FRANKA LAVRENČIČEVA                   l
Hude sanje
Žalostno Tonček naš zjutraj je gledal,
mamici svoje sanje povedal:
»Presrečen sem bil, ker kostanj sem pekel,
bilo je toplo, pa suknjič sem slekel.
Deca okrog mene posedala
in me z zavistjo gledala,               > '  , - ¦ ¦
ker sem lep kostanj imel,            ,
zraven pa dinarje štel.
Sosedov Tomaž na vse gr/o je vpil:
>G/ey, ta je pa živ v peklu že bil!
Obraz mu je črn in tudi roke —
pektenšček bi bil, če imel bi roge'.
Razžaljen zakadil sem v njega se Ijuto
in dal za uho mu krepko klofuto.
Ostali so dečki v tem vse mi pobrali,
pojedli so kostanj, denar pa pokrali.
Nesreče je konec zdaj, mamica mila,
hvala ti lepa, da si me zbudila!«