List 21.
Nekaj od gnojenja senožet.
Da gnojenje travnikom dobro tekne, sem tudi jez prepričan; pa ta dobrota se le takrat popolnoma kaže in pride posestniku v prid, kadar se po pameti gnoji. Vidil sem že večkrat gnoj zadne tedne zime na travnik voziti, pa kakošen gnoj! suha slama je bila, v kteri je le tu in tam kakošna konjska figa tičala; v 2 aii 3 tednih se je ta še bolj posušena slama sopet na kupe pograbila. Res je, da je senožet, ki je bila s slamo pokrita, prej zelenela, pa je uprašanje: ali je to ravnanje toliko koristi doneslo, kolikor je gospodarju z vožnjo gnoja na travnik, z grabljenjem in drugo vožnjo s travnika domii stroškov prizadjalo?
Kdor hoče travnike gnojiti, da se gnoj splača, mora imeti dober, preležan in masten gnoj.
Kako jez travnike gnojim, kako se z dobrim gnojem oskerbljujem, in kako so moje gnojne jame narejene, bom v sledečem povedal, — znabiti da kako-šnega posnemovavca najdem.
Imam namreč troje zidanih jam za gnoj; pervo na dvorišu biizo hleva pri straniših Qsekretih^ — v to se spravlja vsakdanji gnoj od konj, smeti in druga šara, kakor tudi od časa do časa gnoj od krav. Druge dve jami ste nekoliko od hiše, obe ste z zidom ena od druge ločene, za to ločitev je pa tudi stena iz dil, ali pa tudi iz kakošnega pletenja dobra; na vsako vižo mora pa tudi zid pri dnu jame luknoimeti, da gnojnica iz ene jame v drugo more. Ta predelk je namreč le zato, da se gnoj obeh jam ne meša. Globoke so jame 3 do 4 čevljev, dno je tako poravnano in z ilovco zabito, da visi iz obeh jam vse na eno plat ene jame. Tam, kjer je druga jama nar nižja, pa v enem kotu jame še za 3 do 4 čevlja globokeje, in tudi na vse štiri plati toliko široka. Dve strani te globokeje jame ste zidane (v tem kotu je namreč zid že sperva toliko nižje zidan bil), druge dve strani ste pa iz kolov tako visoko narejene, da ste z unanjem zidom gnojnih jam ravne. Na to vižo se gnojnica iz obeh jam med kolmi sceja v to gtobokejo jamo, ali prav za prav v štirno, v kteri poslednjič navadna tromba stoji. Na to vižo so jame za gnoj pripravljene.
Kadar je jama na dvorišu polna gnoja, se ta gnoj 4 do 5 voz v drugo bolj plitvo jamo izpelje; med ta gnoj se še svinskega pomeša, vse dobro po celi jami poravna, pohodi in kakošna dva persta na debelo z zemljo pokrije. Na to vižo se v to jamo tako dolgo gnoj dopeluje, da je do verha polna.
Pred ko je jama pri hlevu zopet polna, se gnoj iz polne druge jame v tretjo naj bolj globoko jamo premeče, poravna,in tako, kakor je že povedano bilo, s parstjo pokrije. Tako gre delo z gnojem naprej, dokler niso jame polne, ali pa dokler se gnoj ne potrebuje. Na to vižo pride bolj slamnati gnoj na dan, ko je še le v kratkem iz hleva ali pa iz druge, v tretjo jamo premetan bil; že bolj preležani iz dna prejšne jame pa pride naverh. S tim večkratnim pre-tidanjem se gnoj dobro premeša in terdo vtlači, zemlja , s ktero se vsaki v drugo jamo na novo pripeljani
in uni iz druge v tretjo jamo prekidani gnoj pokrije, množi gnoj, in lovi tiste drobce gazov, ki posebno ob toplem vremenu iz gnoja puhte in brez zemlje— kme-tovavcu v zgubo — v zrak beže. Kadar gospodar misli, da je gnoj v eni ali drugi poslednjih dveh jam suh, se s trombo gnojnica na-nj natromba, da se ne vname in ne splesnije. Večkrat ko se to ponavlja, boljše je, da se gnoj gnojnice dobro napije in kar je moč redivnih drobčov navzame.
Kolikor gnoj gnojnice v sebi ne obderži, se sčasoma spet v jamo ali štirno izcedi. Na to vižo je gospodar v stanu gnojnico za močenje gnoja, zelnika, kakošne njive ali pa travnika porabiti.
Vsak ve, daje za travnike in rahle gorke njive vležan in masten, za ilovnato bolj težko in merzlo zemljo pa bolj slamnat gnoj koristnejši.
(Konec sledi.)
List 22.
Nekaj od gnojenja senožet.
(Konec.)
Ako ima posestnik na popisano vižo gnoj pripravljen , ga jemlje po potrebi iz ene ali druge jame, ki je s frišnim in preležanim gnojem napravljena.
Jez vozim v jeseni kolikor je moč dobro preležani gnoj na ta ali uni travnik, kjer previdim, da ga je bolj potreba; ga dam, kar se da natanko stro-siti, in v miru ležati, da ga dež in sneg spirata. Čez zimo in proti spomladi, kadar je gnoj po travniku suh, ga dam z grabljami še bolj zdrobiti in raztegniti, da se zemlja povsod pognoji.
Proti spomladi, kadar je čas kertine poravnati in drugo šaro s travnika pograbiti, se pelje nalašč za to opravilo narejena brana, (ki jo bom spodej bolj natanko popisal) na travnik, ki je tudi z valjarjem tako previdena, da valjar po potrebi pred ali pa za brano teče.
Omenjena brana se pa takole naredi. Vzameta se dva, na enem koncu nekoliko kriva, po 6 do 7 čevljev dolga lesa, ki imata podobo in debelost snin-cov (Schlitten-Kufen). V ta dva lesa so po celi dolgosti za en ali poldrugi čevelj narezen luknje izdolb-lejo ali pa izvertajo, potem, ko gospodaršprunceljne robate ali pa okrogle vdelati hoče. Šprunceljni se na-rede po 4y2 do 5 čevljev dolgi in se v prej omenjene luknje vtaknejo in dobro zagojzde. Po takem je narejena brana 6 do 7 čevljev dolga, do 5 čevljev pa široka, in ima podobo navadnih nosilnic (trag). H tej brani se naredi še en valjar, debel ji ko je boljši je, pa tako dolg, da gre med oba stranska sninca. Valjar se vdela na koncu brane, kjer stranice krive niso; konji se pa na tem krivem koncu priprežejo.
Ko se ob suhem vremenu na travnik pride, se brana tako s kakošno hosto zaplete, da šibkeji konci doli, debelji pa med šprunceljne ležati pridejo. Dobro je konce še enmalo privezati, da se ven ne izlečejo. Naj bolje je za to raboternjeva hosta, ker od vsake druge dalje terpi.
Če imamo na senožeti le kertine poravnati in pa zdrobiti gnoj, ki je zdaj prav suh, se hosta bolj pri tem koncu brane nadebelo zaplete, kjer so stranice krive, in tako, da tanki konci hoste proti valjarju gledajo, vendar pa pod valjar seči ne smejo. Zdaj se konji vprežejo, tako, da valjar od zad teče in se travnik povleče; ternje razruši kertine, zdrobi ostanjke gnoja in razčeše tudi mah, valjar pa, ki za brano teče, pritisne drobce zemlje in zdrobljenega gnoja k tlam. Če je brana prelahka, se še kak čok ali pa kamen na-njo naveže*
Menda mi bojo umni gospodarji verjeli, ako jim iz skušnje rečem, da se na to vižo s parom konj in dvema človekoma en dan več in bolje opravi, kakor 15 delavcov opravi z grabljami. Gnoja ni treba na kupe devati in domii voziti; ostane naj zdrobljen v večletno korist na travniku, in to, mislim, je pravo gnojenje travnikov.
Ako se pa mešanica (kompost) na travnik vozi (kar je veči del navada), se pa konji na tistem koncu priprežejo, kjer je valjar; hosta se pa narobe, namreč tako zaplete, da debeli konci proti valjarju, šibkeji pa proti kervinam derže, tako, da zdaj valjar pred hosto teče, zakaj, med mešanico so kepe blata ali druge ilovnate zemlje; te kepe mora valjar streti, ternje jih pa raztrosi tako, da za brano, če je bilo dovelj suho, ni zemlje, mešanice in kertin viditi. Vse se tako med travo skrije, da misliš, da je zemlja zginila kot kafra*
Tudi za semena zavleči je ta brana dobra, se ve pa da valjar mora odzad teči, toda zemlja mora rahla biti, in storiti se da to le pri širocih krajih ali ogonih.                                                           J. Pajk.