Kazalo vsebine

O Vesoljnem carstvu in Begunstvu

1. Seme zarote

2. Majordom Trona Abram Holgar

3. Izpraznjena čaša

4. Zabavna prigoda

5. Prevrat

6. Tudi močne ubijejo spletke znotraj spletk

7. V blodnjaku Tamraiha

8. Kaj gostilna pije?

9. Rešitev v kanalizaciji

10. Boj z volčini

11. Premalo za ambicije?

12. Na robu Tamraiha in usode

13. Holgarjev glavobol

14. Skozi paniko

15. Rajski vrtovi Mahdeja

16. Nočni padec tisočletnega cesarstva

17. Vsak po svoje iz pekla

18. Eriadski peklenski ples

19. Proti odrešitvi

20. Na poti v Begunstvo

21. Begunstvo

Dodatek 1: Slovar tujih besed A

B

C

D

E

F

G

H

I

J

K

L

M

N

O

P

S

Š

T

U

V

Z

Ž



Dodatek 2: Zadnji cesarji Svetovnega cesarstva 950 - 954 ze (konec vladavine Timeusa II in začetek vladavine Valerija V)

Čas vladavine Valerija VI (970 – 984 ze)

Timeus III postane sveti vladar (984 ze)

Cesarjevo zadnje leto – 994 ze

Padec: tragedija kratkotrajne vladavine regentskega sveta (994 - 996 ze)



Dodatek 3: Ljudje in neljudje Padca Cesarstva Abram Holgar (*950 – 996(?))

Nimor Zavair (*952 – 1022 (26 ce))

Timeus IV Simidal (*980 – 1051 – *16 pce - 56 ce)

Danol Inriški (*942 - ?)

Rean Uluraški (*955 – 1012)

Arhab Orfaški (*960 – 1030)

Thetis Ormoh (vladal: 980 – 996)

Zev Salneah (* ? – 996)

Nitor Tar (*962 – 996)

Tan Oliant (*? – 996)

Alib Ransam (? – 1002)

Urij Daron

Antor Rogeaški (942 – 996)

Amahir Belišaki

Eoni in štetja let v dramatičnih časih od Padca do Cesarstva Shedanije



Moja spremna beseda

Bojan Ekselenski, samozaložba Bibliografija



Elektronska knjižnica v spletni knjigarni Pomeben donator knjižnih tiskanih izdaj:





Bojan Ekselenski





Zbirka Fantazija





O Vesoljnem carstvu in Begunstvu


O vzponu Vesoljnega carstva smo zbrali vire v Kandarju in prestolnici vilinskega kraljestva Diwea. Danes že legendarni pustolovec, Lanis Darr, je sto let po padcu Vesoljnega carstva med iskanjem zakladov na pogorišču Vzhoda zbral kronike Kandarja. Mesto je na začetku 10. stoletja zlatega eona postalo prestolnica tega, čemur so kasneje rekli Vesoljno carstvo. Brez njegove zbirke ne bi mogli spisati povesti nobene povesti iz časov Padca.

Temeljito smo se namučili, da smo izbrskali uporabne kronike, ki so služile za popis ozadja epopeje Begunstva. Posebej težavno je bilo zbrati dogajanje poslednjih tragičnih mogosov cesarja Timeusa III. Samo posrednim virom se lahko zahvalimo za dovolj verodostojni opis tragedije, ki je brutalno prekinila dinastijo polvilinskih vladarjev.

Dinastija Simidalov je preživela zaradi drznosti pogumnih in epopeja Begunstva je bila zadnja luč tistih temačnih časov.

Simidali so preživeli temo Vesoljnega carstva, vendar niso več magična polvilinska dinastija. Cesarstvo Shedanija je samo bleda senca nekdanje veličine.

Zgodba Begunstva je, presenetljivo, precej dobro dokumentirana. Spremljevalci mladoletnega Timeusa IV, zadnjega polvilinca, so odlično popisali avanturo bega iz oblegane in padle prestolnice. Ti zapisi so se ohranili vse do sodobnosti.

Ker so vsi zapisi v obredni vilinščini, nismo imeli težav s prevajanjem. Zahvaljujoč dr. Mary Smith imamo odličen slovar obredne vilinščine ...





1. Seme zarote


Precej velika krčma Falias na robu sektorja Aldais je že od nekdaj stičišče skoraj vseh, ki želijo svoje posle ohranjati v anonimnosti. Ogromen osrednji prostor je okoli osrednjega krožnega stebrišča poln mračnih kotičkov, kamor ne seže oko naključnih obiskovalcev. Mnoge stranke želijo ostati v mraku nevidnosti in krčma jim je ustregla.

Pred mrkimi možmi stojijo vrči s pivom, a tukaj zagotovo niso zaradi pivskega užitka. Pena v vrčih je že zdavnaj izpuhtela, saj vso svojo pozornost posvečajo velikemu prostoru z naključnimi pivci in zloveščim silhuetam v temačnih kotičkih. Srepo šviganje oči in značilne tetovaže izdajajo motrenje ostalih omizij in ozkega vhoda v krčmo. Samo mož, odet v značilno južnjaško bogataško atepejo, ležerno srka pivo in ne posveča pozornosti svojim čuvajem. Tudi pred krčmo se sprehaja nekaj mrkih tetoviranih mož.

V temačen prostor previdno vstopijo trije moški. Eden od njih je odet v razkošno opravo bogatega trgovca. Spremljevalca bliskovito in rutinirano premerita prostor ter pomigneta gospodarju. Odločno se usmerijo proti osamljenemu možu, ki odloži napol spit vrč. Mrki silaki bližnjih omizij pozorno spremljajo vsak gib prišlekov, zlasti spremljevalcev. Zagotovo se poznajo, saj spremstvo prišleka in straža Južnjaka pripadajo cehu šadasov, mojstrov uboja. Pripadniki ceha morilcev so popolna zaščita za vsakogar z dovolj zlate ali aurilske podlage. Ker nudijo najboljšo bojno veščino in so odporni proti večini urokov vilinske magije, si lahko privoščijo tako visoke cene. Vedno se najdejo stranke, ki potrebujejo najboljše in si to lahko privoščijo.

Moža se oprezno opazujeta. Prvi spregovori Južnjak:

»Imaš patent za sklenitev posla?«

Trgovec iz delte Massaneda odločno prikima in zasede stol nasproti Južnjaka. Papirusni zvitek hitro zamenja lastnika. Mož ga sumničavo preveri in ga spravi v žep atepeje.

Pohlepno si pomane dlani:

»Je tvoj vladar pripravljen plačati ceno?«

Trgovec zadovoljno prikima:

»Moj vladar za zadovoljitev osebnega maščevanja plača vsakršno ceno. Imaš načrt in sredstva za izvedbo?«

Južnjak zoži pogled:

»Nikoli več ne podvomi o mojih sposobnostih. Vaš gospodar naj zaigra tidias. Vedel bom, kdaj moram premakniti svoje figure. Povsod imam svoje ljudi. Moja roka drži dovolj oster in dolg keseš. Mogoče je tvoj vladar mogočen mož, a če me izigra, zagotovo nima dovolj hitrih nog, da uide mojim šadasom.«

Trgovec ledeno odvrne:

»Vladar je beseda resnice. Ko bo dobil svoje, boš nagrajen. Obljubljeno ti je veliko, ker zahtevamo veliko. Ko bo padlo to cesarstvo, bo vstalo tvoje kraljestvo.«

Južnjak prikima in se oprezno rokuje s prišlekom.

Razidejo se. Nihče ni ničesar videl ne slišal.





2. Majordom Trona Abram Holgar


Upravniku Abramu Holgarju že sama navzočnost šelgeaca Trona prav preklemansko preseda. Vodenje vojne zahteva celega človeka. Želel je idiota na prestolu, a kar je preveč, je preveč. Mladoletni tepec želi neprestano vzbujati vtis resničnega vladarja. S svojimi nepredvidljivimi potezami povzroča precej zmede. V teh ključnih trenutkih preživetja Svetovnega cesarstva preveč energije izgublja z zmedo, ki jo s svojimi idiotizmi povzroča umsko prizadeti prestolonaslednik. Pred velikim reliefnim zemljevidom razmišlja o položaju. Tok misli prekine komornik Dvora, Nimor Zavair. Kot nepriznani sin Ornisa III. Madhaškega se je na ta položaj povzpel samo s sposobnostjo urejanja kočljivih zadev. Zdaj že ostareli madhaški vladar je pijan naskočil konjsko deklo, ki se mu je znašla na poti, in verjetno sploh ne ve, da ima na Dvoru sina.

Majordom seveda nima zadržkov glede spornega porekla. Pravzaprav celo spodbuja njegovo hlepenje po priznanju, ki ga ne more dobiti. Zaradi nemoralne brezkompromisnosti je dragocen zaupnik. Zna se osredotočiti na pomembne zadeve in jih vedno vrhunsko izpelje. Malce smešna krivonoga postava z zoprno piskajočim glasom za obujanje mrtvecev sme majordoma Trona zmotiti ob vsaki uri dneva ali noči:

»Gospodar, njegova svetost Timeus IV. Simidal se hoče igrati vojskovodjo. Od mahiba Algarja je zahteval poveljstvo nad Šestim zborom. Mahib želi vaše mnenje o tem, saj ga obhajajo dvomi glede taktičnih sposobnosti svetega visočanstva.«

Abram besno udari po mizi in zastavice se prevračajo med poskakovanjem površine reliefnega zemljevida. Bolj zase zarenči:

»Tega tepca bom moral odstraniti. Zlepa ali zgrda. Zadnji mogos mi resnično greni življenje in delo,« se znova nagne nad zemljevid in med popravljanjem zastavic jezno opisuje vojni položaj. »Ofenziva ravno zdaj lepo napreduje. Šesti in Deveti zbor sta stisnila najmanj deset hord v uničujoče klešče. Če nam uspe, bomo precej močnejše carske horde odrinili vsaj sto kilometrov stran od mesta. Čeprav je nesposoben in razvajen bedak, dobro ve, kdaj hoče zaigrati velikega vojskovodjo. Nemudoma napiši patent o prenosu poveljstva nad zbori s cesarja na iolmagovo pisarno. Ustanovi pisarno za vojsko. Tako naredi. In to hitro!« zarenči in sam zase preklinja.

Majhen možic sklene roke na hrbtu, se nagne rahlo naprej in previdno vpraša:

»In če Timeus ne podpiše patenta? Cesar, čeprav je mladoletni razvajeni Hirod idiot, mora podpisati vsak patent, predlagan s strani regentskega sveta. Za bedakovim početjem slutim navdihe regenta Harida. Preklet naj bo El, ker je Lorisi dovolil toliko otrok. Malce prismuknjeni Geor najbrž nima dovolj pameti za spletkarjenje. Raje se zabava in vedno podpiše, kar mu prinesete pred nos.«

»Harid,« stisne pest in zaječi. »Žal se ga ne moremo znebiti. Ne še. Spretno prikriva svoje nasprotovanje in za njim je precej obširna ter globoka mreža. Povrh vsega je popularen med vplivnimi meščani. Vsi sektorski malahidi so njegovi lakoši. Njegova odstranitev bi prinesla preveč težav in še kakšen upor. V tej kritični fazi vojne je to zadnje, kar potrebujemo. Harid je za vsemi Timeusovimi izpadi. Spreten je,« vzdihne upravnik in si popravi bogato okrašeno tuniko. Obožuje bogata oblačila. Zlasti ga privlači nakit iz aurila in zlata.

Nekdanja preprosta majordomova toga je postala bleščeča oprava, vredna vladarja bleščečega cesarstva. A Svetovno cesarstvo že vsaj pol stoletja ni več niti svetovno, še manj pa bleščeče. Premočan sovražnik je zgolj v eni vojni sezoni zasedel grofiji Feowell in Zeolijo na severu. Severni zbor je razpadel in izginil ob silovitem prodoru Seth Ureusovih hord. Kako prav bi zdaj prišle tiste medreje! Nepregledna množica orkov, kačjeglavcev in Severnjakov se ob podpori nekaj desetin grozljivih tzevogov pripravlja na napad na Aldeške dežele. Vilini medtem užaljeno postavljajo nekakšen zid na meji med Mealkudom in preostankom razpadajočega cesarstva.

Upravnik bolj zase zastoka:

»Vesoljni car ima lahko delo, saj ve, da se Mealkud ne bo vmešal. Sem jaz kriv za idiotizem ter omahljivost cesarja in kraljice? Sem kriv, ker nisem hotel cesarstva kar tako predati v umazane tace basileu Vzhoda? Sem jaz užalil njihovo meašiko Mariso? Škrati in drugi Zahodnjaki ničesar ne ukrenejo, samo čakajo na razplet. Cesarstvo bodo branili do zadnje kaplje naše krvi! Res junaško. Ne zavedajo se, ko bomo izkrvaveli, so sami na vrsti za glavno jed na orčji roštiljadi.«

Nimor vljudno prekine tok misli.

»Če zdržimo na loku Rogeag – Malea – Inris – Kandall in nam uspe dovolj hitro vpreči še Tretji zbor pri Lingu, se bo carski mahib Apofis znašel v stiski. Če njegove udarne medreje ujamemo v ozek primež, bo basilea pripravljen na pogajanja. Resno me skrbi samo Aldeška marka. Tam nimamo ničesar dostojnega za zaščito Aldeverga. Če se carski mahib Ureus jutri odloči za nadaljnji prodor, bo Aldeverg njegov v nekaj dneh. Ne vem, kaj sploh čaka,« vzdihne. »Cesarji so vsa ta stoletja mislili, da je duhovno središče cesarstva popolnoma varno. Zdaj bomo plačali ceno za nespametno politiko častivrednih prednikov.«

Abram pihne:

»Feowell so razkosali in bogat plen delijo med svoje. Ureus je po lanskem polomu previden. Dokler čez ozko grlo Severških vrat ne spravi vsaj stotnije medrej, ne bo nadaljeval. Gozdni vilini so jih v prvi rundi boleče na zobato gofljo. V drugo Ureus noče tvegati.«

Nimor zastoka:

»Ustavili so jih, a za kakšno ceno? Zagotovo ne bodo preživeli še enega množičnega napada. Potem je tu sabotaža zaradi Akroškega zbora. Nihče ne izvršuje ukazov Trona. Vse beži proti zahodu in jugu. Največja nevarnost so oportunisti.«

Abram jezno zarenči:

»Oportunisti,« vzdihne in jezno zasika, »malahidi nočejo prispevati dogovorjenih medrej in falang, temveč preračunavajo dobičke ter izgube.«

»Kako nizkotno!« zarenči. »Ko se bodo Ureusove horde prebile mimo gozdnih vilinov, bo za pol mogosa padel tudi Aldeverg. Akroški in ostali zahodni malahidi čakajo in se bodo v pravem trenutku pogodili z megšelemsko zverjo. Vedo, da bo carski guverner nekako moral vladati deželi, in obstoječi malahidi so v začetni fazi konsolidacije najboljši način za pobiranje tributov. A na koncu bodo zagotovo postali lakoševo kosilo. Vsak modri vladar izdajalce najprej izkoristi, zatem pa jih neusmiljeno pokonča. Če izdajo svoje, še toliko hitreje izdajo zavojevalca.«

Nimor se skloni nad zemljevid in prst srdito položi na točko pred oznako prestolnice.

»Vse je odvisno od našega ukrepa tukaj,« s kazalcem tapka po površini zemljevida, »pred vrati prestolnice. Vse je v rokah teh treh zborov. Če nam uspe, bomo imeli tudi malce bolj proste roke. Mogoče bi kakšno večje zmagoslavje naše kampanje omogočilo nebolečo odstranitev neljubih malahidskih hiš. Najlažje je odvečne glave zakotaliti v hrupu slavja.«

Upravnik dvigne glavo in se nasmehne:

»Kmalu bo nastopil ta trenutek in na valu zmagoslavja bom uredil kotaljenje lepih božanskih glav. Najprej zmaga, potem čiščenje in na koncu nekakšno premirje. Če ne moremo imeti vsega, bomo obdržali vsaj nekaj, kar je bolje kot nič.«





3. Izpraznjena čaša


Timeus položi na mizo izpraznjeno čašo. Sinje modre oči besno poplesavajo iz enega v drug položaj. Ni mu všeč, če mora opravljati duhamorna opravila. Stric Harid pred njim nepremično sedi in ga strogo motri. Stričeva prisotnost pomeni napor. Tega nikoli ne mara. Kljubovalno odmakne pogled nekam nad stričevo glavo. Harid živčno potrkava s prsti:

»Tim, odloči se že enkrat! Kmalu boš polnoleten in na glavo ti bodo položili krono. To ni posteljna trofeja sumljivega rodu, temveč čisto prava krona s čisto pravo oblastjo. Postal boš vladar sveta!«

Tim jezno zarenči:

»Če bo do tedaj od tega sveta sploh še kaj ostalo. Glede na uspehe zveri.«

A Harid ga grobo prekine: »V vsakem primeru boš vladar sveta! Zdaj moramo sprejeti težke odločitve. Pogosto izbiramo med več skoraj enako slabimi možnostmi. Moder vladar zna izbrati najmanj slabo in jo obrniti sebi v prid.«

»Stric, sem te kdaj razočaral?« nedolžno vpraša in v roki tehta kratko bodalo.

Harid se pogladi po bradi in vzdihne. »Ne gre za razočaranje. Sploh ne!« se zazre v nečakove vilinsko sinje oči. »Za nekaj drugega gre. Pomanjkanje potrpljenja te je že večkrat spravilo v neprijeten položaj. Zakaj si moral težiti za mahibsko funkcijo? Zakaj ravno zdaj?«

Harid proseče išče nečakov pogled, a ta samo skomigne z rameni in se ležerno nasloni na umetelno oblikovan naslonjač.

»Čas je za mojo slavo. Kakšen vladar sveta bom brez vojaške zmage? Stric Geor mi je med partijo tidiasa predlagal, naj svoje želje po zmagah pretopim v poveljstvo nad vojsko. To mi pripada. Rekel mi je, naj najprej zavladam bojnemu polju in potem bom zlahka tudi svetovni vladar.«

Harid zakrili z rokami, jih jezno stisne v pesti in skrušeno odkima:

»Joj, ravno pravega poslušaš. Moj mlajši brat in tvoj stric je regent samo zaradi naključja krvnega porekla in ne zaradi sposobnosti. Žal se nikoli ni zanimal za državniške veščine, zato jih ne obvlada. Nikoli ne bo sposoben za kakšno resno upravniško funkcijo. Nikoli. Tega se tudi sam zaveda, zato je še nikoli ni zahteval. Raje se zabava s svojimi igricami in smešnimi babjimi spletkami.«

Timeus kljubovalno odvrne:

»A kljub temu te vedno premaga v tidiasu. Kako to?«

Harida že zapušča potrpljenje, nujno za razumen pogovor z vihravim in neuravnovešenim nečakom:

»Dragi nečak, tidias je samo igra, a ta vojna ni igra. Orki niso igra. Tzevogi niso igra. Apofis ni igrača. Basilea in Vesoljno carstvo niso zgolj še ena v nizu zabavnih prigod, ki bi jih opazoval, ko se skozi skrivni hodnik odkradeš v noč. Orjaških hord Megšelema ne moremo povabiti na partijo tidiasa. Moj pokojni brat je mislil, da imajo tudi horde zveri svoje pravice. Ni razumel preprostega!«

Spusti glas in mračno pristavi: »Vladanje svetu je namenjeno nam, ljudem in vilincem. Ne moreš se pogajati z zvermi. A hkrati je storil neumno napako ob najbolj nepravem času in princeso zveri vrgel v temnico. S kaosom Megšelema, utelešenim v basileu, ni pogajanj. Ne more jih biti. Verjetno se zavedaš, da je tvoj oče umrl, ker se je na koncu želel pogoditi. Sveto kri je oskrunil s ponudbo poroke na dvoru zveri. Naj bo blažen v Onostranstvu, a jaz sem živ in mislim živeti še naprej.«

»Zaradi tvojih neumnosti,« dvigne glas in trdo pribije, »izgubljam svoj dragoceni čas. Preprosto dovolj mi je tvojega norenja. Takoj podpiši ta patent!«

Timeus ležerno vstane, se odmakne od mize, jezno odkima in besno izbruhne.

»O tem se nočem pogovarjati. Tega je preveč! Jaz hočem to, kar mi pripada! Samo to! Povej tistemu hinavcu, ki se ima za varuha Trona, da od zdaj naprej,« obraz mu oblije rdečina zariplosti od jeze, »ne podpišem ničesar, kar mi ni všeč. Čez slabo leto bom cesar in pred tem želim okusiti krono zmagoslavja!«

Napne se kot struna ilarja in se hip zatem znova ležerno sesede v fotelj. Harid samo nemo spremlja nečakovo evforijo, nato pa reče:

»Kakor hočeš! Voljo Sveta boš spoštoval, če ti je zabavno ali ne!« se obrne na peti in besno odkoraka. Zmešani nečak pada iz ene v drugo skrajnost, si misli in bolj zase zamrmra: »Sami prismuknjenci me obkrožajo. Zaostala brat in nečak. Res prava družinska dediščina.«

Komorniku je neprijetno. Nikoli ne more uganiti, kakšno burko mu bo predstavil mladi bedak, poln iluzij o lastni veličini. Prazen sod je vedno glasnejši od polnega. Po trmoglavi zavrnitvi prejšnjega patenta morajo isto doseči na drugačen, malce manj očiten način. Pred svetokrvnega cesarskega šelgeaca mora postaviti patente, ki jih je pripravil gospodar Dvora. Harid sicer dvomi v smiselnost takšnih patentov, a kljub temu na vsakega da svoj podpis. Dovolj je premeten, da noče tveganj v teh zapletenih časih. Geor se ob branju patentov vedno krohota in dela različne grimase. Podpisuje jih s komentarji 'zanimivo', 'zabavno' in 'smešno'.

Zadnji je na vrsti prestolonaslednik. Mladi bedak sicer vedno podpiše, kar že prej podpiše Harid, a zaradi njegove nepredvidljive trme je še posebej glede zadnjega patenta možno čisto vse. Oklevajoče za nekaj trenutkov postoji pred zastraženimi vrati. Srepo ošvrkne strumna elešeja. Elešej ni služba, temveč izročilo, prenaša se z očeta na sina. Zbere pogum in zakoraka v veliko delovno sobo njegove svetosti.

»Kaj je, palček?« ga zaničljivo premeri za glavo višji mladenič. V njegovi svetli polti, lepem obrazu, okrašenem z bujnimi belimi lasmi, spetimi v kito, in jasnih sinjih očeh pod snežno belimi obrvmi je nekaj vilinskega. Kako da ne, ko pa je bila njegova mati vilinska kraljica najsvetejše krvi. Pokojna Lorisa je bila hči Andana Arimojskega, kralja vilinskega kraljestva Arimoa. Nimor s stisnjenimi ustnicami in zakrčeno držo zadrži bes ter narejeno vljudno odvrne:

»Vaše sveto veličanstvo, v podpis prinašam tri patente. Vzvišen regentski zbor jih je v svoji neizmerni modrosti že potrdil. Vaš sveti podpis ...«

A fant ga med težkanjem aurilskega bodala grobo prekine: »Ne govori mi, kaj naj storim! Brezkrvni bi se morali naučiti osnovnih manir spoštovanja svetih, preden stopijo pred svetokrvno veličino. Za kaj gre? Hitro!«

»Mogoče bo najbolje, če se vaše božansko veličastje osebno seznani z drobnimi problemi vsakdana,« resno odvrne, pogoltne cmok in se plitvo prikloni. Te igre ne bom več dolgo prenašal, sam mu bom zavil ta polvilinski vrat, ga prešine.

Timeus odrezavo zarenči:

»Zakaj bi bral? Saj imam tebe, ravno prav pismenega škrata. Za kaj gre? Hitro!« v mizo grozeče zapiči bodalo.

Komornik pogoltne slino, se znova prikloni in začne:

»Prvi patent se nanaša na ustanovitev nove dvorne pisarne, zadolžene za vojsko.«

»Čemu ta pisarna? Vojska ne potrebuje pisarne, temveč zmagovitega mahiba. In to sem jaz!« vzklikne. Komornik znova pogoltne slino, spričo mladeničevega obnašanja komaj zadrži nov naval prihajajočega besa in z narejeno ponižnostjo tiho odvrne:

»Vaše sveto božansko veličanstvo, v patentu ni govora o zmagovitem mahibu. Nihče ne more zmanjševati vaših vojaških sposobnosti in zaslug. Gre za podrobnosti, nevredne vaše božanske pozornosti. Vaša božanska, od Ela navdihnjena nadarjenost se bo bolje izrazila, če bodo nadležne podrobnosti, ki ne prinašajo slave in veličine, urejene brez vpletanja vaše neprecenljive pozornosti. Verjetno nočete izgubljati svojega božje dragocenega časa z urejanjem nabave kruha za zaledno falango.«

Prestolonaslednik se nasmehne in malce boljše volje vzame v roke naslednji papirus:

»Kaj pa drugi?«

»Tudi ta je v zvezi z vojsko. Razbremenjuje vas ukvarjanja z nepomembnimi vprašanji glede imenovanj. Sredi žara zmagoslavja, ko vaše zmagovite medreje drobijo megšelemsko mrgolazen, gotovo ne želite svoje pozornosti izgubljati z imenovanjem vsakega jamita zadnje falange. Saj veste, mahibi ter jamiti pridejo in gredo, a vaša božanskost ostaja. To ...«

Mladenič ga odrezavo prekine.

»Že preveč časa si mi vzel. Daj sem te papiruse!« strogo reče in iztegne roko. Komornik s sklonjeno glavo ponižno pristopi in mu jih izroči. Timeus se hitro podpiše ter jih odrine proti komorniku sklonjene glave. Odrezavo bevskne:

»Odnesi to in mi izgini izpred oči. Hitro!« Besede podkrepi še s kretnjo.

»Hvala, vaše božansko sveto veličanstvo,« odvrne in se ponovno prikloni. Ritensko s sklonjeno glavo urno zapusti prostor.

Gospodar Holgar se zadovoljno nasmehne, ko dobi v roke podpisane patente.

»Končno sem enkrat za vselej pokopal bedakove sanje o vojaškem zmagoslavju. Harid bi, ne glede na kritičnost položaja, zlahka ves zbor obrnil proti meni. Ne vem, čemu je podpisal patent, ki ga je oddaljil od nadzora nad vojsko. Zdaj je svetokrvni del regentskega sveta samo okrasni spomin na stare čase. Vojska je naša in po zmagi bo prišel čas za poravnavo računov. O, ja!« tleskne z dlanmi. »Z mnogimi izdajalci bom poravnal račune. Z mnogimi.«

Komornik kislo pripomni:

»Torej bo tudi zame pravica?«

Holgar tiho pihne:

»Tudi za mešelskega pankrta se bo kaj našlo. Malahidska poročna tržnica bo prepolna malahidskih žensk. Prav rade bodo plemiški naziv zamenjale za ohranitev svojega načina življenja.«





4. Zabavna prigoda


»Kaj?« Timeus besno vzklikne ob novici, da ne bo mahib Šestega zbora. V novi pisarni so mu namenili zgolj vlogo častnega mahiba. Torej vlogo nekoga v pisani uniformi brez pravice odločanja.

Papirus vrže na tla in besno renči:

»Moje pristojnosti? Jih ni. Moja veljava? Je ni. Vse, kar lahko storim, je sedenje pri mizi. Samo to!« Poišče stričev pogled. Geor premakne leseno figuro in se glasno zakrohota.

»Ja, dragi sorodnik,« v solzah smeha izdavi, »nategnili so te, in to na suho! To boli.« Naredi kisel izraz.

»Zakaj me nisi opozoril? Saj si vedel, kaj ti patenti prinašajo! Vedel si!« zarenči mladenič in prestavi figuro.

Malce plešasti možic se ne neha smejati.

»Potem ne bi bilo tako zabavno in zanimivo. Zdaj pa je. Vsakdo mora biti nategnjen. Tudi ti moraš skozi izkustveno spoznanje, kakšen je svet iz perspektive suhe nategnjenosti,« reče in med krohotanjem ponovno prestavi figuro.

Timeus užaljeno odkima:

»Zate je vse zabavna prigoda.«

Geor se zakrohota:

»Zakaj pa ne? S te strani je tudi nesreča manj nesrečna.«

»To ni niti zanimivo, še manj pa zabavno. Odrezali so me od vsega. Ko bom postal pravi cesar, se mi bodo za hrbtom smejali. Tako bo,« obupano kriči Timeus in z gibom roke zmeče figure na tla. Sunkovito skoči na noge ter s trdim korakom stopi proti velikemu oknu. Živčno se trese in stiska prste v pesti. S stisnjenimi ustnicami nekaj mrmra. Ves se trese.

Geor se nasmehne:

»Saj ni tako črno, kot je videti. Poglej na te stvari z zanimivejše strani. Zajemaj iz sklede usode z žlico zabavnosti, ne jeze. Tako boš dobil uvid v obraz tistega, ki te je nategnil. Ko veš, kdo ti ga je zarinil, se mu lahko v primernem trenutku maščuješ. Tako to gre pri državniških poslih. Ravno zato se nočem izpostavljati. Ko si spredaj, jih je zadaj, za tabo, vedno veliko. Zabavno je stvari opazovati od zadaj, iz sence in tišine.«

Fant se živčno ziblje na stopalih in besno vpraša:

»Kaj je tukaj zabavnega?« Sunkovito se obrne. Dlani stiska v pesti.

Geor se še kar smehlja:

»Najverjetneje bo brezkrvnim pisarjem to iskanje moči in oblasti spolzelo na tla njihovih kurbišč. Saj veš. Če želiš nekaj zajebati, ustvari pisarno in daj stvar v roke pisarjem. Ti bodo poskrbeli za propad. Ni lepšega, ko arogantni povzpetnik v kurbišču najame najdražje kurbe, a potem ničesar ne more.« Nato pomirjujoče doda: »Nečak moj, pomiri se. Sprosti se! Daj, dihaj, vdih, zadrži, izdih.« Ležerno se iztegne na fotelju. »Lepo se zlekni v fotelj. Privošči si kakšno zabavo in udobno čakaj na razplet. Saj se bodo zapletli v vozle lastne spletke, ker sovražniku ne znajo speljati njegove igre.«

»Kakšno je prvo pravilo tidiasa?« se še kar hihita. »Navidezno nasedi, vnesi zmedo in v pravem trenutku snemaj glave z vratov. Še ti naredi tako.«

Nasmehne se, nameri svoj živahni pogled v igralno ploščo in se zresni. »Zaigraj življenjsko partijo!«

Timeus zastoka:

»Stric, to ni več igra, to je jeba božanstva. Kot bi se El prodajal v vojnem kurbišču! Kaj takšnega ne sme ostati brez kazni. Saj vem, do svoje polnoletnosti ne morem spremeniti patentov, lahko pa ničvrednežem povem, kaj si mislim o njih in njihovih prevarah. Naj vedo!«

Geor odrine igralno ploščo na rob mize in previdno reče:

»Dragi fant, jezikanje ti toplo odsvetujem. Molči in se navidezno sprijazni. Naj uživajo v lažni zmagi in pri tem bodo zagotovo naredili še več napak. Potem boš z večjim veseljem ločeval glave od trupov. Izmislil si boš novega boga krvne daritve in v njegovo čast boš priredil žrtveni mogos. A do takrat, pri Ertidini dojki, počakaj in potrpi.«

»Zakaj?« besneče odvrne in z očmi vročično bega sem ter tja.

Geor se hudomušno nasmehne:

»Predvsem ne jezi strica Harida. Nikakor ga ne smeš spraviti v slabo voljo. Vsaj za zdaj ne! Ko bo čas, bova že na zabaven način opravila z majordomčkom in njegovimi brezkrvnimi sužnji.«

Glas se mu zresni in dobi presenetljivo ostrino. »A vendar moraš vedeti, Harid je ta, ki te ves čas onemogoča za pročeljem skrbi za tvoj blagor. Njega ne moreš kar tako, recimo v imenu zabave, skrajšati za glavo. Vsaj ne na hitro. Po njegovih žilah teče sveta kri, vilinska kri. Majordom je samo Haridova igrača, saj zanj opravlja umazana izdajalska dela. Naj še naprej misli, da si naiven tepec. Že večkrat mi je očital, kako slab vpliv imam nate. Moj sloves po njegovem mnenju škodi ugledu cesarske rodbine. Torej me ubogaj. Počakaj še teh nekaj mogosov. Šele potem,« glasno poudari, »ko si boš nadel krono in v roki držal žezlo sveta, šele potem in nič prej se bova pozabavala s kotaljenjem tudi svetokrvnih glav.«

Timeus zarenči:

»Stric, saj cenim tvoje mnenje, a tokrat ga ne morem.«

Geor kislo pripomni:

»Če boš vzkipel in naskočil Harida ter Holgarja, boš že naslednji dan begunec. Bodi ponižen še teh nekaj mogosov. Ne ruši, kar ti pomagam graditi.«

Timeus zlovoljno sikne:

»Ne! Boga se ne nateguje! Boga se časti!«

»Potem pa se pripravi na beg iz prestolnice!«

Timeus besno odkima:

»Ne!«

Geor skloni glavo, povesi ustnice.

»Torej begunstvo,« razočarano vzdihne in bolj zase zašepeta: »Kot sem predvideval. Še sreča, da sem se pripravil.«

Harid se ne ozira na običajne vljudnosti. Besno odrine vrata in se ne zmeni za zgrožena elešeja. Trdno koraka proti baru, kjer poležava Timeus. Ko zasliši trde stričeve korake, se v hipu zbistri in skoči na noge:

»Kaj je, stric? Čemu si tako pobesnel?« besno dvigne pogled in išče stričeve stroge sive oči. Stricu vilinska sinjina ni bila namenjena.

Harid sklene roke na hrbtu in zarohni:

»Bedak zmešan! Bedak! Ti je bilo treba tega? Si moral spraviti v slabo voljo vse, ki se trudijo za tvoj blagor?«

Timeus ležerno obrne glavo od kozarca pijače in kljubovalno dvigne brado:

»Stric, te kaj moti, če ne maram nategovanja? Mi želiš nasprotovati?« cinično vpraša, umakne pogled od stričevih oči in se znova posveti kozarcu močne pijače. »Ne pozabi, še dobrega pol leta in bom vladar sveta.«

»Ti se samo nacejaj in delaj zgago po palači, jaz pa moram potem čistiti za tabo. Gospodar Holgar, vsi komorniki in podkomorniki so zagrozili z odstopom, če ne nehaš s svojimi bebavimi izpadi. Ko boš cesar, delaj, kar ti je volja, dokler te bodo trpeli,« hlastno zajame sapo, »a zdaj se moraš pokoriti regentskemu svetu. In kot najstarejši v tem svetu imam dolžnost, da cesarstvo, dvor in tudi tebe obvarujem pred tvojo mladostniško objestnostjo. Georju je vse to zanimivo, zabavno ali smešno, vendar gre za resne stvari. Svoje norčije imejta zase in za sebi enake, a resne državniške posle pustita znalcem! Jasno? Komaj sem zgladil tvoje neumnosti, zato ne igraj užaljenosti, sicer ...«

Strogo dvigne z urokom podkrepljen glas, ki Timeusa pretrese do kosti. Le nemo prikima in se znova posveti pijači. Zdaj je bil res potreben požirka veselega okrepčila. Res potreben. Odsotno zamahne z roko in smehljajoče se dvigne glas:

»Sicer bo kaj?«

Harid ne odgovori, temveč besno zapusti sobo.

Abram Holgar je dokončno izgubil potrpljenje z mladim cesarskim veličastjem Timeusom Simidalom. Dovolj imam njegovih izpadov. Čez nekaj mogosov bo polnoleten in v skladu s patentom o dedovanju bo postal zakoniti vladar. To se ne sme zgoditi. V hipu sprejme odločitev. Svetokrvna davna dinastija Simidalov sodi v zgodovino. Najprimernejši odhod bo na krilih zmagovitega preboja Petega zbora. Nihče ne bo nasprotoval novi dinastiji Holgarjev.

V podeželski vili, tri dni ježe zahodno od Wendenburga, zbere vse pomembne mešele, hesed malahide in mahibe. Dokler ni prepričan o njihovi popolni podpori, noče tvegati dvornega udara. Zaveda se svetokrvnosti cesarske družine. Že odstranitev svetokrvnega Timeusa III. in Lorise je bila velika preizkušnja, a uničenje dinastije vilinske krvi ... Ta preizkušnja je še hujša. Vsak od njih ima v sebi pol vilinske krvi, podedovane od vilinskih kraljic. Geor in Harid imata kri prejšnje kraljice Lorise II., a Timeus kri umorjene Lorise III. Zlasti Harid je priljubljen. V njem je nekaj vilinskega. Ampak njegova človeška narava je nedoumljiv preplet množice spletk.

Plemenita druščina se posede okoli velike mize, polno obložene z dobrotami. Abram zadovoljno ogleduje omizje z uglednimi gosti:

»Dragi modrokrvni prijatelji, v vojni smo dosegli pomemben preobrat. Pri Maleji smo prodrli dvajset kilometrov in pobili nekaj tisoč zveri. Tudi pri Inrisu smo s težko konjenico, zahvaljujoč mahibu Uru Entiškem, že petdeset kilometrov globoko. Tudi Tretji je šel v napad. Basilea se bo moral pogajati. A tu nastopi težava. S kom se bo pogajal? Z nami, zmagovalci, ali s kom drugim? V tem tiči zadrega, ki jo moramo rešiti. Za razliko od Simidalov nismo užalili carskega dvora. Nihče od nas ni pustil v temnici trohneti carske meašike Marise. Nihče od nas je ni prodal v mahibsko kurbišče. Nihče od nas se ni zaganjal med njene noge.

V zameno za razumen mir se mora pred carsko veličanstvo Vesoljnega carstva zakotaliti kakšna pomembna glava. Najbolje glava nekoga, ki je užalil njegovo carsko veličastje. Samo tako bo basilea pripravljen na razumen mir. Odločitev o tem je odvisna samo od vas. Brez vas ne morem sklepati nobenih kupčij. Gre za vašo zemljo.«

Možje nekaj časa molčijo. Tišino prekine Zev Algar, mahib Šestega zbora:

»Naj rešim zoprno dilemo. Alternativa temu, o čemer se odločamo, je vladavina Timeusa Simidala. Žal se je usoda malce poigrala in v svetem telesu pozabila udejanjiti vsaj osnovni razum. Zaradi te drobne napake usode ne smemo svetokrvnemu cesarskemu šelgeacu prepustiti poveljstva niti nad konjušnico, kaj šele nad svojo vojsko. Če bi njegovo veličastje odločalo o smeri vojnega napora, bi zdaj bežali na zahod. Tako pa s treh strani uničujemo osrednjo carsko armado. Na srečo je gospodar Holgar stvari postavil na pravo mesto in, oprostite izrazu, častihlepnemu svetokrvnemu tepcu preprečil škodovanje našim naporom. Šesti zbor je predrl basileine horde pri Maleji in omogočil Petemu napad proti jugu. Še deset dni in do zdaj nepremagljive horde bodo obkoljene.«

Oglasi se Danol Inriški, visokorasli hrust z divjo brado ter košatimi lasmi:

»Naredimo, kar moramo narediti. Ukrepati moramo zdaj, ko zmagujemo! Čas je za malce puščanja krvi.«

Gospodar Holgar si zadovoljno mane roke. Z malce sreče bo ohranil vsaj Shedanijo. Basilea se bo moral pogajati. Ko se bodo kotalile polvilinske glave Simidalov, ne bo več ovir za mir. Časti bo zadoščeno.





5. Prevrat


Timeus zasliši hrup in razbijanje. Skoči na noge in naredi nekaj korakov proti vratom. V tistem hipu se vrata sunkovito odprejo in v sobo hlastno plane stric Geor. Ves zaripel od razburjenja živčno zakliče:

»Tim, takoj morava stran! Dvorni udar! Opozoril sem te, a ti si trmoglavil. Kaj bi brez mene?«

»Udar? Kdo?«

»Ni časa za klepet. Vse skupaj ni več tako zanimivo in zabavno, saj v palači mrgoli hudobnežev z meči za krajšanje glav. Brž navleci nase kaj uporabnega in mi sledi. Ne vem, koliko časa bomo lahko zadrževali premočne inigehe. Zasedli so že pol palače.«

»Čigavi inigehi?« zmedeno sprašuje mladi cesar.

»Ta izdajalska plazilka Harid, kdo pa drug, je nad nas poslal nekaj falang brezkrvnih lemikov. Žal jih je preveč. Elešeji jih ne bodo mogli dolgo zadrževati. Pohiti!« zakliče in steče na hodnik. Zasliši žvenket udarcev meča ob meč. Hrup bojevanja je vse bližje.

Hip zatem se vrne v sobo.

»Ni časa! Ni časa!« se živčno prestopa in izvleče kratek meč. Njegova zavaljena postava je z mečem v roki prav smešna. Najbrž si tako vliva pogum, saj v resničnem boju verjetno ni posebno vešč.

»Že grem,« tiho reče Timeus in nase navleče tuniko. Z dlanjo objame ročaj zakrivljenega dolgega bodala hereb in sledi nestrpnemu stricu, ki kljub svoji obilnosti kaže precejšnjo okretnost. Zven bitke je vse bližje. Tečeta po praznem hodniku.

»Pot na varno je skozi moje prostore.«

»Tvoje?« zmedeno vpraša, saj ve samo za ena vrata v stričeve prostore.

»Kaj misliš, kako sem odhajal na svoje nočne pohode? Skozi glavna vrata gotovo ne. Nisem želel tvegati sledi za petami. V kosteh sem slutil, da bo to nekega dne rešilna odstopnica,« se nasmehne in odrine vrata. Znotraj čaka skupina elešejev.

»Tukaj sva. Gremo,« se spogleda z nevigom Olihom Palterjem. Mož ponosno strogih potez strumno prikima. Geor in Timeus se spogledata.

»Za mano,« reče Geor in Timeus mu sledi do velike police s svitki. Žvenket se nezadržno približuje. Elešeji fanatično branijo prostore cesarske družine. Celo življenje jih vzgajajo, iz roda v rod, da ubranijo cesarsko svetokrvno veličastje ali umrejo v boju. Samo tako gredo naravnost na poljane Kadešaha.

Usoda se grdo igra s sedanjo generacijo elešejev, saj so v kratkem času že drugič pred preizkušnjo. Jim bo tokrat uspelo ubraniti svetokrvne veličine?

»Gospodar, kmalu bodo tukaj. Pohitite,« se Olih živčno prestopa.

Geor zamomlja:

»Samo še nekaj trenutkov.« Nasmehne se in izza police potegne komaj viden vzvod. Stena se odpre in pojavi se stopnišče v globino. S stojala hlastno pograbi baklo ter namigne:

»Gremo! Vsi za mano!«

»Mi ostanemo!« trdo odvrne Olih in izvleče modrikast aurilski meč. »Izborili vam bomo čas za beg. Naj vas ...«

Geor odkima in ga prime za zapestje:

»Nihče ne bo ostal. Tudi vaš rod, plemeniti Olih Palter, se mora ohraniti v prihajajoči temi. Svoje delo ste vrhunsko opravili. Mi smo vse, kar je ostalo od veličastja Svetovnega cesarstva zlate dobe. Le hitro, vsi v to luknjo. Samo jaz vem, kako blokirati ta prehod. Ko bodo ugotovili, kaj se je zgodilo, bomo že zabavno daleč. Gremo, gremo,« podkrepi besede s kretnjo. Baklo preda Timeusu in vsi izginejo. Geor vzame še drugo baklo, blokira prehod in polica z zvitki se vrne na svoje mesto.

Geor jih suvereno vodi po temnih hodnikih. Občasno zmotijo kakšno drobno žival. Timeus se čudi:

»Stric, kako se znajdeš v tem blodnjaku?«

»Čisto dobro. Odkar so vilini naredili dvigalo in ukrotili slap, so ti hodniki prepuščeni lepoti pozabe.«

Olih se čudi:

»Že dvajset let sem v službi, pa ne vem za te hodnike.«

Geor se zakrohota.

»Kaj ni zabavno, da niti elešeji ne veste za nekdanje poti iz palače? Najbrž sem edini, ki pozna pot navzdol. Veste, v koži svojega položaja sem imel dovolj časa za zabavanje s starimi rečmi. Nekoč sem si postavil vprašanje,« za hip obstane in lovi sapo, »kaj se je zgodilo s starimi hodniki, ko so nas vilini obdarili z udobjem dvigal? Odgovor sem našel in zdaj to znanje rešuje naše svete ter plemenite riti.« Zareži se in nadaljuje pot.

Timeus zamomlja:

»Gotovo nekje obstajajo načrti?«

Geor se zakrohota:

»Zabavno vprašanje. Vedel sem, da bo nekega dne nekoga to zanimalo. Žal jih ne bo več našel. Prejšnji mogos sem te načrte porabil za kurjavo kamina.«

Olih vpraša:

»Kje pridemo ven?«

»Ob Massanedu, pod čudovito previsno steno. Niti s prve ploščadi nas ne bodo videli. Ravno v tem je lepota tega prehoda.«

Po dveh urah sledenja smešnemu Georjevemu racanju prebijejo kamnita vrata. Znajdejo se na ozki poti ob široki reki. Vonj naraslih vod poboža nosnice. Geor s skrivno ročko zapre kamnita vrata in reče:

»Mogoče bomo ta prehod še potrebovali. Samo jaz poznam pot.«

Timeus dvigne pogled v daljavo, kjer se dvigujejo stebri vojnega dima. Cesarstvo in svet se nehata komaj dobrih sto kilometrov vzhodneje. Nad njimi se dvigujejo vrtoglave pečine. Geor jih zanesljivo vodi do skromne, dobro zakrite ute. Poleg nje je v gostem grmovju pod streho velikanskih krošenj stoletnih rečnih dreves nizek kamnit pomol s privezano lahko jadrnico. Na reki je nekaj velikih ladij. Zaradi gostega rastja gotovo ne oprezajo, kaj se dogaja na poraščeni obali. Koga bi to zanimalo? Iz žepa izvleče velik ključ in odklene vrata na uti.

»Preobleči se moramo, saj bomo tako okrancljani takoj padli v roke izdajalcem. Zdaj jih je gotovo že doletela bolečina spoznanja o naši odsotnosti. Še bo zabavno, še.«

»Kaj je to?« vpraša Timeus.

Geor se obrne, postavi roke na boke in odvrne:

»Kaj? Moj zabavno skriti brlog. Tisti, ki zanj vedo, so izginili še isti dan, ko nisi ubogal mojega nasveta.«

Timeus se zdrzne:

»Si jih ...?«

Geor se zakrohota.

»Se ti zdim podoben nekomu, ki bi pobijal lastne zaupnike? Na različne načine sem jih spravil na varno. Zdaj je čas še za nas,« strese z glavo in jih povabi v uto. »Hitro se bomo preoblekli in zapustili mesto. Timeus, tebe čaka barvanje obrvi. Tako vilinski ne boš prišel daleč. Do naše prve postaje se bomo z ladjo spustili po toku. Kasneje bomo, če bo po sreči, nadaljevali s konji. Sam sebi sem všeč, ker sem vse od smrti častivrednega bratca predvideval ločevanje svoje glave od telesa in tkal pot izogiba tej usodi.«

Timeus se namrdne, a ob strogem stričevem motrenju popusti in vpraša:

»Kaj se ni varneje izgubiti v rečnem prometu?«

Geor se hudomušno nasmehne:

»Če koga od mojih po spletu neverjetnih naključij ujamejo in zapoje, nas bodo na reki zlahka ujeli. Vse sem na pot poslal z zagotovilom, da se bomo v primeru nuje umaknili z ladjico. Čez tri mogose bi se morali dobiti v Aškarju. Nihče nas ne pričakuje na konjih. Ničesar nisem prepustil naključju.«

Timeus izvleče meč:

»Zakaj bi bežali? Zberimo mestne pahade, ljubeče ljudstvo in vojsko zunanjih trdnjav ter udarimo! Uničimo izdajalce, zdaj so vsi na kupu, v palači. Povrnimo si svoje in potem uničimo še živalske horde!«

Geor se kislo nasmehne:

»Ljudstvu in pahadom je malo mar za tvojo in mojo sveto kri. Lemikom ne moremo zaupati, saj sva oba podpisala zabaven patent, ki te odrešuje nadzora nad njimi. Naj te seznanim z bistvom brezkrvnih množic. Malo jim je mar za modrokrvno ali svetokrvno čast. Zadostuje jim zgolj dober pretep v areni z dovolj kruha in vina.«

Nato odločno pribije: »Moramo stran. To je edino upanje. Harid pozablja, da sem tudi jaz polvilinske krvi. Na srečo sem svoje vilinske talente znal skrivati.«

Timeus skomigne z rameni:

»Kam torej, če ne v boj za povrnitev zakonitega položaja?«

»Nekam na varno,« se nasmehne in izgine v z mahom poraščeni uti. Tišino prekinja samo žvrgolenje gozdnih ptic. Vsi mu sledijo. Pozove še vseh sedem elešejev:

»Tudi vi se preoblecite. Preoblek je dovolj za dvajset ljudi. Računal sem na beg malce številčnejše druščine. Kaj ni zabavno, kako sem načrtoval vse to?« Zahihita se.

Urno se preoblečejo. Timeus, ki mu pobarvajo obrvi in ustnice, na koncu komentira svojo opravo:

»Podoben sem hotniku za novčič.«

Geor se nasmehne in si ob pogledu na skromna oblačila veselo mane roke:

»Res si smešen tako pobarvan. Bolj sem vajen vilinskih barv. Šele zdaj bo zanimivo. Brž, vsi na barko.«

Timeusa zanima:

»Kdo bo krmar?«

Georjev okrogli obraz se razleze v nasmeh:

»Kdo? Jaz vendar. Saj nisem barke privezal zaradi lepšega! Z njo pridemo do sektorja Tamraih.«

Timeus se nakremži:

»Tamraih? Tam je ...«

A Geor ga prekine:

»Natanko tja gremo. Tam imam zaupanja vrednega človeka.«

»V Tamraihu ni zaupanja vrednih ljudi. Tam so tatovi, tihotapci, nizkotneži in zvodniki, pri katerih lahko dobiš celo orčjo samico.«

Geor grobo pribije:

»Seveda! Lahko se odločiš in kupiš orčjo samico ali, recimo, kočijo z jagheosi. Samo od tam se lahko prebijemo na varno. Za nekaj zlatnikov bom vse uredil. Še bo zanimivo, še!«

Potem ko se Geor gromko zasmeji, Olih sprijaznjeno skomigne z rameni:

»Torej gremo.«

Timeus dvigne glas:

»Še nekaj me zanima. Kaj pa stric Harid? Kaj bomo z njim, ko se vrnemo?«

»Naj ti najprej obnovim dogajanje, ki nas je pognalo na pot,« suho odvrne Geor in resno pristavi: »Ta prevrat je njegova veselica. Zaželel si je cesarski prestol in ob kratkotrajni zmagi na bojnem polju misli, da lahko ljudstvu servira še eno tragedijo v cesarski družini. Pri Megšelemu, celo prav ima. Vendar se ne more razglasiti za gospodarja Trona, dokler si ti v deželi živih. Vsak svečenik ga bo brez maziljenja tvojega trupla preklel in odklonil blagoslov krone na njegovi prevratniški glavi. V teh krvavih časih nihče noče tvegati prekletstva svečeništva. Zaradi tega za nadaljevanje svoje veselice potrebuje tvoje hladno trupelce. Brez trupla ni uradnega balzamiranja, pogreba s petjem hvalnice tvoji kratki, a bleščeči vladavini in, seveda, kar je ključno, ni kronanja novega gospodarja Trona. Dokler si živ oziroma nisi pokopan v svetišču Kadešaha, si ne more nadeti krone. Niti on niti kdo drug.«

»Zdaj pa najzabavnejše!« si pomane roke. »Dragi nečak, postal si rešitelj srca cesarstva in dediščine zlate dobe.«

»Kaj pa jaz?« za hip spusti krmilo in se zakrohota: »Jaz sem rešitelj rešitelja. Res zabavno.«

Timeus prikima:

»Kaj pa vrnitev? To me zanima.«

Geor se kislo nasmehne:

»Zate ne bo nobene vrnitve.«

»Zakaj?«

Geor resno pribije:

»Ker se ne boš imel kam vrniti. Kaj res nihče ne razume?« Vse preleti s srepim, osredotočenim pogledom. Nestrpno čakajo njegove besede. »Čez dva mogosa ne bo več cesarstva. Tudi basileov mahib Apofis očitno zna igrati tidias. Če so podatki o stanju na bojišču točni, želi Apofis enkrat za vselej dobiti v past jedro tega, kar je ostalo od naše vojske. Najprej bo našim dovolil dovolj globok prodor, zatem bo udaril. Glavni udarec bo usmeril proti Južnemu mostu in bliskovito odrezal povezavo z južnimi grofijami.«

»Abram in Harid nista nikoli obvladala umetnosti tidiasa,« zasanjano vzdihne. »Naša naloga je ohranitev svetokrvne dediščine. Basileova moč temelji na strasti, ki je slepa, zato bo svet prekrila s temo praznine in nekaj drobcenega, a neprecenljivo vrednega se bo izmuznilo.«





6. Tudi močne ubijejo spletke znotraj spletk


Harid besno koraka gor in dol. Njegovi inigehi vlečejo trupla pobitih. Končno zarenči:

»Kaj naj s temi tukaj? Kje so izdajalski majordom Abram Holgar, njegov komornik Nimor Zavair in ostali izdajalci? Kje sta moj idiotski brat in junaško preminuli šelgeac? Kje so? To so samo reveži, ki niso vedeli, kdo je novi vladar!«

Jamit skomigne z rameni:

»Gospod, zadeve so se drugače obrnile. Saj veste, kakšen je nov vojni protokol. Sami ste ga podpisali. Tik pred začetkom čiščenja smo iz vojne pisarne dobili drugačne ukaze.«

Harid prebledi:

»Kako, drugačne?«

Jamit ravnodušno pihne:

»Moj mahib mi je dal jasne ukaze. Žal sta se njegovo veličanstvo Geor Simidal in cesarski šelgeac izmuznila. Glede gospodarja Holgarja in drugih članov Trona nimam ukazov.«

»Jaz sem plačal to akcijo in jaz sem jo ukazal mahibu Antilu Meleadu! Jaz!«

V dvorano vstopi mahib Melead v spremstvu cele desetine šadasov:

»Vaše veličanstvo, če se želimo pogajati o koncu vojne, moramo basileu carstva nekaj ponuditi. Najboljša trofeja bi bil šelgeac. Ker ga nimamo zaradi vaše napačne ocene zvestobe elešejev, bo mogoče dovolj tudi človek, ki je zavrnil carsko meašiko Mariso. Namesto združitve obeh delov cesarstva sta jo s preminulim cesarskim božanstvom prevarala, vrgla v temnico in, ker vama očitno še ni bilo dovolj, na koncu prodala v mahibsko fukališče. Basilea ne pozablja gnusnih prevar in ne oprošča ponižanj svoje najplemenitejše krvi.«

Harid besno zakriči:

»Takšne besede lahko izreče samo našalit! Dobro veste! Vzhod so samo živali! Kako je lahko v živalskem gnezdu plemenita kri? To je izdaja! Izdaja svete krvi! Primite ga! Zdaj sem jaz božanski cesar! Jaz!« Prst usmeri v Antila.

Mahib se nasmehne:

»Končajmo s tem. Premislil sem si! Basilea ga bo dobil v dveh kosih.«

Harid bliskovito reagira. Z uroki pokosi nekaj najbližjih lemikov. Antil pomigne šadasom, ki vanj uperijo pihalnike. Zastrupljene puščice natančno zadenejo svojo žrtev. Harid omahne. Njegovi inigehi ga poskusijo ubraniti. Z zadnjimi močmi v zavetju svojih pokosi še nekaj bližnjih lemikov. Nato v dvorano vdre stotnija mahibovih lemikov. Z zadnjimi zdihljaji Harid opazuje pokol svojih inigehov. Moč urokov uplahne. Iz ust mu bruha pena. Končno pade na kolena. Poskuša nekaj reči.

Zbere še zadnje trohice moči:

»Z mano je konec cesarstva.«

Izbuljene oči osteklenijo. Pade na obraz. Roke in noge se še nekaj časa tresejo v smrtnih krčih strupa teoša. Čarovniške veščine ga niso rešile.

Mahib stopi do okrvavljenega trupla in izvleče meč. S silovitim zamahom loči glavo od telesa:

»Nikoli več Simidali! Cesarstvo bo preživelo tudi brez polvilinskih nesposobnežev.«

Holgar stopi mimo mahiba in pregleduje trupla:

»Ste že našli mladega bedaka? Brez njegovega, v junaškem boju padlega trupla ne morem ničesar! Zgolj Harid bo verjetno bolj slaba uteha.«

Mahib Antil med brisanjem okrvavljenega meča ležerno odvrne:

»Gospod, zaradi Haridove nesposobnosti je mladi Simidal še na begu. Izginil je tudi prismuknjeni Geor.«

Holgar stopi do razmetane mize. Spoznanje ga bridko udari v čelo. S pestjo udari po mizi. Stvari poskočijo.

»Geor! Ta prismuknjenec nas je vlekel za nos. Harida smo se prehitro odkrižali. Njegove usluge bi mogoče še potrebovali. Preiščite palačo. Nekje mora biti kakšen tajni prehod. Stisnite osebje! Ne pokažite nobene milosti, dokler ne dobimo vseh odgovorov.« Sreča se s srepim pogledom mahiba Antila ter iztisne skozi zobe: »In vseh trupel!«

Mahib prikima.

Upravnik v spremstvu stražarjev zakoraka v visok hodnik, poln stenskih reliefov. Še enkrat vrže pogled na obglavljeno svetokrvno telo in pohiti proti svojim prostorom.

Pri veliki ovalni mizi ga čaka komornik v družbi nekaj Wendenburških malahidov. Ti se živčno o nečem prerekajo. Ob pogledu na gospodarja Holgarja potihnejo.

Nimor Zavair previdno vpraša:

»Gospodar, je kaj novic o šelgeacu in Georju?«

Abram nekaj časa nepremično stoji in se igra z brčicami.

»Ničesar ni! Izmaknili so se zaradi Haridove neumnosti. Moral bi tiho stopiti do svojega nečaka in mu zlomiti vrat. Pa je raje zaigral hrupni dvorni udar. Tisti bebasti debeluh nas je dobro vlekel za nos. Mogoče niti niso več v palači,« reče in sede na najvišji naslanjač, skoraj prestol. Vsi ga molče spremljajo. Zgrabi čašo vina, naredi požirek in jo besno razbije.

»Presneto!« zakriči in še z drugo roko udari po mizi. »Nekdo od osebja mora kaj vedeti! Mora! Šelgeac in svetokrvni princ ne moreta kar izginiti, izpuhteti! Ne moreta! Pri Elu, saj gre za cesarskega šelgeaca!«

Nimor previdno reče:

»Če sta svetokrvna zapustila palačo, bosta hitela do obzidnih vrat. Ven bosta hotela po najkrajši poti! Pošljite sokole k vsem obzidnim vratom. Tam ju bomo prestregli! Dajte prednost vratom, ki omogočajo najkrajšo pot.«

Oglasi se malahid Jori Harški. Mož nizke rasti, z bujno sivo grivo, speto v tri kite do pasu, in tipično vzhodnjaškim pegastim obrazom tiho reče:

»Gospodar, to ne bo učinkovito. Iz palače vodi preveč najkrajših poti iz mesta. Veste, koliko obzidnih vrat imamo? Preko petsto. Če osebje svetokrvnih malce namočimo v vrelo olje, bo nekdo gotovo zapel. Takšen pobeg ni možen brez pomoči osebnih strežnikov. Za iskanje zaposlimo dragocene šadase. Gotovo bodo našli sled za izginulima svetokrvnežema. Mesta zagotovo še nista zapustila. Nekje se bosta prikazala. Pravzaprav se bodo prikazali zlatniki. Oba sta navajena razkošja in šadasi naj sledijo pojavu večjih količin zlatnikov.«

Gospodar prikima.

»Verjetno imaš prav. Nimor, zberi vse preživele iz cesarske osebne strežbe. Najprej se lepo poigraj z decimiranjem. Če ne zaleže, te prepuščam lastni domišljiji. V primeru, da ti ne uspe, pa bo tebe doletela usoda iz moje domišljije. Hočem vedeti, kako, kod in kam sta pobegnila in kdo jima pomaga! Pošlji kurirskega sokola do Apofisa. Čas je za naše premirje,« naroči in nakaže, naj zapustijo dvorano. Možje ga hrupno zapustijo. Končno ostane sam.

Skozi okno svoje velike ovalne pisarne, pravzaprav dvorane sredi južnega stolpa, opazuje vrvež na ploščadi cesarskega dvorca. Tik na robu, nad vrtoglavim prepadom lemiki pobijajo redke preživele elešeje. Podobna usoda bo doletela tudi preživelo osebje cesarske družine. Gospodar Holgar hoče odstraniti vsako sled za Simidali.

Dva dolga dneva je cesarsko osebje nečloveško trpelo vse možne grozljive načine mučenja. Odneslo je tudi mnogo mučiteljev, saj so zblazneli od prizadejane strahote. Zvečer tretjega dne v Abramovo pisarno vstopi vidno utrujen komornik Nimor:

»Gospodar, slekli smo jim kožo, jih pekli do hrustljavosti in se skupinsko zabavali. V mukah je Georjeva strežnica ponavljala dve besedi – skrivni hodniki.«

Abram se sunkovito dvigne:

»In? O kakšnih skrivnih hodnikih je govorila?«

Nimor odkima.

»Tega nihče ne ve. Izkopali smo ji oči, ji odrezali mlekarne, moji so ji med serijsko zabavo naredili še kakšno dodatno luknjo,« se kislo nasmehne. »Tako so vsi prišli na vrsto, preden je izkrvavela. Ker to še ni bilo dovolj, smo ji iztrgali drob, a je potem izdihnila.«

»Ponavljala je samo dve besedi,« zaskrbljeno pihne, »skrivni hodnik. Nihče drug ni ničesar povedal. Vse smo razstavili na posamezne kosti, a so molčali. Še stokali niso. Neki ženski smo vzeli komaj rojenega dojenčka in ga vpričo nje vrgli volčinom. Nič. Popolnoma nič. Še solze ni potočila. Neverjetno, kakšna privrženost. Tudi po tem, ko smo jo dolga dva dneva lomili in razstavljali na posamezne organe, je molčala.«

Skomigne z rameni:

»Zakaj bi nekdo tako trpel in na koncu umrl v mukah?«

Majordom vzdihe:

»Vidiš, zato ne boš nikoli velik mešel. Ker ne razumeš brezpogojne privrženosti, je ne boš nikoli deležen.«

Komornik razočarano spusti glavo in tiho vpraša:

»So šadasi zunaj?«

Abram odkima:

»Že od včeraj zarana. Ničesar otipljivega še niso našli. Vsaka sled jih je vodila v prazno. Geor je maloumnost samo igral. Vse nas je prevaral s svojo norčavo igro.«

Nimor skomigne z rameni.

»Meni se je zdel prismuknjeno prisrčen. Tidias je bila edina veščina, ki jo je obvladal. No, če odštejem ...« Naredi premor, pred sabo sklene roke in bolj zase zamrmra: »Nočne pobege v objem blodnic Tamraiha.«

Holgar prebledi:

»Kaj si rekel?«

Nimor široko odpre oči:

»Kaj sem rekel? No, Geor je obvladal tidias in ...«

Abram ga prekine:

»Tisto, kar si zamrmral. Ujel sem samo nočni in Tamraih. Kaj si zabrundal v brado?« ga strogo prebode.

Nimor presenečeno dvigne obrvi:

»Mislite na nočne pobege med blodnice? Kako so lahko za naš lov pomembne te njegove poti mirnih dni? Saj menda ne mislite ...« mu zastane glas.

Abramov obraz postane mračen, telo se napne:

»Te poti so vse!« besno zarenči. »Če bi mi zanje povedal pred tremi dnevi, šadasov ne bi pošiljal po celem mestu.«

»Saj menda ne mislite, da je Geor šelgeaca Trona vodil v tisto leglo najnižje brezkrvne zalege? Saj poznate Timeusa.«

Abram skoči na noge, obraz mu pordeči od jeze:

»Geor, šelgeac in njuni zaupniki so tam! Njemu je to zabavno. Misli, da igra partijo tidiasa z živimi ljudmi. Zakaj mi nisi tega takoj povedal?«

»Ni se mi zdelo pomembno. Po mojem mnenju moramo ubežnike iskati ...«

Ne dokonča stavka.

»Utihni! Jaz sem zdaj gospodar sveta! Jaz odločam, kaj je pomembno! Samo svojim zaslugam se zahvali, da te ne bom že naslednji hip vrgel šadasu v obdelavo!« strupeno zarenči ter strogo pristavi: »Takoj in brez ugovarjanja usmeri vse napore v sektor Tamraih. Če je treba, vsakega brezkrvneža posebej sleci iz kože. Ne prizanašaj, ne odnehaj, ne popuščaj, dokler ne najdeš ubežnikov. Mulca hočem živega!«

Nimor pogoltne slino, prikima in zapusti jeznega gospodarja.





7. V blodnjaku Tamraiha


Barka pristane ob zanemarjenem pomolu. Geor od vseh zahteva novo preoblačenje:

»Ni druge, moramo se raztopiti v okolju, kot se sladkor do nerazpoznavnosti raztopi v čaju. S tem, kar imamo na sebi, bomo izstopali. Tukaj te zakoljejo že za manjše stvari, kot je malce boljša obleka ali obutev. Priročno orožje bomo spravili pod obleko.«

Sam se preobleče prvi. Timeus se zakrohota:

»Podoben si zvodniku!«

Geor resno prikima:

»Saj tudi igram zvodnika. Če me ne boš natančno ubogal, te bom imel za fantka. Nedolžnost takšnih, kot si ti, tukaj zlahka prodaš. Brez nerganja in pogajanj! Tukaj nas Haridova roka ne najde. Vsaj ne hitro.«

Timeus se upre ob pogledu na kup neuglednih oblačil, nevrednih celo konjskih služabnikov:

»Tega ne oblečem. Saj sem svetokrvni šelgeac Trona!«

Geor jezno odvrne:

»V Tamraihu si vreden toliko, kot lahko dobijo s prodajo tistega, kar je na ali v tebi. Tukaj moramo vsaj za nekaj dni izginiti. Žal ne bo šlo brez preoblačenj.«

Timeus se nejevoljno preobleče, medtem pa si Olih otožno ogleduje svoja meča in noža:

»Vsega ne morem imeti.«

Geor odvrne:

»Dva noža bosta zadostovala. Tukajšnje orožje ni ravno vrhunskega porekla, tako da bosta aurilska noža zagotovo kos vsem izzivom.«

Na barki pustijo enega od stražarjev. Geor mu zabiča:

»Če se ne vrnemo čez dva sončna zahoda, se z barko spusti do južnega predmestja. Počakaj nas v Zeqinu, potuhni se.« In tako se napotijo v vrvež pristanišča, polnega robatih mož ter kričavih žensk.

Na stojnicah prodajajo raznoliko kramo, prostitutke, prostitute vseh barv in ras ter vse mogoče usluge. Tukajšnja pristaniška stojnica je znana po založenosti z dobrinami, ki so drugje prepovedane.

Geor se ustavi pri kičasto oblečenem trgovcu z orčjimi samicami:

»Koliko?«

Timeus se zgrozi, a Olih ga odločno utiša:

»Vaše božansko veličastje, pustite vodenje njegovemu veličanstvu. On je tukaj očitno precej domač.«

Timeus povesi ustnice in utihne.

Načičkan mož z modro lasuljo odvrne:

»Zate, adani, dva zlatnika. Saj veš, kako težko je danes najti sveže samice. Basilea in njegov volčin Apofis sta nam pokvarila dostavo.«

Geor se naredi razočaranega:

»Šelani! Takšne so bile pred petimi mogosi tri srebrnike. Zdaj pa, pri Elu, hočeš kar dva zlatnika. Za stare in dobre stranke moraš malce spustiti ceno. Saj veš, zaradi dobrega posla. Vojna ne bo trajala večno in če zdaj izgubiš stranke, jih boš za vedno.«

Mož nekaj časa razmišlja in končno izstreli:

»Zate, dragi Uri, naj bo ...« Malce okleva in zakliče: »Zlatnik in pol! Ampak to je v tem času divje draginje res najnižja cena. Še stroškov mi ne pokrije. El ve, kdaj bo nova pošiljka. Potrebujete še kaj?« Oprezno jih premeri.

Geor prikima:

»Ob sončnem vzhodu tretjega dne potrebujem dve kočiji s primerno spretnimi odstranjevalci težav. Saj veš, kaj mislim. Čakajo naj na običajnem mestu.«

Šelani si pomane dlani in z globokim glasom zadovoljno zaprede:

»Adani, Šelani ima najboljše. Tudi vi želite na jug?«

Geor zaupljivo prikima:

»Dokler je še čas. Verjetno bo malce dolgotrajnejši najem, recimo dva mogosa.«

»Toliko? To bo stalo,« zavrti z očmi in se pohlepno oblizne. »V tej krizi ne morem dati pod sto zlatniki.«

Geor prikima:

»Tretji sončni vzhod na tem mestu pričakujem naročeno. Osebno izberi jagheose. Nočem nekih slabokrvnih pokvek.«

Timeus zašepeta na Olihovo uho:

»Kaj? Kako je lahko tukaj stara stranka? Kaj se dogaja?«

Olih zašepeta:

»Utihnite! Saj nočete, da se komu posveti, kdo smo.«

Geor se nakremži in izvleče kovance.

»Naj ti bo. Sto plus en in pol zlatnika je pravo malo bogastvo. Upam, da je,« si ogleduje orkinjo in oprezno doda: »primerno ukročena. Glede na barvo se mi ne zdi, da je plemenskega porekla.«

Šelani odvrne:

»Prav imaš, ni plemenskega porekla. Rojena je tukaj in sploh ne ve, kaj sta pleme ter horda. Naučena je pogovorščine in uboganja ukazov gospodarjev. Torej se vidimo na tretji sončni vzhod.«

Geor prikima in Šelani mu izroči ročaj verige:

»Moral bi zaračunati še verigo. Veš, ta škratja zlitina je iz zadnje pošiljke. Pošiljk ni že polnih osem mogosov in vprašanje, kdaj spet bodo. Menda je carski mahib Ureus prekinil trgovske poti na zahod.« in skomigne z rameni: »Res ne vem, komu koristi sekanje trgovine. Cene letijo v nebo.«

Geor zaupljivo prikima:

»Carski mahib je s severnimi hordami res posekal vse trgovske žile na severozahod. Vojne bo prej ali slej konec in posel bo znova stekel. Naj bo zakladnica carska ali cesarska, obe morata od nečesa živeti. Trgovina se bo hitro obnovila in za iznajdljive je obnova dežele pod novim gospodarjem lahko vir bajnih zaslužkov. Naj ti namignem skrivnost. Samo tebi, in obljubi, da boš molčal.«

Trgovec dvigne obrvi. Geor mu zašepeta na uho:

»Še preden bo mogos okoli, osvobodi orčje sužnje. Iz svojih virov sem izvedel zelo slabo novico.«

»Kakšno?«

»Se spomniš osnovnega zmagovalnega pravila tidiasa?«

Šelani prikima.

»No, tudi carski mahib Apofis igra tidias. Preden se bo obrnil še drugi mogos, bodo carske vojske korakale po mestnih ulicah. Zagotovo ne bodo navdušene nad zasužnjenimi orki.«

Šelanija oblije rdečica:

»Menda nam ne bodo po ulicah hodili samo orki in ostale zveri?«

Geor ga pomiri:

»Orki in kačjeglavci so namenjeni rahljanju naše vojske. Glavno delo opravijo ljudje. Takšni so kot midva, nekateri svetlopolti, drugi črni kot oglje, tretji pa nekaj vmes. Odvisno od porekla. Apofis je gotovo sposoben človek. Vsekakor ti svetujem, da se za svoje dobro pravočasno rešiš orčjih sužnjev. Imej akcijsko razprodajo. Kaj misliš, s kom bodo nahranili svoje orke?«

Šelani pogoltne slino:

»Kako veš?«

»Saj me poznaš. Zaradi svojega posla moram vedeti, kaj se dogaja.«

Šelani vzdihne in dvigne roke:

»Raje ne vem, kakšni so tvoji posli.«

Na koncu se rokujeta in Geor ročaj verige porine v Olihove roke:

»Zdaj pa pohitimo do prenočišča. Vem, kje ne tečnarijo zaradi sužnjev. V večino tukajšnjih gostiln je namreč prepovedano voditi orčje sužnje.«

Timeus srdito vpraša:

»Stric, kaj bomo s to živaljo? Misliš, da bomo z njo ...? Zakaj se sploh moramo zadrževati med temi izmečki?«

Geor se zakrohota:

»Nihče ne bo z njo ničesar počel. Ona je naše kritje. Če se na osnovi neverjetnega zaporedja naključij vrlemu Abramu slučajno posveti, da bivamo tukaj, nas njegovi šadasi nikakor ne bodo povezali z lastništvom orčje samice. Če pa nam bo vendarle zagorelo pod podplati, bo koristna pri lomljenju sovražnih kosti. Ubogo bitje bomo v pravem trenutku izpustili. Neomadeževano.«

Obrne se proti kosmatemu bitju:

»Kako ti je ime?«

Bitje prestrašeno odvrne:

»Ila. Moja ime Ila.«

Geor se nasmehne:

»Ila, ne boj se nas. Nihče ti ne bo ničesar storil. To ti obljubim. Sovražim suženjstvo, pa naj gre za ljudi, orke ali kačjeglavce. Vsako bitje, ki lahko reče in pokaže Jaz sem, ima pravico do svobode. Zgolj zaradi kritja te potrebujemo. Ko se izmuznemo ljudem, ki bi ti gotovo škodili, te izpustimo. Sodiš med svoje in ne v brlog kakšnega perverznega zvodnika.«

»Ila zadovoljna. Ila rada družba dober človek.«

Timeus se nakremži:

»Je to podobno kakšnemu jeziku?«

Geor ga utiša:

»Nočeš vedeti, v kakšnih razmerah je živelo to nesrečno bitje. Zdaj pa brž, do krčme.«

Timeus dvigne obrvi, a molči.

Skupina se smuka skozi gost vrvež glavne sektorske ulice. Vse izdaja, da gre za najrevnejši in najbolj zloglasni sektor Wendenburga. Prostor med vrstami večinoma slabo zgrajenih in še slabše vzdrževanih stavb zapolnjuje veliko slabo narejenih lesenih lop. Večino transporta opravijo zgarani ljudje ali zanemarjeni sužnji z ročnimi vozički vseh stopenj zanikrnosti. Široka ulica je napolnjena z revno oblečenimi bitji vseh ras širnega Svetovnega cesarstva. Spodobnejši ljudje imajo skoraj brez izjeme vsaj po enega služabnika, ki na verigi vodi nekaj malce manj zanikrnih orčjih ali kačjeglavih sužnjev. Očitno je sektorski statusni simbol količina služabnikov in sužnjev. V množici se oprezno smuka za Wendenburg nenavadno veliko svobodnih goblinov. Občasno jim pot sekajo celo škratje in temnopolti gozdni vilini zahoda. Timeusa očarajo zlasti slednji:

»Kaj počno plemeniti nesmrtniki v tej gnojni jami? Nikoli še nisem videl temnopoltega vilina.«

»Tukajšnje tržnice ponujajo vse, kar obstaja na tem svetu. Celo gozdni vilini, čeprav se vedno držijo na svojem in s svojimi, zase najdejo kaj, česar ni nikjer drugje. In ne bulji tako v vsakogar, ki gre mimo. Zaradi gneče nihče ne mara tovrstne pozornosti, še manj pa ogovarjanja. Torej drži usta trdno zaprta in z očmi spremljaj samo svojo pot. Tvoj uglajeni govor te bo pokopal. Če že moraš govoriti, pa se izogibaj svojemu plemenitemu narečju. Predvsem izpuščaj pridevnike in ne poudarjaj samoglasnikov. Tod vsi požirajo dvojne samoglasnike in poudarjajo srednji zlog. Naj jaz govorim,« izgovori v čudno zvenečem narečju.

»Kako znaš govoriti po njihovo?« se čudi Timeus.

Geor odvrne:

»To nas bo rešilo. Sem omenil, da že dobrih deset let čakam to begunstvo? Moj častivredni brat ni bil nikoli čisto zatesnjen, a leta 986 se je vrnil popolnoma drugačen.«

Timeus skloni glavo. Spomnil se je očetovih izpadov. Hotel jih je pozabiti, a ni mogel.





8. Kaj gostilna pije?


Krčma stoji v precej mirni ulici, izven glavnih tokov vrveža osrednje ceste. Od podobnih zgradb se loči po tem, da pred vrati nima priveza za sužnje. Namesto tega ima vsaka soba za goste ima zanje namenjeno posebno kamro.

Druščina vstopi v slabo osvetljen prostor. Nihče ne posveča pozornosti skupinici z orčjo samico. Dva gizdalina pri stebru ob točilnem pultu imata orkinjo privezano z zanemarjeno verigo in ob kramljanju ležerno srkata pijačo. Bitje je v zelo slabem stanju. S praznimi očmi zre nekam v daljavo. Svetlolasec se takoj odmakne od svoje pijače in se posveti novi druščini ter zlasti njihovi samici.

»Glej, no, glej, kar osem se jih bo zabavalo s svežo kosmatinko!« glasno pritegne pozornost. »Fantje, saj ne boste preglasni? Te živali znajo prav grdo kruliti, ko se osušijo!«

»Draga,« uperi pohoten pogled v prestrašeno samico, »čaka te zabavna noč.«

Samica samo pihne in se spogleda z otožno rojakinjo.

Geor stopi naprej:

»Naj vas ne skrbi za našo samico.«

Nato se obrne proti goblinskemu natakarju, še za njihova merila suhi prekli, in pokaže na dolgo omizje v mračnem koncu: »V tistem kotu bomo. Za ljudi prinesite kaj toplega in sodček piva, za samico pa surovo meso ter vodo.«

Goblin odvrne:

»Orčjim sužnjem pustimo vstop, a jim ne strežemo. Lahko vam prodam hrano, krmili pa jo boste v sobi. Takšen je malahidov patent.«

Geor grozeče dvigne glas:

»Orčja sužnja bo jedla z nami. Za pet srebrnikov ji boš še noge umil.«

»Pet srebrnikov? Oprostite gospod. Nisem hotel užaliti vaše lastnine.«

Vmeša se svetlolasec:

»Kaj? Sužnja bo jedla v tem posvečenem prostoru? Naš malahid je to izrecno prepovedal s patentom. Od kod si, da tega ne veš?«

Geor tiho odvrne in besede podkrepi z urokom:

»Kje in kako jedo moji sužnji, je moja stvar. Naj neki poženščen napudranček odloča, kako bo jedla moja lastnina? Bomo dovolili tistim zgoraj, da se vtikajo v naše zadeve? Kaj gostilna pije?«

Razgleda se po mračnem prostoru.

Vsi skočijo na noge. Geor na pult položi dva zlatnika:

»To bo pokrilo vse stroške.«

Druščina se umakne v kot. Timeus nestrpno pogleduje po množici, ki kriče slavi svojega dobrotnika.

»Stric, zakaj je bilo to potrebno?«

»Vidiš, koliko ljudi je tu notri? Za dva zlatnika so pozabili na malahidov patent. Pravzaprav jim je všeč kljubovanje nepriljubljenemu malahidu. Thetis Ormoh mi ni bil nikoli všeč. Njegov oče je bil moder sektorski vladar. Ta nesposobna krota pa je najprej obdavčila lastništvo sužnjev in, kar je za tukajšnji posel še huje, celo sobe za goste. Poleg tega potrebujemo zaupanje teh ljudi. Z dvema zlatnikoma sem jo kar poceni odnesel.«

»Ne razumem. Kaj nismo vzbudili nepotrebne pozornosti?«

»Nečak moj, še veliko tega ne razumeš. Nihče od teh veseljakov nas ne bo izdal. Za njih smo z nasprotovanjem nepriljubljenemu malahidu in predvsem s plačilom pijače za celo gostilno neke vrste junaki. Tukaj ni hujšega od izdaje človeka, ki ti plača pijačo.«

Timeus prhne:

»Misliš? Mogoče lahko nekomu, ki plača dve pijači, izdajo tistega, ki jim je plačal samo eno.«

Geor se veselo zareži:

»Edina vrednota tega sektorja je gostilniška čast. Nanjo vedno pijem.«

Vmeša se Olih:

»Gospodar, mogoče ima Timeus prav glede pozornosti.«

Geor zamahne z roko:

»Bodite brez skrbi, samo napihnjencu smo malce podkurili.«

Orčja samica molče poje svoje meso. Na koncu se zahvali:

»Hvala, plemeniti gospodar. Prvič Ila ni žival. Ona razumna bitje. Čuti Ila to.«

Geor se nasmehne.

Druščino namestijo v veliko sobo. Vsaka soba ima poseben prostor s privezom za sužnje. Olih hoče Ilo privezati, a mu Geor prepreči:

»Ne bomo je vezali. Ila, boš lepo spala in ne boš poskušala narediti kakšne neumnosti?«

»Ila pridna. Noče neumnost.«

Olih nejeverno uboga.

Zarana jih prebudi hrup na ulici. Geor skoči do okna in zagleda šadasa v spremstvu lemikov. Hitro zbudi druge:

»Gospodar Holgar me je presenetil. Hitrejši je, kot sem pričakoval.«

Olih vpraša:

»Zakaj mislite, da je ravno majordom Holgar?«

Geor se kislo nasmehne:

»Vidiš šadasa v spremstvu lemikov in lokalnih pahadov? Bi to druščino pripisal mojemu bratu?«

Olih odkima.

Geor prhne:

»Baraba je sem poslal vojsko.«

Timeus skoči na noge:

»Kako vedo, da smo tukaj?«

Geor zlovoljno pihne:

»Saj ne vedo. Nekako so izvedeli za moje pohode v ta nesrečni del mesta. Najprej so zaprli vse dohode v sektor in zdaj bolj na slepo prečesavajo ulice. Holgar je prekršil staro pravilo o prepovedi vstopa vojske v mestne sektorje. Bedak ne ve, čemu je ta patent koristen predvsem za lemike.«

»Kako si lahko tako prepričan, da ne vedo, kje smo?«

»Tudi v meni je vilinska kri in s tem prirojen dar za magijo. Čutim utrip njihovih hotenj. Šadasi so odlični mojstri zasledovanja in iskanja. S takšnim vojaškim posegom nas želijo izbezati na plano. Samo potuhnimo se. Saj bo minilo. Tukajšnji ljudje ne bodo dolgo prenašali nespretnih lemikov. Prej ali slej bo kdo koga narobe užalil.«

Olih se pogladi po tridnevni bradi:

»Tole mi ne diši. Kaj lahko ti ljudje storijo proti urejenim falangam?«

Geor odvrne:

»Kaj? Zabavno vprašanje. Lemiki niso izurjeni za delo z ljudmi. Na ozkih ulicah so manj sposobni od tukajšnjih zvodnikov in tihotapcev. Vseh osem mogosov urjenja jim vbijajo v glavo, da je svet razdeljen na sovražnike in kolege. Ljudstva tukaj zagotovo nimajo za kolege. Ne znajo se obvladovati in hitro bodo podlegli kakšni provokaciji. Pahadi so večinoma domačini. S tukajšnjimi ljudmi je treba znati in pahadi se urijo, kako sobivati z njimi. Vedo, kako se odzivati na ulične provokacije. Kakor hitro bo kakšen lemik prehitro izvlekel meč in morebiti preveč jezikavemu meščanu prerezal trebuh, bo izbruhnil Megšelem. Tukajšnja sodrga bo hitro dovolj razjarjena in bo izvlekla svoje nože. Na zanemarjenih tlakovcih bo prelito veliko lemiške krvi.«

Olih skomigne z rameni:

»Gospodar, preveč ste prepričani o svojem poznavanju tega sektorja.«

Geor se nasmehne:

»Povem vam, samo počakajmo, da gre vihar mimo nas.«

Timeus opazuje skozi okno:

»Stric, lemiki s šadasom so vstopili v gostilno.«

Mrkogledi šadas Nitor Tar namigne zlovoljnemu jamitu:

»Preverimo to krčmo. Zagotovo so v kakšni krčmi. Pahadi naj zavarujejo okolico.«

Jamit pahadov poskuša ugovarjati, a mu šadas ne dovoli izraziti dvomov:

»Ukazal sem! Vaši naj ostanejo zunaj. Premehki so za to sodrgo.«

Nato namigne jamitu stotnije: »Greva zlomit kakšen jezikav vrat!«

Jamit prikima in lemiki vdrejo v gostilno. Ob glasnem nerganju gostov, saj jih je vdor dočakal ravno pri zajtrku, napolnijo prostor z značilnim razporedom pahljače. Nazadnje vstopi še šadas. Oprezno premerja prisotne in išče sled strahu.

Stopi do goblina za pultom:

»Najprej obdelam tebe, gnida goblinska! Točaji ste vedno najbolje obveščeni, saj poznate vse kurbe fukališča sektorskega mahiba. Zagotovo je tudi v to luknjo prišla vest o izdaji na cesarskem dvoru. Iščemo dva svetokrvna izdajalca, prodana brezkrvnemu razbojniku Vzhoda. Tako pomembni gostje ne morejo skriti svojega porekla. Zapoj!«

Goblin zajeclja:

»Če bi imeli tukaj kakšnega svetokrvnega gosta, bi mu gotovo izkazali primerno čast.«

»A kot vidite,« skomigne s koščenimi rameni, »nihče od teh ni niti popolnoma krven.«

Šadas iztegne roko in zgrabi goblina za vrat.

»Seveda bi mu izkazali čast! Ampak svetokrvni gospodje svojega porekla ne razglašajo. Zadovoljni bomo z informacijo o komer koli, ki ne sodi v to razbojniško gnezdo. Torej?« grozeče dvigne glas.

Goblin se poskuša izviti iz jeklenega prijema:

»Gospodar, saj vam ... Ne vem ... Nisem slišal.«

Šadas zarenči:

»Ti in tvoj Ne vem in Nisem slišal! Nekoristna žival.« Zlomi mu goltanec. Telo v smrtnem krču nekajkrat trzne in se umiri, iz ust se pocedi gosta kri. Šadas razpre dlan in truplo s treskom pade na tla. Obrne se proti omizjem, pretresenim in prestrašenim ob prikazu šadasove divje krutosti.

»Nikar ne trdite, da niste videli nikogar tujega. Če bo treba, bom vsakomur od vas odprl glavo in iz nje izpil resnico. Ti!« se posveti svetlolascu z orčjo samico. »Ti mi boš povedal! Najbrž komaj čakaš na izpoved! Dajmo! Zapoj melodijo o svetokrvnih ubežnikih!«

Svetlolasec prestrašeno odvrne:

»Nobenega svetokrvnega gospodarja nisem videl. Še na sliki ga nisem videl, kaj šele tako od blizu.«

Šadas potegne dolg nož in ga zaluča v orčjo samico. Nesrečno bitje grgrajoče pade. Natančno merjen zastrupljen nož ubija brez agonije.

»To se ti bo zgodilo, če mi ne daš česa uporabnega. Reši si življenje in naj ti ne bo žal izdati svetokrvnega. On bi te takoj izdal že za kaj manj pomembnega od življenja.«

V prostor prileti kurirski sokol. Šadas komentira:

»Mogoče so ujeli oba ptička in bom odrešen tega umazanega dela. Veste, vedno se mi je upiralo klanje brezkrvne zahrbtne umazanije brez trohice časti. Za častnega morilca ni hujšega od pokola zvodniške in tihotapske sodrge. Saj ne morete trditi, da ste kaj drugega. Prekupčevalci in živalski zvodniki.« Ošvrkne jih z grozečimi očmi. Tetovaže na ličnicah še poudarijo njegov grozljiv videz. V popolni tišini hitro preleti vsebino in jezno odvrže papirusni zvitek.

»Dragi moji, imate smolo. Nihče v tej gnojni jami nima pojma. Ojoj, kako se mi upira ta pokol. Ampak temu se lahko izognemo. Samo droben namig bo dovolj. Zakaj se ne zlažete in se rešite? Kurbirsko gnezdo vašega lokalnega malahida smo iztrebili do čistega. Zraven smo dodali še obe živali, s katerima se je onegavil. Sramota! Malahid cesarstva natepava orčje samice. Ni čudno, da ga jemlje Megšelem,« in namigne lemikom, naj zgrabijo svetlolasca. Ti hitro skočijo do njega in ga trdo zgrabijo. Občuti ostrici dveh mečev. Oblije ga pot strahu. Nekaj trenutkov okamnelo zre v smehljajoč se grozljivi šadasov obraz, zatem obupano zakriči:

»Nekaj vem! Nekaj vem!«

Šadas se okrutno nasmehne.

»Končno je nekoga srečala sled človeške pameti. Končno,« zapiči vanj svoje temne, s tetovažo obrobljene oči. »Hitro povej! Če me prepričaš, ti mogoče ne iztrgam srca.«

»Gospod, ne poškodujte me! Včeraj zvečer so bili tukaj čudni ljudje. Zabavali so se ob nasprotovanju malahidove prepovedi o hranjenju sužnjev v tem prostoru. Svojo orčjo samico so tukaj, javno, vsem na očeh, pogostili z mesom.«

Šadas stopi do moža in čez prsi potegne z noževo ostrico:

»In kje so ti čudaki? Naj ugibam ali mi poveš?«

Mož prestrašeno zajeclja:

»Najeli ... so ... so ... sobo.« Pogled mu za hip šine k stopnišču.

»Gotovo še spijo, saj so se celo noč valjali s svojo samico. Veste, ko enkrat naskočiš orčjo samico, pozabiš na pravo žensko. Kako mešajo, kako ti ga carsko povlečejo,« se nasmehne.

Šadas mu sunkovito zarije nož v prsa:

»Pri Elovi milosti! Ta pokvarjeni kraj moramo do tal podreti in poklati ves ta skup živalske sodrge! Se bo še kdo hvalil, kako mu ga je žival carsko povlekla?«

Mož samo izbulji oči in se sesede. Strup deluje hitro in temeljito.

Šadas obriše nož in se posveti jamitu.

»Prečešite ta brlog. Vse izmečke hočem zbrane, in to tukaj. Vse!« zakriči in zamrmra, »Počistite to nesnago! Hitro! Saj vas je dovolj, da razmečete fuk gnezda in počistite nesnago, ki se krmi.«

Zločesto ošine nema omizja. Pol lemikov se z jamitom požene po stopnicah, preostali se spogledajo in izvlečejo meče. Ljudje se začnejo prestrašeno ritensko umikati.

Šadas zakriči:

»Dajte že! Počistite!«

Lemiki rutinirano planejo nad nesrečne goste. Hitro in učinkovito končajo krvavo delo.

Olih zasliši strumne vojaške korake:

»Gor prihajajo! Kaj bomo? Vaše veličanstvo, šadas vas bo zagotovo prepoznal.«

Geor suho odvrne:

»Očitno so natančnejši, kot sem pričakoval. Ni jim dovolj, da so poklali vse goste pri zajtrku. Šadasi so nadležni sledniški picajzlji. Kaj hočemo? Izsekali si bomo pot. Ila, hočeš še živeti?«

»Ila hoče še življenje.«

»Odlično, ljubica! Olih, snemi ji verige.«

»Ste prepričani?«

Geor odločno prikima in mehko pristavi:

»Ila bo naredila vse za svoje življenje. Lemiki ne pričakujejo osvobojene in besne orčje samice.«

Koraki so vse bližje.

»Smo pripravljeni? Najprej skoči Ila, takoj za njo pa vi. Midva s Timeusom vam tesno slediva.«

Nato se posveti orkinji:

»Najprej onesposobi jamita s perjanico. Druge pusti. Ko pridrviš po stopnicah, ne oklevaj! Šadasovo meso je še posebej sočno. Pazi na njegove zastrupljene nože.«

»Ila zajtrk človeško sočna meso.«

»Zdaj!« zakliče in vrata se podrejo. Jamit ne uspe niti vdihniti. Močna orčja roka mu iztrga goltanec in ga odvrže. Truplo se sesede v vse večji mlaki mezeče krvi. Lemiki brez jamita presenečeno obstanejo. Elešeji, ki so v nasprotju z lemiki navajeni takšnega boja, bliskovito pokončajo presenečene vojake. Orkinja se besno požene po stopnicah. Šadas potegne nož in ga zaluča. Prepočasi. Mlada orkinja je prehitra tudi za spretnega šadasa, ki potegne še dva noža in prežeče čaka naslednji napad. Ila renči in s hitrostjo nagona tehta možne šadasove reakcije. Mimogrede pokonča preostale lemike. Oba zgrožena pahada pri vratih se kljub grožnji šadasu urno umakneta. Iz izkušenj vesta, da v boju z osvobojeno mlado orčjo samico nimata možnosti. Pobegle sužnje vedno lovijo posebni lovci z dresiranimi orjaškimi volčini.

Šadas jo izziva in se reži:

»Kaj je, žival? Kako se me boš lotila? Kako želiš umreti?«

Ila zarenči:

»Ila jedla človek.«

Šadas se zareži.

»Torej boš ostala lačna,« reče in vanjo zaluča zastrupljen nož. Orkinja bliskovito reagira, a šadas pravilno oceni njen odziv in nož usmeri malce v levo, kamor orkinjo odrinejo njeni refleksi. Rezilo se zarije v kosmato nadlahtnico. Besno zarenči in ga izvleče. Na njeno srečo nož ni zastrupljen s strupom za orke.

Pritečejo še ostali. V rokah držijo okrvavljene meče. Geor zakliče:

»Pokončaj ga! Ta strup je tudi zate smrtonosen!«

Ila zarenči: »Najprej Ila ujela zajtrk.« Izstreli se proti šadasu. Ta jo pričaka in zamahne z roko. Ila prestreže udarec, ga zgrabi in silovito zaluča proti omizjem med trupla poklanih gostov.

Šadas se izogne naskoku in še enkrat zamahne. Ilo že premaguje strup. Strese z glavo. Šadas je zdaj malo manj samozavesten. Izvleče kratek pihalnik. Ila se znova požene. Šadas se skuša izmakniti. Orkinjo usmerjajo nagoni, neprimerno hitrejši od šadasovih izurjenih refleksov. Moža silovito zadene in ga z zobmi besno zgrabi za goltanec. Orčji lovski instinkt ji dobro služi. Šadas se besno otepa, a orkinja mu z močjo svoje čeljusti drobi kosti. Zasliši se zvok lomljenja, zatem se šadasovo okrvavljeno telo umiri v trzajočo gmoto polomljenih kosti in potrganih mišic. Povsod je polno krvi.

Geor steče proti Ili.

»Dobiti moraš protistrup, sicer boš umrla. Tega pa nočemo. Je tako?« se obrne proti Timeusu.

Ta se nasmehne in reče:

»Mogoče bo treba iztrgati še kakšen šadasov drob. Bo kdo pečenega šadasa?«

Geor iz torbe potegne ampulo z modrikasto tekočino:

»Na srečo je del obvezne popotne opreme vsakega svetokrvnega moža tudi protistrup za žavbe raznih mojstrov ubijanja. Pridi hitro, preden bo prepozno.«

Ila se dvigne in šadasovo truplo s treskom pade na tla:

»Ila življenje rada.«

Geor ji na rano nakapa tekočino. Bitje naredi grimaso bolečine, stisne zobe in pridušeno zacvili.

»Tako, zdaj si zdrava. Privošči si barabo. Dober tek!«

Ila skoči do šadasovega trupla, ga zgrabi in odnese v kot. Mlaskajoče ga razkosava. Druščina se obrne stran od nje. Nihče ne gleda rad, kako zver vpričo njega malica njegovo vrsto, čeprav gre za morilca.

Timeus komentira:

»Odvratno. Še sreča, da zajtrkuje našega sovražnika.«

»Ta zajtrk si je zaslužila. Druščina,« tiho pristavi Geor in vse objame s svetlimi očmi, »nimamo preveč časa. Hitro si postrezimo z zajtrkom in odidimo. Ostali šadasi bodo kmalu izvedeli, da se je tukaj nekaj zgodilo.«

Olih pred vrata pošlje dva svoja bojevnika:

»Za vsak primer. Pahadi so se razbežali, a ne tvegajmo.«

Komornik Nimor se s hitro kočijo pripelje do dvora malahida Tamraiha. Gospodar Abram Holgar ga čaka poleg obglavljenega malahidovega trupla. V dvorani se sliši odmev presunljivih krikov pokola malahidove družine, njegove dvorne straže in služinčadi. Abram obrne glavo proti svojemu zaupniku:

»Ste ujeli staro pokveko in mladega Simidala?«

Komornik zaskrbljeno sklene roke na hrbtu in nemo odkima.

Abramu poskoči srce in kri udari v glavo:

»Kaj? Kaj torej počnejo dragoceni šadasi in stotnije lemikov? Profesionalna vojska ne bi smela naleteti na težave pri prečesavanju tega odvratnega gnezda mestnega dna.«

Nimor se hitro opravičuje:

»V severnem delu so izbruhnili neredi. Drhali so se pridružili tudi lokalni pahadi. Celo orčje sužnje uporabljajo. Saj veste, kako se lemikom upira ...«

A Abram mu grobo seže v besedo.

»Ne izgovarjaj se! V sektorju so štiri falange,« iztegne štiri prste, »preklete štiri polno oborožene falange! Ukazal bom še vkorakanje Sedme. Še pred večerom bo vkorakala v sektor. Nihče ne bo šel ven ali noter. Nihče! Če sem že prekršil patent o prepovedi vstopa redne vojske v mesto, ga bom prekršil do konca!«

Nato besno zarenči. »Če ubežnikov ne najdete do jutrišnjega sončnega zahoda, bom ukazal iztrebljanje vsega živega v tem smrdljivem sektorju! Pomni,« stisne pest in strogo pribije: »vsega živega, do zadnjega otroka, sužnja in zadnje kurbe, skupaj z zvodniki.«

Nimor vrže pogled na okrvavljeno truplo. Abram se zareži.

»Vsakdo lahko tako konča. Tudi ti. Pripelji mi, kar si želim. Z bojišča sem dobil dobre novice. Vse medreje hitro napredujejo. Orki in kačjeglavci so res neumni, saj se sploh ne poskusijo umakniti. Ko jih dokončno obkolimo, bo pokol. Totalni pokol živali,« poudari in zadovoljno pristavi: »lemikom bom moral dvigniti plačo, saj je za vsakega častnega bojevnika pokol živali res sramotno početje. Edino cekin spere greh sodelovanja pri tako obsežni mesariji. To je delo mesarjev in ne lemikov.«

Komornik prikima, se zavrti na petah in urno zapusti dvorano. Pred noge se mu skotali glava malahidovega sina. Desetletni otrok je umrl, ker se je rodil napačni materi. Pri vsaki odstranitvi malahida je nujen pokol celotne družine z bližnjimi zaupniki. Zdaj je to doletelo družino Thetisa Ormoha. Na izpraznjeno mesto bo lahko gospodar Holgar imenoval kakšnega posebej zaslužnega jamita. Ta bo pripeljal svoje ljudi.





9. Rešitev v kanalizaciji


Druščina se hitro izmuzne iz gostilne. V zraku je hrup bližajočih se neredov. Nasilni in brezobzirni šadasi z nerodnimi lemiki so sprožili splošni upor.

Geor se hudomušno nasmehne:

»Drhal dela za nas. Kot sem rekel, nekdo bo prehitro zarinil meč v drobovje tukajšnjega meščana in izbruhnil bo Megšelem. Zdaj ga imamo. Slišite simfonijo naše odstopnice?«

Ilo spustijo malce naprej. Njen natančen nos jih bo vodil mimo šadasov. V nebo se dvignejo prvi plameni. Kriki in hrup pouličnih nemirov so vse bližje. Mimo bežijo prestrašeni ljudje, večinoma ženske, otroci in starejši. Možje in krepki mladeniči so v roke vzeli kar koli, kar lahko uporabijo za orožje, in se skupaj s pahadi podali v boj proti nasilnim vsiljivcem. Hrup se kmalu poleže, saj jih Ila povede v blodnjak slabo prehodnih stranskih ulic. Če se zapletejo v nemire, se ne bodo mogli hitro izmuzniti iz nemirnega sektorja. Torej se morajo izogibati zvokom bitk.

V senci ozke uličice se za hip ustavijo. Timeus lovi sapo:

»Podlasnik Holgar je vojsko zagotovo poslal s privolitvijo strica Harida. S tem je dokončno poteptal vsa pravila časti.«

Geor odvrne:

»Povej mi, česar še ne vem. Največja napaka tvojega očeta je bila imenovanje malahida Abrama Holgarja za majordoma Trona. Okoliški sektorji verjetno ne protestirajo proti tukajšnjemu posegu vojske. Tamraih od nekdaj jemljejo kot nekakšno nujno zlo. Vsekakor nam ta upor še kako prav pride. Lemiki in šadasi se morajo ukvarjati z besnimi množicami. Ti ljudje branijo svoja življenja, svoje domove in družine.«

Timeus se kislo nasmehne:

»Torej se lahko izmuznemo.«

Olih odkima:

»Ne verjamem. Preden so vstopili z vojsko, so verjetno zaprli vse dohode v sektor. Iz te pasti si bomo morali najti drugo pot.«

Timeus pihne:

»Nimam kril ali škrg.«

Geor naredi resen obraz.

»Vem za drugačno, žal precej manj zabavno pot, a zanjo ne potrebujemo škrg ali kril. Sicer ni čisto brez svojega čara, a vendarle,« se mu besede izgubijo v hrupu bližnjih nemirov.

Timeus vpraša:

»Stric, kaj imaš v mislih?«

Geor razširi roke in se kislo nasmehne:

»V mislih imam pobeg po kanalizaciji.«

Olih spusti glavo:

»Kanalizacija? Precej neplemenit način potovanja.«

Geor ga opogumi:

»Saj imamo Ilo. Ona je domača v luknjah. Orki se rodijo s čutili, prilagojenimi temi podzemnega labirinta.«

Timeus vzdihne:

»El ve, kakšne kreature životarijo v kanalizaciji Wendenburga.«

Ila se vrne k skupini:

»Ila voha krvavi mož. Blizu. Njegovi orožje možje prebijati pot. Veliko ljudje mrtev. Prihaja blizu.«

Geor se ji nasmehne:

»Pridna, Ila. Poišči najbližjo dovolj veliko luknjo. Gremo v mestno kanalizacijo. Ali bi se kdo raje še enkrat soočil s šadasom in lemiki?«

Vsi molčijo. Geor namigne Ili, ki zadovoljno zabrunda:

»Ila srečna pod zemlja. Rada pod zemlja živeti. Pobeg od gospodarji.«

»Na srečo imamo tebe in orki nas ne iščejo. Verjetno se zadržujejo blizu prizorišč spopadov in se mastijo s svežimi trupli.«

Timeus se spogleda z Olihom:

»To mi ni všeč. Iz razbojniškega sektorja gremo še nižje. Ne vem, koliko se to spodobi za svetokrvne.«

Geor resno odvrne:

»Mlado božanstvo, če bo treba, boste svojo sveto rit namočili tudi v mešanico orčjega sranja in scanja. To je nizka cena v primerjavi s skrajšanjem za božansko glavo. Rečno pristanišče z obalo je zasedla rečna vojna mornarica. Upam, da je Valon ubogal ukaz in je pravočasno odplul. Če ga ne bo v Zeqinu, nas do Šelanijevih jagheosov čaka še lep kos zoprne poti. Ceste iz sektorja so dobro zastražene, torej gre edina pot iz sektorja po kanalizaciji.«

Ila se zadovoljno oblizuje.

Skupinica hitro izgine v veliki odprtini, vhodu v skrivnostno podzemlje mestne kanalizacije. Tamraih je precej star sektor. Prestolnica ga je vsrkala še v času kraljestva in takrat so ga priključili na mestno kanalizacijo. Ker je bil družbeno obrobje že v času vključitve v mesto, so tod speljali glavno kanalizacijo zahodnega brega Massaneda. Danes nihče več ne pozna skrivnosti podzemnega spleta.

Sprva se mlademu Timeusu od smradu pači obraz. Tudi drugi ne uživajo ravno v ne preveč prijetnih aromah brbotajočih voda kanalizacije. Geor za razsvetljevanje popolne teme uporabi enega od urokov. Njegov meč zasije z biserno svetlobo in razsvetli večno temo kanalizacije. Živali bežijo od luči vilinske magije.

»Kaj se pritožujete? Kamen, po katerem hodite, so oblikovali vilini. Njihovi golemi so zgradili to podzemno mesto za odplakovanje naše scaline in sranine. Ves ta drek se zliva v Massaned.«

Timeus sarkastično pripomni:

»Torej je sveti kamen namenjen potovanju mestne svinjarije.«

Ila zadovoljno cmoklja in ovohava mimobežne vonjave:

»Ila voha rojak. Rojak ima večerja kup lemik.«

Geor se nasmehne.

»Torej nas ne bo naskočil, ker se že masti,« reče in Ili pokaže smer. Orkinja se znajde tudi v popolni temi. Njen poseben voh in toplotni vid sta edino, kar jih lahko pripelje v varnejši mestni sektor.

Druščina se hitro pomika. Ilino varno spremstvo je še dragocenejše od omejene Georjeve magije.

Olih zaskrbljeno pripomni:

»Upam, da nas ne bo speljala v kakšno past. Visočanstvo, mogoče preveč zaupate suženjski zveri.«

Geor odvrne:

»Tukaj smo odvisni samo od medsebojnega zaupanja. Kakor hitro bomo na varnem, jo izpustim. Žal ne vidim drugačne poti iz tega nesrečnega sektorja.«

Ila se ustavi in ovohava. Obrne se proti druščini:

»Ila voha človek. Znan človek. Prihajati k nas.«

»Kje?«

Orkinja pokaže z roko proti šibkemu siju. Geor ji zaupljivo prikima:

»Zagotovo niso lemiki. Ti za običajno plačo ne bodo vstopili v to past. Počakali bomo. Kdor koli že prihaja, je verjetno ubežnik iz sektorja, torej mogoče naš trenutni zaveznik.«

Geor prepozna glas. Namigne druščini, naj se potuhne. Ugasne luč magije.

Glas je že čisto blizu, soj bakel z rumeno oranžno svetlobo osvetljuje tihi kanal. Kljub šumenju deroče kanalizacije prepozna posamezne besede.

V pravem trenutku skoči pred prihajajoče ljudi in se zareži:

»Šelani! Slišali smo te kilometer daleč. Si se odločil za selitev obrti?«

Šelani in spremstvo izvlečejo meče, a jih povesijo. Trgovec se nasmehne.

»Kdo nas lahko ogroža v tem smradu? Orki podzemlja se zabavajo z ranjenimi in mrtvimi. Danes imajo dan obilja,« vzdihne, »prav imaš, obrt selim na varno.«

Geor vrne nasmeh:

»Orki niso edina grožnja teh dvorov smradu.«

Šelani se spogleda s svojimi gizdalinsko napravljenimi spremljevalci in se glasno zakrohota:

»Saj se menda nimaš za grožnjo.«

Geor se hudomušno nasmehne:

»Nikoli ne veš. Nekdo, ki si lahko privošči sto zlatnikov za umik iz mesta, gotovo zna poskrbeti za zavarovanje svojega vložka.«

Šelaniju ostane cmok v grlu. Zasliši pridušeno orčje grčanje.

Geor zamahne z roko in se zakrohota:

»Ne boj se! Raje se skupaj izvlecimo na varno. Moji spremljevalci so zame dovolj varna garancija. Naj te spomnim na pogodbo. Upam, da jo kaniš izpolniti.«

Šelani olajšano odvrne:

»Gor je pravo bojišče. Osebni komornik majordoma Holgarja je iztrebil malahidovo hišo. Vse to zaradi dveh dragocenih beguncev. Si mogoče že slišal za Georja in Timeusa Simidala?«

»Tisti lopov Nimor se je spravil kar na svetokrvne. Še pred osmimi leti je krošnjaril po moji ulici,« sumničavo pristavi in zavzdihne, »zdaj pa takole vodi morilce in falange. Zaradi izdaje so od svetega telesa ločili njegovo veličanstvo Harida Simidala. Dobrih sto kilometrov stran je sovražnik, a majordom Holgar se zabava s spuščanjem svete krvi.«

Geor se zdrzne.

Kaj, če me kdo prepozna? Timeus ne sme odpreti ust. Kakor hitro spregovori, nas bo izdal.

Pristopi Olih z mrkimi elešeji na preži in na koncu še Timeus. Ila prekine trenutke tišine:

»Stran od tukaj. Ila voha volčini. Morilec imeti volčin. Voha kri.«

Šelani reče:

»Torej se odpravimo.«

Geor sumničavo prikima in namigne orkinji:

»Vodi nas stran od volčinov.«

Ila zadovoljno prikima. Geor si ne drzne uporabiti magije. Vodstvo prevzamejo Šelanijevi ljudje z baklami. Elešeji se razmestijo okoli svetokrvnih mož.

Geor prišepne svojemu nečaku:

»Poskušaj jesti samoglasnike. Posnemaj govorico, govori kako drugače, samo, za Elovo voljo, ne uporabljaj dvornega načina govora. Šelanija poznam, vendar mu ne zaupam. Izdal nas bo ob prvi priložnosti. V Tamraihu ni prijateljev, so samo poslovni partnerji ali sovražniki.«

Timeus prikima in zašepeta:

»Ta pot mi je vse manj všeč.«

»Tudi meni, a kaj morem? Pohiteti moramo, kajti kmalu bodo pomislili na kanalizacijo. Volčini bodo našli sled. Kaj sledi, če nas izvohajo, prepuščam tvoji domišljiji.«

Timeus pogoltne slino.

Gospodar Holgar besno koraka po dvorani. Trupla malahidove družine in osebja so odstranili in za silo počistili ostanke krvave žehte. Zev Salneah, mahib Sedme medreje, s prsti živčno tapka po mizi. Vstopi okrvavljen jamit Prve falange. Najprej se prikloni in z očmi bega med gospodarjem Trona ter mahibom:

»Gospod, odpor počasi lomimo. Tamraih je res odvraten sektor, saj nas napadajo z vsem, kar lomi kosti. Kako je lahko takšen sektor sploh obstajal?«

Abram zarohni:

»Ne utrujaj me z zgodbicami! Ste našli kakšno uporabno sled? Vsaka stotnija ima šadasa z volčini. Kaj pravijo mojstri morilci?«

Jamit pogoltne slino:

»Gospod, za zdaj ni nobenih sledov za ubežniki. Zdi se mi skrajno čudno, zakaj bi svetokrvni sploh vstopil v ta umazani brezkrvni sektor? Kaj je njegovo veli ...«

A Abram ga grobo prekine.

»Geor in Timeus Simidal sta izdajalca, ki sta nas hotela izročiti živalskim hordam basilea. Nihče od njiju ni nobeno veličanstvo ali kaj podobnega. Sta samo begunca med najnizkotnejšimi podaniki Trona. Če je treba, obrnite vsak kamen te gnojne rane našega svetega mesta. Vse pobijte, vse požgite, vse porušite. Pozabite na milost in čast. Za svoje napore boste ob uspehu obilno nagrajeni. V primeru neuspeha pa,« frcne z roko po zraku, »sami razmislite, kaj se bo zgodilo.«

Nimor Zavair medtem s šadasom Tanom Oliantom in dvema stotnijama sledi volčinovemu nosu. Ta jih vleče proti eni od stranskih ulic, posejanih s trupli. Velika zver je vse bolj nestrpna.

Šadas Tan se zareži:

»Nekje blizu so. Moj ljubljenček ima natančen nos. Kakšna sreča, da ste z mano.«

Nimor si zadovoljno pomane roke:

»Končno uspeh. Gospodar naju bo nagradil, če mu pred noge vrževa svetokrvna ubežnika. Saj ni treba, da sta v enem kosu.«

Tan odvrne:

»Kaj lahko storita nerodni dvorjan in razvajeni mladič?«

Nimor previdno doda:

»Ne podcenjuj ju. Oba sta vilinske krvi. Torej imata v sebi naravni dar za magijo. Priporočam vam skrajno previdnost. Enkrat smo ju že podcenjevali.«

Tan se glasno zakrohota:

»Proti miselnim trikom sem popolnoma odporen. Šadasi nismo vešči magije, a nam ta kljub temu ne more priti do živega. Ob soočenju s kovino mojih nožev nimata možnosti. Če ne bo šlo drugače, ju bomo naročniku dostavili v več kosih.«

Nimor se kislo nasmehne:

»Zadostovali bosta že glavi.«

Na ozki ulici se v vrsti po dva in dva komaj prebijajo. Odcepi levo in desno so še ožji. Nimor preklinja:

»Kdo je dovolil tako ozke ulice?«

Lemiki in jamiti previdno sledijo Tanu in komorniku. Volčin hlasta in cvili. Voha sled za iskanima beguncema.

Tan bolj zase mrmra:

»Kje sta? Zakaj bežita? Pred volčinom ne moreta pobegniti. Raje se sama predajta. Vsaj ne bo tako bolelo.«

Tedaj se na začetku in koncu ulice pojavi množica. Nekdo besno zakriči:

»Morilci! Deteklavci, ženoklavci! Po njih!«

Tudi z oken se nanje vsuje toča kamenja in vrelega olja. Nimor se stisne ob zid in prestrašeno opazuje nastalo zmedo. Tan potegne pihalnik in vanj vstavi strupeno puščico. Oprezno išče primerno tarčo.

Jamit zakriči:

»Zaščitite komornika! Odrinite jih!«

Lemiki se postavijo v obrambni položaj. Hitro se pokrijejo s ščiti. Kamenje se odbije od trdih ščitov. Lokostrelci napnejo loke. Jamit odločno zakliče:

»Streljajte po želji! Uporabite vnetljive puščice! Odrinite drhal! Gremo!«

Lemiki v formaciji krenejo proti obema koncema ulice. Lokostrelci poskušajo postreliti ljudi na oknih. Ti jih vztrajno zasipavajo z vrelim oljem, kamenjem in kosi kovine. Razležejo se kriki ustreljenih, pokopanih, opečenih in umirajočih. Tan spretno odstranjuje ljudi z oken. Zadene skoraj vsaka puščica. Zaradi strupa je vsak zadetek smrten.

Volčin tuli in laja. Besni ljudje ga zasujejo z vrelim oljem in težkimi kamni. Mnogi so na lastne oči videli, kako je razparal otroka ali žensko, saj so tako šadasi ustrahovali ujete meščane. Zdaj so mu lahko vsaj delno povrnili. Žival kmalu podleže v boleči agoniji. Ljudje se po smrti volčina začnejo umikati. Očitno so našli svoje zadoščenje, morebiti maščevanje za ubite svojce. Goreče puščice zažgejo nekaj lesenih hiš. Vse imajo vrata na drugo stran, saj nihče ne priteče na ozko ulico.

Nimorju se posveti:

»Beguncem je moral pomagati kakšen tukajšnji brezkrvnež. Vodil jih je po prehodnih ulicah.«

Šadas poboža po krznu mrtve živali in jezno zarenči:

»Nihče ne sme preživeti! Nihče!«

Lemiki hitro dosežejo oba konca ulice. Poveljujoči se vrne do komornika, s kotičkom očesa ošvrkne šadasa in strumno poroča:

»Gospod, drhal smo odrinili. Lahko nadaljujemo z iskanjem.«

Nimor se prostaško zakrohota:

»Iskanjem? Brez volčina ne bomo našli sledi! Si želite slepo tavati po sovražnih ulicah? Najprej moramo dobiti drugega slednika, šele potem lahko nadaljujemo. Imamo kakšnega poštnega goloba ali sokola?«

Jamit odkima:

»Žal se še noben ni vrnil.«

Nimor besno udari s pestjo v zid.

»Vse gre narobe. Vse se je zarotilo proti nam!« zagrmi in vrže pogled na velik kovinski pokrov.

Tedaj se mu posveti.

»Seveda! Kako da se tega nisem že prej domislil! Seveda!« se začne glasno krohotati.

Tan se spogleda z jamitom in skomigne z rameni:

»Kaj je tako smešnega? Ne razumem.«

Nimor položi roke na boke in se zresni:

»Naši begunci so se spustili še nižje po družbeni lestvici. Pravzaprav nižje sploh ne gre. Vidita tisti pokrov? Vesta, kaj je to?«

Jamit in šadas zadržano odkimata.

Nimor veselo nadaljuje:

»Seveda ne. Tako velikih pokrovov ni nikjer drugje kot tukaj. Ta zanikrni sektor je križišče glavne mestne kanalizacije. Tod gre mimo vsa mestna umazanija.«

Jamit s cmokom v grlu odkima:

»Saj menda ne mislite?«

Nimor veselo prikima:

»Natanko to mislim. Kanalizacija je edina pot iz sektorja. Komornik zagotovo nisem postal zaradi svojega oblačenja ali porekla. Tu sem nekoč živel. Sicer to ni bil del mojega življenja, na katerega bi bil posebej ponosen, vendar poznam tihotapske poti in to znanje je zdaj koristno. Vsa tihotapljenja se odvijajo po kanalizaciji. Kaj mislite, zakaj smo med čiščenjem sektorja pobili nekaj sto temnih vilinov, škratov in goblinov? Tukaj niso zaradi lepote sektorja, temveč zaradi trgovine mimo patentnih pravil. Cesarstvo je vedno dovolilo malce kršenja zakonov, saj je to dobro za obči posel.«

Jamit stisne ustnice:

»Kako jih mislite loviti po kanalizaciji? Saj nismo orki, da bi tekali med umazanijo.«

Nimor se namrdne:

»Ravno zato nujno potrebujem kurirsko ptico. Morali bi najeti lovce na orčje sužnje, a ste z njimi malce prehitro nahranili volčine.«

Tan stopi do velike bronaste plošče:

»Ta plošča je bila pred kratkim premaknjena. Gospodar Nimor, očitno se ne motite. Tudi mi bomo sestopili tja dol.«

Jamit ogorčeno odkima:

»Lemiki niso namenjeni lovu po kanalizaciji. To mora ukazati moj mahib.«

Lemiki se zberejo v gručo in nezadovoljno mrmrajo. Tan jih oprezno premeri ter se spogleda z Nimorjem. Komornik zlovoljno vzdihne:

»Kdo bo čakal na ukaze? Opravi, kar moraš. Za poduk drugim.«

Šadas v jamitov vrat bliskovito izstreli zastrupljeno puščico. Nesrečnik zacvili in pade na kolena. Iz ust se mu pocedi brbotajoča pena. Na koncu s treskom pade na obraz, od njega teče gost tok krvi.

Nimor se ozre okoli.

»Si še kdo želi razprave o mojih ukazih? Sem podoben nekomu, ki rad debatira o tem? Bi še kdo rad izgubljal čas? Ker smo ostali brez jamita, bom kar sam prevzel poveljevanje. Ti, ti in ti,« pokaže na najbližje lemike, »odmaknite pokrov. Saj ni tako težak, kot je videti.«

»Vi pa,« pokaže še na ostale bližnje zaprepadene može, »nabavite bakel, kolikor jih lahko najdete. In to hitro.«

Nekaj lemikov iz zadnjih vrst začne odvažati trupla ter težje ranjence. Lažje ranjeni se previdno izmuznejo v ozadje. Četrtina obeh stotnij je izločena.

Odvlečejo pokrov in čakajo na nadaljnje ukaze. Nimor ter šadas Tan stopita do roba. V nosnice ju klofutnejo ostre vonjave brbotajoče kanalizacije.

Nimor vzdihne:

»Tukaj spodaj gre glavnina mestnih odplak. Vilini so s spretno postavitvijo posebnih loput omogočili izlivanje na dno Massaneda. Če bi se ti drekci izlivali na običajen način, bi reka smrdela vsaj do Rogeaga.«

Šadas se nakremži:

»Pri nas kanalizacije niso tako velike ali pa jih sploh ni.«

»Saj tudi nimate takšnih mest,« reče Nimor in dvigne pogled proti Mel'Arudu. Vladarski hrib nad mestom je okoli petnajst kilometrov oziroma tri obzidja proč. Tamraih se naslanja na četrto obzidje.





10. Boj z volčini


Geor in Šelani z orkinjo Ilo druščino suvereno vodijo proti jugu. Geor pazljivo spremlja Šelanijeve ljudi. Sto zlatnikov je kljub vsemu veliko denarja. Tudi Georjev elešejski jamit Olih ima oči na pecljih. Šelani čez čas prekine že malce zoprno tišino:

»Uri, si zadovoljen s samico?«

Geor prikima in posluša zvoke podzemlja. Brbotanje in šumenje smrdljive ter motne vode prekinjajo oddaljeni kriki, ki naježijo kožo še tako neustrašnim.

»Tvoj mladi spremljevalec je precej molčeč poba.«

Geor tiho odvrne:

»Tukaj je bolje, da smo vsi molčeči pobi.«

Ila jih počaka pred stičiščem kanalov. Osredotočeno ovohava zrak ter napenja svoja čutila:

»Rdeči mož našel pot kanalizacija. Zraven množica slastni z meč in kopje.«

Geor in Šelani se spogledata. Olih pristopi in reče:

»Torej se jim je posvetilo, kje se da pobegniti iz obleganega sektorja. Najbrž nimamo veliko časa. Vhodov je veliko in hitro nas lahko stisnejo v kot.«

Šelani jezno doda:

»Še preveč imamo kanalizacijskih odprtin. Tvoj stražar ima prav! Časa nam zmanjkuje. Pohitimo!«

Druščina za hip obstane. Pred njimi je precej zoprn del poti. Pot po suhem je končana. Preden zakorakajo v odvratne odplake, nekajkrat hitro in globoko vdihnejo, kot bi mislili, da je zrak nad rjavkasto smrdečo umazanijo kaj boljši od zraka na robu. Šelani in Geor se spogledata ter skupaj zakorakata v mrzlo umazanijo. Nakremžita se od gnusa ob misli, da sta namočena v fekalije.

Šelani kislo pozove še druge:

»Dajte, gremo! Ni ravno kopel z dišavnicami, a nikogar ne bo ubilo. Zdaj vsaj vemo, da smo res v dreku.«

Kmalu pridejo do novega razcepišča. Širši kanal je položnejši, a ožji se strmo spušča. Ila okleva.

Geor pristopi in zre v temo:

»Širši kanal je nevarnejši zaradi morebitnega srečanja z nepravo druščino, strmi pa je nevaren zaradi samega kanala.«

Ila prikima:

»Strmina voditi pod velika voda. Kdor nima škrga ali dobra sapa, ne plavanje velika reka.«

Geor se kislo nasmehne:

»Vsaj zase vem, da nisem ravno dobre sape. Torej moramo tvegati s srečanjem.«

Geor in Šelani pustita, da se Šelanijevi možje postavijo na čelo kolone, tik za njima hodijo elešeji s Timeusom. Geor se zaveda, da je Timeus edini pomemben. On in Šelani sta pomembna samo toliko, da izvlečeta vladarja sveta iz pasti in omogočita nadaljevanje dinastije. Šelani še ni seznanjen s svojo novo vlogo.

Ila zadovoljno zabrunda:

»Ila rada srečanje. Dobra hrana ta krepki mož.«

Šelani vzdihne:

»Kar je orkinji poslastica, je za nas nevaren sovražnik.«

Timeus se drži v ozadju. Z malce magije je popolnoma neopazen.

Ila obstane:

»Slaba pot. Veter pihanje hrbet. Volčin voha, Ila ne.«

Šelani pihne:

»Imamo kakšno drugo pot?«

Ila odkima:

»Kilometer dol.« Za hip okamni. Ovohava in srepo zre v temo vse ožjega in nižjega kanala. Iz teme naenkrat planeta divja volčina. Zaradi vetra v hrbet ju Ila ni zavohala.

Geor zakliče:

»Volčini! Orožje ven!«

Zveri se bliskovito izogneta besni orkinji, ki dvakrat hlastne v prazno, zatem se pripravi na morebitne dodatne napadalce. Kjer so dobro trenirani volčini, tam je gotovo tudi šadas.

Orkinja ovohava in rezko renči:

»Ila ne voha volčin. Veter pihanje stran.«

Šelani in Geor izvlečeta kratke meče, Šelanijevi spremljevalci pa urno pripravijo svoja zložljiva kopja. Takšna trodelna kopja so posebnost sektorja Tamraih. Olihovi elešeji izvlečejo vsak po dva dolga aurilska noža.

Najbližji volčin se odrine in poleti proti strnjeni vrsti Šelanijevih mož. Mogočni čekani se zarinejo v vrat nekoga v zadnji vrsti. Zver ga kot cunjo zabriše pod noge drugih. Ti se ne uspejo niti obrniti, ko se med njimi znajde še druga, ta si nagonsko najde najšibkejši plen. Olihovi možje se poženejo naprej ter naskočijo najbližjo zver. Ker je zaposlena s Šelanijevimi možmi, je za hip prepozna. Olih se odrine in ji v grlo zarine oba noža. Volčin presunljivo zatuli, strese z glavo in Olih se boleče zakotali ob zid. Naenkrat je povsod polno krvi. Podivjana žival zaradi bolečine ter izgube krvi poišče svojega krvnika. Še preden uspe skočiti, jo prebode več kopij. A tu je še drugi volčin. Na srečo so Šelanijevi ljudje izkušeni v boju med ozkimi zidovi.

Tudi Geor se bori. Svoj meč zapiči v nekajkrat prebodeno renčečo zver. Z urokom okrepi moč aurilske ostrice in volčin presunljivo zatuli v agoniji neznosnih bolečin. Preboden ter z urokom razkrojen obmiruje, ljudje pa se posvetijo še drugi zveri. Pred njimi je težji del boja. Opraviti imajo z razjarjenim samcem ob truplu samice. Ni zastonj rek, Je zvest kot volčin svoji samici.

Ila hoče pomagati, ko jo naskoči šadas v spremstvu desetine lemikov.

Geor izvleče meč ter zakliče Ili med pripravo na soočenje z lemiki in šadasom:

»Ila, ne dovoli šadasovemu sokolu, da vzleti!«

Ila se požene nad šadasa. Kljub skelečim ranam se ne ozira na švistenje puščic lemikov. Šadas zarenči:

»Tukaj sem! Dajva, povaljajva se v tvojem domačem dreku!«

Ila se znajde pred njim in s šapo za las zgreši napeto morilčevo telo. Šadas izkoristi trenutek ter jo zareže z nožem. Ila zarjuje. Poišče ledeno hladne morilčeve oči. Odmerja trenutke. Upre se v zid. Bliskovito se odrine od stene in podre močnega moža. Nekaj sekund valjanja, rjovenja in kričanja se zaključi z negibnim šadasovim telesom in okrvavljeno orkinjo. Ko šadasovo telo obmiruje, Ila presunljivo zatuli in z okrvavljenimi očmi išče naslednji plen. Lemiki se postavijo v obrambno črto, vendar prepozno. V ozkem predoru so nemočni proti podivjani mladi orkinji z željo po ubijanju. Z besom ranjene živali jih razmesari in se pogosti z najboljšimi kosi njihovega droba.

Šelani in Geor s svojimi ljudmi stisnejo razjarjenega volčina. Ker je ostal brez gospodarja, postane negotov. Ljudje izkoristijo ta trenutek slabosti v nagonih smrtonosne zveri.

Šelani zada umirajoči zveri še zadnji udarec, z nogo stopi na okrvavljeno krzno in vzdihne.

»Izgubil sem štiri dobre ljudi,« reče in žalostno spusti pogled na razmesarjena trupla.

Geor se namrdne.

»Tudi jaz sem izgubil svoje. Natanko tri preveč. Še huje je,« jezno zarenči, »ker nam je ušel šadasov sokol. Časa nam zmanjkuje. Moramo pohiteti. Prej ali slej bo tod vrvelo šadasov in lemikov.«

Nato z otožnimi očmi poišče orkinjo.

»Si dobro?« vpraša in brž zamahne z roko ter se nasmehne. »Kako neumno sprašujem! Ne premikaj se, imam napitek za tvoje rane.«

Geor se spogleda s Šelanijem, ki komentira njegovo skrb:

»Ta orkinja ti je očitno prirasla k srcu.«

Geor suho odvrne:

»Ila nas je že nekajkrat rešila. Dolžan sem ji vsaj krpanje ran, pridobljenih med varovanjem naših riti. Se strinjaš?«

Šelani otožno prikima. Ogleduje si raztrgane ostanke lemikov in pristopi k negibnemu truplu šadasa:

»Šadasi so podložniki Vesoljnega carja. Kaj sploh počnejo v našem mestu?«

Geor šepetaje vzdihne:

»Zakaj bi bila šelgeac in njegov ne ravno bister stric tako pomembna?«

Šelani skomigne z rameni:

»Kdo bi vedel? A takšna hajka sredi vojne se mi ne zdi pametna. Zagotovo je zadaj nekaj več.«

Geor zamolklo pritrdi:

»Se strinjam.«

Nimor vrže papirusni zvitek na tla. Spogleda se s šadasom Tanom:

»Našli smo jih. Očitno sveti krvi, ko gre za njihove glave, ni pod častjo niti brodenje po drekcih Tamraiha. Proti jugu bežijo po glavnem kanalu ob reki. Šadas Hilo Janah jih je srečal. Ker še ni sporočila, je verjetno mrtev. Očitno imata begunca odlično spremstvo. Podcenjevanje svetokrvnega Georja se nam res grdo maščuje. Kdo bi si mislil, da ima v najnizkotnejšem mestnem sektorju svoje zaupnike. Drugače si njegove izmuzljivosti ne znam razložiti.«

Šadas skomigne z rameni:

»Torej lahko prekinemo s to utrujajočo ulično vojno.«

Nimor se privoščljivo nasmehne:

»Zakaj bi nehali? Ravno smo segreli kopja in meče! Zdaj imamo odlično priložnost za dokončno očiščenje legla brezkrvnosti. Naj se naši lemiki še malce zabavajo s plenjenjem in pobijanjem brezkrvne sodrge. Ko jo bodo iztrebili, mi bo v rokah ostala največja tukajšnja dragocenost, obsežno mestno zemljišče, primerno za novogradnje.«

»Kaj ukazujete?«

»Zberi svoje in se podajte na lov v podzemlje. S sabo vzemite ljubke volčine. Če je kaj možnosti, svetokrvna pripeljite živa.«

»Tega ne morem obljubiti,« ga dopolni šadas, a nato prikima in nekaj zašepeta sokolu na rami. Ptica vzleti.





11. Premalo za ambicije?


Gospodar Holgar se vrne v cesarsko palačo. Začne s pripravami na svoje skorajšnje kronanje.

Vstopi v prostore svoje žene Ilione, daljne sorodnice Ladhaškega vojvode. Malce debelušna ženska okroglega obraza in otožnih oči se razveseli moževega prihoda. Ob njem sta dva osebna inigeha. S kratkima mečema oborožena vojščaka stopita naprej.

Ženska prestrašeno odstopi:

»Kaj je to? Abram?«

Abram se ledeno zareži:

»Če hočem postati svetokrvni, si moram najti ženo z več modre krvi. Žal mi je, draga. Saj si bila na svoj način koristna. Z doto tvojega pomembnega sorodnika sem prišel na dvor, a zdaj sem prerasel to, hočem več in ti si mi v napoto. Brodar Alisse te že nestrpno čaka.«

Iliona roteče zakliče:

»Abram!«

On se obrne in zapusti prostor. Osebna stražarja opravita krvav posel. Truplo v skladu z običajem ob takšnih priložnostih vržeta volčinom.

Abram s terase ravnodušno opazuje velikansko mesto. V daljavi se v nebo pnejo dimni stebri vojne. Tedaj zasliši korake. Obrne se in zagleda zaskrbljenega mahiba Danola Inriškega. Gospodar takoj začuti slabo novico:

»Kaj se je zgodilo?«

Danol oklevajoče zajeclja:

»Gospodar, Gospodar ...«

Abram nima potrpljenja z mencanjem:

»Daj, izpljuni že, kar te teži!«

»Gospodar, carski mahib je vrnil zlomljen tulec premirja. Pravi, da je lahko gospodar sveta samo eden, in to je Vesoljni car.«

Holgar se besno obrne in s pestjo udari ob kamnit zid. Živčno se obrne na peti in zoži jezen pogled:

»Torej nas čaka dolgotrajen pokol živali. Napadu naj se pridružijo tudi medreje mašagov. Dovolj so poležavale v pričakovanju pobiranja plena. Postrgajte vse rezerve. Vse! Naj krenejo v boj!«

Mahib prestrašeno odvrne:

»Gospodar, saj nimamo rezerv. Mašage smo že pred pol mogosa poslali za bočno zaščito.«

Holgar besno zakriči in udarja po mizi:

»Postrgajte vse!«

Mahib skrušeno reče:

»Nimam več česa strgati. Vse, kar smo lahko oborožili, smo pognali v ta napad. Akroška grofija in Ardenija sta odrezani. Ladhas je tako sam proti južnemu kraku Apofisovih hord in nam ne more pomagati. Madhas je oblegan in komaj drži črto Oliad - Aškar - Varalad. Če ta črta popusti, ostanemo brez Madhasa. Če bo padel Terias, bodo horde vdrle v žitnico, nujno potrebno za preživetje zime. Gospodar, ostali smo sami. Če s tem, kar imamo, ne zlomimo jedra Apofisove armade, nas bodo zmleli s severa in juga. Na srečo Šesti in Deveti še vedno hitro napredujeta, a Tretji je pred Lingom naletel na nepričakovano močno hordo. Trajalo bo, da jo uniči.«

Holgarju se tresejo ustnice. Ne ve, da Apofis že od jutranjih ur severno in južno od bokov napadalnih medrej pošilja obilje kvalitetnejših in predvsem spočitih hord. Ne ve niti za kopičenje svežih hendvejskih falang in za sovražnikov preboj med Lingom in Aškarjem. Mahib čaka na gospodarjev odgovor. Končno tiho odvrne:

»Torej bodo morale že precej izčrpane medreje nadaljevati in same izbojevati zmago. Če Vesoljni car želi ves svet, bo zanj izkrvavel in propadel.«

Mahib se urno umakne. Gospodar je v takšnem stanju vsakomur sposoben pod rebra zariniti nož. Tako je vedno sproščal napetost. Sicer se še ni spozabil nad kakšnim mahibom, a vendarle ... Vse je enkrat prvič.

Tarih zakriva obraz močne in visoke ženske zagorele polti. Meašika Elisa je rada blizu dogajanja. Obožuje hrup vojnega tabora in družbo vojnega plemstva. Druga carska meašika Marisa pa ima najraje samoto. Nikoli ne posega v vojne zadeve. Tudi tokrat ostaja v ozadju.

Carski mahib, lord Apofis Sekhmet, s sklonjeno glavo čaka na Elisine besede. Vedno obožuje prisotnost carskih meašik. Ponosna ženska skoraj šepetaje vpraša. Njej ni treba dvigovati glasu. Vsaka njena beseda je urok:

»Kako napreduje naša igra?«

Apofis se strese in ponižno odvrne:

»Zagrizli so. Na krilih iluzije je licemerski majordom Abram Holgar končno posegel po Tronu. Geor, drugi brat preminulega ...«

Meašika mu seže v besedo:

»Vem, kako je ime najmlajšemu bratu pokojnega Timeusa.«

Apofis pogoltne slino in ponižno nadaljuje:

»Tudi Geor je zagotovo mrtev. V dveh zabojih so ...«

Spet mu seže v besedo.

»Vem, kaj je poslal našalitski podlasnik! Poznam ga,« ravnodušno pihne, »Harid je res nesrečno bitje.«

Meašika Marisa stopi do zaboja in zašepeta:

»Božanstvo me je poslalo kot ženitno ponudbo za vnovično združitev obeh delov sveta. Harid se je zavzel zame, ko sem končala v temnici in moj beg iz kurbišča je delno njegova zasluga.«

Meašika Elisa znova prevzame besedo in se zareži:

»Vedeli smo, da bodo odklonili ponudbo. Človeške slabosti so vedno zanesljiva valuta. Napuh je ena najslajših.«

Apofis pogoltne slino:

»Srce se mi je paralo, ko sem slišal za vašo usodo, in srečen sem, ker lahko izravnam to krivico.«

»Najbolj mi boste služili, če boste v past ujeli oba zbora. Ko boste odprli vrata Megšelema, mora spuščena zver poloviti vse. Cesarstvo mora pasti tukaj, pred Wendenburgom.«

Apofis suvereno odvrne:

»Vaše veličanstvo, četrt milijona vernih je začelo objemni kleščni manever. Severna skupina pod poveljstvom Reana Uluraškega je že zasedla Južni faragoški most, a južno skupino vodi Arhab Orfaški. Jutri bo južno od Rogeaga dosegla Massaned. Še en krak pa je že prečkal Massaned dvajset kilometrov južno od Linga.«

Elisa zaploska:

»Zagotovite mi, da se ta vojska ne bo mogla umakniti. Ni pomembna zasedba prestolnice, pomembno je uničenje tukajšnjih sovražnih sil. Odigrajte svojo mojstrsko partijo tidiasa.«





12. Na robu Tamraiha in usode


Šelani in Geor tesno sledita orkinji Ili. Kmalu bodo prestopili nevidno mejo med sektorji. Tamraih se zaključi s petim obzidjem. Od boja s šadasom in volčini jih spremlja kar precej sreče, saj jih od takrat še nihče ni nadlegoval. Utrujeni posedejo na rob brbotajočih odplak. Občasno mimo priplava kakšno truplo. Timeus se zgrbi in z rokami objame koščene noge. Ves čas molči in nihče mu ne zastavlja vprašanj.

Geor in Šelani stopita malce stran od skupinice:

»Zdi se mi, da je manj vojske.«

Šelani prikima:

»Uriha bom poslal v izvidnico, naj se malce razgleda.«

Geor prikima in vrneta se k skupini. Timeus otožno dvigne oči in Geor se mu opogumljajoče nasmehne. Fant, ki je navajen božanske strežbe, kar dobro prenaša begunstvo v mestni kanalizaciji najmanj uglednega mestnega sektorja.

Urih strumno prikima in izgine v temi tunela. Eden od Šelanijevih ljudi prekine nadležen molk:

»Kaj, če se ne vrne?«

Šelani strogo odvrne:

»Uriha sem poslal, ker mi je zvest.«

Vmeša se Geor:

»Vseeno bodimo pripravljeni. Ugasnimo bakle.«

Tema napolni tunel. Vsi napnejo ušesa. Nekje daleč skozi mrežo preseva nežen pramen svetlobe in ustvarja nenavaden ples neobstoječih podob.

Šelani prekine monotono šumenje smrdljive vode:

»Zakaj tudi v kanalizaciji iščejo pobegli veličanstvi? Zakaj Tamraih?«

Geor vzdihne:

»Mogoče ni tako samo v Tamraihu. Če bi za ubežnikoma razpisali nagrado, bi ju že imeli. Kar čudno je, da na njuni glavi ni razpisana nagrada.«

»Glede na to, da imaš dobre zveze, slabo poznaš polvilince. Saj sta oba polvilinca. Zlahka bi se naredila skoraj nevidna in se izmuznila. A šadasi so odporni na takšne uroke.«

Geor vztraja:

»Zakaj pa so potem potrebni nerodni lemiki?«

Šelani se znova tiho nasmehne:

»Geor Simidal, nehajva se igrati.«

Geor in Timeus skočita na noge. Olih in elešeji ju takoj zavarujejo s telesi. Tudi Šelanijevi ljudje skočijo na noge in izvlečejo orožje.

Šelani se glasno zareži:

»Saj menda ne misliš, da lahko posluješ z mano in mi skriješ svoje poreklo!«

Geor mračno odvrne:

»Premalo ljudi imaš, da bi me izročil. Moji elešeji ...«

A stavek prekine Šelanijevo režanje.

»Geor! Prijatelj stari! Ne boj se. Če bi te želel izdati, bi te lahko že zdavnaj,« vrne meč v tok, »brez tveganja in lastnih žrtev. Za tvoje pravo ime in poreklo sem vedel že od najinega drugega srečanja v krčmi Valovi Massaneda. Moje preživetje je odvisno od tega, kako hitro znam oceniti ljudi. V Tamraih zahaja veliko ljudi in vsi želijo skriti svoje poreklo. Domačini pa živimo tudi od tega, da vemo, s kom imamo opravka. Misliš, da nisem opazil nevpadljivosti tvojega varovanca, njegovega mladega svetega veličastja Timeusa IV. Simidala?«

Geor nekaj časa molči. Šelani ima prav. Zdaj je najmanj ugoden trenutek za izdajo.

»Zakaj si molčal? Zamudil si možnost zanimive izdaje. Res si zabaven mož.«

Šelani prižge baklo. V soju plamenov so pobarvani lasje še bolj smešni.

»Tudi jaz imam smisel za zabavo. Za uspeh v Tamraihu moraš z dejanji trdno stati tukaj in zdaj, a misli morajo pluti čim dlje v prihodnost. Naj te pozabavam z nekaj dejstvi. Edina preživela Simidala bosta potrebovala podjetne in zaupanja vredne ljudi. Vesoljno carstvo bo odigralo partijo tidiasa in začasno ukinilo potrebo po vladarju sveta. A moje oči vidijo daleč v prihodnost in tam so še vedno Simidali. Zakaj si ne bi omogočil te prihodnosti?«

Molk pokrije šibko osvetljeno križišče kanalov.

Geor trgovcu ponudi roko:

»Začnimo torej na novem temelju. Geor Simidal.«

Šelani se nasmehne in mu seže v dlan.

»Šelani Yidris. Me veseli,« reče in navrže: »Če te ne bi razkrinkal že pred leti, bi te danes zagotovo. Elešeji govorijo z naglasom, ki že na daleč izdaja njihovo poreklo. Če bi vaša vesela druščina naletela na kakšnega drugega pomembnejšega ubežnika Tamraiha, bi zdaj že trohneli v piratovi ječi.«

Geor dvigne glas:

»Piratovi?«

Šelani se sproščeno nasmehne:

»Abram Holgar je navaden pirat, bolestno navezan na moč. Njegova senca Nimor Zavair izhaja iz Tamraiha. Poznal sem ga in vem, kakšne sorte lopov je. Abram ga je vzel na svoj razbojniški dvor, torej ni nič boljši. Oba sta samo načičkana pirata.«

Vsi naenkrat onemijo. Zaslišijo vse glasnejši hrup, ki naznanja prihod velike množice.

Orkinja Ila zarenči, Šelani in Geor se spogledata ter skoraj soglasno zakličeta:

»Izdani smo! Hitro.« A brž spoznajo, da so presekane vse odstopnice.

Orkinja pridušeno renči:

»Velik skupina lemiki.«

»Prav imaš, velik skupina,« šepne Geor in izvleče meč. Sledijo mu še drugi.

Šelani besno zarenči in glasno preklinja:

»Presneti našalit. Zaupal sem mu, a kaj stori on? Baraba! Naj se orčji pankrt utopi v Arhaških močvarah Megšelema. Kaj so res vse barabe ostale brez lopovskega poštenja?«

Geor podrsa z mečem po tleh in ravnodušno reče:

»Prepozno je za umik. Vsi se ne bomo izvlekli. V tem položaju sem samo jaz pogrešljiv, a vsi drugi morate živeti.«

Timeus se oglasi prvič, odkar so skupaj na begu:

»Stric, ne grem brez tebe.«

Geor ga otožno pogleda in vzdihne.

»Edino ti si pomemben. S Šelanijem in Olihom nadaljujte, kot smo dogovorjeni. Prebijte se v sektor Eriad,« se obrne proti zaskrbljenemu Olihu, »Pojdite do malahidove palače. Recite mu, da so brezkrvni zavladali na Dvoru. Arig II. Eriadski je moj zaupnik.«

Nato jih razburjeno požene: »Samo eno odstopnico še imate. Poskušal jih bom zadržati. Ila naj vas vodi. Pohitite! Nimamo časa za pogajanja!«

»Stric, si prepričan?«

Geor se kislo nasmehne.

»Kaj pa misliš? Na eriadskem dvoru se dobimo, tam bomo imeli vsaj malo predaha. Če je tudi ta razdejan,« zaskrbljeno vdihne, »nam trda prede. V tem primeru se dobimo v Zeqinu. Dokler te nimajo v pesti, sem varen, četudi me ujamejo. Torej poskrbi, da te ne bodo, namesto da te skrbi zame. Znam paziti nase.«

Šelani zaskrbljeno vpraša:

»Si prepričan, da mi lahko zaupaš?«

Geor se zakrohota:

»Zdaj je prepozno za trgovino. Če vas ujamejo, si ti prvi v Megšelemu. Saj se zavedaš, da so ti vrata v Kadešah zaprta?«

Šelani se kislo nasmehne:

»Vidimo se na točki snidenja.«

Med elešeji se razleže val mrmranja, ki ga Geor odločno utiša:

»Brez debate. Razdelimo se. Odpeljal jih bom stran.«

Hrup je vse bližje. Geor zakliče:

»Gremo! Če se bomo še naprej poslavljali, se lahko kar poslovimo od tega sveta.« Zakoraka po poti, po kateri so prišli. Njegov meč zasije.

Šelani in Timeus se spogledata in orkinja zarenči.

Šelani povede skupino. Na čelu je orkinja, za njo Šelanijevi ljudje, sledi Šelani s Timeusom, na koncu pa je še Olih z elešeji. Orkinja jih priganja. Hrup se oddaljuje.

Timeus previdno vpraša:

»Kje bomo zapustili kanalizacijo? Še navadili se bomo tega zraka.«

Ves čas poskuša govoriti drugače, kot je navajen. Šelani se nasmehne:

»Vaša svetost, z naglasom niste preveč spretni. Verjetno imate mnoge talente, a jeziki niso eden od njih.«

Timeus molči. Tukajšnji ljudje ne poznajo dvornega protokola in etike pogovarjanja s svetim vladarjem sveta. To bo moral požreti v zameno za varno odstopnico.

Ila jih spretno vodi po labirintu vse gostejšega spleta kanalov. Komaj ji sledijo. Ves čas jih priganja:

»Ila vohati hudobni mož.«

Po dobri uri so že vsi zadihani. Iz sebe stiskajo še zadnje trohice moči. Timeus jih ustavi:

»Dajmo, malce predahnimo!«

Sredi velikega stekališča se naslonijo ob vlažen zid in glasno sopihajo. Ila se nemirno prestopa in nezadovoljno mrmra. Šelani se zdrzne ob pogledu na plavajoča trupla:

»To nas čaka, če nas dobijo.«

Geor hitro odraca v nasprotno smer. Zaveda se svojih omejenih bojevniških sposobnosti. Ostane mu samo magija. Ni ravno mojster, a vilinska kri mu je v zibelko položila nekaj moči. Nekatere od njih je zadnjih nekaj let na skrivaj izpopolnil. Ko se je najstarejši brat izgubljal v meglicah norosti, je vedel, da mu bo zabavanje z magijo nekega dne reševalo glavo.

Kanal se ves čas rahlo vzpenja. Zvok skupine lemikov je vse bližji. Z desetino lahko opravi, a z večjo skupino bo težka. Magija ga hitro utrudi. Upam, da s sabo nimajo kakšnega Eišinega čarovnika. Za hip obstane, nekajkrat globoko vdihne in nadaljuje pot. Kanalizacijski tunel je vse ožji, odplake vse hitrejše. Tedaj zagleda soj bakel. Ugasne luč meča in se za robom potuhne. Noče se prehitro razkriti. On bo presenetil njih in ne obratno.

Zavoha vonj ognja. Srečna okoliščina, ker veter v kanalizaciji piha nizvodno. Zasliši pogovor lemikov. Skoraj čuti toploto njihove vneme. Še nekaj trenutkov.

Zdaj!

Meč zasije in, kolikor mu dopušča debelušno telo, se požene proti gruči. Jamit izvleče meč. Prepozno. Urok ga zaluča ob steno in okrvavljen pade v deročo kanalizacijo. Meč spremeni v ognjeni bič in udriha po presenečenih lemikih. Z drugo roko sproži urok odrivanja. Telesa presenečenih lemikov letijo in udarjajo v hladne stene. Meč še močneje zasije. V ozadju se nekaj desetin mašagov ob pogledu na svetokrvnega požene v panični beg.

Geor zadovoljno zamrmra:

»Pa sem jim pokazal.«

Nima veliko časa za zmagoslavje. Oprezno se razgleda in steče do precej velikega prostora, kjer se združijo štiri veje kanalizacije. Sam zase zamrmra:

»To pa ni preveč dobro.«

Malce okleva, zatem nadaljuje pot po najširšem kanalu. Če ne veš, kako nadaljevati pot po kanalizaciji, izberi najširšo. Komaj lahko hodi vzravnano. Po deroči rjavkasti brozgi občasno priplava kakšno truplo. Smradu se je že čisto navadil. Znova zmanjša sij meča. V daljavi zasliši glasove. Začuti lakoto. Malce slabo se je pripravil na to svojo solistično avanturo. Kaj pomaga junaštvo s polnim žepom cekinov in praznim želodcem? Kaj malo.

Glasovi so vse bližje. Ugasne luč meča in molče osluškuje. Olajšano zavzdihne. Begunci. Seveda! Tamraih je postal Megšelem na zemlji. Vsi iščejo pot na varno. Hitro sprejme odločitev. Pridružil se bom tej skupini. Tako se bom lažje izmuznil. Upam, da me nihče ne pozna.

Po vsem tem času blodenja po tunelih Wendenburške kanalizacije je gotovo podoben sektorskim revežem. Pogumno zakoraka proti viru glasov.

Orkinja Ila in Šelani obstaneta. Timeus s svetlečim mečem v roki zvedavo vpraša:

»Zakaj smo se ustavili?«

Šelani resno odvrne:

»Mladi gospod, prišli smo do meje s sektorjem Eriad. Malce naprej je starodavna, a še vedno trda bronasta mreža. Če želimo nadaljevati po kanalizaciji, nas čaka znaten ovinek.«

Timeus strogo dvigne glas:

»In?«

Eden od Šelanijevih ljudi odvrne:

»Gospod, v Eriad ne moremo po kanalizaciji. Ravno zaradi preprečevanja tihotapljenja je ded zdajšnjega malahida zaklenil pokrove kanalizacije ali nanje namestil jeklene rešetke. Tudi ta mreža je njegovo delo, saj je mislil, da bo s tem otežil tihotapljenje mimo svojih mitnic. Ključe imajo posebni pahadi in samo oni lahko vstopijo v tunele. Seveda so ti dobro podkupljeni, da včasih pozabijo zakleniti mreže.«

Timeus se našobi:

»Torej mora samo kdo do ključarja.«

Šelani se kislo nasmehne:

»Žal za te mreže niso odgovorni moji cekini. Temu delu poti vlada mojster Yalli.«

Timeus zarenči:

»Pa ga najdite!«

Šelani se znova nasmehne.

»Mladi gospod, tukaj niste v svojih svetih dvorih. Mojster Yalli je samo naziv moža, ki ga trgovci ne poznamo. Vsi vemo zanj, vsi od njega kupujemo, a nihče ga osebno ne pozna. Svojo resnično identiteto uspešno skriva. Že ve, čemu. Žal ne moremo po tihotapski poti,« dvigne obrvi, »razen če znate z urokom razbiti mrežo.«

Timeus zlovoljno odkima:

»Kako lahko pridemo do malahidove palače?«

Šelani kislo odvrne:

»Mladi gospod, naj vam naštejem možnosti. Ključne poti v Eriad so gotovo nadzorovane. Kanalizacija je večinoma pod nadzorom kolegija Amariha.«

»Ker ne moremo mimo mrež,« dvigne palec in kazalec, se spogleda z Olihom, ki prikima, in nadaljuje, »lahko v Eriad pridemo samo po ovinku. Tudi kasneje bomo morali ovinkariti, saj zagotovo nočete prečkati Amariha.«

»Zakaj ne?«

Šelani se zareži:

»Kolegij Amariha najema šadase za varovanje tihotapskih poti. O Nimorju Zavairju ne veste vsega. Pravzaprav poznate samo najbolj dolgočasne dele njegovega življenja na dvoru. Ko bi vedeli za njegove posle v Amarihu, bi zagotovo že lani ukazali, naj njemu in knezu Holgarju zavijejo vrat. Zdaj to ni več pomembno, ker smo begunci v lastnem mestu. Šadasi Amariha so zagotovo v dobrih odnosih s klavci v mojem sektorju. Mimo njih ne moremo, pa tudi vaša vilinska magija je pri soočenju z njimi nemočna.«

Timeusov obraz potemni.

V pogovor se vmeša molčeči Olih:

»Vaše veličanstvo, zdaj vsaj vemo, kje je Nimor tako hitro in neopazno najel toliko šadasov.«

Timeus pihne:

»S tem si ne moremo kaj prida pomagati. Strica moramo počakati pri malahidu. Upam, da se bo prebil.«

Šelani odkima:

»Amarih je od nekdaj zbirališče šadasov, kjer so na voljo vsakomur z dovolj zlatniki. A za zdajšnjo hajko jih samo majhen del izvira od tam. Preveč jih je tudi za bogat amariški kolegij. Bolj problematični so izurjeni volčini. Vsi tukajšnji so uvoženi, saj so središča njihove sledniške vzgoje na vzhodu.«

Olih dvigne glas:

»Hočete reči, da so volčini iz Vesoljnega carstva? Je v to vmešan kakšen pomembnež iz Carstva?«

Šelani skomigne z rameni:

»Ne vem. Mogoče. Od Nimorja Zavairja lahko pričakujemo vse vrste izdajstev.«

Olih se zaskrbljeno pogladi po bradi.

»Za vsemi zarotami stoji Abram Holgar. S pankrtom Nimorjem sta vse povlekla za nos in nas pripeljala do te,« se spogleda z mladim veličanstvom, »strahotne tragedije. Ne smejo vas dobiti. Za nobeno ceno. Se zavedate svojega položaja?«

Timeus nekaj časa molči in tiho odvrne:

»Če bo grozilo, da nas dobijo, me boste ubili in vrgli v kanal. Brez mene ali vsaj mojega trupla se uzurpator ne more razglasiti za vladarja.«

»Tudi to je ena od možnosti,« trpko doda Olih in globoko vdihne, »žal smo nasedli precej preprostemu Georjevemu uroku. Dovolili smo, da je šel svojo pot.«

Šelani prekine debato:

»Ne razmišljajmo tako dokončno. Geor se bo prebil. Preveč rad ima življenje in lahkoživke, da bi se temu odpovedal zaradi neumnosti, kakršni sta čast in usoda sveta.«

Na rami mu pristane kurirski sokol. Poboža ga in veselo reče:

»Poglejmo, kakšen je položaj. Geor me je izbral za svojega poslovnega partnerja, če lahko temu tako rečem, zaradi mojih zvez z vilinci, škrati in ljudmi izven zidov Wendenburga. Slutil je zlo usodo in se nanjo pripravil, kolikor se je lahko. Zdaj smo del njegove partije tidiasa.«

Olih in Timeus se spogledata spričo Šelanijevega odnosa do Georja. O svetokrvnemu je govoril kot o trgovcu s Tamraiške tržnice. Kakšna heretična predrznost. Iz majhnega usnjenega tulca izvleče droben papirusni zvitek. Glasno začne:

»Temu bi Geor rekel zabavno in zanimivo.«

Timeus okrepi luč na konici meča:

»Preberite že.«

Šelani zakašlja in glasno bere:

»Bežite iz mesta! Čim hitreje. Apofis se je odločil za zaključno potezo tidiasa. Ob koncu sezone se srečamo pri hiši svetih. Srečno, Parid.«

Nekaj časa molčijo. Šelani še nekajkrat preleti vsebino pisma. Vanj so uprte vse oči in čakajo. Končno spregovori:

»Parid Nerahiš je gozdni vilin. S svojimi se je zatekel v Mazig. Na srečo so spretnejši od Ureusovih hord, ki se bojijo skrivnosti tistega gozda. Legende izpred časov cesarstva in človeške zgodovine so še kar žive. Ne rečejo tistemu gozdu zaman Gozd.«

Olih odkima:

»Saj smo že vedeli, da bo Apofis prej ali slej odprl vrata Megšelema in nad Wendenburg izlil povodenj svojih hord. Samo našalit Holgar se je slepil o zmagi in miru. O kakšnem srečanju govori? Kje je hiša svetih?«

Šelani se skrivnostno namuzne:

»To v tem hipu na srečo veva samo midva s Paridom. Najprej moramo priti do točke srečanja. Stavim dva zlatnika, da nas bo Geor prehitel.«

Olih skomigne z rameni:

»Z vami ne bom stavil.«

Orkinja zagodrnja in zarenči.

Šelani jo potreplja:

»Vse bo dobro. Vsi smo na robu svojih usod. Gremo naprej.«





13. Holgarjev glavobol


Abram Holgar med veličastnimi portalnimi stebri poželjivo pogleduje proti središču sveta – Tronu. Dvorana sameva že dve leti. Vse od smrti zadnjega vladarja sveta. Pravzaprav tudi prej ni bila posebej obljudena, saj je Timeus III. zadnja leta svojega tragičnega življenja preživel zunaj Dvora.

Abramova senca Nimor si pomane roke:

»Gospodar, kmalu boste sedli na ta prestol. Kmalu.«

»Kako je z lovom na svetokrvna? Kdaj bom jaz postal svetokrvni?«

Nimor pogoltne slino, ličnice še bolj uplahnejo in oči se povečajo:

»Sektor Tamraih smo popolnoma blokirali. Upor smo skoraj zatrli. Česar nismo pokončali, je pobegnilo! Ko bo vsega konec, boste lahko požgali še ostanek sektorja in pridobili dragocena zemljišča.«

Abram mračno sikne:

»Ne zanimajo me zazidalne parcele, temveč zadnja naslednika dinastije. Predolgo že traja.« Obrne se in se po hodniku napoti do terase. Nimor nekaj časa okleva, zatem mu sledi. Na rami mu pristane kurirski sokol.

»Gospodar, mogoče je prišla dobra novica,« iz majhnega tulca vzame droben papirusni zvitek. Obraz mu potemni od razočaranja:

»Timeus in Geor sta se ločila. Geor je popolnoma sam razbil eno od patrulj v kanalizaciji.«

Abram vzklikne:

»Geor? Kako je lahko okoren debeluh premagal skupino lemikov?«

Nimor oblizne ustnice in previdno odvrne:

»Geor je polvilinec. Pol njegove krvi je vilinske in vilinci imajo v krvi dar za magijo. Uporaba magije ni odvisna od telesne teže ali sposobnosti vihtenja orožja. Ravno zato, gospodar, sem zbral šadase, ki so odporni proti običajni vilinski magiji.«

S terase opazujeta oddaljeno množico dimnih vlečk gorečega Tamraiha. Abram tiho zavzdihne:

»Nastop nove dinastije in novega zlatega eona bo zaznamoval moj glavobol. Zakaj nismo naredili, kot smo navajeni? Vsi trije Simidali bi bili mrtvi in jaz bi postal vladar sveta. Ne bi se smeli zaplesti z navideznim Haridovim prevzemom oblasti.«

Nimor previdno prikima:

»Podcenjevali smo Georja. Zdaj plačujemo ceno.«

Abram zlovoljno zarenči:

»Ti si ga podcenjeval. Če se nam izmuzneta, boš ti plačal končno ceno.«

Nato se omehča in skoraj zapoje: »A v primeru hitrega uspeha bom silno velikodušen.«

Nimor oprezno premeri inigehe in zapusti gospodarja Dvora. Nihče od njiju še ne ve za ogromne prodirajoče horde.

Tik pred petim obzidjem, poleg ilovnate obale, se majhna skupinica izmuzne iz kanalizacije.

V priobalnem grmovju se najprej nadihajo svežega zraka. Po dnevu in pol vdihavanja fekalij ga še kako potrebujejo. Pritajeno opazujejo ladje rečne flote.

Olih jezno sikne:

»Po reki ne moremo.«

»To sem pričakoval. Čeprav gre za nekaj deset metrov, bodo takoj pozorni na ljubitelje kopanja,« kislo odvrne Šelani in dvigne oči proti visokemu zidu, ločnico med Tamraihom in Eriadom, »Odločiti se moramo, kako naprej. Vem za slabo znan prehod, a vedno obstaja tveganje, da naletimo na šadase.«

Geor se sreča s praznimi očmi skupine revežev na begu. Vsaj po oblačilih sodeč so pripadali dnu tamraiške družbe. Debelušen mož dvigne baklo in zakliče:

»Kdo si?«

Geor poskuša spregovoriti v lokalnem narečju:

»Samo ubežnik pred klavci.«

»Ima ta ubežnik ime?«

Geor si hitro izmisli eno od tipičnih tamraiških imen:

»Aniah sem, gospod.«

»Aniah, mi želimo čim dlje od težav. Če imaš kakšno orožje, se nam lahko pridružiš.«

Geor izvleče meč, z njim nerodno pomaha in pričakujoče dvigne obrvi. Mož prikima:

»Nisi sicer rešeg, a vseeno dobrodošel.«

Geor pospravi meč in hvaležno odvrne:

»Hvala.«

Pomeša se med možmi in ženami. Hitro utone v anonimnosti. No, pri tem si malce pomaga tudi z urokom ...

Povsod vladajo zvoki neredov in uličnih bojev. Obleganja še ni konec. Gosti stebri dima se pnejo kvišku, množice beguncev se valijo z enega na drug konec umirajočega sektorja.

Šelani, Timeus in Olih vse to opazujejo izza ruševin in tehtajo svoje možnosti. Olih prekine tišino:

»Kje je ta prehod?«

Šelani stisne ustnice in tiho odvrne:

»Moramo čez to reko ljudi. Višje se na zid naslanja namerno zanikrna in opuščena hiša. Preko kleti je povezana z drugo stranjo. Tam smo tihotapili ljudi. Samo priporočimo se Elu, da ni zastražena. Gotovo nisem edini, ki ve za skrivnost.«

Olih se zareži.

»Prošnja nam ne bo pomagala. Kako se bomo prebili čez to čistino?« vpraša in pokaže na skupino lemikov v spremstvu šadasa, »Tistim se gotovo ne bomo izmuznili. Volčina sta nekje v bližini in ob nepravem vetru nas bosta zavohala.«

»Gotovo sta seznanjena z aromo njegove svetosti,« trpko doda Šelani in s pogledom premeri Timeusa, »Čakajo nas. Množice pustijo, ker jih lahko. Volčina bosta takoj skočila, če bosta zavohala kaj znanega. Dokler veter piha proti nam, smo sorazmerno varni.«

»Zakaj smo potem šli ven? Tja bi se lahko prebili po kanalizaciji.«

»Vsi pritoki v glavni kanal v bližini sektorskih mej onemogočajo gibanje. Tako so narejeni zaradi morebitnih orčjih ubežnikov. Kamor ne more močan ork, ne more niti človek.«

Orkinja zamomlja:

»Ila voh volčin. Več živčen volčin.«

Šelani pihne:

»Zagotovo je do njih prišel vonj iz kanalov, kjer smo bežali. Zaprosite Ela, naj se veter ne obrne. Tukaj ne smemo ostati.«

»Tam bomo preživeli noč,« pokaže na neurejeno grmovje.

Olih presenečeno vpraša:

»In tam bomo varnejši?«

Šelani odvrne:

»Tam je ruševina, pod njo je vhod v kanalizacijo. Za vsak primer, če nam podkurijo megšelemske vlačuge!«

Olih kislo ponovi:

»Za vsak primer.«

Ila zakliče:

»Nebo!«

Vsi se uzrejo v nebo.

V veliko dvorano priteče prestrašen inigeh. Gospodar Abram dvigne oči:

»Kaj je?«

Prestrašen mož zajeclja:

»Na nebu ... Na ...«

Abram skoči na noge in besno zarenči:

»Kaj je na nebu? Si devica v bordelu ali inigeh v službi bodočega vladarja sveta?«

Inigeh požre slino:

»Na nebu sem videl jato tzevogov, letela je proti zahodu. Če zmagujemo, kaj počnejo tzevogi?«

Abram prebledi, odloži papirusni zvitek in odhiti na teraso. Široko odpre oči in negibno zre v velikanske zmajske pojave na nebu. Na hitro oceni, da jih je vsaj sto petdeset. Če se vojske mahiba Apofisa lomijo, kaj počne ta jata nad prestolnico? Zakaj? Tzevogi se nikoli ne oddaljijo od svojih hord.

Odgovora ne najde. Samo nemo opazuje. Kje je Nimor? Zdaj ga potrebujem.

Tudi do Nimorja pride novica o preletu jate tzevogov. Hitro namigne svojim služabnikom. Natanko vedo, kaj morajo storiti. Sam zase zašepeta:

»Čas je, da zapustim dvor bodočega nekdanjega vladarja sveta.«

Na vratih se pojavijo inigehi. Njihov jamit glasno ukaže:

»Gospodar je ukazal, da se mu pridružite.«

Nimor pogoltne slino. Jamit inigehov opazi, kako služabniki pakirajo:

»Ste se kam namenili?«

Znova pogoltne slino:

»Mogoče se bo treba taktično umakniti.«

»Želite pobegniti, ker se je vojna sreča mogoče začasno obrnila?« strogo vpraša jamit in namigne inigehom. Izvlečejo meče ter previdno vstopijo.

Nimor se nasmehne:

»Fantje, saj ne veste, s kom imate opraviti.«

Služabniki se v hipu prelevijo v spretne bojevnike. Inigehi šele tedaj opazijo šadaške tetovaže. Nimorju se ustnice ukrivijo v nasmeh.

»Ja! Tako je,« se glasno zareži, »moji služabniki so šadasi. Saj menda niste mislili, da se bom žrtvoval za tujo kri!«

V nekaj trenutkih je vsega konec. Desetino inigehov z jamitom zvlečejo v majhen kabinet.

»Gremo,« ukaže in skupina se hitro pomika po hodniku. Na srečo mu je Abram popolnoma zaupal. Vse spodnje ravni je prepustil njegovim šadasom. Napaka! S šadasi se Nimor hitro in spretno prebije iz palače. Zavetišče najdejo v nekdanji postojanki elešejev pri vhodu v dvigalu. Še vedno ni nihče počistil sledov krvavega boja elešejev s šadasi. Nimor sede na klop. V glavi se mu vrtinči množica misli. Konec je prišel prej, kot je pričakoval. Malce bo treba improvizirati.

Iz toka misli ga potegne globok glas:

»Se ne bojite gospodarjevega besa?«

Nimor se nasmehne:

»Araid, koliko časa si v moji službi?«

Šadas odvrne:

»Tri leta.«

Nimor zadovoljno odvrne:

»In v teh letih si zaslužil več, kot v prejšnjem desetletju.«

Šadas nemo prikima. Nimor se kislo nasmehne:

»Sem se kdaj zmotil?«

Šadas odkima. Nimor vedro nadaljuje:

»Tako je. Nikoli se nisem zmotil. Tudi zdaj se ne motim. Cesarstvo Abrama Holgarja bo izginilo, preden si bo na razgreto glavo poveznil krono vladarja sveta. Pravzaprav je že mrtev, samo tega mu še niso sporočili. Čas je, da zamenjamo strani. So sokoli vzleteli?«

Šadas zadovoljno prikima.

Nimor se zlekne in pod glavo postavi komorniški plašč:

»Zdaj moramo samo počakati.«

Druščina se pomika po kanalu. Noč so preživeli na ozki polici, spali so v izmenah. Zjutraj nadaljujejo pot proti glavnemu kanalu. Geor razmišlja o Šelaniju, Olihu in predvsem Timeusu. Mladenič je edino upanje prihodnosti. So že zapustili kanalizacijo? Geor prisluhne s svojim polvilinskim sluhom:

»Slišite?«

»Kaj naj bi slišali?« vpraša debelušen mož.

»Tišina. Še ponoči, preden sem malce zadremal, sem slišal hrup pregonov in pokolov.«

Mož se spogleda z Georjem:

»Res imate oster sluh. Prav imate. Hrup se je polegel.«

Nato se obrne proti suhljatemu mladeniču:

»Irdis, pokukaj ven. Samo previdno. Brez junaštva.«

Mladenič prikima in steče po kanalu navzdol. Mož reče:

»Nižje je izhod z lestvijo.«

Geor prikima:

»Mojster Yalli, mogoče je čas, da še vi poveste svoje ime. Saj vas tu tako kličejo.«

Mož prebledi.

»Kdo ste?« zamahne z roko in globoko vzdihne, »lahko bi vedel. Osamljen blodeč begunec. Sploh ni videti tako bedno kot večina tega nesrečnega sektorja.«

Geor se zareži.

»Od svojega, reciva mu naključnega srečanja, lahko oba izvlečeva obilne koristi. Ampak najprej moramo iz mesta. Prva postojanka je dvor eriadskega malahida. Moj nečak bo prišel tja po drugi poti v spremstvu še enega častitljivega moža Tamraiha. Prihajajoči časi so odlična priložnost za podjetne poslovneže,« reče in nagrbanči čelo, »a še vedno mi niste povedali svojega imena.«

»Precej predrzni ste za nekoga na begu pred vsemi šadasi tega sveta,« mračno odvrne mož in pihne, »naj vam bo. Ari Ninsirski.«

Geor od presenečenja dvigne obrvi:

»Brat Enija Ninsirskega?«

Ari trpko prikima:

»Jaz sem izginuli starejši brat izdajalca. Eni živi v prepričanju, da nisem preživel. Bratomorec in očetomorec vlada, ker je zamenjal strani. Na srečo sem tukaj in živ.«

Geor se zareži:

»Zabavna prigoda. Modrokrvni malahid tihotapcev.«

Ari grozeče dvigne glas:

»Ne vem, kaj je tu zabavnega.«

Geor se znova zareži:

»Vse! Pomislite! Skupaj se izvlečemo iz tega in ohranili boste svojo rodbino.«

Ari jezno pihne:

»Res ste predrzni.«

Geor izvleče meč, ki zasije z lučjo magije.

»Stvar je zabavno preprosta! Vi imate ključe Amariha in tudi Eriada, a jaz imam ključe do prostosti,« se zareži, »in povrnitve vaših rodbinskih pravic. Kako se boste odločili?«

Mož se spogleda s svojim spremstvom:

»Kako ste me sploh našli v tem smrdljivem blodnjaku? Ti ljudje so edini, ki poznajo Yallija in tudi Arija Ninsirskega. Moja moč je v skrivanju.«

»Moja pa v pozornosti. Torej? Sva zmenjena? Bova sklenila posel življenja, saj vendar gre za življenja?«

Mož nekaj trenutkov okleva, nato previdno pristopi in ponudi roko:

»Dogovorjeno.«

Geor sprejme ponujeno roko in pospravi meč:

»Vihtenje meča ni moja vrlina, a to pomanjkanje nadoknadim z magičnimi priboljški.«

Medtem se vrne mladenič in z živahnimi očmi premerja oba moža:

»Sem kaj zamudil?«

»Sin, to je njegova božanska visokost Geor Simidal.«

Fant refleksno skloni glavo, a Geor ga brž ustavi.

»Dokler nismo na varnem, smo anonimni begunci brez medsebojnih izlivov spoštovanja. Irdis,« zapiči bister pogled v presenečenega fanta, »s tvojim očetom sva sklenila zanimiv posel.«





14. Skozi paniko


Noč ne prinese miru. Ves čas rahlega spanca v izmenah jih spremlja hrup paničnega bega množic. Šelani zre med vejami grmovja:

»Kaj, pri kosteh Megšelema, je pognalo ljudi?«

Olih tiho odvrne:

»Najbrž gre za megšelemsko coprnijo.«

Timeus doda:

»Čutim magijo zatabov. Megšelemska zver je v mestu in ga zastruplja s svojo črno magijo. Nepregledne množice paničnih ljudi so popolnoma zaprle vse pomembne ceste. Mestna vojska je ujeta in obramba obzidij ohromljena.«

Globoko vdihne in tiho nadaljuje: »Spomnim se besed strica Georja o pravilu tidiasa. Ne moreš zmagati, če nasprotniku ne onemogočiš gibanja. Abram Holgar in Nimor Zavair sta po stričevem mnenju slaba igralca. Tudi stric Harid je bil zelo slab. Stric Geor ga je vedno premagal. Tudi takrat, ko mu je dal deset konjev prednosti.«

Olih vzdihne:

»Slabim igralcem tidiasa ne bi nikoli smeli zaupati vodenja falange, kaj šele zbora.«

Jutranja zarja počasi premaguje mračnino odhajajoče noči. Zagledajo skupino lemikov, ki se poskuša pod glasnimi ukazi jamita prebiti skozi nepregledno množico beguncev. Šelani se preteguje in se spogleda z druščino. Orkinja nekaj momlja in ovohava zrak, znova narašča hrup množice. Vsi pogledajo kvišku. Proti zahodu leti nova jata tzevogov. To je od večera že peti ali šesti prelet. Le kdo bi jih štel?

»Zakaj ne napadejo mesta?« se oglasi Timeus, »Zakaj ne izkoristijo priložnosti?«

Olih skomigne z rameni, Šelani se zareži:

»Zakaj bi v prazno metali ogenj in izgubljali čas? Mesto je ponorelo, obramba je ohromljena in ko bo čas, jim bo vse skupaj padlo v roke kot zrel južnjaški grozd. Zakaj bi tacali po njem, če ga lahko dobijo nedotaknjenega?«

»Ila voha volčin. Veter slabo. Kmalu prihaja.«

Šelani stopi do rešetke, jo dvigne in obraz se mu razširi v nasmeh:

»Kanal ali volčini. Izberite. Jaz vem.«

Olih ga zadrži:

»Počakajte. Poglejte!« in pokaže na šadasa, ki zadržuje volčina.

Šadas pomirjujoče potreplja nemirni živali:

»Sta kaj zavohala? Počakajta malo.« Na njegovo golo tetovirano ramo se spusti sokol.

Iz tulca izvleče sporočilo in reče:

»Očitno smo tukaj opravili.«

Zažvižga in volčina mu sledita. Jamit se predrami iz otopelega opazovanja deroče človeške reke:

»Kam greste?«

Šadas se obrne:

»Dobil sem nove ukaze, kliče me druga dolžnost. Vi niste omenjeni. Za vas verjetno veljajo stari ukazi.«

Jamit prikima in šadas se kljub gneči hitro prebija. Tudi ljudje v paničnem strahu se spoštljivo umikajo velikima volčinoma v spremstvu grozljivo tetovirane mišičaste postave zloveščega pogleda.

Šelani se spogleda z Olihom:

»Kaj se je zgodilo? Volčina sta nas zavohala. So odnehali?«

Olih zaskrbljeno zamrmra:

»Ne vem. Nekaj se je zgodilo. Očitno so šadasa odpoklicali, ne pa tudi lemikov.«

Šelani se zareži:

»Torej se ne bomo valjali po dreku. Gremo do hiše. Samo preko moramo.«

»Kaj pa lemiki?«

Šelani se namuzne:

»Brez šadasa so kot devištvo na poročno noč. Ila, želiš zajtrk?«

Orkinja zamomlja. Šelani ji nameni prijazen nasmeh:

»Vidiš tiste lemike? Znova si boš lahko postregla.«

Olih zašepeta:

»Desetina lemikov. Pripadajo Sedmi. Poskusimo neopazno.«

Šelani se spogleda z molčečim Timeusom:

»Nas lahko zaščitite z urokom neopaznosti?«

Timeus prikima:

»Nikoli nisem skrival skupine ljudi, samo sebe. Lahko pa poskusim.«

»Gremo?«

»Gremo,« se strinjajo in počakajo na Timeusov urok. Previdno se dvignejo in se začnejo pomikati proti strnjeni koloni hrupnih beguncev.

Šelanijevi ljudje se pripravljajo na morebitno srečanje. Olih namigne elešejem:

»Mogoče se bomo morali soočiti z lemiki. Ne izvlecite nožev, dokler ne bo nujno.«

Prva se požene Ila in ovohava zrak:

»Nihče zlobni.«

Vsi ji oprezno sledijo. Še Šelani se trdno oprime ročaja meča, posutega z dragimi kamni. Olih zamomlja:

»Zakaj nimam svojega meča?«

Ila vse hitreje napreduje. Begunci opazijo orčjo pojavo. Vsakdo iz Tamraiha nagonsko reagira ob pogledu na neprivezano orkinjo. Tudi ona začuti njihov strah. Upočasni in zarenči. Timeus vzklikne:

»Urok je prešibak! Pohitimo!«

Skupinica pospeši korak. Tudi lemiki postanejo pozorni na nemir begunske kolone. Hitro poiščejo vir nelagodja. Jamit zakliče:

»Tamle! Neprivezana orkinja in skupina ljudi. Prestrezite jih!«

Olih izvleče nože:

»Pri Elu! Opazili so nas. Ila!«

Ila se ne požene nad lemike, temveč proti prestrašenim beguncem. Ljudje se razkropijo. Orkinjo privlači vonj strahu. To je del njenih nagonov.

»Ila!« zakliče Šelani in izvleče meč. Znajdejo se v metežu ljudi. Olih in elešeji tesno obstopijo Timeusa:

»Pohitite, vaše veličanstvo. Urok uporabite samo v skrajni sili.«

Lemiki prestrežejo Šelanija in njegove ljudi. Ila si utre koridor strahu na drugi strani široke ceste. Stražarji na obzidju opazijo dogajanje. Lokostrelci napnejo tetive in puščice poletijo v smeri beguncev. Timeus jih preusmeri z urokom. Pade nekaj nesrečnikov okoli njih. Šelani se sooči z lemiki.

Olih opazi:

»Pohitimo! Šelanijevi jim niso kos.«

Kriki prestrašenih ljudi se mešajo z žvenketom orožja. Komaj se prebijajo čez reko paničnih ljudi. Nov roj puščic pokosi še nekaj nesrečnikov. Panika se še stopnjuje. Olih že skoraj doseže lemike. Tedaj se v metež zažene kosmata zver. S čeljustmi zgrabi jamita in z močnimi rokami odstrani še dva lemika. Za Šelanijeve je prepozno. Olih z elešeji in Tiumeus se prebijejo. Olih zgrabi okrvavljenega Šelanija in ga v spremstvu Ile izvleče iz meteža ljudi. Predah najdejo v zavetju mostu čez potoček. Zvoki panike ostanejo za njimi.

Šelani s stisnjenimi ustnicami zaječi:

»Presneto, ostal sem brez ljudi.«

Olih izvleče zdravilno zel in jo pritisne na rano na ramenu:

»Rana ni globoka.«

Šelani pihne:

»Res dobra tolažba.«

Timeus vzdihne:

»Glavo še imate na ramenih. Tudi to je nekaj.«

Ila cmokajoče grči:

»Grem človek. Škoda hrana.«

Olih ji zabiča:

»Nikamor ne greš! Šelani, kje je tista hiša za prehod?«

Šelani pokaže na zanemarjeno stavbo za kamnito ograjo.

»Torej gremo.«





15. Rajski vrtovi Mahdeja


Geor in Ari sedita vsak na svoji strani ognja.

»Sektor Mahdej ni več daleč. Zjutraj bomo zapustili to smrdljivo zavetje. Stvari zgoraj so se spremenile.«

Geor prikima:

»Tzevogi so nekajkrat preleteli mesto. Očitno je veter vojne sreče spremenil smer. Priporočam, da se podvizamo.«

Ari zaupljivo prikima:

»Vsekakor. Samo na Irdisa počakamo. Z malce sreče bomo zajtrkovali v Mahdeju.«

Zaslišijo se koraki. V osvetljen prostor vstopi Irdis. Najprej se spogleda z Georjem, zatem prisede. Vanj se obrnejo vse oči.

»Prehod pri Pandrasu je popolnoma opustel. Videl sem samo nekaj trupel. Ljudje se iz mesta prebijajo po glavnih cestah.«

»Kaj pa šadasi in lemiki?«

Irdis odkima:

»Vse do Pandrasa jih nisem videl ali slišal. Zahodna prečna cesta je polna paničnih ljudi. Tudi tam nisem videl lemikov. Večji del sektorja požirajo plameni. Uničenju se je izmuznil le skrajni zahodni del. Ljudje niso drli sem zaradi ozkih ulic, iztekajočih se na Zahodno prečno.«

»Torej se še pred zoro odpravimo v cvetlični sektor. Ne vemo, koliko časa bo ta del sektorja opustel.«

Geor pomisli na nečaka. Kje je? Mu bo uspelo?

Ari ga predrami iz razmišljanja:

»Mahdejski sektor je cvetlični in tudi orožni. Ne vemo, kaj nas bo čakalo. Verjetno se bomo zlahka prebili do obzidja, a tam bomo najbrž naleteli na lemike in mogoče šadase. Tik preden sem se vrnil, je nebo preletela jata tzevogov.«

Geor dvigne obrvi:

»Šadasi v Mahdeju?«

Ari zaskrbljeno prikima:

»Verjetno so razširili območje iskanja na sosednje sektorje, torej na Eriad in Mahdej. Kaj bi dal za svoje hišne ljubljenčke!«

Eden od Arijevih ljudi se nasmehne:

»Veste, v vili smo pustili štiri izurjene volčine in deset orčjih sužnjev. Brez njih smo hitrejši in manj opazni.«

Ari vzdihne:

»Večkrat mi prav pride orčja pest na prevarantski gobec.«

Geor pripre oči in se vrne k svojim mislim.

Preostanek noči prehitro mine. Ari jih priganja:

»Še ura do zore! Toliko časa potrebujemo do Pandrasa. Noč je naš zavetnik.«

Vsi se godrnjaje postavijo na noge in slabih sto metrov zahodneje zapustijo kanalizacijski tunel, ki postaja vse ožji, nižji in bolj strm.

Ari in Geor si ogledujeta temne silhuete zapuščenih hiš. Geor prvi prekine tišino in zašepeta:

»Kje so vsi?«

Ari odvrne:

»Le kje? Pobegnili so. Kaj pa naj bi drugega?«

Obrne se proti soju plamenov, ki razsvetljujejo vzhodno polovico neba, in s tal pobere kovinski disk. »Ta del je bil eden prvih, ki je šel skozi pekel šadasov in vojske. To je odpadlo enemu od jamitov. Verjetno so vdrli v sektor tudi skozi Pandras.«

Tudi Geor potežka kovinski disk.

»Jamit inigehov nosi takšne oznake. Če še nisem pozabil, je to izgubil jamit prve falange Meleadove Šeste. Ko so vdrli, še ni izbruhnil vsesplošni upor,« reče in ga vrne Ariju. »Vsekakor izkoristimo priložnost in smuknimo v Mahdej.«

Skupina se hitro pomika proti zahodu. Ozka ulica je še ožja. Po dva in dva vštric se komaj prebijajo. Vsake toliko jim pot prečijo trupla, ki jih z gnusom preskakujejo.

Geor pihne:

»Kako so lahko delali tako ozke ulice?«

Kmalu zagledajo prehod v strnjeni vrsti hiš.

»Previdno,« Ari upočasni korak in namigne štirim spremljevalcem, naj preverijo zahodno obhodno ulico. Možje prikimajo in odhitijo. Kmalu izginejo za vogali.

Geor, Ari, Irdis in še trije ostanejo sami. Ognjeni zublji mečejo grozljive sence. Na srečo piha zahodnik, torej dim nosi stran od njih.

Ari se živčno prestopa:

»Kako se vlečejo te minute.«

Zaslišijo žvenket. Spogledajo se.

Ari se prvi odzove:

»Ob stene!«

Čez nekaj trenutkov se pojavijo trije od štirih spremljevalcev in pomahajo.

»Gremo!« zakliče Ari in skupaj stečejo proti prehodu.

»Kaj se je zgodilo?«

»Srečali smo se s štirimi pobeglimi lemiki. Nismo jim smeli pustiti, da gredo živi od tod. Narih jo je žal skupil.«

Ari prikima.

»Gremo!« vzklikne, izvleče meč in odločno zakoraka do prehoda.

Tesno mu sledita Geor in Irdis, zatem še preostali.

Šelani in Olih v zgornjem nadstropju opazujeta dogajanje na mostu in cesti. Ognjeni zublji razsvetljujejo hrupno noč. Množica ljudi je pobila in pomendrala lemike, ki so poskušali ustaviti tok besneče panike. Hrup se kljub noči niti malo ne poleže. Vsi hočejo na jug, ven iz mesta. Iz luknje, pri kateri so preživeli prejšnjo noč, pride na plano skupina lemikov. Ljudje okoli njih jih takoj napadejo. Temno gomazenje hitro uduši krčevit boj za življenje. Po zmagi se razležejo kriki zmagoslavja. Nihče ni pomagal skupini lemikov, z mogočnega obzidja ni poletela niti ena puščica. Mogoče pa tam ni nikogar več. Je že konec?

Šelani se nasmehne:

»Danes je za cesarsko vojsko plačilni dan.«

»Verjetno nas tudi v Eriadu čaka podobna zmešnjava. Čeprav je noč, se večina ljudi ni utaborila, temveč nadaljuje s paničnim begom proti jugu. Le kam mislijo, da se lahko umaknejo?«

Šelani odvrne:

»Stran od pasti. Najhujša grožnja mestu je njegova velikost.«

Olih vzdihne:

»Celo mesto je en sam Megšelem. Kakor hitro se bo veter obrnil, bodo plameni zaplesali proti zahodnemu delu Tamraiha in Mahdeju. Plamenov sploh nihče več ne gasi. Kje so šadasi?«

Šelani trpko skomigne z rameni:

»Le kje? Verjetno jih je odpoklical podlasnik Zavair in jih usmeril v kakšno pomembnejšo tarčo.«

Pandras je ločnica med Tamraihom in Mahdejem. Zapornica je zlomljena, pred mitnico leži kup lemikov.

Georju se naježi koža:

»Groza! Kdo je lahko pokončal te inigehe?«

Ari trpko pristavi:

»Šadasi. Samo oni tako zložijo trupla. Vidite kri?«

Geor se nemirno prestopa in išče krvne madeže, zanesljivo sled boja, ter odkima:

»Nobene krvi.«

Ari odvrne:

»Ker so jih s puščicami. Strup deluje v trenutku in ne pušča krvavih madežev. Mogoče se je zgodil še en dvorni udar.«

Geor skomigne z rameni:

»Kaj še ni bilo dovolj prerivanja za Tron?«

»Ne glede na to, kaj se dogaja, moramo pohiteti na jug.«

»Jutri opoldne moramo priti do Eriada. Nečaku sem nekaj obljubil in to obljubo moram držati.«

Zora novega dne je vse svetlejša. Noč se umika na zahod. Skupinica hitro napreduje. Stranska cesta ob strnjeni vrsti razmejitvenih hiš je prazna.

Kmalu se hiše na desni razredčijo. Zaslišijo oddaljene glasove od široke ceste na zahodu. Od nje jih ločijo redke hiše z velikimi pokritimi vrtovi.

Geor očarano zamomlja:

»To so torej vrtovi Mahdeja.«

Ari reče:

»Na vzhodnem delu niso tako lepi in bogati. Če bi hoteli videti prave vrtove, bi morali v zahodni del sektorja.«

Geor se kislo zareži:

»Trenutno me lepote vrtov ne zanimajo preveč. Upam samo, da ne naletimo na kakšne vojne kolone. Zagotovo nas je premalo za soočenje s stotnijo lemikov.«

Ari obstane:

»Res ste priklicali nesrečo.«

Vsi obstanejo in zagledajo strnjeno skupino lemikov.

Geor se prvi odzove:

»Hitro v najbližjo hišo.«

Urno stečejo s ceste in se sklonjeno prebijejo do velike verande lepo urejene hiše. Ari in Geor se zadihano spogledata:

»Kdo bo potrkal?«

Geor zamahne z roko in z urokom odpre vrata. Bliskovito vstopijo in v dnevnem prostoru naletijo na lastnikovo družino med zajtrkom. Eden drugega nekaj časa zaprepadeno opazujejo. Okoli nizke mize klečijo močan mož, debelušna ženska in trije otroci, stari med deset in štirinajst let. Zbrani so okoli značilne sektorske hrane, ki je sestavljena iz različnih vrst zelenjave.

Georjeve ustnice se razlezejo v nasmeh, podprt z urokom:

»Oprostite, ker smo tako vdrli na vašo sveto posest. Najbolje, da sem iskren. Sem smo zavili, ker se nočemo srečati z inigehi.«

Mož jih premerja s strogim pogledom, navajenim obvladovanja:

»Tudi mi jih ne maramo.«

Nato se sreča z Arijevimi priprtimi očmi:

»Si ti?«

Ari vpraša:

»Kdo?«

Mož vstane in se zareži:

»Mene ne more nihče pretentati. Boš zatajil, da si od mene kupoval tiste megšelemske travice?«

Geor z očmi zmedeno šviga od enega do drugega:

»Se poznata?«

Mož se zakrohota.

»Sicer ne neposredno, a temu,« pokaže na sina Irdisa, »sem prodajal rumeni tasimah in teoš. Zlasti južnjaški teoš je dragocen, ker smo redki, ki ga znamo vzgojiti.«

Geor nagrbanči čelo:

»Je to res?«

Takoj zatem mož zapiči sinji pogled v Georja:

»Tudi vi ste mi nekam znani. Po naglasu sodeč ste iz bližine Prepovedanega sektorja. Tam pojejo tako po vilinsko.« Gladi se po košati bradi. Geor odmakne pogled.

Mož se znova zakrohota:

»Geor Simidal. Begunec v lastnem cesarstvu. Vedel sem, da sem vas že nekje videl. Tudi vaš urok sem prepoznal.«

Geor poskuša nekaj reči. Mož ga utiša s kretnjo:

»Mahdejci smo izredno občutljivi na magijo, saj smo potomci prastarega mešanja gozdnih vilinov in ljudi. K meni ste se zatekli zaradi intuicije, podedovane od naših skupnih prednikov.«

»Moja žena,« nadaljuje in pokaže na temnopolto sinjeoko žensko čudovitih potez, »je polvilinka iz Zahodne Aldeške marke.«

Ari tiho prikima:

»Torej nas je k vam pripeljalo to, čemur ponekod rečejo vilinski uvid?«

Mož pritrdi in Georju ponudi roko.

»Naj se predstavim, Urij Daron,« reče in pokaže še na družinske člane, »Eliana Daron in otroci, Ilis, Hara ter Kleis.«

Ari ponudi roko Uriju:

»Ari Ninsirski, mojega sina Irdisa poznate, ostali so naše skromno spremstvo.«

Urij se namuzne:

»Po rodovnem imenu sodeč ste modrokrvnega porekla.«

Ari prikima:

»Formalno sem umrl med izdajo v Ninsirijski mabeji.«

»Lepo ste se znašli. Vsi trgovci na meji patentov vedo za Yallija, a modrokrvni Ari je samo obelisk v daljni Ninsiriji.«

Vmeša se Geor:

»Odločiti se moramo, kako se bomo prebili do Eriada.«

Urij se zakrohota:

»Prehod v Eriad je speljan z mojega vrta. Zaradi nekaterih zoprnih patentov o cvetlicah se moramo znajti mimo sektorskih mitnic.«

Nato se obrne k zaskrbljeni ženi: »Trgovskega partnerja in svetokrvnega brata preminulega božanskega vladarja moram spraviti v Eriad. Boš zmogla?«

Ženska nemo prikima, zatem se posveti najstarejšemu sinu Kleisu.

»Zdaj si ti glavar družine,« mu položi na srce in si sname zapestnico, »varuj naše patentne pravice.«

Nenavadno svetlopolti sin vstane ter si brez besed nadene zapestnico.

Urij se pogladi po zapestju:

»Te zapestnice so potrdilo o lastništvu in trgovskem patentu. Kleis je ravno dovolj star za prevzem vloge hišnega glavarja.«

Ari kislo doda:

»Saj menda ne mislite umreti.«

»To ne, a zapestnica ne sme zapustiti posestva. Vsak mahdejski vrt ima svojo patentno zapestnico. Samo na določene tržne dni gre zapestnica z mano in pridelkom na mahdejsko in sosednje tržnice. Patentna pravila so silno natančna,« pove in se spogleda z ženo, »samo malho si pripravim in lahko gremo.«

Proti jutru zaslišijo hrup. Olih prvi zagleda prihajajoče značilne pahljače lemikov.

»Našli so nas!« zakliče in zbudi Šelanija, ki zmedeno vrti z zaspanimi očmi:

»Kdo? Kje? Zakaj? Kam?«

Olih rezko ponovi:

»Lemiki! Prihajajo!«

Šelani takoj pride k sebi in se urno spusti v spodnji prostor. Hitro zbudi preostala elešeja in Timeusa:

»Našli so nas! Hitro moramo stran! Kaj nimajo drugega dela v tej zmešnjavi?«

Timeus je hitro priseben:

»Kako so nas lahko našli?«

»Ne bom ugibal!«

Ila je na preži.

Zvoki uigranega vojnega korakanja so vse bližje. Žvenket je vse močnejši.

Olih hitro oceni položaj in se spusti k ostalim.

»Tesno bo! Midva z Ilo jih bova zadrževala, vi se izmuznite na drugo stran,« pogled zareže v Timeusove utrujene oči, »tam z urokom poruši prehod. Tako boste pridobili vsaj uro prednosti.«

»Kaj pa vi?«

Olih vzdihne:

»Alina me že čaka na poljanah Kadešaha.«

Timeus ga zgrabi za nadlahtnico:

»Ne! Vsi gremo!«

Ila in preostala elešeja se poženejo:

»Mi smo pogrešljivi!« zakliče Danir in izvleče oba dolga noža.

Olih zakliče:

»Ne!«

Danir se zareži:

»Prepozno! Pojdite in zasujte prehod!«

»Hrana meso. Ila jesti!« zarenči Ila in se požene na plano. Sledita ji preostala elešeja.

Olih okleva. Šelani se odloči:

»Gremo! Naj ta žrtvena bojna daritev ne bo zaman!«

Skupinica hitro vstopi v ozek hodnik. Timeus z urokom razsvetljuje pot. Zvok neenakega boja se oddaljuje.

Olih poskuša malce odložiti neizogibno:

»Počakaj! Mogoče se bodo rešili. Tam sta edina elešeja, ki sta mi ostala.«

»Žal je konec. Če kdo preživi, si bo sam našel pot do malahidovega dvora,« odkima Timeus in z urokom zasuje skrivni prehod.

Soj divjajočega požara osvetljuje rob Eriada. Znajdejo se na zelenjavnem polju. Šelani se zareži:

»Vsaj lačni ne bomo.«





16. Nočni padec tisočletnega cesarstva


Abram Holgar skliče svečenike dvora:

»Verjetno veste, zakaj ste tu.«

Najstarejši mož sloke postave z dolgo belo brado se opre na svojo svečeniško palico s simboli reda Eiše:

»Gospodar, obreda ne moremo opraviti, dokler niso izpolnjeni vsi pogoji.«

Gospodar Holgar vrže čašo vina in besno zarenči:

»Te vaše pogoje lahko zataknete v ritke svojih ljubimcev! Jutri opoldne zahtevam obred posvetitve! Jutri! Torej vam bo zmanjkalo časa, če se ne podvizate.«

Svečenik poskuša ugovarjati. Eden od inigehov izvleče meč in ga obglavi z natančno odmerjenim zamahom. Še preden se glava neha kotaliti, drugi mrmrajoče prikimavajo.

Inigeh v kuto padlega obriše kri in se zareži:

»Če je to največ, kar zmore najvišji svečenik ...«

Mlad svečenik stopi korak naprej in iz rok izstreli rdeče strele, ki pokosijo režečega se moža.

»Ker imamo spoštovanje do teh dvorov, se takoj ne oprimemo nasilja. Tudi vam ne bi škodilo malce ponižnosti,« pripomni, ko inigeha spremeni v kadeči se kup pepela, »umor govornika je slab za moralo. Kdo bo vaš majordom?«

Abram razširi roke in se nasmehne:

»Saj ni pomembno!«

Svečenik se zareži:

»To sem hotel slišati.«

Abram želi nekaj reči. Ostane samo pri vdihu. Skozi veliko okno prileti šadas. Sledijo mu še trije. Z bliskovito naglico, tudi s pomočjo svečenikov, pokončajo inigehe. Druga skupina vdre skozi vrata. S pihalniki zastrupljenih puščic bliskovito strejo vsak odpor. Zasliši se tudi renčanje volčinov.

Zatem s terase vstopita Nimor in meašika Marisa. Abram se sesede. Na terasi ugleda silhueto tzevoga. Nimor se zareži.

»Abram Holgar, vse se je izteklo v skladu z mojimi načrti. Vedel sem, da si slab igralec tidiasa. A tako slab? Še El se je obrnil stran in zdaj bridko joče za tvojo nesojeno svetovno vladavino. Sem ti mogoče omenil, da je Svetovno cesarstvo samo še hitro bledeča zgodovina brez prihodnosti?« vpraša in zamahne z roko. »Vedel sem, nekaj sem imel ves čas na jeziku, a sem to pozabil povedati.«

Nato se obrne proti svečeniku: »Odlično ste opravili. So vsi štirje redovi naši?«

Svečenik prikima:

»Vse je urejeno. Vsi svečeniki so opravili svoje delo. Odpor carskemu veličastju kopni hitreje od prvega jesenskega snega.«

Marisa lahkotno skoraj zaplava do klečečega Abrama. Obraz mu rezbarijo grimase bolečine. Okoli njega naredi sijoč krog. Tarih nežno zaplapola:

»Igle šadasov so zabavne reči. Zadeti ste s puščico za omamo in hromljenje. Nisem še razpoložena za umor nesojenega vladarja sveta. Saj vendar še niste začeli igrati od Elejle dane vloge.«

Pristopi še Nimor in se zareži:

»Pod pretvezo lova na nemočna in nepomembna begunca sem v mesto spravil toliko šadasov, da sem obvladal vse mestne sektorje. Malce je pomagala tudi meašika Marisa.«

Abram zbere moči in skozi stisnjene ustnice v agoniji bolečine sikne:

»Nemočna in nepomembna begunca sta še kako pomembna. Dobro veš, brezkrvni, nihče te ne bo priznal za vladarja sveta! Nihče! Noben obred ne bo iz razbojnika brez kapljice modre krvi naredil svetokrvnega vladarja. Čeprav je modrokrvni povaljal konjsko deklo, nisi kaj več od kurbiščnega pankrta!«

Nimor se spogleda z Mariso, zatem zarenči:

»Saj si nočem na glavo posaditi krone mrtvega cesarstva. Zadovoljen bom z vlogo prvega carskega guvernerja Shedanije.«

Marisa se nagne nad Abrama in mu zašepeta:

»Dragi majordom, tvoje modrokrvno seme bomo porabili drugje. Z malce prave magije boš poslušen. Našli ti bomo tudi primerno vzhodno nevesto, da se utrdi krvna vez. Mogoče boš znova dvorni upravnik.« Nato se obrne proti oknu.

V prostor prihiti nekaj mož v rdečih oklepih. Hitro zgrabijo Abrama pod pazduho in ga odvlečejo. Marisa stopi do obglavljenega svečenika:

»Kako neumna smrt. Odlašanje neizogibnega nikomur ne koristi. Moral bi prikimati majordomu, ki je hotel obuti prevelike čevlje.«

Ostalih pet svečenikov pade na kolena. Marisa jih z gnusom premeri:

»S temi nahranite živali. Prišel je čas konca njihove krive vere. Čas magije človeških čarovnikov je mimo. Kot so izdali svojega vladarja, bodo ob prvi priložnosti izdali tudi božanstvo. Ljudje bodo radi sprejeli našega pravičnega boga.«

Obrne se proti Nimorju: »Izdajalce brez časti sovražim, a ker brezkrvni, kako pripravno, ne poznajo časti, vas čaka želeni položaj. Pogodba je pač pogodba in Carstvo temelji na spoštovanju pogodb ter patentov.«

Nimorju se zasvetijo oči. Marisa skoraj zašepeta:

»Ne veselite se prezgodaj! Potrebujem guvernerja, ki ga bo strah vsake noči.«

»Nimor Zavair, imenujem vas za carskega guvernerja Shedanije. Vladali ne boste iz te palače,« glasno zaključi in ledeno zasika: »Dom cesarjev bo prepuščen pozabi. Zob časa bo pojedel te veličastne kamnine in spomin na večno cesarstvo. Vladali boste iz Nengorja. Tam se že namešča carski garnizon. Kmalu bo pristal vaš tzevog s spremstvom, kar pripada vsakemu carskemu guvernerju.«

Nimor pogoltne slino.





17. Vsak po svoje iz pekla


Dvignejo pogled v nebo. Zaprepadeno uzrejo jato velikih krilatih zmajskih bitij. Tokrat letijo še posebej nizko. Arija zajame panika:

»To so zveri iz Megšelema! Zveri so prišle nad nas!«

Geor ga zgrabi in pritisne ob drevo vodne ukrivljenke:

»Ne znori nam! Ne še zdaj. Si kdaj igral tidias?«

Ari prestrašeno prikima. Geor zaupljivo nadaljuje:

»Vidiš? Partija tidiasa se bliža svoji končnici. Odločitev te vojne bo padla pred novim mogosom. To je dobra in slaba novica. Tzevogi letijo preko mesta, ker se zapirajo velikanske klešče končnice. Si kdaj zmagal?«

Ari nemo prikima. Bledica strahu ga hromi. Urij Daron iz malhe izvleče neko posušeno zel:

»Tole bo pomagalo.«

Ari jo hvaležno zgrabi in na Urijev namig prežveči. Olajšano vzdihne:

»Kaj je to?«

Urij zaupljivo odvrne:

»Nekaj z mojega vrta.«

Geor prevzame pobudo:

»Druščina, zdaj ni čas za drevenenje od strahu! Hitro si poiščimo pot na jug! Tzevogi so prestrašili tudi tisto nekaj straže, kar je je še ostalo na notranjih obzidjih. Pripravljeni moramo biti na nepopisno gnečo, saj so pošasti na pot pognale tudi navadne ljudi. Namen tega nizkega preleta je sejanje nepopisne panike. Pojdimo do najbližjih vrat.«

»Si še z nami?« po rami potreplja Arija. Tudi njegovi spremljevalci so na robu paničnega strahu. Geor tvega urok in jim z njim vlije nekaj poguma.

Ari strese z glavo, kot bi se zbudil iz polsna. Spogleda se s svojimi ljudmi, oceni položaj in poskuša ohraniti odločen glas:

»Gremo čez tiste zelenjavne vrtove.«

Geor jih priganja:

»Torej pohitimo. Prosimo Ela in etirje sreče, da se tolpe Amariha posvečajo lastnemu begu iz pasti.«

Skupinica se hitro odpravi po ozki stezici ob zidu. V daljavi zagledajo strnjeno reko ljudi, deročo proti jugu. Pravzaprav ni šlo za gibanje s ciljem, temveč brezciljni panični beg. Od vsepovsod se razlega hrup besnenja množic. Tzevogi se spustijo nekam proti zahodu.

Timeus tesno sledi Olihu in Šelaniju. Še enkrat podoživi zadnji boj. Orkinja in dva elešeja so se žrtvovali za njihovo rešitev. Čeprav hoče to misel skriti ali zanikati, si želi, da bi orkinja preživela. Resda je suženjska žival, a v svojem zadnjem boju jih je znova rešila. Brez nje so precej manj varni. Ista misel prešine tudi Šelanija:

»Brez orkinje se počutim precej nelagodno.«

Zaslišijo glasove na obzidju. Hitro se potuhnejo ob zid. Eriad je sorazmerno bogat sektor, saj ima veliko različnih akademij. Poleg znanja trguje tudi z izvrstno in izbrano zelenjavo za plemstvo. Značilnost sektorja so zelo široke in čiste ulice z velikimi vrtovi. Glavna križišča so pravzaprav čudoviti parki. Veliko je tudi bogato urejenih zaprtih trgov. Največja posebnost so pahadi, oblečeni v razkošne pisane uniforme. Običajno do zob oborožena mitnica med Eriadom in Tamraihom je prazna. Povsod so sledovi opustošenja spopada množice z mitničarji. Kolona ljudi se nemoteno vali po širokih cestah. Občasno pride tudi do divjega plenjenja, pobojev in drugih nadlog razpada oblasti. Zrak ves čas pretresajo kriki nemočnih in zvoki razbijanja. Timeus kmalu zgroženo ugotovi, da so se znašli med svežimi pekočnicami. Komaj zadržuje naval krika bolečine.

Olih se spogleda s Šelanijem in se previdno pomika proti bližnjemu grmovju. Hrup zmede je vse močnejši. Ljudje vlečejo vozove, nekateri v spremstvu sužnjev, a večinoma so peš z ubornim imetjem v culah.

Potuhnjeno opazujejo in ocenjujejo svoje možnosti. Šelani prekine nadležno pričakovanje:

»Lahko bi se pomešali med množico in se tako približali malahidovemu dvoru. V tej zmešnjavi se je podrl ves red. Vsi pahadi verjetno varujejo dvor in najpomembnejše sektorske stavbe.«

Olih odkima:

»Ne vem. Timeusov urok nas lahko hitro izda. Najti moramo diskreten izhod. Šadasi in volčini so se mogoče samo potuhnili. Potem je tu še vojska.«

Šelani se kislo nasmehne:

»V tej zmešnjavi? Ob pogledu na tzevoge tudi najhrabrejši napolnijo hlače in jo podurhajo na varno. Vse, kar se lahko premika, pritiska na jug.«

Olih se zresni:

»Tudi šadasi?«

»El ve, kje so in kaj počno. A saj vendar vidiš, kakšen Megšelem je izbruhnil! Množice ljudi panično bežijo iz enega v drug sektor. Kakor hitro se bo razširilo, da iz Wendenburga ni umika, bo še huje. Vsega bo konec, ko bodo v mesto vkorakale carske falange,« zajame sapo, »naša edina možnost je množica.«

Timeus se tiho vmeša:

»Mogoče ima Šelani prav. S smukanjem po vzporednih cestah in tihotapljenjem čez vrtove bomo mimogrede pritegnili pozornost. Tudi meni se upira družabnost z brezkrvno sodrgo, a to je zdaj najvarnejša pot. Ko se rešuje glava, se da preživeti tudi drenjanje med brezkrvnimi.«

»Vaša svetost odloča,« zaskrbljeno prikima Olih in se kratko prikloni.

Šelani se zareži:

»Torej postanimo družabni s sodrgo.« Tudi Olihov togi obraz se razpotegne v plitev nasmeh. Nerad je vodstvo majhne odprave zaupal sumljivemu brezkrvnežu.

Geor in Ari iz Urijevega skrivališča ob sektorski meji opazujeta prebijanje strnjene kolone lemikov skozi nepregledne množice paničnih ljudi. Georju ne uide novačenje za boj sposobnih mož:

»Poglejte si, Sedma ima nove naloge.«

K oknom pristopijo še drugi. Geor zgroženo opisuje:

»Poleg odhoda na bojišče zbirajo nabodalca za fronto. Pomislite vendar! Za mašage jemljejo celo brezkrvne. Očitno je vse zapustil občutek za vojno čast. Dati brezkrvnemu v roke mašagov meč je podobno poroki malahida z orčjo sužnjo. Odurno!« Oči obrne stran od prizora.

Ari suho odvrne:

»Od kod jim ideja za nabirko? Kaj lahko še spremenijo z nekaj tisoči brezkrvnimi? Samo orkom bodo priskrbeli več mesnin za raženj.«

Geor se zaskrbljeno pogladi po bradi:

»Kje so šadasi z volčini? Kar izginili so.«

Ari skomigne z rameni:

»Gospodar jih je poslal na novo nalogo. Zasedba mesta terja čiščenje sektorskih dvorov.«

Geor zaskrbljeno dvigne pogled v nebo in zlovoljno prhne:

»To brezno nečistovanja me ne more z ničimer več presenetiti.«

Nato sunkovito usmeri roko v ptico na nebu: »Hej! Tisto je kurirski sokol. Tvegal bom.« Zbije ga z urokom. Ptica pade na prostran travnik pred stavbo in negibno obleži.

Ari namigne sinu. Fant urno steče po tulec, ga odtrga z noge, se hitro vrne, sramežljivo stopi pred Georja in se plitko prikloni:

»Izvolite.«

Geor zgrabi tulec, izvleče droben papirusni zvitek in se zadovoljno nasmehne:

»Prišlo je do obrata. Nimor Zavair je vse šadase poklical v Prepovedani sektor. Tule so ukazi Antoru Rogeaškemu, mahibu Šeste, tik preden se je zgodilo.«

Prebledi in tiho zašepeta: »Preden je cesarstvo padlo.« Tulec mu pade na tla in oči izostri nekam med krošnje, ki obkrožajo majhen travnik.

»Kakšni ukazi?« ga Ari obudi iz odrevenelosti, »Kaj se je zgodilo?«

Geor se obrne in vanj bolšči sedem parov zaskrbljenih oči. Zajame sapo ter poskuša ostati čim mirnejši.

»Tik preden je Nimor z meašiko Mariso odstranil Abrama Holgarja, je nekdo v Holgarjevem imenu mahibu Šeste poslal ukaz za hiter umik proti zahodu. Apofisove horde bliskovito prodirajo proti zahodu z enim samim namenom,« besede mu zastanejo, pogoltne slino in zaskrbljeno pristavi: »Njihov cilj je obkolitev preostale vojske in njeno uničenje.«

»Draga druščina,« globoko vzdihne in mračno zaključi: »Cesarstva ni več. Zadnji dvorni udar je odplaknil tisočletno Svetovno cesarstvo. Vse, kar je ostalo, je moj bežeči nečak.«

Urija zanima:

»Kaj bomo storili? V mestu zagotovo ne smemo ostati. Jaz se vračam po ženo in otroke. Wendenburg ni več mesto, temveč orjaška orčja mesnica.«

Geor trpko prikima:

»Partija tidiasa se je torej iztekla. Takoj moramo na mesto srečanja in zapustiti prestolnico. Izmuzniti se moramo še pred zadnjo potezo tidiasa.«

Obrne se proti Uriju:

»Se lahko z družino vrnete čez najkasneje dve uri? Natanko toliko časa vas čakamo, potem moramo naprej.«

Urij odločno odvrne:

»Dve uri sta dovolj. Takoj se vrnem.«

Vmeša se Ari:

»Dve uri bomo čakali?«

Geor trpko vzdihne:

»Vi lahko greste, če vas je volja. Jaz bom počakal. Poznate najkrajšo pot od tod do sektorskega središča?«

Ari odsotno odkima. Geor odločno pristavi:

»Se mi je zdelo. Torej počakamo.«

Timeus se nakremži, ko se dotakne toka paničnega brbotanja nepregledne množice beguncev. Olih in Šelani mu tesno sledita. Nihče ne posveča pozornosti dodatnim prišlekom. Pač še trije begunci več. Eni pridejo, drugi grejo. Šelani zašepeta:

»Ta panika nam gre na roko. Množice derejo in nihče nima pregleda. Zlahka bomo skozi.«

Olih je še vedno skeptičen:

»Vseeno bodimo previdni.«

Na nebu se pojavi jata tzevogov. Človeška reka od strahu vzvalovi. Timeus jo spremlja do vrha Mel'Aruda. V grlu začuti pritisk. Z grozo izdavi:

»Tzevogi so prileteli na Hrib.«

Olih sunkovito obrne glavo in poišče silhueto vladarskega bivališča. Trpko stisne ustnice:

»Tako se je torej končalo Svetovno cesarstvo.«

Šelani ju priganja:

»Torej še en razlog več, da se podvizamo. Če je vsega konec, je samo vprašanje časa, kdaj se bodo skozi vrata vsuli lovci na sužnje in nabiralci hrane za orke. Vem, kako to poteka.«

Nedaleč stran, proti vzhodu, se v zrak dviguje dim požarov. Olih komentira:

»Torej tudi tukaj plenijo.«

Šelani se zareži.

»Povsod se najdejo ljudje, ki čas panike in razpada oblasti izkoristijo za plenjenje. Glejte jih,« pokaže na bežeče lemike, ki med tekom odmetavajo dele uniform. Na obrazih vseh se zrcalita strah in groza. Na nebu jih preleti jata tzevogov.

Šelani opazuje zmajsko jato.

»En velik zmaj in nekaj manjših. To je gotovo kakšen pomembnež Carstva.«

Timeus doda:

»Vračajo se, bili so na Hribu.«

Olih tiho vpraša:

»Ste prepričani?«

Timeus prikima. Šelani odmakne pogled od zmajev in z nasmeškom komentira mrzlično odmetavanje uniform:

»Kar poglejte jih! Bežijo kot zvodniki brez dovoljenja. To je dobro in hkrati slabo.«

Geor se živčno prestopa in si ogleduje vse daljše sence:

»Dve uri sta že mimo. Še malo počakamo, potem moramo stran.«

Ari sedi in treplja svoj meč:

»Dlje, ko čakamo, težje se bomo prebili. Če je Tron padel, je samo vprašanje časa, kdaj bodo v mesto vdrle carske horde.«

Geor položi roke na bok in zaskrbljeno odvrne:

»Najprej se moramo prebiti do Ariga. Potem se bomo odločili, kako se bomo izvlekli iz pasti. Kolikor ga poznam, je bližino dvora spremenil v neprebojno trdnjavo. Sektor ima veliko izurjenih pahadov, ker si jih lahko privošči. Za plenilske bande so pretrd oreh.«

Ari vzdihne:

»Kljub vsemu upam, da malahidova palača še ni zapuščena in v ruševinah.«

Zadnji hip pride Urij s svojimi. Olajšano se rokuje z Arijem:

»Pridružil se nam je še svak s svojimi. Verjetno nam bo koristilo pet dodatnih mečev.«

Geor jih strogo premeri:

»Podobni so dezerterjem. Tega ne morejo skriti.«

»Sedma se je razkrojila v neredih. Tretje, četrto in peto obzidje je že od jutra brez posadk. Naj Rasim sam poroča,« oprezno odvrne Urij in namigne visokoraslemu možu temne polti. Tudi njemu se pozna vilinsko poreklo.

Meč vrne v nožnico in se ob pogledu na Georja prikloni:

»Vaše veličanstvo!« Nato se postavi v vojni pozor: »Jamit Rasim Tamghir, tretja stotnija četrte falange Sedme mestne cesarske medreje!«

Geor zamahne z roko:

»Pustimo protokole. Očitno niste več v službi.«

Rasim hiti poročati.

»Vaše veličanstvo,« pogoltne slino, »včeraj pred poldnevom smo dobili ukaz, da je konec lova na domnevna izdajalca svete krvi.«

Geor mu seže v besedo:

»Kaj mislite? Sem izdajalec?«

Rasim po vojaško sunkovito zdrdra:

»Ne, gospod! Ne vidim motiva za izdajo.«

»Kaj bi storili, če bi name naleteli v službi,« kislo pristavi Geor in trdo poudari, »preden so prišli novi ukazi?«

Rasim pogoltne slino in ustnice se mu zatresejo:

»Moral bi vas ... prijeti in izročiti ... svojemu jamitu.« Pogled mu pade v tla.

Georjeve ustnice se razležejo v zarezo nasmeha:

»Zakaj niste več v službi?«

»Ostali smo brez ukazov. Poslal sem oba kurirska sokola in do večera smo čakali na odgovor. Ker je skoraj vsa stotnija iz Mahdeja, smo svoje orožje ponudili malahidu Janu Mahdejskemu. Zvečer so nas napadli šadasi. Malahidu je uspelo pobegniti, a od stotnije je ostalo ...« pokaže na utrujeno peterico mož.

Ari in Geor se spogledata in na prostor leže mučna tišina. Ari prvi spregovori:

»Očitno šadasi pobijajo sektorsko plemstvo. El ve, na kaj bomo naleteli.«

Geor glasno ukaže:

»Gremo, torej! Nečaku sem obljubil srečanje na sektorskem dvoru.«

Kolona se pomika proti jugu. Pekoč dim jih sili na kašelj in jim megli vid. Ljudje so vse bolj panični in mnogi preklinjajo svojo odločitev za to pot iz padlega super mesta.

»Tole mi ni všeč,« prišepne Olih in pokaže na vse bližje ognjene zublje, ki požirajo lepe palače. Med drevjem na zelenici leži nekaj trupel mož v pisanih uniformah. Šelani kislo pripomni:

»Pahadi so poklani, sektorski prestolni del požirajo ognjeni zublji. Torej smo prepozni. Očitno je nova oblast že začela s čiščenjem. Vedno najprej padejo plemenite glave.«

Olih in Timeus se spogledata. Šelani skomigne z rameni:

»Tako pač je. Na srečo brezkrvnih volčinom mečejo predvsem modrokrvne in njihove otroke, a žene, če so plodne, končajo na ženitni tržnici ali jamitskem kurbišču in svet se vrti naprej. Brezkrvni služijo novemu gospodarju zmagovite krvi. Vedno je vladarski bič in vedno je brezkrvni hrbet, kateremu se ta bič prilega.«

Kmalu se ločijo od vse bolj kaotične reke ljudi. Stečejo čez zelenico, po ozki potki mimo grmovja in se znajdejo sredi gaja, posejanega s trupli pahadov. Šelani odkima:

»Tegale so šadasi z zastrupljeno strelico. Previdno, mogoče so še kje v bližini.«

Olih izvleče noža in se napne kot struna. Timeus počepne in bega med Olihom ter Šelanijem. Tišino moti srhljivo prasketanje ognjev. Počuti se utesnjeno, zmanjkuje mu zraka. Mogoče zato, ker tukaj vlada popolna tišina. Hrup panike je nekaj oddaljenega, bizarni odmev nadrealistične nočne more.

Naenkrat se iz gostega grmovja pojavi skupina nekdanjih lemikov. Olih jih bliskovito premeri. Za njimi je skupina sektorskih pahadov, ki nekoga obkrožajo.

Lemiki izvlečejo meče, a obstanejo, ko se proti njim obrne tudi Timeus. Najbližji, očitno jamit, od presenečenja razpre oči, globoko izdihne in vdihne ter se prikloni:

»Vaša božanska svetost!« zajeclja. »Kaj niste ...«

Timeus se vzravna in naredi vtis vladarja z glasom, vajenim ukazovanja:

»Nisem.«

V ospredje se prebije majhen mož plemenitega porekla:

»Timeus IV. Simidal na vrtu moje palače v plamenih.«

Olih olajšano vzdihne:

»Gospod Arig II. Eriadski, očitno ste preživeli napad šadasov.«

Arig si pogladi kodraste lase:

»Eriadska kri je odpornejša, kot je videti.«

Nimor v spremstvu šadasa Aliba Ransama vstopi v izropano palačo:

»Upam, da ste Devorja Nengorskega poslali v Kadešah.«

Šadas prikima:

»To je samoumevno. Na meašikin ukaz smo na pot skozi volčinove zobe poslali še mnoge. Obdržali smo samo vašo nevesto.«

Nimor dvigne obrvi:

»Nevesto? Nisem vedel, da imam nevesto.«

Šadas se gromko zareži:

»Seveda jo imate!«

»Upam, da ni kakšna grdosija.«

Šadas skomigne z rameni:

»Po mojem ji nič ne manjka in je dovolj užitna za razplod. Ima običajen par jošk, dve roki, dve nogi in glavo z dvema uhljema. Hvaležno boste sprejeli Elisino izbiro in pridobili malahidski naziv. Kako se sliši Nimor Nengorski? Zagotovo bolje od brezkrvno zvenečega Zavaira.«

Nimor nemo prikima, stopi do okna in zagleda Set'Aruse. Nekaj hendvejcev popravlja obzidje okoli palače nengorskega malahida. Čez nengorski most se valijo nepregledne množice falang. Hitijo na zahod, na zaključek končnice tidiasa. Obrne se proti šadasu in zavzdihne:

»Pokažite mi modrokrvno nevesto.«

Šadas pokliče nekoga in Nimor zasliši nežne korake. V dvorano plaho pridrobenclja zanemarjena ženska s sklonjeno glavo. Oblečena je v ponošene obleke.

Nimor sklene roke in dvigne glas:

»Kdo je ta?«

Alib se zareži:

»Vaša nevesta, edina preživela od družine Nengorcev. Zagotovo ni več nedotaknjena, a je živa, v enem kosu in najbrž še plodna. Po spodobni kopeli in z novimi oblačili, vrednimi modrokrvne, bo pripravljena za svojo novo vlogo. Meašika Elisa je ukazala, naj jo malce podučimo, kaj jo čaka, če odkloni vaš zaročni venec.«

Nimor stisne ustnice in vanjo zapiči oster pogled:

»Kdo si, nesrečnica?«

Dekle dvigne glavo in vanj pogleda, vsa v modricah, iz razbite ustnice še mezi kri in na vratu je še sveža sled ugriza. S tresočim glasom odvrne:

»Davena Nengorska, tretja hči malahida ...«

A Nimor jo utiša:

»Vem, dekle, kako je bilo ime tvojemu očetu. Veš, čemu si tu, pred mano?«

Dekle nemo prikima. V njenih očeh vidi samo odsotno otopelost. Nimor se zadovoljno zareži:

»Zagotovo bom nežnejši od fantov, ki so te zabavali. Pri teh stvareh sem precej tradicionalen.«

Dekle znova skrušeno prikima. Solze polzijo iz podplutih oči. V njenih očeh ni zaznati sledov življenja, zgolj otopelo sprijaznjenost z usodo.

Nimor opogumljajoče zaključi:

»Torej se razumeva!«

Tzevog s spremstvom elegantno prileti na sredo tabora. Apofis skloni glavo. Meašika Elisa elegantno sestopi in pogled izpod tariha usmeri proti zahodu. V nebo se pnejo dimni stebri vojne. Zatem se posveti Apofisu:

»Zadovoljna sem s hitrostjo napada. Če bi Abram dobro igral tidias, se mu ne bi zgodila ta past. So Set'Arusi pripravljeni?«

Apofis ponižno prikima. Deklica razposajeno zaploska:

»Odlično! Ko se oba konjeniška kraka približata bregovom reke, jih spusti s povodca. Meašika Marisa je že povzročila kaos. Celo mesto je na nogah in vsi hočejo skozi južna vrata. Vi boste ostali tukaj in počakali njeno svetost. Kmalu se bo vrnila s pomembnim ujetnikom.«

Apofis se še globlje prikloni in z upognjeno glavo sledi drobni deklici. Čeprav je stara že preko sto let, se ne stara. Ves čas je zamrznjena v času, izbranem ob udejanjanju. V mladem telesu je duša stoletnice, strašni duh Damehaja.

Elisa se urno vzpne na veliko zmajsko zver in se v spremstvu še treh manjših, brez jezdecev, slovito požene v nebo. Apofis in hendvejski trahiki spremljajo drobno zmajsko skupino.

Krhko telo strašne moči,

nežna duša strahu in obupa,

smrtniki vsi,

prihaja ona,

rojena iz krvi,

večna za vladavino,

večna za milostni strah,

večna za pravično sovraštvo,

smrtniki, priklonite se,

vi ste mrtvi, ona živi,

vi živite v njeni smrti,

ona je ena,

edina je krhka,

edina je nesmrtna,

ona je Damejah,

odrešenica prekletih,

sojenica izgubljenih,

rojenica sovražnih.

Ona je ena,

rojena v dveh.



Orkinja Ila si hitro pozdravi rane. Malce ji je hudo za padlima možema.

Preživeli so spopad z lemiki. V bolečem besu je polomila krhka telesa hudobnih ljudi. Žal pa so imeli smolo s šadasi. Niso naleteli na enega ali dva, temveč kar na pet jeznih mojstrov morilcev, na srečo brez volčinov. Najprej so se opazovali med seboj. Šadasi so obstali in niso mogli verjeti svojim očem. Dva častitljiva elešeja v družbi orčje samice. Trenutki so se zavlekli v neskončnost. Potem so se zapodili eden proti drugemu. Na eni strani besna orkinja z dvema elešejema, na drugi pet presenečenih šadasov. Srdit spopad se je iztekel hitro in s potoki krvi. Obležalo je sedem teles. Samo ona se je izvlekla. Ranjena je, a živa.

Kje so dobri ljudje za obljuba svoboda?

Iz ostankov opustošenega parka opazuje besneče reke beguncev. Razmišlja o možnostih. Na površju ne more ostati, saj jo bodo ljudje raztrgali. Preveč jih je. Orčji nagoni jo vodijo do kanalizacije. V temi brbotajočih odplak čuti olajšanje. Poleg šumenja umazanije občasno sliši orčje grčanje. Očitno so vsi pobegli orčji sužnji našli zavetišče v kanalizaciji. A nje ne zanimajo pobegli sotrpini. Želi se izogniti svoji vrsti in poiskati nekdanje gospodarje, ljudi, želi si užiti osvoboditev od gospodarjev. Usmerjata jo nagon in nekakšna orčja čast.

Geor spretno vodi pisano skupino ubežnikov. Prebijejo se v bližino osrednjega dela Eriada. Dolge sence naznanjajo približevanje noči. Geor se spogleda z Arijem:

»Tole mi ni všeč. Malahidova palača je v ognju in dimu.«

»Kaj bomo? Kako bomo našli Timeusa? Je sploh kaj upanja?«

»Upanje je, dokler ne vidim fantovega trupla. Tvegali bomo. Prebili se bomo do palače, poiskali morebitne preživele in se potem odločili.«

Ari ter Urij prikimata in skupaj se potuhnejo za ostankom požgane hiše. Hrup panične množice na begu se meša s prasketanjem divjih požarov. Možje izvlečejo meče.





18. Eriadski peklenski ples


Olih izvleče meč. Timeus ga z roko potisne proti tlom:

»Zdaj ni čas za junaštvo.«

Šelani brezskrbno navrže:

»Očitno se je nekdo pogodil za svojo glavo.«

Timeus dvigne roko:

»Cesarstvo še ni mrtvo! Živelo bo, dokler ga napajamo s svojo vero!«

Arig Eriadski izvleče nož in stopi pred Timeusa:

»Slišal sem prigode o razvajenem šelgeacu. Ta šelgeac zdaj stoji pred mano in na svoj vzvišeni način prosi za milost. Prvo pošiljko morilcev iz Amariha smo odgnali, a kmalu bodo prišli drugi. Če jim predam zadnjega iz padle dinastije, bodo milostni do sektorja.«

Šelani se glasno zareži. Arig se obrne proti njemu in ga ostro ošine:

»Kaj se režiš?«

Šelani utiša smeh in ravnodušno odvrne:

»Šadasi bodo milostni do trenutka, ko jim predate šelgeaca, potem pa bodo tebe, načičkani velikaš, vrgli volčinom, tvojo ženo posiljevali do naslednjega polnega mogosa in obe hčeri prodali najboljšemu ponudniku. Ste že videli, kako se zabavajo z desetletnicami?«

Arig grozeče dvigne nož.

»Bomo videli,« reče in namigne straži.

Nimorja posadijo na tzevoga in ga vrnejo v Wendenburg. Kmalu zagleda sijaj ognjenih zubljev. Iz zraka je prestolnica resnično mogočna. Čeprav je vsa v ognjenih zubljih, še vedno daje vtis veličastja.

Kljub višini jih doseže piš vročine na tisoče ognjev. Zasliši besneč hrup paničnega bega deset tisočev prestrašenih ljudi. Red se je dokončno podrl. Drobna bitja rojijo kot mrčes.

»Kako neznatni so.«

Tzevogi pristanejo znotraj Prepovedanega sektorja. Nerodno se skobaca z velike zmajske zveri in pričaka ga skupina trakomošev. Hendvejski jamiti v črnih oklepih in dolgih ogrinjalih ga pospremijo v palačo mestnega malahida. Čeprav se je nad njim dvigal cesarski dvor, je mestu vladal hesed malahid iz mestne palače na robu tempeljskega trga.

Nimor opazi vozove s kupi trupel. Malce kasneje zagleda polomljene zastave in druga obeležja. V Prepovedanem sektorju pospešeno čistijo ostanke padlega cesarstva.

Pred vhodom v območje palače je desetina Set'Arusov. Zlohotni vojščaki pogube ga navdajajo z neprijetno mrščavico.

Tudi park je poln oboroženih silhuet. Zasliši značilno zmajsko sopenje. To, da hodi peš, ima svoj namen.

Na koncu dolge dvorane zagleda drobno deklico. Set'Arusi se umaknejo. Vrata za njim se zaprejo.

»Dragi Nimor, sama sva.«

Nimor se na njeno kretnjo približa bogato obloženi mizi in čaka na nadaljnji namig. Meašika Marisa ga vedno preseneča. Na eni strani kaže neverjetno ljubko prikupnost, na drugi pa grozljivo strašljivost. Vse na njej ima dva obraza.

»Sprašuješ se, zakaj tzevog ni pristal na območju palače.«

Nimor oprezno prikima.

»Na poti do sem si se na svoje oči prepričal o naši učinkovitosti. Prepovedani sektor popolnoma obvladujemo. Šadasi čistijo sektorske malahidske hiše. Orkom in kačjeglavcem ne bom dovolila vstopa v mesto.«

Nimor dvigne obrvi:

»Ne boste?«

Marisa odvrne:

»Ne. Wendenburg bo središče carske grofije Shedanije.«

»Stopi bližje, saj ne grizem,« ga povabi. Nimor oprezno pristopi k veliki mizi s papirusnim zemljevidom sveta. Na njem so poleg zastavic in zarisanih smeri prodiranja carske vojske zarisane nove meje. Dežele zahodno od škratjih kraljestev so obarvane belo.

»Zakaj je zahodni del cesarstva ...« začne, a mu meašika seže v besedo.

»Minulega cesarstva.«

Nimor pogoltne slino:

»... nekdanjega cesarstva pobarvan belo?«

Marisa odvrne:

»Eden od vzrokov je predolga meja z vilinci. Umaknili so se za na novo začrtano mejo. Očitno želijo postaviti nekakšno utrjeno linijo trdnjav. Meašika Elisa bo dosegla premirje s škratjima kraljestvoma.«

Nimor nekaj časa molči in motri zemljevid. Dobre polovice cesarstva sploh ne bodo poskušali zasesti.

»Zakaj se boste ustavili? Cesarske vojske skoraj ni več. Se ne bojite, da bi se na zahodu zbrali, na novo organizirali in ...«

A stavka znova ne zaključi. Meašika ga prekine:

»Vmesni del je precej nerodoviten in redko naseljen. Kar je še živega, bomo na svoj način ukrotili in poželi dobiček. Edamiti na daljnem zahodu niso rasa vojščakov, temveč ležernih uživačev. Niti opazili ne bodo, da ne bo novega cesarskega guvernerja. Sčasoma se bodo sprijaznili s stanjem in bodo prazno guvernerjevo palačo spremenili v kaj uporabnejšega. Če si bodo slučajno zaželeli vojnih dogodivščin, jih lahko v vsakem trenutku pohodimo.«

Nimor pogoltne slino:

»Očitno ste vse dobro preračunali.«

Marisa veselo prikima:

»Seveda smo. Zdaj pa se raje posvetiva hrani in tvoji novi prihodnosti.«

Nimor sede na ponujeni stol, Marisa pa nasproti njega. Pojavi se strežba in začne prinašati jedi.

»Kako ste zadovoljni z nevesto?«

Nimor stisne ustnice.

»Sicer ne odobravam skrunitve žensk, ker sama vem, kako je to, a včasih so ravno takšne obdelave silno koristne za zagotavljanje trajne zvestobe. Elisa je ukazala, naj jo malce zmehčajo.«

»Vem. Z njo dobim tudi malahidski naziv.«

Marisa seže po kurji krači:

»Ne boš malahid, temveč boš v imenu Carstva guverner Shedanije. Od zemljiških in mestnih vladarjev boš pobiral carski tribut.«

»Guverner?«

Marisa hladno odvrne:

»Carstvo je drugače urejeno. Tvoj položaj ne bo deden. Nekdanjo Osrednjo marko sem preimenovala v Shedanijo, ki bo, poleg še nekaterih pomembnih dežel, neposredno pod basileino oblastjo. Seveda boš imel tudi svojo lastnino. Nengor je v skladu z dednim patentom mrtvega cesarstva popolnoma tvoj.«

Sredi obroka vstopita dva šadasa. Eden ostane pri vratih, drugi na Marisin namig pristopi:

»Vaša svetost, svetokrvni šelgeac je živ. Arig Eriadski ga je pripravljen zamenjati za svojo glavo in položaj v carstvu. Pričakuje tudi Georja Simidala. Cesarska rodbina očitno še ni umrla. Kaj ukazujete?«

Marisa si pomane dlani in vzdihne:

»Še en izdajalec, ki bi si rad kupil vstopnico v carski svet.«

Nimor pogoltne slino. Marisa to opazi.

»Si mislil, da si edini izdajalec?« vpraša in zamahne z roko. »Ne, nisi edini, si samo najkoristnejši. Ne boj se, nimam težav z ljudmi, ki so dovolj pametni in pravočasno zamenjajo stran. Dokler je oportunizem v moji službi, ga imam rada.«

Timeus, Olih in Šelani molče sedijo na slami. Skozi okno vstopa luč prve jutranje zarje. Malahidova palača je utrpela sorazmerno malo poškodb. V ječi niso sami. Zaslišijo šepetanje in razne jetniške zvoke.

Šelani vstane in stopi do jeklenih vrat:

»Kako grdo smo se zapletli. Vedel sem, da ne moremo zaupati nobenemu sektorskemu malahidu.«

Olih odvrne:

»Nehaj! Skupaj z nama si vkorakal v past. Arig dobro ve, da prihaja tudi njegovo veličanstvo ...«

Timeus ga zlovoljno prekine:

»Nehajte s temi titulami! Stric Geor prihaja in Arig ga bo zgrabil ter si z našimi glavami kupil mogos miru.«

Olih zakašlja:

»Oprostite.«

Šelani jezno udari po trdih vratih:

»Nekako se moramo izvleči. Moji jagehosi ne bodo neskončno dolgo čakali. Če zamudimo dva dneva, gredo proti jugu.«

Olih razočarano pihne:

»Tudi naši imajo ukaze za primer, če nas ne dočakajo.«

Timeus se postavi na noge in srepo ošvrkne oba spremljevalca:

»Če nas predajo Carstvu, ta vajina debata ostane nesmiselna.«

Olih in Šelani prikimata. Zavijejo se v molk razmišljanja. Vsekakor morajo najti pot iz ječe.

Trda noč se zlekne na besneče mesto. Nebo žari od požarov, kriki prestrašenih in hrup paničnega bega ne odnehajo, pravzaprav se še stopnjujejo. Med bežečimi se začne širiti novica o padcu cesarske oblasti, o koncu tisočletja zlate dobe. V zraku se pojavi vprašanje:

»KDAJ IN KJE BODO V MESTO VDRLE VZHODNE HORDE?«

Geor, Ari in Darij vodijo svojo skupinico mimo podivjanih rek ljudi. Oprezno se izmikajo kolonam panike.

Geor prekine moreč molk.

»Tam zadaj so ostanki prestolnega dela sektorja,« pokaže za silhueto palač.

»Mogoče smo prepozni.«

Ari odkima:

»Obeti niso najboljši. Mogoče ne bomo nikogar srečali.«

Geor zaskrbljeno ogleduje ožarjeno nebo:

»Tudi to je možno. Vsekakor nam zmanjkuje časa. Nekako se moramo neopazno prebiti skozi reko ljudi. Čeprav je oblast padla, smo še vedno v nevarnosti.«

Možje in žene prikimajo. Vseeno se zaradi spremstva nekaj nekdanjih lemikov počutijo malce varneje.

Orkinja začuti znan vonj. Vonj gospodar blizu. Čeprav je tema rovov in predorov orčji naravni habitat, jo objema nekakšno nelagodje. Zlasti zaradi bližine gospodarja. Bliskovito oceni svoj položaj in se urno usmeri proti najbližjemu izhodu. Tik pod pokrovom ovohava zrak. V nosnice ji udarijo strah in panika. Obkrožajo jo vibracije propadanja. Bliskovito odrine težak pokrov. Sijaj ognjev in vonj dima potegneta skozi odprtino. Odrine se in boleče pristane sredi uvelega grmovja enega od vrtov Eriada. Hrup množic in kriki se razlegajo v noč. Pozorno ovohava okolico in na drugi strani vrta zazna poznan vonj v spremstvu nekaj neznanih ljudi. Ne razmišlja. Privrženost gospodarju je največja motivacija orčje sužnje. To ima vcepljeno v samo srž uboge duše.

Steče proti ljudem.

Geor obrne pogled proti severu. Ostane brez besed. Proti njim teče orčja postava. Samo nekaj trenutkov okleva. Ari sledi Georjevemu okamnelemu pogledu:

»Ork nas napada! Orčji suženj gre nad ...«

A ne konča srditega krika. Geor ga preglasi:

»To ni nekakšen ork, temveč je moja orkinja Ila. Pustil sem jo s svetokrvnim šelgeacem. Zagotovo nam bo povedala, kaj se je zgodilo. Ker je sama, ima mogoče slabe novice.«

Oriknja priteče. Geor ne more verjeti svojemu odzivu. Razveseli se je:

»Ila! Hvala Elu in etirjem! Povej!«

Ila oprezno premeri Georjevo druščino. V očeh mož in žena prepozna strah.

»Ila in dva mladi gospodar lemik ščitili umikanje mladi gospodar. Zmagali velika gruča hudobni lemik. Potem srečanje pet šadas. Samo Ila živeti, dobri lemik pogumna smrt. Ila našla pot do dober gospodar. Ila verjame dobri gospodar.«

»Kje je mladi gospodar?«

»Ila izgubila. Ila našla mladi gospodar. Ila voha stara sled. Ila dober voh.«

Geor se spogleda z Arijem in Urijem:

»Ila bo našla sled za Timeusom in njegovim spremstvom. Nikoli nisem verjel, da bom srečen zaradi preživetja orčje sužnje.«

Ari malce nejeverno odkima:

»Od kdaj imate svetokrvni orčje sužnje?«

Geor se namrgodi:

»Odkar bežimo iz mesta. Ili sem obljubil prostost, ko se prebijemo iz mesta. To obljubo mislim držati. Že nekajkrat je rešila naše svete riti.«

Ari prikima.

Druščina se hitro organizira, saj jim zmanjkuje časa. Naslednji dan morajo priti do Zeqina. Iz Eriada je do tja vsaj deset ur hoje.

Geor vzdihne:

»Druščina, če si ne najdemo konjev, kočije ali česa podobnega, bomo težko dosegli sektor Zeqin. Iz Eriada gremo v Zalad, od tam je najbolje čez Panlaid in v Zeqin skozi zahodna vrata. Glede na to, da je naša vojska razpadla in vlada popoln kaos, se lahko zgodi marsikaj.«

Arig v spremstvu pahadov vstopi v celico. Oprezno ošine vse tri dragocene ujetnike:

»Žal mi je, a moja glava je po mojem več vredna od vaše.«

Spogleda se s Timeusom. Fant globoko vdihne, se obrne stran in zavzdihne:

»Vi že veste, kaj je dobro za vašo čast.«

Arig se zareži:

»Torej ne boste prosili za življenja in me poskušali pridobiti za svoje begunstvo?«

Timeus se sunkovito obrne, z roko utiša Oliha in ledeno odvrne:

»Ne! Še orčja sužnja, ki nam je nekajkrat rešila življenja, ima več časti od vašega našalitskega gnezda!«

Arigu izgine nasmeh z debelih ustnic.

»Še žal vam bo!« reče in s spremstvom zapusti celico. Na koncu glasno navrže: »Še pred kosilom bodo tu ljudje iz Carstva.«

Timeus se zareži:

»Komaj čakam.«

Olih in Šelani se spogledata. Zlasti Olih ne more verjeti Timeusovemu obnašanju. Od kod šelgeacu takšna suverenost?

»Vaša svetost, mogoče ...« začne, a ga Timeus prekine.

»Nobenega prosjačenja ne bo. Moja vilinska polovica čuti približevanje rešitve. Stric Geor je nekje blizu.«

Šelani se kislo nasmehne:

»Upam, da njegove svetosti niso spremenili v sveti dim. Ob ločitvi se mi ni zdel ravno vrhunski borec. Bolje mu gre z jezičnim spletkarjenjem.«

Olih in Timeus mu namenita grozeč pogled. Trgovec se znova zgrbi v kot in razočarano pihne:

»Pa upajmo na čudeže.«

Arig se nasloni na okensko polico. Opazuje sijaj plamenov med grabežljivim goltanjem celih mestnih predelov. Na hrup paničnih množic se je že popolnoma navadil. Čaka odgovor na svojo ponudbo novemu gospodarju Prepovedanega sektorja. Ko bodo v mesto vdrle sestradane orčje horde in pobesneli lovci na sužnje, želi stati na strani zmagovalcev. Še naprej želi nositi naziv malahid Eriada.

Zasliši korake. Obrne se. Zagleda otožen obraz Hanije. S poroko z drugorojeno hčerjo Tarisa Beliaškega je pridobil nekaj ozemlja ob severni meji Beliasa.

»Zakaj si tako skisana?« Usta se mu razlezejo v nasmeh. Hanija ga nekaj trenutkov opazuje, z ozadjem ognjene stihije je podoben nekakšnemu megšelemskemu vitezu pogube.

»Ne vem, ali si se dobro odločil. Si prepričan o svojem dejanju?«

Arig se zresni:

»Ženska, ne mešaj se v moške zadeve. Ne rešujem samo sebe, temveč predvsem tebe in najine otroke. Alim in Rahid bosta vržena volčinom, Lea bo prodana na suženjski tržnici, tebe bodo mogoče vrgli v orčje kurbišče. Vsemu temu se lahko izognemo, če novemu gospodarju Mel'Aruda predamo dragoceno trofejo. Timeus Simidal je dragocen ujetnik, z njegovo predajo bo družina na varni strani kotla in kurbišča. Razumeš?«

Hanija spusti pogled v tla. Tiho odvrne:

»Se zavedaš, kaj bo, če se nekega dne povrne sveta dinastija? Takrat te ne bo nihče rešil.«

Arig se pogladi po kiti, viseči preko levega ramena, in se gromko zareži:

»Do tega je še dolga pot. Če predam Timeusa, bo sveta dinastija samo zgodovina tega večnega in blagoslovljenega mesta. Nova oblast bo vladala vsaj nekaj stoletij. Nesmrtno sveto dinastijo in večno Svetovno cesarstvo so zrušili v nekaj mogosih. Cesarsko vojsko so namlatili in razsuli kot tolpo razbojnikov. Draga moja, carska oblast je s stališča veka naju in najinih otrok skoraj večna.«

»Ti že veš,« odvrne in zapusti prostor. Arig še nekaj trenutkov zre za njo, zatem se znova posveti razgledovanju. Trenutno je zadovoljen s položajem. S pahadi in ostankom druge ter tretje falange Šeste medreje je odbil napad carskih plačancev. Če bi ga carstvo želelo za vsako ceno odstraniti, bi zagotovo takoj poslali nove napadalce. A jih niso. Že od dopoldneva se otepajo predvsem kolon panične drhali. Tu in tam kakšnim naključnim plenilskim tolpam spustijo kri in si tako zagotovijo nekaj predaha.

Prepozna trde korake jamita pahadov Kalanissa. V diskretni oddaljenosti rahlo zakašlja. Arig ga pusti nekaj trenutkov čakati. Liberosi morajo vedeti, kje jim je mesto. Zatem se obrne in mu nameni resno masko:

»Kaj je?«

Jamit znova zakašlja:

»Gospod, pahadi in zlasti lemiki so vse bolj nezadovoljni zaradi jetnikov. Misel, da imajo v ujetništvu svetokrvnega šelgeaca, jih dela silno nervozne.«

Arig strogo vpraša:

»Kaj pa vi? Je tudi vam nerodno?«

Jamit spusti pogled:

»Gospod, moji občutki glede zadeve so popolnoma čisti.«

»Odlično! Če se bo nezadovoljstvo nadaljevalo, spustite nekaj krvi. Krvna daritev za zvestobo je vedno učinkovita. Lahko greste!«

Jamit hoče še nekaj reči, a si premisli. Samo salutira in zapusti svojega vladarja.

Orkinja se silovito odžene in zdrvi proti komaj vidni točki. Odlično obvladuje prostor. Steče v nekakšno stransko obhodno uličico in se čisto približa malahidovi palači.

»Ila našla pot. Zavohala mladi gospodar. Grdo postopati. Jetnik z dva mož.«

Geor se spogleda z Arijem:

»Če je res, kar pravi Ila, nas je moj prijatelj Arig Eriadski izdal. Neverjetno, kako hitro skopni tudi malahidska čast.«

Ari skomigne z rameni:

»Mogoče. Ste prepričani, da je res ujetnik?«

Vmeša se Ila:

»Ila voha smrd celica in slaba počutje straža.«

»Slabo počutje? Kaj to pomeni?« nameni orkinji iskriv pogled.

Ila zarenči:

»Straža slab občutek ob mladi gospodar za rešetka.«

»To je naša priložnost,« se Urij vplete v pogovor. Tudi drugi odobravajoče mrmrajo.

»Ila, je kakšen prehod pod palačo?«

Ili se zasvetijo temne oči.

»Ila iskanje kanal pod hudobna palača. Gre Ila,« oznani in izgine v temi. Ostalo je samo še malo noči, kmalu se bo začel kazati nov dan in izpuhtelo bo kritje teme.

Geor zaupljivo reče:

»To moramo opraviti še pred zoro. Stražarjem je nelagodno, ker imajo v ječi Timeusa. Svetokrvni polvilinec jim vzbuja silno neprijetne občutke. Timeus se zagotovo zaveda tega svojega vpliva na ljudi. To nam bo koristilo.«

Ari tiho doda:

»Zakaj je eriadski malahid sploh zajel Timeusa?«

Geor se šepetaje zareži:

»Ne veš? Želi ga zamenjati za glave svoje družine. Videli ste trupla šadasov in lemikov. V prvi rundi se je rešil in zdaj dela vse za svoje preživetje. Z begom ne reši ničesar. Zaveda se pasti. Zasedba mesta poteka po korakih. Najprej je padel Prepovedani sektor. Skoraj istočasno so sledile sektorske malahidske družine. Šele potem pridejo na vrsto običajnejši ljudje. Zmagovalci si bodo dali duška z običajnim plenjenjem in lovom na sužnje. Tega bo konec v dveh ali treh dneh, zatem se bo življenje začelo vračati v utečene poti. Sektorske vladarske palače bodo zasedli novi malahidi, večina ljudi se bo vrnila k svojim poslom pod novimi gospodarji. Posel mora steči. Svetokrvni Simidali ali carski meašiki, vsi potrebujejo posel za polnjenje zakladnice. Tudi orki morajo jesti in kačjeglavce je treba opremiti.«

Ari se nasloni na zid:

»Bič bo vedno našel hrbet.«

Presenečenje je popolno. Orkinja skoči iz nezavarovanega kanala. Takoj zatem ji sledi sedem besnih mož. Ila se bliskovito usmeri v stražarja s ključem, ga raztrga in ključe preda Georju. Preostali stražarji ne nudijo nobenega odpora. Odvržejo orožje in jo ucvrejo, kolikor jih nesejo prestrašene noge.

Geor in druščina ne razmišljajo o paniki, ki jo povzročijo s svojim divjim vdorom.

Ključavnica škrtne in Timeusove svetle oči se srečajo z enako svetlimi Georjevimi.

»Stric, najbrž si srečanja nisi tako zamišljal,« pripomni in pogled preusmeri v Ilo. »Tudi orkinja je preživela. Verjameš ali ne, pogrešal sem jo. Zanimivo.«

Geor se zareži:

»Kaj ni to zabavna misel? Svetokrvni šelgeac je pogrešal orčjo sužnjo. O tem bodo pisale kronike, kajti ta orkinja je rešila tvojo svetniško rit.«

Ari jih priganja:

»Gremo, hitro! Še bo čas za izlive hvaležnosti. Kmalu bo tu vse polno malahidovih ljudi.«

Geor stisne zobe:

»Kako rad bi prevarantskega lakoša na gofljo!« in pomaha z mečem.

Olih se hitro oboroži in prevzame iniciativo.

»Arig Eriadski si je hotel položaj in glavo kupiti s svetokrvnim božanstvom,« besno zarenči, »tudi sam bi ga rad skrajšal za našalitsko glavo.«

Skupina znova izgine v kanalizaciji. Timeus se nakremži:

»Še vedno mi enako smrdi.«

Arig se sesede v fotelj. Odsotno zre v sijaj plamenov. Jutranja zarja počasi preganja žar noči. Nekaj časa negibno sedi. Jamit čaka na njegov odziv. Končno skoči na noge in vročično zagrmi:

»Tukaj nimamo več česa iskati! Dokler še lahko, se izmuznimo iz te pasti.«

Jamit boječe prikima in ga hitro zapusti. Nasloni se na okensko polico. Pahadi in lemiki se poženejo v beg. Besno zakliče:

»Kam bežite? Ukazujem vam!«

Nihče ga ne posluša. Vsi s sebe trgajo znamenja oblasti. Kosi uniform obležijo na travi, polni padajočih ogorkov.

V dvorano priteče Hanija s sinovoma in hčerjo. Arigov oster pogled jo ustavi na polovici dvorane. Otroci se skrijejo za njen hrbet:

»Arig, vsi bežijo! Plenijo in bežijo! Kaj bomo?«

Arig namršči pogled:

»Kaj? Tudi mi se bomo odpravili. Vsak čas bo priletela carska zver in zahtevala ujetnike, ki so pobegnili zaradi straže s polnimi hlačami!«

V dvorano z mečem v roki pridrvi jamit Kalaniss s tremi pahadi.

Arig zakliče:

»Hvala Elu, da si tukaj. Takoj gremo stran!«

Kalaniss se zareži:

»Gospod, čas za beg je že zdavnaj mimo. Žal mi je, a vaša glava in dve modrokrvni ženski mi bodo dale novo priložnost.«

Namigne pahadom. Otroci začnejo kričati. Hanija izvleče nož. Nemočno maha z njim in poskusi zaščititi otroke.

Arig izvleče meč:

»Kalaniss! Kje je tvoj čut za zvestobo?«

Jamit se približuje in zareži.

»Moj čut za zvestobo je na vrh časti postavil osebo, ki jo imam najraje,« reče in režeče zaključi: »Mene!«

Požene se proti malahidu. Očitno se je precenil. Arig se požene vanj in ga srdito zabode v trebuh. Jamit presenečeno izbulji oči.

»To pa je ...« Meč mu pade iz rok. Pahada presenečeno obstaneta. Arig izkoristi nastalo zmedo:

»Kaj je? Sta izgubila lakoša vodiča?«

Tedaj se zasliši plahutanje velikih kril. Pahada se spogledata in jo ucvreta. Hrup na trati pod okni dvorane se hitro poleže.





19. Proti odrešitvi


Olih, Geor in Ari vodijo skupinico proti tihotapskemu prehodu med Eriadom in Zaladom.

Geor se na drugi strani nasloni na meč in vzdihne:

»Upajmo, da tod ne segajo lovke amariškega kolegija. Zagotovo so vsi v službi novih gospodarjev mesta.«

Ari se kislo namrdne:

»Amarih je nekaj sto metrov vzhodneje. Ne verjamem, da je nizek zid kakšna prepreka.«

Urij doda:

»Zalad je sektor za spanje. Ni čudno, saj je podoben nekakšni klobasi.«

Skupina urno nadaljuje pot. Prebijajo se po ozkih stranskih uličicah. Vse glavne prometnice so polne paničnih beguncev. Vest o padcu prepovedanega sektorja se hitro širi in z njo kot povodenj tudi panični strah.

Ustavijo se v nenavadno mirnem vrtu, obdanem s precej visokimi stavbami. Sonce je vse višje. Čeprav je jasen dan, ne vidijo neba, saj ga zakrivajo dimi požarov. Povsod padajo ogorki. Geor si pomane oči:

»Če nas ne bodo potolkli lovci na sužnje, orki ali domači izdajalci, nas bo pokončal ta dim. Timeus, takšen si podoben gozdnemu vilinu. Je tako, Urij?

Urij kislo prikima. Trdo se drži žene in najmlajše hčere. Za hip pomisli na dom.

Ila prva nekaj zavoha in zarenči. Takoj zatem še vsi zaslišijo žvenket. Urno izvlečejo meče, ženske in otroke porinejo v ozadje ter se postavijo v prežo.

Po ozki uličici priteče skupina lemikov. Vodi jih jamit s povezano glavo. Pred skupinico obstanejo kot vkopani. Jamit prepozna Timeusa:

»Vaša svetost! Kako ste? Kaj niste ...«

Prikloni se. Timeus stopi v ospredje, vilinske oči usmeri v zmeden jamitov obraz in z urokom podkrepi besede:

»Kot vidite, sem še kako živ. Dvorni udar je sicer uspel, a z njegovim veličanstvom, stricem Georjem Simidalom sva se po zaslugi nekaj skromnih ljudi in te sužnje izvlekla.«

Nato trdo zaključi: »Od kod ste? Kam greste?«

Jamit namigne lemikom, ki obstanejo, vendar ne povesijo orožja. Lokostrelci v ozadju celo previdno izvlečejo puščice.

»Vaša svetost, kakšna sreča, da ste med živimi. Sovražnik je vdrl skozi vsa tri južna vrata in zasedel že vsaj tretjino zunanjega obzidja. S tzevogi popolnoma vlada nebu nad mestom. Zahod Zeqina so zajeli požari.«

Timeus strogo, podkrepljeno z urokom, vpraša:

»Kje sta Šesta in Sedma mestna medreja? Kje so posadke obzidij?«

Jamit zajeclja:

»Vsi ... Nihče ... Mahibi so ... Konec je. Sovražnikove horde so deset kilometrov zahodno sklenile obroč okoli mesta in imajo dovolj vojske za hiter prodor proti zahodu.«

Timeus se spogleda z druščino in znova trdo vpraša:

»Kam bi vi radi? Še vedno ne vem, kam sodite.«

Jamit prestrašeno odvrne:

»Mi smo to, kar je ostalo od tretje stotnije osme falange Sedme mestne medreje. Že od včeraj opoldne smo brez zvez z medrejskim mahibom in jamitom svoje falange. Mel'Arud in Prepovedani sektor sta padla, torej je konec. Vsi smo iz sektorja Uridal, zato želimo domov.«

Timeus trdo pristavi:

»Torej ste opustili svojo službo. A imate srečo! Ker nimamo časa, bomo lepo šli eden mimo drugega in pozabili na to srečanje.«

Jamit prikima.

V tistem trenutku se sproži puščica enega od lemikov in poleti mimo Ilinega ušesa. Orkinja se nagonsko požene. Presliši Georjev krik. V nekaj skokih doseže jamita in ga silovito podre. Lemiki se poženejo proti orkinji. Odzovejo se tudi Olih, Urij in nekdanji lemiki Mahdeja. Šelani skomigne z rameni:

»Namesto da bi nekaj mečem in lokom ponudili svobodo iz pasti, si bodo zaradi slabih živcev enega od njih spustili kri. Res bistro.«

Geor se namrdne:

»In kaj si storil, da do tega ne bi prišlo?«

Šelani ležerno odkima:

»Čakam na zaključek in potem nameravam nadaljevati pot.«

Večina lemikov hitro ugotovi nesmisel bojevanja za nič in zbeži. Olih zadihano izvleče meč iz trzajočega trupla ter jezno sikne:

»Presneto nepotrebno prelivanje krvi!«

Geor nagrbanči čelo in zaskrbljeno vzdihne:

»Čutim urok Megšelema. Iz Prepovedanega sektorja se širijo strupene izparine zatabov.«

Timeus opreza in prikima:

»Prav imaš, stric. Nekaj zločestega je v zraku. Pohitimo iz tega ukletega mesta.«

Arig z družino poskuša pobegniti. Sredi stebrišča se znajde med grozljivimi vojščaki. Do zdaj je zanje samo slišal. Izvleče meč in poskuša zaščititi družino. Vojščaki s pasjeglavimi šlemi in rdečimi perjanicami negibno obstanejo. Na beli marmor stopi drobna deklica, zakrita s tarihom. Arig jo prepozna. Samo dve na svetu lahko tako sproščeno hodita mimo trupel.

Nežno vpraša:

»Arig Eriadski, kje so obljubljeni ujetniki? No, saj vem. Glede na vaš poskus bega je vse jasno. Proti vam se je v težki uri obrnil tudi vaš najzvestejši jamit. Čast? Zvestoba? Vse to je danes prodano na tamraiški tržnici pokvarjenosti in pohote. Verjetno veste, zakaj ne morete več vladati svojemu sektorju.«

Ariga oblije pot. Strah prestreli telo in odvrže meč:

»Vaša svetost! Vaše veličanstvo! Ni še vse ...« Besed ne konča. Natančen met kopja z zastavico ga vrže vsaj dva metra stran od prestrašene žene in otrok. Deklica stopi do negibnega trupla.

»Konec je,« reče in dvigne pogled proti Haniji: »Hanija Eriadska, žal bosta tvoja sinova obrok volčinom. Saj poznaš tradicijo. Tvoja hči bo žena malahida eriadskega sektorja. A ti? Kaj naj s tabo?«

Hanija pade na kolena. Solze ji zalijejo od saj umazan obraz:

»Pustite otroke! Z mano storite, kar želite!«

Deklica razumevajoče skoraj zašepeta:

»Draga moja, za tvoja sinova ti obljubim hitro in nebolečo smrt. Leo bom sama varovala do ženitne zrelosti.« Nato namigne Set'Arusom.

Vojščaki v nekaj sekundah opravijo. Fanta bliskovito ubijejo in odvlečejo do malahidove kletke z volčini. Lea očarano zre v deklico. Meašika jo uroči. Hanijo utišajo in odvlečejo.

Meašika ponudi deklici roko, ki jo ta sprejme:

»Jaz sem carska meašika Marisa. Z mano si popolnoma varna.«

Deklica si obriše solze in tiho odvrne:

»Vem.«

Marisa ji ponudi roko, deklica jo sprejme in skupaj zapustita prostor.

Druščina se pod vodstvom Georja, Arija in Šelanija prebija po stranskih ulicah in uličicah proti odrešujočemu cilju. Končno jim El nameni ščepec sreče in srečno se prebijejo do obale Zeqina.

Olih na površini lenega toka Massaneda sumničavo opazuje kose lesa, ogorkov, razbitine ladij in trupla. Mogočna reka sproti odstranjuje sledove uničenja, ki padajo v široko strugo.

Končno se obrne proti druščini:

»Reka je prenevarna za plovbo.«

Šelani se zareži:

»Zagotovo je nevarna. Imaš, mojster bojevnik, kakšen pametnejši predlog?«

Olih zaskrbljeno odkima. Šelani se zresni:

»Torej? Poberimo tvojega vojščaka, najdimo nekaj plovnega in tvegajmo, dokler lahko izkoristimo slabo vidljivost.«

Olih se spogleda z Georjem in išče rešitev.

Geor položi roke na boke:

»Šelani ima prav. Zaplujmo na valu sreče zadnjega dne.«

Olih oklevajoče prikima. Svetokrvni je dal ukaz, čeprav dvomi. Zunanje obzidje je zagotovo že v celoti padlo.

Vmeša se še Ari.

»Zmanjkuje nam časa. Do večera bo tod polno orčjih lovcev. Kaj vi mislite,« se obrne proti Timeusu, »vaša svetost?«

Timeus odvrne:

»Čim hitreje stran od tod. Lahko tudi na tzevogu, če se nam ponudi priložnost.«

Urij zadovoljno prikima:

»Se strinjam, vaša svetost!«

Šelani prevzame vodenje skupine. Pomikajo se v zavetju stranskih uličic in majhnih zaprtih trgov. Ognjeni zublji na zahodu sektorja so pojenjali. Vlada moreča tišina, ki jo prekinjajo samo občasni kriki in ropot zablodelih. Večina ljudi je pobegnila skozi Zequinska vrata, dokler jih niso zasedli v rdeče oklepe odeti temnopolti ljudje. Običajni meščani še niso vedeli za Hendveje, južnjaške medreje ali Krvno gardo Kandarja, vrhunske bojevnike carske prestolnice.

Olih prekine morečo tišino:

»Kje so vsi?«

Geor mu odgovori z vprašanjem:

»Koga pogrešate?«

Ari doda:

»Ta tišina je čudna.«

Šelani obstane sredi trga, polnega ostankov bega:

»Raje pohitimo. Zeqinski pristaniški delavci so jo iz pasti ucvrli prvi. Glavni cesti sever−jug sta zagotovo polni beguncev. Raje upajmo, da ne srečamo lovcev na sužnje.«

Nimor Zavair se zadovoljno pogrezne v mehkobo udobnega fotelja, skoraj prestola. Za hip pomisli na Holgarja Abrama.

Pred stebriščem njegovega novega doma plapolata zastavi nove Shedanijske marke in Vesoljnega carstva.

Udobno se pretegne in ošvrkne v pahade preoblečene Hendveje. Meašika mu še ne zaupa popolnoma.

Vstopi šadas Alib Ransam. Nimor dvigne obrvi:

»Kako poteka zasedba mesta?«

Šadas ledeno odvrne:

»Zaradi popolne zmešnjave in nepreglednih kolon paničnih beguncev precej počasi. Njena svetost je orčjim lovcem, trgovcem s sužnji in plenilcem prepovedala vstop. Dovolila ga je samo hendvejskim medrejam in krvni gardi.«

»Kje so te medreje?« nestrpno vpraša.

Alib sklene roke na hrbtu:

»Najprej morajo uničiti ostanek Šestega zbora na pol poti do Ellee. Sama Ellea je padla zgodaj zjutraj.«

»Kako naj vladam, če po mestu razgraja panična drhal?«

Alib skomigne z rameni.

»Prepovedani sektor je zavarovan,« se obrne in zapusti dvorano. Nimor hoče nekaj reči, a si premisli. Njegova oblast je popolnoma odvisna od volje krhke deklice. Obkrožen je s tujo vojsko in tujimi plačanci.

Meašika Elisa vodi jato petdesetih tzevogov. Stebre dima umirajoče prestolnice Svetovnega cesarstva pustijo daleč za sabo. Deset kilometrov jugozahodno od Ellee se zberejo ostanki nekaj večjih skupin cesarske vojske. Zjutraj jih opazi izvidnik na poti proti ravnokar zasedenemu Jaradu.

Kilometer pod sabo opazi improviziran tabor. Hitro oceni moč sovražnikove vojske. Bolj zase se zareži:

»Kar lep plen, saj jih je vsaj za tri do štiri medreje.«

Roko usmeri v tabor pod sabo. Ukaz volje doseže vse jezdece. Zmaji na ukaz strmoglavijo proti tarči. Med strmoglavim spustom spretno izenačuje pritisk v ušesih. Šele na pol poti do tal jih opazijo. Zagleda vrvenje ljudi. Jezdecem pošlje ukaz:

»Ustvarite zmedo. Dokončali bosta bližnji hendvejski konjeniški skupini.«

Trdno drži vajeti svojega zmaja. Dvesto metrov nad tlemi začne ta bljuvati ognjene krogle. Izbljuvki pogube odbrzijo proti mrgolečemu taboru sredi preplaha.

Meašikin zmaj tik nad tlemi s silnostjo svojega telesa kosi prestrašene lemike. Drugi tzevogi ji tesno sledijo v urejeni formaciji. Jezdeci po prvem naletu izvlečejo kratke loke in z njimi natančno zasujejo nesrečne cesarske lemike.

Meašika se zareži. V enem samem naletu povzročijo nepopisno zmedo. Ognjeni zublji plešejo v ritmu nežnega severnega vetra.

Mahib Amahir Beliaški se reši za las. Šotor zadene ognjena krogla. Z več sreče kot pameti se odkotali na prašna tla pred gorečim šotorom. Jezno zre v zlomljen limok Pete beliaške. Izvleče meč in zakliče:

»Na konje! Na konje! Gremo v napad! Rešimo Wendenburg!«

Bližnji jamiti se spogledajo. Mnogi so z njim od začetka in poznajo mahibove ne preveč dovršene taktične sposobnosti. Iz oči mu sije žar zanosa:

»Kaj čakate? Wendenburg nas potrebuje!«

Steče do nepoškodovanega limoka beliaške mestne. Izruva ga in pomaha z njim.

»Gremo! Vsi na konje, ostali zavarujte položaje!«

Lokostrelci se uredijo in poskušajo natančneje obstreljevati leteče zveri. Meašika se silovito vzpne nad doseg puščic in znova ukaže napad. Jata strmoglavi nad lokostrelce in jih zasuje z ognjem, a meašikin tzevog pristane poleg mahibovega gorečega šotora. Amahir ob pogledu na deklico, ki elegantno skoči z leteče zveri, z roko potegne po počrnelem obrazu in zakliče:

»Potolcimo čarovnico!«

Elisa iztegne roki in bližnje lemike pomeče po tleh, kjer trzajoče umirajo.

Amahir se odloči. Kriče dvigne meč in steče proti drobni deklici:

»Umri!«

Elisa z eno roko razmetava bližnje lemike, konje in zažiga šotore, a drugo usmeri v besnega mahiba.

Amahirja ustavi neka sila. Meč pade na tla. Ne more se premakniti. Deklica se elegantno približuje. Še vedno z eno roko cvre vse okoli sebe, a z drugo ga drži v primežu uroka.

Zavoha njen blagi vonj.

»Amahir Beliaški! Konec je. Svetovnega cesarstva ni več.«

Amahir lovi sapo. Poskuša nekaj reči, se premakniti, a proti uroku je nemočen. Meašika ga s kretnjo zbije na tla.

»Zdaj boste umrli,« vzdihne in mu z novim zamahom roke zlomi vrat.





20. Na poti v Begunstvo


Olih se skloni nad elešejevo truplo. Urij pristopi in ga stisne za ramo:

»Dobro je umrl. V Kadešahu ga že mazilijo najbolj mične Elove ljubljenke. Gremo.«

Šelani jih nestrpno priganja:

»Pohitimo že! Pohitimo! Časa nam obupno zmanjkuje. Še bo čas za žalovanje za izgubami. Vsi smo koga izgubili.«

Geor trpko prikima in sledi nestrpno prestopajočemu se trgovcu. Olih zadnji zapusti prizorišče boja zadnjega elešeja. Sodeč po truplih je drago prodal svojo plemenito kožo.

»Najdimo kaj plovnega,« reče Geor. Šelani pokaže na zanikrno jadrnico s tremi pari vesel:

»Kraljevski prevoz!«

Ari in Geor se spogledata, Urij pokaže proti ladjici:

»Kaj čakamo?«

Sledijo mu še drugi. Najprej jih čaka odstranjevanje s puščicami prestreljenih trupel. Eliana prekrije oči najmlajši Hari, medtem ko najstniška hči Ilis in mrkogledi Kleis nemo opazujeta početje moških. Možje hitro opravijo. Geor in Timeus oprezata za morebitnimi nepovabljenimi gosti. Zaradi gostega dima lahko vidijo zgolj nekaj metrov pred sabo. Brez mokrih krp čez usta bi se verjetno že zdavnaj zastrupili z dimom. Edini zvok je oddaljena panika in šum reke. Massanedski slap je komaj kakšen kilometer višje, saj so tik poleg ustja zahodnega kanala, še ene kolosalne vilinske gradbene mojstrovine. Počasen tok nosi vse več trupel. Ilis krikne ob pogledu na bleda telesa.

Geor zamahne z roko:

»Podvizajmo se, da se jim ne bomo pridružili.«

Razporedijo se po ladjici in možje poprimejo za vesla. Eliana objema svoje tri otroke in prazno bolšči v meglo. Ari vzdihne:

»Otroci ne bi smeli doživeti česa takšnega.«

»Nihče ne bi smel skozi to,« doda Šelani, se ozre v sivo nebo in sklene dlani, »El, do zdaj te nisem častil, a če nas pripelješ na varno, bom za vekomaj tvoj. Vsak mogos ti bom daroval vsaj kuro.«

Geor ga potreplja po rami:

»Ne obljubljaj, če ne misliš imeti kokoši. Upam, da so tvoji na mestu.«

»Glede na obljubljene zlatnike bodo vztrajali, pa čeprav bi morali pojesti pol orčjih hord.«

Timeus osluškuje nenavadno tišino:

»Kje so vsi?«

Urij pokaže na plavajoče razbitine:

»Mnogi so hrana ribam.«

Geor pihne:

»V reki ne plavajo samo drobne ribice. Ostanimo čim bližje obali. Massanedske vodne zveri imajo te dni obilno pojedino.«

Šelani zaskrbljeno doda:

»Megle se redčijo.«

Urij vzdihne:

»Skrajni čas.«

Šelani se zareži:

»Ne veseli se, saj bomo izgubili dragoceno intimnost.«

Vsi se kislo nasmehnejo. Šelani je edini, ki ne kaže strahu ali skrbi. Ves čas vse vidi s svetle strani.

Dim se skoraj popolnoma razkroji. Geor in Timeus žalostno opazujeta dimno zaveso, ki zakriva mestno panoramo.

Šelani zakliče:

»Druščina, veselica! Pred nami je most. Poprosimo Ela, naj odvrne poglede od nas.«

Veličastni loki mostu se počasi približujejo. Ari počepne, sledijo mu še drugi:

»Zdaj bi nam prav prišel urok za nevidnost.«

Geor odvrne:

»Lahko pa nas naredim skoraj neopazne. Zdrsnili bomo mimo pozornosti stražarjev kot vsa ta nesnaga okoli nas.«

Šelani prišepne:

»Na mostu vihra carska zastava.«

Ob pomol je privezanih nekaj širokih ladij tujega porekla. Zaslišijo vrvež izkrcanja vojaštva. Urij se namrdne:

»Tole ni dobro. Sploh ne. To je sektor Jalin.«

Geor živčno odvrne:

»Urok neopaznosti nas ne more skriti pred stražarskimi ladjami. Kako so sem spravili te ladje?«

Naenkrat jih zasujejo puščice. Na mostu vrvi od lemikov, ukazuje jim mogočna postava v črnem. Ila začne besno renčati. Zver prepozna še večjo zver.

Geor se zdrzne:

»Tisto je carski lord. Odporen je proti večini urokov. Kako se je znašel tam gor?«

Olih trpko doda:

»Ni pomembno. Nimamo kam! Na obalo ne moremo, tam gomazi od carskih lemikov! Pohitimo!«

Nato pomaga pri veslu. Puščice pokosijo nekaj mož. Geor se spogleda s Timeusom:

»Ti poskrbi za urok. Črnega lorda sicer ne moremo pretentati, a lemiki bodo slabše ciljali.«

Timeus pripre oči in poskuša zmesti lokostrelce, a Geor iz malhe potegne zvitek z zelišči. Hitro pomaga pri ranjencih. Urij in še en Mahdejec v vodo pometeta tri trupla.

»Upam, da bo urok deloval.«

Timeus neslišno premika ustnice. Puščice se ukrivljajo ob nevidni opni. Temna postava skače od enega do drugega lokostrelca.

Šelani se čisto potuhne. Možje ječijo od napornega silovitega veslanja. Tu in tam kakšna puščica prebije opno. Ladjica je skoraj pod mostom. Lord iz lemikovih rok iztrga lok ter z neverjetno hitrostjo proži puščice, ki prebijejo Timeusov urok. Možje za vesli kriče padajo eden za drugim.

Olih krikne:

»Naj kdo zbije lorda! Vse nas bo postrelil!«

Ladjica se na srečo znajde pod odrešujočo zaščito mostu. Šelani skoči do krmila in barko usmeri proti obali:

»Brez mene očitno ne bo šlo. Poprimite vsi! Če se prikažemo na drugi strani mostu, nas bo zver spremenila v naluknjana trupla.«

Olih ga hoče ustaviti, a vmes poseže Ari.

»Šelani ima prav,« reče in se spogleda s Šelanijem. »Kam nas pelješ?«

»Vidite tisto luknjo?«

»Kaj je z njo?« zanima Oliha.

Ari se nasmehne:

»Čaka nas nova kanalizacijska avantura. Je tako?«

Šelani zaupljivo prikima. Orkinja se razveseli:

»Ila rada temna pod zemlja.«

Olih pihne:

»Torej znova v orčji Kadešah.«

Geor zgroženo zre v mrtve može. Vsaka lordova puščica je zadela smrtno:

»Upam, da ne poznajo kanalizacijske mreže.«

Ladjica se približa obali. Urij prvi skoči v vodo, se nakremži, z roko odrine plavajoče truplo in z vrvjo priplava do obale.

Šelani reče:

»Imamo kaj za podkuriti? Zmedli bomo lorda in pokojnim namenili rečni pogreb.«

Geor kislo pristavi:

»Dovolil si bom malce magije.«

Nekaj trenutkov zrejo za odhajajočo ladjico, ki jo požirajo vse močnejši plameni.

Ilo spustijo predse, Geor ji sledi ter s svetlečim mečem razsvetli ozek jašek s spolzkim in strmim stopniščem:

»Upam, da ne bomo čofnili v sranje.«

Šelani se privoščljivo nasmehne:

»Ko ti gre za glavo, so drekci najmanjši problem.«

Hladen vlek obupno smrdečih izparin jih sili na bruhanje. Kleis se ne more zadržati in v bolečih krčih izbljuva skromen zajtrk. Najbrž so se vse najodvratnejše vonjave sveta zmešale v simfonijo kraljevskega smradu.

Ila pozorno ovohava, verjetno je edina, ki je kakofonija vonjav ne moti. Kdo ve, mogoče je to zanjo neke vrste parfum.

»Ila smrti velika voh. Velika.«

Strme stopnice se iztečejo v širokem kanalu, po njem poleg običajnih odplak plavajo trupla, lesene ožganine in drugo, kar v gorečem in obleganem mestu najde pot med odplake.

Ila jih suvereno vodi, tesno ji sledijo Geor, Timeus, Olih, Ari, Urij z družino, Šelani, Rasim, Darij in Arijev sin Irdis. Vse druge so pokosile lordove puščice. Nihče nima časa za razmislek o izgubah.

»Kam pridemo?« vpraša Urij in spodbuja otroke, ki so že na koncu z močmi.

Ila naenkrat obstane.

»Kaj je?« vpraša Geor.

»Stran. Priti hudobni mož.«

»Potem pa nas pelji do jaška!«

Ila prikima in se požene na prvem križišču stran od reke in kmalu se previdno splazijo na prostran sadovnjak, poln ljudi različnih stopenj zanikrnosti. Nekaj najbližjih malce mrmra, ko se spravijo iz kanala, a Timeusov urok hitro poskrbi za neopaznost. Ves južni horizont zakriva veličastno obzidje. Šumenje odplak zamenja hrup množic, ki so očitno obstale. Redke dvonadstropne hiše, značilnost predela s sadovnjaki, so večinoma izropane, iz mnogih se vijejo vlečke dima.

Šelani se pretegne in nekajkrat globoko zadiha:

»Sektor Beliar, od tod prihajajo sveže sadje in sokovi. Malo manj je znan Beliarski kolegij, ki zna nabaviti vsakršno aurilsko bojno opremo. Očitno se sem zgrinjajo vsi, ki se jim je uspelo prebiti iz notranjih sektorjev. Kje so carske vojske?«

Geor vzdihne:

»Glavna mestna vrata so kakšnih sedem, osem kilometrov zahodneje.«

S spoštovanjem zre v Saeh'Nir, veličastna vilinska stolpa, pravzaprav visoki in ozki piramidi. Z dvesto metri, kolikor merita v višino, sta največji mestni gradnji. Na njima že plapolajo modre carske zastave z rumenim emblemom sonca.

Ari se razgleduje:

»Najdimo si kakšen skromnejši izhod. Takole bomo navkljub uroku padli komu v oči.«

Geor se spogleda z Urijem in Olihom:

»Če me spomin ne vara, je kakšen kilometer od tod prehod skozi obzidje.«

Šelani razpre oči:

»Misliš na istega kot jaz?«

Geor trpko prikima.

Timeus in Olih skoraj soglasno vprašata:

»Zakaj sta se tako skisala?«

Georju se vrne hudomušnost:

»Prehod je precej zabaven, če želiš prečkati prostore za oskrbo posadke tega dela obzidja. Na drugo stran se je treba prebiti skozi ozko luknjo.«

Ari skomigne z rameni:

»Kaj je tu zabavnega?«

»Nihče od vas noče vedeti.«

Spogleda se s Šelanijem, ki trpko nadaljuje:

»Še lepše pride na drugi strani. Carska vojska bo zagotovo dobro zabelila zadnji del poti. Upam, da se moji držijo dogovora. Sreča, da ne plačujem vnaprej.«

Olih mračno doda:

»Cekini nam ne bodo kaj veliko pomagali.«

Lesena vrata se hitro vdajo. Možje izvlečejo meče in hitro izginejo v zidu. Komaj dobro vstopijo, naletijo na skupino Hendvejev. Najprej se nekaj trenutkov presenečeno motrijo, čakajo in oklevajo, Olih se prvi odzove:

»Po njih!«

Geor najbližja temnopolta moža zabriše pod noge drugih, kar zadostuje za prisrčno zmešnjavo. Najprej se požene orkinja, zatem Olih povede može v napad. Srdit boj je hitro končan, druščina jo odnese brez resne praske.

»Pohitimo, preden se namnožijo.«

Druščina steče po stopnicah. Šelani zašepeta:

»El nam daj srečo.«

V naslednji etaži se slišijo samo glasovi. Orkinja jih suvereno vodi do kupov smeti. Ila bevskne:

»Smeti ven.«

Komaj ji sledijo. Znova se skoraj zaletijo v skupino temnopoltih ljudi. Ila poskrbi za novo porcijo presenečenja. Zadnje, kar Hendveji pričakujejo, je orkinja, ki vodi v boj skupino ljudi.

Znajdejo se pred veliko odprtino, zaprto z mrežasto loputo. Zaklenjena je z debelo verigo in na videz novo aurilsko ključavnico.

Darij, Rasim in Irdis se postavijo za zid, da bi prestregli morebitne nepovabljene smetarske goste. Nekaj časa molčijo. Geor se spogleda s Timeusom:

»Tole je zadnja prepreka.«

Timeus tiho doda:

»Ne vem, ali mi bo uspelo. Nikoli nisem tega počel na tako debeli verigi.«

Nimor Zavair je končno zadovoljen. S terase palače nengorskega malahida je čudovit razgled proti zahodu. Tja se hitro valijo carske vojske, nekajkrat dnevno ga preletijo jate tzevogov. Meašika Elisa mu osebno preda patent z imenovanjem za guvernerja:

»Postal si guverner Shedanije. Ne trudi se s sinom, saj ne bo podedoval tvojega položaja. Uživaj sad svojega dela v službi Vesoljnega carstva. Carska vojska uničuje zadnje ostanke Svetovnega cesarstva. Brez tvojega dela ne bi tako zlahka zasedli mesta.«

»Kje je svetokrvni šelgeac?«

»Se bojiš za glavo? Prav je tako,« se zareži Elisa in mračno doda: »Marisa se zabava z begunsko odpravo. Moli Elejli, da ji uspe. Rada se namreč igra in čisto lahko se ji vse skupaj sfiži. Potem boš trepetal.«

Nato ledeno sikne, da se mu koža naježi: »Strah te bo in nobena noč ti ne bo polna spokoja.«

Nimor ravnodušno odvrne:

»Saj me ni strah. Nikogar se ne bojim. Mladi idiot ne more nikogar ogroziti. Pomemben je Geor.«

»Geor,« dvigne glas, »prismuknjenec, ki se je izmuznil nespretnemu Abramu?«

»Verjemite mi na besedo. Geor je najnevarnejši volčin. Vse je dolga leta vlekel za nos, celo mene je potegnil. Če lahko komu uspe prekrižati načrte meašiki Marisi, lahko njemu.«

Elisa se glasno zareži:

»Ne verjamem, da lahko kljubuje mogočni Marisi. Sicer se rada zabava s plenom, a na koncu vedno opravi. Lahko ste brez skrbi, pokončala bo vašega strašnega volčina Georja in mladega šelgeaca. Svetokrvne dinastije bo konec in večno Vesoljno carstvo bo vladalo do konca vesoljnih dni.«

»Marisa vedno opravi,« ravnodušno zamahne z roko, se zareži in izpuhti v slepečem stebru luči. Nimor ostane popolnoma sam in se zadovoljno nasmehne ob pogledu na patent.

Saj ni važno, kdo bo podedoval njegov položaj. Komu mar? Dosegel je svoje, in to je najpomembnejše. Znova se poda na teraso, se nasloni na ograjo in sam zase vzdihne: »Geor bo zmagal, a vi boste nekega dne izgubili, ker ga podcenjujete, kot sem ga nekoč sam.«

Sredi prostora nekaj silovito zasije. Vsi se obrnejo proti viru biserne luči, ki izgine, na njenem mestu pa se pojavi s tarihom zakrita drobna deklica.

Geor jezno sikne:

»Tebe pa že poznam. Meašika Marisa, nesojena svakinja.«

»Enako,« mehko prikima deklica in ošine druščino. »Koga vse imam tu? Šelgeaca Timeusa, skrivnostno izginulega malahida, zadnjega poveljnika elešejev, pa zvodnika in trgovca iz Tamraiha s kopico gostov v družbi orčje sužnje. Izjemno zanimiva druščina!«

Geor in Timeus se spogledata, Olih previdno vleče meč.

»Pustite meč!« sikne deklica in znova stiša glas. »Čakala sem na vas. Lepo previdno sem vas vodila in zdaj ste, zbrana druščina, natanko tukaj, kjer sem vas hotela.«

Geor stopi korak naprej in porine brado naprej:

»Opravi, kar si se namenila! Ne utrujaj nas z govorom, ker nas ne zanima. Nočem umreti od dolgčasa.«

Deklica se dvigne od tal:

»Zakaj se vam mudi na drugo stran? Moja prijateljica Elisa bi vas verjetno na hitro pokončala, a jaz vedno poskušam iz ljudi izvleči kaj uporabnega. Če ničesar ne najdem, se pa rada vsaj malce pozabavam.«

Timeus in Geor si pomežikneta. Orkinja renči, Šelani skomigne z rameni:

»Veličanstvo, zmenimo se za posel. Če ne bi hoteli poslovati, ne bi izgubljali časa. Kaj kupujete? Moj posel je prodajanje.«

Deklica se približa trgovcu:

»In kaj mi lahko prodate?«

»Kaj? Priskrbim vam vse, od sužnjev do veselih travic. Kaj vas zanima? Za uvod vam s popustom prodam te načičkane tipe.«

»Zakaj bi kupila, kar že imam?«

Šelani za hip ošine Timeusa in Georja:

»Trenutno imate v roki nekaj trdega, kar bo uplahnilo.«

Timeus z urokom razbije mrežo, Geor odrine meašiko, nanjo planejo Olih, Jamis, Darij in Irdis. Ari zakliče:

»Najprej njegova svetost ter ženska in otroci!«

Deklica je pričakovala vse, samo takšnega napada ne. Timeus skoči v jašek, sledi Urij z družino.

Meašika se postavi na noge in strese z glavo:

»Torej ste se odločili za krvni ples!«

Iz rok izstreli modrikaste strele, ki objamejo Jamisa in Darija: »Celo uroke znate uporabiti. Lepo.«

Geor izkoristi meašikino pozornost in jo znova sune. Proti njemu iztegne prosto roko in v grlu začuti stisk magije:

»Geor, danes je konec z vašimi zabavnimi prigodami!«

»Konec? Saj se je zabava komaj začela,« se mukoma zareži Geor in namigne Olihu, naj sledi Timeusu. Orkinja se požene nad deklico, ki spusti Georja in zadnji hip odbije besno zver. Ila se cvileče hitro postavi na noge in čaka. Kadeči trupli Jamisa in Darija padeta na hladna tla.

Šelani skoči v jašek, Ari ukaže svojemu sinu:

»Ker nisi vabljen na ta megšelemski ples, pojdi za njegovim veličanstvom.«

Požene se proti meašiki. Geor izkoristi premor in z urokom znova odrine presenečeno deklico. Ilo njeni nagoni pripravijo na izstrelitev proti drobnemu telesu. Nobena magija ni hitrejša in natančnejša od instinktov. Vse mišice se ji napnejo. Še trenutek ...

Ari ne okleva:

»Crkni, nakaza!«

Meašika se spretno postavi na noge, Arija zgrabi snop strel in ga zaluča ob steno. Orčjim nagonom zadostuje ta trenutek preklopa pozornosti na usmrtitev Arija. Meašika je za hip prepočasna. Divja gmota srdite jeze jo zruši in zarije zobe v njeno nadlahtnico. Deklica z urokom nesrečnemu bitju zlomi vrat, se postavi na noge in iztegne nepoškodovano roko proti Georju.

»Konec je,« ga dvigne in Geor znova čuti stisk aurilske moči. Z mečem opleta po zraku ter se poskuša rešiti iz smrtonosnega nevidnega objema. Poskuša se upreti uroku. Grozljiv stisk je vse močnejši. Čeprav z dekličine roke kaplja kri, z zdravo natančno dirigira stisk strašnega uroka davljenja. Samozavestno se zareži:

»Vilinska magija ti ne bo več pomagala. Svoja dva uroka si porabil, zdaj je konec. Ko te počasi slečem iz kože, bom obračunala še z mladim šelgeacem. Tudi njega bom nežno slekla in počasi rezala na telesne dele. Na koncu bosta hrana lakošem.«

Geor zbere še zadnje trohice moči:

»Preveč govoriš,« in se z enim samim silovitim protiurokom za trenutek reši aurilskega prijema uroka davljenja.

Meašika se zaradi izgube krvi ne zmore takoj odzvati. Geor silovito zamahne z mečem in vso energijo uroka usmeri v aurilsko ostrico, ki se zarine v dekličin trebuh. Čuti prediranje tkiva pod silo začarane kovine.

Meašika za hip obstane, zatem silovito odrine Georja, ga dvigne v zrak in prelomi na pol. Naredi še nekaj korakov, zatem pade na kolena.

Timeus za hip postane. Šelani ga sune pod rebra:

»Gremo! Nimamo časa za oziranje nazaj. Geor je ostal, da nam izbori čas. Ne smemo ga izneveriti s čakanjem.«

Urij in Irdis sta na čelu skupinice. Najprej se izkopljejo iz odvratnih kupov odpadkov vseh stopenj razpadanja in svežih trupel pobitih lemikov. Na srečo jih varuje gosto grmičevje. Do njih prihajajo glasovi, a jih ne zanima, čigavih. Samo najhitreje na varno.

Šelani jih nestrpno priganja:

»Na robu tistega gozda so moji. Samo hitro.«

»Kako veš?« zanima Timeusa.

»Ker za takšen kup cekinov kupim carskega lorda in ne skupine iznajdljivih jagheosov. Gotovo čakajo primerno našemljeni. Vedo, da jim to begunstvo prinaša novo življenje.«

Naslonjen na kočijo jih čaka Parid Nerahiš.

Timeus vzdihne:

»To je torej vajina sveta hiša.«

Šelani se zareži:

»Brez Parida ne pridemo daleč. Njegovi uroki so nepogrešljivi, ko je treba neopazno izginiti.«

Temnopolti vilin in Šelani se rokujeta.

Vilin jih ošine s sinjimi očmi:

»To je torej vse, kar je ostalo od večnega cesarstva. Vedel sem, da nobena stvar od ljudi ni večna.«





21. Begunstvo


Meašika z urokom zadržuje prehudo izgubo krvi. Kako neumno sem izgubila šelgeaca, pa še ranili so me. Dobrota je sirota. V prostor vdre skupina Hendvejev. Marisa jih v jezi razmesari, se okopa v njihovi krvi in se ječe postavi na noge. Kako neumno. S težkimi koraki odkrevsa proti odprtini in se nasloni na hladen rob.

V okrvavljenem prostoru zasije sijoč steber in Marisa dobi družbo. Elisa se zareži:

»Marisa, zakaj si se morala igrati? Zakaj jih nisi preprosto pokončala? Mrtvi ubežniki so vedno boljši od pobeglih ubežnikov.«

Obrne se in kljub uroku ji obraz pačijo bolečine:

»Presenetili so me z žrtvovanjem. Narobe sem precenila njihovo zvestobo šelgeacu. Zdaj je nekje zunaj. Še ga lahko ujameš. Prav imaš. Morala bi jih pokončati.«

Elisa odkima:

»Živi ali mrtvi, zdaj so nepomembni. Jih bomo že našli. Meri je ukazala, da si pomembnejša od ubežnikov. Ne smemo te izgubiti. Naše sveto trojstvo je temelj večne carske moči. Šelgeac je nepomemben begunec.«

Marisa se kislo nasmehne in se razgleda po truplih okoli sebe. Pogled ji obstane na truplu Georja. Umrl je z nasmehom na obrazu.

Trije mogosi izmikanja sovražnikom in mogos skrivanja pred prijatelji še nezasedenega dela cesarstva so jih pripeljali na obalo sredi ničesar. Temni vilin jih je zapustil pred poldrugim mogosom. Na robu gozda so si uredili zasilna bivališča in ostali skriti tudi pred morebitnimi izvidniki z morja.

Nove moči po napornem begu si nabirajo ob idilični peščeni plaži. Najbližja večja naselbina je oddaljena dva dneva hitre ježe. V tej redko naseljeni deželi je malo možnosti, da jih kdo slučajno najde. V dveh mogosih niso videli niti ene ladje, tudi komaj vidna in verjetno že nekaj desetletij zapuščena prašna cesta ves ta čas sameva. Šelani je tudi tu pokazal svoje trgovske veščine, saj se zna odlično stopiti z okoljem.

Olih vzdihuje od ugodja, ko namaka noge v toplo morje:

»Tole je zasluženo.«

Irdis se spogleda z Urijem in Timeusom:

»Dva mogosa sta mimo in do sem ni prišel niti en glas o poteku vojne.«

Timeus doda:

»Tukaj ne moremo več dolgo ostati.«

»Šelani,« pokliče trgovca, ki stopi iz tople vode.

»Vaše veličanstvo, ljudje ne govorijo o vojni. Tukajšnja trgovina je stoletja zaostala. To je dobro, a istočasno slabo, ker ni novic. Zadnja novica je o umiku cesarske vojske na zahod.«

Timeus stisne dlani v pesti in jezno sikne:

»Torej je priložnost! Poiščimo prijatelje cesarstva, organizirajmo se in si povrnimo, kar je naše.«

Urij odvrne:

»Ne, vaše veličanstvo. Izginiti morate. Mnogi so umrli za vašo rešitev iz pasti gotove smrti. Ne smete jih razočarati tako, da se postavite v ospredje umirajočega cesarstva.«

Timeus nagrbanči čelo:

»Moram zbrati sile!«

Tudi Šelani nagrbanči čelo:

»Ne, vaše veličanstvo! Ničesar ne boste zbirali. Vaš naslednik bo nekega dne zarinil aurilsko ostrico v srce Vesoljnega carstva. Do takrat pa morate vi in vaše potomstvo izginiti iz zgodovine. Kot bi rekel vaš pokojni stric, za uvod nove partije tidiasa vas čakajo zabavne prigode. Prve poteze prepustite meni.«

»Prav ima. Neopazno si naberimo zaloge, za kar imamo mojstra Šelanija,« mračno zaključi Urij in se spogleda s trgovcem, »potem poiščimo primerno ladjo in se umaknimo na Oldorske otoke ali v Megleno deželo, pač tja, kjer ni carstva. Šele na naše potomce bo padlo breme povrnitve naše dediščine.«

Timeus se zazre v čudovito modrino. Vse, kar je ostalo od Svetovnega cesarstva, so ti ljudje na plaži.

< KONEC >





Wendenburg z okolico - prizorišče tragičnih dogodkov Padca





Dodatek 1: Slovar tujih besed


A


atapeja – posebno ogrinjalo, značilnost trgovcev južnih dežel.

auril – kovina izjemnih lastnosti. Kovino je možno »napojiti« z uroki.





B


basilea – brezspolni samostalnik, oznaka za vladarja (carja) vzhoda, predstavlja utelešenje Elejle.

bratomorec – oseba, ki ubije lastnega brata, da se s tem dokoplje do svojih ciljev (gl. očetomorec).

brezkrvni – ljudje in pripadniki drugih ras, rojeni brez svobodnjaškega statusa. Poniževalna oznaka za vse, ki nimajo plemenitega porekla.





C


coprnija – negativni izraz za čarovnijo - coprnica – slabšalni, poniževalni naziv za dekle ali žensko.





D


deteklavec – oseba, ki umori nedolžnega otroka, oziroma to stori za dosego svojega cilja. (gl. ženoklavec)

drekci – iztrebki, umazanija.





E


elešej – elitni plemeniti gardist. Posebna dedna kasta bojevniškega plemstva. Elešeji izvirajo iz Svetovnega cesarstva kot osebna cesarjeva straža. V novem eonu je to straža cesarja Shedanije in ob nastopu Mešaraha še posebna stotnija za njegovo varovanje v času bivanja na Zahodu.

etir – sile božjega (Elovega) vpliva – etirjev je deset. Etirji imajo dvojno naravo kot vse emanirane stvari pojavnega vesolja. Ena od oblik je aganeal – udejanjen etir, torej etir, ki se spoji z živim telesom in živo dušo.





F


fuk gnezda – vulgarizem – sobe, kjer se izvajajo spolne usluge.

fukališče – vulgarizem – javna hiša, prostor, kjer se ponujajo in izvajajo spolne storitve.





G


goblin – popolnoma neporaščeni dvonogi humanoidi, visoki do 150 cm, težki do 50 kg, v ustih imajo kot britev ostre zobe, ki se sami obnavljajo. So izjemno vitki s trdimi, a tankimi kostmi. Veljajo za zelo inteligentne, vendar so brez empatije. Živijo v plemenih, so izjemno spretni pri ročnih delih in okretni v boju. Imajo dar za nabiralništvo.

goflja – vulgarizem – usta, gobec.

gozdni vilini (temni vilini) – temnopolti vilini, živijo južneje od Mealkuda, njihova magija je bolj usmerjena v sobivanje z naravo.

grdosija – grdoba, grozljiva grdoba.





H


habitat – življenjsko okolje.

Hendveji – bojevniško ljudstvo jugovzhoda. Njihove medreje so predstavljale udarno pest, elito Vesoljnega carstva (in kasneje Božanskega carstva).

hereb – posebno malce zavito, rahlo nazobčano bodalo dolžine cca. 20 – 30 cm iz aurila, uporablja jih samo plemstvo. Bodala najvišjih mešelov in svetokrvnih (gl.) je prepojeno z urokom.

hesed malahid – zemljiški vladar, drugi nazivi – bemej (Zeolija, Centralna marka v Shedaniji (v času Cesarstva Shedanija)), mahdi (Dilual), mešel (Svetovno cesarstvo, kasneje Cesarstvo Shedanija, kjer je malce več od bemeja centralne marke). Hesed malahidi imajo lastno vojsko, sodstvo in pravni sistem. S cesarsko ali kraljevo oblastjo imajo podpisane patente z jasnimi določili o obveznostih in pravicah ter načinu urejanja odnosov.

hotnik – prostitut (moški, ki nudi spolne usluge za denar).





I


ilar – instrument na strune.

inigeh – elitna stražar (straža)

iolmagova pisarna – pisarjeva pisarna, institucija Dvora, namenjena izvajanju nalog. Pisarno ustanovi majordom.





J


jagheos –izurjen morilec

jamit – častnik plemiškega porekla (pleidik), poveljnik stotnije, falange, šeledine ali taraga. Nosijo ga tudi zemljiški plemiči v vojni službi.

jeba – spolno, lahko tudi nespolno občevanje v vulgarnem pomenu (gl. zjebati).

joške, joški – sleng – ženske dojke.





K


kačjeglavci – dvonožni inteligentni plenilski plazilci, živijo v osrednjem in južnem delu vzhoda v kolonijah, imenovanih panji. Izjemno so hitri, močni, vzdržljivi, vendar nedisciplinirani. V organizirano vojsko jih prisili samo posebna psihična magija. Imajo nenavadno fiziološko posebnost - v toplejših letnih časih so hladnokrvni, a v hladnejših toplokrvni.

Kadešah – posebno posmrtno mesto, razni viri ga različno opisujejo. Največkrat gre za posmrtni kraj z večno zeleno pokrajino, čez katero tečejo potoki vina iz Južnih kleti in na junake čakajo voljne device.

kasad – volilni zbor hesed malahidov in pomembnejših malahidov. Sestane se na osnovi sklica cesarja, majordoma dvora, vdove kraljice ali na osnovi patenta vsaj polovice hesed malahidov. Kasad se je skliceval le izjemoma.

keseš – posebna vrsta noža, ki ob stiku s telesom zagori.

komornik, podkomornik – visoki uslužbenci Dvora, imenuje jih majordom. (zgod. iz SSKJ) - Visok uslužbenec na vladarskem dvoru, odgovoren zlasti za gospodarska ali finančna vprašanja. V nekaterih deželah vladarjev, plemičev osebni služabnik.

kurba – vulgarni izraz za prostitutko (ženska, ki nudi seksualne usluge za denar)

kurbišče – vulgarna beseda za prostor, kjer se nudijo seksualne usluge za denar





L


lakoš - psu podobna udomačena zver, križanec med dvema vrstama zelo inteligentnih kuščarjev, poraščenih z dolgo sivo dlako. Zelo se naveže na gospodarja in je z njim v nekakšni telepatski povezavi.

Lebenoh – manjša in bolj oddaljena rdečkasta luna.

lemik – poklicni vojak.

liberos – svobodnjak z vsemi državljanskimi pravicami in pravico do svobodnega gibanja in bivanja. Liberosi so večinoma obrtniki, trgovci, pisarji, ponekod sodniki, vojaki, tajniki, komorniki in v poznem Cesarstvu Shedanija tudi majordomi ali dvorni knezi.





M


mabeja – velika zaključena zemljiška posest. Vlada ji mešel.

mahib – plemeniti poveljnik medreje (vojaške enote). Mahib mora biti po poreklu plemenitega porekla.

majordom – varuh prestola, nekakšen vodja vladarske uprave, zadolžen za operativno vladanje cesarstvu. V Svetovnem cesarstvu so funkcijo opravljali drugorojeni izbranega mešela. Imenovanje majordoma je vedno odvisno od ravnotežij med pomembnimi mešelskimi družinami.

malahid – plemski naziv, vazalni vladar, ki mu vlada hesed malahid. Ima samo svojo vojsko, s katero se mora odzvati na hesed malahidovo zahtevo. Malahid ima v posesti zemljo, mesto in pripadajoče vasi.

mašag (masag, mašeg) – naborni, sklicni vojak.

meašika – naziv za kronsko princeso vzhoda. Gre za t.i. svetokrvno plemstvo, saj je pripadnicam priznano božansko poreklo. Zanimivo je, da ni zabeležen noben meašik – moški. Po hierarhiji so meašike takoj za basileo. Tradicionalno sta samo dve meašiki.

medreja – vojna enota Svetovnega cesarstva. Vsaka medreja je sestavljena iz 4 - 6 falang (vsaka od njih ima 1000 poklicnih vojakov - lemikov). Če je sestavljena iz sklicnih vojakov (mašagi - nekakšni naborniki), ima 3 falange ali 3 tarage (3000 – 4500 mašagov).

Mealkud – Kraljestva, ime za vilinska kraljestva. V legendarnih časih je bilo sedem kraljestev, kasneje pa deset. V času Svetovnega cesarstva je vilinska kraljica (rešgea) tudi cesarjeva žena.

Megšelem – svet lupin, podsvet, zanikanje obstoja. Središče je za stebroma Mogosa in Lebenoha. Puščava, obrnjena navzdol, je osvetljena s črnim soncem, esenco kaotične sile Elejle. To sonce je vedno v zenitu. Od zahoda proti vzhodu pluje rdeči kristal Lebenoh, a od juga proti severu moder kristal Mogos. Vsakih 2342 let se vsi trije pokrijejo in to je čas, kose lahko Elejla s pomočjo posebnega obreda udejanji v dejavnem svetu.

Mešarah, Mešahašim en elahala – razodet skozi živega boga.

méšel (1) – zemljiški vazal, najvišje plemstvo Cesarstva Shedanija. Mešel je neposredni vladar svojemu ozemlju, cesar ima samo posredno, silno omejeno pogodbeno oblast.

mešél (2) – splošna oznaka za glavarja rodbine.

modrokrvno plemstvo – hesed malahidi, malahidi in pleidiki. Plemenito poreklo, višje je samo pripadnik cesarske rodbine, ki se imenuje svetokrvni.

mogos – časovna enota, ki ustreza med enim in drugim ščipom najbližje lune Mogos.

mračnina – polmrak

mrgolazen – golazen, različna golazen.





N


napudranček – žaljiva oznaka za nekoga, ki skrbi za osebno higieno v skladu z zdanjo modo.

našalit – izdajalec, najpodlejša vrsta izdajalca.

nevig – plemeniti uradnik, podvržen posebni krvni prisegi, običajno se deduje, napr. poveljnik elešejev.





O


očetomorec – oseba, ki ubije lastnega očeta, da se dokoplje do svojih ciljev (gl. bratomorec).

okrancljan – okrašen.

orki – obstajata dve vrsti orkov. Eni so umetno vzgojeni, a drugi naravna bitja, živeča v plemenskih skupnostih. Orčji poglavar telepatsko usmerja svoje pleme, vendar je tudi sam dovzeten za vplive magije. Naravni orki živijo na vzhodu Svetovne celine Elem Jereda. Zaradi slabo razvitih glasilk govorijo popačeno obredno vilinščino. Veliko večino suženjske delovne sile v človeških deželah predstavljajo orčji sužnji. Orčje samice služijo kot spolne sužnje. Telesno so podobni neandretalcem, le da so visoki okoli 2 m (samice okoli 1,80 m) in imajo krepkejše kosti.

osluškuje – posluša, pozorno posluša.





P


pahad – redar, mestna policija, namenjena vzdrževanja miru in reda v mestih in večjih naseljih.

pankrt – žaljiva beseda za nezakonskega otroka in tudi obča žaljivka.

pekočnica – rastlina, podobna koprivi z mešanico kisline, ki pusti ob dotiku opekline. Ob dolgotrajni suši je lahko strup, če je opečeno preko pol kože, smrtno nevaren.

picajzelj – sramna uš, označuje se nadležno osebo, oziroma nekoga, ki ne zna nehati.

plazilka – vrsta kače, ki napada iz zasede, na preži se kamuflira, saj lahko spreminja barvo kože.

podlasnik – drobna gozdna zver z dolgim repom, ki vedno lovi iz zasede, krade večjim kose plena in je vedno prikrita. V manjši meri lahko spreminja barvo kožuha.

pridrobenclja – pride z drobnimi koraki.





S


sfiži – pokvari, propade.

sranje, scanje, scalina, sranina – vulgarizem - urin in blato, iztrebki

svetokrvni – božansko poreklo rodbine. Pripadajo ji samo bratje, sinovi, sestre in hčerke cesarja, pripadnika rodbine Simidalov. Svetokrvni dedujejo samo cesarjevi otroci, ne pa tudi ostali sorodniki.





Š


šadas – ceh izurjenih morilcev. odporni so na vilinsko magijo. Njihovo delovanje je podvrženo strogim pravilom. Njihova posebnost je natančen uboj s strupom redke rože teoš. Veščina priprave strupa je skrivnost ceha.

šelgeac – naslednik dednega plemenitega naslova, dinastije.

škrat – močni, poraščeni in čokati ljudje, višine med 150 in 170 cm. So izredni rudarji, metalurgi in obdelovalci kovin in mineralov. Škratje živijo v dveh kraljestvih južno od Mealkuda, zahodno od Zahodne Aldeške marke.





T


tarih – tradicionalno zakrivalo vzhodnih plemkinj.

teoš – redka rastlina, vsebuje izjemno močan in hitro delujoč strup. Raste samo okoli Hondoškega zaliva na jugovzhodu Svetovne celine.

tidias – strateška igra, priljubljena na raznih plemiških dvorih.

trahik – vojni poveljnik Vesoljnega carstva in kasneje Božanskega carstva, ustreznica generalu (mahibu).

tribut – davek, konkretno gre za neposredni davek, ki se plača Tronu glede na velikost in kvaliteto zemljišča. Plačajo samo lastniki zemljišč.

Tron – cesarjev sedež, institucija cesarske oblasti, fizično gre za prestol v prestolni dvorani.

tzevog – zmaj, jezdna zračna, obstaja več vrst, vsi so proizvod magije.





U


ukrivljenka – vrsta drevesa, ki rasti na vlažnih tleh. Imajo podobne veje kot vrba žalujka, ki se iztegnejo v nebo, ko je rastišče poplavljeno.





V


vilini, vilinci – nesmrtni humanoidi, ki postanejo smrtni, ko zaplodijo ali rodijo otroka. Njihova telesa se fizično ne starajo, ko dosežejo spolno zrelost (pri 20 do 22 letih).

vlačuga – vulgaren izraz za prostitutko, dekle, ki ponuja spolne usluge za denar.

volčin – okoli meter visoka zver, podobna volku, ki živi v tropih. Ima kratko dlako, širša ušesa, podaljšana sekalca (dolga okoli 5 – 7 cm) in izjemno občutljiv voh. Šadasi jih uporabljajo za sledne živali.





Z


zajebati, zjebati – vulgarizem – pokvariti, uničiti, lahko pomeni tudi spolno občevanje v vulgarnem pomenu besede (gl. jeba).

zatabi – talismani Elejline zemeljske moči.





Ž


žavba – mazilo, krema, pomeni tudi, da ima sredstva za izvedbo, napr. namazan je z vsemi žavbami.

ženoklavec – oseba, ki ubije nedolžno žensko, oziroma to stori, da se dokoplje do cilja.





Dodatek 2: Zadnji cesarji Svetovnega cesarstva


950 - 954 ze (konec vladavine Timeusa II in začetek vladavine Valerija V)


Leta 950 je abdiciral dolgoživi vladar Timeus II in prestol predal sinu Valeriju V. Na prestol je sedel kot stari mož in še isto leto je komaj ustoličeni cesar postal ded. Običajno je to pomenilo začetek postopka predaje prestola nasledniku v najboljših letih.

Lorisa II je svojemu soprogu, prihodnjemu vladarju Valeriju VI, v štirih letih rodila tri sinove. To se ni še nikoli zgodilo. Iz neznanega vzroka je odpovedal hčerinski urok. Kraljica je lahko po tem uroku rojevala samo hčere, a se je to v vsej zgodovini cesarstva zgodilo samo dvakrat v prvih dveh stoletjih. Cesar Valerij V je leta 965 s t.i. Nasledstvenim ediktom določil naslednika - v primeru več sinov deduje najstarejši.

V veljavo je znova stopil malce dopolnjen dedni patent še iz časov kraljestva, ki velja, če ima vladar še vsaj enega mlajšega brata. V primeru vladarjeve smrti in ko ta zapusti mladoletnega sina, se mlajšim bratom preminulega vladarja prepove poroka, dokler mladoletni naslednik ne dopolni 18 let in s tem postane nov božanski cesar.

Če preminuli vladar ni zagotovil krvnega nasledstva, prestol deduje najstarejši brat in se mora poročiti s kraljico vdovo. Tako deduje prestol tudi po vilinski postavi.

Prestolonaslednik je imel dva mlajša brata in komaj rojenega sina.

Neuspeh uroka za preprečevanje rojevanja sinov po zagotovitvi nasledstva so pripisali vse močnejši magiji zatabov. Vilinci so zamolčali neuspeh svojih protiurokov.





Čas vladavine Valerija VI (970 – 984 ze)


Valerij V je, kot pred njim Timeus II, v sinovo korist abdiciral šele v pozni starosti. Valerij VI je tako prevzel Tron v precej poznih letih. Nadaljeval je očetove napore in vso pozornost posvetil obrambi vzhodne meje. V lewtih 976 do 979 je nekajkrat poskušal z manjšimi kampanjami povrniti nekaj ozemlja, a se je vse skupaj izteklo brez končne odločitve. Leta 984 je zaradi bolehnosti abdiciral in sedem let kasneje preminul. Valerij je bil zadnji vladar, ki je umrl v udobju lastne postelje.





Timeus III postane sveti vladar (984 ze)


Timeus se je leta 975 poročil z Loriso III. Ponosna hči Andana Arimojskega, jakila (kralja) Arimoje, je bila zadnja kraljica Svetovnega cesarstva. Po treh letih brez naslednika so zdravilci Arimoje v največji tajnosti uspeli pozdraviti Timeusovo neplodnost in leta 981 je po naporni nosečnosti in težkem rojstvu povila sina Timeusa. Hčerinski urok tokrat ni zatajil.

Cesarjeva mlajša brata, Harid in Geor, sta ob rojstvu prestolonaslednika v skladu s t.i. Prestolnim patentom Valerija V dobila položaj dvornih guvernerjev in, skupaj z dvornim knezom, še položaj članov regentskega sveta v primeru cesarjeve prezgodnje smrti. Ta svet naj bi vladal do naslednikove polnoletnosti. Valerij V je hotel za vsako ceno preprečiti odklon od nasledstva najstarejšega.

Timeus III se je pozimi 984 odpravil v vojno in se v letih 985 in 986 ukvarjal z ofenzivo ob Vidalu. Precej počasna in neintenzivna vojna se je končala brez odločilnega zmagovalca. Pravzaprav sta si Svetovno cesarstvo in Vesoljno carstvo puščali obilje krvi. Po skoraj dveh letih odsotnosti se je vrnil na dvor. Konec vojne sezone 986 je skozi vrata palače stopil popolnoma drug človek, ki jih je zapustil v zimi 984.

Njegovo pregovorno neodločnost je zaznamoval še strah, pomešan s sovraštvom do vse krepkejšega Vesoljnega carstva. Še posebej ga je razbesnela omemba vzhodnega vladarja, saj še vedno ni vedel, kdo je basilea, ki je že ves čas nosil pomenljivo ime - Vesoljni car. Kako je lahko porabil dve vojni sezoni za boj z nekom, ki se ni razkril? Je to ena in ista, zdaj že izjemno stara oseba? Gre za dinastijo več skrivnostnih mož z istim imenom?

O videzu in močeh vladarja Carstva so krožile razne verjetne in neverjetne skoraj legende. Po Valerijevem mnenju je bila najbolj nora zgodba o Meri, domnevnem utelešenju Elejle.

Ves dvor je tiho opazoval osebnostni razkroj svetovnega vladarja. Odsoten in ves čas lebdeč v svojem svetu je zanemarjal svojo vilinsko kraljico in mladega Timeusa. Neprestano je nihal med evforijo in skrajno depresijo. Občasno se je napil in zakadil in potem z aurilskim mečem blodil po palači. Večkrat so ga našli v objemu kakšne mlade strežnice. Občasno je zakrožila zgodba o nasilju.

Vesoljni car je ob koncu vojne sezone 991, v znak pomiritve in miru, ponudil dinastično povezavo.

V Wendenburg je poslal ženitno poizvedbo o možnosti poroke mlajšega cesarjevega brata Harida s carsko meašiko Mariso. Cesar je v enem redkih prebliskov trezne presoje privolil v ženitno vez. Harid je sprva nasprotoval, a je kasneje privolil, ker je upal na vsaj nekaj predaha. Zavedal se je izčrpanosti od vojn in tudi bratovega vse bolj 'zapletenejšega' stanja.

Sredi leta je pred Wendenburg prišla ženitna delegacija z nevesto meašiko Mariso. Toda Timeus je, v napadu depresije, patološkega strahu in paranoje, namesto ženitnih pogajanj, zahrbtno pobil delegacijo in meašiko vrgel v suženjsko temnico. Harid je hotel preprečiti takšno početje s princeso vzhoda, a Timeus je ostal neomajen. V breznu svoje vse temnejše psihoze je postal trdno prepričan o zaroti, ki je za posledico prinesla oba mlajša brata. Po njegovem mišljenju sta se rodila zaradi urokov zatabov in ne Elove milosti.

Meašika je doživela najhujše ponižanje, kar jih lahko doleti žensko plemiške krvi, saj je končala v temnici za sužnje. Pol leta kasneje jo je Timeus, znova ob ogorčenem Haridovem nasprotovanju, v navalu srda in na krilih novih vojnih načrtov, prodal v mahibski bordel.

Princesa je tedaj uporabila svojo strahotno magijo damejaha. Leta 992 je sredi hude zime, med strašnim snežnim viharjem, pobegnila iz ponižujočega ujetništva. S pomočjo pobeglih orčjih in drugih sužnjev Wendenburškega podzemlja se je rešila iz mesta in se do pomladi 993 prebila do Kaldha, prestolnice carske marke Kaldharije. O njenem begunstvu so se spletle neverjetne legende in celo pesnitev. Spodaj je ena od njih, ki se je ohranila tudi po padcu Vesoljnega carstva.

Bič hudega udriha po deželi,

Strašna je boleča krivica,

Princesa naj bi dvor krasila,

Končala je v ponižnem zverinjaku,

Marisa, poslana od nebeškega svoda,

Čudoviti biser božje volje,

Čarni cvet lepote in sijaja,

Ponižana, posiljena in teptana.



Ne imejte milosti do duš peklenskih,

Zatrite ukleto Simidalsko kri,

Utopite jo v vodah Massaneda,

Očistite ta svet z ognjem srda!

Oprosti jim sveta Marisa,

Oprosti jim za zverstva,

Naj ti srce ne zmrzne v zimi strašni,

Pridi,

Pridi,

Ogrej nas,

Ogrej nas,

Ogrej nas vernike,

Ogrej upanje teptanih!

Marisa, odrešenica naša,

Skozi ledene pramene,

Srce upanja si ujela,

Z bolečino zrla si grehom v oči,

Ponižana, posiljena in teptana.



Kraljica teptanih in zaničevanih.

Srečala si usodo svojo,

Objela si vero našo,

Odreši nas!

Odreši nas!

Pridi!

Pridi!

Odreši nas te tlake!

Mi smo ti in skozi nas živiš.

Mi smo tvoji, ti si naša,

Živiš našo bedo,

Živimo tvojo strahoto,

Ponižana, posiljena in teptana.



Kasneje so nekateri kronisti ugibali, če meašika ni sama načrtovala svoje nič kaj častne avanture.

Timeus III je po pobegu meašike ukazal slabo pripravljeno kazensko odpravo. Spretni carski mahibi so neprimerno opremljeno in slabo vodeno vojsko spustili globoko na svoje ozemlje, do obzidja Osorda in jo tam popolnoma uničili. V enem samem dnevu je izginilo osem dragocenih medrej. Še do danes se je ohranilo nekaj zgodb o tem sramotnem porazu.

Meašika se je vrnila na Kandarski dvor. Takrat je pred svojim basileom izrekla znamenite besede:

»Veličanstvo sveta! Prosim vas, da iz cesarstva Zahoda naredite ruševine. Če je treba, grem za ta cilj v posteljo z vsemi sužnji sveta. Samo uslišite me!«

Nihče ne ve, kaj se je resnično dogajalo na legendarnem dvoru Kandarja. Vesoljni car se je zaradi ponižanja svoje meašike odločil za uničenje Svetovnega cesarstva. Zaukazal je pustošenje, lov na sužnje in uničevanje. Vzhodne meje Svetovnega cesarstva so doživele močan pritisk plenilskih orčjih hord.

Zaradi cesarjeve neodločnosti in nejasne vizije o načinu odgovora na grožnjo z vzhoda, so velike orčje horde uspešno plenile po osrednjih vzhodnih deželah. Mešeli izpostavljenega vzhoda so neuspešno zahtevali odločne ukrepe, saj so velikanske horde dobesedno odplaknile njihove lokalne vojske. Timeus je pod vtisom strahotnega pustošenja okleval in mencal. S svojim nihanjem med skrajnostmi - na eni strani z bolestnim nezaupanjem do vsega in vsakogar in na drugi strani s popolnim prepuščanjem odločitev dvornemu osebju, je samo slabšal že dovolj slab položaj.

Šele sredi leta 993, po pomorskem porazu, ko je cesarstvo izgubilo strateško pomembno otočje Mardagia, se je odločil vsaj za nekakšno ukrepanje. Na kasadu naj bi se odločili o mirovnem odposlanstvu. A zborovanje na najvišji ravni so bojkotirali vsi pomembni mešeli, saj so se zavedali, da je njegova božanska svetost izgubil vsak stik s svetom okoli sebe.

Kljub vsemu je, po propadu kasada, na lastno pest poslal mirovno pobudo. Vesoljni car jo je zavrnil kot še eno prevaro. Jata jezdecev tzevogov je nad cesarski dvor nekaznovano odvrgla glave odposlancev s polomljenimi mirovnimi prapori. Takšen odgovor na mirovno pobudo je največja žalitev in predstavlja odkrit poziv na vojno. A cesar se ni zmogel odločiti. Znova je mencal.

Namesto odločnega odgovora se je brez odziva na žalitev zaprl v svojo zimsko rezidenco v predmestju Rogeaga. Prekinil je vso komunikacijo. Na vse pozive in prošnje naj se vendarle odzove, je odgovarjal z molkom ali besnečo jezo. Začel je sanjariti o armadah, ki jih ni imel. V glavi, razjedeni s psihozami, je načrtoval fantomski napad na Vesoljno carstvo.

Iz pekla iluzij in psihotičnih izpadov mu ni pomagala niti magija vilinske kraljice. Z njegovim duševnim zdravjem je šlo strmo navzdol. Največkrat je blodil, kako bo z enim samim zamahom obglavil basileo in obe meašiki. Za vajo obglavljenja je, sredi zime, pred očmi prestrašenega sina Timeusa, osebno obglavil kurirja Trona. Nekaj dni kasneje so elešeji komaj preprečili, da ni v navalu bolestnega besa pokončal kraljice. Zaradi vse hujših cesarjevih izpadov je kraljica poslala Timeusa v varstvo Haridu in Georju. Slutila je prihajajoči vihar. S sinom je poslala veliko večino najbolj vdanih elešejev. V bližini propadajočega vladarja jih je ostalo samo za nepopolne tri desetine.

Tako se je iztekla zadnja zima vladarja sveta ...





Cesarjevo zadnje leto – 994 ze


V tragedijo zmešnjav je posegel Vesoljni car. Vso zimo 993 je na zahodnih mejah Carstva kopičil ogromne armade pod poveljstvom strašnih nemrtvih vladarjev, utelešenih kerkešov. Seth Ureus in Apofis Sekhmet sta zavladala neizmerno veličastni vojni sili. Car se je dobro zavedal stanja v cesarstvu. Najprej je želel nasprotnika zmesti in prevarati.

Cesar je tudi po koncu zime še kar okleval z dajanjem nasprotujočih si ukazov in razporejanjem neobstoječih armad. Mešeli so medtem skrbeli predvsem za svoje zasebne interese.

Cesarjeve blodnje, psihoze in ekscesi so postajali vse hujši. V eni od svojih fantazem je vso cesarsko vojsko premaknil ob vzhodno mejo. Na srečo ni nihče več upošteval teh ukazov iz meglic psihoz. Sredi ene od prebujenih noči se je spomnil, da so skoraj vsi mešeli odpovedali udeležbo na kasadu. V navalu divje jeze je ukazal njihovo popolno iztrebljenje. Slepo pokorni kurirji so nemo izpolnili ukaz, a na srečo ni prišlo do izvrševalcev ukaza. Poboj so preprečili elešeji, ki so na varni oddaljenosti od dvorca prestregli in pobili nesrečne dvorne kurirje.

Nekega dne ga je obsedla nova ideja. Kar naenkrat je prenehal govoriti o vojni in začel sanjati o združitvi obeh delov sveta. Na vzhod je odletel plemenski sokol s ponudbo. Basileju je ponudil poroko Harida z meašiko v Kandarju na vzhodu. V zameno za odpustek je ponudil kar konkretne ozemeljske koncesije. Seveda je ta ponudba prišla tudi do mešelov, ki so se zgrozili spričo nenadnega cesarjevega klečeplazenja po izgubljenih mogosih negotovosti. Takrat so tudi izvedeli, da se lahko za svoje glave zahvalijo samo prisebnim elešejem.

Ravno to spoznanje o cesarjevem načrtu za iztrebljenje višjega plemstva je predstavljalo ključni moment, ki je pripeljal do tragedije.

Na tajnem kasadu so vsi mešeli s cesarjevega seznama podprli podtalno pripravljen dvorni udar. Z mazitom so se strinjali tudi najpomembnejši vojni mahibi, kajti oslabljena vojska že dolgo ni več izvajala ukazov bolnika.

Cesar se je v enem od redkih trenutkov prisebnosti odločil za vrnitev v prestolnico. Naenkrat je bil poln sanj o zmagi in povrnitvi nekdanjih dežel.

14. 3. 994 se je cesarski par odpravil na pot. Spremljala ju je desetina elešejev. Na pol poti je cesarjevo povorko napadla stotnija šadasov. Pod noži in pihalniki izurjenih morilcev je padlo celotno spremstvo, skupaj s cesarjem Timeusom III in kraljico Loriso III.

Z ubojem cesarskega para se je končalo obdobje zlatega eona vilinske kraljice in človeškega cesarja.

Harid se kot član regentskega sveta po nasledstvenem patentu do polnoletnosti in kronanja naslednika ni smel poročiti in je basileju poslal vljudno pismo zavrnitve zaradi protokolarnih vzrokov. Obljubil je poroko po kronanju zakonitega božanskega šelgeaca Timeusa IV.

Vesoljni car je to razumel kot še eno umazano prevarantsko žalitev.

Regentski svet dolgo ni hotel ničesar storiti, da bi našel in kaznoval resnične krivce za atentat. Slab mogos kasneje so pokončali vse preživele atentatorje in nekaj nepomembnih plemičev, ki najbrž niso niti vedeli za prave zarotnike.

Vilinska zahteva po izročitvi resničnih krivcev umora Lorise, kraljice Mealkuda, je naletela na izmikanje. Po mogosu čakanja so vilinci odpoklicali vse svoje preostale uradnike in redke vojaške oddelke ter se pospešeno umaknili za zgodovinske meje. Med njimi je bil tudi Lorisin zaupnik Amrokh Gideus. Vilinski jakili izvolijo novo rešgejo in soglasno odklonijo priznanje vladavine regentskega sveta.

Nekateri kronisti tragični dan 22. 7. 994, dan zavrnitve legalnosti regentskega sveta, označujejo za konec zlatega eona in dokončen padec tisočletnega Svetovnega cesarstva.

Resnični organizatorji atentata so prevzeli dejansko oblast v ostankih Svetovnega cesarstva. Eden prvih ukrepov nove oblasti je bila razveljavitev množice patentov in poskus nove delitve moči. Vse to v času grozeče nevarnosti ...





Padec: tragedija kratkotrajne vladavine regentskega sveta (994 - 996 ze)


Regentski svet ni dolgo užival miru. Takoj ob nastopu vojne sezone leta 995 so horde Severne armade lorda Setha Ureusa prečkale mejo in vdrle v Marko Feowell. Z bliskovito naglico so napredovale čez plodno ravnico in z neverjetno udarno močjo zdrobile cesarske medreje Severnega zbora. Hitro se je razkrojila tudi vojska Feowellskega mešela. Kmalu je padla tudi Zeolija. Mogočna armada se je znašla pred ozkim grlom Severških vrat.

Seth Ureus je želel igrati na karto hitrosti in presenečenja, a se je uštel. Še preden je preko ozkega prelaza spravil dovolj vojske, zlasti težjih udarnih falang, je ukazal hiter prodor proti Aldevergu. Sprva je uspešno prodiral ob severni meji Vzhodne Aldeške marke. Tik pred koncem vojne sezone so gozdni vilinci, tik ob meji z Zahodno Aldeško marko, odločilno premagali napadalno vojsko. Čeprav maloštevilni, so izkoristili sovražnikovo nezadostno oskrbo in pomanjkanje težjih udarnih enot. V petdnevni bitki blizu Aldeverga je Seth Ureus izgubil tretjino vojske - 150.000 orkov, ljudi in goblinov. Vilinci so izgubili samo 20.000 lemikov, a je to pomenilo hudo izgubo za maloštevilno ljudstvo.

Kljub porazu so carske sile zasedle pomemben del Mrzle dežele. Carski lord je pripravljal obnovo ofenzive na pomlad 996, saj so v Zeolijo prihajale skoraj neskončne rezerve. Vilinci so si kljub veliki zmagi izborili zgolj zimski odlog in predah za umik proti jugu. Na sever niso več mogli, saj jim je ostalo premalo sil za preboj čez vse močnejše carske položaje, a severni rojaki so odklonili vsako pomoč. Aerali so vedeli – z zmago v bitki so izgubili vojno.

Proti koncu vojne sezone leta 995, med hitrim prodorom Severne armade, sta napadli še Osrednja armada lorda Apofisa Sekhmeta in Južna armada pod poveljstvom hendvejskega mahiba Marija Panwealla. Svetovno cesarstvo se je začelo razkrajati s pospešeno naglico. Obe napadalni vojski sta se ustavili nekaj dni po formalnem koncu vojne sezone in sta s hitrim prodorom zasedli veliko pomembnega ozemlja.

Vojna se je nadaljevala na začetku 996. Že po treh mogosih skoraj nemotenega prodora je Osrednja armada dosegla Wendeburg. Ravno takrat je Seth Ureus obnovil ofenzivo v Aldeški deželi. En krak vojske je prodrl do Nengorja, a drugi je že dober mogos po začetku napada skoraj brez boja zasedel Aldeverg. Carska vojska je mesto oplenila, uničila in preživelo prebivalstvo prodala v sužnost.

Južna armada je po nekaj kratkih, a ogorčenih bitkah zasedla Ardenijsko in Akroško marko. Videti je bilo, da je za Svetovno cesarstvo vse izgubljeno. Vesoljno carstvo in obe škratji kraljestvi so dosegli sporazum, saj Vesoljno carstvo ni želelo dlje na zahod. Vse človeške dežele zahodno od Aldeverga so izginile v kaosu smrti mogočnega cesarstva in uničujočih epidemijah, ki so zdesetkale prebivalstvo zahodnih človeških dežel.

Začela se je drama, ki se je v zgodovini zapisala kot Padec. Mogočne carske vojske pred Wendenburgom so začele z zadnjim dejanjem vojne ...

Leta 996 ze se je začela temna doba, imenovana carska era.





Dodatek 3: Ljudje in neljudje Padca Cesarstva


Abram Holgar (*950 – 996(?))


Abram Holgar je bil za majordoma postavljen leta 981, po smrti svojega daljnega sorodnika Tahisa Oroškega v času Valerija VI Simidala. Po poreklu je mešanec med Južnjaki in Obmorci vzhoda, rojen kot liberos. Ime in priimek očeta sta ostala neznana. Malahidski položaj je zagotovila njegova mati, ko se je po smrti prvega moža poročila z drugorojenim malahidom Cenetha. Priimek je dobil po Holgarju, južnem delu posesti Ceneth. V Wendenburg ga je pripeljal njegov očim na povabilo enega od podkomornikov dvornega komornika za vojvodstva, Elisa Feorveškega, drugorojenega nečaka Ladhaškega mešela.

Abram se je izkazal za odličnega dvornega pisarja in je že leta 969 postal podkomornik pisarne za davčne patente. Tudi na tej zahtevni funkcij se je izkazal za učinkovitega upravnika, zato je kmalu, že leta 972, postal dvorni komornik za nasledstva. Znova se je izkazal z brezobzirno natančnostjo in njegov daljni sorodnik ga je leta 975 imenoval za svojega pomočnika za trgovino. Na tej funkciji je naravnost blestel s svojo sposobnostjo doseganja kompromisov. Abram je ta čas izkoristil za krepitev svojih vezi.

Leta 978 se je poročil z Iliono Ladhaško, drugo hčerko mahiba Ladhaškega zbora, hesed malahida Oriana Ladhaškega, mlajšega brata vplivnega hesed malahida Ariana Ladhaškega, mešela Ladhasa. S tem je dobil hesed malahidski patent.

Cesar Valerij VI ga je leta 980 s patentom povzdignil v posebnega dvornega enimahija, ki je bil nosilec in čuvar janimaka, posebne protokolarne palice za pomoč pri vodenju jadageta. Majordom Tahis Oroški je hotel za majordoma pripraviti svojega sina Ulilla II Oroškega, a je Abram to preprečil. Tahis se je med potjo na jug okužil z gnojevko in leta 981 umrl. Še na smrtni postelji je svaril pred brezobzirnim Abramom. Zaman. Cesar Valerij ga je, zaradi pomiritve okoli trgovinskega spora z Ladhasom, imenoval za svojega majordoma. Abram je za vsak slučaj dal leta 990 zahrbtno umoriti vse morebitne Tahisove moške sorodnike.

Abram Holgar je bil ujet leta 996, v zadnjem dvornem udaru sredi Padca. Čeprav njegova smrt ni uradno potrjena, se smatra, da je umrl leta 996 v carskem ujetništvu.





Nimor Zavair (*952 – 1022 (26 ce))


O Nimorju Zavairju, dvornem komorniku Abrama Holgarja ni veliko podatkov. Na dvor je prišel leta 990. Mnogi so šepetali, da se je na položaj povzpel zaradi izvedbe pokola rodbine Orohov. Po nekaterih virih naj bi bil član Amariškega častnega kolegija morilcev. Drugi viri pravijo, da je bil pankrt pomembnega malahida Wendenburga, a je znano le to, da je del svojega življenja preživel v sektorju Tamraih.

Leta 996 je z dvornim udarom odstranil svojega zaščitnika Abrama Holgarja in ostanke razpadajočega Svetovnega cesarstva predal Vesoljnemu carstvu. Za nagrado je bil imenovan za prvega guvernerja carske Shedanije. Čeprav je imel precej nasilno kariero, je umrl od starosti v Nengorju. Še do danes niso pojasnjene njegove zveze s cehom šadasov in ozadje njegove vloge pri Padcu.





Timeus IV Simidal (*980 – 1051 – *16 pce - 56 ce)


Timeus je bil še mladoleten, ko se je moral podati na znamenito Begunstvo. Bil je zadnji polvilinski naslednik dinastije, z njim se je prekinilo nasledstvo vilinskih rešgej in človeških cesarjev.

Skupaj z majhnim spremstvom je izkoristil kaos v času Padca in se v znamenitem Begunstvu izmuznil neznano kam. Guvernerji Shedanije so do leta 50 ce večkrat, a neuspešno, organizirali iskanje izgubljenega dediča. Edini znan podatek omenja, da je zadnja leta življenja preživel na robu Meglene dežele. O njegovih naslednikih, ki so ohranjali luč svete dinastije, obstaja samo okrnjena in nezanesljiva zbirka napol preverjenih zapisov. Njegov naslednik, Timeus XX, je 288 let kasneje znova stopil na sceno z izkrcanjem pri Idirarju (podrobno o tem v eseju Koalicijske vojne).





Danol Inriški (*942 - ?)


Mahib Danol Inriški je bil pomemben kot eden od udeležencev načrta zadnjega dvornega prevrata na predvečer Padca. O njegovi karieri se ne ve veliko, niti se ni ohranila kakšna njegova vojaška zasluga. Od leta 995 je bil v komornikovi pisarni za vojno oskrbo, a tik pred Padcem je postal podkomornik vojne pisarne. O kraju in času njegove smrti nimamo podatkov. Verjetno se je pridružil Nimorju Zavairju, a o tem ni zanesljivih podatkov.





Rean Uluraški (*955 – 1012)


Vladar Uluraka je s svojimi tremi izjemno izurjenimi medrejami predstavljal enega od temeljev zloma zadnje cesarske ofenzive pred Wendenburgom. Z bliskovitim napadom je zasedel Južni faragoški most in omogočil hiter premik na desni breg Massaneda. V slabem dnevu je most prečkalo kar pet medrej konjenice. Vodil je tudi zasedbo Uruha, zatem še neverjetno hitro zasedbo Beliasa in vseh okoliških prehodov na zahod. V pičlih štirih mogosih je zajel 24.000 lemikov in masagov, uničil in razbil pet medrej, a sam je izgubil komaj 550 svojih lemikov in okoli 13.000 orkov.





Arhab Orfaški (*960 – 1030)


Malahid Orfaha, pristanišča v Jenejskem zalivu, je bil odličen taktik z izjemnim občutkom za prostor. Njegove štiri konjeniške medreje so z drznim prebojem v praznino južno od Rogeaga presekale pomembno komunikacijo in vdrle v zaledje zadnje cesarske protiofenzive pred Wendenburgom. Samo njemu je lahko uspelo s takšno predrzno potezo zariti smrtonosen klin v razpadajočo zgradbo umirajočega cesarstva.

Njegovi orki so rekordno kratkem času sestavili splave in omogočili medrejam prečkanje Massaneda. Nihče ni pričakoval forsiranja reke tam, kjer je najširša. Po prečkanju reke je pravilno ocenil svoje možnosti in ni čakal na orčje in kačjeglave pešake, temveč se je s sedmimi medrejami pognal proti severozahodu. Njegovi največji uspehi so bili uničenje oskrbe Šestega zbora, blokada umika na zahod in dragocena pomoč pri glavnem udarcu carskih zborov za zaključek Padca.





Thetis Ormoh (vladal: 980 – 996)


Ded: Lucenij III Omroh (vladal: 920 – 955)

Oče: Amatis X Omroh (vladal: 955 – 980)

Zadnji malahid sektorja Tamraih iz rodbine Ormoh je bil nepriljubljen zaradi množice davščin, s katerimi je stiskal ljudstvo Tamraiškega sektorja. Najmanj priljubljena davščina je bila davek na goblinske in orčje sužnje, tesno ji sledi obdavčitev sob v krčmah. Malahid je bil ubit med iskanjem pobeglih Simidalov. Pravzaprav se je spomin na malahida ohranil ravno zaradi njegovega tragičnega konca v času Begunstva.

Še preden je majordom Dvora imenoval novega malahida Tamariha, je v Wendenburg vkorakala carska vojska, ki je vse sektorje predala v upravljanje zaslužnim vzhodnjaškim jamitom.





Zev Salneah (* ? – 996)


Zev Salneah je tretji sin malahida Sigmenisa Salneškega. Natančna letnica rojstva se ni ohranila. Po tradiciji tretjerojenega je vstopil v vojsko. Leta 982 je postal jamit 1. falange v 7. medreji. Šest let kasneje je bil imenovan za oskrbnega upravnika medreje in leta 990 je postal mahib 7. medreje. Umrl je v zmedi Padca.





Nitor Tar (*962 – 996)


Nitor Tar je bil eden od t.i. kapitanov reda šadasov. O njem je zelo malo podatkov. Od leta 988 je bil v službi Nimorja Zavarirja. Bil je mojster morilskega klana v Wendenburgu. Omembe vredno vlogo je dobil v času Begunstva, ko mu je orkinja Ila preprečila zajetje Timeusa in Georja Simidala. O njem ni drugih omembe vrednih podatkov, razen o njegovi vlogi v Begunstvu.





Tan Oliant (*? – 996)


Šadas je sprva služil v sektorju Amarih, kar dokazujejo nekateri ohranjeni zapisi o t.i. Rečnem kolegiju Amariha. Zagotovo je bil od leta 994 v službi Nimorja Zavaira. Njegovo ime se je ohranilo, ker je v nekem trenutku sekal pot Timeusu Simidalu med njegovim Begunstvom. Tan je umrl v času Padca. Podatek o tem se je ohranil v listini Sar'Rešeg mobotua (Za silne umrle).





Alib Ransam (? – 1002)


Šadas je v času Padca spremljal Nimorja Zavairja pri prevzemu guvernerskega položaja. Pomemben je samo zaradi svoje vloge pri prevzemu oblasti. V bistvu je bil služabnik meašike Marise in je skrbel za interese Vesoljnega carstva.





Urij Daron


V nekem trenutku sopotnik Georja in kasneje Timeusa IV v času Begunstva.





Antor Rogeaški (942 – 996)


Drugi sin malahida Rogeaga Halasa Rogeaškega je vstopil v vojsko in postal najprej jamit 1. falange 6. medreje, leta 989 mahib te medreje in leta 995 postane mahib 6. zbora. Njegovo ime se je ohranilo zaradi njegove obrobne vloge v Begunstvu. Verjetno je umrl v času Padca.





Amahir Belišaki


Amahir Beliaški, znan tudi z vzdevkom Krvavi, je leta 994 je prevzel nepomembno Mestno medrejo Beliasa, sestavljeno iz lemikov in mašagov. Vzdevek Krvavi je dobil leto kasneje med uporom orčjih sužnjev. Ukazal je poboj vseh orkov in goblinov. V dveh dneh in nočeh so lemiki poklali 4500 orčjih in goblinskih sužnjev.

Mahib bi ostal pozabljen, če ne bi v času Padca zbral in organiziral iz ubežnih enot štirih medrej. Zahvaljujoč zagrizenemu odporu in zlasti samomorilskemu napadu slabo organiziranih ostankov konjenice se je zasedba prestolnice zavlekla še za dva dni. Meašika Marisa je bila presenečena spričo drznosti napada iz obupa in je, namesto za zasedbo, najkvalitetnejše hendvejske medreje poslala proti šibkemu napadu. Tako se je Begunstvo srečno izteklo, kajti ravno ta dva dneva sta bila pomembna za beg Timeusa IV Simidala iz padle super-prestolnice.





Eoni in štetja let v dramatičnih časih od Padca do Cesarstva Shedanije


Zlati eon, obdobje svetovne vladavine Svetovnega cesarstva, se je kronološko zaključil leta 996 s tragičnim Padcem. Ime časa Svetovnega cesarstva, zlati eon (ze), so začeli uporabljati že nekaj desetletij po njegovi utemeljitvi in se je takoj prijelo. Večini prebivalstva je obdobje vladavine polvilinskega cesarja in vilinske kraljice dejansko pomenilo zlato dobo.

Leto Padca 996 je predstavljalo začetek t.i. carskega štetja. Basilea je takoj po zasedbi Wendenburga razglasila novo štetje, vendar je obdržala star koledarski sistem, pri čemer je prilagodila nekatere praznike. Kasnejši kronisti so večkrat sočasno uporabili štetje zlatega eona (ze) in carsko štetje (ce).

Oba štetja sta se iztekla 275 let po Padcu. Takrat se je začela doba novega eona (ne) in je označevalo začetek konca Vesoljnega carstva. V času cesarstva Shedanija se je uporabljalo samo štetje ne. Tudi koledar je bil spremenjen, kot bi vsi hoteli pozabiti na carske čase.

Vilinci so po umiku iz Svetovnega cesarstva začeli znova uporabljati svoja štetja let, vezana na vladarje posameznih kraljestev in vladavino rešgeje, ki je zavladala že leto po umoru Lorise.





Moja spremna beseda


Vitezi in Čarovniki so trenutno najobsežnejša slovenska literarna saga. Moja spremna beseda je namenjena kratkemu opisu tega romana, ki se ne dogaja v okviru glavnega toka povesti.

Glavna pripovedna nit sage Vitezi in Čarovniki se namreč dogaja v drugi polovici 21. stoletja. V knjigah osrednjega dela sage se večkrat omenja Svetovno cesarstvo, ki je padlo skoraj 2400 let pred dogodki glavnega niza.

Že nekaj let se mi zdi zanimivo, da bi kaj napisal o času padca Svetovnega cesarstva in epopeji zadnjega naslednika cesarske krone.

Prva povest je kot kratka zgodba Prevrat nastala že leta 2007. Zgodba je padla v čas največjega mraka slovenskega ustvarjanja na področju ZF&F. Začutil sem, da so liki, ki so nastopali v kratki zgodbi – Timeus IV Simidal, Geor Simidal, Harid Simidal, Abram Holgar in Nimor Zavair dovolj zanimivi, da dobijo svojo vlogo v romanu.

Prvotni druščini se v razburljivi povesti pridružijo še mnoge zanimive osebe, vsaka s svojo agendo v času tragičnega Padca. Pot jih vodi od skrivnega izhoda iz cesarske palače do oddaljene obale ob toplem južnem morju.

Pred vami je tiskana izdaja. V e-izdaji je dodana še novela Vzpon Elejle, ki predstavi dogodke ob utelešenju Elejle in rojstva Vesoljnega carstva, ki se je zgodil skoraj 100 let pred dogodki v tem romanu. Zagotovo je zanimivo izvedeti, kako je lahko sila s pozabljenega otoka zavladala svetu.

	Vzpon Elejle, Padec svetih in Evangelij iz Languedoca (prihaja 	drugo telo) predstavlja celoto, imenovano Trilogija o Vesoljnem 	carstvu. E izdaja Padec svetih je vsebinsko enaka tiskani izdaji, a 	prinaša precej več dodatkov.





Bojan Ekselenski, samozaložba


V Sloveniji je samozaložništvo precej specifični ne tič, ne miš, lebdeč med s.p in dopolnilno dejavnostjo. Formalno nastopam kot samozaložnik od decembra 2013, torej sem še precej »sveže meso«. Razmišljal sem tudi o popoldanskem s.p., a je žal fiksnih dajatev preveč za trenutni obseg poslovanja. Če bo kdaj, bog daj, da bi bilo, bolje, se bom zagotovo podal v te vode.

Moje tiskane knjige ne izdajam sam. Za končno oblikovanje in fizično distribucijo poskrbi Andrej Ivanuša s svojim Pro Andy s.p. Njegovo znanje in izkušnje iz knjižnega oblikovanja sta neprecenljiva.

Naj se torej predstavim kot živa oseba ...

Rodil sem se 29. 6. 1964 v Celju. Obiskoval sem IV. Osnovno šolo Celje, ki se je preimenovala v osnovno šolo Ivan Kovačič Efenka, in znova nazaj v IV. Osnovno šolo. Srednjo kemijsko šolo sem obiskoval v Celju. Tudi ta šola se je preimenovala, osamosvajala in še kaj. Po srednji šoli sem odslužil vojaščino. Nato sem se zaposlil v Cinkarni Celje, kjer vedrim in oblačim še zdaj. Mimogredno sem ljubiteljski izredni študent EPF Maribor. Živim, životarim in ustvarjam v Celju, s pogledom na parkirišče, ki je vmes postalo gradbena jama in na koncu - znova parkirišče.

S pisanjem sem začel že zgodaj, vendar sem še prej risal stripe. Bolj ali manj za lastno zabavo. Prvo literarno objavo sem doživel »daljnega« 1985, ko sem v Cinkarnarju, glasilu podjetja Cinkarna, objavil kratko ZF zgodbo. Žal se ne spomnim naslova, saj sem med selitvijo izgubil originalno glasilo. Takrat sem začel s pisanjem Atlantide. Zbral sem nekaj gradiva, takrat še s pisalnim strojem. A na koncu sem se najprej posvetil fantazijskemu projektu. Vzrok je bil preprost. Konec 90-tih in na začetku tisočletja je sodobna fantazija doživljala razcvet in kaj takšnega v Sloveniji še ni bilo od domačega avtorja. Začel sem sestavljati fantazijski svet Vitezov in Čarovnikov. Zamislil sem si, da bom spesnil dolg fantazijski ep. Ker sem hotel zadano nalogo narediti na najvišji možni ravni, sem se vrgel v študij vsega, kar bi utegnil potrebovati. To je vključevalo študij mitologij, religij, podrobnejše proučevanje antične in zgodnje srednjeveške zgodovine Evrope, teorijo delcev ipd. Prebral sem debel špeh o superstrunah in podobnem. Vse to je prav prišlo tudi pri Atlantidi, ki sem se ji močneje posvetil šele pred petimi leti.

Leta 2007 je izšla prva knjiga. Vitezi in Čarovniki - Indigo otroci so bili izdelek v stilu »one man band«, parada vajeništva. Knjiga obrtniško ni bila to, kar sem hotel, a led je bil prebit. Odzivi so me prepričali v nadaljevanje delo na projektu, kjer sta izšli še dve tiskani knjigi. Drugi del z naslovom Vitezi in Čarovniki: Indigo novi svet je prišel na začetku leta 2012. Konec istega leta je iz tiskarne prišla še predzgodba Vitezi in Čarovniki: Votlina skrivnosti.

	Vitezi in Čarovniki: Somrak Drugotnosti je zbirka 	dveh razširjenih in dopolnjenih novel in dodatkov. V pripravi je tudi 	tiskana izdaja z delovnim naslovom Zbrane zgodbe iz Drugotnosti.

	Seveda to ni moje edino literarno udejstvovanje. Spisal sem nekaj kratkih zgodb in z njimi sem 3-krat prišel v finale Proznega mnogoboja (Časovni kredit - 2012, DVD življenja - 2013 in Privezan - 2014). Konec leta 2014 sem izdal tudi pesniško zbirko Poezija magije in mistike: Tako je bog govoril.

Ves čas aktivno delujem tudi kot promotor spekulativnih umetnosti, zlasti spekulativne fikcije v literarnih oblikah. Leta 2013 sem v okviru društva Zvezdni prah vodil uspešno delavnico in v ta namen izdal E-knjigo Rokodelstvo spekulativne fikcije: Delavnica kreativnega pisanja za vsakogar.

Literarno sem od leta 2010 aktiven tudi v Celjskem literarnem društvu, kjer sem član Upravnega odbora. Celjsko literarno društvo omogoča različne oblike literarnega in splošno kulturniškega delovanja. Moji eseji, kratka prozna dela in poezija so objavljeni v Vsesledju, Vpogledih, Jašubeg en Jeredu in Eridianu (samo kratka zgodba).

Objavljam v različnih revijah in sodelujem na literarnih dogodkih. Nastopam tako s poezijo kot prozo. Moje zgodbe so bile prevedene v dva tuja jezika (angleščina, hrvaščina).





Bibliografija


Tiskane knjige:


	 		Vitezi in Čarovniki - Votlina skrivnosti, ISBN 978-961-93373-0-1

		Vitezi in Čarovniki - Indigo otroci, ISBN 978-961-91614-5-6 (pošlo)

		Vitezi in Čarovniki - Indigo novi svet, ISBN 978-961-92766-8-6

		Atlantida: Imperij sončnega boga, ISBN 		978-961-93676-8-1

Padec svetih: Povesti iz sage Vitezi in Čarovniki, ISBN 978-961- 93793-5- 6

Poezija magije in mistike: Tako je Bog govoril, ISBN 978-961-93793-6-3





Sourednik:


	 		Zvezdni prah 2012: letni zbir slovenske fikcije, ISBN 978-961-269-817-1

		Zvezdni prah - druga galaksija / zbir 		slovenske fikcije, ISBN 978-961-93507-4-4





Elektronske knjige


	 		Rokodelstvo spekulativne fikcije. 1, Delavnica kreativnega pisanja za vsakogar, ISBN 978-961-93471-9-5 (pdf)

		Vitezi in čarovniki, Votlina skrivnosti, ISBN 978-961-93471-0-2 (ePub)

		Vitezi in čarovniki, Zadnji boj Zeolije, ISBN 978-961-93471-7-1 (ePub) Ekskluzivno

		Vitezi in čarovniki, Duhovi Aldeverga, ISBN 978-961-93471-4-0 (ePub) Ekskluzivno

		Vitezi in Čarovniki, Vzpon indigo otrok, ISBN 9789619367612 (ePub)

		Vitezi in Čarovniki, Indigo novi svet, ISBN 978-961-93676-5-0(ePub)

		Vitezi in Čarovniki, Indigo otroci, ISBN 978-961-93676-3-6 (ePub) - brezplačno darilo skupnosti

		Poezija magije in mistike: Tako je bog govoril, ISBN 978-961-93676-6-7 (ePub)

		Atlantida: Imperij sončnega boga, ISBN 		978-961-93793-0-1 (ePub)

		Teorija & Praksa e založništva, ISBN 978-961-93793-3-2 (ePub)

		Somrak Drugotnosti, povesti iz sage Vitezi in 		Čarovniki, ISBN 978-961-93793-2-5 (ePub) Ekskluzivno





Nagrade


	 		Leta 2012 dobitnik Drejčkove nagrade za kratko zgodbo Časovni kredit.

		Leta 2012 je Jašubeg en Jered dobitnik nagrade Drejček v kategoriji najboljši fanzin.





Elektronska knjižnica v spletni knjigarni


Spletna knjižnica, temelječa na platformi BIBLOS (Založniški zavod Beletrina) omogoča izposojo in nakup E-knjig. Poleg Biblosa imamo tudi E.Emko, spletno knjigarno Mladinske knjige.





Pomeben donator knjižnih tiskanih izdaj:


Cinkarna Celje d.d.



Votlina skrivnosti je zgodba o zvezdniških arheologih, ki zaradi stremljenja k uspehu zanemarita zdrav razum in se znajdeta v spletki okultnih moči.

- http://www.biblos.si/lib/book/9789619347102

- http://www.e-emka.si/product/vitezi-in-arovniki-votlina-skrivnosti-eknjiga



NADALJEVANJE USPEŠNICE VITEZI IN ČAROVNIKI: VOTLINA SKRIVNOSTI. KAR SE JE ZAČELO V PODRTI VOTLINI, SE NADALJUJE TUDI V SLOVENIJI. STRAHOTNA ELEJLA JE TU! Nekega dne sredi leta 2065 se udejanji bajeslovni božji vitez in čarovnik Mešarah v telo dijaka Borisa Plahutnika. Kmalu se zgodi kolaž političnih spletk, saj je Slovenija mala vas tudi leta 2065 ...

- http://www.biblos.si/lib/book/9789619367612

- http://www.e-emka.si/product/vitezi-in-arovniki-1-vzpon-indigo-otrok-eknjiga



Nadaljevanje Vitezi in Čarovniki: Vzpon indigo otrok (RAVNO IZŠLO) in USPEŠNICE -VITEZI IN ČAROVNIKI: VOTLINA SKRIVNOSTI. Opisuje dramatični konec najzahodnejše grofije Medalarja v vojni z Božanskim carstvom. Novela se dogaja med Vzpon indigo otrok in Indigo novim svetom.

- http://www.biblos.si/lib/book/9789619347171



Zgodba se dogaja nekaj mesecev po dogodkih v Vitezi in čarovniki: Vzpon indigo otrok (razširjenega prvenca Indigo otroci). Spremljamo lov na dragocene artefakte v Drugotnosti. priča smo prevaram, spletkam in izgubljeni ljubezni.

- http://www.biblos.si/lib/book/9789619347140



Zbirka povesti iz sage Vitezi in Čarovniki. Duhovi Aldeverga in Zadnji boj Zeolije so v tej zbirki razširjene za dodatno poglavje in še nekaj dodane vsebine. Počiščeno je še nekaj napakic. Za dobro mero sem dodal še nekaj zanimivih dodatkov, kot je slovar vulgarizmov ion ostalega besedišča Drugotnosti.

- http://www.e-emka.si/product/somrak-drugotnosti-eknjiga



Leta 2068, tri leta po Vzponu indigo otrok se znova začne. Boris med zaključevanjem študija doživi nekaj neprijetnosti in pade v zanko odvisnosti. V Drugotnosti se začne vojna. Vse je povezano v prihajajočem koncu časov, koncu sveta. Tragedije iz dobrih ljudi iztisnejo dobroto...

- http://www.biblos.si/lib/book/9789619367650

- http://www.e-emka.si/product/vitezi-in-arovniki-2indigo-novi-svet-eknjiga



Poezija naj bi bila lirična izpoved brbotanja čustev, misli, občutij in drugega, kar se dogaja v našem miselnem svetu. Pričujoča pesniška zbirka ni to, temveč je lirično pričevanje tišine. Popolne in absolutne tišine, ko um postane prozoren za božanske vplive.

- http://www.biblos.si/lib/book/9789619367667

- http://www.e-emka.si/product/poezija-magije-in-mistike-tako-je-bog-govoril



Atlantida: Imperij sončnega boga je sveža serija krajših romanov in zbirk povesti. Na začetku leta 2015 je izšla E izdaja, aprila še tiskana izdaja v samozaložbi, za dristribucijo skrbi Pro Andy s.p. Projekt ima tudi svojo spletno stran http://www.atlantida.center.

Atlantida je čarobno cesarstvo, ki se razprostira po celi Galaksiji in zaseda še nekaj okoliških zvezdnih sistemov. Povest se vključi v alternativno zgodovino, ki se v znatnem delu odvija v svetu skrivnostne staroegiptovske mistike, po dramatični spremembi v ustroju vladavine. Strast za ultimativno močjo pahne mogočno civilizacijo v dramatično galaktično vojno. Atlantida, središče Galaktike je na koncu pozonila v Atlantik in ostala nam je legenda ...

- http://www.biblos.si/lib/book/9789619379301

- http://www.e-emka.si/product/atlantida-eknjiga





KOLOFON


Padec svetih: Povesti iz sage Vitezi in Čarovniki


copyright © 2006 - 2016 by Bojan Ekselenski. Vse pravice pridržane.





Založnik digitalnih izdaj:


Bojan Ekselenski, samozaložba.





Zbirka:


Fantazija





Avtor naslovnice:


Dušan Kostić





Avtor ilustracij in prelom digitalne izdaje:


Bojan Ekselenski

V Celju, 2016, 2. izdaja

Spletna stran projekta: http://vitezicarovniki.com



* * *



CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana



821.163.6-312.9(0.034.2)



EKSELENSKI, Bojan

Padec svetih [Elektronski vir] : povesti iz sage Vitezi in čarovniki / Bojan Ekselenski. - 2. izd. - El. knjiga. - Celje : samozal. B. Ekselenski, 2016



ISBN 978-961-93793-7-0 (ePub)



284781312