Zgodovinski časopis, Ljubljana, 33, 1979, številka 4, strani 529—652 ZGODOVINSKI ČASOPIS HISTORICAL REVIEW ИСТОРИЧЕСКИР"! ЖУРНАЛ ^ Р С 949.712(05) YU ISSN 0350-5774 GLASILO ZGODOVINSKEGA DRUŠTVA ZA SLOVENIJO Uredniški odbor: dr. Ferdo Gestrin dr. Bogo Grafenauer dr. Vasilij Melik (glavni in odgovorni urednik) Janez Stergar (tehnični urednik) dr. Miro Stiplovšek dr. Jože Šorn dr. Peter Vodopivec dr. Fran Zwitter Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. Redakcija tega zvezka je bila zaključena 20. 12. 1979. Izdajateljski svet: Prevodi: Lado Ambrožič mL, dr. Marjan Britovšek, dr. Tone Ferenc (predsednik), dr. Ferdo Gestrin, Zdravko Klanjšček, dr. Jože Koropec, dr. Vasilij Melik, Darja Mihelič (tajnica), Drago No­ vak, dr. Janko Pleterski, Janez Stergar, dr. Tone Zorn, dr. Fran Zwitter Lidija Berden (angleščina), Janez Stergar (angleščina), dr. Mavricij Zgonik (nemščina), Janez Zor (ruščina) Zunanja oprema: Neta Zwitter Upravnica revije: Majda čuden Sedež uredništva in uprave: Pedagoško-znanstvena enota za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, YU-61000 Ljubljana, Aškerčeva 12Д, tel.: (061) 22 121, int. 209 Letna naročnina: Tekoči račun: Sofinancirata: Tisk: Naklada: za" nečlane in ustanove 400 din, za društvene člane 220 din, za društvene člane-upokojence 165 din, za društvene člane- študente 110 din (vse cene za letnik 33/1979) Cena te številke v prosti prodaji je 120 din. Zneski letne naročnine za leto/letnik 1980 so za zgornje kate­ gorije naročnikov 500 din, 300 din (člani), 225 din (upoko­ jenci) oziroma 150 din (študentje). Zgodovinsko društvo za Slovenijo, 50101-678-49040 Raziskovalna skupnost Slovenije Izobraževalna skupnost Slovenije Tiskarna »Slovenija«, Ljubljana, julij 1980 1500 izvodov j s ZGODOVINSKI ČASOPIS, LETNIK 33, LETO 1979, ŠTEVILKA 4 KAZALO — CONTENTS — СОДЕРЖАНИЕ IZREDNI OBČNI ZBOR ZGODOVINSKEGA DRUŠTVA ZA SLOVENIJO OB ŠTIRIDESETLETNICI IZIDA KNJIGE EDVARDA KARDEUA-SPERANSA »RAZVOJ SLOVENSKEGA NARODNEGA VPRAŠANJA« EXTRAORDINARY ASSEMBLY OF THE HISTORICAL SOCIETY OF SLO­ VENIA ON THE OCCASION OF 40th ANNIVERSARY OF PUBLICATION OF THE WORK WRITTEN BY EDVARD KARDEU-SPERANS "DEVELOP­ MENT OF THE SLOVENE NATIONAL QUESTION" ВНЕОЧЕРЕДНАЛ СЕССИИ ИСТОРИЧЕСКОГО ОБ1ЦЕСТВА СЛОВЕ- НИИ ПО ПОВОДУ СОРОКАЛЕТИИ CO ДНЛ ВБ1ХОДА B CBET КНИГИ ЗДВАРДА КАРДЕЛЛ-СПЕРАНСА «РАЗВИТИЕ СЛОВЕНСКОГО HA- ЦИОНАЛБНОГО ВОПРОСА» Ignacij Vo j e, Nagovor predsednika Zgodovinskega društva 531—532 Allocution of the President of the Historical Society Обрашение председателн Исторического обшества Janko P l e t e r s k i , Zgodovinska misel slovenskih marksistov v času Speransove knjige 533—544 Historical Thought of the Slovene Marxists in the Time of the Sperans's Book Историческан МБШЛБ словенских марксистов во времл вмхода книги Спе- ранса Ignacij V o j e Beseda ob proglasitvi Edvarda Kardelja za častnega člana Zgodovin­ skega društva za Slovenijo 545 A Word on the Occasion of Proclamation Edvard Kardelj as Honorary Member of the Historical Society of Slovenia Слово no поводу провозглашении Здварда Карделн почетнмм членом Исто- рического обидества Словении Metod M i k u ž, Časovni okvir nastanka Speransove knjige 547—551 Temporal Frame of Formation of Sperans's Book Рамки времени возникновенвд книги Сперанса France F i 1 i p i č, Okoliščine in potek nastajanja »Speransa« 553—558 Circumstances and the Process of Formation of "Sperans" ОбстсштелБСтва и ход формировании «Сперанса» Bogo G r a f e n a u e r, Ob .štirih izdajah »Speransa« • 559—565 On Four Editions of "Sperans" O четБфех изданиих «Сперанса» Ignacij Vo j e, Zaključek izrednega občnega zbora 566 Conclusion of the Extraordinary Assembly ЗаклвдчителБнал речБ на внеочереднои сессии Miroslav S t i p l o v s e k , O tiskanju Speransovega »Razvoja slovenskega narodnega vprašanja« 567—-568 On the Printing of the Sperans's "Development of the Slovene National Question" O печатании книги Сперанса «Развитие словенского националБНОго. вопроса» Branko M a r u š i č, O datumu izida Speransove knjige 568—569 On the Date of Issue of the Sperans's Work O дате вБ1хода в свет книги Сперанса RAZPRAVE — STUDIES — СГАТБИ Momčilo Z e č e v i ć, Nekoliko pitanja istoriografiji o jugoslovenskom ujedinjenju 571—582 Some Questions to the Historiography on the Uniting of the Yugoslav Peoples НесколБКО вопросов историографии o вдгославском об-вединении Janko P r u n k , Slovensko-hrvaški odnosi 1914-1918 in jugoslovansko zedinjenje 583—597 Slovene-Croatian Relations in 1914-1918 and the Uniting into the Yugoslav State Словенско-хорватские отношешм 1914—1918 и игославское обгединение Mavricij Z g o n i k, Stvarne in spoznavne strukture zgodovine s posebnim vidikom na učni proces 599—607 Material and Recognitive Structures of History, with Regard to Teaching-process . МатериалБнме и познавателБнме структурм истории с ОСООБМ учетом образо- вателБного процесса JUBILEJ — ANNIVERSARY — КЗБИЛЕЛ Miroslav S t i p I o v š e k, Ob sedemdesetletnici prof. dr. Metoda Mikuža 609—612 On the Occasion of the 70th Anniversary of Prof. dr. Metod Mikuž По поводу семидеснтилетин co ДЈМ рожденин проф. д-р Метода Микужа Nataša S t e r g a r , Bibliografija prof. dr. Metoda Mikuža za obdobje 1970—1979 613—615 Bibliography of Prof. dr. Metod Mikuž for the Period 1970—1979 Библиографин проф. д-р Метода Микужа за период 1970—1979 DRUŠTVENO ŽIVLJENJE, KONGRESI IN SIMPOZIJI — SOCIETY-ACTIVITIES, CONGRESSES AND SYMPOSIA — ОБШЕСТВЕННАН ЖИЗНБ, КОНГРЕССБ1 И СИМПОЗИУМБ1 Jože D u l a r , Trideset let Belokranjskega muzejskega društva v Metliki (1949—1979) . 617—621 Thirty Years of the Museal-Society of Bela Krajina in Metlika (1949—1979) ТридцатБ лет БелокранБского музеиного обшества в Метлике (1949—1979) Matjaž K 1 e m e n č i č, Mednarodni znanstveni simpozij »Življenje in delo Mihajla Idvor- skega Pupina« 621—623 International Scientific Symposium "Life and Work of Mihajlo Idvorski Pupin" МеждународнБШ научнБШ симпозиум «ЖИЗНБ И творчество Михаила Идвор- ского Пупина» OCENE IN POROČILA — BOOK REVIEWS AND REPORTS — РЕЦЕНЗИИ И ОБЗОРБ1 Europäische Wirtschaftsgeschichte (Ferdo G e s t r i n) 625 626 Wirtschafts- und Sozialstatistik Österreich-ungarns (Stane G r a n d a) 626 627 Branko Korošec, Naš prostor v času in projekciji (Jože Š o r n) 627 632 Mate Demarin, Hrvatsko školstvo u Istri (Andrej V o v k o) 632—633 Herbert Dachs, Österreichische Geschichtswissenschaft und Anschluss 1918—1930; Alfred D. Low, Die Anschlussbewegung in Österreich und Deutschland 1918—1919 und die Pariser Friedenskonferenz (Tone Z o r n ) 633 635 Alfredo Breccia, Jugoslavia 1939—1941, Diplomazia della neutralità (Janez Stergar) . 635—637 Josip Mirnić, Nemci u Bačkoj u drugom svetskom ratu (Tone Z o r n ) 637—638 Jerzy Marczewski, Hitlerovska koncepcja polityki kolonizacyno-wysiedlenczej i jej reali­ zacija w »okregu Warty« (Tone Z o r n ) 638 639 Pierre Clostermann, Nebo v plamenih; Paul Brickhill, Sklati zvezde z neba; Richard Bach, Podarjena krila (Andrej V o v k o) 639 640 System eines internationalen Volksgruppenrechts (Tone Z o r n ) 640 641 Zbornik občine Grosuplje, I—X (Janez Š u m r a d a ) 641 643 IZVLEČKI — SYNOPSES — ИЗВЛЕЧЕНШ1 Izvlečki razprav v Zgodovinskem časopisu 33, 1979, 4 in bibliografije v Zgodovinskem časopisu 33, 1979, 2 XIII. XVI.. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 . 4 531 IZREDNI OBČNI ZBOR ZGODOVINSKEGA DRUŠTVA ZA SLOVENIJO OB ŠTIRIDESETLETNICI IZIDA KNJIGE EDVARDA KARDELJA- SPERANSA »RAZVOJ SLOVENSKEGA NARODNEGA VPRAŠANJA« (Ljubljana, 2. 3. 1979) I g n a c i j V o j e : NAGOVOR PREDSEDNIKA ZGODOVINSKEGA DRUŠTVA Tovarišice in tovariši zgodovinarji, spoštovani gostje! Odpiram izredni občni zbor Zgodovinskega društva za Slovenijo, ki je posvečen pomenu Edvarda Kardelja v slovenskem zgodovinopisju ob štiri- desetletnici izida knjige »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja«. Le ob redkih priložnostih se zberemo slovenski zgodovinarji v tako ve­ likem številu kot na današnjem zboru. Prišli ste iz vseh krajev Slovenije, da počastite spomin velikega sina slovenske zemlje, državnika in misleca, pa tudi zgodovinarja. Ob uri slovesa smo zgodovinarji začutili, da nas je zapustil človek, ki nam je bil blizu. Našemu zboru so se pridružili številni ugledni gostje, predstavniki družbeno-političnih organizacij, sodelavci in prijatelji Edvarda Kardelja. ' Med nami so zastopniki naših zamejcev s Koroške in iz Trsta; njim je Speransova rešitev nacionalnega vprašanja še vedno vizija, Kardeljevo temeljno delo o nacionalnem vprašanju jim ostaja še vedno opora in vzpod­ buda v borbi za dosego osnovnih nacionalnih pravic. Našemu vabilu so se odzvala vsa republiška in pokrajinska zgodovinska društva in poslala na naš občni zbor svoje predsednike oziroma njihove namestnike. Na čelu delegacije jugoslovanskih zgodovinarjev je predsednik Zveze društev zgodovinarjev Jugoslavije dr. Ali Hadri. V svojem delu »Raz­ voj slovenskega narodnega vprašanja« je Kardelj z močjo vizionarja na­ kazal tudi rešitev nacionalnega vprašanja v bodoči Jugoslaviji. V mnogih kasnejših delih je poglabljal misel o enakopravnosti jugoslovanskih naro­ dov, o bratstvu in enotnosti. Prisotnost predstavnikov naših narodov in narodnosti simbolično poudarja naša skupna hotenja in cilje. Ker smo iz statutarnih razlogov dali današnjemu komemorativnemu zboru značaj občnega zbora, naj mi bo dovoljeno, da ugotovim njegovo sklepčnost. Na pobudo pripravljalnega odbora predlagam v delovno pred­ sedstvo: dr. Toneta Ferenca, narodnega heroja Alberta Jakopiča-Kajtimi- ra, dr. Milico Kacin-Wohinz, mag. Marjana žnidariča in dr. Ignacija Vo- jeta. Zapisnik bo vodila Darja Mihelič, overovatelja zapisnika pa bosta Primož Hainz in Ema Umek. Sredi priprav za proslavo 40-letnice Speransove knjige »Razvoj sloven­ skega narodnega vprašanja« nas je zelo prizadela in pretresla vest o smrti Edvarda Kardelja, čeprav smo vedeli za težko stanje njegove bolezni, smo upali, da mu bomo še lahko povedali, kako pomembno je bilo njegovo delo tudi za slovensko zgodovinopisje. Pobuda za proslavo je bila dana v ožjem krogu zgodovinarjev na zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Mariboru oktobra lansko leto. Na odborovi seji 24. oktobra 1978 smo soglasno sprejeli sklep o delovnem sestanku slovenskih zgodovinarjev, na katerem bi z raz­ nih vidikov osvetlili Kardeljevo temeljno delo »Razvoj slovenskega narod­ nega vprašanja«. O naši nameri smo obvestili RK SZDL, kjer so nas uvrstili 532 EDVARD KARDELJ-SPËRANS IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE v program letošnjih proslav v Sloveniji. O sklepu odbora in o pripravah smo novembra 1978 pismeno obvestili Edvarda Kardelja. Konec januarja 1979 pa ga je obiskala manjša delegacija zgodovinarjev.1 V razgovoru je Kardelj izrazil zadovoljstvo, da o njegovem delu razpravlja tudi strokovno zgodovinsko društvo in se je strinjal s programom proslave obletnice izida njegove knjige. Ob pripravljanju proslave 40-letnice izida Speransa smo se zavedali, da prevzemamo precejšno odgovornost, toda vzpodbujala nas je zavest, da moramo dati Edvardu Kardelju priznanje kot zgodovinarju, da poudarimo njegove zasluge na področju zgodovinopisja. čeprav Kardelj v uvodu k I. izdaji Speransa poudarja, »da avtor ni­ kakor nima pretenzij, da bi bilo to delo izčrpna obravnava našega narod­ nega vprašanja. Narobe, zaveda se, da je to delo samo nepopoln uvod v raz­ iskovanje tega vprašanja«, čeprav je »Razvoj« ocenjeval predvsem kot pri­ spevek k idejni in teoretični borbi komunistov na področju nacionalnega vprašanja, je stremel tudi za tem, da bi s svojim delom prispeval k uva­ janju marksistične dialektične metode v analizo zgodovinskih procesov pri nas. To je privedlo kasneje do prevrednotenja pomembnih obdobij v zgo- dvini slovenskega naroda. Kardelj je tudi kasneje v svojih študijah sodob­ nega razvoja socialistične družbe pri nas ali pri analizah razvoja sodobnega sveta izhajal iz dobrega poznavanja preteklosti. Odlično znanje zgodovine, poznavanje historične zakonitosti mü je odprlo pogled v bodočnost. Ko govorimo o Kardelju kot zgodovinarju, ne moremo iti mimo delca, ki je bilo namenjeno širšim krogom bralcev, namenjeno tudi šolski rabi, in ki je ob pomanjkanju tovrstne literature pri nas dragoceno še danes. To je knjiga, ki nosi naslov »Naš čudoviti svet — Potovanje skozi čas«. Bralca vodi Kardelj skozi vso občo zgodovino gospodarstva na izviren, pre­ prost in lahko razumljiv način. Kardelja spoznamo kot dobrega poznavalca zgodovine, kot esteta in odličnega pisca, ki je na preprost način znal raz­ ložiti tudi najtežja vprašanja. Ta knjiga, ki jo je Kardelj napisal pred drugo svetovno vojno, je pri nas takrat veliko pripomogla, da je predvsem mladina bolje razumela svet in človeško družbo. Morda je prav, da povem na tem mestu in v tem trenutku, da je bil Edvard Kardelj od vsega začetka redni naročnik Kronike, časopisa, ki ga izdaja sekcija za krajevno zgodovino Zgodovinskega društva za Slovenijo in s tem posredno tudi naš član. Današnji zbor, ki ima delovni značaj, naj bo namenjen predvsem temu, da spoznamo Kardelj a-Speransa kot zgodovinarja, kot raziskovalca, ki je črpal iz preteklosti za sedanjost in bodočnost. Ob tem razmišljanju pozivam vse navzoče, da z enominutnim molkom počastimo spomin na umrlega Edvarda Kardelja. Slava mu! 1 V delegaciji so bili France Filipič, Ivan Križnar in dr. Miroslav Stiplovšek. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 . 4 5 3 3 J a n k o P l e t e r s k i ZGODOVINSKA MISEL SLOVENSKIH MARKSISTOV V ČASU SPERANSOVE KNJIGE Minilo je štirideset let od izida knjige, kateri je avtor z izbiro psevdo­ nima »Sperans« dal že vnaprej osrčujoč poudarek. Naslov »Razvoj sloven­ skega narodnega vprašanja« je naznanjal tematiko, ki je prizadevala vsa­ kega razmišljajočega Slovenca. Znanstveno suha formulacija naslova pa je odvračala od tradicionalnega čustvenega in moralizirajočega pristopa in navajala k stvarnemu, družboslovnemu obravnavanju. Izid knjige Edvarda Kardelj a-Sper ansa je bil politični dogodek prve vrste, že po kratkem času je postalo jasno, da pomeni tudi veliko dejanje v zgodovinskem razvoju Slovencev. Bila je to poglavitna idejna priprava za vzpon slovenskega naroda do nove ravni zgodovinskega delovanja, do združitve in skrajnega napona vseh njegovih dobrih moči v boju za živ­ ljenje in za uveljavitev pravice odločanja o samem sebi. Ob teh velikih dejstvih pa naj danes povemo še to, da je knjiga bila vrhunec zgodovinsko publicističnega dela slovenskih marksistov tega časa. Leta od 1932. do 1939. lahko označimo kot čas Speransove knjige. Tako zaradi osebne dejavnosti Edvarda Kardelja v teh letih pri preučevanju slovenske zgodovine kot zato, ker je knjiga posebno viden izraz svoje dobe. Takšno poimenovanje ne pomeni, da dotlej sploh ne bi bilo zgodovinskih del, ki bi izhajala iz historično materialističnega pojmovanja naše pretek­ losti. Uredništvo marksistične revije »Književnost« je leta 1934. sicer res zelo odločno zatrdilo — ob članku G.Plehanova o zgodovini — da je »vsa slovenska zgodovina do danes pisana z idealističnega stališča.. л1 že takrat pa je bilo jasno, da ta trditev bolj izraža potrebo po novem naporu priti do marksistične zgodovine kot pa pomeni ugotovitev nekega stanja. Prizadevanja pridobiti si historično materialistični pogled na zgodo­ vino Slovencev spremljajo slovensko delavsko gibanje, odkar je nastopilo. Ta prizadevanja so se v posameznih dosežkih uveljavila tudi v okviru slo­ venskega strokovnega zgodovinarstva. Dovolj je omeniti le nekaj imen starejšega rodu: Albin Prepeluh, Dragotin Lončar, Karel Slane, Henrik Turna. Njim slede imena mlajših, ki se publicistično pojavijo v dvajsetih letih, že povezani z revolucionarnim krilom slovenskega delavskega gibanja, in ki zore nekaj let za tem, že v Speransovem času. Imenujmo le Iva Gra- horja, Dušana Kermavnerja, Vladimira Martelanca. Slovensko strokovno zgodovinopisje je bilo v svojem nastanku idejno in politično vezano na oba meščanska politična tabora. In res je, da je po svoji metodi bilo izvorno naslonjeno na nemško idealistično historiografijo. V okviru te metode je že pred koncem 19. stoletja, pozneje še bolj, doseglo dobre rezultate in dalo znanstvene temelje za slovensko zgodovino, še po­ sebno za njeno prvo, fevdalno dobo. Pa vendar je imelo to zgodovinopisje, ne oziraje se na idejne in metodološke temelje, nekaj lastnosti, ki so iz­ virale iz specifičnosti slovenskega naroda in bile pozneje pomembne tudi za utemeljitev metode historičnega materializma. že samo dejstvo, da gre za zgodovino tkim. nezgodovinskega naroda, da gre za zgodovino naroda, ^ Književnost, I I , 1934, 383. 534 EDVARD KARDELJ-SPERANS IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE ki je v 19. stoletju še vedno močan predvsem v temeljnih družbenih pla­ steh, medtem ko se bitka za izoblikovanje slovenskega meščanstva šele raz­ vija, kjer je vsa višja plast, zvezana s fevdalno preteklostjo, tujerodna, že to dejstvo samo odvrača slovenske zgodovinarje od izključnega razisko­ vanja zgodovine vladarjev, držav, vladajočih fevdalnih struktur. Odvrača jih torej od tematike, ki je tipična za idealistično nemško historiografijo, usmerja jih k področjem, ki več povedo o življenju Slovencev, izenačenih s temeljno kmečko ljudsko plastjo. »Kmet — ali kakor bi že skoraj smeli reči Slovenec«, opredeljuje to posebnost socialnega značaja predmeta svo­ jega raziskovanja Milko Kos2 v knjigi, ki nedvomno pomeni vrh zgodovi­ narske sinteze do Speransovega časa. Zato se tudi starejši slovenski zgo­ dovinarji zanimajo za gospodarska in socialna vprašanja, zato tudi oni posvečajo posebno pozornost ne le dinastičnim, temveč tudi socialnim bo­ jem. To zanimanje jim je vcepil že čas slovenske narodne prebuje, ki je ustvaril poseben tip pogleda slovenskega izobraženca na zgodovino svojega naroda, to je tip, ki ga najbolj poznamo iz tolikokrat navedenih vrstic Prešernovega Sonetnega venca, ki vidi kot prvo dejanje slovenske zgodo­ vine, potem ko so predniki izgubili politično samostojnost, krvavi punt in pa ljudske boje proti Turkom. Zgodovinar Peter Radies odkrije že leta 1870 ne samo izvod znamenite pesmi o kranjskih puntarskih kmetih iz leta 1515, temveč napiše tudi razpravico, v kateri uporabi slovensko-hrvaški upor iz leta 1573 kot argument za slovenske državnopolitične zahteve.3 In gotovo je ravno navezanost slovenskega boja na politično uveljavitev temeljnih socialnih plasti bila tista, ki je že v 70. letih vodila Frana šukljeta k zgo­ dovinarskemu zanimanju za izvire demokratizma, k njegovemu ugotav­ ljanju razlik med liberalizmom in demokratizmom iz različnosti socialnega temelja in različnosti socialne pobude. Seveda je marksistično zgodovino­ pisje stalo pred nalogo vključiti v svojo analizo vse to gradivo in dosežke, ki jih je slovensko zgodovinopisje že dalo. Prav značilna je v tem pogledu na videz neznatna polemična praska v letu 1937. Pod psevdonimom Fr. Klemuc je Mirko Košir v Ljubljanskem zvonu z velikim navdušenjem po­ zdravil razpravo Frana Zwittra o prebivalstvu na Slovenskem kot prelom­ nico, ki naznanja preusmeritev slovenske zgodovinarske vede k družbenim vprašanjem. Fran Zwitter se je vse te obilne hvale otresel z ugotovitvijo, da nikakor ni on začetnik gospodarske in socialne zgodovine pri Slovencih, da so o tem že zdavnaj pred njim pisali mnogi drugi avtorji. On sam le uvaja novo, sociološko metodo.4 Tem manj ustrezno je zato še danes ozna­ čevati Speransovo knjigo le s tem, da je »pomembna... zaradi poudarka na gospodarskih in družbenih razmerah, s katerimi je zvezan narodni razvoj.«5 že na začetku lahko ugotovimo, da je eden izmed pomembnih dosežkov Speransove knjige v tem, da je avtor v njej na nov način, a vendarle organsko upošteval rezultate vsega dotedanjega slovenskega zgodovinar­ skega dela, ga vključil v svojo analizo in mu s svojo sintezo pridobil nov pomen. K rezultatom slovenskega zgodovinarstva ni pristopil zviška in od­ klonilno zaradi svojega različnega idejnega in metodološkega izhodišča, marveč je v teh rezultatih spoštoval človekovo delo. Cenil ga je ne samo po idejni usmerjenosti, temveč tudi po intelektualni zmožnosti, po širini pogleda, po globini spoznanja in po izrazni, komunikativni moči. Naj bo 2 Milko Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije, Ljubljana, 1933, 237. 3 Peter Radies, Ein .windisches' Reich. V: Die Reform 9 (1870), 1630. 4 Fr. Klemuc, Slovensko zgodovinarstvo na razpotju. Ljubljanski zvon 1937, 52—56 in Fran Zwitter, »Slovensko zgodovinarstvo na razpotju«, Ljubljanski zvon 1937, 164. 5 Zgodovina slovenskega slovstva, VI. knj., Ljubljana 1969, 428. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1 9 7 9 - 4 535 dovoljeno ob tej priložnosti povedati, da je Edvard Kardelj leta 1970 go­ voril z največjim priznanjem o Ivanu Prijatelju kot slovenskem zgodovi­ narju; po njegovi sodbi ni Prijatelja do tega časa prekosil po izrazni moči in celovitosti pogleda še noben drug avtor, četudi marksist. Po drugi strani ni nobenega dvoma o tem, da je uveljavljen j e metode historičnega materializma v slovenskem zgodovinopisju bilo dejanje šele Speransovega časa. Kolikor je delo Speransa individualna stvaritev, toliko je resnično tudi dejstvo, da v svojem zgodovinopisnem prizadevanju ni bil osamljen in da je značilnost Speransovega časa ravno nastop vrste avtor­ jev, ki se problemov slovenske zgodovine lotevajo kot marksisti. Vse nji­ hovo delovanje stoji v znamenju prepričanja in hotenja, ki ga je v svojem prvem nastopu v »Književnosti« povedal Tone Brodar (Edvard Kardelj), namreč, da stvar filozofov in družboslovcev ni samo razlaganje sveta, mar­ več v tem, da se svet spremeni.6 Ne kažemo pravega razumevanja za de­ janje tega rodu, če ga označujemo predvsem s tem, da so njegovi pripad­ niki »pribijali dialektični materializem, zviška zavračali malomeščansko filozofiranje...' Pregled zgodovinarskega dela te generacije in samega Speransa pelje k prepričanju, da ne njej ne njemu nikoli ni bil prvi na­ men uveljaviti in dokazovati nek nazor, temveč da jim je bilo vselej vodilo prizadevanje poiskati in opredeliti pot, po kateri se morejo sprostiti in k družbenemu dejanju usmeriti temeljne moči v slovenskem narodu, tiste moči, ki morajo po zakonitosti družbenega razvoja svojo osvoboditev ures­ ničevati v naj glob j i humanitarni celovitosti. Danes vemo, da je to bila generacija, ki je ustvarila idejne osnove in ki je potem dejansko vodila slovenski narod v najbolj kritičnih, a tudi največjih dneh njegove zgodo­ vine. Ob uspešnosti dejanja je tem bolj pomembno ugotoviti, da je Spe- ransova generacija uveljavila zgodovinskost kot temeljni metodološki pri­ stop ob preučevanju aktualne problematike slovenske družbe, da je to sto­ rila v prepričanju, da je zgodovinskost edini način, ki vodi k spoznanju vseh notranjih moči slovenske družbe v njihovem medsebojnem odnošaju in spletu, odločujočem o življenju danes in jutri. Zato je Tone Brodar že prav na začetek svojega obravnavanja slovenskega vprašanja postavil tudi poskus z najširšimi črtami orisati slovenski zgodovinski razvoj, ugotoviti, da je v moderni dobi njegovo osrednje vprašanje narodno in da je to vpra­ šanje stvar celotne družbe, da je njegovo jedro socialno in da ga v sodob­ nosti more rešiti le narod, v katerem se kot vodilna moč uveljavi novi družbeni faktor, delavski razred. Pregledati zgodovinarsko delo in misel slovenskih marksistov v Spe- ransovem času je naloga, ki bi ji mogla zadostiti le podrobna študija. Brez posebnega dokazovanja pa je jasno, da gre za družbeno zavzeto, za anga­ žirano zgodovinopisje. Prav to mu je končno dalo njegovo zgodovinsko vrednost, čeprav je bila strokovna, znanstvena kvaliteta prvi pogoj. Zato je umestno pogledati, katera so bila tista vprašanja, ki so pomenila no­ tranji nagib avtorjev, ob katerih se je vnemala njihova delavnost, ob' katerih so se angažirali. Ne gre zdaj za splošne politične cilje in program­ ske orientacije. Gre za vprašanja, ki se odpirajo ob reševanju konkretnih družbenih problemov. Brez trditve, da je seznam popoln, moremo navesti naslednje: Nastanek in obstoj slovenskega naroda, dokaz njegove individualnosti in samostojne odgovornosti do svoje prihodnosti. — Problem revolucionar­ nega slovenskega narodnega programa. — Ugotovitev prelomnih situacij Književnost, 1933, 238. Zgodovina slovenskega slovstva, VI. knj., 325. 536 EDVARD KARDEU-SPERANS IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE v slovenski zgodovini. — Opredelitev zgodovinske alternative med revo­ lucijo in reakcijo, med svobodoljubjem in fašizmom. — Identifikacija so­ cialnih sil napredka v slovenskem narodnem razvoju. — Dokaz nezmožnosti slovenskega meščanstva rešiti narodno vprašanje. — Obdelati razmerje med proletariatom in njegovo politično organizacijo ter nacionalnim gi­ banjem. — Ugotoviti zgodovinske osnove, ki vodijo k družbeno napredni preorientaci j i katoliških množic. — Ugotovitev razrednih bojev kot temelj­ ne vsebine zgodovine naroda, ki ga sicer gibanje za samoodločbo povezuje v politično celoto. — Ugotavljanje in uveljavljanje interesa proletariata kot interesa naroda. Ni potrebno posebej dokazovati, da je takšno postavljanje vprašanj zgodovini bilo izraz tudi nove stopnje v razvoju subjektivnih sil delavskega gibanja samega, izraz nove kvalitete v revolucionarni koncepciji. Bilo je izraz tistega, čemur v pogovornem političnem jeziku pravimo »novi kurs« v partijski politiki. Preglejmo najpomembnejše pojave tega novega spraševanja zgodovine po novem družbenem faktorju, pripravljajočem se poseči neposredno in odločilno v življenje naroda, še pred nastopom Toneta Brodarja je s tega vidika reagiral na izid znane knjige Josipa Vidmarja »Kulturni problem slovenstva« Ivo Grahor. Z recenzijo v Ljubljanskem zvonu je že opozoril na potrebo znanstvenega obravnavanja narodnega vprašanja, ki ga ni mo­ goče skrčiti samo na kulturni vidik. Z vso vnemo je zahteval obravnavo tega vprašanja v zvezi z življenjem, kar mu pomeni življenje družbe. Pri tem je kritično pripominjal, da neuspeha ni kriv samo avtor, marveč ob­ jektivne ovire, namreč, da socialni problemi niso prav nič obdelani in je torej avtor oral ledino.8 Na vprašanje, ki ga je načel Grahor, je konec istega leta temeljito in argumentirano odgovoril Tone Brodar (Edvard Kardelj) s svojo v naši zgodovinski literaturi velikokrat omenjeno, a doslej še ne ponatisnjeno razpravo »Nacionalno vprašanje kot znanstveno vpra­ šanje«. Izhajala je v nadaljevanjih tja do srede leta 1933.9 Kardelj je z njo sicer zavrnil pojmovanje slovenstva kot kulturnega vprašanja, a s tem ni zanikal njegove kulturne vsebine. Nasprotno, tudi sam je v svojem razisko­ vanju in pisanju v polni meri upošteval kulturno plat narodnega življenja in tudi sam ugotavljal rast slovenske zavesti in njene tvornosti, podobno kot Vidmar, preko osebnosti kulturnega življenja. Imena Trubar — Pre­ šeren — Levstik — Cankar, katerih vrsto je postavil Josip Vidmar, se tudi pri njem postavljajo kot vrhunski izrazi slovenskega življenja, le da bol] družbeno utemeljeni. Znano je, da je v letu 1933. slovensko narodno vprašanje vneto pre­ učevala tudi skupina slovenskih komunistov v emigraciji. V Moskvi tkim. brigada, ki so jo sestavljali Dragotin Gustinčič, Ivan Regent in Karel Hudomalj, v Parizu pa je v pismenem stiku z njimi delal Lovro Kuhar- Prežihov Voranc. Eno izmed osrednjih vprašanj tedanjih diskusij je bila ocena značaja Slovenske ljudske stranke, pri čemer so se mnenja zelo raz­ hajala. Najvidnejši rezultat te dejavnosti je izjava treh komunističnih strank o slovenskem vprašanju konec tega leta.10 Javnosti neznano pa je ostalo gradivo, ki ga je ta krog pripravil. Poleg drugega je treba omeniti rokopis knjige o slovenskem narodnem vprašanju, ki jo je tedaj napisal Dragotin Gustinčič. Besedilo je ohranjeno v večjih odlomkih v arhivu In­ štituta za zgodovino delavskega gibanja. Domnevati moremo, da se je 8 Ljubljanski zvon, 1932, 723—730. Ponatis v: Ivo Grahor, Življenje in smrt, Ljubljana, 1968, 323—334. ' Književnost 1932—1933, 5—9, 48—54, 73—79, 132—137, 163—168 in 236—243. 10 Alenka Nedog, O nastanku izjave treh komunističnih strank o slovenskem narodnem vprašanju. V: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1967, 365—383. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1 9 7 9 - 4 537 Edvard Kardelj, ko je v poznejših letih bival v Sovjetski zvezi, seznanil tudi s tem rokopisom. Iz nekega pisma Ivanu Regentu iz leta 1944 namreč razberemo, da je v času svojega bivanja v Sovjetski zvezi večkrat raz­ pravljal z Gustinčičem in Regentom o slovenskem vprašanju, če pogledamo kazalo h Gustinčičevi knjigi pa vidimo, da je Sperans zasnovan bistveno drugače. Zgodovina je postala Kardeljevo trajno zanimanje in to na zelo de­ javen način. Spomnimo se samo, da je že v letu 1934 izšla njegova knjižica »Potovanje skozi čas«, v kateri je na tako privlačen način približal šolski mladini gospodarsko in družbeno zgodovino človeštva.11 Znano je tudi, da vsebuje njegovo poročilo o položaju v Sloveniji, ki ga je napisal 2. decem­ bra 1934. leta na Dunaju, tudi zgodovinski del, kjer oriše razvoj kapita­ lizma in meščanstva v Sloveniji in analizira razredno strukturo slovenskih meščanskih strank.12 V tem letu so na zgodovinopisnem torišču nastopili že tudi drugi mar­ ksisti. V krščansko socialistični reviji »Beseda o sodobnih vprašanjih« se je z analizo osebnosti Janeza Evangelista Kreka lotil Ivo Grahor ene osrednjih aktualnih tem politične zgodovine. Poudaril je, da ga ne zanima toliko ocenjevanje Krekovega dela samega kot vprašanje, »zakaj nimamo Slovenci od Krekovega kulta več koristi?«14 V letu 1934. je pomemben še začetek izhajanja »Pripomb k naši pre­ vratni dobi« Albina Prepeluha v »Sodobnosti«. Pozneje so bile važno gra­ divo Speransu in spodbuda Dušanu Kermavnerju za študijo o idejnem raz­ voju slovenskih socialistov pred prvo svetovno vojno.15 Od leta 1935 naprej je revija »Sodobnost« postala poglavitno torišče objavljanja zgodovinskih prispevkov slovenskih marksistov, že v tem letu je priobčil Joža Vilfan članek o Tivolski resoluciji, zasnovan polemično proti njenemu proslavljanju v slovenskem social-demokratskem krogu.16 Avtor ni le načelno zavrnil Tivolsko resolucijo samo, marveč je označil tudi zgodovinsko nezadostnost slovenske socialne demokracije v prelomnem času prve svetovne vojne, ko se ni postavila na čelo narodnostnih bojev v korist proletariata in ko je ob propadu Avstroogrske podlegla vplivom radikalnega meščanstva. V istem letniku »Sodobnosti« je izšel tudi prvi obeh za marksistično pojmovanje slovenske zgodovine tako pomembnih prispevkov Vladimirja Martelanca, napisanih v Sovjetski zvezi. V študiji z naslovom »Nekaj misli o slovenskem narodnem in slovstvenem razvoju« je Martelanc izrazil namen orisati z marksističnega stališča osnovna raz­ dobja slovenske narodne zgodovine.17 Analizo je začel z reformacijo in kmečkimi punti kot socialno prelomno dobo, v kateri se začenja formira­ nje slovenskega naroda. Obravnaval je dobo prosvetljenega absolutizma in slovenskega razsvetljenstva, opozoril na ljudski pomen Kopitarjevega, Čopovega in Prešernovega dela in sploh na socialno in humanistično vse­ bino slovenske romantike. Z mnogimi zanimivimi in izvirnimi oznakami je sledil slovenskemu razvoju 19. stoletja. Ob letu 1848. je opozoril na obstoj tudi naprednega toka v slovenski politiki, obenem pa pojasnil Marxove 11 Janko Svetina, Pot marksistične misli med mlade ljudi. Delo, 15. februar 1979, 15. 12 Janko Pleterski, Nacionalno vprašanje v Jugoslaviji v teoriji in politiki KPJ-KPS. V: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1967, 303—304. » Ivo Grahor, Dr. J . Ev. Krek. V: Beseda o sodobnih vprašanjih, 1934, 25—27, 52—55, 73—77, 105— 110, 121—127 in 140-145. 14 Ivo Grahor, Odgovor g. Josipu Gostinčarju, Krekovemu sodelavcu. V: Beseda o sodobnih vpra­ šanjih, 1934, 112. „ . „ 15 Albin Prepeluh, Pripombe k naši prevratni dobi. Ljubljana, 1938. Dušan Kermauner, Albin Fre- peluh-Abditus. Njegov idejni razvoj in delo. 16 Joža Vilfan. Tivolska resolucija. Sodobnost, 1935, 245—249. 17 V. A., Nekaj misli o slovenskem narodnem in slovstvenem razvoju. Sodobnost, 1935, 502—515. 538 EDVARD KARDELJ-SPERANS IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE ocene politike avstrijskih Slovanov, da bi jih ostro ločil od negativnih vred­ notenj Slovanov v nacistični argumentaciji! Poglavitno dejstvo zanj je na­ stop slovenskega osvobojenega kmeta, v boju za katerega pa liberalizem, spričo šibkega razvoja meščanstva, ki izgubi zvezo z naprednimi tokovi v Evropi, obnemore in olajša zmago klerikalizmu. Za prelomno obdobje sve­ tovne vojne ugotavlja Martelanc odsotnost jasne zavesti o povezanosti med potjo k socialni in nacionalni osvoboditvi in ugotavlja tudi politične učinke dejstva, da je z valom jugoslovanstva po letu 1917 demokratično, nacio­ nalno osvobodilno in socialno pobarvani Krekov katolicizem skoro neome­ jeno zavladal v slovenskem življenju! Iz leta 1936 je treba omeniti dva prispevka Joža Vilfana in sicer raz­ pravljanja ob knjigi Rude Jurčeca o Kreku18 in ob knjigi Frana Zwittra o razvoju prebivalstva na Slovenskem.19 Lahko bi rekli, da je Vilfan iz Jur- čecovega dela iztisnil dosti več kot pa avtor sam. Recenzija pomeni osnutek prve marksistične analize klerikalizma na Slovenskem v njegovi zgodovin­ skosti in funkciji, analizo, ki ugotavlja konflikt ne v Kreku, marveč v se­ danji generaciji tega tabora. Z vsem priznanjem piše Vilfan o Zwittrovi knjigi, ki odpira ne samo pogled v razvoj temeljnega socialnega faktorja slovenskega obstoja, temveč omogoča tudi razmišljanje o pomenu propa­ danja pokrajinskih gospodarstev in njihovega vključevanja v vseobsežna državna gospodarstva v primeru, ko je na pokrajinsko gospodarstvo vezan obstoj posebnega naroda. Odklanja trditev, da je skupna država Slovencev, Hrvatov in Srbov zgodovinska paralela k nemškemu zedinjenju, kajti gre za obstoj Slovencev kot naroda. Zwittrovo ugotovitev, da vprašanje, koliko more neka dežela preživljati prebivalstva, ni odvisno le od narave, marveč tudi od sistema, uporabi za sklep o pravici in nujnosti, da se Slovenci bore za socialistični sistem. V letu 1937 so nastopili še novi avtorji. Njihovo zgodovinarsko delova­ nje je bilo pomembno tudi zato, ker je seglo v praznino, na katero so prav tedaj opozorili študentje zgodovinarji v boju za utrditev položaja slovenske univerze. »Historični klub DSFF«, je rečeno v njihovi izjavi, »smatra za svojo dolžnost, da opozori akademsko mladino in po njej vso slovensko javnost na to, kako se na slovenski univerzi slovenska zgodovina predava oziroma kako se z njo ravna! ...« Da imamo univerzo in sicer edino slo­ vensko, da pa se na nji ne predava slovenska zgodovina! Kar izve študent o njej, izve pri eni tedenski uri, ki jo prostovoljno dodaja svojemu delu profesor, ki ima dekret za drugo stolico.. .20 Sposobnost slovenske zgodo­ vinske znanosti govoriti tudi o najaktualnejših vprašanjih narodnega ob­ stoja in to po poti globoke družbene analize, je v tem letniku dokazal izid razprave Frana Zwittra o koroškem vprašanju.21 Poleg krajše študije Dra- gotina Lončarja o Franu škuljetu in študije o Majniški deklaraciji Vlada Vodopivca, je iz tega letnika Sodobnosti treba omeniti predvsem zadnji Martelančev prispevek iz Sovjetske zveze.22 Naslovil ga je »Slovenski poli­ tični razvoj in problem sodobne politične orientacije«. Dušan Kermavner pravi, da je v tem sestavku »pisec iz tolikšne časovne in prostorne daljave pokazal takšno vživetost v spreminjajoče se slovenske razmere, kakor da bi bil ves čas živel sredi njih«. Ta pripomba se seveda nanaša na aktualno misel v sestavku, medtem ko je bila Martelančeva zgodovinska misel izraz " Sodobnost, 1936, 235—239. 19 Joža Vilfan, Problem naše maloštevilnosti. Sodobnost, 1935, 562—567. 2 0 Fran Petre, Državni proračun in univerza, Sodobnost, 1937, 135. 21 Fran Zwitter, Koroško vprašanje, Sodobnost, 1937, 145—153, 218—223 in 320—330. 22 Dragotin Lončar, Fran Suklje kot politik, Sodobnost, 1937, 93—96. Vlado Vodopivec, Majniška deklaracija, prav tam, 374—381. A. V., Slovenski politični razvoj in problem sodobne politične orientacije, prav tam, 193—207. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 . 4 539 globokega proučevanja in življenjsko zrele sodbe. Le bežno omenimo, da vidi Martelanc začetek slovenske narodne zgodovine v kmečkih puntih in reformaciji, brez katerih bi Slovenci kot narod izginili, se asimilirali. Po­ sebnost njegovega pogleda na slovensko zgodovino je, da vidi poleg že omenjenega začetnega obdobja in poleg dogajanja v dobi imperializma kot osrednjo periodo sklenjen ves čas od razsvetljenstva in narodnoosvobodilne romantike do taborov oziroma leta 1871. V vsej osrednji dobi vzdržuje slo­ venski razvoj po njegovem mnenju zvezo z naprednimi tokovi v Evropi. V letu 1848 je zanj predvsem pomemben nastop poglavitnega slovenskega faktorja kmeta in njegova osvoboditev. Razumljivo, da ga v imperialistič­ nem obdobju prav posebej zanima problem odnosa delavskega in narod­ nega gibanja. Pregleda različne koncepcije in tokove v slovenski social­ demokratski stranki in kot največjo vrednoto poudari stališča Ivana Can­ karja, že v dobi balkanskih vojn je Cankar intuitivno dojel nujno potre­ bo, da se boj za narodno osvoboditev spoji z bojem za socializem. Tudi v odločilnih dogodkih let 1917—1918, piše Martelanc, je bil Cankar tisti, ki je s svojim globokim in daljnovidnim razumevanjem potreb in nalog sloven­ skega ljudstva in posebej slovenskega proletariata, naj glob j e posegel v stvarnost dogajanja. S posebnim zaupanjem v pozitiven razplet obravnava Martelanc tudi problem diferenciacije v slovenskem klerikalnem taboru. Njegovo zaupanje ni preprost optimizem, marveč reultat preučevanja zgo­ dovine notranjih tokov v tem taboru samem. Do kraja odklanja možnost, da bi mogel klerikalni tabor imeti še naprej vodilno vlogo v slovenskem političnem življenju, vendar pristavlja: »To pa nikakor ne sme pomeniti, naj se omalovažujejo oziroma podcenjujejo notranji procesi radikalizacije in idejno politične polarizacije... SLS je stranka, ki združuje v svojih vrstah ogromne množice slovenskega delovnega ljudstva. Politična vzgoja, ki jo je dala tem množicam v slovenskem narodnem duhu in v duhu de­ mokratičnih, deloma socialistično pobarvanih načel, je stvar, ki je ni mo­ goče kar tako izbrisati. Prepričani smo, da je tudi med osnovnimi kadri SLS mnogo ljudi, ki jim je bila omenjena politična vzgoja veliko več kot preprosta taktična poteza. Vemo, da so se ti ljudje vzgajali v duhu narod­ nega svobodoljubja in ljubezni do ljudstva, v duhu krščanskega humaniz­ ma in političnega demokratizma, ki se je često zelo težko dal vezati z reak­ cionarnim duhom...« Poglavitno znanstveno publicistično dejanje tega leta je bil izid knjige spominov Henrika Tume z dopolnilnimi razpravljanji Dušana Kermav- nerja.23 S to knjigo se je slovenski zgodovinski zavesti predstavila osebnost najbolj profiliranega in v najširše družbene razsežnosti vpetega politika na Slovenskem v dobi prve velike krize imperializma. Z njego-im spomi­ njanjem in še posebej z urednikovimi dopolnili sta v zgodovinskem raz­ pravljanju zasedli svoje pravo mesto tako Primorska s Trstom na eni stra­ ni, kot tudi vprašanje slovenskih orientacij v prelomnih letih 1917—1920. Aktualnost in dinamičnost te problematike je knjigi zagotovila prodoren uspeh in trajen pomen, vse do današnjega dne. Manj opaženo je tedaj ostalo, da nakazuje knjiga tudi alternativni koncept slovenske zgodovinske poti po letu 1917, drugačen od Cankarjevega in drugačen od tistega, ki je Cankarja vključil v svojo revolucionarno akcijo. Leto 1938 je že leto pisanja Speransove knjige. Za to leto je značilen bogat in dinamičen nastop novega avtorja, Borisa Ziherla. Tu gre za raz­ prave »Dve razdobji fašizma na Slovenskem«, »Iz poglavja o narodnih tra- 23 Henrik Turna, Iz mojega življenja. Spomini, misli in izpovedi. Knjigo uredil D. K., Ljubljana, 1937. 540 EDVARD KARDELJ-SPERANS IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE _ ^ dici j ah«, »Temelji rasne teorije«, »Vloga slovanstva v preteklosti in seda­ njosti« in pa »Za Masarykovo dediščino«.24 Ziherlove študije so bile večkrat ponatisnjene in jih zato bolje poznamo tudi danes. V svojih razpravljanjih o aktualnih vprašanjih je Ziherl zgodovinar, ki zelo uspešno in bistrovidno išče vse tisto v slovenski preteklosti, kar je slovenski družbeni in demokra­ tični razvoj bodisi pospeševalo, bodisi zaviralo. Zelo globoko prodira z ana­ lizo socialnih faktorjev in njihovega dialektičnega razvoja, slovensko do­ gajanje uspešno povezuje z evropskim. Učinkovito povzdigne vse tisto, kar bi pripomoglo k napredni usmeritvi slovenskega človeka v času, ko piše. Njegovo prvo zanimanje je problem oživitve puntarske tradicije slovenskih kmetov, ki čakajo kot Matjaž, da postanejo spet samostojni činitelj v slo­ venskem življenju v zvezi z delavstvom. Proti fašizmu, ki se sklicuje celo na samoodločbo narodov, poudarja nelcčljivo povezanost boja za nacio­ nalno svobodo vseh narodov z bojem za demokracijo, vsak napredek v de­ mokraciji pa je uspeh ljudskega boja, katerega ne zastopa nihče drugi kot ljudstvo samo. Iz starejšega gradiva je Dušan Kermavner objavil odlomek iz Tumove študije o slovenskem narodnem razvoju, napisane še med svetovno vojno.25 Celoto socialističnega idejnega razvoja od začetka stoletja do svetovne vojne pa je sistematično obdelal v drugem svojem velikem delu, v spremni študiji k Prepeluhovim pripombam k naši prevratni dobi, izdanim zdaj v knjižni obliki.15 še danes je to temeljno delo za zgodovino socialne demo­ kracije na Slovenskem pred prvo svetovno vojno, posebej pa še za delo­ vanje tistih izobražencev, ki so se ji pridružili. Iz te tematike je Kermavner v »Sodobnosti« še posebej obravnaval svetovni nazor Ivana Cankarja. Za­ nimiva opažanja o Tumi kot politiku je objavil Joža Vilfan.26 Zadel je v jedro Tumovega problema, opozoril je na zev, ki je ostala odprta med njim in svetom. Iz dela zgodovinarjev je v »Sodobnosti« to leto izšla razprava Frana Zwittra o Nemcih na Slovenskem, tu so tudi odlomki iz dela Frana Petreta o ilirizmu na slovenskem.263 Vsa ta dejavnost je ustvarila že novo občutje. Izrazil ga je Dušan Ker- maver, ko je ugotovil: »Danes si utira pot krepka težnja po glob j i kritični analizi naše preteklosti, kar izpričujejo vse številnejši, dotlej žal le splošni poskusi.«27 Tudi Joža Vilfan je zapisal, »kako nam manjka sintetična slika naše zgodovine zadnjega pol stoletja.«28 Globalno zgodovinsko samospo- znanje Slovencev, ki so videli, da stoje neposredno pred novim prelomom, je postala pereča družbena naloga. Trenutek je našel svojega človeka. V začetku leta 1939 je izšla Speransova knjiga. S tem smo pri poglavitnem povodu današnjega zborovanja, čeprav smo se zbrali, da bi izrazili svoje priznanje njenemu zgodovinskemu in zgo­ dovinopisnemu pomenu, vemo, da je tukaj ne moremo izčrpno zgodovinar­ sko razčleniti. Deloma je to storil ob izidu tretje izdaje Bogo Grafenauer.29 Prepričan pa sem, da bomo tudi potem, ko bo takšna delovna razčlemba opravljena do kraja, knjigo vedno jemali v roke predvsem zato, da bi se iz nje kot celote kaj naučili. " Sodobnost 1938, 42—52; 97—103 in 143—153; 214—220; 318—329 in 431—441; 528—533. 2 5 K. D., Neobjavljena Tumova študija o našem narodnem razvoju. Sodobnost, 1938, 195—202 in 253—262. 26 Joža Vilfan, Politik ali vzgojitelj. Sodobnost, 1938, 79—83. 26a Fran Zwitter, Nemci na Slovenskem, Sodobnost, 1938, 483—497. Fran Petre, Vrazovo pojmovanje ilirizma, prav tam, 33—40, 123—128 in 170—176. 2 ' Sodobnost, 1933, 195. 28 Sodobnost, 1933, 79. 2 ' Zgodovinski časopis, XXIV, 1970, 312—333. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 • 4 541 Ni naš namen ponoviti vsega, kar je Edvard Kardelj o svojem delu in njegovem značaju sam povedal. Naj opozorimo na pri nas najmanj znani in menda še ne prevedeni uvod, ki ga je napisal za nemško izdajo v letu 1971.30 Tu pravi med drugim, da ni bil njegov namen raziskovati v prvi vrsti zgodovino slovenskega naroda, pač pa to zgodovino politično teoretično tol­ mačiti, kar naj bi bilo v tistem času prispevek k odločitvi slovenske na­ rodne politike na zgodovinskem razpotju. Ob tem pa je treba opozoriti še na druge odlike knjige. Kardelj je iz­ delal samostojen koncept slovenskega zgodovinskega razvoja in ga je tudi prvi, če odštejemo popularne poskuse in enciklopedične članke, izdelal za celo časovno obdobje slovenske zgodovinu, od začetkov, do dni, ko je knjigo pisal. Izpolnil je ravno tisto nalogo, ki je specifična za zgodovinsko vedo, ki jo ta vedno kot takšna mora in more opraviti, namreč, obseči celoto dogajanja tako časovno kot tudi po področjih človekovega delovanja, zdru­ žiti v svojem sintetičnem zajemanju vse vidike družboslovja, od gospodar­ stva, politike, sociologije in prava, do jezikoslovja, literarne vede in kultur­ ne zgodovine. Izpolnitvi te naloge zgodovinopisja se je Kardelj v svoji knji­ gi najbolj približal. Knjiga je sinteza, ki v svoji celotnosti daje celovit od­ govor na zastavljeno vprašanje. Pri tem dosežku so. nedvomno enako po­ membne vse tri lastnosti dela: poglobitev v snov, metoda historičnega ma- terializma, ustvarjalnost duha. V današnjem času lahko marsikdaj in marsikaj beremo o krizi zgodo­ vine kot znanosti. Pisci ponujajo različne izhode. Nedvomno je zelo tehten tisti, ki ga je nedavno priporočil Edvard H. Carr, znani angleški zgodovinar sovjetske revolucije, ki se sam politično gotovo ne prišteva k revolucionar­ nemu socializmu. A kot človek in zgodovinar zahteva od zgodovinopisja na­ slednje: »Zgodovina mora govoriti ljudem, da bi jim pomagala postati boljši, biti jim mora orožje v bojih današnjega dne in orodje za izgradnjo prihodnosti«.31 Tej zahtevi, izrečeni dandanes, gotovo lahko pritrdimo. Sperans pa je njen smisel v celoti in častno izpolnil že v letu 1939. S tem svojim dejanjem je postavil slovensko zgodovinsko znanost v tisti družbeni položaj, na ka­ terem nikoli ni mogla zapasti občutku jalovosti, postavil jo je v položaj dejavnega soustvarjalca našega življenja. Treba je omeniti, da je Sperans že v svojem času presegel tudi pojmo­ vanje nalog zgodovine, kakršno je takrat uveljavljala sovjetska doktrina. Presegel je tisti ožji, utilitarni smisel, ki ga je ta doktrina zgodovini vsi­ ljevala, ko je od nje zahtevala, naj bo veda o politiki, ki poučuje množice o boju za oblast in njeno ohranitev.32 V Speransovi uresničitvi je zgodo­ vina veda o poteh k osvoboditvi človeka. Svoj osebni odnos do zgodovine kot vede je Sperans izrazil, ko je opo­ zoril na zanimivo dejstvo, da je bil — poleg jezikovnega — prvi teren de­ lovanja narodno se prebujajoče slovenske inteligence — zgodovina. Zgodo­ vina naj bi po Linhartovem namenu dokazala, da je tudi za slovenski na­ rod mesto pod soncem. In čisto »linhartovska« je Speransova ogorčena obramba zgodovinske zasluge slovenskega naroda, ko pravi: »če jih danes neki zapadno-evropski rasistični ideologi imenujejo 'zgodovinski gnoj', te­ daj pozabljajo, da so Slovenci s svojimi telesi 300 let branili tisto kulturo, 30 Edvard Kardelj, Die Vierteilung. Nationale Frage der Slowenen. Europa Verlag. Wien—Frank­ furt—Zürich, 1971, 7—8. 31 Geschichte. Objektivität und Parteinahme in der Geschichtsschreibung. Von José Fontana und Edward H. Carr als Interview-partner. Rowohlt. Reinbek bei Hamburg, 1979, 115. 32 Pravda, 27. januar 1936. Cit. po S. Dornik (Boris Ziherl), Sovjetsko zgodovinopisje na novih po­ tih? Ljubljanski zvon, 1938, 93—96. 542 EDVARD KARDELJ-SPERANS IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE s katero se oni danes ponašajo... Ko so po taborih branili slovenski tla- čani svoje življenje in evropsko kulturo, so nemški cesarji in njih plemstvo zasledovali z vojnimi pohodi svoje lastne dinastične in razredne cilje... Vsi ti pohodi pa so napravili teren za dobičkonosne kupčije tujih trgovcev in bankirjev. Takšna je bila vloga tujih »kulturträgerjev« na naširi tleh.«33 Nedvomno je posebnega pomena, da je Kardelj svojo knjigo zasnoval upoštevajoč celotno slovensko zgodovino, da je vključil vanjo tudi fevdalno dobo. Pritegnil jo je ne samo zato, ker je potrebna za razumevanje sloven­ skega narodnega gibanja, ker je potrebno poznanje gospodarskih in kul­ turnih razmer slovenskega ljudstva ob vstopu v epoho kapitalizma. V tej dobi je našel tudi začetke samostojnega družbenega razvoja Slovencev, prve boje za obrambo te samostojnosti v razvoju, našel je v njej dokazov za svojo temeljno tezo: »Revolucionarni nastopi, tudi če se končajo s po­ razom, so vselej dokaz žive sile naroda. Narod, ki molče trpi zatiranje, je obsojen na pogin.«34 Sperans je periodizacijo slovenske zgodovine zasnoval samostojno. Raz­ likuje se tudi od Martelančeve. Slovenskega zgodovinskega razvoja ni loče­ val od velikih evropskih tokov, a hkrati se je oprl na faze avtonomnega dogajanja v slovenski družbi. Temeljna črta, ki jo zasleduje, je vloga in subjektivizacija družbenih razredov v njihovem antagonističnem in dia­ lektičnem razmerju. Vsi družbeni subjekti, vse zgodovinske osebe nasto­ pajo pri njem v dialektični razvojnosti, nenehno jih vidi v delovanju na­ sprotij v njih samih in v okolju, v vsakem kulturnem in političnem pojavu išče in najde tisto, kar vodi naprej, in to izloči od onega, kar se veže na preživelo. V vsem vidi življenje, ne okostenelih formul in figur. Kot primer takega dialektičnega obravnavanja lahko navedemo njegova opozorila na tisto pozitivno in novo, kar je mogoče ugotoviti v sicer tako negativno oce­ njenem protagonistu protireformacije na Slovenskem, Tomažu Hrenu. Kar je pri Speransovem delu stalnica, to je interes za proces člove­ škega uveljavljanja temeljnih ljudskih plasti in razredov. Od njihovega položaja meri smer in pomen gibanj drugih dejavnikov v družbi. Druga stalnica je zanj revolucija. Ne kot sredstvo osvojitve oblasti, marveč kot način svobodnega bivanja človeka. Ključnega pomena v njegovem delu je razčlemba in negativna presoja ravnanja slovenske narodne politike v marčni revoluciji leta 1848. Boj za slovenske narodne pravice je zgodovin­ sko upravičen in učinkovit le s pozicij revolucije. V moderni fazi slovenske zgodovine ga zanima vprašanje boja razre­ dov za vodilno vlogo v narodu, boja, ki se prekriva z vprašanjem domina­ cije družbenega interesa razreda kot interesa naroda. V koncepciji rešitve slovenskega narodnega in socialnega vprašanja povzdigne Ivana Cankarja ne le kot zgodovinsko osebnost, marveč kot opredelitev. Zelo jasno zavrne koncepcijo čakanja na tujo revolucijo v letih 1917—1918, organsko poveže jugoslovansko osamosvojitev z bojem za družbeni napredek in s tem zavrne utvaro nadnacionalno poj movane revolucije. V tej svoji zgodovinski usme­ ritve sega že v probleme, ki jih je odprla šele doba po drugi svetovni vojni, ko iz dneva v dan doživljamo dokaze, da dozdevna nadnacionalnost v res­ nici pomeni le novo obliko dominacije. V knjigi spregovori Sperans tudi bralcu neposredno. Poglavitni sklep, ki mu ga namenja, je napoved: »Prav sedaj, ko se zdi, da je triumf reak­ cije nad napredkom najpopolnejši, je reakcija najbliže svojemu polomu!«35 3 3 Sperans (Edvard Kardelj), Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Ljubljana, 1939, 59—60. 34 Sperans, o. c , 62. 35 Sperans, o. c , 254. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 - 4 5 4 3 Danes vemo, da je ta napoved bila v celoti upravičena in pravilna, če pa se vprašamo, ali ima zgodovinar nalogo in pravico dajati takšne napovedi za prihodnost, potem moramo reči, da je to, posredno ali neposredno, celo njegova dolžnost. Dolžnost prav marksističnega zgodovinopisja, saj zanj še posebno velja, naj ne bo le eksplikativno, marveč tudi prognostično, ker to je le način izražanja usmeritve k spreminjanju ne pa zgolj razla­ ganja sveta. Razumljivo je, da je po izidu Kardeljeve knjige notranja nuja sloven­ skih revolucionarjev po zgodovinskem pisanju popustila. Delo pa se je ven­ dar nadaljevalo, že v začetku poletja leta 1939 je izšla študija Borisa Zi- herla »Smotri francoske revolucije v bojih slovenskih kmetov«.36 Bila je to pomembna »dodelava« Speransa, ki je v marksistično analizo slovenskih kmečkih puntov v večji meri vključila dogajanja iz slovenskega razvoja. Cela številka »Sodobnosti« je bila posvečena 150. obletnici francoske revo­ lucije. Bilo je očitno, da želi uredništvo utrditi splošno usmeritev k iskanju revolucionarnega izhoda iz aktualnega položaja, kakršno je svetoval Spe- rans. S prispevki v tej številki so sodelovali Boris Furlan (Racionalizem in revolucija), Dušan Kermavner (Socialna vsebina francoske revolucije), France Mesesnel (Umetnost in revolucija), Fran Zwitter (Francoska revo­ lucija v sodbi poznejših dob) in Filip Kalan (O francoski pisariji).37 Spremenjeni mednarodni in notranji položaj po sklenitvi sovjetsko- nemške pogodbe o nenapadanju in po začetku druge svetovne vojne je za kratek čas odvrnil pozornost od preučevanja slovenske zgodovine, še pred temi svetovnimi dogodki začeto polemično razpravljanje Dušana Kermav­ ner j a z naslovom »Legenda o Simonu Gregorčiču in legenda o Henriku Turni« se je raztegnilo do konca leta.38 čeprav je bilo izprva videti, da gre za polemiko proti pisanju dr. Antona Breclja o Tumi in Gregorčiču in za vprašanja politične zgodovine Goriške, se je končno moglo razbrati, da avtor pravzaprav preklicu j e tisto, kar je sam preveč priznavalnega napisal o Tumovem konceptu revolucije. Zdaj izjavlja, da je vprašanje poti k re­ voluciji dobro razumel in izrazil Ivan Cankar, šlo je za nekakšno prilago­ ditev Speransovemu konceptu. Levičarsko odklanjanje narodnoosvobodil­ nega boja v letih 1917—1918 je kot koncepcijo revolucije zavrnil kmalu za­ tem tudi Boris Kidrič. Razprava Borisa Kidriča »Evropske krize in slovenski narod« je zadnje zgodovinopisno dejanje tega kroga pred fašističnim napadom na Jugosla­ vijo.39 Začela je izhajati v septembru 1940, ko je vojna že pokazala novo smer in ko je Slovencem znova zagrozila nevarnost fašistične agresije. Kidričevo razpravljanje ni dokončano, a tudi takšno, kakršno je izšlo, je pomenilo novo analizo aktualnega trenutka na zgodovinski poti Slovencev. V žarišče razčlembe je postavljeno eno samo vprašanje, zvezano z enim samim klicem: V tretji evropski krizi mora biti pot slovenskega naroda usmerjena napredno, revolucionarno, brezpogojno mora biti zvezana z no­ vim svetom, ki že živi in gigantsko snuje! Kidričeva razprava je zasnovana in uresničena kot usmerjena analiza obnašanja političnih subjektov slovenskega naroda na ozadju ugotavljanja stopnje njegove socialne razvitosti in to v dveh evropskih krizah, v času marčne revolucije 1848 in v času ob koncu prve svetovne vojne. Vse raz- .i a banje preveva hotenje preprečiti, da bi se napačne usmeritve in zmote 36 Sodobnost, 1939, 302—312. 3 ' Sodobnost, 1939, 262—276, 276—287, 288—292, 292—299 299—302 3« Sodobnost, 1939, 385—404, 490—500, 537—546 in 609—619 490_499A ' J a V O r ( B o r i S K i d r i č ) ' E v r ° P s k e krize in slovenski narod. Sodobnost, 1940, 385—390, 440-^152 in 544 EDVARD KARDELJ-SPERANS IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE subjektov ne ponovile. To ne velja le za tiste iz vrst meščanstva. Gre tudi za zrelost pogleda političnih sil delavskega razreda na vprašanja nacional­ ne in socialne revolucije. V istem duhu je Boris Kidrič polemično nastopil tudi s kritiko »Staro- slovencev« Ivana Prijatelja, v tem okviru pa tudi proti Bratku Kreftu, ki je uveljavljal mnenje, da je bilo za protirevolucionarno ravnanje Hrvatov in Slovakov v letu 1848. krivo nerazumevanje, ki ga je pokazala madžarska revolucija za njihove narodne težnje in potrebe.40 V nadaljevanju polemi­ ke, ki je dobila širši odmev z odprtim pismom Joke žigona v »Sloveniji« v obrambo Ivana Prijatelja, je Boris Kidrič, ob vsem priznanju celotnemu delu Prijatelja, še enkrat izrekel svoje opozorilo: »Reakcionarni videz na­ cionalnih koristi se je prej ali pozneje, vendar zmeraj razkril kot kruta resnica o dostikrat pogubni nacionalni škodi. Zato življenjski interes ma­ lega naroda naravnost terja, da njegovi sinovi izrujejo iz ljudske zavesti tradicijo reakcionarnega ravnanja iz 'nacionalnih razlogov'.«41 Ker je bilo jasno, da pomeni beseda o odnosu do marčne revolucije predvsem način opredeljevanja odnosa do Sovjetske zveze in da je reak­ cionarno uveljavljanje 'nacionalnih koristi' predvsem pomenilo povezova­ nje z nemškim in italijanskim fašizmom, odločitev poštenih Slovencev ni bila težka. Slovenska zgodovinska zavest je bila v bistvu demokratična in svobodoljubna, slovansko čustvovanje pa njen trajen element. V eni svojih zadnjih izjav je Edvard Kardelj ugotovil, da je akcija re­ volucionarjev v letu 1941. bila uspešna, ker so znali upoštevali stopnjo zgo­ dovinske zavesti slovenskega človeka. Dodajmo k tej ugotovitvi še eno: Sperans in zgodovinska misel slovenskih marksistov v njegovem času sta tudi sama pripomogla k oblikovanju slovenske zgodovinske zavesti v smislu, da je mogla biti tvorna v odločilnem boju za obstanek naroda in za nje­ govo notranjo osvoboditev. *> A. Javor (Boris Kidrič), Pripombe k slovenski literarni zgodovini, Sodobnost, 1940, 314—516 in 556—561. n A. Javor (Boris Kidrič), Nekaj besed v odgovor. Sodobnost, 1941, 85—87. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 . 4 545 I g n a c i j V o j e : BESEDA OB PROGLASITVI EDVARDA KARDELJA ZA ČASTNEGA ČLANA ZGODOVINSKEGA DRUŠTVA ZA SLOVENIJO Poverjena mi je izjemna čast in dolžnost, da po tem, ko smo slišali uvodno predavanje, predložim posmrtno proglasitev Edvarda Kardelja za častnega člana Zgodovinskega društva za Slovenijo. Odbor Zgodovinskega društva za Slovenijo je na svoji seji 24. oktobra 1978 sklenil predložiti občnemu zboru, ki bi ga sklical ob proslavi 40-letnice izida Speransa, v potrditev sklep o imenovanju Edvarda Kardelja za čast­ nega člana Zgodovinskega društva za Slovenijo. Edvard Kardelj je bil z od­ ločitvijo odbora seznanjen in je dal svoje soglasje. Utemeljitev sklepa društvenega odbora o predlogu za imenovanje Ed­ varda Kardelja za častnega člana je naslednja: Slovenski zgodovinarji, zbrani na izrednem občnem zboru Zgodo­ vinskega društva za Slovenijo v Ljubljani — kraju, kjer je bila pred štiridesetimi leti napisana in objavljena knjiga »Sperans, Razvoj slo­ venskega narodnega vprašanja«, smo posvetili ta zbor preučevanju nastanka te knjige, njenega mesta v idejnem združevanju slovenske­ ga ljudstva v borbeno skupnost Osvobodilne fronte slovenskega na­ roda in njenega pomena za uveljavljanje marksistične metode v slo­ venskem zgodovinopisju. Ob obletnici nastanka dela, ki je izjemnega pomena v slovenski najnovejši zgodovini nasploh in v slovenskem zgodovinopisju, pred katero so bila z njim postavljena bistvena nova raziskovalna vprašanja in poti njihovega razreševanja še posebej, smo izvolili avtorja te knjige, Edvarda Kardelja, za častnega člana Zgodovinskega društva za Slovenijo. S tem izjemnim in najvišjim na­ slovom našega društva izražamo Edvardu Kardelju svoje priznanje in hvaležnost za obe strani njegovega zgodovinskega dela: na področju zgodovine in na področju zgodovinopisja. Dano v Ljubljani, dne drugega marca 1979. leta. Vaša tako številna prisotnost na izrednem občnem zboru izpričuje so­ glasje k predlogu odbora, zato si dovoljujem razglasiti posmrtno imeno­ vanje Edvarda Kardelja za častnega člana Zgodovinskega društva za Slo­ venijo. Diplomo o tem imenovanju bo posebna delegacija, kot je dogovorjeno, naknadno izročila vdovi Edvarda Kardelja tovarišici Pepci Kardelj. 1 Po sklepu pripravljalnega odbora predlagam, da pred nadaljevanjem današnjega zbora delegacija v sestavi: dr. Ferdo Gestrin, dr. Dušan Nečak in prof. Majdka' Orel-Jančar položi venec na grob našega častnega člana Edvarda Kardelja in se v imenu nas vseh poklonu njegovemu spominu. 1 V delegaciji so bili Darja Mihelič, dr. Ignacij Voje in dr. Miroslav Stiplovšek, diplomo pa so tova­ rišici Kardeljevi izročili dne 3. aprila 1979. 546 EDVARD KARDELJ-SPERANS IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE LOVENSKI ZGODOviNARJ, ZBRATI NA IZREDNEM OBČNEM ZBOBU ZGO _ )VSNSKEGA DRUŠTVA ZA SLOVENUO.V LJUBLJANI-KRAJU.KJER JE BLA [MO ŠTIRIDESETIM LETI NAPISAIvlA iN OBJAVLJENA KNJIGA "SPERAK*S. RAZ- VOJ SLOVENSKEGA NARODNB3A VPRAŠANJA" -5MO POSVETIL! TA ZBOR PREUČEVANJU I ч AS7AN KA TE KNJGE, NJENEGA MESTA V IDEJNEM ZDRU­ ŽEVANJU SLOVENSKEGA LJUDSTVA V BORBENO SKUPNOST OSVOBODILNE FONTE SLOVANSKEGA NARODA 'K NJENEGA POMENA ZAUVEUAOJA NJE MARKS:STCNE METODE V SLOVENSKEM ZGO DOVIÎsDPISJUOB OBLETNO NASTANKA DELA.Ki JE IZJEMNEGA POMENA V SLOVENSKI XAJNO- VEJSI ZGODOVINI hJASPLOH IN V SIOVENSKBVl ZOODOVÌNOPISJUPRED KATERO SO BIL.-'-. Z NJIM . POSTAVLJENA BISTVENA NOVA RAZISKOVALNA VPRAŠANJA iN POTI NJIHOVEGA RAZREŠEVANJA SE POSEBEJ, SMO IZVOLIL! AVTORJA TE KNJIGE ZA ČASTNEGA a A N A ^ ZGODOVINSKEGA DRUŠTVA ZA SLÖ/ENUO S TEM IZJEMNIM iN NAJVSJIM NASLOVOM N A SEGA DRUŠTVA IZRAŽAMO EDVARDU KARDELJU SVOJE PRIZNANJE IN HVALEŽNOST Z A OSE STRA­ NI NJEGOVEGA ZGODOV1NSKB3A DELA: N A PODROČJU ZGODOVINE IN N A PODROČJU ZGOJXMNOPSSJA DANO V LJUBUANt, DNE DRUGEGA MARCA TiSOCDBeSiœEvfllhra^vUXSETEGA LETA. TAJNK PREDSEDNK . V - I • Faksimile diplome o imenovanju Edvarda Kardelja-Speransa za častnega člana Zgodovinskega društva za Slovenijo ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 - 4 547 M e t ó d M i k u ž ČASOVNI OKVIR NASTANKA SPERANSOVE ККЛвЕ Danes točno vemo, da je Speransova knjiga izšla 29. januarja 1939, kar je povedal Kardelj sam malo pred smrtjo; na eni od ciklusa oddaj RTV Ljubljana Teh naših petdeset let pa je tudi sam povedal, da je od ustanov­ nega kongresa KPS, torej od zgodnje pomladi 1937 do 1. konference KPS aprila 1938, dozorevala v njem misel, da je treba glob j e obdelati stališče komunistov do narodnega vprašanja, do vprašanja slovenstva, do zgodo­ vinskih nalog, ki jih mora nase prevzeti delavski razred zaradi zaščite obstanka in svobode slovenskega naroda. Terminus a quo in terminus ad quem dozorevanja zamisli o knjigi je torej podan. Misel je tako dozorevala v precej prelomnih letih svetovne in domače, slovenske in jugoslovanske zgodovine, v letih 1937 do 1938. V svetovni zgodovini ta leta s kopico poprejšnjih vzrokov in posledic pomenijo prvi in zelo viden poraz tako imenovanih zahodnih demokracij, prve fašistične agresije brez primere, nejasno začetno vlogo SZ kot evrop­ ske velesile in prvo oblikovanje dveh velikih antagonističnih blokov. V slo­ venski oziroma jugoslovanski zgodovini pa moremo poleg vplivov svetovnih dogodkov opaziti tudi slovenske in jugoslovanske posebnosti, ker zgodo­ vina se pri nobenem narodu ne ustavi, če je živ in zdrav organizem. Nedvomno je vse to vplivalo tudi na nastajanje Kardeljeve knjige, a koliko je bilo še potrebnih vseh mogočih analiz in predpripravljalnega dela, si lahko misli vsak, ki se je kdaj ukvarjal z znanstvenim delom. Kar je bilo torej potrebno za nastanek te knjige, ni nastalo v enem letu. Tudi ne trdim, da so vse postavke v knjigi točne (mislim na 1. izdajo). Trdim pa, da tedanja jugoslovanska policija knjige ni preganjala zaradi tega, temveč zato, ker jo je napisal marksist-zgodovinar, kateremu je trajno vrednost tega dela in vseh Kardeljevih del potrdil plebiscit vseh naših narodov in tudi poštenih mislecev vsega sveta. Ne moremo seveda taksativno naštevati vseh tujih in domačih vplivov na Kardeljev ezopovski stil in vsebino v knjigi. Vsekakor pa so vplivali takratno svetovno naraščanje agresivnosti fašizma in nemoč domačih in tujih meščanskih demokracij, predvsem pa nujna domača in tuja zahteva, najti pot iz vse te zmede, zakaj šlo je za obstanek slovenskega naroda in svetovne demokracije. Dve najmogočnejši sili v takratnem svetu, ZDA in SZ, sta že vplivali na takratno Evropo. Prva bolj z gospodarsko in še posebej s finančno krizo, za vplive druge pa je bila potrebna racionalna vera v pravilnost njenih temeljnih idej in njihovo praktično izvajanje. Druge štiri evropske velesile je španska državljanska vojna preoblikovala v dva bloka, fašistič­ nega in zahodno demokratičnega. Prvi blok je že pokazal pravo oboroženo agresijo, drugi pa, prav ob tej agresiji, politiko neintervencije in nevtral­ nosti, čeprav je bil povezan z vsemi evropskimi državami s pogodbami o vojaški pomoči, če bi prišlo do napadov. Toda že ob začetkih fašističnih oboroženih napadov je vsa ta velika demokracija naenkrat postala majhna 548 EDVARD KARDELJ-SPERANS IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE in pripravljena je bila pomagati samo z dobro in pomirjevalno besedo pa tudi z moralnim pritiskom. Vrh in varuh vsega takratnega miru naj bi bilo Društvo narodov, ki je kmalu pokazalo svojo nemoč, čeprav je Francija, takrat čedalje bolj korumpirana velesila, poskušala v njem igrati poglavitno vlogo in posku­ šala Društvo narodov prepričati, naj bi jo branili vsi, če bi bila napadena, sama pa je za svojo obrambo storila bore malo. Res je, zgradila je mogočno Maginotovo linijo, komaj pa je bila zgrajena, so Nemci precej nedvoumno govorili, da jo bodo obšli brez strela. Na katerih temeljih sta bila zgrajena bloka vseh štirih velesil? Po nemških nacističnih trditvah je fašistični blok temeljil na boju proti bolj­ še viški nevarnosti in na boju proti vsaki akciji, v kateri bi bila udeležena tudi Sovjetska zveza. Nemški nacisti so bili odločno proti vsaki kolektivni varnosti in Hitler je večkrat poudarjal, da so vse regionalne pogodbe v bi­ stvu vojaške zveze, ogrel se je le za dvostranske nenapadalne pogodbe s svojimi sosedi, za katere je vedel, da jih bo prej ali slej napadel. Neko­ liko bolj zgovoren je bil Mussolini, ki je trdil, da je demokracija infekcij­ ska bolezen boljševizma, da sta nedeljivi mir in kolektivna varnost iluziji in da nekaj velja le oboroženi mir in oljčna vejica na osmih milijonih bajonetov. Začetek konsolidacije v Evropi je le os Rim—Berlin. V demokratičnem bloku je Velika Britanija poudarjala, da je le ona porok pravega miru, zato mora biti tudi dobro oborožena. Bila je proti ce­ pitvi sveta po ideologijah, bila je proti izolaciji Nemčije in za enakopravno partnerstvo s SZ. Francija pa je venomer govorila o nedeljivem miru in kolektivni varnosti in da nobena vojna v Evropi ne more biti lokalizirana, da je treba skleniti še več pogodb, tudi s SZ, računati pa tudi na moralno solidarnost ZDA. Kam naj bi se torej naslonila Jugoslavija, sprta sama v sebi zaradi velikih notranjih protislovij in kot privesek Francije nemočna na znotraj in na zunaj? Tako se sprašuje tudi Kardelj. Jasno je, da vidi možnost opore v SZ in ne v zahodnih demokracijah, ki so v času dozorevanja njegove knjige že temeljito popustile v tako imenovani češkoslovaški ali sudetski krizi, o kateri je Kardelj precej zapisal. Ob teh le na kratko omenjenih poglavitnih značilnostih obeh blokov in spričo takratne še nejasne vloge sovjetske zunanje politike je že bilo mogoče reči, da se po anšlusu 1938 začeta sudetska kriza ne bo srečno kon­ čala. Zato je Kardelj takrat jasno poudaril, da je edina rešitev naslonitev na lastne sile in na resnične demokratične sile v svetu. Te so vsekakor obstajale, ne pa še organizirane v takratnih začetnih oblikah ljudskih front, kot so bile kasneje že vidne v močni antifašistični koaliciji. Kar­ deljeva veličina ni samo v poudarku naslonitve na vse te sile, temveč tudi v drugem delu njegove zahteve, da naj bo ta naslonitev enakovredno part­ nerstvo, pa naj bodo sopartnerji še tako veliki in močni. če je šel anšlus in njegove žalostne posledice tako mimo ušes zahodne demokracije, da se ni ganilo niti Društvo narodov, pa je Chamberlain že na začetku sudetske krize zelo jasno povedal, da še ne ve, ali more bri­ tanska vlada garantirati, kaj bo storila, čeprav obstaja anglo-francoska pogodba o pomoči češkoslovaški republiki. Zato svetuje, naj se sudetsko vprašanje reši tako, da ne bo trpela integriteta češkoslovaške države. Le samo nekoliko drugače je isto povedal francoski ministrski predsednik Daladier, da je sveta dolžnost pomagati ČSR. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 . 4 549 Kakšna bo torej ta pomoč? Obe velesili sta bili pogodbeno vezani s ČSR, pa tudi SZ, a s klavzulo, da bo ta pomagala, če bo pomagala tudi Francija. Velika Britanija je poslala v Prago posredovalca, in kot pravi Cham­ berlain sam, preizkušenega strokovnjaka, lorda Runcimana. Le SZ je takoj protestirala, da je to grobo vmešavanje v notranje zadeve ČSR, rezultat tega posredovanja pa je bil precej razumljivi ultimat obeh demokratičnih velesil Francije in Vel. Britanije, naj ČSR izpolni Hitlerjevo zahtevo po okrnitvi češkoslovaške države. Razumljivo je, da je Hitler ta ultimat spre­ jel z obema rokama in ga je samo še dopolnil v znanem memorandumu, da je za miroljubno rešitev. Tako se je začetek septembra sudetska kriza zelo zaostrila. V Franciji, kjer je takrat še bila vlada ljudske fronte, sta začela Daladier in njegov zunanji minister nenadoma trditi; da Francija za vojno pravzaprav ni pri­ pravljena, upala pa sta na pomoč ZDA. Sledila so znana Chamberlainova potovanja v Obersalzberg in razprave o mirni rešitvi sudetske krize so se nadaljevale. ^ Sedaj šele so Beneš in njegovi demokrati spregledali, kam vse to vodi na njihovi poti, na katero so napačno stopili že na začetku svoje države. Vendar so 17. septembra naredili edino pogumno dejanje, objavili so preki sod za sudetsko ozemlje, razpustili nacionalsocialistično stranko Sudetskih Nemcev in za njenim voditeljem razpisali tiralico, uvedli so v vsej ČSR izredno stanje, kar je povzročilo množičen beg Nemcev iz ČSR, ki jih ni bilo tako malo, namreč tri milijone in pol. žal je ta pogum trajal le malo časa. Sledila sta zgoraj že omenjeni britansko-francoski ultimat o odstopu sudetskega ozemlja in Hitlerjev memorandum. To in taka je bila ultima­ tivna miroljubna rešitev in Hitler je drugič ponovil svojo znano laž, da je to njegova zadnja teritorialna zahteva v Evropi. šele za tem se je 21. septembra oglasil sovjetski komisar za zunanje zadeve Litvinov. Dejal je, da je SZ takoj ob nemoči Društva narodov sve­ tovala vse potrebno za rešitev miru, niso pa njeni nasveti vzbudili ni­ kakršne pozornosti. Povedal je, da je SZ pogodbeno zvezana s ČSR, vzdr­ žala pa se je slehernega vmešavanja v njene notranje zadeve pri poga­ janjih s Sudetskimi Nemci. Ni svetovala ne dati jim kocesije niti jih za­ vrniti. Vlada ČSR tudi ni vprašala, ali bo SZ izpolnila svojo posebno obveznost. To jo je vprašala le francoska vlada in sovjetska ji je odgovorila, da bo prišla na pomoč z vsemi sredstvi ,ki so ji na voljo in predlagala je že sestanek vojaških osebnosti. Do vsega tega pa ni prišlo in češkoslovaška vlada je dobila še ultimat od poljske vlade, naj odstopi tešinsko območje, od madžarske pa, naj odstopi Podkarpatsko Rusijo. češkoslovaška vlada ni naredila zadnjega pogumnega koraka, čeprav je imela dobro oboroženo vojsko. Zakaj ne, je bilo dosti ugibanja, danes pa je znano, da je imel Hitler tedaj slabšo in manjšo vojsko, pa tudi jasno, da more že navadna nesramnost in izsiljevanje voditi do navideznih uspe­ hov, češkoslovaška vlada se je zatekla le k neracionalni veri, da narod sv. Vaclava ne bo suženjski narod, da zaupa v velike zahodne demokracije itd. Vsiljuje se nam analogija z letom 1968, vendar je treba reči, da so bile to pot, 1968 okoliščine mnogo težje, in to v vsakem pogledu Nimam na voljo dokumentov, ki bi povedali, zakaj ob obljubi, da bosta porok za nove meje okrnjene češkoslovaške, obe zahodni demokraciji in zakaj omenjata ti še tretjo, a novo velesilo, Italijo, in ne več SZ. če se spomnimo, kar smo že rekli, da Hitler ni hotel slišati ničesar o SZ, je mo­ goče sklepati, da sta obe demokraciji ugodili Hitlerju tudi v tem. 550 EDVARD KARDELJ-SPERANS IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE Tako je po usodnih dneh 27. in 28. septembra 1938 ostala samo še za­ hteva demokratičnega in fašističnega tabora, naj se sudetsko vprašanje reši na miren način, to je s pogajanji. Daladier je močno hvalil, kako precizni so bili vsi francoski varnostni ukrepi, predvsem pa veliko delo francoske diplomacije, ki da jo je bilo čutiti skoraj v vseh evropskih prestolnicah. Tako je 29. septembra 1938 prišel München. Pravilno je takrat govoril samo torijevec Churchill, da se mora na grožnje diktatorja odgovoriti le z odporom, ne pa s predajo. Prepričani smo lahko, da je za vso to glavno vsebino vedel tudi Kar­ delj in od tod tako močno poudarjanje, zanašati se na lastne sile, a le kot enakopravni partnerji sodelovati tudi s SZ. Od tod nam more postati tudi jasno, zakaj se je naša OF na začetku imenovala Protiimperialištična fronta. s , . Tako je Sperans stalno navzoč v naši in svetovni takratni stvarnosti, v času kar nemogoče cepitve in drobitve slovenskih sil, kar je bilo vse ргзј kot kakršno koli poroštvo, doseči enotnost slovenskega naroda. Tu gre v resnici samo za eno: razredna cepitev slovenskega meščanstva je šla svoja pota, in to neprava. Za nobeno od teh poti se niso še odločile slovenska množice. Kam bodo šle te, je bilo v tem času temeljno vprašanje. O tem je bilo napisanega že mnogo, držal pa se bom pri razmišljanju 0\tem — na veliko žalost že posthumnega dela — naše mnogo obetajoče zgodovinarke Alenke Nedogove, Ljudskofrontovska gibanja v Sloveniji od 1935. do 1941. leta, Ljubljana 1978. Gibanjem, ki jih ta knjiga omenja, daje Sperans veliko prostora v svoji knjigi, in to po pravici. Nekatera od teh so, kar moremo danes zelo točno zapisati, svojevrstni studenci, ki so se počasi in vztrajno zlivali v vsenarodno slovensko osvobodilno gibanje. Nikdar pa se ne bi, če bi jih ne znal nihče pravilno usmerjati. To je ena od velikih Kardeljevih zaslug. Znane stvari o govoru Dimitrova in o sklepih kominterne o ustanovitvi ljudskih front — po vsej verjetnosti celo proti Stalinovi volji — in o ne­ uspehih enotnih front po svetu bomo na tem mestu opustili. Ne dopušča nam tudi čas, da bi omenili zanimivo Zvezo delovnega ljudstva za ljub­ ljanske občinske volitve leta 1922, o kateri si upam — sicer še z zelo majh­ no rezervo — trditi, da je to predhodnik ljudske fronte iri torej — časovno — ne samo slovenska, temveč evropska in svetovna posebnost. Le ne bo­ dimo Slovenci majhni tam, kjer skoraj da nismo! sestojanuarska diktatura 1929 je sprožila zlasti v Sloveniji zanimivo posebnost. Ker so bile politične stranke formalno prepovedane, njihova dejavnost pa pravzaprav ne, je pri nas nastala vrsta različnih gibanj, ki so se zbirala ob svojih na novo ustanovljenih glasilih. Vsa ta glasila so bila sicer na zunaj nekam nevtralna, prav to pa je privabljalo ljudi, a kmalu je bilo mogoče ugotoviti, kdo je v resnici za njimi, ali Slovenci ali Jugo- slovenarji, moglo pa tudi reči, da ima to ali ono gibanje zdrave tendence, drugo zopet ne, za nekatera tudi to, da poskuša skrivati osebne ambicije nekdanjih političnih ljudi, pa tudi ambicije dotlej vsaj na zunaj nepri­ znanih tako imenovanih javnih in kulturnih delavcev. Ob vsej tej pravcati poplavi gibanj je bila Kardeljeva prva in zadnja misel tale: kdo bo prevzel pravo vodstvo teh gibanj, od katerih so bila ne­ katera skorajda množična, na primer gibanje bojevnikov iz 1. svetovne vojne, gibanje kmetov ob šenčurskih, komendskih in mengeških dogodkih ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 -1979-4 551 itd. Kdo bo ta gibanja, od katerih so vsa večja imela stično točko boja proti diktaturi, povezal, kdo jih bo povezal z vzporedno začetno akcijo za de­ lavsko akcijsko enotnost in kdo z napredno, predvsem mlado slovensko inteligenco tega ali onega političnega tabora? če lahko postavljamo začetke te organizacijsko še nepovezane ljudske fronte že v leta 1931 do 1933, katerim je sledilo gibanje Ljudske pravice 1934, lahko rečemo, da je ta prva faza slovenske ljudske fronte dosegla svoj višek za časa petomajskih volitev 1935, čeprav je takrat Kardelj za­ pisal, da je vse to še nebogljena klica širokega ljudskega gibanja. To je res, a prav/to začetno gibanje je šlo po Kardeljevi zaslugi ne­ prenehoma v širino in globino, kar so zelo jasno pokazale že številne di­ ferenciacije v teh gibanjih. Tako lahko opazimo v letih 1936 in 1937 (v času priprav in ob ustanovnem kongresu KPS) kar dvoje razvojnih faz, fazo kmečko-delavskega gibanja in fazo Slovenske ljudske fronte, ki ju je v naj­ različnejših akcijah čutiti že tudi na terenu. Vendar ljudsko frontovsko gibanje le še ni bilp dovolj široko in glo­ boko, kar nam pokaže takratno že doseženo združenje in pridružen j e slo­ venskih demokratičnih sil. Ne sme nas motiti, če je takratno slovensko vodstvo SS J prav v tem času izstopilo iz tega gibanja, veliko pomembnejše je, da so ostale trdno v gibanju vse takratne tri slovenske sindikalne orga­ nizacije in poleg tega še: Kmečko demokratično gibanje pod vodstvom mariborskega dr. Kukovca, manj trdna skupina Mačkovega gibanja v Slo­ veniji pod vodstvom dr.Lončarja, pristaši bivše SLS, avtonomisti in sestav- ljavci ljubljanskih punktacij, mlada JNS, skupina okrog tednika Slovenija, ki se je načelno že šest let borila za slovenski politični program, skupina bojevnikov, skupina slovenskih razumnikov, zlasti skupina okrog revij So­ dobnosti in Ljubljanskega zvona, in naposled tudi tiste slovenske gospo­ darske organizacije, ki so v svojih glasilih odločno zahtevale preureditev jugoslovanske države. To so bila le vodstva in številčno še vedno ne velika skupina. Manj­ kale so množice, in to slovenske katoliške ljudske množice, in prav vklju­ čitev teh je Kardelj neizprosno zahteval. To so bile tiste latentne sile slo­ venskega naroda, ki so v NOB pokazale višek zmogljivosti slovenskega naroda. Te prebuditi in aktivizirati, tem pokazati, kod in kam. In uspehi so se pokazali, so bili in bodo. Zadnji zunanji višek v razvoju ljudske fronte, že v času, ko je bila Kardeljeva knjiga napisana, so bile decembrske volitve 1938. Res je, JRZ je dobila 78 % glasov in ljudskofrontovska opozicija le 20 %. Lahko pa rečemo, da je bila to udarna sila za naprej, ki se je stoodstotno obrestovala pozneje. Dovolite mi tale kratki zaključek. Smisel in namen referata je bil, pokazati, da so dogodki, domači in tuji, vplivali tudi na oblikovanje Kar­ deljeve knjige. Toda, dogodki vplivajo — bolj ali manj — na nas vse, a ne tako in v taki meri, kot so na Kardelja. Le on je bil, je in bo ostal slovenski in jugoslovanski Sperans in Krištof Vodnik. 552 EDVARD KARDELJ-SPERANS IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE Predvojna fotografija Veitove tiskarne na Viru pri Domžalah. Na posnetku stoji lastnik Veit povsem na levi strani, v skupini na desni strani pa so njegovi tiskarji Od maja 1980 je na poslopju nekdanje t iskarne vzidana spominska plo­ šča z naslednjim besedilom: V Veitovi t iskarni so leta 1939 natisnili delo EDVARDA KARDELJA- SPERANSA »RAZVOJ SLOVENSKEGA NARODNEGA VPRAŠANJA«, ki je postalo pomemben idejni temelj za združevanje naprednih sil v boju za nacionalno in socialno osvoboditev. V tiskarni so tiskali tudi drugo revo­ lucionarno literaturo, med NOB pa je oskrbovala partizanske tiskarne. 24. 5. 1980 Kulturna skupnost Domžale Zgodovinsko društvo za Slovenijo ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 • 4 5 5 3 F r a n c e F i l i p i č OKOLIŠČINE IN POTEK NASTAJANJA »SPERANSA« Leta 1957 je Edvard Kardelj v uvodu k drugi izdaji »Speransa« o na­ stajanju te svoje znamsnite narodnopolitične študije zapisal: »Največ dela pri »Razvoju slovenskega narodnega vprašanja« sem opravil v ljubljanskih zaporih, kjer sem bil večji del leta 1938.«1 Dejansko je bil Edvard Kardelj v letu 1938 dvakrat v preiskovalnem zaporu v Ljubljani, prvič od 22. januarja do 26. marca, in drugič od 9. junija do 8. oktobra, skupaj torej nekaj več kot pol leta. Manjši del tega časa je prebil v policijskih zaporih, večji del pa v jetnišnici okrožnega sodišča v Ljubljani na Miklošičevi cesti. Prvič je bila sprožena proti njemu pre­ iskava v zvezi z obtožbami v sodnem procesu proti Pavlu Tepini in tova­ rišem, ki je potekal v letih 1934 in 1935 pred Državnim sodiščem za zaščito države v Beogradu,2 in v zvezi z obdolžitvijo, da se je v obdobju od konca" 1934 do januarja 1938 večji del, ko se je mudil v tujini, zadrževal v Sov­ jetski zvezi.3 Edvardu Kardelju se je posrečilo vse obdolžitve ovreči, tako da je bil postopek proti njemu ustavljen. Drugič je bil v preiskovalnem zaporu skupaj z Milanom Apihom, Francem Vrunčem, Milošem Zidanškom, Brankom Diehlom, Slavkom šlandrom in Pepco Maček osumljen članstva v Komunistični stranki Slovenije in udeležbe na njeni prvi konferenci, 17. in 18. aprila 1938. Kot že prvič v tem letu, se je tudi tokrat končala sodna preiskava brez uspeha, tako da je bila vsa skupina postopoma konec sep­ tembra, v prvih oktobrskih dneh in v začetku novembra 1938 izpuščena iz zapora.4 1 Edvard Kardelj (Sperans): Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Ljubljana, 1957, Državna založba Slovenije, stran XIII . 2 Sodba v tem procesu je bila izrečena v Beogradu pred Državnim sodiščem za zaščito države 8. marca 1935 (D. S. br. 45/34, ACK ZKJ). Edvard Kardelj je bil na tem procesu obtožen komunističnega delovanja, zlasti še zveze z Zoranom Dujcem in Bojanom Kraigherjem. Neposredni udeležbi na procesu se je odtegnil z umikom v ilegalo v drugi polovici novembra 1934, z odhodom na Dunaj in čez čas odtod naprej v Sovjetsko zvezo. Dne 30. januarja 1935 je Državno sodišče za zaščito države (preiskovalni sod­ nik) izdalo za njim tiralico. J Edvard Kardelj se je mudil v Sovjetski zvezi, v Moskvi, od konca 1934. leta pa do konec janu­ arja 1937. Bil je predavatelj na KUNMZ in na Leninski šoli. V začetku februarja je na povratku v do­ movino prispel v Pariz (na sedež CK KPJ) in v prvih dneh marca 1937 v Ljubljano. Konec maja 1937 je vnovič odpotoval v-Pariz, a v domovino se ie vrnil nato v prvi polovici septembra 1937. Ves čas leta 1937, kar se je mudil v Ljubljani, ie tu prebival ilegalno. Da bi se legaliziral, se je 22. januarja 1938 prijavil pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. Podatki: Okrožno sodišče v Ljubljani, X Kzp 163/38, kazenska zadeva zoper Edvarda Kardelja, člen 1. točka 2 in 6 zakona o zaščiti javne varnosti in reda v državi; Zgodovinski arhiv CK ZKS. Razprava: France Filipič »Partijska organizacija v Sloveniji v obdobju usta­ novnega kongresa KPS«, Delo od 8. marca do 16. aprila 1937. 4 Franc Vrunč, Miloš Zidanšek, Slavko Slander, Edvard Kardelj in Pepca Kardelj so se udeležili I. konference KPS, 17. in 18. aprila 1938 v Smiglovi zidanici nad Grajsko vasjo (blizu Prebolda v Savinj­ ski dolini). Na osnovi okrožnice, ki jo je KPS o tej konferenci razpošiljala po pošti (»Sklepi prve kon­ ference komunistične stranke Slovenije, aprila 1938«), katere primerek je prišel policiji v roke, — in šifriranega pisma Milana Apiha, ki ga je ta 17. maja 1938 odposlal političnemu obsojencu Bojanu Ku ; glerju v Sremsko Mitrovico, pa ga je policija prestregla, — v tem pismu je v ezopovskem jeziku tudi poročal o I. konferenci KPS — je bila zgoraj našteta sedmerica aretirana. Od 25. junija 1938 so bili vsi aretirani iz policijskih zaporov premeščeni v jetnišnico okrožnega sodišča v Ljubljani in najprej raz­ meščeni posamič po različnih celicah (Milan Apih, celica 110, Miloš Zidanšek, celica 104, Slavko Slander, celica 90, Edvard Kardelj, celica 104, Franc Vrunč, celica 89, Branko Diehl, celica 131 in Pepca Maček, celica 172). Na njihove vztrajne zahteve in potem ko so zagrozili z gladovno stavko, so Milana Apiha, Miloša Zidanška, Slavka Šlandra, Edvarda Kardelja, Franca Vrunča in Branka Diehla premestili v skup­ no sobo v drugem nadstropju jetnišnice, s pogledom na Miklošičevo cesto, po demonstracijah za češko­ slovaško, septembra 1938, v času sudetske krize, pa v pritličje. Skupaj z navedenimi sta bila zaprta še tudi Valentin Marinko in Franc Kumše, oba v. preiskavi zaradi komunističnega delovanja. Glej preisko­ valni spis Apih Milan in ostali. Okrožno sodišče v Celju, X, Kzp 1145/38 (Državno sodišče za zaščito države — D. S. br. 13/38 in Okrožno sodišče v Ljubljani, X, Kzp 2613/38), Zgodovinski arhiv CK ZKS; Teleks, 16. 2. 1979, stran 23 — članek Milana Apiha »Sperans v zaporu«. Tito je 8. julija 1938 o aretaciji Edvarda Kardelja in ostalih poročal Moši Piiadeju v Sremsko Mitrovico v sestavku »Pismo za opekarno«. Arhiv CK ZKJ, fond »Robija« št. 4854, IV 20-5, objavljeno v Josip Broz Tito, Zbrana dela, IV. knjiga, Ljubljana, 1979, stran 53, m v sestavku Josip Broz Tito »Poročilo o partiji (od Walterja, Jugoslavija«, Arhiv CK ZKJ, fond »Komunistična internacionala«, 1938/27, objavljeno v Josip Broz Tito, Zbrana dela, IV. knjiga, Ljubljana, 1979, stran 89. Podrobnejši podatki o aretaciji so tudi v poročilu banske uprave dravske banovine notranjemu ministrstvu 5. 1. 1939, glej Arhiv Slovenije, banovina, oddelek I I , št. 37581/9. Franc Kumše, izjava, pri avtorju: Milan Apih, izjava, 18. 11. 1969, pri avtorju. 554 EDVARD KARDELJ-SPERANS IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE Ti podatki seveda samo osvetljujejo neposredne okoliščine priprave rokopisa »Speransa« za tisk. . Nekoliko širši okvir je okoliščinam in poteku nastajanja »Speransa« zarisal s podatki, ki jih je objavil v različnih sestavkih5 Ciril Vidmar, za­ ložnik Kardeljeve knjige. »Naša založba«, ki jo je Ciril Vidmar vodil in je v tem času veljala kot založba sotrudniškega kroga revije »Sodobnost«, je med leti 1936 in 1941 izdala nekaj literarnih in publicističnih del izjemnega pomena.6 Neposredno po svojem izpustu iz preiskovalnega zapora, 26. marca 1938, se je Edvard Kardelj, s posredništvom Dušana Kermavnerja, seznanil s Ci­ rilom Vidmarjem.7 Na prvem sestanku z njim, ki je potekal v kavarni »Zvezda« v Ljubljani,8 je izjavil, da je pripravljen napisati večje knjižno delo o razvoju slovenskega narodnega vprašanja, in ob tem navedel, da mu je Lovro Kuhar-Prežihov Voranc pred meseci v Parizu svetoval, naj se glede izdaje te knjige obrne na Našo založbo, oziroma na Cirila Vidmarja kot njenega vodjo.9 »Iz tega pogovora sem spoznal«, je zapisal Ciril Vidmar leta 1969 v članku »še zmeraj aktualno«, »da je imel Kardelj koncept za celotno knjigo že izdelan«, dostavljajoč, da se je to potrdilo nekaj dni kasneje, ko mu je že prinesel Kardelj na dom besedilo za prospekt z vso razčlenjeno vsebinsko razporeditvijo in točno navedbo naslovov posameznih poglavij, tako da je kakšnih štirinajst dni kasneje prospekt že lahko izšel. »Seveda,« je zaključil svoje navedbe Ciril Vidmar, »ni bil avtor naveden s pravim imenom, temveč si je izbral psevdonim »Sperans«.10 Edvard Kardelj je, kot lahko sklepamo iz teh podatkov, temeljno pri­ pravljalno delo pri oblikovanju koncepta za knjigo torej opravil konec januarja, v februarju in v marcu 1938, to v prvem preiskovalnem zaporu, knjigo samo pa je pričel pisati šele po tistem, ko si je zagotovil založnika; tako je še pred 9. junijem 1938, ko je bil ponovno aretiran, založniku že oddal uvod in dvoje ali troje poglavij." V zaporu je nato, kot je znano, delo teklo naprej in prvih sedem poglavij »Speransa« je bilo verjetno napisanih pred 8. oktobrom 1938, ko se je končalo tedanje avtorjevo bivanje v zaporu. Vsekakor sta zadnji poglavji, osmo in deveto, nastali znatno po vrhuncu češkoslovaške krize, po podpisu münchenskega sporazuma (v noči od 29. na 30. september 1938). Kajti osmo poglavje »Speransa«,. ki ima značilen na­ slov »V objemu novih tokov«, s svojo obširno analizo zgodovinskega pro­ cesa in družbenega ozadja dogodkov, ki so pripeljali do kapitulacije obeh »zahodnih demokracij«, Anglije in Francije, na pogajanjih v Mtinchnu, iz- 5 »Pred 18. leti«, Slovenski poročevalec, 31. julija 1957; »Se zmeraj aktualna«, Delo, 19. aprila 1969; »Izreden, prelomen kultumopolitični dogodek«. Komunist (slovenska izdaja), 9. februar 1979; »Spomini na Speransov čas«, Delo, 15. februarja 1979. 6 Med drugim je »Naša založba« izdala Masarykovo Svetovno revolucijo, Mauroisovo Zgodovino Anglije, Mathiezovo Francosko revolucijo, spomine dr. Henrika Tume Iz mojega življenja z »uredniko­ vimi dopolnitvami« dr. Dušana Kermavnerja, Iljina Priroda in ljudje, Petra Bučka Tragedija Češkoslo­ vaške, Borisa Ziherla (Stanka Dornika) O Sovjetski zvezi, Prežihovega Voranca Požganico, Doberdob in Samorastnike, slednje z uvodom Josipa Vidmarja, Miška Kranjca Prostor na soncu in Do zadnjih meja. Edvarda Kardelja (Speransa) »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja« je izšel v nakladi 1500 izvodov. ' Po izpustu iz zapora se je Kardelj takoj zopet znašel sredi političnega dela, obenem pa je po­ skusil zdaj, ko se je legalizira], najti možnosti, da bi si s publicističnim delom zagotovil osnovna sred­ stva za preživljanje. Tako je, med drugim, v pismu, ki ga je poslal 1. aprila 1938 Josipu Brozu Titu v Pariz (ne vedoč, da se je Tito medtem že vrnil v domovino), poizvedoval, če bi mu mogel Tito najti možnosti, da bi dopisoval v jugoslovansko časopisje v Ameriki, tako da bi na ta način prišel do hono­ rarjev, poudarjajoč, da se bo sicer znašel brez sredstev v »skrajno slabem položaju«. (Kardeljevo pismo Titu »Dragi prijatelj«, Ljubljana 1. aprila 1938. Arhiv CK ZKJ, fond Kominterna, 1938/18). 8 Glej opombo št. 5. ' Dejansko je Edvard Kardelj v tem času odigral določeno posredniško vlogo med Prežihovim Vo- rancem in Našo založbo ob tem, ko je v Sloveniji iskal najboljše možnosti za natis Prežihove literature. To je razvidno iz že zgoraj omenjenega pisma, ki ga je Kardelj napisal 1. aprila 1938 Titu, v katerem sporoča med drugim, da naj Val. (Voranc) svoje literarne produkcije ne odda prej, dokler mu ne bo pisal. (Glej opombo št. 7). 10 Glej opombo št. 7. 11 Izjava Cirila Vidmarja, 23. februarja 1979. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1 9 7 9 - 4 5 5 5 pričuje kljub prizadetosti, s katero je napisano, obširnejši razgled na pa­ noramo dogodkov in že tudi nekako časovno distanco do dogajanja, poda­ jajoč zaključke, ki se sočasno vgrajujejo kot temeljni elementi v celovitost takratne slovenske marksistične publicistike. Predvsem lahko ugotavljamo, kako se je razprava od notranjepolitičnih vprašanj obrnila v tem poglavju k poudarjeni analizi zunanjepolitičnih dogodkov, »ker je danes«, kakor je Kardelj zapisal, »treba gledati na naše narodno vprašanje v prvi vrsti v luči mednarodnih odnošajev«, hkrati ob tem pa opozarjajoč, da bi napravili največjo napako, »če bi pričakovali, da bo razplet mednarodnih dogodkov avtomatično rešil naše vprašanje«. Zelo natančno lahko določimo tudi na­ stanek devetega poglavja, ki mu je dal avtor naslov »Bodočnost slovenskega naroda«; kajti to poglavje že odsvita zgodovinsko dogajanje, ki sega v prve novembrske dni leta 1938. Avtor namreč navaja kot svarilen primer usodne zgodovinske zmote takratno ravnanje Slovakov, ugotavljajoč, kaj lahko zadene majhen narod, če se veže na reakcionarne sile in postane njihovo oporišče — ob dejstvu, da je 2. novembra 1938 Belvederska razsodba zuna­ njih ministrov Nemčije in Italije v ozemeljskem sporu med češkoslovaško in Madžarsko odvzela Slovakom Madžarski v korist znatne dele narodnega ozemlja.12 V drugi izdaji »Speransa«, leta 1957, je Edvard Kardelj pod uvod, ki ga je za to priliko sicer nekoliko razširil, postavil datum november 1938. S tem je pač hotel povedati, da je bila knjiga ob tem datumu leta 1938 napisana.13 Nato je bila knjiga v tisku kakšne dva do tri mesece. Sam datum izida knjige ni povsem zanesljiv, morda 26. januar ali 26. februar 1939, kot piše Ciril Vidmar v svojem prvem povojnem članku,14 ali 29. januar 1939, kot je navedel dr. Metod Mikuž 14. februarja 1979 v Delu.15 Knjiga, ki jo je natis­ nila tiskarna Veit in drug v Viru pri Domžalah, je bila po izidu sicer za­ plenjena, s čimer sta avtor in založnik že prej računala, toda 800 pred- naročnikov jo je, še preden je šla v cenzuro, vendar, zahvaljujoč dejstvu, da je založnik skoraj celotno naklado tik pred zaplembo skrivaj spravil iz tiskarne, dobilo v roke in tudi večino ostale naklade je založnik v nasled­ njih tednih naskrivaj razpečal; tako je policija zasegla le nekaj desetin izvodov.16 Zanimiv vpogled v nastajanje »Speransa« nam nudi ohranjeno Kar­ deljevo rokopisno gradivo, ki vsebuje obsežno zbirko avtorjevih izpisov iz različnih znanstvenih in publicističnih del, ki jih je uporabljal pri sno­ vanju svoje študije, in tudi precejšnje število njegovih razglabljanj, ugo­ tavljanj in spoznanj o družbeni problematiki zgodovinske poti slovenskega naroda skozi stoletja. Pri prebiranju tega rokopisnega gradiva lahko sle­ dimo Kardeljevemu snujočemu duhu na področja filozofije, sociologije, ekonomike, političnih ved in zgodovine v njegovem vselej izjemno kritič­ nem odnosu do materije, ko si utira pot skozi soodvisnost podatkov k znan­ stveni sintezi.17 Omenimo naj, da so mnogi zapisi skoraj dosledno oprem - 12 V reviji »Dejanje«, št. 11, stran 337 in 338, je Jože Zemljak sočasno objavil pod naslovom »Bel­ vedere« oceno zgodovinskih razsežnosti te razsodbe. " Edvard Kardelj (Sperans): Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, druga, pregledana in do­ polnjena izdaja. Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1957. " Pred 18. leti, Slovenski poročevalec, 31. julij 1957. 15 Metod Mikuž: Slovencem je kot Sperans in Vodnik pokazal pot iz narodnostne smrti. Delo, 14. februarja 1979. 14 Podalki Cirila Vidmarja, glej opombo št. 5. " Ta seznam rokopisnega gradiva vsebuje predvsem podatke, ki so napisani strnjeno in se j i h je dalo v dovoljni meri razbrati: Zap si z označbo »osebna pripomba«: Tivolska resolucija; O vlogi osebnosti v zgodovini; O razpadu Avstrije; O položaju slovenskega kmeta pred letom 1848; K razvoju slovenskega kracija, - . „ . - , arja 1938; Slovenski liberalci, februarja 1938; Razvoj kapitalizma na Slovenskem, februarja 1938; Razkol 556 EDVARD KARDEU-SPERANS IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE ljeni z oznako »osebna pripomba« in so najpomembnejši med njimi, ki včasih preraščajo v majhne, zaključene študije, opremljeni tudi z datumom nastanka — v glavnem februar ali marec 1938; to vsekakor potrjuje našo domnevo, da je potekalo prav v teh dveh mesecih osnovno delo pri izobli­ kovanju idejnega in vsebinskega koncepta »Speransa«. Tako smo osvetlili neposredne okoliščine in potek nastajanja »Spe­ ransa« v časovnem obdobju od januarja pa do novembra 1938, ko je avtor opravil pri zasnovi in pisanju knjige največ dela. Toda naše raziskave bi ostale nepopolne, če si ne bi poskusili odpreti razgledov na okoliščine in potek tistega širšega in dolgotrajnejšega ustvarjalnega procesa, ki je ob­ segal celo več let avtorjevega snovanja in katerega končni rezultat je bilo to delo, tako izjemno v slovenskem zgodovinopisju nasploh. Prav gotovo ni odveč, da se vprašamo, kakšne so bile pobude, ki so avtorja napotile, da se je lotil obravnave tako zahtevne snovi in ob tem poskusimo tudi dognati, kakšen namen je pisec pravzaprav zasledoval z objavo tega dela? V uvodu k drugi izdaji »Speransa« je Edvard Kardelj zapisal, da se mu je nasploh celotno obravnavanje problemov nacionalnega vprašanja po­ rajalo v teku let kot neposreden odziv na politično prakso, in da je bil nje­ gov namen, ko je snoval »Speransa«, napisati izrazito politično teoretično delo kot prispevek h konkretni politični akciji, kar pa ni izključevalo ob­ jektivnih znanstveno-raziskovalnih nagibov. že konec leta 1932 je začel Edvard Kardelj v prvem letniku »Književ­ nosti«, mesečnika za umetnost in znanost, katerega ustanovitelj je bil pokrajinski komite KPJ za Slovenijo, urednik pa Bratko Kreft, objavljati svojo prvo študijo o nacionalnem vprašanju. »Narodno vprašanje kot znan­ stveno vprašanje« je bil naslov tega daljšega prispevka, v katerem je pod psevdonimom Tone Brodar zavrnil, kot se je izrazil, z marksističnih pozicij ne dovolj celovita izhodišča, s katerih je tedaj Josip Vidmar v svoji, sicer znameniti knjigi »Kulturni problemi slovenstva« obravnaval slovensko na­ rodno vprašanje.18 Vidmarjevi knjigi je sicer priznaval veljavo kot protestu proti unitarističnemu zanikovanju slovenske narodne biti, toda očital ji je predvsem, da se kulturnih problemov slovenstva ne da obravnavati izoli- v katoliški stranki (v devetdesetih letih); Slovenska katoliška stranka, februarja 1938; K slovenski zgo­ dovini (razvoj blagovnega gospodarstva in kmetje), marca 1938; Mariborski program 1865; Zedinjena Slovenija pred državnim ustavotvornim zborom 1848; Pomen prvobitne akumulacije za Slovence, marec 1938; Italija in Slovenci, 1848; K razvoju kapitalizma na Slovenskem, marec 1938; Odkod parola Zedinjene Slovenije?; Hrvatska politika 1848, februar 1938; K slovenski politiki, 24. februar 1938; Poreklo sloven­ skega oportunizma, marec 1938; O Kreku, marec 1938; Krek o socialnih bojih, marec 1938; K slovenskemu nacionalnemu vprašanju, maj(?) 1938; Čemu so imeli duhovniki tako vlogo in jo imajo še danes?, fe­ bruar 1938; Novi družbeni pojavi niso hermetično ločeni od starih; O nastanku Avstro-Ogrske, marec 1938. — V rokopisnem gradivu so navedene sledeče publikacije: Dušan Lončarevič: Entstehung Jugosla­ wiens; Karl Marx: 18. Brummaire Louisa Napoleona; Dr. Fran Kovačič: Slovenska štajerska in Prek- murie; Levstikov zbornik (Janez Logar, Levstikov boj s prvaki): Albert Mathiez: Francoska revolucija; Dr. Dragotin Lončar: Politično življenje Slovencev; Dr. Rudolf Horvat: Najnovija doba hrvatske povijesti; Albin Prepeluh: V boju za zemljo in svobodo: Dinko Tomašić: Politički razvitak Hrvata; Cerkev v boju sedanjosti — Pastirsko pismo hrvatskega episkopata 1937: Stjepan Livadič: Politički eseji; Engels: Anti- Dühring; Franz Mehring: Zur Geschichte der Philosophie; R. Kjellea — Hanshofer: Die Grossmächte vor und nach dem Weltkriege; L. Rudas: Wie Engels von der bürgerlichen »Wissenschaft« wiederlegt wird; V. I. Lenin: Materialismus und Empiriokritizismus; Ludvik Feuerbach: Sämtliche Werke I I ; F. šuklje: Iz moiih spominov; Dr. Henrik Turna: Iz mojega življenja (pripombe Dušana Kermavnerja); Franc Erja­ vec: Zsrodovina katoliškega gibanja na Slovenskem; Richard Charmatz: Österreichs innere Geschichte (1848—19071: Dr. Henrik fuma: Der österreichische Ausgleich; T. G. Masaryk: Svetovna revolucija; B. Vošnjak: U borbi za ujedinjenu narodnu državu;' Edvard Beneš: Der Aufstand der Nationen; Anton Kristan: K zgodovini slovenske socialne demokracije; J. E. Krek: Socializem; Paul Henry: Le probleme des nationalités: Dr. Metod Dolenc: Pravna zgodovina za slovensko ozemlje; Naši zapiski, 1907; Dejanje, 1938; Gumplowicz: Das Recht der Nationalitäten und Sprachen in Österreich-Ungarn; Dr. J. Prijatelj: Borba za individualnost slovenskega književnega jezika; Dr. Mirko Rupel: Slovenski protestantski pisci; Dr. Josip Gruden: Zgodovina slovenskega naroda; Ivan Vrhovec: Ljubljanski meščanje v preteklem sto­ letju: Dr. France Kidrič: Zgodovina slovenskega slovstva; Dr. Josip Mal: Zgodovina slovenskega naroda; J. Apih: Slovenci in 1848. leto; Dr. Fran Tlešič: Korespondenca dr. J. Muršca; Sodobnost, 1938: Dr. Drago­ tin Lončar: Bleiweis in njegova doba; Dr. B. Vošnjak: Spomini; Dr. J. Prijatelj: Janko Kersnik, njegovo delo in doba. 18 Josip Vidmar: Kulturni problem slovenstva, Tiskovna zadruga, Ljubljana, 1932. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 - 1979 . 4 557 rano od političnih in ekonomskih vprašanj slovenske družbe.19 V tem prvem Kardeljevem sestavku o slovenskem narodnem vprašanju so že zaobsežene prenekatere osnove »Speransa«, znanstvene in politične, čeprav znaten del Brodarjevega prispevka kaže sledove vehementne polemične zagnanosti v zavračanju različnih Vidmarjevih stališč, se tok razpravljanja od poglavja do poglavja postopoma umirja in vedno bolj prerašča v znanstveno orga­ nizirano raziskavo o zgodovinskem razvoju slovenskega naroda, s poudar­ kom na tistih razdobjih, ki so bistvena za njegovo socialno in nacionalno osveščanje.20 Nekatere Brodar j eve formulacije so sicer sad političnih sodb posameznih enostranskih ocen mednarodnega revolucionarnega gibanja v tem času, toda jedro razprave razodeva globokoumno domišljeno presojo, ki presega svoj čas in svoje okolje in vodi naravnost do vsebinskega in idej­ nega koncepta »Speransa«. V tej zvezi naj opozorimo na zaključno sekvenco članka v Književnosti, ki se odraža pozneje v celotnem Kardeljevem obrav­ navanju nacionalnega vprašanja do »Speransa« kot izhodišče in kot vodilo: »Marksisti smo na stališču, da ima vsak narod pravico do samostojnega življenja, toda tako svobodo je mogoče pribojevati le z vztrajno borbo de­ lovnega ljudstva, kajti kakor smo videli nacionalni problem v svojem jedru ni, kulturni problem, marveč socialni. Zato se kot hegemon v tem boju vedno bolj uveljavlja proletariat.« In v soodvisnosti s pravkar povedanim naj dodamo še, da je Edvard Kardelj smatral kot potrebno ob koncu tega svojega znanstveno zasnovanega članka — že tedaj — pojasniti tudi njegov širši družbeni aspekt, pa je zapisal: »Naša dialektična spoznanja glede nacionalnega vprašanja pa so s temi ugotovitvami prenehala biti samo znanstvena spoznanja, marveč so postala orožje delavskega razreda v boju za rešitev tega vprašanja«. Tako je pravzaprav Edvard Kardelj v tem zgod­ njem obdobju izhajanja prvega letnika Književnosti (1932 in 1933) z dru­ gačnimi besedami povedal tisto, kar je ponovil leta 1957 v uvodu k drugi izdaji »Speransa« — da se mu je celotno obravnavanje problemov nacio­ nalnega vprašanja porajalo kot neposreden odziv na politično prakso in še posebej »Sperans« kot prispevek h konkretni politični akciji. Od Brodar j a do Speransa pelje strma pot Kardeljevega revolucionar­ nega delovanja v vrstah KP J. V tem času je napisal niz razprav, politično direktivnih člankov, razmišljanj in analiz, in vedno znova se je loteval obravnave problema slovenskega narodnega vprašanja. Znamenit je v zgo­ dovini njegov referat, ki ga je prebral leta 1934 na pokrajinski konferenci KP J za Slovenijo v Goričanah,21 izjemen dokument je poročilo, ki ga je Kardelj kot dopolnilo in razširitev goričanskega referata decembra istega leta napisal na sedežu CKKPJ na Dunaju,22" tik pred svojim odhodom v Moskvo. Na žalost nam njegova predavanja na Mednarodni Leninski šoli in na KUNMZu v Moskvi, ki jih je oddržal v letih 1935 in 1936, niso do­ stopna, pač pa nam Kardeljevo živo, ustvarjalno misel ob obravnavi slo- ,. . "Kardel j je poudarjeno razglasil, da gre za razredni značaj resnice. V tej svoji ostro zarisani analizi Vidmarjevega dojemanja življenja je ugotavljal in trdil, da vodi Vidmarja »metafizično, statično pojmovanje sveta . . . do najkontradiktornejših rezultatov« itd. Josip Vidmar je v intervjuju ki ga je podal Slavku Frasu (Delo, 12. februarja 1979) ugotavljal, da je Kardelj knjigo ostro ocenil z znanstve­ nega stališča in je svojo reakcijo na to oceno sledeče formuliral: »Temu nisem prisojal velikega pomena, kajti zame ni bila knjiga nikakšen poskus nečesa znanstvenega, temveč je bila samo čustvena reakcija na situacijo, v kateri smo bili, in v kateri sem hotel poudariti, da vztrajam pri tem, da smo samo­ stojen narod. Kardelj se je postavil v svoji oceni na marksistično stališče glede narodnosti. Meni je očital, da gledam biološko na narodnost, da premalo upoštevam sociološki moment.« 2° Zanimivo je ob tem pričevanje dr. Bratka Krefta (izjava pri avtorju), ki se spominja, kako je ožje uredništvo Književnosti, dejansko skupina pokrajinskega komiteja partije in najožjih sodelavcev revije (Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Dušan Kermavner, Stane Kraševec, Bratko Kreft, Boris Ziherl) v teku objave diskutiralo o posameznih izraženih stališčih in celotni smeri razprave. 21 Pokrajinska konferenca, oddržana 16. septembra 1934, referat objavljen v Teoretični prilogi slo­ venske izdaje Komunista, avgust—december 1974. " P o r o č i l o Levca, D u n a J . 2- decembra 1934, Zgodovinski arhiv CK ZKS, fond Kominterne, št. mikro­ filma 123/1 — 25. 558 EDVARD KARDEU-SPERANS IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE venskega narodnega vprašanja izpričuje »Manifest Ustanovnega kongresa KPS«, aprila 1937.23 V tej celoti Kardeljevega obravnavanja problemov slovenskega narodnega vprašanja, ki se ves čas seveda vgrajuje v kom­ pleksno obravnavanje nacionalnega vprašanja v sklopu KPJ, in v razsež­ nostih ostale Kardeljeve publicistike v tem obdobju lahko sledimo pol desetletja potekajočemu in zelo razvejanemu ustvarjalnemu procesu. Prav gotovo je Kardelj bolj slutil kot se je tega zavedal, kolikšna pot se v ob­ ravnavi slovenskega nacionalnega vprašanja odpira pred njim, ko je pisal nadaljevanja svojega prvega sestavka v Književnosti, čeprav je tedaj, leta 1933, opravičujoč ezopovski jezik v svoji razpravi, ugotavljal: »Marsičesa sem se mogel komaj dotakniti, marsikaj sem moral popolnoma izpustiti... a čitatelj, ki je pazno sledil izvajanju mojega članka, ne bo razumel samo tega, kar sem napisal, marveč tudi ono, kar sem mislil napisati. Kasneje se bo treba na ta problem (slovenskega narodnega vprašanja, op. F. F.) še povrniti«. Dejansko se je k njemu vračal vse življenje. 23 Prvi, Ustanovni kongres KPS, v noči od 17. na 18. april 1937 na Cebinah. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 - 4 559 B o g o G r a f e n a u e r OB ŠTIRIH IZDAJAH »SPERANSA« ; (Primerjalna študija1) Edvard Kardelj je ob sklepu predgovora »Ob drugi izdaji« sam kratko poudaril dvojni značaj svoje knjige »Razvoj slovenskega narodnega vpra­ šanja«. Označil jo je kot »karakterističen dokument svoje dobe« — prvič kot »dokument borbe demokratičnih sil našega ljudstva na čelu s Komu­ nistično partijo za nacionalno osvoboditev, za ljudsko demokracijo in so­ cializem« in s tem za »prepričljiv dokaz kontinuitete v politiki Komuni­ stične partije v letih pred vojno, med vojno in revolucijo in po zmagi revolucije«, — in drugič kot »poskus marksistične osvetlitve nekaterih momentov naše nacionalne zgodovine, ki so jih v slovenskem zgodovinar- stvu pod vplivom vladajočih reakcionarnih ideologij subjektivno tolmačili, podcenjevali ali precenjevali« in s tem kot »dokument naporov revolucio­ narne generacije med obema vojnama, da se afirmira tudi na področju idejne borbe in kulturnega napredka«.2 Seveda pa opozarja že sklep »Predgovora« k prvi izdaji, da avtorju nista bili obe navedeni karakteristiki dela enako pomembni: medtem ko je sam zelo kritično omejil svoje namene in dosežke kot zgodovinske »ob­ ravnave našega narodnega vprašanja« (»zaveda se, da je to delo samo nepopolen uvod v raziskovanje tega vprašanja, napravljen na podlagi zelo omejenega materiala, pri čemer je ostala cela vrsta problemov samo po­ vršno in hipotetično obdelanih«), izrazito podčrtuje drugo stran svojega dela: ker pri slovenskem narodnem vprašanju pred drugo svetovno vojno ni šlo »samo za imperialistične konstelacije, ki so le trenutnega pomena« in prav tako navznotraj ne »le za trenutne strankarske kombinacije«, mar­ več za »tiste družbene konstante, na tleh katerih se odigravajo burni do­ godki sedanjosti«, prav zato »je potrebno, da kritično pregledamo razvoj slovenskega narodnega vprašanja na posameznih stopnjah slovenske druž- T . . Studija se opira na delo, ki se je razvijalo skozi dvajset let in ki je v glavnem neobjavljeno: lakoj po izidu 2 izdaje (1957) sem si ob primerjavi s 1. izdajo napravil natančen pregled tekstnega razmerja obeh bodisi glede tega, kaj je v prvi izpuščeno, bodisi glede tega, kaj je v drugi dodano ali spremenjeno; ker gre — razen novega uvoda — za zelo komplicirano razmerje (včasih gre za vstavek a 1 izpuščanje daljšega besedila, tudi po več strani, včasih le za kake stavke, včasih tudi le za besedo ali nekaj besed, ki pa očitno niso nepomembne) ostajajo rezultati te primerjave v podrobnostih doku­ mentirane le v obeh knjigah moje knjižnice; njihova uporaba bi bila za vsakogar razen mene toliko težia, »Die Vierteilung. Nationale Frage der Slowenen«, Wien—Frankfurt—Zürich 1971) pomisleke menda ob štirih rfirmiimnifln (nh nuph npiif*>m*»li*»nr»i noi \\\ nnAn\ -.,,-,;= ™„ — :„ • 11 r _^___ __ _ . .__ primerjavi obeh prvih izdaj in predelanega, poglavja o reformaciji v Novem svetu 195f. Na tei podlagi je v počitnicah 1968 nastal poskus sintetiziranja tega dela (»Studija o delu: primerjava, analiza, ocena«), Еч Z a plS*U s t r-tipkopisa je ostal nedokončan — pokazalo se je preveč vprašanj ali nejasnosti, da bi ^VÌ15&l,a,Vlje,m,n oc?,m)- , 0 b ' 3- lzd.a-", J.e b,'!a n a t o napisana ocena (septembra in oktobra 1970), objavljena Y, • , , - v ' . • 34T3.33' y se .d .os leJ edina stvarna in kritična analiza tega pomembnega Kardeljevega dela. Vsi zgoraj navedeni rokopisi so deponirani v Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa na SAZU, seveda pa jih m mogoče uporabljati brez mojega posebnega dovoljenja. O vseh rezultatih primerjave seveda radi tu m mogoče podati obračuna, ker je razmerje izdaj preveč zamotano — to bi bilo mogoče v celoti pač le £ (ne zelo preprosti) »kritični« izdaji knjige, kakršne pa poznamo doslej seveda le ob različnih literarnih delih. . 2 II/LXXVI si. (poslej bom v opombah navajal izdaje preprosto z zaporednimi rimskimi številka­ mi, za črtico pa njihove strani). 560 _ EDVARD KARDELJ-SPERANS IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE be, vso našo dosedanjo politiko ter da na podlagi rezultatov take teoretične analize gradimo perspektivo za sedanjost in bodočnost«.3 Z istim temeljnim poudarkom se začenja tudi predgovor ob drugi iz­ daji, kjer avtor takoj poudari, da mu ni bil »prvenstveni namen napisati razpravo s pretežno zgodovinskoraziskovalnimi nagibi, marveč izrazito po- litično-teoretično delo, prispevek h konkretni politični akciji« KPJ v Jugo­ slaviji sploh in KPS v Sloveniji posebej ; seveda pa tako, da hoče delo »zbrati zgodovinske in teoretične argumente za neogibnost revolucionarne akcije pod vodstvom delavskega razreda«.4 In prav ta pot »analize konkret­ nih družbenih in političnih razmer« ter »konkretnih zgodovinskih procesov« k teoretičnemu pretresu »aktualnih političnih smotrov« in »pri pojasnje­ vanju in razumevanju aktualnih problemov, pred katerimi so (se. 1938/39) stali slovenski ljudje«, je vendarle povezala delo tudi s tretjim aktualnim ciljem, z odkrito in na nekaterih mestih dosti ostro »kritično obravnavo vrste tez slovenskega zgodovinarstva, ki r,o pomanjkljive, enostranske ali zgrešene in ki so kot take nastale predvsem pod vplivom socialnih in poli­ tičnih interesov družbenih razredov in slojev ter ideologij, ki so v pretek­ losti dominirale v slovenskem kulturnem in političnem življenju«.5 Tako je ob Speransovem namenu, »da bi prispeval k uvajanju marksistične dialek­ tične metode v. analizo zgodovinskih procesov pri nas«6 nastalo tudi izjemno pomembno slovensko zgodovinarsko delo in ne le delo, ki bi zgodovinarju pomagalo, kot marsikatero drugo. V prvem in doslej edinem obsežnejšem kritičnem pretresu in analizi, ki ju je doživela v našem zgodovinopisju knjiga po svoji tretji izdaji,7 sta bili — ne glede na opozorilo na kritične razprave, ki so tekle dotlej v sloven­ skem zgodovinopisju o nekaterih Kardeljevih tezah8 in ne glede na lastne kritične opombe tudi ob tretji izdaji knjige — z vsem priznanjem poudar­ jeni »kot bistveno nov prijem s celotnim načinom svoje analize kot tiste- mom dela« predvsem dve značilnosti zgodovinske argumentacije v Speran- sovi knjigi (na obe je na več mestih naravnost opozarjal tudi avtor sam): »Zgodovinske procese in pojave sistematično vzporeja... s sočasnimi druž­ benimi strukturami (Kardelj navaja v zvezi s tem »delovanje osnovnih družbenih sil, ekonomskih procesov, političnih gibanj, zlasti... gibanje ljudskih množic«9) in skuša na ta način razjasniti zgodovinski mehanizem njihovega temelja in delovanja«.10 To bistveno metodološko razširjenje in poglobitev sta postala za slovensko zgodovinopisje teoretično in praktično izredno pomembna in se jasno izražata v marsičem v njegovem, današnjem stanju, čeprav gotovo tudi še danes postavljata mnoge še nerazrešene na­ loge. Drugo tâko metodološko opozorilo, prav takó bistveno in pomembno tudi danes, je opozorilo na »nesorazmerje med rezultati na področju lite­ rarne zgodovine in splošne socialne zgodovine«, ki ga opredeljuje Kardelj kot »neko vrsto hipertrofije vpliva literarne zgodovine na slovensko zgo- 3 1/9 si. s II/XXVl!l', delno še ostreje XXIX—XXX. . 6 II/XXVIII podobno LXXVI (»poskus marksistične osvetlitve nekaterih momentov nase nacionalne zgodovine, ki so j ih v slovenskem zgodovinarstvu pod vplivom vladajočih reakcionarnih ideologij subjek­ tivno tolmačili, podcenjevali ali precenjevali«). ' B Grafenauer, ZC XXIV, 1970, 312—333; vse drago so bila le poročila, tudi ono M. Mikuza y NSod V 1957 930 938, čigar razmerje do kritičnosti* kaže kmalu na začetku izjava, da »so v tej (drugi) izdaii p'opraviiena dopolnjena ali izpuščena vsa tista mesta iz prve izdaje, spričo katerih bi mogel zgodovinar le postaviti nekaj kritičnih pripomb«; takšnih ali podobnih brezrezervnih poročevalskih for­ mulacij bi bilo mosoče navesti še več v različnih poročilih. . . . . . . . . . . . 8 ZC XXIV, 1970, 315 (o etnični skupnosti Karantancev, srednjeveški kolonizaciji in germanizaciji, 9 ТТ/ХХХ 1 0 Zč X X i v 1970, 313; isto presojanje metodologije je izraženo v oceni še na več mestih. ^ ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 . 4 V 56i dovinarstvo«, pri čemer »se zelo pogosto pozablja, da je bilo književno kakor sploh vsako kulturno ustvarjanje predvsem ena izmed manifestacij osnovnih družbenih procesov in idejnega gibanja, ki so ga ti procesi spro­ žili, in šele kot tako — in kolikor je seveda predstavljalo objektivno vred­ nost — je samo vplivalo na svojo dobo«.11 Opozorilo, ki je posebej pomembno tudi danes za neopravljeno metodološko razpravo o opredelitvi in pristopu k različnim sodobnim »kulturološkim« načrtom, pogosto v svojih oprede­ litvah povsem odtrganih od družbenozgodovinskih temeljev. To so zelo kratko povzeta najbistvenejša metodološka izhodišča, ki da­ jejo Speransu izjemen pomen v sodobnem slovenskem zgodovinopisju. Po­ sebna naloga tega kratkega pregleda pa je prikaz — omejen na najbistve­ nejše poteze — kako se je razvijala knjiga, nastala iz teh izhodišč, od svoje prve do četrte izdaje. Zgodovinsko mesto Speransa — da zgradi s pomočjo »politično-anali- tičnega komentarja k splošno znanim zgodovinskim dejstvom oziroma splošno sprejetim zgodovinskim domnevam«12 o slovenski preteklosti idejni temelj za zbiranje slovenskega ljudstva (da bi knjiga dokazala »s stališča elementarnih nacionalnih interesov slovenskega ljudstva . . . potrebo pove­ zovanja slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja znotraj slovenskih in jugoslovanskih okvirov z revolucionarnim gibanjem delavskega razreda in z njegovo Komunistično partijo, v mednarodnih okvirih pa z antiimperia- lističnimi silami, zlasti s Sovjetsko zvezo, ki je bila njihovo glavno opo­ rišče«) in da udari »plat zvona« kot »znamenje za napad na sovražnika«13 — se z ene strani na poseben način kaže v zgodovinski praksi vrha dose­ danje slovenske zgodovine, Osvobodilni fronti in narodnoosvobodilnem boju, z druge strani v nekaterih posebnih potezah vsebine te knjige. V teoretič­ nem uvodu obravnava vprašanje naroda kot časovno omejenega zgodovin­ skega pojava za tedanji čas razumljivo izhajajoč iz Stalinove opredelitve,14 a vendar v »slovenski« razpravi, se pravi v kritičnem pretresu vseh teorij, ki so se dotlej uveljavljale pri nas (kolikor mu je bila znana njihova oblika in dokumentacija),15 in ob zavračanju teh teorij, ki se je že opiralo v naj­ večji meri na dejstva slovenske preteklosti in sodobnosti. Obdobje do slo­ venskega narodnega prebujenja, t. j . do začetka nastajanja slovenske na­ rodne zavesti (do začetka 19. stoletja le na kulturnem in jezikovnem, šele od srede 19. stoletja naprej tudi na političnem področju),16 je bilo zajeto le v obliki kratkega pregleda temeljnih družbenih tokov in struktur: pri tem je — pač po vzoru slovenskega zgodovinopisja in zlasti literarne zgo­ dovine do 1938 — obsežneje zajeta le reformacija, ob njej pa so v oceni zgodovinskega pomena različnih pojavov močno podčrtani še kmečki upori 11 П/ХХХ; ZC XXIV, 1970, 325. 12 II/LXXVI. " II/XIII si.; 1/234. I4 »da je narod, zgodovinsko nastala, stalna skupnost jezika, gospodarske povezanosti, ozemlja in duševnega ustroja, ki se izraža v posebnosti kulture«, 1/27; J . V. Stalin, Sočinenija 2, 1946, razprava Marksizm i nacional nyj vopros (1913), 296: »Nacija jest istoričeski složivšajasja ustojčivaja obščnost 'JU??J; vozmkšaja na baze obščnosti jazyka, territorii, ekonomičeskoj žizni i psihičeskogo sklada, pro- javljajuscegosja v obščnosti kultury«. l s Glede tega je D. Kermavner pozneje pokazal, da je Gumplowicseva sodba o narodnostnem vpra­ šanju v Avstro-Ogrski vendarle precej bolj kompleksna, kakor je sodil Kardelj po citatih v Krekovem Socializmu, prav tako pa je Fr. Klopčič opozoril na to, da je teorijo o personalni narodnostni avtono­ miji v avstrijskem prostoru prvi postavil Etbin Kristan (gotovo na temelju tržaškega položaja) in ne и Za srednji vek prim, teoretično in konkretno glede jugoslovanskih narodov in glede Slovencev posebej B. Grafenauer, Etnična struktura in zgodovinski pomen jugoslovanskih narodov v srednjem veku, ZC• X I X - X X , 1965-1966, 103-114, in XXI, 1967, 7-48 (vse besedilo, vendar ne z vsem besedilom opomb! tudi v nemškem prevodu Die ethnische Gliederung und geschichtliche Rolle der westlichen Südslawen im Mittelalter, Ljubljana 1966, večji del pa v JIC V/l—2, 1966, 5—36, Pitanje srednjovekovne etnične struk­ ture prostora jugoslovenskih naroda i njenog razvoja; za 18. in prvo polovico 19. stoletja gl. B Grafen­ auer, Zgodovina slovenskega naroda V, Ljubljana 1974 (2. izd.), 123—136, 195—204, 314—325, za prelom sredi 19. stoletja zlasti Fr. Zwitter, Slovenski politični prerod XIX. stoletja v okviru evropske nacio­ nalne problematike, ZC XVIII, 1964, 75 do 153. 362 EDVARD KARB.EU-SPERANS IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE kot težišče revolucionarne energije slovenskega ljudstva po zatrtju refor­ macije.17 Prava konstrukcija dela pa se začenja vendarle šele po kratkem prikazu osamljene in neizpolnjene napovedi 16. stoletja s sklenjeno analizo družbenozgodovinskih temeljev slovenskega narodnega prebujenja in gi­ banja od 18. stoletja naprej. Avtor skuša zajeti vsak pomembnejši premik v gospodarski strukturi in njenem družbenem izrazu ter povezati z njimi vsa pomembnejša idejna in politična gibanja pri nas. Pri tem ima revo­ lucija 1848/49 skorajda nekak ključni pomen za obravnavanje vse slovenske zgodovine med 18. stoletjem in tridesetimi leti 20. stoletja: analiza gospo­ darskih in družbenih premikov v stoletju pred marčno revolucijo je uvod v razumevanje moči protirevolucionarnih sil v meščanstvu narodiča, ki mu je mogla dati vse le revolucija; analiza istih strani slovenskega razvoja in posebej slovenske politike po letih marčne revolucije pa najde marsikje razlago prav v zvezi s stališči slovenskega meščanstva v marčni revoluciji in z značajem, ki naj bi si ga pridobila slovenska politika ob tem zgodovin­ skem prelomu.18 Oboje hkrati — vloga slovenskega meščanstva v marčni revoluciji ter usodne posledice te vloge — pa pomeni napotilo za drugačno ravnanje slovenskega naroda v bližajoči se novi revoluciji, ki jo bo nosil novi razred proletarcev. Za vsakdanjo rabo Speransa v razmerah nepo­ sredno pred usodno zgodovinsko uro za Slovence, ki se nam je 1939 hitro in neizogibno približevala, je bila vsa ta zgodovinska konstrukcija gotovo do kraja domišljena, pa tudi zgodovinsko smiselna in po dotedanjem zna­ nju o slovenski zgodovini (zlasti po Ivanu Prijatelju, nekoliko manj po Dragotinu Lončarju) utemeljena in učinkovita. Glede na tedanje znanje o slovenski zgodovini in še posebej glede na potrebe slovenskega življenja med 1939 in 1941/42 ostaja Speransova zgo­ dovinska konstrukcija seveda nepremakljiv in tehten prispevek k našemu narodnoosvobodilnemu boju. Vendar pa je treba povedati, da v dveh po­ gledih ni v celoti vzdržala zgodovinske kritike, odkar se je naše zgodovino­ pisje napotilo prav v marksističnem smislu k globljim analizam in podrob­ nejšim pretresom slovenske preteklosti v 19. stoletju. Z ene strani je bila premočno vnaprej usmerjena po Engelsovih sodbah o majhnih slovanskih narodih iz srede 19. stoletja, ki so bile glede na resnični zgodovinski razvoj že tedaj neresnične in zastarele, teoretično odvisne predvsem od Heglove filozofije in drugačne skušnje francoske revolucije v Alzaciji.19 Z druge strani je pokazalo zgodovinsko raziskovanje zadnjih desetletij (predvsem delo Fr. Zwitter j a, Vasilija Melika in Janka Pleterskega), da so od srede 19. stoletja do tridesetih let 20. stoletja kvantitetne razlike med več posa­ meznimi obdobji tolikšne, da je treba računati pri razlagi družbenih gibanj in političnih teženj z različnimi družbenimi mehanizmi ter razlagati slo- 17 Pri tem sta ostala preveč ob strani v prvem delu srednjeveške zgodovine karantanska etnična skupnost in njen pomen, v 15. in 16. stoletju pa veliki slovenski kmečki upori (prim. B. Grafenauer, Boj za staro pravdo v 15. in 16. stoletju na Slovenskem, Ljubljana 1974), pri čemer je treba povedati, da Speransu kljub poudarjanju pomena kmečkih uporov njihov značaj ni bil (in po stanju tedanjega zgo­ dovinopisja tudi ni mogel biti) še do kraja jasen, sicer jih ne bi mogel označiti kot »neštete upore«, ki da »so se razkropili po krvavih spontanih akcijah brez jasnega cilja«, oz. kot »vrsto lokalnih revo­ lucionarnih akcij z zelo omejenimi cilji, ki so le redko segale preko meja reform v okviru fevdalne U"V bistvu isto pojmovanje slovenskega družbenega in političnega razvoja stoji tudi v ozadju nekaj razprav Borisa Kidriča o tem zgodovinskem obdobju: »Evropske krize in slovenski narod«, »Pripombe k slovenski literarni zgodovini« in »Lik slovenske inteligence med Prešernom in Levstikom, Zbrano delo 1, J U Jifn | rim B. Grafenauer, ZC XXIV, 1970, 327—333; R. Rosdolsky, Engels und das Problem der ge- schichtslosen Völker, Archiv für Sozialgeschichte IV, 1964;- E. Redžić, Prilog razmatranju Engelsoye. teo­ rije o istorijskim i neistorijskim narodima, Tokovi i otpori, Sarajevo 1970, 9-40; isti, Austromarksizam i jugoslovansko pitanje, Beograd 1977; M. Britovšek, Zgodovinski oris stališč Marxa ш Engelsa do slo­ vanskih narodov, Teorija in praksa 1971, Simpozij — aktualnost misli Hegla, Marxa Ц?Ф}?* m ™ v družbenem življenju in znanosti XX. stoletja, Ljubljana 1971 266-297; prav tam E. Redzič, Engelsove teze o nezgodovinskih narodih in njegovi pogledi nanje, 298—305. ,. •• ---ZGODOVINSKI"ČASOPIS-33 .-.1979 . '-4,-^1 ••;,•-ч 563l venski politični razvoj bolj neposredno iz vsakokratnega okvirnega polo-j žaja in domačih družbenih struktur (ki so se ves čas spreminjale), znatno, manj pa iz ustaljenih značilnosti, ki naj bi se izoblikovale v letu marčne revolucije ter neposredno po njej. To se kaže zlasti ob analizi volilnih re­ zultatov v obravnavanem času. To so rezultati prav tiste raziskovalne poti,, na katero je slovenske zgodovinarje kot prvi s svojim delom opozoril in napotil Edvard Kardelj.20 Edvard Kardelj je sprva po vojni mislil na temeljito predelavo in do­ polnitev tega dela. V prvih letih po vojni sta mu v Beogradu napisala svoje pripombe k prvi izdaji prof. Fran Zwitter in pokojni Dušan Kermavner (to vem po ustnem obvestilu obeh). Toda ob vsem nujnejšem delu, ki ni dopuščalo odloga, sta v teh letih dozoreli do formulacije le dve ločeno ob­ javljeni poglavji (»Prešernovo mesto v politični zgodovini slovenskega na­ roda« v brošuri ob stoletnici Prešernove smrti, Ljubljana 1949, ter »Refor­ macijsko gibanje v luči slovenskega narodnega vprašanja«, napisano ob štiristoletnici prve slovenske knjige, Novi svet VI, 1951, 865—884),21 ki sta bili v drugi izdaji obe uporabljeni, čeprav ne brez novih sprememb. Ne le zaradi pomanjkanja časa, marveč tudi zaradi ohranitve »barve časa, v ka­ terem in zaradi katerega je nastalo«, se je nato odločil, da delo obravnava v glavnem kot »dokument« in naj bi »v bistvu ostalo takšno, kakršno je bilo«, z le nekaterimi izjemami, na katere posebej opozarja: najprej na razvezavo »ezopovega jezika«, ki ga je delu vsilila cenzura stare Jugoslavije (z vgraditvijo citatov iz klasikov marksizma, ki so 1938/39 morali biti iz­ puščeni ali samo nakazani; z dopolnitvijo označb velikosrbske hegemonije, nemškega in italijanskega fašizma, odprtih označbah dela Komunistične partije Jugoslavije in tedanjega razmerja do Sovjetske zveze in tako na­ prej); z novim uvodom, ki obravnava slovensko narodno vprašanje nepo­ sredno pred drugo svetovno vojno (med 1939 in 1941), v narodnoosvobodil­ nem boju in po osvoboditvi (posebej v okviru še nerazrešenih vprašanj — zaradi ostankov starih družbenih in miselnih struktur — v okviru vse Ju­ goslavije) obenem pa označuje tudi bistvene spremembe knjige v drugi izdaji; poleg tega z dvema revizijama starega besedila — o Stalinovem pojmovanju nacije in v zvezi z drugačno ocenitvijo dela Janeza Kreka in krščansko-socialnega gibanja. Mislim, da je Kardeljeva označba obravnavanja tega dela — da gre sicer v bistvu le za dopolnjevanje »z zgodovinskimi podatki, ki močneje podčrtujejo ali ilustrirajo postavljene teze« — povsem pravilna v tem smi­ slu, da so temeljne teze prvotnega »Speransa« razen v navedenih primerih ostale v bistvu nespremenjene. Vendar moram povedati, da sem imel po­ sebej pri nekaterih poglavjih ob primerjavi prve in druge izdaje tudi sicer vtis, kot da je šlo za pisanje na novo, kljub nespremenjenim tezam.22 Drob­ nih sprememb je seveda mnogo v vsej knjigi, v bistvu predvsem za redi­ giranje z navedenimi Kardeljevimi označbami gre pa vendarle samo pri štirih poglavjih (Slovenski narod v buržoaznodemokratični revoluciji, No- 2 0 Več o vseh stvareh sem zapisal v svojih pismih in v objavljeni oceni, navedenih v 1. opombi; o vprašanju Hrvatov v letih revolucije 1848/49 prim, tudi J . Sidak, »Narodna zahtijevanja« od 25. ožujka — program hrvatske Cetrdesetosme, v knjigi Študije iz hrvatske povijesti za revolucije 1848—49, Zagreb 1979, 55—57, čeprav je tu razlika med 2. in 3. izdajo Speransa podcenjena in avtor ni upošteval, da se v 3. izdaji nanaša Kardeljeva označba hrvatske politike predvsem na politično prakso, ne pa na for­ mulacijo »narodnih zahtijevanja samih, kot je veljalo to v 1. in 2. izdaji. 21 Kardelj je o tem pisal še večkrat, prim, zlasti govora ob 400-letnem jubileju slovenske knjige v Slovenskem poročevalcu 11. IX. 1951 t e r ' ob petstoletnici začetka slovenskih kmečkih uporov v Delu 17. VI. 1974. 22 Pri nekaterih novih delih besedila se povsem jasno vidi tudi uporaba zgodovinarskih del, ki so mlajša od prvotnega Speransa, tako glede obsežnega novega besedila o kmečkih uporih, glede pomena Linharta kot zgodovinarja in še ponekod. 564 EDVARD KARDËU-SPERAMS IM SLOVENSKO ZĆODOVINOPIŠJE tranja diferenciacija slovenskega narodnega gibanja, Pod pritiskom faši­ stične ekspanzije, Bodočnost slovenskega naroda), pri katerih se je obseg povečal le za nekaj odstotkov starega besedila. Prva tri poglavja (prvi dve tudi s konceptualno novima naslovoma »Od plemena do fevdalnega ljud­ stva«, »Kriza fevdalnega sistema in revolucija slovenskih kmetov« ter tretje poglavje »Obdobje narodnega prebujenja«) imajo pa bistveno po­ večan obseg (prvo za skoraj dve tretjini, drugo za 250 % in tretje za eno tretjino prvotnega obsega), zlasti drugo pa kaže tudi nekatere pomembne spremembe pri ocenjevanju reformacije z ene in kmečke puntarije z druge strani (čeprav je povzročilo združevanje starega in novega besedila pri tem nekatere nejasnosti in nedorečenosti). Končno sta močno povečani tudi poglavji »Slovenci v imperialističnem obroču« (za tretjino — zlasti z novim besedilom o Kreku in njegovem gibanju) ter »Slovenci v Jugoslaviji« (na dvojni obseg — z dopolnili označb političnih strank in političnih tokov, ki jih pač cenzura 1938/39 ni dopuščala), seveda pa gre pri teh dveh poglavjih za sicer obsežne dodatke, ki pa jih je avtor v svojih označbah predelave v resnici zajel. Količkaj podrobnejši pregled sprememb besedila je seveda v tem okviru nemogoč. Zahteval bi obsežne utrujajoče citate vzporednega besedila prve in druge izdaje. Nekaj malega od tega je bilo objavljeno v moji oceni v Zgodovinskem časopisu.23 Zaradi tega se bom omejil le na opozorilo na nekaj najbistvenejših konceptualnih sprememb: Brez dvoma je v tem po­ gledu najpomembnejše teoretično obravnavanje postanka in pojma naroda, ki ima težišče v mehanizmu družbene delitve dela epohe kapitalizma z vse­ mi njenimi posledicami in izrazi v jeziku, kulturi in zavesti, čeprav je v drugi izdaji »Speransa« to obravnavanje ostalo še nedokončano in ne do kraja jasno, vendar je treba reči, da šele to pojmovanje odpravlja stalinsko pretirano povezovanje narodnega vprašanja le s kmečkim in povezuje to vprašanje tudi s proletariatom kot nosilcem njegovega razreševanja v ob­ dobju zloma kapitalizma in nastajanja socialistične družbe. V tem je tudi poglavitni pomen Kardeljeve nove razrešitve teorije narodnega vprašanja: odgovor na vprašanje, ki ga zastavlja zgodovina našega časa. V srednje­ veškem obdobju je bistvena vgraditev — pač ob vlogi Karantanije v slo­ venskem razvoju — spoznanja o neki fevdalni obliki elementov zavesti na temelju jezikovnega, kulturnega in etničnega zbliževanja, v obdobju od 16. do 18. stoletja v marsičem dopolnjeno in poglobljeno obravnavanje refor­ macije ter obsežna in nova vgraditev kmečkih uporov in njihove nove ocene v staro besedilo. Pozneje gre marsikje za manjše dodatke ali tudi za preciziranje ocene (samo kot primeri: o Linhartu kot zgodovinarju, ger­ manizaciji v 19. stoletju, Levstiku, taborih, Preporodovcih), ponekod tudi z razlikovanjem glede istega zgodovinskega pojava pri Slovencih in kakem drugem jugoslovanskem narodu (npr. o ilirizmu, ki je bil v prvi izdaji pre­ sojan le po svojem pojavu pri Slovencih, razlikovanje o njegovem pomenu pri Slovencih in Hrvatih), včasih so tudi kake stare ocene izpuščene (npr. o ustavitvi Italijanov 1918 pri Vrhniki). Drobnih sprememb je. kakor re­ čeno, mnogo. Pri tem se je v tej izdaji primerilo, žal, tudi preveč fakto­ grafskih pogrešk, nekaterih tudi težjih (npr. o ustaljenosti slovenskih etničnih meja »skozi vso fevdalno dobo«,24 kar je povzeto vsekakor po naši romantični fazi zgodovinopisja, ki je veliki umik slovenskih etničnih meja v srednjem veku povezovala s frankovsko Osvojitvijo slovenskega ozemlja, 2 3 ZC XXIV, 1970, 316—318; pr i tem gre res za eno izmed temeljnih na novo oblikovanih vprašanj »vprašanje o bodočnosti naroda«. » 11/172. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 . 4 5 6 5 kar pa se je že po preiskovanju Franca in zlasti Milka Kosa izkazalo kot neutemeljen mit). Oboje poudarjam posebej kot opozorilo tistim, ki pogosto Kardeljevo besedilo iz 2. izdaje navajajo kot besedilo iz 1.1938, kar posebej zunaj slovenskega sveta ni tako redko, ker imajo drugod v Jugoslaviji večinoma prevedeno le drugo izdajo »Speransa«. Tretja izdaja je delno dokumentarne j ša (tako je predgovor v 1. izdajo, ki je bil v 2. izdaji v marsičem spremenjen, ponatisnjen spet v prvotni obliki kot dokument brez vsake spremembe, enako je ponatisnjen seveda tudi predgovor v 2. izdajo), delno pa tudi v podrobnostih popravljena (na blizu 100 mestih na podlagi mojih pripomb, medtem ko je približno tretjino pripomb avtor odklonil in sem moral prav zaradi tega napisati svojo oceno v Zgodovinskem časopisu tudi o teh vprašanjih). S temi izjemami je v bi­ stvu ohranjeno staro besedilo druge izdaje. Pomembnih konceptualnih dopolnil ali sprememb je le nekaj: Najpomembnejše je pač bistveno do­ polnilo o mehanizmu nastajanja narodov ter ugotovitev o obstojnosti na­ rodne ideje po njeni zmagi,25 kajti ob teh dveh dodatkih postaja Kardeljeva opredelitev narodnega vprašanja bistveno, nazornejša, kot je bila v drugi izdaji. Med redkimi takšnimi novostmi iz slovenske zgodovine, ki segajo na področje zgodovinskih koncepcij, bi posebej opozoril le na dopolnjeno in zaostreno sodbo o Tumovem in sploh avstromarksističnem pojmovanju na­ roda, na omejitev in omilitev prejšnje sodbe o Ivanu Prijatelju v podobnem vprašanju, na pomembno spremembo in dopolnilo sodbe o Hrvatih v za­ četnem obdobju marčne revolucije in na prav tako pomembne spremembe besedila o taborskem gibanju. četrta izdaja je natančen ponatis tretje, brez vsakih sprememb (tako da celo nekaj tiskovnih napak ni popravljenih). Po svoje bi bila gotovo za Kardeljevo pojmovanje končnega besedila knjige pomembna še primerjava tretje izdaje z njenim skrajšanim nem­ škim prevodom (Die Vierteilung. Nationale Frage der Slowenen, 1971), ven­ dar ta še neopravljena naloga ostaja prihodnjim raziskovalcem. " HI/118—121, 122. 566 EDVARD KARDELJ-SPEKANS"IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE I g n a c i j V o j e : ZAKLJUČEK IZREDNEGA OBČNEGA ZBORA čeprav je bila s strani nekaterih udeležencev našega zbora izražena želja, da bi vsebinsko obogatili program z diskusijskim prispevkom, nam omejeni čas in značaj zbora tega ne dovoljujeta. Kljub temu pozivam vse, ki bi želeli dopolniti sliko o pomenu Speransa za naše zgodovinopisje, da pošljejo svoj diskusijski prispevek na uredništvo Zgodovinskega časopisa. Zgodovinsko društvo za Slovenijo bo posvetilo 40-letnici izida Speransa po­ sebno številko revije, kjer bodo objavljeni vsi štirje referati. Prejeli smo še naslednje obvestilo. Družbeno-politične organizacije skupščine občine Domžale in Kulturna skupnost Domžale so skupaj s kra­ jevnimi družbeno-političnimi organizacijami na Viru sklenile odkriti v okviru letošnjih praznovanj partijskih jubilejev spominsko ploščo na hiši nekdanje Veitove tiskarne na Viru pri Domžalah; v tej tiskarni so med obema vojnama natisnili Speransov »Razvoj,..« in še veliko druge marksi­ stične literature oziroma brošur. Ob tej priložnosti bo izšla tudi posebna publikacija »Pomniki revolucionarnega delavskega gibanja in NOB« za domžalsko področje, v kateri bo opisano tudi delovanje Veitove tiskarne. Pri tej manifestaciji bo sodelovalo tudi naše društvo. Proglasitev Edvarda Kardelja za častnega člana Zgodovinskega društva za Slovenijo nas zgodovinarje obvezuje. Seme, ki ga je zasejal Sperans pred štiridesetimi leti je padlo na plodna tla. Napredek v slovenskem zgodovino­ pisju je očiten, pa naj gre za uveljavljanje marksistično-dialektične me­ tode pri analizi zgodovinskih procesov, za rast posameznih inštitutov, za vzgojo zgodovinskih kadrov in vključevanje mladih zgodovinarjev v znan- stveno-ràziskovalno delo ter za načrtovanje velikih raziskovalnih projek­ tov. Zavedamo pa se, da stoji pred slovenskimi zgodovinarji veliko nedo­ končanih nalog, še veliko zahtevnih obveznosti. Stojimo pred uvedbo usmerjenega izobraževanja. V naši novi šoli mora dobiti zgodovina tisto mesto, ki ga zasluži zaradi izrednega pomena pri oblikovanju zavesti mla­ dega človeka. Neraziskani so ostali še mnogi pojavi in procesi v zgodovin­ skem razvoju slovenskega naroda; smo šele na začetku obravnavane po­ vojne zgodovine, odprta so mnoga vprašanja arhivske službe, še vedno nimamo sodobnega in celovitega muzejskega prikaza razvoja slovenskega naroda. Kot je dal Sperans pred štiridesetimi leti jasno orientacijo sloven­ skemu človeku v političnem pogledu, tako lahko iz Speransa še danes črpa­ mo jasna idejna izhodišča pri reševanju problemov slovenske zgodovine. S priznanjem, ki smo ga danes izrekli Edvardu Kardelju, smo slovenski zgodovinarji izrazili svojo hvaležnost za njegovo delo na področju zgodo­ vinopisja. S tem zaključujem izredni občni zbor Zgodovinskega društva za Slovenijo in se vsem predavateljem toplo zahvaljujem za njihove prispev­ ke, vam vsem pa za udeležbo. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 . 4 567 M i r o s l a v S t i p l o v š e k : O TISKANJU SPERANSOVEGA »RAZVOJA SLOVENSKEGA NARODNEGA VPRAŠANJA« Delo Edvarda Kardelja — Speransa »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja« je kot prva celovita osvetlitev pogledov slovenskih komunistov na narodno vprašanje, na pot za njegovo rešitev in na zgodovinsko vlogo delavskega razreda v boju za nacionalno in socialno osvoboditev sloven­ skega naroda uspešno opravilo vlogo idejne osnove za še tesnejšo strnitev slovenskih naprednih množic v ljudskofrontno gibanje pod vodstvom KPS, ki je nato v pogojih okupacije postalo osnova za Osvobodilno fronto slo­ venskega naroda. Razmere pred grozečo drugo svetovno vojno so z vso ostrino terjale jasne idejne opredelitve, ob katerih se je poglabljala dife­ renciacija v slovenski družbi, te okoliščine so še posebej zahtevale izid takšnega dela kot je bil Sperans. Vsi referati na današnji slovesnosti iz­ pričujejo, da je Speransovo delo tako v idejnem in vsebinskem pogledu kot po svoji mobilizacijski funkciji naprednih sil slovenskega naroda, opravilo izjemno poslanstvo. V diskusijskem prispevku1 želim opozoriti le na nekaj organizacijskih ukrepov, ki so prispevali k uspešni izpolnitvi vseh zastavljenih ciljev pisca in vodstva KPS ob izidu »Razvoja slovenskega narodnega vprašanja«. V tem pogledu je bila posebno zahtevna naloga, da še pred pričakovano zaplembo čimveč izvodov knjige pride do bralcev. Zato sta morala vodstvo KPS in založnik Ciril Vidmar z Našo založbo skrbno izvesti vse tehnične priprave za izid knjige in za njeno razpečavanje. Prvi ukrep je bila že izdaja knjige pod psevdonimom in skrbno prikri­ vanje imena avtorja pri zbiranju prednaročil, ki so ga mnogi bodoči.kupci hoteli zvedeti. Založnik si je prizadeval zbrati kar največ prednaročil, pri čemer naj pripomnimo, da je bila naklada 1500 izvodov za to vrsto del iz­ jemno visoka. Zbrana prednaročila so bila pogoj za naglo razpečevanje knjige, ki ga je bilo treba izvesti v kratkem času pred pričakovano poli­ cijsko zaplembo. Da bi zaplembo zavlekel, je založnik sklenil tiskati knjigo v tiskarni Peter Veit in drug na Viru pri Domžalah. Predvidel je, da bo kamniško sresko načelstvo šele z nekajdnevno zamudo ukazalo zaplembo, medtem ko so bile ljubljanske oblasti pri cenzuriranju hitrejše. Pri zbiranju prednaročil in kasnejšemu razpečevanju knjige ter pri izboru tiskarne so ves čas sodelovali funkcionarji KPS. Tako sta se npr. glede tiska Kardeljevega dela po navodilu CK KPS s solastnikom tiskarne in korektorjem Jožetom Gostinčarjem posebej dogovarjala Viktor Avbelj in Oskar Kovačič. Opozorila sta ga na nevarnost zaplembe knjige in ob­ ljubil jima je tudi, da bosta z Veitom cenzurne izvode poslala na sresko načelstvo v Kamnik z zamudo, pred tem pa bo tiskarna izročila vso naklado založniku. Ob tem naj pripomnimo, da je bil Viktor Avbelj od konca leta 1935 sekretar partijske celice Dob—Prevoje, ki se je posebej izkazala kot uspešna organizatorica velikega ljudskofrontnega shoda maja 1937 na Ta­ boru nad Ihanom ter še številnih drugih akcij na domžalskem in kamni­ škem območju. Njeni člani so tudi pomagali vodstvu KPS navezati stike z Veitovo tiskarno, ki je konec tridesetih let in neposredno pred fašistič- 1 Za ta prispevek so vir ustna pričevanja Edvarda Kardelja, Mihe Marinka, Viktorja Avblja in Jožeta Gostinčarja ter spominski članki Cirila Vidmarja, ki jih navaja v svojem referatu France Filipič. 568 EDVARD KARDELJ-SPERANS IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE nim napadom na Jugoslavijo natiskala precej partijske literature2 ter del naprednih kulturnih ustvarjalcev.3 Glede tiskanja partijskih letakov sta s tiskarno neposredno sodelovala tudi Franc Leskošek in Miha Marinko. Najbolj zaupno partijsko gradivo so tiskali tudi ponoči. Omenimo naj še, da je med NOB Veitova tiskarna z materialom omogočila delovanje parti­ zanskih tiskarn na Kamniškem 1943/44, največji tiskarski stroj iz nje pa so prepeljali v tiskarno 30A na Viševku v Moravski dolini. Za tiskanje Kar­ deljevega dela so torej izbrali zanesljivo tiskarno, kar je nato omogočilo celotno izvedbo načrta o razpečevanju oziroma o spravilu zaloge v skrivno skladišče še pred zaplembo. Veitova tiskarna je poslala v Ljubljano 1500 izvodov knjige v polah in založnik je takoj poskrbel za njihovo vezavo. Tiskarja Veit in Gostinčar sta poslala cenzurne izvode v Kamnik nekaj dni po izidu knjige, tamkajš­ nje sresko načelstvo pa je rabilo skoraj en teden, da je ugotovilo njen »prevratniški« značaj. V teh dneh je že uspelo založniku razpečati knjige vsem prednaročnikom in tako je že več kot polovico naklade prišlo v roke bralcem vse Slovenije. S pomočjo Slavka šlandra in Vrunča ter drugih ko­ munistov pa je hitro razpečal še okrog 300 izvodov knjige na štajerskem, še neprodane knjige je skril in tako je policija v prostorih Naše založbe lahko zaplenila le nekaj deset izvodov. Ob štiridesetletnici izida je Edvard Kardelj z zanosom obujal spomine na nastajanje tega svojega pomembnega dela in z zadovoljstvom opisal, kako uspešno so izigrali cenzuro in policijo. Z založnikom se je dogovoril, da bo ta na pričakovanem policijskem zaslišanju izjavil, da mu je delo po­ nudil v tisk nek neznan zgodovinar. Glede na to je Edvard Kardelj na za­ slišanju po zaplembi knjige tudi tajil, da bi bil on njen pisec. Toda poli­ cijsko zaslišanje je bilo tako temeljito, da mu je moral založnik izjaviti, naj avtorstvo kar prizna. Toda ugotovitev pisca in zaplemba le nekaj deset izvodov je bila res skromna tolažba za policijo, ki ni mogla preprečiti, da bi Speransov »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja« ne opravil svoje revolucionarne vloge v družbenopolitičnem življenju na Slovenskem. B r a n k o M a r u š i č : O DATUMU IZIDA SPEEANSOVE KNJIGE Natančen podatek o mesecu ali celo dnevu izida Speransove knjige »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja« bi lahko našli tudi s podrobnim pregledom sodobnega slovenskega tiska. Tako je 3. februarja 1939 (št. 5) tednik »Istra« (glasilo saveza jugoslovenskih emigranata iz Julijske kra­ jine) objavil vest: »Te dni je izšla v Ljubljani zanimiva knjiga o sloven­ skem narodnem vprašanju... Knjiga je zanimiva tembolj, ker je ena iz­ med del, ki obravnavajo samo narodno vprašanje in to z veliko jasnostjo in točno opredeljenostjo. Vsled tega bo brez dvoma zadela na jako različen odmev v javnosti, kar pa samo na sebi ne bo nič slabega, ker se bo marsi- kakšno vprašanje, ki je potrebno razsvetlitve in razjasnitve na ta način razčistilo. Knjiga zadeva seveda tudi v naše razmere (primorske; op. BM) in gotovo so tu najbolj delikatna mesta in trditve, zlasti, ker so postavljena 2 Leta 1940 je npr. natisnila brošuro Razgledi po Sovjetski zvezi, v začetku naslednjega leta pa publikacijo Gospodarski rezultati leta 1940 in narodno-gospodarski načrt SSSR za leto 1941 (Jože Munda, Bibliografija slovenskega marksističnega tiska, Ljubljana 1969, str. 95 in 100). 3 V Veitovi tiskarni so npr. tiskali prevode Mileta Klopčiča iz ruske literature, Požganico Preži- hovega Voranca, dela Miroslava Krleže itn. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 . 4 569 SPERANS: RAZVOJ SLOVENSKEGA NARODNEGA VPRAŠANJA Faksimile naslovne stra­ ni prve izdaje Kardelj- Speransove knjige o slovenskem . narodnem M A C A Ï A Î A ' Î D * vprašanju (iz knjižnice N A b A ZALOŽBA PZE za zgodovino ljub- ljanske Filozofske ja- LJUBLJANA 1939 kultete). morda nekoliko presplošno, tako, da se jih bo lahko napačno razumelo. Vse bo pač prepuščeno kritiki in poznejšemu razjašnjevanju.« Avtor vesti šk. (Joško žiberna) je knjigo bralcem še priporočil. V naslednji številki je »Istra« objavila že prvo kritično oceno, ki jo je napisal L.(avo) č.(ermelj). Svoj prispevek začenja: »Te dni je izšla iz tiska že dolgo napovedana Speransova knjiga »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja« (Istra, 10. 2. 1939, št. 6). čermelj polemizira zlasti s Speranso- vimi ugotovitvami o prevratni dobi ter o povojnih razmerah na Primor­ skem. Seveda čermeljeva polemika začenja novo zanimivo tematiko: o od­ mevu, ki ga je v slovenski javnosti vzbudila Speransova knjiga. S tem bi seveda prešel namen te kratke pismene pripombe, ki želi le prispevati k ugotovitvi natančnejšega datuma izida knjige. France Filipič sodi, da bi bilo to konec januarja ali pa konec naslednjega meseca, že podatki iz »Istre« nedvomno kažejo, da je knjiga Edvarda Kardelja »Razvoj sloven­ skega narodnega vprašanja« izšla konec januarja 1939. 570 EDVARD KARDEU-SPERANS IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE S u m m a r y EXTRAORDINARY ASSEMBLY OF THE HISTORICAL SOCIETY OF SLOVENIA ON THE OCCASION OF 40 t h ANNIVERSARY OF PUBLICATION OF THE WORK WRITTEN BY EDVARD KARDELJ-SPERANS »DEVELOPMENT OF THE SLOVENE NATIONAL QUESTION« The Assembly was held on March 2n d, 1979 in the Great Hall of the Slovene Parliament. It was introduced and presided by prof. dr. Ignacij Voje, the president of the Historical Society of Slovenia, who explained the decision to call the as­ sembly and to nominate Edvard Kardelj for a honorary member of the Society, owing to his merits for the Slovene history and our historiography. Prof. dr. Janko Pleterski, as the first lecturer, delt with historiographical acti­ vity of the Slovene Marxists in the years 1932—1941 and mentioned Ivo Grahor, Dušan Kermavner, Boris Kidrič, Vladimir Martelanc, Jože Vilfan, Boris Ziherl and others. Kardelj 's book presents culmination of this activity, which was actually a preparation for the national liberation war and revolution in Slovenia in the years 1941—1945. The prewar activity was of great importance also because of its historiographical achievments. Prof. dr. Metod Mikuž spoke about temporal frame of Sperans's writing the book, which appeared on January 29 th, 1939. Western-democratic bloc of states had been overwhelmed in Europe by »Anschluss« of Austria and by Munich-agree­ ment on Sudetenland; the League of Nations and the U. S. S. R. kept quiet. Alt­ hough dictatorship in the Yugoslav Kingdom had continued, the policy of the Po­ pular Front strenghtened in Slovenia. France Filipič delt with historical circumstances, which in 1938 influenced the formation of Kardelj 's national-political study of the Slovene national question. Kardelj schemed and wrote the greater part of his book when he was on remand in the district court in Ljubljana. Filipič described the various publicistic activity of Kardelj in the years 1932—1938 and stated that »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja« (Development of the Slovene National Question) actually ment the culmination and the most complete expression of Kardelj's lasting efforts to make a profound analysis of the Slovene national question. Prof. dr. Bogo Grafenauer prepared a comparative study on four editions of Kardelj's book, in 1939, in 1957, in 1970 and in 1973; translation into German lan­ guage appeared in 1971 (Die Vierteilung. Nationale Frage der Slowenen, 1971); the work has been translated into Serbo-Croatian (1958, 1960, 1973), into Mace­ donian (1959) and into Hungarian language (1961) as well. Kardelj revised and accomplished his study before the second edition to a great extend, and took into account prof. Grafenauer's remarks at the third edition. The fourth edition in Slo­ vene has been only a reprint of the third one. Comparison among different t rans­ lations of Kardelj's book has still not been carried out. Prof. dr. Miroslav Stiplovšek discusses the printing and distributing of Kar­ delj's book (seized by police), and prof. Branko Marušič presents first reviews of the book in some newspapers. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 . 4 . 571—582 571 M o m č i l o Z e č e v i ć NEKOLIKO PITANJA ISTORIOGRAFm O JUG OSLO VENSKOM UJEDINJENJU Referat na znanstvenem sestanku »Na­ stanek jugoslovanske države 1918«, Ilok 17.—20. maj 1979 Stalno vraćanje na događaje vezane za pitanje stvaranja jugosloven- ske države pokazuju se na taj način kao trajan izazov našoj istorijskoj nauci, ne samo zbog toga što je uvek bilo teško da se jedan osobito složen i značajan istorijski događaj otkrije i svestrano obradi, već i zbog toga što su se osnovni odgovori za teškoće i krize zajedničke jugoslovenske države i društva posle 1918. godine upravo morali tražiti i nalaziti u ana­ lizama njene predistorije. O nastanku jugoslovenske države pod kraj prvog svetskog rata, o unu­ trašnjim i spoljnopolitičkim događajima koji su uticali na oživotvorenje jugoslovenske ideje, od 1918. godine do danas objavljen je veliki broj ra­ dova, raznovrsnih i različitih po svome karakteru i rezultatima koje su pružili istorijskoj nauci. Može se, naime, sa sigurnošću tvrditi da je retko koji događaj iz sveukupne moderne jugoslovenske istorije bio toliko opi­ sivan i tumačen, a da je ipak i pored sveg tog obilja pisane reči ostao sa mnogo nedorečenih tema i praznog prostora. Razumljivo je, stoga, što se savremena jugoslovenska istoriografija ovome pitanju stalno vraća. Jedan od važnijih razloga za ovako interesovanje leži i u činjenici da bliže po­ znavanje istoriografije u razvitku i realizaciji jugoslovenske ideje, naročito radova između dva svetska rata, otvara još uvek nekoliko značajnih pi­ tanja koja zahtevaj u kritičko određivanje prema istraživačkim pobudama, metodima rada i postignutim rezultatima. U analizi i kritici dostignuća istoriografije o stvaranju zajedničke ju­ goslovenske države na prvom mestu, čini se, treba istaći da oni sadrže jedno zajedničko obeležje koje se u velikoj meri ogleda u tome da je jugo- slovensko ujedinjenje u tumačenju građanske istoriografije posmatrano pretežno sa stanovišta njegovih posledica, tj. u znaku nacionalnog i poli­ tičkog sukoba između dveju najbrojnijih nacionalnih buržoazija — srpske i hrvatske. Poznati sukobi klasnih i nacionalnih interesa ovih dveju grupa na političkom planu, započeti još u vreme dok je jugoslovensko pitanje bilo u fazi ideje, a zatim radikalno prošireni na ekonomski, socijalni i kulturni život u novoj državi do njenog sloma 1941. ostavili su duboke tragove. Mno­ ga, često i zapažena istoriografska dela, sadržala su uočljive nijanse srp­ skog, odnosno hrvatskog nacionalizma i hegemonizma, što je za posledicu imalo zanemarivanje uloge i značaja ostalih nacionalnih i đruštveno-po- litičkih snaga u borbi za jugoslovensku ideju. S druge strane, u zamaglji­ vanju značaja učešća i doprinosa drugih jügoslovenskih naroda u borbi za Jugoslaviju, svoj udeo ima i jugoslovenska unitaristička i integralistička ideologija, koja je takođe sputavala slobodniji razvitak nacionalnih istorio­ grafija. Na razvoj celokupne istoriografije o stvaranju zajedničke jugosloven­ ske države presudan uticaj izvršilo je delo poznate češke istoričarke Milađe Faulove, koja je sa nekoliko svojih radova, i posebno sa kapitalnom mono- 572 M. ZEČEVIC: O JUGOSLOVENSKOM UJEDINJENJU grafijom Jugoslovenski odbor (Zagreb 1925), dala osnovni metodološki i in­ terpretative okvir izučavanja ovoga problema za narednih nekoliko de­ cenija. Neosporna je činjenica da ovo delo i danas ostavlja snažan utisak na čitaoca, kako svojim obimom i obiljem istorijskih podataka, tako i za- hvatanjem velikog broja relevantnih( problema značajnih za sadržaj i raz­ voj jugoslovenske ideje, te nije teško zamisliti kakvom je snagom uticalo u vreme svoje pojave. Nerazvijena jugoslovenska moderna istoriografija toga doba, na pitanju stvaranja jugoslovenske države, uglavnom je, sa vrlo malim izuzecima, sekunlirala nastalim političkim i nacionalnim sukobima, koji su na kulturnom i istoriografskom planu rađali obilje političke publi­ cistike i pamfletske literature, sve do grubih istorijskih falsifikata. Ugled stranog istoričara, nezainteresovanog za domaće političke sukobe, veliki uloženi istraživački trud i uspešno ostvarena anketa sa najznačajnijim sudionicima borbe za jugoslovensku državu, omogućili su M. Paulovoj da napiše, za one prilike i uslove, impresivno istoriografsko delo o stvaranju Jugoslavije. Međutim, ovo delo i pored svojih velikih dometa na polju isto- riografske obrade, naročito diplomatske istorije jugoslovenskog ujedinje­ nja, nosi u sebi i neke takođe kapitalne slabosti i propuste, koji su preneti i u mnoge kasnije nastale radove. Prvu kritiku na delo M. Paulove treba uputiti jednostranoj i uprošće- noj šemi događaja i zbivanja na kojima je izgrađen model istoriografske obrade razvoja jugoslovenskog pitanja. Ovo izuzetno složeno pitanje uglav­ nom je svedeno na odnose Jugoslovenskog odbora, srpske vlade i velikih sila, pri čemu su zapostavljeni neki drugi takođe značajni činioci ujedi­ njenja, kao što su raspoloženje i aktivnost političkih stranaka i naroda u pojedinim jugoslovenskim zemljama, ekonomske i kulturne predpostavke ujedinjenja, značaj verskog faktora, tradicije i karaktera jugoslovenske ideje, socijalnih previranja na j ugoslo venskom prostoru itd. Slabosti dela M. Paulove međutim nisu bile samo rezultat teškoća u prikupljanju izvora, već dobrim delom počivaju i na nekritičkom istoriografskom metodu koji je primenila, pri čemu svoj rad nije izdigla izvan okvira klasičnog modela istoriografske škole svoga vremena. O tome svedoči i činjenica da je svoje lične i idejne simpatije prema liberalima iz demokratskog bloka prenela i u svoje delo, narušivši time objektivnost pisca-istoričara. Uvid u njenu zaostavštinu koja se nalazi u čehoslovačko-sovjetskom institutu u Pragu daje nam pravo za ovakvu tvrdnju. Iscrpna obrada Jugoslovenskog odbora, te i samim tim isticanje nje­ govog značaja u uskom krugu temeljnih činilaca borbe za jugoslovensku ideju i državu, o čemu i naziv monografije M. Paulove svedoči, potisnuli su za duže vreme u drugi plan neke takođe značajne činioce ujedinjenja. Krug interesovanja istorijške nauke bio je znatno sužen i zbog mnogih dru­ gih razloga koji su pogodovali građanskom konceptu ujedinjenja i tuma­ čenja 1. decembra 1918. godine. Tako naprimer, liberalna integralistička ideologija, snažna osobito u kulturnim, naučnim in prosvetnim krugovima, vrlo je brzo uspela da nametne svoje tumačenje stvaranja jugoslovenske države, koristeći se pri tome osobito unutrašnjim i spoljnopolitičkim te­ škoćama prvih dana borbe za njenu organizaciju i učvršćenje. U toj ide­ ologiji i politici skrivena su izvorišta iz kojih je vremenom u našoj isto­ ri j sko j nauci nastala tradicija da se o jugoslovenskom pitanju i ujedinjenju govori i piše na jednostran način, da se jugoslovenska misao prikazuje kao neka davna i jednosmerna težnja, nastala pre oblikovanja nacija, kao pro­ ces koji je bio usaglašen u motivima i interesima i u stalnom usponu. Ova naglašena politička teza vremenom je podignuta na nivo vladajućeg shva- ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1079 . 4 573 tanja onih snaga koje su u stalnim borbama za vlast sa nacionalnom i so­ cijalnom opozicijom, očekivale od ovakve politike i propagande pouzdano savezništvo u očuvanju državnog okvira i unutrašnjeg mira. Glavno upo­ rište ovakvoj doktrini ležalo je na pojednostavljenoj interpretaciji poli­ tičke istori j e ujedinjenja, bez skoro bilo kakvog oslonca na šira nacionalna i socijalna raspoloženja i stremljenja narodnih masa, a nosioci takvog tumačenja jugoslovenstva verovali su da će političkim i pedagoškim sred­ stvima moći da nadoknade, za kratko vreme,, vekove otuđenosti. Roman­ tičarski jugoslovenski zanos prethodnih pokolenja, negovan u vrlo uskim kulturno-političkim krugovima u svim jugoslovenskim sredinama, već u vreme ostvarivanja jugoslovenske ideje dobija sva obeležja sukoba klas- no-političkih i drugih interesa nacionalnih buržoazija. Sa različitih strana, a naročito iz tabora unitarističkih snaga, dolazećim generacijama, kao vrhunski pedagoški i patriotski motiv, propovedana je nužnost jugosloven- skog zajedništva po svaku cenu, što se pokazalo kao orijentacija kratkog dometa. Cilj joj je bio brzi nacionalni unitarizam a ispali su uglavnom suprotni rezultati. Nastavljajući stopama svog velikog uzora Milade Paulove, istoriografija je dalje razvijala uprošćeni koncept o »glavnim« faktorima jugoslovenskog ujedinjenja usmeravajući svoje interesovanje uglavnom na četiri osnovna pitanja: jugoslovensku misao, velike sile, Srbiju i Jugoslovenski odbor. Radovi koji su zahvatali i neke druge teme, manje ili više značajne za istoriju ujedinjenja, obično nisu izlazili iz okvira ovako postavljenog če- tvorougla, najčešće se nalazeći ustvari u podređenosti njegovog osnovnog shvatanja. Zato su organizovana istraživanja naše savremene istoriografije i bila usmerena, pre svega, n a dopunu i proširenje osnove istorijskih sub­ jekata jugoslovenskog ujedinjenja. Ova orijentacija dala je značajne re­ zultate kojima je upotpunjena slika o složenom toku borbe za jugosloven­ sku državu, čime je proširen broj subjekata značajnih za istoriografsku obradu ujedinjenja izvan okvira naznačenog četvorougla. Mnogi zapaženi radovi, bacili su novo svetio na ulogu i značaj jugoslovenske misli kao osnove ujedinjenja, na ulogu velikih sila i opštih uslova evropske istori j e u kojima se rešavalo jugoslovensko pitanje, zatim na značaj i ulogu Jugo­ slovenskog odbora, srpske vlade i vojske i dr., pri čemu su, ipak, najvred­ nija otkrića postignuta u obradi učešća i drugih jugoslovenskih naroda u borbi za zajedničku državu kao i uloge radničkog pokreta. Sa ovako pro­ širenim saznanjima o istoriji jugoslovenskog ujedinjenja, ostvareni su uslovi za dublju kritičku analizu i jednostavnije uočavanje još uvek ne­ dovoljno obrađenih i objašnjenih pitanja. Razumevanju zbivanja iz perioda predistorije jugoslovenske države u velikoj meri doprinelo je i uspešno izučavanje unutrašnjeg i spoljno- političkog položaja Jugoslavije između dva svetska rata, jer su mnogi važ­ niji događaji iz toga vremena nužno upućivali na bliže poznavanje njihove neposredne predistorije. Ustvari, pokazalo se u brojnim radovima, da je problem izučavanja jugoslovenske države 1918—1941. kao i za docniji pe­ riod, neodvojiv od istorije njenog stvaranja i obrnuto, što znači da se do­ gađaji moraju poznavati i prat i t i u svojoj celini i kontinuitetu. Jednim širim tematskim pristupom pitanju stvaranja jugoslovenske države, kojim bi se ravnopravnije uspostavio međusobni odnos svih tzv. »pozitivnih« i »negativnih« faktora ujedinjenja, moglo bi se sasvim sigurno doći do jedne značajno dopunjene i izmenjene istorijske predstave o njenom nastanku. Jugoslovenska misao ili jugoslovenska ideja, javlja se kao osnovni pro­ blem izučavanja stvaranja zajedničke jugoslovenske države. Od toga kako 574' M. ZECEVIC:0 JUGOSLAVENSKOM UJEDINJENJU se ovo pitanje istoriografski obrađivalo, zavisio je način tumačenja značaja i uloge ostalih činilaca istori j skog razvoja j ugoslo venskog' pitanja. U iz- vesnom smislu način obrade jugoslovenske ideje pokazuje se i kao meto­ dološka predpostavka obrade ostalih faktora ujedinjenja. Shvaćena kao realizacija političkog, kulturnog i ekonomskog interesa zbližavanja i za­ jedništva svih j ugoslo venskih naroda, jugoslovenska ideja je svoj istori j ski značaj više izrazila u zajedničkoj državi nego li pak u samom procesu svoga nastanka, tj. ona je ustvari imala dvojak karakter. Pre ujedinjenja, a pogotovu pred njegovo neposredno izvođenje, jugoslovenska ideja bila je onaj činilac koji je vukao ka stvaranju zajedničke države. Već tada se u njoj zapažaju kontraverze, spontana ili hotimična gaženja nacionalnih prava i interesa u ime politike stvaranja jedinstvene jugoslovenske nacije. U zajedničkoj državi, međutim, pokazuje se tek njen pravi istori j ski sa­ držaj, njena prava politička priroda i shodno tome u vezi sa njom i zablude svih njenih nosilaca bilo kojeg nacionalnog porekla. Potpuno i objektivno osvetljavanje jugoslovenske misli javlja se na taj način i kao uslov za razu­ mevanje procesa i zbivanja, teškoća i kriza, kojim je prva zajednička jugoslovenska država bila opterećena. Traženje korena j ugoslo vensko j misli u srednjem veku, u prenaglaše­ nom opštem i zajedničkom značaju ilirskog pokreta i si. nesumnjivo izlazi izvan osnovnih sadržaja nauke, u istom smislu kao i olako prelaženje preko činjenica da je jugoslovensko pitanje nužno izvesti iz uskih srpsko-hrvat- skih okvira, unutar kojih se uglavnom kreće. Uključivanje istorijskog zna­ čaja i uloge na primer, slovenačke komponente, zbivanja i procesa na prostoru Bosne i Hercegovine, Crne Gore, Makedonije i drugih naših sre­ dina, što je jedan od vidljivih rezultata savremene istoriografije, očigledan je dokaz više opravdanom zahtevu o neophodnosti istoriografske obrade svih ostalih nacionalnih i društveno-političkih činilaca u borbi za stva­ ranje jugoslovenske države. Razumevanje razvitka jugoslovenske misli kao složenog istorijskog procesa nailazi na teškoće uglavnom zbog nedostatka sistematske analize srpskog nacionalnog pitanja u onom obliku i smislu kako se ono ispoljilo u ratnim godinama 1914—1918. i neposredno po stvaranju zajedničke države. Gotovo neobrađeno ili u svakom slučaju jednostrano obrađeno, srpsko nacionalno pitanje, kao istorijski, državno-pravni i nacionalni in­ teres srpskoga naroda u vreme prvog svetskog rata, dovelo je do prostog poistovećivanja srpskih nacionalnih interesa sa htenjima i interesima dru­ gih j ugoslo venskih naroda. Time je učinjen osnovni metodološki materi­ jalni propust istoriografije, što je imalo za posledicu pojednostavljivanje sadržaja jugoslovenskog pitanja i samim tim zamagljivanje njegove su­ štine. Mešanje i poistovećivanje jugoslovenskog pitanja sa srpskim nacio­ nalnim pitanjem, tj. nedovoljno isticanje razlike interesa i težnji svake pojedine nacije i utvrđivanje njihovih međusobnih odnosa, još u vek su uočljiva smetnja uspešnijoj obradi jugoslovenske ideje. I danas imamo na­ učnih radova u kojima se može sresti nerazumevanje prirodno-istorijskih procesa razvoja pojedinih j ugoslo venskih naroda i njihovih nejednakih interesa i zahteva u okviru jugoslovenskog pitanja u kome je svaki imao svoje mesto i dao svoj udeo. Takva istoriografska tradicija po kojoj se o j ugoslo venskom pitanju i programu govori uglavnom kroz prizmu nacio­ nalnih interesa srpske građanske klase,, mogla je dati samo nepovoljne rezultate, jer je zanemarivala ili omalovažavala mnoge pojave i događaje koji su bili izraz objektivnog društveno-istorijskog procesa razvoja i sa- obrazno njemu posebnih nacionalnih htenja i interesa. Uglavnom sve ono :; , - ZGODOVINSKI ČASOPIS 33' •• 1979 •• 4 '•< '.' 5 7 5 što se'u toku razvitka jugoslovenske ideje javljalo kao »nesklad« sa Ni­ skom deklaracijom, Krfskom deklaracijom i sličnim programskim doku­ mentima iz istori j e ujedinjenja, donetim na inicijativu ili pod pokrovitelj­ stvom srpske buržoazije, dugo vremena potiskivano je u istorijski zaborav. Sudbina Majske deklaracije, ženevske deklaracije i nekih drugih dokume­ nata slične vrste, zatim Narodnog vijeća SHS ili Države SHS od 29. oktobra 1918., najbolje izražavaju negativne rezultate, ove, moglo bi se slobodno reći, osnovne zablude u izučavanju jugoslovenske misli u XX veku. Na tako krivim temeljima nadzidane su i mnoge druge iskrivljene predstave o ostalim sadržajima programa i procesa koje sadrži jugoslo- venska ideja. Kada je reč o njenom sadržaju i karakteru, neophodno je istaći i one faktore koji istoriografija još uvek nije dovoljno osvetlila, niti im je dala odgovarajuće mesto u okviru celine jugoslovenskog pitanja. Utvrđivanje stvarnih odnosa i razmera između panslavizma, austroslavizma i jugoslovenske ideje, zatim problema mešanja jugoslovenske ideje sa kon­ kretnim rešenjima o obliku vladavine, poistovećivanja određenih nacio­ nalnih interesa sa imperijalističkim težnjama, izdvajanje pitanja vere i verskih osećaja van kompleksa kulturno-istorijskog okvira, svođenje pro­ blema hegemonija i supermatija izvan njihovih političkih, ekonomskih i kulturnih sadržaja i slično, nesumnjivo zaslužuju drugačiji pristup i više pažnje i prostora nego što im je do sada dato. To isto važi i za pitanje eko­ nomskih i kulturnih predpostavki jugoslovenskog zajedništva, osnova na kojima je klijala misao o uzajamnosti i saradnji među jugoslovenskim na­ rodima, kao i za način, oblik i intenzitet širenja ove ideje u širokoj masi običnih ljudi koji su činili pojedine jugoslovenske nacije. Ako se ovome doda i nedovoljno poznavanje delatnosti političkih stranaka i njihovog uticaja u pogledu širenja jugoslovenske misli u pojedinim nacionalnim sredinama, onda možemo zaključiti da o razvitku jugoslovenske ideje zna­ mo mnogo, ali ne i sve ono najvažnije, ako je posmatramo kao jedan trajni integracioni proces u smislu otkrivanja najboljih rešenja za zajednički život svih jugoslovenskih nacionalnih subjekata. Bez ovakvih predpostavki jugoslovensko pitanje teško se može izvesti izvan vrlo uskih kulturno-po- litičkih i socijalnih krugova i poznatih javnih manifestacija, onde gde je do njih moglo doći i gde je ostavljen trag, a to sve u velikoj meri otežava da se jugoslovenska misao objasni po svojim sastavnim delovima, po od­ ređenim etapama razvoja, koje su bile uslovljene različitim istori j skim raz­ vitkom svakog jugoslovenskog naroda posebno. Na ovaj način posmatrana jugoslovenska ideja, kao svoje suštinsko obeležje, nosi u sebi jedinstvo različitih interesa još u svome korenu, tj. od onog momenta kada je svaki posebni nacionalni interes počeo da traži istorijsko uporište u jugoslovenskom zajedništvu. Tako shvaćena jugoslo­ venska misao javlja se kao izraz istorijske realnosti, pa su i naj različiti j e koncepcije jugoslovenskog ujedinjavanja od trialističkih iluzija do vizija o balkanskoj i podunavskoj federaciji, od austroslavizma do unitarističkog jugoslovenstva itd., istoriski shvatljive i objašnjive. Sve te raznovrsne ideje imale su svoje socijalne nosioce i zagovornike, javljale su se i nestajale u diktatu društveno-političkih prilika i konkretnih istori j skih uslova, te su u tom smislu i izražavale deo jednog zajedničkog procesa u razvoju jugoslovenske misli. Osnovno odredište za ovakvo shvatanje istorijskog sa­ držaja i toka jugoslovenske misli zasniva se na činjenici da se jugoslo­ venska ideja nije definitivno realizovala u formalnom činu stvaranja za­ jedničke jugoslovenske države 1. decembra 1918, već da je tim događajem 576 M. ZEĆEVIĆ: O JUGOSLOVENSKOM UJEDINJENJU dobila samo stvarne i suštinske podsticaje i pretpostavke za svojti dalju afirmaciju i nadgradnju. U razvoju jugoslovenske ideje, za njenu afirmaciju izvan granica jugo- slovenskih zemalja, u evropskoj i svetskoj javnosti, od velikog značaja bila je delatnost Jugoslovenskog odbora. Mnogi njegovi članovi i pouzdanici, a naročito njegovi lideri Trumbić i Šupilo, učinili su mnogo na popularizaciji ideje o potrebi stvaranja zajedničke jugoslovenske države, utičući pre sve­ ga na sile Antante i raspoloženja jugoslovenske emigracije u raznim zem­ ljama. Od posebnog značaja bio je uticaj Jugoslovenskog odbora na opre­ deljen j e zvanične Srbije u pogledu čvršće orijentacije na širi program opšteg ujedinjavanja svih jugoslavenskih naroda. Međutim, neosporne istorijske činjenice o doprinosu Jugoslovenskog odbora u ovom pogledu, zaslugom istoriografije, počev od Milade Paulove do danas, vremenom su dobile preuveličane i nestvarne razmere u mnogo čemu, tj. značenja koja ne odgovaraju istorijskoj istini. Prenaglašavanje značaja Jugoslovenskog odbora kao zastupnika Slovenaca, Hrvata i Srba iz Austro-Ugarske, isti­ canje nekakvog njegovog »narodnog« i »nacionalnog« predstavničkog po­ litičkog kvaliteta, koga on objektivno nije mogao imati, uticalo je, pored nekih drugih uzroka i na gubitak interesovanja istoriografije o stvarnim raspoloženjima političke i nacionalne osnove u pojedinim j ugoslo venskim zemljama Monarhije. Da bi se uočili i objasnili stvarna uloga i značaj Jugoslovenskog odbora na prvom mestu treba imati u vidu činjenicu da je on obrazovan uz punu političku i materijalnu brigu i pomoć srpske vlade sa ciljem da podrži ratne napore Srbije i ostvarivanje njenih ratnih ciljeva, čitava organiza­ cija i delatnost Jugoslovenskog odbora, bez obzira na kasnije nastale pro­ mene odnosa sa srpskom vladom, pa i sukobe, ne umanjuju značaj ovog osnovnog obeležja, neophodnog za objektivniju istorijsku ocenu njegove uloge i njeno razumevanje. Kao što je poznato Jugoslovenski odbor bio je sastavljen od Jugoslo- vena, uglavnom emigranata, koji su se posle izbijanja rata našli u Italiji. Među njima bilo je naj različiti j ih profesionalnih i političkih profila a naj­ veći njihov broj bile su nižerazredne političke ličnosti, bez većeg značaja i uticaj a u političkim strankama i krugovima u svojim zemljama. Kao svedočanstvo o tome najbolje mogu poslužiti slovenački »predstavnici« G. Gregorin, B. Vošnjak i N. Zupanič, koji u slovenackom političkom životu nisu mnogo značili ni pre ni posle rata. Broj ovakvih »predstavnika«, izuzev Trumbića, Šupila i jednog manjeg broja poslanika, nije bio od većeg zna­ čaja ni u drugim j ugoslo venskim sredinama. Rad i veze Jugoslovenskog odbora sa političkim strankama u jugoslo- venskim zemljama u toku čitavog njegovog delovanja i organizacionog postojanja, bile su svedene na retke konspirativne posredničke kontakte (S. Rittig, F. Barac, Lorković) i može se smatrati da su bile bez ozbiljnijeg uticaja na raspoloženja vodećih političkih krugova na domaćem tlu. Uspo­ stavljanje bližih veza između Narodnog vijeća SHS i Jugoslovenskog od­ bora krajem oktobra i početkom novembra 1918. ovu situaciju nije suštin­ ski izmenilo, jer su upravo tada stvari pošle drugim tokom. U široj javnosti o delatnosti Jugoslovenskog odbora, izuzev retkih od- bijajućih i nepovoljnih ocena njegovog rada i cilja u dnevnoj štampi, na­ ročito u 1917. godini povodom Krfske deklaracije, nije se gotovo ništa znalo sve do kasne jeseni 1918. godine, što svedoči o tome da na neko širenje j ugoslo venskih raspoloženja u jugoslovenskim zemljama Odbor praktično nije imao nikakvog uticaja. I srpska vlada i Jugoslovenski odbor, u ne- ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 . 4 577 mogućnosti da ostvare kontakt i dobiju podršku za svoje programe rešenja jugoslovenskog pitanja kod odlučujućih nacionalnih političkih faktora u jugoslovenskim zemljama, bili su upućeni na jedinu moguću tj. njihovu međusobnu saradnju, svesni i jedni i drugi činjenice da je Jugoslovenski odbor prevashodno izraz političke nužde. Kada je razvoj događaja u okto­ bru i novembru 1918. krenuo povoljnijim tokovima za jugoslovensko pi­ tanje, tj. kada je ostvarena mogućnost direktnih kontakata i pregovora zvanične Srbije sa vodećim političkim strankama u jugoslovenskim zem­ ljama, tada već razbijene Austro-Ugarske, događaji su prirodno krenuli drugim pravcima, čime je gotovo istog momenta, politički, i ubrzo i orga­ nizaciono, Jugoslovenski odbor likvidiran. Kao nezvanični emigrantski organ odnosno veštački stvorena »ekspo­ zitura« srpske buržoazije, za svoje postojanje i delatnost materijalno za­ visan uglavnom od srpske državne blagajne, bez čvršćeg oslonca na volju i interese pojedinih naroda koje je želeo da zastupa, Jugoslovenski odbor dozi veo je neslavan kraj koji je, ustvari, izražavao sudbinu njegovog na­ stanka, čim su na istorijsku pozornicu i neposrednom činu stvaranja za­ jedničke jugoslovenske države (kao i njenom daljem životu) stupile nacio­ nalne političke snage, Jugoslovenski odbor je. kao sudeonik istori je, brzo i lako stavljen u isključivu nadležnost istoriografije. Međutim, i pored svih ovakvih okolnosti u kojima je nastao i delovao, istaknuti položaj Jugoslovenskog odbora zadržao se najviše kao nasledje u istoriografiji o jugoslovenskom ujedinjenju. O njemu se i danas piše kao o »političkom predstavniku j ugoslo venskih naroda u Austro-Ugarskoj«, iako su mnoge činjenice o različitim shva tanj ima pojedinih vodećih članova u Jugoslovenskom odboru već poznate kao oprečne sa raspoloženjima i pro­ gramima vodećih političkih stranaka i njihovih pripadnika koje su ove zastupale. Ustvari, činjenica da se o Jugoslovenskom odboru isuviše mnogo pisalo, te samim tim u pojedinostima mnogo i znalo, a vrlo malo izučavalo i razumevalo stanje u jugoslovenskim zemljama, izokrenula je red stvari u istoriografiji o jugoslovenskom ujedinjenju, te i u stvarnim predstavama i'tumačenjima toga pitanja. Okolnost da je aktivnost Jugoslovenskog od­ bora uživala sve pogodnosti i podsticaje slobodnog i organizovanog javnog delovanja u cilju jugoslovenske propagande, a da su uslovi u kojima se raz­ vijala j ugoslo venska misao u jugoslovenskim zemljama Monarhije u toku prvog svetskog rata bili izrazito nepovoljni, tj. da se nije moglo u tom po­ gledu javno istupati, znatno je uticala na istoriografiju da izmeni svoj uobičajeni metodološki pristup ovome problemu. Dok članovi Jugosloven­ skog odbora deluj ući na teritoriji antantnih zemalja objektivno nisu mogli da ističu »habzburški okvir«, dotle su političari u jugoslovenskim zemljama Monarhije to morali da čine. Drugo je pitanje šta su jedni ili drugi stvarno mislili i hteli. Sticaj raznih objektivnih i subjektivnih okolnosti odredio je tako isto­ riografiji položaj da se na prvom mestu ne priđe izučavanju sveukupnih raspoloženja i programa najvažnijih političkih stranaka u odnosu na jugo­ slovensko pitanje tj. da se izabere povoljniji i znatno lakši put, a to je dalo samo delimične i neretko pogrešne rezultate. Na taj način umesto saznanja o jugoslovenskim i proti v j ugoslo venskim aktivnostima i raspoloženjima u širim masama jugoslovenskih naroda i njihovih političkih stranaka i si. pogrešnim metodološkim pristupom, dospelo se do poistovećivanja prevas­ hodno ličnih gledanja i raspoloženja pojedinaca (na pr. Šupilo, Trumbić i dr.) sa interesima i voljom političkih stranaka pa i naroda, što su poje­ dine ličnosti svojim opredeljenjem bile bliske nekim opštim nacionalnim 578 м - ZECEVIC: O JUGOSLOVENSKOM UJEDINJENJU stremljenjima, ne može opravdati ovakav istoriografski prilaz ovome pi­ tanju. Ista kritika, naravno, može se uputiti i na način izučavanja razvoja jugoslovenske ideje u drugim sredinama, kao i u srpskom narodu, gde se kao centralni predmet interesovanja javlja politička misao tadašnjeg vo­ dećeg državnika Nikole Pašića. Uloga Srbije u stvaranju jugoslovenske države, njen politički, diplo­ matski i vojni doprinos ostvarivanju jugoslovenske ideje u toku prvog svet- skog rata, bili su takođe predmet plodne naučne obrade u našoj savreme- noj istoriografiji. Data su mnoga nova tumačenja učešća i doprinosa Srbije u širenju jugoslovenske ideje pre i u toku prvog svetskog rata, karaktera i sadržaja ratnih ciljeva Srbije i interesa srpske buržoazije, položaja Srbije u imperijalističkoj politici velikih sila, njene uloge i značaja u završnim ratnim operacijama i u samom činu obrazovanja Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaea. Značajan prostor posvećen je obradi i kritici jugoslovenske politike srpske buržoazije tj . njenih pogleda na rešen j e jugoslovenskog pitanja, pri čemu su jasno istaknuti ciljevi i sredstva kojima ih je veliko­ srpska hegemonistička i unitaristička politika ostvarila. Međutim, jedno značajno i na prvi pogled dosta poznato pitanje koje zaslužuje još svestraniju obradu jeste položaj i odnos Srbije prema silama Antante, posebno u pogledu njene stvarne uloge kao odlučujućeg faktora u rešavanju jugoslovenskog pitanja. Jer od odnosa sa velikim silama ne­ sumnjivo je zavisio i položaj Srbije i njen odnos sa ostalim sudionicima ujedinjenja, što je posebno određivalo i njenu ulogu u planiranju i utvr­ đivanju načina stvaranja i oblika uređenja zajedničke države. Tu poziciju Srbije potrebno je bliže objasniti prema svakoj državi koja je u okviru Antante sudelovala i uticala na određivanje krajnjeg ishoda rata i novih državnih granica u Evropi i to ne samo u diplomatsko-političkom pogledu, već i u pravcu strateških imperijalističkih ciljeva i interesa krupnog fi- nansijskog kapitala. Kada se, pak, radi o glavnim uticajima na utvrđivanje ratnih ciljeva Srbije, njenog jugoslovenskog programa, tj. evolucije od tzv. »malog« do »velikog« rešenja, još uvek nemamo potpuniji odgovor šta je u politici Srbije istori j skim razvojem utemeljeni nacionalni interes, a šta isključivi produkt igre velikih sila oko podele i imperijalističke trgovine sa tuđim teritorijama. Drugim recima, izučavanje odnosa Srbije i velikih sila u ovom smislu dalo bi verovatno prvi osnovni odgovor na pitanje: da li je jugoslovenska država bila prevashodno rezultat politike velikih sila, tzv. versai j ska tvorevina, ili je bila rezultat slobodnog opredeljenja, težnji i interesa j ugoslovenskih naroda. Za bliže određivanje nacionalnog interesa Srbije u vreme prvog svet­ skog rata u okviru jugoslovenskog pitanja potrebno je takođe usmeriti pažnju i izvan uobičajenih posmatranja političkog ponašanja srpske bur­ žoazije, njenih uskih klasnih interesa, tj. celo pitanje postaviti na šire osnove stvarnih interesa srpskog naroda, njegovog položaja i nacionalnih ciljeva u okviru državne zajednice sa ostalim j ugoslo venskim narodima. Jer Srbiju, kao sudeonika ujedinjenja, razumljivo nije činila samo gra­ đanska klasa, njene političke stranke, vlada i dvor, već i seljaštvo, prole­ tarijat, vojska, tj. ceo srpski narod, a to znači da njegov nacionalni interes . i volju nije izražavala samo politika Pašića i Radikalne stranke i pored sveg svoga odlučujućeg uticaja. Izučavanje, na primer, srpske socijaldemo- kratije, pogleda i misli Sv. Markovića, D. Tucovića, D. Lapčevića, R. Drago- vića i drugih istaknutih ličnosti socijalističke misli i radničkog pokreta, upravo ilustruje činjenicu da je osnova na kojoj se oblikovala jugosloven­ ska misao u Srbiji krajem XIX i početkom XX veka složena pojava, a ne ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 - 1979 . 4 579 prosto poistovećivanje njene suštine sa politikom vodeće radikalne i libe­ ralne buržoazije. Bolje poznavanje pogleda jednog većeg broja uticajnih ličnosti iz naučnih, kulturnih, prosvetnih i drugih sličnih krugova toga vremena u Srbiji na jugoslovensko pitanje, bilo bi sigurno jedan prilog više činjenici da su shvatanja o nacionalnim zadacima. Srbije u odnosu na jugoslovensko pitanje, u različitim slojevima srpskog društva, bila slo­ žena, a ne jedinstvena i jednostavna. U taj krug pitanja spadaju i pogledi u Srbiji na način i oblik uređenja buduće zajedničke države, koji se mora dovesti u blisku vezu sa uglavnom dva osnovna faktora: a) političkom voljom, klasnim i nacionalnim inte­ resom srpske buržoazije, birokratije, vojnih vrhova i dinastije, i b) objek­ tivnim istori j skim uslovima, tj. postojećim ekonomskim, kulturnim i držav- no-pravnim, unutrašnjim i spoljnopolitičkim položajem, na kome je tre­ balo graditi novu državu i posebno sa ulogom liberalne buržoazije u borbi za afirmaciju svoje ideologije i osvajanje vlasti. Jedno od svakako zna­ čajnih pitanja u ovom sklopu je položaj i aktivnost radničkog pokreta u jugoslovenskim zemljama, tj. opasnost koja je od revolucionarnih akcija i vrenja u radnim masama ozbiljno pretila klasnim interesima jugoslo- venske buržoazije. Dublji pogled u ova i njima bliska pitanja pružio bi pot­ punije odgovore o korenima i uzrocima unitarizma, centralizma i veliko­ srpske političke hegemonije, na kojima se već od prvog momenta svoje praktične realizacije spotakla ideja o jugoslovenskom zajedništvu i sarad- nji. Svoju oštricu kritike istoriografija je opravdano usmeravala na uzroke i posledice prvodecembarskog akta i Vidovdanskog ustava, ali nije učinila ozbiljnije korake u analizi istori j skih uslova i mogućnosti za drugačiji na­ čin i oblik ujedinjenja, kako bi na osnovu činjenica utvrdila i objasnila postojeće težnje kod većine jugoslovenskih naroda da zajedničku državu organizuju.na federalističkim osnovama i u duhu nacionalne ravnoprav­ nosti. Problem istòriografske obrade Austro-Ugarske, odnosno položaja jugo- slovanskih naroda u njoj u vreme buđenja nacionalne svesti u XIX i XX veku, još uvek spada u one oblasti jugoslovenske istorije na koje do danas u istoriografiji nemamo potpunih odgovora. Za razumevanje razvoja jugo­ slovenske misli neophodno je i poznavanje prilika u jugoslovenskim zem­ ljama Monarhije, posebno onih koje su vremenski bliže glavnim događa­ jima u toku prvog svetskog rata. Međutim, upravo o tome periodu nedo­ staju mnogi odgovori o političkom, pravnom, ekonomskom i kulturnom položaju Slovenaca, Hrvata, Srba, kao i drugih nacionalnih subjekata, te je vrlo teško uočiti u kakvom su se položaju nalazili jugoslovenski narodi dvojne Monarhije, odnosno kako su i u kojoj meri u okvirima njenog državnog i političkog sistema bili obespravljeni, eksploatisani, ugnjetavani i bez istorijske perspektive. U odgovorima na ova pitanja trebalo bi oče­ kivati i objašnjenja za austroslavistički egzistencijalni koncept, koji je, kao što je poznato, imao snažnu osnovu, kako u širim slovenskim, - tako i u jugoslovenskim političkim i kulturnim krugovima u Austro-Ugarskoj. Ob­ rada ovog pitanja naprimer za Bosnu i Hercegovinu i Sloveniju uspešno je postavljena u nekim novijim radovima, gde se tačnije može uočiti stvarni položaj Jugoslovena u ovim zemljama Monarhije. Iz njih nesumnjivo pro- izilazi da su narodi u toj sredini ostvarivali deo svojih političkih i kultur­ nih prava koja su — takva kakva su bila — jačala i sile gravitacije prema daljim rešenjima nacionalne egzistencije tih naroda u austrijskom držav­ nom okviru. To je bila ona osnova na kojoj se izgrađivao program austro- slavizma. Pod tim uslovima može biti shvaćena i čvrstina austroslavizma 580 M. ZECEVIĆ: O JUGOSLOVENSKOM UJEDINJENJU građanskog smera i austromarksizma jugoslovenskih socijaldemokratskih grupacija. Prema tome položaj Jugoslovena u Austro-Ugarskoj nije zna­ čajan samo kao argument za 'demistifikaciju velikosrpske propagande o oslobađanju svoje »neslobodne« i »porobljene« braće i si. već i za razu­ mevanje odnosa J ugoslo venskih naroda iz Monarhije prema jugosloven- skom pitanju u celini. . Kao što je detaljno i afirmativno pisala o odjeku pobeda Srbije i Crne Gore i u prvom balkanskom ratu 1912. godine i u vezi s njim poletu jugo- slovenskih raspoloženja među Jugoslovenima u Monarhiji, zatim docnije o dobrovoljačkom pokretu i si., iz istih političkih i pedagoških motiva i raz­ loga istoriografija je uporno ćutala o bratoubilačkom obračunu među jugo- slovenskim narodima u toku rata 1914—1918. godine. Ova velika nepovoljna činjenica za razvoj jugoslovenske ideje, gde su se neposredno uoči obra­ zovanja zajedničke države preko topovskih cevi i bajoneta, žrtava i nasilja, sukobili njeni budući građani, ostavila je u političkim obračunima u režiji nacionalnih buržoazija, teške posledice. Bratoubilački rat na bojnom polju i velika antijugoslovenska propaganda, koja je od strane nemačkih, ma­ đarskih i reakcionarnih jugoslovenskih političkih krugova u Monarhiji raspirivala mržnju prema Srbiji i srpskom narodu, nije bila bez posledica na svest i raspoloženja u širim razmerama na jednoj i drugoj strani. Takav negativan uticaj na sadržaj i razvoj jugoslovenske ideje ostao je i docnije dugo prisutan, međutim daleko više i trajnije u onim delovima društva koji su narodne mase vodili u međusobni obračun, tj. u strukturama činov­ nika, oficira i druge državne birokrati j e koja je bila sastavni deo austro­ ugarskog državnog aparata i koja je tu istu poziciju očekivala, i velikim delom ostvarila i u zajedničkoj j ugoslo vensko j državi. S druge strane, pobednička i oslobodilačka ideologija srpske buržoazije imala je takođe velikog odjeka u sličnim delovima srpskog društva i odre­ đenog uticaja na šire mase, u prvom redu na srpskog vojnika, seljaka, koji je u najvećem broju činio sastav srpske vojske. Kroz sistem obrazovanja i političku propagandu, srpska buržoazija stvorila je u narodu pogrešnu predstavu o položaju Jugoslovena u Monarhiji i oslobodilačkoj misiji Srbije prema svojoj »porobljenoj braći«. To je ostavilo nepovoljne posledice u raz­ nim oblastima političkog i društvenog života u zajedničkoj državi, naročito na planu međunacionalnih odnosa. Razlozi za međusobna nepoverenja i sukobe među sudionicima jugoslovenskog ujedinjenja, bili su, znači, slo­ ženi i duboki i nisu se mogli na prečac rešiti raznim deklaracijama, rezo­ lucijama i sličnim političkim i pravnim aktima. Oni su opteretili zajed­ ničku jugoslovensku državu još pre njenog formalnog konstituisanja i ome­ tali je docnije u njenoj elementarnoj konsolidaciji. Možemo pretpostaviti da se nije teško složiti da versko pitanje i pro­ blem ekonomskih i kulturnih osnova ujedinjenja, predstavljaju ključna pitanja borbe za jugoslovensku državu, pre svega na unutrašnjem planu, mada nezavisno od toga, već dugo vremena, tavore na periferiji intereso- vanja "naše istoriografije. Znanja o njima zato se i kreću u već odavno začaranom krugu malih dometa izučavanja naše kulturne i ekonomske istorije, bez čije osnove obrada njihove političke strane ne može dati prave odgovore. Dosadašnja istraživanja i tumačenja verskog pitanja u borbi za jugo­ slovensku državu u našoj istoriografiji uglavnom su sledila osnovni metod izučavanja jugoslovenske ideje, te su sadržala i sve njegove slabosti. Su­ protstavi j enim interesima najsnažnijih nacionalnih buržoazija — srpske i hrvatske — tražena su uporišta u suprotnostima i sukobima pravoslavlja ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 • 4 581 i katoličanstva, kao nekakvih nacionalnih religija, pri čemu je glavna' paž­ nja usmeravana na političko ponašanje njihovih organizacija i sledbenika. Time je verski problem, kao značajan činilac u razvoju jugoslovenske ide­ je, sveden na uprošćeno tumačenje političke aktivnosti pojedinih crkava, na klerikalističke karakteristike i aktivnosti verskih organizacija, stranaka i pokreta, pri čemu je zanemarena njegova daleko značajnija i dublja kul- turno-istorijska razmera. Kada je u nekoliko najnovijih istoriografskih radova, koji obrađuju problem jugoslovenskog ujedinjenja, više pažnje bilo posvećeno verskom pitanju, otkriven je veliki broj dokumenata koji sve- doče da je verski problem bio glavni izvor strahovanja među jugosloven- skim političarima, na obe strane, za sudbinu buduće zajedničke države. U rezonovanjima istaknutih političkih ličnosti iz redova srpske vlade, Ju­ goslovenskog odbora, a naročito političkih krugova u jugoslovenskim zem­ ljama Monarhije, zabrinutost i dileme nisu dolazile toliko zbog teškoća oko formalno-pravnih i političkih regulisanja položaja crkva u budućoj državi i pitanja verskih sloboda, već, pre svega, zbog izvesnosti budućeg sudara različitih versko-kulturnih istori j skih stanja, naročito između vekovnih nepomirljivih protivnika — katoličanstva i pravoslavlja. Pored Vatikana koji je, dok je god to bilo moguće, uporno stajao na strani onih snaga koje su se zalagale za opstanak Austro-Ugarske, a to znači protiv stvaranja Jugoslavije, velika prepreka razvitku jugoslovenske misli u širim narodnim masama bila je i aktivnost domaćih crkava. Tri vodeće crkve, katolička, pravoslavna i islamska, sve do pred sam kraj prvog svetskog rata, propa­ girale su, svaka u svojoj sredini, konfesionalni i nacionalni ekskluzivizam. Na katoličkoj strani teritorijalna i nacionalna ugroženost od italijanskog i nemačkog imperijalizma probudila je u redovima nacionalnog svešten- stva svest o nužnosti i celishodnosti jugoslovenskog ujedinjenja, što je bilo od velikog značaja za prihvatanje političkih odluka građanskih stranaka. Ustvari, ove tri najsnažnije verske organizacije bile su razvojem događaja, kojima nisu mogle promeniti tok, prinuđene da prihvate odluke nacional­ nih buržoazija oko obrazovanja i uređenja zajedničke države. Političku kapitulaciju pred zahtevima moderne buržoaske države crkve su prihvatile u očekivanju da će snagom svoje organizacije i tradicije oču­ vati i ojačati svoj ugroženi uticaj, pre svega na kulturnom i prosvetnom polju u širokim masama. Zbivanja koja su docnije usledila, u zajedničkoj jugoslovenskoj državi i neposredno posle njenog sloma, pokazala su da ova očekivanja crkvenih vrhova nisu bila varljiva nada. Događaji su još jed­ nom potvrdili da je versko pitanje na našem prostoru uvek bilo, pa i u borbi za stvaranje Jugoslavije, prvorazredni činilac, da je u svojoj suštini daleko šire i složenije nego što se to obično smatra, t j . da su političke i re­ ligiozne manifestacije samo jedan deo njegove prirode i sadržaja. Ekonomske i kulturne osnove razvitka jugoslovenske misli i kao te­ meljne istorijske pretpostavke za stvaranje zajedničke jugoslovenske drža­ ve, spadaju, takođe, u red onih pitanja o kojima se još uvek vrlo malo zna, i što je još nepovoljnije, vrlo malo istražuje i radi. Nedovoljno poznavanje ekonomskih i kulturnih prilika u pojedinim jugoslovenskim zemljama, a naročito obima i karaktera ekonomskih i kulturnih veza i odnosa među pojedinim jugoslovenskim narodima, obično se nadoknađuje uopštenim ocenama koje nisu proizvod istraživačkog rada. Nedostatak sistematskih izučavanja pitanja iz ekonomske i kulturne istori j e i njihovo nedovoljno poznavanje, jedan su od osnovnih razloga nerazumevanja teškoća u kojima se rađala jugoslovenska misao i problema koje je morala Öa rešava zajed­ nička jugoslovenska država. Upravo izučavanje prvih godina zajedničkog 582 M. ZECEVIC: O JUGOSLOVENSKOM UJEDINJENJU života u novoj državi, naročito perioda 1919—1920. godine, svedoči o veli­ kom privrednom i kulturnom izolacionizmu, kao posledici odsustva isto- rijskih veza u prošlosti i nepoznavanju prilika između pojedinih jugoslo- venskih zemalja koje su ušle u sastav zajedničke države. Naprimer, u sa­ mom početku u Kraljevini SHS, nikakvim zakonskim merama nisu se mogli izmeniti tradicionalni putevi ekonomske razmene koji su išli utrvenim sta­ zama jasno podeljenih i podvojenih privrednih i kulturnih celina. Nepo­ stojanje snažnijih ekonomskih veza i odnosa između jugoslovenskih ze­ malja bivše Austro-Ugarske u prošlosti sa Srbijom i Crnom Gorom, zatim njihova vrlo slaba saradnja na kulturnom polju, imale su nepovoljne po­ sledice na oblikovanje svesti o zajedništvu među j ugoslo venskim narodima. Kakve i u kojoj meri nije dovoljno poznato. Istoriografija i na ovo pitanje nije još uvek dala potpuniji odgovor. Na kraju još jednom treba istaći da je stvaranje prve zajedničke jugo- slovenske države 1 decembra 1918. godine, samo formalno izražavalo završni čin ostvarenja različitih jugoslovenskih ideja i težnji nastalih kod poje­ dinih jugoslovenskih naroda krajem XIX i početkom XX veka. Suštinski gledano upravo ovaj događaj predstavljao je tek pravi početak realnih praktičnih traganja za istorijskim rešenjima zajedništva svih postojećih jugoslovenskih težnji i interesa. Jugoslovenskim ujedinjenjem stvorena je bila takva država koja je po oštrini verskih, kulturnih, ekonomskih i na­ cionalnih suprotnosti predstavljala jedinstven primer zajedništva u svet- skoj modernoj istoriji. Slepilo koje je istoriografija za proteklih 60 godina iz različitih razloga i motiva ispoljavala prema ovoj činjenici izmanjilo je i sam njen doprinos sveukupnoj težnji i borbi za jugoslovensku ideju i državu i njeno organizovanje na osnovama jedinstva i ravnopravnosti. S u m r n a r y SOME QUESTIONS TO THE HISTORIOGRAPHY ON THE UNITING OF THE YUGOSLAV PEOPLES The report is a critical commentary of the results of the historiography con­ cerning the uniting of the South Slavs in the last 60 years. The criticism concerns above all the metodological concept and interpretation, given by Milada Paulova in her book »Jugoslovenski odbor« (Yugoslav Committee) — Zagreb 1925. Her way of interpretation was accepted and developed by the bourgeois historical school. In his analysis and critique of the achievements of the Yugoslav historiography about the foundation of the Yugoslav state in 1918 the author emphasizes that the pro­ blem was studied mostly from the aspect of its consequences, that is, in t h e light of the national and political conflicts between the most numerous national bour- geoisy — the Serbian and the Croatian. The result was neglection of the role and importance of other national and socio-political forces in the fight for solving of the Yugoslav question. The author criticizes the dominating model of the historical treatment of the Yugoslav question and suggests the widening of its contents — in the sense of changing of the existing comprehension and interpretation of its complexity, that is, of different tendencies of individual Yugoslav environs, in which they were not equally conditioned — from the historical. point of view. The author stands for a reestablishment of relations between the so called »positive« and »ne­ gative« factors of the uniting on more equal terms. Herewith he deals especially with the estimation of the Yugoslav Committee, Serbia and the Serbian govern­ ment, as well as of the position and relation of the Yugoslavs in the Austro-Hun- garian state towards the Yugoslav question and its solving. At the end the author calls attention to the question of religion, to the problem of economic and cultural contacts among the Yugoslav nations during the process of foundation of the common state — treating them as basic conditions of the Yugoslav thought and as the main problems, the new state should solve. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 . 4 - 583—597 583 J a n k o P r u n k SLOVENSKO-HRVAŠKI ODNOSI 1914—1918 IN JUGOSLOVANSKO ZEDINJENJE V procesu nastajanja skupne jugoslovanske države 1914—1918 so po­ membno vlogo igrali tudi medsebojni odnosi med Srbi, Hrvati in Slovenci. Odnosi med temi, pred prvo svetovno vojno že popolnoma izoblikovanimi narodi', ki so imeli že izoblikovane narodno-politične programe, niso pote­ kali samo premočrtno v smeri prizadevanja za popolno brezpogojno zdru­ žitev. V teh odnosih je bilo, kar je razumljivo, tudi veliko nepoznavanja drug drugega, veliko nerazumevanja, precej nacionalnega in državnega (kjer je obstajal) egoizma in ekskluzivizma ter sumničenj in ozirov, ki so se umikali šele v postopnem dialektičnem zgodovinskem procesu spoznava­ nja močnejšega skupnega interesa za združitev in skupno bodočnost. Do danes se je historiografija že veliko ukvarjala s hrvaško-srbskimi odnosi, tistimi z ene in druge strani Drine, kakor s tistimi v Bosni in v sami Hrvaški. O teh odnosih je že veliko zelo različnih zgodovinskih razlag, tako na hrvaški kot na srbski strani. Hrvaško-slovenski odnosi kot eden izmed konstitutivnih elementov ju­ goslovanske združitve 1918 so v historiografiji mnogo manj obdelani.1 Za. hrvatsko historiografijo je razumljivo pomembnejši problem hrvatsko- srbskih odnosov, zlasti v Bosni in Hercegovini ter v sami Hrvaški, kjer so skoraj četrtina prebivalstva Srbi. Pri proučevanju hrvatsko-slovenskih od­ nosov pred in med prvo svetovno vojno je potrebno vedno izhajati iz velike različnosti obeh narodno-političnih gibanj, kar je bila med drugim posle­ dica zelo različnega dotedanjega zgodovinskega razvoja pri Hrvatih in pri Slovencih in njihovega zelo različnega političnega položaja v habsburški monarhiji. Slovenci so bili primer naroda, ki se je politično organiziral kot kulturna in jezikovna individualnost brez »zgodovinske« in državno-pravne tradicije,2 medtem ko je hrvatsko narodno-politično gibanje zraslo iz zgo­ dovinske tradicije, pri kateri se je predvsem poudarjala hrvatska državnost in zgodovinsko pravo; v to hrvatsko državnost pa so skoraj vsi tabori v hrvatskem narodno-političnem gibanju vključevali tudi Bosno in Herce­ govino. Iz tako različne zgodovinske tradicije in različnega političnega po- 1 O tem so pri Slovencih največ pisali: Ivan Prijatelj, Slovenska kulturno politična in slovstvena zgodovina I.—V., 2 izdaja, Ljub­ ljana 1955—1966; posebno pa še zgodovinske pripombe Dušana Kermavnerja, ki so priključene tej knjigi; F. Gestrin - V. Melik, Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do 1918, Ljubljana 1966; Janko Pleterski, Jugoslovanski problem pri Vseslovenski ljudski stranki do leta 1917. Na­ učni skup u povodu 50.-godišnjice raspada Austro-Ugarske monarhije i stvaranja Jugoslovenske države, Zagreb 1969; Janko Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, Ljubljana 1971; Janko Pleterski, Slovenačke političke s,tranke u prvom svetskom ratu i jugoslovensko pitanje Politički život Jugoslavije 1914—1945 (Zbornik radova) Beograd, 1973; Jamico Pleterski, Politika »novega kursa«, Jadranski kompromis i Slovenci, JIĆ, 3—4/1975; Fran Zwitter, Slovenci in habs­ burška monarhija, Zč XXI/1967; Lojze Ude, Slovenci in jugoslovanska ideja v letih 1903—1914. (zbornik) »Jugoslovenski narodi pred prvi svetski rat«, Beograd 1967; Dušan Kermavner, O slo­ venskih zadevah v knjigi D. Jankovića »Srbija i jugoslovensko pitanje 1914—1915. godine (in drugje), J Ič , 3—1, 1974. V poslednjih dvajsetih letih so v to problematiko pri Hrvatih deloma posegli: Lierfca Kuntič, Slovenija u političkom programu stranke prava do 1871, Jadranski zbornik III/1958; Vera Ciliga, Prilog poznavanju hrvatsko-slovenskih odnosa potkraj šestdesetih godina XIX. stoljeća, Historijski zbornik 1970—1971; Mirjana Cross, Povijest pravaške ideologije, Zagreb 1973; J. Sidak, M. Gross, I. Karaman in D. Sepić, Povijest hrvatskog naroda 1860—1914, Zagreb 1968. Mnogo no­ vih dejstev in upoštevanja vrednih ocen so prinesla številna dela Dragovana šepiča. 2 Lojze Ude, Slovenci in jugoslovanska ideja. Jugoslovanski narodi pred prvi svetski rat, 584 J- PRUNK: SLOVENSKO-HRVASKI ODNOSI 1914—1918 ložaja v habsburški državi so se pri Hrvatih in Slovencih rojevali zelo raz­ lični programi o njihovi posamični oziroma o neki skupni jugoslovanski državi. Ta položaj je Cankar označil z naslednjimi besedami: »V avstroogrski monarhiji sami smo tako rekoč razsekani na drobne kosce. Politični stiki med temi kosci so malodane onemogočeni. Lahko bi rekel, da je v politič­ nem pogledu kljub enemu žezlu in eni himni Zagreb skoraj dalj od Ljub­ il ane, nego Pariz ali Madrid. Treba bo silnega napora in dolgega potrplje­ nja, da se izravna, kar sta izkrivenčila zgodovina in pa zlohotna politika.«3 Narodno-politični položaj Hrvatov in Slovencev v dvojni avstroogrski monarhiji je bil bistveno različen. Kljub subordinaciji ogrskemu historič­ nemu državnemu organizmu so Hrvatje v Hrvatski in Slavoniji v okviru tega uživali precejšnjo narodno-politično avtonomijo in imeli priznano neke vrste državnost s svojim saborom, ki se je uradno imenovala hrvaško- slavensko-dalmatinska.4 Nasprotno pa je bila Slovenija vse do propada habsburške monarhije le geografski pojem in je bila Slovencem priznana le pravica etnične skupnosti brez popolne kulturne, kaj šele teritorialne avtonomije, ali pomisli na lastno državnost. Glavna politična sila na'Hrva­ škem v zadnjih desetletjih 19. stoletja — Narodna stranka je z revizijo hrvaško-ogrske nagodbe postopoma pristala na dualizem torej se je zado­ voljila z reševanjem ožjega vprašanja Hrvatske (združitve Hrvatske in Dal­ macije in kasneje še Bosne) in pri tem opustila misel, da bi v to svojo Hrvaško oziroma jugoslovansko državno enoto vključevala tudi Slovence, kar so imeli pred očmi Ilirci in Narodna stranka v svojem prvem obdobju.0 Druga pomembna hrvaška politična stranka — pravaška, ki je postajala močna v osemdesetih letih, se je zvečine borila proti Dunaju in proti na­ godbi ter vključevala v svojo veliko hrvaško državno-pravno koncepcijo tudi Slovence, pri tem pa je izrecno zanikala njihovo nacionalno indivi­ dualnost.7 Novo politično gibanje na Hrvaškem, ki sta ga v začetku 20. sto­ letja za kmete organizirala brata Antun in Stjepan Radić, je v nacionalnem programu nadaljevalo s staro Strossmayer j evo koncepcijo protinagodbe- njaške in protimadžarske politike in se zavzemalo za federativno slovansko Avstrijo, razdeljeno na 5 federativnih enot, od katerih bi bila ena hrvatsko- jugoslovanska.8 S takšno protidualistično koncepcijo bi se Radićevo gibanje seveda nujno moralo zanimati za Slovence in se z njimi povezovati. Do tega pa ni prišlo v večji meri zaradi Radićevih socialno-političnih konceptov, v katerih so eminentno mesto zavzemali protimeščanski kmečki demokra- tizem in protiklerikalizem, kljub poudarjaju religioznosti.9 S teh svojih sta­ lišč je Radič odklanjal tako slovensko meščansko liberalno Narodno na­ predno stranko kakor tudi klerikalno Slovensko ljudsko stranko. Kljub temu je pred vojno razmišljal o usodi Slovencev in jim svetoval večjo kon­ centracijo okoli Trsta.10 Politika novega kursa, ki jo je od 1905 dalje vodila nova vodeča poli­ tična grupacija na Hrvaškem, je glavnega sovražnika Hrvatske in Jugoslo- 3 Zgodovinski a r h i v K P J , t o m V., Social ist ično g iban je v Slovenij i 1869—1920, B e o g r a d 1951. s tr . 260. 4 F e r d o šiš ič, P r e g l e d povi jest i h r v a t s k o g a n a r o d a . Z a g r e b 1962, str . 449. 5 F r a n Zwi t te r , Slovenci in h a b s b u r š k a m o n a r h i j a . Z č XXI/1967, s t r . 49—67 in J . P l e t e r s k i : Die Slowenen, v knj ig i Die H a b s b u r g e r m o n a r h i e , Bd. I II . (v t i s k u ) . 6 J . š i d a k , M. Gross, I. K a r a m a n , D. š e p i ć : Povi jes t h r v a t s k o g n a r o d a 1860—1914, Z a g r e b , 1968, str . 36—38, 43—45.. 7 Glej L j e r k a K u n t i č , Slovenija u po l i t ičkom p r o g r a m u s t r a n k e p r a v a do 1871, J a d r a n s k i zbornik III/1958; V e r a Ciliga, Pr i log p o z n a v a n j a h r v a t s k o s lovenačkih odnosa p o t k r a j šes tdeset ih g o d i n a XIX. stol jeća. Histor i j ski zborn ik 1970—1971. 8 M i r j a n a Gross, Povi jes t p r a v a š k e ideologije, Z a g r e b 1973, str . 46, 51, 138—139, 154, 278—279, 371, 376—377, 398—399, 404. 9 O t o k a r Keršovani , Povi jes t H r v a t a , Ri jeka 1971, str . 92. 1 0 Glej n jegove č l a n k e v časopisu Slobodni d o m 1909, 1910. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 - 4 585 vanov gledala v Dunaju in nemškem Drang nach Osten in se je proti njemu skušala opirati na madžarsko neodvisno stranko in je pri tem tiho prista­ jala na dualizem in na nagodbo.11 Zaradi tega in prijateljstva z Italijo se je avtomatično odrekala sodelovanju s Slovenci. Politika hrvaško-srbske koalicije je Slovence najbolj zanemarjala med vsemi političnimi gibanji na Hrvaškem iz naštetih zunanjepolitičnih vzrokov, h katerim pa je dodajala še enega notranjepolitičnega — boj proti klerikalizmu. Voditelji hrvaško- srbske koalicije so v Slovencih gledali klerikalno dunajsko ekspozituro, ki naj zaneti klerikalizem tudi na Hrvaškem, poleg tega pa so sploh podce­ njujoče sodili o slovenski narodno-politični moči. Tipičen primer takšnega mišljenja o Slovencih je bil Frano Šupilo, kar je med drugim razvidno iz njegovih člankov »Značenje slovenskog klerikalizma« v Riječkem novem listu 190912 in v njegovem odgovoru na anketo revije Veda. Pred prvo svetovno.vojno je med hrvaškimi strankami s Slovenci resno računala le Starčevičeva stranka prava. Starčevičanci oziroma Milinovci pod vodstvom Mileta Starčeviča so zlasti po aneksiji BiH poživili stike s Slovensko ljudsko stranko. S tem so nadaljevali tiste odnose, ki sta jih že leta 1898 vzpostavila Hrvatska stranka prava (Domovinaši) in Slovenska ljudska stranka na pravaškem zborovanju na Sušaku. Koncepcija Starče- vičancev je bil protidualistični trializem, ki je zahteval vključitev Bosne in Hercegovine ter Istre in Slovenije v »hrvatsko državo«.13 Najvidnejša manifestacija sodelovanja hrvaških pravašev in Slovenske ljudske stranke je bilo skupno zborovanje Vsepravaške organizacije in SLS v Ljubljani ok­ tobra 1912. Ljubljansko skupno zborovanje in izjave vsepravaške organiza­ cije na njenem sestanku v Opatiji spomladi 1913 pričajo, da pravaši do prve svetovne vojne niso priznavali slovenske narodne individualnosti. Ves čas so imeli Slovence za Hrvate in smatrali, da je nesreča, ker imajo ti pla­ ninski Hrvati poseben književni dialekt in izrazili upanje, da se bo to vpra­ šanje v bodočnosti rešilo.14 Za hrvatski odnos do Slovencev je najbolj točna ocena M. Grossa, ki se tiče obdobja konca šestdesetih let, velja pa lahko za ves opisan čas: »Pitanje odnosa prema Slovencima nije, razumljivo, bilo toliko politički aktualno, a ni isticanje tobožnjeg prava Hrvatske na dio njihova etničkog teritorija nije imalo neko praktično značenje, iako nije pogodovalo učvršćenju međusobnih veza.. ,«15 Pred prvo svetovno vojno se je stvar le toliko spremenila, kar se je pokazalo ob začetku vojne, da sta bili med Hrvati že dve politični sili, ki sta resno računali s Slovenci. To so bili starčevićanski pravaši in Radić; vsaka struja pač za svoj koncept, kot bomo videli pozneje. Nasproti temu je bilo prizadevanje za sodelovanje in povezovanje s Hrvati za Slovence v habsburški monarhiji odločilnega pomena. Skoraj vsi slovenski narodno-politični programi od prvega programa Zedinjene Slovenije 1848 so vključevali tudi zahtevo oziroma željo po povezavi s Hrva­ ti, včasih kar širše nediferencirano z Jugoslovani. Dejansko lahko rečemo, da je v slovenskem političnem življenju povezava s Hrvati pomenila jugo­ slovansko koncepcijo, da se je za Slovence ta začenjala na Sotli. Iz pove­ zave s Hrvati, zlasti tistimi v ugodnejšem položaju v banovini, so hoteli Slovenci črpati moč in podporo v svojem izjemno težkem političnem boju z imperializmom dunajskih krogov. Zaradi takšnega pomena so bili odnosi 1 1 šidak, Gross . . ., Povijest hrvatskog naroda str. 217—223. 12 Frano Šupilo, Politički spisi. Priredio Dragovan šepić, Zagreb 1970, str. 383. 13 šidak, Gross . . ., Povijest hrvatskog naroda, str. 244—245, 273—276 in M. Gross, Povijest pravaške ideologije, str. 372. 14 M. Gross, Povijest pravaške ideologije, str. 404. 15 âidak, Gross . . ., Povijest hrvatskog naroda, str. 37. 586 J. PRUNK: SLOVENSKO-HRVASKI ODNOSI 1914—1918 s Hrvati velikokrat v centru političnega dogajanja v slovenskem narodnem gibanju. Po politični diferenciaciji, ki se je v Sloveniji izvedla drugače in pozneje kot na Hrvaškem, so vsi trije slovenski politični tabori naglašali jugoslovansko orientacijo. Vsi trije pa so po svoje izbirali partnerje med Hrvati. Slovenski liberalci so se ob koncu osemdesetih in v začetku devet­ desetih let vezali na Strossmayer j evo Neodvisno narodno stranko (okoli Obzora) in bili v Sloveniji najbližji neki nedefinirani jugoslovanski ideo­ logiji. Ta avstroslavistična — jugoslovanska zamisel je temeljila na etnič­ nem in nacionalnem prirodnem pravu in je bila samo najbolj splošna for­ ma programa državnega zedinjenja Južnih Slovanov v monarhiji. Popolno jugoslovansko zedinjenje od črnega morja do Triglava, ki ga je bilo moč ostvariti le z razbitjem podonavske države in je bilo želja mnogih napred­ nih glav, se je v konfrontaciji s stvarnimi možnostmi in pogoji odlagalo na daljnjo bodočnost.16 ' Slovenska socialna demokracija, ki je od leta 1896 nosila ime Jugoslo­ vanska socialno-demokratska stranka in je organizirala delavstvo tudi v hrvatski Istri, poskušala pa tudi v Dalmaciji, je sodelovala s socialdemo­ kratsko stranko Hrvatske in Slavonije in bila enako reformistična kot ona, obe skupaj pa sta v narodnem vprašanju pod vplivom avstromarksizma zastopali stališče samo kulturne avtonomije za Jugoslovane v habsburški monarhiji; to pa je bila sterilna pozicija, ki je socialdemokratskim stran­ kam onemogočila, da bi prevzele vodstvo v najbolj perečem narodno-poli- tičnem vprašanju. Leta 1898 se je tudi najmočnejša politična sila v slovenskem narodu, katoliška narodna stranka (pozneje imenovana Slovenska ljudska stranka) povezala s Hrvati, točneje s Hrvatsko stranko prava ob priložnosti prava- škega kongresa na Sušaku, želeč dobiti hrvatsko pomoč v kritični situaciji, v kakršni se je nahajal slovenski narod, so trije slovenski klerikalni vodi­ telji na sestanku na Sušaku izjavili, da Slovenci smatrajo ideje pravaške stranke za svoje.17 V slovenskem političnem življenju je vzbudila ta izjava velike simpa­ tije, edino kranjski liberalci, ki so se sami spogledovali z idejo hrvaškega državnega prava in z opozicijskimi strankami v Zagrebu, so izrazili skepso, češ da se klerikalci ne bodo držali svoje izjave in pravega sodelovanja. Ker pa je izjavo slovenskih klerikalcev toplo pozdravil tudi zagrebški Obzor, so slovenski liberalci prišli v težak položaj.18 Klerikalna stranka je odločno popri j eia novo orientacijo. Klerikalni tednik Slovenski gospodar je zapisal, da se je sedaj, ko je bil slovenski na­ rod pahnjen na rob pogina, v njem utelesila rešilna ideja, ideja združenja Jugoslovanov.19 Klerikalna stranka v novi orientaciji ni gledala samo sim­ patije za hrvaško državno pravo, ampak dejansko neko jugoslovansko orientacijo. Tako je npr. eden od udeležencev sestanka na Sušaku Andrej Kalan izjavil, »da je bilo že davno potrebno tesnejše sodelovanje Hrvatov in Slovencev v ta namen, da se na jugu Avstrije osnuje krepka organizacija jugoslovanskih narodov, ki bi bila nepremagljiv branik državi in pravu ju­ goslovanskih narodov.. .«20 V svojem glavnem komentarju je klerikalni »Slovenec« zapisal, da od 16 Janko Pleterskl, Slovenačka politička stranka u prvom svetskom ratu i jugoslovensko pitanje. Politički život Jugoslavije 1914—1945 (zbornik radova) Beograd 1973. str. 131—132. « Slovenec, 13.—14. oktobra 1898. i» Janko Pleterski, Die Badeni Krise und die Slowenen. Die Donaumonarchie und die Süd­ slawenfrage 1848 bis 1918. Texte des ersten österreichisch — jugoslawischen — Historikertreffens. Gössing 1976. Wien 1978, str. 71. "> Slovenski gospodar, 3. november 1898 (po J. Pleterski, Die Badeni Krise, str. 71). 2» Slovenec, 13. oktobra 1898, uvodnik; Shod stranke prava na Sušaku. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 • 4 587 programa hrvatskega državnega prava pričakujejo rešitev tudi Slovenci, kajti »Hrvatsko državno pravo dokazuje: 1. da je hrvaška kraljevina slo­ bodna, samosvoja, popolnoma autonomna država, in 2. da spadajo pravno k Hrvaški tudi dežele, kjer prebivajo Slovenci«.21 Politično dogajanje na Hrvaškem 1903. leta je vzbudilo močan-odmev v Sloveniji. Prišlo je do manifestacij, ki so izrazile solidarnost z novim po­ litičnim gibanjem na Hrvaškem, ki je zahtevalo demokratizacijo politič­ nega življenja in poudarjalo potrebo sodelovanja Srbov in Hrvatov.22 Toda po Reški in Zadarski resoluciji je v Sloveniji prišlo do velikega razočaranja nad politiko »novega kursa«, kajti Slovenci so imeli vtis, da jih politika »novega kursa«, ki jo je vodila hrvatsko-srbska koalicija, žrtvuje svoji subdualistični politiki in prizadevanju za kompromis z Italijo.23 Komentarji slovenskih liberalcev in klerikalcev na takšno politiko so bili negativni. Naj ostrejše so to politiko kritizirali mladi liberalci okrog dr. Vladimir j a Ravniharja v časopisu Naš list, ki je zapisal: »Ali so res pro­ dali Slovence? Komu? Za koliko?«24 Kot rezultat polemike'proti nekaterim hrvatskim politikom (Trumbiću, Milicu, Tresić-Pavičiću), ki so na ljubo kompromisu z Italijo bili pripravljeni žrtvovati Trst, dele Slovenskega Primorja in Istre, je kasnejši socialist Henrik Turna napisal 1907. leta knji­ go Jugoslovanska ideja in Slovenci, v kateri je ostro nasprotoval povezo­ vanju z Italijo, češ da je ona najhujši sovražnik Slovencev in Hrvatov.25 Politika »novega kursa« je slovenske liberalce, ki so se vezali s liberalno hrvatsko-srbsko koalicijo, potisnila v slepo ulico. Izgubili so iniciativo in primat pri povezovanju s Hrvati za reševanje slovenskega narodnega vpra­ šanja. To situacijo je zelo adekvatno ocenil Ivan Cankar v svojem preda­ vanju Slovenci in Jugoslovani 12. aprila 1913, ko je rekel: »Narodna-na- predna stranka ima že od nekdaj ozke stike s hrvaško-srbsko koalicijo, ali ti stiki so večji del samo žurnalistiški.26 Iniciativo v hrvaško-slovenskem povezovanju so po aneksiji Bosne in Hercegovine poprijeli slovenski klerikalci, ki so obnovili svoje stare zveze s hrvaškimi pravaši, tokrat z Starčevičevo pravaško stranko, imenovano po voditelju dr. Miletu Starčeviču tudi milinovci. Pri navezavi teh stikov so pomagali zlasti istrski in bosanski pravaši, ki so se ravno takrat trudili ustanoviti vsepravaško organizacijo za vse hrvaške dežele. Višek tega so­ delovanja je bilo veliko slovensko-hrvaško zborovanje 20. oktobra 1912 v Ljubljani, ki sta ga organizirala Slovenska ljudska stranka in hrvaška Vse- pravaška organizacija. Na zborovanju so sprejeli resolucijo, da Slovenska ljudska stranka sprejema program Stranke prava. Poudarili so edinstvo in pravico za svobodni razvoj »hrvaško slovenskega naroda« v okviru habs­ burške monarhije. Podčrtali so prepričanje o pomenu hrvaško-slovenskih pokrajin za položaj monarhije in zahtevali, naj se monarhija spomni svo­ jih dolžnosti do hrvaško-slovenskega naroda.27 Na zborovanju so proglasili združitev obeh strank z formulacijo: »Vrhovna uprava stranke prava jem­ lje na znanje, da SLS stopa v vrste stranke prava in v celoti sprejema njen državnopravni program.«28 Na zborovanju so izbrali tudi dva sopredsednika stranke, dr. Mileta Starčevića in dr. Ivana šušteršiča. V vsej tej povezavi pa 2 1 Slovenec, 15. o k t o b r a , H r v a t s k o d r ž a v n o p r a v o in Slovenci. 2 2 J . š i d a k , M. Gross . . ., Povi jest h r v a t s k o g n a r o d a , s tr . 216. 2 3 J . P le te r sk i , Pol i t ika »Novega kursa«, J a d r a n s k i k o m p r o m i s in Slovenci. J IĆ, 3—4/1975, 49—88. ' 2 4 J . P le te r sk i , P o l i t i k a »Novega kursa« . . ., s tr . 71. 2 5 R a v n o tam, str. 81. 2 6 I v a n C a n k a r , Slovenci i n Jugos lovani . Zgodovinski a r h i v K P J , t o m V. Beograd 1951, str . 260. 2 7 Slovenec, 21. o k t o b r a 1912. 2 8 R a v n o t a m . 588 J- PRUNK: SLOVENSKO-HRVASKI ODNOSI 1914—1918 je bilo kljub zunanji manifestaciji, ki naj bi izpričevala enotnost, dokaj različnih pogledov in nasprotovanj, ki so izbruhnila takoj ob prvi priliki. V hrvaških pravaških vrstah so bila nasprotja med frankovci in milinovci, zaradi nepriznavanja Srbov, oziroma izključno legitimističnega habsbur­ škega stališča prvih, medtem ko so milinovci vsaj po letu 1913 že priznali Srbe etnično in niso poudarjali nujno habsburškega okvira.29 Med sloven­ skimi klerikalci pa sta bili tudi dve struji: šušteršičeva, ki je podpirala Franka in poudarjala izključno hrvatstvo, katolicizem in legitimizem in Krekova narodnodemokratična struja, ki se je povezovala z milinovci tudi po njihovem razcepu s frankovci.30 V desetletju pred prvo svetovno vojno je prišlo pri Slovencih verjetno zaradi velikohrvaških ali integralno jugoslovanskih konceptov pri Hrvatih do velikega novoilirskega vala. Del slovenskih političnih voditeljev in kul­ turnih delavcev iz vseh treh političnih taborov se je bil pripravljen kul­ turno narodnostno čim bolj zliti s Hrvati, misleč, da bo lahko tako ustvar­ jena čim močnejša politična enotnost.31 Manifestacija takšnega novoili- rizma so pisanje predsednika Slovenske matice, liberalno usmerjenega Franca Ilešiča,32 Za kulturno enotnost vseh Jugoslovanov se je izrazila kon­ ferenca jugoslovanskih socialističnih strank novembra 1909 v Tivoliju v Ljubljani, v poznani Tivolski resoluciji.33 O sprejetju hrvaščine kot znan­ stvenega jezika in postopnem približevanju slovenščine hrvaščini je pisal najvidnejši katoliški filozof in teoretik Aleš Ušeničnik.34 Težko bi danes ugotovili, kolikšen del slovenskega naroda oziroma nje­ govega vodstva se je opredeljeval za novoilirizem. Kot je znano, je novo- ilirstvo imelo tudi precej nasprotnikov, ki so se zavzemali za ohranitev slovenske narodne individualnosti, čeprav so bili za čim tesnejšo politično zvezo s Hrvati. Takšen je bil npr. ljubljanski škof Jeglič, ki je svoje bo­ jazni pred velikohrvatskim nacionalizmom zaupal v svoj dnevnik.35 Slo­ venski mladoliberalci so v svoji reviji Veda v Gorici organizirali poglob­ ljeno široko anketo o odnosih med Slovenci in Hrvati, ki je imela odgovoriti na naslednja vprašanja: 1. Kakšne odnose želite med Slovenci in Hrvati? 2. Ali vas zadovoljujejo sedanji odnosi? 3. Ali je področje slovenskega je­ zika dovolj veliko, da bi se lahko uspešno razvijale vse veje književnosti in znanosti? 4. Ali želite, da se slovenski jezik razvije povsem neodvisno od hrvaškega? 5. želite, da bi Slovenci popolnoma opustili svoj jezik? Mislite, da je velika sorodnost obeh jezikov ugoden predpogoj za bodoče zedinje- nje« itd.36 Ankete se je udeležilo precejšnje število,javnih političnih in kul­ turnih delavcev iz Slovenije in nekateri iz drugih jugoslovanskih pokrajin. Kljub nekaterim redkim integralno jugoslovanskim stališčem in pesimistič­ nemu gledanju na perspektivo slovenskega naroda je ta anketa v veliki večini potrdila slovensko narodno individualnost in njeno perspektivo raz­ voja v zvezi z drugimi jugoslovanskimi narodi.37 Z integralnojugoslovanskimi stališči, zlasti v svoji socialno-demokrat- ski stranki, je odločno in lucidno polemiziral največji slovenski pisatelj Ivan Cankar, ki je v svojem predavanju Slovenci in Jugoslovani izjavil: »Kakšno jugoslovansko vprašanje v kulturnem ali celo jezikovnem smislu 2 9 M. Gross, Povijest pravaške ideologije, str. 399—404. 3 0 J. Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, str. 273. 3 1 L. Ude, Jugoslovanska ideja in Slovenci, str. 901—917. 32 Ravno tam. 3 3 Gestrin-Melik, Slovenska zgodovina, Ljubljana 1966, str. 318—321. 3 4 Ravno tam, str. 317. 3 5 J. Prunk, škof Jeglič — politik, Kronika 1/1971, str. 48. 3 8 Veda 1913. 37 Ravno tam. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1 9 7 9 - 4 589 sploh ne eksistira. Morda je kdaj eksistiralo, toda rešeno je bilo takrat, ko se je jugoslovansko pleme razcepilo v četvero narodov s četverim čisto samostojnim kulturnim življenjem. Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci, — po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški viničar furlanskemu.«33 Za Cankarja je bil jugoslovanski problem samo političen in se je moral rešiti na političen način: »če mislijo ti štirje narodi, da so si sorodni in da bi najlažje in najboljše živeli, če bi bili zdru­ ženi, naj se zgodi po njih želji, naj si v božjem imenu zgrade zvezno repu­ bliko jugoslovansko!«39 Najbrž je bilo tako jasnih glav, kot je bil Cankar, v tistem času malo med Slovenci. Balkanske vojne in zmage balkanskih držav nad Turki so povzročile v Sloveniji velik val navdušenja in močno je zrasla jugoslovanska plima, časopisi vseh treh slovenskih političnih strank so odkrito obsojali impe­ rialističen pritisk avstro-ogrske na Srbijo, zlasti glede vprašanja Albanije.40 Navdušenje za jugoslovanske brate, za povezavo z njimi po balkanskih voj­ nah v Sloveniji ni več izginilo.41 To razpoloženje je najlepše izrazil zopet Ivan Cankar, ko je dejal: »če kdo doslej ni vedel, je moral spoznati zdaj, da nismo samo Slovenci, še manj pa samo Avstrijci, temveč, da smo ud velike družine, ki stanuje od Julijskih Alp do Egejskega morja. Ko je počil na Balkanu prvi strel, se je oglasil njegov odmev v naši najzadnji zakotni vasi.. . In v nas vseh se je vzbudilo nekaj, kar je zelo podobno hrepenenju jetnika. Vzbudilo pa se je v nas še nekaj drugega, vse bolj pomembnega in dragocenega — iskra tiste moči, samozavesti in sile življenja, ki se je bila razmahnila na jugu, je planila tudi na slovenska tla.42 Na predvečer vojne se je v Sloveniji precej razširilo narodno revolucio­ narno mladinsko gibanje, Preporod, ki je spletlo čvrste stike s podobnimi gibanji na Hrvaškem in z Mlado Bosno ter se že čisto jasno postavilo na stališče rušenja habsburške monarhije.43 Iz vsega napisanega se vidi, da je slovensko narodno gibanje pred prvo svetovno vojno jasno nedvoumno poudarjalo nujnost povezovanja s Hrvati v boju za rešitev slovenskega narodnega vprašanja. Na to povezovanje s Hrvati in njihovim državnim pravom je vedno gledalo kot na enako­ pravno povezovanje vseh jugoslovanskih narodov za rešitev narodnega vprašanja habsburških Jugoslovanov. V sporih med Srbi in Hrvati Slovenci niso nikoli zavzeli stališča za ene ali za druge in so vedno naglašali, da želijo biti posrednik politične enotnosti. V strahu pred nemškimi pretnjami in pritiskom spomladi 1914 so Slo­ venci upali na pomoč Hrvatov. Tako je Slovenski narod predvsem sebi za korajžo poudarjal, da je povezanost Slovencev in Hrvatov neločljiva,44 če­ prav je bilo v hrvaškem narodnem gibanju to zelo relativno. Z izbruhom prve svetovne vojne je nastala popolnoma drugačna poli­ tična situacija in dialektika slovensko hrvaških odnosov se je močno spre­ menila v prid večje medsebojne usodne povezanosti, čeprav spočetka to morda ni bilo vidno v političnem življenju banovine. Takšen nov puls po­ litične zavesti pri Hrvatih je opazil lucidni politik Ante Trumbič in je konec leta 1914 izjavljal Franu Supilu, da morajo biti za vsako ceno vse 3 8 Ivan Cankar, Slovenci in Jugoslovani, Zgodovinski arhiv KPJ, tom V.. Beograd 1951. str. 260—261. 3 9 Ravno tam, str. 258. 4 0 Glej časopise Zarja, Slovenski narod in še zlasti Slovenec od oktobra do decembra 1912 4 1 L. Ude, Jugoslovanska ideja in Slovenci, str. 915—928. 4 2 I. Cankar, Slovenci in Jugoslovani, Zgodovinski arhiv, tom V, str. 258. 4 3 O tem glej knjigo: Preporodovci proti Avstriji, Ljubljana 1970 4 4 Slovenski narod, 23. maja 1914. 590 J- PRUNK: SLOVENSKO-HRVAŠKI ODNOSI 1914—1918 slovenske in hrvatske dežele v eni državi, pa naj bo katera koli. Poudaril je, da se morajo Hrvati te misli držati kot temeljnega kamna, kajti če bo Slovenija ločena od Hrvatske, večina Hrvatov ne bo hotela v jugoslovansko državo pod srbskega kralja in bo zahtevala zase posebno državo.45 Zunanja podoba političnega razpoloženja na Hrvatskem in v Sloveniji je v začetku vojne zelo varljiva, kajti legitimistične, lojalistične in proti- srbske izjave frankovce v, Radića in šušteršičeve struje v SLS niso odra­ žale razpoloženja vsega naroda; do večjega videza so prišle le zaradi tega, ker je režim zatiral vsako opozicijsko oz. protivojno mnenje, čeprav je najti v letu 1914 tudi že dokaze zanj.46 Z vojno je bilo normalno politično življenje v jugoslovanskih deželah monarhije zelo prizadeto. Režim je prepovedal izhajanje nekaterih časo­ pisov, ostale je dušila cenzura, deželni zbori in parlament se niso sestajali, proti jugoslovansko orientiranim patriotom je divjal policijski teror, pre­ cej ljudi je bilo zaprtih, interniranih in celo justificiranih. Najtežje je bilo v Bosni in Dalmaciji, v Sloveniji ne veliko bolje; edino v banovini Hrvaški se je odvijalo kolikor toliko normalno politično življenje in je dalje delo­ vala avtonomna politična institucija — hrvatski sabor. Vladujoča večina v njem, hrvatsko-srbska koalicija se je deloma iz strahu pred represalijami režima, deloma iz svojih političnih računov vedla popolnoma oportunistično in lojalno do madžarske vlade Istvana Tisze.47 Pristajala je na dualizem, na nagodbo in tako predstavljala oviro v za­ htevah po skupni samostojni slovensko-hrvaški-srbski državi. V političnem gibanju Hrvatov in Slovencev med prvo svetovno vojno je nastopil z ustanovitvijo emigrantskega Jugoslovanskega odbora pomem­ ben nov faktor. V odboru so bili od njegove ustanovitve enakopravno za­ stopani Slovenci, Hrvati in Srbi in odbor je od vsega začetka zahteval raz­ bitje habsburške monarhije in. združitev vseh' Jugoslovanov vključno s Srbijo in črno goro v eno državo. Takšna stališča so sigurno imela svoj vpliv na narodno politično gibanje v domovini, čeprav se je tu vodila in odločila glavna politična bitka. Prvo iniciativo v skupnem hrvatsko-sloven- skem narodnem boju med vojno so podvzeli konec leta 1914 slovensko- hrvatski tržaški politiki, ki so bili v kontaktu z Ante jem Trumbićem v emi­ graciji. Takšen tok dogodkov je bil popolnoma v skladu s politično oceno o raz­ merah na Hrvaškem, ki jo je dal sredi novembra 1914 Frano Šupilo Trum- biću: »Glavno težište svega biti će, kako vidim, na nama primorcima Dal­ matincima i Istranima, kojima će kao poluga biti Bošnjaci i Hercegovci. U Banovinu se je još uvijek malo ili ništa uzdati, nego da ju — più con- fusa che persuasa — gurnemo unutra, kao ono godine 1905—1906.«48 Ker se. akciji tržaških liberalcev ni pridružila hrvatsko-srbska koalicija in ker je nastopila izredno nesrečna okolnost vstopa Italije v vojno proti Avstriji oziroma londonski pakt, je ta dobro zamišljena iniciativa zamrla.49 Iniciativo za slovensko-hrvatsko povezovanje v svrho reševanja na- rodno-političnega položaja sta prevzela v začetku 1. 1915 istrska pravaša, poslanca v dunajskem parlamentu Vjekoslav Spinčić in Matko Laginja in Krekova skupina v SLS. Tu je treba posebno poudariti, da so bili slovensko 4 5 Dragovan šepić, Italija, saveznici i jugoslovensko pitanje 1914—1918, Zagreb 1970, str. 47. 4 6 J Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, str. 12—19. 4 7 Konstantin Bastaio: Hrvatski sabor i Jugoslovenski odbor. Jugoslovenski odbor u Lon­ donu. (Zbornik povodom 50-godišnjice osnivanja). Zagreb 1966, str. 273 in 307. 4 8 Dragovan šepić, Pisma i memorandumi Frana Šupila 1914—1917. Beograd 1967, str. 22. 4 9 J. Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, str. 46—48. 50 Dragovan šepić, Borba istarskih Hrvata i Slovenaca za slobodu i ujedinjenje 1914—1918. Nastava istorije 1/1968—1969, str. 45—61. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 - 4 591 hrvatski odnosi v Istri in Trstu vedno zelo dobri.in skladni, saj so imeli celo skupno politično organizacijo.50 Spinčić, Lagin j a in Krek so se udeležili marca 1915 sestanka hrvaških in slovenskih duhovnikov na Reki, kjer so sprejeli spomenico za papeža, v kateri so zahtevali slovensko hrvaško državno tvorbo v okviru habsburške monarhije, če ta zmaga, v slučaju njenega poraza pa naj Slovenci in Hrvati na vsak način ostanejo skupaj v samostojnem hrvatskem kraljestvu.51 Preko Spinčića in Laginje je Krek vzpostavil stike s Starčevićanci v Zagrebu in prisostvoval prvemu medvojnemu zasedanju sabora, ki je po­ tekalo od 14. junija do 6. julija 1915. To zasedanje je Starčevičeva stranka prava izrabila za protirežimsko in protidualistično demonstracijo. Zahte­ vala je, da se takoj še v teku vojne reši narodno vprašanje z združitvijo Hrvatov in Slovencev v enotno hrvatsko državo.52 Takšno pravaško izjavo so pripisovali Krekovemu vplivu, kar ni nikjer dokazano.53 Ljubljanski škof Jeglič je namreč pisal 15. julija v svojem dnevniku: »Krek je odšel v Za­ greb, ko je bilo zasedanje sabora, kjer je nahuškal neko stranko za skrajni odpor; govori dotične stranke (starčevičevcev op. J. P.) in Radića so bili kar prekucijski: Krek je bil na galeriji in se Hrvatom kazal.«54 Decembra 1915, na drugem medvojnem zasedanju sabora je hrvatsko- srbska koalicija govorila izredno lojalistično in oportunistično in nič ni kazalo, da bi bila voljna podpreti zahteve Starčevičancev in Radića glede reševanja nacionalnega vprašanja. Njen politični prvak dr. Lorković je med drugim izjavil: »... Starčevićanci propagiraju, da se naime uzajamni držav­ nopravni odnos (Hrvatske in Ogrske op. J. P.) ima stubokom mijenjati... — Koalicija nije voljna, da jih na tom putu slijedi, i to iz dva razloga. Prvo, jer za nju i njeno stanovište vojuje historijski razvitak hrvatskog naroda; drugo jer smatra, da je ono što je zajednički interes hrvatskog naroda, njegovo ujedinjenje i takva državnopravna samostalnost koja će mu omo­ gućiti da se uspješno razvija, lakše provedivo na bazi postojeće državne zajednice s Ugarskom, nego na onom temelju, što ga predlaže Starčevićeva stranka prava, i to već zato, jer SSP računa sa nečim, čega nema i za što je potrebno preuređenje čitave Monarhije, dok Koalicija računa sa pozi­ tivnim zakonom, računa s onim što je spojivo s stvarenjem narodnih ci­ ljeva. Na putu, koji zastupa koalicija, da bi se riješilo hrvatsko pitanje nije potrebna reforma čitave Monarhije, nego je potrebno ono, što se možda u Ugarskoj rađa pred slikom novih velikih vremena, a to je: visoko i široko shvaćanje hrvatskog i jugoslovenskog pitanja te odnosa između Ugarske i Hrvatske.«55 Zadnji stavek najbolj jasno priča, da od takšne politike koalicije Slovenci niso imeli popolnoma ničesar pričakovati; puščala jih je v avstrijski državni polovici izročene vse hujšemu nemškemu pritisku, iz­ gubljene za jugoslovansko državo. Takšna politika hrvatsko-srbske koali­ cije — in ostala je nespremenjena do oktobra 1918 — se je zadovoljevala s subdualizmom Hrvatske in dobrimi odnosi z Madžari v slučaju zmage centralnih sil. V slučaju zmage antante pa je verjetno računala, da bo Srbija uredila zadeve jugoslovanske združitve po svoje, pri čemer tako Slo­ venci niso ključnega pomena. Ob takšnih stališčih najmočnejše politične grupacije na Hrvatskem in ob takšnih odnosih v hrvatskem saboru je iniciativo za slovensko hrvatsko 5 1 J. Pleterski, Prva odločitev Slovencev, str. 51—52. =2 Konstantin Bastaić, Hrvatski sabor i Jugoslovenski odbor, str. 311—312 5 3 J. Pleterski, Prva odločitev Slovencev, str. 58. " Dnevnik škofa Jegliča, 19. julija 1915 (prepis originala v Arhivu CK ZKS v Ljubljani) XX/1965-^6 s"r^76^77 n ' U h r v a t s k o m saboru za vrijeme I. svjetskog rata, Zć X I X - 592 J- PRUNK: SLOVENSKO-HRVASKI ODNOSI 1914—1918 povezovanje prevzel Hrvatsko-slovenski poslanski klub dunajskega parla­ menta. Na svoji seji v Mariboru decembra 1915 je sklenil, da se čimprej izvede narodna koncentracija z vključitvijo slovenskih liberalcev v klub. Predno pa je do takšne koncentracije prišlo, je poteklo še celo leto. Po- preje se je morala izvesti odločilna bitka v SLS med legitimistično avstrij­ sko lojalističnim šušteršičem in narodno demokratsko jugoslovansko orien­ tirano Krekovo strujo.56 Medtem so se stališča starcevićancev vse bolj radikalizirala, vse ostreje šo obsojali dualizem, izjemni režim in ponujali enakopravnost Srbom, če ti sprejmejo hrvatsko državno pravo. Na podobnem stališču je bil sredi leta 1916 tudi Stjepan Radić. On je na saborskem zasedanju kritiziral duali- stični sistem, češ, da je škodljiv, ker omejuje zveze hrvatskega naroda s Slovenci in s »Srbi« v monarhiji in izven nje«. Povedal je, da stoji nje­ gova stranka na stališču popolnega narodnega edinstva Slovencev, Hrvatov in Srbov, kot enega naroda in na stališču hrvatskega državnega eđinstva, ki naj se ostvari v habsburški monarhiji.57 Nov položaj v monarhiji je na­ stal s smrtjo cesarja Franca Jožefa konec leta 1916 in z Wilsonovimi pogoji za mir s centralnimi silami, ki jih je naštel 22. januarja 1917 v ameriškem senatu. Na zasedanju hrvaškega sabora, ki je sestavljal adreso na novega cesarja Karla, se lojalištična koalicija in borbene j ša Starčevičeva stranka prava nista mogli zediniti in je slednja podala svoj predlog adrese, v kateri je govorila tudi v imenu Slovencev, grajala nacionalno zatiranje enih in drugih v obeh polovicah monarhije in zahtevala njihovo državnopravno združenje. Boj proti dualizmu in za zedinjenje je imela za najvažnejši po­ goj nacionalne eksistence, nič manj pomemben od oboroženega boja proti zunanjim sovražnikom monarhije. Zahtevala je od cesarja, da naj, takoj ko bodo dopustile vojne razmere, dovoli sklicanje zastopnikov vseh hrvat­ skih in slovenskih dežel na sabor v Zagreb, kjer naj bi se izvršilo zedi­ njenje s Slovenci na osnovi narodnostnega in hrvatskega državnega prava. Adresa je še poudarila, da hrvatsko slovenski narod odklanja ne samo he­ gemonijo obeh priviligiranih narodov v monarhiji, Nemcev in Madžarov, ampak da odklanja tudi, da pride bodisi v celoti, bodisi samo z nekaterimi svojimi deli pod oblast katere od sosednih držav.58 Ta starčevićanska adresa je že padla v čas, ko so se Slovenci in Hrvat­ je intenzivno pripravljali na odprtje dunajskega parlamenta. Pred zase­ danjem so se vsi jugoslovanski poslanci združili v enoten Jugoslovanski klub, ki je izbral za predsednika dr. Antona Korošca. Klub je pred otvorit­ vijo parlamenta izdelal zgodovinsko pomemben nacionalni program, ki je postal znan kot znamenita majska deklaracija, ki jo je na prvi seji par­ lamenta prečita! klubov predsednik Korošec. Deklaracija je zahtevala od vlade in vladarja, da se na temelju narodnostnega načela in hrvatskega državnega prava zedinijo vsi teritoriji monarhije, na katerih žive Slovenci, Hrvati in Srbi v samostojno državno telo, svobodno od vsakega tujega go­ spostva, zgrajeno na demokratičnem principu pod habsburškim žezlom. O tej izjavi je bilo do danes v historiografiji precej nasprotujočih si ocen. Danes v jugoslovanskem zgodovinopisju prevladuje ocena, ki temelji na objektivnem razboru takratne zgodovinske situacije. Ta historiografija gleda v majski deklaraciji kvalitetno novo stopnjo v boju za rešitev na­ rodnega vprašanja avstro-ogrskih Jugoslovanov. Deklaracija je z enako- 5« J. Prunk, škof Jeglič — politik. Kronika 1/1971, str. 39—41. 5 7 K. Bastaio, Hrvatski sabor i Jugoslovenski odbor, str. 321—322. 5 8 Adresa Starčevićeve stranke prava kao protipredlog odborovoj adresi predložen u hrvat­ skom saboru dne 1. ožujka 1917. Tisak Hrvatske tiskarne u Zagrebu 1917 (citirano po J. Pleterski, Prva odločitev Slovencev, str. 98—99). ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 • 4 593 pravnim upoštevanjem Srbov presegla dotedanji pravaški in klerikalni tri- alizem, oziroma velikohrvaško koncepcijo. Na drugi strani je presegla tudi koncepcijo samo hrvatsko-srbskega zedinjenja, za katero se je potegovala hrvatsko-srbska koalicija. Z naštevanjem Slovencev na prvem mestu je deklaracija izrazila zahtevo po ukinitvi meje med avstrijsko in ogrsko državno polovico na jugoslovanskem ozemlju in zahtevala ukinitev dua­ lizma. Zahteva, naj bodo Slovenci vključeni v reševanje jugoslovanskega vprašanja, je postala zahteva vseh Jugoslovanov59 (vseh narodnih poslan­ cev v dunajskem parlamentu in nekaterih pomembnih političnih strank v banovini in Bosni in Hercegovini, ki so podprle deklaracijo). O radikalnem nacionalnem karakterju deklaracije najbolj govori dej­ stvo, da so jo ostro zavrnili vsi merodajni faktorji v monarhiji. Odklonila jo je avstrijska vlada, dvor, nemške politične stranke, vojaški krogi in ogr­ ska vlada.60 Poleg velike vzpodbude, ki jo je deklaracija dala jugoslovan­ skemu gibanju v habsburški monarhiji, je imela še eno dimenzijo, ki jo je uvidel Josip Horvat: da je deklaracija s svojo zahtevo za rešitev jugoslo­ vanskega vprašanja v habsburški monarhiji dala stvarno legitimacijo jugo­ slovanskemu odboru v njegovi afirmaciji jugoslovanskega vprašanja.61 Od svojega nastanka dalje je deklaracija opredeljevala slovensko- hrvaške odnose, kakor tudi vse narodno politično gibanje habsburških Jugoslovanov. Na kratko bi ta vpliv označil takole: postopoma so vsa poli­ tična gibanja oziroma stranke pristajale na deklaracijo, pri kateri pa se je že od poletja 1917 vse bolj opuščal habsburški okvir. Po času pristanka na deklaracijo (takšno brez okvira) — lahko poenostavljeno rečemo — merimo radikalnost in jugoslovansko usmerjenost političnih subjektov. Prva je deklaracijo jasno in javno podprla Starčevičeva stranka prava na zasedanju hrvatskega sabora 5. junija 1917. Njen voditelj dr. Pavelič je izjavil, da »njegova stranka pozdravlja i prihvaća platformu Majske de­ klaracije u cjelini i u pogledu zahtjeva za sjedinjenjem svih onih zemalja Monarhije u kojima žive Hrvati, Slovenci i Srbi.«62 Zaradi tega in zaradi načela samoodločbe, ki se uveljavlja v svetu ter zaradi demokratičnega duha, ki veje iz Rusije, je stranka zahtevala preureditev habsburške mo­ narhije na osnovi enakopravnosti narodov in »sjedinjenje sveslavenskog juga monarhije Habsburga u posebno državno tjelo na osnovi narodnog načela i historijskog državnog prava kraljevine Hrvatske.«63 Ker je hrvatsko-srbska koalicija še nadalje vztrajala pri dualističnem nagodbenem stališču, sta julija 1917 izstopila iz nje ugledna Srba dr. Srdan Budisavljevič in Valerijan Pribičevič, ki sta podprla majsko deklaracijo in začela sodelovati s starčevičanci. Med slovenskimi politiki so se stvari radi­ kalizirale in Slovenec je že 28. julija zapisal, da mu je deklaracija samo samo minimum in da če monarhija ne bo rešila jugoslovanskega vprašanja po zakoniti poti, bo postalo mednarodno vprašanje.64 4. avgusta mu je se- kundiral še Slovenski narod. Septembra se je Krekovi in Koroščevi smeri pridružil še konservativni škof Jeglič, ki je poleg vodstva SLS, NNS in ka­ toliškega delavstva podpisal tako imenovano septembrsko ljubljansko iz­ javo, ki je izražala popolno soglasje s politiko jugoslovanskega kluba.65 5 9 J. Pleterslri, Prva odločitev Slovencev, str. 117; v Istem smislu tudi Momčilo Zečević, Slo­ venska ljudska stranka i jugoslovensko ujedinjenje. Beograd 1973, str. 66—76. 6 0 Enako kot zgoraj; ravno tako tudi L. Ude, Deklaracijsko gibanje na Slovenskem. Na­ učni skup u povodu 50-godišnjice raspada Austro-Ugarske monarhije . . ., str. 143. 8 1 J. Horvat, Politička povijest Hrvatske, Zagreb 1936, str. 480; podobno, čeprav nekaj dru­ gače in v polemiki s Horvatom ocenjuje deklaracijo tudi K. Bastaič v cit. delu str. 336—337. 8 2 K. Bastaič, Hrvatski sabor i Jugoslovenski odbor, str. 338. 6 3 Ravno tam. 8 4 Slovenec, 28. julija 1917. 8 8 Slovenec, 15. septembra 1917. 594 J- PRUNK: SLOVENSKO-HRVAŠKI ODNOSI 1914—1918 Septembrska izjava je omogočila razmah deklaracijskega gibanja, ki je demokratiziralo in radikaliziralo narodno politiko. Socialni demokrati k iz­ javi niso pristopili, ostali so ob strani deklaracijskemu gibanju in tako zamudili možnost; da bi gibanju dali več socialne vsebine po svojem na­ zoru. Gibanje je tako ostalo popolnoma v meščanskih rokah in zasledovalo meščanske cilje. Povzročilo pa je, da je bil že novembra 1917 iz SLS od­ stranjen dr. šušteršič s svojimi legitimističnimi pristaši. Najbolj hitro se je v narodno političnih pogledih radikalizirala Starče- vičeva stranka prava in Janez Ev. Krek je v starčevičanskem časopisu Hrvatska država pred svojo smrtjo že napisal članek, ki se da tolmačiti kot poziv na odpoved habsburški monarhiji.66 Deklaracija je dobivala ves več simpatij v Dalmaciji ter Bosni in Her­ cegovini, najbolj počasi pa je šlo v banovini, kjer je ves razvoj zavirala hrvatsko-srbska koalicija. V Zagrebu sta disidenta iz koalicije Budisavlje- vič in Valerijan Pribičevič 1. januarja 1918 ustanovila dnevnik Glas Slo­ venaca, Hrvata i Srba, ki je odločno propagiral deklaracijsko politiko in kritiziral koalicijo. Glas SHS je v sodelovanju s starčevičanci in Slovenci odigral pomembno vlogo pri razčiščevanju narodnopolitičnega položaja v banovini. Prinašal je odlično pisane članke v smislu narodne enotnosti Slovencev, Hrvatov in Srbov in v protidualističnem duhu. Zdi se, da je nje­ gov vpliv slabil politične pozicije hrvatsko srbske koalicije. V Glas SHS so dopisovali tudi Slovenci, zlasti liberalci in to včasih kar v slovenščini. V teh slovenskih dopisih je še občutiti bojazen, da bi Hrvati Slovence pustili na cedilu, in dokazovanje, kako so Slovenci nujno potrebni Hrvatom in vsej jugoslovanski državi: »Edini smo danes vsi Jugoslovani v tem, da brez na­ rodne države nam ni bodočnosti. Vsi smo pravaši. Nemci pa skušajo raz­ kosati Hrvate od Slovencev, češ, da jih hočejo Slovenci pritisniti v kata­ strofalno politiko. In vendar ve vsakdo, da so največji Hrvati, Starčevič, Strossmayer, Jelačić zahtevali Slovence v narodno državo. Nemci dovolju­ jejo Hrvatom, da s Slovenci »simpatiziraju«, kajti oni vejo prav tako dobro kakor mi, da nam te simpatije ne rešijo niti enega metra naše zemlje. Mi priznavamo odkrito, da Slovenci zapuščeni od Hrvatov in Srbov začnemo obupen boj. Bili ga bomo do zadnjega d iha. . . Nemškega končnega usi- dranja na najugodnejši točki Adrije seveda ne preprečimo sami.«67 že v sredini januarja 1918 se v časopisu pojavlja ideja o čimprejšnji ustanovitvi Narodnega sveta kot vrhovnega predstavnika vseh Jugoslova­ nov iz vseh pokrajin monarhije.88 Zdi se, da koalicija o tem ni hotela ni­ česar slišati in Glas SHS jo je 24. januarja in 1. februarja 1918 ostro kri­ tiziral in obtožil, da »desavuira« vsa prizadevanja jugoslovanskega gibanja. Zborovanje slovenskih in pravaških politikov ter desidentov koalicije marca 1918 v Zagrebu ni moglo premakniti hrvatsko srbske koalicije iz njenega oportunizma oziroma njenih političnih računov, da bi pristala na ustanovitev narodnega sveta. Zato jo je list »Glas SHS« ostro kritiziral takole: »U Hrvatskoj imamo politiku zvanične reprezentacije naroda, koja je po svojim proklamovanim ciljevima i po svojim metodama u direktnoj protivnosti sa nacionalnim aspiracijama... Ono što je najgore u toj po­ litici.. . to je, što ona ej epa narodnu volju, demoralise narod i ometa mu razmah svih energija u nadi za veliki cilj.«69 Maja 1918 je Radić prekinil sodelovanje s frankovci in se brezrezervno pridružil narodnemu deklara- 5 8 Hrvatska država, 4. septembra 1917. Prvi je ta članek v smislu odpovedi habsburški mo­ narhiji tolmačil Leo Valiani, La dissoluzione dell' Austria Ungheria, Milano 1966, str. 312. »' Glas Slovenaca, Hrvata i Srba: Slovenci in Jugoslovanstvo, 1. januarja 1918. e» Glas SHS, 22. januarja 1918. ™ Glas SHS, 6. marca 1918. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 . 4 595 cijskemu gibanju.70 V gibanju od tega časa dalje popolnoma izgine habs­ burški okvir (Radič ga je najdalj zagovarjal) in kaže, da v smislu hrvat­ skega državnega prava prevladuje malojugoslovanska koncepcija. V dneh 16. in 17. avgusta je prišlo v Ljubljani do znamenitih Slovenskih dni, ve­ like politične manifestacije vseh slovenskih političnih strank in gostov, uglednih politikov iz Hrvatske, Bosne, češke in Poljske. Poudarjena je bila slovanska vzajemnost in, kar je še važnejše, ustanovljen je bil Na­ rodni svet za Slovenijo in Istro kot vrhovno predstavniško telo.za Jugo­ slovane v Cislajtaniji, s poudarkom, da se smatra Narodni svet za inte­ gralni del bodočega Narodnega odbora SHS v Zagrebu.71 »Slovenski narod si je izbral Narodni svet zlasti zato, da bo pripravljen na oni. zgodovinski trenutek, ko prevzame skupno s Hrvati in Srbi vse pravice in dolžnosti državne samostojnosti.«72 Dalmatinci v ljubljanski Narodni svet niso vsto­ pili, opravičujoč se zaradi slabe prometne povezave. Na pritisk političnega razpoloženja, spoznavajoč, da izgublja vpliv med narodom, je v začetku oktobra hrvatsko-srbska koalicija pristopila k de- klaracijski politiki in tako omogočila, da je bilo 8. oktobra ustanovljeno Narodno viječe Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je proglasilo za vrhovno politično telo v jugoslovanskih deželah habsburške monarhije. Dne 29. ok­ tobra 1918 je hrvatski sabor formalno razglasil prekinitev državnopravne zveze z Avstrijo in Ogrsko, pristop hrvatskih dežel k državi Slovencev, Hrvatov in Srbov in priznal Narodnemu viječu vrhovno oblast.73 S tem dejanjem so bili Slovenci združeni s Hrvati v skupno samostojno državo, v kateri pa je bilo tudi precej Srbov na Hrvatskem in v Bosni in Hercegovini. Najbrž je ravno to zadnje dejstvo bilo vzrok, da država Na­ rodnega vi ječa ni mogla biti trajnejša zgodovinska rešitev. Za same Hrvate in Slovence bi to verjetno lahko bila, toda z njo ni bil rešen srbski nacio­ nalni problem. Srbi s te in one strani Drine so težili za popolno združitvijo vsega srbskega naroda v eno državo. Ta srbski element, močno pomešan med Hrvati na Hrvaškem in v Bosni, in pa mednarodna politična situacija nove države SHS, kateri je grozil italijanski imperializem, sta močno pri­ tiskala na slovensko in hrvaško buržoazijo, da se je tako hitro in brezpo­ gojno združila s kraljevino Srbijo. Pri tem pa je treba tudi vedeti, da je ob koncu vojne skoraj pri vseh političnih strankah, tudi pri Hrvatih in Slovencih, bil močan jugoslovanski integralizem, ki je delal v prid zdru­ žitvi. V procesu razmišljanja o združitvi Države SHS s Kraljevino Srbijo so se med neunitarističnim delom hrvaškega in slovenskega narodno-poli- tičnega gibanja pokazale razlike, ki so bile posledica preteklega zgodovin­ skega razvoja. Tako so nekateri hrvatski pravaši in pa Radič hoteli na vsak način ohraniti hrvatsko državnopravno suverenost v novi veliki jugoslo­ vanski državi, ki bi nastala z združitvijo s Srbijo. V burnih razpravah no­ vembra 1918 v Narodnem viječu so predlagali federalistično oziroma kon- federalistično ureditev, v kateri bi Hrvatska s svojim saborom in zakono­ dajo ohranila suverenost.74 V tem se je kazala velika moč hrvatske držav­ nopravne tradicije in nacionalne samozavesti in zlasti je zanimivo, da je njen nosilec za prihodnje postal Stjepan Radić s svojo Hrvatsko pučko seljačko stranko in tako nekako prevzel tradicijo pravaške stranke. Kljub ™ B. K r i z m a n , S t r a n k e u h r v a t s k o m saboru za v r i j e m e p r v o g svi jetskog r a t a . Z č X I X — X X : 1965—1966, str . 386. " Glej poroči lo v Slovencu. 17. in 18. avgusta, v S lovenskem N a r o d u 17., 18. i n 19. a v g u s t a i n v Glasu SHS 9. jul i ja, 17. in 18. a v g u s t a 1918. 7 2 D. J a n k o v i c - B. K r i z m a n , G r a đ a o s t v a r a n j u jugos lovenske države, B e o g r a d 1964. s tr . 265—267. 7 3 F. š iš ic, D o k u m e n t i o p o s t a n k u K r a l j e v i n e Srba, H r v a t a i S lovenaca 1914—1919, str . 196. 7 4 R a v n o t a m , s t r . 271—278. 5 gg J. PRUNK: SLOVENSKO-HRVASKI ODNOSI 1914—1918 temu pa ni zadovoljil vseh ekstremnih teženj dela čiste stranke prava, ki je 29. oktobra 1918 najavila razpustitev,75 toda v novih jugoslovanskih raz­ merah se je kmalu obnovila. Tudi Slovenci so od ustanovitve Narodnega sveta v Ljubljani dalje pre­ cej razmišljali o svojem položaju v novi državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. V Ustavnopravnem odseku Narodnega sveta je Korošec že septembra opo­ zarjal, da je treba imeti pred očmi Krfsko deklaracijo in da bo najbrž pri­ šlo do združitve s kraljevino Srbijo. Za novo državo SHS je Ustavno-pravni odsek predlagal, da bi bila urejena na nekakšen federativen način na na­ slednje tri ali štiri enote, ki bi imele svoje pokrajinske zbore in vlade z določeno avtonomijo, ki pa ne sme iti predaleč. Legislativa naj bo pri­ držana centralnemu parlamentu. Avtonomne enote bi bile: 1. Slovenija z Istro; 2. Bosna in Hercegovina z Dalmacijo; 3. Hrvatska in Slavonija z Ba­ natom in eventualno 4. Srbija s črno goro.76 V takšnem predlogu ni videti nikakršnega sledu hrvatskega državnega prava, na katerega so se Slovenci sklicevali v skupnem boju s Hrvati proti dualistični habsburški monarhiji, zadnjič še v majski deklaraciji. V samih razpravah o združitvi Države SHS s Kraljevino Srbijo v novembrskih dneh so slovenski klerikalci, ki niso bili za takojšnjo brezpogojno združitev v centralistični unitarni obliki, zahte­ vali kulturno in upravno avtonomijo za slovenski narod v decentralizirani državi.7' Točne definicije, kolikšna bi bila takšna slovenska avtonomija, niso predstavili in o kakšni slovenski suverenosti niso jasno govorili. V od­ ločilnih dneh združitve 24. in 25. novembra v Narodnem viječu v Zagrebu so zastopniki najmočnejše slovenske politične stranke SLS glasovali za do­ polnjeni dalmatinski predlog in omogočili 1. december. Slovenci niso imeli tradicije politične samostojnosti, zato tudi v novi državi niso imeli toliko izgubiti kot npr. Hrvati. Jasna predstava o nacionalni suverenosti in lastni državnosti v zvezi z drugimi jugoslovanskimi narodi bo v slovenskem po­ litičnem gibanju dozorela šele v prvi jugoslovanski državi in njen nosilec bo postal slovenski delavski razred. S u m m a r y SLOVENIAN-CROATIAN RELATIONS AND THE UNITING INTO THE YUGOSLAV STATE On t h e basis of the dispersed literature, known up till now, as well as on the basis of the original documentary material the author makes an analysis of the Slovenian-Croatian relations before and during the World War I. He comes to the conclusion that there was a great difference between the typology and the aims of the national-political movements in Croatia and Slovenia — due to the different political position of the Slovenes and Croats in the Habsburg monarchy as well as to the differences within their own political structure. This fact, and different views concerning the solving of their ethnic question (the Croats had two^conr cepts — the Croatian and the Yugoslav, whereas all ethnic programs of the so called »Zedinjena Slovenija« /United Slovenia/ were Yugoslav oriented) made the Slovenian-Croatian cooperation and their common efforts to found Yugoslavia more difficult. The author states that before the World War I. t h e interest of the Slovenes for cooperation with t h e Croats was much greater than vice versa. The First World War greatly changed the dialectic of those relations. To the leader of t h e emigrant »Jugoslovanski odbor« (Yugoslav Committee) Ante Trum- bić it was clear already in 1914 that the Committee has to stand for the Slovenes as much as possible because the majority of the Croats wouldn't like the common Yugoslav state under t h e reign of the Serbian king. The London-Agreement bet- « A r h i v Slovenije v Ljubljani, Fond Narodni svet, fase. 3., Spisi odsekov, M., Ustavno- p r a v n7Ì Montalo Zečević. Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko ujedinjenje, str. 160-172. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1 9 7 9 - 4 597 ween Entente and Italy in 1915 strongly hindered the ethnic-political efforts of the Slovenes and Croats to found the Yugoslav state. The leading political power in the Croatia — the Croatian-Serbian coalition — acted oportunistically (partly be­ cause it was afraid of the reprisals by the government and partly because of its own political aims, namely to unite the Croats and the Serbs under the Serbian patronage) and left the Slovenes to their own fate. In 1915 the Croatian »pravaši-starčevićanci« and t h e Slovenian Krek's move­ ment took over the initiative for the Slovenian-Croatian cooperation in the fight for the common solution. The result of their efforts was »majska deklaracija« (the May-Declaration) in 1917, with which they demanded the uniting of all regions in the Habsburg monarchy, inhabited by the Slovenes, Croats and Serbs, into the. independent state, free of any kind of foreign domination, under the reign of the Habsburg dinasty. With including of the Serbs the previous trialistic concept of the »Great Croatia« was overcome — for the benefit of the democratic Yugoslav one. The so called »Declaration Movement«, which spread very soon, rejected the frame of the Habsburg monarchy. In August 1918 the »Narodni svet« (National Council) was founded in Ljubljana, as the integral part of the »Narodno vijeće Slovencev, Hrvatov in Srbov« (National Council of the Slovenes, Croats and Serbs) which was founded on October 8, 1918, in Zagreb. On October 29, 1918, the »hrvat­ ski sabor« (the Croat Assembly) dropped all contacts with the Habsburg mo­ narchy, and the »Narodno Vijeće« became the supreme political organ of the new »State SHS« (State of the Slovenes, Croats and Serbs). The »Narodno vijeće« be­ came a new political subject, which had much stronger position at the negotiation with Serbia about the uniting as the emigrant Yugoslav Committee. Inspite of this the »Narodno vijeće« did not fulfill its historical mission. On December 1, 1918, it namely hastily carried out the unconditional uniting with Serbia. Within the »Narodno vijeće« itself showed differences between the non-unitaristic part of the Slovenian and Croatian national political movement. The Croats namely also in the new Yugoslav state demanded preservation of the Croatian state sove­ reignity, whereas the Slovenes wanted only the ethnic-cultural and administrative autonomy. Slovenska matica, YU-61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 7, med drugimi svojimi publikacijami zalaga in članom Zgodovinskega društva za Slovenijo nudi po svojih članskih cenah tudi Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike 1/1971 — 120 din. Vsebina: Zmago Bufon — Naravoslovje v slovenskem narodnem prebujanju, Lavo Čermelj — Fizik Nace Klemenčič (1853—1901), Vla­ dimir Murko — Staro in novo o življenju in delu Josipa Ressla, Franc Minafik — Ptujske lekarne, lekarnarji in njihove hiše, Ante Stefančič — Kratek pregled zdravstvenega nadzorstva živil nekoč in danes s po­ sebnim poudarkom na Sloveniji; Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike 2/1974 — 120 din. Vsebina: Vladimir Murko — Starejši slovenski znanstveniki in nji­ hova vloga v evropski kulturni zgodovini — astronomi, Milko Matiče- tov — Zvezdna imena in izročila o zvezdah med Slovenci, France Ada­ mič — Naš prispevek k razvoju genetike in žlahtnjenja rastlin, Zmago Bufon — Naravoslovje v slovenskem narodnem prebujanju II; Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike 3/1975 — 169 din. Vsebina: Drago Mušič in Janez Batis — Življenje in delo J. M. Žagarja (Sagarja), Peter Borisov — Sto dvajset let od ustanovitve na­ ravnega zdravilnega zavoda na Bledu, Velimir Zavrnik — Mariborski tekst napotkov mojstra Albranta za zdravljenje konj; Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike 4/1979 — 290 din. Vsebina: Janko Pučnik — Razvoj vremenoslovja na Slovenskem, Zmago Bufon — Ivan Žiga Popovič kot naravoslovec in rodoljub, Karel Baje — Ivan Žiga Popovič predhodnik oceanografije, Franjo Sevnik — Žagarstvo na Slovenskem, Jože Maček — Izbruh in širjenje krompir­ jeve plesni na Kranjskem v 19. stoletju, France Adamič — Stoletnica rojstva profesorja dr. Frana Jesenka. 598- ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 . 4 ZGODOVINSKO DRUŠTVO ZA SLOVENIJO YU-61000 Ljubljana, Aškerčeva 12/1, tel.: (061) 22 121, int. 209 vas vabi, da vstopite v društvo kot redni član Društveni člani po nižji ceni prejemajo osrednje društveno glasilo »Zgo­ dovinski časopis«, imajo popust pri nabavi knjig iz društvene zaloge, lahko sodelujejo pri strokovnih in družabnih prireditvah društva (zbo­ rovanja, predavanja, strokovne ekskurzije in podobno) ter brezplačno prejmejo društveno značko in izkaznico. Potrjena društvena izkaznica omogoča brezplačen ali cenejši vstop v številnih domačih in tujih mu­ zejih ter galerijah. Društveni člani s popustom kupujejo knjige »Slo­ venske matice«, občasno pa tudi publikacije drugih slovenskih založb. Za leto 1979 znaša društvena članarina 50 dinarjev, članarina z naroč­ nino na »Zgodovinski časopis« pa 220 dinarjev. Za študente je dru­ štvena članarina z naročnino polovična — 110 dinarjev. Letos imajo poleg študentov prvič popust tudi upokojenci, dolgoletni člani društva, za katere naročnina s članarino znaša 165 dinarjev. Člani pokrajinskih zgodovinskih društev upravi »Zgodovinskega časopisa« poravnajo le naročnino v višini 170 dinarjev, medtem ko članarino vplačajo pri ma­ tičnem društvu. Letos bo naša revija prvič izšla kar v štirih zvezkih. Zneski za leto 1980 in 34. letnik »Zgodovinskega časopisa« so iz razum­ ljivih vzrokov nekoliko višji: samo članarina 60 dinarjev, članarina z naročnino na »Zgodovinski časopis« 300 dinarjev. Na oba zneska imajo študentje polovični popust, upokojenci pa četrtinskega. Članarino in naročnino lahko vplačate vsako dopoldne (od ponedeljka do petka) na društvenem sedežu ali pa s položnico na društveni žiro račun: Zgodovinsko društvo za Slovenijo, Ljubljana, Aškerčeva 12, 50101-678-49040. Ker Zgodovinsko društvo prehaja na novo obliko organiziranja, je že omogočeno vplačilo vseh članskih obveznosti kar pri matičnem pokra­ jinskem zgodovinskem društvu. Tu so njihovi naslovi: Zgodovinsko društvo Ljubljana, 61000 Ljubljana, Prešernova 20, Na­ rodni muzej Zgodovinsko društvo v Mariboru, Muzej narodne osvoboditve, 62000 Maribor, Heroja Tomšiča 5 Zgodovinsko društvo v Ptuju, Pokrajinski muzej, 62250 Ptuj, Muzejski •. trg 1 Zgodovinsko društvo v Celju, Muzej revolucije, 63000 Celje, Trg V. kongresa 1 Zgodovinsko društvo za Gorenjsko, Gorenjski muzej, 64000 Kranj, Tav­ čarjeva 43 Zgodovinsko društvo za severno Primorsko, Goriški muzej, 65000 Nova Gorica, Grad Kromberk Zgodovinsko društvo v Novem mestu, Zavod za šolstvo SR Slovenije — organizacijska enota, 68000 Novo mesto, Glavni trg 7 Muzejsko društvo v Škofji Loki, Muzej na gradu, 64220 Škofja Loka, Grajska pot Belokranjsko muzejsko društvo, Belokranjski muzej, 68330 Metlika Zahtevajte prijavnico za vpis pri enem izmed pokrajinskih zgodovin­ skih društev! ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 • 4 . 599—607 599 M a v r i c i j Z g o n i k STVARNE IN SPOZNAVNE STRUKTURE ZGODOVINE S POSEBNIM VIDIKOM NA UČNI PROCES Gornji naslov je dokaj širok in bi se lahko nanašal na pouk zgodovine na različnih stopnjah. Zaradi problematike, ki jo zahtevata tako izbor in razporeditev učne snovi kot njena didaktična aplikacija v šolah II. stopnje, se ozira predvsem na pouk zgodovine v reformiranem izobraževanju, zlasti še v prvih dveh letih. Kot je znano, sta tu položaj in vzgojna vloga zgodo­ vine nekoliko drugačna kot dosedaj, tako po zasedbi in številu učnih ur, po smotrih in nalogah, kot po snovno stvarnem izboru, še bolj po njeni didaktični aplikaciji, da ne govorimo o še mnogo širših in poglobljene j ših splošnih in pedagoških nalogah. Učni smotri so globlji in pestrejši. Izbor in razporeditev učne snovi postajata mnogo pomembnejša in imata studiozne j šo relevanco, med drugim zahtevata tudi znatno večje upoštevanje višjih, to je »novih« didaktičnih načel. To so poudarili tudi referati in sklepi o položaju pouka zgodovine v usmerjenem izobraževanju na obeh zadnjih jugoslovanskih kongresih zgodovinarjev leta 1977 v No­ vem Sadu1 in leta 1978 v Banja Luki.2 Učno vzgojna in didaktična problematika zgodovine se poglablja že s tem, da prehajamo iz evropocentričnega izhodišča na širši tematsko glo­ balni občezgodovinski program in nivo. Pred nami je zato širša problema­ tika, ne samo snovno zgodovinska, temveč tudi pedagoška, kibernetična in didaktična. Prvič imamo v naši učni praksi opravek z zgodovino sveta, ne pa več z običajno svetovno zgodovino. To ni več »Weltgeschichte« ali »Zeit­ geschichte«. Od več ali manj dogodkovne, do sedaj običajne, premočrtne zgodovine prehajamo k pouku genetično strukturne zgodovine. To terja tako od uči­ telja zgodovine kot tudi od učencev znatno močnejšo miselno analitično in aplikativno sposobnost, poglobljene j še analitično sintetične operacije že iz- gotovljenih zgodovinskih pojavov in procesov. Vse kaže, da prehajamo tudi k eksemplarno problemskemu pouku zgodovine z vsemi pozitivnimi in mo­ goče tudi pomanjkljivimi posledicami. Ob tem se nam odpirajo širši novi didaktični problemi. I. 1. Tu se ne bi toiiko dotaknili vprašanja izbora in razporeditve učne snovi, temveč bolj tistih strani, ki jih odpira novi položaj zgodovine v usmerjenem izobraževanju, to je zlasti zahteve po pouku v smislu sposob­ nosti analize zgodovinskih pojavov in procesov ter njihove geneze in kom­ pleksnega razumevanja. To poudarja tudi najnovejši učni načrt za zgodo­ vino v 1. fazi usmerjenega izobraževanja v osnovnih smotrih in nalogah pouka zgodovine.3 .Med drugim posebej omenja spoznavanje in dojemanje sprememb, procesov in dogajanj, problemov in dialektičnih nasprotij, spo­ znavanje zgodovinskih zakonitosti in razvijanje kritičnega ovrednotenja 1 Zaključci historičara Jugoslavije o položaju nastave historije. Nastava povijesti, 1978/1, Zagreb 1978. 2 B. Grafenauer, Problematika izrade programa istorije kao obaveznog predmeta usmerenog obra­ zovanja u reformiranoj školi. Pouk zgodovine, 1979/1, Zagreb 1979. 3 Skupna vzgojnoizobrazbena osnova v usmerjenem izobraževanju, Zavod SS Slovenije za šolstvo, Ljubljana 1979. 600 M. ZGONIK: STVARNE IN SPOZNAVNE STRUKTURE ZGODOVINE procesov in pojavov ter spoznavanja izhodišč oblik, procesov, pojavov in nasprotij sodobnega sveta. To vse pomeni »uspešno iskanje in razumevanje zgodovinskega mehanizma odnosov zakonitosti različnih vrst«.4 Pomeni pa tudi iskanje in genezo stvarnih in spoznavnih struktur zgodovine na eni strani ter razvijanje in uvajanje višjih didaktičnih elementov na drugi strani. V zvezi s prej poudarjenimi splošnimi in le bežno navedenimi opažanji in zahtevami naj opozorimo na nekatere učne enote in teme oziroma na program zgodovine v usmerjenem izobraževanju, kot jih je navedel na kongresu v Banji Luki B. Grafenauer.5 Njegove predložene teme niso želele biti postulat, temveč le izhodišče za sestavo podrobnejšega učnega načrta za prvi dve leti. Njihovo prilagojenost in utemeljenost v smislu osnovnih nalog in smotrov bo pokazala učna praksa. V prej nakazanem smislu so podrobneje diferencirane v novem učnem načrtu. Za nas so zanimive za nadaljno razmišljanje, kot so tudi dovolj realne in vzpodbudne za didak­ tično aplikacijo. Grafenauer j eve učne teme so drugačne kot so bile v dosedanji učni praksi v obeh razredih II. stopnje izobraževanja in kot je razporejeno pre­ izkusno gradivo zgodovine za učence pedagoških gimnazij, ki še vedno v mnogočem spominja na tradicionalni izbor in razporeditev. Navajam jih globalno in le v informacijo. Težišča populacije v zgodovinskih epohah in prostorih (npr. koncentra­ cija prebivalstva, migracije, etnične spremembe, metanastatična gibanja); osnovne spremembe geografske slike sveta; odnosi med razvitim in neraz­ vitim svetom po obdobjih; ekonomska stanja; delitev dela in sveta po raz­ ličnih obdobjih, razvoj delovnih sil; centri, vplivi in stopnje civilizacij; raz­ voj velikih sil po obdobjih in geografskih prostorih; kolonialna eksploata­ cija; integracijski dejavniki v družbenem življenju; nadgradnja in razvoj po obdobjih; izobrazba, tehnika, promet, informacije itd.; povezovanje družbe- • - nih oblik in njihova tehnika po obdobjih; razredne borbe in revolucionarna gibanja po epohah; politični in pravni sistemi, itd. 2. Navedene učne teme oziroma enote so analitično kompleksne na­ rave ter globalno usmerjene v dveh komplementarnih dimenzijah. To je planetarna in totalna zgodovina sveta, ne pa nekdanja tradicionalna sve­ tovna zgodovina ali pa celo priviligirana vojaško-politična zgodovina.8 Po­ dobne zahteve srečavamo v nekaterih naprednih didaktičnih sredinah tudi drugod po svetu. Njihovo posredovanje bo zahtevalo izogibanje vsakega izo­ liranega in zgolj teoretičnega prikazovanja, ki ne razvija dovolj zgodovin­ skega mišljenja. Kot vidimo, so prej imenovane enote (po Grafenauerju teme) komparativne in sinhronizirane. Nadaljna njihova značilnost je tudi, da so uokvirjene po zgodovinskih epohah in geografskih prostorih ter niso prikazane kot doslej zgolj po obliki izoliranih tematskih prikazov. Njihove osnovne konture so ohranjene v novem učnem načrtu za 1. fazo usmerjenega izobraževanja. Učne enote so seveda tu podrobneje razdeljene v učne teme, specificirane po razpoložljivosti učnega fonda ur, zato jih srečavamo tudi v drugih naslovih. Naj to pokaže sledeči primer. Učna enota Svet v dobi odkritij in reformacije se deli v t r i večje učne teme: a) Svet pred velikimi geografskimi odkritji ter kulturni in tehnični na­ predek kot pogoj zanju. 4 B. Grafenauer, ibidem. 5 B. Grafenauer, ibidem. 6 J. Poissac — Niel, Technologie éducative et histoire, Paris 1973. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 • 4 601 b) Druga ekspanzija islamskega sveta in velika geografska odkritja 15. in 16. stoletja. c) Politična podoba sveta konec 16. stoletja in njegovi konflikti. Razredni boji v 16. stoletju in reformacija. II. 1. Takšen izbor in takšna razporeditev navedene učne snovi sta v naši šolski zgodovini novum, pedagoško didaktično dokaj revolucionarna. Za njeno uspešno povezovanje in razumevanje v smislu marksistično di­ alektičnega mišljenja prikazujejo na zgodovinskih primerih »konkretno zgodovinsko snov v obliki celovitosti zgodovinskih pojavov«, za kar sta med drugim nujni poseganje in razvijanje ter raba višjih intelektualnih spo­ sobnosti, zlasti še geneze in aplikacije »višjih didaktičnih elementov«. Dogmatiziranje fakticizma, zgodovinskih dogodkov in dogajanj, kar je bilo značilno za starejši pouk zgodovine, zamenjuje genetičho kritični pouk zgodovine. Značilnost starejše šole in tudi mnogih sedanjih učbenikov zgo­ dovine je med drugim to, da so pogosto prikazovali »zgodovino kot v sebi zaključeno preteklost«.7 Njena prvenstvena naloga je bila posredovati »ob­ jektivna zgodovinska fakta in dogajanja ter v dokončno fakticiteto po- vzdignjene zgodovinske zaključke«. Zgodovina kot polje odprtih dogajanj in nezaključenih možnosti je ostala učencem pogosto zakrita. če prevladuje v obvezni osemletni šoli tuintam še starejše koncipira­ nje zgodovine na bazi dogodkovne zgodovine ob zavestnem izogibanju po­ zitivizma in objektivizma, je v I. fazi usmerjenega izobraževanja že prilika preiti na osnovi doseženega stvarnega predznanja h kritičnemu in anali- tično-genetičnemu, celostnemu pouku. Koncept zgodovine kot znanost, ki smatra zgodovino le kot zaključeno preteklost, kot zbir objektivno (pozi- tivistično) ugotovljenih in kronološko urejenih podatkov in informacij, ki pa je zavisna od naše zavesti ter vsakokratnih družbenopolitičnih odnosov in interesov, je težko vskladiti z današnjo družbenopolitično stvarnostjo tako v meščansko demokratični in še bolj v socialistični družbeni stvarnosti. Ravno tako napačno bi bilo omejevati se le na sodobno zgodovino. Graditev dialektičnega, marksističnega mišljenja je možna na področju zgodovine »le ob globinski analizi in genezi v historiografiji že ugotovljenih dejstev in procesov ter ne zgolj z izhajanjem iz že v naprej odrejenih, osamljenih socioloških in drugih tem in teoremov.8 2. Za dosego tako zastavljenih pedagoško didaktičnih učnovzgojnih smotrov smatramo, da je eden predpogojev, da vemo, kje in kdaj ter v kakšnem sklopu se v konkretnem zgodovinskem dogajanju končuje »do- godkovna« in kje in^kdaj začenja »strukturna« zgodovina. To odkriti ni lahko. Stvarne elemente zgodovinskih dejstev in dogodkov morejo ugoto­ viti učitelj in z njim učenci mnogo laže kakor spoznavno analitične struk­ turne elemente, če poenostavimo, bi se na prve nanašale vprašalnice in izhodiščni vidiki, kot npr. kdo, kaj, kje, kdaj, kateri, kako, enostavni vzroki in hitro evidentne posledice, kvantitetne spremembe, enostavni vidni učin­ ki, površinske okolnosti. Pri odkrivanju drugih, to je notranje spoznavnih struktur in povezav bi prišle v poštev vprašalnice in izhodiščni vidiki, kot npr. kakšen, zakaj, čemu, s kakšnim namenom, ne takoj opazni, to je glob­ lji vzroki in posledice, dalje pomen, pogoji, motivi, razne kvalitetne spre­ membe, kritični konflikti, gonilne sile, dialektična, notranja nasprotja, raz­ voj, proces, problemi, vloga faktorjev, družbeno okolje, vloga in pomen zgodovinskih akterjev itd. Omenjeno razlikovanje različnih vprašalnic in 7 A. Kühn, Einführung in die Didaktik der Geschichte, München 1977. ! B. Grafenauer, ibidem. 602 M. ZGONIK: STVARNE IN SPOZNAVNE STRUKTURE ZGODOVINE izhodišč je dokaj poenostavljeno in mišljeno bolj v oporo učitelju zgodo­ vine. Vsekakor se kritični prikaz preteklosti ne zadovoljuje le z doseženim spoznanjem stvarnega zgodovinskega fonda, temveč išče novo, sprašuje kri­ tično, v celoti. Odvisno je od dovolj zgodnje teoretsko intelektualne miselne sposobnosti in sproščenosti, tako učitelja kot učencev. Pri tem imamo opravka z različnimi zavorami. Med drugim se nam kdaj pa kdaj vsili »bo­ jazen«, ali ne bi na ta način zgodovinski dogodki izgubili svojo splošno veljavno avtoriteto; temu pa zopet individualno botruje »bojazen pred družbenimi, političnimi in drugimi spremembami«, čim bolj bomo sposobni razvijati nujnost razlikovanja med dogodkovno in strukturno zgodovino in čim prej bomo sposobni genetično analizirati zgodovinska fakta in zgodo­ vinske procese v njihove stvarne in strukturne elemente, tem uspešnejši bo pouk zgodovine, tem bolj bo odgovarjal zahtevam zastavljenih učnih smotrov in nalog v I. fazi usmerjenega izobraževanja. 3. Objektivna zgodovinska resnica ne pride v zavest zgodovinarja kot »blisk«. V tem se razlikuje od znanstveno ugotovljenih resnic in dejstev drugih eksaktnih znanosti. Težave so v tem, da zgodovinskih dejstev in resnic ne moremo »verificirati«. Tako zgodovinar kot znanstvenik kakor zgodovinar kot učitelj zgodovinska dogajanja »obnavlja«, »rekonstruira«, »oživlja«, prvi v historiografiji, drugi pedagoško didaktično v mislih, pred­ stavah in čustvih pred in v učencih. Ob razpoložljivosti kvalitetnih virov, njihovem kritičnem pretresu in njihovi uspešni interpretaciji ni problem dognati faktološko natančnost. Pri tem pa gre za pravilno doziranje faktov, za njihovo ovrednotenje v konkretni situaciji, okolju in času. Vprašanje pa je, kdaj se temu pribli­ žamo, kdaj to dosežemo. Odgovor je težko podati. Odvisno je to od mnogo- česa. Vsekakor pa je nujno, da poznamo in analiziramo zgodovinska fakta, dogajanja in procese v njihovem kompleksu. Pri tem je treba upoštevati prisotne inkorporirane značilnosti, ki se javljajo kot aktivni dejavniki. Naj v naslednjem opozorim le na nekatere med njimi. III. 1. Zgodovina je mnogodimenzionalna. Zgodovinsko dogajanje je zbir součinkovanja različnih komponent. Naj naštejem samo nekatere: raz­ redno družbeni interesi in strukture, tehnično gospodarski razvoj, politični sistemi, strankarske strukture in frakcije, biološki procesi, pravne norme, ideje in teorije, verski in drugi predsodki, osebni interesi, psihološke reak­ cije, razne okolnosti, včasih celo »naključja« itd. Omejevati se le na eno komponento ni v skladju z mnogoterostjo, heterogenost j o in povezanostjo zgodovinskih dogodkov. Gre za odkrivanje medsebojnega učinkovanja in vodilnih ali primarnih komponent. 2. Druga bistvena sestavina je zgodovinska kavzalnost, ki pa ni eno­ stavna, temveč sestoji iz cele verige ali svežnja vzrokov in posledic oziroma učinkov. Vzemimo primer, kako je prišlo do velike francoske buržoazne revolucije. Analiza takratnih družbenih dialektičnih protislovij nam od­ kriva celo vrsto komponent: nepravilnosti Ancien Régimea, razkroj abso­ lutne monarhije, parazitizem vodilnih slojev, gospodarsko politični dvig meščanstva, gospodarska nevzdržnost v državi, slaba letina, kronična fi­ nančna kriza, reakcionarnost dvora, neodločnost Ludvika XVI., aktivnost in revolucionarnost pariških množic, pros veti j ene ideje in teorije in še kaj drugega. Takšna raznoterost zgodovinskih komponent v enem samem po­ membnem zgodovinskem dogajanju zahteva tako od zgodovinarja kot od učitelja, da analizira zgodovinski pojav iz različnih zornih kotov* multi- ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 • 4 . 603 perspektivno. Pri tem ima učitelj več pristopov, saj je zgodovinski objekt strukturno tako različen. Ali primer iz naše novejše zgodovine. Stara Jugoslavija je razpadla v prvi polovici aprila leta 1941. Vlada in kralj sta zbežala, vojska je bila pre­ magana in je kapitulirala, država je bila okupirana in razkosana. To je zgodovinska stvarnost, ugotovljena zgodovinska resnica. Njeni strukturni elementi pa se nam odkrivajo le ob genezi pojava, ob analizi in ugotavlja­ nju pravih vzrokov za to. Kot je znano, so vzroki za razpad Predaprilske Jugoslavije različni in raznovrstni ter segajo v različne sfere. Naj naštejemo nekatere: slaba pri­ pravljenost takratne jugoslovanske vojske, zastarelost oborožitve, notranja nezadovoljnost narodov in narodnosti, obkoljevanje države po fašističnih so­ sedih, nesposobnost in protiljudska politika vodilnih oblastnikov, neizku­ šenost vladarja, globoka razredna nasprotja in protislovja, nizka gospodar­ ska produktivnost in izkoriščanje delovnih množic, angleško diplomatsko vmešavanje, kapitulantska politika režima, Hitlerjevi gospodarsko politični načrti v jugovzhodni Evropi, petokolonaško rovarjenje itd., itd. Kateri vzro­ ki med njimi so primarni, kateri so pomembnejši? 3. Kavzalnost je v zgodovinskem dogajanju reversibilna. Vodilna druž­ bena plast oblikuje in določa vzgojne ukrepe v skladu s svojimi razrednimi, oziroma družbenogospodarskimi interesi, ne samo v vzgoji in izobraževanju, temveč tudi v politiki, informacijah in ostalem družbenopolitičnem živ­ ljenju, to vse pa učinkuje nazaj kot causa movens tudi na oblike in miš­ ljenje družbe. V zgodovini imamo torej opravek s sozavisnostjo ali interde­ pendence pojavov. To je nadaljni bistveni znak oziroma notranja sesta­ vina konkretne zgodovinske resničnosti. Le enosmerna vzročnost je vpraš­ ljiva. Naloga zgodovinarja strokovnjaka in pedagoga je, da analizira in pravilno ovrednoti medsebojno sozavisnost notranjih elementov. To seveda ni enostavno. Njihovo kompliciranost ustvarjajo različne go­ nilne sile ali dejavniki zgodovinskega dogajanja. Obravnavati jih je treba v treh različnih smereh: v družbenih slojih, plasteh in skupinah, to je v množicah delovnih ljudi in delovnih odnosih, dalje v vlogi vodilnih oseb­ nostih ter v izvenosebnih razmerah in silnicah dialektičnih protislovij. 4. Ena težjih nalog notranje diferenciacije in geneze med dogodkov- nimi in strukturnimi sestavinami je tudi ugotavljanje pomena delovnega območja in razmerja med individualnimi in splošnimi, med posameznimi in občimi pojavi. Kljub obstoju nešteto posameznih dogodkov je zgodovina prepletena tudi z raznimi strukturami, ki pa niso konstantne kategorije, temveč so pogojno spremenljive. Zlasti sodobna zgodovina jih nakazuje nič koliko. Samo zaradi pregleda in osvežitve naj jih nekaj naštejemo: raz­ lične državne oblike in sistemi, politične strukture, stranke, frakcije in po­ litične grupacije, revolucionarne organizacije, oblike mednarodnih organi­ zacij, pravne in ustavne oblike, tehnično gospodarske proizvodne organiza­ cije, sindikalne organizacije, gremiji in zbornice, ukrepi omejevanja med javno in privatno sfero, funkcije političnih elit, transnacionalne in super- nacionalne združbe, vojaški bloki, konservativni in emancipatorični sistemi itd., itd. Ko jih odkrivamo, ne gre toliko za enostavno individualizacijo ali generalizacijo zgodovinskih pojavov, temveč bolj za njih spoznavanje, osvetlitev in ovrednotenje njihovih posebnosti in funkcij, njihove poveza­ nosti in medsebojnega učinkovanja. 5. Temu se pridružuje eno bistvenih vprašanj: ugotovitev pomena in vloge ter družbenega mesta zgodovinskih osebnosti. Znano je, da morejo 604 M. ZGONIK: STVARNE IN SPOZNAVNE STRUKTURE ZGODOVINE močne zgodovinske osebnosti vtisniti pečat svoji dobi, vendar sami ne ustvarjajo zgodovine, nosi jih tok družbenih sil, ki se mu pokoravajo. Nuj­ no je, da njihovo vlogo pravilno ovrednotimo, da jih ne bi potencirali in v njih videli edini ali glavni vzrok določenih akcij in posegov v zgodovinska dogajanja. Mimo njih ne moremo, sa j 'more j o biti pomembni dejavnik celo njihove psihofizične anomalije ali patološke motnje. Primerov v zgodovini je veliko. Na konferenci v Jalti je bila npr. Rooseveltova težka bolezen okolnost, ki je njega in domače ter zahodne zaveznike zadrževala, da niso odločneje nastopili proti Stalinu in njegovim povojnim načrtom. Bolezni in druge težke telesne in duševne motnje ter osebne ambicije velikih oseb­ nosti morejo soodločati v njihovem političnem ravnanju ter sodijo »med priznane slučajnosti ali v nadgradnjo, ki v okviru splošnih družbenogospo­ darskih pogojev celo odločilno vplivajo na potek zgodovine«9 oziroma do­ gajanj. IV. 1. Geneza zgodovinskih dogajanj se pogosto zaplete v zvezi s poja­ vom zgpdovinskih situacij in zgodovinskih odločitev. Oba pojava sta v reci­ pročni zvezi. Pojav kritične situacije nastane v konkretnem zgodovinskem trenutku, ko se javljajo napetosti med obstoječimi danostmi in na obzorju se javljajočimi novimi možnostmi akcije, ali če se različni vplivi in učinki srečava j o v skupnem vozlišču, tako da izhod ni trenutno še viden.10 V tem primeru se javlja s kakšnim novim aktom zgodovinska odločitev, s katerim se reši zaplet. Takšne odločitve imajo velike učinke in zadevajo tako posa­ mezne osebnosti kot skupine, sloje, razrede, narodnosti. Pred takšno zgo­ dovinsko odločitvijo je bil npr. general Maister, ko se je leta 1918, pet mi­ nut pred dvanajst, odločil razorožiti nemško zeleno gardo v Mariboru, ali ko se je leta 1941 KPJ odločila, da pokliče v boj proti okupatorju jugoslo­ vanske komuniste in druge svobodoljubne Jugoslovane. Pomembna zgodo­ vinska odločitev je bil nastop KPJ proti kominformbiroju, ali ko so de­ cembra leta 1941 ZDA stopile v vojno proti Hitlerjevi koaliciji. O zgodo­ vinskih odločitvah moremo govoriti takrat, ko vnesejo v nadaljni razvoj kvalitetne spremembe in imajo pri tem določeno zgodovinsko težo. 2. Težka je naloga zgodovinarja, ko odkriva neskladnosti ali diskre- pance med motivi in namerami (intencijami) na eni ter posledicami, učin­ ki in rezultati na drugi strani, število dejavnikov je v določenem zgodo­ vinskem dogajanju pogosto tako veliko, da jih je težko pravilno izmeriti, ovrednotiti ali taksirati. Zgodovinske intencije se pogosto koordinirajo pa tudi medsebojno odbijajo. Takšna analiza notranje strukture zahteva od učitelja, še bolj od učencev dvojno mero miselne teoretične sposobnosti. 3. Tesno povezani so s prej ugotovljenimi strukturnimi sestavinami zgodovinski konflikti. Brez njih si težko predstavljamo zgodovinsko pre­ teklost; pogosto so celo njeno jedro. Dokler obstojajo različni družbeno razredni, politični, gospodarski, skupinski ali osebni protislovni interesi, so konflikti nujni, saj se vsak zase želi uveljaviti. Nastajajo v realnih živ­ ljenjskih razmerah, polnih protislovij; v njih živimo in se želimo afirmi­ rati. Konflikti v zgodovini so zavestni ali podzavestni, objektivni ali sub­ jektivni. Izvor interesov in konfliktov je različen. Zgodovinsko pomembni so tisti, ki izhajajo iz prenapetih družbenoekonomskih, političnih ali ideo­ loških sfer. Njihovo aktivnost in željo po uveljavljanju v družbenoekonom­ skem in političnem življenju imenujemo z običajno besedo politika. Kon- ' P. Accoce - P. Rentschnik, Bolezni velikih, Ljubljana 1971 (Milan Apih v predgovoru). 10 J. Rohles, Umrisse einer Didaktik der Geschichte, Göttingen 1971, str. 43. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 . 4 605 flikti in različni družbeni interesi so osnovno zgodovinski vzorci ali vzgle­ di, ki jih srečavamo zlasti v politični zgodovini. V. 1. Nasprotja interesov med antagonističnimi razredi in družbenimi sloji zasledimo v razredni borbi. V njej se odražajo dialektična nasprotja med proizvajalnimi silami in proizvajalnimi odnosi, zato ima bistveno vlogo v družbenem razvoju. Mirjana Grossova vidi v razredni borbi »do­ ločeno stopnjo genetično strukturnega zakona, ki prikazuje, kako se raz­ vijajo v družbi, ki jo sestavljajo razredi z nasprotujočimi interesi, antago- nistične težnje po ohranitvi oziroma spremembi obstoječih proizvajalnih odnosov.«11 To odkrivati je ena bistvenih nalog tako zgodovinarja kot stro­ kovnjaka kakor zgodovinarja kot učitelja in z njim vred tudi učencev. 2. Ena najpomembnejših notranjih prvin v zgodovini je pojav revolu­ cionarnih gibanj in revolucij. Kot kvalitetni dialektični preskok so naj- radikalnejše oblike naprednih družbenih sil v želji po prodoru in političnih spremembah v konkretnem družbenem antagonističnem spletu. To je po­ gosto edina in zadnja možnost, ultima ratio, tlačenih, izkoriščanih ali pod­ rejenih družbenopolitičnih sil, da se rešijo krivične prisile. Neizbežna je, ko se želje in hotenja eksploatiranih in tlačenih v okviru nazadnjaških družbenih sil ali sistemov, ki so se usidrali in obvarovali svoje pozicije, z mirnim razvojem ali evolucijo ne morejo spremeniti. Nujnost revolucio­ narnih sprememb je skladna s skepso o nevzdržnosti obstoječega sistema. Revolucionarna gibanja kot zavestno organizirano hotenje po nujnih spre­ membah obstoječih zaviralnih, zaostalih družbenopolitičnih ali gospodar­ skih odnosov in razmer, naj bodo krvava ali nekrvava, kratkotrajna ali dolgotrajna, imajo kvalitetne učinke in posledice. Poleg revolucij, ki so vodene zavestno po kakšni politični instanci, po­ znamo v zgodovini še druge pomembne kvalitetne preskoke, tako v razvoju proizvajalnih sredstev in sil, temeljite spremembe tehničnega značaja, tim. industrijske, agrarne, tehnološke revolucije. V obojnih revolucionarnih po­ javih ali gibanjih se ljudje osvobajajo politične ali družbene prisile in po­ stanejo zavestni oblikovalci zgodovine, kritični do preteklosti in zavestno usmerjeni v sedanjost in prihodnost. Pogosto pričenja z zmagovito revolu­ cionarno borbo tudi novo zgodovinsko obdobje, nova zgodovinska epoha. 3. Zgodovina je nenehno nastajanje in odmiranje, zato je v strukturni analizi zgodovinskih pojavov in dogajanj genetični pristop eden najbist­ venejših zgodovinsko analitičnih aspektov. Zgodovinsko povezanost odkri­ jemo kot kavzalno verigo, če sledimo nastanku pojavov skozi razne stadije razvoja. Genetični način opazovanja konkretne zgodovinske danosti skozi razne faze razvoja iz retrospektivne analize liči opazovanju drevesnih let­ nic, ki vsaka zase odmre pa preide v nov drevesni krog. Historična geneza dobiva na ta način svoj pomen in prepričevalno moč. Razumeti razmah in zmago OF na Slovenskem in NOB v celotni Jugo­ slaviji v vseljudsko osvobodilno revolucionarno gibanje v različnih dimen­ zijah pomeni tudi globoko analitično poseči nazaj v obdobje stare Jugosla­ vije do njenega samega nastanka in Vidovdanske ustave, najmanj pa do 1. 1937. Sam propad in razkosanje Predaprilske Jugoslavije in poraz kraljev­ ske jugoslovanske vojske z okupacijo vred še ne zadošča za razumevanje nastanka obeh zmagovitih revolucionarnih gibanj. Potrebna sta retrospek­ tivno poznavanje in temeljita geneza globokih protislovij v takratnih raz­ merah, gospodarskih, razrednih, političnih, nacionalnih ter revolucionarnega » Mirjana Gross, Historijska znanost, Zagreb 1979, str. 227. 606 M. ZGONIK: STVARNE IN SPOZNAVNE STRUKTURE ZGODOVINE gibanja okoli K P J. To šele odgrinja prave vzroke za nastanek, razmah in zmago osvobodilnega gibanja. Vzpon nacionalsocialističnega gibanja v Weimarski Nemčiji je težko ra­ zumeti brez poznavanja oziroma analize notranjih protislovij in družbeno­ gospodarskih razmer od Versajskega mira naprej, brez temeljite vzročne geneze mnogovrstnosti. 4. Bistveno za diferenciacijo med dogodkovnimi in strukturnimi ele­ menti je tudi spoznanje o njihovi časovni povezanosti. Zgodovinski pojavi dobivajo nespremenljivo svojstvenost iz njihove pripadnosti k določenemu časovnemu obdobju. Pogojeni v tem smislu in razpeti v koordinatnem si­ stemu časovno določenih možnosti omogočajo časovno zgodovinsko zavest, ki pozna dvojno relativnost, omejenost lastne perspektive s spoznavanjem in razumevanjem preteklosti. Na vprašanje, ali obstoja kakšno merilo oziroma kakšen parameter, s katerim bi mogli meriti zgodovinski čas, je težko odgovoriti. Najbolj se mu približamo z dialektičnim presojanjem preteklosti. Zgodovina se odvija v dimenziji časov, čeprav ima mnogo stičnih točk z nekaterimi drugimi družbenimi znanostmi, npr. s sociologijo, politologijo, politično ekonomijo, filologijo in drugimi, ostane le njej lastno bistvo upoštevanje časovnih od­ nosov, le njej pripadata sinopsis in integracija mnogih preteklih dejavni­ kov in aspektov na določeno obdobje in situacijo, na dogajanja, zbir učin­ kov in posledic v preteklosti. Specifična naloga zgodovinske znanosti je pojasniti in obelodaniti vsakokratni kompleks silnic ter zapleteni splet verižnih učinkov v konkretnem zgodovinskem razvoju. VI. Kaj naj rečemo za sklep? Navedeni in le bežno pojasnjeni notranji spoznavno strukturni elementi, o katerih smo spregovorili bolj v osvežitev in informativno v zvezi z zastavljenimi učnimi smotri v pouku zgodovine, zlasti v usmerjenem izobraževanju, so pri analizi zgodovinskih faktov in dogajanj »naj navadne j ši« in najpogostejši. Običajno se javljajo v asocia­ cijah in skupinah. Podrobnejša analiza bi seveda odkrila še druge notranje elemente, nekatere med njimi bi težje razmejili. Odkrivanje spoznavno strukturnih sestavin omogoča v razliko od le stvarnih sestavin uspešnejšo notranjo diferenciacijo pojavov. Ne pomenijo le uspešen korak za boljše razumevanje stvarno spoznavnih pojavov, tem­ več imajo tudi veliko didaktično vrednost in prispevajo k pridobivanju zgodovinskega mišljenja. Iz njih izhajajo tudi posebna didaktična načela, ki so v dosedanjih metodikah in didaktikah premalo poudarjena. Kot vi­ dimo, imata zgodovinska znanost in posebna didaktika zgodovine skupne teoretične osnove in skupno notranjo logiko. Zgodovina v šoli naj bo struk­ turirana po didaktičnih načelih in vidikih, ki se skladajo s strukturnimi elementi zgodovine kot znanosti. Ob odkrivanju posameznih spoznavno strukturnih sestavin ter njihove notranje povezanosti na konkretnih zgodovinskih faktih postaja pouk zgo­ dovine kvalitetnejši. Na takšnih tendencah in izhodiščih sloneči didaktično metodični koraki omogočajo tudi uspešnejšo pot k operacionalizaciji pouka in njegovi kontroli. Takšno usmerjeno didaktično delo izzove v učencih kri­ tično mišljenje in postopoma tudi osvajanje zgodovinske zavesti. To pa je tudi eden od osnovnih ciljev oziroma smotrov zgodovine v šoli. če na zgodovino v šoli gledamo v preteklost strukturno in usmerjeno v prihodnost, mnogo laže premagujemo didaktično prenatrpanost in zgo­ dovinski fakticizem. Z odkrivanjem in razvijanjem višjih didaktičnih ele­ mentov na bazi notranje diferenciacije med stvarnimi in spoznavnimi ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 - 1979 . 4 607 strukturami uspešneje razvijamo motivacijo učencev za osvajanje zgodo­ vinskih spoznanj in zakonitosti. S tem zožujemo eventuelne diskrepance med zgodovino kot znanostjo in zgodovino v šoli. Lažja, preglednejša in dostopnejša postaja učencem tudi kronologija. Dosedanjo prevladujočo kvantitativno časovno zaporednost uspešneje nadomešča kvalitetnejše ča­ sovno merjenje. Takšen način didaktičnega dela pa zahteva med drugim mnogo bolj kot doslej intenzivnejše intelektualno in kritično angažiranje tako učitelja zgodovine kot učencev. Z u s a m m e n f a s s u n g SACHLICHE UND STRUKTURELLE ERKENTNISSE DER GESCHICHTE IM GESICHTSPUNKTE DES LEHRPROZESSES IN GESTEUERTER BILDUNG ' In Verbindung mit neuer Auswahl und Anordnung des geschichtlichen Lehr­ stoffes in der ersten Phase der reformierten gesteuerten Oberstufe behandelt der Autor die Notwendigkeit einer vertieften Differenzierung der sachlichen und strukturellen Erkentnisse. Die Lehreinheiten und Lehrthemen sind im neuen Lehr­ plan der Geschichte analytischer und komplexer Natur. Die soll keine traditionelle Weltgeschichte, sondern eine neue, planetare und totale Geschichte sein. Ihre Be­ handlung verlangt das Vermeiden einer isolierten und nur theoretischen Auffas­ sung des Stoffes, die kein historisches Denken entwickelt. Sie sind formiert auf Grund historischer Epochen, geographischer Räume und weit wirkender geschicht­ lichen Erscheinungen und Probleme, nicht wie bislang auf Grund isolierter ge­ schichtlicher Faktologie. Der Lehrstoff wird nun in Gesamtheit dargestellt. Dazu sind höhere intelektuelle Fähigkeiten, besonders kritische Analysen und Applikationen höherer didaktischen Elemente unabkömmlich. Zur Erreichung dieser pädagogisch-didaktischen Ziele ist eine der Vorbedingungen, wo, wann und in welcher Zusammenfügung endet im konkreten geschichtlichen Geschehen die Ereignis- und beginnt eine Strukturgeschichte. Der Hauptteil des Traktats behandelt einige innere Strukturelemente, wie: die gegenseitige Auswirkung, leitender Bestandteile, die historische Kausalität, die Abhängigkeit und die Interdependenz, das innere Differenzieren der sachlichen und strukturellen Erscheinungen, die Verhältnisse zwischen Individuellen und Allgemeinen, zwischen Einzelnen und Gemeinsamen, wie die Rolle und Bedeutung historischer Persönlichkeiten. Eine innere Genese historischer Sachlichkeiten bedeutet auch die Wertung verschiedener Situationen und Erscheinungen im Gesichtspunkte der Entwicklung und Nachwirkungen. Eine schwierige Aufgabe des Historikers ist die Diskrepanz zwischen Intenzionen und Wirkungen für den Einzelfall herauszufinden. Einen wichtigen Stand haben die geschichtlichen Konflikte, verschiedene Interessen zwi­ schen Individuen, Gruppen und Gesellschaften, zwischen antagonistischen Klassen. Nicht weniger wichtig sind verschiedene Triebkräfte, dialektische Gegensätze, Probleme und die Bedeutung geschichtlicher Faktoren und sozialer Umwelt. Besonders wichtig sind revolutionäre Bewegungen, Revolutionen und andere qualitativen wirtschaftlichen, technischen, ideologischen Veränderungen. Der ge­ netische Zugang ist dringlich mit dem Verständnis zur unentbehrlichen Zeitge­ bundenheit, kronologischër Richtigkeit und räumlicher Reflexion verbunden, was alles zum Erreichen historischer Bewußtheit notwendig ist. Daraus gehen beson­ dere didaktischen Grundsätze hervor. Die ermöglichen uns im Lehrprozeß didak­ tische und historische Übersättigung leichter zu überwinden. 608 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 • 4 Na sedežu Zgodovinskega društva za Slovenijo, v Ljubljani, Aškerčeva 12/1, lahko še vedno dobite večino letnikov predvojnega »Glasnika Mu­ zejskega društva za Slovenijo«, kazali publikacij Muzejskega društva in prvih petindvajsetih letnikov »Zgodovinskega časopisa«, nekatere druge starejše historične publikacije, zadnje letnike »Kronike, časopisa za slovensko krajevno zgodovino«, še zlasti pa večino letnikov društve­ nega glasila — »Zgodovinskega časopisa« (ZČ): ZČ 1/1947 (ponatis 1977) — 100 din ZČ 2-3/1948-49 — 200 din (kmalu razprodan) ZČ 4/1950 — razprodan ZČ 5/1951 — razprodan ZČ 6-7/1952-53 — razprodan ZČ 8/1954 — 200 din ZČ 9/1955 — 200 din (kmalu razprodan) ZČ 10-11/1956-57 — 200 din ZČ 12-13/1958-59 — 200 din ZČ 14/1960 — 150 din ZČ 15/1961 — 150 din (kmalu razprodan) ZČ 16/1962 — 150 din ZČ 17/1963 (ponatis 1978) — 150 din ZČ 18/1964 (ponatis 1980) — 200 din ZČ 19-20/1965-66 — 200 din ZČ 21/1967 — 150 din ZČ 22/1968, št. 1-2 — razprodan ZČ 22/1968, št. 3-4 — 80 din ZČ 23/1969, št. 1-2 — 120 din (kmalu razprodan) ZČ 23/1969, št. 3-4 — 100 din (kmalu razprodan) ZČ 24/1970, št. 1-2 — pred ponatisom ZČ 24/1970, št. 3-4 — razprodan ZČ 25/1971, št. 1-2 — razprodan ZČ 25/1971, št. 3-4 — razprodan ZČ 26/1972, št. 1-2 — pred ponatisom ZČ 26/1972, št. 3-4 — razprodan ZČ 27/1973, št. 1-2 — 120 din (kmalu razprodan) ZČ 27/1973, št. 3-4 — razprodan ZČ 28/1974, št. 1-2 — 120 din (kmalu razprodan) ZČ 28/1974, št. 3-4 — 100 din ZČ 29/1975, št. 1-2 — 80 din ZČ 29/1975, št. 3-4 — 80 din ZČ 30/1976, št. 1-2 — 100 din ZČ 30/1976, št. 3-4 — 100 din ZČ 31/1977, št. 1-2 — 120 din ZČ 31/1977, št. 3 — 100 din ZČ 31/1977, št. 4 — 80 din ZČ 32/1978, št. 1-2 — 120 din ZČ 32/1978, št. 3 — 100 din ZČ 32/1978, št. 4 — 100 din ZČ 33/1979, št. 1 — 150 din ZČ 33/1979, št. 2 — 130 din ZČ 33/1979, št. 3 — 130 din ZČ 33/1979, št. 4 — 120 din Za nakup kompleta ZČ odobravamo poseben popust. Za naročila, večja od 200 dinarjev, je možno obročno odplačevanje. Člani Zgodovinskega društva s poravnanimi tekočimi društvenimi obveznostmi imajo 25-od- stotni popust, študentje 50-odstotni popust. Za naročila iz tujine velja 40-odstotni pribitek na cene knjižne zaloge. Publikacije lahko naročite in prejmete osebno na društvenem sedežu, prav tako pa tudi po pošti. Ponatise zvezkov ZČ, ki so že razprodani, lahko naročite v prednaročilu. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 . 4 • 609—615 609 JUBILEJ OB SEDEMDESETLETNICI PROF. DR. METODA MIKUŽA Dvaindvajsetega decembra 1979 je praznoval univ. prof. dr. Metod Mi- kuž sedemdesetletni življenjski jubilej. Ob njem lahko z zadovoljstvom ugotovimo, da so se naše želje, izrečene ob šestdesetletnici v orisu njegove življenjske poti in znanstvenega dela (Zgodovinski časopis 1969, str. 193— 209), da bi še nadalje s svojimi izsledki bogatil slovensko zgodovinopisje najnovejše dobe in s pedagoškim delom vzgajal učitelje zgodovine ter znan­ stveni naraščaj, več kot izpolnile. Prav v preteklem desetletju je uspešno sklenil svoje fundamentalno delo Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji, toda hkrati je že sredi temeljitega preučevanja virov za novo veliko delo o mednarodnih odnosih po koncu druge svetovne vojne. Tako tudi tako pomemben življenjski jubilej, kot je sedemdesetletnica, ni niti za hip prekinil zagnanega dela prof. Mikuža, ki uspešno uresničuje svoj življenjski načrt o temeljnih preglednih orisih razvoja narodne in obče zgodovine najnovejše dobe. Skoraj dvesto bibliografskih enot obsegajoči znanstveni opus iz obdobja od 1933 do 1969 je prof. Mikuž v preteklem desetletju obogatil z več kot 70 novimi samostojnimi publikacijami, razpravami, članki in recenzijami. Z izdajo tretje, četrte in pete knjige leta 1973 o razvoju narodnoosvobodil­ nega boja na Slovenskem (226—228; tu in v nadaljevanju citirane številke se nanašajo na zaporedne številke enot iz bibliografije, ki sledi pričujoče­ mu zapisu) je izpolnil eno temeljnih nalog, ki si jih je začrtal leta 1947, ko je prevzel katedro za zgodovino NOB na ljubljanski filozofski fakulteti. Po izidu prvih dveh knjig o razvoju NOB do srede 1943 je prof. Mikuž več kot deset let preučeval arhivske in druge vire, ki jih je za zadnji dve leti NOB precej več kot za prva obdobja. Z občudovanja vredno prizadevnostjo je izpisoval pomembne podatke iz tisočev in tisočev dokumentov ter pre­ gledal vse pomembno gradivo, pri oblikovanju teksta pa se je nato odločil za metodo, naj o razvoju NOB čimbolj neposredno govorijo dokumenti, od vodstvenih organov slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja in pokra­ jinskih vojaških in političnih vodstev do nižjih forumov, brigad, odredov in bataljonov oziroma okrožij, okrajev in celo še nižjih organov. Tako nam je s tehtno izbranimi podatki razgrnil v tretji knjigi problematiko NOB v obdobju od kapitulacije Italije do prvega zasedanja SNOS februarja 1944 v Črnomlju, v četrti je osvetlil graditev slovenske državnosti v okviru fede­ rativne demokratične Jugoslavije, veliko aktivnost enot NOV in PO Slove­ nije ter okupatorjevo in domobransko dejavnost do zime 1944, v peti knjigi pa je opisal še zadnje obdobje NOB do osvoboditve. že samo dva količinska podatka, da namreč celotno delo obsega skoraj 2500 strani in da je podatke v njem dokumentiral s približno 5000 opom­ bami, nam pričata, da se je svoje naloge lotil temeljito, še bolj pa nas o tem prepriča vsebina, saj lahko rečemo, da so v njem bolj ali manj po­ drobno in kontinuirano opisani vsi pomembni vidiki revolucionarnega NOB na slovenskem ozemlju in je tako ostalo neobdelano le vključevanje Slo­ vencev v narodnoosvobodilno gibanje v drugih jugoslovanskih pokrajinah, v odporniška gibanja in zavezniške enote, usoda Slovencev v koncentracij­ skih in drugih taboriščih, pa tudi na ta vprašanja je opozoril z navedbo 610 OB SEDEMDESETLETNICI PROF. DR. METODA MIKUZA literature ob sklepu svojega dela. Sicer pa lahko rečemo, da moremo v nje­ govem delu po množici podatkov slediti razvoju in delovanju partije, OF in njenih množičnih organizacij, nastajanju in utrjevanju ljudske oblasti, rasti in aktivnosti narodnoosvobodilnih enot kot tudi številnim dejavno­ stim, ki so prav na Slovenskem dobile izjemno razsežnost, tudi če jih pri­ merjamo ne le v jugoslovanskem NOB, temveč celo v evropskem odporni­ škem gibanju (npr. partizanska saniteta, tehnike in tiskarne, kulturne, znanstvene, šolske in druge ustanove itn.). Z metodo, da se pri svojem delu skoraj izključno opira na vire in da velikokrat prepusti neposredno njim osvetlitev določenega dogajanja, je dosegel, da je ta doba prikazana pla­ stično in živo ter da čimbolj spoznamo, kako so jih ocenjevali in vrednotili sami akterji. Kljub avtorjevi oznaki, da gre v delu le za pregleden prikaz razvoja NOB, so v njem osvetljena ne le dogajanja »na vrhu«, temveč tudi vsa po­ membna in izredno pestra problematika v vseh slovenskih-pokrajinah, pri čemer je pokazal na dejavnike, ki so vplivali na številne regionalne in lo­ kalne posebnosti. Z dostopnostjo novih arhivskih virov, s pritegnitvijo spo­ minskih pričevanj in nadrobnimi raziskavami bodo vsa ta dogajanja in procesi sicer dobili še jasnejšo in ponekje tudi dopolnjeno podobo, vendar bodo v osnovnih črtah obveljale ugotovitve tega Mikuževega dela. Ob tem naj poudarimo, da je prof. Mikuž v sklepni besedi v peti knjigi obširno predstavil tudi uspehe slovenskih raziskovalcev NOB. Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe je eno temeljnih del slo­ venskega zgodovinopisja, saj smo z njim v pregledni obliki dobili prikaz zgodovinskega razvoja še za obdobje, v katerem se je zmagovito končal boj slovenskega naroda za nacionalno in socialno osvoboditev. To delo pa ima tudi posebno mesto v jugoslovanskem zgodovinopisju NOB. Poudarili smo že, da temelji skoraj izključno na izčrpnem študiju virov in se torej bi­ stveno razlikuje od običajnih pregledov, sestavljenih pretežno po literaturi. Del take vrste je za posamezne jugoslovanske pokrajine izšlo že več, Slo­ venci pa smo prvi dobili temeljit in celovit pregled, dokumentiran z viri. Prav zato je dal prof. Mikuž z njim osnovo za še bolj intenzivno in načrtno delo pri raziskovanju NOB v dveh smereh: v študij splošnih problemov ter v orise razvoja NOB na posameznih območjih Slovenije in za aktivnost na­ rodnoosvobodilnih enot, skratka, njegovo delo je temeljnega pomena za nadaljnji razvoj slovenskega zgodovinopisja NOB. Za to delo je zasluženo dobil najvišje slovensko priznanje za znanstveno ustvarjalnost, Kidričevo nagrado ter zvezno nagrado »4. julij«. Z navedbo poglavitnih značilnosti Pregleda zgodovine narodnoosvobo­ dilne borbe v Sloveniji smo želeli poudariti njegovo izjemno mesto v bo­ gatem znanstvenem opusu prof. Mikuža, hkrati pa opozoriti, da je bilo to delo osnova za razne njegove krajše pregledne orise NOB na Slovenskem. Poudariti moramo, da je v Zgodovini slovenskega osvobodilnega boja (204) za začetna obdobja tega kratkega pregleda NOB uporabil tudi precej novih virov, ki v času, ko je pisal prvi dve knjigi svojega obsežnega dela, še niso bili dostopni. Preglednega značaja je tudi oris NOB v novi Zgodovini Slo­ vencev, ki jo je izdala Cankarjeva založba, in v kateri je prikazal tudi zna­ čilnosti zgodovinskega razvoja med obema vojnama (269). Kratek oris NOB je prof. Mikuž napisal tudi za tuje slaviste, udeležence seminarja sloven­ skega jezika, literature in kulture (235). Posebno tehtno je bilo sodelovanje prof. Mikuža pri nastajanju kolektivnega dela Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941—1945, za katero je tudi napisal prispevke o temeljnih značilnostih razvoja ljudske oblasti (249). V Svetovni zgodovini, ki jo je ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 . 4 6 Ц izdala Cankarjeva založba, je prof. Mikuž prikazal odporniška gibanja med drugo svetovno vojno v Evropi, pri čemer je posebej osvetlil narodnoosvo­ bodilni boj v Jugoslaviji in Sloveniji in s tem pokazal na njegove velike posebnosti v primerjavi z razvojem protifašističnega oboroženega boja v nekaterih drugih evropskih državah (250). Poleg teh del, ki celovito prikazujeej o narodnoosvobodilno gibanje na Slovenskem, je prof. Mikuž napisal še več razprav, v katerih je podrobneje analiziral posamezne probleme v njegovem razvoju. Tako je v razpravi o Osvobodilni fronti razčlenil njene posebnosti od ustanovitve do osvoboditve ter njeno preoblikovanje v Ljudsko fronto oziroma Socialistično zvezo de­ lovnega ljudstva, pri čemer je OF primerjal tudi z organizacijami narodno­ osvobodilnega gibanja v drugih jugoslovanskih pokrajinah. Posebno po­ membna je objava te razprave v Jugoslovanskem istorijskem časopisu, kajti v jugoslovanskem zgodovinopisju OF še vedno ni vselej ustrezno prikazana (207—208). V drugi razpravi je, kot že preje za Primorsko, osvetlil interna- cionalistično akcijo CK KPS — CK KP J na Koroškem od leta 1943 dalje oziroma njegovo pomoč Komunistični partiji Avstrije glede izvedbe mo­ skovske izjave treh komunističnih strank iz leta 1934 o samoodločbi sloven­ skega naroda in pri oblikovanju avstrijske partizanske vojske, pri čemer je osvetlil nekatere značilnosti NOB na slovenskem Koroškem (202). Po­ memben prispevek k osvetlitvi problematike narodnega izdajstva na Slo­ venskem je njegova razprava o aktivnosti ljubljanskega škofa dr. Grego- rija Rozmana in njegove okolice med NOB (200). V orisu razvoja nekaterih pridobitev NOB jugoslovanskih narodov po osvoboditvi do leta 1960 je osvetlil značilnosti v izgradnji temeljnih organov ljudske oblasti, razvoj enakopravnosti jugoslovanskih narodov, izražene v federaciji, ter gospodar­ skih temeljev povojne socialistične graditve (258). S to razpravo je pokazal, da je korenine vseh temeljnih povojnih družbenopolitičnih in socialnoeko­ nomskih usmeritev treba iskati v revolucionarnem narodnoosvobodilnem boju. Med obširnejšimi članki, ki se odlikujejo tudi po poglobljeni teoretični osvetlitvi obravnavane problematike, naj posebej opozorimo na Mikužev prikaz dveh zgodovinskih pojavov, fašizma (240, 261, 264) in klerikalizma, pri katerem je posebej razčlenil slovenske posebnosti (253). V posebni raz­ pravi je osvetlil tudi razmere v svetu in Jugoslaviji konec tridesetih iet v času, ko je Edvard Kardelj-Sperans pisal svoje znamenito delo Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (266). Ob Kardeljevi smrti je v članku osvetlil njegovo zgodovinsko vlogo v najusodnejših letih slovenskega na­ roda, ko mu je pokazal pot iz narodnostne smrti (268). Prav tako je osvetlil tudi lik in delo Borisa Kidriča (218, 221). Prof. Mikuž je ob vseh jubilejnih pomembnih dogodkov iz najnovejše zgodovine, zlasti iz NOB, v številnih člankih in intervjujih v zgoščeni obliki osvetlil njihov pomen. Vse te prispevke odlikuje za bralce posebej privla­ čen, zanimiv in plastičen način prikazovanja. S prispevki o razvoju NOB 1 na Kočevskem (212) in domžalsko-kamniškem območju (267) ter s števil­ nimi članki v Grosupeljskem zborniku je pokazal tudi na značilnosti v na­ rodnoosvobodilnem gibanju na posameznih območjih Slovenije. Prikaz znanstvene ustvarjalnosti prof. Mikuža v preteklem desetletju pa naj sklenemo z navedbo treh razprav o mednarodnih odnosih po drugi svetovni vojni oziroma o usodi zamejskih Slovencev v sosednji Italiji in Avstriji. Zlasti na osnovi skrbnega preučevanja časopisnih virov iz Archiva der Gegenwart je osvetlil problematiko Julijske krajine in Trsta v obdobju 1947—1954 (234), v drugem preglednem orisu je obsežno prikazal razvoj 6Ì2 OB SEDEMDESETLETNICI PROF. DR. METODA MIKUŽA koroškega in južnotirolskega vprašanja od konca druge svetovne vojne do leta 1975, pri čemer je opozoril tudi na razlike pri reševanju položaja Slo­ vencev v Avstriji in Tirolcev v Italiji (252), posebej pa je prikazal tudi, kako so blokovska nasprotja vplivala na priprave za sklenitev avstrijske državne pogodbe in na njen podpis leta 1955 (256). Te razprave smo na­ vedli ob sklepu zato, ker so že prvi objavljeni rezultati temeljitega preuče­ vanja mednarodnih odnosov po drugi svetovni vojni in ker nakazujejo zna­ čaj novega, velikega dela, ki mu je prof. Mikuž dal delovni naslov »Svet, v katerem živimo«. Preteklo desetletje znanstvene ustvarjalnosti prof. Mi- kuža karakterizira torej zlasti uspešen sklep celovitega raziskovanja NOB na Slovenskem in začetek preučevanja najvažnejših zgodovinskih procesov po drugi svetovni vojni. Tudi med šestdesetletnim in sedemdesetletnim življenjskim jubilejem je prof. Mikuž posredoval rezultate svojega znanstvenega dela na številnih zgodovinarskih simpozijih in zborovanjih. Tako je z referati in razpravami sodeloval na simpozijih o revolucionarnem delavskem gibanju v Sloveniji 1921—1924 (1974), ob tridesetletnici osvoboditve Slovenije (1975), ob 35-let- nici ustanovitve Varnostno obveščevalne službe (1976), o pouku zgodovine (1976), o slovenski krajevni zgodovini (1977) ter na koroških kulturnih dne­ vih (1977), prav tko pa je imel referate na treh zborovanjih slovenskih zgodovinarjev, v Velenju (1970), v Piranu (1974) in v Kranjski gori (1976). Zelo številni so bili tudi nastopi prof. Mikuža na RTV, kjer je z uvodnimi komentarji sodeloval v več oddajah, med katerimi naj omenimo seriji »Teh naših 50 let« in »Velike bitke v drugi svetovni vojni«. Z referati na znan­ stvenih posvetovanjih je prof. Mikuž z najnovejšimi dognanji seznanjal učitelje zgodovine na šolah in raziskovalce, njegova predavanja na RTV pa so pomemben prispevek k širokemu populariziranju poznavanja prelom­ nih dogodkov v najnovejši narodni in obči zgodovini. Z enako prizadevnostjo kot raziskovalne naloge je prof. Mikuž oprav­ ljal tudi svoje pedagoško delo. Posebej naj poudarimo, da je s svojimi pre­ davanji, seminarji, konzultacijami in mentorstvom oblikoval znanstveni naraščaj, za katerega je v peti knjigi Pregleda zgodovine narodnoosvobo­ dilne borbe v Sloveniji zapisal, da že uspešno izpolnjuje svoje raziskovalne naloge ter poudaril: »Rast in razvoj mladega in sposobnega kadra pa je porok za še boljša in kvalitetnejša dela.« številni raziskovalci, diplomiranci, magistri in doktorji znanosti, študentje Mikuževega seminarja, zlasti v okviru Inštituta za zgodovino delavskega gibanja, pa tudi drugih ustanov, uspešno preučujejo probleme najnovejše zgodovine, številne njihove mono­ grafije in razprave, za katere je dal prof. Mikuž s svojimi fundamentalnimi znanstvenimi deli dragoceno oporo, pa so hkrati najboljše potrdilo, da je prof. Mikuž uspešno opravil tudi eno temeljnih nalog fakultetnega učitelja, vzgojo mladih znanstvenih kadrov. Pregled -znanstvenega in pedagoškega dela prof." Mikuža naj sklenemo z ugotovitvijo, da je dal z njim v vsebin­ skem in kadrovskem pogledu osnovo za razmah slovenskega zgodovinopisja najnovejše dobe. Izjemno obsežen znanstveni opus prof. dr. Metoda Mikuža, s katerim je oral ledino v raziskovanju najnovejše zgodovine in pomembno obogatil slovensko zgodovinopisje, zasluži vse družbeno priznanje. Vsi, ki poznamo njegovo občudovanja vredno vztrajnost in delavnost ter vemo, da sta bili to vselej temeljni vodili njegove ustvarjalnosti, smo prepričani, da bo prof. Mikuž uresničil vse svoje načrte, in to mu ob sedemdesetletnem jubileju iskreno želimo. M i r o s l a v S t i p l o v š e k ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 . 4 613 BIBLIOGRAFIJA PROF. DR. METODA MIKUŽA ZA OBDOBJE 1970—1979 Leta 1969 je bila v Zgodovinskem časopisu v 23. letniku na straneh 201—209 objavljena bibliografija, ki je obsegala 196 objav profesorja Mikuža. Pričujoča bi­ bliografija je nadaljevanje le-te in se zato prične z zaporedno številko 197. Urejena je kronološko ,enote istega leta pa po abecednem vrstnem redu, s tem da so na konec uvrščeni intervjuji, gesla iz leksikona za mladino ter knjižna ocena. Delne Mikuževe bibliografije so izšle tudi v knjigi Univerza v Ljubljani, Bio­ grafije in bibliografije univerzitetnih učiteljev in sodelavcev, Ljubljana 1957, str. 63—64; druga knjiga za leta 1956—1966, Ljubljana 1969, str. 26—27, in tretja knjiga za leta 1966—1976, Ljubljana 1979, str. 37—39. 1970: 197. Četrt stoletja svobode. — Prešer­ nov koledar 1970, str. 49—57. 198. Dve Jugoslaviji. — Slovenski iz­ seljenski koledar 1970, str. 43—48. 199. Grosupeljsko okrožje. — Zbornik občine Grosuplje 1970, str. 7—10.. 200. Ljubljanski škof dr. Gregorij Rozman in njegova okolica med NOB. — Ljubljana v ilegali 4, 1970, str. 320—360. 201. Naj živi federativna demokratič­ na republika Jugoslavija! — Pio­ nir 1970—1971, št. 3, str. 4—5. 202. Trojna (dvojna) internacionali- stična akcija CK KPS (CK KP J) na Koroškem med NOB od konca 1943 dalje. — Zgodovinski časopis 1970, str. 247—272. 203. Srebrni jubilej Organizacije zdru­ ženih narodov. — Pionir 1970— 1971, št. 2, str. 20—21. 204. Zgodovina slovenskega osvobodil­ nega boja. — Ljubljana 1970. 287 str. 205. Uvod k slovenski izdaji. C. L. Sulzberger, Druga svetovna voj­ na. — Ljubljana 1970. Str. 7. 206. Ocena: O vojnih spominih Char- lesa de Gaulla. — Naši razgledi 20. 3., 3. 4. in 17. 4. 1970. 1971: 207. Donesek k zgodovini razvoja Osvobodilne fronte ob njeni tri­ desetletnici. — Jugoslovenski is- torijski časopis 1971, št. 3—4, str. 47—75. 208. Donesek k zgodovini Osvobodilne fronte. — Zgodovinski časopis 1971, str. 3—30. 209. Kronika narodnoosvobodilnega boja na Primorskem. — Svobod­ na Primorska. Zbor slovenskih pionirjev v Trnovskem gozdu ob 30-letnici vstaje. Lokve 1971. Str. 5—25. 210. Ilova gora 1943. — Zbornik občine Grosuplje 1971, str. 35—39. 211. Nikdar proč od začrtane poti. — Petindvajset let Vojnozgodovin- skega inštituta JLA. Delo 25. 12. 1971. 212. Partizanska Kočevska, pozdrav­ ljena! — 500 let mesta Kočevje. Kočevje 1971, str. 93—107. 213. Trideset let OF. — Dan 1971, str. 10—13. 214. Velikanska drama. Ob 30-letnici napada na SZ. — Delo 22. 6. 1971. 215. Predgovor. — Robero Battaglia: Odporniško gibanje v Italiji. Ljubljana 1971, str. 5—10. 216. Intervju: Zgodovina t rka zaman. Zaklenjena so premnoga vrata arhivov. [Zapisal] Peter Breščak. — Delo 27. 11. 1971. 1972: 217. AVNOJ, stalni kažipot. — Delo 25. 11. 1972. 218. Boris Kidrič med narodnoosvobo­ dilnim bojem. Iz oddaje RTV Ljubljana »še pomnite tovariši«. — Naši razgledi 12. 5. 1972. 219. Grosuplje v prvi polovici 1942. — Zbornik občine Grosuplje 1972, str. 7—11. 220. Hej, brigade, hit ite . . . ! Ob t r ide­ seti obletnici ustanovitve prvih slovenskih partizanskih b r i g a d . — Kmečki glas 28. 6. 1972. 221. Kidrič v zgodovinarjevih očeh. — Sedem dni, 26. 4. 1972. 222. Primorska, pozdravljena. Ob 25- letnici priključitve Primorske k Jugoslaviji. — Kmečki glas 13. 9. 1972, 4. 10. 1972. 1973: 223. 224. 225. Naj živi 9. korpus NOV in POJ. Ob trideseti obletnici ustanovitve primorskega armadnega zbora. — Delo 22. 12. 1973. Nepraznovana obletnica. — Zbor­ nik občine Grosuplje 1973, str. 7—9. Odločilno in jubilejno leto 1943. — Borec 1973, str. 1—6. 614 OB SEDEMDESETLETNICI PROF. DR. METODA MIKU2A 226. Pregled zgodovine narodnoosvo­ bodilne borbe v Sloveniji. — 3. knjiga, Ljubljana 1973, 484 str. 227. Pregled zgodovine narodnoosvo­ bodilne borbe v Sloveniji. — 4. knjiga, Ljubljana 1973, 787 str. 228. Pregled zgodovine narodnoosvo­ bodilne borbe v Sloveniji. — 5. knjiga, Ljubljana 1973, 335 str. 229. Mladi vedež. — Ljubljana 1973. (9 gesel skupaj z M. Stiplov- škom.) 230. Intervju: Sedanjost in zgodovina. Ob 30. obletnici Avnoja in izidu zadnjih knjig »Pregleda« zgodo­ vine NOB ' v Sloveniji. Govori prof. dr. Metod Mikuž. — Naši razgledi 23. 11. 1973. 231. Intervju: Vzroki ležijo v pretek­ losti. O bližnje vzhodni krizi. Razgovor pripravil Milan Meden. — Ljubljanski dnevnik 13. 10. 1973. 1974: 232. Drugi zbor aktivistov v Črnom­ lju. — Borec 1974, str. 577—579. 233. Hude, grozljive številke. Ob 30- letnici osvoboditve Jugoslavije (in drugih držav) in ob 30-letnici zmage nad fašizmom. — Kmečki glas 25. 12. 1974. 234. Julijska krajina in Trst 1947— 1954. — Delo 2. 11.—18. 11. 1974 (14 nadaljevanj). 235. Kratek oris NOB slovenskega na­ roda 1941—1945. — X. seminar slovenskega jezika, l i terature in kulture. Ljubljana 1974. Str. 143— 159. 236. Pomembne odločitve v letu 1944. — Borec 1974, str. 1—5. 237. Prvo zasedanje Slovenskega na­ rodnoosvobodilnega sveta v Čr­ nomlju. — Borec 1974, str. 73—74. 238. Intervju: Znanstveniki o znanosti. Govorijo letošnji Kidričevi na­ grajenci. — Naši razgledi 19. 4. 1974. Vsebina: . . . Samo neizme­ ren trud, zgolj napori. 239. Intervju: ž e takrat smo bili n e ­ uvrščeni. Ob dnevu republike. — Sedem dni 28. 11. 1974. 1975: 240. Fašizem in druga svetovna vojna. — Naši razgledi 9. 5. 1975. 241. Narodni izdajalci in njih tipolo­ gija. — Delo 10. 5. 1975. 242. Svet v zadnji svetovni vojni. — Kmečki glas 30. 4. in 6. 8. 1975. 243. Trideset let svobode. — Zbornik občine Grosuplje 1975, str. 7—9. 244. Veliko zgodovinsko leto 1945. — Borec 1975, str. 1—3. 245. Vprašanje Julijske krajine in Trsta 1947—1954. — Zgodovinski časopis 1975, str. 3—44. 246. Uvodna beseda. Revolucionarno delavsko gibanje v Sloveniji v letih 1921—1924. — Ljubljana 1975, str. 5—7. 247. Intervju: Zgodovine ni težko pi­ sati! [Zapisal] Andrej Bartelj. — Dolenjski list 10. 7. 1975. 1976: 248. Alenka Nedog. — Naši razgledi, 16. 7. 1976. In memoriam. 249. Nastanek in razvoj ljudske obla­ sti. Prvo zasedanje slovenskega narodnoosvobodilnega sveta v Čr­ nomlju. Razvoj revolucionarne ljudske oblasti in drugih organov osvobodilnega gibanja v letu 1944. Drugi zbor aktivistov OF v Čr­ nomlju. Prva narodna vlada Slo­ venije. — Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941—1945. Ljubljana 1976, str. 297—303, 677— 683, 858—869, 1005—1008. 250.' Odporniška gibanja med drugo svetovno vojno v Evropi. — Sve­ tovna zgodovina od začetkov do danes. Ljubljana 1976, str. 599— 620. 251. Osvobojeno ozemlje 1942. — Ljubljana 1976, 39 str. 252. Pregled razvoja koroškega in južnotirolskega vprašanja 1945— 1975. — Delo 13. 7.—18. 8. 1976 (30 nadaljevanj). 253. Slovenski klerikalizem. — P r e ­ šernov koledar 1976, str. 148—162. 254. 1941—1976. — Zbornik občine Grosuplje 1976, str. 7—10. 255. Varnostno-obveščevalna služba OF slovenskega naroda. Razmiš­ ljanja ob znanstvenem simpoziju o VOS OF slovenskega naroda. — Naši razgledi 10. 12. 1976. 1977: 256. Avstrijska državna pogodba in takratna blokovska politika (1945 —1955). — Zgodovinski časopis 1977, str. 155—167. 257. Izročilo OF — korenine rasti naše demokracije. — Delo 26. 11. 1977: 258. Pregled tridesetletnega revolucio­ narnega razvoja nekaterih temelj­ nih pridobitev NOB jugoslovan­ skih narodov. — Osvoboditev Slovenije 1945. Ljubljana 1977, str. 11—27. 259. Prvo osvobojeno ozemlje na Slo­ venskem. — Prešernov koledar 1977, str. 84—91. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 . 4 615 260. Svet med vojnama. Razpadanje stare liberalne demokracije, faši­ stični režimi, krepitev napredne­ ga delavskega gibanja. — Delo 16. 4. 1977. 261. Temeljne prvine fašizma kot zgo­ dovinskega pojava. — Slovenski vestnik 25. 2, 4. 3., 11. 3. 1977. 262. Tri obletnice. — Zbornik občine Grosuplje 1977, str. 7—10. 263. Uvodna beseda. — Osvoboditev Slovenije 1945. Ljubljana 1977, str. 7. 264. Intervju: Fašizem še živi. — P o ­ govor o- novih oblikah fašizma z univerzitetnim profesorjem [za­ pisal] Otmar Klipšteter. Večer 19. 2. 1977. 1978: 265. Intervju: Narod si ne piše sodbe z zapisniki. [Zapisal] Mitja Mer- šol. — Teleks 29. 9. 1978. 1979: 266. Časovni okvir nastanka Speran- sove knjige (Ob štiridesetletnici izida knjige »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja.) — Naši razgledi 9. 3. 1979; Zgodovinski časopis 1979, str. 547—551; Edvard Kardelj-Sperans in slovensko zgodovinopisje. Ljubljana 1980, str. 19—23. 267. O pomenu preučevanja zgodovine NOB na posameznih območjih in o nekaterih posebnostih razvoja NOB na domžalskem in kamni­ škem območju. — Zbornik občine Domžale. Domžale 1979, str. 223— 237. 268. Slovencem je kot Sperans in Vodnik pokazal pot iz narodnost­ ne smrti. — Delo 14. 2. 1979. 269. 1917—1921, 1921—1929, 1929—1941, Okupacija, Odpor, Razvoj NOB, Osvobojeno ozemlje, Ureditev ob­ lasti, Partizanske ustanove. Zgo­ dovina Slovencev. Ljubljana 1979, str. 598—681, 734—887. N a t a š a S t e r g a r Zgodovinsko društvo za Slovenijo je s finančno pomočjo Kulturne skupnosti Domžale ob odkritju spominske plošče na nekdanji Veitovi tiskarni na Viru pri Domžalah 24. maja 1980 izdala publikacijo EDVARD KARDELJ-SPERANS IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE Zbornik objavlja predvsem gradivo z izrednega občnega zbora Zgodo­ vinskega društva za Slovenijo (2. marca 1979) ob štiridesetletnici izida knjige Edvarda Kardelja-Speransa »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja«. Gradivo je izšlo kot separatni odtis iz »Zgodovinskega ča­ sopisa« številka 4/1979. Publikacija je na voljo za ceno 40 din (člani ZDS 30 din, študentje 20 din) na sedežu Zgodovinskega društva za Slovenijo, YU-61000 Ljub­ ljana, Aškerčeva 12/1. 616 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 . 4 Ali ste že poravnali letošnjo članarino za Zgodovinsko društvo in na­ ročnino za »Zgodovinski časopis«? Če ne — storite to čimprej in olaj­ šajte delo društvenemu odboru in upravi revije! Ste že izpopolnili svojo zbirko starejših letnikov »Zgodovinskega časo­ pisa«? Večina letnikov je na voljo pri upravi revije na sedežu Zgodo­ vinskega društva za Slovenijo, YU-61000 Ljubljana, Aškerčeva 12 (te­ lefon: (061) 22 121 int. 209). Podrobne informacije o zalogi in o cenah so objavljene v vsaki številki »Zgodovinskega časopisa«. * Opozarjamo tudi na možnost prednaročila na ponatis vseh sedaj raz­ prodanih starejših letnikov ZČ. Do sedaj so izšli v ponatisu že trije letniki revije: marca 1977 ponatis prvega zvezka z letnico* 1947, sep­ tembra 1978 ponatis 17. letnika za leto 1963 ter januarja 1980 še po­ natis 18. letnika »Zgodovinskega časopisa« za leto 1964. Na sedežu Zgodovinskega društva za Slovenijo ,(PZE za zgodovino Fi­ lozofske fakultete, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12/1, tel.: 22 121 int. 209) lahko naročite še večino letnikov predhodnika »Zgodovinskega časopi­ sa« — revije »Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo«. V Glasniku ,je objavljena vrsta razprav, ki so še danes ohranile svojo znanstveno vrednost. Vsem ljubiteljem zgodovinskega branja, posebej pa še raz­ iskovalcem naše zgodovine zato priporočamo, da si omislijo komplet dostopnih številk »Glasnika Muzejskega društva za Slovenijo« (GMDS). Cene so razprodajne in so za posamezne številke naslednje: GMDS 1/1919-20 — 5 din GMDS 2-3/1921-22 — 20 din GMDS 4-6/1923-25 — 2 din GMDŠ 7-8/1926-27 — 5 din GMDS 9/1928 — razprodan GMDS 10/1929 — razprodan GMDS 11/1930 — 50 din GMDS 12/1931 — razprodan GMDS 13/1932 — razprodan GMDS 14/1933 — 30 din GMDS 15/1934 — 30 din GMDS 16/1935, št. 1-2 — 30 din GMDS 16/1935, št. 3-4 — 20 din GMDS 17/1936 — 10 din GMDS 18/1937, št. 1-2 — 10 din GMDS 18/1937, št. 3-4 — 10 din GMDS 19/1938, št. 1-2 — 10 din GMDS 19/1938, št. 3-4 — 10 din GMDS 20/1939 — 20 din GMDS 21/1940 — 10 din GMDS 22/1941, št. 1-2 — 10 din GMDS 22/1941, št. 3-4 — 5 din GMDS 23/1942 — 20 din GMDS 24/1943 — 8 din GMDS 25-26/1944-45 — 6 din Kazalo k zgodovinskim publikacijam Muzejskega društva za Slovenijo velja 10 dinarjev. Člani Zgodovinskega društva za Slovenijo in pokrajinskih zgodovinskih društev imajo na navedene cene 25-odstotni popust, študentje pa 50-odstotni popust. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 . 4 617 DRUŠTVENO ŽIVLJENJE, KONGRESI IN S I M P O Z m TRIDESET LET BELOKRANJSKEGA MUZEJSKEGA DRUŠTVA V METLIKI 1949—1979 Več desetletij trajajoča prizadevanja, da bi Bela krajina dobila svoj muzej, so bila vseskozi tesno povezana z osnovanjem muzejskega ali njemu sorodnega dru­ štva, odbora ali odseka. Vsak od njih je v svojem času skušal biti pobudnik, ki bi družil okoli sebe za muzejstvo vnete ljudi. Ti naj bi zbirali muzealije, hkrat i pa naj bi pripravili vse potrebno za ustanovitev muzeja. Novi ustanovi naj bi tudi priskrbeli razstavne prostore ter končno človeka, ki bi za zbirke skrbel in j ih upravljal oziroma urejal. Tako je bil že pred prvo svetovno vojno, leta 1910, v Beli krajini osnovan od­ bor »Društva za spoznavanje Bele krajine«, katerega naloga naj bi bila spraviti v življenje Belokranjski muzej. Ta naj bi dobil svoje prostore bodisi v Metliki ali Črnomlju. Na žalost pa so načrti takratnih rodoljubov ostali le na papirju. Dosti bolje ni bilo tudi leta 1933, ko je bil pri Tujskoprometnem društvu v Metliki osno­ van muzejski odsek, ki ga je vodil metliški šolski nadzornik Konrad Barle. Naloga tega odseka je bila »zbirati in hraniti narodne in zgodovinske spominke Bele kra­ jine«, obenem pa naj bi za bodoče muzejske zbirke našel primeren prostor. Odseku se je zdela za novi muzej še najprimernejša opuščena, razpadajoča po- družna Martinova cerkev na robu metliškega mesta. Zaprosil je župni urad, naj to cerkev odstopi za muzejske namene. Prošnja je bila, potem ko si je takratni ba­ novinski spomeniški referent dr. France Stele stavbo ogledal, ugodno rešena in 1. marca 1934 je ljubljanski škofijski Ordinariat izdal dovoljenje, da se cerkvica lahko preuredi v muzej. Muzejski odsek je kmalu nato naročil načrte za adaptacijo cerkve, ni pa mogel zbrati denarnih sredstev, da bi pričel stavbo obnavljati. Stroški bi po predračunu iz leta 1938 znesli 35.000 din, odsek pa je imel z raznih strani obljubljenih le nekaj tisočakov. Zato je bilo delo njegovih članov vse do začetka druge svetovne vojne omejeno le na zbiranje muzejskih predmetov, ki so jih začasno shraniU na pod­ strešju metliškega gradu. Muzejski odsek je pričel cerkev obnavljati šele spomladi 1943, ko se je do­ mačinu Engelbertu Ganglu pri takratni prosvetni oblasti v Ljubljani posrečilo iz- poslovati 46.000 lir, s katerimi so po načrtih inž. Janka Omahna opravili glavna obnovitvena dela. Nadaljnji razvoj dogodkov pa je započeto delo še isto leto ustavil. Misel na ustanovitev muzejskega društva in muzeja samega je znova oživela leta 1947, ko je bil osnovan pripravljalni odbor z nekdanjim županom Ivanom Ma- lešičem na čelu. Ker je nedovršena Martinova cerkev takrat služila za shrambo desk in sena, je odbor skušal najti druge prostore za nameravane muzejske zbirke. Cerkev je namreč bila vlažna in razen tega bi — če bi jo tudi do kraja obnovili — v njene skromne prostore (s predverjem je merila komaj 86 kvadratnih metrov) lahko namestili le kak muzejski oddelek, nikakor pa ne vseh zbirk kompleksnega muzeja, v kakršnega se je nameraval razviti Belokranjski muzej. Zato je priprav­ ljalni odbor cerkvico namenil za arheološki oddelek oziroma lapidaci, za name­ stitev drugih zbirk pa se mu je zdel najpripravnejši metliški grad. Toda v njem so že bili nižja gimnazija, dijaški internat, okrajno sodišče z zemljiško knjigo in finančni oddelek, razen tega pa so v gradu stanovale še zasebne stranke. Za muzej torej tu ni bilo prostora in odbor je ostal praznih rok. Malo več sreče je imel naslednji pripravljalni odbor, ki mu je v maju 1949 uspelo dobiti dva prostora v drugem nadstropju metliške prostije, kamor so člani takoj prenesli do tedaj nabrane muzealije. Obenem je pripravljalni odbor pri n o ­ tranjem odseku v Črnomlju tudi vložil društvena pravila. Ta so bila 3. novembra potrjena, nakar je bil 10. novembra 1949 sklican ustanovni občni zbor Muzejskega društva in je bil izvoljen prvi odbor. Društvu je predsedoval Jože Dular, podpred­ sednik je bil ravnatelj nižje gimnazije v Podzemlju Lojze Zupane, tajnica Albina Možina in blagajnik Gabrijel Zemlja, oba člana učiteljskega zbora nižje gimnazije v Metliki, medtem ko so bili odborniki metliški meščani Ivan Drobnič, Božidar Flajšman in Jože Prus. Novemu odboru je bila naložena naloga, da spravi Belokranjski muzej v živ­ ljenje. Zato se je takoj lotil dela. V Črnomlju je v takratni tovarni učil naročil prve 618 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 . 4 razstavne vitrine, hkrati pa so člani intenzivneje pričeli zbirati muzejske predmete. Težava je bila seveda z denarjem, saj je bilo za novo snujoči se muzej na okraju v Črnomlju leta 1949 zagotovljenih le 20.000 din, naslednje leto pa komaj deset tisoč dinarjev več. Društvo je pričelo opravljati tudi spomeniško varstveno službo v Beli krajini. Že na pomlad 1950 so člani iz razpadajoče grajske cerkvice na Krupi prepeljali v Metliko tri nagrobnike Burgstallov, z metliškega pokopališča pa nagrobnik Gallen­ steine —- vse iz 17. stoletja — ter jih vzidali v predverje Martinove cerkve. Ko je spomladi leta 1950 umrl v Metliki ustanovni član društva književnik Engelbert Gangl, je Muzejsko društvo v soglasju z Zavodom za spomeniško varstvo LRS v Ljubljani zaščitilo dve njegovi sobi in ju naslednje leto ob prvi obletnici pisateljeve smrti — 25. februarja 1951 — preuredilo in odprlo javnosti kot Ganglovo spominsko zbirko. V decembru 1950 je bil drugi občni zbor društva, na katerem je odbor sklenil, da bo društvo odprlo Belokranjski muzej že prihodnjo pomlad. Ker ni bilo upati, da bodo do takrat na razpolago kaki prostori v gradu, se je društvo odločilo, da bo prve zbirke odprlo kar v obeh proštijskih sobah, medtem ko je mestni ljudski odbor obljubil, da bo za zbirko osvobodilnega boja začasno odstopil največjo sobo v prvem nadstropju občinske hiše. Vse; je hitro steklo in ko je proti koncu aprila 1951 Tovarna učil iz Črnomlja dostavila v Metliko nekaj najpotrebnejše opreme, so člani odbora v nekaj dneh uredili zbirke in pripravili vse potrebno za otvoritev muzeja. Tako je bil 1. maja 1951 ob navzočnosti predstavnikov ljudske oblasti in mno­ gih domačinov odprt Belokranjski muzej, ki je v dveh proštijskih sobah pokazal obiskovalcem prve zametke arheološke, kulturnozgodovinske in etnološke zbirke, medtem ko so bili v sobi mestne hiše razstavljeni predmeti narodnoosvobodilnega boja. ' Leta 1952 so si člani naložili novo nalogo: sklenili so, da do kraja obnovijo .Mar­ tinovo cerkev in v njej odprejo arheološki oddelek Belokranjskega muzeja. Oprav­ ljena so bila vsa obnovitvena dela, urejena okolica, zasajeno okrasno drevje itd. Izdelane so bile tudi nove razstavne vitrine. Ker Belokranjski muzej sam še ni imel dovolj arheološkega materiala, mu je ljubljanski Narodni muzej iz svojih depojev posodil okoli 250 arheoloških pred­ metov s področja Bele krajine, predvsem iz najdišč v okolici Kučarja. Posojene predmete sta hkrati z metliškim arheološkim gradivom uredila ravnatelj Narod­ nega muzeja dr. Jože Kastelic in asistent Vinko Šribar, nakar je bil 25. maja 1952 arheološki oddelek Belokranjskega muzeja slovesno odprt. Tudi naslednja leta je vodilo Muzejsko društvo Belokranjski muzej, čeprav je ta že 1. aprila 1952 dobil honorarnega upravnika. Za upravnika je bil imenovan predsednik muzejskega društva in ker so bili skoraj vsi člani društvenega odbora hkrati imenovani za člane novo osnovanega muzejskega sveta, je v bistvu še na­ dalje vodilo muzej muzejsko društvo. Ker pa je njegovo delovanje zajelo vso Belo krajino, se je na občnem zboru 4. januarja 1953 preimenovalo v Belokranjsko mu­ zejsko društvo. V maju 1954, ko se je iz metliškega gradu izselil dijaški internat, je končno tudi muzej prišel do svojih prvih stalnih prostorov. Sprva je dobil na razpolago le pet večjih in manjših sob in nekaj depojev, ki sta jih uprava muzeja in društvo takoj pričela adaptirati. Vsa dela so se zavlekla do srede julija, ko so člani dru­ štva pričeli seliti vitrine in muzejske zbirke iz prostije in občinskega poslopja v grad. V nekaj dneh sta bila v novih prostorih delno urejena etnološki oddelek in oddelek osvobodilnega boja — arheološki oddelek je ostal v Martinovi cerkvi — nakar so bile nove zbirke v gradu odprte 21. julija 1954, to je ob proslavi deset­ letnice ustanovitve SNOS, ki so jo tisti dan z velikim partizanskim zborovanjem praznovali v Črnomlju in širom po Beli krajini. Ko se je septembra 1955 okraj Črnomelj združil z okrajem Novo mesto, je pod novomeški okraj prišel tudi Belokranjski muzej, za katerega je bilo določeno, da postane okrajna ustanova. Ker pa muzej do takrat še ni imel uradne odločbe o svo­ ji ustanovitvi, je to odločbo 9. februarja 1955 izdal okrajni ljudski odbor Novo me­ sto. Hkrati je bilo v muzeju sistemiziranih šest delovnih mest. Po sklepu okrajnega Sveta za kulturo in prosveto je Belokranjski muzej prevzel v svojo upravo tudi spominski muzej Otona Župančiča v Vinici (odprt 17. junija 1951), pod njegov nad­ zor pa je prišla tudi Ganglova spominska zbirka v Metliki. Dne 10. aprila 1956 je bil z odločbo Okrajnega ljudskega odbora imenovan tudi petčlanski upravni odbor Belokranjskega muzeja. Tako se je muzej to leto — 1. septembra 1956 je bilo z odločbami zasedenih pet delovnih mest — postavil na lastne noge in je muzejsko društvo ostalo le njegov ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 . 4 619 pomožni organ. Kot tako pa je še naprej združevalo propagatone muzejske ideje, ljubitelje, zbiralce in preučevalce muzejskih, umetniških ter arhivskih predmetov in vrednot. Spričo tega so se člani, predvsem pa odbor društva, intenzivneje posvetili zbi­ ranju muzealij. Sodelovali so pri etnoloških ekipah in arheoloških izkopavanjih, ki jih je organiziral muzej, pri muzejskih razstavah, pri zbiranju podatkov za topo­ grafijo narodnoosvobodilnega boja itd. Društvo je prirejalo predavanja in skupne izlete, posamezniki pa so se ukvarjali tudi s preučevanjem in pisanjem lokalne zgodovine, zlasti iz obdobja osvobodilnega boja. Ob desetletnici muzeja je društvo izdalo knjižico »Metlika skozi stoletja«, v kateri je poleg zgodovine Metlike po­ drobno popisanih deset let življenja in dela Belokranjskega muzeja in z njim po­ vezanega Belokranjskega muzejskega društva. Leta 1976 je bilo društvo na podlagi Zakona o organizacijah in društvih po­ novno registrirano, hkrati pa je odbor pripravil tudi nova pravila. Ker zajema de­ lovanje društva področje obeh občin, so morala biti pravila odobrena pri občinskih konferencah SZDL obeh občin, nakar jih je registriral republiški sekretariat za notranje zadeve v Ljubljani. Leta 1977 je bila osnovana tudi podružnica Belo­ kranjskega muzejskega društva v Črnomlju. Če se zdaj ustavimo pri nekaterih vidnejših akcijah, ki jih je Belokranjsko muzejsko društvo opravilo v tridesetih letih svojega obstoja, naj omenimo n a ­ slednje: RAZSTAVE Belokranjski muzej je od svoje ustanovitve 1. maja 1951 do konca 1979 pripravil 101 razstavo, pri kateri so vsaj v prvih letih intenzivno sodelovali tudi člani m u ­ zejskega društva. Pri tem naj omenimo zlasti razstave, ki so prikazovale društveno življenje v Beli krajini (obietnice gasilskega, godbenega in telovadnega društva v Metliki), jubileje društvenih članov (dr. Nika Županiča leta 1956, Boža Račiča leta 1958 in Ivana Drobnica leta 1964), nadalje razstave ob otvoritvi Ganglove spo­ minske sobe (leta 1951), ob odkritju spominskih plošč Ivanu in Antonu Navratilu (leta 1957), Alojzu in Engelbertu Ganglu v Metliki (leta 1960), bratoma Tomšičema na Vinici (leta 1965) in dr. Niku Županiču (1973). SPOMINSKA OBELEŽJA Med dejavnost društva spada tudi odkritje spominskih plošč in doprsnih spo­ menikov zaslužnim Belokranjcem. Tako je Belokranjsko muzejsko društvo1 13. ok­ tobra 1957 v Metliki na današnji Rusovi hiši (Partizanski t rg 10) odkrilo spomin­ sko ploščo Ivanu (1825—1896) in Antonu (1832—1897) Navratilu. Načrt za ploščo je naredila arh. Gizela Šuklietova. Ob odkritju je govoril predsednik društva. Dne 9. oktobra 1960 je društvo na Ganglovi hiši v Metliki, Mestni trg 17, od­ krilo spominsko ploščo (načrt arh. Gizela Šuklje) kiparju Aloizu Ganglu (1859— 1935) in njegovemu nečaku književniku Engelbertu Ganglu (1873—1950). Ob od­ kritju plošče je govoril znanstveni sodelavec SAZU dr. Emilijan Cevc. Dne ?3. oktobra 1965 je društvo na Vinici ponovno odkrilo spominski plošči bratoma Ivanu (1838—1894) in Ljudevitu (1843—1902) Tomšiču. Plošči obema mla­ dinskima pesnikoma sta bili sicer odkriti že leta 1897 in 1907, pa sta bili leta 1944 ob bombardiranju viniške osnovne šole, v katero sta bili vzidani, delno poškodo­ vani, nato pa odstranjeni iz zidu in shranjeni. Muzejsko društvo je dalo izdelati še tretjo ploščo, na kateri je vklesano, da sta bili plošči leta 1944 r e ^ n i iz stare bombardirane šole in da ju je ob dvajsetletnici osvoboditve 1965. leta ponovno vzi­ dalo Belokranjsko muzejsko društvo. Vse tri plošče so bile vzidane v avlo na novo zgraiene osnovne šole v Vinici. Ob odkritju je govoril pesnik Severin Šali. Naslednji dan, 24. oktobra 1965, je društvo ob 30-letnici smrti metliškega kipar­ ja Alojza Gangla (1859—1935) odkrilo pred muzejem v Metliki njegov doprsni spo­ menik, isti dan na osnovni šoli (Partizanski trg 4) pa še spominsko ploščo pisa­ telju in ^ež'serju Osipu Šestu (1893—1962). Bronasta plastika Alojza Gangla je delo kinaria Julija Papiča, bronasti relief Šesta pa je izdelal kipar in medaljer Vladi­ mir Štoviček. Ob odkritju Ganglovega spomenika je govoril umetnostni zgodovinar dr. Emilijan Cevc. ob odkritju Šestove plošče pa ravnatelj Slovenskega gledali­ škega muzeja prof. Dušan Moravec. Tri leta kasneje, 13. oktobra 1968, je Belokranjsko muzejsko društvo na Vinjem v h u pri Semiču vzidalo na rojstni hiši spominsko ploščo skladatelju Antonu Lav- r 'mi (1908—1965). Ob odkritju so govorili prof. Janez Bitenc, ravnatelj srednje glasbene šole »Franc Šturm« v Ljubljani, dr. Andrej Rijavec v imenu Društva slo­ venskih skladateljev in prof. Mladen Pozaič v imenu sarajevske akademije. 620 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 . 4 Leta 1970 je muzejsko društvo na pokopališču v Gradcu obnovilo nagrobnik pisateljici Ani Fabijanovi (1880—1912), tri leta kasneje (13. maja 1973) pa je bilo pred metliškim gradom odkrito bronasto poprsje etnologa univ. prof. dr. Nika Žu- paniča (1876—1961). Hkrat i je društvo vzidalo tudi spominsko ploščo na Županičevi rojstni hiši v Gribljah. Na slovesnosti v Metliki je govoril univ. prof. dr. Vilko Novak, v Gribljah pa ravnatelj Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani dr. Boris Kuhar. Leta 1976 (9. maja) je društvo na stari osnovni šoli v Podzemlju odkrilo spominsko ploščo pesnici in kulturni delavki Katki Župančičevi (1889— 1967), isto jesen pa na isti šoli še ploščo predvojnemu revolucionarju inž. agr. Ja­ nezu Marentiču (1910—1942). Društvo je sodelovalo tudi pri odkritju spominske plošče na nekdanji Župančičevi hiši v Dragatušu (1974) in pri odkritju doprsnega spomenika inž. Janezu Marentiču v Črnomlju (1975). Leta 1978 (21. maja) pa je društvo v parku pred muzejem odkrilo doprsni spomenik pesniku Otonu Župan­ čiču (1878—1949), delo kiparja Borisa Kalina. Na slovesnosti je govoril ravnatelj Slovanske knjižnice v Ljubljani dr. Joža Mahnič. PUBLIKACIJE Leta 1955 je na posvetovanju dolenjskih muzealcev v Novem mestu dozorela misel, naj bi muzejska društva v Novem mestu, Metliki in Brežicah — tu naj bi društvo šele ustanovili — osnovala posebno muzejsko knjižnico, ki naj bi izdajala prigodne muzejske publikacije, vodnike po muzejih, izsledke muzejskih delavcev itd. Zamisel je rodila uspeh in tako je že naslednje leto izšla v Dolenjski muzejski knjižnici knjiga arheologa Staneta Gabrovca Najstarejša zgodovina Dolenjske, v kateri je avtor obdelal Dolenjsko, Posavje in Belo krajino in najstarejši zgodovini teh krajev dodal še vodnike po arheoloških zbirkah Dolenjskega, Posavskega in Belokranjskega muzeja. Knjiga je izšla v 1200 izvodih. V isti založbi so leta 1958 izšli še Spomini Josipa Westra (v priredbi Janka Jarca) . S to knjižico pa je prenehalo delo Dolenjske muzejske knjižnice, zlasti ker se je leta 1960 v Novem mestu osnovala Dolenjska založba, ki je v svoj pro­ gram sprejela tudi knjižna dela z muzejskega področja. Medtem se je Belokranjsko muzejsko društvo odločilo, da ob svoji desetletnici izda spominsko edicijo. Skrb za tekst je prevzel Jože Dular, ki pa je zgodovini društva dodal še zgodovinski pregled Metlike, razvoj njenega gospodarstva po vojni, kulturni prispevek Metlike in vodnik po mestu in okolici. Knjižica pod naslovom Metlika skozi stoletja je izšla leta 1961 v 1100 izvodih. Leta 1972 je društvo izdalo spominsko brošuro Dr. Niko Županič, leta 1978 pa drugo dopolnjeno izdajo knjige Metlika skozi stoletja. Hkrati je samostojno izšel vodnik po zbirkah Belokranjskega muzeja in Slovenskega gasilskega muzeja. V marcu 1979 je društvo poslalo med ljudi razpravi Ivana Simoniča Špeharska dolina in Grad Poljane ob Kolpi, v juniju pa Dularjevo knjižico Dva gasilska ju­ bileja. IZLETI Med društveno dejavnost moramo šteti tudi muzejske izlete, na katerih so si udeleženci ogledali predvsem muzejske ustanove, zgodovinske, kulturne in umet­ nostne spomenike ter prirodne zanimivosti. Izlete je organiziralo Belokranjsko m u ­ zejsko društvo samo ali pa v zvezi z Dolenjskim muzejskim društvom. Tako so si člani obeh društev na prvem izletu v novembru 1957 ogledali gradove ob Krki in Posavski muzej. Kasneje so napravili izlet v Samobor, Karlovac in Ozalj. Obiskali so gorenjske in primorske muzeje, si ogledali arheološka izkopavanja v Drnovem (Neovidunum) in na Otoku pri Šentjerneju (Gutenwerth), galerijske zbirke v Ko­ stanjevici itd. Zadnja leta so ti izleti zamrli. RAZNA DEJAVNOST Muzejsko društvo je izdalo več razglednic z muzejskimi in zgodovinskimi mo­ tivi Bele krajine. Izdelati je dalo tudi znački Belokranjskega muzeja in Otona Žu­ pančiča. Nekateri člani so delali tudi pri izdaji turističnih prospektov Bele krajine in posameznih krajev. Sodelovali so še v entnoloških ekipah, pri zbiranju podatkov za topografijo NOB in podatkov za etnološki atlas. S strokovnimi članki in raz­ pravami so sodelovali pri dnevnem in revialnem časopisju in prigodnih publika­ cijah. ČLANSTVO Društvo je ob ustanovitvi v novembru 1949 štelo 22 ustanovnih članov, od kate­ rih pa je 12 že umrlo, in sicer: nekdanji trgovec in župan Ivan Malešič (u. 1949), pisatelj Engelbert Gangl (u. 1950), šolski nadzornik v pokoju Konrad Barlè (umrl ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 - 1979 - 4 621 1951), učiteljica v pokoju Julija Rajmer (u. 1965), učitelj Viktor Švigelj (u. 1966), uslužbenec v pokoju Julij Kopinič (u. 1968), teolog zgodovinar Ludvik p. Modelst Golia (u. 1969). Leta 1972 je umrl upokojeni vodja zemljiške knjige in dolgoletni honorarni arhivar Belokranjskega muzeja Ivan Drobnič, leto kasneje pa je društvo izgubilo kar tri ustanovne člane: Antona Rusa, Lojzeta Zupanca in Jožeta Prusa. Leta 1977 je umrl še Franc Petric. Muzejsko društvo je za posebne zasluge, ki so j ih posamezniki pridobili za razvoj Belokranjskega muzeja, za svoje organizatorsko, publicistično in znanstveno dejavnost, imenovalo 6 častnih članov, in sicer leta 1951 upokojeno učiteljico na Vinici Poldko Bavdkovo in upokojenega ravnatelja Zavoda za žensko domačo obrt v Ljubljani Boža Račiča, leta 1953 pa univ. prof. v pokoju dr. Nika Županiča. Leta 1963 sta postala častna člana ravnatelj Dolenjskega muzeja v Novem mestu prof. Janko Jarc in honorarni arhivar Belokranjskega muzeja Ivan Drobnič, leta 1972 pa akad. slikar prof. Mihael Kambič. Od teh so društvene vrste zapustili dr. Niko Županič (u. 1961), Polda Bavdkova (u. 1965), Ivan Drobnič (u. 1972) in Mihael Kambič (u. 1979). Konec leta 1979 je društvo štelo 10 ustanovnih članov, 2 častna člana in 105 stalnih članov. Skupaj 117 članov. Na slavnostni seji društva 12. oktobra 1979 mu je občinska konferenca SZDL v Metliki podelila za njegovo 30-letno delo srebrno priznanje Osvobodilne fronte. Belokranjsko muzejsko društvo upa, da bo v prihodnje vrste svojih članov še razširilo in pomladilo. To pa naj bi bilo zagotovilo, da bo njegovo delo v prihod­ njem desetletju še boljše in rodovitnejše. J o ž e D u l a r MEDNARODNI ZNANSTVENI SIMPOZIJ »ŽIVLJENJE IN DELO MIHAJLA IDVORSKEGA PUPINA« Novi Sad, 4.-6. X. 1979 V dneh od 4. do 6. oktobra 1979 je bil v Novem Sadu mednarodni znanstveni simpozij ob 125-letnici rojstva znanstvenika svetovnega slovesa, fizika in voditelja srbskega in jugoslovanskega izseljenskega gibanja v ZDA, M. I. Pupina, profesorja na kolumbijski univerzi v New Yorku. Na simpoziju je bilo prebranih 48 referatov, ki so j ih pripravili znanstveni delavci iz Jugoslavije, ZDA, ZR Nemčije in DR Nemčije. Med referati iz ZDA je bilo 9 referatov iz vrst jugoslovanskih izseljencev. Na plenarnem zasedanju je bilo prebranih 11 referatov, ki so obravnavali vplive takratne srbske družbe in Pupi- nove matere na oblikovanje mladega Pupina, izseljevanje iz Vojvodine, vire za Pupmovo življenje in delo ter problematiko bibliografije Pupinovih del in del o. Pupinu. Osemnajst referatov je v prvi sekciji obravnavalo pomen znanstvenega dela M. I. Pupina za razvoj znanosti in tehnike, devetnajst referatov pa je v drugi sekciji obravnavalo odnos Pupina do dogajanj na jugoslovanskih tleh in v jugo­ slovanskem izseljenstvu v ZDA ter pomen njegovega dela za jugoslovanske narode v ZDA in Jugoslaviji. V tem poročilu bom podrobneje obravnaval tiste referate, ki so zanimivi za slovenske znanstvene delavce s področja družboslovnih in huma­ nističnih ved. Na plenarnem zasedanju nas je seznanil Branislav Vranešević z ekonomsko- socialnimi in političnimi procesi v drugi polovici 19. stol. v Vojvodini in z njiho­ vim vplivom na izseljevanje. Izseljevanje iz Vojvodine je potekalo najprej zlasti v Srbijo, Bolgarijo in Romunijo. Šele po veliki gospodarski krizi leta 1873 se za­ čenja masovnejše izseljevanje prebivalstva iz Vojvodine tudi v ZDA. Vranešević opozarja tudi na politične vzroke izseljevanja, med njimi zlasti na »razvojačenje« Vojne krajine in na politični in gospodarski pritisk, ki so ga izvajale ogrske oblasti na nemadžarsko prebivalstvo Vojvodine. Lazar Bakič je v referatu Izseljevanje iz Vojvodine koncem 19. in v začetku 20. stoletja postavil tezo, da na izseljevanje ni imel prav nobenega vpliva politični pritisk ogrskih oblasti, saj naj bi se v obravnavanem obdobju izselilo iz Vojvodine relativno več Nemcev kot Srbov in ostalih slovanskih narodov. Proti tej tezi je na­ stopil v diskusiji Ivan čizmić, ki jé ugotovil, da je bilo že samo ekonomsko za­ postavljanje vojvodinskega prostora politično motivirano s strani ogrskih oblasti. To pa je bil tudi glavni vzrok za izseljevanje nemadžarskega prebivalstva. Nikola Petrovič je obravnaval politične razmere v Banatu v času Pupinovega šolanja in prve svetovne vojne. Ljubica Prodanovič je obravnavala vpliv družinskega okolja na oblikovanje Pupinove osebnosti, Vladislav Tomovič mnenje in stališče l iterarnih krogov v ZDA o Pupinu kot piscu avtobiografije v letih 1922—1924, Đorđe Basarić 622 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 • 4 pa vrednost Pupinove avtobiografije kot spodbude mladim izumiteljem in znan­ stvenim delavcem. Referenta Robert Gakovich in Miodrag Živanov sta obravnavala probleme virov ter ameriško in jugoslovansko literaturo o Pupinu. Branko Đukić je obravnaval Mihajla Pupina v sodobnih jugoslovanskih in tujih enciklopedijah, Gligor Popi pa Pupinovo znanstveno delo v romunski literaturi. Prva skupina referentov druge sekcije je obravnavala splošne probleme srb­ skega in jugoslovanskega izseljenstva v ZDA pred prvo svetovno vojno. Tihomir Telišman je obravnaval oblike zbiranja jugoslovanskih izseljencev v ZDA pred prvo svetovno vojno. Razlikuje teritorialne ter etnične skupnosti in institucije hrvaških, srbskih in slovenskih izseljencev v ZDA. Opozarja na vpliv, ki so ga imele slovenske, hrvaške in srbske cerkve na naše izseljence, salooni, bankirji, podporne organizacije, časopisi, kulturni domovi, politična, dramska in pevska društva. Bogumil Hrabak je v referatu obravnaval vprašanje položaja Srbov v ZDA v času do prve svetovne vojne. Ugotovil je, da se je večina srbskih imigrantov do­ selila v ZDA po letu 1880, čeprav so prve srbske naselbine in organizacije obsta­ jale že pred sredino 19. stoletja. Večino srbskih imigrantov v ZDA so tvorili Srbi iz Avstroogrske, le manjši del pa Srbi iz Srbije in Črne gore. V referatu Bogumila Hrabaka je bilo govora tudi o številčnosti srbskih izseljencev v ZDA v času pred prvo svetovno vojno. Referent se je skliceval le na cenitve posameznikov in orga­ nizacij ter na podatke ameriških imigracijskih oblasti o številu imigrantov glede na njihovo narodnost. Ni pa omenjal podatkov ljudskega štetja iz leta 1910 o ma- ternem jeziku imigrantov prve in druge generacije v ZDA. Navajal je cenitve J u ­ goslovanskega odbora v Londonu in predstavnikov Jugoslovanske zedinjene mla- • dine, da je živelo v Severni Ameriki v času prve svetovne vojne okrog 500 000 Hrvatov,. 200 000 Slovencev in 100 000 Srbov. Analiziral je tudi slab ekonomski in socialni položaj srbskih imigrantov v ZDA. Ugotovil je, da so se izseljenci iz do­ ločenih pokrajin matične domovine naseljevali v ZDA skupaj v določenih mestih, na primer Dalmatinci v mestih Kalifornije. Zato so srbski imigranti ohranjali tudi pokrajinsko zavest. Podal je tudi analizo socialnih, podpornih in političnih srbskih izseljenskih organizacij ter pregled srbskega izseljenskega tiska. Adam Eterovich je v referatu obravnaval prve pionirje imigrante v ZDA iz vrst jugoslovanskih narodov. Ugotovil je, da je ameriška statistika uvrščala imi­ grante iz vrst jugoslovanskih narodov, ki so se doseljevali v ZDA od začetka 18. stoletja pa vse do ljudskega štetja 1900 med Avstrijce, Ogre, Benečane, Italijane, Turke idr. To je ugotovil na podlagi izvirnega statističnega pramateriala popisnic prebivalstva v ZDA od leta 1790 do leta 1890. Na osnovi podatkov, ki jih je zbral v tem gradivu, je tudi ugotovil, da so bile iste osebe ob priliki ljudskih štetij raz­ lično popisane glede na pokrajino, iz katere so prišle v ZDA. Referata Greciča in Petrovicha sta obravnavala vlogo Mihajla Pupina v orga­ niziranju srbskih izseljencev pred prvo svetovno vojno. Neraziskana je doba do leta 1908, ko je postal predsednik osrednjega odbora Južnih Slovanov. Ta odbor se je ob aneksijski krizi leta 1908 zavzel za informiranje širokih krogov ameriške javnosti o neupravičenosti Avstroogrske do aneksije Bosne in Hercegovine. Istega leta je bil Pupin izbran tudi za predsednika Slovanskega imigrantskega društva, ki je dajalo prvo zatočišče slovanskim izseljencem ob prihodu v ZDA. Leta 1909 je Pupin postal predsednik Društva zedinjenih Srbov »Sloga« in kot tak politični voditelj srbskih izseljencev. Milenko Karanovich je v referatu obravnaval Pupinovo pomoč Srbiji in Črni gori v času balkanskih vojn. Njegova pomoč se je manifestirala v organiziranju številnih sestankov srbskih in črnogorskih izseljencev, na katerih je navduševal zbrane za zbiranje gmotne pomoči kot tudi prostovoljcev za pomoč stari domovini. Sam je v ta namen prispeval 10.000 $. Velik pomen teh sestankov je bil tudi v tem, da so ameriški časopisi seznanjali Američane o dogajanjih na Balkanskem poloto­ ku in o odzivih ameriških izseljencev jugoslovanskega porekla na ta dogajanja. Tudi Pupin sam je seznanjal ameriško javnost o dogajanjih v svoji stari domovini s številnimi članki, ki jih je objavljal v raznih ameriških časopisih. Novica Rakočevič je v svojem referatu obravnaval Pupinovo pomoč Črni gori v prvi svetovni vojni. Osvetlil je zlasti Pupinovo vlogo pri vračanju črnogorskih izseljencev — vojnih obveznikov v domovino, kakor tudi njegovo vlogo v zbiranju sredstev za materialno pomoč Črni gori. Posebno pomembna je bila njegova vloga pri organiziranju prevoza okrog 3000 črnogorskih izseljencev-prostovoljcev v staro domovino z angleškimi ladjami. Koča Jončič je v svojem referatu obravnaval odnos Mihajla Pupina do narod­ nostnega vprašanja. Kot glavni vir mu je služila Pupinova avtobiografija »From ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 • 4 623 Immigrant to inventor«. Obravnaval je zlasti vplive, ki so oblikovali Pupinovo narodnostno zavest. Pupinov odnos do nacionalnega vprašanja je obravnaval z dveh stališč. Na eni strani je prikazal Pupinov odnos do nacionalnega vprašanja kot univerzalnega problema odnosov med narodi in rasami, na drugi strani pa njegov odnos do problema uresničitve skupne zgodovinske težnje Srbov in drugih Južnih Slovanov po osvoboditvi in združitvi. Koča Jončić je obravnaval tudi Pu­ pinovo stališče do problema medsebojnih odnosov med posameznimi jugoslovan­ skimi narodi v novo nastali državni tvorbi. Ugotavljal je, da se je Pupin zavzemal za nastanek Jugoslavije, ki bi bila formalno povečana Srbija s Karađorđevići na čelu, vendar pa se je zavzemal tudi za pravico vsake jugoslovanske narodnosti, »da svobodno in neodvisno razvija svoje cerkve, šole, industrijo, kmetijstvo in trgovino«. Leta 1915 je dal tudi idejo za izdajo časopisa v slovenskem jeziku, ki ga je tudi mesečno financiral z 250 $. Druga skupina referentov druge sekcije je obravnavala vprašanje vloge in dela 'Mihajla Pupina v jugoslovanskem izseljenskem gibanju v ZDA za ustanovitev ju­ goslovanske države med in po prvi svetovni vojni. Ivan Čizmič je podal pregleden referat za to tematiko. Pupin je bil v tem času predsednik »Sloge«, generalni kon­ zul Kraljevine Srbije v New Yorku ter član Jugoslovanskega odbora v Londonu. Pomembno vlogo je odigral pri kontaktih med Wilsonovo vlado in jugoslovanskimi izseljenci. Zanimiva so njegova stališča do narodnostnega vprašanja. V srbskem izseljenskem časopisu »Srbobran« z dne 6. decembra 1917 je Pupin napisal zanimiv članek »Jugoslavija ali Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev«. Dragoljub Živojinovič je v svojem referatu obravnaval Pupinovo nacionalno politično delo v prvih letih prve svetovne vojne na osnovi virov, ki so ohranjeni v arhivih State Department in Department of Justice. Ugotavlja, da je to delo, še zlasti propagandno delo med jugoslovanskimi izseljenci v ZDA za zbiranje p r o ­ stovoljcev za pomoč Srbiji in Črni gori, naletelo na odpor in na diplomatske pro­ teste avstroogrskega veleposlanika v ZDA. Le-ta je trdil, da Pupinova dejavnost pomeni kršitev nevtralnosti ZDA. Prišlo je do več poskusov sodnega pregona Pu­ pina s strani ameriških oblasti, vendar ni prišlo do reailzacije. Sledila je skupina referatov, ki so obravnavali vlogo M. I. Pupina v boju za jugoslovanske meje po prvi svetovni vojni. Referat Matjaža in Vladimirja Kle- menčiča je obravnaval prizadevanja Mihajla Pupina za jugoslovanske meje v okvi­ ru celotnega jugoslovanskega izseljenskega gibanja v ZDA. Poudarjena je bila težnja vseh jugoslovanskih izseljencev v ZDA po zedinjenju vseh jugoslovanskih narodov v etničnih mejah. V referatu je bilo naglašeno tudi pomanjkanje virov za Pupinovo dejavnost v boju za meje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Podana je bila analiza nekaterih dokumentov, ki jih je predal Pupin na mirovni konferenci v Parizu oziroma jih je odposlal v ZDA. Andrej Mitrovič je kot dober poznavalec zgodovine mirovne konference v Parizu leta 1919 opozoril na to, ko­ liko je pravzaprav mogel Pupin vplivati na določitev jugoslovanskih meja; bil je to tega skeptičen. Po diskusiji, ki se je razvila po prebranih referatih, so sodelovali Milan Bu- lajić, Dragoljub Živojinovič in Matjaž Klemenčič. Vsi diskutanti so se strinjali s tem, da bo potrebno vložiti še veliko napora za ugotovitev resničnega pomena vloge M. I. Pupina v boju za jugoslovanske meje po prvi svetovni vojni. Dragoljub Živojinovič je opozoril, da bo pri tem igral pomembno vlogo Johnsonov dnevnik z mirovne konference v Parizu, ki se nahaja v Johnsonovi zapuščini na kolumbij­ ski univerzi v New Yorku. Tretja skupina referatov druge sekcije je obravnavala različne teme iz Pupi- novega življenja. Referenti so obravnavali odnose Mihajla Pupina z brati Jevtić (Dragoljub Čolić, Svetislav Vrška) in Mihajla Pupina kot prijatelja umetnosti. Mihajla Pupina in njegovo pomoč stari domovini po prvi svetovni vojni pa so obravnavali referati Save Živkova (Pupinov odnos do jugoslovanskega kmetijstva v času svetovne gospodarske krize) in Branislava Čurčiča (Pupinov testament). Referenta sta poudarila veliko Pupinovo skrb za razvoj jugoslovanskega gospo­ darstva, še zlasti kmetijstva, kar nam dokazujejo tudi precejšnje vsote denarja, ki ga je Pupin namenil v svojem testamentu za razvoj kmetijstva v Jugoslaviji. Vsi referati, ki so bili prebrani na tem simpoziju, seveda nimajo enake znan­ stvene vrednosti. Vendar je simpozij v celoti pomemben prispevek k proučevanju ne samo Pupinove vloge v srbskem in jugoslovanskem izseljenstvu, ampak tudi srbskega in jugoslovanskega izseljenstva na splošno. Raziskovalcem problematike jugoslovanskega izseljenstva v ZDA tako iz ZDA kot iz Jugoslavije je nudil tudi možnosti, da navežejo medsebojne stike in sklenejo delovne dogovore za nadaljnje raziskovalno delo. M a t j a ž K l e m e n č i č 624 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 . 4 Inštitut za narodnostna vprašanja, YU-61000 Ljubljana, Cankarjeva 5/II, tel.: (061) 25 204 in 21 631 izdaja revijo RAZPRAVE IN GRADIVO — TREATISES AND DOCUMENTS Doslej je izšlo deset številk revije »RiG« v sedmih zvezkih. Prispevki v njih obravnavajo novejšo zgodovino in sodobno problematiko polo­ žaja slovenskih manjšin v sosednjih državah, kakor tudi razvoj med­ nacionalnih odnosov doma in v svetu. Za zgodovinarje so posebej zanimive nekatere analize ljudskih štetij v našem zamejstvu, nekateri širši prikazi razvoja naših manjšin v po­ vojnem obdobju, retrospektivne bibliografije in številni dokumenti iz boja naših manjšin za dosego polne enakopravnosti. Zadnji zvezek (9—10, december 1979) tako npr. objavlja poleg izbora' dokumentov glede Slovencev v Italiji tudi celotno avstrijsko zakonodajo glede ko­ roških Slovencev iz let 1972—1977. Z izjemo št. 2 iz leta 1960 lahko na inštitutskem naslovu naročite še vse številke »RiG«. Razprodano številko 2 »RiG« lahko naročite kot ponatis, ki je v pri­ pravi. V tisku je nova dvojna številka »Razprav in gradiva«. Inštitut izdaja tudi samostojne publikacije, ki prinašajo obsežnejše pri­ kaze in prevode v tuje jezike. Med njimi so za zgodovinarje zanimive še zlasti naslednje: Luka Sienčnik — Bogo Grafenauer: Slovenska Koroška. Seznam krajev in politično-upravna razdelitev. Ljubljana 1945. (kmalu razprodano) 20 din Lavo Ćermelj: Il vescovo Antonio Santin e gli Sloveni e Croati delle diocesi di Fiume e Trieste—Capodistria. Ljubljana 1953. (kmalu razprodano) 50 din Lavo Ćermelj: Tržaško ozemlje ter goriška in videmska pokrajina. Ljubljana 1958. 20 din Cermelj Lavo: O ljudskem štetju v Trstu 1.1910. Zagreb 1958. 20 din Drago Druškovič: Carinthian Slovenes: Some Aspects of Their Situation. 18 years after the signing of the Austrian State Treaty. Ljubljana 1973. 40 din ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 . 4 625 OCENE IN POROČILA Europäische Wirtschaftsgeschichte. Herausgegeben von C. M. Cipolla und K. Borchardt. Band 1-, Mittelalter. Mit Beiträgen von J. Bernard, C. M. Cipolla, G. Duby, J. Le Goff, E. Miller, R. Roehl, J. C. Russell, S. L. Thrupp, L. White jr.; Gustav Fischer Verlag, Stuttgart—New York 1978. Pred nami je nemški prevod (pripravil ga je K. Borchardt) angleškega dela z originalnim naslovom The Fontana Economic History of Europe, ki je ena izmed sorazmerno številnih tovrstnih zgodovin, ki so izšle v zadnjem dobrem desetletju v svetovni historiografiji. Originalno delo je izdala znana londonska založba Col­ lins/Fontana Books že leta 1973. Delo, ki zajema čas od prehoda v visoki srednji vek do sedemdesetih let 20. stoletja, je razdeljeno na štiri knjige. Prva knjiga (Mittelalter) vključuje pred­ vsem čas visokega in poznega srednjega veka, druga knjiga (Sechzehntes und sieb­ zehntes Jahrhundert) obdobje zgodnjega kapitalizma in merkantilizma, tretja knji­ ga (Die Industrielle Revolution) širše obdobje industrijske revolucije, a četrta (Die Entwicklung der industriellen Gesellschaften) najnovejše obdobje razvoja in­ dustrijskih družb. Delo je koncipirano tako, da daje gospodarski razvoj v posa­ meznih obdobjih v obliki izbranih tem, kot so npr. prebivalstvo, kmetijstvo, obrt, trgovina, tehnika in podjetniška dejavnost, finance in podobno. V zadnjih dveh knjigah pa so poleg tega posebna poglavja, posvečena industrijskemu razvoju po­ sameznih dežel, pri čemer so avtorji še posebno pozornost posvetili manjšim, go­ spodarsko ne ravno najpomembnejšim področjem, kot so npr. Skandinavija, Špa­ nija, Švica, habsburška monarhija. Avtorji so namreč hoteli v tako zasnovanem delu dati prikaz gospodarske dejavnosti človeka na posameznih področjih v vsej konkretnosti in tudi prikaz razumevanja te dejavnosti. Zato se besedilo ne spušča v sicer priljubljene probleme, kot so npr. zgodovina gospodarskih idej, tehnologija, vzgoja in šolstvo, niti ne v vprašanja koeficientov kapitala, funkcij produkcije, mejnih donosov in druga, ki so danes tako moderna. Ta koncept je dobro označil izdajatelj celotnega dela v uvodnem poglavju (Die Ursprünge), ki ga je zaključil z mislijo: »Da bi razumeli gospodarsko zgodovino zahodne Evrope od 12. stoletja do druge industrijske revolucije, moramo raziskati veliko število sprememb in dosežkov na področju tehnike, poljedelstva, trgovine, državnih in privatnih financ, obrti itd. Moremo sicer po želji izračunavati stopnje donosa, koeficiente kapitala, produktivnosti in drugo. Toda pravo jedro zgodovine tvori civilizacijsko stanje vseh ustaljenih meščanskih družb, ki so bile tako ponosne na svoje uspehe in ki so menile, da so bile »najboljše«, ker so delale, kar so naredile. Nas tu zanima samo prva knjiga, ki zajema čas srednjega veka od 8./9. sto­ letja do leta 1500. Na vprašanje, zakaj začenja šele s prehodom proti visokemu srednjemu veku, dobimo odgovor iz ene osnovnih postavk koncepta oziroma ra­ zumevanja gospodarske zgodovine izdajatelja in avtorjev, to je, da je srednjeveško mesto osnova, iz katere je izšla celotna gospodarska zgodovina do današnjih dni. V skladu z osnovnim konceptom dela so vso snov srednjeveške gospodarske zgo­ dovine zajeli v vrsto problemsko zaključenih poglavij. Vsako je napisal drug avtor in reči je treba, da je izdajatelju uspelo pritegniti k sodelovanju res strokovnjake. J. C. Russell, specialist za proučevanje prebivalstva v tem obdobju, je napisal poglavje o evropskem prebivalstvu med leti 500 in 1500 (str. 13—43). Po označitvi virov za populacijsko zgodovino tega obdobja se je ustavil zlasti na naslednji pro­ blematiki: oblike naselitve, ocena trenda gibanja prebivalstva, problem starosti, problem bolezni kot demografskega faktorja, razmerja med spoloma, poroke in rojstva, premiki prebivalstva. J. Le Goff, strokovnjak za gospodarski razvoj mest in meščanstva v srednjem veku, kot predsednik VI. sekcije na EPHE, naslednik znanega F. Braudela, je napisal poglavje o mestu kot nosilcu kulture v obdobju 1200—1500 (str. 45—66). V njem je zajel problem pojmovanja kmet — meščan, vlo­ ge mesta kot žarišča novega, pokazal podobo srednjeveškega mesta, njegovo ure­ ditev prostora in problem nasprotja med mestom in vasjo. R. Roehl je prispeval kar obsežno poglavje o problematiki povpraševanja in strukture povpraševanja v času od leta 1000 do 1500 (str. 67—89). Po uvodu je avtor posegel na problem po­ trošnje, javne porabe, na problematiko posebnega potrošnega blaga in na vpra­ šanje investicij. L. White jr. je dal v zelo strnjeni obliki razvoj tehnike v letih 500—1500 (str. 91—110). Po krajšem uvodu je avtor prešel na tehniko in njen raz­ voj v kmetijstvu, obravnaval je uporabo mehanične energije (mlini) in mehani- 626 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 . 4 zacijo obrti, posebej se je ustavil pri vojni tehniki in tehniki pomorstva ter usmer­ janju k tehničnemu razvoju. Znani strokovnjak za agrarno zgodovino G. Duby je napisal poglavje o kmetijstvu v času 900—1500 (str. 111—139). Po uvodu in prikazu poglavitnih virov za to področje je avtor najprej obdelal takratne pogoje za polje­ delstvo (prebivalstvo, socialno strukturo obdelovalcev z njihovimi enotami: dru­ žino in vasjo, obdelovalne sisteme, tehniko in površine), nato pa dal prikaz velikih faz agrarne zgodovine, ki jih časovno postavlja v leta 900—1180, 1180—1320 in 1320— 1440. S. L. Thrupp je prispevala prikaz srednjeveške obrti (str. 141—176). Najprej je dala pregled srednjeveške obrti v razvojno zgodovinskem pogledu in razvoj de­ lila v tr i obdobja, ocenila doprinos srednjeveške obrti k gospodarski rasti, prika­ zala obrt izven mest do 13. stoletja (problem kontinuitete, nove tehnične pridobitve, rudarstvo in fužinarstvo), mestno obrt v 12. in 13. stoletju (naložbe, obratni ka­ pital, delitev dela, produktivnost) in razvojne tendence v 14. in 15. stoletju (na­ zadovanje in napredek, razvojne tendence, delovni odnosi). O trgovini in denar- stvu v letih 900—1500 je pisal v najobsežnejšem poglavju J. Bernard (str. 177—217). Avtor najprej obravnava razvoj trgovskih poti in blago trgovine, nato oriše velika trgovska in denarna središča, trgovski in denarni aparat oziroma trgovsko in de­ narno tehniko srednjega veka. V zadnjem, osmem poglavju je B. Miller prikazal gospodarsko politiko in javne, torej državne finance v letih 1000—1500 (str. 219— 240). Po uvodu, v katerem je avtor nanizal težave, s katerimi se srečujemo pri proučevanju v poglavju zajete problematike, se je zadržal predvsem na državnih financah (vladarji kot zemljiški gospodje, najem kreditov, razvoj davkov in ob­ davčenja, meje finančne stabilnosti) in državni gospodarski politiki tega obdobja (zagotovitev oskrbe, življenjsko potrebno blago in luksuzni predmeti, pospeševanje trgovine, obrtna politika, cilji in meje gospodarske politike. Poglavja so opremljena deloma z viri, a vsa z zelo bogatim pregledom novejše l iterature z njeno oceno in problematiko. Hitrejšo uporabo knjige omogoča zelo izčrpno skupno osebno, krajevno in stvarno kazalo (str. 241—257 v dveh kolonah). Delo je bilo v vseh strokovnih krit ikah zelo ugodno ocenjeno, kar po svojih kvalitetah nedvomno tudi zasluži. Iz vsebine posameznih poglavij obravnavane knjige je zlahka ugotoviti, da so avtorji zajeli vsa bistvena vprašanja snovi. Ven­ dar se ob prebiranju knjige prikradejo v zavest posamezni momenti gospodarskega razvoja, ki bi jih bilo treba v večji meri obravnavati, oziroma posamezni podatki, ki bi zaslužili mesto v besedilu. Tako ne bi bilo napak, če bi bila v knjigi v večjem obsegu obdelana pomorstvo in celotna pomorska dejavnost srednjeveškega človeka z vsemi oblikami tehnike, oblikami pristaniškega poslovanja in prava. Prav tako bi se poleg mnogih mest kot trgovskih središč mogel v knjigi pojaviti tudi Dubrov­ nik s kratko oznako vloge, ki jo je že imel v trgovini ob koncu srednjega veka. Lahko bi bilo reči kakšno pripombo tudi k posameznim formulacijam, kot npr. k tisti, ki komendo vključuje v področje kreditnih poslov (str. 208: »Komenda predstavlja kreditni odnos med tistim, ki je izdal naročilo, in tistim, ki ga je pre­ vzel.«). Vendar takih pripomb n e gre šteti v slabo knjigi, saj so take in podobne pripombe vedno v prvi vrsti stvar izbire dejstev. Zdi pa se mi potrebno poudariti dvoje — po mojem prepričanju — resničnih pomanjkljivosti knjige. Ena je ta, da so se avtorji glede na naslov dela (Euro­ päische Wirtschaftsgeschichte) v tej knjigi, ki zajema srednji vek, omejili pred­ vsem na zahodnoevropski prostor. Druga pa je ta, da so iz že navedenega vzroka začeli oris evropske gospodarske zgodovine v glavnem s prehodom v visoki sred­ nji vek, to je s časom, ko je Evropa iz naturalnega gospodarstva prehajala na bla­ govno denarne odnose, ko je začela prehajati na mestno civilizacijo. Povsem se sicer lahko strinjamo s stališčem izdajatelja in avtorjev, da je srednjeveško mesto osnova celotnega gospodarskega razvoja Evrope vse do današnjih dni, toda dejstvo je, da je gospodarska zgodovina srednjeveške Evrope brez prikaza starejših sto­ letij, v katerih so zrasli pogoji za prehod, vendar-le torzo. Z navedenim delom smo dobili besedilo o evropski gospodarski zgodovini, s katerim se je zapolnila vrzel, ki so jo v vedno večji meri predstavljala starejša dela iste vrste. , • . F e r d o G e s t r i n Wirtschafts- und Sozialstatistik Österreich-Ungarns, Teil 2: Roman Sandgru­ ber, österreichische Agrarstatistik 1750—1918. München 1978, 265 strani. Statistična služba Avstro-ogrske je uživala tako v sodobni Evropi kot doma velik ugled. Statistični pramaterial je dobivala v glavnem preko osrednjih držav­ nih organov, ki so za lastno delovno področje tiskali tudi lastne publikacije. Za ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 • 4 627 drugo polovico 18. stoletja in vse do šestdesetih let 19. stoletja je značilno, da je veliko statističnih podatkov objavljenih v raznih monografijah, kot so potopisi, geografsko-zgodovinska dela in seveda tudi specialne statistične publikacije, ki so bile napisane za razne kongrese, polemike, utemeljitve zakonskih predlogov itd. V zadnjih desetletjih obstoja monarhije se je število statističnih revij in vsako­ letnih zbornikov zelo povečalo. Nekatera tovrstna dela so bila ozko specializirana. Že tako velikim problemom, ki so jih povzročile teritorialne spremembe, spre­ membe mer, večno vprašanje zanesljivosti podatkov, se je pridružila še njihova velika raztresenost. Zaradi tega je pobuda avstrijskih zgodovinarjev, da nekatere vrste podatkov monografsko in kolikor mogoče kritično izdajo, vredna vse pohvale. Sandgruber je s tem, ko se je lotil agrarne statistike, pokazal precejšnjo mero poguma, ker velja agrarna statistika za zelo nezanesljivo, najmanj uspelo področje. Avtor se je tega zavedal. Poudarja pa, da zaradi pomembnosti tega področja člo­ vekove dejavnosti ni mogoče iti mimo zbranih podatkov. Kot dodatno opravičilo navaja predvsem dva argumenta. Prvi je, da agrarna statistika, zlasti tista, ki se ukvarja s produkcijo, in ta je v ospredju njegovega zanimanja, še danes ni prišla dlje od ocen. Drugi argument pa je, da je bila tudi v tem pogledu avstrijska sta­ tistika na evropski ravni. »Napake je treba vzeti v zakup«. Opozarja na prelom, do katerega je prišlo 1869. leta, ko so dotedanje izračunavanje »žetev«, do katerih so prišli na podlagi katastra, ter sporočil deželnih oblasti o slabi, srednji ali dobri letini, spremenili. Monarhijo, oziroma njen avstrijski del, so razdelili na posebna področja, o katerih so pošiljali podatke plačani uslužbenci, razne kmetijske družbe ter kvalificiram posamezniki. Posluževali so se tudi vzorčnih parcel. To je omogo­ čilo zanesljivejše letne ocene produkcije. Tudi štetje živine, ki so ga od 1762. leta vedno izvajali istočasno s popisom prebivalstva, je novi zakon, ki je urejal obe prodročji, preuredil tako, da je za naslednja leta mogoče izvesti primerjave. Zaradi teritorialnih sprememb, ki j ih je doživela monarhija od časov Marije Teerzije, se je avtor omejil na Cislajtanijo v mejah leta 1913 na podlagi teritorialno politične ureditve, ki je bila vzpostavljena 1867. leta. K odločitvi, da ogrske polovice ne upošteva, je pripomoglo tudi dejstvo, da se je njena statistična služba zelo hitro osamosvojila. Seveda pa je ob kakršnemkoli študiju cislajtanskega agrara nujno treba upoštevati ogrskega. Knjiga je razdeljena v dva dela. V prvem, kjer obravnava kmetijske površine, rastlinsko produkcijo (žetve), živinorejo in njene proizvode, gozdove, vprašanja produkcije in produktivnosti ter s trukturo posesti oziroma kmetijskih obratov za avstrijski del monarhije, so tabele opremljene z obširnimi teksti, v katerih opo­ zarja na njihovo vrednost. V drugem delu so objavljeni podatki po deželah in so praktično brez teksta. Sandgruber se je naslanjal predvsem na uradne publikacije. Kjer to ni bilo mogoče, je upošteval dela posameznikov." Zaradi večje uporabnosti je izvršil standardizacijo mer ter nekatere tabele še dodatno statistično obdelal (indeksi). Za ozemlje današnje republike Avstrije je sestavil še nekaj posebnih tabel, v katerih prikazuje razvoj od jožefinskega obdobja do leta 1973. Ćeprav velja načelo, da mora zgodovinar, kadar je to mogoče, vedno uporab­ ljati vir prve roke, kar za naš primer pomeni uradne statistične publikacije, to pomena Sandgruberjevega dela ne zmanjšuje. Opozoriti moramo, da vrste mono­ grafij ter specializiranih statističnih revij ni v naših knjižnicah. Uvodna poglavja, v katerih obravnava med drugim tudi mere, denar in kataster, ter na koncu ob­ sežen seznam literature (tudi naša Zgodovina agrarnih panog je navedena), vred­ nost Sandgruberjevega dela še povečujejo. S t a n e G r a n d a B r a n k o K o r o š e c , Naš prostor v času in projekciji. Oris razvoja zemlje- merstva, kartografije in prostorskega urejanja na osrednjem Slovenskem. Ljub­ ljana 1978. 298 strani, ilustrirano. Knjiga, ki je bila dotiskana v aprilu 1979, je v našem zgodovinopisju tako svojevrsten in redek pojav, da moramo o njej zapisati kaj več kot samo knjižno poročilo. Že večkrat je bila med zgodovinarji in zemljepisci izrečena in napisana misel, da bi bilo zelo koristno, če bi se kdo — bodisi posameznik bodisi ustanova — lotil sistematičnega evidentiranja, zbiranja in komentiranja starejših zemljepisnih in njim podobnih kart, ki so kakor koli v zvezi s slovensko zgodovino, s sloven­ skim prostorom in s slovenskimi kartografi. Načinov zbiranja takšnega gradiva niti ni malo: arhivske ustanove in Zemljepisni muzej imajo svoje zbirke kart, ne­ katere knjižnice (na primer Muzejska ali Narodna in univerzitetna knjižnica) se 628 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 • 4 tudi ponašajo s podobnimi kolekcijami. Pr i kart ah-unikatih je težava v tem, da je veliko gradiva v tujih ustanovah, v arhivskih fondih zunaj slovenskega pro­ stora. Pr i mikro-filmanju tega gradiva se ne postavlja vprašanje denarja, temveč vprašanje, v čigavo kompetenco naj spada tovrstno delo in morebitna objaVa kart kot virov za našo nacionalno zgodovino. V ilustracijo naj zapišem, da teče po­ nekod v tujini mikrofilmsko delo zelo živahno. Pred leti sem moral v Arhiyu dvorne komore čakati več tednov, da so mi mikrofilmali določene karte, kajti skupina raziskovalcev iz Madžarske je za svoje potrebe zbrala pravcati kup kart, jih pustila mikrofilmati, izdelati tudi barvne fotografije in barvne diapozitive. Podobnega dela so se lotili za njimi še Romuni. Oboji so delali za svoje akademije znanosti. Pri nas so ta vozel nepričakovano presekali — geodeti! Da bi primerno proslavili 35. obletnico obstoja Geodetskega zavoda SR Slovenije in Geodetske uprave SRS, so prek Branka Korošca dobili dober oris zgodovine o naši kartogra­ fiji. Nekatere reprodukcije unikatov so uspele prav imenitno. Če bodo geodeti svoje delo sistematično nadaljevali in tudi v bodoče zbirali staro kartno gradivo, bo to imenitna poteza, če pa so izčrpali svoj zamah, bo vse skupaj ostalo le na nivoju dostojne proslave 35. obletnice. Pisec Korošec ni imel lahkega dela. Knjiga ni smela biti niti ozek strokoven priročnik za zgodovino geodetske tehnike mapiranja in njenih pripomočkov niti nekakšna »slovenska zgodovina v kartah in zemljevidih«. Odločil se je za širšo rešitev, ki je verjetno uspela. Ker knjigo ocenjujemo zgodovinarji, bomo — ra­ zumljivo — geodetske posebnosti zanemarili, poudarili pa historično plat projek­ tiranja našega prostora. Ocenjevano delo je vsekakor vredno naše pozornosti, saj je, takšno kot je, domala pionirsko delo na tem področju. Besedilo knjige je razdeljeno na enajst poglavij; avtor j im je izbral naslove po svojih zamislih. Izbrani naslovi že pomenijo določeno periodizacijo dogajanja. In tu imamo zgodovinarji prvi pomislek. Menimo, da so prva t r i poglavja le uvod k ožji »slovenski« kartografiji, ki pričenja s četrtim poglavjem. Navadno uvodna poglavja ali odstavke periodiziramo z manj ostrine (Koroščeva »antika« obsega čas od prvih let našega letoštetja do konca zahodnorimskega imperija, »somrak« od naselitve barbarskih ljudstev do sredine 16. stoletja). Kriterij za četrto po­ glavje so mu imenitnejše osebe — kartografi. Od prvega, diplomata in pisca Ž. Herbersteina prek J. V. Valvasorja in drugih prispe do J] M .Vischerja, zato tudi periodizira »Od Herbersteina do Vischerja«. Po našem znanju o zgodovini karto­ grafije sodi v našteto plejado domačih pionirjev ali klasikov tudi J. D. Florjančič. Čeprav ima časovna razlika pač določeno vlogo (Florjančič je nastopil šele tik pred sredino 18. stoletja), vseeno menimo, da predstavlja prav on kvalitetni v rh domačih pionirjev, vrh, ki je presegel vse, tudi Valvasorja kot kartografa. Vse­ binsko sodi Florjančič h klasikom. Zato bi morda kazalo dati četrtemu poglavju naslov »Pionirji (morda klasiki) naše domače kartografije«. Tam, kjer je Flor­ jančič sedaj obdelan (Korošec, str. 88—93), deluje kot vrinek. Ko smo že pri Flor- jančiču, naj še dodamo, da so mu izdelavo njegove karte sofinancirali tudi kranj­ ski deželni stanovi iz deželne blagajne, saj se navajajo vsote 600 gld (poleti 1742) in še druge, bakrorezec inž. Kaltschmidt je prejel iz iste blagajne več zneskov, poslednji dve leta 1744 (500 in 200 gld), bakrotiskar Ivan Jurij Weimann je 1744 prejel 108 gld — itd.1 Naši pionirji so bili neprimerno bolj ljubitelji, entuziasti kot pa profesionalci, ki j im je kartografija službena dolžnost. Vrsto profesionalnih geodetov pričenja F. A. Steinberg. Peto poglavje ime­ nuje avtor »Čas pred terezijanskimi reformami«. Naslov ne pove veliko. Zakaj? Kdor pozna valovanje tiste dobe, ta ve, da gre za znaten razmah kartografije prav v zvezi s pospešenim obnavljanjem glavnih cest, z intenzivnejšim delom v idri j­ skem rudniku živega srebra in v drugih rudnikih, s povečanim naporom glede regulacije rek, predvsem seveda Save in Ljubljanice. Zato bi za peto poglavje bil morda primernejši naslov »Razmah profesionalne kartografije na temelju stvarnih potreb« ali kaj podobnega. Naslednje šesto poglavje ima namreč zelo posrečen naslov Obdobje veleprojektov. Poprejšnje ali peto poglavje nima taksnih veleprojektnih ambicij, temveč gre veliko bolj-za poglobitev strokovnosti in stro­ kovnega dela, za trud, temeljito se izučiti kartografije ter geodezije in obvladati mapiranje na temelju nujno potrebnih vsakdanjih »drobnih« naročil. Ta naročila so bila: izdelava natančne karte živosrebrnega rudnika, izdelava kart o vseh ko- merčnih' cestah na Kranjskem in drugod, karte o točnih mejah med kočevskim in čabarskim gospostvom, risanje načrtov za mesta Trst, Bakar itd. Vrsto naših prak­ tičnih ali bolje rečeno namenskih oziroma util itarnih maperjev pričenja, kot re- ' Arhiv SR Slovenije (cit. AS), Ljubljana, Dolski arhiv, Raigersfeldovi spisi, fase. XIX. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 - 1979 - 4 629 čeno, F. A. Steinberg (Korošec, str. 76 si.) s karto kraških cest iz leta 1720. Kot uvod k tej dejavnosti navaja sam pisec historiat cestnega katastra iz začetka 18. stoletja. Kolikor vemo iz virov, je izdelava omenjene karte bila naročena samo Steinbergu in nikomur drugemu več.2 Zato je razumljivo, da drugi cestni komisarji niso svojim spisom prilagali kart ter se le-te zato niso mogle zgubiti, kot meni Korošec (str. 76). Na straneh 81—86 govori Korošec o Steinbergu v Idriji. Vse je vestno in dobro popisano. Vendar želimo podobo o tem pionirju idrijske jamomerske šole še spo- polniti z nekaj novimi drobci. Steinberg je opravljal dolžnost upravitelja idri j­ skega rudnika do leta 1747, ko so to funkcijo ukinili (terezijanske reforme in var­ čevanje!). Za njegovo dotakratno delo so ga primerno nagradili: počastili so ga z nazivom »titularni notranjeavstrijski dvornokomorni svetnik«, za dobro znano »machin oder model über das Idrianer Bergwerk«, ki so ga strokovnjaki ocenili na 36.000 gld, pa je doživljenjsko prejemal v natur i vsako leto sodček živega srebra. Steinberg je v Idriji imel lastno fužino za železne retorte ter žago in mlin. Ob slovesu je vse prodal erarju. Istočasno so mu z Dunaja naročili (kar je za nas kot zgodovinarje geodezije tudi novo in zanimivo), naj odda vse, kar ima pri sebi, a ni njegova osebna last, se pa nanaša na Idrijo, na primer spise, risbe, načrte, preostale rudniške instrumente in grajske dokumente (podčrtal J. Š.). Žal instru­ menti niso nadrobno popisani in našteti; tako ne zvemo, katere priprave vse je Steinberg uporabljal. V gozdarski službi je ostal še naprej, saj se je pod svoje poročilo o varovanju gozdov z dne 30. aprila 1752 podpisal kot »višjerudarski sod­ nik in gozdnomojstrski adjunkt«.3 Na straneh 83 in 84 je Korošec reproduciral dva 2 AS, Starejši stanovski arhiv (stara označba), fase. 527 a (Ceste), Gradec, dne 23. avgusta 1720. 3 AS, Reprezentanca in komora za Kranjsko, fase. RK 106. — Dekret o doživljenjski nagradi ima datum 12. septembra 1747. 630 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 • 4 detajla od treh s Steinbergove jamske karte, čeprav bi tretji utegnil biti za geo­ deta ali bolje jamomerea enako zanimiv kot prva dva. Kaže namreč jamomerce pri delu pod zemljo, poleg tega ima še prereze jaškov in rovov, kjer so vidni ru­ darji in tesarji oziroma vzdrževalci opažev — leta 1728! Tako nam je Steinberg ohranil dokumentacijo nenadkriljive vrednosti. Sliko je sicer pred skoraj 20 leti objavil Mohorič v svoji zgodovini idrijskega živosrebrnega rudnika na strani 117, vendar je reprodukcija pretemna, da bi bila dobro vidna vsa opravila. S stranjo 86 preide pisec na opis in analizo dela vodogradbenih inženirjev, ki jih je združevala Komisija za plovbo po Savi in Ljubljanici v letih 1736 do 1758. Komisija je bila državna institucija in je štela tudi nekaj vojaških inženirjev. E. V. Durchlasser je bil na primer inženir nadporočnik. Njegovi sodelavci so bili inženir Kaltschmidt, inženir Friderik Renner; na Savi je delal tudi inženir topniški po­ ročnik Gerhardt. Da bomo vlogo in številčnost vojaških inženirjev spopolnili, naj dodamo, da je 1750 mapiral Trst inženir nadporočnik Franc Ksav. Bonomo, da si je prišel, ko so pričeli po letu 1749 popravljati most na Javorniku pri Jesenicah, dela ogledat tudi inženir poročnik Thieri iz Marcallijevega regimenta. Leta 1763 je bival v Gorici inženir stotnik Karel Langer; njemu "so tedaj naložili, da mapira cesto iz Istre na Kranjsko. V letih 1758 in 1759 pišejo, naj dobijo iz pruskega ujetništva nazaj inženirja stotnika Bendla (graničarski častnik?, hrvaški domačin?), ki se spozna na vodogradnje.4 Inženir stotnik Struppi je že dovolj dobro znan,5 dodamo naj le, da je 28. novembra 1769 podpisal načrt za novo projektirani ladjedelniški prostor v Trstu, ko ga je približno deset mesecev prej (12. januarja 1769) določila vladarica za vodilnega inženirja države, potem ko je umrl inženir Römer, dote­ danji prvi inženir države (ob tej priložnosti Struppija prvič citirajo kot stotnika). 6 Struppi je naš vrhunski dosežek v inženirski stroki 18. stoletja, sledil mu je enako sposobni civilni inženir Jožef Šemerl.7 Teh nekaj dodatkov o inženirjih-častnikih smo pripisali zato, da poudarimo njihovo znatno vlogo pri načrtovanju in mapi- ranju. Menimo, da bi moral tudi Korošec bolj podčrtati njihovo vlogo v našem prostoru. Poleg domačih kartografskih šol (na primer idrijske, ljubljanske) je tu še vojaška šola, ki je tudi sicer imela velik pomen povsod v takratni Evropi. P o ­ misliti moramo na dejstvo, da je v 18. stoletju primajkovalo civilnih inženirjev in da so prav zato k cestnim in vodnim delom in k izdelavi topografskih kart kaj pogosto pritegnili inženirje-častnike. Pisca ocenjevane knjige naj dopolnimo še z naslednjimi nadrobnostmi: Na savska dela v soteski Zagorje—Radeče je Steinberg poslal rudarskega mojstra A. Hauptmanna (str. 86). O Hauptmannovem delu želimo spregovoriti nekaj več tudi s kartografskega stališča. Hauptmann je datiral poročilo o svojem delu na terenu od Renk do Radeč z 18. marcem 1739. Najprej piše o razstreljevanju jeza, ki ga je povzročil zemeljski plaz pri Prusniku, potem nadaljuje, kako so izdelali od Radeč do Prusnika potko, dolgo 5396 klafter (10.252m), in da je od zagorskih pečin do potoka Suhadol ostalo za repariranje še 1700 klafter poti. V celoti je, piše Hauptmann, vsa pot (ona, ki je že popravljena, in tista, ki se bo še popravila) dolga 12.261 klafter in o vsem so sproti risali načrte8 (podčrtal J. Š.). Ko se je dne 25. oktobra 1737 zaradi šesttedenskega neprestanega deževja utrgal visoko nad desnim bregom Save med privodnima hišama kmetov Prusnikar in Mivšek ze­ meljski plaz in zgrmel v reko, sta inženirja Durchlasser in Renner zrisala dva velika barvna načrta, od katerih ima eden datum Ljubljana 22. maja 1739.9 S stranjo 96 pričenja Korošec popisovati popravila cest pod vodstvom Leo­ polda grofa Lamberga, ki so ga kranjski deželni stanovi določili za cestnega di­ rektorja 18. 6. 1746, vrhovna potrditev pa ima datum 8. 3. 1747.10 Kako je prišlo do narisa karte komerčnih cest v letu 1763? (Korošec, 106—108). Dne 31. 3. 1763 je Lambergu potekla univerzalna zakupna pogodba za vse kranjske komerčne ceste.11 Reprezentanca in komora za Kranjsko je od svojega uslužbenca I. J. Els- nerja zahtevala, da izdela kar to o teh komerčnih cestah. Izdelal jo je julija 1763. Prav tedaj je zrisal tudi posebno karto za cesto Trst—Reka (do sedaj je še nismo evidentirali). Pripomba pravi, da so obe kart i takoj' poslali na Dunaj in da ju je zaradi pomanjkanja inženirjev izdelal knjigovodja Eisner. 4 Arhiv dvorne komore, Dunaj (cit. ADK), Litorale Commerz, fase. rd. št. 718. s SBL I I I , str. 531—532. 6 ADK Zbirka rokopisov, rokopis št. 292 (Mariae Theresiens allerhöchste EntSchliessungen . von 12. Jänner 1769 bis 9. Fäber 1771, str. 1). ' SBL I I I , str. 216—217. 8 AS, Korn. nav. 1 (Komisija za plovbo po Savi in Ljubljanici 1736—1758). ' ADK, Zbirka kart, datirani ima signaturo E 142, nedatirani F 155. io AS, fase. RK 123. » AS, fase. RK 124. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 • 4 6 3 1 O kartografu Kosmaču (Korošec, 109) poročajo viri, kako je cesto prek Učke gradil leta 1777 »tržaški gradbeni mojster« Vitto Cosmaz. Takrat je prišel na ogled njegovih cestnih del inženir podpolkovnik (Obristleutenant) Strüppi. 1 2 Približno v istem času je pregledoval ceste v tržaškem zaledju inženir Carlo Dini.1 3 Vsaj za leto 1775 navajajo, da je gradil ceste v Istri (in jih mapiral?) Leopold Lieber, kranjski deželni inženir. Sedmo poglavje ocenjevane knjige nosi naslov »Ilirske province in nastajanje franciscejskega katastra na Slovenskem«. Mnenja smo, da bi moglo kartografsko delo v času Ilirskih provinc biti priključeno ali šestemu poglavju ali pa biti kratek uvod v sedmo poglavje, v vsakem primeru kot dodatek, kajti kartografija v tem kratkem času ni bila v nobenem primeru izredna novost. Vse kaj drugega, pravo veleprojektno delo velikih dimenzij, je tisto delo, ki mu rečemo izdelava franci­ scejskega katastra med leti 1818 in 1828 ter dokončanje triangulacijske mreže do približno leta 1820. Mapirana in triangulirana je bila vsa monarhija — in to je ze nekaj ! Morda bi kazalo začeti sedmo poglavje s temi pomembnimi deli. Semkaj bi bilo treba priključiti še vse osmo poglavje (Slovensko zemljemerstvo m karto­ grafija v' predmarčnem obdobju; str. 179 si.). Nov razmah geodezije uvajajo n a ­ slednje novosti: Leta 1862 je bila izdelana nova trigonometrijska mreža I. reda, njej je sledila v letih 1869—1887 nova deželna izmera in reambulančni kataster, uvajanje fotografije v geodezijo je sledilo po letu 1866. Ta kartografsko zelo plodna doba se je končala s prevratom. Zato bi bilo kaj logično, če bi deveto poglavje imelo drugačen naslov od tega, ki ga ima sedaj. Branje koristne Koroščeve knjige moti nekaj spodrsljajev, ki jih pripisujemo tiskarskemu škratu. Na najhujše moramo opozoriti, ker gre za kar pomembna dejstva. Na strani 56 je karta gradiščanske, goriške in beneške posesti; ni »ver­ jetno iz prvih desetletij 18. stoletja«, temveč iz leta 1767. Huje je, da ji manjka označba nahajališča (Arhiv dvor. komore, Zbirka kart, signatura E 61/2). Signa­ turi kart na straneh 83 in 84 sta pravilni samo Pc 1 (brez A). Legenda na strani 86 zgoraj, ki se nanaša na kar to na strani 85, trdi, da karta ni datirana; vendar je na sami karti pri točki 25 pripis »Kralja Franca jašek, začet 10. maja 1792«, iz česar sledi, da je ni risal Jožef Mrak, ker je bil že nekaj let pokojni. Ob tem naj pr i­ pomnimo, da je Jožef Mrak risal prve narise ali prereze (Profili Riss) celotnega rudniškega področja kot nadomestni rudniški risar že leta 1737! Na straneh 71, 96 in 101—108 se govori o Leopoldu grofu Lambertu; gre seveda za Leopolda grofa Lamberga. Karti na strani 103 manjka signatura (Arhiv. dvor. kom., Zbirka kart, sign. C 25), karti na strani 105 pa letnica izdelave 1792. Pri tej istrski kart i ne gre za gospostva »Mittelsburg« in druga, temveč so vrisani naborni okraji Pazin ( = Mitterburg) in drugi. Pri kart i na strani 106 se prava signatura glasi B 40 in ne P 89/1. Pravilna signatura na str. 107 je nekoliko drugačna, namreč B 89/2 (signaturo B89/1 ima karta kranjskih cest, ki sicer ni reproducirana, jo j e p a res podpisal Eisner). Talni načrt (str. 109) ni nastal po letu 1760, temveč kar točno 1792; prava signatura se glasi O 293. Pri kart i na strani 138 sta se nekam založila datum narisa 5. maj 1767 in signatura (ADK, Zbirka kart, sign. E 61/1). Tudi karta na strani 141 je bila zbrisana točno 1782, pravilna signatura je C 23. Karto na strani 152 je risal francoski kartograf Jean Bréquin (ne Braquin); desno zgoraj na sliki je pripomba »Levée en 1756«, torej ni iz okoli leta 1800. O vplivu francoskih inže­ nirjev na vse druge evropske in tudi na naše inženirje (naj nam bo dovoljena ta pripomba) sem predaval na simpoziju Modinci v Radencih leta 1977, kar je izšlo tudi v tisku; tam govorim o Vitu (ne Vidu) Kosmaču. Na strani 97 je odtisnjena opomba 34, ki je pa na strani 100 izpadla, lepše rečeno, manjka; nekaj podobnega se je zgodilo z opombo 12 na strani 128, ki jo na strani 150 iščeš zaman. Podobno tudi pri kart i na strani 280 zaman iščeš signa­ turo (ADK, Zb. kart, sign. P b l 5 ) . Z navajanjem Signatur nismo hoteli sitnariti za prazen nič. Gre za unikate, ki jih hrani ugledna avstrijska arhivska ustanova, ki ima vsó pravico zahtevati, da se njeni viri citirajo točno. Kako boš v veliki knjižnici dobil želeno knjigo, če citiraš napačno signaturo ali sploh nobene? Na strani 199 citira avtor Adrianyjev priročnik Smernice predavanj o jamomerstvu iz leta 1852. Dodamo naj, da je Johann Möhling, profesor na štiavniški rudarski akademiii, spisal sploh prvo knjigo v habsburški monarhiji o jamomerstvu z na­ slovom Anleitung zur Markscheidekunst, ki ie izšla na Dunaju 1793; za njim je drugo napisal Johann Nep. Lang pi. Hanstadt (Anleitung zur Markscheidekunst, Pest 1835) in prav ta je zelo dolgo časa veljala kot odličen priročnik za geodete " AS, Dež. glav., fase. 197. « Ib., fase. 198. 632 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 • 4 pod zemljo ali jamomerce. Pozneje je geodezija postala učni predmet na mnogih umverzah in s tem se je veda zelo razmahnila. Ob koncu naj dodamo še nekaj zanimivosti. O Blažu Kocenu piše Korošec na vec straneh, tudi na strani 222, kjer citira 42. izdajo njegovega znamenitega atlasa. Podpisani sem lastnik atlasa, kjer piše: »Kozenns Atlas — 60. Auflage, Verlag Ed. Holzel, Wien 1943 — Hergestellt im Geographischen Institut Ed. Hölzel, Wien«. Verjetno je to eden izmed poslednjih ali sploh poslednji Kocenov atlas. Da so Nemci pisali Kozenn, že še gre, toda teže je razumeti, da smo se v gimnaziji učili po atlantu z naslovom »Geografijski atlas — po Kozennu priredio dr. Milan Šenoa, Beograd 1927, Izdavačka knjižarnica Gece Kona«. Vse kaže, da Šenoa ni vedel, da reproducira slovenskega kartografa. Na straneh 256 in 274—278 govori avtor o kartografiji med prvo svetovno vojno in po njej (do 1925) in dvakrat citira Ernesta Krušeja. To je znani Ernest Krulej (rojen v Sevnici 1888), ki je odšel februarja 1914 v Srbijo, od tam pa 1916 z drugimi vred v Ženevo. Tu je spisal knjigo Privreda u Slovenačkoj, ženeva 1917 (v cirilici, 116 strani); knjigi je dodal omenjeno karto. V isti sklop politično-propagandnih gredo tudi karte, ki jih vse­ buje knjiga, izšla oktobra 1919 z naslovom Dr. Niko Zoupanitch, Ave Illyria, Paris 1919 (karte na straneh 23 in kot prilogi, med stranema 92—93 ter na koncu bro­ šure). Karte je risal najbrž Antonije Lazič, kartograf geografskega instituta beo­ grajske univerze, saj se je podpisal s šifro Ant. (v cirilici). Morda bi kazalo ome­ niti tudi Mačkovškovo kartografsko delo iz druge polovice leta 1918 v zvezi z na­ šimi severnimi in severovzhodnimi mejami. Avtor Korošec je vložil v svoje delo vsekakor veliko truda in zanosa ter precej uspešno zakril vrzeli, ki so prevladovale v znanju naše kartografije za 16., 17. in 18. stoletje. Kartografija 19. in 20. stoletja je že bolje znana. Pokrajine niso obde­ lane enakomerno (Kranjska veliko bolje od drugih kronovin). Vzroki so dobro zna­ ni: glavni arhivi za Kranjsko so v Ljubljani, druge dežele imajo karte zunaj do­ mačega prostora. Želimo, da bi se pisec pripravljal na novo izdajo kartografskega gradiva. Da bo delo popolnejše, bo treba v večji meri pregledati domače in tuje arhivske fonde in preštudirati potrebno literaturo. Morda bo dobro razdeliti gra­ divo na panoge, na primer prostoročne skice, rudarske ali »ležne karte«, katastrska merjenja, geodetska mapiranja, geografske karte, načrte urbanih naselij in po­ dobno. Avtorjevo delo, takšno, kakršno je že sedaj, dostojno reprezentira našo nacionalno zgodovino kartografije in kartografijo sâmo, vendar naj prevlada znana misel: nobeno delo ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše. J o ž e Š o r n M a t e D e m a r i n , Hrvatsko školstvo u Istri. Pregled razvoja 1818—1918. Hrvatski školski muzej, Zagreb 1978, 167 strani. Splošno znano dejstvo je, kako hudemu raznarodovalnemu pritisku so bili iz­ postavljeni istrski Hrvatje in Slovenci v obdobju stare Avstrije. Orožje »par excellence« tega pritiska so bile šole, zato ni čudno, da sta se tako državna avstrij­ ska kot tudi pokrajinska italijanska oblast vztrajno upirali hrvatskim in sloven­ skim zahtevam po šolah v obeh slovanskih jezikih. Italijani v Istri, ki so sicer po­ menili manjšino prebivalstva, so imeli zaradi svoje gospodarske in z njo povezane kulturne oblasti ter volilnega sistema, ki je temeljil na gospodarski premoči, dolgo časa premoč nad večinskimi Hrvati in Slovenci. Demarinova zgodovina hrvatskega šolstva do 1918 zato ni le ozko omejena na šolsko področje, pač pa nujno podaja tudi družbene, politične, gospodarske in druge razmere v Istri. Tako podaja zaokrožen prikaz obravnavane dobe. Avtor deli obdobje na tri dele: začetke hrvaških župnijskih šol okrog leta 1818 in njihov razvoj do šolskega zakona iz leta 1869; na podržavljanja šol po letu 1869, 1870, hitro zmanjšanje števila hrvaških šol in njihovo ponovno postopno po­ večevanje od začetka 20. stoletja dalje; na vzpon hrvaških šol od narodne zmage leta 1907 do konca prve svetovne vojne. V prvem delu so omenjeni prvi sledovi hrvaščine v šolah, obdobje Napole­ onove Ilirije, otvoritve prvih hrvaških šol, dobronamerno delovanje tržaškega na­ mestnika grofa Stadiona, delovanje hrvaškega narodnega buditelja v Istri škofa dr. Juraja Dobrile ter drugih s podobnimi težnjami, pregled tega obdobja pa se zaključuje s stanjem pred letom 1869. Drugi, najobsežnejši del knjige uvodoma prikazuje takratno šolsko zakono­ dajo, družbene razmere in krepitev preporodnega delovanja v Istri, katerega no­ silci so bili zlasti Dinko Vitezič, Matko Laginja. Vjekoslav Spinčič in Matko Man- dič, vlogo društev in časnikov v bojih za narodne pravice in narodno šolstvo. Òb ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 . 4 633 pojavi italijanskega iredentizma ter političnih strank v Istri prikazuje krepitev borbe za hrvaške šole in v zvezi s tem izreden pomen narodnoobrambne šolske družbe »Sv. Cirila in Metoda za Istro«, ki je podobno kot njena slovenska isto­ imenska predhodnica in vzornica (ki pa je Demarin niti z besedo ne omenja) de­ lovala proti raznarodovalnim pritiskom Italijanov in Nemcev. Avtor posveti precej pozornosti posameznim primerom borb za odpiranje hrvaških osnovnih šol in hrvatske gimnazije v Pazinu, vprašanju učiteljskih šol, strokovnih šol, položaja in konferenc učiteljev ter njihovih društev. Drugi del za­ ključuje s prikazom pedagoško-književnega in kulturno-prosvetnega prizadevanja Hrvatov v Istri ter z vprašajem nadzorovanja šol. Tretje obdobje se začenja z veliko hrvaško-slovensko zmago na volitvah v dunajski parlament leta 1907, do katere je prišlo zaradi uvedbe splošne in enake volilne pravice. Nacionalni spopadi so se nadaljevali še naprej, ker je za istrski deželni zbor ob vseh spremembah ostal nazadnjaški volilni red, ki je favoriziral Italijane. V tem ozračju je potekalo obdobje do začetka 1. svetovne vojne. Avtor prikaže kulturno-prosvetno delo istrskih Hrvatov ter njihovo književnost in znan­ stvene ustanove, kot tudi prilike v tej pokrajini za časa vojne. Orišei šolske raz­ mere V tem času, za katere so bile značilne begunske šole v notranjosti Avstro- Ogrske, kamor so evakuirali otroke iz Istre in Goriške. Kot v prejšnjem poglavju je tudi tu posvečena pozornost istrskim srednjim šolam ter učiteljskim organizacijam in njihovemu delu, naglašeni pa so tudi spori med katoliško in liberalno usmerjenimi učitelji. Natančno sta prikazana učiteljska 'časopisa »Narodna prosvjeta« in »Hrvatska škola« ter njuni uredniki in sodelavci od Ernesta Jelušića preko Frana Barbaliča do Vladimirja Nazorja. Posebej obrav­ nava avtor delo učiteljskega zbora in učiteljskih pripravnikov učiteljišča v Ka­ st vu, navaja pa tudi vse hrvatske in slovenske šole v Istri pred italijansko oku­ pacijo, tako javne kot »Družbine«. Dodan je še kratek pregled stanja šolstva v Istri v obdobju 1918—1929, o če­ mer je isti avtor obširno pisal v knjigi Hrvatsko školstvo u Istri između dva svjet­ ska rata, Sisak 1972, 223 str. Na kratko je prikazano poitalijančevanje hrvatskih in slovenskih šol, pa tudi druge oblike raznarodovanja. Delo Mateja Demarina predstavlja skrben in temeljit pregled razvoja šolstva v hrvatskem delu Istre, mnogo koristnih podatkov pa moremo najti v njem tudi za slovenski del. Čeprav pisano predvsem na podlagi že obstoječe l iterature o tem vprašanju je nedvomno zelo dragocen prispevek k istrskemu zgodovinopisju. Že­ leti bi bilo, da bi tudi Slovenci za svoj del Istre kmalu dobili kaj podobnega. A n d r e j V o v k o H e r b e r t D a c h s , Österreichische Geschichtswissenschaft und Anschluss 1918—1930. Veröffentlichungen des Historischen Instituts der Universität Salzburg, Wien—Salzburg 1974, 265 strani. A l f r e d D. L o w , Die Anschlussbewegung in Österreich und Deutschland 1918—1919 und die Pariser Friedenskonferenz, Wien—Stuttgart 1975, 254 strani. Prva knjiga je skrajšana disertacija o vsekakor poučni problematiki, namreč o odnosu vrste avstrijskih zgodovinarjev do vprašanja priključitve (anšlusa) Av­ strije nemškemu rajhu. Kot zgornja meja je v delu postavljeno leto 1930, se pravi čas, ko se že pripravlja prodor nacistične miselnosti in nacizma v avstrijski pro­ stor. Delo samo je razdeljeno na dva dela: v prvem avtor podaja s'^ošen odnos takratnega avstrijskega zgodovinopisja do' vrste vprašanj, ki jih je zbudila prva svetovna vojna ter njen konec (med njimi bi posebej omenili ocene o habsburški (podonavski) monarhiji, o senžermenskem miru leta 1919, odnos zgodovinarjev do Nemške Avstrije, do demokratične ustavne reforme ter, končno, njihovo oprede­ ljevanje do anšlusa). V drugem delu Dachs očrtuje odnos posameznih avstrijskih zgodovinarjev do teh vprašanj na podlagi njihove publicistične in znanstvene de­ javnosti. Predvsem pa je Dachs skušal odgovoriti na vprašanje o odnosu na uni­ verzah delujočih zgodovinarjev do avstrijske stvarnosti v času med letoma 1918 in 1930. Skupaj najdemo sedemnajst imen. Analiza njihove dejavnosti kaze, da je v času prve svetovne vojne večina avstrijskih zgodovinarjev zagovarjala in branila avstrijsko državno misel; tej nalogi naj bi proti koncu vojne služil tudi poseben časnik Österreich, ki ga je financirala avstrijska vlada in v katerem je sodelovala vrsta avstrijskih zgodovinarjev. Značilna je ugotovitev, da je večina avstrijskih, na univerzah delujočih zgodovinarjev šele pod pezo vojne opustila svojo strokovno izolacijo ter se podala na politično polje. Razpad habsburške monarhije je po­ vzročil, da je sedaj na mesto »nadnacionalne misije« podonavske monarhije sto- 634 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 . 4 pila (sicer na visokih šolah močno živa) nacionalna komponenta, ki se je kazala v angažiranosti v smislu nemštva. V letih vojne je bila tudi živa misel na tako- imenovano Mitteleuropo, seveda pod nemškim vplivom. Ne preseneča, da so vsi, na univerzah delujoči profesorji zgodovine odklonili versajski in senžermenski mir, ki so ga v skladu s splošnim razpoloženjem ozna­ čevali za »versajski diktat«. V ospredje je prišla teza o nezmožnosti obstoja prve avstrijske republike in skupaj z njo vprašanje združitve Avstrije z nemškim ra j- hom (pa tudi vzporedna vprašanja, kot na primer vprašanje vojne škode). Avtor opozarja, da je bilo v prvih letih po razpadu stare monarhije ob razmišljanjih o upravičenosti anšlusa še vprašanje takoimenovane »podonavske federacije«. Dachs podčrtuje, da je bila ena iztočnic takratnih razmišljanj misel, da priključitev Avstrije nemškemu rajhu služi nacionalnim interesom in je zato strogo nadstran- karske narave. S stališča slovenskega vprašanja v času razpada habsburške monarhije v Da- chsovi knjigi izstopata dva zgodovinarja. Prvi je v Celovcu rojeni Hans Uebers- berger, tedaj profesor dunajske univerze. Tako je v knjigo povzet njegov zapis iz leta 1920 o koroškem vprašanju, v katerem je Uebersberger sodil, da avstrijska osrednja vlada, ki naj bi bila pod socialnodemokratskim vplivom, ni od zloma monarhije dalje pokazala nobenega posebnega zanimanja za Koroško. Pač pa so, je pisal, Korošci v nasprotju s Štajerci zagrabili »proti volji socialnodemokratskih voditeljev d r ž a v e . . . za orožje ter očistili deželo sovražnikov.« Dunajski profesor je seveda pozdravil plebiscitno zmago-. Značilno je bilo tudi njegovo stališče, da za zaščito slovenske koroške manjšine ni potrebna manjšinska zaščita, kot jo je uvajala senžermenska mirovna pogodba. Pisal je: »medtem ko so Nemci v državi SHS parije, bodo koroški Slovenci polnopravni državljani Nemške Avstrije. To je razlika med kulturo in nekulturo«. Po Dachsu prav omenjeni pasus najbolj vidno kaže (tudi sicer izražan) Uebersbergerjev protisocializem in protislovanstvo. Pr i socialnih demokratih naj bi ga po podani analizi najbolj motil njihov internacio- nalizem, pri Slovanih pa njihov domnevni brezobzirni in agresivni boj proti nemštvu. Drugi zgodovinar je nam vsem znani graški profesor Hans Pirchegger. Njegovo takratno zavzemanje za naslonitev Avstrije na Nemčijo Dachs pojasnjuje s Pir- cheggerjevim upanjem, da bo s tako naslonitvijo mogoča »vnovična vrnitev« južne (Slovenske) Štajerske matični deželi. Ob tem omenja tudi Pirchegger j evo dejav­ nost v takoimenovanem Grazer Mittelstelle, uradu, katerega naloga je bila v letih 1918—1919 »zastopati pravice štajerske pri mirovnih pogajanjih«. Poleg tega je bil graški profesor tudi vodja posebnega urada, namenjenega južnim Štajercem (Schutzstelle für Untersteiermark). Kot tak je po prvi svetovni vojni pripravil več spisov o vprašanjih Slovenske Štajerske (kot je znano, je večina izšla v znani zbirki Flugblätter für Deutschösterreichs Recht); Dachs ta dela na kratko- ozna­ čuje ter omenja Pircheggerjevo vlogo pri pripravi znane spomenice akademskega senata graške univerze »Die Südgreze der deutschen Steiermark«. Naslednjo knjigo, o kateri poročamo, je pripravil Američan • Alf red D. Low. Z njo si je zastavil nalogo obdelati problematiko priključitve Avstrije Nemčiji takoj po prvi svetovni vojni v čimbolj zaokroženi podobi. Medtem ko dosedanja l i teratura zajema to problematiko še posebej z avstrijskega stališča, hoče Low pokazati, kako je vprašanje anšlusa odmevalo v Nemčiji pa tudi drugod po Evropi ter v ZDA. Tu se avtor še posebej dotika odmevnosti tega vprašanja v politiki Francije, Velike Britanije, Italije pa tudi Sovjetske zveze ter v manjši meri še ne­ katerih evropskih držav (Jugoslavijo ob tem, žal, komajda omenja). Ne glede na to pa lahko rečemo, da je, vsaj kar se tiče naše severne meje v letih 1918—1920, pod vplivom avstrijske l i terature in publicistike. Ostala vprašanja, ki so obdelana v knjigi, so: razpad habsburške monarhije in Velika Nemčija, vprašanje anšlusa od nemške novembrske revolucije do vo­ litev v Nemčiji in Avstriji (19. januar in 17. februar 1919), problematika od sklica weimarskega parlamenta do podpisa mirovne pogodbe z Nemčijo, odnos druge in tretje internacionale do priključitve Avstrije Nemčiji ter prepoved anšlusa na mi­ rovni konferenci. V okvir tako široko zastavljene problematike vključuje Low vrsto nadrobnej­ ših vprašanj, med katerimi bi še posebej omenili dejavnost avstrijske socialne demokracije kot enega glavnih pobornikov za priključitev Avstrije nemškemu ra j­ hu. Razumljivo je, da se je moral avtor ob tem dotakniti tudi že imenovane Mit- teleurope. Posebej naj omenimo, da Low plastično prikazuje odmevnost proble­ matike anšlusa .v Nemčiji, ki je videla v priključitvi Avstrije dejansko kompen­ zacijo za v vojni izgubljene pokrajine. Po drugi strani pa je bila Nemčija v strahu, ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 - 1979 . 4 635 da je ne bi na račun anšlusa doletele določene ozemeljske izgube (na pr imer v Šleziji) ter je zato prepuščala glavno iniciativo pri prizadevanjih za anšlus Av­ striji in Avstrijcem. Vidno je, da sta ob prepovedi anšlusa na mirovni konferenci obe zainteresirani strani, nemška in avstrijska, imeli prepoved le za nekaj začas­ nega, uverjeni, da bo do združitve obeh držav prej ali slej moralo priti. T o n e Z o r n A l f r e d o B r e c c i a , Jugoslavia 1939—1941. Diplomazia della neutralità. Giuffrè editore, Milano 1978, XVI + 812 strani. V vrsti monografij zgodovinskega inštituta fakultete za politične vede rimske univerze je pod zaporedno številko 25 (sicer pa kot devetindvajseto delo) izšla prva knjiga, ki obravnava jugoslovansko zgodovino. Obdobje jugoslovanske nevtralnosti neposredno pred izbruhom druge svetovne vojne in v poldrugem letu vojne (fe­ bruar 1939-september 1939-april 1941) je obdelal prof. dr. Alfredo Breccia. Avtor je predstavnik mlajše generacije italijanskih zgodovinarjev (rojen 1941). Na' rimski univerzi je študiral politične vede in leta 1966 doktoriral pri profesorju. Mariu To- scanu. Sedaj predava zgodovino pogodb in mednarodne politike na fakulteti za politične vede Univerze v Messini ter vzhodnoevropsko zgodovino na Mednarodni univerzi za družbene vede v Rimu. Poleg njegovega znanstveno-publicističnega dela je treba omeniti, da prof. dr. Breccia ureja knjižno serijo italijanskega zuna­ njega ministrstva o pogodbah in sporazumih Italije z drugimi državami. Jugoslo­ vanski historiki ga poznajo po njegovem delu v naših arhivih, knjižnicah in inšti­ tutih ter po objavah, ki so plod tega dela in vmesna stopnja v nastajanju priču­ joče monografije. Kot tajnik italijanskega dela jugoslovansko-italijanske zgodo­ vinske komisije je sodeloval tudi na njenem 7. zasedanju 26.—28. maja 1978 v Ljub­ ljani, tako da ga prijateljski stiki vežejo tudi na več slovenskih zgodovinarjev. Da se srečujemo z resnim znanstvenim delom, nam ne zagotavljajo le velik zunanji obseg knjige, uglednost izdajatelja in samega avtorja, temveč predvsem očitno dejstvo, da je raziskava napisana na podlagi večletnega podrobnega dela na virih in literaturi. Kot štipendistu jugoslovanske vlade so bile avtorju ob po­ znavanju srbohrvaškega jezika odprta vrata vseh ustreznih naših institucij, prav tako pa je v italijanskih arhivih lahko prišel v stik tudi z najbolj zaupnim diplo­ matskim arhivom. Breccia je s pridom uporabljal še britansko arhivsko in časo­ pisno gradivo ter dokumente iz washingtonskega arhiva. Številne objave virov nemškega, vatikanskega, madžarskega, francoskega in drugega izvora so mu omo­ gočile bistveno obogatiti znanstveno-kritično podlago monografije. Posebej velja poudariti, da Breccia ni pregledal le vrste vedno številnejših del o obravnavanem obdobju in o obravnavani tematiki v poglavitnih svetovnih jezikih, v italijanščini in v jezikih jugoslovanskih narodov, ampak da v opombah pod črto (te po obsegu zajemajo več kot polovico obsega knjige, s podrobno primerjavo virov in l iterature pa odpravljajo netočne ali pomanjkljive dosedanje ugotovitve in hkrati bistveno dopolnjujejo sam tekst razprave) in v kritično obravnavanem seznamu literature najdemo tudi dela v jezikih ostalih balkanskih narodov in v nekaterih drugih jezikih. To je lahko dosegel le z »institutskim« delom in s plodnim sodelovanjem z vrsto znanstvenih in strokovnih delavcev. V stik je uspel stopiti tudi z nekate­ rimi nekdanjimi protagonisti jugoslovanskega političnega življenja. Orisani delov­ ni postopek je zaključila še skrbna redakcija, katere plod so obsežna komentirana bibliografija in zelo korektno pripravljen imenski seznam ter končno tudi razve­ seljivo dejstvo, da tudi v navajanju jugoslovanskih imen in bibliografskih naslo­ vov skorajda ni tiskovnih napak. Knjigo uvaja pregled zunanjepolitičnih odmevov na odločitev kneza Pavla, da 4. 2. 1939 odpusti Stojadinoviča in poveri sestavo nove jugoslovanske vlade Dragiši Cvetkoviču. Breccia opozarja na regentovo povezavo z zahodnimi demokracijami, še posebej z Veliko Britanijo. Jugoslavija si je trajno prizadevala za okrepitev »Male antante«, prav v tem času pa je vsaj formalno zgladila tudi odnose z Bol­ garijo in Madžarsko, ki sicer nista posebej skrivali' svojih teritorialnih pretenzij. Nemčija in Italija imata že vrsto let z Jugoslavijo zelo dobro razvite gospodarske vezi, v tem času pa je nemška akcija osredotočena na Čehoslovaško in Italiji prizna pravico do interesov v Jugoslaviji. Italija zasede Albanijo: in še bolj obkroži Jugo­ slavijo. Tako kot Nemčija sicer uradno podpira najboljše odnose z vzhodno sosedo, za primer konfrontacije pa goji madžarske in bolgarske (sprva tudi albanske) apetite po jugoslovanskih ozemljih, računa z uporom Albancev na Kosovu, pred­ vsem pa se pogaja z emisarji dr. Mačka in nudi zatočišče Paveliču. V maju in ju­ niju 1939 sta se zvrstila obiska regenta Pavla in zunanjega ministra Cincar-Mar- 636 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 . 4 kovica v Rimu in v Berlinu. V zameno za kredite in vojaško pomoč sta obe sili Osi zahtevali, naj Jugoslavija pristopi k protikominternskemu paktu, izstopi iz Lige narodov in se javno izjavi za politiko Osi. Neobvezujoče obljube kneza Pavla avtor označuje kot »taktično« nevtralnost do sil Osi. »Strateško« nevtralnost do zahodnih demokracij pa naj bi izpričala jugoslo­ vanska politika poleti 1939. Niti daljši regentov obisk v Londonu in intenzivni stiki s francoskim generalštabom pa niso uspeli bistveno povečati in pospešiti vojaških dobav Jugoslaviji, niti ne prepričati britanskih in francoskih politikov in vojakov o italijanski nevarnosti. Zato se je zatekala Jugoslavija k poglobitvi odnosov z Ro­ muni m k izdelavi skupnih vojaških načrtov z Grki (tudi o akcijah proti Italija­ nom v Albaniji). Na drugi strani je dal avgusta tudi Mussolini ukaz za izdelavo načrtov vojaških akcij proti Jugoslaviji in proti Grčiji. Ker se je Maček sporazu­ mel z beograjsko vlado (23. avgusta 1939), se je v fašistične priprave za zasedbo Hrvaške in Dalmacije intenzivno vključil Pavelič. Sporazum Ribbentrop-Molotov pred izbruhom druge svetovne vojne je jugoslovanska vlada izrabila za začetek dogovorov o navezavi diplomatskih stikov s Sovjetsko zvezo. Uradnega stališča do nemškega napada na Poljsko Jugoslavija ni zavzela, po mnenju pisca pa je potrdila svoje simpatije do zahodnih zaveznikov z odobritvijo transportov za Poljsko, s preusmeritvijo nekaterih dobav k zaveznikom in z na­ daljevanjem blokade nemškega orožja za Bolgarijo. Na ponovne prošnje zavezni­ kom za dobavo orožja in za preventivne akcije proti Italiji pa so iz Pariza, iz Lon­ dona in iz Washingtona prišle le zahteve po jugoslovanski solidarnosti, po zmanj­ ševanju pogodbenih dobav Nemčiji, po morebitni teritorialni koncesiji, ki naj bi zadovoljila Italijo, ali celo po restavraciji habsburške vladavine v Podonavju. Vstop Italije v vojno (10. junija 1940) in francoska kapitulacija sta za jugo­ slovansko politiko nevtralnosti pomenila novi preizkušnji, enako tudi ozemeljska okrnitev zavezniške Romunije. Ob vzpostavljenih diplomatskih odnosih s Sovjet­ sko zvezo ter ob okrepljenih nacističnih pozicijah v Jugoslaviji rekonstruira Brec­ cia načrt regenta Pavla iz avgusta takole: »izigrati sovjetsko karto za zagotovitev nemške zaščite pred Mussolinijevimi napadalnimi nameni, tega pa zainteresirati za skupno borbo proti Stalinovi ekspanzionistični politiki« (str. 327). Račun se je izhajal, dokler je bil firer pripravljen v zameno za jugoslovanske usluge krotiti duče j eve apetite. i Po fašističnem napadu na Grčijo konec oktobra 1939, so se vodilni jugoslovan­ ski krogi na spodbudo* iz Berlina ukvarjali z mislijo o> »preventivni« osvojitvi So­ luna, če bi ga ogrožale italijanske sile. Zmedo je še povečalo naključno, a težko italijansko letalsko bombardiranje Bitole 5. novembra. Po italijanskem porazu v Grčiji in po spodletelem poizkusu nadaljnjega nemškega sporazumevanja s Sov­ jetsko zvezo se je Hitler v novembru 1940 odločil za diplomatsko ofenzivo proti Jugoslaviji; ta naj bi sledila Madžarski v trojni pakt. Beograd je v pogovorih sku­ šal ohraniti samostojnost svojega odločanja z izboljšanjem odnosov z Madžarsko in Bolgarijo ter s predlogom o nenapadalnem paktu z Nemčijo in Italijo. Hkrati pa se je otepal anglo-ameriškega predloga o fronti na Balkanu, čeprav so ga tokrat spremljale britanske ponudbe o korekciji jugoslovansko-italijanske meje v korist Jugoslavije. V separatnih pogovorih je v februarju 1941 Mussolini v zameno za dokončen dogovor z Beogradom tudi sam ponudil Solun in izmenjavo slovenskega in hrva­ škega prebivalstva v Primorju in v Istri za Albance s Kosova. Hitler pa je v Berchtesgadnu 14. februarja od jugoslovanskega predsednika vlade Cvetkoviča in zunanjega ministra Cincar-Markoviča kategorično zahteval pristop k trojnemu paktu. Po negativnem odgovoru, ki sta ga opravičevala z nezdružljivostjo podpisa pakta in suverenosti države, z nasprotovanjem javnega mnenja in s pomanjkanjem ustreznih pooblastil, je Hitler modificiral svoj predlog tako, da Jugoslaviji ves vojni čas ne bi bilo potrebno sodelovati niti z uslugami glede prevoza čet. V naslednjih tednih je Hitler izrekel veto na nadaljevanje posebnih italijan­ skih dogovorov z Jugoslavijo, po pristopu Bolgarije k protikominternskemu paktu pa je 4. marca tajno sprejel kneza Pavla v. Berchtesgadnu. Dokončnega regento- vega odgovora ni bilo, čeprav je firer razodel tudi svoj načrt za napad na Sovjet­ sko zvezo. Ne glede na zahodne spodbude in na obstoječe grožnje z državnim uda­ rom je po Ribbentropovem ultimatu jugoslovanski kronski svet 20. marca sprejel sklep o pristopu k trojnemu paktu pod pogojem, da bodo potrjene pismene ga­ rancije o suverenosti države in o njenem nevmešavanju v vojno. Zaradi odstopa treh srbskih ministrov je nova jugoslovanska vlada enak sklep lahko sprejela šele 24. marca, temu pa je 25. marca v dunajski palači Belvedere sledil prosluli podpis pristopa k paktu in izmenjava not o garancijah Jugoslaviji. Pravzaprav sočasno pa so potekali tudi tajni pogovori z Grki o morebitnem taktičnem umiku Jugoslovan- ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 - 1979 . 4 637 ske vojske proti Solunu, kajti izkušnje iz prve svetovne vojne so bile posebej med srbskimi politiki in oficirji še zelo sveže. Rdeča nit Brecciinega pisanja ni nova, saj sam poudarja, da je želel s kom­ pleksnejšo osvetlitvijo in pritegnitvijo novih dokumentov podpreti teze, ki jih je leta 1962 v svoji knjigi »Yugoslavia in crisis« postavil ameriški zgodovinar J. B. Hoptner. Ta je obsojanje domnevne Hitlerju in Mussoliniju naklonjene politike kneza Pavla in zunanjega ministra Cincar-Markovića pobijal z ugotovitvijo, da sta vodila v tedanjih razmerah edino realistično politiko nevtralnosti. Če se s takimi zaključki strinjamo, verjetno ne gre le pripisovati sugestivnosti vsebine in bogati dokumentarnosti knjige Alfreda Breccie. K temu se odločno nagiba tudi tak po­ znavalec obravnavane tematike kot je prof. dr. Dragovan Šepič, ki je pričujoče knjižno delo ocenil za »najbolj popolno in najbolj celovito delo o jugoslovanski zunanji politiki v obdobju nevtralnosti« (Časopis za suvremenu povijest, Zagreb, 1980/1, str. 169). Podobno ugodno sodbo izraža tudi drugi meritorni ocenjevalec prof. dr. Andrej Mitrović (Italjug, Rim, 1979/1, str. 13), ki pa opozarja, da so množične demonstra­ cije še pred državnim udarom 27. marca 1941 izbrale namesto knezovega taktizi­ ranja pot odločne konfrontacije z nacistično-fašističnim blokom. Prav na to zgodo­ vinsko izbiro meri pisec, ko se v začetku uvoda z dosedanjimi razpravi j alci spra­ šuje, »če bi se jugoslovanski narodi lahko izognili nesreče vojne in njenih strašnih posledic« (str. VII) — seveda je toliko zgodovinar, da ne skuša konstruirati pozi­ tivnega odgovora niti v analizi dogodkov in morebitnosti v zvezi s 27. marcem, ki ga kar v monografskem obsegu predstavi v svojem osmem poglavju. Poglavje se zaključuje z napadom na jugoslovansko državo in z njeno razdelitvijo. V tem zapisu ni potrebno povzemati poglavitnih elementov razvoja med 27. marcem in 17. aprilom, saj so splošno znani. Za podroben opis in za zbrano doku­ mentacijo pa bo slejkoprej potrebno pogledati v knjigo samo. Velja pa — po Brec- cii — opozoriti na poseben pomen britanskega spodbujanja bojevitega razpoloženja Simovičeve vlade, ki je ob siceršnjem priznavanju vseh pogodbenih obveznosti in ob prošnji Mussoliniju za posredovanje pri umirjanju odnosov z rajhom, najavljala tudi možne napadalne operacije npr. v Albaniji. Poleg Britancev naj bi Jugoslo­ vane zavestno izrabili tudi Sovjeti, saj kljub sklenitvi pogodbe o prijateljstvu niso bili pripravljeni storiti Jugoslaviji v prid ničesar, kar bi pospešilo Hitlerjev napad na Sovjetsko zvezo. Žal ne moremo primerjati ugotovitev dr. Breccie z rezultati okrogle mize bri­ tanskih in jugoslovanskih zgodovinarjev leta 1976 v Londonu, ko so razpravljali o britansko-jugoslovanskih odnosih 1939—1941 in. o britanski udeležbi v državnem udaru 27. marca 1941 (prim, poročilo dr. Dušana Bibra v Zgodovinskem časopisu 33/1979, št. 1, str. 162—166). Prav tako v okviru tega poročila lahko le na splošno opozorimo na živahno tekočo raziskovalno dejavnost glede tematike, ki jo Breccia obravnava. Ne glede na nadaljnji potek raziskav pa ostaja dejstvo, da je opus rimskega zgodovinarja pomemben mejnik, mimo katerega preprosto ne bo mogoče nadaljevati. Za konec še sugestija glede morebitnega prevoda: zaradi obsežnosti dela je celotni prevod v jezik enega jugoslovanskih narodov sicer zaželjen, a malo ver­ jeten, pač pa bi bilo nadvse potrebno prevesti vsaj deveto poglavje z analizo jugo­ slovanske politike nevtralnosti in ga tako približati tudi tistim našim bralcem, ki niso pretirano vešči italijanskega jezika. J a n e z S t e r g a r J o s i p M i r n i č , Nemci u Bačkoj u drugom svetskom ratu, Novi Sad 1974. Institut za izučavanje istori j e Vojvodine, zbirka Monografije, št. 4, 386 strani. Mirnićeva knjiga se loteva prikaza delovanja in usmeritev tistega dela jugo­ slovanskih Nemcev, ki so (skupaj z Nemci v Baranji) pripadli po zlomu stare J u ­ goslavije Horthyevi Madžarski. Delo ni poučno le zategadelj, ampak tudi kot pri­ merjava dela jugoslovanskih Nemcev z dejavnostjo nemških manjšin v letih druge svetovne vojne drugod po Evropi pa tudi na ostalih območjih okupirane Jugo­ slavije. Med vprašanji, ki se jih knjiga loteva, so v glavnem naslednja: Nemci v Bački v okviru Svabsko-nemškega Kulturbunda vse tja do aprila 1941, njihova vloga v aprilski vojni, odnosi nemške manjšine in madžarske okupacijske oblasti, Nemci v Bački v okviru Ljudske zveze Nemcev na Madžarskem, njihovo vključevanje v oborožene oddelke nemške SS (Waffen SS), zaledna delovna fronta Nemcev v Bački, njihov odnos do narodnoosvobodilnega boja jugoslovanskih narodov ter, 638 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 • 4 končno, usmeritev tamkajšnje nemške manjšine v času nemške okupacije Mad­ žarske (19. marec 1944). Ko Mirnić razpravlja o položaju Nemcev, ki so leta 1941 prišli v okvir Mad­ žarske ugotavlja, da se je vse njihovo snovanje, tudi vojaško angažiranje, od­ vijalo v okviru »skrbno izbalansiranih odnosov tretjega rajha z njeno vojaško zaveznico Madžarsko«. V nasprotju z njihovo usmerjenostjo še zlasti v letih druge svetovne vojne velja omeniti opozorilo, da med tamkajšnjimi Švabi vse do leta 1918 ni bil razvit čut medsebojne nacionalne povezanosti niti pripadnosti k skup­ nemu nemškemu narodu. Ob tem opozarja avtor, da se je ta čut pri podonavskih Švabih razvijal počasneje kot pri ostalih narodih, s katerimi so skupaj živeli. V času med obema svetovnima vojnama se je nemška narodna zavest med jugo­ slovanskimi Nemci okrepila. Za njihovo prihodnost pa je bil usoden prodor na­ cistične ideologije v že imenovani Kulturbund, osrednjo nemško manjšinsko orga­ nizacijo na ozemlju Jugoslavije v letih 1934—1939. Nosilci rjave miselnosti so bih podobno kot na Kočevskem mladi nemški intelektualci, ki so v glavnem študirali v Nemčiji ter se tam vključevali v nacistično stranko. O Kulturbundu izvemo, da je v dvajsetih letih svojega delovanja do leta 1938 zajel nekaj nad 10 % nemškega življa, od druge polovice leta 1939 (okupacija Češkoslovaške ter pričetek druge svetovne vojne) pa je bilo opaziti njegov močan vzpon. Kulturbund sedaj postane »transmisijski organ politike tretjega rajha med jugoslovanskimi Nemci«. Seda] ga tudi sprejme večina nemškega prebivalstva za najvišjo narodno organizacijo. Pod novim vodstvom, poudarja Mirnić, je Kulturbund v svojih organizacijskih okvirih zajel vsa področja delovanja nemške manjšine. Zlom stare Jugoslavije aprila 1941 so Nemci v Bački (manjšina je tamkaj stela okoli 200.000 oseb) imeli po Mirniču za nekaj dokončnega in temu prepričanju so bili zvesti vsa leta druge svetovne vojne. Poleg tega so pričakovali tako ali dru­ gačno vključitev v tretji rajh. Òeprav so bili proti svoji volji vključeni y raz­ širjeno Madžarsko, so bili vsi njihovi napori namenjeni takšni ali drugačni pod­ pori tretjega rajha. O tem ne priča le dogovor med Madžarsko in nacistično Nem­ čijo, da gredo vsi gospodarski viški s tega področja v Nemčijo, ampak tudi uspeš­ na mobilizacija v Waffen SS, ki je v letih 1942—1944 zajela več tisoč pripadnikov nemške manjšine (posamično odhajanje v nemško vojsko je bilo opaziti že v času pred zlomom stare Jugoslavije). . Nadaljnje zanimivo vprašanje, ki se ga loteva Mirnic, so nesoglasja med obe­ ma partnerjema, Nemci in Madžari, tako v Bački kot v meddržavnih odnosih. Po­ učno je opozorilo, da je bilo med starejšo švabsko generacijo v nasprotju z mlajšo tudi še v tem času opaziti pripadnost ideji svetoštefanske krone. Ko Mirnić nadrobno prikazuje delovanje nemške skupnosti v Backi med drugo svetovno vojno, ugotavlja, da so bili med vsemi Nemci na območju tedanje Mad­ žarske prav ti najbolj aktivni tako na organizacijskem kot na vojaskogospodar- skem področju. Podatki tudi kažejo, da je prav iz njihovih vrst dobila nacistična vojska največ vojakov. . Pri spoznavanju položaja v letih druge svetovne vojne je treba upoštevati, da so bili Nemci, živeči v Bački, po nemško-madžarskem dogovoru madžarski držav­ ljani, ki pa so v skladu s svojimi težnjami nastopali kot skupnost s posebnimi in­ teresi in normami. Za razumevanje narodnostnega položaja na tem območju ne smemo pozabiti, da so bili Nemci postavljeni v nasprotju s Srbi v enakopraven položaj z Madžari. Glede vprašanja pripadnosti posameznika k določeni narodnosti je Madžarska vse do konca marca 1944, se pravi do nemške okupacije svojega ozemlja zagovarjala subjektivni princip, sloneč na »prostovoljni« izjavi posamez­ nika Nemčija pa objektivni princip, sloneč na poreklu posameznika. Po 19. marcu 1944'je morala Madžarska odstopiti od svojega načela. Praktična posledica je bila, da je sedaj tretji rajh dobil pravico rekrutirat i v Hitlerjevo vojsko tudi mad­ žarske državljane nemškega porekla. T o n e Z o r n J e r z y M a r c z e w s k i , Hitlerowska koncepcja polityki kolonizacyno-wy- siedlenczej i jej realizacja w »okregu Warty«, Poznan, Instytut Zachodni, 1979, 489 str. Med vrsto del poljskih avtorjev (še posebej jih izdaja poznanjski Instytut Zachodni) je izšla tudi knjiga, o kateri poročamo. Gre za delo, ki skuša s poljske strani podati čim celovitejšo sliko nacistične raznarodovalne in genocidne politike na tistem delu predvojne Poljske, ki jo je bil tretji rajh vključil v svoje državno območje Na kratko rečeno: šlo je zä prostor, ki je po znanih delitvah Poljske pri- ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 - 1979 - 4 639 sel v okvir Prusije. Nacistično poimenovanje je bilo najprej Reichsgau Posen, kasneje Wartheland. Temu so nacisti priključili še Lodž ter njegovo širše območje. Vprašanja, ki j ih knjiga med drugim zajema, so: pogled na zgodovinsko ge­ nezo nacistične naselitvene koncepcije, oris nacistične narodnostne ter tudi sicer­ šnje politike na nakazanem pa tudi na širšem poljskem prostoru, še zlasti v letih 1939/40, tudi pozneje, prikaz nacističnih organov in organizacij, ki so izvajale nem­ ško kolonizacijo (ob sočasnem pregonu Poljakov), odnos do Židov, prisilno odha­ janje Poljakov na delo v Nemčijo ter, končno, prikaz nacističnih načrtov o agrar­ nem razvoju področja, o katerem govorimo. Tako kot za slovenski prostor, je tudi za tega poljskega veljalo, da so se se­ stavine prihodnjega nacističnega pogleda pričele oblikovati že v preteklem sto­ letju. Predvsem pa je bil namen tretjega rajha čimprej očistiti anektirani del Poljske poljskega elementa. Tu so mu bila dobrodošla vsa sredstva: izgon Poljakov (m Zidov) na območje Kongresne Poljske (oziroma generalnega gouvernementa), prisilen odgon poljske delovne sile v notranjost rajha, vrsta diskriminacij kot omejevanje poljske posesti in podobno. Na anketiranem (»vključenem«) območju naj bi po nacističnih načrtih ostal le rasno čist ter germanizaciji namenjen osta­ nek poljskega življa. Da pa ni v letih vojne prišlo še do večjega izganjanja Po­ ljakov, je bil vzrok predvsem v vojaških potrebah; v začetku so bile to priprave za vojaški napad na Sovjetsko zvezo (komunikacije, ki so vodile na vzhod in jih je vojska nujno potrebovala) ter potrebe vojne industrije po delovni sili. Tako kot na Slovenskem Štajerskem in Gorenjskem so nacisti skušali z izključno uve­ ljavitvijo nemških krajevnih imen ter z odstranitvijo ostalih vidnih znakov polj­ ske prisotnosti tudi optično germanizirati anektirani prostor. Tudi tisti Poljaki, ki so zaradi vojaških potreb začasno ostali na tem prostoru, naj bi bili po koncu vojne pregnani iz nemškega rajha. Generalni gouvernement naj bi bil po naci­ stični zamisli rezervoar nekvalificirane delovne sile, sicer pa bi bilo (po napadu na Sovjetsko zvezo) treba po eni zamisli pregnane Poljake pognati v Sibirijo, po drugi pa primerno razpršiti, saj bi v nasprotnem primeru lahko predstavljali ob­ jektivno nevarnost za tretji rajh. Skupaj s pregoni so šle tudi plenitve poljske in židovske posesti, namenjene nemškim kolonistom. Tem je v knjigi posvečen dokajšnji prostor. Nacisti so jih pritegovali (enako kot pred napadom na Sovjetsko zvezo) iz baltskih dežel, iz ostalega poljskega pro­ stora, Besarabije, Bukovine in od drugod, kasneje pa se je temu priključila še težnja, naseliti na nekdanjo poljsko posest odpuščene vojake (invalide). Knjiga prikazuje dejavnosti posameznih nacističnih uradov in služb (te so bile še zlasti povezane z Himmlerjevim imenom), ki so načrtovale in izvajale vsestransko ger­ manizacijo tega dela poljskega prostora. V celoti gre za delo, poučno tudi za našega bralca, tudi zato, ker se je na tem področju med drugo svetovno vojno znašel marsikateri Slovenec. T o n e Z o r n P i e r r e C l o s t e r m a n n , Nebo v plamenih. Mladinska knjiga, Ljubljana 1978, 189 strani. P a u l B r i c k h i l l , Sklati zvezde z neba. Mladinska knjiga, Ljubljana 1978, 344 strani. R i c h a r d B a c h , Podarjena krila, Mladinska knjiga, Ljubljana 1978, 266 strani. Zbirka založbe Mladinska knjiga »Ti vražji fantje v letečih škatlah« si je s svo­ jimi tremi knjigami s področja letalstva na leto pridobila velik krog bralcev. Po­ ljudno pisana dela so tudi marsikateremu nestrokovnjaku približala ta zanimivi svet, tako njegovo današnje stanje kot tudi zanimiva poglavja iz zgodovine nje­ govega razvoja. Žalostno, toda resnično je, da dolguje letalstvo velik del svojega razvoja prav bogu Marsu in da je največje korake naprej naredilo prav v klav­ nicah velikih vojn. Ni slučajno, da večina knjig iz te zbirke posega v čas prve in druge svetovne vojne. Tako je tudi z obema knjigama iz letnika 1978, ki nas kot zgodovinarje po­ sebej zanimata, z delom Pierra Clostermanna in Paula Brickhilla. Delo Richarda Bacha, za katerega naj mimogrede omenimo, da je avtor znane knjige Jonathan Livingston galeb, ima predvsem literarno vrednost. Pierra Clostermanna nam ni treba posebej predstavljati. Njegova avtobiogra- fija iz časov druge svetovne vojne (Leteči cirkus) nam je vsem dovolj znana. To- 640 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 • 4 krat največji francoski zračni as druge svetovne vojne ne govori o sebi. Niza nam vrsto izsekov iz krvave drame v letih 1939—1945, prikazuje drobce »plamenečega neba« od razsula Francije leta 1940 do zadnjega poleta japonskih kamikaz v senci apokaliptičnih gob Hirošime in Nagasakija. Pozoren bralec se bo nekaterih izmed teh zgodb spomnil. Prva o Franciji je bila objavljena v reviji Krila, nekaj drugih pa v Tedenski tribuni. Poleg umetniške vrednosti imajo zgodbe tudi svoje t rdno zgodovinsko jedro. Preden jih je napisal, je avtor proučil dokumente iz arhivov vseh v vojno vple­ tenih strani. Uspelo mu je oživeti sicer suhoparne številke vojnih komunikejev, vdahnil j im je življenje. Tako postajamo bralci priče junaških in brezuspešnih poskusov francoskih in ameriških letalcev, ki so skušali zadržati plaz nemških in japonskih zračnih armad, herojske obrambe Malte pred letalskimi napadi Osi, podvigov pripadnikov francoskih letalskih sil, ki so se bojevali n a strani zavez­ nikov in zadnjih obupanih naporov ostankov nemških in japonskih letalskih sil, ki so na ognjenem nebu druge svetovne vojne tudi izgoreli. Med te zgodbe posameznikov je vtkano tudi splošno dogajanje. Pisec je tako. uspel izredno precizno orisati tragedijo poljske varšavske vstaje leta 1944, ki jo povezuje s prikazom nadčloveških naporov posadk poljskih bombnikov, ki so sku­ šali za vsako ceno prinesti pomoč varšavskim upornikom. Posebne predstavitve so deležna tudi nekatera letala, ki so igrala pomembno vlogo v krvavi predstavi druge svetovne morije: japonski zero, angleški mosquito, ameriški lightning, nem­ ški messerschmitt 262. Številne fotografije pomembno dopolnjujejo delo. Delo Paula Brickhilla je biografski roman o angleškem lovskem pilotu Dougla- su Baderju, ki po številu sestreljenih sovražnih letal ni sodil v sam vrh zračnih asov te države, bil pa je pomemben taktični teoretik in pobudnik uporabe velikih zračnih formacij lovcev in, kar je najpomembnejše, stoodstotni invalid brez obeh nog Vse svoje zračne zmage je dosegel z umetnima protezama. Pisec razgrinja pred nami vso življenjsko pot te tako enkratne in v marsičem protislovne oseb­ nosti, njegovo precej petelinje in že skoraj preveč samozavestno obnašanje, ki je skupaj s prevelikim tveganjem pripeljalo do letalske nesreče, v kateri je izgubil nogi, njegovo nečloveško zagrizenost, s katero je premagal svojo nesrečo, se naučil hoditi in letati s protezama in si spet priboril povratek na nebo, njegove podvige v zračnih bojih in pri spopadih z birokracijo na zemlji ter njegovo nezlomljivo in večkrat hudo izzivalno vedenje v nemških ujetniških taboriščih, kamor je pri­ šel, ko so ga sestrelili nad Francijo. Dovolj je omeniti, da so ga končno poslali v zloglasno ujetniško taborišče za »nepoboljšljive« v gradu Kolditz. Zgodovinarja bo v tem biografskem romanu še posebej pritegnil prikaz bitke za Anglijo v kateri je Bader aktivno sodeloval in ima kot teoretik uporabe velikih lovskih formacij tudi pomemben delež pri tej prvi zmagi nad nacistično Nemčijo. Kljub trmastemu upiranju zagovornikov starega načina napadov z majhnim šte­ vilom letal, ki se niso mogla hkrati učinkovito spopasti z lovsko zaščito nemških bombnikov in le-te ustavljati, je uspel prodreti s svojo zamislijo velikih zračnih jat spitfireov in hurricanov, ki so zadale odločilne udarce Gormgovi Luttwatte. Poleg zmage nad svojo invalidnostjo je ta taktika največji Baderjev življenjski uspeh. . T r . A n d r e j V o v k o System eines internationalen Volksgruppenrechts. 3. del: Sonderprobleme des Schutzes von Volksgruppen und Sprachminderheiten. Uredil in izdal Theodor Vei­ ter, založil Wilhelm Braumüller, Wien 1978, 347 strani. Čeprav je zbornik, o katerem poročamo, namenjen predvsem mednarodnoprav­ ni problematiki, prinaša marsikaj zanimivega tudi za zgodovinarja, saj Se pravna problematika dopolnjuje s konkretnim položajem posameznih evropskih manjšin. Deli take vrste sta na primer v zborniku objavljeni razpravi znanega manjšin­ skega izvedenca Heinza Klossa ter Dimitrija S. Constantopolusa o nekaterih aspek- tih manjšinskega šolstva, ali pa pogled na vprašanja uporabe uradnega jezika v javnem življenju po posameznih evropskih državah Friedricha Korkischa. Boris Meissner razpravlja o sovjetskih pogledih na vprašanje narodnosti in na federali­ zem v Sovjetski zvezi. m , , . „ . , . Še posebej bi ob drugih prispevkih omenili razpravo Theodorja Veiterja o no­ vem avstrijskem narodnostnem (manjšinskem) pravu. Razprava sodi med dela tiste vrste ki pomenijo prispevek k poznavanju današnjega položaja slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem ter se kot taka še zlasti živo dotika proble­ matike manjšinskega varstva pri naši severni sosedi. Razprava je zanimiva tudi za ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 • 4 641 poznavanje avtorjevih stališč do znane »sedmojulijske« zakonodaje (zakonodaje, ki jo označuje znani zakon o narodnostnih skupnostih z dne 7. julija 1976 z vsemi posledicami vred). Veiter ob ostalem prinaša nekatera opozorila na delo tako ime­ novane »komisije za probleme slovenske manjšine« (Ortstafelkommission) avstrij­ skega kanclerja dr. Kreiskega po letu 1972, katere dejavni član je bil tudi pisec razprave. V razpravi so ponatisnjeni tudi nekateri avstrijski manjšinski pravni akti. Med kritičnimi pripombami na sedmojulijsko zakonodajo naj omenimo Vei- trovo opozorilo, da še vedno niso izpolnjena določila avstrijske državne pogodbe iz leta 1955, ki zagotavljajo Slovencem in Hrvatom v kulturmh, upravnih in sodnih ustanovah, kjer živi manjšina, enake pogoje kot večinskemu narodu ter prepove­ dujejo delovanje protimanjšinskih organizacij. Ob koncu naj se omenimo, da se Veiter v razpravi nadrobneje dotika^tudi problematike Slovencev na avstrijskem Štajerskem. T o n e Z o r n Zbornik občine Grosuplje. Gospodarska, kul turna in zgodovinska kronika Ï—X, Grosuplje 1969—1978. Zbornik izhaja vsako leto že od 1969, ko se je skupina občanov s podporo skupščine občine in posameznih delovnih organizacij precej tvegano, vendar z uspehom odločila, da ga bo izdajala v lastni režiji. Od osmega letnika (1976) je financiranje družbeno povsem urejeno, izdajatelj je postala OK SZDL Grosuplje, publikacijo ureja imenovan uredniški odbor, stroške pa pokrivajo kulturna m iz­ obraževalna skupnost, skupščina občine in organizacije združenega dela. Vseh deset letnikov je vzorno uredil glavni urednik prof. dr. France Adamič; njegov trud dobesedno izžareva i zvsake številke ZOG. Zborniki so urejeni po že ustaljenem načinu, tako da so na začetku objavljeni prispevki v rubriki z naslovom Dogodki in podobe iz NOV. Eden od naj vnete j ših sodelavcev tega razdelka je prof. dr. Metod M i k u ž, ki objavlja svoje razprave in razmišljanja praktično v skoraj vsaki številki: Dvakratni napad 18. divizije na šmarska tunela, 1/1969; Grosupeljsko okrožje, 11/1970; Ilova gora 1943, III/1971; Grosuplje v prvi polovici 1942, IV/1972; Nepraznovana obletnica (velika italijanska ofenziva), V/1973; Trideset let svobode, VII/1975; 1941—1976, VIII/1976; Tri oblet­ nice, IX/1977. Sploh je značilno, da si je uredništvo zbornika znalo ustvariti širok krog stalnih sodelavcev, ki so v glavnem povezani na tak ali drugačen način z Gro­ supljem in njegovo okolico. Mednje spadajo poleg drugih: prof. dr. Stane V a l e n - t i n č i č (Prvi okrožni odbor OF v Grosupljem, dr. Franjo Podkoritmk, oboje v II; Okrožje OF Grosuplje in ljudska vstaja na njegovem območju, IV m VI; Moja srečanja s komandantom Francem Rozmanom-Stanetom, narodnim herojem, VIII; Rajon Slivnica—Žalna, IX; Spomin na tiste težke, burne in prelomne case, X/1978), France P e r o v š e k (Današnji pogled na lik Stojana Šuligoja, II; Vojna, razpad stare Jugoslavije in okupacija, III; Nekaj misli ob spominu na Ivana Erjav- ca-Ceneta, IV; Pomlad 1942 in prvo osvobojeno ozemlje. Spomini in sedanjost, IV; Nekaj misli o revolucionarnem poslanstvu Adolfa Lakhla-Dolfeta v grosupeljskem okrožju, X) ; Peter S t a n t e - S k a l a (Nastanek in borbe II. grupe odredov, I; Na Krki po tridesetih letih, VII); Ive K r e v s (Spomeniki iz narodnoosvobodilne vojne, II in VI; Narodni heroji z območja naše občine, III; Ob 30. obletnici zbora odposlancev slovenskega naroda, V), Milan G u č e k (Bitka za Škocjan, VI; Name­ sto praznika — pekel za Binkošti 1943, VIII; Vrnitev med ljudi /Šercerjeva briga­ da/ VIII), univ. prof. Metod D u l a r (Revolucionar Franc Vidmar, VI; Prispevek k vlogi tovarne Motvoz in platno v NOV, VII; Kako so delavke tovarne Motvoz in platno sodelovale v NOV, X), Venceslav W i n k l e r (Spomini na leto 1941 na Krki, IV); Drobci iz leta 1942 na Krki, V), Janez P e r o v š e k (General Lohr je ušel VII; Mučenje, IX). Posamezne članke in spomine so prispevali se: Lado A m b r o ž i č (Podoba Edija Turnherja, I I ) . Tone S e 1 i š k a r (Ilova gora, II) , Matej B o r (V partizanskem taboru, III) , Ciril J u r č i č (Ob obletnici srečanja IOOF z drugo grupo odredov na PoUci, I I ) , France K l o p č i č (Za svobodo in zedinjeno Slovenijo, III), Stane S e m i č - D a k i (Tiger vodi napad na Višnjo goro, IV) Ivan F e r i e z (Stiska partizanska četa, IV), Jože G a l e (Iz mojega dnev­ nika V in VII), Cveto B u d k o v i č in Vera H r e š č a k - B e b i e r , ki pišeta o Svetu Maroltu-špiku (VI in VII), Franci S t r l e (Tomšičevci v grosupeljski občini, VII), Vilko K o l a r , ki se spominja Cveta Budkoviča (VII),Edvard G o l e - Švigelj (Kurirska postaja TV 3 na Debečem, IX), Janez K r a m a r (Rajon Sliv­ nica—Žalna, X) in Jože V i d i e (Črna roka v občini Grosuplje, X). ZOG objavlja tudi govore na partizanskih srečanjih in zborovanjih aktivistov. 642 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 . 4 Naslednji razdelki so posvečeni občini in občanom, književnosti, kulturi, p r o - sveti in znanosti ter kronografskim zapisom. Z rezultati s področja arheološke znanosti nas seznanjajo prof. dr. Jože K a s t e l i c (Pogled v preteklost, I; Arheo­ loška najdišča v občini Grosuplje, V), dr. Stane G a b r o v e c (Trideset let arheo­ loškega dela v Stični, VII; Virsko mesto, IX; Dolga pota stiskih izkopanin, X) in i-rane L j u b i c (Rimske ceste na območju sedanje občine Grosuplje z aplikacijo na predzgodovino in srednji vek, IX). S srednjeveško zgodovino se ukvarjajo Božo O t o r e p e c (Ob 500-letnici mesta Višnja gora, X) , Branko R e i s p (Stara prav- ™k У • l n Mirko P e r v a n j a (Višnja gora in njena okolica. V spomin na njeno 700-letmco, II ) . S tehtnimi razpravami sodeluje tudi prof. dr. Vasilij M e l i k (De- zelnozborske volitve 1861—1895 na današnjem grosupeljskem ozemlju, V; Volitve 1907—1927 na današnjem grosupeljskem ozemlju, VI; Nekdanje občine v občini Grosuplje, VII). Razpravo Gibanje števila prebivalstva, hiš in stanovanj (1910— 1971) je pripravil Ivan A h l i n (V). Z gospodarsko zgodovino se ukvarjajo prof. dr. France A d a m i č (Razvoj in gospodarska vloga zadružništva v Dobrepoljah, II; Naši velečebelarji, III; Vodna kolesa, mlini, stope in žage, IV—VI, VIII), Ivan B e n k o (Mlekarna Kmetijskega društva v Dobrepoljah, II) , Stanislav F r a s (Petdeset let elektrarne Zagradec in njen pomen za splošno elektrifikacijo grosupeljskega območja, IV) in Ivan M o ­ h o r l č (Boj za dolenjske železnice, X) . Veliko je zlasti prispevkov o povojnem gospodarskem razvoju, med njimi prednjačijo zapiski ob jubilejih posameznih de­ lovnih organizacij. Obsežen je fond literarnozgodovinskih člankov, pri čemer gotovo ni naključje, da je največ prostora odmerjenega prav grosupeljskemu velikanu, pisatelju, publi­ cistu in družbenemu delavcu, slovenskemu izseljencu v ZDA, Louisu Adamiču O njem pišejo Janko N. R o g e l j (II), Mira M i h e l i č (III), Vatro G r i l (IV)' večkrat ameriški profesor dr. Henry A. C h r i s t i a n (V, VIII, X), Tomo M a ­ s t r a k o (VIII), Ivan B r a t k o (IX), Anna P. K r a s n a (IX) in Janez T o m ­ š i č (IX). Preberemo lahko tudi o Matevžu Kračmanu (II, III), Ivanu Cankarju in njegovih odnosih s Franjo Opekovo (III), Franu Jakliču (III), Stanetu Novaku (IV), humanistu Luki iz Dobrepolj (VI), beograjski izdaji Cankarjevih in Župan­ čičevih del (VIII) in o Župančiču samem (X). širši kulturnozgodovinski problematiki se je posvečal v svojih objavah dr. Fran V a t o v e c (Prva slovenska poklicna časnikarja, sinova Dolenjske /Jurčič in Tom­ šič/, III; Primož Trubar, prvi slovenski urednik, dopisnik in novičar, IV; Levsti­ kova pomembna vloga v slovenskem časnikarstvu, V), krajevnim razmeram pa Etbin B o j e (Mladost v Dobrepoljah, V,'VI, VII), Pavla L e n i č (Grad Zavrh in njegovi ljudje, VII), Mihaela J a r c (Iz dedove knjige, VIII) in Cveto B u d - k o v i c (Prvi utripi kulturnega delovanja v Grosupljem 1909—1920, IX; Kulturno in prosvetno prizadevanje v Grosupljem od 1918 do 1941, X ) . Posamezni kulturni, znanstveni, politični in sploh javni delavci so predstavljeni tako v krajših člankih kot tudi v temeljitejših študijah: Jože Zupančič (II), Franc Seme (II), Helena Raj- hova (II), Polde Oblak (IV), dr. Stanko Vurnik (V), Janez Škerbinc (VII), igral­ ska družina Potokarjev (VIII) in Janez Kopač (IX). Z zgodovino šolstva sta se poleg Ivana A h l i n a (III) in Lojzeta S o n c a (III) načrtno ukvarjala Etbin B o j e (II) in še zlasti Cveto B u d k o v i č , eden naj marl j ive j ših sodelavcev ZOG sploh (I—VIII). Precej se je pisalo tudi o preteklosti zdravstvene službe. Omenimo prispevke dr. Andreja J e n k a (II), prof. dr. Petra B o r i s o v a (Dr. Marko Gerbec in njegov čas, III), dr. Milana D o l e n c a (Prispevek dr. Marka Gerbca o goveji kugi, VI; Kozmijana s Krke, patrona živine, VII; Stiska okolica je bila središče ljudske medicine na Dolenjskem, VII) in prim. dr. Emana P e r t i a (VIII). ž e od samega začetka je redni sodelavec ZOG tudi prof. dr. Stane M i k u ž, ki nam predstav j a posamezne likovne umetnike in njihova dela: Franceta Kralja (III), Staneta Keržiča (IV), Toneta Kralja (V), Ferda Vesela (VI), Riharda J a ­ kopiča (VII) in Franceta Zupana (VIII). Napisal je tudi razpravo o zgodovinarju in umetnostnem zgodovinarju Konradu Črnologarju (IX) in n a m približal Zani­ mivo pravdo iz 17. stoletja (X). Od umetnostnih zgodovinarjev je vsekakor treba omeniti še Jureta M i k u ž a (Freske iz 16; stoletja v cerkvi na Taboru pri Gro­ supljem, IV; Prvi »portret« krajine v slovenskem slikarstvu/sv. Uršula v Lanišču/, Župna cerkev v Šmarju in njeno umetnostno bogastvo, VI; Rastlinstvo kot likovni motiv: stiska renesančna poslikava iz leta 1555, VII; Nova dognanja o slikarstvu hrvaške skupine, X), dr. Marij'ana Z a d n i k a r j a (Stična v luči novih odkritij, VIII; Zgornja Draga pri Stični, X) ter dr. Petra F i s t r a (Tabor nad Cerovem, VII). ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 . 4 643 S področja etnologije so v ZOG naslednji prispevki: Mihaela J a r e , Prego­ vori iz okolice Višnje gore (VII); Mira E r j a v e c , Ljudsko življenje v delih Josipa Jurčiča (VIII, IX) ; Anka N o v a k (Vzajemna pomoč na vasi — na primeru Zdenska vas (VIII), Kmečka naselja in stavbarstvo v Dobrepoljski dolini (IX); Ljudmila B r a s (Lončarska zbirka v gradu Podsmreka, IX), razprava Grosupelj­ ske kovačnice (X) avtorja Jake M ü 11 e r j a. Od tretjega letnika dalje objavlja prof. dr. A d a m i č bibliografijo o Gro- suplju in okolici (od IV. dalje pod naslovom Naši kraji in ljudje). Etbin B o j e je k članku o Franu Jakliču sestavil tudi njegovo bibliografijo (III), objavljena je še Bibliografija o narodnoosvobodilnem boju na ozemlju občine Grosuplje 1945— 1969 (IV) izpod peresa dr. Franceta Š k e r 1 a, v četrtem letniku pa je prof. dr. Tine K u r e n t poročal o izdaji bibliografije Louisa Adamiča. V vsakem letniku je vredna pozornosti tudi kopica informacij iz sodobnega življenja, raznih panog gospodarstva, družbenih služb in dejavnosti (prosveta, kul­ tura, zdravstvo, otroško varstvo, varstvo okolja, delegatski sistem m samouprav­ ljanje, društva itd.), redno objavljajo tudi občinsko kroniko in literarne prispevke. J a n e z Š u m r a d a SLOVENSKA MATICA, Ljubljana, Trg osvoboditve 7 in Zgodovinsko društvo za Slovenijo sta sklenila dogovor o sodelovanju, po katerem lahko člani Zgodovinskega društva za Slovenijo ob pred­ ložitvi potrjene članske izkaznice v prostorih Slovenske matice nabav­ ljajo vse Matične publikacije po ugodnejši ceni, ki sicer velja le za redne Matične člane. Iz bogatega izbora leposlovnih in različnih strokovnih del opozarjamo zlasti na nekaj knjig z zgodovinsko tematiko (zaloga nekaterih med njimi bo v kratkem času pošla!): Slovenska matica 1864—1964 (zbornik) Koroški plebiscit (zbornik) Janko Pleterski: Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo (1914—1918) Lavo Čermelj: Med prvim in drugim tržaškim procesom Marijan Britovšek: Razkroj fevdalne agrarne strukture na Slovenskem Vasilij Melik: Volitve na Slovenskem Ivan Mohorič: Zgodovina železnic na Slovenskem Janko Pleterski: Narodna in politična zavest na Koroškem Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike L—IV. Lavo Čermelj: Spomini na moja tržaška leta France Koblar: Moj obračun Veno Pilon: Na robu V zbirki za leto 1979 je izšlo tudi že dolgo pričakovano delo: Franc Petek — Janko Pleterski, Spomini koroškega politika. Slovenska matica pripravlja za prihodnja leta med drugim vrsto izdaj temeljnih del slovenske historiografije in nekaterih najzanimivejših slovenskih memoarnih del. 644 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 . 4 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino Sekcija za krajevno zgodovino Zgodovinskega društva za Slovenijo že osemindvajseto leto izdaja svoje glasilo — »Kroniko«. Revija je ilu­ strirana m poleg poljudno-znanstvenih prispevkov iz slovenske kra­ jevne zgodovine pogosto objavlja tudi razprave in članke, ki po svoji problematiki presegajo ozke lokalne okvire. »Kronika« ima namen po­ pularizirati zgodovino in zato poroča o delu zgodovinskih ustanov in objavlja ocene novih knjig, pomembnih za slovensko zgodovinopisje. »Kroniko« je moč naročiti na sedežu njenega uredništva in uprave v Ljubljani, Mestni trg 27/Ш. Letna naročnina za tri številke znaša 160 dinarjev, posamezna številka velja 80 dinarjev. Po izredno ugodnih cenah so na razpolago tudi večinoma vsi starejši letniki revije: od 6/1958 do 23/1975 po 50 din, letnika 24/1976 in 25/1977 po 75 din. V seriji »Knjižnica Kronike« so doslej izšle naslednje publikacije: — Milko Kos, SREDNJEVEŠKA LJUBLJANA, topografski opis mesta in okolice (1955), 96 strani. Cena: 20 dinarjev; — Igor^Vrišer, RAZVOJ PREBIVALSTVA NA OBMOČJU LJUBLJA­ NE (1956), 72 strani. Cena: 20 dinarjev; — Vlado Valenčič, SLADKORNA INDUSTRIJA V LJUBLJANI (1957), 68 strani. Cena: 20 dinarjev; — Sergij Vilfan — Josip černivec, ZGODOVINA LJUBLJANSKE ME­ STNE HIŠE (1958), 128 strani. Cena: 20 dinarjev; — Peter Vodopivec, LUKA KNAFELJ IN ŠTIPENDISTI NJEGOVE USTANOVE (1971), 104 strani. Cena: 30 dinarjev. ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE Revija z najdaljšo tradicijo med slovensko zgodovinsko periodiko (v letu 1980 izide že njen 51. letnik) objavlja prispevke, ki niso zani­ mivi le za bralce iz severovzhodne Slovenije, saj posegajo tudi v širši okvir slovenske zgodovine. ĆZN izdaja Zgodovinsko društvo v Mariboru s sodelovanjem maribor­ ske univerze. Naročiti ga je moč pri Založbi Obzorja, YU-62001 Maribor, Partizanska 5. ZGODOVINSKI ČASOPIS — LETNIK 33 — LETO 1979 LETNO KAZALO — ANNUAL CONTENTS — ГОДИЧНОЕ СОДЕРЖАНИЕ RAZPRAVE — STUDIES — СТАТБИ : ._ ; - ; , Vančo B o š k o v — Jasna Š a m i ć , Turski dokumenti o slovenačkom robiju u Sarajevu _ u 16. vijeku D IZ. Turkish Documents on the Slovene Slaves in Sarajevo in the 16th Century = • " ' • " . Турецкие документм o словенских неволБниках в Сараеве в XVI-веке Jože Š o r n , Od klasičnih tekstilnih manufaktur k mehaničnim tekstilnim tovarnam . . . 13^47 From Traditional Textile Manufactories to Mechanical Textile Factories От классических мануфактур к механическим текстилБНБ1м фабрикам Vasilij M e 1 i k, Slovenci v državnem zboru 1893—1904 :•...., 49—66 Slovenes in the Austrian Parliament, 1893—1904 Словенцм в государственном парламенте в 1893—1904 гг. Andrej V o v k o, Delovanje »Zveze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine« v letih 1933—1940 67—102 The Activities of the "Union of the Yugoslav Emigrants from Julian March" in the Years 1933—1940 ДеителБностБ «Согоза гагославских змигрантов из ГОлиискои Краинм» за ГОДБ! 1933—1940 William D e a k i n, Britanci, Jugoslovani in Avstrija (1943 — maj 1945) 103—126 British, Yugoslavs and Austria (1943 — May 1945) '• БританцБ1, КЗгославБ1 и Австрин (1943 — маи 1945) Dušan B i b e r , Jugoslovanska in britanska politika o Koroškem vprašanju 1941—1945 127—143 Yugoslav and British Policies in Connection with the Carinthian Question, 1941—1945 К)гославскан и британскан политика no Каринтиискому вопросу 1941—1945 Fran Z w i t t e r , Diplomatski problem jugoslovansko-avstrijske meje v dobi druge sve- tovne vojne • \ :..-.•: • 145 160 Diplomatic Problem of the Yugoslav-Austrian Frontier During the Second World War Дипломатическан проблема кзгославо-австриискои граниш,1 во времн Второи ми- • рОВОИ ВОИНБ1 • ' . ' " ' ; : ' < • . V / /' '. ' '' ' - Janko P l e t e r s k i , O nekaterih vprašanjih slovenske politične, zgodovine, v zadnjem > desetletju pred prvo svetovno vojno • . . . . . . : . . . 203—220 On Some Questions of the Political History of the Slovenes in the Decade Before the World War I O некоторБгх вопросах словенскои политическои истории за последнее деснти- летие до Первои Мировои BOHHBI ; Vasilij M e 1 i k, Demokratizacija volilnega sistema (1907) in njeni učinki . . . . . . . . 221—227 Democratization of the Electoral System (1907) and its Effects Демократизации избирателвнои системБ1 (1907 r.) и ee резулБтатБ! ' » Avguštin M a l l e , Iz politične zgodovine koroških Slovencev 1905—1914 .. :.. : : :' 229^246 The Political History of the Carinthian Slovenes in 1905—1914 ' Из политическои истории каринтииских словенцев за гг. 1905—1914 . .' . ' !'•••- Boris G o m b a č, Slovenska politika v Trstu v desetletju pred prvo svetovno vojno .:. ' 247—261 The Slovene Policy in Triest During the Decade Before the World War I Словенскан политика в Триесте за деситилетие до Первои мировои воинБГ , ' Ј Ч , i - ' :• Luka S i e n č n i k, Janko P l e t e r s k i , Janez S t e r g a r , Fran Z w i t t e r , Razprava o vprašanjih slovenske zgodovine 1904—1914 ...;•• • • 263—266 Discussion About the Problems of the Slovene History 1904—1914 ' . ; ' ! : , v.i Дискуссил no вопросам словенскои истории 1904—1914 , ,, , i Karel Š i š k o v i č, Beneška Slovenija 1866—1918 , : 267—280 The Venetian Slovenia 1866—1918 •• i Венецианскан Словенил 1866—1918 *•• • Fran Z w i 11 e r, Jaromir B e r a n, Vasilij M e 1 i k, Karel Š i š k o v i č, Razprava o Be­ neški Sloveniji v letu 1866 281—282 Discussion About the Venetian Slovenia in the Year 1866 Дискуссин no вопросам Венецианскои Словении в г. 1866 Jaromir В e r a n, Plebiscit in razmejitev v Benečiji (1866 in 1867) 283—297 On the 1866 Plebiscite in Venete and Delimitation in 1866 and 1867 ^ Плебисцит и разграничение в Венецианскои Словении (1866 и 1867) Jože M a č e k , Zgodovinski pogled na varstvo naravnega okolja 299—309 Protection of the Natural Environment from the Historical Point of View Историческии взпмд на сохранение природнои средм Štefan T r o j a r, Nekaj didaktičnih izhodišč pri zgodovinski obravnavi gospodarsko- socialnih vsebin ; _ З Ј Ј 3jg Some Didactic Starting-Points for the Lessons of History from the Socio-Economie Point of View HeKOTopbie дидактические отправнме точки в историческом обсуждении зко- номическо-социалБного содержанил Sergej V i i š e r, Ob 75-letnici zgodovinskega društva v Mariboru 375—383 On the Occasion of 75th Anniversary of the Historical Society in Maribor По поводу 75-летин Исторического обшества в Мариборе Bogo G r a f e n a u e r, Narodnostno stanje in slovensko-nemška etnična meja nà Šta- ' jerskem kot dejavnik osvoboditve severovzhodne Slovenije 1918/1919 385—405 Ethnic Relation and the Slovene-German Ethnic Frontier in Styria as Element of Liberation of the North-East Slovenia in 1918/1919 НационалБное положение и словенско-немецкан граница в Штирии как фактор освобожденин северовосточнои Словении в 1918/1919 гг. Franc R o z m a n , Delavsko gibanje v Mariboru do prve svetovne vojne 407—420 Workers' Movement in Maribor until the First World War Рабочее движение в Мариборе до Первои мировои воинм Miroslav P a h o r , Maribor — mesto pomorščakov 421—434 Maribor — Town of Seamen Марибор — город мориков Lojze U d e , Jeseniški trikot The Triangle of Jesenice ТреуголБник Есениц Е Ц 0 ^ с ^ - ћ - ' У ? о ^ ј е avstriJsko-Jugoslovanske meje v luči nekaterih stališč tržaškega časopisja (iviv) 443_4 5 0 oîfhe^Preïm Т г £ A u s t r i a n - Y u S o s l a v F r o n t i e r i n t h e Ligh' of Some Standpoints Вопрос австрииско-гогославскои границм в свете некоторБи точек зренш тои- естинскоипечати(1919) ^ н Iskra Vasiljevna Č u r k i n a, .Osnovne etape v razvoju rusko-slovenskih odnosov v drugi polovici 19. stoletja ; . . . л*, л*~, i . . .' 451—462 u .?n t ì aI taf,eu4î. the Development of the Russian-Slovene Relations in the Second riait or the 19th'Century ОСНОВНИБК? зтапм в развЈлгии русско-словенских отношении во второи поло- вине 19-otio века v Momčilo Z e č e v i e , Nekoliko pitanja istoriografiji o jugoslovenskom ujedinjenju 571—582 Some Questions to the Historiography on the Uniting of the Yugoslav Peoples НесколБко BonpocoB историографии o вдгославском обт,единении Janko P r u n k , Slovensko-hrvaški odnosi 1914-1918 in jugoslovansko zedinjenje 583—597 Slovene-Croatian Relations in 1914-1918 and the Uniting into the Yugoslav State Словенско-хорватские отношении 1914—1918 и гогославское обгединение Mavricij Z g o n i k , Stvarne in spoznavne strukture zgodovine s posebnim vidikom na učni proces 599—607 Material and Recognitive Structures of History, with Regard to Teaching-process МатериалБНБ1е и познавателБНБге структурБ1 истории с ОСООБШ учетом образо- вателБного процесса 435—441 IZREDNI OBČNI ZBOR ZGODOVINSKEGA DRUŠTVA ZA SLOVENIJO OB ŠTIRIDESETLETNICI IZIDA KNJIGE EDVARDA KARDELJA-SPERANSA »RAZVOJ SLOVENSKEGA NARODNEGA VPRAŠANJA« EXTRAORDINARY ASSEMBLY OF THE HISTORICAL SOCIETY OF SLO­ VENIA ON THE OCCASION OF 40th ANNIVERSARY OF PUBLICATION OF THE WORK WRITTEN BY EDVARD KARDEU-SPERANS "DEVELOP­ MENT OF THE SLOVENE NATIONAL QUESTION" ВНЕОЧЕРЕДНАЛ СЕССИН ИСТОРИЧЕСКОГО ОБ1ЦЕСТВА СЛОВЕ- НИИ ПО ПОВОДУ СОРОКАЛЕТИИ CO ДНИ ВБ1ХОДА B CBET КНИГИ ЗДВАРДА КАРДЕЈШ-СПЕРАНСА «РАЗВИТИЕ СЛОВЕНСКОГО HA- ЦИОНАЛБНОГО ВОПРОСА» Ignacij Vo j e, Nagovor predsednika Zgodovinskega društva 531—532 Allocution of the President of the Historical Society Обрагцение председателн Исторического обшества Janko P 1 e t e r s k i, Zgodovinska misel slovenskih marksistov v času Speransove knjige 533—544 Historical Thought of the Slovene Marxists in the Time of the Sperans's Book Историческан МБГСЛБ словенских марксистов во времи вмхода книги Спе- ранса Ignacij V o j e Beseda ob proglasitvi Edvarda Kardelja za častnega člana Zgodovin­ skega društva za Slovenijo . . . . . . . . . . ' 545 A Word on the Occasion of Proclamation Edvard Kardelj as Honorary Member of the Historical Society of Slovenia Слово no поводу провозглашенил .Здварда Кардели почетнмм членом Исто- рического обшества Сповении Metod M i k u ž, Časovni okvir nastanka Speransove knjige 547—551 Temporal Frame of Formation of Sperans's Book Рамки времени возникновенил книги Сперанса France F i 1 i p i č, Okoliščine in potek nastajanja »Speransa« 553—558 Circumstances and the Process of Formation of "Sperans" ОбстолтелБСТва и ход формированта «Сперанса» Bogo G r a f e n a u e r, Ob štirih izdajah »Speransa« 559—565 On Four Editions of '"Sperans" O четБгрех изданилх «Сперанса» Ignacij Vo j e, Zaključek izrednega občnega zbora 566 Conclusion of the Extraordinary Assembly ЗаклкЈчителБнан речБ на внеочереднои сессии Miroslav S t i p 1 o v š e k, O tiskanju Speransovega »Razvoja slovenskega narodnega vprašanja« : • ^67 56» On the Printing of the Sperans's "Development of the Slovene National Question" O печатании книги Сперанса «Развитие словенского национагњного вопроса» Branko M a r u š i č, O datumu izida Speransove knjige 568—569 On the Date of Issue of the Sperans's Work O дате вмхода в свет книги Сперанса ZAPISI — NOTES — ЗАМЕТКИ Trije zaslužni člani Zgodovinskega društva za Slovenijo (dr. Pavle Blaznik, dr. France Škerl, prof. Bogo Teply) 317-318 Three Deserving Members of the Historical Society of Slovenia (Dr. Pavle Blaznik, Dr. France Škerl, Prof. Bogo Teply) Три почетннх члена Исторического обшества Словении (др Павле Блазник, др Франце Шкерл, проф. Бого Теплм) JUBILEJI — ANNIVERSAIRES — 10БИЛЕИ Janko P r u n k , France Škerl — sedemdesetletnik 319-321 France Škerl — Septagenarian СемБдеснт лет co днл рожденш! Франце Шкерла Nataša S t e r g a r , Bibliografija dr. Franceta Škerla 322—326 Bibliography of Dr. France Škerl Библиографии др Франце Шкерла Marko U r b a n i j a, Ob osemdesetletnici profesorja dr. Viktorja Korošca 463 464 On the Occasion of the 80th Anniversary of Prof. Dr. Viktor Korošec По поводу восБмидеситого днн рожденил професора д-р Виктора Корошеца Boris G o m b a č, Ob osemdesetletnici dr. Iva Juvančiča 465 466 On the Occasion of the 80th Anniversary of Dr. Ivo Juvančič По поводу воњмидеслтого днл рождении доктора Иво НЗванчича Miroslav S t i p 1 o v š e k, Ob sedemdesetletnici prof. dr. Metoda Mikuža 609—612 On the Occasion of the 70th Anniversary of Prof. dr. Metod Mikuž По поводу семидеснтилетин co днн рожденил проф. д-р Метода Микужа Nataša S t e r g a r , Bibliografija prof. dr. Metoda Mikuža za obdobje 1970—1979 . . . . 613—615 Bibliography of Prof. dr. Metod Mikuž for the Period 1970—1979 Библиографил проф. д-р Метода Микужа за период 1970—1979 IN MEMORIAM Vasilij M e 1 i k, Dr. Josip Mal (1884—1978) 467—468 Dr. Josip Mal Д-р Иосип Мал Nataša S t e r g a r , Bibliografija dr. Josipa Mala '. 468—472 Bibliography of Dr. Josip Mal Библиографил д-р Иосипа Мала Vasilij M e 1 i k, Dr. Ernest Turk (1895—1979) 473_474 Dr. Ernest Turk Д-р Зрнест Турк Nataša S t e r g a r , Izbrana bibliografija dr. Ernesta Turka 474 475 Selected Bibliography of Dr. Ernest Turk Избраннан библиографин д-р Зрнеста Турка Sergej V r i š e r, Prof. Bogo Teply (1900—1979) 475—476 Prof. Bogo Teply Проф. Бого Теплм Nataša S t e r g a r , Izbor iz povojne bibliografije prof. Boga Teplyja 476—478 Selection from the Post-War Bibliography of Prof. Bogo Teply Избраннал послевоеннаи библиографил проф. Бого Теплм Vasilij M e li k, Prof. dr. František Jordan (1921—1979) 479_480 Prof. Dr. František Jordan Проф. д-р Франтишек Иордан KONGRESI IN SIMPOZIJI — CONGRESSES AND SYMPOSIA — С1ЕЗДБ1 И СИМПОЗИУММ Dušan B i b e r , Okrogli mizi jugoslovanskih in britanskih zgodovinarjev v Londonu 1976 in v Kuparih 1978. leta : " \ 161—186 The Round-table Conference of Yugoslav and British Historians in London 1976 and at Kupari, 1978 Круглми стол вдгославских и британских историков в Лондоне в 1976 r и в Ку- парах в 1978 г. Vasilij M e l i k, Deseto in enajsto zasedanje jugoslovansko-češkoslovaške zgodovinske k o m i s i J e : 187-188 10th and 1 Ith Meeting of the Yugoslav-Czechoslovakian Historical Commission Деснтое и одиннадцатое заседании гогославо-чехословацкои историческои ко- миссии ToneiZ o r n, Dvanajsto.zasedanje, jugoslovansko-češkoslovaške zgodovinske komisije 327—329 The Twelfth Session of the Yugoslav-Czechoslovakian Historical Commission Двенадцатое заседание гогославо-чехословацкои историческои комиссии Ignacij V oj e, Proslava in posvetovanje ob sedemstoletnici dubrovniškega arhiva in arhivske službe Jugoslavije • 330—333 Celebration and Conference on the Seventh Centenary of the Dubrovnik Archives and the Archive Service in Yugoslavia Празднование и совешание no поводу семисотлетии дубровницкого архива и архивнои службм КЗгославии Janko P r un k, Znanstveni simpozij »Stvaranje jugoslovenske države 1918« 481—484 Scientific Symposium "Foundation of the Yugoslav State in 1918"' Научнми симпозиум «Создание к>гославского государства в 1918 r.» Jože Š o r n, X. mednarodni kulturnozgodovinski simpozij Modinci "79 484—485 10th International Cultural-Historical Symposium Modinci / Mogersdorf '79 lO-bifi международтш кулБтурноисторическии симпозиум Модинци '79 Darja M i h e 1 i č, VII. jugoslovanski simpozij o pouku zgodovine 485—487 7th Yugoslav. Symposium on the Teaching of History 7-biH тгославскии симпозиум no обученик) истории France F i 1 i .p i č, Zborovanje črnogorskih zgodovinarjev 487—488 Meeting of the Historians of Montenegro Встреча черногорских историков Jože D u l a r , Trideset let Belokranjskega muzejskega društva v Metliki (1949—1979) . 617—621 Thirty Years of the Museal-Society of Bela Krajina in Metlika (1949—1979) ТридцатБ лет БелокранБСКого музеиного обшества в Метлике (1949—1979) Matjaž K 1 e m e n č i č, Mednarodni znanstveni simpozij »Življenje in delo Mihajla Idvor- skega Pupina« 621—623 International Scientific Symposium "Life and Work of Mihajlo Idvorski Pupin" МеждународнБШ научнми симпозиум «ЖИЗНБ И творчество Михаила Идвор- ского Пупина» OCENE IN POROČILA — BOOK REVIEWS AND REPORTS — РЕЦЕНЗИИ И ОБЗОРН Atti e memorie della Deputazione di storia patria per le Marche (Darja M i h e 1 ič) . 189—190 John V. A. Fine, Jr., The Bosnian Church: A New Interpretation (Vaško S i m o n i t i) 190—191 Leopold Steurer, Südtirol 1919—1939; Karl Stuhlpfarrer, Südtirol und der zweite Welt­ krieg (Matjaž K l e m e n č i č ) 191—192 Janez Stergar, Oris zgodovine Počitniške zveze Slovenije (Stane G r a n d a) 192—193 Slovenski visokošolci v boju za narodno osvoboditev in socializem (Ludvik C a r n i ) . . 193 Nikola Milovanović, Generali izdaje I-Il (Boris M l a k a r ) 194—195 Slovenci v Italiji po drugi svetovni vojni (Metka G o m b a č ) 195—196 Đurđica Petrovič, Dubrovačko oružje u XIV veku (Vaško S i m o n i t i) 335 Bartholomaei Arnoldi de Usingen O.S.A. Responsio contra Apologiam Philippi Melan- chthonis: ur. Primož Simoniti (Branko R e i s p) 335—336 Gligor Stanojevič, Srbija u vreme bečkog rata 1683—1699 (Ignacij V o j e) 336—338 Jože Stabej, Kruh ubogih. Kulturnozgodovinski in jezikovni načrt zgodovine krompirja na Slovenskem (Stane G r a n d a) 338—339 Ivan Mohorič, Problemi in dosežki rudarjenja na Slovenskem (Jože Š o r n) 339—344 Carole Rogel, The Slovenes and Yugoslavism 1890—1914 (Janez S t e r g a r ) 344—346 Tamara Pečar, Die Stellung der Slowenischen Landesregierung zum Land Kärnten 1918—1920 (Tone Z o r n ) 346—348 Hansjoachim W. Koch, Der deutsche Bürgerkrieg (Tone Z o r n ) 348 Das Juliabkommen von 1936 (Tone Z o r n ) : 348—349 Irena Reuter-Hendrichs, Jugoslawische Aussenpolitik 1948—1968 (Marjeta C a m p a ) 349—350 Ferdo Gestrin, Pomorstvo srednjeveškega Pirana (Ignacij V o j e) 489—492 Lexikon des Mittelalters (Ferdo G e s t r i n ) 492—493 Peuples méditerranéens — Mediterranean Peoples (Ferdo G e s t r i n ) 493—494 Viktor Petkovšek, A. J. Scopoli, njegovo življenje in delo v slovenskem prostoru (Jože Š o r n) 494-498 Galib Šljivo, Omer-paša Latas ü Bosni i Hercegovini 1850—1852 (Miomir D a š i č) 498—501 Branko Mita Colakovic, Yugoslav Migration to America (Matjaž K l e m e n č i č ) . . . . 502—504 Mihajlo Pupin, Od pastirja do izumitelja (Matjaž K l e m e n č i č ) 504 Österreicher, im Exil 1934 bis 1945 (Tone Z o r n ) 504—5Ö5 Hristo Andonov-Poljanski, Makedonija i Slovenija (Tone Z o r n ) 505—506 Zbornik ob 750-letnici mariborske škofije 1228—1978 (Stane G r a n d a) 506—507 Bibliographie Historico-oeconomica Iugoslaviae (Janez Š u m r a d a ) 508—510 Europäische Wirtschaftsgeschichte (Ferdo G e s t r i n) 625—626 Wirtschafts- und Sozialstatistik Österreich-ungarns (Stane G r a n d a) 626—627 Branko Korošec, Naš prostor v času in projekciji (Jože Š o r n) 627—632 Mate Demarin, Hrvatsko Školstvo u Istri (Andrej V o v k o) 632—633 Herbert Dachs, Österreichische Geschichtswissenschaft und Anschluss 1918— 1930 ; Alfred D. Low, Die Anschlussbewegung in Österreich und Deutschland 1918—1919 und die Pariser Friedenskonferenz (Tone Z o r n ) 633—635 Alfredo Breccia, Jugoslavia 1939—1941, Diplomazia della neutralità (Janez Stergar) . 635—637 Josip Mirnić, Nemci u Bačkoj u drugom svetskom ratu (Tone Z o r n ) 637—638 Jerzy Marczewski, Hitlerovska koncepcja polityki kolonizacyno-wysiedlenczej i jej reali­ zacija w »okregu Warty« (Tone Z o r n ) 638—639 Pierre Clostermann, Nebo v plamenih; Paul Brickhill, Sklati zvezde z neba; Richard Bach, Podarjena krila (Andrej V o v k o) . 639—640 System eines internationalen Volksgruppenrechts (Tone Z o r n ) 640—641 Zbornik občine Grosuplje, I—X (Janez Š u m r a d a ) 641—643 BIBLIOGRAFIJA — BIBLIOGRAPHY — БИБЛИОГРАФИЛ Nataša S t e r g a r — Miloš R y b à f — Olga J a n š a - Z o r n — Mara M e r v i č — Nataša K a n d us, Nove tuje historične publikacije v osrednjih ljubljanskih knjižni­ cah v letu 1978 351—372 New Foreign Publications on History in Central Libraries of Ljubljana in 1978 HoBbie иностраннне историческме издании в централБНБИ лгоблннских би- блиотеках в 1978-ом году Miloš R y b â r, Zgodovinske publikacije v letu 1978 511—524 Historical Publications in 1978 Исторические публикации в 1978. r. OBVESTILA — INFORMATIONS — ИЗВЕШЕНИН Poročilo glavnega urednika (Vasilij M e 1 i k) '. 197 Obvestila o delovanju Zgodovinskega društva za Slovenijo in o izhajanju Zgodovinskega časopisa (Janez S t e r g a r ) 197—199 Obvestila o delovanju Zgodovinskega društva za Slovenijo in o izhajanju Zgodovinskega časopisa (Janez S t e r g a r — Darja M i h e 1 i č) 525—528 IZVLEČKI — SYNOPSES — ИЗВЛЕЧЕНИН Izvlečki razprav in člankov v Zgodovinskem časopisu 33, 1979, 1 L—IV. Izvlečki razprav v Zgodovinskem časopisu 33, 1979. 2 V. VIII. Izvlečki razprav in bibliografije v Zgodovinskem časopisu 33, 1979. 3 IX.—XII. Izvlečki razprav v Zgodovinskem časopisu 33, 1979. 4 in bibliografije v Zgodovinskem časopisu 33, 1979, 2 XIII.—XVI. o D « a i " o c i ,« •3'C и u S'y4 2 ttCjSB _ i- Ü c _ w i> u? ^ S.Š:g.Si>-5-Se. S^S б § 3 o !Л c- O u ! * 0-3 а ^ £>R 2 ^ 3 . „ T3 g & r t o cs S . • a a _ z 2 « j > • C c : s 5's s " «*.« . 2 & o N ' , 1)J< Mrr> «•O 3 Q ' = 0 . 2 Д « ' [ ? f j "и ß -*• s * ==•.-• «S S 2-3 SIб^ЗДД! -—i U i > IH CO > °\. 0.2," o i l g .s, o 5>Ö-r; ce.ï.-g S a J -a .ssts.a.Ë'u.ssis 3 -r S" z s S a g «il P => o . 3 ' S . ; & r a o Д 3 a !» м C g Sto M > G M N"< & <Л -^? + 3- o o . ^Г .M < •>"9 (Л « U! Q t u o ö . 3,в •gs - J AS IS J2£ rt'S •в rt > u "e" •o 3 x« fi 1 eu rt fi rt CA IO i n • < * • * . Os o\ C 3 co ex hftTi rt •S 3 'J ÜPH O N a> ».si S rt o csfi, N rt д A ^ -G b t S'"'4 MJ G o c rs rt 3 e * « >SR a-a ET a ? „ _ ; " B u t N s o 2 S3 o, g, „ S S >.S a JS|'& t s à r f « - ] » £ „ o .a.« 'a 'C>*Jg.Sc "3 . «So f t gtnos • " J s c иЉ S oî-з з « л u « fflo^ü T3b£i t, тз o a ^ ^ 3 u ,5* ^ « S ^ WM3 V5 a ^ Д о ч Д > W ( 3 C S « C f t f t ^ D H 3 t - - 7 5 ? h i n 8. 1 to R 3 " Î rt t - ^ « c G o c > N e "C ft5 S a g « Ö g o"S5 s S.* s S g ss :=,.Sj3 g _ a .S : S о д i-C'H (Л .M 3J3 it 1 _ 5 K U [ l i S S - - д - .SA— 3 S 2 S-o a TS S » 0 c » ïiSsii! ,-o-pa> Ï^^^B "> > •36 io •;• ™< 3 г аЈ"2о«Нао S s» •SSS'^.-os M N И t , fc« ni 2 > »'S A.3 1 ? U) bo N N S i * 'ž! N I? a - = > « a s Ë O B45W o . " o e, o\ ^ O D ^ г - Ђ ^ ч •SS o C •O u »E öS OS (Л O i s -•D "o . S « rt S S rt rt ^> "rt1 -9 ан =3^1 b - i 0) « e-JI C o fi »o rs Ki C > 0 g s ò .s s a-i « s a Ж Š » S J * > o.g £ 5 a-g •" UC3 c OT -zi> S o p o ' « J< o ' ? „ O X ! 4 и д - g . o j a ^ O и > t ; « a «SB « •* a « a a-S > u M « , ca » г ? j* a o a o i o i s « o a 2 ^ o - g g N S X rt G S --. c e f i > g | « Š U . D ^ » c o 5 «3 2>S-š-§&«a- .- -§«>eo.oâ __,_;= I 1 g * g s > E s s > ! - s h O O N g- ~ ? 3 " «ssa. Hievte o и - » « » g a 3 s S ' S tal ~ ta. m ta, H ГЂ О У Н ! з 5 a^-1 = б б S & grilli* cg« S'äS §»-.-. £3<2°!o3s-3Ï C " SO p o-5 o w 3 * ^ + i-i 3 3 rt Д- rt . - д p a » e • o g-' сл к-<га ~ СЛ rt £•3 ге з. •„»)"- » 2,rt » 50rt а "* S з • S - 5 з | а з - 3 . 3 î - n ^ P.£ îg5 2 • s o ih 3- •* 3 " 2 . —, H G g S3 e r a . _ з Er". ?п> 3 » , а : — i—£ И - . 5 ä p Ч ff ^ • S ' S a ' c 3 ; o" ~ rt o <: » rt о-гто ч » » ^- ° ^.3; i-* S' S 2 C _ rt *» oo3oq o , _ i ^ ' S8™-3 3 % јг-ПД rt S SSg"3S S o 3 rt Ó-g rt rt o'». cr>o ч *> s. o r e S L : 7<3i C + en" ttJLQ.a» g И С . Н s3e.3K3. * s _ 3 S î o „ S S S g S c -̂ —• P " i i B 2 " " d . 3!_ТЗч! , S r » r t -p5.„»8grtB-S 3 з-з^оЧ аз'м"» ^ S . 9 гт: rt 3 rt ng-SSaaÄ3-SS C Ö o *d p rt rt rt ... 3-« •a ш 3 S "< « H & £ ' S Ç . * > C a rt » u s* s o - S « « f o S . S ' § S o S g . o " 4 E r : = - ° - n " ' S r t 3 ? 4 £ . S 3 3 rt Û Ï 0 0 w£ «< rt £G tn o* i -1 -J ( » U S ' Of t i ?ГТ(в G.Ärt &. Ï Ï i a ö j ta» -vrt a voo.*" » с г з 3 м 1 srg§s taï>i» 3 Î < 3* ia ta* т » » o 55-j; rt 3 ta< - n rt a 3 СЈЧ t i *° n » - S t a t a l ^ l t a i . „»T ^ g ara Ц o - š S5§;3:asw<3 Ss-^.sS'-oigs- S § s - g » S 3 ^ W to И ^ с и и g"? Š g | o 2 _ & Crt ~ p • .* rt ̂ -srt rt _, "OS"» "«ДS??g3rt ta.. 3*̂ 3 0.2. s o. K » 3 r - î . 4 ? a enn & . i (rt i rt rt rt W f TI f- ŽE "tn i S " #1 »o5 l U Ш? 6 » O . ta_T o S - " 3 3. S- S C ta. •? = 'S' a C" So » t a 3 p Jta. " 3 d< 0ч (A Ça » O 3 "1 » ta.. " 3 So K" rt, " g -3 rt z » 4 •o C o o I a •s o -a «"ž ^¥« s«: i Јгтз S E S u < *-* j 5 — S3 3 a « «'S ° f" S « N^5 3 G Ì Jo =S£ в-а V n i ra " • O "•e s, g - o Ч" a i «o r- m rt •a S S3 2 o 'S «'-Sä«.» в ^ ' 0 Ë c ff— 'Sâ'oo-Ô.E.o go g o g «S •à " a S , rt u cSY° . u ft>- p -M u « 'Ч * д rt — 0} 4J 4) cd « С Л ? > > š a. c o « TI-a g i»3 z ".s <* B rt - H ü C N O з u a c o u oj — """ 'S > S S •s, » « SPC д rt oj ТЗ > -a o £a35 S o - 8,25 вЗ-9 S™. 2 o g -Î w 2 •s a.« «-5 & 1 *" *J -з —^ :— 1 c n л иЛ к '"•3>.s|.s •— - rt v .a s>ö » j - « e - 3 . 3 . 0 : 3 «Î >'S'S. S" g, - S 3 . * " " u • 3 u t f l - 3 * 3 • S . 0 ) N c — rt 0aS ?*°öSS HfÎ8 : > N J в Ј •ев-*Ђ c "-sisi 5 S.S.o-9 S* ! ' a s . s B Ä •'S :S».2 I I I-»8 8-8-- *2 a3 o - ö S ff-aS Ј№,.'В B-3 G ">з .s1 >*-< 3 з O rt « O t i •— & Dû rt v сл°3 u .S o .•? u I- c ^ - ^ О-З .v п. v, CL. 3 f c ИТЗнЈ C>« > o L I ~ Ä Д 8s, S c •o.« trt e j 'H' У es Ун :S,xT • n « «3n 8â a o ÄS и в u ! 0 'S 09 •м rt s i 'S vi « § 3 Uf S o, o 5 3 CU > o •e US N.2 s 8 8.S-ä в u a ^ g S з и o rt £ « « N ü o O O и M C л ' C S c ' a 4>*i»-' o 5 «i C.D.M 2SS.SB1 2 2 3°«S,- N " ä « P ä k ? « > ft ^ ^ • o U « ^ 5P-0 % и о.-?бд -S •-S~>-&o ^ ^ rt o o c, - g o » D ' r t < „ ^ ј з с o TJ S£Sr t °^ u.т: З - Г ^ Д Х Ј .9 « T J ћ ВДР •^ o ü rt aj L- u e j i S - a ^ rt C 3-Ki C o D i s > B B *~* o r~ 1 t ..§. J 2>- I5 'S ^ N > d w « ' S £ | « 3 СЛ G rt '3 en 5 .S •B 0 N гЧЦ "з îî»" S4 ft и 2 е е д :S> 2 к г u > S o g | « JJg.-S.S N rt—^Р L Uli" • | » ž w o 5 > B u и Û » »'S § n ™ Ï gag g_5 3 i ' 2 o ° - K B Ö ' Ä B B « rt ч ^ . « P * 1 .- Äo'SS^.s, o > а с ч о - в - е " * -s f ^ s ^ s н з«Р„™сгГ в ,. » O * з > • 3J " 6 5 > ° > B _ ° - S'c o « £ u - 3 - S « trt O C C > t > > ßj E+cra a K - Ì > N < 0 ,3 :0 s*> сл w<<< ì tu -1 M 3"5 S . H S S , s » ° g, .n re g b 2.gg.c5>» *2 . 3 er re g. 43 m S « S S ' S : B C e . 3 &cra ° *• 2 . re S. s*.-. S zr< " ч " ? г е ^ п З г е а З ! a r e ( T r . 0 ( n 0 3 " L 3 S ' » a- ^ o a P 4 § g - g o „ ~ - Sera ff re S, Б ^ g- £• S. 3" t r fcr ч 2. Ti re <-̂ s з re 5. g-o re » S w c t 3 — § re e r f r a g з _ Д гес:0 в . 3 o re re ° o S H 5 S - _ « > Ч б _ C" s. era S ^ з ч 3 (л о,ге 5Гг,а ¥ g S re в м З т ] Г а w ге^ос^^з^ггз-^ » m a . g £S? S 3 3 re o-e-.g 3 . З Л П ( ђ г л 1 и Г и ^ ћ 1 и 3 az a>ï re ^ £<* w ï " t If zä » tJQ ! " ï СУ ce i S s- & a 2 73 ft k 0 •3 s* O v "i a a» »1 ft 3. re« 8» 2.3 asg-g.? a T £ ( I ;-• B ree " = ' Ï 3 ref^äoo. re re re g n » S „ » 5 2 а о ' Е Н > в * p - 3 ^ r e a S re 3 3 S i , ? 8-.aB"0a ?« SI ?! I l s a sa -» i» в| ils o « S o a a ft < SI » L B . re o re re < S* re S o C 3 r-o P C. СЛ Ä V) era re o g-ap °~s3 B 3, п и ч Cen M » л П Sere-Ss a cL. en I ! » 3 < B S. 1>J Z o re S • • в c a re 3 p-re m o-g з> oi „ C з ' 2. re » 3 Огга^ o S з re г+ p. 2 S n s» re ri" rh T * _ ^ l ? C ö n a " i » % , § » " § - ,„ -• e r o ö / а . з o а К г е ^ - , г е з в <; a 9 e re a gr* re - 2 1 , 5 - O a n r e | S O B g " " 2 r e S g n c r a ~ g 2-сл laissa«! M м л « g . « re 1 re ! re Ó re 3-3- g д o S=?«"3S&3 S _ p _ g re 3 ffoq a * 3 „ S б " S - S S " a r e re < « r e 3 и _, re S ff" ~ ^ 3 S 3 . o -? Q tr. O n t» N "O tra • 0 ?5S I B SS. •^G* 0 M 3 0 o - a . сл a и ' O "i E » n <_ re" 5 ^r 'S' 0 ; з w "̂ . СЛСЛ £T 0 re re O C« 9 • » 5Г o' s CA M . S чо f « 00 a 5 A a S. s OQ O *в 3 - 3 O ** 1» c o rt У -i M.a ^ т g- n G. 3g re 3- 3 C re' C " o c 11 •-! f H p &? f 3 3 сл 0 C? СЛ >-l < §•5 «• s ^ re < r+ re 2 СЦ_ 2 fi b re« 4 O O 3 3 и ^ K-rt-< re „ . 3 0 , 3 T t M 2 r ? ? 3 а o 3,* ft o ••§3 n » o c ^ nOQ o t O ». oq t » n r S. re B Ö S » - » » » s : . 3 о з - " с K- I ? re e re S S P Š SaS.o •?_= 5'ÔÇ g c-m S" I ртсс "i? 5^;- 3 n SP» а _ ^ S ' a r c a » ш i» 3 ЕГге S o з тз < a- re"2 ™ l a l S г+ 3 re g 3 -1 5 1 3 . a. D-1—в re n CM re. « ^ , 'i'Sg^'ffl?041 a""3SS 3 ' o a ira. i Ss. a. -3a - --i х:; есл !b§ S ? ° 5 ' M" 1 re.t/1 era re. 3 2 g-" PK S ? а и„ ff re Ä re ^ Р - B e tre , > « c s s e s C ocra 3 3 e re ™ rtS "era g ,- C a o o Zgodovinski časopis, Ljubljana, 33, 1979, številka 4, strani 529—652