen Freund hätte. — In diesem Satze wird eine Bedingung ausgesprochen; stillschweigend ist der Gedanke enthalten: „ich habe aber keinen". „Ich wünschte, es wäre schon Morgen". „Ich möchte wohl mit dir reisen" — sind Wunschsätze. In dem Satze: Wenn ich nur wüsste, ob er schon da wäre, — ist der Nebensatz, eigentlich die Mitvergangenheit des Zeitwortes sein nicht richtig; es sollte die Form, der Gegenwart oder der Zukunft stehen, z. B. Wenn ich nur wüsste, ob er schon da sei oder da sein werde (wann ich hinkommen werde ) „Wenn ich nur wüsste" ist nur die Form der Vergangenheit, jedoch keineswegs eine wirkliche Vergangenheit. Wir hoffen, dass die Bäume in Mai schon geblüht, (warum nicht: abgeblüht) haben werden (Vorzukunft). Upamo, da bodo drevesa v maju že cvetele, (ali, bolje:) da drevesa v maju že odevetejo. (Doveršnik v sedanjikovi podobi za prejprihodnji čas. Ich bezweifle noch, dass du vor mir die Arbeit vollendet haben werdest. Dvomim, da delo pred mano dokončaš. Opombe. Svoje misli in želje izrekujemo kot gotove, določne in samostalne, ali pa kot negotove, mogoče in odvisne. Imamo tedaj naznanivni (določni) naklon, kedar s ča-sovnikom naravnost povemo, kaj se zgodi — in vezni naklon, kedar s časovnikom naznanujemo, da bi (mogoče, znabiti) se kaj zgodilo. Namesto veznega naklona nemškega jezika nam rabi v slovenščini pogojni ali želevni naklon s besedico bi in s prilo-žajem prešlega časa v djavni podobi, p.: bi dal, bi vzel, bi pisal, bi molil i. dr. Pogojivni naklon zz pogajati = glihati se, pogodila sta se — sglihala sta se, pogodba, glihenga je sklenjena, pobotala sta se, tedaj pogodba, pobotnica. Vergleich in pogoj = Bedingungen, p.: Če mi celo leto služiš, plačam ti 50 gl. Drugo djanje, „plačam ti", bo nastopilo, če se spolni pervo djanje. Rad bi se učil, ko bi imel bukve. Drugo djanje bi nastopilo, ko bi se pervo spolnilo. Pogojivni stavki so tedaj takšni, v kterih je povedano, da se drugo djanje spolnuje, ako pervo nastopi: pervo djanje bi pa tudi večkrat ne nastopilo, ko bi se bilo vedilo za drugo djanje, n. p.: Ko bi bil vedil, počakal bi Vas bil doma; (pa nisem vedil ....). v Zelevni naklon nam rabi, kedar želje ali vošila izrečemo, tudi kedar kakšno povelje v manj osorni obliki izrečemo; pristavi se mu navadno besedica naj — nemški mögen. Vaje slovensko-nemške. Učenik bi učenca ljubil, ako bi bil pridniši,— boljši: ko bi bil.... V stavkih, v kterih se more pristaviti nasprotje — pa ni, pa je, pa ni bilo, pa je bilo, — kjer tedej drugi člen kot dosledek veljave imeti ne more, je pravilna vez ko. Mi bi bili srečnejši, ako (ko) bi manj potrebovali. Vzemimo nekaj zgledov iz zgodeb sv. pisma, kakoršne so sedej za šole zapovedane: Jakob govori sinovom, ko jih V Egipt odpravlja: „Gott der Allmächtige mache euch den Mann gewogen, dass er euch euren Bruder mitgebe". Juda govori pred Jožefom: „Wenn ich nun ohne den Knaben käme, so stürbe er, und wir brächten seine grauen Haare vor Schmerz unter die Erde«. Jožef reče bratom: „Denn zu eurem Heile hat mich Gott vor euch nach Aegypten gesandt> damit ihr Speise hättet, um leben zu können". Jezus reče gobovemu: „Keiner findet sich, der zurückkäme und Gott die Ehre gäbe, als dieser Ausländer". V „Drittes Lesebuch" berilna vaja 128. je najti tudi nekaj zgledov, po kterih more učitelj poočitovati vezni naklon. Taki zgledi so vsikdar boljši od unih, ki so nalašč za to skovani. Za vaje v pravopisju zamore učitelj naložiti učencem, da izdeljujejo krepke časovnike I., IL, III., VI. in VII. v veznem naklonu polpreteklega časa. (D.ij« Prih.) Pomenki o slovenskem pisanji. XXVI. V. Midva piševa sploh ali, drugi pa tudi al j, al in in celo al'. T. Ali je sostavljena besedica iz a in li, in kakor so besede sostavljene, tako jih tudi — razstavljaj, veleva pravilo; jaz pa pravim: Tako jih tudi piši! U. Torej naj pišem vselej ali, kaj ne? T. Moja misel je le-ta: ker je iz a in li, naj se v navadni pisavi rabi skozi in skozi ali; pesnikom in pevcem naj rabi, kadar je treba, tudi al. lies so hotli nekteri razloček imeti med ali in al; toda jaz ga doslej ne morem spreviditi. Alj pišejo eni samo za tega voljo, da bi kdo ne čital av (al); pa — ker se občno priporoča, naj se glasniki, kjer koli se da, čisto izgovarjajo, torej se mi zdi j in ' nepotrebna pristava. U. Zakaj praviš: pesnikom in pevcem? kteri so ti in kteri so uni? T. Dasiravno se tu in tam brez razločka spreminja (Dichter — Sänger), Slovenci vendar večidel razločijo ter pravijo pevec tistemu, kteri poje, pesnik pa tistemu, kteri sklada pesmi. Marsikteri je pa oboje — pesnik in pevec ob enem. U. Ne zameri — jaz pa nisem ne to, ne uno! Ne zameri tudi, da tako skačem v svojih pomenkih, in povej mi raji, kaj pišejo naši učenjaki o besedici ali? T. Metelko ima str. 163 tole: Das a kommt bey uns nur in der Zusammensetzung mit Ii oder V vor: oče ali sin, der Vater oder der Sohn; jaz ali ti, ich oder du. Der Krainer fängt die Fragen gern mit ali an: ali greš z menoj? gehst du mit mir? ali pa tudi veš, če je res? weisst du es aber auch, ob es wahr sey? — Das ali kommt im gemeinen Sprachgebrauche auch als Bejaliungswort vor: morebiti ganesividil? Antw. ali, vielleicht hast du ihn nicht gesehen? Antw. wohl, ja wohl. Für ali haben Einige al geschrieben, was wohl dem Poeten dienlich seyn mag: več al menj, mehr oder weniger; povedal bi ti, al nič ti ne pomaga, ich würde es dir sagen, allein es hilft dir nichts; al veš, al ne, entweder weisst du es, oder nicht. U. Sej toliko mi je dosti. Kar je preveč, od tega rada glava boli. T. Res, ker enako pišeta Murko, Potočnik, in drugi; vendar beri še to, kar piše o tej besedici Janežič str. 223! t/. b) Ali, al' (— lat. sed, verum — nemšk. allein, aber) jemlje se v službo: a) kedar se nasprotni reči ena drugi nasproti stavite, n. pr.: Rog ima veliko lastnosti, ali nobene prilike. N. pr. — Volja je dobra, ali meso je slabo. Pr. — Večkrat so bili (Slovenci) premagani, ali nikoli niso izgubili prave ljubezni proti svoji domovini. Vodn. 6) kedar se veljava pervega po drugem reku omejuje; v tem primerljeji stoji v pervem stavku navadno: sicer, res, res da itd., n. pr. Žetev je sicer velika, ali delavcev je malo. Met. — Resnica more sicer na en čas potlačena, ali premagana ne more biti. Met. — Povsod je božja zemlja, ali dom je vsacemu najmilejši. Cegn. — Cas res ternje in cvetlice pokosi, al' oboje koj mladike ponovi. Čb. T. in kakor ima Metelko ali — ali (entweder — oder), tako piše Janežič str. 224: U. a) ali, ali — ali (— aut, aut-aut, vel - vel — nemšk. oder, entweder — oder), naznanja, da od dveh ali več reči biva ena ali druga, n. pr. Ali germi ali se zemlja trese. N. ps. — Sodnik se mora krivicam ali naravnost ustaviti ali pa začne pravico preganjati. Met. — Zavoljo serca človek Bogu ali dopade ali mu je zopern. Met. XXVII. T. Ker se najde tudi vsako posebej — a in li —, torej se pomeniva še midva o vsakem posebej ! U. Sej res berem v novih spisih sim ter t je a, li pa tudi v starih. T. Pisarilo se je o tem nedavno že marsikaj; tukaj ti čem le nekoliko zaznamnjati. U. Kaj pomeni v stsl. a, in kaj pomeni li? T. Miklošič piše: 1) a, a li sed, vero; 2) a, a Ii et; 3) a bi —, ašte (ako — ko); 4) a ut, a ne ne; 5) a ili (vprašaje); 6) a vel itd.; 1) li vel, aut; 2) quam; 3) vero; 4) si; 5) in interrogatione directa et indirecta itd. — To so nekteri staroslovenski pomeni, in reči se sme, da so vsi ti, nekaj v teh nekaj v unih slovanskih jezicih, še danes znani. U. Povej mi v novoslovenskem vsaj nekaj od vsacega posebej! T. Metelko piše str. 163: Ii, V, eine Nachsylbe, ob, etwa: Ne vem , je li res ali ne, ich weiss nicht, ob es wahr sey, oder nicht; daher jeli, jelita, jelite, sag, saget, dass es ist, bejahet es, gelt. — Potočnik str. 83: Li und mar sind fragende Partikeln, welche beim Hilfszeit-worte biti nach -, bei anderen Zeitwörtern aber vorgesetzt werden; z. li. Je li res? ist es wahr? Mar spi? schläft er? oder: ali spi? — Nekaj več pove o tem Murko v slovarji str. 164: Li, Ii (eine Fragepartikel, die als Nachsilbe gebraucht wird) ob etwa, wohl (das enklitische ne der Lateiner); nur (modo, tantum, dinntaxat)j nur Allein (solummodo): ne vem, je li res 7 ali ne, ich weiss nicht, ob es wahr sei, oder nicht u. s. w. Häufig jedoch (m St. durchgehends) wird Ii mit einer Verstärkung „ali, jeli ob" gebraucht, und steht dann immer im Anfange und vor dem Zeitworte. Statt je Ii tvoj brat doma , spricht man daher gern jeli je tvoj brat doma oder a 1 i je tvoj brat domä, ist dein Bruder zu Hause? U. Pa Ii — ob, etwa — in nur t. j. le — je razločiti? T. Prav imaš. Li naj ostane vprašavni členek, le pa v terdivnih toda večidel ločivnih in nasprotnih stavkih, p.: Le vzemi, le idi (nur, nur zu, sicher). Dobro je tudi, kar pravi o tej besedici Metelko str. 203, da jo deva Dolenec pred, Go-renec pa za uni, a, o in ta, to, kadar hoče zlasti povzdigniti svoj govor: le uni, leunega, leunemu itd. leta, letega, letemu, in unile, unegale, unemule itd. tale, tegale, temule, itd. Nekteri pišejo tudi: le - uni, uni-le, ta-le, le - tä. „Unser pole, sieh, ist ein Gegenstück zum lateinischen ecce, und tale, tole zum hicce, haecce, hocce*. U. Sej res! Janežič pravi: Le, samo (lat. solum — nemšk. nur, allein) naznanja izjemo, ki se stavi prejšnemu reku nasproti, n. pr. Vse na svetu se stara, le „narod vedno živi". Erj. - T. Kar pa ni res! U. Vse nas zapusti v smerti, le „dobra dela gredo z nami". T. To je pa res! Pisma dveh slovenskih učiteljev. Na Zelenem polji na Kresni dan 1864. Dragi moj Tugoslave! V svojem poslednjem listu praviš, da bi ti jaz naj bolje vstregel, ko bi ti povedal, da je tvoja plača za toliko in toliko goldinarjev zboljšana i. t. d. Vidiš, ljubi moj, kaj takega povedati ne morem, še manj pa storiti; še celo gospodje, ki so te v službo postavili, lega meni nič, tebi nič ne morejo storiti. Ali dve reči ti pa vendar ponudim, da jih nekoliko premišljuješ. 1. Iz rok svojih prednikov si hvaležno prejel svoj pervi poklic, ko si se odločil za ta stan; vediti si že mogel, kakošne dobrote te čakajo pri učiteljstvu; tedaj nikar prehudo ne vdeluj nad svojo plačo, sicer sam sebe po lici biješ. Boljše službe tudi nikar ne zavidaj svojemu sosedu na Krivopolji, temuč vsakemu vse dobro privošči, in obračaj svoj plajšč po vetru, potem bodeš ložeje terpel in shajal. 2. Pomisli, da v primeri z drugimi opravki pri raznih stanovih učiteljska služba tu pa tam še vendar ni tako slabo plačana. Ali so mar nižji vradniki kaj bolje plačani? z višjimi vradniki in višjo duhovščino se pa učitelj nikakor primerjati ne more. Ko je Bog človeka stvaril, ozira se na vsaki stan posebej in slehernemu določi opravila in dobrote njegovega stana. Kmetu da rodovitno njivo, rokodelcu obilen zaslužek, tergov-cu bogato kupčijo, učenemu modro glavo in čast, vojsčaku slavno ime, svečeniku spoštovanje ljudstva in oltar, od kterega bode živel. Ko vsi hvaležno odidejo, pride še učitelj k stvarniku, ter milo prosi: „Dobrotljivi stvarnik! vsem si delil obilne in bogate darove, na me si pa gotovo pozabil!" „Oj, ljubi moj učiteljček, zaverne ga Gospod, nikakor ne misli tako! ti bodeš živel pri drugih stanovih, kajti brez tebe ne bodo nikdar mogli dobro shajati. Vstvaril sem ljudem povsod terde glave, da jih bodeš mečil, in napravil sem že tako na svetu, da je vsak delavec svojega plačila vreden. Tedaj, kamorkoli te bodo poklicali, skerbeli bodo že za te, da ne boš terpel pomanjkanja, ako bodeš le spolnoval svoje dolžnosti. Bolje ko bodo ljudje izobraženi, bolje bodo čislali tvoje težavno delo in bolj te spoštovali. Izročil sem te tudi svoji nevesti, keršanski cerkvi; ona naj tedaj skerbi za te in ti pomaga pri tvojem težavnem delu". In kar je tačas gospod Bog učitelju prerokoval, se še tudi dan danes spolnuje. Ako ne, pa reci, moj Tugoslave! Učenika, kterega imajo ljudje radi, gotovo ne puste dolgo, da bi se mu slabo godilo; na vrat, na nos pa se tudi ne morejo vse reči poravnati , ako kje še ni vse po godu. Šole so pri nas na Slovenskem še premalo navadne; učitelj mora tedaj skerbeti, da se ljudje s šolo vedno bolj spoprijaznijo, potem bodo tudi bolj skerbeli za učitelja in ga spoštovali. Tako, moj dragi Tugoslave, nisem ti sicer plače zboljšal, le nekoliko orehov sem ti dal, da jih zgrizi, pa varuj, da si zob ne zlomiš, ker to bi mi bilo zelo žal, ker veš, da sem neprenehoma ves tvoj resnični Sveto,slav. M ali k o s l o v j e. Spisal Fr. Metelko. (Dalje.) Lada, Leda, L a to na (Venera), boginja ljubezni, z glave ji preže solnčni žarki; zvala se je tudi solnčna boginja. Od nje, pravijo, se imenuje Ladoga — jezero t.na Husovskem). Od tod je mende tudi Ledeča vas, ki jo pišejo po nemško La-dendorf (pri Šentjerneji). Ladonj je bil nje ljubljeni vitez; Lado, bog boja. iiajma, boginja, ki sploh gospoduje v nebesih in na zemlji. Lalo, družinsko božestvo. Led ali Le do je bil vojskin bog, in zopernik boga miru po imenu Kol a da. Lei (Castor), Pol el (Pollux), zvezdi tudi v malikovavskem pomenu; pravijo, de sta bila dvojčka matere Lade. Lel in Polel sta kakor leto in poleto; tode po njih mislih je Polel v versti Cernoboga po zimi, Lel pa zraven Beloboga po letu vladal, ki sta se pa tudi v jeseni velikrat sperla. Tudi na luno so ji obračali, tako de polna luna jim je bila Lel a, t. j. nalita (nateta) in zmanjšana Mena. (Od tod ime Mengiš, Menguš). Nju mlajši so se pa zvali Lel i v a. V pesmih serb-skega naroda se še najde : Lele mene. Od tod je v Serbskein mena ali mijena, kar pri nas mlaj. Libussa (Ljubica) modra, boguzvesta gospa in Premysl, ki je vse dobro premislil, sta bila nekdaj Pemska vojvoda, ki ji pa pravljice med bogove štejejo. Liethua (boginja ognja) je na Litavskem, kar sicer La jni a. Nje soprug Liethuvanis je po njih mislih dežja dajal. Letnica (kar je zdaj obletnica, letnica pa zdaj pomeni letno številko) je bila velika slovesnost ob posebnem letnem času bogovom v čast obhajana. Lihoplesa je bila neka povodnja žena, gorje mu, kdor se ji je bližal. Take hudirke so bile tudi Lutice ali Lit ice. L j el bog ljubezni. Loj da ali Ljada je bila kar Lada. L v ar a z i k močni bog (Iva je Rodiv. od Im. lev in raz pomeni moč). Tudi se bere Lva-Račic (t. j. leo regulus); ra-čitelj pomeni kralja. Tudi mu pravijo silni ali krepki bog. Maallused mende Malozet, tudi Ljudki imenovani, so majhne pošasti kakor Kol t ki, in prebivajo pod zemljo, po noči pa skozi luknje pridejo. Mah a, Matoha, kar Bobo ali Bobon pošasti, ki otroke strašijo. Maja ali Majka, rednica, boginja vsega, kar se na zemlji maje in raste, sosebno pa žitnega polja. Nje v čast še zdaj v nekterih vaseh na Kranjskem postavijo o kresu visoko na verhu z mnogoterimi lepotinami okinčano smreko, ki jo še zdaj imenujejo M a j o. Sicer so, kakor piše J. v. Hammer (Wien, Jahrb. III p. 158), postavljali Majovko splošni materi Bha-vani (Venus Urania). M ar an (Moran) t. j. morsk, voden. Marjana, kar je poletju nasproti (v Indiškem pomeni marana smert.) Markopeti kar Koltki (markotnv pomeni siten, čmeren, verdriesslich, v Poljskem). Markopole, kar je bilo podzemeljskemu bogu posvečeno. Marovit, večerno solnce; kakor Jutrovit jutrenje, Jarovit spomladnje, Pore vi t zimsko. Steblo mar kakor mor pomeni v slovenskem zginjajoče reči. Mena, Menula, Menes so z luno v zvezi, v. Lei. Mer o vi t kar Mar o vi t. Milda, Milina kar Lada. Miloš tke (Milostky, Gratiae.) Od Lade se bere (H. str. 346.) — 5,'Psa ^ea curru aureo vehebatur, qua m duo albi columbuli etduo cygni trahebant. Adstabant tres nudae virgines seu Gratiae (?) m a n i b u s i n n e x i s, e o p o s i t u, u t s i n-gulae singulis terga obverterent. Od teh treh podob pravi Papanek („Hist. Slav." p. 172): Hae nuncupaban-tur Slaviš Milostky". Mogilke so imenovali pesmi, ki so jih ob velikem prazniku boginje Lade na grobeh (mogilah namesti gomilah), kamor so jedi nosili, peli. Mokoš, Makoš, Mokošla ali Makošla, bog vode, povodnji in dežja. Mora boginja, ki ponoči ljudi terpinči. M oraš (Morus, Moraus) skoraj kar Mora. Od tod M o-russi lesni duhovi (Faunen und Satyren). Morena boginja zime v. Mora. Moto lica, Maha, Matoha, kar Bo bo itd. Mura kar Mora. M u z g i, vitez in polbog. tD.ije.udi > Vaje za s p is je. Pridni učenec. Pridni učenec se rad in veselo uei in bodi rad v šolo. V šoli pazi na vsako učenikovo besedo; naloge na tanko izdeluje; za nauk se vedno pripravlja. Pridnega učenca imajo radi učeniki in starši, in bo enkrat srečen človek. Primerjanje reči. Pero in kreda. Podobna sta si: Oba sta za pisanje, oba sta bela (če je gosno pero), oba se rabita v šoli in tudi doma. — Podobna si nista: Pero je pripogljivo, kreda pa se zdrobi. S peresom pišemo na papir, s kredo pa na desko ali na tablo. Pero pomakjemo pri pisanji v černilo, krede pa ne. Pero je gosje ali pa jekleno; kreda pa se dobiva iz zemlje. Nož in vilice. Podobna sta si: Oba sta mizna oprava, ojstra in imata rog; oba nareja nožar. — Podobna si nista: Nož se mora večkrat brusiti, vilice pa ne. Nož ima klinjo, vilice pa imajo roglje. Z nožem režemo, z vilicami pa nabadamo jedila. Kosa in ser p. Podobna sta si: Kosa in serp režeta; oba sta kriva, imata ojstrino in rob, in sta iz jekla; oba se morata brusiti in klepati, da sta za rabo. Podobna si nista: Kosa je malo, serp pa je zelo zakrivljen. Kosa je široka, serp pa vozek. Kosa ima dolg, serp pa kratek ročnik. Koso rabijo kosci, da kose travo, serp pa rabijo žanjice, da žanjejo žilo. Zastavice. Jaz naredim mostove čez reke in jezera; vendar imam rad le varne in lahke popotnike. (Led.) Prav malo jedo ljudje brez mene, pa tudi malo jedo, če s£m sama pri njih. (Sol.) Sem mala, pa tudi velika, voglata, pa tudi okrogla; včasi imam dovolj živeža; včasi pa me zelo stradajo; včasi me imajo zelo radi; včasi pa me nihče ne pogleda: vendar ni skoro Slovana, da bi ine ne rabil. (Peč.) Jaz govorim brez jezika, vpijem brez pljuč; se veselim in žalujem, in sem vendar brez serca. (Zvon.) S o I z i c a na prijatlovem grobn — Pavlu Fnjfarju , učitelju v Šmartnem pri Kranji. Struna tvoja je vmolknila . Glasi sladki so vtihnili, Smert v gomilo položila Tebe tud' je, bratec mili! Cversto so ti orgle pele, Zmikal glase si jim vbrane, Čute resne i n vesele Vlijal jim iz serca gnane. Križem voljno si se vdaja', Delal vselej nevtrudljivo, Mnogo dobrega zasajal Si na terdo šolsko njivo. Cerkvi, šoli, domovini Sluga bil si vedno vdani, Tudi svoji rodovini Bil v ljubezni neprestani. Bratec , mirno zdaj počivaj , Veseluj se v domovini, Svojih trudov plačo vživaj, Ker je nisi v solz dolini! A. Štamcar. E © V S rez vsega šolskega orodja v šolo. Učitelj pa modruje, kako bi nauk vravnaval, da bi bil vsem učencem primeren in koristen. Če učenci nimajo v šoli dela, se jim leno sedenje spremeni v notranjo gnjilobo, in zdi se človeku, da vidi pred seboj zelnik polu »eluatih glav. Ljubi „Tovarš"! ali je mogoče, da bi učitelj v taki šoli kaj prida opravil ? — iz tega se vidi, da je še mnogo staršev , ki ne vejo, kaj je šola, in so do uje čisto neobčutljivi. Taki ljudje ne vedo, kaj velja izobražeuost, in kje se človek izobražuje. Ljubi učitelji, vendar nikar ne obupajmo in delajmo nevtrudeno na pustem šolskem polji! Neprestana pridnost vse premaga! L. B. Iz I^ubljane. Prišel jena svitlo tudi že drugi del lepega dela: „Rastlinstvo". Prirodopis za niže gimnazije in realke. Spisal A. Pokornjr. Poslovenil J. Tuše k, učitelj na kr. viši realki v Zagrebu. Kakor „živalstvo", je tudi „rastlinstvo" prav spretna knjiga, ki jo živo priporočamo tudi vsem ljudskim učiteljem. — Odbor za napravo Riharjevega spominka je sklenil, da naj se slavnemu skladavcu slovenskih napevov napravi spominek na pokopališču, pa tudi duševna spomenica (album) z natisom njegovih napevov. O pervem se je določilo, da naj bo spominek iz belega domačega kamna, in naj se vdela v zid blizo Vodnikovega in Čopovega groba, kamor naj bi se o slovesnosti tudi predjalo truplo rajnkega. O duševni spomenici pa se bode pozneje določilo. Kdor je tedaj za ta namen namenil kak dar, in ga še ni izročil, naj tedaj podviza! — Sliši se, da se je vstanovil nemški časnik za domačo reč. Ker se je tedaj časnik v ptujem jeziku tako hitro osnoval, koliko ložeje bode torej osnovati slovenski politiški list, kterega tudi potrebujemo, in kteri pride sedaj gotovo kmali na svitlo. — Darila po 50 gol d. iz Metelkotove vata nove so letos dobili ti le g.g. učitelji: Franc Adamič v Smartuem pri Litii, — Anten Hribar v Ipavi, — Josip Levičnik v Železnikih, — Matevž Močnik v Kamniku, — Jožef Raktelj v Ribnici in Andrej Štamcar v Selcah. Za Riharjev spominek je dal g. Jožef Jančar, učitelj v Dolini pri Terstu, i gold. Častitim g.g. naročnikom še enkrat prijazno naznanjamo, da z mescem julijem „Tovarš" prične drugo polovico četertega tečaja, ter prosimo, da bi tisti, ki so imeli „Tovarša" le za pol leto naročenega, doplačali naročnino za pol leta z 1 gold. 30 kr. Vretlništvo in suloinistvo. Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnik. Natiskar in založnik: Jož. Rudolf Milic.