110 žensko vprašanje. Spisala Ivanka A. Mej drugimi vprašanji, s kojimi se posebno bavi sedanji svet, je tudi žensko vprašanje. In kakor o drugih predmetih, tako se tudi o tem sodi in razmotriva mnogo in — raz- lično. Ko se nekateri ogrevajo za to stvar, ter jej hote pomoči do zaželjenega cilja, jej nasprotujejo drugi ter jej stavijo zapreke. Neka- terim je geslo njih delovanju: živela ženska emancipacija!« A dru- gim : »Poraz jej !« To je pač vedna in vedna osoda pamentnih in potrebnih, kakor tudi nespametnih in nepotrebnih vprašanj, koje zastavlja in rešuje svet. No, po mojem mnenju in prepričanju, je žensko vprašanje pa- metno in nujno potrebno. Ženska se skoro, skoro emancipiraj ! Eman- cipirana ženska bodi glavni temelj, na kojega se zidaj nova, srečnejša osoda narodov. jMogoče se tem mojim besedam ta ali oni — možno in verjetno da tudi — ona — prezirljivo smehlja. — Pa, slobodno ! Jaz govorim iz prepričanja, kojega niti tako smehljanje ne omaje. Ne mislite pa, da jaz govorim o nekih strašilih, ki hočejo svojo neumno pretiranost v obnašanju in mišljenju uveljaviti in opravičiti Ivanka A. : Žensko vprašanje. 111 V — ženskej emancipaciji. O nc ! To so k večjemu emancipirane goske! Tem se o pravej, plemenitej ženskej emancipaciji niti ne sanja! Pa tudi zares! Emancipacija, koje cilj bi bil, oblačiti se kolikor možno ekstravagantno in po možkem kroju ; potem nositi dežnik kakor »gi gerl« in obnašati se kolikor možno oblastno, proti možkim drzno in izzivajoče, tu in tam zaničljivo in da se vsemu postavi krona, kaditi uprav sultanski — tako emancipacijo pač treba zatreti, ugonobiti osmešiti. Taka /.enska nima z mojo emancipirano žensko najmanjše zveze, niti najmanjšega sorodstva. Kakova pa bodi ženska devetnaj- stega ali bolje dvajsetega stoletja ! Čujte, kako si jo predstavljam jaz. Iz lastne skušnje sem prepričana, da je najtrdnejši temelj vsemu dobremu in lepemu, globoka, prava, srčna vera. Verna — v srcu mnogo bolj, nego v zunanjih, največkrat hlinjenih, trhlih dokazih, — bodi ženska. Smelo se drznem trditi, da je človek tedaj najbolj svo- boden, kadar je najbolj čednosten. Na krilih čednosti, povzdigne se ženski duh visoko nad neči- murno, prazno vsakdanjost in hrepenel ter omedleval ne bode za novo obleko, novim klobukom. Velikoveč bode iskala zabave, prijetnosti in zadovoljnosti v znanosti. A znanosti iskala bode radi znanosti same, ne pa radi naslova doktorica, profesorica i. t. d. Častni naslov bodi znanju vedno kot malovreden nameček. Zato naj tudi ne bt>dejo velikošolske študije jedini cilj ženskej emancipaciji ! To bi bilo stvari naravnost škodljivo. Seveda je lepo in — imenitno, ako ktera z vspe- hom dovrši študije na visoki šoli, ter potem samostojno, blagonosno deluje za človeštvo. A to more doseči razmeroma le prav malo žen- skih, bodisi že radi gmotnih sredstev ali pomanjkanja učilišč za žen- ske. In ko bi to tudi bilo vsem možno, — ne smele bi se nikakor vse posluževati te možnosti. To je jasno brez besed. A tako daleč ne vem, da bi nas privedel sploh kateri vek in brez skrbi smemo ieleti mnogo slovenskih slušateljic na univerzah. Žensko emancipacijo in znanost sploh torej nikakor ni omejiti na medicinske in pravne študije. Tudi nikakor ni potrebno, da bi vsaka ženska bila visoko učena ali zelo študirana. Ako pa je ktera , tako učena vsled duševnih močij in gmotnih razmer, — prav je, hvalno in lepo. Drugim pa, to je ogromnej večini ženskih, pravim : Iščite znanosti po svojih mpčcln in pripomočkih. Čitajte dobre knjige, čitajte pazljivo in marno. Skušajte primerjati to, kar čitate, sedaj z onim, kar ste kdaj čitale in — doživele! Opazujte, razmotri- vajte in presojajte življenje od vseh stranij, v vseh okoliščinah. Sto- rite to se stališča čednosti. In kar spoznate s tega stališča za pravo in dobro, tega se oprimite trdno in skušajte prenesti v resničnost, v 112 Ivanka A.: Žensko vprašanje. Življenje. Vaše prepričanje bodi v tem neomajno kakor skala, ob ka- tero se že tisočletja zaman besno zaganja ljuti val morja. In — eman- cipirane ste. Stem pa nikakor ne bodi rečeno, ljube i drag-e Slovenke, da bi morale vedno govoriti le učeno in vedno mučiti in napenjati du- ševne sile ob reševanji raznih znanostnih vprašanj. Bog varuj ! Po- tem bi pa bilo res neprijetno in dolgočasno na svetu. Tudi bi se nam lahko očitalo, da svoje znanje obešamo na solnce ter se ponašamo z njim kakor — z obleko. Kadar je čas za to, le bodimo žive, brezskrbne, vesele in Iju- beznjive ! Tudi emancipirana ženska očaruj s svojim smehom in ljub- kostjo svoje obližje. Zgodi se pa to le v razvedrilo sebi in drugim. Onega neumnega, rekla bi topega, budalastega prilizovanja, brez misli in čvrste plemenite samozavesti — onega pa se je ogibati ka- kor kužne bolezni. Ako bi se vse ženske tega držale, potem bi se pač tudi radi ali neradi spametovali gotovi možki, ter uvideli, da ženska ni mrtva ali le nekako umetno živeča igrača, na svetu le radi njihovega kratkočasja in njihovej muhastej volji na razpolaganje. Jaz sploh ne razumem, da je možno občevati ali celo ljubiti domišljavo- bitje, ki skoro ne ve, da živi, še manj pa kako in zakaj da živi . . . Nasprotno pa, kako hitro in prijetno nam poteče čas v izobra- ženej družbi ! Duševno izobražen človek je vedno duhovit tudi v za- bavi in kratkočasju. Njegovo govorjenje je vedno zanimivo in prijetno. Z jedno besedo ti pove več, nego puhloglavec s petdesetimi. Vedno ga moraš občudovati in raduješ se njegove družbe. In še potem, ko- se že ločiš od njega, premišljaš njegove nazore o različnih stvareh ter jih presojaš. Baš pri tem pa duševno mnogo pridobiš. Zato pa seveda emancipirane ženske niso one goske, koje ne- skončno osreči drzen smehlaj in se jih pita ob jednem s slaščicami, s frazami, kojih imajo navadno moški za vse slučaje kar cele zaloge... Za takove puhlice ima izobražena ženska le prezirljiv, a v najboljšem slučaju pomilovalen posmeh. Pač pa ljubi izobražena, duševno svo- bodna ženska, ako se vname ljubezen v nje globokočutečem, pleme- nitem srcu — neprimerno iskreneje in zvesteje, nego one praznoglave in domišljave dame, modernega salona. Ljubezen duševno emancipirane, plemenite ženske se ne more nikdar dovolj ceniti in nje vzvišene moči in ognja ne opiše nobeno pero . . . In kakova gospodinja, kakova mati postane tako emancipirana ženska ! Vsaj ona ne pozna dolžnosti le iz pripovedovanja drugih. Njej niso te dolžnosti navada, običaj . . . Globoko v njenej duši je 113 krasen aitar in na tem altarju imajo prostor nje čustva, nje dolžno- sti . . . Njim daruje in posvečuje vse svoje duševne in telesne sile. Pot, po katerem ima hoditi, si je ostro in določno začrtala . . . Zato stori vse premišljeno, varno in gotovo. Njenemu paznemu očesu ne odide noben nedostatek v hiši. Ko pa ga je zapazila, ne miruje prej, dok ga ne odpravi. Svojemu možu je desna roka, a pri tem udana in ljubeča soproga. Ako zazre se svojim globokim duševnim bolj nego telesnim očesom oblak na njegovem čelu, skuša ga razvedriti in vtolažiti. Premnogokrat mu ve pomagati tudi z modrim svetom in dejanjem. Nje otroci niso nikdar razuzdani in razvajeni. Pozna se jim na prvi hip, da jih odgoja skrbna in umna roka ... Ti otroci nikdar niso nepokorni in ne ubogajo iz bojazni, marveč iz ljubezni in spoštovanja. V svojej materi vidijo svetnico, v očetu dobrega in ljubega gospoda in zapovednika. Taka je emancipirana ženska kot gospodinja, soproga in mati. A tudi ona, ki se ne poroči, ni prav v ničemur podobna zlo- glasnim >->starim devicam«. Kajti, emancipirana ženska stremi le in edino le za dobrim in lepim — a ne možkim ! To išče ona v sebi samej, v svojej lastnej duši. Glavna briga jej je vzvišena duševna izobraženost in popolnost. V tem je neomajljiva ! Stem skuša pa bla- godejno vplivati na svoje obližje ter sploh koristiti človeštvu. In tako bitje vendar ni smešno, hudobno ! V dosego vsega tega pa vsekako ni neobhodno potreben zakon. Tako nekako si jaz predstavljam žensko emancipacijo in ako bi bile vse ženske tako emancipirane, — koliko zla, bede in gorja bi izginilo s sveta ! . . .