GLEDALIŠČE
STAVBA
Za dramatika, ki se pase na sočnih pašnikih moderne eksistenčne filozofije, je skoraj obvezni okvir njegovega pisanja že dan: sodobni človek je brezupno ujet v nevrotični krog svoje eksistence, okolje je sovražno, ljudje so ravnodušni, njegova lastna psiha obrnjena proti njemu. Tema, ali bolje, stanje nemoči, dobro znano tudi z naših odrov.
Zanimivo je, da mlad slovenski dramatik v svoji novi drami ponuja zdravilo za vse te bolezni: ustvarjalno delo. Stavba*, čeprav se dogaja v odmoru med dvema naletoma delovne ustvarjalnosti, je en sam slavospev očiščevalni in izgrajevalni sposobnosti dela.
Svoje ontološko okolje je Rožanc našel med migracijskimi prekmurskimi zidarji, na tisti skrajni periferiji našega sodobnega družbenega  življenja, do
* Marjan Rožanc, Stavba. Uprizoritev Odra 57 v Križankah.
569
kamor novi odnosi med človekom in predmetom njegovega dela še niso prodrli. Njegovi ljudje so alienirani med seboj, ker jih razmere silijo, da se alie-nirajo od svojega dela.
Stavba iz naslova je simbolična za vsako ustvarjalno delo, za osebe v tej igri ima pa tudi konkreten pomen. Stavba je končana, dan plačila je prinesel kuverto s plačilom in neznosno breme brezdelja. Ljudje so zdaj sami s svojo človeško pezo, z odvečkom biološke energije in nenadoma imajo občutek, da so nepotrebni, izprti iz življenjskega dogajanja. Rožanc je ta zdaj že prastari moderni motiv alienacije in nekomunikativnosti razpel med nekaj karaktero-loških prototipov z značilnimi imeni. Veliki hoče obvladovati svojo okolico in tako samemu sebi dokazuje, da eksistira, Mali je psihični zajedalec in se ukvarja z zbiranjem šare, stara dva sta že mrtva in njuni refleksi delujejo samo še defenzivno, za obrambo negibnosti. Najbolj zanimiv lik je Grbavi, on je že zaradi grbe predisponiran k iskanju in gledanju navznoter in nam je zato človeško bližji.
V Perspektivah se igra prav lepo bere. Dialog je spretno napisan, Rožanc ima dobro oko za stvari, ki se dogajajo, kadar se nič ne dogaja, in za pomembnost nepomembnega. Hibe se pokažejo, ko jo gledamo na odru. Avtor očitno še nima dovolj odrskih izkušenj. Ponavljanja, ki jih je v tekstu precej, posebno v drugem dejanju, in ki pri branju dobro izpolnjujejo svoj namen, dobijo v ustih igralcev drug pomen in prispevajo k dolgočasju. Naši igralci očitno niso doma v podobnem žanru. Naravnost katastrofalno pa se je čutilo pomanjkanje režijskega koncepta. Polde Bibič je, kolikor razumem, fungiral bolj kot v. d. režije, ki je bila skupna. In to je imelo za posledico, da je stil predstave skakal iz naturalizma v simbolizem in skoraj bi rekel v nadrealizem. Ta dezorientira-nost je bila za predstavo usodna. Tudi podobne, bolj ali manj prostovoljno sestavljene skupine, morajo delati po nekakšnem vodilu in pri modernih, eksperimentalnih tekstih bi morala biti režiserjeva roka še posebno močna in zanesljiva.
Od igralcev, ki so tako pluli vsak po svojem kompasu, sta najpravilnejši kurz ubrala Tone Slodnjak in Danilo Benedičič. Posebno Slodnjak je očaTal z dosledno in za njegov osebni repertoar novo kreacijo otožnega in mehkega lika Grbavega. Benedičič je razvil svoj osebni stil moderne, nervozne igre, ki je med našimi igralci redka in vsekakor dobrodošla. Veliki, tiran in motor vseh dialogov, je bil Lojze Rozman, za moj občutek nekoliko preveč rutinsko rozma-novski in premalo rožančevski. Priznam, da njegova naloga ni bila lahka, v Velikem je grešil tudi avtor. Ta figura preveč govori o svoji tiranski oblasti nad drugimi, preveč razmetava svojo težo, da bi bila lahko resnično gospodovalna. Prava moč, kot vedo vsi tirani, se kaže v molku. Ne morem razumeti, kaj je obšlo Braneta Ivanca kot Mladega. Ta sicer zanesljivi igralec, ki nas zna večkrat presenetiti z lepimi liki, je to pot igral, hitel v dikciji in sunkovito gestikuliral v najslabši tradiciji prvih letnikov igralske akademije.
Morda pa je hotel režiser s takim napačnim prijemom poživiti odrsko dogajanje. Danes dolgčas, ki veje z odra, sicer ni več očitek, goji ga dober del moderne dramatike. Toda (nedvomno hoteni) tedium, ki je vladal na odru v Križankah na premieri, je bil celo za — kot pravi Bogdan Pogačnik — v glavnem mlado in rahlo snobovsko publiko, ki hodi na križevniške premiere, bržčas malo preveč.
Aleksander  Čolnik
570