TORBICA
JOGOSLA VENSKE MLADOSTI.
LetO §11.	V Zagrebu 30. januar a 1864. Št. 3.
P E S M L
Domovini.
Domovina Ti predraga, Peče Tvoje me gorje! Kolkokrat Te objokujem: To edin i Bog le v L
Blagor Tvoj edina želja, Zdihi za Te so samo, Za Te le predraga, mila, Srčno molim v nebd!
Tebe srčno sem ljubila, Ljubila Te bodem zrnir, Vrage Tvoje, potopila Vse bi v vode požir!
Ko gomila bo hladila Mi ljubeče že srce, Te pa v duhu bom ljubila Tam, kjer zvezde se svetle.
Eadoslava Kadivc-ova.
Cmu pesmice?
Činu pesniče (i pesmi so vmazane? Te mika morile Vodnikova slava? Al rad postni Koseskcga hi glava? Al peval rad Prešernove hi rane?
Mar slovstvu našem' dat'češ nove hrane, In njega te skrbi veljava prava? Al rad bi, da hvaležna očetnjava Te med prvake vzame si izbrane?
Ne maram dnst za Vodnikovo slavo, Prešern, Koseski bit vam ne želim; Tud slovstva vzdigal nebom na višavo,
Si hvale naroda srce ne hteva —• Se pesmic milili rad le veselim, Ker s r c c j i h mi p e v a t i veleva!
M. L. Rogacki.
Ob breg« saviitibem.
Valovi šumljajo, Prijazno tiho; Mi želje zbujajo. Ki v srčicu spfl.
Naprej le hitijo Pomil'vajo me ; Me glasno spomnijo, Da mine tu vse!
Da zgine veselje Da žalost minč — Al skrite pa želje Me ne zapuste. —
M. L. Rogacki
\ taninem gozdu.
Sveta ti h o ta me tukaj obdaja, Tamno in m rno krog mene je vse; Čudna tesnota me vsega sprehaja,
V	srcu pa nove se želje zbude.
Kahlo po drevji mi listki šumljajo, Mirno in tiho pomenkvajo se ; Sladko 111 milo se meni smehljajo, Lepo prijazno pozdravljajo me. -—
V	meni pa srce mogočno se širi, Prsi močnejše se vzdigajo mi; Mi nenavadno se duh moj šopiri, Srre pa nehote — pe«em redi,
M. L. Rogacki,
Ob solinem izhodu.
(T.loiil R . . , i.)
Bodi zdravo solnce krasno!	Teci solnce tjekaj k ljubi,
Ki izza gore vstajaš ;	Ki še sladko spava,
Pozdravljeno jutro jasno,	Njeno ličice poljubi,
K' novo moč mi dajaš!	Mila naj bo zdrava!
Tiho v srčice pogledi V srce mojej ljubi; Kaj boš vidlo, mi povedi: Al me draga ljubi?
S o I z i c a.
(ZloZil R----i.)
Ko v naročji mi visela, In v окб mi milo zrela, Zlati biser vidil sem: Bla je solza v tvom očesu Od zvezdice na nebesu Mnogolepša, — da povem!
Činu v očesu tvom solzica Mila moja mi devica? Kaj окб da se solzi? Reci, reci ljuba moja, Al je tužna duša tvoja? Kaj ti srčice teži?
Se močnejši me oklenila, Mi na srce se stisnila, — Srčne je ljubezni cvet! Pravla si — poljub naj slaji — Mislil sem, da sva v raji — Naj' je draga vezal spet!
Ljub
(Zložil
Ceinu goji mati dete malo, Miluje oča sinčeka? Cmu sestrco nek bratec zalo Ljubeč jo stiska do srca?
Prijatla kaj k prijatlu sili? Kaj domoljuba vleče li Le vedno k domovini mili, / Zakaj po njej si zmir želi?
Zakaj mladenču krv se vname, Oko mu jasno se žari? K' ga krasne ljube kip omame, Drhteče srce mu kipi?
t* z e ii.
R ... i.)
Kaj žene strastno nad vragove, V oči nevarnost sili ga? Kaj zoper ljute mu valove Borit' se nek pogum poda?
Al ni to čudna moč Ijubavi Ki tlije skrivno v dno srca ? Katerej nikdo se ne vstavi, Ki vrevša se vgasit ne da ?
K" spreminja zemljo v pekel — v raje Ropjoča in deleča mir? Ki čuda na ogled nam daje, Bogat prekrasnih činov vir!?
7*
P o 1 1 u h.
('/Jinil R . . . i.)
Ko na srcu mi slon:	Ko se nje ustničice
Nježnomilo gleda.	Rožne in čveteče
Je enaka rožici.	Z mojmi rahlo sprimete:
Polnej sladk'ga meda!	Srce mi trepeče,
Jaz pa kot biičelica marljivo	Vnezrekljivi radosti tavaje
Sokom slast iz nje nepopisljivo!	.Visli v najsrečnejem raji da je!
li' strastno pivam iz ustic Dih prežlahni i.jeni, Zahim uma moč in klic V meni se megleni! T; daj duša moja Njenej pravi Angelske besedi o ljubavi!
Previctnici.
Ti bila moja želja si, Srce le za te je gorelo,
V	veselji kakor žalosti Služiti tebi je želelo.
Zato ponudil sem srce. Podal sem ti ljubezen ži\o, A ti od mene si smeje Se obrnila zaničljivo,
Cvetoče ti živenje v dar
V	ljubezni prrej sem prinesel, A tvojega pogleda žar Prevzetno dar je bil otrcsel.
Da bil je pena ves uspeh, Hudo, hudo me je bolelo Al' zanitsljivi tvoj posmeh — Ta vbodel mi je v srce želo!
Premožko moje s'cer oko Nobene solze ni rodilo, l.e v prsih mladih se zelo
In r src/ vse je premenilo:
Kakor sem ljubil te poprej', Tako te denes zaničujem, Spomnivši tebe se vselej Iz duše cele obžalujem:
In srce mi zaliva kas, Da kdaj prevzetnico sem ljubil, Da prve sem ljubezni kras Za zmirom, zmirom žalo zgubil.
Zdaj ljubi me, al' zaničuj, Neznana vedno mi ostaneš, »eseli sc, al' pa žaluj, Srca mi nikdar več ne ganeš!
Na vzhodu solnce Zoro spne nebeško, Kadar pride gledal Na zemljč človeško
Tudi mrzli sever Kdaj pa kdaj burjava S prelepo blišcobo Krasno razsvitlava
Jug1.
lu zahod večerni Zsrija prepreže, Kadar solnce zlato V sivo morje leže.
Le na Jugu nikdar Zarija ne sije, In burjava nikdar Čez-inj se ne zlije.
\ meglo vse zavite	O, kdaj pač ukleta,
So gore zelene.	Zemlja, ti si bila? —
A po njih plačejo	Ali mar na veke
Vile zapuščene.	Jarem boš nosila?!
han Soholič.
C r r Ei v i c a.
Kaj maram za te beli grad.
Ki gledaš iz gorč, ln bil bi siebern, bil bi zlat. Ne maral bi za te.
Glej ljubša mi je cerkvica
Vsred gaja mirnega, Z bršljenom vsa obraščena. Brez srebra in zlata.
Pa ključek, ključek oj do nje
Le jaz edin imam. In moje misli in želje So vedno — vedno tam.
V njo dostikrat si pred oltar
Pokleknem, ino vnet Naj dražje mi, prinesem vdar, Naj lepši diš in cvet.
In radost, ktero vživam tam.
Izreči se ne da, Nebesa že na zeml.i imam, ln njih veselja vsa.
Kaj maram za le beli grad,
Ki gledaš iz gorč, Ker meni c>ete večna mlad Ljubezni presledke.
Glej! dražja meni cerkvica
Vsred gaja mirnega Je tvoje srce Milica, Več vredno od zlata!
In v tvojem srcu je oltar, Pred kterim vsaki dan Ljubezen ti prinesem v dar. Bog nama jo ohran ! —
Gomilšak — Višecki.
Pri V O ti I.
Po svitlem kremenu Se voda vali,
Na bregu tik včde Pa drevje stoji.
Pod drevjem zelenim Se šetam kaj rad.
Ker veje zelene, Mi delajo hlad.
Med šetanjem mislim Na svojo ljubo,
Ki večkrat sim pride Po bistro vodo.
Nezvesta postala
Mi zdavnej je že, Po zgubi mi njenej, Tečejo solze.
Na kamen se vsedem.
V	valove strmim. In grenke solzice,
V	valove solzim.
ln ljuba priteče
Po bistro vodo. Veselja mi smeja. Se kalno окб. *
In vodo zajema, Zajema solze Ki jih je jokalo Mi tužno srce.
Ivan T,
IVIoje pesmice.
Ti hvališ moje pesmice,
0 zlata dušica!
Saj, če bi moje lastne b'le,
Jih nebi hvalila.
Poglej, poglej v visoki gaj,
Ki lepo zeleni,
Zakriva v svojem krilu raj,
Veseli, čudežni.
Tam slišiš milo slavčeka, Da daleč glas leti, Edini v gaju je doma, Ni druge več stvari. Glej ljuba zlata dušica. Srce je moje gaj Ti sama v njem si slavček pa Ti jegov celi raj!
Oomilšcik, Višecb.
Cvetice.
Prelepo evetejo cvetice pomlad, In žlahtno dišijo, jih vsak ima rad Otroci veseli po rožce gredo, Se i njimi igrajo, jih v vence pleto. Vijolca ponižna na tihem cvete, In vendar duh njeni se daleč razgre. Ponižnost nam kaže, ponižnost uči, Da b' čednost to lepo posnemali vsi.
In lilija bela se v cvetju maje. Oblečena krasno nam nauke daje, Vnema mladino za čisto srce, Nedolžnost poroča na Ičta mlade. Zlatica rumena, ko čisto zlato, Tje milo ozira se v modro nebo. Tam gori. nam pravi, da vsi smo doma, Tam gori je oče, ki rad nas ima.
J. Po lis ki.
Dijaška.
Na svetu lepš'ga ni življenja, Qnani vita est discipulis, Veselja dost' in nič trpljenja, Studentibus in feriis. Doma, kar srce če, dobimo A servis et parentibus, Do osmih al desetih spimo Obecurit in cubilibus.
Sprehajamo se v hladnih gajih Venantes gentem leporis, Po senčnatih zelenih krajih Ouiescinms sub tiliis. Z dežele potvamo v deželo Si desit et pecunia, Povsod nas sprejmejo veselo, Et donant necessaria.
In če pri vincu skup sedimo Cantamus cantus slavicos Nikdar nikjer ne pozabimo: Nos esse Slavae filios!
SI. J. Podgorjnnskt.
D r 11
Vesela ura bratje nas Pri polnih kupicah je zbrala, Naj torej jej doni na glas Iz vseh ust groinovila hvala ! Pri zlatem vincu, ki ga je Sezorila domača gora. Postane lažje nam srce, Da poskaklja, in peti mora.
ž ii i c a.
Tedaj u krogu svojo si Sporedoma zapojmo vsaki. Naj se razlega, zahruši, Da smo slovenski korenjaki. Da za Slovence se povsod, Pred vsakim hočemo spoznati. In naj bo hlapec al' gospod, Nobenega se ni nam bati! —
LEP0ZNANSTV0.
&ofjulija pride na dan!
(Por is t.)
Dva prijatelja sprehajaje najdela vrečo polno zlatih in sreber-nih denarjev. Pobereta jo ter gresta vesela domu. Ko sla bila uže blizo mestnih vrat, reče prvi: Razdeliva zaklad, da opravi lehko vsak svoja opravila. Drugi pa, ki bi bil rad vse sam obdržal, reče: Mi spodobno, da bi tako naglo prijateljstvo razdrla, in ker sva v uboštvu skupej živela, zdaj ko sva v zlalu do grla, da bi se ločila. B Ije je, da vzameva vsak nekaj denarja za malo časa: drugo pa skrijeva in pri drugej priložnosti v skritem kraji razdeliva Dobri ne-iz kusni mož, ki ni vedel, da ga hoče uni prekaniti, bil je zadovoljen. Skrijeta tedaj denarje pod neko drevo , in gresta domu. Drugi dan gre goljuf k zakladu, ter ga vzan e. Čez nekoliko dni najde pošteni mož svojega tovarša i mu reče: Ljubi prijatelj, jaz sem kupil nekaj zemlje in jo moram plačati, tedaj bi rad, da bi šla in zaklad razdelila. Uni odgovori: Tudi meni se enaka godi, prav zdaj sem hotel k tebi ili. Tedaj pojdiva! Gresta do drevesa, kjer sla bila zaklad skrila i začneta v tistem kraju kopati. In ko ga nista mogla najti, začne goljuf vpiti: „Resnično je, da se pri nobenem prijatelju ne najde zvestoba, ne resnica. Nobeden, nezvesti izdajavec! noben drugi ga ni vzel, nego ti!u Ubogi mož se je zelo vstrašil in začel se je rotiti, da ga ni vzel. Pa uni je še bolj vpil: Izdajavec, tat! noben drugi ni o denarih nič vedel. Pri sodniku, tam te hočem zato-žiti! In po dolgem prepiranju sta šla k sodniku. Ta praša po dolzem govorenji, ako je bil kdo pričujoč, ko sta zaklad skrila. In goljuf reče: Da, gospod, drevo je bilo priča, v kterem je zaklad bil. Ako je Bog pravičen, stori, da bo drevo govorilo in povedalo, kdo da je zaklad ukral. Sodnik sklene ino reče, naj drugo jutro k drevesu prideta, da bodejo resnico zvedeli- To je bilo goljufu zelo po godi ker je bil uže premislil, kaj storj. Ko pride domii, reče svojemu očelu: Ljubi moj oče, jaz vam hočem zdaj nekaj skritega razodeti, kar vam nisem še do zdaj povedati hotel: Zaklad, kega od tovarša lirjam, tega sem jaz ukral, da bi vam kaj pomagal in svojo družino laže redil. Bodi Bogu i mojej modrosti hvala, da je pravda skoraj končana, in, ako boste vi hoteli, vse bo naše bez odlega. Prosim ^s tedaj, da bi šli to noč skrit se pod skorjo tistega drevef«, ki
lahko moža skrije, in ko sodnik popraša drevo, kdo da je zaklad ukral, takrat odgovorite s težkim glasom, da je bil moj tovarš. In hudobni starec odgovori: Ljubi sin, jaz vse storim kar hočeš, če tudi se mi zelo težko zdi. Ne dvomite, oče, reče sin, tukaj ni nič straha. Kaj mislite, da nisem uže za vse poskrbel? Ako ne bi bilo ▼se v redu, bi jaz zastavil življenje ljubega svojega očeta? Ne bojte se, ker mi dva bova potem lepo in brez skrbi živela. Tako se je starec šel šc tisto noč v drevo skril. — Drugo jutro je bilo mnogo ljudi pri drevesu, tudi dva pravdarja in sodnik. Ta popraša po dol-zem govorenji drevo na glas, kdo da je zaklad ukral? Hudobni starec, ki je bil v drevesu skrit, odgovori, da ga je dobri mož ukral. Sodnik se zavzame i ni mogel besedice spregovoriti. Tudi ljudstvu se je to čudno zdelo i mnogi so mislili: Glej, kako moč ima resnica! Pa sodniku je palo v glavo, da se tega prepriča. Za-pove tedaj pod drevesom ogenj zanetili misle, da, ako je v njern božji duh, da ne bi morebiti gorelo, ako je pa kaka goljufija, lehko bi na dan prišla. Tako su tudi storili. Ko je starec v drevesu gorkoto čutil, morete si misliti, kako mu je bilo; samo to vam povem, da je začel na vse grlo vpiti: Milost! milost! Bog pomagaj! jaz gorim, jaz umerjem! Sodnik to razlišavši, razveseli se, da je golufija na dan prišla. Ukaže precej, naj se ogenj pomori i starec iz luknje izvleče, kar so tudi storili. Starec ni bil skoraj več človeku podoben, tako sta ga bila dim i gorkota izdelala. Ko je sodnik izvedel, kako je scto rečjo, ukazal je, naj se dobremu možu ves zaklad da. Hudobnega starca pa i njegovega njemu enacega sina je kaznoval, kakor sta zaslužila. Tako je kaznoval hudobijo i plačal pravičnost.
Jože Križman.
Poljub med gromom.
Na noge bratje, proti domu! končali smo delo, podajmo se tedaj na počitnice! Radostno bije srce dijaku, ki zapustivši šole in mesto, poda se proti domu, kjer so mu prve cvetice cvele , kjer je prvo nedolžno veselje vžival.
Janko, dijak na Zagrebškej akademiji, obrne se po dokončanih skušnjah veselo proti Krapini, kjer ima njegov oče bogata posestva. Na poti se oglasi pri svojem bratu dru, Ivančiču, ki se je bil začasno v Stubici, v malih hrvaških toplicah, nastanil. Bilo je v nedeljo popoldne, ko pride naš Janko k svojemu bratu. Ondešnji po-
sestnik je obhajal listi večer svoj god in povabil je svoje prijatelje, med njimi tudi dra. Ivančiča. Dr. Ivančič in Janko se podata proti grajščini, kjer se je gosp. posestnik, nja gospa in hči, krasna Ida, med koščatim drevjem sprehajala. Po prijaznem pozdravu priporoči dr. Ivančič svojega brata prijaznej gospodi, ki je tudi njega na veselo večerjo povabila. Po kratkem pogovarjanji se opet poslovita in se verneta proti domu. Jankotu hitro srce bije, neka gorkota mu lica užiga, na prašanja svojega brata odgovarja le kratko. Njegove misli so le tam, kjer je med koščatim drevjem vidil rajsko podobo. Komaj čaka večera, ali le zato, da bi opet vidil tisto bitje, ki mu je tako globoko v srce seglo. Že solnce nizko priha ja in že se bliža čas, da se bodejo Jankotu želje izpolnile. Podata se proti gradu: Jankotove oči se obračajo proti drevji, kjer je njo pnič vidil. Prideta do dvorane, ki jo njima vratar prijazno odpre. Po veselem pozdravu se ozira Jankolovo oko po dvorani le za taisto, ki jo je poprej vidil med drevjem. Zagleda pri malej mizi vrsto zalih dc-vojk, ki so lepe venčeke pletle, in lej med njimi tudi Ida. Kakor jutrna zvezda lepša od druzih se svitli, tako prekosi tudi Ida druge devojke v lepoti. Neizmerno srečen je bil Janko, ko je njo opet vidil, alj sreča njegova je jezerokrat veča, ko se mu rajsko bitje bliža, in med prijazno besedo zali venček z barvami veliko pomenljivimi pokloni. Posedajo se gosti in pri bogatej večerji se marsiktera vgane, napiva se gospodarji, soprugi, zalej Idi in gostom ter se zapoje marsiktera narodna pesem.
Janko pa zinirom zamišljen pogleduje krasno Ido, ki mu ravno nasproti sedi. Neki žlahtnik poprosi Ido , naj kaj v radost celemu društvu zaigra na glasoviru. Ona vstane veselo, k glasoviru se poda, in ko vse vmolkne, razlega se med milim glasom glasovira krasna nova pesem: „Slava mladosti" po dvorani. Janko sluša in misli, da čuje blagoglasno petje angelskih korov po nebeških dvoranah. Bije ura 12, in že začno gostje vstajati, in slovo jemati, in /opet je postal tužen Janko, ker Ide ne bo morda nikdar več vidil. Kako se posloviti; - alj kaka radost, ko vidi, da ga deva ljubez-r njivo pogleda in se priklonivši, želi mu lahko noč. Ko se brata zahvalita in poslovita, podata se proti domu. Bleda luna milo sveti, zvezde lesketajo, alj Janko le dve zvezdi občuduje, — črne oči prezale Ide. — Mnogovrstne misli se mu rode v duši in snuje mar-siktere naklepe na poti proti domu. Doma ne more Janko spati, kajti Ida mu je vedno pred očmi. Ko se dani, ko sonce izza gor ust8ja, vse se raduje; alj Jankota solnce svitlo ne veseli več, kajti njegovo solnce je zdaj krasna Ida. Ko je zlato svitlo solnce že ob-
sijalo prijazne homce. hodi Janko po cesli med drevjem modrovajr, kaj bi bilo storiti ? Pregleduje krasni kraj kjer ptičice po drevji skakljajo, miloglasne pesmice drobe in Stvarniku hvalo prepevajo. Krasna narava zbuja mu zamišljeno dušo, alj zastonj pilila rahli celir, zastonj šumljajo vejcice na koščatej lipi, zastonj mu pevajo ptičice, nja duša le živi Idi, rajskej devi. Po cesti, glej, prijezdi stari posestnik. Ko se prijazno pozdravita, pogovarjata se o sinočnej veselici in pred ko odjezdi , povabi ga za popoldne v gorico, nedaleko od grajščine. V veselej nadi, srce mu je zaigralo ko vidi, da mu je sreča mila. Komaj čaka, da bi opet vidil tisto bitje, ki on tako milo lako srčno ljubi. Ko poletno solnce milejše svoje žarke na zemljo izliva, hiti Janko proti grajščini. Tje prišedši, ponudi mu gospod živahnega vranca, in obadva podata se proti gorici. Jezdita memo lepega vrta, kjer se Ida sprehaja. Ko ga vidi, neupa si skoraj oči povzdigniti, ker lahka zarja jejej lice oblila, in to je Jankota še glo-bokeje v srce ranilo. Pot pelje po prijaznem gojzdu, kjer so mu žvr-goleče ptice in šumljajoči vrelci sladka čutila v srcu zbujali. „Sva že t gorici", pravi prijazni starček in odsede polahko konja; tudi Janko skoči raz konja. Posestnik odpre klet, natoči čutarico nar boljšega vina, medtem ko gornik konja v senco spravi in oba se podata v prijazno izbico poleg kleti. Y izbi zagleda brž Janko zalo sliko — bila je naslikana Ida pri dvanajstih letih. To pogleduje Janko in med prijaznem pogovarjanjem pri vinskej keplici, preteče hitro ura. Glej, nenadoma stopi v izbo deklica s canjico in za njo Ida.
Kako srečen je Janko, kako zažari mu lice, ko vidi milo bitje. Koljko srečnejši je bil, ker dans mu je prva priložnost, ž njo se pogovarjati, bez strahu v njene črne oči gledati. Kako milo, kako pomenljivo se strinjajo oči — kako srečna vživata edini raj na svetu!
Večer se je že nagnil in proti domu se poda veselo društvo. Ko se Janko poslovi, povabi ga posestnik, naj ga večkrat obišče, ter ga zagotovlja, da mu bo njegov prihod vselej srčno ljub. To mu je bila zopet nova zvezdica na obnebji, in tudi Ido je to močno veselilo. Počasi je zbežala zarja za solncem, mila luna je odkrila ljubeznjivo lice, in zvezde na nebu migljajo.
Janko se poda domu in nocoj je vendar lahko spal, in v sladkih sajah je strastno gledal Idino lice — črne oči.
Drugi dan pripeka solnce nenavadno in Janko se zopet poda po navadnej poti proti grajščini. Ko pride na prijazni homec, \idi izza gor črne megle ufltajati, Čuje se tudi rablo gromenje. Naprej
hiti Jan ko in ko pride blizo lipo, kjer jo prvič njo vidi), postoji, — posluša. — Ona zbuja milefharinonije na kitari, milo in otožno so doneli glasovi iz ljubečih prs. Se njej bliža — ona pusti kitaro iz rok ostrrni. — Gromonosni oblači pokrivajo nebo, zakrivajo solnce. Stopi k njej — ona nasproti — padeta si v naročje — prvi poljub — zemeljski raj. — Tresk — strela poči nedaleko od lipe v stoletni hrast. Solnce brž zašije milo izpod oblakov na srečne, skoz veje koščate lipe. Prestrašena Ida odbeži ko srna v grad; Janko se vrne srečen proti domu.
Jankota jej odgnala od ondot nemila osoda, vidila se nista več. — Prihodrijost naj čudo razjasni.
„Biti slovenske krvi. bodi Slovencu ponos."
Koseški.
O blagor, blagor, komur gorka slovenska kri po žilah teče, kogar zveseluje materni jezik, kterega bi pač nad vse druge jezike vsaki Slovenec povzdigovati moral. Mala je sicer slovenska dežela, vendarle dika nebeška, ker v primeri z drugimi narodi tudi ona šteje lepi broj toli vrlih domoljubov, pesnikov in pravili oskrbnikov za povikšanje narodne omike. Sicer, kar rodovitnost dežele zadeva, Slovenec je bolj revež, kakor bogatin, pa njegov blagi jezik, in žlahtno srce mora biti vsakemu ponos. Poglavitni je ponos jezika, kteri se ježe pocelej Sloveniji razprostrel. Temu pa sledi čudež narave. Na Gorenskem vidiš sklad skalovja na skladu viseti, kjer divje koze se radujoče seintrtje skakljajo v svojej prostosti; vidiš dalje j sive goličave Triglava; malo od omenjenega Sivoglavca nazaj pa se ti v svojej krasoti, in nebeškej prijetnosti Kranjski kinč nasmeh-Ija. Srce ti v omenjenem kraju mora poskakovati veselja in radosti, spominjaje se dobe, v kterej si se po Bledu seintrtje vozil prepevajoč mile pesmi s jedinjenimi slovenskimi sinovi. Ako skočiš urno v kaki drugi predalček, glej, spominja te veselja tukaj Vršac, po Vodnikovih besedah, bistra šola. Zadostevale bi te k dostojnemu dokazu imenitnosti slovenske dežele te le vrstice, iz kterih bi spoznal da jt ponos Slovenca, Slave sina, v resnici pravi ponos; ako pa hočeš več dokazov poslušaj, saj jih je dosti med blagim narodom v na še j zemlji. Glej sin Slovenski! tudi na Krasu bi ti srce jokalo mislečemu nadloge in težave ubozega, vendar vedno zadovoljnega ljudstva. Odpira se ti po malem drugi čudež narave. Nad Pivko, ka-
kor stara prislovica pripoveduje, stoji skalnati grad, pod njim pa strašen prepad. DaJjej vidiš Nanos, poleg kterega se ipavska trla joka. Pri Postojni, odpre se ti povsod znana in sloveča jama, ktero popis Li tukaj skorej nepotreben bil, in ta je drugi velikanski čudež Kranje. Tretja znamenitost je ne ravno dalječ od tega, čudovito jezero Cerkniško, ktero se v navadnih dobah zgubi tako, da Cerkljan orje,. seje, kosi in žanje vse v enem letu. Kje se dobi kaj tacega? Res mala je zemlja slovenska, pak zavoljo blagega ljudstva, blago-tilasja v pesmih njega jezika, moram biti vesel, da sem Slovenec. Ako je bilo pri Rimljanih , in velikoveč tudi v sedanjej dobi navadi, da povzdignejo klasikarje, zaslužne zavolj blagoglasnih in uka-polnih izrek, ki so misli prav živo naznanile, nektere pa zato, ker so lahko razumljive pisane, zakaj nebi mi slavili in čislali ljubo domačo deželo, in njeni blagi jezik, kteri ne samo da bi bil sroden latinskemu in grškemu ampak brat je vsili slajanskih narečij in še celo sanskritškemu je v rodu. Nemci (ali Neumci, ker našega jezika ne poznajo) goljufajo se, ako se srečne mislijo, da so drugim narodom prvaki, in da narod njih je od našega veči. Rusi, Poljaki, Čehi, Hrvati, Slovenci vsi smo si bratje med seboj, pod plajšem matere Slave. Vprašam tedaj:
Zakaj b' si Slovenec II ponos ne štel, Ce boljih kot Nemec, Bi izrek ne imel?
Od jutra do mraka Naj Slavi doni, Naj pesmica vsaka Jej bode k časti! 11J
Jože Lilek.
Odlomki iz mojega potovanja.
(Spisal N. Ravnikar.) (Dalje.)
Na trdnjavi v Belgradu prebiva blizo 5000 ljudi, ne samo vojakov, nego tudi druge rodovine. Srečale so nas semtrtje turške žene Bu I le imenovane v dolgih barvanih oblekah in čisto zamotane
*) Priobčujemo ta spis za dokaz vsim tistim, ki trdijo, da nam nimajo kaj pisati, kako veliko gradiva leži v krasnih slovenskih predgovorih in izrekali ; le najti se mora pripraven mladenč, ki rado misli in piše.
Vred.
v licu; težko jim je obraz razločiti, ker pred memogredočim človekom oči v tla obrne in hitro ko mogoče, v svojo hišo zleti. Prav čudno zdelo mi se je, zapazivši celo trumo tacih b nic letečih poleg nas kakor z um osramotenim obrazom, vsaka v svoje gnjozdo, menda tudi več v enega, ker je obično, da Turci z eno ženo niso zadovoljni. Živo je jako po trdnjavi, posebno po v mestih, kjer so tako imenovani dučani; tu se prodajajo razne stvari; v vsakem kotiču zagledaš bezposlene Turke, kterim je edina slast kava in duhan. Zato ga pa tudi najdeš vselej pri kavi z dolgim čibukom navskriž sedečega. Nismo si mogli kaj, da ne zavrnemo v tak dučan Pokličemo', si vsaki kavo, ktera je bila zares tako gosta kakor go-dla. Ž njo nam prinese tudi pripravo za pušenje, ktero imenujejo nargila, t. j. dolga cev ktera se večkrat zaviti da, in seže v neko stekleno posodo z vodo napolnjeno, da tako okusne.je pušenje naredi. Ko smo sc dovolj ogledali po trdnjavi, podamo se zapet v mesto memo turških straž in groznih zidov; posebno rne pozornega naredi tovarš na neki visoki zid Bedein, kterega je neki Uzun Mirko vojvoda pod Karem Gjorgjem leta 1804 junaško in srečno preskočil uvidivši, da mu preti smrtna nevarnost od turškega meča.
Ker je bilo že precej mračno ko smo dospeli v mesto, odločil sem k miru se podati. Ostanem kar pri svojem prijatlu Pohar-u v turskej policiji. Vročina bila je strašna in odločiva pod prostim nebom spati. Nekaj korakov za hišo stoji turška nekdanja cerkva Gjainia po imenu, se ve da, zdaj čisto prazna. Tacih cerkva je po mestu dosti, kterih zunanja oblika je. okroglasta in i a enej strani je napravljen stolp. Oko te Gjamie je neki odmerjen prostor, na kteri se kar po domače uleževa. Ravno sem že hotel zaspati, ko me pokliče moj tovarš, ter me popraša: „prijatel kaj misliš, kdo leži pod to zemljo na kterej mi leživa? Neustraši se, ako ti povem, da tu leži 18 Turkov , ki so se lani ravno na tej Gjamiji branili, ali usmrtil jih je Srbski meč." Nekaj čudno mi je pač prihajalo, ker še nikdar nisem na pokopališču spn.l pa še celo na takem ne, kjer si kakšen boječi človek predstavlja, da ga bode vsak čas turški duh vgriznil. Tega se pa vendar jaz nisem bal, le srčno sem želel, da bi srbskega zraka ne dih»l dolgo Turk, nego da vsac 'ga požre črna zemlja v svoje naročje. Spal sem dobro, ali le Turk mi je bil zmi-raj pred očmi; zdaj sem boril sc s kakšnim dušmaninom, kmalo me jo odpeljala cela četa turška v svoj tabor in za neprestano robstvo odločila, zdaj me zopet odrešijo srbski junaci iz krvoloknih rdk. Tako mi je cela noč prošla v strašnih sanjarijah.
Drugi dan grem v č i t a v n i c o. Stopivši v prvo sobo, pozdravi
шj uljudno neki Srb in mi vse ondotne znamenitosti pokaže. Vidil sem vso naj sjajnijo obleko pokojnega kneza Miloša; na rudcčem žan.etu narejeni so srbski znaki z zlatom ali diamantom na naj umet-neji način, vse se še kakor novo. Čudil sem se mnogim drugim srbskim bogatijam Poleg sobe je velika dvorana, v kterej je čitalište in tisoč raznih slik. Osobito zanimljiva je slika kneza Miloša, i '/a sežnja dolga in 1 seženj široka, ki nam slavnega junaka tako predstavlja, kakor je bil živ, potem slike vsih drugih junakov in raznih pesnikov. Na desnej strani vidi se slika Obradovičeva, početnika narodnega pesničtva, blizo njega je sv. Sava, bivši prvi nadškof v Srbiji, narodu prekmalo umrli knez Dušan itd. Pogledam malo v časopise; koj zapazim med drugimi raznimi slavjanskemi tudi slovenske. Tako dalječ done slovenski glasovi, čeravno še zdaj nekteri trdijo, da[čez Loibl ne sežejo „Novice". Oziram se še okoli, češ, da najdem „Laibacherco" ali vse iskanje bilo je zastonj. „Kaj vrabca," poprašal sem samega sebe, „ali referenti omenjenega časopisa ne nosijo svojega masla „deutscher Kultur,, tudi v Belgrad; naši od njih zaničevani slovenski časopisi so pa tu kar v prvo mesto uvrstenil Pa ti Frakarji mislijo, da jim cel svet slavo poje!" Poslovim se od uljudnega Srba,in se vrnem na grobje. Tu mi že od dalječ zabliščijo pozlačeni spomenici in koj na prvem spomeniku berem, da so tii pokopani srbski junaci, ki so pod Karom Gjorgjein pa dli, boreči se za svojo slobodo. Potem je grob slavnega Generala Kničanina, ki ni znal ne čitati ne pisati, pa je vendar bil zapo-vednik Srbov v Avstriji. Njegov sin je zdaj knezov adjutant. Dalje je krasno kinčani spomenik Grka, postavljen od sadanjega kneza Mihaela s sledečim napisom:
Putniče, kad prodješ pored mesta ovoga, (■rob ovaj pozdravi, tu junak počiva, Junak sa bojišta velikog i svetog, !\a kom se sva sreča Jelladi osniva, Pa ako kad odeš u one slrane, Gdjeno žive Grči, brača udaljena, • Kaži da junački znamo cenit rane, 1 ova je zemlja krvlju ubavljena.
Ime slavnega Grka je Dimitrija Čaniiš Caretaro. Bo-dil se je v Njagu šti v Macedoniji 1798, v pregnanstvu vmrl.v Belgradu. Boril se je za slobodo Grkov. Ima še mnogo lepih napisov na umetno izrezanih spomenikih, pod kterimi počivajo slavni junaci. Ogledal sim tedaj, kar je bilo mogoče po Belgradu vse. Spomnil sem se ondi tudi našega vrlega rojaka g. dr. Kovača, prebi-
vajočega vTopčideru, ki clo od tod pod imenom Podliščekov v „Novice,, dopisuje. Zato se odločim na pot v Topčider. Hoda je dobro uro in vidiš dosti piodonosnih ravnin in prijetnih goric, dokler prideš na neki vrhunec, s kterega zagledaš Topčider in celo njegovo okolico. V inirnej dolini leži Topčider, obstoječi iz nekih hiš za privatne prebivavce, ostalo je pa vse kneževo, ki poseduje t u veliko imanje. Odpelje me moj tovarš k dr. Kovaču, kteri nas pa na polu sreča z neko modro cesarsko obleko ali odtrgane so jej bile cesarske znamnja. Združeni bili smo zdaj trije Kranjci na Topčiders-kem polju; prva je bila, da se pozdravimo s čašo vina, pri ktere j smo se še le prav rrzgovarjali začeli. Sal im burk ni bilo konca ne kraja, ker omenjeni dohtar je veselega srca pa tudi bistroumen in učen, da je zavoljo izvrstnosti v zdravilstvu daljcč po Srbskem poznat. Zahajajo k njemu iz daljnih krajev ljudi, da jim izkušeni svet da. Tako pride marsikteri Krajnc dalječ po svetu in koristi občinstvu kamorgod pride. Plujci pa, kteri so se zadnje leta vrinili ali vgnjezdili v našo deželo, vse sile napnejo, da dražijo narod in da ga zalerejo pri njegovem napredku, zato pa še „Burgerrecht" dobi! Ta je še lepa! Živi naš rojak prav po domače s svojo ženo in tremi otroci vrlo zadovoljen. Posebno bavi se v kaznovavnici, ter leči hudodelnike, ki so odsojeni na 20 let, ter izdelujejo tako zj-nimljive stvari, da jih dalječ vse občuduje. Tudi jaz sem dobil v dar nježno lulico lepo izrezano iz prostega lesa. Odpeljal nas je v veliko šetališle kneževo, v kterem vidijo se vse vrtnarske umetnosti, naj dragoceneje drevesa, razne rastline in prijetni vodometi. Ker je imel g. dohtar dosti posla ravno ta dan, brzo smo dokončali veselo uro, ter se s težkim srcem poslovim od svojega rojaka, kteri mi je naročil, da pozdravim vse slovenske domoljube, posebno očeta Slovencov, našega slavnega dr. Bleiweisa. Tako greva zopet proti Belgradu, od kterega se ločili odločim ta dan. Že me čaka paro-brod, ki navadno odpelja potujoče od tod v Semlin. Prav težko sem tudi zapustil svojega tovarša Pobara, o kterem vendar hočem tudi nekaj progovoriti, preden počnem kaj drugega pisati. Kakor sem opoinenil, bil je nekdaj v Goriškem bogoslovju, znan domoljub in izučen temeljito po slavjanskein duhu ter razumi skoraj večino slav-janskib narečij. Zamišljen bil je poprej zmiraj tako, da mu je vsaki na licu bral, da bo eno izduhtal. Neka razdraženost gnala ga je tedaj v mili Srbski dom z blagim namenom, da se bori v blagor srbskega naroda. Prispel je srečno do Semlina, kar ni težko, ali čez mejo t. j. čez Donavo ali na drugej strani čez Savo, da se prepiha, potrebno je tehtnega premišljevanja. Poskusil je na mnoge
načine na drugo stran stopiti ali vidivši, da ni mogoče, priveže si v nekej temnej noči svoje čevlje in klobuk na vrat, ter se zvrne v dc-rečo Savo in srečno preplava. Zgubil je večino svoje obleke v vodi ali zato on ni dosti mara!; bila mu je v mislih le srbska zemlja. Prijeli so ga koj prijazno prijatli, s kterimi se je že poprej zmenil, da bo tako naredil in ga odpeljejo skoro čisto nazega v svoj stan. Drugi dan zapiše se za prostovoljca. Zares je 'to junačtvo našega rojaka in tudi hvalevredno, da je pripraven žrtvovati kri za slobodo svojih bratov Srbov. Ali z druge strani je milo za našo Slovenijo, ako se ji izneverijo take izvrstne glavice. Vsakemu mora domovina pri srcu biti; ker tudi mi imamo zvite Turke, kterim moramo vse poti zatreli, da nam ne poropajo našega krasnega doma. Od Semlina odločim jo zavrniti v Banačko. Znana je celemu svelu ta zemlja zavoljo njene neizmerne rodovitnosti ali žalibog nikdar nihče na to ni misliti mogel, naj stareji ljudi ne pominijo take suše, kakor je bila lani. Žalostno je bilo to. potovanje. Tu nisem vidil nikjer gore ampak same polja, obsejane po pridnem kmetu kakor navadno, ali brez vsacega ploda. Kar je pognalo, vse je bilo sožgano. Bilo je tužno pogledati krnela, ogledajočega svoje prazne polja. Pritekel je marsikdo k meni, ter mi strašno obtoževal svojo osodo rekši, da bolje občutiti ne more šibe Božje. Zapazile so se po žalostne posledice pregorečih solnčnih žarkov tudi pri živini. Ni bilo ne vode ne druge hrane. Živina je naravno skoro vsa pocrkala. Prestrašil sem se necega dne, zapazivši celo četo, ležečih konjev na cesti od glada in žeje poginjenih. Celo mi je bilo še milo pri srcu, ko mi neki kmet pripoveduje vse svoje trpljenje ter mi pravi: „Vidite go-spodine tako čemo i mi poginuti." Pridem do neke hiše ter prosim vode, ali neka stara majka počme mi z objokanimi očmi tožiti „da nema hleba niti vode." Vboge otroke vidim v kolu trd kruh zobati, kterega so močili v mlačno vodo. To je zares strašna osoda za zemljo, o kterej se nihče ni nadjal, da more biti taka sirota. Tudi meni se jo slabo godilo, ker včasi celi dan nisem gorkega pokusil. čeravno sem denara imel. Kakšen ovčji sir in kislo vino potolažilo me je za celi dan. Želel sem, da pridem kmalo do kterega znamenitega mesta in to je bil trg veliki Bečkerek. Tu sem bil kmalo zopet v družtvih prijaznih Srbov, kteri me odpeljajo še v prijetneje družtvo k nekej rodovini, v kterej so bile prav lepe gospodične, s kterimi sem se srbski razgovarjal in tako prijetne ure preživel da sem zares malo pozabil na prejšne muke. Tu se je pelo, igralo na glasoviru, plesalo, pa tudi napilo se je na blagor naše Slovenije in naših prvakov, kar me je posebno ginilo in prepričalo,
da so Slovencu povsod vrata odprte, kjerkoli je doma slavjanski domoljub. Tukaj imajo Srbi tudi svojo čitavnico, ktero prav zdatno podpirajo in kažejo s tem. da ljubijo majko Slavo, čeravno je raznib narodov tukaj pomešanih. Drugo jutro pridem do trga Kikinda, znanega zarad mnogo roparjev. Ogibal sem se tedaj vsakega, kar koli je bilo mogoče, ali vendar me je neki potepuh prav zvito ope haril, al kaj si hočem, brez nesreče ni potovanja. Še tisti dan odpeljem se po željeznici v Temešvar.
(Konec prihodnjič.)
NARODNO BLAGO,
Od ledek stanu.
(Is Krašnjiške doline.)
Mene srce boli. Ono je ranjeno. Ono je ranjeno: Mogla bom vrel. Bog je pa stvarnik moj, Stvaril me je na svet: Al me bu pustil še IVcoj preživel'! Oče žalujejo, Mali zdihujejo. Nikar ne žaluj le t'ko, Saj grem v nebo. Očka so svečko vžgal'; V roko so jo podal';
Vzela je od njih slovo. Od ledek stanii. Imela sem šest deklel, Da so me spletale; Zdaj me b'do spremljale, V črno zemljo. Kaj si je zmislila? Mladenče je sklicala; Vzela od njih slovo, Od ledek stanu. Imela sem venec lep, Enga in dvajset let; Zdaj ga pa hoče Bog. K sebi imet'.
Zapisal Jože Lovorov.
Zamaknjen menili.
(Goriška.)
Stoji, stoji en klošter nov, V njem je menihu sedemnajst; Vsi so lepi, vsi so mladi, In druzega ne delajo, Ko svete maše berejo. Med njimi se je znejšeu biu, Enkrat star, en star menih,
Kft je trikrat novo mašo ped Ta rekfl je: Velih Boh, Da b' meni to dau zvedeti, Kako je v raji kratek čas!
Še k njemu pride tičica, 'na tičica, na angjelca, Še ona ga peljala je, V Ie-ta zelen zeleni gozd. Se tičica na lip'co šla, Lepo mu je prepevala, Lepo mu prižvižgavala In kratek čas mu delala.
Še star menih tak govorih: „O kaj ti pravim tičica, Oj tičica in angjelca, Pred klošter še 'nkrat pelji me, Da družim mnihom praviu bom, Какб je v raji kratek čas,
Še pelje ga pred klošter tje, Na vrata je potrkati biu Z debelo раГсо teskavo; „Le opri, opri li vratar." Vratar tako mu govori: „Opreti ti nemoremo, Neverno 'do in kaj si ti."
„„Saj todi vkup sva kosila, Popoildan se razhajala, Če tega nečeš vervali, Pa pojdi v staro pismo brat....""
Se šeu je v staro pismo brat Še v starem pismu znejšu biti, Kar se je star menih zgubiu K' je trikrat novo mašo pefl, Je že preteklo tri sto let.
. Ko on je to zaslišau biu: „Oj Bog, oj Bog veliki Bog! Kako je v raji kraten čas, St!m meniu, da ni ure tri, Pa je preteklo tri sto let."
Ko te besede 'zgovori V poped in prah se spremeni.
Zap. M Trpotec.
P I v i e v *
(Tržaška,)
Dekle na sršd morja Rada bi moja b'la; Jez pe sižm vinski brat, Pijem ga rad.
Kader pa vm&ru bom, Vinca več pifl ne born Den'te me v beli grob. Firkelj na grob.
Vinček moj, vinček moj. Ti si moj, jez sčm tvoj, Jez te bom zmirej, piu, Dokler bom iiv.
Vsak, ki bo mimo šil Vsak bo tak6 reku : Ta je biu vinski brat, Piu ga je rad.
Zap. H, Trnovee.
Kresivna priprava
(Spisal J. L a n ger h o! z.") (Konec.)
Vojaka je mikalo, lepo kraljičino zopet viditi; zatoraj je pri— šel po noči pes, ter vzel kraljičino na svoj hrbet, in odlelel je % njo, kakor hitro je mogel.
Pa stara dvorska gospa hitro je nepremočljire čevlje obula, in ravno tako letela, kot pes. In ko je v velike j hiši zginil, si je mislila: zdaj vem, kje da je! Naredi s kredo križ na vrata. Potem gre domu in se vleže k počitku; pes pak čez nekaj časa prinese kraljičino nazaj. Ko pa zapazi, da je na hiši, kjer biva vojak, križ narejen, vzame tudi on košček krede in je načrtal križe na vse hišna vrata; to je pametno ravnal, ker dvorska gospa zdaj ni mogla pravih vrat najti, ker bili so na vsacih vratih križi.
Za rano druzega jutra so prišli kralj, kraljica, slara dvorska gospa in vsi častniki, da bi vidili, kje je bila kraljičina po noči.
„Tukaj je!" pravi kralj, ko je prve vrata z belim križem opazil. „Ne ljubi mož", pravi kraljica, ki je zagledala druge vrata z belim križem, „tukaj je le."
„Lejle tukaj je križ, in tam križ! kličejo vsi. Videli so, da bi bilo vse preiskovanje zastonj. Kraljica je bila pa umna in prebrisana gospa, ona je umela več, kakor po ekvipažah se voziti. Vzela je zlale škarje in je raztrigla celi kos svile in je naredila iz malih košče-kov malo vrečico, ktero je napolnila z nar drobnejšim ajdovim zrnom, jo je privezala kraljičini na hrbet, in dovršivši to, naredi v vrečico inalo luknjico tako, da je zrn je ven letelo, če se je kraljična le količkaj premaknila. Po noči je prišel zopet pes, si je naložil
kraljično na hrbet, in je letel ž njo k vojaku. Pes ni nič zapazil, da je vsa pot od grada do vojakovega stanovanja z zrnjem posuta. Zjutraj sta kralj in kraljica dobro vedela, kje je bila njih hči. Zgrabili so toraj vojaka in ga trdo zaprli.
Tako je sedel v ječi! Oj kako jo bilo tukaj temno in dolgočasno in vrh tega so mu djali: „Jutri boš obešen!" To pač ni bilo prijetno slišati, in zraven je bil pa še kresivno pripravo v gostivni-ci pozabd. Drugo jutro je videl skozi železno mrežo malega okna, kako so suli ljudje iz mesta, da bi videli, kako ga bodo obesili. Vse ljudstvo dere ven. Zagleda naš vojak tudi čevljarskega fanta z usnjatim prepasoin in šlebedri, ki je tako strašno letel, da mu je šlebeder iz noge ravno proti zidu odlctel, za kterim je vojak sedel in skozi železno mrežo gledal.
„He, fantalin!" zakliče, „ni ti potreba tako leteti, saj vendar poprej ne bo nič, preden nepridem jest. Ali bi ne hotel ti v moje stanovanje iti, in mi mojo kresivno pripravo prinesti? Ako to4storiš, ti dam 4 vinarje. Pa glej, da boš hitro in dobro opravil!"
Čevljarski fant je rado zaslužil 4 vinarje, leti toraj po kresivno pripravo in jo zvesto vojaku skoz okno zroči
Zunaj mesta so bile napravljene visoke vislice, okoli in okoli je stala velika množina vojakov in veliko veliko ljudi. Kralj in kraljica sla sedela na veličastnem prestolu, nasproti sodnikom in vsim svetovavcem. Vojak je že stal na zadnjej stopnji lestvice. Ko so mu že holeli vrv okoli vrata djati, poreče, da je navada, da se vboge-mu grešniku, preden nastopi svojo kazen, še kaka nedolžna želja dovoli. Rekel je dalje, kako rado bi skadil pipico tobaka, saj pravi, to bo zadnja pipa, ki jo bom pokadil na tem svetu.
Kralj mu te želje ni hotel odreči. Vzame toraj vojak svojo kresivno pripravo, in kresne, enkrat, dvakrat, trikrat ob kamen, in pri tej priči so stali pred njim vsi trije psi. „Pomagajte mi zdaj," zakriči„ iz zadrege, da ne bom obešen!" Zdaj so se zagnali vsi tri psi nad sodnike in svetovavce, enega so zgrabili za noge, druzega za nos, in metali so jih ob tla. „Mene ne, mene ne!" je vpil kralj. Pa največi pes je zgrabil kralja in kraljico, in jih je ravno tako obdelal, kot druge. Zdaj se prestrašijo vojaci in ljudstvo je klicalo: „Vojak! vojak! ti imaš biti naš kralj in lepo kraljično imaš dobiti /a ženo!' Posade vojaka v kočijo, in psi skakajo pred vozom in kličejo: „hura!" in vsi vojaki ga pozdravljajo. Tudi pride kraljična iz bakrenega grada, in bila je kraljica, kar jej ni malo dopadlo. Že nitvanje je trpelo osem dni. Nazoči so bili tudi psi, in delali so strašno velike oči.
D E O B T I N E.
Kazna zrncica.
Čitavnice. Kako krepko in veselo napredujejo slovenske čila vilice, prepričati se moremo iz vsacega časopisa slovenskega, posebno pa iz naših milih „Novic," ktere skor v vsakej številki prinesti dopise o zadevah raznih čitavnic, o veselicah, govorih, petju itd. Že sami ne vemo , ktera čitavnica je krepkeja in veseleja — rečemo le, da vse so enake milo dišečim cveticam na slovenskem polju, kterih prijetni duh ogreva mlado in staro, ter vsacega spodbuja na delavnost in domoljubnost. Ena tacih rožic pokazala se je zopet nedavno v Celovcu glavnem mestu Koroške, od koder bode razprostirala svoj duh po celej Koroški in tako se bodejo tudi koroški Slovenci vzdignili iz tmjevega grma ter stopili v kolo svojih bratov po Kranjskem in Štajerskem. 24. decembra pr. 1. dobili so njeni vrli vstanovitelji dovoljenje, da jo smejo odpreti in na to veselje ni s' mogla kaj, da brzo ne oznani svojej sestrici v Ljubljani to radostno novico, na ktero jej je ta po telegramu pisala srčno vošilo: „Bog daj srečo!" Prepričani smo, da le besede vzete so iz srca vsacega slov. domoljuba, tudi nam mladim pisateljem — ki jej želimo največo srečo, blagostanje in večno življenje na tem svetu. — Gospod Andrej Praprotnik, tajnik ljubljanske čitavnice razložil je v letnem njenem zboru tako imenovano čitavnično zgodovino preteklega leta, iz ktere povemo, da je ljubljanska čitavnica imela 48 raznih časopisov, v slovaskih jezicih, v nemškem, ^francozkem in laškem. Gosp. Anton Lesar učitelj realke predaval je slov. jezik gospodom, gospem in gospodičnam. Iz Prage dobila je čitavnica ljubljanska svojega ravnatelja in učitelja petja g Josipa Fabijana, v kterej bilo jo pretečeno leto 13 raznih veselic, izmed kterih so posebno tri imenite bile: Prva 2. febr. v spomin rojstnega dne Vodnikovega, druga 8. marca na čast tisočletnice slovanskih aposteljnov sv. Cirila i Metoda in tretja za sponitn dvajsetletnega izhajanja „Novic" in netrudljivega delovanja našega očeta dr. Janeza Bleivvei-sa. Dalje ima čitavnica ljubljanska pevski zbor, gledišne igravce, govornike in orhestrer Tudi ima častne ude, ki ne plačujejo ničesar, vživajo pa vse družtvene pravice. Dobil je vrli čitavnični pev-
ski zbor dragoceno zastavo kot poklon od domoljubnih gospa in gospodičen. Gosp. župan Miha Ambrož odpovedal se je predsedniš-tvu, g. Valentin Zupan stopil iz odbora in vrli domoljub in odbornik Anton Galle je pa vinrl „Bog daj" pravi nazadnje g Praprotnik, „da je tudi za naprej temu družtvu edina, pa najkrepkeja moč, klera bo še stala, če tudi „hrib se omaja in hrast,"—to je: pravo, živo, resnično domoljubje!
Presneto smešna resnica. V Ljubljani so, qui aures habel, audeat! — nemški norci pust obhajali 30.januara na strelišču. „Novice" pišejo: Brali smo to „sehvvarz auf vveiss" na nemških listih, ki se že razpošiljajo tako le: „Passir-Schein fur den Narren Nr. .... sum Narrenabend auj der Schiesssfadte am 30. Janner S Uhr Abends. — O Ime Narrencostiim findet kein Einlass statt." To je bogme „prachtexemplar" nemške kulture!
Slovensko slovstvo napredovalo je vidljivo pretečeno leto, Gosp. A. K. Cestnikov naštel je v 2. listu „Novic" 68. raznih slovenskih del j ki so zagledala v enem letu beli dan. „Orijaški skok je tedaj naredila naša literatura" pravi g. K. „namesti dozdaj navadnega. Dospeli smo letos tako visoko, kakor še menda nikoli po-pred."
Zabavna vožnja je največa ta, ki jo je vstanovila pred malo časa dunajska zavarovalnica (Creditbank). Najela si je namreč posebni parobrod, s kterim pojde 4. marca 1864 na pot ter misli obiti celi svet. Na znamenitih krajih obotavljali se bodejo popotniki več časa, kterih se je že dovolj oglasilo za to vožnjo, akoravno mora vsaki 5000 gold. plačati, ki se hoče vdeležiti velikanske te vožnje.	(„Gosp. list.")
V Peštu kazali so une dni prešiča ogerskega plemena, ki je celih 8 centov tehtal.	(„G. 1.")
Visoka starost. Zadnjipot omenjenega starca Včelaia na Češkem prekosi v starosti neka žena v Trstu, ki je rojena leta 1740. Nedvojbeno bi se moglo reči, da je ta oseba dandanes najstareja na celem svetu.
Poviednik. 1. februara pride na svetlo s tem napisom zbirka romanov, novel in drugih povesti, prestavljenih v hrvaščino iz vsih evropejskih jezikov, ki bode potem redno izhajala 1. in 15, vsaceya mesca, vselej na 10 polah. Cena ,-Povedmku" je za vse leto IS
st., za pol leta polovica. Konci vsacega leta dobili bodejo celoletni predplačniki za dar lopo veliko podobo, ki bode veselej vredna polletno ceno „Povednika." Za letos pripravlja se neki podoba, predstavljajoča m la d o gr a n i ča r k o. V prvem vezku omenjene zbirke začetek bode divnega francoskega romana „Gitana" od slavnega pisatelja Xavier de Montepina. Potem bodejo pa sledili sledeči romani: „Mrtve duše" iz ruskega od Gogola, „Knjeginja u narodu" od Scheibea, „Zaručnici" Manzonijevi, „Le Monstache" od Pavla Koka itd. — To je zares lepo ali težko početje, ki zasluži od vsih strani zdatne podpore in čuditi se moramo nepremekljivej marljivosti gg. izdateljev Vek o sla v a in Julija Pretnera, ki so ne vstrašita nobenih težav, da le pomoreta hrvaškej literaturi.
Slovstvo )ugo«lavensko.
* Poslonjska jama. Spisal dr. Etbin Costa. Zanimlj;vo knjižico priporočamo vsim, ki žele popisan viditi „kranjski čudež" — kinč naše domovine.
л Zlati vek, ali spominiea na čast ss. Hermagoru in Fortu-nafu, sv. Nikolaju in ss. Cirilu in Metodu. Založili dr. A. čeba-šek, L Jeran, A. Lčsar, J. Mam in dr. L. Vončina. V tej prekrasnej knjiži združili so se spretni slovenski pisatelji, ter spleli venec iz lepih slov. cvetic svojej domovini, ki spominja sklep 1000 letnice slovanske. Pisatelji, ki so se vdeh žili tega izvrstnega dela so: Hicinger, Lesar, Trstenjak, Jeran, dr. Vončina, dr. čebašek, Marn, Kovačič, Lotrič, Okiški, O. Lad. Horvat in Hladnik. Večina navedenih imen je prav znana, zato se knjiga že sama dovolj priporoča.
*	Marija naša pomočnica, povest za mladost — jako za-nimljiva in tudi podučljiva. Zavoljo prostega, lahko umljivega jezika prilega se posebno tudi prostemu svetu.
*	Glasi gorenski t. j. II. zvezek slovenskih pesem z napevi, ki jih med svet spravlja g. Andrej Vavken, učitelj v Cerkljah na Gorenskem. Že prvi zvezek teh prijetnih „glasov" prikupil se je Slovencem; gotovo se bode tudi tn, ki obseza prav mične napeve. Kdorkoli ume brenkati na klavir, a'i peti iz not, naj le pošlje g. hikvarju Gerberju v Ljubljano 70 novč., poslal mu bode zbirko,
ktera ga bodo gotovo mnogokrat razveselila v dolgočasnih urah
*	Djutabije. I. diel od Stanka Vraza, vrlo krasno izdanje ilirske matice, drugo pomnoženo izdanje. Prekrasna dela našega rojaka priporočamo mladosti, da vidi veliko pevsko zmožnost Vrazovo, ktero je pa le hrvaškemu narodu daroval.
*	A«s bisera jugoslavemkoga, I. tečaj, 1863. Na svetlo dal Vekoslav Pretner, vredil Nikola Sto kan. S to lepo knjigo dobila je hrvaška literatura zopet en zabavnik več. Obsega spise v vsih jugoslovanskih narečjih, s kirilico in latinico tiskane, zato so jo pa tudi, kakor čujemo, od vsih strani v obilnej meri pozdravili ljubitelji južne vzajemnosti. Akoravno ni slovenskih spisov toliko kolikor jih je bilo obljubljenih pred naročbo, vendar nahajamo notri nekaj prav mičnih Umekovih in Krekovih poezij, sonetni venec od Čučeka, skrivno sodnijo, novelo iz slov. živjenja od A. Ž., mythologične Trstenjakove črtice in nekaj narodnih pesmic, nabranih od Jaroslava. Jezik in pravopis je novejših pisateljev. Po nekacih nenavadnih slovničkih pravilih sestavljen je omenjeni Čučekov „sonetni venec", v kterem nedoslednosti semtrlje prav hudo čitatelja v oči zbodejo. Naj bode že tudi ta čisto nova pisava (genitiv množ. št. na aS* itd.!!) pesniku le „pro domo su a," vendar da mi Slovenci nemoremo tega pota priznati za „most iz slovenskoga na ilirski jezik", to nam bode vsaki rado pritegnil, komurkoli je znana čistoča in pravilnost slov. pisave, ktere se vsi noveji pisatelji poslužujejo. — V ostalem pa želimo krasnej knjiži najbolji vspeh in pa zares, da II. tečaj okinča več izvrstnih slovenskih pisateljev to delo, da moremo potem zares mi Slovenci reči: niz našega bisera nahaja se notri, kakoršnega so Hrvatje z letošnjim tečajem menda dobili. — V Hartmanovej bukvarnici v Zagrebu velja 2 st. 50 novč. a. vr.
Književnik. Časopis za jezik i poviest hrvatsku i srbsku i prirodne znanosti. Uredjuju i izdaju podporom Matice ilirske dr. Fr. Rački, V. Jagič, J Torbar. Leto L svezak 1. Ako bodo „Književnik" dolgo tako junačko stopal, kakor je s prvim zvezkom pokazal, (česar ni dvojiti), prerokujemo hrvaškej literaturi orijaški napredek, ker združena moč trih učenih, povsod štovanih vrednikov, premagala in razjasnila bodo marsikaj v korist hrvaškemu narodu. Vse hvale bilo bi vredno, da se vsaj več slovenskih dijakov sku pa j naroči na e n iztis prekrasnega učenega tega dela, da se tako
vsije tudi na mladost rodovitno seme v „Književniku" se nahajočih spi=ov!
*	Drobtinico, ki so z letom 1863 doživele že 17. tečaj ter so ene najstarejih prijateljic slovenskega naroda, nabavil si bode gotovo vsaki, komurkoli je znan ukapolni zadržaj prejšnih tečajev. Letošnji zvezek izdala je bogoslovska knjižnica v Mariboru; vredil ga je pa dr. J. Ulaga.
*	Med naše jugoslavensko slovstvo, smemo po vsej pravici prištevati v Pragi prav ukusno natisnjeno knjigo: Jihoslocane, obraz narodopisno — literarni. (Vyftato ze „Slovnika naučneho ") Spisal Jak. Maly Kdor češki ume, ter to knjigo enkrat prebere, vedil bode o jugoslovanskej literaturi dosti. Slovenska literatura spisana jo po Macunovein „kratkem pregledu" hrvaško-sibska pa s pomočjo gg. Jagiča in Korineka, tukajšnjih gimnazialnih profesorev. Л е!ја i st. 56 novč.
*	Geschichte der sloicenischen Lilteratur od Šafai-ika s pripo-močjo Kopitarjevo in Čopovo od Truberja vse do leta 1832. Izišla v Pragi pri Koblerju in velja t st. 60 novč. — Dobili smo že našo literaturo v hrvaškem, češkem in nemškem jeziku; kdaj jo bodemo neki dobili v svojem domačem jeziku?
Smešnlce.
—	Bij je neki kmet poklican pred sodbo, da je konja vkradel. Neprenehoma je prav trdosrčno tajil in odbijal vsako sumnjo proti sebi. Najzadnjc reče: Šel sem na neko drevo, pod ktero je čez nekaj časa meni nepoznati konj prišel. Po naključhi padem iz drevesa ravno na konja, ki me je potem z neizrekljivo hitrostjo odnesel v mojo stalo. Tako je le konj mene, ne pa jaz njega vkradel."
R.
—	„Letos je strašna zima" reče prijatel prijatlu, „toliko drv gre pri meni gor!" „„Drva se vozijo,"" popravi mu smejaje tovarš in ga telebi po hrbtu.	R.
—	Pri nekem somnju popraša kupec Ribenčana: oče, koliko dvo-jač vam bom dal za ta škaf? „Da bite vrag," odgovori jezni pro-dajavec, „kaj imate vedno s temi hrvaškimi dvojačami, zakaj neki ne rečeš kranjsko seksar?"	B.
—	Neki mož pri nas, ki je malo pritisnjen, trdi, da, ako lovec zajca zagleda, naj samo zakriči „pst." Ko zajec to sliši, precej postoji, Ko pa zajec stoji, mora se pa „taf zavpiti, in zajec se zvrne. J.
—	Sanjal je neki djak da se je klobas tako najedel, da mu je zlo prihajalo. Mrzel pot rnu v snu po licu lije. Zbudi se in — res! Zgrizel je bil kovter ali koc; usta so bile pa s pezdirjem tako natlačene, da mu je zares delj časa bilo temno pred očmi.
—šič.
—	„Tone! ali si slišal, da bo v G. čitavni ca?1' „„Slišal sem slišal, kje jo bojo pa „drukali* ?"
Tr.
—	Nek moder možiček pelja iz mesta težko-nakladan voz z dvema slabima kljusama, po strmem bregu. Akoravno je vbogej živinici dovolj z bičem ovsa dal in še njenej moči svojo pridružil in rival. kolikor je mogel, vendar je žilavo šlo.
Kar mu pade na um, ter začne na pomoč zvati: „Bog oče pomagaj!" ali to se še malo pozna, pa zove dalje: „Bog sin pomagaj! — Bog sveti Duh pomagaj!" Potem še pozove dev. Marijo na pomoč in ker še vedno po malem gre, zove: „Pol svetnikov, pomagajte!'4 in potem, „vsi svetnici pomagajte!" —
In tako pripelja na breg, od kod je peljala cesta navzdol. Ali k začudenju voznika začne zdaj voz gnati tako, da konja nemo-reta več nazaj držati. Mož spozna, zakaj tak rado gre — misli, da je preveč pomagačev — ter zapove: „Pol svetnikov proč!" — Ali še ide prehitro; zato dalje zapoveduje: „Vsi svetniki proč! tako dolgo, da je sve odgnal
In ko zopet na ravnico pride, ter voz počasi iti začne, reče zadovoljno sam sebi:
„Presneto so močni, ko jih ne bi odgnal, celi voz bi raznesli."	A. Satt...
— Živel je napuhnjen i ošaben nemškuturček. Da bi se ljudem posebno pa lepoticam dopadel, dal se je vsaki dan brili. Razumeva se, da mu je prinesel brivec h koncu meseca ogromni račun in v svojo žalost se je prepričal, da taka ni nič. Ko se gladka koža zopet oraste, ni vedel, kaj storiti. Brivca klicati? Bog ne daj! Kako pa? aj že vem kaj, vsklikne vesel. Hitro da oznaniti po časopisih, da potrebuje hlapca, ki je zraven druzih poslov tudi izurjen brivec Res se jih priklati cela truma. Vsaki drugi dan izvoli drugega in ga spet spodi. Tako so ga razporedoma brili, bez da bi mu bilo treba plačati. Neki prebrisanec ga pa nasoli. Bilo mu je ime Ta-
cega. Obljnbi gospodu, da mu hoče cel teden zastonj služiti. To je res bilo gospodu po godi. Pet dni brivca že hvali kot najbolj izurjenega brivca na svetu. Šesto jutro se napravi hlapec k navadnemu delu, Spravil je pa popred vsa ogledala iz sobe. Začne po bril— niku mešati in po licu gospodovem inazati. Na mesto vrnila so bile različne barve. Namazivši ga s takimi barvarni po vsem licu odide iz sobi. Ker doljo časa ne pride nazaj kliče ga gospod. Pa vse klicanje bilo je bob v steno. Razkačen se ozira po zrcalu, alj nikjer ga ni Teško sope odpre okna, da -bi se nezadavil. Zagledavši množico ljudi , ki jih je prebrisanec pred stanišče zbral, zavpije: „Sle kej Tacega vidili? Strašen smeh zagromi in mnogo glasov: „Kaj
t a cega še res nismo vidili," previža ga še le, kaj in kako.
B. Škocjanski.
— Neki nasiljeni nemškutarček pride k meni ter se hoče se svojimi švabskimi traki bahati. Ko popitam „also ein ganzer germane" mi odvrne : ja ein ganzer germanismus.	—b.
Prijateljske pisma In druge novlee.
Zagreb. V prvem snopiču naše letošnje „Torbice" govorili smo nekaj o višjih učilnicah zagrebških, kakor o gimnaziji in realki. Stan tukajšnjega se-m i n i š č a ni nam bil znan, zato moremo še le zdaj po gotovih virih necega vernega prijatla tud o njem kratko spregovoriti, kar bode učečej se mladosti, vzlasti hrvaškim in slovenskim gg. bogoslovcem gotovo po godi. Tukajšnje semmišče. vsanovljeno strudom in troškom zagrebškega škofa, grofa Jurja Draškoviča okoli polovice 16. stoletja, ki se tukaj obično „črna škola" imenuje, — ne zavoljo črne obleke bogoslovccv, nego zarad neke historične važnosti, doprineše-nej na tem mestu, razdeljeno je v bogoslovje s 4 tečaji in nadškofovski licej z 2 tečajama. Pravi ravnatelj ali vodja bogoslovja in liceja je zdaj prvi nadškof zagrebški dr. Juri Haulik a njegovi .namestnici: kot rektor studiorum preč. g. Luka Petrovič, tukajšnji kanonik, kod rektor seminarii prečastni gosp Tomaž Gajdek, tudi tukajšnji kanonik. Profesori v bogoslovju so: dr. Luka Petrovič kan. zagr. za pastoralno in Nikola Horvat duh. zagr. škofije za moralno theologijo. Dr. Drago ti n Klemen i č za specialno in Alojzij Leiter, duhoven briksenske škofije za fundamentalno dogmatiko, ter je tudi spiritual sc— meništa in profesor verstva na liceju; dr Juri Posilovič za cerkveno pravo in exegetiko nov. zakona; Fidel Hoperger zač. kan. zagr. in duh. briks. škofije za obredoslovje; Dragotin Dojkovič duh. zagr. škof. za crkveno zgodovino; dr. Štefan Ko nš t a ne za archeologijo in hebrejščino in rimski dr. Anton Kr-žan za methaphusiko ter tudi uči logiko in psychologijo na liceju. — Nadšk. licej obstoji iz Vil. tu VIII, gimnazialnega razreda, v kterem se še poleg stare navade predava verstvo in modroslovje v latinskem jeziku. Odgojencev je letos v tem zavodu do 120; okoli 60 bogoslovcev in toliko po prilici tudi licejistov; po narodnosti jih je 12 Slovencev, 2 Magjara, drugi pa Hrvatje in Slavonci.
—	8. pr. m. imeli smo prvi dmžtveni koncert od narodnega deželnega zavoda, ki je v obče pošlušavce zadovoljil. Opomniti moramo, da je bil pri tem koncertu slavno znani dvorski kancelar g. Ivan Mažuranic, kije, kakor pripovedujejo, prišel iz Dunaja, da se v Zagrebu ozdravi.
—	Tukajšnji politični dnevnik „Pozor," ki ga g. Ivan Perkovac vreduje, ne sme 3 mesece na svetlo priti. Tako ostanejo Hrvatje do aprila brez neodvisnega političnega časopisa.
—	Une dni poslali so g g. pravnici zagrebške akademije adreso visohej dvor-skej kancelariji v Beč, kot prošnjo, naj bi se vstanovilo vseučilišče, ali saj še četrto leto na imenovanem zavodu. Ta misel zbudila se že večkrat v marsik-terein domorodcu, ki pozna okoliščine dovršenega pravnika sedanjega triletnega pravoslovja; važna in hvalevredna je torej ta želja letošnjih pravnikov, dobro vedočih, da trem letom potrebno je četrto , kakor je na eno oko slepemu ireba popolnega vida. Daj Bog, da bi jim bila vslišana prošnja!
—	18. januar bil je za nektere zel6 nesrečen dan. Slavili so tukajšnji Grči sv. 3. kralje in imeli slovesno procesijo po mestu, pri kterej so po navadi pokali lopiči ali možarji. Strelcem, ki so se nekaj nerodno obnašali, razpoči se možar in dva začneta goreti. Enemu je skor obraz zgorel, drugi je pak skor ob vid prijel. — obleke sla pa oba zgubila. — Kavno ta dan izgorel je otrok v zibelji, ktero je dojka k vročej peči postavila, preden je odšla. Drugi otrok pa, ki je ležal s tem vkupaj, se je zadušil. Žalosten izgled zopet vsim, lu tako lahkomiselno puščajo same otroke doma.
—	Ker na razpisano darilo ni prišla še dozdaj nobena darila vredna si o-venska povest, podaljšali smo zopet čas na en mesec. Ako bi pa do takrat ne bilo nobene slovenske povesti, dobila bode dar hrvaška, kterih smo že nekaj v ta namen dobili in eno pod naslovom „Vlastelinski pisar" v tem zvezku že pri-o h če vati začeli.
—	(F zadevah pesmice „Moj dom'1 v 2. snopiču ,,Torbice.") „Učiteljski To-varš" nam je v svojem 2. listu to le „po telegrafu" v Zagreb poročil: „Pesmica, ki si jo ti, „Torbica!" zadnjič v svojem 2. listu na trg prinesla pod imenom: „Moj dom," je ukradena in z dušo in s telesom uzmana iz Praprotniko-ve zbirke: „Pesmi cerkvene in druge." V Ljubljani 1856, str. 71. — Tat v mlinu ti je znan; primi ga, in izroči ga slovstveni sodnii; sama pa tudi za naprej bolje čuvaj , da ukradenega blaga ne boš kupovala!" — Prebravši te vrstice, hoteli smo g. Janezu Jerebu, ki se je drzovito pod ptujo pesmico podpisal, ojstro in svarilno odgovoriti, pa v zadnjih dneh dobili smo list od g. Jereba, ki nam o tej zadevi to le piše: „Castito vredništvo! Prosim Vas, nemojte proti meni v „Torbici" nič pisati, akoravno je „Učiteljski Tovarš" na vse grlo prevzetno rekel, da je pesmica „Moj dom" vkradena- Го zares ni tako. Jaz nisem Praprotni-kove zbirke nikdar ne videl ne bral, ampak omenjeno pesmico sem večkrat med domačim ljudstvom v nekaj drugačnej obliki slišal. Ker sem pa večkrat že v naših slovenskih časopisih kak o meni znano pesem bral, sem tudi to prenarejeno Vam poslal, da jo natisnete. Zanaprej bodem že vedel, da se ne sme nič druzega pošiljati, kakor le izvirna dela. Vaš vdani J. Jereb "
Iz enega in druzega pisma zares nemoremo zdaj druzega posneti, kakor moramo skleniti, da se dandanes čudeži po svetu gode, posebno , ker omenjeno pesmico „Moj dom" smo mi, kar moremo v prepričanje vsacemu še v rokopisu pokazati, semtrtje opilili in nazadnje nekaj malega sprenaredili in vendar
je pesmica „uzmana" in „vkradena," dasiravno - odkritosrčno rečemo — tudi mi Praprotnikove zbirke nismo še brali. V ostalem verjamo pa več vrlemu „Tc-varšu," kakor omenjenemu dopisniku, kteri naj se v prihodnje skrbno čuva, da sebe in nas v simarije ne pripravi. Govorili bi več o tem, da nam je le Praprot-nikov „dom" znan. Ali nam ga nebi hotelo štovano „Tovarševo" vredništvo poslati ali prepisan ali v svojem listu natisnjen? Vrlo drago bi nam to bilo, da moremo potem to čudno zgodbo razjasniti.
Noveniesto. (Odlomek iz prijateljskega pisma.) Tukajšnji dijaci so zelo zavzeti za slovensko deklamovanje, pa žalibog manjka jim tacih primernih iger, kakor n, pr. „Slep ni lep" od Vilhara. Bilo bi tedaj koristno, ako bi se ta želja v „Torbici" sprožila, naj bi dijaci, za take predmete zmožni, skušali kratke za šolsko in privatno deklamovanje pripravne igre pisati ter jih potem v „Torbici" priobčiti. Ako bi se to zgodilo naredili bi orijaški skok, kteri bi tudi v materialnem obziru pomogel našej „Torbici." (Pristavek vredništva. Sprožili ste dragi Janez prevažno misel, ktero tudi mi podpirami s vsimi svojimi močmi. Tovarši! ki Vam gladko teče pero, uvažite te vrstice in okinčajte nam „Torbico" s takimi proizvodi!)
Ljubljana. Г)г. — Fretečeno nedeljo, to je 10. t. 111. bila je huda bitva o volitvi za novi odbor bolniščnice kupčiskih pomočnikov. Nekoliko dni pred volilvijo je neki gospod, ki nosi ime dobro znane bojazljive brzotekoče živali z dolgimi useši, in kteri tudi v prostih urah „in deutschcr kultur Geschafte" dela v svojo sobo nad štacuno na velikem trgu množico enako mislečih pajdašev poklical, da bi se pomenkovali, kako bi sedanji narodni odbor odstranili, in da hi se v prihodnje na kupčijskem ballu ne bilo treba bali oskrunjevanja svetišča mestnega strelišča horribili dieta! po surkah, in da bi narodni odbor od zelo razrušenega streliščnega družtva tisti „Betici" od 4000 fr. ne iztirjal. Po nesreči so pa tudi na gospoda Z. vrlega in značajnega domoljuba naleteli, kteri jim je take neprijetne resnice v useša trobil, da jih je na vse štiri vetrove razpodil, kakor Simeon nekdanje Filistre.
Ker po tem potu ni bilo mogoče, to pošteno(!) reč srečno dognati, pismeno so se porazumeli in šopek kandidatov, ve se da samih kulturtregcrjev, postavili in te liste v hiše pošiljali; eeld nekemu znanemu krčmarju bivšemu kup-čijskemu pomočniku je listi gospod z živalskim imenom pisemce poslal, da gotovo k volitvi pride, in po priloženem listku voli.
Toda zastonj celi trud in tolikanj nemirnih noči, zastonj da je celo stara sicer vendar pametna nemškutarska garda v ogenj šla, z eno besedo zastonj vse prizadevanje , — naši fantje so stali trdno ko skala v nevihti in popolnoma so zmagali. Mesto dosedanjega predsednika g. župana Ambroža je bil občespošto-vani značanji g. Valentin Zupan trgovec na velikem trgu izvoljen. Žalibože je ovi gospod to butaro zarad mnogih privatnih opravkov odložil, in tako menda g. mestni župan Ambrož, kteri ima za g. Zupanom največ glasor, za predsednika vstane. V odbor so bili izvoljeni gospodje Jenll Tone, Lozar, Vidie, Petričič, Ka-divnik, Cegnar in Kozeli. Ta volitva lepo priča, kako se mladi naši ljudje zroi-rnj bolj zavedajo in svojih pravic posluževajo. Nadjamo se, da bo letošnji kup-čijski hali mnogo surk kinčalo. —
Zadnja „besedica" bila je v nedeljo 10. t, m. Pevci so krasno Ipavcevo „domovino" dobro peli; potem je gospod dr. Janez Bleivveis o človeškem želodcu in sploh o jedi in pijači govoril, ali prav za prav čital, Da jo občinstvo jako
pozorno ta zanimivi predmet poslušalo, samo se po sebi razume. Po besedi je bil živahni ples; kadrilke, kolo in posebno kotiljon pod vodstvom g. Drašler-ja plesali so izvrstno. Na sv. treh kraljev dan so domoljubne gospodičine v spomin g. Drašlerju za ujegov trud pri plesnih vajah lepe zlate gumbe za srajco podarile. —
V nedeljo 17. t m. bo gospod Bleivveis svoj predmet, kritiko jedil in pri-jač končal in tretjo nedeljo v pustu, bo menda gosp. dr. Costa kaj eital. — Z Bogom! Drugipot, ako Vam bo drago nekaj o „sokolovih večerih." *)
LJubljana. Poslovica: „domače se zapira in ptuje se podpira," potrduje se v zadnjem času zmiraj bolj. Imeli smo razpravo vrednika „Napreja" in njegovega poma-gača ki sta obsojena zares strogo. Cndijo se ludje, da so sedanjim nekterim sod-cem na Slovenskem slovenski pisatelji tak trn v peti tako, da bi k malo rekli: čudno je, da jih niso na smrt obsodili. So pa tudi drugi gospodje pri nas, kteri naše poštenjake, kakor je mogoče počrnijo in vse sile napenjajo, da bi dobivali, zavoljo tacih zaslug povrh še dobro plačilo. Pogovarjajo se, da bo g. dr. Islei-bu navadna plača zdatno poboljšana.
G. dr. Kesbacher se prav dobro počuti v svojej službi, samo srditi mora ga vendar, ker mu še niso tolmača dali. Obžalujemo ga. Menda bo pa g. dr. službo pustit? kaj pa še! Da se le v redu potegujejo denari, to je prva skrb iu da se veselo polne čase izvračajo z navadno napitnico: „Iloch, dreimal Hoch, lebe Deutschland in Slovenien!
Ljubljana. (Nekaj o končnej obravnavi časopisa „Naprej.") Dandanes ;n nič novega , ako je ta ali uni vrednik pri sodbi , ker vzemi v roke kterikoli časopis, gotovo boš najdel kaj o kacih „Sehlussverhandlungah." Ker že našo „Torbico" vsaki k časopisom prišteva, menda bi tudi ona smela kaj ziniti o tacih zadevah. V ta namen pošljem jej nekaj besedic o končnej obravnavi našega prekmalo zamrlega lista „Napreja." s prošnjo, da jih uvrsti tudi ona svojim starim in mladim čitateljem *) Torej ad rem. Z veličini veseljem bil je od pravih Slovencev pozdravljen krepki naš „Naprej"; mislili smo; da nam je ž njim zapo-čila nova politična doba v nevarnih časih. Ali nemila osoda, ktera se pri nas večkrat prav z odkritim obrazom pokazuje, sklenila je, da nam „Naprej" prestane in v 78. listu je res nehal braniti slov. pravice iz vzrokov, ktere smo v „Torbici" že takrat brali. Pri vsem tem pa zapadla je ojstra kazen g. Miroslava Vilhara kot vrednika in g. Franca Levsteka, kot vredniškega sodelavca omenjenega časopisa. Nečemo tu vsega pripovedovati, kajti bile bi predolge li-tanije, ampak namenil sem le v kratkem kazati rane, ki smo jih občutili pri tej žalostnej dogodbi. Dva dni pred sodbo položil je g. Vilhar s svojim zagovornikom g. \Vurzbaehom prošnjo, da se naj pokličejo vse priče, ktere bodejo morale priseči. Prošnjo je sam z lastno roko podpisal. Deželjna sodnija je pa prošnjo zavrgla, ter djala, da podpis ni V lih ar j e v, ampak ponarejen. Dra. \Vurz-bacha, kot branitelja, zgrabi pravična jeza; ta hip g. Vilhara pokliče (ob 6. uri zvečer pred dnevom sodbe, ter mu reče, da ga noče zagovarjati vpričo tacih , ki ga dolžijo nepravega podpisa. Tako je stal g. Vilhar brez zagovornika pred sodbo! drugi ni ne mogel, ne hotel prevzeti tega posla, ker vsaki bi bil
*) Kar nam iz naše drage bele Ljubljane pride, vse posebno drago.
Vred.
*») Fiat voluntas tua!	Vred.
rad vse spise vsaj prebral, preden bi o tem kaj govoril, ali branil. Vsih prič, kterih se je čez 20 pričakovalo, priseglo je komnj 4 in ti so še več potrdile proti g Pajku, kakor je v „Napreju" stalo. G. Pajk je proti trjanju g. Vilhara „da naj priseže, da je v dobrem , razumljivem jeziku, čisto in gladku županom to razlagal , kar so podpisali," le tole po ukazu nadsodnika prisegel: „dass er den Župnnen den Inhalt popular vorgetragen babe" Ta faktum sam, dal bi dovolj gradiva, da premišljamo, „sedanje čudne čase za Slovence. Lahko se da misliti, koliko ljudi bilo bi po prawci priseglo za g. Vilhara, da se niso bali g. Pajka , ki jih je zaničljivo pri sodbi gledal, kakor Jnpiter iz svojega sedeža vboge grešnike, in pa Se bolj Pajkove navade, ktera marsikterega tako ze!6 zaboli. To vse uvidil je g. Levstek prav dobro, zato je prosi g. predsednika, da se strašilo kmetov odstrani in vidili smo v živih primerih tisto basen, ki govori, da je hotel pajk muho vjeti, nazadnje se je pa sam v mrežo zapletel. Ako pomislimo še to, da je g. Pajk slovenskim kmetom govoril o ne/nogočnosti slovenskih pisem in o nekacih strašnih troških za slovenske vradnike, lahko je potem uvi-diti, zakaj so kmetje rekli, da je res (o nemogoče in zakaj sta gg. Vilhar in Levstek tako ojstro obsojena.
Od Primorja. (Na sv. večer v Kastvi.) Bližali so se božični prazniki. Lepo vreme je naznanjalo , kako so bodejo veselo ti prazniki obhajali. Nepo-pisljivo me je vleklo iz mesta na deželo. Približa se post Božiča, ali dan pred božičem. Ko se v jutro zbudim, opravim svoje doižuosli, ter zraven premišljujem, kam bi jo neki potegnil, zdaj, ko mi bodejo štiri dnevi prosti? E kam drugam, ako ne k prijatlom, si mislim, ter jo zavijem pozno popoldan proti Kastvu, majhnemu tili prijaznemu aiesticu, kake dve uri daleč od Keke v Istri. Dospel sem že ponoči na omenjeni kraj. Najprvo si poiščein drazega prijatla Franceta, po rodu Slovenca, ki komaj dva meseca tam stanuje. Ko sva se pozdravila in mar-siktero povedala, grmelo je neprenehoma zunaj streljanje pištol. Čudil se je jako temu moj prijatel, ker mu stvar ni bila navadna. Navada je namreč tukaj, da se zraven zvonenja tudi celo noč poka in strelja v božjo slavo, medtem, ko se po drugih krajih samo z zvonovi naznanja veseli prihod našega zveličarja. Pogovarjala sva se še dolgo po noči v veselem društvu častitega g. vodja ondotne glavne šole. Podamo se, pp desetej uri nekoliko k počitku, da potem lažje vstanemo, ter gremo poslušat sv. mašo, ki se tukaj ob treh zjutraj bere, ne pa o polnoči, kakor drugod.
Komaj sem legel, že me zbudi glas prijatla, ki me o, ominja , d« je čas v cerkev iti. Hitro sva se napravila, ter odšla v vežo božjo Ko stopim č z prag, mi mili glasovi psalmov, iz ust božjih služabnikov zadonijo na uho v domačem jeziku. Ko so se navadne molitve opravile, počela je po navadi sv. maša ; se ve da tudi po domače. Cerkev se jo zmirom bolj polnila božjih molivcev, da se je sva trlo. Tudi meni se je duh pobožnosti povzdignil v višave , ko sem se spolnil, kaj nam je na tisti večer vsegamogočni na zemljo, za naše odrešenje poslal! Ko je pol maše že dokončano bilo, poda se častiti gospod dekan, že siv starček, na Ieco , da oznanuje poslušavcem svojim božjo besedo. Vrlo je ganila pridiga njegova vsacega poslušavea. Ali nisem nakanil, da bi tukaj pridigo razlagal , čeravno mi je še dosti v spominu ostala. Le zadnje njegove besede so mi zmirom živo pred očmi, in nikakor pozabiti nemorem, ko je rekel: „Zahvalimo dakle Svemogučemu za presveti dar ovaj, ki nam ga je na ovaj večer iz neba poslao, a to zahvalimo mu našom narodnom pesmom!" To je izgovoril »er začel glasno in navdušeno peti po Hrvaškem znano pesmico: „Porodi se kralj
nebeški" kteremu je pa ves narod \ cerkvi zbran, kaj milo , pa krepko od-peval:
„Na to mlado leto veselimo se, .
Mlademu kralju, poklonimo se!" itd.
Nehote se tudi moje srce in moja duša združi z milo narodno pesmico, hrabrih Primorcev, ki so jo kaj čvrsto in ganjljivo zapeli.
Po dokončanej službi božjej, poslovim se od svojega prijatla , ter odidem k sv. Matiji. Sv Matija, je prijazna vas uro hoda od Kastva proti jutrn. Ali jaz nisem uro hodil, ker neka nepopisljiva moč me je naprej gnala. Dospel sem ves vesel na omenjeno mesto. Podani se v hišo, kjer stanujeta dva poštena domoljuba, izmed ktcrih eden moj bral; ki pa kaj rad „Torbico" prebira, ter željno pričakuje vsacega zvezka. *) Tu sem preživel ostali čas sv. praznikov, ter se kratkočasil z domoljubnimi razgovori v veselem pa nedolžnem družtvu, dokler je prišla nedelja. Zadnji dan se ja pa kaj hitro približal; pride popoldan mili prijatelj Peter M. iz Kastva, s kterim sera zopet nazaj v Reko šel. Božičnih praznikov med Kastavci pa res ne bom tudi v poznej starosti pozabil; ravno zato pri-občujem kratek popis „Torbici" k svojemu veselju . kterega mi ona gotovo odrekla ne bode. 4S5)	Andrej Benigar.
Reka. Veselja mi je srce poskakovalo, ko je „Torbica" zopet moško prikazala se med beli svet, da pokaže domoljubnim bravcem svojim, kaj se letos nabrali njeni mladi spisatelji po logih predrage nam domačije. Nakanil sem bil precej kaj pisati, da, še v prvem snopiču hotel sem kaj razjasniti iz kršovitega našega primorja; ali naj mi „Torbica" odpusti, da jej nisem bil precej svoje ljubezni in vdanosti razodel. Bilo je več vzrokov. Najglavniji je pa bil, da mi je zmirom skoraj časa zmanjkovalo. Pa kaj boni Bogu čas kradel in „Torbici" prostor jemal, za te črke čarke?! Rajše „ad rem": Mnogo bi imel pisati, ali nevein kaj mi besede zastavlja, in pero zadržuje, da nemore pisali tako obširno, kakor srce želi!
„Gimnazijalno čitalište," hvala višnjemu, imamo še, in ni se zgodilo, kakor je marsikak od njih respeclive: deutsch-slovene žele!, da bo zaspalo, ter za zmirom se zatrlo, češ, v njem se Bog ve, kaki hudobni in okužljivi pogovori med »Ijaki držijo!! Zdaj pa, zavidniki in hudobni nasprotniki narodnosti in vzajemnosti slavenske, le poglejte in prepričajte se; je li res društvo gimn. čitaiišta tako hudobno, okužljivo in po hudobnih vaših mislili tudi nevarno?! Mislim, da takim nasprotnikom do više izobraženosti v domačem našem jeziku, do večega napredka in koristi, ki jo gimnazijalska mladež z svojim maternim jezikom dobiva, še zdaj ni po volji ko se je, po naredbi svetlega bana, gimn. čitalište preselilo v zgrado gimnazijalno. Ali malo pa krepko naše drušlvo se bo očistilo od grdili laži svojih nasprotnikov, ter pokazalo veselo in nedolžno svoje lice; sovražnikom se bo pa obraz sramote zapekel. Pa, kaj čem? saj poštena in pravična dela imajo veselej nasprotnikov dovelj! Rečem le: „oče od-
*_) Nam je to že dolgo znano; Bog poživi pridnegačitatelja in podpiravca domačih podvzetij!	Vred.
ee) Vrstice o maši v narodnem jeziku smo 'izpustili, ker je že nekaj enace-da lanjski „glas iz Istre" sprožil. Le upajmo, da bodemo Slovenci tudi v tem obziru dosegli, česar tako zelo želimo. V Zagrebu sklenila je glavna skupštiua, da g. kardinalu prošnjo podnese zastran slavenščine pri božjej službi po Hrvaškem.	Vred.
pu»ti jim, saj ne vejo kaj delajo"! — Veselo novico moram tudi „Torbici" povedati, da jo povsod kaj radi bero. Se na pošti se zavitek „Torbic" odpre, da se pokaže, kaj je notri? in „Torbica" pod križnim zavitkom, klero kak gimna-zijalee pošlje svojemu prijatlu v drugo kakšno mesto, potuje po reč dni. Čudna prikazen, mi se to zdi! Saj mislim, da je dosti že „Torbic.t" po naših časopisih razglašena, kje je doma! zakaj se nebi tisti, ki bi jo rad imel naravnost na vred-ništvo naročil? ter jo ne odpiral na pošli, kjer se ne sme — Zdr-ivstvujte!
D. D.
Maribor. 20. januarja	Dve leti je bilo tukajšnjo bogoslovje edino
višje učilišče na Slovenskem, v kterem je imela slovenščina častno mesto med drugimi jeziki. Po prizadevanju čast gg. dra. Vogrin-a in dra. Ulaga-ta je bil dopustil rajni Slomšek .za poskušnjo," da se predavajo nekteri predmeti v maternem jeziku, in sicer je učil g. dr. Vogrin pastirstvo in katehetiko, dr. Ulaga eksegezo stare zaveze, hebrejsko gramatiko in govorništvo, g. špiritual pa litur-giko. Srečno je prestala slovenščina trdo skušnjo in mislili smo že, da je za zmi-raj zmagala. Hes je ostalo lanjsko leto pod sedanjim vladikom vse pri starem; ali kako je letos? Koj v začetku leta začela se je nemščina sistematično vpeljevati in zdaj bi človek mislil , da je v Lincu ali Insbrucku, ne pa v Mariboru. Celo nemške pridige morajo gospodje bogoslovci izdelovati in govoriti — Bog sam ve, za koga? Milostlivemu škofu gosp. Stepischnegg-u se menda zdi, da je slovenska narodnost pri katoliških b goslovcih ravno tisto, kar je bilo „zlato tele" pri Izraelcih v puščavi! Žalostno je, da so nektere bojazljive duše že zdaj začele drugače govoriti (misliti menda ne?!) kakor so govorile pred poldrugim letom! Taki ljudje so pač živa podoba turnskih kokolov, ki obračajo svoj rep vedno za vetrom. Pri vsem tem se vendar ne bojimo nič, ker protivna sapa ne škoduje čvrstemu zrnju, ampak odnaša le same — pleve!
Trst. (Odlomek iz prijateljskega pisma.) Slovenščino uči ni, ko izvan-redni predmet slavni slovenski pesnik č. gospod Franc Cegnar v treh kurzih ali razredih. Zakaj se vendar v Trstu ne dopuščajo našemu maternemu jeziku pravice, ktere bi moral imeti? Zakaj je neki vedno šo izvanredni predmet?. Saj je vendar znano, koliko djakov slovenske krvi obiskuje tukajšnjo gimnazijo !
--amneor--
Hrvatsko-srbski spisi.
PIESME.
J a g o d i c e
v.
Tvoje oko srnice mi je, Tvoja usta žudjen raj, Crnom nočju kosa ti je, Lice u njoj zviezda' sjaj.
Radost moja jest veseli, Tuga mrki pogled Tvoj, Ljubav k Tebi cilj je veli, Ljubav k Tebi život moj!
VI.
Djetetu se htjede inje Zubljom da upali, Ali vatra od buktinje l) ništa ga stali. Zašt' se Anci doznah kroz to Rob njen zalud moli, Ti od kad je svijet pošto Vatru led nevoli.
VII.
Divno li je naš narodni Jezik bogat, Ijubak, čio, Poput divnih baštab plodni', Koima Bog je zasadio Množ cvietkV preugodni'! U njega je uvrslio Velu silu rieči sgodni" Za svakoji pojam mio.
Nu sve draži nebrojene. Sto božanstvo njemu 'e dalo Ostaviše jadna mene,
Kad me srce bje nagualo, Da opjevam čare Njene, Sladki' rieči' bjaše malo!
Л'. Stokan.
Ha riecl.
Na plavetuoj jednoj rieci tijo Malen čuučič, djevo. kolieba se, Oko njeg se gusli zaslon svio, Bjelu danku vidjct on neda se.
A u njemu sjedi mladič smio ... U zabili tihe rieke pase Svoje tihe duše sanak mio, Da 011 svietu lažnu neoda se.
Taj inladenac ja ti, djevo, biah — Malen čunčič — to je srce moje — Modra rieka — žarka ljubav tnoja.
Javno ljubit jer te ja nesmijah, U zabiti gojah čuti svoje — Himbe sviela svedj se dosad bojah.
J K.
Tajna inoc.
Ti me ljubiš! — Poda mila Neka vlada tajna moč! Stogodj ona bude hlila U čas sretan če Ti doč.
Radost, žalost nek dohodi, Sve če srečom tebi cvast'; Jer obnje srcn godi Bol Ijnbavi ko i slast.
Miloslin.
i |l O m P II i C P.
Milivoj Robertu.
Mladtl što je imat Urasnu vojuU I nju vazdn milovat i IjubiT; Ljubki posmjeh njem za uzda]& I ljubavi uživat se njenE; Vjernost to je meni bratska o d TeB' Ona stalna jedino mi blagO: — Jer izgubljen bez nje sladki miR!
Милпвој.
— — f
Делчики нригодом вјепчАНБа,
Дао Бог! — па блло тп добро ; Еден нек тп љубав, чиста створи, Љуби војиа сбога кано мајку; Чо TIITV си сву дјсцу узгоји, Јер то чека тсоја домовииа. — Крал. иак вишљи, кои иебои влада, Ои чо чуват псбјесто то млада.
Милпвој.
Зашто пијем?
Мшробијотпчна цртица Н. Сгокана.
Кад у јутро кој год прпјан
K менн дође,
Одмах внди да саа пијан.
Данак ирође,
Ја у крчму журно лухаи,
Да сс китим,
Да рујано виице гу1ам, Док дохптим
Оно стање рајско сретно, Када ми је
Сво иа свпету том нЈспретно, ЈПто не иије. A кад зоре сјај заруди, Мамура ме
K најбољему опет будн Лиеку за ме.
Тада. да сп ђор ушшчнм,
Опет пијем,
Те клин мали с пуво већим Тад избијем. То ннкада браћо ашла Не престаје.
Знатс л' вјсчног тога пила
Улрок шта јо ?
Да fca,i једнои смрт нареди :
„Умри сада!"
Тој одвратим заповјсди :
„Неимам када!"
Одговор прјаног пјеслика.
(из Лесиига.)
Њеки пјесник, јурае пијан, Свеђ још виио у се лпје, Светујо га добар прпјан: „Непиј' Burne, дости Ти је!*
Приправан под стол отити Пјесиин рече: Ој лудости! II p е в и ш е се може пити, Никад ну не пијеи дости!
Н. Ст o к a н.
C li о м е н п u,е-
Т a ш т o j П p a в o j л и.
Прааи бу ти илави i-расни Румеи лииа твога јасви; Ani шпдт' је лиепост сама Влада ако мед' женама, Она мора е^ск с кр.чеиостју И благостју бит' спојена. — Љубав, Прапко, жпрки пламен Ов' ти даје лист и споаен. —
миј. , . .
M a p и j и з a y a д a p j e.
Мно нам je дарак сваки, Ако нам га вриатељска Ру:;а у вјечну свомеп даје; II вјеруј ми, да три слатки Јест лисшти увјск на те Ој, Маријо, рано моје!
Мпл . . . .
Мимоци души на раз1авку.
Мушшм ср-гем ја се дјелпм, Искрени тн велнм „с Богом," Мучшш срцем и проболним, Јер растанак врло боли. Циелу своју бол прптиспем Ево у ов' биели листпћ, Да и ја бар допринесем У споменик твој, кој цвјетић, Широм клд их све разгледнеш Овим мене да с' споиенеш!
Мил , . .
LIEP0ZNANSTV0.
Prlčlca o Illjami » dievina groba.
„Glasovi slavca mili U grob ne pridonč; Cvetice na mogili Prijateljstva venč.
Strlinov „Grob."
Kao što je Ijubovniku milo pisamce od ljubljene osobe; a prijatelju draga uspomena od vjerna prijatelja, tako je svim nam milo i drago mjestance, gdjeno počivaju ostanci onih, koje u životu Iju-bismo, te rado pohadjamo takova mjesta, akoprem samo zemaljski i ništavni dio njihova bivstva tamo počiva. Ista naravna naša čud nas nuka, da štujemo i častimo grobove pokojnikah, pače da imamo prama njim sveto njeko strahopočitanje, koje se osobito kod našega

prostodušnoga naroda opažava. Naš čovjek nebi oskvrnio groba nt za liek. te kada po grobju ide, dobro pazi, da neslane na koji grob, da nepogazi koj grobni cvjetič, a osobito da neporuši koji — križ; da pako s groba što odnese, Bože sačuvaj, pa da baš samo zlato i i biser kamenje pred njim leži; nu to valja samo o nepokvarenih; ima bo dakako i zlih ljudih, koji nikakve svetinje nepoznaju niti neštuju.
Ufain se, da eu čitateljem „Torbičinim" ugoditi, ako itn pripo-vjedim kratku pričicu o liljanu sa groba nevine njeke prerano umrv-še djevice.
Bio krasan lipanjski večer godine 185*, po grobju grada K* šeče se liep njeki gospodski odjeven mladič, pregledavajuč turobnim njekim čuvstvom razblažen mriogobrojne i raznolike grobovne nadpise. — Njeki grob blizu velikog križa pade mu osobito u oči: bijaše bo jošte svjež, te naokolo zelenimi grančicami ogradjen i izkičen. — Iz groba rastjaše upravo najljepšem cvietu razvijen snie-žen Iiljan! — Mladič pogleda znaličan na nadpis željeznoga križa, koj premda kratak zadržavaše u sebi mnogo, — da sve! govoraše bo svakomu mimoidučem priprostimi riečmi: „Ovdje počiva u blagom miru jedinica naša, nezaboravna Mimica naša! Prvu nam tugu, koje nikada zaboraviti nečemo , nanese, što nam prerano umre: u 18. svojoj godinici! Spomenik ovaj staviše joj razcviljeni roditelji i neutješivi zaručnik !*
„Jedino djetešce, djevica od 18 godinah, zaručnica, slomljena ružica ! Slika sniežnoga liljana, koi joj na grobu cvate i koga če takodjer doskora vjetrič oskvrniti," mrmljaše mladič u sebi, posegne ponješto drhtjučom rukom za razcvatenim liljanom i odtrgne ga br-zo, govoreči: „Neče tebe, krasni liljanu, nesmiljeni vjetrič oskvrniti; ti češ mi ostati uspomertom na ubogu tvoju sestricu, koja u hlad-nom grobu gnjije i koje doduše nikada poznavao nišam, ali mi ipak tužni njezin udes srce gorko razcvili."
Mladič ostavi ovo smrti posvečeno mjesto, a grob djevičin, iišen svoga uresa, ostade još samotniji. — Izišavšega iz grobja raz-blaživaše miomirisni vazduh , a krasna okolica, koja se pred njim prostiraše, ugadjaše mu oku; misli mu se zabavljahu promatranjem ništetnosti ljudskega života; liljan u ruci njegovoj spominjaše ga na smrt nevine djevice i mladjahne zaručnice. Laganim korakom uputi se prama gradu, ali mu srcu mu stade silnije kucati, a sviest mu se uznemiri, kao da je kakav zločin počinio.
Stade se ponješto uplašen svestrano izpitivati, ali nuto čude, pričinu mu se, kao da mu liljan u rukuh gori: „Joj meni!" viknu
još silnije uplašen, loga nebib smio učiniti! — lišio sara mrtvu djevicu jedinoga zemaljskoga uresa, koi joj jošte preostade, — lišio sam ju ovoga liljana, koga joj vjerna njeka i ljubeča ruka zasadi i velikom brižljivostju njegovaše. — Liljan ovi nosi na sebi biljeg smrti, kojoj takodjer pripada; a ja joj ga okrutnom rukom oteh. Ali sada se ve»S kasno kajati, jer nebi više koristilo, da ga natrag nosim , buduč je slomljen , — nu možebiti če jošte ostavši struk koji pupoljak proizvesti, ta ovoga bi i onako oštri vjetar doskora poharao, a ja ču ga njegovati, dok mi bude moguče."
Tako govoraše mladič sam sobom i umiri se. Došav kuči stavi liljan a čašu svježe vode, a času stavi na prozor prama ulici. — Bio je jedan časak miran, ali čim leže u krevet, eto mu liljana pred oči; sviest i nježna njegova čud nemogahu mu oprostiti, što je taj grabež počinio. Mašta mu se silno razgrije; predstavi si si-romah, da bi blieda dieva u mrtvačkom rubu mogla oko polak noči iz svog groba ustati i doči po ugrabljeni dar, koga joj goruča ljubav posveti.
Nije niti sam znao, da li sniva ili bdije; nu pričini mu se ipak valjada u polusnu, da njeka osoba u bielini, sa svjetlom u ruci, prama njegovu prozoru stupa i vidjeo je, gdjeno uzima krasan liljan iz čaše i na to izniknu.
Sutradan očuti se njekako tromim i ulrudjenim; sjeti se na nočašnju utvaru i stane joj se smijati. Skoči s kreveta i pogleda najprije na prozor, ali tko da opiše, kako so jadan prepao, vidivši «{a je prozor zatvoren, a liljana iz čaše nestalo!
Bijaše čvrsto osvjedočen, da je mrtva djevica glavom odnela svoj liljan. Grabež, koga počini na njenom grobu nedade mu niti časak mirovati. Od silna straha popade ga ljuta vručica , koja mu isti život u pogibelj baci; nu po brižnoj njegi svojih ukučanah bude sretno izbavljen iz raljah ljute smrti. Doduše se kasnije razjasni ciela utvara, koja ga tako silno preplaši: susjeda njeka prode kasno u večer kraj njegova prozora i hoteča ga dražiti, izvadi iz čaše liljan i odnese ga; nu on si dobro zapainti cieli taj dogadjaj i zakune se poštenjem svojim , da neče nikad više niti dirnuti u ono, što smrti pripada.
Takov san morao bi mučiti sve one, koji se neboje oskvrnivati grobove pokojnikah. — Requiescant in pace svi, koji su boj ovoga života podneli i prošli sretno kroz prelaz, koj niti nas mimoiči neče.
Vami čitatelji mladi od mene pričica, a meni od Boga liepa srečica.
P' Зи&
Vlastelinshi pisar.
Nap is a Miroslav Krainarič.
I.
Prvi pogled oka tvoga, Zatravi mi srce moje, Mir i pokoj ti razori, Robom si me učinila.
Preii nami se stere liepa ravnica razredjena u skladnoredne jablani ograničene četverokute, koji kako se čini svojimi plodonos-nimi črnimi zernljišti očekuju jedva, da ib čovjek obradi; velika navala plugovab i gospodarskih zaprcgah gospoštinska je tlaka, kojom se obdjelavaju polja bogatoga vlastelina Dar o vi ča. Krika i vika kočijaša i gospoštinskih pandurah odjekuje obližnjim gajem , koj se kraj obale tiha romon-potočiča proteže.
Tamo dalje pod stoljetnim dubom stoji u Ijetnom odjelu obučen mladič. Bijaše srednjega stasa, te suncem ogoriela lica, črnih kosah i očijuh te malih brkovah. Taj mladič bijaše bezdvojbeno reditelj posla, jer sada zvaše ovoga sad onoga, te nješte kao da zapovieda, dočim jedan stari opunih siedih brkovah pandur gore i dolje kraj težakah hodaše, redeči i izvršujuči zapoviedi grofova pisara. Službu vlastelinskoga pisara obavljao je taj mladič, dostojanstvom malena, ali od seljakah veoma poštovana osoba.
Sunce več zapada. Traci bivaju sve to duži. Cestom koja gra-niči s poljami, teku kola vožena trudnimi konji i volovi. Konj pisa-rev grebe po zemlji ogledajuč se na krovove koje je izmedju visokih jablanah jedva mogao vidjeti.
Zatim vidjeti je u maloj daljini prah, gdje se poput magle pod oblake vije, te kada se sve više i više približavaše, ugleda se liepa četveroprežna kočija grofa Daroviča, iz koje dvie djevojke zna-tiželjno motre natrkivanje seljakah, jedna bijaše diete kostanjastih uvijanih kosah i finoga nosiča, druga pako djevica u najliepšem cvietu, vitka kao jela u gori; plave joj kose prhaše poput lahka nojeva perca, a plave oči kriesile su se prijazno kano dvie zviezdice ljetne noči.
Naš pisar zadubio se toli jako, da je, pošto su bila več kola prošla, još vaviek u snu bio, i krasnu si sliku predstavljao. A kada mu Miško, stari pandur, konja dovede, opazi ga posije dugoga pro-mišljavanja i sjedne mučeč na sedlo. Miško pako čudeč se svomu mledomu gospodinu, kako ga zvaše, i stane misliti, šta je uzrokom njegovu čutenju; ali se nedomisli.
Grad grofa Bogovoja Daroviča sazidan na dva kata ležaše na podnožju strmih gorah hrvatskoga Zagorja. Prama iztoku protezala se velika ravnica svojimi livadami i poljanami, a po gorah vijahu se lugovi. Kada je taj grad sazidan, to se pravo neznadjaše; nu toliko se govorilo, da je iz sedamnaestoga stolječa. Koliko je pako več prepatio od barbarskoga napadanja Turakah i inih dušmanah, o tom govorahu priče, koje se iz ustih u usta prelievahu. U prvom katu bijaše tako zvani „gospodski stan" i ložnice grofove. Na starinskih prozoril) visjahu svileni i dragocieno izkičeni zastori. Nad krovom dizao se je mali zvonik, koj je njekada služio, da zove hrabre vitezove u boj; mi sada navieščivao je samo pozdravljenje, i kadkaria zvao pobožni puk u gradsku kapelicu da se Svevišnjemu pomoli. — Akoprern je uppomene na bojna vremena još uviek živila, ipak bijaše sada ovdje slika velikoga miroljublja Okolo na livadah pasase liepo blago, uz milozvučnu svirku i pjestnicu pastira.
Danas je dan nedielje; u gradu je sve živo. Služinčad hoda amo tamo. U dvorištu je konjušnik, prieleči kočijašem, da, ako neidu brže čistiti konjušnice, da če kazati gospodinu; jer se gospoda svaki čas nadaju se novoga gosta. Služkinje preskakivahu skaline gore i dolje punimi zdjelami i pecivom. Grof pregledavao je sam svoje mu-njobrze konje. Bijaše muž oko 50 ili 60 godinah, krasan, te pravi sin hrvatske majke — domovine. Najprije bijaše vojnikom, a posije odrekav se toga stališa ode na svoje liepo dobro koje mu je izmedju svih inih največina radi liepa položaja omililo i zato, što je ovdje svjetlo sunca ugledao.
(Dalje če sliediti.)
NARODNO BLAGO.
Iilepa Rieklnjlca.
(Nar. pieema iz labinske okolice.)
Pokle snse Beneci zidali Ni takova jadra sprojadrilo, Ko s'pod Rike s'pod biloga grada.
V njim se vozi Rekinjica mlada Rekinjici bratac i sestrice. Jadra en njim zlatom rikamana
A konopi' se od bile svile. To začuje kralju, mlado dite Tak govori mile majke svoje: ') Da bi mi ju majko, obljubiti la bim joj dal pol kraljestva moga Ja biu joj dal krunu z'glave moje. Ovako mu odgovara insjka: Nedaj sinko pol kraljestva tvojga, Nedaj sinko krune 'z glave tvoje, Neg učini jednu večericu
I zazovi mladu Rekinjicu; Mornarom daj vina i rakije Rekinjica vina malvasije. Molnari su za stolom zaspali A samo ni Rekinjica mlada. Kralj ju prime za desnu ručicu, Pak ju pelje v devetu kam aru On ju ljubi tri dni i tri noči Obljubljena, pak je ostavljena.
Zapisal A. D. B—o, Osoranin.
Jfarodne pjesme.
(Sabrao L. M.)
Asan-agu nešto dozivalo, Bjela vila s visokih planinah: „Asan-aga! pokise ti perje." „Neka kisne, da bi pokisnulo! Nije meni do mojega perja, Meni drugi odvede divojku ; Da j' daleko nebih ni žalio, Van Alija najprvi komšija, I još mene u diverstvo zove. Kako ču joj diver biti dragoj? Kako dragu za ruku voditi ? — Asan-agu majka svitovala: „Asan-aga moje dite drago! Kad ti budeš na sladkom šerbetu, Nenazdravljaj kumu ni diveru, Ni Aliji mladu djuvegiji, Van divojci lipoj u budžaku, U budžaku pod puli-duvakom *) „„Zdrav' divojko, sudjena mi bila! Jal divojkom, jali udovicom, Jal ako češ mladom puštenicom.""
II.
Ja neadih jelu na kamenu Kad je kisa, sve je jela viša, Kad je sunce, jela zelenija, Kad je vitar, jeli djul razvija.
') Ceniti v rojesto dativa.
Onaka je u inene divojka: Kad je ljubim, sve je ruinenija. Kad je karam, sve je veselija, Lipa mi je radostna je na me, Draga mi je, dražja od sestrice, Da ja inajka hoče da da za me. Draža bi mi i od majke bila.
III.
Smilje brala kitjena divojka, I beruči i u goru zadje. Kad u gori, razbojište nadje, Na razboju ranjena junaka. Na junaku zelena dolama, Na dolami dva svilena džepa, U jednom je prsten i jabuka, A u drugem svilena marama: „Tebi, draga, prsten i jabuka, A meni če svilena marama, S njome hoču rane zavijati, Da bi od šta, nebih ni žalio, Več od jedno zuba divojačkog, To je rana od devet pedaljah." Jedva se je junak izličio, I tizeo tu Ijepu djevojku, I s njome je porod izrodio, Dvije kčeri i četiri sina.
*) Kad se Turčin ženi, i kad u kuču dovedu djevojku, svi st vesele, a dje-vojka dreždi u kutu, pokrivena puli-duvakom.
Prijateljski listov!, Zagreb. Mužki sbor narodnoga glasbenoga zavoda poklonio onih je dannh vrlomu vodji i učitelju glasbe na ovdješnjem kr. učileljskom p ipravništvu u znak svoga iskrenoga štovanja i velike zahvale g. Vatroslavu Li chtn egg eru. srebrnu taktirnicu urezunim uadpisom. Tako je pravo; nek se slavi, tko je slave vriedan!
—	Kad smo več ponješto javili o svakom pojedinom zagrebačkom zavodu, preostaje nam još naše učiteljsko pripravništvo, koje se letos glede prijašnjih vremenah znatno podiglo. Ravnatelj g. Fr Klaič, kao i ostali učitelji brine se za napredak toga zavoda, što je tim vrlije, čim opažamo danda-nas, da sve na boljak ide. Slavni g StiepanNovotny predaje u obiuh tečajih vjeroznanstvo i nauk o odhranjivanju, g. V. Lichtnegger glasbil, g. F. Stark risanje a ostale predmete, spadajuče u taj zavod g. Ljud. Modec, namjestnik holestnoga učitelja g. Partaša. Pripravnikah imade 85, od kojih je večina msrlji-voga nastojanja, da če jednoč točno izpunivati učiteljske dužnosti svoje.
—	čtijemo, da če početkom drngoga tečaja g. Mir osi, Matkovič početi
predavati brzopis za dijake svnkog zavoda. Tkogod pozna veliku'korist, koju si može pribaviti marljivim učenjem stenografije, rado če sigurno stupiti u taj podhvat, komu mi najbolji uspjeh srdačno želimo, a mladeži napomennto predavanje g. Malkoviča najtopljije preporučamo, a lo tim više, što je visoko kr. namjestničko vieče dozvolilo napomenutomu g. brzopiscu na temelju njegovog u toj znanosti dokazanoga podpunoga usposobljenja od 16. prosinca 18G3. br. 13970, da može na višjih zagrebačkih zavodih predavati taj u našoj domovini žalibože tako mulo razprostranjen predmet.
Zagreb. Ovdješnja sjemeništna mladež pokazala je nedavno , da unije ljubiti i častiti, koj je ljubavi i časti vriedan; napose pako da umje poglavaroin влојш zahvalnost izkazati. IVadošlo prcdvečerje Tominja, a njime takodjer pred-večerje obljubljenega ravnatelja g. Tome Gajdeka kan. zag. U sjemeništnih zidinali sve živo kao niltad prije, dvorana sjajno razsvjetljena i izkičena slikami slavnih Jugoslavjanah i trobojnim zastavicami, u dvorani gusle ječe, — pitomci sjemeništa spremaju sjajnu zabavu obljubljenomu svomu glavaru. Za večernjeg blagovanja bijaše u biagovaonici po njekom pitomcu vrlo umjetno naredjeni pro-zrak razsvjetljen, a ravnatelj, došavši k večeri kratkom pjesmicom i trokratnirn „Živio" pozdravljen. Posije večere zsče pjevačko-glasbena zabava ili koncert, koju dovoljan broj duhovne, a i njekoliko svjetovne gospode pohodom svojim udostoji, premda pitomci nikoga nepozivaše. Koncert izpao je čisto dobro, osobito se dopalo : „Selško kolo po Kochu" izvedeno po šestorici guslacah i „Narodno Quodlibet" izpjevan po ukupnom pjevačkom sboru od 16 glasovab, oba ova komada bijahu izazvana, a ostali živahnim pleskom nadareni. Pjevalo se još: Pjesma u slavu svečara," „Strunam," i „Moja ladja;" a sviralo: „Uvod," „Ilirsko kolo" i „Ouodlibet." Manjkale sujoš deklamacije, te bi zabava posve sa-vršena bila, nu što nebje sada, bit če, več bo se govorka nješto o deklumator-no-pjevačko-glasbenoj zabavi prigodom slavnoga goda Nj. preuzoritosti g. sto-žernika. Ta djetinja harnost izmami nježnomu srcu preč. ravnatelja radostnice suze i s njimi u oku zahvali se posije koncerta sinovom svojim kratkim, ali jez-grovitim, upravo iz dna mladjanih djetinjom ljubavju prepunenih srdacrh proizti-čučim „Živio!" iz dvorane odpračen. Drugi dan u jutro nručiše mu odaslanici krasni srebrni pokal, koji mu harna mladež za uspomenu kupi.
To je bilo na Tominje, a na dan sv. Stjepana prvomučenika predadu bo-goslovci I. god. ljubeznomu svomu starini i svečaru dr. Stjepanu Konštancu koi se več preko 20 godinah skoro, uzpinje na kathedru, s kaje sipa znanje tarožitnostih i jezika hevrejskoga u znak ljubavi i zahvalnosti malenu srebrn u sčašicu. Vriedni starina zahvali se puduljiin poučnim govorom. Tako je: nek se časti, tko je časti vriedan.	M. pl. Z.
Zagreb. Oj Bože, koli je čudan ovaj sviet! Koli je nestalna ljudska čud Komu danas gromoviti „živio" klicu, za tri dana klicati če mu „propao!" Koga danas slave i štuju za tri dana če ga ružiti i grditi! Koga danas svimi silami podpomažu, za tri dana ostavit če ga jadna bez pomoči! — Takovo me mudro-vanje spopade, kadno draga „Torbice" ono „Oznanilo in prošnjo" tvoga u-redničtva, što više — onu opomenu — čitah. Nevierovah skoro samu sebi [stoga uzmi pa čitaj drugi, tretji put, ali što ču si, sve mi ipak kaže, da bi mogla biti žalostna istina na što ja niti nepomislih: da naime mladjana inoja brača malakšu n ljubavi prama rodu i narodnosti!? — Sto rekoh, bračo: — oprostite mi, popravit ču: nije pomanjkanje Vašega domoljubja krivo, što nam kani propasti je-dioo glasilo djačko, — što nam kani povehnuti istom pronikli cvjetak, — što nam
kani prestati — „Torbica;" več je tomu kriva - ufam se da ču pogoditi — klet« nesloga — ta nesretna bolest slavjanska! Oj neslogo, neslogo nikad te nebilo, jer nam jadna sve pokvari! — U prvih svojih brojevih dobila si mila „Torbice" čitavo čislo srdačnih pozdravah i dobrodošlicah iz svih skoro jugoslavskih vi-iinskih dvorovah, ali ipak morade več u drugom broju nješto natucivati o nespo-raaumljenju i uvriedah; u prvih brojevih prošloga tečaja doniela si liepih dopisah iz hrvatskih stranah , a u pivom broju Ijetošnjfg tečaja niti — jed nog jeditog. Brača hnatska! je li inoguče, da kroz ciele praznike neimadoste prigode, da „Torbici" prijateljski kakav listič uzpišete? Nevjerujem. —Nu sve bi lo jošte čo-vjek mimoišao, ali ona javna opomena, ili bolje rekuč povod loj opomeni, mora da vrlo neugodno dira svako rodoljubivo srce, „Nemojte sladka brrčo!" jedina je rieč, koju vam kazati mogu. Oj neslogo , ti nam sve pokvari! — Istina je, što njeki vele: „Stoču s „Torbicom", kod neima vrstnih članakah u njoj?" neima doduše sada čestitih i savršenih; ali kažider mi, nečudiš li se veličanstvenu hrastu u šumi? pa šta misliš, da je umah u svoin začetku takav bio? jok vala brate, bio je najprije neznatan žir, koj je u zemlji sagnjio, te iz njega proiztekao toli divan hrast. Eto tako ti je i s „Torbicom", koja kani učiniti, da ono pero, koje ju sada lošijimi članci podupire, uzmogne jednoč sa svojih vrstnih članakah biti slavskomu rodu na čast i korist. To joj je zadača, a prama tomu i geslo: „Zrno do zrna pogača, kamen do kamena palača."
To budi u tvoju obranu mila „Torbice". Stupaj samo hrabro naprej! — Pohadjaj sve vilinske dvorove po Jugoslaviji i pozdravi mi braču! — S Bogom'
B-Č-.
Koprivnica. G. — tOdlomak iz prijateljskega pisma *). Prije njekoliko danah ostavih bolestnički krevet, koj kroz punih sedam tjedna u te ž koj pošalim čuvah, u to mi dodje u dobri čas tvoj mili list, koj me vrlo razveseli. Pišeš mi koječega, med ostalim pitaš me: „zašto da se neženim?" Brate bi se i nebi se! — Zenio bi se, da se nepotucam med tudjimi i jerbo ljubim, a nebi se: jer sam prvo premlad, istom 22. god. navršio, drugo, plača mi premala, da jedva sam
0	njoj živim, a treče: imam dve sestrice, kojim sain i otac i majka, pa bi rado prije njih obskrbljenje vidio. Pišeš mi, da se u Zagrebu učeua mladež narodnoj knjiži priljubila i da medjusobom izdaje časopis — kako mi reče— „Torbicu".
1	o je vrlo liepo! Ali čuj, kako se kod nas narodnost podupira: goji se toli hvaljena uzajemnost, misliš — slavjanska? ne žalibože! Kod nas nevalja onaj princip: „Gleichberechtigung alier Nationen," nego se veli: „Die deutsche Nalion Is t lialt die gebildeste, und ohne der deutschen Sprache, ist es unmoglich in einer Gesellschaft aufzutreten!" (sic). U naš grad doseliše se mjeseca rujna „kata-stralci," da u njem zimu prezime. Ovi indi ponajviše rodjeni Cesi, ulemeljiše u družtvu tobožnih njekih naših domorodacah oko polovice listopada njekakav „ka-sino." Ja na svu sreču bolestan, nebudem u to kolo upisan, a niti se home nebi dao upisati. Plača sc na nijesec 1 stot. Svrha tog* kasina je zabaviti se; s toga drže dvoje hrvatske novine „Glasonošu" i „Nar. Novine" i množinu njemačkib svakokih lažitorbab, a českomu časopisu neima niti traga ! Lokal loga druživa je u novosazidanoj Semerajevoj kuči na trgu sv. križa polag škole, gdje se takodjer
Taj odlomak priobčimo po dobroti njekog našeg prijana, koji nam ga izvadi iz dobivenog lista, da uvide hrvatski mladiči, kako se nz sav trud i /miku, ipak jošte simotamo okolo šopiri njemačka kultura v središtu hrvatskih stanovnikah.	Ured.
svakoga tjedna drži od log druživa piredjeni takozvani ,,Krancl". — Konverza-cija vodi se u toli omiljelom germanskem jeziku i jednom riečju sve ti je tude tako koncentrirano, da .-asvim na „frankfurtsku'' priliči. Nije li to brate, „šman-fau" za naš inače domorodni grad Koprivnico? Bolje bi bilo, da se oti naši domorodci slože, pa da otvorimo opet hram Thalije, koi nam od preklani zatvoien stoji, te nam kouitine i koulisse moljci toče. Ali jao i pomagaj! tko bi ih na to sklonio! Za sada Bog s tobom ! Drugi put više. —
Kraj Toševea. — Mnogi čitatelj „Torbičinu premišljavati če znatiželjno, gdje je taj Toševac? Al znati eljnost če se njegova umanjiti, kad mu kažern, gdje je i šta je! „Toševac" je sada imanje kraj svetoga Ivana u viastničtvu rodo-Ijubivoga vlastelina g- Davorina K—ča. Prije njekoliko godinah bijaše to imanje Ivana Jambrešiča vel. sudca žup zagrebačke , i prisjednika sudb. stola. Ovaj u ovoj okolici po imenu svakomu djetetu poznati muž, bijaše učena glava, ko što mu i stric Andr. Jambrešič — Isusovac — koj je mnogo djelah u lat. jeziku na-pisao, najznamenitije pako jest njegov veliki latinsko-hrvatski riečnik. Ivan J. do-duše nije napisao ništa, valjda zato jer se mnogo bavio izvršivanjem službe i gospodarstvom. Izza sebe ostavio je mnogo prekrasnih latinskih i njemačkih djelah dapače mnogo grčkih i francezluh, koja se još podpuna naleze u Toševcu. Sada-nji vlastnik koj je kao vatreni rodoljub i uman gospodar na široko poznat pod imenom: „dragoga Martina", haštinio je to dobro po nasljedstvu rodbinskom Prije se zvalo cielo pelo koje od toga imanja prama iztoku, zapadu i sjeveru leži „Toševec." Nu u novije doba osobito g. 1853, bi to ime sasvim uništeno, le nametnuto blizo ležečega sela koje se zove „Turkovčina." Od tada zadrži to ime samo imanje. — Sada sam Ti mili čitalelju dovoljno razjasnijo. Kao susjedu To-ševačkomu milije mi je to ime, jer po pravu to isto i moga zavičaja. A novota-renja bez pravoga temelja sadašnjih vremenah mi se nedopadaju. Konačno još dve tri rieči.
Sve nas oko Toševea , a znam da i rodoljubivu dušu, koja u njem prebiva dirnula gorko vjest u II. snopiču „Torbice" gdje se govori o sedmoškolcih. Kad sam tu vjesl u okrugu milih mi prijateljah čitao, poviknu svi: „To nije mo-guče, da to u „Torbici" sloji!" „Pogledajte, „Torbica" nelaže," rekoh jim i svaki uvjeri se o istinitosti. Sve nas obuze duboko žalost i mi se razidjosmo. — Na raz-Stanku utješi nas jedan prijatelj, veleč: Nije tako sva rnladež hrvatska, medju pšenicom imade uviek i kukolja.
Bedenica. — /j. у. t. — Radost obuze mi srce, primiv u rnku ovogo-dišnju „Torbicu". Doista . tko iole zrielo misliti znade , mora pripoznati, da je „Torbica" za hrvatsku i slovensku mladež od velike koristi. Koli liepa radnja mladih rodoljubah dvajuh srodnih narodah, kad se bratinski jedan drugomu odzivajo, te složno rade окб natibraženja i bistrenja uma. Ali na koliko sam iz prijateljskih pisarnah iz Zagreba razabroti mogao, hrvatska, osobito Zagrebačka mladež malo haje za „Torbicu", Valjda zato što nije „Torbica" čisto hrvatski list? Ta eno lani školske godine izlazio je „Rodoljub"; pa zar su ga djaci podpoma-gali? To nas najbolje uči, što „Rodoljub" več neizlazi uz svu dobru zelju izda-valelja. Sto če iz nas biti, ako ostanemo takovi, doista ne što se naši otci na-daju. Al nada koja mnogoga čovjeka tješi, tješi i mene. Uhvam se, da če mnogi moji njekadašnji sudrugovi bolje progledali. —-
Kod nas je narod Ijetošnjim prirodom obilno nadaren, žito obrodilo je obilno, a vino na toliko, da starci od 80 godinah tako obilna branja doživeli nisu, ko što je ljetošnje bilo. S toga isliedi, da ee kod nas ljelos mnogo mladicah ženi;
jer kod našega naroda valja: „bez vina i zelja, neima veselja." Imade jih koj
bi se ženili več prije 8 i 9 godinah. da nisu bile „žedne i gladne godine."
Takodjer se svojski radi oko naobražejna prostega naroda, najbolji dokaz jest lomu, šlo se na mnogih nijestah dižu nove školske zgrade za občnvanje mladeži. —	.
Žalostno novico naznanjamo jugoslovanskej mladosti, da je naš tovarš, osmošolec v Zagrebu France Kosmač, 31. januara v 19. letu naglo vmrl. Bil je iz Cerknega na Goriškem, marljiv in nadepolen v poeziji pod imenom Cerkljanski. Bodi mu žemljica lahka in večna luč naj mu sveti!
Жа grobu
svojega pobratima
vmrvšega 31. januarja v Zagrebu.
Spoznavša se sva vernost si prisegla, Da brata čeva biti si na sveti, Za našo mater Slavo zmir živeti, Dok ne bi na naj' groba noč se vlegla.
In res, če tudi vedno temna megla Nebo je nama krila v zimi in leti, Ostala zvesta v zvezi sva presviti Odkar sva bratovski v rokč si segla.
Al naglo zdaj, predragi brate, te zadela Je z britko koso kruta žena bela; Te v hladno jamo skrila je trolinoba.
Tu z solzami polivam konce tvčga groba, Žalujem in zdihujem: „France brate!" Naj Večni vzčrne te ni"d svoje sv; le.
M. Trnotte.
I m i e i n I e e.
Njeki seljak običavao je uviek dan prije izpovedji svoju su-prugu iztuči. Upitan od prijateljah, zašto to čini ? Odgovori: Ja sam vrlo nedosietljiv, te se nemogu nikada dobro za izpovjed pripraviti; a ovako kada ju (suprugu) izbijem, kazu je mi ona sve griebe redom.
—	Jednohi se svadjahu dva književnika. „Vaša djela nalaze se u Vašoj knjižnici, a drugoj nijednoj," reče prvi. A vaša knjižnica u Vaših djelih", odgovori mu drugi.
—	(Hindostanska pričica.) Nje-ki siromašni crnac, kojega smrt od zločeste žene i siromaštva oslobodi, dodje pred rajska vrata Brahme. „Jesi li bio pod Dabaom" (neka očiščenja,) upita ga Brahina. „Nišam , ali sam bio oženjen.1- Dakle unidji u moj raj, ti si se na svetu dosta namučio. — Malo zatim dodje i drugi. „Je si li bio pod Dabaom ?" upita i njega Brahma. „Nišam ; ali sam bio dvaput oženjen." „Nosi se, moj raj nije za ludjake stvoren," odgovori mu Brahma.	M. Krmrč.
Listnica.
(Slot.) G. Zald : V tem zvezku nam je prostora zmanjkalo. — G. J. Ž. V.: Лко se malo seintrtje opili, dobro bode. Potrpite tedaj do prihodnjič. — G. x = B.: Časoma pridejo tudi Vaša delca na vrsto. — G. Lovor.: Dobili, ali prepozno za zdaj. — G. Belokr.: Priobčili bodeino po okolnostih potrebnega prostora. — G. Seloljubu: Skusili bodemo porabiti. — Gospodični Badoslavi: Vsacej pesmici, ki poteče iz Vaših ročic, ali ktere druge domoljubke, odmeriti hočemo prav rado vselej prvo mestice. Tedaj le hrabro naprej! — G. D. v. Lj.: Le pogostoma kaj. — G. A. S.: Prepozno; obljubljeno bode nam všeč. — G. F. P. v. Lj. Pričakujemo kmali prav dobre hrv. slovnice; z veseljem vstrežemo takrat Vašej domoljubnej želji.
(Hrt.) G. Bč.: Čudite se, zašto tako malo prostora odmerivatno hrvatskim spisom, ali da Vam kažemo imenik hrvatskih predbrojnikah , sigurno bi uvidili zašto? Spisi Vaši su nam svi vrlo dragi. „SI. T." nain se osobito dopada. Živili! — G. T—b.: Sve Vaše nadje mjesta u „Torbici". — G. K. O.: Nastavek i svršetak „p. cr." budučiput. — G. Br. na B.: Ostalo se porabi. Obečano bit če nam drago.
Popravek. Pri pesmici „Dr 11 ž niča" na strani 102 izostal je slučajno podpis: Gomilšak Višečki, kterega naj s to opombico tukaj namestimo.
JKff" IV. zvezek „ Torbice" pride, ako se dozdaj še nepovoljne okolnosti kaj k dobremu spremene, prve dni marca na svetlo.
Natisnila narodna tiskarnica dra. Ljudevita Gaja v Zagrebu.