Izhaja vsak tetrtek, — Uredništvo in uprava * Ljubljani, Tyrša»a cesta štev. 25/1. Poštni predal štev. S«S. ačun Poštne hranilnico v Ljubljani št. 15.393. — Rokopisov ne vračamo, nefrankiranih dopisov ne sprejemamo.
Naročnina za četrt leta 29 Din, za pol leta 40 Din, za vse leto 50 Din. — V Italiji za vse leto 40 lir, v Franciji 50 frankov, v Ameriki 2'It dolarja. — Naročnino je treba plačati vnaprej.— Za odgovore je priložiti znamko.
bonion
Kaj j° takt? V besednjaku bereš: obzirnost, olika; pa je mnogo, mnogo več, Larousse ga opiše s »čutom sa to, kaj se spodobi, kaj je prav«., čut torej; nekaj, kar mora človek ze s seboj prinesti na svet: kakor prinese na svet vid, okus ali shih.
Bonton je docela, druga zadeva. Ker je tudi ta beseda f rancoskega porekla, bo pač najtočnejša spet francoska definicija. »Govorjenje in ravnanje dobro vzgojenih ljudi«, popiše bonton znani leksikon Larousse.
Teh par vrstic nas je poučilo, da je takt in bonton dvoje. Življenje nam to pokaže ob sleherni priložnosti, na ulici, pri skupnem kosilu, v gledališču, v vlaku, gostilni in kavarni. In doma, v družini.
*
Nekoč je prisedla k naši mizi v menzi neka dama. Ne poznam je, še na videz ne. V menzi smo nam-ieč demokrati, popolnoma enaki drug drugemu: kjer je prostor, tja pa sedi. (Tako bi vsaj imelo biti; a kaj ko se demokracija že povsod podira — pa se v menzi ne bi?)
Ne vem, ali je bila tako vase zaverovana, ali je od narave tako zaprtega značaja ali kaj: brez besede je prisedla in nas še na znanje ni vzela. Nalašč sem od strani Pogledoval, kako je: rečem vam, marsikdo bi lahko šel k njej v šolo, tako neprisiljeno in ljubko je držala orodje in nosila v tista (lepo Jesti je umetnost posebne vrste!). LJri sosednji mizi je prav takrat vstal neki preprost človek, delavec nemara, očitno tujec med tujci: »Zbogom!« je rekel svojemu sosedu, nerodno segel po klobuk in trdo odkolovratil z okovankami iz obednice.
Pri teh dveh gostih sta se srečala takt in bonton. Delavcu bog-me ne bi mogel očitati, da se je kaj preveč pačil pri rezanju in uživanju govedine: docela v nasprotju z bontonom je ves kos na drobno razrezal in vzel potem vilice v desno roko, nož je pa položil kar na prt. Ne, o bontonu gospode ta delavec ni imel pojma. Zato je imel pa toliko več takta ■— »čuta za to, kaj se spodobi«, kadar človek prisede k tuji mizi ali odide od nje.
Slučajno se pri popisanem primeru takt in bonton skoraj krijeta: ne terja samo takt, da pozdraviš, če prisedeš; tudi zahteva bontona je talca. A vendar bi rekel, da je ta stvar bliže taktu ka kor bontonu —— ali bi bil drugače °ni preprosti mož pozdravil tujce pri mizi, ko bontonsko še jesti ne zena ?
Povedal sem vam samo en primer; sami jih lahko dan za dnem vidite in slišite skoraj pri vsakem koraku. Opazujte jih in učite se njih! Vprašajte se, kaj bi vi storili, če bi se iznenada zagledali
V	takšni zadregi kakor ste koga videli! Bonton je lepa reč, čednost ki bil skoraj zapisal — samo to je, če ni v njegovem spremstvu takta, d d pol manj velja. Res je, rekli srno, da človek takt že na svet pri-Pese, toda nihče ne more trditi, da ga ne bi bilo moči izpopolniti, kakor si lahko sleherni čut izpopolniš do neke meje — če imaš le voljo ~a to.
Bonton je lepa in potrebna reč, ce hočeš v življenju uspeti. S surovostjo in neotesanostjo, vedi, ne koš daleč prišel. Toda prav tako kakor lepo vedenje moraš gojiti Svoj takt, čut za to, kaj je prav. Ko bontonu, dragi prijatelj, te bo tehtal svet; po taktu pa tvoji prijatelji in sovražniki. Bonton je tvoj telesni portret, takt pa duševni. In prav je, da se obe tvoji sliki ujemata.
Beta,
gazglcd po svetu
Na zahodu
Poljaki se v Peštl bratijo z Madžari — Chamberlaina ni bilo v Beograd
Francoske volitve brez senzacij
Ljubljana, 27. aprila
Zavladalo je lepo vreme in začela se je doba izletov in popotovanj. Tako je bil bivši angleški zunanji minister Austen Chamberlain štirinajst dni na obisku • v Srednji Evropi; najprej na Dunaju, potem v Pragi, nato spet na Dunaju, skok v Budimpešto, in nato se je namenil še v Beograd. Pa se je premislil in se je odpeljal iz Peste čez Dunaj nazaj v London.
0	Chamberlainovih obiskih smo pisali že pretekli teden. Na zunaj vidno je tole: Angleži so se začeli zanimati za Srednjo Evropo. Čejirav je to zanimanje za zdaj dokaj platonskega značaja, smemo biti vseeno zadovoljni, da postajamo za Angleže vsaj zanimivi. Doslej je. London poznal le dve prestolnici na evropski celini: Pariz in Berlin. Vojna v Abesiniji ga je spomnila še Rima. Moral je propasti Locarno, da so prišle nadaljnje tri evropske prestolnice do veljave: Praga, Dunaj, Budimpešta. Kaj se bo moralo zgoditi, da bo dobil še Beograd svojo ceno v angleških očeh?
Lepo vreme so pa tudi drugi izrabili za ]>opolova-nja in obiske. Tako je prišel z mrzlega severa predsednik poljske vlade Koscial-koivski na jug v Pešto k svojim starim prijateljem. Poljaki in Madžari se že od nekdaj dobro razumejo, še iz dob pokojne Avstroogr-ske. Takrat so i ti i oni vzajemno delali politiko visokega plemstva, politiko velegermanstva in velemad-žarstva; in dobro so se oboji počutili v tej družbi. Zdaj so v Pešti obujali spomine na tiste srečne čase, sodeč po raznih navdušenih izjavah, ki smo jih slišali te dni.
A pustimo zlobo na strani, naj bo še tako upravičena. Resnica je tudi brez tendence dovolj neprijazna: Poljaki, razer, Rusije edina slovanska velesila, so Slovani le še po svojem jeziku. Po političnih zvezah, po duševnosti stoje na drugi strani barikade kakor mi. Njihovi tolikanj poudarjeno prijateljski obiski v Pešti. njihovo fanatično sovraštvo do Čehov, naših naravnih zaveznikov na severu, njihovo bratenje z Nemci z odkrito ostjo proti obema slovanskima sosedoma: vse to mora še tako naivnemu opazovalcu odpreti oči in mu pokazati, koliko je ura v prestolnici ob Visli.
Ali to Fra
za tpravo z Nemci?
Zanimiva številke „Journalcvega“ plebiscita
Adis Abeba: pogled na glavno cesto abesinske prestolnice. Ker se nad mestom čedalje pogosteje pojavljajo italijanska letala, se je že skoraj vse prebivalstvo izselilo iz njega. (Prejšnji teden se je italijansko prodiranje v Abesinijo že ustavilo, zdaj pa poroča Badogiio spet o novih uspehih.)
V	Siriji In Palestini že lep čas vre: tam niso zadovoljni s francosko nadvlado, tu so si Židje in Arabci v laseh. Na gornji sliki: Policija razganja množico v Jafi (Palestina). Spodaj: Neki agitator v Damasku poziva zborovalce z mečem v roki na odpor.
Najvažnejši dogodek preteklega tedna so nedvomno volitve na Francoskem. To se pravi, važen dogodek bi bile, če bi pokazale kakšno bistveno spremembo sedanjega strankarskega razmerja v demokratski republiki na zahodu.
Francoske volitve se vrše nekoliko - drugače kakor drugod. Volilni zakon zahteva, da mora kandidat dobiti absolutno večino, to se pravi,	več ko	polovico oddanih	glasov,	če si	hoče
pridobiti ponosni in donosni naziv »depute« (jroslanec). Povsod tam, kjer ni pri prvih	volitvah	(to je	pre-
teklo nedeljo) noben kandidat dobil takšne večine, se bodo prihodnjo nedeljo vršile druge, ožje volitve; takrat bo pa zadoščala za zmago že relativna večina, t. j. kandidat, ki bo dobil le en glas več ko katerikoli drugi v njegovem volilnem okraju, bo že izvoljen.
Zato je prva volilna nedelja	prinesla	tako	malo
definitivnih' rezultatov: niti tretjina ’ poslanske zbornice se ni na stolčkih. Prve volitve so Francozu nekakšna generalna' skušnja za krstno predstavo, t. j. za ožje volitve, obenem so jim pa tudi dobro došla priložnost, da docela neobvezno pomerijo svoje moči. Drugo nedeljo pa pojde že bolj zares; takrat se ne gremo več lokalne patriote, . takrat ne gre več za tega ali onega kandidata kot osebo — takrat gre za idejo, za stranico, za koalicijo.
Nedeljske volitve eo samo nakazale, kakšna bo prihodnja nedelja. V splošnem kaže da bosta i levica i desnica kot celoti ohranili svoie številčno stanje; znotraj njiju se bodo pa v obeh okrepili ekstremisti, t. j. skrami levičarji (komunisti) in skrajni desničarji (nacionalisti).
Zanimivo je, da mora eden izmed najuglednejših meščanskih levičarjev, bivši predsednik vlade in zunanji minister H e r r i o t, v ožje volitve; to pa nikakor ne pomeni, da bi bil njegov mandat ogrožen. Tudi splošno priljubljeni socialist Fer-nand Bouisson, permanentni predsednik parlamenta, bo moral do prihodnje nedelje šteti gumbe, ali ga bodo spustili v Bourbonsko palačo ali ne.
Volitve so potekle nenavadno tnirno in resno. Volilna udeležba je bila sorazmerno želo visoka: več ko 80%, v Parizu celo dobrih 90%,	Observer,
(un) Pariz, aprila Te dni je katoliški in zmerno desničarski »Journal« dokončal plebiscit, ki ga je priredil med svojimi čitatelji o celi vrsti perečih vprašanj. Vsega skup se je odzvalo več ko 232.000 bralcev; da so njihovi odgovori bolj na desno obrnjeni kakor na levo, je razumljivo že iz politične smeri lista samega, čeprav ta politična opredeljenost jemlje plebiscitu pravo vrednost, je vendar vredno navesti vsaj nekatere številke — že zato, ker so poleg nedeljskih volitev te številke nekak prvi barometer ljudskega razpoloženja na Francoskem po 7. marcu.
1. Ali mislite, da je mir v Evropi odvisen od zbližanja med Francozi in Nemci? — Odgovori: 177.935 da, 53.312 ne.
2. Ali mislite, da bi se lahko sporazumeli z Nemčijo? — Odgovori: 148.898 da, 68.340 ne.
3. Ali zaupate francosko-sovjet-skemu paktu? — Odgovori: 35,212 da, 187.308 ne.
4. Ali mislite, da se bo Zvezi narodov kdaj posrečilo ustvariti v Evropi trajen mir? — Odgovori: 45.784 da, 182.872 ne.
5. Ali naj ženske dobe volilno pravico? — Odgovori: 157.986 da, 69.308 ne.
6. Katerim štirim francoskim državnikom najbolj zaupate? — O d -govori i za Lavala 95.840 glasov, za Tardieuja 82.088, za Mandela 45.451, za Franklin-Bouillona 23.684. Sedanji zunanji minister Flandin je prišel šele na peto mesto — razumljivo že zato, ker je kot Lavalov naslednik nekak njegov tekmec z izrazitejšo levičarsko smerjo.
*
še zanimivejši, malone pikantni so bili odgovori na 7. vprašanje: Katera naj bi bila j)rva velika reforma, ki naj jo izvrši novi parlament.
Nate nekaj odgovorov:
glasov
Revizija ustave............... 69.755
Znižanje števila poslancev .	28.398
Ukinitev poslanske zbornice	9.902
Diktatura.......................8.577
Monarhija.......................6.031
Ženska volilna pravica	.	.	2.873
Razpust oboroženih lig	.	.	2.781
Uvedba komunizma .	.	.	2.092
Nacionalizacija veleindustrije in bank........................2	016
Odprava prostozidarstva .	2.366
Razpust komunizma .	.	.	1.837
Izgon inozemcev ....	1.590
Razvrednotenje franka	.	.	1.538
Akcija proti Židom ....	924
Razpust Zveze narodov	.	.	825
Odprava večkratnega	zaslužkarstva 	 612
Odprava državnih monopolov ......................... 480
Sprava s Hitlerjem in razorožitev ...................  8
Francoske stranke
Menda je ni države na svetu, ki bi se lahko ponašala s toliko strankami kakor francoska republika. Da to demokraciji ni v prid, ni treba dokazovati; baš ta razčlenjenost pariškega parlamenta je vzrok tolikanj pogostim vladnim krizam, le-te pa dajejo hrane fašističnim in protidemokratskim. stremljenjem.
Razpuščena zbornica je štela letos v januarju 602 poslanca. Desničarji so jih imeli 71, sredina 151 in levičarske stranke 333.
Največja desničarska skupina je bila republikanska federacija z 42 člani, največja stranka sredine pa radikalna levica (44). Med levičarji so imeli največ radikali (152), prvi za njimi so bili pa socialisti s 95 poslanci. Socialistična in republikanska unija z 39 člani je bila tretja po moči, daleč za njo šele so prišli komunisti (10). Najmanjši stranki — vsaka s tremi poslanci — sta bili novosocialisti in francoski socialisti. 47 poslancev je bilo neodvisnih, to je, nevpisanih v strankah.
Razpuščena poslanska zbornica je štela vsega skup 19 strankarskih klubov.
PoSJnina plačana v gotovini ILUSTROVANI LIST ZA MESTO IN DEŽELO	(ena	2	Diit
DRUŽINSKI TEDNIK
lete VIII.	Ljubljana,	50.	aprila	1956	Štev.	17.
Homani «lvl|en|a
Zmaga liubezni
Preskrbel je ženo in otroka.
sam je pa Sel z ljubljenim dekletom v prostovoljno Siromaštvo
Ameriška tragedija s happg-endom
(ni) Newyork, aprila
Te dni se je v Newyorku vršila poroka, katere zgodovina spada med najnenavadnejše in najtragič-nejše povesti, kar jih poznajo Združene države, ženin: štiridesetletnik s snežnobelimi lasmi; nevesta: nenavadno lepo mlado dekle — oba sta prišla pred oltar naravnost iz kaznilnice, ženske so ihtele, ko je duhovnik pripovedoval v pretresljivih besedah o neskončni ljubezni in zvestobi, ki je pripeljala dva človeka iz brezdanjega gorja v neizmerno srečo. Priči sta bila sam predsednik vrhovnega sodišča in šef nekega velikega časopisnega koncerna.
*
Edvard Salstead je bil selfmade-man v popolnem pomenu besede.
V	mladih letih se je z vztrajnostjo in marljivostjo prikopal do vodilnega mesta v neki ugledni veletrgovini. Tedaj je pa kot 301etnik zagrešil najhujšo napako svojega življenja: da bi se mogel postaviti na lastne noge, se je brez ljubezni poročil z neko bogatinko. Toda ! prišel je borzni polom in njegova žena je vse izgubila. Kmalu nato je mladi podjetnik zašel v hudo denarno stisko.
Lepega večera je Salstead sklenil dti v smrt. Bilo je v okolici New-yorka, ob Hudsonu. Tedaj je zagledal na bregu neko dekle; pripravljalo se je, da skoči v vodo. Preden je mogel priteči do nje, je bilo že prepozno. Brez pomišljanja se je zagnal za njo v globino in jo srečno spravil na suho.
Ko se je nesrečnica zavedela, jo Je njen rešitelj odpeljal na njeno stanovanje. Povedala mu je, da ji je Doroteja Anderson ime, da je že v otroških letih izgubila očeta in mater in da se je potem le s težavo prebila skozi življenje.
Tisto uro je vzklila med obema obupancema neizmerna ljubezen — ljubezen, ki je mogla v izpolnitev le čez zločin. Doroteja je postala Salsteadu zasebna tajnica, in njej gre velik del zasluge, da je s spretnimi pogajanji z upniki obvarovala podjetje svojega šefa stečaja.
Salstead je svojo tajnico tako ljubil, da je sklenil z njo začeti novo življenje. In ker je hotel kqt značajen mož svoji ženi in otrokoma zagotoviti bodočnost, je skoval rafiniran naklep.
Mrlič v avtu
Nekega dne so našli v okolici !Newyorka prevrnjen avto: vozilo se | je bilo zaletelo v drevo ob cesti in j je popolnoma zgorelo. V njem so 'dobili zogljenelo moško truplo. Policija je v njem agnoscirala Edvarda Salsteada. Šoferski list, poročni [prstan in pisma, ki so jih našli pri imrtvecu: vse je pričalo, da gre res iza nesrečnega trgovca. Po pogrebu je dobila Salsteadova žena od neke zavarovalnice pismo s sporočilom, da ji gre 100.000 dolarjev: njen jmož jo je bil brez njene vednosti \zavaroval za primer svoje smrti.
Nekaj mesecev nato so začeli de-lifcektivi newyorške kriminalne policije raziskovati neko skrivnostno afero; b njej so izvedeli iz brezimnega pisma, ki ga je dobila new-yorška policija o nekem sumljivem mladem paru, ki je živel popolnoma sam zase in je le pod večer prišel na spregled. Ker je policija ®a željo Scotland - Yarda iskala
(Hiša na soncu
Nemški napisal B. Ehmann
^Hiša Je stala na soncu. Zmerom stala na soncu, zjutraj, opoldne zvečer. Skoraj se je zdelo, da B>luje sonce samo zaradi te vrtne [hišice po nebesnem svodu.
Krvavordeče vrtnice so se smehljale pri vsakem oknu — in znotraj, v svetlih sobicah, je grela ozračje »mala lučka«.
To je bila gospa Ana Marija. (Doktor Rainer je krstil svojo plavolaso krotkost: mala lučka. Sreča je stanovala z zakoncema v mali hišici ob vrtni poti, vsi so to vedeli, ki so ju poznali. In ta sreča je bila v zvestih rokah.
Dokler ni nekoč priplul črn oblak in zasenčil te neskrbne ubranosti. Gospa Ana Marija je bila poslednja, ki ga je opazila. Do tistega dne se jih je bilo že sto in in še več ustavilo pred cvetočimi vrtnicami, ti radovedno, drugi škodoželjno — nekateri so pomilovalno skomigali z rameni; saj veste, vsak človek sprejme senzacijo dru-
neki morilski par, ki je bil pribežal iz Londona, so detektivi neko noč izvršili na stanovanju sumljivega para, hišno preiskavo. Sicer niso našli iskanih londonskih morilcev, zato pa toliko več krink, lasulj in barvil za plave lase. In naposled so iztaknili v nekem kovčegu še listine na ime Edvarda Salsteada in Doroteje Andersonove.
Priznanje
Še tisto noč so oba prijeli In ju odpeljali na policijsko predsedstvo. Tam so bili še zmerom prepričani, da sta jim prišla v roke nevarna londonska ptička. Tedaj je pa Salstead vse priznal. Truplo v zažganem avtomobilu je bil neki njegov sorodnik, ki je bil malo prej umrl. Neko noč je šel na pokopališče in truplo izkopal, ga prenesel v avto, mu vtaknil v žepe svoje papirje in avto v gozdu zažgal. Tako je hotel rešiti zavarovalnino svoji družini, z ljubljeno ženo je pa mislil začeti novo življenje v najsiromašnejšem newyorškem okraju. Salstead je izpovedal vse po pravici; le Dorotejo je hotel razbremeniti in si sam naprtiti vso krivdo. Toda Doroteja je izjavila, da je pomagala svojemu možu pri vsem njegovem početju.
To je bilo pred sedmimi leti. Proces je takrat zbudil velikansko pozornost ne samo v Newyorku, nego po vsej Ameriki. Edvard in Doroteja sta se morala zagovarjati zaradi skrunitve mrliča in zaradi zavarovalninske sleparije. Toda njuna neizmerna ljubezen je ne samo zbudila sočutje v javnosti, temveč je tudi porotnike ganila. Zato ju niso obsodili na ječo; spoznali so ju kriva samo na sedem let zapora.
Kruta usoda njenega moža je Salsteadovo ženo tako pretresla, da je ustregla njegovi želji po ločitvi in ga prepustila svoji srečnejši tekmici.
In tako je bila poroka med obema tolikanj preizkušenima človekoma, ki sta te dni prestala svojo kazen, spravljiv epilog življenja. Daleč od milijonskega mesta z njegovim leskom in mrakom bosta skušala zdaj pozabiti svojo gorja polno prošlost.	W.	D.	Clifford
Moža je hotela kupiti
(gn) Newyork, aprila
Pred newyorškim sodiščem so se morali te dni zagovarjati trije trgovci s starinami. Njihova povest je kaj čudna.
Myriam Leitermanova, bogata vdova v srpanu, si je zaželela moža svoje sosede Sare Meismerjeve. Ne bodi lena, je šla k njej in ji predlagala, da kupi njenega moža za... pet tisoč dolarjev.
Gospa Sara je kajpada ponudbo ogorčeno zavrnila. Za vsak primer se je pa jadrno preselila drugam.
To pa njenemu možu ni bilo po godu; gotovo se je hotel polakom-niti vdovinih denarjev, kajti pustil je svojo ženo in se preselil k bogati vdovi.
Kajpada se užaljena Sara ni vdala kar tako. Tožila je Leiter-manovo, da ji je ukradla moža, in je terjala zanj četrt milijona dolarjev odškodnine.
Sodnik jih ji je prisodil samo deset tisoč...
Pol milijona din z$ takega moža: ali ga ni gospa Myriam preplačala?.:.
 o---------
Za besedo prijel
Mlada žena svojemu možu: »Saj veš, dragec, dvakrat da, kdor hitro da. Nujno potrebujem 100 Din.«
»Prav imaš — na petdesetak!«
gače... Zakaj senzacija je bila že koj v začetku, ko so si šele šepetali, in nič manj, ko so si že glasno vzklikali: »Doktor Rainer, doktor Alfred Rainer ima ljubico. Hm, Tanja Tiapovna, lepa Rusinja iz hotela Astorie mu je razvnela srce.«
In prav so imeli.
Tanja Tiapovna se je bila nekajkrat zatekla po malenkostne pravne nasvete v pisarno odvetnika dr. Rainerja. Takrat je padla prva senca na belo pot pred vrtno hišico. Kajti spričo hrepenečih modrih oči mlade Rusinje je pozabil doktor Rainer na svojo »malo lučko«. Ne, pozabil prav za prav ni. Toda, kar je bilo še hujše: njena tiha skrbna krotkost mu je postala zoprna in dolgočasna. In zmerom, kadar je pod večer sedel na beli vrtni klopiei pod jasminovim grmom, se mu je zdelo, da čuti bližino Tanje Tiapovne, prav tako opojno in omamno kakor težak vonj belega cvetja. In zgodilo se je, da je rekel ženi: opravki me še čakajo, sestanek upnikov, nujna seja — toda odšel je v mali bar in se je sleher-nikrat zdrznil, kadar so se vrata odprla.
Sicer doktor Rainer ni prav ve-
NemSki poslanik v Kairu v. Stobrer se Je na izletu po saharski puščavi izgubil. Našla ga Je šele čez dva dni letalska eskadrilja izčrpanega sicer, a živega in zdravega
 0--------
Sodobne pravlllca
Grofična ugrabila palčka
in se z njim poročila
Cirkuiki roman pritlikavega umetnika
(qi) Oran, aprila
Hipolit Burelle je pri sleherni predstavi, ki jo je priredil v kabaretih francoske Severne Afrike, zatrjeval, da je zrasel od rojstva samo za 60 centimetrov — in vselej mu je občinstvo prav pri tej šali najbolj ploskalo, saj je bila le preveč resnična. Bil je in ostal je ljubljenec črnih vojakov, tujskih legijo-narjev, nižjih uradnikov in skromnih prodajalk; kadarkoli je nastopil, so se ti njegovi ljubitelji kar gnetli pred blagajno, in še dolgo potem, ko se je že spustil zastor po njegovi prireditvi, so zahtevali vsi v en glas: »Da capo, Burelle!«
Ko je Burelle lansko poletje gostoval v nekem nočnem lokalu v Kairu, pač ni slutil, da ga v eni izmed prvih vrst opazuje z vročično pozornostjo pristna francoska plemkinja, mlada vikontesa Ade-laida de V. Poceni predmestna eleganca njene obleke se ni v ničemer razlikovala od toalet skromnih deklet, ki so prišle k predstavi s svojimi kavalirji v uniformi ali v ci-vilu. Tudi njen mladi spremljevalec je utegnil biti navaden hotelski uslužbenec ali brivski pomočnik
—	vsekako sta se zdela poklicana drug za drugega v tem docela ne-aristokratskem okolju.
*
»Izreden umetnik ste. Očarali ste me. še nocoj moram z vami govoriti, čakala vas bom ob 11. zvečer v veži ho-
Banka Baruch
11. Rue Auber, PAKIS (9e) Odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. — Vrši vse bančne posle najkulantneje. — Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija: št. 3064-64. Bruxelles; Holandija: št 1458-66. Ded. Dienst: Francija št 1117-94, Pariš; Luxem-burg: št. 5967, Luxemburg.
Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice
del, zakaj je ravno semkaj zahajal. Lahko bi bil stopil tudi v kakšno kavarno ali krčmo. Mogoče, ker si je želel, da bi nenadoma prisedla v tiho zasenčeno ložo tik poleg njega ženska njegovih sanj. Ali pa ker so ga zvoki barske godbe spominjali melodije njegove lastne krvi.
In ni prihajal zaman. Tretjega večera je prišla. Nič se ni začudil, tudi zastran tega ne, ker se je takoj, ko ga je opazila, približala njegovi mizi in mu ponudila svojo drobno roko v poljub.
Njeno telo je bilo vitko ko topol.
V	njenih očeh se je menjaval ogenj ciganske divjosti in melanholične žalosti — zdela se mu je kakor živa pravljica in bil je pijan od sreče in hrepenenja. Njene ustnice so bile mehke in rdeče, prezrelim malinam podobne — in nič se ni upirala njegovim strastnim poljubom.
Slika Ane Marije se je odmaknila to noč daleč v meglo in temo. Doktor Alfred Rainer je začel" celo sovražiti belo hišico na soncu. Sprva se je še skušal zastran svojih pogostih večernih sej izgovarjati in opravičevati — toda ko ga je gospa Ana Marija nekoč vprašu-
tela Trianona. Prosim vas, pridite. — Vikontesa Adelaida de V.«
Tako se je glasilo pisemce, ki ga je našel Burelle po predstavi v garderobi — prvo pisemce porajajoče se ljubezni...
Burelle je prišel, zagledal v hotelski veži mlado, z izbranim pariškim okusom oblečeno damo, v družbi prav tako skrbno oblečenega gospoda nekako istih let. Dama mu je predlagala, da bi nekaj časa nastopal kot gost pri njej v Parizu. Mali mož je — odklonil.
Adelaida se mu je v kratkih besedah razodela: povedala mu je, da že več ko leto dni potuje in-kognito s svojim tajnikom po svetu, in da se povsod pomeša med ljudstvo, da sliši njegov utrip; predsodkov ne pozna ne iluzij, a baš on, pritlikavec Burelle, se ji zdi najzanimivejši mož, kar jih je srečala do tistega trenutka.
Toda Burelle je sam ne vedoč zakaj, ostal trden; ni se dal pregovoriti. Ali se je mar bal, da ne bi postal igračka njenih muh?
Ob razstanku mu je Adelaida mirno in hladno dejala: »Tako ali tako, ukloniti se mi boste morali.«
Ko je Burelle teden dni nato nepričakovano izginil iz Kaira, ni živ krst vedel, da so ga — ugrabili. Ugrabili tako, kakor se bere v romanih ali pa v poročilih o ameriških gangstrstvih. Dva zakrinkana moža sta ga ponoči počakala pred vrati njegovega stanovanja, ko se je vračal s predstave, ga pograbila in odnesla v že pripravljeni avto. In elegantni avtomobil se je ustavil pred hotelom, kjer je stanovala vikontesa Adelaida de V.
Kako se je Adelaidi posrečilo streti odpor malega umetnika, ne bomo pač nikoli izvedeli, že nekaj tednov nato so ga videvali kot vikontesinega moža v razkošnih kopališčih na južnem Francoskem, v tujskih središčih v Severni Afriki, v alpskih letoviščih v Švici. Oba sta nastopala zelo skromno, oblečena s skrajno preprostostjo; ljubezniva, le nekam vase zaprta človeka, ki nista z ničimer zbujala pozornosti razen z različnostjo svojih postav. Kamorkoli sta prišla, so se kmalu pojavili moški in ženski Liliputanci, Burellovi poklicni tovariši, pritlikavi artisti in pevci, čarovniki in akrobati, in vsi so bili nekaj časa pri njem v gosteh. Poleg njih se je zdela njegova žena kakor orjakinja v kraljestvu liliputanskem, čeprav ni kazala v občevanju s palčki prav nič plahosti ne zapetosti — narobe: govorila je z njimi kakor s svojimi vrstniki, saj za njenega majcenega moža brez njihove družbe ni bilo življenja. Tako je vse kazalo, da je iz trenutne muhe mlade plemkinje vzklila velika ljubezen — ljubezen, ki ne vpraša po stanu ne po zunanjosti dragega bitja. —----------
*
Letošnjo pomlad se je ime Hipo-lita Burella po skoraj enoletnem presledku vnovič pojavilo na programu nekega oranskega kabareta. Njegovo stalno občinstvo ga je viharno pozdravilo in mali umetnik se mu je po prvem nastopu s solzami v očeh zahvalil za njegovo zvestobo.
»Ostal bom pri vas,« je končal svoj kratki nagovor, »zdaj sem spet prost in svoboden.«
Nihče ni izvedel, kaj se je zgodilo med njim in vikonteso Ade-laido de V. Le tiha otožnost, ki je od takrat legla na njegov obraz, daje misliti, da še zmerom ljubi lepo Adelaido. V Oranu vedo, da mu je bila prepovedala javno nastopanje. Toda čar desk je bil močnejši: umetnik se" je vrnil v svoj svet...
joče in razočarano pogledala, se je obrnil in osorno dejal:
»čb si taka, bi pač ne smela postati odvetnikova žena, če imaš tako malo razumevanja za moje delo in prizadevanje...«
Neko odtujitev je gospa Ana Marija res že nekaj časa opažala, vendar se je tolažila z izgovorom, da je mož utrujen, da je morda tudi mimogrede malo sit neskaljene zakonske sreče, nu, naposled mu tega po desetih letih srečnega zakona ne sme preveč zameriti. Tedaj je pa nenadoma — izpre-gledala. Neznansko mnogo malih dogodkov, besed, pogledov in na-migavanj v poslednjih dneh je strnila mehka ženska duša v pisan mozaik, ki ji je brez usmiljenja odkril resnico: mož je ne ljubi več...
Hišica na soncu ob beli vrtni potki je otresla poslednje cvetove vrtnic. Jesenski veter se je poigraval s cvetnimi listi. Včasih je zavijal po svislih in tožil pri oknicah. Gospa Ana Marija je zrla kako je vihar upogibal mogočne veje velikanskega oreha. Zdelo se ji je, kakor da trepeče v porumenelih listih njena sreča, kakor da se ji vihar posmehuje.
Zanimivosti z vsega sveta
Matematika na znamkah. Za južnoameriški matematiški kongres, ki ga
pripravljajo v perujski prestolnici Limi, misli vlada izdati posebne kongresne znamke. Na njih bodo upodobljeni slavni matematiki in liki in obrazci z raznih področij računske vede.
Malo je takih. Londonski Rothschildi so darovali 90.000 funtov (20 milijonov din) podpore nemškim beguncem.
Dvajset milijonov... Statistični urad Zveze narodov je izračunal, da je število nezaposlenih padlo na vsem svetu za 4»/», vendar jih je še zmerom več ko 20 milijonov ali 1 "/o vsega prebivalstva sveta.
50.000 Din je zapustil neki berač iz Segedina svojemu sorodniku, ker mu je pred 15 leti ukradel 2000 kron. Po beračevi smrti so našli v njegovem žepu pismo: v njem priznava tatvino in prosi, naj po njegovi smrti vse njegove prihranke izroče oškodovancu.
Ameriški antropolog Hydrilica je dognal, da dobivajo ljudje čedalje večja ušesa, čedalje večje nosove, čedalje širša usta. Učenjak trdi, da so te spremembe odvisne tudi od vremenskih razmer in da so v gorah vidnejše kakor v ravnini.
2796 živih jezikov govore na svetu:
V	Evropi 48, Aziji 153, Afriki 118, Ameriki 424 in 117 na otokih Južnega morja.
Pravo ambulanto so ondan potrebovali v nekem londonskem gledališču, ker so se igralci pri vprizoritvi Du-masovih »Treh mušketirjev« tako vživeli v svoje vloge, da so se zares sjk>-padli. Četudi so imeli tope meče, so bili igralci vsi krvavi.
Kaznjenec vstopil v samostan. Pred 11 leti je neki Barbicinti iz ljubosumnosti ubil svojo zaročenko; zato ga je rimsko sodišče obsodilo na 10 let ječe. Ko je pred kratkim kazen prestal, je sklenil iti v samostan.
Nepopolne gramofonske plošče je začela izdelovati neka avstrijska tovarna; na njih ima kvartet samo tri igralce in kvintet samo štiri — solista pa lahko nadomesti vsak amater.
2.000 stanovanj za siromašne rodbine misli zgraditi praška občina v središču Prage na pobudo češkoslovaškega centralnega socialnega urada.
Rokopis z 38 besedami: 10.000 din. Za toliko so te dni prodali poziv maršala Focha iz leta 1918 na Francoze, naj junaško vzdrže vojno do konca.
Letalstvo bodo. obvezno uvedli na avstrijskih gimnazijah. Profesorji-spe-cialisti bodo predavali o vseh elementih letanja.
»Samomorilko vzamem za ženo.« Neki bogat mlinar, vdovec z dvema otrokoma, in neki imovit slaščičar, oba z dežele, sta se obrnila do pe-štanske reševalne postaje s prošnjo, da jima med obupankami poiščejo dve, ki bi bili srečni, če dobita miren dom, da bosta osirotelim otrokom za mater.
Mahatma Gandhi bo po zdravnikovem nasvetu vsak dan od desetih dopoldne do petih popoldne molčal.
200 milijard din, je rekel Churchill v londonski spodnji zbornici, so Nemci samo lani izdali za oboroževanje, (iz 200 milijard din bi Jugoslavija lahko bogato založila 15—20 letnih proračunov.)
Raj strojepisk. Zveza narodov išče z oglasi v pariških listih celo vrsto strojepisk v starosti 21—30 let. Začetna plača 6.750 švicarskih frankov na leto, to je približno 8000 (!) din na mesec.
12 letna mati. V Rochefortu je ondan rodila neka 12 letna Valentina Dela-geva. Otrok in mati — najmlajša na Francoskem — sta zdrava.
V	elegantni hotelski sobi, kjer je Tanja Tiapovna že nekaj mesecev stanovala, se je v tisti uri doktor Alfred Rainer odločil, da bo razvezal vezi, ki so ga doslej priklepale na belo hišico tam ob vrtni poti. V oblaku prozornih svilenih čipk je ždela Rusinja ob kaminu in se grizla s slonokoščenimi zobmi v ustnice, da se je pocedila temna kaplja krvi.
»Ne, dragi, ti me moraš pozabiti, kakor bom morala tudi jaz tebe — pozabiti. Nocoj je poslednjič. Mora biti poslednjič. Z jutrnjim ekspresom se Tanja odpelje. Rekla sem ti: prav zato, ker te ljubim, kakor še nikoli nikogar ljubila nisem, prav zato nočem svoje usode vezati s tvojo...«
Več ni rekla, čeprav je še toliko silil vanjo. Stresla je glavo, in njene oči so otožno zrle predse.
To noč doktor Rainer ni našel poti do bele hiše ob vrtni poti. Do zore je taval po cestah, da bo lahko zgodaj zjutraj spet pri Tanji. Moral jo je pregovoriti. Mora m« postati žena. Življenja brez nje si ni mogel več misliti. Kaj mu le še pomeni današnji dan hišica od beli poti? In kaj — Ana Marija? Bil je srečen z njo, ker druge sreče ni
KRATKE ZGODBE
Prizor s cests
(tw) Pariz, aprila
V Tuilerijskem vrtu je te dni živahno hitel neki starejši gospod.
Na trati se je igral petleten dečko. Suval je žogo predse.
Tedaj je žoga priletela onemu gospodu v noge. Dečko se je ustrašil in obstal.
Gospod je žogo pobral in jo vrnil dečku ter ga potrapljal po ramenu. Nato je hitel dalje — na sejo ministrskega sveta.
Stari gospod je bil namreč Albert Sarraut, predsednik francoske vla-ae—	(Po	»Intranu«)
Moderna pravljica
(sn) Lvov, aprila p? lvovskih ulicah je prosjačil neki bivši vojak: v svetovni vojni le izgubil spomin in ni vedel svojega imena ne kraja, kje je doma, ne kdo mu je oče, žena in brat.
Ko je te dni vdan v usodo kolovratil po lvovskih ulicah, je zdajci Planila k njemu neka ženska in ga Prižela na prsi. Spoznala je v njem svojega moža Johanna Pycka, ki Sa je pogrešala že od konca svetovne vojne.
„ Danes živi Pyck v blagostanju: cez noč se je preselil iz siromaštva v izobilje. Toda spomin se mu še zmerom ni vrnil in nesrečnež še danes ne ve, ali bedi ali sanja. Stradati mu ni treba nič * č, toda svoje tragedije še zmerom ni do-trpel.	(»Journal«)
Nos je izgubil
in ga spet našel
(pk) Montreal, aprila Neki sedemleten fantek se je zaletel v izložbeno okno. Razbito steklo ga je porezalo in mu posnelo konec nosu. Dečkov oče je pustil odrezani nos na preprogi in le odhitel z ranjencem h kirurgu t- N. Royu. Le-ta je očetu naročil, da naj mu poišče manjkajoči del hosu, drugače bo težko kaj.
Cez pol ure se je oče vrnil: Ko-hec nosu je srečno našel in ga je veselo izročil zdravniku. Le-ta ga 3e razkužil in ga dečku lepo prisil ha obraz.
Uspeh ni izostal: deček ima danes svoj nos spet cel in zdrav. Hvali naj Boga, da se mu je nesreča pripetila pozimi: v mrazu ostane na n-teč tkivo dalj časa živo.
Policija posreduje ženitev
(X de) Pešta, aprila.
Modistka Rožika M., lastnica nekega salona klobukov v Pešti, Je pred dvema mesecema hotela iti v smrt. Le s težavo so jo rešili. Na policiji je priznala, da so jo v to nagnali starši njenega ženina, ker niso marali niti slišati o poroki. (Ženin je namreč zaradi mladolet-nosti moral imeti za sklenitev zakona dovoljenje svojih staršev.)
Uradniku sta se zaljubljenca smilila, zato jima je sklenil pomagati. Poklical je ženinove starše k sebi m jima govoril in ju pregovarjal, da bi kamen omehčal; toda trdosrčnih staršev njegove besede niso ganile.
Tedaj je uradnik opazil, da so ženin in njegovi starši tuji državljani. Brez pomišljanja je poklical mladeniča k sebi in mu svetoval,
naj zaprosi za madžarsko državljanstvo, češ da se bo potem lahko poročilo s svojo Rožiko, tudi brez dovoljenja svojih staršev.
Prijazni uradnik je nato poklical še ženinova roditelja ■in jima povedal, da se sin lahko tudi brez njunega dovoljenja poroči. Oče in mati sta zato potem vendarle pristala na poroko in že je kazalo, da se bo stvar uredila v splošno zadovoljstvo.
Toda še tisto popoldne je Rožika prijokala na policijo in ihte povedala svojemu zaščitniku, da trdosrčni starši spet ne marajo nič slišati o ženitvi. Pisar jo je pa poto- “ lažil: dejal ji je, naj vsaj dotlej potrpi, da bo njen ženin dobil madžarsko državljanstvo, potem se bosta pa lahko brez težav poročila.
Izredna požrtvovalnost policijskega uradnika je obrodila sad: mladi par se je te dni v Pešti poročil.
- ---------
Telefon v živalskem vrtu
(qn) London, aprila
Osebje londonskega živalskega vrta se je zadnje tedne pritoževalo, da ga šaljivci venomer vlečejo za nos z vprašanji kakor: »Ali bi lahko govoril z gospodom Tigrom?« ali; »Dajte mi, prosim, gospoda Medveda.«
Ondan je nekdo želel dobiti k aparatu »gospoda Jazbeca«.
»V Živalskem vrtu nimamo nobenega gospoda Jazbeca«, je dobil odgovor.
Toda neznanec se ni dal odgnati. Zdaj je bilo pa tudi telefonistki preveč: »Poznamo te šale! Komedija je že dovolj dolgo trajala!« In srdito je zaprla telefon.
Nesrečnež je ves dan zaman iskal zveze z gospodom Jazbecem... A najkomičnejše je pri tem to, da gospod Jazbec — mister Badger — res živi in da ni najzadnji med učenjaki londonskega Živalskega vrta...	(»Journal«)
prijetnega* Pa	.	ne\u	dan
*?£»> poizkuse, d°Wer "^\avo;
Štiri 18» I® d-' za res ptzkO SM iznašel ,ec P ,adn0 kavo".
„KneiP.P°vo
samo v zavitkih 9 sliko župnika Kaeipp.aJ
Vedrce strupa zazglavjs
(sw) London, aprila
Ondan je neki londonski tvrdki izginilo vedrce cianira, enega izmed najhujših strupov, kar jih pozna človeštvo. Naj so ga še tako iskali, našli ga niso nikjer.
Šele nekaj dni nato so nevarno vedrce našli — po golem naključju. Padlo je bilo pri prevozu s tovornega avtomobila in zdrknilo v obcestni jarek. Tam ga je našel neki potepuh: oprtal si ga je na pleča in ga odnesel v svoje skromno bivališče, da mu je služilo za... zglavje.
Ko so mu povedali, da je v njegovi blazini toliko strupa, da bi lahko spravil celo mesto na drugi svet, je ubogi klatež od strahu omedlel.	(»Intran«)
Teorija in praksa
(on) Newyork, aprila Nevsakdanja je usoda Nine Van Zandtove, ki beremo o njej v ameriških listih, da je te dni umrla.
Leta 1886., ko je bila Nina ena izmed najbogatejših deklet v či-kagu, se je zaljubila v anarhista Avgusta Spiesa, na smrt obsojene-
Poznal. Ljubil je plavolaso krot-kost, dokler — da, dokler ga je pač Usoda vklepala v sanje sreče. Zdaj hiu je dalo življenje ves sok — in Maj, ko je okusil božansko radost, Maj naj bi...
»Ne, Tanja, ne! Svoje bitje in svoje življenje ti polagam pred no-Be, moja moraš postati, za zmerom. Ali slišiš? Ali slišiš, Tanja?«
Ne, ni ga slišala. Ob tisti uri se Je peljala z jutrnjim ekspresom v hiegleno daljino.
»Madame ni povedala cilja svojega potovanja,« je zajecljal prestrašeno vratar hotela Astorie, ko Je dve uri po Tanjinem odhodu spremljal policijskega komisarja v hjeno sobo. Ničesar drugega ni vedel vratar povedati kakor imena odvetnika dr. Alfreda Rainerja, ki Je bil snoči do polnoči pri njej. Hotelski račun je bil plačan.
' »S čim?«
»S čekom banke Snopps Blunder-Sood iz Amsterdama...«
»•••ki je še živ dan nihče ni ustanovil,« je skončal kriminalni ko-ihisar vratarjev stavek.
»Torej že peta pustolovščina te dame,« je še pripomnil.
Ko je kmalu po tem uradnem obisku vprašal doktor Rainer po Tanji, so mu na kratko povedali, da je dama iz sobe številka 35 že odpotovala. Drugega nič.
Vse drugo ga je čakalo v pisarni. Bled ko zid je poslušal poročilo policijskega komisarja, ko mu je pojasnil vzrok nenadnega Tanjinega odhoda.
»Tla so ji postala prevroča ...« je porogljivo pripomnil.
Tudi doktor Rainer ni vedel, kam se je Tanja odpeljala.
Ali ga je mar opeharila? Ne, Tanja Tiapovna, s pravim imenom Katarina Wločtavakova, ga ni sleparila. Bila je zgolj — slučajna — znanka, to se pravi njegova pravna klientka.
Ko se je spet zavedel, je bil sam.
Jutro je bilo megleno in pusto. Zdajci je pa skozi meglo posvetilo sonce. S tipajočimi, boječimi žarki je objelo temačno odvetnikovo pisarno.
In ko je zavil doktor Alfred Rainer opoldne po beli potki, je velo okrog hišice od vsepovsod... odpuščanje. Veliki oreh je spenjal svoje veje v nebo in trepetajoči porumeneli listi so žareli v soncu, žareli so ko čisto motno zlato. (Hi")
ga morilca. Njena ljubezen je bila tolikšna, da se je dan preden so Spiesa usmrtili, z njim poročila, v zgražanje vesoljne Amerike. In potem je lepa Nina, da »da dober zgled«, razdelila vse svoje imetje med siromake in si začela z delom služiti kruh. Postala je sobarica v nekem rodbinskem penziona tu.
Od tistih dob ni nihče več slišal o njej... šele zdaj, ko je umrla, so se je Američani spet spomnili. In ljudje so majaje z glavo brali, da je Nina Van Zandtova umrla... milijonarka. Naveličala se je bila siromaštva, pozabila anarhijo in socializem in se vrnila med — udobnejše »kapitaliste«.
Brke kupuje
(X fč) Atene, aprila.
Nekdanji grški kmet Stavropu-los se je po 15 letnem bivanju v Združenih državah te dni vrnil na Grško kot večkratni milijonar. Naselil se je v Solunu in si je tam kupil lepo vilo. Toda hrup milijonskega Newyorka mu ni šel iz spomina in mirni Solun mu je bil kar preveč mrtvaški. Postalo mu je dolg čas v domovini.
Tedaj se je domislil originalnega razvedrila. Ko se je sprehajal po solunskih ulicah, je opazoval brkate može. če je srečal človeka z dolgimi in lepimi brki, ga je kar meni nič tebi nič ustavil in mu predlagal, naj mu proda svoje brke. Za dolge, bujne in lepe brke je ponudil tudi do 1000 Din.
Kajpak je čudni trgovec našel mnogo mož, ki so za drag denar prav radi žrtvovali svoje brke. Prodajalci so se mu morali kar sredi ceste obriti.
Do zdaj si je čudak nakupil že za 19.000 Din brkov. Z njimi misli baje v kratkem prirediti v Solunu veliko razstavo.
Kdo Je gentleman?
(xk) London, aprila Vrhovni sodnik lord Hewart je skupaj z dvema drugima sodnikoma dognal tri definicije besede »gentleman«:
»Gentleman je mož, ki je le tedaj nevljuden, kadar nalašč hoče biti«;
»Gentleman je človek, ki te besede nikoli ne izgovori« in: »Gentleman je tako gentle (nežen) ko ženska in tako manly (možat) kakor moški.«
ženske bolezni
Pod ženskimi boleznimi se razumejo vse motnje v funkciji ženskih spolnih organov. Semkaj spadajo vnetja vsled nalezljivih spolnih bolezni kakor tudi vsled prehlajenja, anatomskih sprememb, nadalje nepravilna namestitev gotovih organov, zraščenje organov in stvarjanje novih delov. Razen tega prištevamo semkaj še različne nervozne težave, motnje v obnavljanju tkiva in v obtoku krvi, kakor tudi težave vsled slabokrvnosti in splošne telesne slabosti. Vsled bližnje lege spolnih in prebavnih organov se zelo neugodno občutijo motnje v prebavi, zlasti zaprtje, vsled povečanega pritiska na ženske spolne organe. Vsaka žena mora vsled tega paziti na lahko in redno čiščenje brez pritiska.
Varovati se je težko prebavljivih jedil kakor tudi takih, ki dražijo čreva. Nadalje se je treba mnogo gibati, zvečer pa retino piti 1 skodelico Planinka čaja, ki vsled svoje vsebine na grenkih snoveh, na natriju in eteričnih oljih pospešuje pravilno sestavo črevesnih sokov.
Gospa, 28 let stara, je trpela na trdovratni zapeki, črevesnih plinih in telesni napetosti. Mnogo let je uporabljala odvajalna sredstva, ki so vedno slabše učinkovala. Planinka čaj je že v nekoliko dneh iz-dejstvoval lahko prebavo in redno čiščenje.	Reg. S. 529/36.
Znanstven samomor
(rw) Pariz, aprila
25. aprila 1836 si je vzel življenje neki delavec, Deal po imenu. Zanimivo ni, da je šel prostovoljno v smrt; zanimivo je, zakaj je to storil. Iz zgolj znanstvenih razlogov: mož je po lastnem priznanju hotel pokazati, kakšen je učinek ogljikovega dvokisa na človeški organizem. Zatorej je vpisoval minuto za minuto v dnevnik svojega smrtnega boja.
Ob 10.15 je zakuril v peči in »ceremonija se je začela« — tako je sam zapisal. Kmalu je začutil silen glavobol, dušiti ga je začelo, vid mu je jel pešati, dokler ni — 32 minut pozneje — zapisal nekaj nečitljivih čačk, očividno tik pred smrtjo.
Ta dnevnik se je ohranil do danes. Francoski listi se spominjajo stoletnice tega nenavadnega samomora in ugotavljajo, da je ekscentrični Deal umrl tako rekoč po nepotrebnem, ker ni dognal ničesar pomembnega, kar zdravniški vedi ne bi bilo že znano.
Enaka pravica za vse
(uw) Los Angeles, aprila
Ondan je neki avto tako podil po ulicah v Turlocku (Kalifornija), da sta ga začela zasledovati dva redarja na motornih kolesih; dohitela sta ga le s težavo.
A kdo popiše njuno osuplost, ko spoznata poleg šoferja generala Pershinga!
»Nisem vedel, da tako hitro voziva,« je izjavil nekdanji vrhovni poveljnik ameriških čet na Francoskem.
»Gospod general,« je odgovoril eden od redarjev, »moj tovariš in jaz sva služila na Francoskem pod vašim poveljstvom. Izvolite nadaljevati vožnjo.«
»Nikakor ne!« se je uprl general. »Vajina naloga je, da napišeta zapisnik. če tega ne storita, vaju bom sam ovadil!«
Hočeš nočeš sta policista dala bivšega generalisima na zapisnik in turloški sodnik ga je obsodil zaradi prehitre vožnje kakor kateregakoli zemljana na 50 dolarjev globe.	(»Intran«)
čuden monopol
(vo) Praga, aprila V »Prager-Tagblattu« beremo: Zadnje čase se je raba črtala na Japonskem silno razširila — tako zelo, da je japonski vladi šinila genialna misel na um: zakaj ne bi črpala iz nje novega vira dohodkov za državo?
In tako so Japonci tudi storili: po zgledu evropskih držav, ki so na primer monopolizirale tobak, je Japonska uvedla monopol za črtala in za šminko.
Niponska vlada se zanaša na žensko koketnost (po krivem bržčas ne) in računa, da bo novi monopol prinesel državi čedne vsotice.
USA ne pojde za nikogar v vojno
(nr) Newyork, aprila Američani ljubijo ankete in časopisne plebiscite. Pred kratkim je njihov ugledni obzornik »Fortune« priredil takole zanimivo anketo o perečih sodobnih vprašanjih: Prvo vprašanje: Ali bi šli Američani v vojno:
a) če bi kdo napadel Združene države? — Odgovori: 80'3%> da, 15’6 °/o ne, glasovanja se je vzdržalo 4T»/„;
b) če bi kdo napadel Filipine? — Odgovori: 23'8 % da, G6'8 "/o ne, 9'4 °/o ne da ne ne;
Tajništvo g. bana sporoča, da so sprejemni dnevi pri g. banu samo ob torkih in petkih; ob drugih dnevih g. ban ne more sprejemati strank. Ljudje naj se po tem ravnajo in naj ne prihajajo druge dneve v Ljubljano-, ker si s tem delajo troške in nevšečnosti.
c) če bi si hotela katera država prilastiti katere pokrajine v Srednji ali Južni Ameriki? — Odgovori: 1T4 % da, 73'8% ne, 8'8 % ne da ne ne;
č) če bi ameriška trgovina zaradi vojne hudo trpela? — Odgovori: 34'4 %> da, 53'8% ne, 11‘8% ne da ne ne.
Drugo vprašanje: če bi se dala evropska vojna preprečiti po zaslugi Zveze narodov, ali mislite, da mora USA pristopiti k ženevski ustanovi?
Odgovori: 29'8 •/, da, 57‘4 % ne, 12'8% ne da ne ne.
Tretje vprašanje: Če bi hotela katera država napasti katero drugo: ali mislite, da se moramo pridružiti »sankcionašem«?
Odgovori: 479% da, 408 % ne, 1T3 % ne da ne ne.
(»Marianne«)
Vid nam peša
(vn) Pariz, aprila Ljudje vidijo čedalje manj. še pred 30 leti je bila redkost, če je kateri šolar imel naočnike. Dandanes jih ima skoraj vsak deseti!
Ameriški učenjak Clark pravi, da se 96% otrok rodi z normalnim vidom, toda v prvih šolskih letih pade to število na 80%, v petem razredu na 60% in na 5%, ko je človek star 60 let.
Clark pravi, da je pešanju človeških oči kriva umetna razsvetljava.
če tako pove Clark sam. mora že držati: ameriški učenjak slovi namreč po svojih izumih na polju... električne razsvetljave.
Kandidacijski rekordi
pri francoskih volitvah
(vw> Pariz, aprila Najsrečnejši kandidat pri nedeljskih volitvah na Francoskem je bil neki Enizan iz Bresta: imel ni nobenega protikandidata.
Zato so bili pa njegovi tovariši v Saint-Gaudensu toliko na slabšem : tam se je namreč potezalo za naklonjenost volilcev nič manj ko 111 kandidatov. Poznavalci volilnih kurioznosti trde. da je omenjeno francosko volilno okrožje doseglo rekord vseh časov in vseh dežel.
JHu Ttniks
V tluiuijshi glavi se tiček rodi; denarce skup grabi in vara ljudi.
Od Vzhodnega morja do azijskih tal že vse je preletel, že vse je obral.
So hčere mu banke, država mu set, je smiraj pripravljen od nje kaj uzet’.
Če to ne pomaga, na borzi igra, dokler ne omaga in trešči na tla.
Zdaj žlahta se zbere, pomagat hiti in spraviti tiča pokoncu želi,
In Feniks se zgane, tako govori:
»Kdor mene. pokoncu imeti želi,
naj tTnarce skup zbira iz ljudske krvi, od ljudskih se žuljev poceni živi.t
Ivan Rob
Iz dnevnika nekega kriminalnega komisarja
mično gleda samo hipnotizer svoj medij, kadar mu napove: »Zaspi!«
Dornerja je obšlo nerazumljivo vznemirjenje ob pogledu teh čudnih oči, zato se je obrnil proč. Toda oči ga niso izpustile. Stopil je dva koraka v nasprotno smer — sledile so mu tudi tja...
»Naj me hudič...« je zaklel Dorner. »Menda vendar nisem pijan!«
Vrnil se je k mizi, ves srdit, da se je vdal slabosti. Položil je svečo na mizo, si slekel suknjič in si sezul škornje. Potlej je vzel revolver iz žepa in ga spravil pod zglavje. Nato
nejse. oči 60 prsti ti je bilo, obroč.
z<laj zdaj >Vstani
pijan opotekel k mizi. Željno j grabil steklenico in jel piti kar i: Voda ga je poživila. Zdaj je vsa ko premišljeval.
Dejal si je: »To je bila le slu slabost, najbrže od vročine ali [ želodca. Zdaj me je minila in lahko spet ležem...«
Hitlerjev »Mein Kampf«, evangelij nacionalne socialistične ttranke, Je pretekli teden po-•■rilo nemško uradniit«o kancelarju ta rojstni dan. Podarjeni i/tis |e /rmnenitost posebne •»rte: natisnjen Je na telečji pergamen, tehta 35 kil in Ima »75 strani
je upihnil svečo in se vrgel na posteljo.
napol oblečen
Gl. začetek v prejšnji številki!
Mračilo se je čedalje bolj. Rdeči, ikakor e krvjo napojeni oblaki so se pogreznili za gore in se skrili čez moč. Blagodejna vonjava magnolij in cipres, ki je silila skozi okno, se je zdela še slajša in opojnejša kakor podnevi, da se je človeku v glavi vrtelo od nje, kakor od težkega vina. Okolij svetilke, viseče nad mizo, so brenčale vešče in švigali moskiti. Med temnimi vejami dreves je svetlo-rumeno vstajal mesec.
Giovauni je prinesel steklenico chiantija in Gesare Sala jo je nagnil nad kozarcem.
Toda Dorner je odrinil njegovo roko.
»Ne zdaj, rajši ko pojdem spat. Mnogo laže zaspim, če popijem kozarček vina, preden ležem.«
»Ali misli signore vendarle prenočiti pri nas?«
»Da, ker se le bojim nočne vožnje. Rajši se bom odpravil zjutraj na pot. Malo kasno bom sicer prišel v Messi-no, a kaj hočem! Poskrbite, prosim, da me bodo točno o petih zbudili in da me bo že čakal voz pred vrati.«
»Ali slišiš, Giovanui? Točno o petih! Povej Stelli, da naj pripravi sobo zi gospoda. In tole tudi tja odnesi!«
Dal je natakarju steklenico s chian-tijerii.
Po večerji si je Dorner prižgal pipo in še malo posedel za mizo v pogovoru z gostilničarjem.
O	pol desetih je stopil v obednico natakar in prinesel brzojavko:
;>Za signora.«
Dorner jo je odprl in jo je hlastno preletel: ,Uiacomo Lombardozzi je 11. aprila 1929 zbežal s Hudičevega otoka".
Na brzojavki je bil podpisan šef pariške kriminalne policije.
»Iz Messine?« je vprašal Sala.
»Iz Nice,« je odgovoril Dorner, nejevoljno nabral obrvi in spravil brzojavko v žep. »Te vražje kupčije — človeku nikoli ne privoščijo uili minute miru.«
Pretegnil se je in zazehal.
»Strašno truden sem. Večerja me je zdelala. Mislim, da mi še chiantija ne bo treba; tudi brez njega bom hitro zadremal.«
»Potem se boste sami oropali velikega užitka.«
Dorner je šaljivo zagrozil s prstom.
»Vi izkušnjavec!... Nu, en kozarček ga bom že popil...« •
Vstal je in ponudil gostilničarju roko.
»Lahko noč.«
»Spremil vas bom!«
Sala je šel s svetilko naprej in kazal pot. Šla sta po strmih stopnicah v gornje nadstropje, krenila čez ozko vežo in se ustavila pred vrati, tako obilinii z železnimi okraski, da so so zdela ko okovana.
»Tule!«
Sala je odrinil vrata in povabil Dornerja noter.
Bila je velika vogalna soba. V ozadju, pod nekakim baldahinom je stala postelja, zavarovana z dolgimi tilastimi zaslori pred moskili. Na steni sta viseli ogledalo in Garibaldijeva slika; le-ta je gledala ravno postelji nasproti. Med oknom in vrati so bili miza in dva stola. Ozka preproga je bila pregrajena po tleh od vrat pa do postelje in od postelje do okna. Okno je bilo zaprlo. Dorner ga je odprl.
»Ne bi vam priporočal, da ga odpirate. Kakor hitro prižgete svečo, navale moskiti v sobo.«
Neznosno soparno se mi zdi v sobi. Preden bom legel, bom okno spet zaprl.«
Dorner je pogledal ven.
»čudovita je nocojšnja noč!«
Toda ni samo Zeljno vdihaval oslre-ga nočnega zraka, nego je tudi napenjal ' oči, da spozna predmete pod oknom. Najprej je zagledal stopnice,
držeče nizdol, najbrže v klet. Razdalja med oknom in njimi ni bila prav posebuo velika, morda kakšnih pet do šest metrov — toda Dorner je vedel, da bi si, če bi v nevarnosti skočil skozi okno, na teh stopnicah gotovo polomil noge.
»Imenitno je za vse poskrbljeno,« je pomislil in se na tihem nasmehnil.
»Ali naj tu pustim svetilko?« je vprašal Sala.
Če je že sveča tu, je ne potrebujem.«
»Da, svečo vam pustim in tudi vino imate. Lahko noč.«
Sala je stopil proti vratom. Na pragu ie postal.
»Nikar prej ne prižigajte sveče, dokler niste okna zaprli.«
»Takoj ga bom zaprl.«
Dorner je še zmerom stal pri oknu in se sklanjal ven. Zdajci je pa zaslišal zamolklo in hudobno renčanje iz teme.
»Pes?«
»Da. Ponoči ga odklenemo. A če se bojite, da bi vas njegovo lajanje —«
»Ne, lajanje me ne bo motilo. Tako sem zaspan, da me še strel iz topa ne bi zdramil. Razen tega bom pa zvrnil še kozarček chiantija...«
»In boste sanjali rajske sanje,« je pripomnil Sala in zvito pomežiknil.
»Drugačnih sanj v ,Paradižu* tudi biti ne more,« je menil smehljaje se Dorner.
»Lahko noč!«
Vrata so se zaprla. Dorner je prisluškoval korakom, dokler niso zamrli. Tedaj je vzel steklenico z vinom in jo do polovice izlil skozi okno. Potem je okno zaprl. Vrnil se je k mizi, si prižgal svečo in si pozorno ogledal vso sobo. Trkal je po stenah in iskal skrivnih vratc.
Na stenah ni odkril ničesar sumljivega. Pogledal je pod posteljo, privzdignil tilasti zastor okoli postelje
—	tako imenovano .moskitiero*, ker varuje pred moskiti — stopil nato na stol, dvignil svečo nad glavo in si ogledal strop.
Toda nikjer ni našel ničesar, kar bi le najmanj utemeljevalo njegov sum.
In vendar je Dornerja dajal čuden nemir. S svojini šestini čutom, ki si ga je bil razvil, edkar je deloval kot detektiv, je zaslutil, da je morala biti prav tale soba tista, kjer so oni trgo vec iz Palerma, milanski bankir, trije tujci, commendatorjeva vdova in še toliko drugih našli smrt. In nemara ravno na tejle postelji?...
Dorner ee je vrnil k postelji in si jel ogledovati baldahin; okrašen je bil s pentljami iz enakega tila, iz kakršnega je bila moskitiera. Tudi tu ni mogel odkriti ničesar sumljivega.
Preden je Dorner odlomil svečo na mizo, si je še enkrat ogledal vso sobo. Zdajci so se pa njegove oči srečale z drugimi očmi. To so bile oči Garibaldijeve podobe na sleni in zdelo se je, kakor da bi bile žive. Dorner je začutil, kako ga je prevzel ša hujši nemir.
Stopil je čislo k sliki in vzdignil svečo. Oči so ga tudi zdaj gledale. Čuden in strahoten je bil napeti in zapovedujoči izraz, ki ga jim je bil dal umetnik. Tako r mično gleda <
/JI! l-n/laf n
4. Garibaldijeve oči
Luna je stala že visoko na nebu. Zelenkasto-srebrni svetlobni žarki so padali na posteljo in na sliko, ki mu je visela nasproti. V ■tej bledi razsvetljavi so se mu zdele Garibaldijeve oči še manj realne. Tako nepremično so ga gledale, da ga je obšla nerazumljiva tesnobnost — občutek, ki ga dotlej še ni poznal, občutek, ki je skoraj mejil ob strah.
Mrzlo ga je izpreletelo po hrbtu, roke in noge so mu otrpnile, kakor da ne bi bilo več kosti ne mišic v njih.
»Strah?« je pomislil in se po sili nasmehnil, toda ta nasmešek je bil žalosten. Tresoče se ustnice se niso pokorile njegovi volji.
,Mož brez živcev", kakor so ga imenovali njegovi berlinski tovariši, mož, ki je že tolikokrat gledal prezirljivo in izzivalno smrti v obraz, ta mož je zdaj pobesil oči, da se ne bi srečal s pogledom podobe na zidu. ker ga je ta pogled navdajal s praznoverjem.
Dorner je dobro vedel, da je bil tisti trenutek smešen in aboten. Vzlic temu je težko ukrotil to nerazumljivo tesnobnost.
»Tak zberi se vendar!« je zapovedal sam sebi. »Vstani in prepričaj se, da te oči niso žive!«
S težavo je vzdignil glavo. Nobene druge kretnje ni bil več zmožen. Njegovo telo je bilo kakor ohromelo.
»Kaj neki mi je?« je pomislil na glas, toda lastnega glasu ni spoznal. Zvenel mu je hripavo in robato, kakor da bi kdo drugi govoril.
Dorner ju je onemoglo udarila glava na zglavje. Zdaj ni bilo več dvoma:
očitaje vprašal in se zleknil na posteljo. Da bo pa samega sebe kaznoval zaradi malodušnosti, je sklenil, da ne bo več odvrnil oči od podobe, četudi bi imel tako ležati do jutra.
Gledal je zdaj podobo s tistim prezirljivim izzivom, kakor je poprej zmerom gledal smrti v oči...
Mrtvaška tišina je vladala v hiši. Tako tiho je bilo, da mu je od tihote šumelo v ušesih. Mesečina je zdaj poplavila vso sobo z zelenkasto srebrno lučjo. Garibaldijev obraz je zdaj še razločneje stopal iz ozadja.
»Le glej me, prijatelj, le glej me, kolikor hočeš — zdaj se tvojih oči nič več ne bojim!« je rekel Dorner podobi na steni.
Zdajci se mu je pa zazdelo, kakor da bi ©e bile oči na zidu utrnile in izginile. Toda čez kakšno minuto so se spet prikazale. Le da je bil njihov izraz le še prodirljivejši, le še ostrejši.
»Saj to j« norost!« je grajal samega sebe. »To se mi je le tako zdelo, ker so se mi zaradi napetega strmenja utrudile oči.«
Zamižal je. T<*la še zdaj, z zaprtimi trepalnicami, je čutil pogled podobe; kakor električni tok je učinkoval nanj. Povrnil se je prejšnji nemir in ga vsega obšel. Kakor za stavo mu je kovalo srce. Telo mu je bilo odmrlo.
»Za božjo voljo, kaj je z menoj?« je zaječal.
Z obema rokama se je zgrabil za glavo. Mrzel pot mu je lil s čela. Lasje so ga zbadali ko bodike. V očeh mu je gorelo brezumje. Gledal je podobo na steni, in kar je zdaj uzrl, ga je navdalo s smrtno grozo: Garibaldijeva slika se je iznenada stemnila, kakor da bi bil nekdo obesil prednjo gosto tenčioo. Le njene oči so se še videle. Mesečina je kresala v njih
.J
zastrupljen je! Ali je bil strup v vinu, ki ga je pil čez dan? Ali je bil pa v rižoti?
»Vstani!... Vstani pri priči!« je kričal^ opominjaje njegov notranji glas.
Spoznal je, da ne sme več ležati. Konec ga bo, če se mu ne posreči vstati.
Čutil je, kako postaja njegovo telo od minute do minute težje in okor . Trepalnice so bile ko svinec in i pekle, kakor da bi jih 1 v jamice. Okoli glave mu .■ da bi ga stiskal železen . Čedalje tesneje in tesneje ga 1 ta obroč. Kakor da mu bo razneslo glavo.
. Vstani!...«
Zdaj ni več kričal te besede njegov notranji glas — vse njegovo bitje jo je kričalo.
Obup mu je podelil moči. Napel je mišice in vstal. Pri tem gibu mu je bilo, kakor da bi se bile pretrgale nevidne niti, ki so mu oklepale telo. Sedeč na postelji je pogledal po sobi in oči so mu obstale na steklenici z vodo, ki je stala na mizi.
»Pil bil... Pil bi!«
Grlo mu je bilo kakor izsušeno. Vse v njem je gorelo in žarelo ko živ oeeni.
i postelje in se kakor k mizi. Željno je po-jel pili kar iz nje. i. Zdaj je vsaj lah-
: slučajna i od
  je k postelji. Ko je prišel
mimo Garibaldijeve slike, se je ustavil in potegnil tipaje po njenih očeh. Otipal je le robato platno in barve. To dognanje ga je pojiolnoma pomirilo.
»Ali si se zdaj vendar že prepričal,
Stopil je čisto k sliki in vzdignil svečo. Oči so ga tudi sdaj gledale. Tako srepo in nepremično gleda samo hipnotizer svoj medij, kadar mu zapove: »Zaspi!«
iskre. In iz teh zelenkastih isker so se predle niti, ki jih Dorner ni videl, a jih je zato toliko bolj čutil. Ovijale so se mu okoli telesa kakor pajčevina okoli muhe. Prizadeval si je, da bi se vzdignil in raztrgal te niti kakor poprej, pa ee mu ni posrečilo. Njegovo telo ni bilo več njegovo. Zdelo se mu je tuje in mrtvo. Živo je bilo le še srce. Trepetalo mu je kakor vešča okoli prižgane sveče. Mrzlo ko led ga je obveval dih smrti.
Oči so se niu bližale. O, te strašne, grozotne oči...	i	/	■■■	■
Dorner jih je videl že čislo pred seboj. Ne samo da so se mu bližale, tudi s peklenskimi silami so ga pri-mamljale k sebi.
Hotel je zavpiti. A le tiha tožba se je utrgala z njegovih ustnic. Tako ječe speči, ki jih mfira tlači..
Zdajci, je zaslišal šum, kakor da bi nekdo počasi in tiho vrtal s svedrom v strop. Prvi mah je mislil, da se ti glasovi porajajo le v njegovi razdraženi domišljiji, toda šum je postal glasnejši, pi'ihajal je bliže, vse bliže...
Dvignil je glavo. Tisti trenutek je začutil, kako je prav .rahel prepih oplazil njegov obraz, kakor da bi se bili nevidni prsti igrali z moskitiero ko z nekakšno pahljačo! Rob lilastega zastora mn jo legel na obraz in .za trenutek zakril strašne oči. Tisto sekundo je Dorner čutil,- da se mu je vrnila zavest in z njo prejšnje moči. Kakor bi tu-njj, se je sprostil ukletja hipnoze.
Sunil je z glavo in odrinil rob moskitiere, in -tedaj je zagledal nad glavo nekak bel oblak, ki se je počasi spuščal nadenj, prihajal vse globlje in globljo — vse globlje...
Kakor blisk ga je' iz preletela misel: »Baldahin!« ,
Pogrezal se je vse'globlje — heiz-prosno kakor pokrov rakVe...
Nagon po ‘ samoohranitvi je vrgel
na tla prav tisto sekundo, ko je baldahin neslišno padel na posteljo in jo vso pokril pod seboj...
5.	V poslednjem trenutku Ležeč na tleh, je Dorner slučajno pogledal tja, kjer je visela podoba-Le velika, štirioglata temna pega je izdajala listo mesto. Mesec se je bil skril za oblake. Garibaldijevega obraza ni bilo več moči razločiti.
Pajčevina, ki se je bila ovila okoli Dornerjevega telesa, se je pretrgala. Dorner je čutil, kako se mu kri spet prosto pretaka po žilah in se vračajo moči v mišice. Tudi duševno je bil spet bister iu čil.
Njegova prva misel je bila: »Moj revolver!«
Mnogo truda ga je stalo, preden je rešil orožje izpod zglavja. Pri tem je otipal blazino, ki je s/kupaj z baldahinom padla na posteljo.
Njegovi prsti so odkrili debel lesen vijak, segajoč od baldahina pa do stropa. Zdaj šele je Dorner vedel, da se čudni glasovi, ki jih je prej slišal, niso porodili v njegovi domišljiji, nego da so izvirali od vrtečega se vijaka.
»Smrt božja — ideja ni bila slaba!« je zasikal med zobmi.
Zdaj je bilo treba razvozlali le še eno uganko: kakšno vlogo so igrale Garibaldijeve oči pri tem hudodelstvu? Toliko je Dorner vedel, da so človeka na postelji hromile. A kako? S hipnozo?
Mož se je imel zdaj spet popolnoma v oblasti; postal je spet nekdanji ,človek brez živcev*.
Stopil je h Garibaldijevi sliki in jel vnovič otipavati oči. To pot je pa nepričakovano zadel ob komaj zaznavno razpoko. Zasadil je noht vanjo in platno se je podalo, kakor se poda zapora pri pisemskem nabiralniku, če vržeš pismo vanj; in glej, podalo se je natanko na tistem mestu, kjer so bile oči. Dorner je pretipal tudi steno pod podobo in res je zasledil majhno odprtino, natanko v višini oči.
Zdaj mu je tudi to postalo razumljivo: skozi to odprtino so ga takrat gledale žive oči in ga hipnotizirale: žareče črne oči Cesara Sale...
»Zdaj se bova pa malo pomenila o tvoji hipnotski umetnosti, prijateljček,« je rekel smehljaje se Dorner in stopil k vratom.
Pritisnil je na kljuko. Vrata se niso odprla.
Zaklenjeno? Čudno! Le kdaj jih je kdo zaklenil, da ni nič slišal? Najbrže se je zgodilo kar avtomatsko.
Dorner se je spomnil okna. Ne kaže 11111 drugega: tvegal bo skok v globino! Le dobro pretehtati in preračunati ga mora, da ne bo priletel na stopnice.
Stopil je k oknu; njegova stekla so se v temi svetila kakor črna ogledala. Počasi in tiho je odrinil zapah. Potlej je odprl okno in se je hotel nagniti skozenj — tedaj je pa trčil s čelom ob nekaj železnega.
Mreža na oknu? Da. Toda prejšnji večer je še ni bilo. Saj se je bil vendar lahko sklonil skozi okno in pogledal dol...
Past je bila res dobro nastavljena! Cesare Sala ni bil samo imeniten kuhar nego tudi iznajdljiv tehnik
Na to še misliti ni smel, da bi kako prišel tej rešetki do živega. Železne prečke so bile le predebele. Tudi če bi po čudežnem naključju našel kje kakšno pilo, bi s piljenjem zapravil preveč časa. Torej mu ne kaže drugega, kakor da potrpežljivo čaka drugega čudeža. Usoda se je bila Dornerju malo prej tako naklonjeno nasmehnila
—	menda ga vendar ne bo zdaj pustila na cedilu!
V	veži so zaškripala tla. Dorner se je po prstih splazi! v najtemnejši kot sobe. Naslonil se je s hrbtom ob zid. Revolver je imel pripravljen.
Strganje... praskanje... kakor bi glodala miš v kotu pri vratih. Drugega Dorner ni več slišal. Vrata so se popolnoma neslišno odprla. Na pragu se je prikazala človeška postava.
6.	Nočno srečanje
Sij električne žepne svetilke je predrl temo in padel na posteljo.
»Kvišku roke!« je zavpil Dorner. Tisti- mali je luč ugasnila. Svetilka je padla s pridušenim tleskom na preprogo.
Tisti trenutek se je prikazal mesec izza oblakov, iii Dorner je spoznal Cesarja Salo. Njegov od strahu spačeni, bledi obraz se. je zdel kar zelenkast.
Le pet korakov sta bila vsaksebi. Stala sta lia preprogi drug drugemu nasproti. Dorner- j« prav dobro razločil Salove od togote bliskajoče se oči in kratko pipo, ki jo je stiskal med zobmi.
»Kvišku roke!« je ponovil Dorner.
je bil tvoj strah jalov?« se je I Dornerja na rob postelje. Priletel je
»Aii bi. mi lahko to ribo zamenjali? Ne ena namreč plavati.«
(»Tidens Tegn«)
Sargov Kalodoni zoper zobni kamen bo pomagal-da zob prehitro Vam ne bo omagal!
SARGOV
DOMAČI IZDELEK
KALODONT
PROTI ZOBNEMU KAMNU
Lepota, zdrav/e, dom
Rubrika za mladi in manj mladi ženski svet
Anekdote
 o-
Pa boš idrava iti lepa
Beseda, dve o dihanju
Znati dihati je mnogo važnejše, kakor si mislite, cenjena bralka: ve vse, ali skoraj vse dihate zelo slabo.
In tako se vam pripeti, da ste tako rdeče in zasople, če morate recimo steči par korakov, da ujamete tramvaj ali avtobus, ali pa če se morate popeti v četrto ali peto nadstropje v hišah, kjer ni dvigala.
Ta rdečica, ta zasopijenost vam vzame pri priči ves mladostni videz — tisti videz, ki si tako krčevito prizadevate, da si ga ohranite.
Naučite se tedaj dihanja, to se pravi, prave ritmike dihanja. Na primer: gredoč po stopnicah navzgor vdihnite globoko, ko stopate po prvih treh stopnicah; izdihnite prav tako globoko pri naslednjih dveh. Ta ritem obdržite do vrha: boste videli, kako sveži in neutrujeni boste prišli na vrh. Torej: tri stopnice globoko vdihavanje, dve stopnici globoko izdihavanje.
Ritem 3:2, ki sem vam ga dal za primer, lahko kajpada spremenite, če ne ustreza vaši konstituciji. Glavno je le, da vam dihanje obvlada neki ritem, tisti ritem pač, ki je najbolj primeren vaši naturi. Važno je le še to, da vdihavate počasi, izdihavate pa hitro.
Isto kakor pri hoji po stopnicah Velja za vsak napor: povsod mora dihanje uravnavati neki ritem, vaš osebni ritem; kakšen je ta ritem, boste že po nekaj poskusih dognali.
Ravnajte se po tem nasvetu: boste Videle, kako lahke se vam bodo zdele celo tiste vaje, ki ste doslej morda mislile, da jih sploh niste zmožne.
Se besedo o tistih, ki ne sodijo več med »trlice« ne med prav mlade: dobra drža trebuha je za normalno dihanje neobhodno potrebna. V takšnih primerih je prvo in najvažnejše dober Pas, dihalni ritem pride šele pozneje na vrsto.	Dr.	X.
Da bo i»bira na mizi
Meščanska kuhinja
Jedilni list za skromnejše razmere
Nedelja: špinačna juha, jagnjetina s čebulo in krompirjem, čokoladni zavitek.
Ponedeljek: Dunajski zrezki, krompirjeva kaša, glavnata solata.
Torek:	Juha z vampi, slaninski
cmoki, zeljnata solata.
Sreda: Goveja juha z vlivanci, govedina s sladkim zeljem, praženi krompir.
Četrtek: Jetrne zlivanke*, špinača, slan krompir.
Petek: Lečna juha, kuhan orehov zavitek.
Sobota: Krompirjeva juha, kislo zelje s kruhovimi cmoki.
Jedilni list za premožnejše
Nedelja: Goveja juha s piškotnim ponvičnikom, pečene rezine od zelene z majonezo, pljučna pečenka z ohrovtovimi vršički, čokoladna torta.
Ponedeljek: Telečja obara z maslenimi rogljički, pečena morska riba z grahovo kašo, kremove palačinke*.
Torek: Riževa juha z nastrganim bohinjskim sirom, pražene svinjske ledvice z zdrobovimi cmoki, sirov narastek.
Sreda: Goveja juha z ohrovtovim ponvičnikom, govedina z rižem in vinsko omako, španska grmada.
Četrtek: Zeliščna juha s popraženimi žemljami, telečji kotleti s pečenim krompirjem in špinačo, biskvitne rezine.
Petek: Lečna juha s krompirjem, ribji ragu’6, rozinov zavitek z vanilije-vo polivko.
Sobota: Zdrobova juha, grški zrezki*, kisla zelena s krompirjem, marelična pogača.
Recepti za jedi označene v jedilnih listih z * Jetrne zlivanke
30 dkg govejih ali telečjih jeter očistimo, fino nastrgamo in pretlačimo skozi sito, potem pa primešamo še 2 pretlačeni, namočeni in ožeti žemlji. Zdaj solimo in popramo zmes In pridenemo tri jajca, kumno, r-~jaron in še nekoliko popražene drobno sesekljane čebule. Vse to moramo prav dobro premešati, preden na masti v nizki ponvi pečemo y" ai-ke. Ogenj ne sme biti prehud, zlivank pa ne smemo predolgo peči, sicer postanejo žilave.
Kremove palačinke
Iz 20 dkg moke, 1 mleka, 2 jajc in malo soli zžvrkljamo mehko testo in spečemo v nizki ponvi na maslu' prav tenke palačinke.
Na ognju stepamo % 1 mleka, 3 rumenjake, 6 dkg sladkorja, 2 dkg moke in nekoliko vanilije, dokler /e mešanica ne zgosti. Ohlajeni kremi primešamo 10 dkg olupljenih in zmletih lešnikov, potem pa nama. no s to pripravljeno kremo palačink, jih zvijemo in potresemo z vanmjevim sladkorjem; lahko pa tudi zavremo 10 dkg sladkorja in s porjavelim sladkornim sirupom pokapamo zvite palačinke.
Ribji ragu
3/4 do 1 kg morske ribe očistimo, odstranimo koščice in položimo meso za nekaj ur v mleko. Kose mesa moramo večkrat obrniti, ko jih pa vzamemo iz mleka, jih dobro nataremo z limono ih kuhamo v tejle mešanici: % čebule, malo vode, kis, poper, piment, lovorjev list in sol zavremo, potem pa položimo k&se ribjega mesa v vrelo mešanico. Ko je riba mehka, jo ohladimo in zrežemo na majhne koščke.
Iz 3 dkg masla in 10 dkg moke napravimo svetlo prežganje, ga zalijemo z mlekom in mešanico, vendar samo toliko, da dobimo gosto omako. Ohlajeni omaki primešamo 2 rumenjaka in
1	žlico nastrganega bohinjskega sira, potlej pa primešamo omako razkosani ribi hkratu s trdim snegom iz 2 beljakov.
Pripravljen ribji ragu denemo v omaslene in z drobtinicami potresene školjke, posujemo po raguju drobne kosmiče presnega masla in položimo školjke na pločevinasto pekačo, ki jo moramo prej na debelo potresti s soljo. Tik pred serviranjem porinemo pekačo za kakšnih 10 minut v vročo pečnico.
Grški zrezki
1	kg lepe govedine drobno sesekljamo. Precej nato stepemo posebej 10 dkg masla ali masti z 2 jajcema, v kozici na pol skuhamo 15 dkg riža in popražimo v ponvi sesekljano čebulo. Vse to naposled dobro zmešamo, solimo in popramo.
Iz pripravljene zmesi oblikujemo lepe zrezke in jih dobro popečemo na masti.
Serviramo jih z vinsko omako in krompirjevo kašo.
Zahtevajte od svojega čevljarja strokovno pričvršče vanje Palma Okma gumijastih podplatov in podpetnikov. Vi boste nosili čevlje za štrapac samo še s temi podplati in podpetniki, ker so trajni, lahki, elastični in nepremočljivi.
Humor
Ameriški humor
Hotelski nočni vratar se je zdrznil, ko je zagledal nekega opotekajočega se, vsega zamazanega in raztrganega moža, ki se je z zavihanimi srajčnimi rokavi primajal k njegovi celici.
»Želite?«
»Prosil bi,« je z muko povedal tujec, »da bi me spremili v sobo št. 220 v drugem nadstropju.«
»220?« je ponovil vratar in pogledal v zapisek gostov. »To sobo ima mister Oskar Billups iz Toleda, Ohio, in je zdaj malce pozno, da bi budil goste.«
»To prav tako vem kakor vi,« je rekel pijani neznanec, »vziic temu želim, da me spremite tja brez pre-pre-pre-rekanja in ugovarjanja.«
»Kaj bi pa radi tam?« je vprašal vratar.
»To je moja stvar.«
»Prav. Kako vam je pa ime?«
»Oskar Billups mi je ime, iz Toleda sem doma in sem malo prej padel skozi okno.«
Kakor vzameš
Zdravnik: »Ali mnogo pijete?«
Bolnik:	»Kakor	vzamete, gospod
doktor! Po mojem premalo, po mnenju moje žene pa preveč.«
Nazori so različni
Slikar Sedi ob jezeru in slika.
»Zakaj pa slikate?« vpraša neki radovednež.
»Ker je tak moj poklic! Te slike potem prodam.«
»To bo pa težavna reč,« meni oni. »Ko imamo pa tako čedne razglednice o jezeru!«
Prijatelj človeštva
Mati: »Včeraj si mi tako ustregel, ker si bil prvi v razredu — danes si pa že spet med poslednjimi!«
Sinček: »Oprosti, mama — saj mora tudi katera druga mati imeti vesel j# s svojim otrokom!«
mesečna plača
»Pri nas imamo vsak teden prepir,« toži Mira svoji takisto poročeni prijateljici. »Ali se tudi ti tako pogosto sporečeš s svojim možem?«
»Ne, Mira — moj mož dobi plačo ob mesecu!«
Angleški odgovor
Neki Anglež je bil v gosteh na Nemškem. Po nerodnosti je prevrnil kozarec vina.
»Ali imate na Angleškem tako navado?« ga je hotel zbosti njegov sosed.
»Tisto ravno ne,« je mirno odgovoril Anglež. »A če se že kaj takega pripeti, nihče ne vpraša po vzroku.«
Don Juan
»V silno zadrego sem zašel. Nekdo mi je pisal, da me bo ustrelil, če ne bom pustil njegove žene pri mHu.«
»Pa jo vendar pustite!«
»Človek božji, katero? Ko se mi pa ni podpisal!«
Boljši predlog
»Za praznike bi se prav za prav lahko vsak s svojo ženo kam v hribe potegnila, kaj rečeš? Ali pa imaš morda kakšen boljši predlog?«
»Menda!... Pustiva rajši ženi doma!«
koiMH/eiša škotska
Dva prijatelja, Anglež in Škot, sta dalje časa prebivala v Singapuru. Ko sta se vrnila na Angleško, sta si za spomin kupila vsak svojo pahljačo. Anglež je kupil dragocen japonski izdelek iz slonovine, varčni Škot si je pa privoščil cenejšo robo.
Cez nekaj dni sta se prijatelja srečala. In Anglež je rekel Škotu:
»Moja dragocena slonovinasta pahljača se je zlomila.«
»Gotovo si se pahljal z njo in si jo preveč razgibal?« je menil škot.
»Seveda, saj zato tudi je pahljača.«
»Ne bi rekel, prijatelj! Vidiš, tudi jaz sem jo rabil, toda oprejo in varčno. Odpiral sem jo, ne da bi mahal ž njo. Držal sem jo pred seboj in majal z glavo sem pa tja — in pahljača je še danes ko nova.«
OSRAMOČENI ASTRONOM
Učenjak ima zmerom svoj prav. To se pravi, zmerom najde vzrok — naj že bo tehten ali ne.
Prigoda, ki se je v tem pogledu pripetila slavnemu zvezdoslovcu Lever-rierju, je vprav klasična.
Lepega dne se je mož sprehajal po parku z nekim prijateljem. Bilo je sredi poletja in solnce je pripekalo, da je bilo kaj. Tedaj se je Leverrier ustavil pred živo pisano stekleno kroglo, zasajeno na drogu — kroglo, kakor jih vidiš v vsakem količkaj negovanem vrtu. Prijel jo je in ugotovil, da je tista polovica, ki je bila v senci, žareče vroča, solnčna polovica pa ledeno mrzla.
Boječ se, da ga ne varajo čuti, je velel še prijatelju, naj prime prečudno kroglo. Prijatelj je isto ugotovil-.
Tedaj je Leverrier segel v žep po za-pisnico in začel računati in obračati matematične obrazce sem in tja. Ko je to delo končal, je slavnostno izjavil, da je zadeva popolnoma normalna, naravna in v redu: svetloba hladi in senca segreva!
Učenjak si je že mel roke od zadoščenja: to bodo strmeli njegovi tovariši, ko bo stopil na plan z novo teorijo!
Medtem je pa od nekod prišel vrtnar.
»Strašna vročina!« je menil in si otrl pot s čela. »Ce ne bi vsake četrt ure obrnil teh steklenih krogel, bi jih bilo že zdavnaj razneslo...«
Leverrier ni nič odgovoril. Le zapis-nico je spravil v žep.
CARNEGIJEV DAR
Amerika slavi letos 100 letnico rojstva milijarderja Andrewa Carnegija. Pri tej priliki nam je prišla na um tale anekdota:
Carnegie se je nekoč ustavil v nekem neznatnem mestecu v Georgiji. Prišel je mimo cerkve in stopil noter; bila je ravno maša. Med pridigo je pobiral cerkovnik s krožnikom darove. Carnegie je dal bankovec za petdeset dolarjev.
Po končanem cerkvenem opravilu je pastor poprosil vernike, naj še malo počakajo.
»Bratje moji,« jim je dejal, »Gospod nam je bil danes naklonjen. Našteli smo en dolar in štiri in dvajset centov...«
Potem je pokazal na milijarderja, sedečega v poslednji vrsti.
»...toda če je bankovec, ki ga je položil na krožnik oni belobradi starec, veljaven, imamo vsega skup ena in petdeset dolarjev in štiri in dvajset centov. Bratje, prosimo Boga, da ne bi bil bankovec ponarejen.« (cn)
SKRIVNOST KRALJIČINE LEPOTE
Lepa italijanska kraljica Margareta (1851—1926), žena kralja Umberta, je zaradi svoje izredno lepe polti slovela po vsej Italiji. Njeni občudovalci so si belili glave, kakšno lepotilo neki rabi kraljica. Ko se je francoski vojni ataše pri neki priložnosti zelo laskavo izrazil o kraljičini polti, se je vladarka nasmehnila:
»Za vso lepoto svojega obraza sem dolžna hvalo baš francoskim izdelkom: sodčku starega francoskega konjaka iz leta 1850. Na žalost mi pa to dragoceno lepotilo že pohaja, čeprav ga porabim na dan samo en naprstnik.«
»čudno,« je menil ataše, »čudno, da moje rojakinje ne vedo, da si je treba s konjakom mazati obraz, če hočejo imeti lepo polt.«
Kraljica se je sladko zasmejala, vesela, da je diplomata prevalila:
»Motite se, gospod ataše! Ne mažem si s konjakom obraza, temveč grlo.«
X
DUMAS IN NJEGOV UPNIK
Aleksander Dumas, pisec »Grofa Monte-Crista« in »Treh mušketirjev«, je bil ne samo priljubljen francoski romanopisec, temveč je slovel tudi kot eden izmed največjih pariških bohe-mov. Denar ni imel obstanka v njegovem žepu.
Prečestokrat je bil Dumas brez solda in tedaj se je navadno zatekel k svojim prijateljem in jih molzel, dokler se je le dalo. Teh dolgov ni navadno nikoli poravnal.
Kako malo je mož cenil denar, nam pove tale anekdota:
Nekoč je Dumas prosil nekega krznarja za posojilo 500 frankov. Trgovcu se je imenitno zdelo, da se veliki romanopisec obrača baš do njega in mu je rade volje ustregel.
Po nekaj tednih je pa krznar Du-masu namignil, da naj bi mu vrnil posojilo. Toda Dumas se ni niti zmenil za prijazni opomin. Trgovec je začel postajati nepotrpežljiv. Neprestano Je pošiljal svojega vajenca k Dumasu po denar. Pisatelju so ti opomini začeli že presedati, zato mu je nekoč sporočil, naj pride drugi dan v gledališče, ko bodo igrali njegovo novo dramo; tam bo takoj po predstavi dobil vrnjen denar.
Po predstavi je trgovec res stopil na oder, da bi prejel svoje plačilo. Dumas se je takrat razgovarjal z nekim statistom. Ko je zagledal svojega upnika, je ponosno vzel iz denarnice bankovec za 500 frankov.
Videč tako velik denar, se statist ni mogel premagati, da ne bi občudujoče vzkliknil:
»500 frankov! O, gospod Dumas, dajte da si to čudo natančneje ogledam! še nikoli v življenju nisem videl bankovca za 500 frankov.«
Dumas je stisnil statistu bankovec v roko in mu dejal:
»Kar spravite ga, od srca vam ga privoščim! Moj upnik je že tako zadosti bogat in ga ne bo pogrešal!«
Trgovec je osramočen odšel. Posojenih 500 frankov pa ni seveda nikoli pričakal.	X
NAGROBNIK
študentje v Salamanci pripovedujejo tole zgodbo:
Nekoč sta potovala dva študenta iz Salamance v Segovio. Prišla sta mimo nekega groba in zagledala nagrobnik z napisom:	,Tu je pokopana duša
bogatega Fedra Dominga.*
»Bedak!« je vzkliknil prvi študent. »Kakor da bi bilo moči dušo pokopati!« In je veselo romal dalje.
Drugi se je pa ustavil in je premišljal, ali ni nemara neki glpblji smisel v teh besedah. Pustil je svojega tovariša naprej, nato je pa odvalil kamen s čudnim napisom, iačel kopati z rokami in je iznenada ii-ko-pal skrinjico z zakladom. Na njej je bilo pa napisano:
,Ti, ki si imel zadosti pameti, da si spoznal smisel mojega napisa, vzemi te zaklade, ki je na njih visel skopuh, in porabi jih bolje kakor on!‘ študent je seveda veselo zavalil nagrobnik nazaj, se hvaležno priklonil pred grobo in in šel srečen in vesel svojo pot z dušo umrlega skopuha Fedra Dominga pod roko.
Če se v družbi, na seji ali v gledališču dolgočasiš, obrni pozornost postranskim stvarem: statistika včasih odtehta humor.	Jusuf
Letsi Nemci ne kodo praznovali 1. maja 1 burnimi obhodi, nego (a mislijo obhajati bolj Po domače, t narodnimi veselicami, plesi itd. Na sliki: ples okoli prvomajskega miaja
Pretekli teden Je 15.000 pariikih taksijskih ioferjev zaradi prenizkih mezd (topile * stavko. Policija se Je (kakor kaie nala slika) dobro pripravila za morebitne demonstracije, a Ji ni bilo treba nastopiti, ker je stavka potekla * popolnem redu
5. nadaltemie
Konlesa Klara
Roman
Po francoskem izvirniku
geergesa Chncla
priredil A. R.
Gaston
šest tednov pred popisanimi dogodki se je pripeljal v Pariz grof Bligny; utrujen od dolge in nepretrgane vožnje je velel vozniku, da ga odpelje s postaje naravnost v klub.
Ker v Parizu ni imel lastnega stanovanja, si je bil najel sobo, kakršne so boljši klubi dajali na razpolago svojim članom. V prestolnici je imel ostati kvečemu teden dni, da uredi svoje zadeve v ministrstvu in si to in ono nakupi; potlej se je pa mislil takoj odpeljati na grad Beaulieu.
Več ko leto dni ga že ni bilo nr Francoskem. V tem času je ime! dovolj priložnosti ogledati si prav od blizu pokvarjenost bukareške »boljše« družbe; tako ni dolgo trajalo, ko je tudi njega samega potegnilo v vrtinec razbrzdanega uživanja.
Tako daleč od Klare, se je izprva počutil kakor v izgnanstvu; zato je sklenil živeti kar najskromneje in sam zase. A kako naj ataše francoskega poslaništva živi sam zase! Hočeš nočeš je moral iti v družbo, v gledališče, na plese, k sprejemom
—	in preden se je dobro zavedel, je bil že v središču splošne pozornosti in seveda tudi v središču uživanja in veseljačenja. Ker je bil lep in prikupen, so se ženske kar po vrsti zaljubljale vanj; kot pravi Francoz ni Gaston seveda nobeni maral odreči svoje kavalirščine.
Po šestili mesecih takšnega življenja se je že vsega do dna naužil; nobena stvar ga ni več mikala in tako je le še v kvartah našel nekoliko razvedrila. Pravijo, da pomeni sreča v ljubezni nesrečo v igri. Pri njem to ni držalo: dobival je s kar nesramno trdovratnostjo, tako da so 3e kvartači kar bali igrati z njim. če bi bil shranil in naložil, kar je »prislužil« noč za nočjo za zeleno mizico, bi bil med najbogatejšimi na francoskem poslaništvu; toda kakor je prišlo, tako je skoraj vse tudi odšlo, to se pravi v veseli družbi med popivanjem in veseljačenjem.
Dokler ni bilo lepega dne iznenada konec tega neskrbnega in neplodnega življenja:	francoski
poslanik je bil izvedel o neki njegovi ljubezenski aferi, ki ji je sledil dvoboj z znanim romunskim bojarjem. Zadeva je bila vendarle nekoliko prekočljiva, da bi se dala z molkom zabrisati; tudi so se že Bukareščani sami začeli zgražati nad početjem mladega francoskega plemiča. Tako ni poslaniku kazalo drugega kakor da se svojega atašeja za nekaj časa odkriža, vsaj tako dolgo, da bodo ljudje malo pozabili njegove afere. Poslal ga je tedaj z nekim dozdevnim poslanstvom v Pariz.
Pri katerih boleznih se je poka-sal Planinka čaj Mr. Bahovec zdravilnim?
Pri obolenju želodca, boleznih jeter in žolča, obolenju in lenlvo-sti črevesja, hemoroidih (zlati žili), debelosti, ledvičnih boleznih, revmatizmu, glhtu in tšijasu, pri glavobolu in migreni, pri ženskih boleznih in težavah za časa menstruacije, težavah v prehodnih letih pri poapnenju žil (arteriosklerozi) in pri kožnih boleznih.
Zahtevajte v apotekah izrecno Planinka čaj Bahovec m Din 20'—.
a**. 8. 629/M
Gaston je vedel, da je njegove vloge v Bukarešti za zmerom konec, zato je sam še pospešil odhod, da si čim prej preuredi življenje. Ostalo mu je le še petdeset tisoč frankov; kam naj se obrne s tem siromaštvom? V vrtoglavici svojega razbrzdanega uživanja je bil svojo zaročenko docela pozabil. Zdaj se mu • je spet obudil spomin nanjo. Prijazni, tihi salon v beaulieujskem gradiču, kjer je Klara potrpežljivo in vdano čakala njegove vrnitve, se mu je mahoma zazdel spet ljubek in drag kakor nekoč; in tudi nekdanja ljubezen je vnovič vstala v njem — vsaj mislil je tako. Sam pri sebi se je zaklel, da se ne bo nikoli več spuščal v razuzdanost, saj mu je takšno življenje prineslo več grenkobe in razočaranja kakor užitka. Tudi misel, da je pognal skoraj vso očetovo zapuščino, in da mu bo dota grofične Beaulieujske zato tem bolj dobro došla — tudi ta misel mu je bila tehtno bodrilo pri njegovih trdnih sklepih.
Kako tudi ne! S sto tisoč frankov rente, kolikor bi mu jih Klara prinesla, bi si lahko ustvaril prav čedno življenje: pol leta bi živel na gradu in drugod na deželi, drugega pol leta bi pa prebil v Parizu.
Ob tem razmišljanju se je čutil kar prerojenega. Z naslado in veseljem je mislil na vrnitev v domovino in na svojo prvo ljubezen.
V	takšnem razpoloženju je njegov vlak pridrdral na pariško severno postajo.
*
V	treh dneh je Gaston uredil, kar je imel opravkov v ministrstvu, pod konec tedna se je pa namenil brez obvestila odpeljati v Beaulieu, hoteč Klaro in njeno mater presenetiti. že vnaprej je užival v svidenju, kar slišal je že njune vesele in presenečene vzklike. Za nič na svetu se ni bi bil hotel odpovedati užitku nepričakovanega povratka.
Kupil je bil zelo lep zaročni prstan z velikim safirjem, obdanim z briljanti. že je videl Klaro v duhu pred seboj, kako mu s srečnim smehljajem podaja svojo roko z rožnatimi prsti, da ji bo sam nataknil zlati obroček. To pot pojde zares: prstan bo prvi člen v verigi, ki bo kmalu oba za zmerom združila.
Zvečer pred odhodom je mladi grof po vrnitvi iz gledališča opazil v klubu nenavadno živahnost in vrvenje. Radoveden je vprašal, kaj to pomeni, in tako je izvedel, da bo v slavnostni dvorani predstava neke operete, ki sta jo spisala in uglasbila dva odlična člana kluba; naslovno vlogo bo pa igrala made-moiselle Mlgnon, ena izmed najbolj slovečih takratnih primadon. Zato ni čudno, da se je zbralo mnogo odličnega občinstva in da je že nepotrpežljivo čakalo začetka predstave.
Mladi grof je zavil proti neki skupini frakov, ker je med njimi spoznal več znancev. Sredi med njimi je prestoloval gospod Escande, mlad odvetnik in bodoč dedič milijonov. Oblečen je bil z brezhibno eleganco; ravno je nekaj važno razlagal, ko je zdajci ugledal grofa Blignyja in obnemel. Osupel je z odprtimi usti strmel v mladega plemiča, ki se je smehljaje bližal družbi.
Sredi te tišine je zdajci nekdo glasno vzdihnil: »To je pa res huda nesreča!« Mož, ki je to pripomnil, je bil visok, star in plešast gospod rdečega obraza in z ostro brado. Njegova obleka je izdajala nekdanjega trgovca; v manšetah in na prsih so se mu lesketali veliki demantni gumbi, v ovratnici mu je pa tičala demantna igla.
Bllgny je stisnil svojim prijateljem roko. Tišina okoli njega ga je nekoliko zmedla; ravno je hotel vprašati, zakaj so ob njegovem prihodu tako iznenada vsi utihnili, ko se je stari gospod obrnil k nekemu grofovemu prijatelju in mu tako glasno šepnil na uho, da so ga morali vsi slišati: »Prosim, dragi prijatelj, predstavite me vendar grofu!«
Ogovorjenec se je namrdnil in skomignil z rameni, kakor češ: »Kje se je neki ta človek učil ma-
nir?« Po kratkem obotavljanju mu je pa vendarle ustregel.
»Dovolite, dragi gospod grof: gospod Moulinet...«
»Industrij ec,« je živahno dodal mož z demantnimi gumbi. In ves ganjen je prijel mladega moža za roko in povzel:
»Dovolite, gospod grof: vso vašo rodbino že poznam. Moja hči se je šolala z gospodično Beaulieujsko, vašo sestrično, v istem samostanu. Da, gospod grof, v Sacre-Coeuru, najuglednejšem in najodličnejšem pariškem vzgajališču... Kaj hočete, za mojo Atenaido se mi ni zdelo žal nobenega denarja... In verjemite mi, da me je hudo pretreslo, ko sem zvedel žalostno novico...«
Gospod Escande je bil že nekaj trenutkov nekam čudno nemiren. Cepetal je z nogami, prestopal sem in tja in dajal staremu gospodu znamenja, naj molči, a zaman. Gospod Moulinet je bil preveč zatopljen v svoje pripovedovanje ali pa nalašč ni maral razumeti — iz razvoja poznejših dogodkov bi človek prej domneval le-to — gospod Moulinet je torej vneto nadaljeval svoje sožalne izjave.
»Oprostite.« mu je tedaj skočil grof v besedo in nabral obrvi. »Ne razumem vas prav... Pripovedujete mi o neki žalostni novici, ki naj bi se tikala naše družine... posebno gospodične Beaulieujske. Ne vem, kaj naj to pomeni. Prosil bi vas, da bi se nekoliko jasneje izrazili.«
Moulinet je pobesil glavo, kakor da tehtno premišljuje, kaj naj odgovori. To priložnost je porabil mladi odvetnik, da je vskočil v pogovor.
»Prosim vas, dragi gospod grof. ne zamerite,« je začel z nekam slavnostno počasnostjo. »Ne morete si misliti, kako hudo in nerodno mi je, da vam pride nocoj v takem kraju, ki je tako malo poklican za to, na uho žalostno novica, ki jo je gospod Moulinet pravkar imel v mislih... A ker bi jo prej ali slej tako morali izvedeti, ne smem več zavlačevati in vam moram povedati, kaj se je pripetilo. Prav takrat ko ste vstopili, sem pripovedoval temu gospodu, da sem se danes vrnil z Angleškega in da sem bil torej prvi, ki sem izvedel, da je pravda, ki so jo Beaulieu j e vi pravdali s svojimi angleškimi sorodniki, izgubljena in da ni več priziva zoper razsodbo...«
Pri tem nepričakovanem in dolgoveznem sporočilu je grofu vsa kri izginila iz obraza. Izguba pravde, ki se je beaulieujska graščakinja tolikanj zanašala nanjo, je pomenila popolno obubožanje konte-se Klare!
Toda Gaston je predolgo živel med diplomati, da ne bi znal skriti svojega poparjenja. Še več; ponosno se je vzravnal in oholo dejal:
»Dovolite mi, dragi moj gospod, da se začudim lahkomiselnosti, s katero greste pripovedovat temule gospodu o stvareh, ki se tičejo zgolj Beaulieujevih. Nisem mislil, da bi zadeve mojih sorodnikov utegnile dati snov za razgovore med docela neprizadetimi in za kakšno poceni obiranje. Zelo hvaležen bi vam bil, če bi hoteli biti
Kini prinaiafo
SOKOLSKI DOM SISKA
tete/or 83 87 predvaja od 2. do 4. maja t. I. »NATAtA« od 5. do 7. maja t. 1. »MAČKA V VREČI«
Magda Bcbneider
KINO TALIJA KRANJ
predvaja v soboto 2. m«ja ob 20.30 in r nedeljo 3. maja ob 16., 18. ia
20.3b uri veseloigro
»MAMICA, OETE MOJE«
• priljubljeno Imir.o Ulrleh, Herman 'Dumingom in Teo l.iiigcnom
KINO NADIŠAR TRŽIČ
predvaja v soboto 2. maja in nedeljo 3. maja film »SVET JE MOJ«
V glavni vlogi: Hary Pid.
V ponedeljek 4. maja (na sv. Florijana) ob 16., 1S.30 in 20.45 uri predvaja velcfilm
»NOČ V BENETKAH«
V glavni vlogi: svetovni tenor Tino
Patiera
Pride: Petrograjske bele noči.
ZVOČNI RADIO JESENICE
telefon Int. 10
predvaja v petek l. maja t. 1. ob 21. uri, v soboto 2. maja ob 21. url in v nedeljo, dne 3. maja ob 15. in 20.30 uri veleopereto
»kneginja čardaša«
z Marto Eggerth in Hansom 8onker* jem v glavnih vlogah. Dodatki: šmeSniea »Beety.-Boop« in Paramountov zvočni tednik
KINO ŠOŠTANJ
predvaja v soboto 2. maja ob 20. uri ia v nedeljo 3. maja ob 18. in 20. uri velefilm »LAHKA KONJENICA«
V	glavni vlogi Marika Kik*k, primadona budimpcitanske opfere. Dodatek nov tednik
v bodoče zastran tega nekoliko bolj i molčečni...«	j
Mladi odvetnik je pri teh besedah vztrepetal. Nervozno je zmajal; z glavo in užaljeno začel:
»Dragi moj grof, verjemite nii...;;'
»Verjel bom, kar bo m eni, prav,« ga je suho zavrnil grof in: mu je obrnil hrbet. Ni ego vi prijatelji so se mu pridružili.
Moulinet in Escande sta ostala sama. Nekaj trenutkov sta nemo strmela drug v drugega, potem je pa industrij ec vzkliknil s kislim nasmeškom:
»Ponosna kri, ti Blignyji! Dobro vas je odpravil, kaj? In tudi jaz sem dobil svoj delež. Sicer si pa zaradi tega ne bom delal sivih las. Divja kri! In zraven popolnoma na tleh, ste rekli, ne?«
»Do poslednjega groša izmozgani,« je prezirljivo skomignil z rameni mladi odvetnik. »In potem se gre še velikega gospoda in hoče zapovedovati in nauke deliti!«
»In na kakšen način! Da, da, ljubi moj doktor, revolucije lahko še tako proglašajo enakost, ti ljudje vendarle ne bodo nikoli videli v nas sebi enakih. Sicer se mi pa zdi, da bi bil ta grofič imeniten mož za kakšno bogato dekle...«
Takrat so se zaslišali trije slavnostni udarci po bronu, znamenje, da se predstava začne. Escande in Moulinet sta sedla in tudi grof si je izbral sedež nedaleč od njiju.
Toda Gaston je le na videz sledil sladki godbi in poskočnemu baletu na odru. V njem je divjal vihar. Blisk, ki je udaril v bogastvo mlade kontese, je uničil tudi njegovo bodočnost; zakaj niti za trenutek ga ni obšla misel — to moramo njemu na čast priznati — da bi prelomil dano obljubo. Niti na um mu ni prišlo, da bi mogla katera druga kakor Klara postati njegova žena.
In vendar! Klara brez denarja: to pomeni skromnost in varčevanje do smrti. To pomeni, da bo moral kakor plemič z dežele životariti na deželi; da ne bo mogel nikamor na obisk, ker bi preveč stalo. O, kako mu je bilo zdaj žal, da je tako lahkomiselno zapravljal v Bukarešti!....
Potem je ganjeno pomislil na Klaro in njeno mater. Ta trenutek pač še ničesar ne vesta, saj je vendar Escande prvi prinesel novico še svežo z Angleškega. Gaston je sklenil čim prej odpotovati domov, da bo potolažil hudo prizadeti ženski in omilil udarec, ki ga jima je namenila usoda.--------------
Gospod Moulinet je sedel udobno zleknjen na stolu. Tudi on se ni zmenil za dogodke na odru. V njegovih mislih ni bila operetna princesa, ki je graciozno plesala in pela pred njim, njegove misli so se mudile pri drugi princeci... pri njegovi hčeri, kostanj elasi Atenai-di. V duhu jo je videl v samostanu kot šolarko s prekratkim krilom in neokretnimi čevlji. Videl jo je, kako je prišla v govorilnico sredi med drugimi, elegantno oblečenimi gosposkimi gojenkami, ki so plebejsko trgovčevo hčer prezirljivo merile z očmi. Papa Moulinet takrat še ni bil tako bogat, še ni imel velike tovarne za čokolado, še ni razpošiljal svojih izdelkov v slednji, še tako zapuščen gorski kotiček na Francoskem.
V	tisti dobi je prodajal kolonijsko blago na debelo. Gosposke dame so se zato kar na glas zgražale, da je samostan sprejel »kramar-jevo« hčer v svoj internat. Očetu tudi niso bila prihranjena poniževanja, ki jih je morala plebejska Atenaida prestati v šoli pri svojih plemiških sošolkah. In med tistimi, ki so najbolj vihale nos nad njo, je bila ponosna potomka grofov Beaulieujskih.
O, kolikokrat je moral tolažiti svojega otroka, ko je jokala od jeze in gneva! Kolikokrat jo je moral miriti, ko je prisegala maščevanje svoji sovražnici! In glej: ali ni mar danes prišel ta dan osvete, ne da bi bila ne on ne hči le s prstom ganila?
Atenaida Moulinetova je danes ena izmed najbogatejših za možitev godnih Parižank — ošabna Klara Beaulieujska je pa malone beračica brez počenega groša dote. »Kramarjeva« hči se koplje v razkošju, najdražjih oblek ima kolikor si jih le poželi, in v lesku milijonov velja za eno izmed najlepših hčera denarne aristokracije. Grofovska hči živi pa v skromnem in preprostem okolju na deželi, ne more nikamor in — kdo ve! — morda se bo morala celo odpovedati tolikanj željno pričakovani zvezi s svojim izvoljencem...
Da, gospod de Bligny, kavalir od nog do glave in lepotec, da mu ga ni enakega! O, kolikokrat je Atenaida drgetala od srda in nevoščljivosti, kadar je mladi grofič prišel s svojo teto v Sacre-Coeur h Klari na obisk — saj je le predobro vedela, da sta določena drug za drugega. Da, Klara, je sama grofovskega rodu, bo postala žena potomca ene izmed najstarejših plemiških rodbin na Francoskem. In ona, Atenaida? Nu, zanjo bo moral biti pač dober kakšen doktor ali odvetnik ali industrijec — da
v 24 UfgJ&M
barva, pLisira in kemično čisti obleke, klobuke itd. Škrabi in svetiolika srajce, ovratnike, za-1 pestnice itd. Pere, suši, monga in lika domače perilo. Farno čisti posteljno perje in puli
tovarna JOS. REICH LJUBLJANA
mu bo rodila hčere, ki jih bo ta plemiška gospoda prav tako prezirljivo gledala z viška kakor njo...
Pri teh mislih je preletel njegove ustnice ponosen nasmeh. Naslonil se je še bolj nazaj in zakopal roko v žep, da so zažvenketali zlatniki.
»Ali je res tega treba?« je zamrmral sam zase. »Mar res ne premorem toliko, da bi ji kupil moža, ki si ga sama poželi?«
Ozrl se je na okoli, kakor da bi iskal med gosti, kdo bi utegnil biti primeren zet zanj. Kdo v tej dvorani bi ne ML imel toliko poguma, da bi zavrnil Atenaido, če ji bo stisnil v roko ček na neomejen znesek? Kje je kakšen baron, grof ali marki, ki bi se predrznil zavrniti njeno roko? Koliko naj plača, da ga dobi? Naj samo številko pove! Moulinet lahko odrine prav tako deset milijonov kakor enega samega.
Njegov pogled je postal drzen, skoraj grozeč. Obletel je po vrsti vse te neznane obraze in se naposled ustavil na grofu Blignyju.
Mladi mož je strmel mračno predse. Na svojo sestrično misli, si je dejal Moulinet, in začutil je, kako se ga loteva neki nemir. Le kaj mu je takrat začelo rojiti po glavi? Najbrže ne bi bil tega niti sam vedel povedati. Gotovo je le toliko, da je v njegovih računajočih možganih začel kliti neki načrt.
V dvorani je završalo. Glasno ploskanje je prebudilo milijonarja iz razmišljanja. Prvo dejanje operete je bilo končano. Grof je vstal in se s svojimi prijatelji obrnil k izhodu. Moulinet je gledal za njim, nato je pa tudi on vstal in zapustil dvorano.
V prvem nadstropju je bila igralnica. Zakrknjenih kvartačev ni strpelo spodaj v dvorani; že med predstavo so odšli in so se pridružili svojim še fanatičnejšim tovarišem — tistim, ki so že ves večer sedeli za zeleno mizo.
Elegantne dame v dehtečih, globoko izrezanih toaletah so se zgrinjale okoli miz, prinašaje srečo ali nesrečo svojim ljubim. Toda kvartači se niso zmenili zanje; karova ali pikova dama je bila zanje mnogo mikavnejša. Neobčutljivi za vrvenje okoli sebe, za godbo in petje, so živčno metali kvarte na mizo in polnili ali pa praznili vsak svoj predalček.
Mehansko je zavil grof v igralnico, nalašč prepušča je naključju svojo pot. Ali je bila pa njegova usoda tista, ki ga je vzlic vseni njegovim trdnim sklepom pripeljala spet k zeleni mizi?
Bankar je bil ravno pozval k igri: »Messieurs, faites votre jeu!« Grof je instinktivno segel v žep, potegnil iz njega tisočak in ga malomarno vrgel na mizo.
In glej: dobil je!
Ves osupel, da se mu sreča spet vrača, in radoveden, ali mu bo trajno naklonjena, je prisedel.
Prav takrat je stopil v igralnico Moulinet. Noooj je prvič v življenju prestopil prag te sobe, zakaj bil je načelen nasprotnik vsake hazardne igre in je cenil samo tisti uspeh, ki si ga človek pridobi z znanjem in spretnostjo. Pristopil je bliže; ko je zagledal na mizi pred grofom bankovec za tisoč frankov, je resno položil predse desetak.
Moulinet si je očitno hotel pridobiti pravico, da bo opazoval grofa pri igri; a ker se ne bi prav spodobilo, če bi samo zraven stal in gledal, si je pač z igranjem kupil to pravico.
Grof je stavil dalje, toda sreča se mu ni več smehljala. Zdelo se je, kakor da bi prozaični desetak čednostnega inius' 'ijca prepodil naklonjene mu bogove.
Toda Bligny ni odnehal — tem manj, ker ga je spet dobila v oblast igralska strast. Srdito je stavil tisočak za tisočakom — in drug za drugim so lepi bankovci romali drugam. Hladnokrvni in preračunljivi Moulinet je tvegal vselej samo po deset frankov.
Ko se je proti jutru partija končala, je bil grof izgubil štirideset tisoč frankov — medtem ko je gospod Moulinet, poln zadoščenja nad smolo zaročenca grofične Beaulieujske, že dolgo spal spanje pravičnega v svoji razkošni palači na bulvaru.
Ob isti uri ko bi bil moral, če bi se hotel ravnati po svojem trdnem sklepu, stopiti na vlak, ki bi ga odpeljal v Beaulieu — ob isti uri je slonel Gaston z razbeljeno glavo v svoji sobi pri oknu in strmel v cestne pometale, ki so ravno pri" čeli svoje jutrnje delo.
Marcel Allaln In Plerre Souvestre:
Detektivsko - kriminalni roman
9. nadaljevanje:
»Noter k
Vstopil je Henri Verbier.
»Moja soba je tik vaše,« se je opravil, »in ko sem opazil, tla sanjarite-Pri oknu, sem si mislil, da bi vam mogoče teknila kakšna prava egipčanska cigareta. Prinesel sem jih nekaj s seboj iz Kaira, tobak je mil in tako okusen, da je kakor nalašč za dame.«
»Preljubeznivi ste, gospod Verbier! Kadim sicer res samo o velikih praznikih, toda taki posebnosti se vendar ne maram odreči. Le kako se vam hom oddolžila za vašo prijaznost?«
■tlim, jaz bi že vedel...«
»Res?«
»Pokramljajva malo!«
»Prav rada. Kar srečna sem, da mi ni treba biti sami. Vi mi boste gotovo kaj lepega povedali o Kairu in o piramidah!«
»Joj, tu ste pa slabo naleteli! Piramide so puste in dolgočasne, Kairo pa Poznam tako slabo, kakor kakšen sprevodnik podzemeljske železnice Pariz, Stanoval sem v hotelu in poznam le tistih par ulic v okolici. Ju-trovska svinjarija me ni tako mikala, da bi si bil ogledal okraje Arabcev. Take reči so samo za histerične ih na Pol trapaste Američanke. Te se podijo kakor mladi telički po umazanih cestah in venomer vzklikajo: wonder!ul! Hvala za takšenle ,wonderful‘!c
Jeanna se je morala nasmehniti. .Verbier je pripovedoval dalje:
■ »Moj Pariz mi je pač tisočkrat ljubši! Ali se vam ne zdi tudi tako, gospodična Jeanna? Lejte ta prekrasni razgled od tu zgoraj, ali čutite ta mehki božajoči nočni zrak?... človeku 'kar srce zaigra...«
»Le zakaj neki?«
»Tako pač mislim... človeka včasih otožnost obide. Kako naj vam to povem... Tako neznansko zapuščen se zdim samemu sebi, tako samotno mi je pri duši... in nehote se mi prikrade ob takih večerih hrepenenje v dušo, hrepenenje po nekem bitju...«
»Tak, gospod Verbier, kakšne sentimentalnosti pa klatite? Kakor kakšen prvošolec v mesečni noči! Brr! Po mojem je vsa toliko opevana ljubezen prava pravcata zabloda, neokusnost tako rekoč...«
»Prosim vas, ne bodite vendar tako surovi!... Kako neznansko lepo bi zdaj na primer bilo, če bi smel božati vašo mehko ročico...«
Verbier je hotel prijeti dekle za Toko, toda ona se ga je osorno otresla.
»Nobenih norčij, gospod Verbier! Kaj pa mislite...«
»Gospodična Jeanna...« je prosjačil Verbier in stopil razširjenih rok k deklici. Gospodiču a Jeanna...«
Skušal jo je prijeti in poljubiti, toda ona se mu je iztrgala, in še preden se je zavedel, mu je krepko primazala pošteno zaušnico. Toda to že ni bila več zaušnica, to je bil dobro merjen boksaški udarec na sence...
Verbier je zastokal — in padel ka-ikor snop sena na tla.
Gospodična Jeanna ga je pomilovalno pogledala, stopila brž k oknu in zastrla zavese. Poveznila si je klobuk na glavo, pograbila mali ročni tKovčeg in odšla iz sobe.
»Nu, gospodična Jeanna, tako pozno «« na sestanek?« je vprašal mežikaje 'vratar.
»Ah, malo svežega zraka se moram (Se naužiti. Nekam soparno je zgoraj v sobi...«
*
Čez nekaj minut se je IIenry Verči er polagoma zavedel.
, Koj je skočil na noge in ugotovil, da so vrata zaklenjena.
»Hudiča, kaj takšnega se mi pa še W zlepa pripetilo!« je zmerjal predse. »Da mene, Juva, kar tako meni nič jtebi nič ženska položi na tla! Nezaslišano!«
Še zmerom mu je brnelo po glavi — >n .Tuve se je živčno sprehajal po sobi gor in dol. Zdajci se mu je posvetilo: Takšnega knock-outa ženska ni zmožna; tako zna udariti samo •portno izvežban moški 1
XII
Gospodična Jeanna rohni...
Etienne Rambert je stopil s svojim Poslom, bankirjem Barbeyem, v kadilnico nove vile, ki si jo je bil kmalu 1h> oprostilni sodbi kupil na cesti Etienna Flachata, blizu Pereirskega trga.
Ob desetih zvečer je bilo.
Etienne je ponudil svojemu gostu fmptke, prižgal si ie debelo havanko m nadaljeval prekinjeni pogovor:
»Ne rečeni, ti papirji utegnejo biti «edaa stvar, ki ste mi jih pravkar toliko hvalili, utegnejo bili stabilni m varni, vse priznani — toda kaj naj l*očnem z delnicami, ki bodo morda *ez 1p|0 a|j gez ,jve poskočile za dve
do tri točke, ki bodo vrgle morda tri do štiri odstotke dividend?«
»Res je, ogromnega dobička ne smete pričakovati, pač ste pa popolnoma zavarovani zoper vsakršno izgubo. V ta podjetje sleherni družinski oče brez skrbi naloži svoje prihranke....«
»Kupčije družinskih očetov me nič kaj ne mikajo...« je zamrmral Etienne Rambert. »Kako se vam pa zde del-r-ice jeklenih industrij, na primer Schneider-Creuzot, Škoda, Krupp ali kakšne tem slične?«
»Te vam utegnejo res vreči masten dobiček — vendar samo utegnejo; zakaj stanje teh podjetij je odvisno od položaja na Daljnem Vzhodu... Obrnite kakor hočete, zmerom tvegate...«
»Kdor se boji, ne sme špekulirati na borzi, gospod Barbey! Doslej sem imel hvala Bogu še zmerom srečo; lahko si privoščim kakšno majhno borzno pustolovščino, ne da bi se zaradi morebitne izgube moj gmotni položaj omajal. Včasih prav rad malo potipam, zdaj tu, zdaj tam... takšna hazardna igra zmerom vleče.«
»Občudujem vaš temperament, gospod Rambert, vašo podjetnost! In če bi ne bil vaš bankir — in čfe bi mi vest ne narekovala, da vam smem priporočati samo varne kupčne, bi vam kakopak pri priči razgrnil svoj načrt, ki mi roji že kakšni dve leti po glavi.«
»Načrt? Zakaj mi pa doslej niste še nikoli tega omenili?«
»Veste, ne gre za navadno kupčijo, kakršno svetujem svojim strankam; gre namreč za zadevo, ki se mene osebno tiče: osnovno glavnico svojega podjetja nameravam namreč zvišati, hkratu pa hočem tvegati velike špekulacije.«
»Hm!« je rekel Rambert, ki se ni nič kaj začudil bankirjevemu namiga-vanju. »In vi bi radi še mene pritegnili? Toda preden se odločim za to. čeprav samo v bistvu, vas moram prositi, da mi na kratko orišete gmotno stanje vašega zavoda — kakopak strogo zaupno, čeprav se mogoče naposled ne bova zedinila...«
Pol ure sta se moža pogovarjala o samih številkah.
Naposled je Rambert vstal in izjavil:
»V bistvu se strinjam z vašimi predlogi, gospod Barbey. Toda to moram takoj pribiti: po nobeni ceni nočem biti eden izmed vaših delničarjev, temveč — edini!«
Barbev je začudeno pogledal gospoda Ramberta, ta je pa smehljaje se nadaljeval:
»Dobro vem, kaj govorim! Tistih šestdeset do osemdeset milijonov, ki bodo potrebni, vam bom že dal na razpolago. In če bom — zdi se mi več ko verjetno — pristal na vaš predlog, vam bom dal potrebna zagotovila, da imam toliko denarja. — Opozoril bi vas rad še na to, da se bom potlej vneto zanimal za poslovanje vašega bančnega zavoda in si bom izgovoril popoln vpliv zastran trans-
Vsega v izobilju
za malo denarja v veliki izbiri trenchcoatov, hu~ bertusov, pumparic, perila itd. pri
PRESKERJU, Uubljana
Sv. Petra te? ti 14
*
POZOR
GOSPODINJE!
Najceneje ste postreženi s
KURIVOM
pri tvrdki
RUDOLF VEHEPIC
trgovina s kurivom LJUBLJANA VII.
Sv. Jerneja cesta 25 TELEFON 2708
Prvi poskus
stalni odjem I
*
akcij. Samo pod temi pogoji bom privolil v sodelovanje.«
»V tem ne vidim nobene ovire, gospod Rambert. Narobe, prepričan sem, da se bova kaj kmalu pogovorila o podrobnostih.«
Barbey je vstal in se iskaje ozrl po sobi. Rambert je potegnil uro iz žepa:
»Dvajset minut manjka do enajstih. Ne zamerite mi, gospod Barbey, da sem vas tako dolgo zadržal...«
»Kaj bi tisto, gospod Rambert...«
*
Po smrti langrunske .grofice je prevzela baronica de Vibray varuštvo Tereze Auvernoisove. Povabila je Terezo s seboj v Querelles, kjer sta živeli nekoliko tednov v popolni samoti. Baronica je z vso vnemo in ljubeznijo prevzela dolžnosti matere, ali bolje, dolžnosti starejše sestre. Bila je dobrodušna in postrežljiva; celo oskrbnika Dollona je vzela v službo, čeprav ga ni potrebovala.
S časom jo je pa bivanje na kmetih začelo dolgočasiti, in ker so jo prijatelji v pismih le preveč vabili, naj se vrne spomladi v prestolnico, se je naposled odločila, da se odpelje s Terezo za nekaj dni v Pariz. Iz dni so se izcimili tedni,’5n baronica že zdavnaj ni več mislila na vrnitev v dolgočasno provinco. Najela je v neki živahni ulici čedno stanovanje in kmalu ae je predala vrvežu družabnega življenja. Prav prijetno ji je bilo, ko je srečala v družbi Etienna Ramberta, s katerim je ostala po žalostnih dogodkih na Beaulieuju v stalnih stikih; zakaj ponudila se ji je prilika, da mu je večkrat zaupala Terezo v varstvo. Prav pogosto je prebila mlada deklica večere v Rambertovi hiši. Rambert in Tereza sta se imenitno pogajala, in Tereza je bila staremu možu resnično vdana. V njem ni' videla očeta nesrečnega morilca, temveč samo človeka, ki ga je usoda zbičala... Zdelo se ji je, da je temu starcu — bolj ko komu drugemu — potrebna duša, ki ga razume in deli z njim grenko usodo.
*
Tudi ta večer je baronica zaupala Terezo njenemu očetovskemu prijatelju.
Ko je Rambert spremil bankirja do vrat, se je brž vrnil v družabno sobo, kjer je Tereza čitala zleknjena na zofi. Komaj je Rambert vstopil, je odložila knjigo in rekla:
Hudo žal mi je, da boste zaradi mene spet pozno legli. Toda kaj si čem — ko pa točnost ni čednost baronice de Vibray... Prosim vas, nikar ne ostanite zaradi mene pokoncu — gotovo ste že pošteno trudni...«
»Saj veš, Tereza, kako všeč mi je, da si pri meni'«
::Da... saj bi itak najrajši ostala kar za zmerom pri vas! Veste, gospa
Kfiab* *evta
varuje svoje živce, zato nosi pri delu in na izprehodih eevljz z
PALMA
PALMA-OKMA
SUMI PODPLATI
* fclliSS
Dobe se pri vsakem Čevljarskem mojstru I
de Vibray je tako življenja željna in veseljaška, da mi je včasih kar hudo pri srcu. Pri vas je pa vse tako lepo, tiho in pokojno...«
Rambert ji je segel v besedo:
»Dragi otrok, takšne nvisli si moraš izbiti iz glave. Prav gotovo bi bilo tudi meni všeč, če bi bila dan za dnem pri meni, vem, da bi mi tvoja prisotnost marsikatero uro krajšala, da bi mi prinesla veselja v moje temačno in žalostno življenje — toda to ni mogoče. Ozirati se morava na ljudi, in ljudem bi gotovo prišla v zobe, če bi živela skupaj s starejšim neodvisnim gospodom.«
»Zakaj? Vsakdo bi mislil, da ste moj oče.«
Pri teh besedah se je Rambert komaj vidno namrgodil, Tereza je pa pordela ko mak.
»Ne zamerite!« je zamrmrala.
»Ne pozabi, Tereza, da nisem tvoj oče, temveč njegov! Oče človeka, ki...«
Tereza mu je zaprla usta z dlanjo in je zaau-kala pogovor drugam:
»Zdaj sem se ravno spomnila: preden sva z baronico odpotovali iz Que-rellesa, mi je rekel predsednik Bon-net, naj se z vami pogovorim o svojih premoženjskih razmerah. Zdi se, da niso kdo ve kaj imenitne?«
Rambert je odgovoril z nedvoumnim migljajem.
»Nič ne de,« je rekla Tereza, »se bom že pretolkla! Mogoče bi lahko šla v kakšno zasebno šolo za učiteljico? Kaj mislite?«
Rambert je naivno dekle čudno pogledal.
»Ubožiea moja, vem, da imaš dobro srce, in prepričan sem, da le bo čez nekaj let kakšen pošten in premožen mož peljal pred oltar...«
Tereza je energično odkimala.
»Pač, pač, otrok moj, bomo že našli pravega. Dotlej bomo pa pridno skrbeli zale. Premoženje tvoje babice ni veliko, narobe: Beaulieu je preobremenjen s hipotekami, pa sva se z Bonnetom resno o tem menila, ali sploh kaže, da bi nastopila dediščino. Toda naj si bo že kakor koli — mnogo premoženja ne bo! Sicer pa nikakor ne kaže, da bi ostala stalno pri gospe de Vibray, saj razumeš?«
»Predobro!«
»Tvoja misel, ali tvoj načrt, da bi postala učiteljica, je piškav, zakaj tvoje znanje je pač prešibko. Razmišljal sem kakopak že o tem, kakšna naj bo tvoja
bodočnost, zato ti iahko že kar povem, svoj sklep. Že več let sem prijatelj neke dame iz najvišjih angleških krogov — saj njeno ime nemara že poznaš: lady Beltham. Ta dama je že nekaj mesecev vdova, njenega moža je nekdo prav zverinsko umoril. Nedavno sem ji pomagal urediti njene gmotne zadeve — pravljično bogata je in žrtvuje mnogo denarja v dobrodelne namene — in skoraj bi trdil, da vame popolnoma zaupa. Lady Beltha-mova je povabila v svojo hišo že ve8 mladih Angležinj, zvečine plemenita-sinj,^ ki so na kakršen koli način obubožale. Ako bi jim ne bila človekoljubna lady priskočila na ]>omOč, bi živele gotovo v pomanjkanju in bedi. Vse te mladenke so v službi lady Melt-hamove... Niso prav za prav drnžab-nice, temveč — rekel bi — tajnice; saj razumeš la odtenek?«
»Kakopak.«
»Če bi bila ti voljna, bi lahko o priliki govorili z lady Belthauiovo — in če bi te ona hotela sprejeti v krog svojih sodelavk, bi bil zastran tebe popolnoma pomirjen, zakaj vedel bi, da si pod gostoljubno streho in v odlični družbi.«
Nežno je pogladil deklico po laseh in dejal tiše, skoraj nekam pritajeno:
»Lady je mnogo strašnega doživela — zato te bo razumela...«
Gospod Rambert, prosim vas, da me priporočite. Od srca vam bom hvaležna. «
V tistem trenutku je hrupno zabrnel zvonec.
Nu, zdaj je pa že baronica prišla!« je vzkliknil Etienne Rambert in stekel dami naproti.
Vstopil j« služabnik in javil:
»Neka dama...«
Rambert mu ni dal dogovoriti:
»Zakaj ne pripeljete gospe baronice v sprejemnico?«
Skoraj v istem trenutku se je prikazala na vratih gospodična Jeanna, blagajničarka hotela Roval-Palacea.
Rambert ge je priklonil:
S kom imam čast?«
Ko je stopila pozna obiskovalka v svetlobni stožec luči, je Rambert siknil:
»Za božjo voljo!«
Toda samo dve, tri sekunde je bilo njegovo presenečenje močnejše ko n je-gova volja. Pri priči se je obvladal.
tfuefa cfosa,
trdo kožo in zarasle nohte Vam brez bolečin odstranimo ter noge strokovnjaško zmasiramo v naši pedikuri. Obiščite nas, prepričajte se! Nega nog 10 Din!
Ljubljana, Selenburgova 3
Ako Vam
nal list ugaja,
ga pokažite svojim prijateljem in ga pošljite kol tiskovino svojim sorod nikom v Francijo, Nem čijo, Ameriko in druga®
MALI OGLASI
Male oglase socialnega tnačaja računamo po 25 par za besedo, trgovske in podobne pa po 50 par za besedo Preklici *n trgovsko-obrt* niSki, oglasi, ki nimajo prodajnega značaja, stanejo po 1 Din za besedo. — Za vsak mali oglas Je treba te posebej plačati davek v znesku 1*50 Din. Kdor želi odgovor, dostavo po pošti ali (e ima oglas šifro, mora doplačati Še 3 Din. — Mati oglasi se plačajo vedno vnaprej, in sicer po poštni nakaznici, po postni položnici na ček. račun »Družinski ted* nik« uprava, Ljubljana 15.393, ali pa v znam* kah obenem z naročilom.
Predam
Vsaka beseoa 25 ah 50 par. Oavek 1*50 Din. Za šifro ali dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed.
Tako zadovollni kakor so drugi boste tudi Vi, če naročite prvovrstno uro budilko s sliko prečudežne Marije i Brezij. Izdelava v naravnih barvah fe tako okusna in lična, da bi že zato ne smela taka ura manjkati v prav nobeni hiši Se posebna privlačnost Je Marija, ki gleda izza Gorč na nas. ki pri Ca k ujemo njene tolažbe Ure so okusno iz delane, po trpežne in zelo poceni. Prvovrstna Din 107*—, Din — In Din 87Naročite po dopisnici e navedbo natančnega naslova Pošljem takoj po povzetju. če priporoča Zdravko Rant, urar, Jesenice Fužine.
Vsaka beseda 25 ali 50 par. Davek 1*50 Din Za šifro ali dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besedi
OTROŠKI ŠPORTNI VOZIČEK, praktičen In zložljiv, dobro ohranjen, kupim za gotovino ah pa dam v zameno zanj globok udoben otroški voziček. Ponudbe na upravo pod »Fantiček«
Dopisovanje
Vsaka beseda 25 par. Davek 1*50 Din. Za šifro al* dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed.
30LETEN FANT Z DEŽELE, sin višjega uradnika, prijetne zunanjosti, blagega značaja, miren in izredno Čustven, s štiristanovanjsko hišo in lepim posestvom, želi v svrho sko*ajš-eije ženitve znanja z istotako blago deklico, eventualno trgovsko naobraženo z nekaj premoženja, da mi pomaga donosneje preurediti najino bodočo domačijo. Dopise z natančnimi podatki in s sliko prosim na oglasni oddelek »Družinskega tednika« pod značko »Prva in poslednja ljubezen«.______________________
Sianovanic
Vsaka beseda 25 par. Davek 150 Din. Za šifre ali dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed.
DVOSOBNO IN TRISOBNO STANOVANJE te išče za tako) ali pozneje. Ponudbe na oglasni oddelek »Družinskega tednika« pod »Zračno«.
STANOVANJE 2 malih sob in pritiklin iščem za 1. junij. Ponudbe pod »4,'>0 Din« na upravo »Družinskega tednika«.
Službe
Vsaka nesena 25 par. Oavek 1*50 Din. Za šitre ah dajanje naslovov 3 Din. Najmanj 10 besed.
UČENKO sprejme fina fivilja. Hrana v hiši, stanovanje b» morala Imeti zunaj. Naslov f upravi Družinskega -tednika.
KROJAŠKI POMOČNIK želi znanja z boljšim dekletom z dežele. Slika zaželjena. Ponudbe na upiavo pod »Notranjec«. _________________________
DVIGNITE PISMA: »Lepši dnevi«, Ljubezen in prijateljstvo«, »Svobodna profesija«, »Tekstilna delavka«
KATERO SRČKANO, SIMPATIČNO DEKLE
želi prijateljstva inteligentnega fanta? Ceni. dopise pi os im na upiavo pod »Lepši dnevi«.
GOSPODIČNA, mlada, simpatična, čiste pre teklosti, trgovsko naobražena, s primerno doto želi resnega znanja z inteligentnim go spodom dobrega srca; radi pomanjkanja ena nja Slika zaželjena. Prednost državni name Ščenci Ponudbe pod »Srečen zakon«
FANT S PREMOŽENJEM išče znanja z dekletom do 24 let v svrho ženitve. Ponudbe na upravo pod šifro »Pomlad 24«.	_______
IŠČEM SODELAVCA (KO) pri brezkonkurenč nem podjetju s ca. Din 15.000. Ce:.t. ponudbe na uprav o lista pod šifro »Zaščiteno«.__
INTELEKTUALEC 30 let, lastnik lepega veleposestva, visoke elegantne postave, lepega nastopa in značaja, prijetne in simpatične zunanjosti; ločen ne po lastni krivdi; Želi v sled prezaposlenosti spoznati bodočo življenjsko družico, katera na% poseduje iste lastnosti in po možnosti večjo doto. Dota zajamčena v nepremčninah sporazumno. Samo resne ponudbe s eliko na upravo pod »Po mlad na idila«.
15!etna deklica poštenih staršev le želi la* učiti šivanja. Gre tudi na deželo. Naslov se i zv** v upravi *Driiž*n«k**ea tedrrkn*
Kozmefifea
Vsaka beseda 25 par. Davek 1*50 Oin. za Šifre al* dajanje naslovov S Din. Najmanj 10 besed.
BARVANJE LAS ni več potrebno pri strokovnjakih. ker n lib z 0ro*barvo >a lase, ki Jo dobite v črni. rjavi, fcemnorjavi «v*»tlo* rjavi in plavi barvi, lahko vsakdo sam barv«
in |e postopek zelo enostaven in stalnost barve zajamčena 1 garnitura i navodilom stane Din 30*— Po pošti racpoiilja parfumerija Nobilior, Zagreb. Mica S4.
IZPADANJE LAS IN PRHLJAJ prepreči samo znano sredstvo Voda ** kopriv Lasje postanejo spet bujni, vrne se hm lesk In posta, nejo popolnoma zdravi, če jo redno dvakrat
na teden uporabljate. 1 steklenica t navodilom stane Din 30’—. — Po pošti ra?pošilja parfumerija Nobiliot. Zagreb. Iliča 34
ESENCA IZ KOPRIV )e že davno preizkušeno najboljše m najzanesljiveje sredstvo proti pihlja jem in Izpadanju ias Slabi to ca ne mar jeni lasje dobe v najkrajšem času mladostno bujriost In lesk Steklenica * navodilom Din 30’—. — Naroča se pri: Nobilior parfumeriji, Zagreb. Ilira o4.
LEPE DEKLIŠKE PRSI dobi lahko vsaka žena tudi v najtežjih slučajih že v kratkem času, če se masira s čudežnim eliksirjem »Kan de Lahore«. I steklenica * natančnim navodilom stane Din 40 — Po pošti razpošilja parfumerija Nobilior, Zagreb, Iliča 34.
mrnmm—^	1125-6521
Eleganten, lahek in prak-« tič e n. Kombinacija lanenega ažu-riranega platna z lakom.
2695-44F16
5305-14209'
Eleganten in okusen čevelj iz belega semiša.
49¥i~¥i?03
5305-642F2
Udobne sandale z usnjenim podplatom in s podplatom iz krep gumija za isto ceno.
Otroški športski čeveljček iz močnega usnja z neraztrgljivim gumijastim podplatom.
2981-¥<629 Otroške sandale iz najboljšega materijala.
2851-65605
Za otroke čeveljčki iz najboljšega lakastega usnja.
Za maj
Za pomladanske izprehode m za štrapac naše udobne in elegantne troter čevlje z usnjeno peto.
Zadnji pariški model. Napravi nogo majhno in daje s svojo šiljasto obliko in visokim jezikom čevlju izreden šik.
"	J 934- W52
Za dečke eleganten čevelj iz prvo-§ vrstnega boksa.
Za gospode najnovejši model, izdelan iz najboljšega boksa s perforiranim okraskom	—	in	širokim robom.
Dekliški čevelj iz boksa.
Najnovejši model športnega čevlja, ki se lahko nosi z jezikom ali brez njega.
rnmmmm
Izdaja za konzorcij »Družinskega tednika« K, Bratuša, novinar, Odgovarja Hugo Kern, novinar. Tiska tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani; za tiskarno odgovarja O. Mihalek, vsi v Ljubljani,