1114
Več Kocbeka!
Edvard Kocbek je mrtev. Mrtvo telo največjega slovenskega pesnika po Prešernu. Utrnila se je osrednja oseba današnje slovenske kulture.
S to smrtjo se končuje ena slovenska epoha; prihodnost jo bo poimenovala: od Prešerna do Kocbeka. Pred njo je bil čas napovedi slovenstva: od Trubarja do Linharta. Kaj bo od danes naprej? Kako se bo obrnila doba, ki se je začela bleščeče osvojevalno s Šalamunom, je danes v prehodni krizi, a se bo morala še razcveteti in notranje presnovati?
Nemalo je dobrih pesnikov na Slovenskem; pa je kdo razen Prešerna pravi klasik: Zupančiča preveč vzdiguje navdih, zapeljuje dar jezika, slepi vitalnost ekspanzionista; Aškerca preveč priklepa ob tla muka volje, veže strast ideologije; Gregorčiča preveč olajšuje zanos retorike; Vodušek, čeprav je zgledno urejen v obliki, pada pod cinično nevero, ne zmore je odsuniti: Kosovel je en sam vulkanski izbruh in obet, čeprav največjega; Zajca zaklepa arhaična strast, ki razsekuje svet v bodeže krikov; Strniša, med njimi najkompletnejši, zadnji veliki te epohe, oži kozmos v moralni poduk. Kocbek pa skladno druži visoko, zapleteno arhitekturo pesniške forme in intelektualne prefinjenosti z milino lirične narodne pesmi, dialektiko življenja, ki ve za zlo in nevarne nenadne obrate iz sanj v zločin, z nežno vero v božjo absolutnost in človeško izpolnjivost, lepoto sveta z lepoto čustva, trpljenje prevaranega z zvitostjo neprevarljivega, tvegani izziv neznanemu
1115                                                                                      Več Kocbeka
z gotovostjo preverljivega, masko norega z odprtostjo noro začudenega, vezanost na zemljo z božjim otroštvom, pripadnost občestvu z zavezo posameznemu, vizijo zgodovine z obupom vizije, ljubezen z milostjo. Je bil kdaj kdo na Slovenskem deležen še večje obdarjenosti z naravnim talentom, z bičanjem usode, s cvetovi upanja, z vzdržljivostjo zvestobe?
Prešeren je sezidal mogočno stavbo poezije na neustavljivem hrepenenju, obupu, osebni moči in nemoči, narodni pritlehnosti, odsotnosti velikih dejanj, na skoraj nerazumljivem vztrajanju v temi. Kocbek je bil kljub nekaterim sorodnostim v primerjavi s Prešernom srečen človek. Obilo preganjan, pred vojno, med vojno, po vojni, vendar več kot le zgledno urejen. Pobožno je do konca otroško zaupal v smisel božjega sveta. Deležen je bil in soudeležen pri veliki slovenski maši v enobeju, četudi zgrožen nad temno krvavo platjo tega časa. Bil je zmagovavec v boju s slovenskim zlom, četudi je moral z grozo opažati ponovno rast mnogoterih plevelov tradicionalnega zla. Živel je v času, večjem od Prešernovega: ko se je slovenska zgodovina zgostila. Bredel je po njeni najhujši temi na prelomu predvojne in medvojne dobe, se vzpel v najveličastnejši razcvet v sredini vojne, doživel rojstvo Slovenca junaka, slovenske vojske, slovenske države, in se nato spet znašel v mukah, ki so jih namnožile težnje totalitarizma. Vse je preživel. Vse bo nadživel.
Dokazal je le eno izmed prednosti krščanstva. Prešeren se je pod pezo kulturnih, malenkostnih, brezperspektivnih razmer skoraj zlomil; njegov liberalni humanizem, vezan zgolj na ta svet, ni zadoščal za ohranitev vere; vera v prihodnost naroda je bila bolj pesnikova osebna želja kot zakon sveta. Kocbek, že od začetka v sponi s klerikalizmom in uradnim katolicizmom, je ohranil polni stik s krščanstvom prvotnega izvora. V njem ni videl Arhimedove točke, ki stoji zunaj tega sveta in omogoča objektivnemu znanstveniku suveren, a prazen pogled. Krščanstvo mu je prekrvilo njegovo najtanjšo intimo, ga s popkovino vezalo na rodni kraj, mu posvečalo reči njegovega otroštva, mu poganski čut presvetljevalo z odrešenjsko zgodovino, ga obvarovalo v veri tudi tedaj, ko ga je okolica zametla v najhujši mrak.
Začel je s poezijo nature (Zemlja, 1934), ki je sveta in snovna obenem, lepa in težka, lirska in nabita s pričakovanjem požara, narodna in kozmična. Niso se motili — predvojni — kritiki, ki so v Zemlji slutili pot od Zupančiča najprej, celo premoč nad Zupančičem. Trideset let pozneje je to pričakovanje izpolnil, ko je izdal svojo— in slovensko — vrhunsko zbirko, Grozo, 1963. V nji je zbral medvojne in povojne pesmi v edinstveni kompoziciji, v umetnini, ki mu ni mogoče premakniti enega samega verza, ene same besede, tako je stavba domišljena, dočustvovana, dodelana. Če ni postalo jasno ob izidu zbirke, je danes: Kocbek je tudi daleč najpomembnejši slovenski partizanski pesnik. Svojih pesmi za časa enobeja sicer ni objavljal, niso neposredno služile boju, boju je služil sam, s svojim ideološkim peresom, z organizacijsko disciplino in politično odgovornostjo; kajti vedel je, da je poezija iz drugačne snovi kot propaganda in da jo opredeljuje drugačna — usodnejša — odgovornost. Danes in še posebej jutri pa bo prav ta njegova poezija najpristneje zastopala čas slovenske preizkušnje, kot bo Kocbekovo pričevanje o času, v katerem sta se spojila prva slovenska arhaičnost in prva slovenska svetovna sodobnost, v katerem se je rodil vsesplošni slovenski pogum in se je slovensko občestvo posvetilo, postalo temeljni dokument tega časa in njegova najbolj pristna podoba.
1116
Taras Kermauner
Morda zbirka Poročilo, 1969, ni bila na višini drugih; tedaj ko so ga površni slovenski nacionalisti najbolj slavili, sva zbirko z Inkretom odklonila. Zdelo se nama je, da je preveč vprežena v dnevne reakcije, da moralizira. Zato pa me je tembolj osrečilo, ko sem v Zbranih pesmih, 1977, prebral Pentagram, še neobjavljeno zbirko iz vojnega in povojnega časa, vzporednico Grozi. Presunjen in skorajda z oboževanjem sem napisal esej o nji; vsak čas mora iziti v dveh delih, v tržaškem Mostu in v ljubljanski reviji 2000. Prebral sem ga v Trstu, spomladi 1979, na srečanju, katerega se je udeležil tudi Kocbek; pretresljivi pesnikov nastop sem opisal v beograjski Književnosti. Zato ugotovitev iz tega eseja ne bom ponavljal; vendar pripominjam, da je v njem podana zgoščena karakteristika Kocbeka pesnika, socialno nacionalnega pričevavca in človečanskega voditelja.
Že leta 1979 je začel Kocbek bolehati; huda možganska skleroza. Lani sem prosil njegovega sina Matjaža, če lahko očeta obiščem na domu, v nedeljo, ko so ga svojci redno pripeljavali iz doma onemoglih; tja ga je zaklenila bolezen, potrebna posebne nege.
Bil je še tanjši kot sicer; skoraj sam duh. Iste ostre oči, ki vidijo skozte in vedo vse o tebi; a tokrat ne samo nezaupne, bile so trpeče splašene. V pogovoru, v katerem je že blodil, mešal moški in ženski spol, menjal jasne in temne trenutke, ne spoznal svojih vnukov, je izražal junaško premagovanje svoje preganjanosti. Kar je moral leta nositi tiho in potrpežljivo, zatajujoč svojo željo po zdravi javni dejavnosti, je ob bolezni izbruhnilo: težka zavest sokrivde za neljub kulturnopolitični razvoj, a še močnejša zavest osebne odgovornosti in neutrnjena vera, da bo vse, kar se je skazilo, popravil, vse grehe vzel na svoje rame. Ta jezusovska drža ga je oblikovala nezavedno, naravno. Krščanstvo ga je prejšnja leta — leta svetlobe in preganjanosti — sicer hranilo, a kot človeška kreatura je stal skoraj povsem sam; ob njem le zvesta družina in komaj kak prijatelj. Soroden Prešernu in Levstiku je stal samoten, skoraj od vseh zapuščen in od oblastnih zanikan; a v njem je žarela najlepša slovenska ideja, držal je jez zoper totalitarizme, družil slovenstvo in kozmos, evropski socializem in svobodo. Bil je ognjišče naj-ustvarjalnejših idej, njegov plamen je žarel višje in svetleje od drugih plamenov. Slovenci, slepi in gluhi, ga niso hoteli ne videti ne slišati, kot niso Prešerna in Levstika.
V tem zadnjem najinem pogovoru sem mu obljubil, da bom skušal javno in študiozno osvetliti njegovo delo, posebno oba dnevnika, Tovarišijo, 1949 in Listino, 1967, obe izvirni zavezi današnjega slovenstva; to obljubo sem mu izrekel sam iz sebe, kot eno svojih življenjskih obvez. Stisnil mi je roke, otroško pomirjen; za redek hip ga je oblil občutek, da ni nespoznan. Potreboval je zavest, da ni sam; a mu je bila v glavnem odtegnjena. Veselil se je celo fotografij, ki mi jih je kazala Zdravka: nedavnega obiska visokih cerkvenih dostojanstvenikov pri Kocbekovih na domu, čeprav je bil s Cerkvijo desetletja na bojni nogi. Morda bi se radostil celo svečanega pogreba, čeprav bi se zavedal njegove groteskne manipulantskosti. Morda bi mu blažilo bolečino, če bi predvideval, da ga bodo po smrti ogrnili s slavo poleg cerkvenih tudi visoki državni dostojanstveniki.
Z obojimi je stal desetletja kar se da slabo, vendar ni nikdar dovolil, da bi ga kdor koli napravil za nekristjana in za disidenta. Živel je na robu slovenske institucije, a v središču slovenskega srca. Najbrž nesrečen, ker sta ga obe ustanovi izrinili, saj je kot dovrševavec Prešernove dobe videl v
1117
Več Kocbeka
nacionalno državnih in cerkveno konfesionalnih ustanovah bistveno več, kot vidiva moj rod in jaz: zanj so bile nepogrešljivo zagotovilo, da bodo Slovenci obstali kot realna nacija. Povojnim rodovom to zagotovilo ni več potrebno, ker živimo v tem pogledu varni; Kocbek sam je pomagal izboriti to varnost. Tisti, ki so ga odrivali in poniževali in dolžili in prekrivali s pozabljenjem, so se zavedali, da ga žalijo in da mu prizadevajo trpljenje; morda so celo uživali v tem, da stopajo po nekom, ki je od njih snažnejši. A je prenesel, ta veliki slovenski mučenec, naloženo mu usodo.
Kot malokdaj ga je zadela javna gonja zoper njega ob njegovi sedemdesetletnici; ponovila se je brakada iz leta 1951, ob izidu zbirke novel Strah in pogum. (Ga je prvi napad tako ranil, da je prenehal pisati prozo? Mu je drugi, sprožil ali pospešil njegovo bolezen?) Oba pogroma sta ga poskušala zatreti. Oba pogroma spadata med najgrše strani slovenske (ne)kulturne zgodovine. Obnavljata pogrome zoper Levstika. Čistemu Levstiku so očitali nacionalno izdajstvo, češ da se je prodal avstrijski državi; enako čistemu Kocbeku so metali v obraz izdajstvo države in revolucije, predanost zahodu, paktiranje s sovražnikom. Dve temeljni slovenski laži, naperjeni zoper dva temeljna Slovenca.
Vendar ni bil do kraja sam. Peščica ga je branila in mu bila zvesta; leta 1951 predvsem Boris Pahor. V Ljubljani se je šolal pri njem Janez Gradišnik. Pozneje so ga znali ceniti poleg sovrstnikov, recimo Antona Trstenjaka in Franceta Vodnika, tudi mlajši. Med leti 1963 in 1974 — v času delne politične rehabilitacije — je prišel pri nacionalistično slavističnem krogu v evforično modo; to je bil zanj morda najbolj žalosten čas. A večina prav teh občudovavcev se mu je po letu 1974 odpovedala. Spet so mu ostali privrženi le maloštevilni.
Inkret je napisal, na pesnikovo prošnjo, poglobljene spremne besede v Zbrane pesmi. Jaz sem pozimi 1974/75 predaval o njem v Trstu (predava-nje-portret je izšlo v reviji Most). 1975 leta sem ga slavil kot enakopravnega v črti Prešeren—Stritar—Cankar—Kocbek; zapisek je bil že v tiskarni in postavljen, a na intervencijo izločen. Kocbeku se za življenja doma ni smela priznati veličina. Šalamun mu je spesnil za sedemdeseto obletnico rojstva čudovito pesem; zaradi nje je bil odstavljen urednik revije, v kateri je bila objavljena (Zagoricnik). A to so le drobci v Kocbekovem razkošnem martiriju. Ko bo nekoč ta križev pot popisan, bo oblila sramota vse, ki se imamo za Slovence. Grenka zgodovina velikih Slovencev se neutrudno ponavlja.
Na pobudo tedanjega vodstva Vibe-filma (Schmidt, Zorn, Jančar) sem napisal predlanskim scenarij za kratek film o Kocbeku; vsaj kulturniška odgovornost, če ne spoznanje pesnikove resnične veličine je zahtevala, da ga ohranimo, kot smo mnoge manj pomembne, na filmskem traku. S Kocbekom smo se dogovorili — imeli smo z njim več plodnih sestankov — da bo sam v filmu sodeloval, posneto gradivo bo komentiral, potem pa bi še oba komentirala njegov komentar in gradivo, v tem ko bi sedela v projekcijski dvorani, gledala na platno in bi naju kamera beležila; predvsem bi odgovarjal na moja vprašanja. A ko je bilo snemanje že pripravljeno, se je vmešala slovenska narava, sovražna sleherni ustvarjalnosti in izjemnosti, in je rojstvo filma zavrla in s tem preprečila; pač nova metoda onemogočanja.
Kdo bo odgovarjal, da je o Kocbeku posnetega komaj kaj: le nekaj fotografij iz časa, ko je bil še pri oblasti? Da je dal, najbolj razsodni in pot
1118
Taras Kermauner
trasirajoči slovenski pisatelj, komaj kak intervju, medtem ko vabijo njegove nevredne tekmece vsak dan k samoponavljajočemu se govoričenju? Mar ni zgolj njegova zasluga — navdihnjenost z osebno močjo in z zgodovinskim poslanstvom — da je vzdržal pod tolikerimi pritiski in da je izgnan od svojega neposrednega zaledja vendar še toliko — in predvsem tako vzorno — ustvarjal? Pisal je, v hudih letih, predvsem za predal in za prihodnost, kajti ko je začenjal objavljati, so se zmerom našli, ki so mu podstavili nogo. (Recimo okrog leta 1958, ko je pod psevdonimom publiciral v katoliški Novi poti, a je moral prenehati. Primerov bi bila grda vrsta. Tudi ko bi morala 1963 iziti Listina, so jo črtali s programa; izšla je pozneje, a počiščena. Je res zakon brez izjeme, veljaven še posebej za Slovence — postavlja ga Ivan Hribar v Mojih spominih — da se tisto, kar je najbolj ustvarjalno in socialno vroče, najteže prebija skoz goščavo družbe?)
Druga tretjina stoletja je dela Slovencem dva velika Edvarda, dva kralja: Kardelja in Kocbeka. Oba danes pokojna, a vsak od njiju drži pokonci eno stran slovenskega neba. Motijo se, ki menijo, da sedita vsak na svojem prestolu; da sta si prestola neizprosno sovražna. Med kraljema je bilo veliko nesoglasij, nateklo se je tudi trpljenje in se naložilo krivic polno naročje, vendar se nista nikoli do kraja razšla. Ostala bosta dve urejajoči silnici slovenstva: državna in človečanska, politična in pesniška, svet družbene moči in svet kulturno moralne moči, oranje tal in duha. Dve viziji, dve uresničenji sta, ki se dopolnjujeta.
Tudi tedaj, ko sta se sprli, sta potekali vzporedno, vsaka na svojem območju, obe enako močni. Prav okrog leta 1951 je Kardelj utemeljil svojo zgodovinsko in mednarodno idejo destalinizacije in jo postopoma uvajal v prakso; bil je realist, čeprav vizionar. V istem času je Kocbek utemeljil povojno slovensko kulturo s Strahom in pogumom. Pokazal je, da se je treba tudi v novih socialno političnih razmerah etično upirati; da je potrebna moralno kulturna korekcija preveč tosvetni državi in monolitnemu gibanju; da je treba še naprej povezovati slovenstvo (domačijo) s svetom (tudi z zahodom, ki je kulturno še zmerom najtvornejši); da je treba vztrajati pri evropskem, slovenskem in krščanskem izročilu, čeprav ga je nujno na novo osvetljevati in predelovati. Najbolj čudovito pri tem je bilo, da je Kocbek v svojem odporu vzdržal; da je bil idealen realist. Vzdržal pa je, ker etičnega odpora ni prenesel v politično izključevalno območje; ker se je napajal pri kulturi kot tisti moči, brez katere politična družba nima človeške prihodnosti. Dokazal je, da je kultura (in ob nji religija) neuničljiva. S tem je postal zgled vsem nam, ki mu nebogljenejsi sledimo. Kot Prešeren, Levstik, Cankar je dal udejanljiv in optimalen kulturni model. Res pa je, da hoja za Kocbekom ni in ne bo lahka.
Naj je bil še tako zamolčevan, Kocbek je od Strahu in poguma naprej ne le stalnica slovenske povojne kulture, ampak njen neomajni temelj, njeno oživljajoče obzorje. Zasnoval in uresničil je slovenski kulturni pluralizem, pravico do osebne izpovedi, do individualnega mišljenja in do javnega objavljanja svojih stališč, torej do soočanja in morebitnega združevanja kulturnih tokov. V boj za ta pluralizem (ki ni politično strankarskega tipa — zoper tega se je nič kolikokrat opredelil) je šel zavestno; prvič sem ga slišal o tem govoriti leta 1945 na Kulturnem plenumu OF. Še zdaj mi odzvenevajo v ušesih njegove besede zoper vistosmerjanje (glajhšaltungo); izraz sem tedaj prvič slišal, padel je na sprejemljiva tla. Upal si je dregniti v osir — v
1119
Več Kocbeka
osnovno ideološko vrednoto — ždanovizma, ki so mu pri nas tedaj rasla krila. A enako se je opredelil zoper cerkveni klerikalni integralizem leta 1937 v danes že znamenitem, čeprav malo branem in še manj posnemanem Premišljevanju o Španiji. Moja babica, ki je bila izobraženka po duhu, čeprav ne po šolanju, je šla Kocbeka kot nekakšna krščanska socialistka, že čez šestdesetletna, poslušat, med vojno pa mi je otroku, ki se duhovno prebuja, pripovedovala o vsebini predavanja in me sredi najtrše nesvobode navduševala za etično pokončnost, za nepodredljivost zunanjim silam, za neposlušnost ustanovam, če se znajdejo v nasprotju s človekovo vestjo. Tako je Kocbeka razumela; in prav ga je razumela. Tako ga bo dojela tudi prihodnost. Kocbekovo delo je brevir za drugače misleče, za tiste, ki nočejo biti ne hlapci ne sovražniki.
Kocbeka ni mogoče jemati le kot pesnika; ne le kot partizana. Kocbek se je s svojimi članki — bogve koliko jih je napisal — in eseji, zbranimi v vrsti knjig in še neizdanimi, s svojimi dnevniki (od Tovarišije, 1949, ki je visoka pesem slovenskega partizanstva, prek Listine, ki se zamišlja nad realno usodo slovenske poti, do Krogov navznoter in drugih knjig, ki se nočejo odpovedati nenehnemu pozornemu spremljanju poteka sveta — z mnogimi se bomo šele spoznali), s svojimi študijami svetovnih in domačih filozofov in pisateljev izpričeval ne le kot eden največjih poznavavcev sodobne svetovne kulture, ne le kot človek, ki je sam predstavljal slovensko kulturo v najboljšem pomenu besede, ampak je združeval to kulturo z vsemi bistvenimi komponentami sodobnega slovenstva. Bil je — in ostaja — sinteza krščanstva in revolucije; pomagal je pripeljati slovenske krščanske množice — večino Slovencev — v enobe. Bil je sinteza vere v človekovo absolutno prihodnost (zveza s komunizmom) in vztrajanja pri avtonomni osebi, ki se svobodno iz sebe — in ne iz okolja — odloča; ki se ni pripravljena podrediti nobeni razčlovečujoči institucialni sili, a ki sanja o socializiranem občestvu in ga praktično zida. Bil je sinteza vojaške zvestobe osvobajajoči vojski in civilnega evropskega državljana. Bil je izjemen posvečevavec, bard in vodnik lastnega naroda; zadnji svojega rodu. Bil je več kot le zaljubljen v slovenstvo; tudi v tem je bil Levstikov neposredni dedič. A je obenem pristajal na jugoslovansko državno skupnost. (Ni naključje, da so ga na Hrvaškem in v Srbiji zadnja leta najbrž bolj spoštovali ko doma.) Bil je slovenski mejnik in svetnik.
Kot je pred pol stoletja obveljal — in še velja — klic: več Prešerna! tako danes z isto upravičenostjo terjamo: več Kocbeka! Kar največ Kocbeka!
Taras Kermauner