Leto XXV. Poštnina plačana v gotovini. Lendava, 21. augusta 1938 _ 34 SIOVENSKE KRAJINE NOVINE Vredništvo v Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov, Krajina. Letna naročnina v državi 30 Din., mesečno 2'50 Din., v inozemstvi 72 Din., mesečno 6 Din. z M. Listom letno 100 Din. Na sküpni naslov pri širitelaj v državi je letna naročnina 24 Din., mesečna 2 Din. — Plačati se mora naprej. Štev. Položnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. — Cena oglasov: Cela stran 800 Din., pol stran 400 Din, i tak niže Poslano i med tekstom vsaka reč 2 D., mali oglasi do 10 reči 5 Din., viševsaka reč 1:60 Din. Govor g. dr. Korošec Antona na tabori kmečke zveze na Brezjah. Dragi kmetje i kmetice! Dovolite mi, da kak boter ravno blagoslovlene zastave kmečke zveve spregovorim par reči. Nišče pa ne sme pričaküvati, da bom gučao od dnevne politike, to pa zato, ar je kmečka zveza nepolitična stanovska organizacija i se v njenom okviri ne moremo baviti z dnevnimi političnimi i strankarskimi stvarnih S tem, da kmečka zveza ne dala svoje lepe zastave samo razviti, nego jo dala tüdiblago-gosloviti, je zadosta jasno pokazala, v kakšem razmerji šče biti i živeti do Boga i do svoje Cerkve. Mi njej samo častitamo, da je kuražno stopila na pot svojih dedekov i pradedekov. Kmečka zveza tüdi nikdar ne bo pozabila na svoje svete dužnosti do Slovenske zemle i Slovenske domovine. V kmečkih hižah se je vsikdar slovensko molilo, slovensko prepevalo, slovensko gučalo. Slovenski kmečki dom nam je ohrano slovensko reč. W naših mestih i trgih je bilo vsikdar zadosta veternjakov, ki so se ali iz koristolübja ali iz pomenkanja jakostne odpor-nosti obešali na šinjek močnej-šim narodom. Ti, slovenski kmet, si stao vsikdar tiho i ponosno na braniki Slovenske reči, pri Tvojem , domi so se odbili vsi valovi močnejših narodov. Tebi, slovenski kmečki dom, se mamo dnes zahvaliti, da nesmo že davno izginoli v tüjih valovih i da smo ohranili slovensko reč. Od časa, kak je slovenski kmet prišeo v svojo narodno državo kraljevino Jugoslavijo, vsikdar je bio neomajno veren svojoj narodnoj državi, svojoj narodnoj dinastiji i svojemi krali. Pred leti se je vršila proti slovenskomi kmeti zloglasna šenčurska pravda. Od strankarske strasti zaslepleni protivniki so šteli omajati vero v narodno i domolübno prepričanje našega kmeta. Dnes njihovomi ogrizavanji nišče na sveti več ne verje. Vidite, tej slovenski kmečki mučeniki,tej od trplenja po sodnih dvoranah i zaporih izmučeni slovenski kmetje, oni stojijo dnes tü med nami pod ponosno vihrajočimi jugoslovanskimi zastavami, v dokaz vsemi sveti, da niti ogrizavanja,niti zapiranje, niti zapori neso omajali njihovoga narodnoga i domolüb noga prepričanja. Drano lehko trdimo, če je v vrstah slovenskoga kmeta je še značaj doma. Bog ne daj, da bi prišlo do vojske! Modra roka našega prelüblenoga kneza namestnika Pavla, dela z vsemi napori za mir z vsemi našimi sosedi. Ali, če bi trbelo braniti našo domovino, te bodo kmetski fantovski odseki zagvüšno najbolši frontovski odseki i slovenski kmetje dika jugoslovenske vojske. Dnes, kda tak sijajno i veličastno i z velikov vdeležbov iz vseh krajov i kotov slavite svoj kmetski den, mislim, da moram obesiti na velki zvon edno prelepo lastnost slovenskega kmeta, to je njegovo pismenost, to je njegova kultura. Naša lübezen do napredka i šole nam je rodila dejstvo, da nemamo med kmeti lüdi, ki ne bi znali pisati, da zna vsakši med kmeti čteti. Zato mamo v vsakoj Slovenskoj drüžini bar eden list, a drüžin mamo v dravskoj banovini 235 000. V vsakoj kmečkoj hiši mamo bar malo knižnico, v vsakoj {občini povprečno bar po pet različnih, ne-političnih, kulturnih i narodnih drüštev. Mi nosimo vse prave znake kulturnih i narodnih lüdi. Dobro je, da ma kmečki stan v dravskoj banovini teliko kulture. Njemi je jako potrebna, ar so njegovi problemi jako težki. Tričetrtine slovenskih kmečkih gospodarstev ma samo do 10 ha zemle. I zato sija pred nami Problem, kak na malih kmečkih posestvih, prehranjüvati velike drüžine. Tü se bo morala uveljavi biološka opravičenost našega zadrüšništva, ki je zdaj znova likvidno i vűpamo, v lepom normalnom razmahi. Zadnja leta se je za kmeta znova bar nekaj včinolo. Znižala so se davčna bremena, začnola se je jako težka i zamotana lik-vidacija kmečkih dugov, vposta-vila likvidnost samoupravni kmečkih peneznih zavodov i naše zadružne zveze. Kmeti se je dao novi zakon o gospodarskih zadrgah i edna ustanova izredne važnosti — to je vpelava kmetskih' zbornic, ki bodo, če se bodo dobro vodile, bodoče voditele za interese kmetskoga stana. Velkoga pomena za kmeta je tüdi nova šesüetka za javna dela i državno obrambo v iznosi štirih miljard. Vse puno kmečkih pitanj stoji pred dverami kmečkoga stana, ki se bodo morala rešiti. Vlada je vsikdar pripravlena, da včini tüdi proti kmeti svojo dužnost. Zdaj pa mislim, da ne smem več gučati, da drügim ne vzemem ne časa ne tvarine. Samo nekaj naj Vam še povem. Bo kratko, vendar važno, če vas držáva letos ali drügo leto pozove na volitve, potem se spomnite tistih lüdi, ki so vas tlačiti v temne zapore, ki so vam šteli odvzeti narodno i domolübno čast, spomnite se onih lüdi, ki so vsikdar stali verno v vašoj sredini i po svojih skromnih močeh delali za vaš napredek i za Vašo blagostanje. Zdaj pa končüjem i zazavam: Živela kmečka zveza, živeli slovenski kmetje i kmetice, živeo ves jugoslovanski kmečki narod! Bog živi! Drüžbi sv. Rafaela v Črensovcih. Z ozirom na dopis št. 179 z dne 6. avgusta t. 1. vljudno sporočam, da morajo delavci potne stroške od M. Sobote pa do Pasave sami plačati. Gospodar teh stroškov ni dolžan vrniti de-lavcem, ker pogodbeno tega ni obveze n storiti. Nazaj grede plača gospodar vožnjo do nemške meje. Trditev gospodarja, da je plačal vožnjo od M. Sobote do kraja dela v Nemčiji ne drži, ker je plačal potne stroške nemški borzi dela samo za pot od nemške meje naprej, t. j. od Pasave do kraja dela. To velja za vse delavce enako. Glede teh stroškov je bilo mnogo težav ob priliki pomaknitve nemške meje od Pasave do Št. Ilja. Končno je obvezala pogodba, ki določa kot obmejno mesto Passau. Več o tem je razvidno iz priloženega dopisa, ki smo ga poslali vsem skupinam delavcev, ki so letos šli na delo v Nemčijo. Bog živi naše izseljence! Kerec Franc . šef borze dela v Soboti. Delavcem na znanje! Ekspozitura Javne borze dela v M. Soboti naznanja vsem delavcem, da je Ministrstvo socijalne politike v Beogradu pod št. 29.166 dne 6. aprila 1938 prineslo sledeče rešenje: „Z ozirom na dopis g. Linke-a. odposlala berlinskega državnega zavoda za posredovanje dela v gornji zadevi; ministrstvo uvideva težkoče nemških delodajalcev, ki so računali s potnimi stroški poljedelskih delavcev samo od Passau-a do mesta dela ter ne vztraja na tem, da plačajo nemški delodajalci stroške že od sedanje nemške meje pri Št. llju, ker ne želi, da bi delavci radi tega ostali brez dela." Pojasnilo: Sklenjena pogodba glasi: Jugoslovanski delavci plačajo vožnjo do nemške meje, ki je ob sklepanju pogodbe bila še v Passau-i, a je pred odhodom naših delavcev (vsled zasedbe bivše Avstrije) bila pomaknjena do Št. Ilja, radi česar je naše ministrstvo zahtevalo, da Nemci plačajo vožnjo od Št.Ilja naprej. Temu pa so se Nemci uprli in so rekli, da več delavcev ne vzamejo. Mi smo stavili delavcem vprašanje, ali hočejo plačati vožnjo do Passau-a, kakor so dozdáj, ali pa te vožnje ne plačajo in tudi na delo v Nemčijo ne bodo šli. Vsi delavci so enoglasno odgovorili, da raje plačajo vožnjo in dobijo delo v Nemčiji. Pri tem so bili prisotni odposlanci z ministrstva in so potem prinesli gornji sklep, da delavci tudi zanaprej plačajo vožnjo. Radi tega tistim delavcem, ki so šli s prvim transportom dne 16. aprila, sporočamo, da denarja za vožnjo ne dobijo povrnjenega, kakor smo to v Mariboru obljübili. Radi tega naj nihče nič več ne sprašuje, ker je ta zadeva z gornjim aktom urejena. Pozneje so ostali delavci mőrali plačati še več za vožnjo, ker je vrednost Schillinga poskočila od 9.10 na 11.75 Din. Delavcem se sporoča še to, da lahko vsak delavec vsak mesec pošlje 10 Rm. po pošti. Predstavi se na pošti s svojim potnim listom in prosi za sprejem odnosno za nakazitev 10 Rm. Ta pošiljka mora biti točno vsak mesec odpravljena. Zamüjeno se naknadno ne da več poslati. Razen tega smejo sezonski delavci vsak mesec poslati še 35 Rm. preko Clearinga. Vsak delodajalec je dolžan poskrbeti dovoljenje deviznega urada in pošiljko denarja Odpraviti preko kliringa t. j. Deutsche Verrechnungskasse, Berlin Cili. Pošiljatev se izvrši pri najbližnji banki ali hranilnici, ki denar potem odpravi dalje na zgoraj omenjeni naslov v Berlinu. Ko delavec izroči svoj denar delodajalca v svrho odpošiljatve domov, mora dati tudi svojo delavsko izkaznico (Arbeitskarte), ki služi kot dokaz in v katero dotična banka tudi vpiše znesek, ki ga je sprejela. V teh izkaznicah imajo delavci potem na koncu sezone iz-kazano in potrjeno vse zneske, ki so je poslali domov. Ta denar se lahko pošlje za več mesecev skupaj in se lahko odda pri ka-terikoli najbližnji banki z označ-bo zgor. naslova in domačega naslova, komur se denar pošilja. Delavci, ki so na 1 leto dni, imajo iste pravice z razliko, da po clearingu smejo poslati mesečno samo 15 Rm. Teliko na znanje radi pravilnega postopanja. Javna borza dela v M. Soboti. Drüžba sv. Rafaela za Slov. krajino je dobila vnogo pitanj zavolo voznine i pošilanja penez z Nemčije domo. V gornjih rečaj najdete vse lepo razloženo po Javnoj borzi dela v Soboti, štera nam je na našo prošnjo te odgovor poslala. Vodstvo drüžbe sv. Rafaela za Slov. krajino v Črensovcih. Prebivalstvu Slovenske krajinev Pred 25 leti je začel izhajati v Črensovcih prvi slovenski tednik takratne Slovenske krajine, Novine. Naloga tega lista je bila, da na krščanski podlagi brani narodne pravice našega ljudstva, vzbaja v njem narodno zavest, veča njegovo ljubezen do materinske besede in ga v dobi prevrata varno pripelje k zdrüžili s Slovenci onstran Mure v narodni državi Jugoslaviji. Novine so svoj namen dosegle. Letos obhajajo 25-letnico svojega obstoja. Ta obletnica je tesno zdrüžena z zmago ljubezni, ki je ustvariti državo Jugoslavijo, katere del je postala naša Slovenska krajína leta 1919., avgusta 12. Od 12. avgusta tega leta naprej stopamo v dvajseto leto naše svobode in z drugimi državljani s hvaležnim srcem obhajamo 20-letnicó Jugoslavije. Ta dva dogodka sta v naši Slovenski krajini tako tesno pove-zana, da še ločiti ne moreta in ne smeta. Zato so se naši rodoljubi iz obeh srezov odločili, da naš narod oba dogodka skupno obhaja v Črensovcih, kjer se je začela, vodila in do zmage prišla borba za svobodo in zdrüžitev z Jugoslavijo. Septembra U. bomo zato obhajali v Črensovcih 20-let-nico osvobojenja Slovenske krajine. Proslava bo izključno državna manifestacija. Manifestirali bomo svojo Hvaležnost Bogu, da smo prišli skupaj z brati v narodno državo, manifestirali svojo vdanost kralju in domovini, manifestirali svojo solidarnost s Slovenskim narodom, s katerim smo eno, manifestirali bratsko ljubezen, ki Vlada med prebivalstvom Slovenske krajine ne glede na razliko vere. V ta namen vabimo vse ljudstvo Slovenske krajine brez razlike vere, da se proslave udeleži. Vabimo tudi brate in sestre iz sosednjega ljutomerskoga sreza, da nas razveseli s svojo navzočnostjo. Prosimo predsednike občin lendavskega, sobočkoga In Iju-tomerskega sreza, naj odboru za proslavo 20-letnice osvobojenja Črensovci, Slov. krajína, do sept. 4. vključno javijo; 1. števila kolesarjev; 2. število konjenikov v narodni panonski noši; 3. število tistih udoležen-cev, ki namenijo priti na predvečer proslave, da se jim preskrbi brezplačno prenočišče. Gasilce prosimo, da se proslave udeležé polnoštevilno iz vseh treh srezov. Društva in korporacije, bodisi uniformirane ali ne, se ne vabijo posebej, ampak s tem pozivom skupno. Odbor jih bo uvrstil v povorko po vrsti njihove prijave. Prijaviti se marajo s pravilnim drüštvenim podpisom do 4. sept. vključno. Povabljeni so vsi brez razlike, ki nosijo v srcu vero v troedinoga Boga in katerih duše napolnjuje ljubezen do naroda in države. Bog blagoslovi naše delo! V imenu ozjega m širšega pripravljalnega odbora za lendavski srez: za sobočki srez: Dr. Klar Franc, Klekl Jožef, Benko Josip, Bajlec Franc, nar. poslanec. ban. svetnik nar. poslanec. ban. svetnik, 2 NOVINE 21. augusta 1938. Nedela po risalaj edenajseta. Evangelij (Mark 7). Tisti čas vö Idoči Jezuš z krajin Tirusa, prišo je po Sidoni k morji Galileanskomi, med krajinov Dekapolisa. I pripelali so k njemi glühoga, i nejmoga, i prosili so ga, ka bi položo na njega roko. I pelavši njega od vnožine na stran, püsto je prste svoje vu vüha njegova, i plünovši, dotekno se je jezika njegovoga i gori se zglednovši v Nebo, zdehno je, i veli njemi: Effeta, to je,odpri se. I preci so se odprla vüha njegova, i razvezalo se je vezalo jezika njegovoga, i prav je gučao. I zapovedao je njim, ka bi nikomi ne pravili. Od koga bole je pa njim on prepovedao, od toga bole so oni vö glasili, i tem bole so se čüdivali, govoreči: dobro je vsa včino, i glühe je včino čüti, i nejme gučati. * Srečni smo, da nam je Bog dao dar govora. Kakši sirotek je bio nemec iz evangelija! Boži Zveličar se ga je usmilo pa njemi dao dar govora. Če je jezik boži dar, ga moramo tak obračati, da ž njim Boga poveličüjemo. Dosta se greši z jezikom, dosta neprilik napravi na sveti pregrešna reč. Zato je važno znati, gda naj gučimo, i gda naj mučimo? Gda naj gučimo? Gučati moramo, gda to terja čast boža, gda davlemo svedočanstvo istini i pravici, gda drügi napadajo verske istine, sramotijo sv. Cerkev i njene naredbe. Tü moramo braniti božo čast i pošteno stvar. Gučati smo dužni, gda to terja blaženost našega bližnjega, gda trbe braniti njegovo dobro ime. Ali ne veš, koliko je vredno dobro ime? Ali ne veš, ka se pravi dobro ime zgübiti? So te ešče nigdar ne ogrizavali? Malo je takših na sveti. Dosta kaj se da popraviti, dosta se da pozabiti, ali dobro ime je tisto, ki presega vse drüge dobrine toga živlenja. Gučati smo dužni, da bližnjega opomenemo, če je zašeo na krive poti. Ne izgovarjaj se kak Kájin, ki je djao: Ka, ali sam jaz varivač svojega brata? Ne izgovarjaj se, ka je ne tvoja dužnost gučati. Guči i povej istino, čeravno je težko i nehvaležno. Prorok Ecehiel pravi: „Če brezbožneži ne poveš, da naj opüsti svojo pot, bo istina, on vmro v svojoj hüdobiji, njegovo krv pa bo Bog terjao iz tvojih rok.ˮ Dar govora moramo rabiti, gda ide za čast božo i blaženost bližnjega. Večkrat pa moramo brzdati svoj jezik, moramo mučati. Što na prvom mesti muči, devetim odgovori. Mučanje je zlato. Kelko nevol, krivic, žalosti, kelko bridkoga živlenja na sveti, ar lüdje ne vejo mučati, gda bi trbelo. Vse naj bo na prvom mesti. Mož i žena se skregata. Gizda i čemer jima zavežeta jezike. On nešče prvi pregovoriti, ona pa tüdi ne. Žalostno pa smešno je vsevküp. Oba bi radiva gučala, oba komaj čakata na trenutek, gda se sprijaznita, ar je toliko za pogučati, ali začnoti nešče nieden. Tak je v hiži mrtvečnica. Veseli je mož v krčmi, ne sfali njemi reč, z doma je čemeren, nemi. Žena zna povedati toliko svojoj sosedi, doma pa muči, je nezavüpna, se boji... Tak je prle bilo preveč reči, zdaj premalo. Ne smemo nikdar mučati, če se trbe zahvaliti. Zahvala je Zednim prošnja za prišestne dobrote. Glühonemec je Bogi čast davao, i Kristuš pravi: Nišče od deseterih ozdravlenih gobavcov se ne zahvalo, kak eden sam. Adam je bio nehvaležen. Bog ga je ovenčao z lepotov i popolnostjov, pa se ne zahvalo. Postavo ga je v raj, pa se ne zahvalo. Živali njemi je dao pod oblast, pomočnico njemi je stvoro, pa Adam ostane nemi. Ta nehvaležnost Adamova se je preselila na pogane, od šterih pravi sv. Pavel: „Čeravno so Boga spo- znali, ga neso častili i hvalili.ˮ Zato dobro pravi moder Job: „Idi, nehvaležnež, k živalim i te bodo včile i ptiči nebes ti bodo oznánjüvali; guči z zemlov pa ti bo odgovorila: što ne ve, da je vse to napravila roka Gospodova?ˮ Prekmurski krst v Franciji. Že par večer se je pijača razlejala v smeri proti meni! krst prej bo! Sezna, ka bo, če že dva tjedna nosim v žepi pismo, naj pridem krstit dve malivi slovenskivi poganki. Pot do tá je vodila mimo Reimsa, gde so nej dugo tüdi „krstiliˮ prenovleno katedrale: vsi kino-journali so kazali veličastne slovesnosti i z navdüšenjom opisavali. To pač moram poglednoti! Slavno mesto, gde je sv. Remy krsto francoskoga krála Klodviga; gde so bili skoron! vsi francoski krali kronani, „zdavanj z narodomˮ; gde je sv. Ivana postala „angel varivačˮ domovine (zanimivo, da je njeni kip edini ostao nepoškodovani za časa bombardiranja Nemcov leta 19141) Gda sem na postaji pitao, kelko košta prekinitveni listek (billet d’arrét), mi je uradnik smejoč se odgovoro, da je to edino, ka šenki davlejo. Par minot po tom sem že zagledno dugo vrsto zlatih lilijastih okraskov na strehi katedrale. Svetovno znani smejoči se angeo ob vhodi. Vstopim, mogočni glas orgul: še so nej ščista popravlene. Izbiram med vnožinov brošur i časopisov na posebnomi stoli; edna gospa me pita, če so angleške tüdi: nega. Pač pa je na velkom nabiralniki tüdi angleški napis. Vleče me proti glavnomi oltari, visike 2 meterske sveče! Poleg pa sv. Ivana, mala, ali itak tak mogočna, blesteča v bronanastom oklepi, z obema rokama na dugi meč odprta. Iščem, kak bi jo bogše fotografirao skoz ograjo železnih palic; še pravočasno me pridejo pitat, če mam tozadevno dovolenje; tak sem bio rešeni brige. Odhajam skoz vnožino obiskovalcov: ravno je prišla nova sküpina. Idem odzvüna okoli: te čüdne pošasti skoz štere odteka deževnica; i cela vrsta drügih kipov, takše bogastvo, da naravnost otrüja... Še so nej demontirani velki stroji za popravilo. V stranskoj vulici čtem plakat „action frangaiseˮ za obnovitev kralestva. (Od strani Cerkve obsojeno!) Kak lepo se z vrha strehe vidi zanimivi strelec: previdno okoli poglednem, nato — fotografiram ! Še ednok se postavim pred portalom: ta veličastna stavba pač nema zveze z okolicov; to je ščista posebno harmonično bogastvo najlepših verskih misli, ki so se najviše v nebo zdignole... Idem mimo velke trgovine spominkov; zanima me večbarvna slika, kak je stolnica gorela. Vulica Rockeffeller: je največ dao za restavriranje, sploh inozemstvo, posebno Amerika, so dosta darüvali v te namen; ovači bi ostala katedrala „ranjenaˮ kak glasni svedok barbarstva sosedne države . . . Zajtra pred odhodom še ednok stopim v cerkev: predgara dobro čüjemo, pred njim je mikrofon. Dosta lüdi, največ inteligenca, vnogo oficirov, vsakši po svojem v razgovori z Gospodom... V tretje prej rado ide: tak sem se jaz Obtretjim pelao v Amifontaine. Komaj pridemo tam v cerkev, že mi botre poleg francuske navade ponüjajo elegantne škatule bonbonov z zlatim napisom „Baptèmeˮ (krst), moški pa pismo g. plebanoša, ki stanüjejo v sosednoj vesi, ka lejko krstim. Kak sta črstvivi tevi malivi poganki, sta pač več mesecov že starivi. Cemešter prinese vročki vodo.. Nemrem najti svetih olij; vej toga prej ne nücajo, negotovo odgovarja cemešter, trbelo je več vode: te je že znao, ka oli tüdi nücajo, gospa njemi je povedala. Zvonijo, gda začnemo z obredi. Sveče pa sol so izseljenci prinesli, pepeo smo pa v šparati v segeštiji najšli. Blagoslavla vodo (formula in času necessi-tatis!). franka i Margita nikaj ne brečita, niti gda njima preci soli dam cecati. Nato še starejši izseljenci sprejmejo „drügi krstˮ, svestvo pokore. Pri meši je francuski ministrant jako miroven: niti „Et cum spiritu tuoˮ ne vej odgovoriti, knigo pa prenaša samo, če njemi skimlem. Pri darüvanji opazim, ka mi sveč tüdi nej vužgao. Kak fino čarno sladko mešno vino tü majo Po meši pišemo rojstne i krstne podatke v dve knigi; tüdi se dvakrat podpišüjemo. Pri obedi na fermi (kmetija!) smo v novoj hiži za delavce, šterih število je narastlo. Gučimo si od vsega, ka nam je na srci, celo od našega pisatela Miška Kranjca. Cele trume müh vekšajo našo drüžbo; müholovci nikaj ne pomagajo. Lekaj tüj majo manevre kak francuska vojska v bližini (zato že več večerov tü nesmijo svetiti, vudné pa vidijo vnoge tovorne automobile, ki vozijo municijo). Gučimo si, kak mo septembra šli domo; nikáki bi radi šli, či se nej soldačije bojali. Spevamo; vmes edno malo znano ali krasno starinsko pesem. „Tü ste obprvim zdavali pa krstili!ˮ Tretjega si ne želejo; niti se njim nej trbej bojati, ka sem obprvim zakapao v Franciji že indri. V našo Rafaelovo pristopajo, molitvene i drüge knige naračajo, za naš tisk naročnino plačüjejo. Nazadnje se fotografiramo. Čas je bliskovito mino. V ednoj kaštuli moram „krstitkeˮ nesti še v Paris. — Dešč! Pa pošteni. Ej, če bi se müya z muzikantom Tonijom zdaj z biciklini morala pelati na kolodvor. O ne: vért naj z luksus autom pela! Z Bogom, dragi Remicourt! Če bi vsi izseljenci tak verni bili. Ali vnogi, posebno sezonski, neščejo (nešterni nemrejo!) poznati svétka, samo naj več zaslüžijo. Okoli jezero jih je zdaj Sezonskih prišlo, za spoved mi še nieden od njih ne) pisao, pritožbe zavolo penez vnogi. Rejsan, jako je vse zamržnjeno, jako kesno je prišao dühovnik, tak da so Vnogi že ščista na vero pozabili. Domači so pri tom tüdi nej brez krivde! Kak drügi narodi, bi tüdi mi morali istočasno že s prvov skupinov izseljencov poslati bar dühovnika! Ojej, cupká na klop skoz razsüšene strehe vagona. Müva s Tonijom pa nemoteno gučiva. Zanimivo, tüdi on se najbole počüti v Franciji, pa je slüžo že v večih državah. Je to zaistino dežela slobode. V njegovoj okolici se izseljenci pripravlajo na velki sestanek: edno luteranko bom krsto i tri pare zdavao, vse naednok! Laon, morava se ločiti, on de naskori doma. Čakam frtao vöre na zvezo: sprehajam se, Mariborski teden. V soboto, šestoga toga meseca, se je zbrala na veseličnom Prostori „Mariborskega tednaˮ ta višja i nižja gospoda. Vidli smo poleg zastopnika banovine g. bana, tüdi zastopnika vojaške oblasti, otvoritvene slovesnosti se je osebno vdeležo tüdi naš prevzvišeni nadpastir, vladika lavantinske škofije. Čüli smo lepe govore, nad nami pa je plavao roj mirnih, skoro snežno belih poletnih oblakov ... Oblaki so pripovali od severne strani, bili so dobrohotne malo nasmejani. Bože oko počiva tak mirno nad našim početjom, kak so tisti den opazüvali veliki beli oblaki početje v črno oblečenih z visikimi, svetlimi cilinder krščaki pokritih govornikov. Radi bi živeli, — tüdi mi Slovenci mamo pravico na prostor pod božim suncomˮ, to so meli povedati gospodje tam pod visiko plavajoče oblaki, šteri so prišli, kak je že itak povedano od severne strani. To so tüdi povedali, se zna, malo bole podalšano, lepo, po gospodsko. Okoli govornikov i poslüšalcov pa so šümeli kmično zeleni divji gostanji, stali so iz desk zbiti, pisano pofarbani i z različnim blagom bogato založeni prodajalni prostori. Ti prodajalni prostori so s svojov pisanov mladostjov silili na den, nervozno čakali na konec uradnih opravil... blago je čakalo na lüdi, lastniki blaga pa na peneze... Tak je bilo i ne inači: na ednoj strani lepe reči, lepe žele, na drügoj strani pa blago, štero naj bi kakti prle spremenili obiskovalci Mariborskoga tedna v penez. Bojim se, ka je bilo blago glüho za lepe reči govornikov i je mislilo samo na hasek, na dobiček... Pa püstimo to! Prijatelje penez tüdi majo svoj lepi izgovor, pravijo: brez penez ne tovarn, ne surovin za predelavo i tüdi zaslüžka ne za jezere i jezere delavnih rok. Lepo je tak povedano, ali lepše, dosta lepše, če bi oni del zagovora, šteri nam pravi svoje od zaslüžka, ne bi bio posebno ostro opozorilo na dobiček, na hasek ništernih, ne pa celoga naroda! Lejko bi povedali, ka je tü Mariborski teden prilika za küpčijo i odajo, tam pa, ge se küpüje i odava, ma prvo mesto — dobiček. Letos je na Mariborskom tedni malo inači. Od veseličnoga prostora na levo skoz vozka vrata pridemo na velko dvorišče, iz velkoga dvorišča v ešče vekšo dvorano, tam je kul- turna razstava, štera naj pokaže drügo, lepšo stran našega živlenja. Ta kulturna razstava nema na sebi nikaj kšeftarskoga i je vredna, ka si jo ogleda vsaka poštena düša. To, kaj je na toj „kulturno] razstaviˮ postavleno pred goste Mariborskoga tedna, je čisto naše, napravleno brez lüdskih penez i brez lüdske, tihinske pameti. To, ka je v tom razstavnom Prostori zbrano, je več, kak vse lepe reči i več kak tisto lepo blago, štero so postavili na sejmarskoj polovici Mariborskoga tedna za pašo očem i za strašilo več ali menje punim bankašom. To, kaj je bilo zbrano na „kulturnoj razstaviˮ, je sila, štera lejko zastavla tiste velke bele oblake s sevra, to je najlepše napisana pravica za slovenski rod, šteri je vreden i potreben živlenja. Prazen babji guč bi bio, če bi pravili, ka je moč düha vse i blago za nikaj. Brez prostakov ne bilo vojske, ali zmagovita vojska mora meti tüdi častnike, poleg telovne moči ešče moč — düha. Z blagom bogato založen narod brez moči düha je lejko igrača, tüdi za dnes mirne velke bele oblake. No, to moč düha nam pokaže „kulturna razstavaˮ, zato smo je veseli vsi pošteni Slovenci i zato, samo zato pišemo rojakom te i onstran Müre, Drave i Save: letos, gda ste vidili delo slovenskih rok, za- merkajte si pa posebno to, kaj je napravo slovenski düh, oficer v vsakoj bojni, štera se bije i se bode bila za tüdi najmenši prostorček pod božim suncom. V velkoj Unionskoj dvorani (tam je najmre bila „kulturna razstava!ˮ) tüdi preprosto oko lejko opazilo tri različne smeri kulturnoga dela: katoličansko,napredno i delavsko. Vse poznavalce naših prilik je zanimalo, da od treh omenjenih pravcov, šteri pokaže najlepše sadove. Samo pravični smo, če priznamo, da je zmagala katoličanska smer. To, kaj nam je pokazala na „kulturnoj razstaviˮ zveza katoličansko usmerjenih drüštev, je po obliki krasno, po vsebini pa poštüvanja vredno. Oblikovno i vsebinsko prvenstvo mamo — katoličani. Najlepši del razstave je bio v prvom nadstropji posebno tam, ge je vodstvo Prosvetne zveze postavilo pred gledale slike svojih velikih članov i prijatelov. Med temi slikami, štere nam predstavlajo itak same znance i prijatele Slovenske krajine, sta vsakomi Prekmurci posebno dra-givi dve: slika dr. lvanocyja i slika našega narodnoga voditela gda Klekla. Za zadnji den Mariborskega tedna se je pripravlao narodni tabor, od šteroga samo telko znamo, da je prepovedan. P. D. Veličastni prvi tábor katoličanskih mladenk na Brezjaj. Po končanoj slüžbi božoj so med tem, kda je vsa vnožina lüstva tiho mahala z robčeki, odnesli Najsvetejše i podobo brezjanske Marije Pomagaj v slovesnom: sprevodi nazaj v cerkev. 21. augusta 1938. NOVINE 3 podplati so naskori mokri, sandali so pač nej obüteo za deževno vreme. Dale se pelamo. Gledam skoz okno: kakše lepe cerkve, mogoče še lepše kak v Reimsi, samo telko reklame ne delajo za nje? — Snopje je sklajeno kak pri soldakaj pükše; tak se prej rejsan hitro namoči, ali posüši tüdi. Mozoj na sedali je pač nej preveč prilična pritiklina; zdaj mi ga je še sosid „pobožaoˮ. Rdeča večerna zarja med sivimi oblaki: kak lübeče vabilo na sivom papiri. Na strnišči že raste zelena detelca. V daljavi ogromni reflektor ponovno premetava snopič svetlosti proti Parizi. Obstali sma vis á vis znane bazilike Srca Jezusovoga, prvo nedelo meseca augusta. Camplin. Slovenski krščanski delavec. Inspekcija dela. V Novinaj smo dozdaj razlagali vsebino zakona za zaščito delavstva. To razlago končavamo dnes z obrazložitvijov „inspekcije delaˮ. „Inspekcija delaˮ je prava zakonita oblast, ki samo ma nadzorstvo nad tem, kak se zvršavlejo zakoni, odredbe, pravilniki i ministrske odredbe, ki določajo socijalno i zdravstveno zaščito delavstva. „Inspekcija delaˮ nadzorüje ne samo zasebna podjetja liki tüdi državna. Če poglednemo najvažnejše stvari, za štere mora skrbeti inspekcija dela, vidimo, kak velke važnosti je inspekcija dela za delavstvo i kak velke koristi ma delavstvo od vestne inspekcije dela. Dužnosti inšpektora dela so posebno sledeče: 1. Nadzorstvo nad podjetji, kde je zaposleno delavstvo, ka se zvršavlejo predpisi, zakoni uredbe i naredbe delavske zaščite. 2. Posredüvanje, če nastane spor med delavstvom i podjetnikom zavolo plače. 3. Inšpektor dela predpišüje, kakše morajo biti varstvene naprave pri strójih (mašinah). 4. Davle dovolenje za prekočasno delo, pazi na to, kak se zaposlüjejo vučenci (inaši) i mladostni delavci 5. Kaštiga prestopke proti zakonskim določbam i drügim predpisom. 6. Inšpektor dela se mora opitati, ka on misli, če što prosi za odobritev novoga ali že obstoječega obratovališča. Inspektorji dela slobodno pridejo ob vsakom (tüdi delavnom) časi, podnevi ali ponoči, v obratne prostore i v vse oddelke — ka vidijo, če se znabiti ne ravna prav po zakoni z delavci. K tomi pregledavanji slobodno vzemejo s sebom potrebne strokovnjake i zastopnike delavskih organizacij. Ako zapazi inspektor dela pri pregledi, ka je v delavnicah, stanovanjih eli drügih prostoraj, kde so zaposleni delavci, kaj nedostatkov, ka bi škodilo živlenji ali zdravji delavstva, ma pravico odrediti, ka lastnik podjetja nedostatke odstrani i popravi kak je potrebno po zakoni. Inspektor dela določi čas, do kda se mora njegova odredba spuniti i vse potrebno popraviti. Podjetje se proti odredbi inspektora slobodno pritoži v 8 dnevaj na ministrstvo. Dokeč minister ne da odgovora, se inspektorova odredba ne izvrši. Inspektorje morajo vsakše leto bar dvakrat pregledati vse obrate. DELAVSKE NOVICE. Nova organizacija ZZD (zveza Zdrüženih delavcev) se ustanovi 20. avgusta v Ptuji. Delavci v Gračnici pri Celji so s pomočjov svojih organizacij dosegnoli zvišanje za moške 40 par več, za ženske 20 par več na edno vüro. 60 delavk je delalo dühovne vaje pri Sv. Jožefi v Celji 14. i 15. avgusta. Največ jih je iz organizacije ZZD. Prošnja na davčno upravo v Lendavi i Soboti. Na spravišči v Beltincih dne 14. augusta so navzoči agrarni interesenti oprosili potom župana g. Glavača, g. narodnoga poslanca dr. Klara, naj njim razloži, zakaj se zovejo lüdje zdaj na davčno upravo. G. poslanec njim je razložo, ka je meo v toj zadevi že sejo z referentom davčne uprave i razložo lüdem, da se tü ide za nekše zaostanke i da ne kriva davčna uprava, da se lüdje vabijo na njo, nego to se vrši po nalogi višje oblasti. Od treh let najmre neso se terjale od agrarne zemle zaküpnine, dače i je več terjatev vküp prišlo. Ar dača po petih letaj zastare, naj ne bi, se zovejo tisti, od šterih se misli, ka so ne vse plačali. Finančni zakon je najmre dovolo, da se anuitete, to je odplačilo zemle lejko vrši v gospo- darskom leti to je od oktobra 1. 1933. do oktobra 1.1934. prva rata. Če je što to zaostao, tisti se terja. Naj zato vsaki ide, pravo je g. poslanec, na davčno upravo z odrezki od čekov, štere so plačali. Pomota je mogoča, zato se samo potom čekov lejko kontrolira, što je dužen plačati i što ne. Na pritožbo gledoč pa, ka zakaj se zove da eden den stotine lüdi notri, ki ne morejo opraviti svojega posla, je g. poslanec omeno, naj se to javi davčnoj upravi potom občine i naj samo teliko čekov razdeli občina, keliko lüdi lejko opravi svoj poseo na davčnoj upravi sporazumno z tov. Gospod poslanec je povdarjao naše demokratične načelo, da so uradniki za lüdi i ne lüdje za uradnike. Dr. Maček v Beogradi. V nedelo dne 14. avgusta je prišeo v Beograd voditeo bivše hrvatske Radičove stranke, dr. Maček, da se posvetüje z voditeli srbijanske opozicije. Obisk se je dugo pripravlao. Poleg 4—500 kmetov so bili pri sprejemi z večine takši, ki so pozdravlali s stisnjenov pesnicov (komunisti). Tüdi bivši ban dravske banovine Dinko Puc je bio navzoči pri sprejemi, pa njemi dr. Maček ne voščo niti reči. Dr. Maček i voditelje srbijanske opozicije so se nato posvetüvali dva dni. Na konci so izdali poročilo, v šterom kritizirajo delo vlade. Iste dni, 15. avg., pa je bilo v Beogradi zborüvanje JRZ mladine z Hrvatske, kde je meo dr. Korošec velki govor i v njem dao dr. Mački oster, a zaslüženi odgovor. Povedao je med drügim: „V Jugoslaviji vladata red i mir. Vsi hvalijo njeno vreditev i razmere v njoj. V njoj je tüdi sloboda. O tem ste se vsi prepričali. Gotovo se je prepričao tüdi dr. Maček. Zato je na napačnoj poti, kda je včeraj gučao i zahtevao slobodo. Prosim vas to je gučao tisti, šteroga stranka je v Jugoslaviji zgled strahovlade od spodaj, za vničüvanje goric, sadovnjakov i hiš, za bitja po vesnicaj, za razbijanje izložbenih oken, če ne misliš i ne gučiš, kak oni ščejo. Beograd se je včeraj pokazao velkoga i dostojanstvenoga, zaistino kraleskoga, dokazao je, čeravno ogromna večina ovači gleda na politiko, ka se v njem more mirno i slobodno spreha- jati najvekši opozicijonalec. To naj si Zapomni dr. Maček, da se ne bo moglo praviti po starom hrvatskom pregovori: „Martin iz Zagreba, Martin v Zagrebˮ. Po naše bi se to povedalo: kakši je šou iz Zagreba, takši je prišeo nazaj v Zagreb, nikaj ga ne navčilo. Glasi iz Slovenske krajine. Cerkveno imenüvanje. Prezv. g. knezoškof, apoštolski administrator Slov. krajine dr. Tomažič Ivan Jožef, so najstarejšega dühovnika lendavskoga dekanata, preč. g. Vadovič Rudolfa, ki največ let vršijo že v dekanati dühovno pastirstvo, imenüvali za dühovnoga svetovalca. Iz srca Čestitamo. Turnišče. Na Velko mešo so se zbrali z cele törjanske fare možje i mladina po večernici na sestanek, na šterom so se navdüšeno zavzeli za proslavo v Črensovcih. Te den je bilo proščenje v fari, slavnostno predgo so držali novomešnik, g. Cvetko Ivan. Marijina drüžba je obhajala 10 letnico obstoja s sküpnim obhajilom obojega spola i z lepim sküpnim spevanjom. Črensovci. Z velikov vdeležbov se je vršila seja za organizacijo proslave, štero so obiskali zastopniki vseh vesnic naše občine i fare. Osnovao se je stanovanjski, prehranjevalni i redi-telski odsek. Sejo so meli tüdi naši gostilničare i sklenili, da bodo meli zadostno hrane za vdeležence proslave, dobro hrano i po ceni, Beltinci. V nedelo se je zbralo veliko število lüdi iz vseh vesnic naše občine v občinskoj hiši i se navdüšeno prijavilo za sodelovanje pri proslavi.Zborovanja sta se vdeležila i je vodila gg. dr. Klar, nar. poslanec i Klekl, banski svetnik. Navzoči so bili še g. Štukovnik, beltinski kaplan, črensovski kaplan, g. Rous, dijakon g. Glavač, šol. Upravitelje gg. Šprager, Sreš i Casar, veterinar Baša, trgovec Klepec poleg predsednika, odbornikov i drügih domolübov, ki so napunili tesno dve sobi na občini. Lendava. V lendavskoj fari se je Pojavila griža, najprle v Dolini, potem v Dolgoj vasi. Je že nekaj smrtnij slučajev, v Dolini so 3 mrli pri ednoj hiži, tüdi v Dolgoj vasi je že smrtna žrtev. Obolele so spravili v bolnico. „Dr. Brandieu Silvi Zdravnik v Soboti zopet redno ordinira.ˮ Čentiba. V nedelo je bilo blagoslovlena novo mrtvečnica ob obilnoj vdeležbi vernikov. Dokležovje. Zahvala. Vsi prizadeti od katastralne povodnji se najlepše zahvalimo za dobleno podporo. V prvoj vrsti se zahvalimo našemi dobromi narodnomi voditeli i notrašnjemi ministri dr. Korošci. Zahvalimo se tüdi kr. ban. upravi za kukarco, štero smo dobili brezplačno za prehrano i za semensko hajdino pa proso, da smo si lehko zasejao svoje poplavlene njive. Nadale se lepo zahvalimo našemi dobromi narodnomi poslanci g. dr. Klar Franci, srez. načelniki g. Grabrijani, ban. svetniki g. Klekl Jožefi, srez. kmet. referenti g. Ing. M. Peterneli i vsem dobrotnikom. Bog jim plačaj vse njihove trüde. — Perdigal Alojz, obč. starešina. Izjava. V zadnjoj številki Novin pod naslovom „Odbornikˮ podpisani izjavlam, da sem s tem podlistkom ne meo namena žaliti nikoga, ar sem pred dvema letoma tüdi bio sam odbornik i bi se te nanašalo to tüdi na mene, nego sem napisao to samo kak smešnico i splošno znano nedužno šalo iz Ravenskoga. — Kühar Alojz. G. Bistrica. Novo trgovino smo dobili, štero je odprla gospa črensovskoga kantora g. Žižek Jožefa. Nova meša v Beltincih. V nedelo je prikazao Vsegamogočnomi svojo prvo sv. mešo g. Matko Ivan, salezijanec iz Gančan. Pri oltari je vodo novomešnika g. Vadovič, beltinski plebanoš, predgao njemi je g. dekan Jerič. Glavne misli predge so bile sledeče: Zahvali se tistim, ki so te pred oltar boži spravili, ki so ti sprosili miloščo pozvanja v dühovniški stan, to je predvsem mati tvoja, zahvali se oči, ki so se trüdili za tebe, največ stroškov za tvoje šolanje je pa nosila sestra Tila. Moli za njo i vse dobrotnike, ves rod, zlasti za drüžbo sv. Ivana Bosca, štera te je odgojila. Srednik si med Bogom i lüdmi, dužnosti maš velike: Boga moreš lüdem nazveščavati, ki je neskončna moč, ki je svetlost, ki je pravica. Glasiti moraš Njega, ki je vsem zadnji cio i namen. Pa tüdi za lüdi si srednik. Slepim na düši moreš odpirati oči, plantave na poti popolnosti moraš ozdraviti, da do jo tlačili z vednakimi koraki, mrtve düše moraš obüjati i je k dobromi pastiri pripelati. Obe dužnosti, do Boga i düš, pa samo tak moreš spuniti, če živeš sveto. — Gančanci so svojemi rojaki pripravili lepi sprejem v soboto, kda je prišeo v rojstno ves. Spevali so njemi, deklamirali, pozdravo ga je g. Casar šolski upraviteo, ki je vodo lepi Pesmarski zbor na primiciji i skrbo za dober potek proslave, potem pa botra z lepimi rečmi, gospa Klepcova iz Sobote. Gančani so bili lepo opleteni, posebno hüta primicijantova i okolica siromaške hiše, štera je z novomeš-nikom postala jako bogata pred Bogom. Novomešnika so obiskali poleg imenüvanih g. dühovnikov še sledeči: Haoko Jožef, bogojanski, Berden Andrej, martjanski plebanoš, Vogrin Števan, ravna telj Martinišče, Vogrinčič Franc, prefekt toga i več gospodov salezijancov iz Veržeja z kleriki i bogoslovcom Štuhecom, ki je bio jako priličen ceremonar, domačiva gg. kaplana, urednik Novin, bogoslovec Kolenko i veliki broj naroda, ki je napuno nesamo prestrano beltinsko cerkev do zadnjega kotička, nego zvüna nje se ga je bar teliko, če ne več, zbralo. Bog, kak je pravo g. predgar, beltinskoj fari davle leto za letom dühovnike ravno zato, ka novomešnike vsikdar tak lepo sprevaja k oltari. Beltinska fara je tretja v vrsti far, štere so dale največ dühovnikov v Slov. krajini Matericerkvi. Črensovci Šolsko poslopje popravlamo. Kantorsko stanovanje je spremenjeno v štrti razred, z dve sob je napravlen en razred, Šolsko poslopje se tüdi Odzvüna olepšalo. „Naš Domˮ si postavla lepi betonski pot, Klepcova trgovina prek njega dograjena, v kratkom bo tüdi zrajhana znotraj i se odpre. Trgovsko poslopje Žerdin Kazimira je pa naraslo za edno nadstropje i dobilo lepo obliko vile. Bo na čast našoj občini i domačemi podjetniki. Dokležovje. Pripravlamo se vsi na proslavo i idemo 11. sept. v Črensovce. Mi damo dva narodniva vozova, ednoga zgodovinskoga, šteroga vsebine ešče ne ovadimo, drügoga tüdi zgodovinskoga, ki bo predstavlao vero naših očakov, živo vero, ki je rešila naš narod. Polana. Kmečka zveza je pozvala sejo za proslavo 20-letnice v Črensovcih dne 13. VIII. 1938. i je povabila vsa društva, štera obstojajo v občini i se je sporazumno sklenilo sledeče: Kmečka zveza da voz z tkalci, Prosvetno drüštvo da voz z prelji, JRZ da voz z razsojari, gasilci dajo voz z trljami. Vsi na Prosvetni tabor v Bogojino 4. septembra. Prosvetni tabor v Bogojini bo predriprava za Črensovce. Bogojina bo zbrala pod svoje okrilje vse, ka je zdravoga, katoličanskoga. Spored tabora je bio že objavlen. Dečki i deklet Tabor v Bogojini de tem lepši, kem več vas bo. Mladina te den je tvoji pridi v Bogojino i boš vidila nekaj lepoga i zanimivoga! Posilstvo. V tork, 17. aug. se je pelao en mladi okol 25 let star moški od Lipe skoz D. Bistrico h gibinskomi brodi. V Bednjaj je srečao 12 let staro dekličko, ki je šla z materjov i jivi proso, naj njemi pokažeta pot do broda. Deklička se je odzvala i sela k moškomi na biciklin, da njemi pokaže pot i se te vrne k materi. A te živinski človek je meo drüge namene. Med potjov je nedužno dete posilo, ki ne moglo kričati, ar njemi je z rokov zamašo vüsta. Po hüdobiji je mati včasi šla k črensovskim žandarom, ki so blodnika zgrabili, na lanc djali i prignali na stanico. Deklička je v njem spoznala po silneža. Sodnija naj pošteno pokaštiga hüdodelnike, ka do se bojali drügi te vrste lüdje, šterih krivice ne pridejo na svetlo zavolo sramežlivosti nedužnih žrtev. ZAGREBŠKI ZBOR JUBILEJNO 30. MEDNARODNO SENJE TJEDEN HRV. KULTURE 27. avg.-6. sept. ! NAVADNE UGODNOSTI ! ZAHVALA. Odbor Slov. kat. akad. društva „Zavednostiˮ se najlepše zahvaljuje vsem tovarišom in gospodom, ki so pripomogli, da je prvi studijski tečaj SKAD „Zavednostiˮ tako uspel. Posebno zahvalo smo dolžni sebeščanska farnikom, ki so nas tako ljubeznijo sprejeli in nam šli ves čas našega bivanja tudi drugače povsem na roko. Pri tem ne smemo pozabiti g. župnika Bejeka in njegove gostoljubne hiše, ki je v največji meri pripomogel, da se je ta tečaj tako lepo vršil. Za: Zavednost ODBOR. ZAVEDNOST. Na 14. rednem občnem zboru Slov. kat. akad. društva „Zavednostiˮ, ki se je vršil 13. avg. 1.1. je bil Izvoljen naslednji odbor: Predsednik: Frumen Ernest, jurist, podpreds.: Novak Štefan, jurist, tajnik: Bertalanič Janez, abiturient, blagajničarka: Pintarič Marija, abiturientka, knjižničar: Düh Andrej, medicinec. Za „Zavednostˮ Odbor. Prelat Hlinka Andrej voditeo kat. Slovakov, vnogo preganjani dober kat. dühovnik je vmro 17. augusta. Japonci i Rusi so sklenili premirje, dokeč se meje ne določijo. Francova vojska zmagovito ide naprej na vseh frontaj, zato je odstopila boljševiška Negrinova vlada v Valenciji. Nemci so pozvali na orožne vaje 750 jezero rezervistov. Med Madjarskov i Malov Zvezov se sklenjava sporazum, šteroga bo v popolnosti potrdila konferenca Mala Zveza na Bledi. Na prodaj je posestvo, ki meri 25 oralov: 20 plugov oratje zemle, 5 plügov šume, 1½ plügov goric, 8½ sadonosnika i travnika. Zglasite se pri Kaputi Jožefi Kraljevci št. 27, Sv. Jurij ob Ščavnici. 4 NOVINE 21. augusta 1938 Vučko Marija, doma iz Gaberja, zdaj v Nemčiji. Velečastiti g. urednik! Pozdravlam vas v lübezni do Boga iz mojega žalostnoga srca. Na veselje pa so mi naši listi, štere redno dobivam. Iz njih zvedim, ka se godi v lüboj domovini, po šteroj mi srce hrepene i štero sam mogla zapüstiti. Pozdravlam tüdi svojega brata i pajdašice. — Pozdrave pošilajo tüdi Režonja Borbam iz Gaberja svojemi moževi i deci; Kranjec Agneška i Frančiška iz Doličov, svojim domačim i celoj Slovenskoj krajini. Sandt Jošef i Jug Janoš, Hemmerde. Srčno i iskreno vas pozdravla i se vam zahvalüjeva na rednom pošilunji naših krščanskih listov, šteri so nama v veliko veselje i tolažbo. Komaj čakava vsako soboto, kda je do rok dobiva. Prša Ivan i lena, brat Štefan á Bussy Lettrée. Preč. g. uredniki V imeni Jezuša i Marije Vas pozeravlamo iz hladne tüjine, vas priporočamo v varstvo Device Marije. Ona naj vam sprosi od Boga šče vnoga leta zdravja, da bi mogli skrbeti za nas izseljence. Tüdi se vam lepo zahvalüjemo na rednom pošilanji krščanskih listov. — Pozdravlamo tüdi svoje domače, rodbino i' sosede, polanskoga župnika preč. g. Rantaša Antona, vse prijatele i znance. — Lepo se tüdi zahvalimo preč. g. Camplini, iz seljenškomi dühovniki, za njihove velike trüde, štere majo, kda obiskavlejo nas ovčice, ki smo razstepene v tüjini. — Pozdrave vam pošilajo tüdi Kardoš Štefan iz Sebeborec, Hüll Franc i Bauer Lujz od Grada. Düh Jurij i lena Marija, St. Denis. Častiti gospod urednik! Hvalen bodi Jezuš Kristuš, to je moj te prvi glas. Za temi rečmi vas pa srčno pozdrávla i vam želeva lübo zdravje od Gospodnoga Boga i od prečiste Bl. D. Marije, da bi vas ohranila šče vnogo let vu zdravji i živlenji, da bi lehko skrbeli za nas izseljence i nam pošilali naše liste. Tej listi so nam na velko tolažbo i veselje v tüjij krajaj. Tüdi miva je redno dobivleva vsako soboto. Zdaj vas pa šče ednok lepo pozdraviva i Prosiva Boga za vaše zdravje i živlenje. Pücko Julika, la Bretonniere. Prečastiti naš dühovni pastir! Kak pastir na zelenom pašnjeki skrbi za svojo čredo, tak tüdi vi za nas vse izseljence, ki smo razstepeni po toj dalnoj tüjini. Kak žmetno pričaküjemo Novine vsaki tjeden! Dobimo je skoro navekše že v petek ali pa v soboto. To nam je edino veselje, da si kaj preštemo v materinskom jeziki. S presvetim Srcom Jezušovim Vas šče ednok pozdravlam, ravno tak vso dühovščino Slov. krajine i celo Slov. krajino. Lončarevii Pavel l Anica, roj. Penhofer á Ambrieres. Častiti g. urednik! Lepo vas pozdraviva i se Vam zahvaliva na rednom pošilanji Novin i Mar. Lista, šteriva sta na velko pomoč nam izseljencom. Daj vam dragi Jezuš šče dugo let zdravje i živlenje, ka bi srečno mogli voditi svoje težavno delo za nas izseljence. Pozdraviva tüdi najne drage starše, rodbino, prijatele, dühovnike törjanske fare i celo Slov. krajino. Rožman Trezika, Vienne, iz Bogojine. Pozdravleni, preč. g. urednik. Prvikrat se vam ogla-šam iz te temne tüjine i vas v Jezuši pa Mariji pozdravlam. Želem vam obilno zdravja, da bi lejko prenašali svoje delo, šteroga mate dosta, posebno za nas, ki smo razstepeni v tüjini. Naznanim vam, da sam pri dobroj krščanskoj hiži, k meši idem vsako drügo nedelo, večkrat tüdi vsako nedelo. Po večkratnoj prošnji i dugom pričaküvanji so nas obiskali preč. g. Camplin. Čeravno sva samo dva bila pri sv. spovedi i sv. prečiščavanji, neso odbili najne prošnje, izpunili so najno želo. — Šče ednok Vas pozdravlam. Pozdravim tüdi svojega moža, starše, brata, Sestri, mamico, krstno i fermansko botrine i celo rodbino. Casar Jošef, Fere Champe-noise. Preč. g. urednik! Najprle vas jako lepo dam pozdraviti pa vam želem lübo zdravje od Boga, da bi nam ešče vnogo let pošilali naše liste v to mrzlo tüjino. Naznanim vam, da redno dobivam liste. Sam pri dobroj krščanskoj hiži, k meši idemo vsi, od najstarejšega pa do najmlajšega. Pozdravlam svojo drago mater, sestrico, celo filovsko ves, fermanskoga kutno ž njihovov drüžinov i vas g. urednik z vsemi, ki se trüdijo za nas izseljence pri našij listaj. Lepo pozdravim tüdi izšeljenskoga dühovnika preč. g. Camplina i se njim zahvalim, da so zapüstili domovino i prišli tolažit nas Žalostne v tüjino. Vsi smo bili veseli, kda so nas obiskali, da smo očistili svoje düše. Pozdrave pošilajo iz Francije: Fujs Janoš, Matuš Jošef, Matuš Franc, Žohar Franc, Matuš Jošef, Gašper Imri v Avrigny: g. uredniki Novin, svojim staršom, bratom, sestram, ženam i deci, preč. g. velko dolenskomi župniki Horvat Franci i celoj velko dolenskoj fari. Grah Cecilija, Vielmur g. uredniki i njim žele še dugo let živeti, da bi mogli vrejüvati naše liste, ki so njej na veliko veselje i tolažbo v toj mrzloj tüjini. Zver Štefan, Merris, g. uredniki i se zahvalüje na rednom pošilanji listov. Toplak Ignac, Blockarville, g. uredniki. Ščančar Janez á Frolois, g. uredniki, svojim lübim starišom, brati, Sestri, g. dekani Krantz Jožefi, celoj domačoj vesi i vsoj rodbini. Trstenjak Franc, Guig-necourt g. uredniki i njim žele zdravje od g. Boga i blažene Device Marije. Novine so njemi v velko veselje, iz njih zve, ka se godi v Slovenskoj krajini. Düh Katarina, Le Pignat, g. uredniki i se lepo zahvalüje na rednom pošilanji naših listov, ki jo tem bole tolažijo, ar je sama v tom kraji iz Jugoslavije. Prkič Franc, á Baslieux, g. uredniki i njim žele vse dobro od Boga i blažene Device Marije. 28. avgusta narodni tábor v Ljutomeru. Vsem narodno zavednim Slovencem! Letos mine 70 let, ko so se zbrali Slovenci prvič v metropoli Slovenskih goric, v Ljutomeru, dne 9. avgusta 1868. na prvem slovenskem taboru, kjer so enoglasno zahtevali svoje narodne pravice. V proslavo te obletnice, se vrši v nedeljo, dne 28. avgusta t. 1. v Ljutomeru pod pokroviteljstvom narodnega voditelja Slovencev g. dr. Antona Korošca narodni tabor. V soboto 27. avgusta bodo zagoreli kresovi ob osmih po gričkih Slovenskih goric. Istočasno bo v dvorani Katoliškega doma slavnostna akademija s pestrim sporedom. V nedeljo 28. avgusta budnica. Do osmih prihod posameznih skupin na zbirališča. Ob pol devetih obhod po mestu na glavni trg, kjer bo cerkveni govor vseučiliškega profesorja prelata dr. Slaviča. Po govora sv. maša prezvišenega knezoškofa g. dr. Tomažiča. Med sv. mašo je ljudsko petje s spremljevanjem mestne godbe. Pele se bo- do sledeče pesmi: Kraljevo znamenje, Križ stoji, Lepa si, lepa si, roža Marija. Pridi molit o kristjan, Angel Gospodov. Takoj po maši sledi zborovanje na glavnem trgu. Govorijo: g. dr. Anton Korošec, notranji minister, g. dr. Miha Krek, minister brez listnice, g. dr. Josip Hohnjec, predsednik Prosvetne zveze, g. Alojzij, banski svetnik. Tabor zaključimo s pesmijo „Hej Slovenci.ˮ Popoldne ob 14 uri v farni cerkvi večernice. Po večernicah nastop slovenskih fantov in deklet na telovadišču Katoliškega doma. Po nastopu sledé narodni običaji in razne igre. Navodila udeležencem bodo dajali reditelji. Prijazni Ljutomer vabi vse zavedne Slovence preko Mure, da pridete v nedeljo 28. avgusta v mogočnem številu na prleški tabor. Naj nas združi ljubezen do slovenskega naroda i do naše velike Jugoslovanske države v veliki narodni manifestaciji. Tabor se vrši v vsakem vremenu! Slava Ti — Lurska Gospa! Za 80 letnico čüdešnih dogodkov se pripravla veliko narodno romanje Slovencov k Mariji Lurskoj v Rajhenburg-Slo-venski Lurd. Angelsko nedelo, 4. septembra, bodo v proslavo dobrotlive Lurske Gospe, velike romarske svečanosti v lurskoj baziliki v Rajhenburgi, ki se bodo začele že v soboto popoldne po prihodi posebnih romarskih vlakov. Posebni vlak iz Ljubljane je zagotovlen, pa bo vodstvo najelo tüdi iz drugih središč posamezne vlake, če se priglasi zadostno število romarov. Po dovršenih romarskih svečanostaj bo v nedelo sküpni izlet v Zagreb. Što je bio zadnja leta med rajhenburškimi romari, zna povedati, kak lepo i prijetno je pri Lurskoj Gospej v slovenskom Lurdi pri ljübeznivi očevih trapistih i na izleti v Zagrebi. Slovenci smo narod Marijin i posebno Lurska Gospa je med nami čaščena. Ve menda ne najti Slovenske hiše, štera ne bi mela konči mali kepec ali podobo Lurske Marije, prekrasne bazilike v Rajhenburgi, ki nam je nekaka Zamena, nadomestilo, za dalni francoški Lurd, kama more samo malošto od Slovencov poromali. Naj bi letos za 80 letnico čüdovitih lurskih dogodkov, ne bilo niedne župnije, niednoga kraja v Sloveniji, šteriva ne bi poslala konči ednoga romarana lurske slavnosti v Rajhenburg Slovenski Lurd! Vodstvo priprav za to romanje ma tüdi letos „Družina božjega sveta v Ljubljani, Sv. Petra nasip 17, ki pošle vsakomi potrebna navodila brezplačno. Priglasite se lehko po dopisnici. 25. avgust je zadnji den prijave i plačila i te den se bo odločilo, koliko posebnih vlakov bo vozilo i odkod. Što je zato namenjen na lurske slavnosti v Slovenskom Lurdi, naj se priglasi kem prle. Tüdi gg. dühovniki bodo gotovo radevole šli v tom pogledi romarom na roko. Ka novoga po sveti. Kelko mostov ma Berlin. To najvekše mesto Nemčije ma vsega vküp 918 mostov. Od teh jih drži prek vode samo 434, ostali idejo prek po vulicaj. Za železniški promet slüži 331 mostov, od teh ide prek vode 42. Nova hamburška iznajdba — igranje zvonov. Letos obhaja Zveza cerkvenih občin v Hamburgi 200 letnico svojega obstoja. Ob toj obletnici je zveza poklonila cerkvi sv. KÍristija-na v Hamburg — Altoni 42 zvona. Tej zvonovi, s šterimi je mogoče igrati, se bodo oglasili dnevno tri do štiri krat i to bo naredna posebna priprava, ne da bi bio poleg človek. Lehko pa se bo igralo na te zvone tüdi potom posebnoga klavira, ki je v zvezi ž njimi. Vsi potrebni zvonovi so že v Altoni. Zdravstvo. Malarija — veliko hüdo. Se so v svežem spomini vesti o strahovitom napadi málanje, štera je pred nekaj časom besnela na otoki Ceyloni. Vsaki den smo šteli do stotin smrtnih slučajov, od jezerih betežnikov, od prenapunjenih bolnic, šterih osebje je tüdi v velikom števili zgrabo morilni beteg, od preobleganih apotek i bolničarov i od grozečega pomenkanja kinina. Medtem pa večina čitatelov časopisov zagvüšno ne znala, da te veliki napad ne nikaj novoga, da se to v stoletjih redno ponavla, vsikdar v presoditi nekelko let i seja smrt med prebivalstvom. Če študiramo zemlevid Ceylona, vidimo, da je samo jugozahodni del toga lepoga i rodovitnoga otoka gosto naseljeni i da se število prebivalstva tem bole menša, kem bole idemo proti sevri. Ali severni i srednji deli Ceylo-na pa neso bili vsikdar tak püsti. To dokazüjejo velike i divne razvaline tak zvanih izgüblenih mest, ki ležijo v tropskih šumaj. Te vnoge hiše, hrami i vodovodi, ki so se v teki časa zgübili, pozabili i šteri so v prejšnjem stoletji ponovno najdeni, izhajajo iz časa pred Kristušom i so dokaz visike civilizacije i kulture, štera je obstojala v tom časi. Veličastni hrami iz kamla i granita so bili zgrajeni v slogi, sličnom znanoga Berebedera na Javi. Palače so bile obširne i okrašene s krasnimi slikami i eden od najvekših rezervarov, ki je zgrajeni za gojitev riža, je meo kapaciteto 14 miljonov kubičnih metrov i obseg 17 kilometrov. Gojitev riža je bio eden od glavnih izvorov bogástva v tistom časi i istočasno, nažalost, eden od glavnih razlogov propasti toga zlatoga časa. Ar gojitev riža zahtevle vlažno zemlo i podpira širjenje komarov. Približno v XII. veki so induski narodi v nekelko časi vdrli v severni del Ceylonai prinesli materijo, ki je strahovito besnela med prebivalstvom toga otoka, štero do tisti mao ne znalo za njo. Postala je skoro narodni beteg. Morila je deco po zibelkaj ali je njihov organizem slabila i je napravila betežasto za celo življenje. Prebivalci so postopoma zapüščali svoja ogrožena mesta i se preseljavali na jug, proti zdravejšim mestom. Mesta, hrami i vodbvodi so pre-padnoli, tropska prašuma je naskori vse pokrila, i ar so se vsi ogibali teh predelov, je počasi pozableno, da so sploh obstojali i so prišli v pripovest. Nažalost, malarija ne prepadnola s temi mesti. Preselila se je na jüg i se tam trajno naselila. Čeravno tam ne prevladuje kak na sevri, vseedno predstavla stalno nevarnost za zdravje i blagostanja prebivalstva, kak je to dokazao zadnji napad malanje. Edino uspešno sredstvo je ugotovitev, da proti tomi betegi obstoja dovršeno sredstvo — Kinin. Poleg toga, zavolo kratkotrajno-ga zdravlenja s kininom, prí šterom se v časi 5—7 dni jemle vsaki den 1—1,2 grama kinina, je zdravlenje postalo dosta ednostavnejše i ka je posebno važno, dosta falejše, ar se ne vrši nikše naknadno zdravlenje i se ponovo i slučaj zdravi na isti način. Kak proti-sredstvo se jemle 0,4 grama kinina v časi cele sezone malarije. BANKA BARUCH 11, Rue Auber Paris 9 ° Odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkulantneje. — Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji, in Luksenburgu Sprejemajo plačila za naše čekovne račune: Belgija: št. 3064-64, Bruxelles; Holandija: štev. 1458-66 Ned. Dienst; Francija: štev. 1117-94, Paris; Luksenburg: ŠL 5967, Luxemburg, — Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice. Prodam umetni mlin z lepim skupnim posestvom na Dravskem polju. Naslov v Novinah. Dekliški tabor na Brezjaj. — Gostje na častnoj tribüni: od leve na desno stojijo soproga g. bana dr. Natlačena, škof dr. Rožman, voditeo Slovencov dr. Korošec i pred. Prosvetne zveze prof. dr. Lukman. Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno sedelo. — Za tiskamo Balkanji Ernest, Dolnja Lendava. — Izdajatelj in srednik: Klekl Jožef, župnik v pok.