478
Wolfa ob času nesreče ni bilo doma. Umevno je, da ga je ta udarec silno potrl. Zato ni več našel tolažbe in izpodbude v domačem krogu in zato ni bil rad doma, marveč je rajši odhajal na delo zunaj doma in tudi, če je bil doma, ni delal v svojem bivališču, ampak si je izbral svoj atelier drugje, da je mogel nemoteno delati. Veselje do dela mu je tudi izginilo. Zjutraj je v postelji kadil in čital navadno do okoli desetih, potem je vstal in delal do kosila, po kosilu je še nekoliko nadaljeval dopoldansko delo, če se mu ni stožilo, potem pa je odšel iz Šent Vida v Ljubljano. Tu je obiskaval svoje znance, večinoma pa je šel v gostilno ali kavarno in tam sedel do po-
I
** I i'

WOLF: SV. ŠTEFAN DIJHKON osnutek za fresko v Vipavi
znega večera. Zato je bil kesen v svojem delu in nevolja naročnikov je bila včasih tolika, da so mu hoteli naročeno delo odpovedati. Kadar pa je bila najhujša sila, se je včasih vendar ojunačil in delal ves dan, včasih celo vso noč. V ta namen si je kupil sveč, jih primerno razpostavil po delavnici ter delal in delal, da je obljubljeni čas dovršil naročeno delo. Ko je hčerka Josipina začela hoditi v višje razrede in pozneje na učiteljišče, se je preselil iz Šent Vida v Ljubljano na Marije Terezije cesto št. 5. v pritličje, svojo delavnico pa je imel v Medijatovi hiši, kjer mu je vitez Luschan odstopil sobo.
Hči je rada hodila k očetu v delavnico; tam je spisovala svoje naloge, glasno čitala nemške klasike in prevode iz drugih slovstev n. pr. Shakespeareja, Cervantovega Don Kixota itd. Pripovedujejo pa, da je Wolf preje sam prečital dotično knjigo in če je opazil, da bi kaj ne bilo primerno za mlado čita-teljico, je kar cel list iztrgal iz knjige.
Hči Josipina se je 7. julija 1878. omožila z narednikom Kozinom, se z njim preselila najprej v Bosno, pozneje v Zagreb, kjer je njen soprog umrl kot uradnik.
Tudi kadar je slikal zunaj doma, Wolf ni opustil svojih navad. Zato ni rad hodil sam slikat, marveč je vselej vzel seboj kakega pomočnika, da je ta delo izdelaval, sam pa je pogostokrat sedel v krčmi, kadil viržinke, od katerih se ni mogel ločiti, bral časnike in premišljeval svoje žalostno življenje. Nekje na Vipavskem, poročevalci se glede kraja ne ujemajo, je   cerkvenik   vsledtega  zapisal na  odru   naslednje
besede:
Der Maler ist ein groBer Narr, Er rauchet immer die Zigarr' D'rum lebet er nicht viele Jahr'.
Ko je VVolf zagledal ta zanj žaljivi napis, se je nasmehnil in rekel: Tudi na kmetih se dobe talenti.
Če so ga k delu nagovarjali in mu zatrjevali, da se silno mudi, se je mirno izgovarjal, da ni razpoložen ali pa da išče idej za načrte.
Pil ni mnogo; ker pa je le malo jedel in vedno puhal viržinke, mu je vendar tako življenje škodovalo. Nikotin in žalost sta izvrševala svoje rovarsko delo na njem, da se je hitro staral in da je tako naglo umrl vsled kapi.
Nekaj časa je hodil na hrano k Maliču. Ko je odhajal, je rekel: „Plačam jutri." Tako je ponavljal več dni zaporedoma. Natakarica se je bala za plačilo in mu je nekoč skrila klobuk. VVolf pa se ni zmenil zato, ampak je mirno brez klobuka odšel. (Por. S. Ogrin.)
Gostilničar Tavčar, ki je imel vinograde na Bi-zeljskem, je naročil pri Wolfu, ki je hodil k njemu na hrano in je ni plačal, sliko sv. Antona Puščavnika. Wolf pa se ni zmenil za naročilo in je z delom odlašal. Naposled mine Tavčarja potrpežljivost in mu zapreti, da ga bo tožil za dolg, če slike do določenega dne ne izvrši. Tu pride k VVolfu S. Ogrin na obisk. VVolf ga hitro naprosi, naj nemudoma naslika sv. Antona. Ta se loti dela in v dveh dneh je bila slika narejena, VVolf pa rešen nadležnosti. (Por. S. Ogrina.)
Nekoč so ga ljudje prosili, da bi v neki precej visoki podružnici slikal. Ni se mu pa ljubilo hoditi tako visoko, zato jim reče: „Slikal bi že, samo če me gor peljete, peš  ne  grem."   Kmetje  so  pa jeli