Ivan Knific: Od Save do Bospora.
345
XXIV.
Dasi je Stambul zelo razsežen, pa vendar potniku razen imenovanih znamenitosti ne nudi kaj posebnega.
Sedel sem na tramvaj — Grki mu pravijo TpG/tcSpoij.cv — in se peljal skozi celi Stambul prav do mestnega ozidja. Tu še le vidiš, kakšno je pristno turško mesto. Ulice so ozke, zakrivljene, umazane, hiše nizke, napol lesene ter imajo k večjemu po dvoje nadstropij, pač pa mnogo oken in balkonov. Vrata  nimajo  kljuke  kot pri nas. Navadno
Turška gospa v pouličnem oblačilu.
so zaprta tudi po dnevu. Če hočeš v hišo, moraš potrkati z železnim kladivom, ki je pritrjeno na vratih. Okna so do polovice zakrita z mrežo, tako da ne moreš pogledati v sobo; iz sobe se pa vendar vidi na ulico vse. Vzrok tej zidavi je iskati v izlamu. Turška vera strogo zapoveduje, da morajo biti moha-medanke zakrite in zakrita tudi okna njih stanovanja, harema. Ženske imajo po ladjah, na železnici in drugod poseben oddelek. Večkrat sem videl zapisano;   „Reserve au
harem", nekak nemški „Damencoupe". Gorje ti, če stopiš vanj! Jezike imajo Turkinje isto-tako ostro brušene kot njih sovrstnice marsikje drugod.
Kakšne so hiše od znotraj, ne vem. Pravijo, da so prostori strogo ločeni: za moške, ženske in posle. Pohištva imajo malo; ob stenah stoje divani. Tla so pokrita poleti s slamnatim, pozimi s platnenim pregrinjalom.
O pojedinah pravi „Vodnik": „Krog nizke mize posede vsa družina; sede ali na nizkih stolčkih ali pa kar na tleh, po turški navadi. Turki ne rabijo ne noža ne vilic; zato pa si po jedi umivajo roke. Jedo samo z desnico. Z gnusom se obrne Turčin od Evropejca, ki bi jedel z levico; levico namreč rabi moslim le pri gotovih opravilih."
Turška kuhinja našemu želodcu ne prija. Nekoč sem zašel v turško restavracijo ; jedel sem, pa s težavo. Jedo večinoma samo ovce, jagnjeta in kuretnino. Strogo pa je po izlamu Turkom zabranjeno jesti svinjino. Prašičev zato ne vidiš nikjer. Tudi je prepovedano žive dovažati v mesto. Nekdaj je baje ščetinar zašel v carigrajsko mošejo. O, strah in groza! . . . Odtod ta prepoved. Prašiča si mohamedanec še pogledati ne upa, tako se mu studi.
Mohamed dovoljuje sicer svojim vernikom mnogoženstvo, pa vendar ima navadno moslim samo po eno ženo, že zaradi ljubega domačega miru. Samo sultan si jih vzdržuje po več. Ženi se mohamedanec že zelo zgodaj, navadno z osemnajstim letom. Tudi ločiti se more od svoje žene, če ima za to pameten vzrok. iMoslimski zakon bi bil torej nekak ciganski zakon, narejen po »pravilu" rokovnjaškem: In nomine patre, vzemi jo na kvatre . . . Zakon se sklepa pred sodnikom v zasebnem stanovanju, nikdar v mošeji. Dečki ostanejo pri materi v haremu do 12. leta, hčere pa, dokler se ne omože. Obrezo so moslimi posneli po Judih.
Prave zakonske ljubezni izlam ne pozna. Žena moža ne kliče po imenu: Osman, Ahmed, Abdallah, marveč ga nazivlje „go-spoda": eiendi, aga, čelebi. Tudi otroci pra-