Novi zvon
Letnik III, številka 3 (junij/julij 2014)
Revija deluje pod licenco creative commons. Urednica: Gaja Jezernik Ovca
Pomočnica in področna pomočnica urednice - poezija: Sara Fabjan Področni pomočnik urednice — proza: Patrik Holz Strokovna sodelavka — intervju: Veronika Šoster Strokovni sodelavec — lektor: Jernej Kusterle Virtualni mentor: T. V.
NOVI ZVON......................................................................................................................................................2
Porcijo erotike, prosim......................................................................................................................................... 5
Nina Bizjak...........................................................................................................................................................6
ko končaš........................................................................................................................................................6
daš al ne daš...................................................................................................................................................8
Lučko ližem.....................................................................................................................................................9
Začne se z.....................................................................................................................................................10
ti si ga drkaš na slike.....................................................................................................................................11
kompliment..................................................................................................................................................12
ko bom stara bom imela presuho kožo........................................................................................................13
ko sva zadnjič ležala drug.............................................................................................................................14
112................................................................................................................................................................16
Julijan Vršnik.....................................................................................................................................................17
Nedokončana................................................................................................................................................17
Madona 1......................................................................................................................................................20
Madona II.....................................................................................................................................................21
AnjaGrmovšek...................................................................................................................................................22
Številka.........................................................................................................................................................22
Haiku 1..........................................................................................................................................................23
Jernej Kusterle...................................................................................................................................................24
Tina Devetak......................................................................................................................................................25
N°1................................................................................................................................................................25
Viktorija Sitar....................................................................................................................................................26
Ne sedi več na robu postelje.........................................................................................................................26
GajaJezernikOvca.............................................................................................................................................27
Ne želim, da me paziš,..................................................................................................................................27
Tuš?.............................................................................................................................................................28
Mogoče me nekoč........................................................................................................................................29
Pregibi stene.................................................................................................................................................30
Ezra...............................................................................................................................................................31
Vame izpoveduješ,........................................................................................................................................32
Moje pore.....................................................................................................................................................33
Patrik Holz........................................................................................................................................................34
Terierka.........................................................................................................................................................34
Majda ArhnauerSubašič....................................................................................................................................36
Točka brez povratka.....................................................................................................................................36
Jurij Kunaver.....................................................................................................................................................38
Zimski večer..................................................................................................................................................38
Porcijo erotike, prosim
Potopljena v akademski, da o zasebnem raje ne govorim, svet erotike mi ne preostane drugega, kot da spišem nekaj uvodnih besed.
Priznam, da je bilo sestavljanje številke — da se primerno izrazim — navdušujoč ščemeč užitek, saj so avtorji s svojimi mikropoetikami zgradili prijetno celoto različnih odtenkov in variacij izpostavljene teme; od tistih čustev, ki dobijo svoj edinstven obstoj šele, ko počasi slečeš vsak posamezen kos oblačil, do tistih — na trenutke že celo samodestruktivnih, ki te prevzamejo naenkrat, kot želiš, da bi te (pre)vzela dotična oseba. Ti impulzi, postavljeni v različne situacije in celo poglede, razpirajo raznolike svetove literarne erotike, ki vabijo, da se docela potopimo v njih.
Še posebej me je ob ponovnem branju presenetilo, da se pravzaprav pričujoča številka nekoliko postavlja v bran splošnemu literarnemu pogledu na erotiko — ta je namreč nadvse rada prisotna v tandemu s smrtjo. Skrajna opozicija, in hkrati tudi perverzna tesnost, ki jo tvorita, je gonilo predvsem mnogih dramskih in pesniških del, ki se pojavlja že od atiške tragedije dalje; s slovenskih tal naj samo omenim pesem Eros — Tanatos Alojza Gradnika, ki je dobesedno šolski primer prepleta teh dveh pojmov, prav tako gre v mednarodnem kontekstu omeniti večino Shakespearovih del ali pa morda, mojega favorita, Georga Büchnerja.
Pričujoča številka iz boudoirja odpelje smrt in tako pusti erotiki, da se (po)igra(va) sama s sabo. In mislim, da ji kar dobro prihaja uspeva.
urednica
Nina Bizjak
ko končaš
in se zlekneš obme se okleneva ne vem česa samo roko oviješ okoli mojega trebuha in jaz dam svojo počivat na tvojo z dlakami posuto čeljust mislim da nisem niti zaljubljena vate ker ne čutim okusa tvojega jezika na plastenki iz katere si prej pil
in ne spomnim se tvojega
vonja ko greš
in bi kar jokala ko rečeš
da bi rad enkrat doživel tisto pravo
jaz pa ti ne znam razložiti
kaj postane seks ko enkrat ljubiš
in kaj ostane v človeku
ko ljubi sam
edino kar znam
je še enkrat dati vse štiri od sebe in enega vase
daš al ne daš
kar pojdi
moja vrata ti bodo vedno odprta moje noge pa ne
zdaj ko to ve
noče iti z mano niti na pijačo
Lučko ližem
Danes bolj
z občutkom kot Včeraj slačim njeno črno Prevleko
trgam Sladkobnost zadržano v njenem Duhu
in si želim da bi
tako obdelovala Tebe
Začne se z
»nerodno mi je«
zavita v odejo in pokrčena v zunanjosti
oprijemam se gležnjev in skušam skrivati sram
nastajajoč vzroka tebe
v oči te gledam
rahlo flirtanje me zrajca
popopolniš trenutek s: »če me boš tako
gledala te bom naskočil«
saj ni treba prehitim te
kot zaledenela obstajam na tvojem
obrazu in niže
ker ti je vstal že itak
takoj ko si me pogledal
ti si ga drkaš na slike
razgaljenih drolj z napihnjenimi ustnicami na facebooku meni bi prej prišlo na tisto deklišče s sira zdenke
in na moj popek
ki ga osrediščim
kljub ateističnosti ne morem
nehati omojbogovati
ker mi tipanje trebuščka
odznotraj tako paše
tebi pride na drolje meni na moj popek
kompliment
zate sem porabila že vse lepe besede ostanejo samo še mastne
jebi se z mano
ko bom stara bom imela presuho kožo
ti pa prerevno domišljijo da bi se lahko vlažila
zato nabavljam na razprodajah več krem za telo
ko bom stara bom imela presuho kožo ti pa prerevno domišljijo da bi se lahko vlažila
zato ti zvečer v postelji tiščim knjige pod nos
ko bova stara se bova ljubila drugače kot zdaj z več odejami
ko sva zadnjič ležala drug
v drugem
sem jokala ti nisi vedel
samo ležal si in se čudil moji zadihanosti v katero sem skrivoma namočila solze
morda se več ne spomniš
morda že lažje dihaš
morda ne pomisliš več vsak dan name
jaz pa še vedno vem
da si me takrat obrnil na trebuh
in ljubil še enkrat in vem
da sem bila tako srečna da me je bolelo tisti trenutek sem ugotovila da si moje
središče
in da nikjer drugje ne bom našla večje sebe
morda že mirno zaspiš
morda si si prepovedal spominjanje
morda ti ni več važno kaj je z mano
jaz sem izgubljena ker sem takrat ko sva ležala drug v drugem imela prav
zdaj pa se iščem kot da ne bi vedela da sem se pozabila v tebi
tvojo številko bi poimenovala 112 posebej takrat ko pridem iz spanca bolj mokra kot izpod tuša
še posebej ko mi kdo ponudi
klobaso pa pozabim da sem
vegetarijanka
ali ko kdo vpraša če bi
pušila pa se zmeden kot da ne bi
vedela ali kadim ali ne
tvoje telo bi stisnila v škatlo in si jo dala v omaro za vsakič
ko bi potrebovala prvo pomoč
Julijan Vršnik
Nedokončana
Tvoje drhteče ustnice se zibljejo v pesmi prepiha, ki hladi najina gola telesa, hladi potočke in male tolmunčke premnogih potnih kapljic, nabirajočih se na najinih telesih v sijoči vzhičenosti in presrečnosti.
Midva — svet je najin
in ta svet je postelja
in sobica in mizica,
na kateri počivata skodelici kave,
ki jo srebava vsako jutro
še na pol omamljena
in na četrt zasanjana —
malo ti in malo jaz.
In ta svet sta dva stola,
pletena iz podobne niti,
kot je ta, ki plete najine sanje,
in nosijo ju zvesto
vsakega po štiri noge —
dve zame in dve zate
in še štiri za naju.
Ne vem več
ali je jaz in ti
ali pa ti in jaz,
a vendar še vem,
da na toplem sva,
objeta in nerazdružljiva —
grejeta naju najini telesi,
malo moje tebe
in malo tvoje mene
in oba naju greje
nežno in previdno zibanje
najine, tako je, najine
s štirimi nogami podprte postelje —
dve nogi nosita mene,
dve nogi nosita tebe,
štiri noge nosijo naju,
ena noga nosi najini telesi
in tri najino ekstazo,
a ni jih nog, ki bi mogle nositi
najino ljubezen.
Tako leživa na štirih nogah, ti ob meni in jaz ob tebi, ti v meni in jaz v tebi,
moja glava na tvojih prsih in tvoja roka v mojih laseh — tako leživa v nedokončanem prizoru na postelji s štirimi nogami.
Dan se je začel zlivati, prelivati in polzeti proti mehkim ustnicam noči, ko si prišla.
Luna pokrita le s krpami oblakov je razdajala svoje bledo telo temni opitosti otožne noči, ko si odšla.
Angelski sij. Tvoja rdeča bereta. Polito vino. Razliti lasje polnijo tišino. Lovke grabijo svet nianso za nianso. Veke nekaj skrivajo. Tvoje prsi me motrijo v opitosti polsna. V krčih polniš prostor. Razsrjeno morje. Odsoten nasmešek. Odsotnost nasmeška. Po drugih svetovih pluje.
Anja Grmovšek
Številka
Številko za številko zapisujem na zmečkan račun,
ki sem ga zatlačila v denarnico, ko sem
na Petrolu nahranila mojo igračko.
Roka se mi trese —
štirica je preveč podobna enici.
Ko ti listek izročim,
pritajeno molim,
da boš številke uporabil in me poklical.
Jutri, pojutrišnjem, čez eno leto.
Zardevam, ker iz rok dajem del sebe
in si mislim, da je papirček mogoče preveč zmečkan.
Zardevam, ker del sebe dajem v roke nekomu,
ki listek pogladi, upogne in ga tako lepo zloži v denarnico,
da si zaželim,
da bi pod svojimi rokami
tako upognil tudi
mene.
Haiku 1
Svobodno bela, s tvoje perspektive poredno črna.
Jernej Kusterle
čIpKA
Veter te ljubi. Ugriznil je v ustnico, ti šel skoz lase.
Thousands of fireflies dream in the city park. They are mating.
Tisoče kresnic sanja v mestnem parku.
In se parijo.
Wind loves you.
It bit your lip,
went through your hair.
Mivka se zgošča, ob stiku z vodo tone globoko vanjo.
Dense river sand
is sinking deep into the water.
Forbidden touch.
Oblekla si me v poljub in pognal sem s tvojih ustnic. Razlil sem se vate in postal ti.
Iz prsi sem se dvignil kot metulj In pil sladek nektar tvojega cveta.
V meni
si postala jutranji pramen večera.
Train goes in the tunnel. Leach rains from the walls. It is warm in the dark.
Vlak gre v tunel. S sten kaplja lug. Dežuje.
V temi je toplo.
On the edge of Ljubljanica, your lips have gone to bloom.
This spring is hot.
Na zadnji strani me pozdravljaš s platnice, ko te prebiram.
While I'm reading you, from the cover you invite me to read you again.
24
Ob Ljubljanici so šle ustnice v cvet. Pomlad je vroča.
Tina Devetak
N°1
Imaš vse, kar hočem. In hočem vse, verjemi. Morda res strnjeno in skrito pod tkanino, nad koleni -medtem ko trgam s tebe vso sivino, so moja že v tesnem stiku s tlemi; začenjajo dotiki, pa prijemi -in grabljenje prevzame vso kontrolo in čutim, da se že obrača k meni; meni v prid in pride vame -
pa če mi svet odvzame avreolo, prognoza je takrat povsem že jasna; postaja soba že moreče glasna, odmevajoč od vse odvečne krame;
da je ni sram, ko me tako ovira, medtem ko silna strast pritiska name, predsodke vključno z mojimi podira...
Viktorija Sitar
Ne sedi več na robu postelje.
Obleci se in odidi.
In s seboj vzemi vso mojo
goloto.
Ne prepoznam je več in ne morem se odpirati vsakič znova.
Pusti me, da dokončno zbledim.
S poljubom mi izpij ustnice.
Zakoplji se v moje telo in si ga obleci.
Odidi z vso mojo goloto. Odidi.
In se ne oziraj.
Gaja Jezernik Ovca
Ne želim, da me paziš,
izdihnem
v pričakovanju jutrišnjih modric
Tuš?
Ne. Ne rabim. Ostal boš v meni.
Mogoče me nekoč
ne bo sram reči
želim, da me pofukaš ko me sprašuješ s tisto odločnostjo na obrazu ob kateri se počutim še mlajša kakor sem
do takrat pa tako ali tako veš da si to želim
Pregibi stene
mi v dlani zapisujejo tvojo prisotnost zadaj
Ezra
ne bi mogel
ujeti v teksturo trenutka poti
linij tvojih ustnic počasi navzdol
Vame izpoveduješ,
kako sem ti všeč. Nasmehnem se vsakemu premiku tvoje brade, kjer se med tistimi popolnimi sivimi dlakami zdaj prelivam tudi jaz.
Moje pore
se ne morejo ločiti od tvojega potu
Patrik Holz
Terierka
Klečal sem pod oknom pri radiatorju, ki je utripal v praznino stanovanjskega prostora. Pozabil sem že, kako nenavadno privlačni so ti majski večeri v orgazmični pomladi. Kar tresel sem se od silnega hrepenenja in pohote v najvišji ločljivosti.
»Preseneti me!« je nekdo zaklical, da sem ga razločno slišal iz sosednje sobe.
»Vzemi me. Tukaj in sedaj, takoj!« je glas nadaljeval. Presenečenje pa tako, sem si mislil. Razločil sem, da je to najbrž moški. Kaj drugega seveda nisem mogel ujeti skozi steno.
»Itak, da te bom! Ampak tokrat bova brez kondoma!« se je oglasil tudi drugi, tokrat ženski glas. »Danes bi lahko analno ... «
Ne in ne, nisem želel znova prisostvovati k temu razvratu, zato sem ušesa premaknil v drugo smer, da bi ju le preslišal. Točno sem vedel ves potek, zapomnil sem si vsak njun položaj in ritem predajanja užitku. Velikokrat sta to že počela, a mene pustila v fantaziji glasnega vzdihovanja. Prepričan sem, da sta me namerno izzivala, ker sta se tako na glas izpovedovala. Kdo ve, morda pa sta mislila, da ju skozi debele zidove ne razumem. A jaz sem ju še kako dobro razumel.
S težavo sem se uspel prestaviti na vrh radiatorja, saj sem slišal glasno ropotanje na sosednjem stopnišču na drugi strani ceste. Spet je to bil učitelj telovadbe, ki je z ženo in samičko terierske pasme živel v zadnjem nadstropju hiše. Znova sem lahko razločil njegove misli, tako kot vsak dan, ko je premagoval stopnice. Kmalu bo stopil v dnevno sobo, najprej potrepljal črno terierko za vratom in drzno popraskal tisto mesto nad repom, kjer ji najbolj paše. Vmes bo zaklical ženino ime in tako preveril, ali je še prisotna, preveril, v kolikor je že v vinjenem stanju. Morda se mu bo danes nasmehnila sreča in mu bo ona trezno odgovorila. Najbrž ne, a v vsakem primeru ga bo čakala topla večerja. Kar pa zase nisem mogel reči. Na dan sem spil samo pol litra vode, včasih še to ne. Tudi jedel nisem skoraj nič. Lahko sem bil srečen, če sem dobil en topel obrok dnevno, ker še tisto, kar sta mi prinesla, je bilo švoh, slabo pripravljeno in nasploh staro.
Spet sem prisluhnil v sosednjo sobo. Najbrž je ona sedaj gola na hrbtu, on pa si je zadovoljno prižgal cigareto, saj sem zavohal prve oblake tobačnega dima Original choica mimo priprtega okna. Soba je gotovo še vedno ista, kot je bila pred novim letom. V desnem kotu ob omari še zmeraj stoji umetna novoletna jelka, ki ju stalno spominja na zimzelenost trenutkov, v katerih tako redno uživata in se še pogosteje tudi prepirata. Razumem tudi, da je pod jelko ostalo samo še majhno darilo, ki ga nihče od navzočih ni kupil in nikomur od njih ni bilo namenjeno. Na tistem silvestrovanju, na katerem so gostje uživali samo halucinogene gobice in ananas ter drug drugega obmetavali s hrano. Popraskal sem se za ušesom in pogladil prazen trebuh.
Tedaj sta vstopila v sobo in pred mano postavila tisto edino preostalo darilo, ki se je zagotovo že pokvarilo, saj sem skozi darilni papir prepoznal vonj po plesnivem.
»Vse najboljše! Hop-hop, kar naskoči.« mi je on ukazal. A tega nisem storil, ker jima nisem želel dati tega veselja. Dogajalo se mi je že, da sta se glasno hehetala razcefranim ostankom ovitkov, copat, nogavic in podobnim klakam.
Ona je nato, kot po navadi, pokroviteljsko dodala: »Jutri, jutri te bova mogoče odvezala in peljala na sprehod.« Tako kot vsak večer po seksu, sta mi tudi tokrat obljubljala svobodo.
»Sprehod my smelly ass!« sem zalajal in udaril z repom. Nasproti stanovanja se je po stopnicah na povodcu spuščala visoko potrebna črna terierka v spremstvu opletajoče se žene in sitega učitelja. Še enkrat sem zatulil: »Sprehod my ass!« ter iztegnil slinasti jezik po pokvarjenem novoletnem darilu.
To je bil še en večer pohotnega rotweilerja zavezanega za radiator.
Majda Arhnauer Subašič
Točka brez povratka
Bil je vrhunski. Trezno pogumen. Visoko inteligenten. Telesno vzdržljiv. V kritičnih trenutkih zmožen odlične koncentracije in racionalne presoje. Predan. Šolan še v Moskvi. Deloval je kot dobro sprogramiran računalnik, ki se je popolnoma spojil s strojem. Nenadomestljiv.
Ljubil je ekstreme, tvegal, iskal meje. Vrline, ki so ga pripeljale med peterico najboljših testnih pilotov v državi. Med sicer bleščečimi zabeležkami v njegovi kartoteki je bila pomenljiva le ena: zasvojen z vzdrževanjem stanja v območju pomanjkanja kisika. Morda ga je prav ta njegova slabost usmerila v poklic, kjer blesti in hkrati lahko izživi svojo odvisnost. Mešanica valov adrenalina, ki preplavlja telo, zoženje zavesti ter hkratno občutenje moči in ponosa, da pri nadzvočni hitrosti skoraj na meji troposfere kroti mogočno zverino, čudo sodobne tehnike, ga vodi v ekstazo. Ob zavedanju, da ima v rokah več milijonov dolarjev vredno igračo, je njegov ego skupaj z njim kipel v višave. Sam, razpet sredi ničesar med nebom in zemljo. Ta občutek hoče podoživljati vedno znova. Ne le na nebu.
Po letu je potreboval žensko. Bolje rečeno objekt sprostitve, ki je imelo telo ženske. Da še enkrat podoživi doživeto in skozi ponovno ekstazo sprosti nakopičeno napetost. V ozadju hladnega pogleda in izklesanih potez brezizraznega obraza je tlelo. Vitko telo, odeto v usnjen jopič, se je napotilo proti letališkemu poslopju, da opravi še predpisane formalnosti, preden ga voznik odpelje na lokacijo, poznano le redkim izbrancem. Ob še zadnjem pogledu na njegovo, zdaj krotko počivajočo, devetindvajsetko in mislijo na vragolije, ki sta si jih tam zgoraj privoščila z jeklenim kameradom, je začutil vznemirjenje. Ledeno mrzla košava, ki se mu je zaganjala v obraz, je še vzpodbujala njegova pričakovanja, da je pospešil korak.
Izza zatemnjenih stekel je opazoval vrvež beograjskih ulic in tako skušal zmanjšati napetost, ki se je z vsakim prevoženim kilometrom kopičila v njem. Slednjič je vozilo le ustavilo in komaj se je zadrževal, da ni kar stekel do vrat in jo nestrpno ucvrl do njemu namenjenega apartmaja. Katera bo danes, je ugibal sam pri sebi. Mala Bojana, katere roki sta svojo nalogo vedno opravili igraje, a odločno? Molčeča Radojka stisnjenih ustnic s prezirljivim pogledom, ki ga je še dodatno vzburjal? Dolgoprsta Svetlana z nohti, po katerih ostrini je kdaj pa kdaj zahrepenel tudi nad oblaki? Znala je pustiti sled. Na vratu in v domišljiji. Ustvariti mešanico sprva komaj zaznavnega valovanja nekje pod popkom, ki se je naraščajoč selila vse nižje.
Na stilno oblikovani zofi aristokratsko urejenega apartmaja s pridihom predvojnih dni je ležerno sedela prav ona. Tudi sama je izžarevala nekaj plemenitega. Menda je bila potomka ruskih beguncev iz časov po revoluciji. Zrela leta so ji dajala še poseben čar. Polne dojke, ki se niso sramovale teže, so poplesavale pred njegovim obrazom in zaobljen trebuh je v njem zbujal občutek varnosti. Tudi varljivega spokoja, ki ga je hip zatem prekinila ostra kretnja dolge roke alabastrne polti. V polmračni svetlobi je odsevala svojevrsten odblesk, lasten le njej. Z grlnim glasom je komaj slišno mrmrala nerazumljive besede, ki pa so ga prevzemale z barvo in ritmom. Kot hipnotiziran je s težavo sledil elegantnemu prepletanju njenih rok, katerih sence je s kotičkom očesa lahko opazoval na baržunastem zastoru. Valovi ugodja so preplavljali vse bolj sproščeno telo, ki je bilo deležno na videz naključnih, a vešče predvidenih dotikov. Postajali so pogostejši in daljši in hkrati vedno bolj usmerjeni na mesta, kjer je čutil še posebno ugodje. Kako hudičevo dobro je poznala stroj, imenovan njegovo telo, in odzive le-tega! Prav tako kot on svojo jekleno zver. Čez čas se je dotikom rok pridružilo še raziskovanje s konicami las in ustnicami, izza katerih je božajoče prihajala topla sapa. Ležal je na mehki preprogi in se predajal užitkom, ki jih je njegova boginja zrele lepote znala vešče izvabljati iz zdaj že kot struna napetih mišic in živcev. Le malo je vedel o njej in to ga je še dodatno vznemirjalo. Na trenutke je zahrepenel, da bi se ji predal v popolnosti, ji odstrl pot do svoje biti in se tudi sam prebil do njene, a vsakič se je pravočasno ovedel, kajti s tem bi razblinil užitek. V svetu strasti je hotel biti sam. Kot tisoče metrov nad zemljo. Dovolj je bil sam sebi. Pravzaprav niti ni potreboval njene ženskosti. Le izurjene roke. Prste, katerih božajoči dotiki bodo skladno z glasbo, ki bo iz
piana prehajala v vse mogočnejši krešendo, prehajali v vse bolj odločne stiske. Njih mehkoba se bo razblinila in vanje naselila moč. Občutil jo bo z vsakim vlaknom in ječal pod pritiskom, ki ga bodo izvajali. Gnetli bodo čvrste mišice in potovali vse višje. Se vse pogosteje ustavljali na področju krepkih ramen in se usmerjali proti občutljivejšemu vratu. Tu se bodo šele razživeli. Radoživo bodo preiskovali točke in se obotavljajoče ustavljali, kot bi sprejemali odločitev. Odločitev, ki bi le z malo močnejšim in prav usmerjenim pritiskom lahko izzvala točko brez povratka. Srce bi vzplapolalo v poslednjem galopu, se povzpelo do svojih skrajnih zmogljivosti in se skrušeno predalo. Meja je spolzka. Smrt možna v trenutku. Prešine ga misel, da bi prsti nekoč, morda prav zdaj, prešli to mejo. Igra mešanice tveganja in zaupanja ga še bolj vzburi.
A prsti se naslednji hip oddaljijo od točke, ki odpira pot v večnost. Močneje poprimejo vrat in sprva obotavljajoče zatipajo vratni žili. Globok vzdih pričakovanja dvigne trebušno prepono in pljuča se do roba napolnijo z zrakom. Pritisk postaja zahtevnejši in izzove šumenje, ki se sprva kot žuboreči potok, kasneje pa kot mogočna reka preplavi vsako vlakno. Bučanje se prepleta z naraščajočim slapom Wagnerjevih valkir, ki bijejo v ušesa. Njihov divji ples izziva prebujajočo se ekstazo. Zavest se poražena pogreza vase, oprijemajoč se šibkih misli, ki se krivijo v besnečem viharju naraščajoče napetosti. Skozi svetlobo, ki pronica izza obzorja, se topotajoč poženejo konji apokaliptičnih jezdecev. Ožarjeni s peklenskim ognjem, ki požira ozračje, besneče mendrajo vse pod seboj. Evforija prehaja v bolečino in se vrača vanjo ... do trenutka eksplozije ... nato tišina ... praznina ... hlad ...
Vetrič rahlo ziblje zavese, skozi katere prodira pritajena svetloba in utrip ulice. Večeri se že. Nje ni več. Tiho se je pobrala. Vrnila se bo, ko jo bo spet potreboval. Morda že jutri ali pa naslednji mesec. Če ne ona, pa katera druga. Ki obvlada. Daje brez odvečnih besed. Kot njegova devetindvajsetka; in morda že jutri še bolj izpopolnjena ter močnejša enaintridesetka. Vedno višje in globlje se spušča ... do kje še upa?
Jurij Kunaver
Zimski večer
Zimski večer pripleza v zgornje nadstropje študentskega doma. Razsvetljeni apartma je poln opojnih zvokov počasnih plesnih balad. Lahko bi bil George Michael. Naključno poparčkani plešemo v samih nogavicah po sijočem parketu. V prostoru odmevi vonjav, ki jih je sem zanesel dan, nos prepozna parfume in šampon, prašek in tobačni dim. Rahla, vznemirljiva, bogato zgovorna mešanica.
Zapleševa. Počasi, sproščeno. Vino že po malem govori iz gibov, iz oči. Teles ne približava povsem, ne poznava se še tako dobro, kaj vem. Vodim, pusti se mi voditi, začutim, da je tukaj, zbrana, brez napora usklajena z menoj. Po plesu smukneva mimo jedilnega kota, kjer se pretaka temno rdeče vino iz velike plastične kante v lonec za kuho, od tam ga zajemalka raznaša v številne, nenehno žejne kozarce. Sosedna soba naju pričaka prazna in tiha. Prstne blazinice mi šepetajo, da je prišel pravi trenutek, sam vrh občutljivosti čutnic, hrepenečih po izkustvih raskavosti in mehkobe. Iztegnjena leži na trebuhu, jaz pa previdno pokleknem s široko razmaknjenimi koleni ob njena stegna, modrček razpet kot višnjev metulj omahne na odejo. Moji roki zaploveta po valovih njenih ramen, se zasanjano ustavljata sredi hrbta, ona leži nepremična, kot da bi spala. Toda ne spi, v svoji notranjosti je obrnjena proti meni, čuti in razume vsak moj gib in odgovarja z valovi in pljuski toplote, ki jih oddaja njena polt. Še sam se nalezem miru in zaupanja, ne nehava se pomenkovati, prisluškovaje eden drugemu. Vrata se kdaj pa kdaj sunkovito odprejo, pa spet tiho in naglo zaprejo, da zapihlja okrog glave, pustijo nama mir. Roki ima ob telesu, moja dlan se tre ob njeno, med prsti stiskam vsak njen noht, vsak prstni členek posebej, najini pesti se spleteta v rahlem krču. Potem počasi iztegne roki predse, odpre mi pot do pazduh, potujem skozi nizka strnišča dlak, ki poskušajo zadržati radovedne prste, izmišljam si nove in nove pripovedke, prigode in junaštva, ona pa zavzeto posluša. Mine ura ali dve, počasi se vračava v prejšnjo zgodbo. Zdaj se je obrnila na hrbet, presvetli me, da bi se poslovil od njenega telesa s poljubom zadrge sredi rjavega žameta, pa me nekaj zadrži, zgodba ne sme prehitevati, zimski večeri se vlečejo in mnogo jih je. Vstaneva s postelje, nič več neznanca, eden za drugim stopiva v bleščečo luč med glasbo in vonjave sosednega prostora, neskončno mirna in ubrana, kot bi spočita pripotovala od nekod daleč.