Xzliaja
vsak četrtek, ako je ta dan praznik, dan poprej.
Dopisi naj se frankujejo in pošiljajo uredništvu „Mira“ v Celovec, Pavličeva ulica št. 7.
Osebni pogovor od 10. do 11. ure predp. in od 3. do 4. ure popoldne.
Rokopisi se ne vračajo.
Za in s er a te se plačuje po 20 vin. od garmond-vrste za vsakokrat.
za celo leto 4 krone.
Denar naj se pošilja točno pod napisom:
I praviiištvo „51 iv«” v Celovcu,
Vetrinjsko obmestje štev. 2i>
Naročnina naj se plačuje naprej.
Leto XXIV.
V Celovcu, 6. julija 1905.
Štev. 27.
Borovska šola.
C. k. okr. šolski svet v Celovcu je z dne 27. junija 1905, št. 2207, gg. katehetoma v Borovljah na podlagi § 5, al. 4 drž. šol. z. z 2. majnika 1883 in § 7 z dne 20. junija 1872,. drž. zak. št. 86, zapovedal (!) skrbeti za to, da se veronauk na ta-mošnji ljudski šoli v 3., 4. in 5. razredu in nemškim učencem prvih dveh razredov le v predpisanem nemškem jeziku poučuje, in utemeljuje to čudno zapoved s tem, da je krajni šolski svet v Borovljah 19. novembra 1904 vložil s 176 podpisi staršev šolo obiskujočih otrok opremljeno prošnjo, v kateri se prosi, da se tudi veronauk na nemško organizovani šoli naj nemško poučuje, ker uspeh ni povoljen (nichts vveniger als zufriedenstellend) in tudi boljši hiti ne more, ker se gg. kateheta župnik Anton Klemenčič in provizor Janko Arnuš pri pouku poslužujeta na šoli ne gojenega, otrokom slabo ali popolnoma nerazumljivega (! !) slovenskega jezika. Tako ukaz. Na njega sledeči odgovor : Kar se tiče tistih 176 podpisov, ne dvomimo prav nič, da jih krajni šolski svet v Borovljah ni „sfehtal“ skupaj, pri borovških razmerah to ni nič čudnega, posebno če jih nabirajo taki-le gospodje. Borovsko ljudstvo obstoja izključno iz puškarjev in fužinskih delavcev. Puškarji so več ali manj odvisni od ravnatelja strokovne puškarske šole, fužinski delavci pa morajo plesati tako, kakor jim gode fužinski oskrbnik. In za ta dva gospoda skril se je nadučitelj Knsternigg, ko je po Borovljah nabiral podpise. Pri puškarjih mu je asistiral g. Joh. Balto, pri fužinarjih pa g. ,fervežar“. Da slednjemu, ki je ob enem predsednik krajnega šolskega sveta, le noben delavec ne uide, poslal je posebno polo v fužine po tiste, ki jih prej slučajno doma ni bilo, da so morali k njemu v pisarno in tamkaj pod njegovo kontrolo oddati svoje podpise. Kaj jim je pri tem pravil, ne vemo, a podpisali so se. Začudeni se vprašamo, če so že tako „gvišni“ bili podpisov, zakaj pa jih g. nadučitelj sam brez onih gospodov ni hodil nabirat, ali res ni imel toliko korajže, da bi sam to budalost terjal od slovenskega delavstva. On že ve, zakaj ni tega storil. V devetih letih je že spoznal, kako daleč se da rivati od njega borovski delavec. Bolj korajžni so mu to tudi povedali, podpisali pa — nič. Kakor pravi odlok, očita krajni šolski svet v Bo-
rovljah gg. katehetoma, da pri poučevanju ne dosežeta nikakih uspehov. Javno vprašamo tukaj: Kdaj se je slavni krajni šolski svet v Borovljah prepričal o tem, kar je pisal? Morda 22. aprila 1903 pri škofovski vizitaciji, ko je bila javna skušnja v cerkvi in je vsak na lastna ušesa slišal, koliko znajo njegovi otroci, in ko je tedanji župan gosp. Dovjak, katerega še do zdaj nikdo ni prišteval k slovenski stranki, javno v cerkvi katehetu častital na dobrem uspehu njegovem pri izpraševanju, ali morda, ko je tudi mil. g. knezoškof, ki je poklican soditi o tem, pohvalno izrazili se, da so šolarji v Borovljah dobro poučeni v krščanskem nauku. Da pa se otroci v vseh časih tudi ne učijo enako, ve vsak učitelj, ki ima opraviti z mladino.
In če so enkrat primeroma imeli slabše rede ali note, so to hitro in v obilni meri popravili, kakor se je tudi pokazalo pri skušnji, ki jo je odredil preč. kn. šk. ordinarijat. Lansko leto v drugem kvartalu, to je spomladi, ko se nikjer otroci nočejo prav učiti, ker jih bolj veseli na novo ozelenela narava nego uk, so note za kazen izpadle nekoliko slabše nego drugekrati in to priložnost je porabil, popadel g. nadučitelj in dal iz vseh katalogov izpisati note 4, in 5, (tistih seveda ne, ki so jih gospodje učitelji in gospodične učiteljice napisale, ti jih smejo dati, kakor hočejo) in s temi notami so se potem takoj pritožili pri deželnem šolskem svetu, pisali so, da jih „s skrbjo napolnjuje taka klasifikacija". Na to odrejena skušnja pa je dokazala, kakor smo omenili že zgoraj, da so otroci prav dobro poučeni, da, gos: od katehet je dobil celo «posebno priznanje" (ein.; btoondere Anerkennucg). Tudi letošnja skušnja je pokazala isto, dasi je trajala v petih razredih pet ur. Le škoda da ni javna, v cerkvi, temveč samo v šoli, tam bi se vsak sam lahko prepričal, koliko in kako so se otroci naučili krščanskega nauka. Kdor ne verjame, svoboden mu vsako uro vstop v šolo, da se prepriča. Sicer pa še eno vprašanje stavimo slavnemu krajnemu šolskemu svetu. Kdo je bolj kompetenten soditi o pouku v krščanskem nauku, ali tisti, ki so za to poklicani, to je cerkvene oblasti, ali tisti, ki še najbrž sami nič ne znajo?
Da se v šoli sploh kak uspeh doseže, je seveda prvi vzrok iskati v tem, da se otroci poučujejo v onem jeziku, ki ga jih je učila mati, ki ga govore doma, ki ga najboljše razumejo. To se pravi
slovenski otroci se poučujejo v slovenskem, nemški pa v nemškem jeziku. Da slovenski otroci slovensko govorečega kateheta ne razumejo tako JoDro, kakor nemško govorečega učitelja, tega še plaj-berški A—ej ne verjame. Li hočeš učiti Laha, Nemca, Turka ali Kitajca, moraš se posluževati njegovega jezika, da te razume, le ubogi koroški slovenski otrok je tak siromak, da bi se vsake reči, še krščanskega nauka moral učiti v tujem nerazumljivem mu jeziku. Ce ga pet učiteljev v sedmih letih ne more naučiti nemščine in mu je zabiti v v glavo, mu je katehet po dve uri na teden tudi ne bo mogel. Sicer pa bodi slavnemu krajnemu šolskemu svetu v Borovljah in celemu svetu povedano na uho: Slovenski otroci, ki se uče slovenskega katekizma, in nemški otroci, ki se uče nemškega, pri vsaki skušnji postavijo svojega moža, pri tem ko iz slovenskih otrok, ki se učijo nemškega katekizma, nikdar ni mogoče dobiti nobenega povoljnega odgovora. To je resnica iz horovske šole.
Tovariši ab! lai rij enti !
Prvič Vas vabijo akademična društva treh vseučiliških mest združena v svojo sredo. To uje-dinjenje lahko imenujemo znamenit pojav v slovenskem dijaštvu. Slovenski dijak, — še pred par leti malone samemu sebi prepuščen, — postaja s o-cijalen: čuti, da je član skupine, s katero stasi dolžna medsebojno podporo. Z nastopom in napredovanjem narodno-radikalne struje je brez dvoma napredovalo vse slovensko dijaštvc. Ta struja je tudi uveljavila načelo složnega dela za skupne težnje, da tako priuči vsaj bodoče voditelje oni umetnosti, ki je sedaj vladajoča generacija, žal, premalo pozna. Ta sloga pa seveda ne more in ne sme prekoračiti načelnih razlik. Javno pa izjavljamo, da ne gojimo nikdar sovraštva proti dijakom, ki so naši struji nasprotni.
Naš program Vam je znan že iz delovanja naših članov, najbolj pa iz glasila narodno-radikalnega dijaštva „Omladine“, ki smo je osnovali v napredek slovenskemu dijaštvu.
Naš program Vam je znan tudi iz delovanja naših ferijalnih društev. Da se jim takoj pridružite v narodnem in socijalnem delu, Vas s tem najvljudnejše prosimo.
Podlistek.
„Erin“ ali irski otok.
(Zgodovinska črtica. Sestavil Boleslav Marin.)
Gotovo ste že slišali kaj o irskem otoku. Na severu leži, zapadno od Angleške, in tvori z njo skupaj britske otoke. Meri kakih 84.000 km2. Zgodovinarji so zvali irski otok večkrat tudi „Erin“, kar pomeni slovenski «zeleni otok". To ime povsem zasluži Irska, kajti že stari angleški zgodovinar Beda (f 735) jo hvali rekoč: da je zrak tam čist in zdrav, sneg leži malokdaj dalje kot tri dni . . . laznine ni videti, kača tu ne more živeti; pač pa je mnogo mleka in medu, veliko rib in ptičev ter jelenov.
Tudi dandanes se Irska v tem oziru ni iz-premenila veliko. Bazun nekaterih močvirnatih krajev in kamenitih hribov je na otoku tudi dosti širnih planjav za travnike in polja. Zrak je morski in jako mil, sneg le redka prikazen, dežuje po-gostoma, tako da lahko raste in zeleni.
Vsakdo, ki to čita in ne pozna zgodovine Ircev, si bo pač mislil: «Srečen in bogat narod mora biti to, ki biva v teh lepih in rodovitnih krajih."
Dà, živeli so nekdaj tukaj srečni ljudje, bogati so bili ter imeli vsega v izobilju. Mogočni orel Rimljanov, ki je zapovedoval skoro celemu tedaj znanemu svetu, ni segel tako daleč na sever, in tako se na tem otoku ni razširila razuzdana mehkužnost in izprijenost rimskih cesarjev. Irski narod je ostal čvrst in nepokvarjen, kakor je bil
poprej. Ko so začeli prihajati krščanski blagovestniki tudi v severne kraje, se je jela tukaj vera Kristusova hitro razširjevati. Prvi, ki je uspešno oznanjeval Ircem sv. vero, je bil sv. Patricij. Došel je na Irsko 1. 432. Brez posebnega prelivanja mu-čeniške krvi in brez preganjanja kristjanov je postala irska dežela v 40 letih krščanska. Izmed irskega naroda je izšlo več vnetih mož in gorečih blagovestnikov, ki so šli oznanovati sv. vero drugim narodom. Omenimo le sv. Kilijana, koji se je podal med Franke, Willibroda, ki se je trudil v svojem verskem poslu med nevernimi Frizi. Tudi slavni mučenik in blagovestnik Nemcev in ustanovitelj znamenitega samostana v Fuldi, sv. Bonifacij, je bil sin irskih staršev. Sploh bi lahko imenovali Irce misijonski narod, kajti še tudi v novejšem času so dali mnogo velikih škofov in vernih duhovnov v misijone.
Toda le kratko časa je sijalo solnce sreče in miru tako milo in prijetno nad irskim otokom. Pri-podili so se črni, pogubonosni oblaki preteč uničiti ter opustošiti vso deželico in izpremeniti raj v pusto puščavo.
V 9. stoletju so prihruli v te kraje Normani in kmalu nato Danci ter ropali po njej dolgo časa. Poprejšnja sreča in blagostanje je izginilo in se ni povrnilo več do dandanes. A ob vsem tem so Irci zvesto ohranili katoliško vero.
Uboge Irce pa so še čakali veliko slabši časi. Prišli so grabežljivi Angleži ter si polagoma, v teku 200 let, popolnoma podjarmili Irsko. Ko se je jela v 16. stoletju po Nemškem širiti lutrova vera, vrgla se je tudi Angleška za Henrika VIII. v njeno naročje. To je bil za verni narod irski zopet nov
udarec. Irci se nove vere na noben način niso hoteli okleniti, zvesto so hoteli braniti in varovati od pradedov podedovane verske resnice, a kruti in grozoviti angleški vladarji so jih hoteli z vsemi močmi k temu prisiliti. Pač so se tlačeni prebivalci irskega otoka večkrat zedinili ter se skupno postavili v bran nezaslišani krivici, a kaj jim je pomagalo? Angleži so bili premočni, da bi se mogli Irci iznebiti tujčevega jarma. Dve tretjini njihove zemlje ste se razdelili Angležem, a še ostali del so imeli prejšnji prebivalci večinoma le v najemu. Ljudstvo je jelo stradati in trpeti veliko bedo. Okoli 80 tisoč je moralo vsled tega zapustiti rodovitno grudo domačo ter se preseliti v daljno zahodno Indijo.
Da si lože predočujemo nsodepolni in bedni položaj Ircev, evo nekaj postav, ki so jih dali angleški kralji v istem času.
Ako si kupi katoličan kako zemljišče, sme mu ga vsak protestant vzeti brez plačila ; istotako, če si ga katoličan pridobi po ženitvi ali oporoki; sploh katoličan ne sme imeti svojega posestva, temveč le najeti si sme zemljišče . . .
Katoličan nima nobenih političnih pravic ter ne more biti niti uradnik niti častnik.
Kdor daje svoje otroke katoličanom v pouk, izgubi vso pravico do svojega sedanjega in prihodnjega premoženja; isto velja tudi za otroka, ki je bil na tujem po katoliško izrejen.
Kdor katoliško vero uči, razširja ali v življenju kaže, sploh vsak menih in mašnik, mora iti v pregnanstvo .... itd.
če ob tem še pomislimo, da je bilo malone vse prebivalstvo irskega otoka katoliško, si mo-
O našem programu pa boste fiuli in labko sami enakopravno razpravljali na L shodu na-rodno-radikalnega dijaštva, ki ga priredimo letos v Trstu. Upamo da s številnim po-setom tudi Vi odobrite naše namere, s katerimi hočemo usaditi sedanji in bodoči slovenski omla-dini trajno v dušo mesto naših ndd — Trst.
Verujemo v bodočnost našega naroda. Tega čuta, — iz katerega nam teče navdušenje, požrtvovalnost in veselje do dela —, pa nimamo kakor fatalisti: dosledno hočemo jačiti ustvarjajoče sile vseh delov slovenskega naroda in tako pomnožiti njegov duševni kapital v znanosti, umetnosti, nravnosti in njegovo gospodarsko bogastvo, — povzdigniti tedaj njegovo kulturo. — Prav nič nas ni sram, ko se priznavamo kot idealna mladina. V klicu po socijalnem delu, ki je za osamosvojitev naroda potrebno, vidimo renesanso nacijo-nalne ideje na Slovenskem.
Boj ni naš smoter. Vemo pa, da se napredek posameznikov in skupine mora preboriti skozi notranje in vnanje sovražnike. Da zmagamo v tem boju, nočemo dekadentnih skeptikov, ampak krepkih individualnosti, ki imajo ljubezen do skupine, iz katere izhajajo in za katero delajo navdušeno in energično, uporabljajoč pri tem vse, kar so videli v širokem svetu zanjo primernega.
Dijaška doba je najznamenitejši del življenja za vzgojo k bodočemu delu. Pri samoizobrazbi akademikov sodelujejo naša društva. Njihov ugled je posebno v slovanski družbi za Slovence časten; sredstva, ki jih lahko nudijo podpisana društva članom, so zadovoljiva; tradicije društvene delavnosti so lepe : a to vse je samo moralna opora, kakšno pa je društvo po svoji notranji vrednosti, za to je merodajno članstvo, tedaj tudi Vi, ako se nam pridružite. Poživljamo Vas, da posežete brez obotavljanja s svojimi idejami v društveno življenje.
Vzroki, ki Vas vedejo, ko izbirate med Prago, Dunajem in Gradcem, so večinoma tako nujni, da ni lahko vplivati s priporočanjem enega ali drugega vseučiliškega mesta. Kamor pa pridete, pridružite se organizaciji, ker osamljenje prej ali slej škoduje.
Tovariši abiturijenti ! Kdor izmed Vas priznava upravičenost naših idej, kdor vé ceniti, kako čisti tekmovanje nazorov pojme in v njih utrjuje, kako napreduje v društvu zgovorna beseda, kako si vzbujamo v njem veselje do dela razmišljevanja, kdor noče pokopati svojih darov, ampak jih množiti in podeljevati drugim, kdor hoče biti pošten in odkrit prijatelj prijateljem, tega pozdravimo prisrčno v „Iliriji“, »Sloveniji1* in „Taboru“! Na zdar!
Na Dunaju, v Gradcu in v Pragi, dne 22. rožnika 1905.
Za „Ilirijo“ v Pragi (Spàlenà ul. č. 20.):
Ivan Lah, predsednik; Josip Goljevščeic, tajnik. Za „Tabor“ v Gradcu (Zinzendorfgasse 18, I.) Albert Kramer, predsednik; J. Glonar, tajnik. Za „S lo v e n i j o“ na Dunaju (Breitenfeldergasse 20.): Ljudevit Pivko, predsednik; Ivan Kcel, tajnik.
remo le predočevati, koliko trpljenja in grenkih ur je prestal tedaj irski narod.
Daši so vsaj najhujše teh krivičnih postav pozneje odpravili, — veljale pa so vendar malone sto dolgih let — ostale pa so posledice teh v nebo vpijočih krivic, ki so vsekale Ircem toliko globokih ran. Nastala je huda revščina in nepopisljivo gorje. Možje, ki so na svojih potovanjih obhodili tudi Irsko, se kar ne morejo načuditi zapuščenosti in revščini tega naroda.
Leta 1835 je obiskal Irsko Francoz Beau-mont, katerega poročila so jako zanesljiva. V knjigi, v kateri popisuje svoje potovanje, pripoveduje tudi o veliki revščini tamošnjih prebivalcev. „Hiša je narejena iz štirih sten posušenega blata, katere pokriva slamnata streha, kot dimnik služi navadno le edini izhod. Nekaj slamnatih stolov, ena postelj za celo družino, ta tvori skoro vse pohištvo. To je le stanovanje irskega najemnika, kaj še le hočemo govoriti o revežih.u
Hrano imajo ti ubogi seljaki jako uborno in slabo, meso jedó edino le na sveti dan, če ga sploh imajo. Sicer pa se morajo preživiti samo ob slabem krompirju, in če je letina slaba, umirajo lakote. Leta 1835 je poročala vlada, da umira na Irskem 2 milijona ljudi vsled lakote. Leta 1846 in 1847 pa je bilo še hujše.
Vzrok tej veliki bedi ni bila morda nerodo-vitnost irskega otoka ali nedelavnost Ircev, kajti Irska je rodovitna, da bi lahko redila 22 milijonov ljudi, in Irci so tudi dosti delavni, kar dokazuje zlasti to, da v tujini prav radi sprejemajo irske naseljence, ki so dosti bolj spretni od drugih delavcev.
To veliko siromaštvo so povzročile edino le
Koroške novice.
Proti slovenskemu vseučilišču. Ker je naučui minister priznal v imenu vlade, da je upravičena zahteva po vseučilišču v Ljubljani, se je sedaj vzdignil pravi vihar po nemškem časopisju proti slovenskemu vseučilišču. „Fr. Stimmen** so zbrale v svojem uvodnem članku kar celo kopo nesramnih napadov na slovenski narod. Imenujejo nas pritlikav narodič, ki nima nikake zgodovine, nikake lastne kulture. Slovenska univerza, pravijo, bi bila trajno ogroženje alpskih Nemcev, bi ne bila zavod za gojitev znanosti, temveč le „agita-cijsko ognjišče**, od katerega bi izhajalo vse divje hujskanje proti Nemcem na Koroškem, Spodnjem Štajarskem in Primorskem. „Ker je davčna moč Slovencev enaka ničli, bi se moralo slovensko agitacijsko vseučilišče vzdrževati po večini z nemškim davčnim denarjem.** In ne samo to, še učne moči bi morali Nemci posoditi Slovencem, kajti „učenjaki so pri Slovencih redka prikazen**. Tako se vrsti neresnica za neresnico, napad za napadom. Nam se ne zdi vredno odgovarjati na take nesramnosti, povzeli pa smo jih iz »Fr. Stimmen**, da iz-poznajo naši ljudje, kakšni so v resnici oni, kateri vedno vpijejo, da so prijatelji Slovencev.
Koroški nemški nacijonalci proti slovenskemu vseučilišču. Vodstvo nemškega naci-jonalnega političnega društva za Koroško je imelo dne 28. m. m. sejo, v kateri se je sklenilo sledeče proti slovenskemu vseučilišču v Ljubljani: „Dru-štvo označuje v nasprotstvu z najnovejšo izjavo na-učnega ministra dr. pl. Hartlna ustanovitev slovenske pravne fakultete za popolnoma nepotrebno in smatra izjavo naučnega ministra, za katero se mora storiti odgovorno celokupno vlado, za sovražen napad na Nemce ob južni jezikovni meji ter zato pričakuje, da se bodo nemški poslanci proti vsakemu poskusu, da bi se ustanovila slovenska univerza, borili z vsemi sredstvi, ki so jim na rapolago.** Ta sklep se je naznanil celo brzojavno ministrskemu predsedniku. Da je bilo kaj takega pričakovati od naših nemško-nacijonalnih zagrizencev, je pač lahko umevno, ravno tako, kakor je tudi umevno, da zato ne bo niti enemu Slovencu padel las z glave, in da zato ne bo slovenska fakulteta niti en dan pozneje ustanovljena, kakor pa sicer.
„Bauernzeitung*4 in popravki. V zadnji „Bauernzeitung“ nismo našteli nič manj kakor deset popravkov po §■'19. tiskovnega zakona. Tu se pač vidi, kakšen je ta list, da resnice ni v njem, kajti ako bi bila, bi ne bilo treba listu prinašati toliko popravkov in sicer v vsaki številki. Bes lahko so ponosni naši nemčurji na svoje glasilo, v katerem znajo tako lepo lagati in obrekovati.
„Sudmarka“ na delu. Darila je poslala občina Beljak 40 K, podružnica naBrnci pa 10 K. Darila je dobil neki posestnik 250 K (to je menda za ono telico, junico in svinjo v rožeški okolici), in neki obrtnik 100 K. 46 K so razdelili med dijake. Posojila so dobili po 400, 800, 1200 K, vsega skupaj 3200 K štirje posestniki na Spod. Štajarskem, 100 K pa neki uradnik na Koroškem.
Vojaška vest. Kakor se poroča iz Ljubljane, bo prihodnjo pomlad premeščen pešpolk štev.
slabe posledice krivičnih postav, ki so Ircem zavezale roke, da se niso mogli skoro prav nič ganiti. Vsled tega so zaostali v omiki in v vsakem drugem oziru daleč za drugimi narodi. Kupčija je jela pešati, obrtnija je hirala in poljedelstvo je zastalo. Umevno je, da se ubogi seljak, ki ima posestvo le v najemu od danes do jutri in ki mora vedno trepetati v strahu, da ga gospodar ne zapodi ob vsaki priložnosti, ne bo kaj trudil in brigal za tuje posestvo. Zemlja se tako zanemarja vedno bolj in bolj in se mora navsezadnje povsem uničiti. O takih slučajih nam pripoveduje zgodovina večkrat.
* *
*
V kratkih potezah sem označil preteklost irskega naroda. Dale bi se o tem pisati debele knjige, a za nas naj zadostuje tudi to. Videli smo, koliko je trpel ta narod tekom stoletij, in čuditi se moramo le, da ni izginil že davno z zemeljskega površja, da se je ohranil še do današnjih dni, da še vedno bije vroč boj za svoje pravice, za obstanek svoj. In kaj, mislite, je vzdržalo ta mali narod, kaj ga je ohranilo v večnem boju, da ni izumrl že bogvekdaj? Dva močna stebra sta ga obvarovala vesčas pogina in ga vzdržujeta tudi še dandanes.
Prvi steber je globoka, dejanska vera, ki je lastna celemu narodu irskemu. Trudili so se pač posamezni vladarji, kakor na primer Henrik VIII., Edvard, Elizabeta, Cromwell in drugi, da bi izpodrinili krščanstvo med Irci, a ves njihov trud je bil zaman. Krivoverstvo in razkolništvo se jih nikdar ni dotaknilo, ostali so vedno zvesti veri katoliški, in tudi dandanes je težko najti naroda, ki bi bil rimskemu stolu, središču krščanstva, bolj
17. iz Celovca v Ljubljano, v Celovec pa pride domači pešpolk št. 7. iz Gradca.
Iz obrtnih krogov. Podobarsko in pozla-tarsko delavnico je otvoril naš rojak Janez Goleš v Celovcu, Šentvidska cesta št. 12. Priporočamo ga kot slovenskega rojaka vsem, kateri potrebujejo česa v tej stroki.
God. sr. Mohorja v sredo 12. julija bo družba sv. Mohorja tudi letos obhajala s sv. mašo v cerkvi sv. Duha v Celovcu. Sv. maša se daruje ob 7. uri. Vsi čč. udje iz Celovca in okolice se tem potom vabijo k mnogobrojni udeležbi.
Za slovensko uradovanje. Vesel pojav imamo beležiti v novejšem času, da po župnih uradih tako napreduje slovensko uradovanje. Bodimo v tem oziru neizprosni! Do tega imamo popolno pravico! Marsikateremu pa dela ravno terminologija mnogo težkoče in ovira slovensko uradovanje. Zato se toplo priporoča vsakemu rodoljubu zelo praktična in priročna „Pravna terminologija**, kojo je izdal pravnik g. dr. Babnik, Dobi se v »Katoliški bukvarni** v Ljubljani in stane 7 kron. Naj ne bo rodoljuba med nami, ki bi zanaprej še nemško uradoval. Če je šlo po drugih slovenskih deželah, zakaj ne na Koroškem?
Duhovniške in cerkvene stvari. Za prošta dobrlovaškega je prezentiran preč. g. Matija Bandi, dosedaj župnik v Švabeku. — Zakapelanav mestni župniji celovški je določen č. g. Ivan Hornbok, dosedaj kapelan v Pliberku. — Č. g. Franc M a ž i r , župnik pri Sv. Marjeti na Telenbregu, odide v Ameriko pastirovat. Župnijo bo oskrboval č. g. Vinko Poljanec, župnik v Št. Juriju na Vinogradih.
Novi celovški župan. Cesar je potrdil novoizvoljenega celovškega župana g. Suppaua.
Imenovanje v železniški službi. G. Alojzij Knafelc in g. Ivan Kuštrin, pristava c. kr. državne železnice v Beljaku, sta imenovana revi-dentom. Častitamo!
Umrla je prednica v celovškem uršulinskem samostanu, mati Gabrijela Lachner.
Podgorje. Orožniki so odpeljali v zapor dva potepuha, Ignaca Bokslerja in Urha Kummerja, ki sta prosjačila po celem okraju. Hvala Bogu, da smo se jih rešili.
Podrožčica. Pod ključ so dejali nekega italijanskega delavca, ker je hudobno poškodoval tujo lastnino, nadalje nekega drugega delavca, Nemca, radi tatvine, in enega Hrvata, ker je prišel v naš kraj, dasiravno mu je bilo prepovedano.
Na lovu ponesrečil se je prošlo nedeljo g. Ivan Ebner, župnik v Kotmarivasi. Odstrelil si je srednji prst desne roke. Prepeljali so ga v celovško bolnišnico.
Dholska okolica. O ubogi „Mir“, kako si vendar spoštovan. Vse sega le po tebi, vse hoče brati »Mir**, mlado in staro, nemčur in Nemec, liberalec in izdajalec, a vsi skoraj le zastonj, na stroške drugih, tako da sedaj ni nič nenavadnega, ako pogostoma slišiš: „oni najo prositi, ko bi „Mir“ posodili.“ In potem moraš romati v nem-čurske roke in pregledajo te od nog do glave, to se pravi, preberejo te od prve do zadnje črke in seveda te tudi obsodijo v najtemnejšo ječo. Da, ako bodeš imel vedno toliko bralcev, kot sedaj, bodo drugi listi na Koroškem kmalu ponehali. Samo ko bi le tudi vsi bralci „Mira“ ne pozabili
vdan, kakor irski. Njegova živa vera se pa kaže tudi v dejanju. Tisočake mora plačevati za krivoverske duhovnike, kojih ne potrebuje, a ob tem še skrbi za svoje lastne katoliške duhovnike in rajši živi v revščini, kakor da bi bil odvisen od krivovercev. Še v novejšem času čitamo lahko, koliko donaša radovoljno za zidanje katoliških eerkvà.
Drugi steber, ob katerega je vprt narod irski, je njegovo izevnredno domoljubje. Vsakomur je draga zemlja, kjer je tekla njegova zibelka, kjer je preživel najlepša leta svoja, kjer počivajo trudne kosti slavnih pradedov, vsakdo ljubi domačo zemljo. To nežno in blago čuvstvo je vdahnil vsemodri Stvarnik narodu irskemu v posebno veliki meri. Kadar Irec zapušča rodno zemljo, se bo gotovo razjokal, kakor bi se ločil za vedno od svoje drage mamke. Če se poda črez morje v daljne kraje, vzame s seboj prsti od ljubljenih domačih tal, da jo prinese daleč tja na bregove amerikanske ali pa v gozdove vroče Avstralije, kjer bo se mogel včasih ozreti na rodno grudo in jo pokazati tudi svojim otrokom, ki morda nikdar ne bodo gledali več večno-zelene irske dežele.
Za koga pa se trudi Irec, kadar je v pregnanstvu v tuji deželi ? Dela za svoj mili dom, za drage rojake žrtvuje vse svoje moči. Kar prisluži, pošlje domu očetu in materi, bratom in sestram in za narodne namene. Kakor je kazalo javno poročilo, dobiva Irska od samih izseljencev na leto 25 milijonov frankov (to je črez 20 milijonov kron). Pač lepa svota, kaj!
* *
Vprašali bote morebiti, čemu Vam podajam tukaj nekaj zgodovine o tako oddaljenem narodu,
na naročnino, da ga le ne bodo brali zastonj. No, reči pa moram, da ima „Mir“ čisto vest, med tem ko naročniki lutrovske „Bauernzeitunge“ ta list zakrivajo, da bi ga mogoče ne dobil v roke kak klerikalec ali pa kak „hecar“. Dà, dà, „Mir“ se bo moral na vsak način povečati, česar iskreno želimo. Zatorej Slovenci, podpirajmo „Mir“ z naročnino in dopisi, da se bo uresničilo : Gorotan gre na dan.
Črnčeče pri Dholiei. Cenjeni gospod urednik! Odkar sem v „Miru“ bral, sem vedno čakal. No, saj gotovo veste, kaj sem bral, namreč, da je Barigeljc dohtar postal. Čakal sem pa, da bo naznanil v „Miru“, kdaj uraduje, kje in v kakem jeziku. Toda nič in zopet nič. Ali nima toliko denarja, ali pa je mogoče, da je dal oglas v kake nproste glasove“, ali pa celo v kako „Graško Tagespošto". In ker pa jaz teh časopisov ne dobim v roke, zato prosim, g. urednik, ako dobite kje oglas, ki bi se glasil gotovo nekako tako-le : Dr. Barigeljc, Advokat, ordinirt hier, Piohlichgasse 12, von 7—3“, pa mi naznanite. Pa o tem pismu nikar mu kaj povedati, sicer bi me še mogel tožiti radi žaljenja časti, ker sem ga dal v časopis. No in ker je dr. Barigeljc ^dohtar", bi mogel dobiti kje kak paragraf, da bi me vtaknil v luknjo in mi tako pregnal veselje do dopisovanja v jjMir11. Ali lepo ga le pozdravite, da se mu ne zamerite, in povejte mu, da, ako se upa, naj nas pride obiskat. Ali znati pa mora tudi nemško, ako hoče iti v „Gasthaus‘‘. Pa brez zamere!
Slovenski Jožek.
Gozdanje. Kakor je poročal »Mir", bi se moral vršiti shod tukajšnjega »katoliškega slovenskega izobraževalnega društva" pri Sušniku v Ha-dančah na Dholiei dne 4. junija t. L, pa se je moral zaradi raznih zaprek preložiti na nedeljo dne 25. junija t. 1. Pri shodu je bilo navzočih do 130 zborovalcev. Po pozdravu predsednika je govoril mladenič Bernard Švare. Govor je trajal skoraj 3/4 ure. Nato se je predstavljala igra »Kmet Herod", ki je vzbudila mnogo smeha. Priznati pa moramo, da se je shod vršil mirno in tudi nekaj nasprotnikov je bilo navzočih. Prva hvala pa gre g. Sušniku, da nam je prepustil prostore. Zato pa se namerava zopet napraviti ravnotam shod, na katerem se bodete predstavljali dve igri: »Sveta Neža“ in pa „Doktor Vseznal in njegov sluga Stipko Tiček". Natančneje se bo naznanilo.
Zgornja Vesica. Dne 29. m. m., sta se vršili predstavi „Lurška pastirica" in „Kmet Herod" pri Ahacu v Ločah v šentiljski župniji, in sicer s tako dovršenostjo, da so se vsi navzoči čudili igralcem. Posebno so svoje uloge izvrstno izvršile dekleta pri „Lurški pastirici". Nobenemu skoraj ni ostalo suho oko pri raznih ganljivih prizorih. Tudi igra „Kmet Herod" se je prav dobro obnesla. Bilo je dosti smeha in zabave, zraven pa tudi nekaj pouka. Omeniti ^ moram, da nas je pevsko društvo „Slavček“ iz Škofič prav dobro zabavalo s svojim imenitnim petjem.
Brnca. Procesija sv. Bešnjega Telesa se je pri nas vršila za to leto na praznik sv. apostolov Petra in Pavla ob jako lepem vremenu in ob ogromni udeležbi vernikov. Ganljivo je bilo videti dolgo vrsto vrlih brnških deklet z venci na glavi in z lepimi in dragimi svečami v rokah, katere so
ki ne pride nikdar v dotiko s Slovenci in je torej brez vsakega pomena za nas. Pritrdim Vam. Mislim pa, da ne bo škodovalo prav čisto nič, če se seznanimo malce z razmerami drugih narodov, zlasti pa takih, ki so nam Slovencem sorodni v tem, da se morajo tudi oni bojevati v večnem hudem boju za podedovane pravice, za vero in narodnost. Tudi Slovenci se bojujemo že ves čas za svete narodne svetinje, ki so jih nam zapustili slavni pradedje, da jih častimo in skrbno varujemo in damo zanjo vse, celo svoje lastno življenje, če bi bila potreba.
Učimo se torej od Ircev, kako se moramo postaviti v bran silnemu navalu tujcev, ki nam hočejo vzeti našo rodno grudo ter si jo osvojiti, ki nas hočejo izgnati iz našega lastnega krova. Učimo se od njih izrednega domoljubja in njihove velike darežljivosti v narodnih zadevah.
Baš sedaj se nam nudi lepa prilika, pokazati naše domoljubje tudi dejansko. Kakor vam je gotovo že dolgo znano, mislijo zidati v Št. Jakobu v Rožni dolini slovensko narodno šolo. Treba bo zato seveda velike svóte denarja. Cim prej bo denar skupaj, tem prej bo stala v Št. Jakobu druga narodno-slovenska šola na Koroškem, na čast vsem Korotancem.
Vlada nam noče pomagati, pomagajmo si sami!
Slovenci, spominjajte se Velikovške šole!
cerkvi darovale. Naši pevci-tamburaši so nas z lepim petjem med procesijo in v cerkvi kar presenetili. Vsa čast gre tudi požarni brambi, katere udje so se v polnem številu udeležili današnje slavnosti.
Brnca. Vžigalice družbe sv. Cirila in Metoda ima v zalogi tukajšnji trgovec, vrli gospod J. Miklavič. Vsi rodoljubi v okolici se na to opozarjajo. Rojaki, segajte po njih! Svoji k svojim!
Iz Zilske doline. Skoro neverjetno je, kako žalostne so šolske razmere na slovenskem Koroškem. Cujte, kaj sem pred kratkim doživel. Šel sem po opravkih na Vrata. Naletim na meni dobro znanega dečka, šolarja. Vprašam ga to in ono in nazadnje ga tudi vprašam, kako se kaj uči. A deček mi da nepričakovani odgovor : „Jaz učitelja nič ne razumem v šoli, govori samo laški!" (Učitelj je seveda nemški govoril. A fant, ki čisto nič ni znal nemški, je mislil, jezik, katerega govori učitelj, bo najbrž laščina.) Boljšega dokaza bi menda ne našel. Gotovo so ti »fletni" učitelji v slovenskih koroških šolah iz dežele »polente" ! A šole, v katerih učijo ti preklicani polentarji, zagrizeni sovražniki slovenskega naroda, so le ponemčevaine šole. Nemci jih hvalijo in se smejejo ter si v svoji predrznosti upajo celo trditi, da smo koroški Slovenci s temi šolami zadovoljni. Dobro vedó, da nas te šole peljejo — v pogubo. In med temi učitelji so tudi možje, rojeni Slovenci, ki pa nimajo srca za svoj materin jezik, temveč ga sovražijo in zaničujejo. Uničujejo v srcih slovenske mladine vero in ljubezen do materinega jezika, vzgojujejo jih za sovražnike Slovenstva, za — nemčurje. Mi Slovenci pa naj mirno gledamo, kako se nam odtujuje naša slovenska mladež, kako korakamo s tem v pogubo? Ne bodimo malomarni, napeti moramo vse moči in združeno delovati, da preženemo nemške in nemčurske „polentarje“ iz svojih šol, iz svoje slovenske domovine, katero so naši predniki iskreno ljubili in zanjo kri prelivali. Ne pustimo, da bi prišla ta sveta naša gruda nemškim krvolokom v oblast! Z združenimi močmi se hočemo bojevati za naše šolske in druge pravice in gotovo — solnce sreče in svobode bo obsevalo krasno našo slovensko domovino !
Loče. (Brata umoril.) YSpodnjem Dobju se brata Tomaž in Janez Presi nič kaj nista dobro razumela. Zdaj sta se pa pošteno sprla in sicer zato, ker je Tomaž bil nekoliko pijan in je razgrajal po hiši, ko je Janez še spal. Skregala sta se in Tomaž je potegnil nož ter prerezal Janezu grlo, da je le-ta v kratkem umrl.
Gospasveta. Ker je pred kratkim poročal rMir“, da romarji pri nas ne morejo dobiti vode, češ, da so odvzeli lastniki vodnjakov držaje, naj toliko pripomnim, da je romarjem vedno na razpolago vodnjak pred proštijo, kjer je vedno dovolj vode, dočim se drugi vodnjaki ob hudi vročini večinoma posuše. Žeje torej romarjem ni treba trpeti, kajti ta vodnjak zadostuje za še tako veliko število žejnih ljudi. Sedaj je pa tudi napravljen čisto nov vodovod in so odprti studenci na več krajih.
Slov. Plajberg. Ko izvem, da imajo Plaj-beržani na dan 20. junija občinske volitve, si hitro izposodim od šentjakobskega samotarja „rešpetlin“ in hajdi na vrh Žingarice. Veste, v Plajbergu na dan volitve ni varno blizu hoditi! Zdaj nastavim »rešpetlin", in kaj zapazim? Kako „ta veliki" Bizar in gozdar ravno pooblastilo pišeta za Bizarjevo ženo, katera ima tudi volilno pravico, ker prodaja tistega, ki tako prijetno žge. „Ta mladi" pa je šel velikih korakov v »goro", kjer je stari Simen drva cepil, ter mu tako dolgo prigovarjal, da naj gre volit, in naj „nemški“ voli, da se je Šimen vdal. Nato obrnem „rešpetlin“ proti občinski pisarni, kjer je bilo že kaj živahno gibanje. Volitev se prične. Udeležba bolj pičla, in še to večjidel sami „črni“. Med tem pa letata g. učitelj in šolski načelnik na lov, a ne na zajce in srne, ampak ti „šembrani“, vselej poslušni kmetje danes nočejo iti na volišče in voliti na »komando". Ker ne izdajo nobene besede, jo mahneta zopet nazaj. Medtem je tretji razred volil. Pa kako! Sami črni so dobili največ glasov. Na eni strani veselje, na drugi razburjenost. Ko slišim, pol ure odmora, položim »rešpetlin" na stran, zakaj oči so me bolele, tako sem jih napenjal. Segnem po „flašico“ ter ga prav pošteno srknem, da si tako dušo privežem ter zberem zopet vse moči. Zdaj pa zopet na delo ! Začel je ravno drugi razred. Vse v najlepšem redu, samo „fort-šritlerji" čudno poparjeni, kot bi bili vsi z levo nogo vstali. Ko se okličejo imena, zopet sami „črni“. No, sem si mislil: danes je pa res nesrečen dan. Ce le ne bo še grmelo. In nisem se motil. Tam pred gostilno se jih je zbrala precejšnja gruča ter so obstopili enega izmed »ta črnih" zavoljo onega presnetega političnega shoda, na binkoštni ponedeljek. V njegovi koži si pa ne želim biti, sem dejal. Na prvi razred nisem hotel več čakati. Zavijem »rešpetlin" ter ga nesem naravnost na pošto. To pa rečem vsem čitateljem »Mira" : če bi ga kateri potreboval, naj si ga izposodi, ker tako dobro »nese". Šentjakobski sa-
motar ga menda rad posodi, ker ga sam malokdaj potrebuje. Tisto noč pa sem sanjal tako čudne sanje, da si jih nikakor ne znam razložiti. Ce kateri ve za kakega razkladalca sanj, prosim, da mi blagovolje sporoči.	Plajberški samotar.
Umrl je v Galiciji tamošnji posestnik in poštar Ignac Teyrovsky, star 51 let.
Velikovec. Državnozborska interpelacija ve-likovškega klobučarja Gratzhoferja glede slovenskega poučevanja v krščanskem nauku pri slovenskih otrocih je deloma zagledala beli dan v protestantski »Bauernzeitungi", ki pa v marsičem ne odgovarja resnici, in ki je zagledala protipostavno prehitro beli dan. Kadar dobimo resolucijo v celoti, jo bomo postavili pod rontgenove žarke in jo pošteno prerešetali. Gratzhofer — kakor posnamemo iz omenjenega lista, pa tudi »Karntner Zeitung" in »Preie Stimmen" — je interpeliral radi „vindiš“-jezika. Gospod klobučarski mojster, ali poznate „vindiš“ besede: »Kup’te kvob’ke, Tpe, močne kvob’ke"?
Prevalje. Pred kratkim se je k nam naselil g. Valentin Renner iz Črne. Ko je zapazil naše prašne, od težkih vozov razorane ceste, začeli so se mu smiliti ljudje, ki morajo peš hoditi, ter si je omislil konjiča in voz, ter je pripravljen vsem radovoljno postreči, komur se smilijo noge in čre-veljčki. Ima tudi trgovino raznih jestvin, da si lahko popotnik preskrbi vse potrebno za potovanje. Njegov kruh slovi kot najboljši že poldrugo uro na okrog. Ker je mož korenjak, bi si upal potnike nositi na svojih junaških plečih, če bi se med potom strlo kolo, ali se zgodila druga nesreča. Ker je torej za varnost zadostno preskrbljeno, se priporoča vsem potnikom najtopleje.
Ornig je imenitno pogorel. Namreč tisti Ornig v Ptuju, ki izdaja ptujsko »giftno kroto" ali »Štajerca". Ves njegov napuh in slava je ,fuč". Tožbo, ki jo je naperil proti »Slovenskemu Štajercu", oziroma uredniku, gospodu J. Križmanu v Kranju, pustil je zastareti, ker je vedel, da bi se mu vse one inkrimirane stvari lahko dokazale.
Kaj Nemci znajo in smejo. To vidimo v mali kronovini na severu, v Šleziji. Tam ni Nemcev še polovica prebivalcev ne, pa so ravno tako vsemogočni gospodje, kakor pri nas na Koroškem, le nekaj narodnih šol za Cehe in Poljake niso mogli še pozobati. Zato potrebujejo precej poljskih in čeških učiteljev, toda ti so se morali pripravljati za svoj poklic na čisto nemških učiteljiščih v Opavi, Tešinu in Bjelcu. Ko so pa Poljaki in Cehi vedno glasneje zahtevali za svoje učitelje poljskih in čeških učiteljišč, se je vlada udala za toliko, da je ustanovila pri učiteljiščih v Opavi na pol nemške in na pol češke, in v Tešinu na pol nemške in na pol poljske oddelke pod nemško komando, češ, tako ne bode treba ustanavljati posebnih čeških in poljskih učiteljišč, tiste češke in poljske profesorje in dijake bomo pa že še naprej imeli pod varnim zavetjem pikelhavbe. Poljaki in Cehi bodo dobili par drobtin in prešico. Nemci pa ne bodo hudi, saj jih je minister že naprej takorekoč prosil za milostno dovoljenje. No, slovanska para se res ni preveč hudovala, ker je dobila le drobtine — ali grmeti je začelo iz nemških nebes, kjer stoluje »nemški bog", kričali so, daje nesramna predrznost, če dobita Ceh in Poljak tako šolo, ki ni potrebna, ampak bode spravila v nevarnost nemški značaj Šlezije itd. Že dne 18. avgusta 1904, so napravili velik punt v Opavi, drli se in razgrajali pred spomenikom cesarja Jožefa; ko so prišli redarji, so jih prijeli ter metali sem in tja, tako kakor bijejo dečki žogo. Deželni predsednik grof Thun je gledal z okna ta prizor, vil je roke, vzdihoval in jokal se; poleg njega pa je stal deželni glavar grof Larisch-Moennich in je skomizgal z ramami, če ga je reva Thun vprašal, kaj je storiti. • Seveda so pobili tudi nekaj oken Cehom, da se more razliti ta »krasni nemški duh" tudi v češke hiše in glave. No, pa letos bode 18. avgusta še lepše! Mi bomo molili za cesarja in bomo peli cesarsko pesem — Nemci v Opavi pa hočejo napraviti veliko procesijo in razgrajati po trgu okrog bronastega cesarja Jožefa II. in pred vladno palačo ; udeležiti se hoče tega dirin-daja vse kar »leze in gre", meščan in dijak, obrtnik in c. k. uradnik, celo gospodje, ki jim je podaril cesar križce in rede, naslove in druga odlikovanja. Vabiti so začeli na ta sprevod Nemce iz vseh krajev, najemajo že okna hiš ob onem trgu za gledalce. In vlada? Grof Thun se je zbal in tekel v pokoj, dasi je še precej v Šleziji. Tiste češke in poljske razrede pa bodo premestili v katero malo mestece, da ne bodo razburjali poprušeno kri opavskih Nemcev. Zdaj pa mi povej, draga slovenska duša, kaj bi se zgodilo, če bi kaj takega poskusili Slovenci v Ljubljani pred palačo barona Heina?!
Nemška kultura. Nemško državno pravd-ništvo je posadilo na zatožno klop poslanca Kin-nerta, ker je dejal, da so nemški vojaki 1. 1903
na Kitajskem ropali in onečaščali žene. Za tisto nemško kulturo, ki jo imajo naši lačni Nemci vedno v ustih, je značilen nastop dokaza resnice te trditve. Obtoženec je pripeljal priče, ki so pod prisego potrdile, povedale, da so razbijali nemški vojaki navlašč kitajska svetišča; kamor so prišli, so pokradli najprej živino in surovo maslo; višji vojaški zdravnik je oplenil zakladnico, in na nekem dvorišču je videl, kako so oskrunjevali vojaki one-sveščeno deklico .... Častniki so ukradli celo dve javni bronasti uri, katere so potem imeli v svojem glavnem taboru v jedilnici. V Pekingu so napravili za vojake posebno javno hišo, ki so jo oddali nekemu gostilničarju v najem, a ga potem nabili in mu vzeli vso pijačo itd. — Javnost je bila izključena od obravnave. Vzlic temu pa, da se je obtožencu dokaz resnice tako sijajno posrečil, je bil obsojen v trimesečno ječo zaradi „Herab-setzung der preussischen Armee“. Iz tega se jasno vidi, da Nemci — sedaj tudi sami med seboj —• merijo z dvojno mero, tem hujše pa še proti Slovanom, a od Slovanov se nobenkrat kaj enakega ne čuje. Krasna je ta slika za nemški narod, ki pravi, da je kulturen, in hoče svojo kulturo tudi drugim narodom vsiljevati. Mi pa pravimo, naj Nemci svojo kulturo zase obdrže in naj nas Slovence pustijo s tako kulturo pri miru!
Olajšave pri davku na žganje „po dogovoru44. C. k. finančno ministrstvo je podalo v svojem 11. letnem poročilu na strani 372—373 sledeči pregled za leto 1902/3.
	Število dogovorjenih žganjarn, v katerih se je žgalo								Skupno število davko- ; obveznih proizvajajočih žganjarn
Dežela	!	lesnike	sadje s koščicami	vinske drožje in tropine	jagode	korenine	druge divje zrastle sadove	pivovarske odpadke	
Nižje Avstrijska	2	1033	145	130	92	5	13		1529
Gornje Avstrijska	95	2						3	831
Solnograd		229	622		1161	126		6	2875
Štajarska								8	7367
Koroška								6	949
Kranjska								1	4525 '
Tirolska		519	891	17	981	125	26	17	6103
Ta razpregled kaže, da se na Koroškem davek na žganje dosedaj in sicer že od leta 1878. naprej skoraj nikdar ni plačeval „po dogovoru11. C. kr. finančno ravnateljstvo se je trudilo, poizvedeti vzroke zato, in je tudi v novejšem času, da bi ugodilo zahtevam v deželnem zboru, naročilo okrajnim finančnim nadzorništvom, kako naj ravnajo pri dogovorih o plačevanju tega davka, da ne bi se namestu „dogovora“ ugotavljalo sedanje „pavšali-ranje“. Lastnike kotlov za žganje opozarjamo posebno zaradi tega, ker je sedaj kmalu čas za žganje sadnega in jagodnega žganja, na to, da naj se v tem oziru pogovorijo s finančno oblastjo, kajti to jim bo le v korist. Natančnejše v tej zadevi bomo v kratkem poročali.
Društveno gibanje.
Celovško in podljubeljsko delavsko društvo priredita v nedeljo, dne 9. t. m., skupni izlet v Kaplo ob Dravi. Člani in prijatelji obeh društev se vabijo, da se udeleže tega izleta v čim največjem številu! Udeležniki se prosijo, da odrinejo iz svojih bivališč toliko zgodaj, da se snidejo po večernicah v Kapli.	Odbora obeh društev.
Slov. akad. društvo „Slovenija44 na Dunaju in ,,Tabor44 v Gradcu sta na svojih izrednih občnih zborih v znak skupnosti svojih idej in načel sklenili bratsko vez.
Dopisi.
Sv. Višarje. Prekrasen popoldan je bil 31. majnika t. 1. — Iz dobro znane žabniške vasi jo mahajo štirje romarji proti sv. Višarjam. Korajžno so je udarili navbreg, saj so pa tudi korenjaki, ki jih je treba iskati, posebno pa še prvi trije. „Joža, “ oglasi se France, „veš ti, tako hitro pa jaz ne morem hoditi, saj veš, da bodemo morali še v sneg." — nMoj Bog! Saj ne grem tako hitro," zarenči Joža ter obstoji, „saj Ivko in pa doktor tudi hitro gresta." In res! Hodili smo možato, in smo kmalu prispeli do „studenca", kjer smo se nekoliko odpočili. — „Vidiš Ivko, ali ni res, da je to dobro za žejo", oglasi se Joža ter poda zadnjemu steklenico črne kave. „No, no,
saj sem si mislil, da ta čorba ne bo kaj prida," se obregne Ivko, kateremu je kar usta „vkup vleklo". Tudi France ni napravil posebno duhovitega obraza, ko je okusil mrzlo kavo. Toda za želodec in za žejo pa je res bila.
In zopet je šlo navbreg. Pod planino pri kapelici smo prišli do prvega snega. K sreči je sneg držal in prvi višarski romarji so tudi po snegu pokazali svojo spretnost. In tako smo primeroma v kratkem času prav Židane volje prispeli na planino, k našemu dobro znanemu slovenskemu narodnjaku g. Pucherju. Po kratkem počitku pa smo srečno došli do zadnje kapelice vrh gore. In glej, krasen prizor se nam nudi.
Tam za orjaškim Montažem na zapadni strani le nekaj nad skalnatimi štrlinami visi velika žareča obla. Večerni oblak jo hoče ravno objeti v svoje naročje, da jo ponese tja za starodavno skalovje. Toda žareča obla prodere megleni nestvor in večerna zarja oblije nebesni obok s prekrasno lilo, da razkropljene meglice nemirno potitravajo v večerni rdečini. Nekaj božanskega, nekaj tajnostim nadnaravnega je razlito po višavah, kakor bi plul po neizmernem eterskem prostoru mir božji. Solnčni zaton na samotni sneženi planjavi mi ostane živo v spominu.
Krenili smo jo po znani, sicer še sneženi poti okrog višarskega hriba proti župnišču. Toda kako presenečenje! Naenkrat zapojejo svetovišarski zvonovi nam v mil pozdrav, na ukovškem hribu pa poči strel raztegajoč se daleč po kanalski dolini, po bratski Gorenjski in Goriški, povsod naznanjajoč, da Mati višarska ni več zapuščena, da je prišel novi višarski „kapitelj" in sicer vč. gg. dr. Janez Amschl, novi žabniški župnik; Jože Svaton, župnik pri sv. Juriju na Strmcu in sa-kristan; France Hranšek, provizor iz Mohlič in Ivko Kogelnik, bivši kaplan v Žabnicah. Solze so se rosile nam v očeh in naša srca so bila hitreje, ko smo stopili prvikrat v Marijino svetišče. Mati višarska nas je gledala tako milo in ljubeznivo, kakor bi hotela reči: Pozdravljeni mi, vi služabniki moji, ki bodete razširjali tukaj mojo čast in slavo, pozdravljeni vi dobri samaritanci, ki bodete vlivali lek tolažbe v srčne rane, vi, ki bodete moje ljudstvo vodili v moje naročje.
In res. Mati višarska je blagoslovila apostolsko delo. Smelo trdim, da toliko romarjev v tako kratkem času kakor letos, že dolga leta ni bilo. Že pri otvoritvi božje poti, na praznik Kristusovega vnebohoda, je prišlo okrog 400 romarjev iz bližnje okolice, kakor tudi iz spodnjih krajev Koroške, ko jih je bilo druga leta le okrog 150. Ob asistenci gg. Uranšeka in Kogelnika je daroval slovesno sv. mašo domači novi župnik, vč. gosp. dr. Amschl. Bilo pa je tudi res krasno vreme. Višarski snežniki so se veličastno belili v svoji blesteči odeji in solnce je dobrodejno razgrevalo planinsko ozračje, razgled pa je bil naravnost krasen. Ni čuda, da je ta prirodna miloba privabila tudi precej hribolazcev. Razumno pa je itak, da našega dobro znanega g. Al. Knafelca ni manjkalo. Saj je bil on, ki je z g. Kavčičem, višarskim organistom, prvi pregazil sneg do orjaškega, 2079 m visokega „Lovca“ in nam od tam zavpil prvi slovensko-planinski „živio“ in „na zdar“. Seveda nazaj je šlo hitreje, kakor pa po strmi skali navzgor; šlo je kratkomalo po . . . .!
Toda čas za take kratkočasnosti je kmalu minul. Prišlo je resno delo. Srce veseli vsakega Višar-čana, ko se približa predbinkoštni teden. Ali je sploh mogoče ohraniti ueobčutno srce, ko v velikanskih sprevodih prihajajo procesije iz cele Slovenije, da se poklonijo Materi višarski. Dà, cela Slovenija se zbira ta teden pri materi božji. Od romantične Kanalske, staroslovenske žile, od zelene Savinjske in Mislinjske, Gorenjske in Dolenjske, deroče Drave in bučeče Soče, od vse Slovenije in iz Hrvatske vidiš romarje prihajati. Zares! če so Slovenic sploh kje edini, so gotovo pri Materi višarski.
Prvi so 5. junija dospeli Celjani, oziroma Sa-vinčani v res velikem številu. Bilo jih je črez 600. Pretresljiv in v srce segajoč je prizor, ki se ti nudi pri sprejemu teh dobrih ljudi. Vidi se jim pač že na njihovih odkritosrčnih, veselih obrazih, da so oni pravi Marijini otroci, v njih se pač najlepše zrcali preprosta, a zlata slovenska duša.
Gospodarske stvari.
Črtice o govedarstvu.
(Piše Fr. D u 1 a r.)
V tisti deželi je blagostanje doma, v kateri napreduje živinoreja in v kateri cvete poljedelstvo.
(Dalje.)
Tudi sicer najboljši bik ni dober za pleme, če ni primerne starosti. Primerno stari biki niso samo najbolj plodni, ampak zaredé tudi lepa, težka,
krepka in zdrava teleta. Od 2. do navrženega 4. leta je plemenjak najbolji za skakanje.
Predno ni bik dopolnil poldrugo leto, ga ne smete spuščati na krave. Na to morate skrbno gledati. Nikakor naj vas ne moti, če imate velikega, visokonožnega junca, kateri je hitro vzrastel. Ako ni še poldrugo leto star, ni za pleme, čeprav je že precej zaroden. Ce začnete bika prezgodaj spuščati, potem zastane v rasti, njegova plemenska moč prerano onemore in še tista teleta, katera zarodi, so slaba, za rejo malo vredna. Torej pred dovršenim poldrugim letom nikar bika pripuščati.
Do katere starosti se naj bik rabi za pleme ? Ce bika umno držite in ga preveč ne rabite, ostane sposoben za plemenitev lahko do 10. leta. Ali skoro nikoli se tako dolgo ne drži, ker je to sploh neizpeljivo. Bik postane namreč po dovršenem 5. ali 6. letu prelen, predebel, pretežek — osobito ako večinoma v hlevu stoji — premalo rodoviten in tudi ljudem nevaren. Zaradi tega vam priporočam, da ga poredite in daste v mesnico, ko je na vršil 5—5‘/g let.
Bike rabite torej za pleme, če so za to sposobni, 372 do 4 leta, t. j. od l'/g do 5, odnosno do dovršenega polšestega leta. Dalje jih nikakor ne kaže držati.
Kako je rabiti bika za plemenitev? Bik naj se pripušča samo enkrat na dan, to je nekako srednje pravilo. No že poldrugo leto starega smete dnevno po enkrat pripuščati, ali sem-tertja mu je privoščiti kakšen prost dan, da se mu zopet nabere plemenska moč. Ako bi mladega bika večkrat rabili za plemenitev, tedaj bi se pregnal in prezgodaj izrabil.
Ko je bik navršil 2 leti in ako še ni 4 leta star, to je v srednji starosti, sme plemeniti dvakrat na dan in to le pod pogojem, če ni prejšnji dan skakal. Več dni zaporedoma pa se ne sme pripuščati bika dvakrat na dan. Dvakratno dnevno pripuščanje pa se mora izvršiti le v daljših presledkih, na pr. zjutraj in zvečer. Na vsak način pa mora preteči med prvim in drugim skokom 6—8 ur.
Vsak gospodar ravna nepremišljeno, če spušča bika več kakor enkrat, odnosno izjemno dvakrat na dan. Z večkratnim spuščanjem si zasluži res kakšno kronico več, ali pri taki rabi junec prehitro onemore, krave ostanejo jalove, in katere se pa otele, tiste imajo le majhna in slaba teleta. Torej bikorejec, ne pripuščaj bika vselej, kadarkoli pripelje kdo kako kravo.
Nikdar ne smete dovoliti, da bi bik po prvem skoku črez nekaj minut še enkrat plemenil tisto kravo, češ, da bi se toliko gotoveje ubrejila, kakor mislijo nekateri živinorejci. Ce se ni ubrejila krava pri prvem skoku, pri drugem se prav gotovo ne bo, ker je porabil plemenjak pri prvem pripustu vse seme. Ako bi bika tako nespametno rabili, potem bi se prehitro izrabil in bi postal kmalu neploden.
Na odrastlega, krepkega in polnomočnega 2—4 leta starega junca se računa na leto 80 do 100 krav. Mlademu biku pa odmerite od poldrugega pa do navrženega drugega leta, to je za 6 mesecev 20—30 krav. Ko se je bik po dovršenem 4. ali 5. letom že nekoliko postaral, ko ga začno zapuščati plemenske moči, takrat mu ne določujte več 100 samic na leto, kakor srednje staremu, ampak samo 50—60.
Ali imate pri vas na vsakih 100 krav po enega dobrega bika? Kar odkritosrčni bodite in recite: malokje. Torej poboljšajte se tudi v tem oziru. Verjemite mi, da imajo v tistih krajih najlepšo govejo živino, kjer redijo za pleme že od nekdaj dovoljno število dobrih in sposobnih bikov. Zatorej na vsakih 100 krav mora priti en bik.
Kjer pa je udomačena neumestna navada, da plode biki kar na paši (da se pasejo skupaj s kravami), tam se ne sme določiti enemu plemenjaku več kot 40—50 krav.	(Dalje sledi.)
Književnost in umetnost.
„Prijate]j otroški, Veselje angelsko, Kin-derkerz kimmehvarts44, zelo priljubljene knjižice za šolsko mladino, naj se še samo do 10. julija t. 1. naročajo pri dr. Jos. Somreku, katehetu v Celju. Ker nastopi po 10. juliju daljše potovanje, se bodo omenjene knjižice dobivale samo v prodajalnici Ka-toliško-tiskovnega društva v Ljubljani, v Cirilovi tiskarni v Mariboru in v Zvezini trgovini v Celju. .Prijatelj otroški" stane potem: oblika A 10 vin., oblika B 24 vin., oblika C 36 vin. Partitura „Veselje angelsko" stane s poštnino vred 56 vin.
Razne stvari.
Tisočaki so šli po grlu. Neki posestnik iz bleške okolice je videl lepo življenje raznih gostov na Bledu. Po takemu življenju je zahrepenel tudi ta posestnik in prodal je vse svoje posestvo, za katero je dobil lepe tisočake. Sedaj se je začelo za
posestnika res lepo življenje. Sprehajal se je, dobro jedel in pil. Toda le na posledice ni mislil. — Tisočakov je bilo vedno manj in končno je splaval zadnji po grlu. Ostalo mu je le ge 140 kron. S to svóto se je pripeljal v Ljubljano, da si tudi tukaj ogleda mestno življenje, potem pa da se obesi. Jedel in pil je zopet tako dolgo, da je obležal ponoči na ulici, kjer ga je našel policijski stražnik. Ko ga je pripeljal na magistrat, je bivši posestnik rekel: „Bil sem imovit posestnik in sedaj sem berač. Drugega mi ne kaže, kakor da se obesim.4' — Poskrbelo se je, da se v Ljubljani ni mogel obesiti.
Izposojena hrabrost. V nekem mestecu v severni Češki obhajajo veteranci petdesetletnico. Povabljen je seveda tudi polkovnik posadke. Ta se na koncu slavlja poslovi od vseh veterancev, najbolj pa se pomudi ob slovesu pri nekem starem možu, ki se mu blišče na prsih dve hrabrostni medalji. „V katerih bitkah pa ste bili, hrabri vojak?" „V nobeni, gospod polkovnik." „Kako pa pridete do teh medalij?" „Gospod polkovnik", je jecljal vojak, »gospod polkovnik, jaz sem si izposodil suknjo z medaljami vred."
Skrivnosten dogodek. V nekem okraju ob moravsko-nižjeavstrijski meji so našli 45 do 50 let starega moža, popolnoma zanemarjenega, bosonogega, sicer pa je imel novo obleko in ostrižene lase, a nohtov že več mesecev ne porezanih. Mož ne more izpregovoriti nobene besede ter ne more niti z znamenji pokazati, odkod je. Malo poprej, predno so ga našli na polju, so videli v bližini delajoči kmetje, kako je od nižjeavstrijske meje pridrvil z veliko naglico voz, na omenjenem kraju izložil moža ter v najhujšem diru zopet oddirjal nazaj črez nižjeavstrijsko mejo. Nihče ni zadrževal voza, nihče ga ne pozna. Nekaj časa so ga sledili orožniki, a nekje na križišču štirih cest se sled izgublja. Sumi se zločin.
Divja deklica. V nekem gozdu na severnem Češkem v Krkonoših so drvarji pred nekaj časom našli čudno stvar v gošči. Na skali sredi goščave je sedela deklica, oblečena le z nekaterimi cunjami, popolnoma v divjem položaju. Komaj 13 letno dekletce je obsedelo na skali, ker ni moglo ubežati, ter je plašno gledalo prišlece. Na razna vprašanja je odgovarjala le z nerazumljivimi glasovi. Naj-brže je bila deklica kot gluhonema izpostavljena že pred več leti. Ta najdba vzbuja ondi veliko pozornost in oblasti skušajo doseči jasnost glede po-koljenja nesrečnega otroka.
Obilen blagoslov. Družina nekega nogo-vičarja Schirmerja v Kirchbergu silno narašča. K že 14 otrokom v družini, je pred kratkim štorklja prinesla še trojčke. Mati in trojčki, dva dečka in ena deklica so zdravi.
Premoženje v krsti. V ogrski občini Egregy se je dogodil sledeči nenavadni dogodek. Pretekli teden so ondi pokopali Simona Kusa, ki je imel veliko premoženje. Bil je to pust starec, ki posebno zadnja leta ni trpel nikogar okrog sebe, posebno bližnji njegovi sorodniki so mu bili nad vse nepriljubljeni. Ko so odprli oporoko, se je pokazalo, da je stari skopuh shranil svoje premoženje 70.000 K v svoji črni salonski suknji. Z dovoljenjem oblasti so tedaj zopet odprli gomilo in so res našli v suknji v veliko veselje smejočih se dedičev 70.000 kron, skrbno zašitih v nekem robu.
Car Nikolaj I. in poveljnik straže. Car
Nikolaj I. je prišel pozimi do sobe komandanta dvorne straže ter pogledal skozi okno. Oficir je sedel na stolu ter spal. Car vstopi ter zagleda pred oficirjem kos papirja, na katerem je bilo napisano: Stanovanje, hrana itd. 2000 rubljev, obleka in zabave 2000 rubljev, dolg 3000 rubljev, pomoč materi 400 rubljev, vsega 8000 rubljev. Dohodki 4000 rubljev; deficit 4000 rubljev. Kdo ga plača? Car je podpisal pod vprašanje Nikolaj ter odšel. Drugi dan je dobil 4000 rubljev in carjevo pismo, ^a. naj	spi, kadar ima čas za to, sicer pa
naj služi verno carju in mater naj bolj podpira.
Premeten slepar. Berolinske hotele je obiskal zadnje čase zelo navihan slepar. Bil je elegantno oblečen ter nosil ličen kovčeg v roki. Dal si je v prvem hotelu odkazati sobo. Drugo jutro je sklical vse hotelske uslužbence z močnim zvo-nenjem v svojo sobo ter jim ves razjarjen pripovedoval, da mu je nekdo ukradel hlače, ki jih je obesil pred vrata v svrho snaženja. Vse iskanje je bilo zaman. Da bi ne prišel hotel na slab glas, je prosil hótelir gosta, naj molči ter mu kupil nove hlače, pa tudi 90 mark mu je povrnil, o katerih je gost trdil, da jih je imel v hlačnem žepu. Seveda so vsi lepo molčali o tatvini. Pozneje pa se je^ hótelir sestal s tovarišem, ki ima tudi velik hotel, in ta mu je pravil, da se je pri njem zgodil enak slučaj, samo da je moral gostu povrniti 120 mark, ki jih je baje imel v ukradenih hlačah.
Kavno zaradi tega. Ko je umrl pred kratkim baron A. Kotschild v Parizu, se je na dan njegovega pogreba postavil pred Rotschildova vrata neki berač in na ves glas plakal. Ker se ni dal
umiriti, stopil je k njemu neki Kotschildov sluga in mu dejal: »Lepo je, da za našim gospodarjem tako žalujete. Tudi mi smo ga ljubili, ali vseeno ne pretakamo solz po njem. Toda saj vi vendar niste kak sorodnik njegov?" »Ravno zaradi tega plakam, ker nisem!" je odvrnil siromak in se znova spustil v glasen jok.
Dobrotljivi kralj. Pred nekoliko tedni se je vozil mladi španski kralj Alfonz s svojim avtomobilom po nekem klancu, ki je bil še poln snega. Tu je videl gručo ljudi, na katere je bil opozorjen. Bili so trije moški in dve ženski, od katerih je držala ena v naročju malo dete. Kralj veli ustaviti in vpraša ljudi, kam gredo. Povedali so mu, da gredo v Madrid iskat si zaslužka. Peš so krenili na dolgo pot, proseč od sela do sela. Ubogi siromaki so se kralju zelo smilili; imeli so slabo obuvalo in raztrgano obleko, da so se vsi tresli od mraza. Kralj poseže v žep, ter jim da ves denar, kar ga je imel pri sebi. Potem povabi k sebi v kočijo ženski z otrokom, obžalujoč, da ne more povabiti cele družbe, ker ni prostora. V kočiji je kralj dal ženskam jedil, kar jih je imel s seboj. Žene ga seveda niso poznale. Ko pa je kočija dospela v neko planinsko selo, kjer je kralj dobro poznan, so pričeli vaščani navdušeno pozdravljati kralja. Ženski ste bili silno iznenadeni, ko ste izvedeli, da je njun dobrotnik, s katerim sta se celo pot prostodušno razgovarjali, sam španski vladar. Alfonz je plačal za njune može stanovanje ter obljubil, da se bo za nje pobrigal, ko pridejo v Madrid.
Sredstvo proti pijančevanju. Neka londonska firma je iznašla sredstvo proti pijančevanju in je razpošilja proti pošiljatvi 15 kron vsakemu, kdor se hoče ozdraviti te hude strasti. Marsikatera žena je bila že vesela, da se povrne mir v hišo in hvalila razumnike, ki kaj tako pametnega iznajdejo. Vse to bi obveljalo, če bi ne bilo farmacev-tičnega odbora naj višjega sodnega sveta v Avstriji. Ta odbor je preiskusil omenjeno sredstvo in našel, da je navadni dvojno ogljenčevo kisli natron, ki se ga dobi pri nas v Avstriji za 15 vinarjev ravno toliko, kot z Angleškega za 15 kron, in ki ravno toliko koristi proti pijančevanju kakor vsak Blažev ž egen!
Mizarskega pomočnika,
ki ima veselje do orgljarskega dela, takoj sprejme Franjo Grafenauer, orgljarski mojster na Brdu, p. Šmohor. Biti mora trezen in zanesljiv ter življenja na deželi vajen. Oglasi pismeno.
8imka
s kožo, kilo po 1 gld., brez kosti po 1 gld. 10 kr., plečeta brez kosti po 90 kr., slanina in suho meso po 80 kr., svinjski in goveji jeziki po 1 gld., glavina brez kosti po 45 kr.
Idilli)mA dunajske po 80 kr., à la krakovske, fine, po j gld., iz šunke zelo priljubljene po 1 gld. 20 kr., à la ogrske, trde, po 1 gld. 50 kr., ogrske, fine, po 1 gld. 80 kr. kilo. — Telike klobase ena 20 kr.
Cii-*t«it Ir « forinovec, pristen, liter od 70 kr. do
ttliVUV Hrt, 1 gld. 20 kr.
Natorno brinovo olje SJ'Xr K
To priznano dobro blago pošilja po povzetji od 5 kil naprej prekajevalec in razpošiljalec živil
Janko Ev. Širc v Kranju.
Proti gotovemu plačilu se kupi :
Stavbeni les, stoječ, v parcelah ali po meri iu enotni ceni;
posekan okroyli les ali hlodi, borovi, smrekovi, jelovi ali mecesnovi, v gozdu ali postavljeni v Celovec ;
suhe smrekove deske, i. in n. vrste, 20, 25, 30, 40 in 50 mm debele; 4, 5 ali 6 m dolge.
Vprašanja in ponudbe naj se pošiljajo mestnemu tesarskemu mojstru
Lerciiba.umer-ju v Celovcu.
IŽeleznina!
Razno orodje, krmilniki, ploče za ognjišča, šine za kolesa, osi, verige, coklje-zavornice, žreblje, cveki iz žice, vijaki, kuhinjska posoda itd. se dobiva za vsako prav primerno ceno v trgovini
Peter Merilu v Celovcu,
pri zlati krogli.
lAstuica uredništva.
Več dopisov in novic smo radi pomanjkanja prostora morali odložiti do prihodnjič.
Absolutno zajamčeno :
” pristno mašno vino
Podpirajte družbo sy. Cirila in Metoda!
Naprodaj je enonadstropna hiša
v Celovcu z 12 sobami, 2 kuhinjama, veliko kletjo, ki je zelo pripravna za večjo vinsko trgovino, in manjšo kletjo za drugo uporabo. Stavba je lepo izdelana, pripravna za vsako podjetje, posebno pa bi bila pripravna za penzijoniste. Hiša je v sredi mesta. — Vse natančnejše podatke daje uprav-ništvo lista.
priporočal je ljubljanski knezoškofijski ordinarijat vč. duhovščini za nakup pri kmetijskem društvu (zadrugi) v Vipavi zato, ker je pod strogim nadzorstvom župnika-dekana v Vipavi. — Razpošilja se od 56 litrov naprej. Starega vina nimamo več na razpolaganje. Napravili pa smo novega veliko možino izvrstne kvalitete: belo po 40 do 50 kron za 100 litrov, rdeče po 35 kron za 100 litrov loko kolodvor Postojna. — Vino je jako milega okusa, ker je napravljeno po novem francoskem načinu. — Večje množine se zaračunijo nekoliko ceneje. — V zalogi so tudi finejša sortirana vina, kakor kraljevina po 60 K, pinela po 55 K, beli burgundec in laški rizling po 60 K ter stara buteljska vina, renski rizling in beli burgundec.
IpggT Tovarna za knrotijske stroje.
^	Kdor potrebuje kak kmetijski stroj, naj se obrne naravnost na tovarno
»-=a, ','4
fic
V
—--

Konrada Prosch-a,
v Celovcu, Adlergasse štev. 19. nasproti c. kr. kmetijske družbe, kjer se dobijo najnovejše mlatilnice, slamoreznice» gepeljni in razni drugi za kmetijstvo potrebni stroj»
ter tudi taki	vodovodi,	ki sami vodo
__ gonijo iz globoko ležečih studencev na zem-
Ijišča, katerim vode primanjkuje. (Glej podobo na levi strani.)
Cenilce pošilja zastonj.
Mr Hočete dolgro živeti "Mi
in se veseliti dobrega zdravja? Da dosežete to, skrbite zato, da ohranite zdrav želodec in redno prebavljanje.
Vsak., lidor je želodec s težkimi, prevročimi ali premrzlimi j'edili pokvaril ali prehladil, najde gotovo pomoč v
Germanovem življenjskem cvètu (esenci),
katerega z največjim uspehom rabi pri pomanjkanju teka, slabosti želodca, napibnenju, gorečici (zgagi), slabosti, glavobolu, omotici, krču, zaprtem telesu, zlati žili. Po preobilih pojedinah, posebno po mastnih in težko prebavljivih jedilih, ta cvet odstrani tiskanje in bolečine in zbuja tek, s čemur v visoki meri pomaga k ohranjenju telesa. Ker odstranjuje vse sprijene šoke iz telesa, očiščuje kri, in ima tudi pred vsemi podobnimi pripomočki to prednost, da je čisto neškodljiv, če se tudi rabi dolga leta, ker je napravljen iz najfinejših, skrbno izbranih zelišč, ter ima prijeten, grenko-aromatičen okus, da ga morejo rabiti tudi občutljive osebe, otroci in žene.
Germanov življenski cvet kot pravo ljudsko in domače sredstvo, naj ne manjka v nobeni hiši, ker dostikrat obvaruje pred hudo boleznijo, ko ni zdravniške pomoči blizu. Pri nakupu naj se vedno zahteva Germanov življenski cvet iz lekarne ,,črni orel44 v Belovaru, ker so še sredstva z enakim imenom, a ne tako dobra. Za znamenje pristnosti mora vsaka steklenica, ki je v zelenem zavitku, nositi polno ime tvrdke: Lekarna ,,pri črnem orlu44 K. Germana v Belovaru (Hrvatsko), kamor je tudi pošiljati vsa poštna naročila. Cena steklenice K P40, po pošti vsaj dve steklenici. Za zavoj 40 vin. več, kot poštno povzetje, ali se pošlje znesek prej. Naslovi morajo biti pisani razločno in natanjko. Pojasnila, prospekti, na vodo porabi zastonj.
Germanov življenjski cvet moram trpečemu človeštvu najtopleje priporočiti, ker sem se osebno, kakor pri mnogih občanih, katerim sem ga priporočal, mogel prepričati, o izvrstnih uspehih..	Edmund Medeotti, župnik v Trojstvu, Hrvatsko.
Naznanjam Vam, da sem od raznih stranij poskusil že mnogo sredstev, ali nobeno ni imelo zaželjeni uspeh, kakor Germanov življenski cvet.
.	Andrej Žižek, Sv. Ana na Krembergu.
Pošljite mi zopet osem steklemc Germanovega življenskega cveta, ki ga bom vsem bolehajočim na želodcu najtopleje priporočala. Jaz že okrevam	Apolonija Haberl v Semrijah, Štajersko.
•SBOEHOM
S ! ž
•oonos^ioaaoHi*
in\e. f S
mo žganje	g

ò . ganje
Dobro, ceno
0	priporoča tvornica rženega žganja a
1	v Blatu pri Pliberku. 1
^ Cene: 30, 35, 40 krajcarjev za liter. jj|
----- ----ioaoi------------
A p n o -ipf
1. vrste, 100 odstotno, v velikih kosih, se dobiva pri podpisanih na vagone ali vozove, voznine prosto do gradbenega prostora, po najnižjih cenah ob vsakem času.
Ant. Schmauzer, Ign. Teyrowsky,
Annabrùcke.	Galicija.
Železniška postaja Grabštanj.
Svoji k svojim!
Opozarjamo vsakega varčnega rodoljuba na edino hrvatsko zavarovalno zadrugo
„CROATIA“
pod pokroviteljstvom kralj, glavnega mesta ZAGREBA.
Ista zavaruje na Štajarskem, Kranjskem in Koroškem vse premičnine, živino in pridelke proti ognju po na j nižji h cenah.
Vsa pojasnila daje:
Podružnica „CR0ATIE“ v Trstu.
Zastopniki se iščejo po vseh večjih krajih Kranjske, Šta-jarske in Koroške.
Prva in naj večja slovenska trgovina z železnino
„M e r k u r“
Majdič
Celje
priporoča vse stavbinske potrebščine, okove, štedilnike, kovane in vlite ograje v razne svrhe, vodovodne cevi, sesalke in vodovodne naprave sploh.
Bogata zaloga najboljšik poljedeljskih strojev— posebno pa za sedaj priporoča : pero-nospera brizgalnice, žve» pljalne mehove, kose z znamko sv. Cirila in Metoda, srpe in brnsne kamne.
Novosti: vlečne grablje, s katerimi lahko ena oseba toliko naredi kakor šest ljudi z navadnimi malimi grabljami.
Nepremočljive plahte za vozove in komate so v zalogi.
Dobri in pridni
SCJT hlapci
se takoj sprejmejo na posestvu „Stefan8hof“ v Blatu pri Pliberku. Plača 15 do 20 kron, po uporabnosti.
Stanje
hranilnih vlog: nad 20,000.000 K.
-431-
Rezervni
.“zaklad
iti	;
nad 700.000 K.'*;

Mestna hranilnica ljubljanska
v lastni hiši v Prešernovih ulicah št. 3,
poprej na Mestnem trgn zraven rotovža,
sprejema hranilne vloge vsak delavnik od 8. do 12. ure dopoludne in od 3. do 4. ure popoludne, jih obrestuje po 4% ter pripisuje nevzdignjene obresti vsakega pol leta h kapitalu. Rentni davek od vložnih obresti plačuje hranilnica iz svojega, ne da hi ga zaračunila vlagateljem.
Za varnost vlog jamči poleg lastnega rezervnega zaklada mestna občina ljubljanska z vsem svojim premoženjem in z vso svojo davčno močjo. Da je varnost vlog popolna, svedoči zlasti to, da vlagajo v to hranilnico tudi sodišča denar malo-letnih otrok in varovancev.
Denarne vloge se sprejemajo tudi po pošti in potoni c. kr. poštne hranilnice.
Posoja se na zemljišča po 43/4°/0 na leto. Z obrestmi vred pa plača vsak dolžnik toliko na kapital, da znašajo obresti in to odplačilo ravno 5°/0 izposojenega kapitala. Na ta način se ves dolg poplača v 62 in pol leta. Ako pa želi dolžnik poplačati dolg z obrestmi vred na primer v 33 letih, tedaj mora plačevati na leto 6 °/0 izposojenega kapitala. Dolžniku je na prosto voljo dano, svoj dolg tudi poprej poplačati.
Posoja se tudi na menice in na vrednostne papirje.
S
/V#.


z
"zž/l.
/
or,co.
DOBI SE V VSEM LEKARNAH !
V Celovcu se dobi v lekarni P. Birnbacher.
i
Natomi
brinjevec,
enoliterske steklenice po 2 K 50 vinarjev razpošilja France Pustot-nik, žganjekuhar in posestnik v Blago vici, pošta Lukovica na Kranjskem.
Prve vrste tovarna finih švicarskih vezenj
išče dame, z občnim znanstvom, za prodajo svojih festonov in vložkov, bluz, žepnih robcev itd. po vzorcih, proti visoki proviziji.
Cene v avstrijski veljavi. Blago vpoštnine in carine prosto. Prijave pod Za Ct. 1127 na naslov Rudolf Mosse, St. Gallen, Švica (Schweiz).
S
Zahtevaj te giri nakupu
Varstvena znamka.
chicht-ovo štedilno milo
z znamko „jelen‘
Ono je tUST" zajamčeno čisto	in brez vsake škodljive primesi. Pere izvrstno.
Kdor hoče dobiti zares zajamčeno pristno, perilu neškodljivo milo, naj pazi TinfnTro on nnirenrl f dobro, da bo imel vsak komad ime „SCHICHT“ in varstveno znamko „JELEN“. DUUiVa JJUVotm.

Podružnica Ljubljanske kreditne banke v Celovcu
Akcijski kapital K 2,000.000.
Kupuje in prodaja
vse vrste rent, zastavnih pisem, prijoritet, komunalnih obligacij, srečk, delnic, valut, novcev in deviz.
Prodaja srečk proti mesečnim odplačilom. Promese izdaja k vsakemu žrebanju.
Kolodvorska cesta št. 27.
Zamenjava in eskomptuje
izžrebane vrednostne papirje in vnovčuje zapadle kupone.
Daje predujme na vrednostne papirje. — Zavaruje srečke proti knrzni izgubi.
Vinkuluje in devinkuluje vojaške ženitninske kavcije.
Eskompt in inkaso menic. — Borzna naročila.
Centrala v Ljubljani. — Podružnica v Spljetu. Denarne vloge sprejema
v tekočem računu ali na vložne knjižice proti ugodnim obrestim. Vloženi denar obrestuje od dné vloge do dné vzdiga.
Promet s čeki in nakaznicami.
Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, župnik v Podkloštru, — Odgovorni urednik Anton Ekar. — Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.