SKUPNOSTM PRISTOP KOT OSNOVNI PRINCIP SOCIALNEGA
DELA
Pavli Rftpob-Tajiiiek
Za<!AFRiii krog inftituciofiAli8iqje pomoti in nemoti uporabnikov
Potreba po skupnostnem obravnavanju socialnih težav je jasno razvidna
že pri iskanju odgovora na vpraSanje, kako okrepiti spole-tasobnost ljudi za
aktivno reSevanje lastnih problemov. V preteklosti sta bili materialna in
emocionalna pomoč ter opora, ki so jo posamezniki dobili v družini in
lokalni skupnosti, neizbežni. Spremembe družinskih in družbenih odnosov,
ki jih je prinesla industrijska doba,so moCno okrnile Človekovo sposobnost,
da sam obvladuje svoje življenjske probleme. Opraviti imamo z navidez
paradoksalno situacijo, ko se ob hitrem naraščanju socialnih služb potrebe
po formalni družbeni pomoči Se povečujejo. Vse kaže, da je v razvitih
družbah, v katerih je že polovica prebivalstva zaposlena s tem, da skrbi za
vsakdanje življenjske potrebe drugih ljudi, postala samostojnost
posameznikov in družin eden od najpomembnejših družbenih in ekonomskih
problemov. Prenos vzgoje, varstva,zdravljenja, izobraževanja in drugih
storitev iz gospodinjstev, sorodstvenih in sosedskih skupnosti v družbene
službe je privedd do povečane pasivizacije in naraščajočega občutka nemoči
pri uporabnikih zelo razvejanih socialnih programov in različnih pravic, ki
jih zagotavlja država. Enodimenzionalni razvoj družbenih dejavnosti je
močno zmanjšal delež storitev, ki si jih ljudje neposredno zagotavljajo v
neformalni sferi ali preko trga, to pa je pripeljalo do nastanka nekakšnega
"hudičevega kroga", v katerem so se znaSle države in posamezniki:
naraščanje družbene pomoči,s tem pa tudi nadzora nad uporabniki, je zožilo
odgovornost ljudi za lastno usodo ter povečalo njihovo pasivizacijo in
nemoč v odnosu do države in strokovnih institucij, to pa zahteva novo Širitev
pomoči, dodatne programe in sredstva (Svetlik, 1987; Fyrand, 1983).
Kako se reSiti iz tega začaranega kroga? Optimistični pogledi na državo
blaginje so se umaknili neoliberalističnim in neokonservativnim konceptom,
ki poudarjajo reprivatizacijo in drastično krčijo sredstva za socialne potrebe.
Odgovornost za socialno varnost ljudi se prenaSa na kupovanje storitev na
trgu ter na družino in druge nosilce neformalne pomoči. V družbi se
ponovno uveljavljajo tradicionalne vrednote, ki poudarjajo varčnost in
skromnost kot nasprotje potroSniSke mentalitete, opiranje na lastne sile,
pripravljenost na žrtvovanje v korist svojih bližnjih, samopomoč in
vzajemno pomoč v družini in lokalni skupnosti. Marsikje oživljajo stare in se
64 P.RapoSa-TanjSek Soc ddo 29,1990, 1-3
razvijajo nove oblike samoorganiziranja, prostovoljnega dda in državljanske
iniciative. Navedene tendence in procesi pa prinaSajo poleg mnogih
pozitivnih posledic, kakrtni sta recimo poveCana družbena solidarnost in
demokratizacija družbe, tudi možnosti zlorabljanja in manipuliranja
državljanov in strokovnih institucij s strani državnih organov, ki vidijo v
razvijanju neformalne pomoči učinkovito nadomestilo za redukcijo socialnih
pravic in programov (Ružica in soavtorji, 1986; Milošavljevič, 1988;
Bamfoixl,1986).
Ko se sprašujemo, v kolikšni meri je povečana pozornost, ki jo socialno
ddo v zadnjem obdobju posveča neformalnim mrežam pomoči in podpore,
povezana z omenjenimi trendi, bi le težko sprejeli očitke, čeS da socialni
delavci nekritično sodelujejo pri demontaži državne blaginje. Kolikor je
socialno delo udeleženo pri teh procesih, bi moralo prispevati k zmanjšanju
negativnih posledic pretirane institucionalizacije in k večji samostojnosti
ljudi pri odločanju o lastnih in skupnih potrebah. V tem smislu moramo
obravnavati skupnostno naravnanost socialnega dela, ki je bila v zadnjem
obdobju pogosto izrecno poudarjena,zlasti v znanem Barclayevem poročilu
(Barclay Report, 1982) in v različnih dokumentih, ki poročajo o strokovnih <
srečanjih socialnih ddavcev v državnih in mednarodnih okvirih.
Seveda pa skupnostna usmeritev socialnega dela ni nekaj novega, saj jo
zasledimo že pri pionirjih socialnega dela, ki so upoštevali povezanost
posameznika z družbenim okoljem. Sodobni razvoj je vnesel v socialno delo
Se več ekoloških vidikov, ki dodatno zmanjšujejo razdalje med posameznimi
metodami socialnega dda in prispevajo k temu,da skupnostnega pristopa ne
obravnavamo le kot eno od metod socialnega dela, temveč kot njegovo
temdjno usmeritev.
Socialni ddavec kot vezni den med neformalno
in institucionalno pomoCjo
Izhodišče za razumevanje skupnostne usmeritve je obravnavanje
človekove situacije v sistemu socialnih mrež, ki se prepletajo na Štirih
ravneh (Garbarino, 1986). Na prvi, mikroravni, se posameznik srečuje z
ljudmi, objekti in dogodki, ki ga neposredno zadevajo; v tem krogu se
razvija, si pridobiva izkuSnje in oblikuje svojo osebnost. Na drugi ravni, v
okviru mezosistema, ugotavljamo Število in kvaliteto vezi med posameznimi
mikrosistemi, v katere je vpeto življenje posameznika (na primer med
Soc ddo 29,1990, 1-3 Skupnostni pristop kot... 65
domom in prijatdjsko skupino mladostnika,med domom in Solo ipd.).Tretja
raven, ki jo avtor oznaCuje kot ekosistem, se nanaSa na splet odnosov, ki so
pomembni za posameznika, vendar pa le-ta v njih ne participira aktivno (v
delovnem okolju starSev se sprejemajo odločitve, ki vplivajo tudi na otroke,
le-ti pa pri tem niso udeleženi; podoben je odnos otroka do različnih organov
odločanja v Soli in lokalni skupnosti). Mezo- in ekosistem sta dela SirSih,
demografsko, ideološko in institucionalno pogojenih vzorcev določene
kulture ali subkulture,ki predstavljata makrosistem. Celota vseh Štirih ravni
je nekakrSna ekološka perspektiva sociokultumih tveganj in možnosti, ki je
podlaga za sistemski pristop socialnega dela.
Ce gledamo na skupnostno naravnanost socialnega dela v luči nave-
denega sistemskega pristopa, se močno zmanjSa nevarnost, da bi napačno
ocenili pomen skupnostnih vezi in možnosti neformalne pomoči v tem
smislu, da bi z razvijanjem medsebojne pomoči lahko nadomestili usluge, ki
jih nudijo družbene službe. Pomemben je medsebojni odnos obeh oblik
pomoči, ki se obojestransko dopolnjujeta: neformalna pomoč lahko do
določene mere zmanjSa potrebe po institucionalni obravnavi, predvsem pa jo
dopolnjuje in krepi njeno učinkovitost; po drugi strani pa družbene službe z
odpiranjem v skupnost in prenašanjem dela svojih storitev v neformalno
sfero podpirajo medsebojno pomoč v skupnosti in tako pomagajo graditi
skupnost.
Socialno delo (podobna ugotovitev pa velja tudi za druga področja dela z
ljudmi) lahko doseže svojo legitimnost v družbi Sele takrat, ko prestopi
institucionalne meje in se poda v skupnost. Obstaja sicer upravičena bojazen,
da bi s poseganjem v naravne mreže pomoči zavrli spontanost medsebojnih
odnosov, vendar seje v dosedanji praksi pokazalo, da je morebitna tako
povzročena Skoda manjSa od koristi, ki jih dosežemo s taksnim pristopom.
Socialni delavec lahko spodbuja medsebojno oporo in pomoč v tistih
primerih, ko naravni sistemi ne delujejo ali ko ne vključujejo posameznikov,
ki bi bili take pomoči najbolj potrebni. Medsebojna pomoč namreč temelji
na recipročnosti, ki zahteva vračanje dane pomoči. Posamezniki, ki nimajo
možnosti za vračilo, se morajo sami izključiti iz bodoče menjave dobrin in
uslug, sicer jih bodo neusmiljeno izključili drugi (Makarovič, 1979;
Gabarino, 1986). Socialni delavec si mora prizadevati,da bi taksnemu članu
omogočil vrnitev ali vključitev v mrežo medsebojne pomoči, tako da mu
pomaga mobilizirati sredstva za menjavo, pa čeprav samo na emocionalni
podlagi.
66 P.RapoSa-TanjSek Soc ddo 29,1990, 1-3
Druga pomembna naloga socialnega delavca pri razvijanju in ohranjanju
socialnih mrež pomoči je dajanje opore tistim članom skupnosti, ki bi lahko
postali pomemben vir pomoči drugim, pa se temu izogibajo, ker se bojijo, da
bi dajali več, kot zmorejo in so pripravljeni dajati, ker nimajo lastnosti, ki bi
jih varovale pred izčrpanjem. Znano je, da postanejo ljudje ambivalentni,če
ne celo sovražni do sosedske pomoči,če ta ogroža njihove lastne potrebe ali
celo varnost. Ljudem, ki se čutijo preveč ranljive in izpostavljene
morebitnemu izkoriščanju,lahko zaslomba profesionalnega delavca oziroma
institucije odločilno pomaga pri odločitvi za medsebojno pomoč v skupnosti.
Podobne situacije pri medsebojni pomoči se pojavljajo tudi v družini
oziroma sorodniSkih mrežah, kjer ima sodelovanje socialnega delavca
pomembno vlogo pri varovanju interesov tako tistih, ki so odvisni od
pomoči, kot tudi tistih, ki se ob negi in varstvu družinskih članov
prekomerno izčrpavajo.
Socialni delavec je torej v mnogih primerih ključna oseba pri ustvarjanju
in ohranjanju podpornih mrež v skupnosti. Njegova naloga je, da zagotavlja
interakcije med člani, posreduje med njimi v primerih, ko bi lahko prislo do
prekinitve pomoči ali ko so ogrožene potrebe članov, vzdržuje vezi z bolj
oddaljenimi člani mrež in zagotavlja dopolnjevanje neformalne pomoči z
organizirano in institucionalno pomočjo. Kaže, da formalni položaj
socialnega delavca pri tem ni nepremostljiva ovira. Atkinsova (1986) je v
raziskavi o mrežah pomoči pri mentalno prizadetih ljudeh ugotovila, da
socialnega delavca niso doživljali kot uradno osebo, temveč kot prijatelja, ki
ni le vir nasvetov in posrednik v stikih z okoljem, temveč tudi tovariš za
sprostitev, klepet in zabavo.
Ob navedenih pozitivnih učinkih pa moramo ponovno opozoriti na
dileme, ki spremljajo vključevanje socialnih služb v mreže medsebojne
pomoči in samopomoči. Ne gre le za strah, da bi okrnili spontanost in
fleksibilnost naravnih mrež, temveč tudi za vprašanja družbenega
nadzorovanja in pravične razdelitve nekaterih bremen med družbo in
posamezniki. Boriti se moramo za to, da bo družba priznala svoj del
odgovornosti za vzgojo in varstvo otrok ter skrb za druge pomoči potrebne
in da ne bo na račun razvijanja neformalne pomoči zmanjšala obsega in
kvalitete tistih uslug, ki jih ni mogoče ustrezno zadovoljevati samo na
neformalni ravni.
Značilen premik od formalno-organizacijske k neformalni ravni
opažamo tudi v metodi skupnostnega socialnega dela.
Soc ddo 29,1990, 1-3 Skupnostni pristop kot... 67
VIRI:
ATKINSON, D., Engaging Competent Others: A Stuy of the Support
Networks of People with Mental Handicap, TbeBntisb Joumal of Social
Work 16,Si'Dplement,str. 83-101
Omenili smo že, da je skupnostni pristop značilen tudi za tiste metode
socialnega dela, ki pomagajo reSevati probleme posameznikov in skupin, ne
le za metodo skupnostnega dela,ki svojo intervencijo usmerja v skupnost.
Začetki skupnostnega socialnega dela so bili povezani z načrtovanjem in
koordinacijo dela dobrodelnih ustanov in socialnih služb, pri čemer je bila
skupnost "zastopana" le preko formalnih predstavnikov teh služb oziroma
organizacij v različnih odborih na lokalni ravni. Čeprav so nekatere oblike
neposrednega sodelovanja socialnih delavcev v skupnostnih akcijah na ravni
soseske znane že v prvih desetle^ih tega stoletja, pa je dolgo pravladovala
elitistična in tdinicistična naravnanost. Do odločilngSega premika je prislo v
60. letih, v času "vrenja", ko so bolj poudarjali neposredno sodelovanje ljudi
pri načrtovanju in reSevanju problemov v skupnosti in ko so se pojavile nove
oblike samopomoči ter alternativnih skupin in gibanj (Brager in Specht,
1973). Razlike v pojmovanju ciljev, sestavi akcijskega sistema in strategiji
spreminjanja so privedle do tega, da se mnogi odrekajo poskusu definiranja
skupnostnega dela kot enovite metode socialnega dela (Rothman, 1968). Ne
glede na različne modele skupnostnega dela, ki poudarjajo posamezne vidike
razvoja,organiziranja in planiranja skupnosti ali podpore deprivilegiranim
skupinam v okviru dane skupnosti, pa imajo vse variante skupnostnega dela
enako osnovo - povezovanje ljudi v skupnost, identifikacija s skupnostjo,
razvoj solidarnosti, vzajemne pomoči in podpore. To je prva faza
skupnostnega dda, v katai socialno delo razvija neformalne socialne mreže
v skupnosti ter spodbuja sodelovanje ljudi pri odločanju o lastnih problemih
in načinih njihovega reSevanja. Ko skupnost identificira in mobilizira
socialne mreže, lahko preide v fazo skupnostne akcije, v kateri doseže
izboljšanje socialnih razmer za vse prebivalce ali za določene kategorije, ob
uresničevanju konkretnih delovnih ciljev pa pospeSuje integracijo in
solidarnost v skupnosti ter povečuje njeno sposobnost za obvladovanje
lastnih problemov.
6S P.RapoSa-TanjSek Soc ddo 29,1990, 1-3
BAMFORD, T., Unresolved Issues: A United Kingdom Perspective, The
British Joumal ofSocial Work 16, Supplement, str. 169-172
BARCLAV REPORT, Social Workers, Their Role and Tasks, London,
Bedford Square Press
BRAGER, G. in SPECHT, H., Community Organizing, Columbia
University Press, N. York in London, 1973, str. 3-25
FVRAND, L., Network Theory in Practical Social Work, Education for
social Work Pract/ce, L\SSW,European Regional Group Seminar 1983
GARBARINO, J., Where Does Social Support Fit Into Optimizing Human
Development and Preventing Disfunction? The British Journal ofSocial
Work 16, Supplement, str. 23-37
MAKAROVIC, M., Me(/sefco;'na pomoč na vasi na ^/ovens/cem, Ljubljana,
Gorenje Muta 1979
MILOŠAVLJEVIČ, M., Socijalni rad izmedu preispitivanja, negacije i
reafirmacije, Soc. politika 2/1988, str. 5-14
RU2ICARAPOSA-TAJNSEK, P., VOJNOVIC, M., Prostovoljno delo
in druge oblike samoorganiziranja ljudi kot sestavni del socialne politike.
Socialno de/o,25,1986/1
ROTHMAN, J., Three Models of Community Organization Practice, v:
Strategies of Community Organization: A Book of Readings. ur. Cox, E.,
Erlich, J., Rothman, J. in Tropman, E., F.e. Peackock publishers Itasca 1972
SVETLIK, L, Prestrukturiranje družbenih dejavnosti - predstudija, ZB -
revija za planiranj^,XXl, 1987,8-9
Pavla RapoSa TanjSdc je viSja predavateljica na ViSji Soli za socialne delavce
v Ljubljani.