6i6
/. Kraljev: Gospa s pristave.
izprevidela, da tudi grof Herman in ž njim ves dvor misli o njenem zločinu. Ni si upala več iz sobe med ljudi, in še ob nedeljah, ko je sla v grajsko kapelo k službi Božji, bila je vsa zagrnjena. Opazila pa je, da so zvedavo pogledovali zanjo in vseh očij so bile uprte na njeno osebo. Grozna muka za ponosno žensko!
Kar se je v gradu godilo z Virido, prišlo je le deloma med ljudi, zato so imeli toliko vec prilike iz svoje domišljije dostavljati, česar so pogrešali v poročilu. Zvezali so skupaj najbolj čudne reči tako, da bi sami sebi ne bili mogli verjeti, ko bi bili stvar sodili pametno.
A to ljudsko natolcevanje in zaničevanje bi bila Virida še prenesla, ker ni vsega vedela in si niti misliti ni mogla, kaj o njej govore; a dobila je udarce tudi od svojih sinov, od tistih, za katere je vse storila kot dobra mati.
Koliko je storila Virida za svojega prvorojenca knežiča Viljema! Zaročen je bil s kraljičino Hedviko Poljsko. Mati je vse storila, da bi bil njen Viljem pravi cvet viteštva, vreden po vsem poljskega kraljevega prestola. Pa prišlo je drugače.
Dobil je Viljem tekmeca — vojvoda Jagelona Litvanskega, kateri se je potezal za roko kraljičine Hedvike. Ko bi bil oče vojvoda še živel, bil bi branil pravice svojega sina; mati pa tega ni mogla, tudi ji niso povedali, kaj se plete na Poljskem, svak Albreht pa ni hotel ničesar storiti za strič-nika. Tako je prišlo, da je kraljičina vzela Jagelona, knežiČ Viljem pa je imel škodo in sramoto skupaj.
Ko je vse to zvedela mati, bila je seveda potrta;   a prenašala   je   nesrečo   še   dokaj udano, saj se je  bila že privadila hudim udarcem božje previdnosti. Mladega kneza pa je to   jako jezilo,  in ker se ni znal in hotel premagovati, izkušal je svojo jezo stresti nad onimi, ki so zakrivili njegov poraz.
v druge reči, za to pa ne skrbi, za kar bi morala. Viljemu sicer to ni šlo kar precej v glavo, ker je videl in slišal, koliko se je mati zanj trudila;  da bi torej bila sedaj  zamudila  braniti
L Kraljev: Gospa s pristave.
.17
njegove pravice, to se mu je dozdevalo čudno.     da bi bilo resnično.  Toda dvorjani so mu poiskal je vzrokov, pa dolgo ni mogel najti za-     trjevali govorjenje in ko se je začetkom poletja
dostnih. Kar prineso glas o graški preiskavi in     vrnil na Dunaj stric Albreht, potrdil je tudi on,
raztresejo natolcevanje o njegovi materi, da je      da ni mati brez krivde.  V Viljemu je kar vrelo.
zapletena v umor lastnega očeta.  Sina je to go-      Sram ga je bilo, da mu je nevesta postala ne-
vorjenje  neizrekljivo  bolelo;   ni  mogel  verjeti,      zvesta, sram, da tako govore o njegovi materi.